štev. 5.
v Mariboru 1. marca 1876.
Tečaj V.
Izhaja
1. in 15. dne
vsakega meseca.
Rokopisi ne vračajo se.
ZORA
Stoji na leto:
redoma po 4 forinte,
iziemoma po 3 forinte.
ČASOPIS ZABAVI I  PODUKU.
Pregled. Poezije: Domačinke. Nevesti P. D. Svotu. — Osođa ljubezni. — Idealist. — Noša štajerskih Slovencev. — Ustanek Srbov pod Miloš-Obrenovićem. — Razgovori. — Drobnost — Književnost in umetnost. — Listnica uredništva. — Listnica. —
Domačinke.
Božidar Flegei-ič.
(Konec.)
Divni pevec Stanko! Često obiskujem Tvojo sestro Anko, Pri njej se radujem.
Ona mi vesela Pripoveda rada, Kak sta kdaj živela
V ljubavi za mlada.
Spomnim šče se -živo Tebe, lipa stara, Kder je štel marljivo Byrona, Kolara.
Kder so pesni mile. Dika očetnjavi Iz srca mu klile
V slavo majki Slavi.
Stanko, pevec v raji Združen si s pokojem; Jaz v domačem kraji Tebi slavo pojem.
Ne zameri, da se Tebi približujem, Tvoje divne glase Pojoč naslednjem.
Iskre so paleče Divne pesni tvoje ; Kakti blede sveče Slabe pesni moje.
Tvoje ko v puščavi Redko čisto zrnje ; Moje ko v goščavi Gosto ostro trnje.
Tvoje kakor čilo, Sladkoduho cvetje. Ki rodi ga milo. Zdravo mladoletje;
Moje kakor velo. Pozno že v jeseni Listje zrumenélo Nekoristno meni.
Ti si devam v krila Vsipal „Djulabije", Moja pa jim Vila „Domačinke" vije.
„Djulabije" so jim Srca razigrale ; ,,Domačinkam" mojim Bodo se smijali.

- 66 -
Zdaj pa z Bogom krasna Ilovska dolina, Meni luč prejasna Sladkega spomina!
V tebi je živela Deklica ljubljena, Živo prej vesela, Zdaj otožna žena.
Mojih pesni glasi Žalostni, veseli
V prejšnjem srečnem časi Jej so v čast doneli.
Jej sem jih edini Pel mej deklicami; Pesni domovini Pisal sem solzami. —
Zemlja oh uboga. Mili kraj domači! Tebe tuja noga Neprestano tlači.
To me bridko žali, Vzbuja jezo v meni, Moje srce pali Kakor žar ognjeni.
Razprostrta sila Tuja tu povsod je ; Kakor ptič brez krila. Brez svobode rod je.
To mi dušo trese. To srce razbija. Proč me želja nese: Z Bogom domačija!
Nevesti P. D.
v spomin 26. februarija 1876. J. Cimperman.
Thon charming maid, thou art so happy, But I am, oh! the povrest man; Uemember somjtimes mo!
Svet Oder je, na kojem smrtnik vsak, Mlad ali star, bogat in siromak. Igrati dani ima nalog svoj, Ki ga V život prinesel je soboj. Premnoge nalog jim izbran teži In solznimi igrajo ga očmi, A drugim delež je zgolj veselost Ter vsikedar spremljava jih radost. Dekletce, Tebi nalog lep se dal, In sreče žar Ti jasno je sijal. Odkar ugledala si beli svet. Sedaj, ko ločiš se iz-mej deklet. Sedaj, ko za jedinca Ti samo, Živeti hčeš udano in zvesto,
Sedaj dejanje se novo prične. Ki tirjalo moči Ti bode vse. Ojači se, nikdar ne omahuj, Srčna svoj nalog vselej izvršuj. In ko ljubezni Ti izgine čar, Ne vstraši naj živenja Te vihar! Mej rožnim vencem trn bodeč je skrit, In megla skrije časi solnčni svit. — Sedaj se bode nov Ti svet odprl; Jaz upam, da ne bode Ti zatrl Visócih mislij Tvojega duha In blazih čuvstev Tvojega srca. Demant svetal je vsikedar in čist, A človek blag ne bode egoist.
Kar te poznam, sem jaz Te poštoval, In Tvoj čestilec bodem še ostal; A tudi Ti v spominu me ohrani Ter dobra in prijazna mi ostani!
- 67 -
Svetu.
p. D. - Pajkova.
^akaj
Ti svet se za-me toliko zanimaš Sedaj ?
Besede le pohvalne za-me imaš, Zakaj? —
Čuj, kaj
Znabiti sem zdaj druga, ko sem bila Nekdaj ?
Ko me nesreča vedno je mučila; Tedaj? —
Svet, znaj !
Kot me poznaval nijsi ti solzeče, Tak zdaj
Od tebe proč nahajam svoje sreče Jaz raj! —
Osoda ljubezni.
Izvirna povest, spisal A. Koder.
