Kanibali so tu.
Na osrednji planoli Avstralije že dolgo zivi pod svojim Šotorom gospa Daisy Bates (Dejzi Bejts). Naselila se je na robu pustinje, da sprejema obiske izumirajočih avstralskih domačinov, ki prihajajo iz svojih divjin ob Uldejskib vodah. Gospa je stara 60 let in popolnoma sama vztraja na meji med civilizacijo in pradivjino. Letos je pisala v svojo angleško domo-vino takole pismo:
Dne 15. julija rae je čisio nepričakovano obiskalo krdelo kanibalov ali ijudožrcev; pet mož, trije dečki, dve mladi ženi, dve deklici pa ena starka z vnuČkom.
Vsi otroci so sirote, kajii starše so jim pojedlil Murua-ambala, vodja trdela, mi pripoveduje, da so po poti veliko ljudi pobili in pojedli in da za njimi prihajata Še dve krdeli. Pa tudi pri njib imajo samo mlade ljudi, ker so v«e stare pojedli kot popotnico.
Prisli so tako nenadoma, da v omarab nisem imela obleke za vse, a preden se bodo vrnili k svojim Uldejskim vodam, bodo vsi obleČeni. Tudi živeža jim moram dati, vem pa, da jim moja kaša, krompir, čebula, kruh in Čaj ne bodo kdo ve kako teknili, saj so pri svojih groznib pojedinah okusili vse drugačne slašcice.
Vselej kadar me obiŠČejo, jih najprej nahranim in oblečem, poizvem njihova imena in imena voda, odkoder prihajajo in pa razložim jim, kako se lahko v novi okolici prehranijo. Vendar pa so nekaj dni vsi iz sebe, ker se zopei vidijo s svojimi sorodniki, ki so se naselili blizu mene pred
77
dvema letoma. Ob svidenju so od veselja tako nečloveško divje kriČali, da me je bilo zares groza.
Danes so Šiirje možje došlega krdela šli m&njši skupim caproii, ki tudi potuje na jug. Obe skupini kakor cela vrsta drugih pohajkujejo po osrednji Avstraliji okoli voda, ki napajajo dokaj rodovitno zemljo, a gorje vsa-komur, ki jim prekriža pot! Voda je stalna in lov zadosten, a divjaki poži-gajo za seboj nizke gošče (buš) in s tem uničujejo živež domačemu kengu-roju in emuju, ki je podoben noju. Za seboj puščajo take brezupno puste sledove, da se še sami po istem potu nikoli vraČati ne morejo, ker ne bi imeli od česa živeii.
Sestradane žene in otroci novega krdela prihajajo vsak dan v moj šotor jest in veselje jih je gledati, kadar zacnemo kramljati. Med skupiuo od     j 1. 1930 so žene dobile svoje sestre, sestrične in tete in vneto mi iiitijo pripo-     " vedovati o svoji žlahti, kajti vse so prepričane, da sem jaz stara mati ali fikupna kabbarli njih vseh, ki me prihajajo obiskovat.
Žalostno pa ho, ko se bodo vračali k Uldejskim vodam, ker ne ho ni-kogar, ki bi jim pokazal njihove nekdanje domove, kajti svoje stare očete     ] in matere so — pojedli.