LETO 1932 22. JUNIJA STEV. 11 Pomen kontrolne molže Za povzdigo živinoreje je največje važnosti mlečna kontrola, ker samo potom nje lahko ugotovimo dobičkanosnosl posameznih krav. Vsak živinorejec dobro ve, da glede mlečnosti nista dve kravi enaki, ampak da imamo v hlevih dobre, pa tudi slabe molznice, in vendar porabijo na krmi vse enako. Če se hočemo prepričati, kako nam posamezna krava poplača krmo, moramo ugotoviti, koliko mleka dobimo od nje. Šele na podlagi celoletne oziroma večletne kontrolne molže se bomo prepričali o Jo-bičkanosnostiposameznihži-v a 1 i. To je eden izmed glavnih razlogov, ki so že davno dovedli do vpeljave kontrolne molže v vseh živinorejskih naprednih deželah. Drugi še važnejši, recimo najvažnejši razlog tiči pa v plemenski vrednosti, ki jo imajo živali dobrih lastnosti. Lastnosti bikov in krav, to je sta-rišev, se kakor znano podedujejo na zarod. Torej čim več dobrih lastnosti imajo starši, tem boljše, plemenitejše po-temce bodo zaplodili. Ta zakon narave je bil rejcem že davno znan in vsled tega temelji vsa naša živinoreja od pradavnih časov na njem. Nadalje je tudi znano, da ima bik vedno mnogo večjo plemenilno vrednost od krave, ker zarodi letno okrog 80 do 100 potomcev, ki podedujejo njegove lastnosti, medtem ko stori krava samo po eno tele, torej samo enkrat na leto prenosi svoje lastnosti na potomstvo. Ta visoka plemenilna vrednost bikov je bila že davno znana vsem umnim živinorejcem, ki so za prvovrstne pleme-njake plačevali ogromne zneske. Saj niso bili redki slučaji, ko so v Švici dobili za bika po 10, 20 do 30.000 frankov, kar je v naši današnji vrednosti 110, 220, do 330.000 Din za eno plemensko žiVal. Seveda se je šlo v takih primerih za umne živinorejce, ki so imeli ogromne črede živine in so hoteli s takimi plemenjaki v nekoliko letih izboljšati vso svojo .živino. Tudi pri nas vemo ceniti plemenilno vrednost bikov. Saj se v marsikaterem okolišu spominjajo živinorejci na kakega posebno dobrega bika, ki je dal tak zarod, da se je živinoreja v vsem okraju zboljšala. Še danes se marsikdo spominja na takega plemenjaka, češ, ta mi je zarodil to kravo — dobro molznico itd. Žal, da se take ugotovitve dandanes premalo upoštevajo. Kako je pa mogoče ugotoviti dobro plemenilno vrednost bika? — Samo po starših! Če je bila krava — bikova maii — dobra molznica, če je bik — bikov oče — izviral od dobre molznice, tedaj je največja verjetnost, da bo ta bik podedoval na zarod — krave in bike — dobro mlečnost. Ker torej presojamo krave in bike na njih plemenilno vrednost po mlečnosti, tedaj je jasno, da moramo to mlečnost po kravah ugotoviti, kajti samo tako se bomo prepr -čali o podedovalni sposobnosti posameznih plemenskih živali. Nastane pa vprašanje ugotovitve mlečnosti posameznih krav. Kar naše gospodinje o tem vedo, je prav malo: krava dobro molze, slabo molze ali srednje molze. Taki splošni podatki so neporabni. Edino kontrolna mol-ž a nam nudi pravilno sodbo. Dandanes so se v Sloveniji začele ustanavljati selekcijske (odbiralne) zadruge, v katerih se vpisujejo v plemenske rodovnike vse boljše krave zadrui- nikov v zadružnem okolišu. Taka zadruga ima svojega mlečnega nadzornika, ki vsakih 14 dni ugotovi dnevno molžo rodovniških krav. Mesečno se izračuna, koliko mleka je dala posamezna krava, in koncem leta se ugotovi letno molžo. 