Med tem, ko se je zabavljala vesela družba o njem, dirjal je Miroslav, kakor bezumen po mestnih ulicah sam ne vede kam. V glavi se mu je vrtelo, in strašen, zanit-ljiv glas mu je donel v prsih: „Bezumnež! slaba ženska stvar ti omamlja dušo in prejšnji tvoj pogum!"
In Ices se polasti njegovega srca. O kako bi se rad otresel svoje nesrečne ljubezni; kako rad vtopil vsa syoja čuvstva v temno brezzavestnost; rad bi dal nekoliko let svojega življenja, samo da bi ne bil spoznal nikedar Josipine, ne bil nikdar prestopil vratolomnega praga nesrečnega nje gradii.
Ali vendar, ona je nedolžna, blaga, nepopačena devojka! Le njeno okrožje, nje varstvo je krivo vsega gorja! Ali ko bi jo tudi mogel pozabiti, iztrgati z zadnjimi svojimi močmi nje spomin iz srca, vendar ne bi bil več miren in vesel; kajti izgubil je tudi to, kar vojaka najbolje kinča: svoje častno, neomadeževano ime, kteremu se svet zdaj roga, posmehuje. Vse mesto govori o njegovej sramoti, da je odpravljen, da se je graščakinjam usedel na limanice! Celo tovariši ga pikajo ali pa ga obžaljujejo, kakor da so za sodnike postavljeni njegovej ljubezni.
Take tožne misli obhajajo ubogega Miroslava, ko hiti iz ulice v ulico in dalje vun pod prosto, temno, nočno nebo, in še to je nocoj tako oblačno, vse podobno njegovej mračnej domišljiji.
V poznej noči vrne se v svoje stanovanje, leže oblečen na posteljo, kjer ga prehiti telesno in duševno utrujenega blagodušni spanec in mu omami vsaj za nekaj časa zavest in mu daje pozabiti, da je „plebejec", da je berač, da je nevreden plemenite neveste.
V.
Pravijo, da je čas najbolji zdravnik vsakoršnim ranam. V resnici, mnogo-. krat se zaceli v teku časa rana, ki nam je bila zadana nenadoma, in ktera nam je hotela v prvem trenotku uničiti vse moči in zadušiti zadnjo iskrico
- 68 -
življenja. Posled nam ne ostane đruzega, nego spomin na ono gorje, in ta spomin, poje eden najvećih pesnikov, je dostikrat sladek, podoben sreči.
A to se ne primeri vselej, ampak le po naključju. Vsak zemljan nij tako srečen, da bi imel mirno, vtolažljivo srce in dovolj močij, prenašati bez osobne škode grenko esodo.
Kolikokrat poleže sicer vnanje nesreče vihar, koliko potov se smejimo in radujemo na videz s prijatelji, a ko bi kedó pogledal v naše prsi, v naše srce, prestrašil bi se ondotne grozne temote. In to je isto gorje, ki pogasne zunaj, ki pa tli znotraj vedno bolj, ki razjeda skrivaj moči življenja, — dokler mu živeža zmanjka in ugasne.
Tako je bilo gospodični Josipini. Minolo je nekaj dnij od zadnjih do-godeb in vse se je vrstilo v svojem vsakdanjem prejšnjem tiru. Osorna teta je nij več spominjala njene nepremišljenosti, niti govorila o namenjenem jej ženinu, kajti čakala je, da jej ozdravi čas vse rane, zatemni nekdanje spomine.
In Josipina vedla se je, kakor bi bilo vse v redu, kakor bi ne bila doživela toliko viharjev uže v svojej nežnej mladosti. Le ako jo je iznenadila sestra Ema s svojo druščino ob nenavadnem času, videla jo je sloneti nepre-premakljivo in zreti zamišljeno, kakor bez življenja pred se. In če jo je po-praševala, zakaj da je žalostna in zamišljena, tajila je vedno, da nij, da jej le v trenotku nij dobro.
Teta in Ema ste sicer umeh, kaj pomeni to, a mislile ste, s časom vse to preide, in zopet bode vse dobro. Da bi jej ne vrazili na pol zaeeljenih ran, molčali ste, kakor bi ne opažih ničesar.
Tako sedite zopet neko popoluđne Josipina in Ema v vrtnej kolibi in se pogovarjate o raznovrstnih zadevah. Skoro nevedoma navede Ema govorico na Žale minole dogodbe in na Miroslava.
„Povej mi vendar, preljuba Josipina, a prav odkritosrčno, zakaj da se ne moreš udati tetinim željam? Sej vidiš, da je vse zastonj, da se ne da ona pregovoriti in da v zdravnika nemaš sedaj nobenega zaupanja?"
„0 udala sem se uže zdavnaj in zvedela, kedó da sem, kaj da je moja sreča. O da bi kmalu prišel oni blaženi čas, ko bodem prosta vsega!" Tako odgovori Josipina in ne more zadušiti globokega vzdiha, ki se jej izvije pri tej priči iz kipečih prs.
