AŠKERCIANA V SLOVANSKI KNJIŽNICI
V svojem članku »Aškerčeva zapuščina, knjižnica in korespondenca« (Aškerčev zbornik, Celje 1957, 63—69) je Josip Wester na str. 66—67 po zapuščinskih dokumentih opisal tudi pesnikovo privatno knjižnico s podrobnim naštevanjem naslovov posameznih knjig, kolikor so ti iz pomanjkljivega zapuščinskega zapisnika razvidni. Mnoge knjige so navedene samo z inventurno številko, tako da danes ne moremo povsem za gotovo vedeti, kaj vse je pesnikova privatna knjižnica obsegala. Tako še vedno obstoji možnost, da naletimo na kako knjigo, ki je bila last pesnikova, dasi v zapuščinskem zapisniku ni imenoma omenjena.
Aškerc je kot varuh Mestnega arhiva ljubljanskega hkrati opravljal tudi posle knjižničarja v bivši Mestni knjižnici, ker je bila ta z njim tesno povezana. Vsekakor bi bilo zanimivo vedeti, aH se je v današnji Slovanski knjižnici kot neposredni materialni naslednici bivše Mestne knjižnice ohranila kaka
380
sled o Aškerčevih privatnih knjigah, s čimer bi postala jasnejša slika o tistih literarnih delih, ki so pesniku prišla pod roke.
Na str. 68 omenjenega Westrovega članka se navajajo podatki iz uradnega poročila magistratnega komisarja Frana Govekarja, po katerem je za Mestni arhiv oziroma za Mestno knjižnico iz Aškerčeve zapuščine na dražbi pridobil nekatere rokopise in knjige. Od vsega^ tam pod točkami a) do i) navedenega gradiva se je v Slovanski knjižnici ohranila le ena sama knjiga, Poezije dr. Fr. Prešerna iz leta 1847,, ki je opremljena s Prešernovim lastnoročnim posvetilom Alojziji Chrobathovi. Aškerc je bil dal to knjigo vezati v trdno, temnorjavo usnje z vrezanim pesnikovim imenom. List pred naslovom pa nosi krepko začrtan Aškerčev podpis z letnico 1900, ki naj bi pomenila letnico nakupa. O vseh drugih stvareh pa danes ni duha ne sluha v knjižnici. Na istem mestu naštete knjige: A. Aškerc-A. Jensen, Sloveniska ballader; V. Vodnik, Pismenost ali Gramatika za perve šole (1811); Prešeren, Kerst per Savici (1836) in Der Turnier zwischen den beyden Rittern Lamberg und Pegam (1807) si je Slovanska knjižnica nabavila šele v najnovejšem času, prvo od zgoraj navedenih knjig celo direktno iz Stockholma. Pod točko f) omenjeni album s slikami pesnikovih prijateljev itd. se je našel (1951) med staro šaro hkrati z nekaterimi Jurčičevimi in Stritarjevimi rokopisi in notesi v današnji vhodni sobi arheološkega oddelka v Mestnem muzeju, kjer je bila nekakšna muzejska ropotarnica. Danes se album hrani v Mestnem arhivu. Pač pa se je ohranil v Slovanski knjižnici rokopis Ernestine Jelovškove »Erinnerungen an Dr. Franz Preširen« (pisan od 8. nov. 1880 do 22. febr. 1883). Na str. 67 svojega prispevka piše Josip Wester o njem, sklicujoč se na SBL I„ 397: »Ta rokopis si je bil Aškerc bržčas izposodil iz mestnega arhiva.« Ker pa se je Aškerc na prvi strani uvoda v »Erinnerungen«, ki ga je E. Jelovšfcova pripisala 21. avgusta 1895, s svojo značilno krepko pisavo podpisal, je bil tudi ta rokopis verjetno njegov, kajti tenkovestni pesnik se prav gotovo ne bi bil podpisal na tujo lastnino.
V knjižnem fondu Slovanske knjižnice pa se je ohranilo še več drugih knjig, ki so bile last Antona Aškerca in ki jih je deloma sam daroval bivši Mestni knjižnici, deloma pa jih je kupila antikvarično Slovanska knjižnica. Nekatere med njimi imajo samo pesnikov podpis in so iz Aškerčevih študen-tovskih oziroma kaplanskih let, druge pa nosijo posvetila svojih avtorjev, ki so knjige darovali pesniku, ta pa Mestni knjižnici.