2e po prvem letu se nudi kmetovalcu precej jasna slika o dobroti in dobička-nosnosti posameznih krav in s tem prilika, da slabe živali izloči. Toda važnost take kontrole bo prišla do izraza šele po nekoliko letih, ko bomo imeli v rodovnih knjigah res same odbrane krave s povprečno mlečnostjo letnih vsaj 3000 litrov mleka. To je za enkrat najbližji cilj naših selekcijskih zadrug. Toda take zadruge še niso povsod ustanovljene in posamezni umni živinorejci ne morejo čakati na nje, ker nf morda v njih kraju sposobnih in dela-vojnih ljudi, ki bi to vodili. Zato si mora vsak sam pomagati in se pripraviti za morebitno poznejšo ustanovitev take živinorejske zadruge. Kako vpdi mlečno kontrolo posamezni živinorejec, hočemo tu na kratko opisati. Ce hoče živinorejec ugotoviti mlečnost svojih krav, bo določil dva dni v mesecu, n. pr. na 1. in 15. za mlečno kontrolo. V teh dneh bo krave kakor navadno zjutraj, opoldne in zvečer ali samo zjutraj in zvečer, dobro pomolzel ter natančno izmeril množino mleka vsake krave posebej. Seštevši posamez- ne molže dobi dnevno molžo. Če sešteje dnevno molžo od 1. in 15. v mesecu in deli seštevek z 2, dobi povprečno dnevno molžo. Če množi povprečno dnevno molžo s 30 ali 31, kolikor dni ima pač mesec, dobi mesečno molžo, ki jo vpiše v molzni zapisnik. Seštevši vseh 12 mesecev skupaj ima letno množino mleka posameznih krav. Na ta način se vodi mlečna kontrola pri posameznem posestniku. Kakor se vidi, je to delo čisto priprosto in ga lahko vsaka gospodinja vodi, ne da bi pri tem imela preveč posla. Koncem leta bo pa znala dobro oceniti svoje krave po njih mlečnosti in seveda tudi dobičkanosnosti. Res je, da ni taka kontrolna molža že popolna in nam ne da prave slike o plemenskih vrednoslih posameznih živali, vendar je za naše kmetske razmere za enkrat čisto dovoljna, da bodo naši živinorejci začeli vsaj malo bolje ceniti dobre mlečne živali. Danes, ko je cena živini tako nizka in večkrat mleko celo brez vrednosti, moramo toliko bolj paziti, da si za bodoče ohranimo samo najboljše živali za pleme in iz njih vzredimo zarod, ki bo bolj dobičkanosen nego dosedanja povprečna živina. To mora biti cilj vsakega živinorejca, ki gleda naprej v bodočnost, ki mora biti ugodnejša nego je današnji gospodarski položaj naše živinoreje. 2zdr. Hugon Turk: O vzrokih živalskih bolezni Da naše domače živali obole in niso zdrave, je vse polno najrazličnejših vzrokov. Najvažnejše si hočemo na kratko ogledati, ker je to potrebno, da se bolezni obvarujemo ali jih preprečimo, ker splošno je priznano, da je lažje zdravje ohraniti, se bolezni obvarovati, kot pa bolezni ozdraviti. 1. Vzroki so lahko že prirojeni, n. pr. takozvane telesne spake novorojenih živali, ki so lahko najrazličnejše in torej mnogoštevilne. 2. So vzroki lahko tudi podedovani, zato govorijo o podedovanih boleznih, kar pa ni pravilno, ker podedujejo se le nagnjenje, razpoloženje ali dovzetnost. Tu sem spadajo bolezni okostja kot so krvi-ca ali rahitis (mehke, skrivljene kosti), kostolomnica, posebno pri starih živalih; nadalje nagnjenja k boleznim na srcu (»srčne napake«), očesna bolezen »mesečna slepota«, možganske bolezni (»ti-ščavka ali norost«), slaba kopita konj, posebno tudi nagnjenje k tuberkulozi (»jetiki«). — Da se obvarujemo te vrste bolezni, je treba predvsem stroge in stro-kovnjaške izbere razplodnih ali plemenskih živali, ki morajo biti popolnoma zdrave in trdne; mnogo pripomore potem dobra krma, dobra in pravilna vzgoja, negovanje (vardevanje), dobri, zdravi, čisti hlevi in svinjaki. 