„Zdaj vem, da si še vedno ista, da se ne ganeš niti za las od svojega sklepa, da ti nij mogoče pozabiti človeka, kateri ti je nedosegljiv", pravi na to z žalostnim glasom Ema in upre v svojo sestro tako milo svoj pogled, kakor bi hotela reči: o zakaj ne storiš tega, akopram je hudo, a ko bi vedela, kako nepopisljivo sega tvoje tajno gorje v moje srce, vem, ti bi se udala.
„Tedaj tudi ti si zdaj tako vsakdanjih mislij, tudi ti pritrjuješ teti? Izgubila sem tedaj tudi tebe, edino osobo, o katerej sem mislila, da me ljubi in razume?" odvrne hladno Josipina in nekako ostro pogleda svojo sestro. —
„0 ne, ne; ti me ne razumeš, ti me nočeš umeti. Jaz mislim le na tvoje slabo zdravje in menim, da bi za vse bilo bolje, če se ti nekoliko vmiriš", odvrne nekoliko živahno Ema in jedva zadržuje solze zaradi tako ostre sodbe svoje nesrečne sestre.
„Kako daleč je prišlo uže s teboj, svetna hinavščina, da se oblačiš uže v belo, neomadeženo obleko sesterske ljubezni in iščeš v tako vsakdanjih rečeh svojega vzroka! O ne skrbite se za me niti za moje zdravje; skrbite
- 69 -
raji za se! Jaz sem srečna, če vem, da se ne briga nihče za me. Tudi vas ne bodem več dolgo nadlegovala. Kmalu zapustim hišo, kjer se mi očita, da sem sirota, da nemam ničesar, in ako se živim tudi s krvavimi žulji, v svesti si bodem, da ne nadlegujem nikogar. Ti pa, ako te je naučila Ijubez-njiva teta tako sladko govoriti in me odvračati od mojega sklepa, povej jej, da se jej lepo zahvaljujem za preveliko nežnost do mene in da sem jej hvaležna, akopram vse to nič ne pomaga!"
Izgovorivši zadnje besede z nekako posebno resnostjo in s poudarkom, vstane Josipina in hoče zapustiti kolibo. A Ema, ki je strme in kakor san-jaje poslušala zadnji stavek, kterega nij mogla skoraj prav umeti, oklene se, kakor mali otrok sestrinega života in reče:
„Josipina! tudi mene hočeš zapustiti, tudi mene? Tako daleč je prišlo mej nama? O to je zakrivila ljubezen, moja skrb za te!"
„0 pusti me, pusti me! Najbolje bode, ako odidem, da ne bodem več na potu teti in vsem; sej bez mene lehko prebijete!"
„To sega vendar le predaleč, ljuba, draga moja sestra ! Kaj takega nisem zaslužila od tebe! Odpusti mi, prosim te na kolenih, ako sem te razžalila s svojim nepremišljenim govorjenjem ! Odpusti mi ! Jaz nijsem mislila slabo, jaz sem ti hotela le dobro, nič druzega!" ihti zdaj glasno Ema, bleda kot zid, objemlje strastno svojo sestro, jo stiska na prsi in jo moči z obilnimi solzami.
Na to nastane tihota v kolibi, tihota, oni nepopisljivi trenotek v našej žalosti, v katerem zastane tako rekoč naše življenje, kakor bi počivala vsa narava, vsako bitje, kakor bi vse upiralo svoj obraz v nas in hotelo reči: Glejte ga, to je človek, vstvarjen za veselje in srečo, to je oni silni gospodar zemlje! — Ko se Ema zopet predrami iz nepopisljive svoje toge,  nadaljuje:
„0 ne bodi huda, ljuba Josipina, in ne toguj, sej še nij vse izgubljeno, sej se vendar morda še omeči trdo srce najine tete, ali pak se spremene okolščine in vse se spreobrne na bolje. In če pomagajo kaj moje besede, moje prošnje, tija hočem iti precej zdaj, in prositi teto, s sklenenimi rokami, naj se naju obeh usmili, tudi mene, tvoje sestre, ki bi v tvojej nesreči ove-nela poleg tebe" . . .
„Lopa ti hvala za tvojo ljubezen, ljuba Ema! Jaz sem se prenaglila v svojej sodbi; odpusti mi!" pravi zdaj pomirjena Josipina, sede zopet poleg družice, ter pristavi čez nekoliko trenotkov:
„Pustive odslej to zadevo; jaz vem, kaj me čaka. Moje slutnje me še niso nikdar prevarile in me tudi zdaj ne bodo. Srečno se štejem, ker vem uže naprej svojo osodo, da se tem laglje pripravim na njo."
Tako sedite še dolgo časa Ema in Josipina v kolibi, a govorica njima zastaja. Nekako ste obe vtopljeni v svoje sanje, mlajša upajoč, da se obrne in spremeni lehko še vse na bolje, stareja nekaj druzega, — kar jej pravi nek notranji glas, neko neznano čuvstvo.