O knjigah: La Conquéte des Étoiles,, La Ville charnelle in Les Dieux s'en vont, d'Annunzio reste znanega italijanskega futurista in kasnejšega fašističnega bojevnika F. T. Marinettija, ki jih je s posvetili poslal Antonu Aškercu 1908, smo poročali že v koprskih »Borih« (1955, 391—392). Pesnik sam jih je prvotno daroval knjižnici ljubljanskega francosko-ilirskega krožka (Bi-bliotheque du cercle franco-illyrien), katerega član je bil, od tam pa so prešle po razpustu kluba v bivšo Mestno knjižnico. Hkrati je Aškerc tej francoski knjižnici daroval tudi dva nepopolna letnika Marinettijeve revije »Poesia«, ki je izhajala v Milanu. Na ovitku štev. 11—12 letnika 1908/09 je namreč Aškerc zapisal naslednje posvetilo: »Francosko-ilirskemu klubu v Ljubljani v spomin na jubilej 1809—1909 podaril Aškerc« Tudi vse številke revije iz 1909 nosijo z Aškerčevo roko napisano »Club franco-illyrien« in pečat njegove knjižnice. Revija se hrani v Slovanski knjižnici.
Od knjig, ki so bile Aškerčeva last, ko je bil še študent, teolog in kaplan, in jih je daroval kasneje bivši Mestni knjižnici, a so danes v Slovanski, so naslednje: G. E. Leasing, Laokoon oder über die Grenzen der Malerei und Poesie, Leipzig, Reclam, b. 1. Na strani pred naslovom se je Aškerc podpisal v cirilici in pripisal leto 78/9 (= 1878/1879); Ogledalo Ilirie iliti dogodovština Ilirah zatim Slavina^, a naposle Horvatah i Serbaljah zvanih, od potopa, to jest godine sveta 1656. Na četiri strane razdeljena i po dugoterpnom poslu na svetlo dana od Ivana Šveara, župnika u Svesvetih kod Požege. Strana IV. U Zagrebu 1842. Na strani pred naslovom je Aškerc pred podpis prvotnega lastnika Janka Kocipra pripisal v cirilici besedilo prvnje (najprej), sada: Ant. Orosl. Aškerc, bogoslovec, 78 (= 1878); Pevanija Zmaj-Jovana Jovanovića. Odabrane celokupne umotvorine u pesmi i prozi sa opširnim životopisom Zmaj-pesnikovim. (Divot-izdanje). Novi Sad 1882. Na strani pred naslovom je
381
podpisan Ašlierc v cirilici, na naslovni strani zgoraj levo je njegov podpis v latinici: Aškerc, kaplan, desno pa podpis v cirilici. Pripisan je še kraj: Sma-rije. Zadaj na prvi strani kazala je še Aškerčeva pripomba: Skoro 165 preloženih! (namreč pesmi).
Ostale Aškerčeve knjige v Slovanski knjižnici tvorijo razna dela v bolgarskem, ruskem, češkem, poljskem in ukrajinskem jeziku, ki jih je pesnik povečini dobil- s posvetili v dar. Bolgarska je samo ena: Slav. C. Kesjakov, Pobeda. Epičeski stihove i pesni ot poslednjata sr'bsko-b'lgarska vojna. Plov-div 1887. Na strani pred naslovom je posvetilo: Črez G-na A. Bezenšeka za. G-na A. Aškerc (Gorazd), bratski slovenski poet ot avtora. Plovdiv, 7. VII. 91. Tudi ruska je ena sama; N. M. Petrovskij, Kopitar' i »Institutiones linguae slavicae dialecti veteris« Dobrovskago. SPB 1911. Na zunanji naslovni strani je posvetilo: G. Ant. Aškercu s glubokim uvaženiem od N. M. Petrovskago. Češki knjigi sta dve: Nova sbirka versovanych praci od Svatopluka Cecha. Vyd. druhé. V Praze 1882, z Aškerčevim podpisom na zunanji strani; Jan Thon, Karla Hynka Machy cesta do ItaUe. Praha 1910. Knjiga nosi posvetilo: na notranjem naslovnem listu: Slovutnému panu Antonu Aškercovi ku vzpomince Jan Thon. Praha, 16. XI. 1910. Poljski sta tudi dve: Jan Fr. Magiera, Slowianie. Krakow 1902 s posvetilom: Milemu Piesniarcowi... Antoniemu Aškercovi ... Jan Magiera. Krakow, dn. 25/9 902; druga knjiga pa je: Tad. Stan. Grabowski, Wspólszesna Chorvacya. Studya literackie, I. Lwów 1905. Na strani pred naslovom je posvetilo pesniku za petdesetletnico rojstva:.Spiewakowi »Trubera« i »Mucenikow« w dowod pravdiwej czei i powazania k 50. g. jego žycia! Tad. St. Grabowski. Krakow, 19. II. 1906. Ukrajinska je knjiga znanega prevajalca iz Prešerna, prof. Silvestra Jaričevskega: Goremir. Poetična kazka. Cer-nivci 1906. Posvetilo se glasi: Velikomu spivicki A. Aškercu — avtor 14./12. 907.
Mimo tega hrani Slovanska knjižnica še knjigo: Pisateljsko podporno društvo v Ljubljani. Ob svoji petindvajsetletnici 1885—1910. Napisal Anton Trstenjak. Lj. 1911. Na zimanji naslovni strani je na vezani knjigi natisnjen napis: Častnemu članu Antonu Aätercu. F.Dobroooljc