3. Nečisti, nezdravi hlevi in svinjaki so prav posebno lahko vzrok mnogoštevilnim boleznim; ravno tako slabi, neprimerno stavljeni in zgrajeni hlevi in evinjaki (»hlevne bolezni«), 4. Pomanjkljiva ali nepravilna vzreja mladih živali, katere se mora sicer dobro negovati, toda tudi utrditi v mladosti, da postanejo odporne proti bolezenskim vzrokom. Zato je treba mladi živini poleg čistih in zdravih hlevov in svinjakov ter dobrih stajališč tudi pregibanja na soln-cu in čistem zraku. 5. Prav mnogokrat povzročajo bolezni neprimerna ali celo spridena krma, krmila in poklaja: zmrzla, sparjena, skisana, gnila krmila ali poklaja iz vlažnih ali močvirnih travnikov, pašnikov, vrtov; slaba, nečista, okužena voda; zapomniti si moramo, da ona voda, ki ni dobra za človeka, tudi ni dobra za živali. — Bolezni povzroči lahko premrzla krma in voda, posebno v prebavilih (kolike, vnetja, driske). — Preobilna, sočna, posebno sveže sparjena, skvarjena poklaja je vzrok raznim boleznim v drobovju: n. pr. hudo napenjanje, grizenje, prolivi, zastruplje- Tekoča V splošnem imajo naša običajna gnojila — bodisi naravna ali umetna — bolj ali manj trdno obliko. Hlevski gnoj se da zložiti v trdne kupe ali nasipe. Umetna gnojila predelavajo v zrnato ali moč-nato obliko. Redivne snovi, ki se nahajajo v teh gnojilih, voda šele v zemlji izluži in s sodelovanjem zraka, toplote in zemeljskih bakterij se preosnujejo v tako obliko, da jih rastline lahko uživajo. Ako pa trdna gnojila — pa naj si bodo kateregakoli izvora — že pred uporabo v vodi primerno raztopimo, do- nja. — Prehitro napajanje razgrete in utrujene živine povzroči bolezni v prebavilih in dihalih. — Pomanjkanje apne-nih soli in vitaminov je vzrok kostnim boleznim kot smo jih gori navedli, posebno če so mlade živali še vrhu tega nagnjene ali razpoložene za to. — Pogostokrat je krma vzrok boleznim, ker j'e rastla na okuženi zemlji. 6. Zelo pogosto je vzrok različnim obolenjem prehlad, premoča, prepih, dež, sneg, mraz, vendar tudi pri nas pretiravajo ljudje v tem oziru, dasi ne moremo tajiti, da ti vplivi povzročajo razpoloženje za mnogoštevilne bolezni ali pa skrite bolezni razpalijo in razširijo (»ožive«). 7. Nadalje povzročajo razne bolezni tudi huda solnčna pripeka (razpaljenje ali zavretje krvi v možganih, pljučih, kapi, solnčarica itd.). V hudi suši se skvarijo krmila in so potem vzrok obolenjem. 8. Da se pojavijo bolezni, so vzrok tudi nepravilna ali nespametna uporaba živali za delo, pleme in druge koristi. Tako nastanejo bolezni in napake, če se' uporabljajo premlade živali za razplod (oplemenenje), za težko delo, ali če se živali neprimerno vpregajo, trpinčijo, kar se zgodi z neprimerno vprego in drugače. 9. Starost sama po sebi je bolezen. 