Prihodnjost bode pokazala, katera izmed njiju se je motila, da-li veljajo kaj človeške slutnje, ali je vse na svetu sama prevara? —
Med tem ko sedite Josipina in Ema v vrtnej kolibi, slonel je v mehkem naslonjaču v grajskej dvorani graščakinji nasproti človek okoli štirdesetih let, jako lične, da, skoraj preveč olišpane zvunajosti, umetno razčesanih vlasij in vseh lastnostij, ki značijo, ali bi imele vsaj značiti, da njih posestnik nij zadnji, kar se tiče petičnosti, da je premožen in imeniten.
- 70 - _
In te zvunajnosti danes nijso bile goljufive. Baron W., oblubljeni ženin Josipine je bil jako bogat. Ljudje, ki hočejo vedeti vse, so trdili, da sam ne ve, koliko ima. A kaj mu pomaga vso to? Tega, kar možkega prikupi ženstvu — in to nij ne bogatstvo ne slava — : blagih, hvaljenih duševnih last-nostij gospod baron nij imel, k.ir bi lehko bilo izpričevalo vse njegovo ob-ližje. — Njegov obraz je bil bez vsega prijetnega izraza; zastonj si v njem iskal razuma in blagih čuvstev. Iteeimo raji na ravnost: baronu se na obrazu nij bralo nič razve nasledkov precej viharnega, strastnega življenja in precej za-ničljivega ponosa.
„Gospä grofinja, Vi mislite, da še nij vse izgubljeno?" povzame baron, poklanjajoč se nasprotno sedečej starej teti.
„Ako me ne goljufajo moje oči in če količkaj veljajo moje besede, upam da nij ; kajti zadnje dni je Josipina mnogo mirneja. Naposled menda vendar le sprevidi, da je nje ljubezen bezumna, in pa da se ne sme odpovedati tako sijajnej sreči, kakoršno jej ponujate Vi, gospod baron. Ponosna sme biti na njo", odgovarja prilizljivo graščakinja in pihlja z dragocenim pahljačem svoje debelušno žareče lice.
„Hvala, lepa hvala, premilostiva grofinja, za Vaše sočutje in priznanje moje najboljše volje! Zagotavljam Vas: mojej soprogi ne bode treba biti ni-kedar žal darovane mi ljubezni", reče baron, vidno razveseljen.
„Sarao nečesa se bojim, gospod baron, namreč, ko se javno razglasi Vajina zaroka, da ne poskuša še enkrat ta zdravnik razrušiti našo zvezo in pregovoriti Josipino. kajti ti plebejski ljudje so vsi enaki. Ako je nemam jaz, ne sme je imeti tudi drugi; to je umazano njih načelo" povzame nekako resno zopet graščakinja.
„Ba! neumnosti te plebejske misli!" odvrne zaničljivo baron. „Da je le pridobljena gospodična, vse drugo bo moja skrb. Vse prepustite meni, premilostiva gospa ! Prav sramovati bi se moral, da bi me oviral v mojej nakani takov mladič — tak bore zdravnik!"
„A kaj hočete? Josipina ga ljubi in to goreče; o tem nij dvoma; in kdo zna, da-h se uda, ako zdravnik sam prostovoljno ne odstopi?" nadaljuje zopet z resnim glasom graščakinja s takim pokimanjem glave, kakor bi hotela reči: sramotno je res, na kaj takega misliti, a vendar, kaj se hoče? Nij drugače!
„Ne skrbite se za to, premilostiva gospa grofinja! Jaz imam znanje v visokih krogih, precejšen upliv pri dvoru, le ene besedice treba in prepričan sem, zdravnik bo premeščen od tod in vse ovire odpadejo potem same od sebe", odgovori baron, zaupljiv sam sebi in z nekakim posebnim ponosom, kakor bi hotel reči : slabo bi res bilo, da bi mi take malenkosti belile glavo.
„Izvrstno, izvrstno, to je vrla misel!" vzklikne v tem trenotku graščakinja in ploskne z rokami, preobloženimi z lesketajočimi težkimi zapestnicami. „Da mi kaj tacega nij prišlo na misel? Ta je najbolj prava, gospod baron; proč odtod mora ta zdravnik in vse bode v redu! Izvrstna misel, gospod baron."
„Bodite bez vse skrbi; še danes pišem, list o tej zadevi!" pristavi živo baron, in se dvigne v stolu, kakor da ne more pisanja dočakati.
Kakor bi bilo uže zagotovljeno vse in kakor bi hotela v baronovo radost pokazati graščakinja svoj upliv in svojo moč, pozvoni slugi in ko ta urno pribiti, reče mu: „Gospodični naj pridete v dvorano; važen obisk imamo ! "
(Dalje pride.)
- 71 -   I
Idealist.
ZivotopiSDa samo-izpoved.
Spisal Vatroslav.
(Dalje.)
5. julija.
Kaj so pač vsi naši trdni sklepi proti neukrotljivim nagonom svojevoljnega srca?
Glej, Božidar! ukljubi odločenemu pobegu bivam še vedno na istem mestu. l)a-si mi pamet veleva pobegnoti, vendar me vedno znovič žene srce v obližje miljene devojke.   Z Lucijeto sem se že popolnoma soznanil.
Prijatelj ! človek se s časom vendar le vsega privadi.
Premda se nam s početka kakova nova misel ali iznajdba čudna in neverjetna vidi, vendar se polagoma sprijaznimo ž njo in konečno jo še za dobro in pametno spoznamo, ter se naposled celo čudimo, kako da smo se mogli čemu takemu protiviti. — Istotako sem se tudi jaz naposled privadil misli na ženitev in celo izpoznal : stvar ne bi utegnola tako naopačna biti. Prijatelj! celo čudim se, kako da mi sploh nij doslej ženitev na misel prišla ! Sicer pak je velik razloček med teorijo in prakso in učinek ne sledi tikoma za vzrokom! Lahko je kaj osnovati, teže dozidati; samo dober mojster zna oboje. —
Taka je z osnutkom moje ženitve. K nje izvršenju treba je trdnega temelja in gotove materijalne podlage, kar meni v sedanjih okolnostih še manjka. Eazve tega pak še sploh ne vem, da-li bode Lucijetin oče v najino zvezo dovolil, in se za to tudi preveč ne brigam. V sladkej druščini blage devojke živim srečen, in bez skrbij prepuščam tek mojih dnij blagohotnosti mile osode ! Da-li bode dolgo trajalo to moje blaženstvo, ne vem in zdaj niti vedeti nočem!
20. julija.
Prijatelj! očitaš mi, da, akopram kot idealist, vendar preveč hvalim in in v zvezde kujem svojo miljenko, ktera naposled ne bode drugačna, nego so vse druge: pregrešna in umrljiva ženska.
Božidar! ko bi Te ne poznal, zavrnol bi Te z enako porogljivim odgovorom; ali osvedočen, da si mi iskren prijatelj in meni dobrohoten, ne zamerim Ti Tvojih bodečih izrekov. — Ali verjemi; imam nekoliko prava, hvaliti svojo Lucijeto. Da-si vera, da tudi ona nij več, nego „pregrešna in umrljiva ženska", vendar ima ona lastnostij, koje se dan današnji redko nahajajo. Jaz je ne „kujem v zvezde" toliko zbog njene telesne lepote, kajti ta je konci le dar narave in nikakor nij zasluga, ali moja hvala velja nje dušnej milobi in deviškej nepopačenosti. Gracijozua nje naravnost in naivno-nedolžno nje vedenje mora vsakega očarati. V vsem nje obnašanju nij sledu ženske koketnosti in posiljenega občevanja; ženskemu spolu lastnega proračunjenega upli-v;\nja na možtvo pri njej zastonj iščeš, temveč vse njeno bitje obdaja blagodejni čar naravne nezavedne miline in mičnosti. In to ne bi hvale vredno bilo? Dragi moj! le ozri se po svetu in opazuj, kakošne so Evine hčerke dan danes! Večidel puhloglavke, gizdalinke, tako one, ki gladki mestni tlak z oblekami pometajo, kakor tudi vaške lepotice! Glej! kako so natrpane z raznobojnim! trakovi, kako našemane, kakor da je celo leto pust! Koliko
- 72 -
bezsmilnostij visi na teli novošegnih nošah ! Puhle lupine, bez vsakega jedra ! Namalane mesene slike, navadno bez duha, brez izraza! Polno krink, malo obrazov! In prijatelj! stoprav njih pogovori! Kolika plitvost, kolika omejenost dušnega horizonta! In potem, kar najbolje znajo, njih koketovanje! Mih Bože! take so skoro vse, a mi jih zovemo angeljčke ! Da ! angeljčki so one, pa z -rožički !
Zatorej, prijatelj, sme se vsak mož za srečnega šteti, kateremu se posreči najti med njimi ktero tako, ki še ima zavest o vzvišenem svojem ženskem poklicu! In glej! takošna je moja Lucijeta, cvethčica, ki je vzrastla tu na skrajnej končini pustega poluotoka isterskega. Našel sem svoj uzor. Zato Božidar! ne oponašaj mi mojega zamaknenja v njo! Vem, da sem dolžen posvetiti milej domovini svoje življenje in žrtvovati edino njej vse svoje telesne in duševne moči; a dragi moj! — kaj čem, ker sem tako slab? Ako Ti je ljubo, proklinaj me in nazivlji me odpadnika, mehkužneža, ali meni se godi kot našemu pesniku, (ki je za to uže po kojo grenko moral požreti), ki poje:
„Kaj mi mar je domovina. Kaj mi slava mar in čast?"
kajti moja sedanja prava domovina, po katerej goreče hrepenim, je — blažena moja deva; ona je moj smoter in moje pristanišče, kamor želim pripluti. Da bi mi le stari brodar, Lucijetin oči tudi naklonjen postal, potem mi ne bode težavno, v luko pripluti!
1. avgusta.
V poslednjem času mi je sreča jako naklonjena! Vsak moj korak in česar se lotim, ima uspeh. Glej! ponudila se mi je v tukajšnjej pomorskej orožarnici dobra služba, katero pa sem takoj moral nastopiti.