10. Najvažnejši vzroki najbolj nevarnih bolezni pa so raznovrstni zajedavci, o katerih radi velike važnosti spregovorimo posebej boij obširno. gnojila bimo tekoča gnojila, ki so prirodna ali pa tudi naiejena iz umetnih gnojil. V prirodnih umetnih gnojilih prevladuje navadno dušik, iz umetnih gnojil prirejena imajo pa lahko v večji meri tudi druge redivne snovi. Najnavadnejše prirodno tekoče gnojilo je gnojnica. Tako imenujemo vse tekoče iztrebke domačih živali, zlasti goveda in konj, pa tudi vodo, v kateri se je izlužil hlevski gnoj. K naravnim tekočim gnojilom štejemo tudi strani-ščnico. Kakor že rečeno, si pa tekoča gnojila lahko pripravimo tudi na ta način, da umetna gnojila, ki imajo obliko soli, v vodi raztopimo (čilski soliter, kalijevo sol itd.). Ako s tako vodo rastline primerno zalivamo, jim damo na najbolj ugoden način snovi, ki jih potrebujejo zlasti za čvrsto rast, pa tudi za rodovitnost. Ker pa tekoča gnojila pridejo takoj v neposreden stik z rastlinskimi koreninami, je treba pri gnojenju z njimi velike previdnosti, sicer rastline lah-io zelo oškodujemo ali celo zamorimo. Pri gnojenju s tekočimi gnojili je posebno upoštevati tale pravila: 1. Sestava tekočega gnojila se mora ravnati po potrebi tiste rastline, ki jo hočemo gnojiti. Posebno važno je tudi, da se nahajajo redivne snovi v tekočini v ravno pravšni množini, da rastlini ne morejo škodovati. Kadar hočemo pospeševati rast samo na sebi, kakor n. pr. pri zelenjadi, bomo gnojili vobče bolj z dušičnatimi tekočimi gnojili. Ako pa hočemo podpirati razvoj plodov in semena, kakor n. pr. pri stročnicah, naj bi pa prevladovala v gnojilu fosforna kislina. Zdravje rastlin in odpornost za mraz in zajedavce pa pospešuje kalij. V splošnem pa ne bo napačno, ako tekoča gnojila tako priredimo, da imajo v sebi vse tri glavne redivne snovi (dušik, fosforovo kislino in kalij). Glede gostote je najtežje zadeti pravo in je uprav v tem oziru potrebna posebna previdnost. Že navadna živalska gnojnica je preostra, da bi s samo zalivali zlasti med rastjo. Razredčiti jo moramo vsaj za polovico (kolikor gnojnice, toliko vode). Dobro gnojnico si pripravimo tudi na ta način, da v primerni večji posodi — v kadi — raztopimo v vodi svež goveji gnoj. Čez dva, tri tedne taka gnojnica pokipi in je dobra za rabo. Priliti ji moramo pa polovico do dveh tretjin vode, sicer bi bila premočna. 2. S tekočimi gnojili zalivaj mo samo sdrave, rastne rastline, ki so dobro vko-reninjene, nikdar pa ne rastlin, ki bolehajo, ki so bile šele presajene ali ki rastejo itak v mastni pregnojeni zemlji. Zelenjadne rastline, posebno solato, špi-načo, peso i. dr. gnojimo s tekočimi gnojili le dokler so mlade in v najboljšem razvoju. Ko doraščajo in dozorevajo za užitek, jih ne zalivajmo več z gnojnico. Preveč z gnojnico zalivana zelenjad sploh ni okusna in ohranki iz take zelenjadi se radi pokvarijo. 3. Tekoča gnojila vlivajmo vedno le h koreninam dotičnih rastlin, ki jih nameravamo gnojiti, nikdar pa ne po rastlinah samih. To je upoštevati prav posebno pri zelenjadi. 4. S tekočimi gnojili gnojimo le tedaj, ko je zemlja skozi in skozi premočena, nikdar pa ne presušene zemlje. Najbolje učinkuje tako gnojenje med dežjem, ali kmalu po dežju. V tem slučaju je tudi nevarnost, da bi rastline oškodovali s pregosto raztopino, mnogo manjša. 5. Tekoča gnojila dodajajmo rastlinam večkrat po malem; to mnogo več zaleže nego poredko pa obilo gnojenje. To velja posebno za vrtne rastline, kjer nam tako večkratno gnojenje ne dela posebnih težav. Travnikov, sadnih vrtov in morda tudi njiv pa navadno ne moremo zalivati z gnojnico večkrat na leto. Zato pa gnojimo enkrat ali dvakrat, pa tedaj bolj obilo. 