Ukljubu zlatim gumbom in zvezdam, ki so mi podčastniško suknjo kin-čale, zamenil sem jo veselega srca s priprosto surko in odpasal bliščečo sabljo ter izstopil, odpovedavši se laskavej ponudbi oficirskega portepeja, bez pomisleka iz avstrijskega pomorstva.
Prišel je torej oni dolgo zaželeni trenotek, da sem zopet postal svoboden in neodvisen ! Znebil sem se žuleče butare vojaštva, in odložil spone vojaške pokornosti ! Prosto dihajo mi prsa in prerojen čutim slast svobode zlate ! —
Eazgrnol se mi je torej veselejši razgled v prihodnost ; upati sem začel, da se na tak način naposled vendar le uresniči moja ideja o preje tohko mi strašnej ženitvi. Zdaj smem svobodno stopiti pred bogatega brodarja in ga prositi za roko Lucijete. Kakor sem slišal, mož v kratkem pripluje s svojo ladijo. —
Od dne mojega vstopa med arzenalsko činovništvo udomačil sem se blizo popolnem v hiši moje ljubimke in preživim veci del prostih ur pod streho nje roditeljev, in deklica z menoj občuje kot sestra s svojim bratcem.
Edina zapreka neposiljenemu med nama občevanju je različnost najnega jezika. Pozabil sem Ti bil koj s početka poročati, da Lucijeta laški govori in da sem zatorej prisiljen, po laški jo lomiti. Nje roditelji so Slovani, rodom Hrvati iz Eeke; ali kakor pri nas na Slovenskem po mestih roditelji otroke, žalibog! edino po nemški vzgajajo, materinščino pak zanemarjajo, istotako je v Eeki: ondi večidel vlada italijanščina in se torej tudi mestna
- 73 -
mladež na podlagi tega jezika odgaja in pođučuje.. Keđaj dobodemo na jugu narodnega mesijanstva ? —
Prijatelj ! s prva me je težko stalo občevati z Lucijeto v jeziku, kateremu nisem dobro vešč in kterega slovar mi ozirom na tako nežne, in tolikanj kočljive zadeve, kakor sta srce in ljubezen, nij gladko znan. Da-si sem se bil poprej nekoliko seznanil z italijanščino, vendar nijsem dotlej imel priložnosti, rabiti jo v družbenih pogovorih in razodevati v njej svoja čuvstva.
Neizrekljivo me je zatorej razveselilo, ko mi je oni dan Lucijeta izpovedala, da bi vrlo rada znala govoriti — slovenski, ter me prosila, da bi jo hotel seznaniti s svojo materinščino. Božidar! kdo neki bi raji ustregel tej blagoglasnej želji, nego jaz? Z veseljem sem jej obrekel, da jej drage volje razodenem zaklade milodoneče naše materinščine, toda s tem pogojem, da me vvede ona v misterije klasičnega jezika laškega, kar mi je ona z navdušenjem obljubila. Tako vidiš, Božidar, da je najni Amor šel med jezikoslovce in zopet se uresničil izrek nekega odličnega Slovenca : Slovenec je v vsem in povsod — jezikoslovec.
„Glej! odslej sva jaz in Lucijeta gramatikarja postala: sklanjanje samo-stavnikov s prilogi (n. pr. ljuba Lucijeta), spreganje glagolov (n. pr. jaz ljubim, ti ljubiš), to je zdaj najni ljubezenski posel. Najljubši broj nama pa je dual; singular nama je predolgočasen, plural pa prenadležen; v dualu se nama najbolje godi in zato nama je sveti broj.
Tako uživam zdaj utile cum dulci, gramatiko z ljubeznijo!
(Dalje pride.)
Noša štajerskih Slovencev.*)
J. p.
Človeška odeja je, drugim človeškim iznajdbam nalik, proizvod sile. Hudi mraz in ostra burja sta stanovnika ruskih ravnot zavila v volčji in medvedji kožuh, med tem ko je gorkota afriškega podnebja svoje žitelje do tankega predpasa slekla.
Tako dela podnebje, kakor prvo potrebnost, tako tudi glavni razloček človeških noš.
Pa tudi nadmorska lega krajev dela razločnosti v nošah, ker je od nje toplota vzduha (zraka) odvisna. Gorjanec n. pr. se v debelo platno in sukno zavija, poljanec in dolenec pa v tanši prt in tanše sukno. Kraji, bi rekel, imajo največ upliva na obleko.
Eazločke delajo na dalje letni časi, posebno zima in poletje (leto), potem prazniki in delavniki, žalostne in vesele naključbe obiteljskoga življenja, stopinje prosvečenja kakega ljudstva, bližnost drugih narodov, zgodovina, premožnost, spol in mnogo raznih vzrokov, iz kterih šče samo narodnost omenim. Oster narodni značaj se tudi v obleki ostro odlikuje in obleka je tudi pri najizobraženejših narodih znamenje narodnosti. Anglež in Francoz, Italijan in Nemec, da-si se skoro enako nosijo (vsaj izobraženci), kako jih zvedeno oko brž razloči! Kjer nij v obleki nič posebnega, različnega, tam tudi narodni značaj nij odvažen in krepek.   O teh razločkih sploh še na dalje
*)   Iz večega spisa, svoj čas namerijonega za „Matico slov."   Sestavljen je ta članek po poročilih raznih dopisnikov po Štajerskem. Pis.
- 74 -
govoriti in psiliologično zvez med obleko in značajnostjo dokazovati, nij namen nasledujočiti vrstic. Zato hočem naravnost k svojemu predmetu, k po-pisanju noše štajerskih Slovencev, prestopiti dovršaje ta vvod z znano o tej zadevi poslovico: „Obleka dela človeka."—
Pri Slovencih najdeš mnogo razločkov v nošah, ker so oni po geografiškej legi tako zelo različni. Primorec, n. pr. v tržaškej okolici, nosi klobuk s krajci po poldrugi črevelj širokimi; Kranjec in tudi bližnji mu Štajerec nosita klobuke s krajci komaj po dva tri prste širokimi. Primorka okoli Gorice nosi pečo tanko, prozračno kakor pajčevina; Korošica nosi klobuk, pod katerim lehko z glavo zid prodira in štajerska Pohorka blizu Slov. Bistrice nosi prteno avbo. Pri natančnem primerjanju bi se našlo še več takih razločkov, kterih je južno primorsko in mrzleje planinsko podnebje krivo.
Na Štajerskem nij takih geografičnih razločkov, kakor so med Primorci in Korošci, zato pa imajo pri nas gore in ravnine velik upliv na nošo. Gorski prebivalci sploh nosijo obleke životu bolj priklenene, — ravninski in dolinski pa mnogo prostejše, širše in leže obleke. Kak razloček je n. pr. med Pohorcem in prebivalcem ljutomerskega okraja! Prvi ves v raševini, drugi v lehki prtnini; prvi s skoraj prilepljenimi, drugi z vihrajočimi oblačili. Ce si obadva živo v duhu vobrazuješ, pride ti znana basen o prepiru burje s soln-cem na misel.
Kazločke pri Štajercih, kakor povsod, tudi dela upliv „kulture vse obli-zavajoče." V zakotnih krajih se še po starej, irhastej poštenosti nosijo, blizo mest pa se uže šemijo, možki v „pantalone", ženske pa v „klade." Eden mojih dopisnikov (iz Slov. Gradca) opazuje, da se „v časih iz kake črne bajte tudi uže po kakov obroč (krinolina) priklati." Obroči so zares našemu kmečkemu ženstvu že prav kaj navadnega. Blizo mest je tudi uže malo belih peč, zato pa drugih, pisanih vmazanostij več; in — honny soi qui mal y penso ! —v Dravskoj dolini na Pohorju najdeš na kmetu celo frak iz „lodna". Vsaj pri mojem studiranju v Mariboru sem se še kakor fantalin čudil tej čudnej spaki, in nisem prav vedel, da-li je to frak ali v . . g. Ondaj sem se temu še čudil; sedaj ko me je premedeni svet naučil, da nil admirari res est una se pa temu prav nič več ne divim. Sej sem še nedavno tudi v nekej ruskej knjigi te-le znamenite besede citai: „frak platje pregressa" = frak je oblačilo napredka, zakaj bi tedaj našim poštenim Pohorcem kratkega njih „fraka" ne privoščil? V njem je priprosti Pohorec vsaj „salonfähig", kar bi v „surki" ali „čamari" ne bil.
Ali, da se, predragi čitatelj, natanje z obleko štajerskih Slovencev seznaniš, hočem ti, kolikor mi moji pismeni viri in lasten vid pripuščata, najprej tvarino (materijo), obliko in razločke raznih oblačil popisati. Ako tu ali tam kaj naopačnega najdeš, zatisni eno oko in prizanesi mi, kajti vedi, jaz nimam sreče, biti delujoči ali vsaj častni ud „Mensehenbekleidungsaka-demije" v Draždanih na Saksonskem, ktera še med slovenskimi krojači, kolikor je meni znano, ne šteje več, nego kakih petero „diplomiranih akademikov." Kadar bodo le-ti enkrat poprijeli se tega posla, katerega se je moje „noakademično" pero lotilo, ondaj nam bodo prvotne elemente, zgodovino in premombe naših slovenskih oblačil popisali, zraven pa tudi lepih, pristojnih noš izmislih.   Torej, tolaži se, blagi čitatelj! —
Materija ali snov oblačilom jemlje se najbolj iz živalskega in rastlinskega sveta ali pa je sostava iz obojih.   Iz živalskih kož si dela človek kape
- 75 -
in kučme, (n. pr. polhove, ovčje, lisičje), klobuke, (n. pr. zajčje), hlače (ir-haste), kožuhe (iz ovčje kože) in obutelj.
Iz ovčje volne se dela loden, sukno in tudi tanši „eajgi" za ženska oblačila.