6. S straniščnico nikdar ne zalivajmo zelenjadnih rastlin! To je iz zdravstvenih, pa tudi iz drugih razlogov skrajno neokusno in nevarno. Zalivanje zelenjadi s straniščnico bi moralo biti strogo prepovedano in kaznivo. Najbolje uporabimo straniščnik in straniščnico, ako podelamo oboje v mešanee ali kompost. Nič napačnega tudi ni, ako polivamo straniščnico pozno v jeseni in pozimi po praznem zemljiščv', ki ga spomladi prekopljemo ali preštihamo. 7. S tekočimi zlasti dušičnatimi gnojili ne smemo zalivati takih rastlin, ki bi radi, da bi do jeseni zarana dozorele in da bi zimo dobro prestale. Dušičnata tekoča gnojila zelo pospešujejo rast in ovirajo dozorevanje lesa H. Velike ali male občine Zadnje ča»e se veliko govori o združitvi malih občin. Res je, da male občine ne morejo vršiti raznih socialnih nalog. Ne morejo storiti kaj uspešnega za reveže, hiralce, bolnike. Tudi nimajo sredstev za napravo vodovodov, .boljša-nje občinskih potov, urejevanje potokov itd. Samo velike občine, ki imajo izdatno davčno moč, morejo napraviti kaj takega. Nasprotno je pa tudi res, da imajo male občine marsikatero prednost. Ljudje se poznajo med seboj, župan more res po svoji vesti izdati potrdilo o premoženju, zadržanju, o poštenju posameznih občanov. Vsakogar po/na po obrazu, ve za njegovo starost, pozna njegove rodbinske razmere. In tj je velikega pomena. Poglavitno je pa- uprava pri malih občinah je silno poceni. Nekatere male občine imajo komaj 1C00 Din letno izdatkov za vse upravne stroške. Zupan navadno sam vrši vsa pisarniška dela, ali če je manj spreten, pa njegov sin ali pa hči. Župar nima uradnih ur. Kadar pride občan v njegovo hišo, naj bo podnevi ali ponoči, vselej lahko opravi svoj posel. In če bi ravno oipana ne bilo doma, lahko prideš drugI dan, saj ne biva dale?. Ma*e občino obsegajo samo nekatere bližnje vasi. Pri velikih občinah bo na nastavljen poseben občinski tajnik, ki bo imel mesečno več plače, kakor je dobi župan sedaj vse leto. Občinski tajnik se bo držal uradnih ur. Čutil se bo za vzvišenega nad občanj in celo nad županom. Župan, ki ne bo imel dovolj znanja in odločnosti, bo moral plesati, kakor mu bo občinski tajnik godel. Ko so se združili cestni okraji, se je govorilo: uprava bo cenejša. To pa ne drži. Pri nekem cestnem okraju na Dolenjskem je bilo pred novim cestnim zakonom upravnih stroškov 5000 Din. Trije cestni okraji so se združili in sedaj znašajo upravni stroški 60.000 Din. Naj se torej dobro preudari, preden izide zakon o združitvi občin, kje se naj občine združijo. Naj se občinski odbori do-tičnih občin vprašajo za mnenje. O bihih-plemeniahih Nedavno se mi je pripetilo to-le: Obiskal sem prijatelja na deželi, uglednega posestnika in jako zglednega živinorejca. Imel je prav takrat na prodaj krasnega mladega bika simendoteke pasme, ki bi bil najboljši plemenjak. Tisti dan je tudi prišel kupec za tega bika kot pooblaščenec za neko javno napravo. Premeril, pretipal, in kaj vem kaj še, je lepo žival od vseh strani. Brez napake v rasti; glava brezhibna, hrbet, noge itd., vse brez napake. A glej spa-ka! — Bik je imel poleg repa za dobro otročjo dlan veliko liso. kakopak iste barve, kakršno ima sploh vsa goveja Sivina dotične pasme. — Zato da bo komisija dotičnega bika izvrgla — je izjavil kupec, čeprav ima (bik namreč) vse najlepše lastnosti, tako brhko glavo, razumne oči, in še kaj. — Temu sem se čudil. Pa je izjavil (kupec namreč),