Iz lana in konopelj se tke platno in prtnine sploh; iz pamvole in lanene preje različno platno; iz lipovega lesa se delajo coklje. Eastlinska in živalska snovina je sotkana v raševifli (= rešovini), ki sostaja iz ovčje volne in preje, in se po ravno tej sostavi razlikuje od lodna, ki je samo volnat.
Glavne materije ali snovi oblačilom razpadajo tedaj na sledujoče rode: kože, sukna, platna in tako imenovane „cajge", ki so ali iz proste preje ali pa iz pamvole in preje sestavljeni. Najnavadnejši cajgi so: kämertuh, orlejau (oljan), kimos, tibet, batist, štiklcajg, bareš, druk itd. Iz teh se navadno ženska oblačila delajo.
ßazna oblačila hočemo po raznih delih človeškega telesa popisati. Oblačila odevajo namreč glavo, prsa in pleča, noge in pa ves život.
Na glavi nosijo možki navadno klobuke. Ti so ah iz klobučevine ali pa, ako so imenitnejši, iz zajčje dlake izdelane; tudi iz slame (slamniki) in raznega tujega protja. Na klobukih nosijo kmečki ljudje navadno žnore ali pa trakove, ki so sploh le ozki, pri Pohoreilj pa (vsaj na južnej strani Pohorja) silno široki in zeleni, sicer pa črni ali modri. Zraven klobukov nosijo možki po zimi tudi kosmate kape: čamre, kučme, iz polhovih, ovčjih in lisičjih kož. V nekterih krajih, kakor n. pr. na ptujskem polju, nosijo možki šče pisane kape, dolge kakor nogavice , s čopom na koncu, ki jim, po hrbtu maha, in čez kapo še včasih tudi klobuk, celo sredi goi'kega poletja. Za klobuke vtika se rado raznobarvno perje. Boja klobukov je sploh črna, krajci sploh bolj ozki nego široki. Poleg klobukov nosijo se v novejšem času tudi uže kape raznih oblik. Akopram se pa lice klobukov po vsakokratnej šegi menja, vendar cilindra ali pinje na našem kmetu šče ne vidiš. —
Prava glavna odeja slovenske kmetice je bela peča. Ta se krasno prilega okroglastim licem naših Slovenk. Peča je bila svoj čas od Slovenke nerazlučiva in zavezana po kranjskoj šegi: z grebenčki vrh glave, kakor se to n. pr. v savinjskej • dolini vidi — in obrobljena s tankimi finimi špicami je pravi kinč našega ženstva. Peča se je smela šče nedavno imenovati ka-rakteristikou slovenske narodne noše, in kjer ona gine, tam gine tudi narodnost slovenska. Zato je v štajerskih mestih, teh gnezdih potujčene narodnosti, skoro sevsem izginola. Zato se ona v bolj ponemčenih krajih: n. pr. okoli Marenberga, Badgone, Slovenjega Gradca in Maribora uže redkeje nahaja. Okoli zgornje Radgone jo šče samo stare ženice nosijo. Peči v mnogih krajih, namreč ob južnem boku Pohorja, tudi pravijo bela adra ali adrica.
Zraven peče nosi ženski svet na glavi robce, različnih barv in snovin: prtene, navadno volnate in mnogokrat tudi svilene. Okoli Slov. Gradca robcu pravijo facót, ob Sotli fecenekelj (iz ital. fazzolétto), pa tudi t i he 1 j (tihelje).
Prav redko ženske tudi prtene avbe nosijo, kakor v zgornjej Ložnici pri Slov. Bistrici. Tudi klobuki se na ženskih glavah vidijo okoli Sloven. Gradca, po koroškej šegi. Nekdaj so ženske slamnate, tudi ploščnate in jako široke klobuke z dolgimi, zelenimi, svilenimi trakovi nosile; sedaj jih na Sta-jarskem tu pa tam še samo za strašila (tatrmane) v kakem prosu vidiš.
(Dalje pride.)
- 76 -
üstanek Srbov pod Miloš-Obrenoviéem.
Fr. Jaroslav.
Nekoliko let je trajala borba, kojo je srbski narod pričel na život in smrt, da se reši prekostoletnega turškega robstva. Ta borba pa je bila trda in gorka. Na tisoče srbskih sinov Je poginilo v njem, ali srbski narod bil je nagradjen uspehom. Najpreje so se borih Srbi proti svojim dahijam, a potem tudi s sultanovo vojsko, ker je takrat Porta bila protivna, da se srbskemu narodu da pravica. Koj prvo leto svojega ustanka 1. 1804. pod Ornim Jurijem očistih so Srbi skoro vso Srbijo Turkov, ki so pobegli v utrjena mesta, a dve leti pozneje, s početka 1807. L, premagovali so oni mnogo potov Turke, odjemali jim mesto za mestom, in postali gospodarji svoje dežele. Kolika sreča, da so umeh hraniti in obdržati, kar so s krvavimi mukami, z velikimi žrtvami si pridobih!
Toda srbski narod je še en pot bil strašno potrt od svojih Metih ne-prijateljev, in to se je zgodilo vsled nesloge in sebičnosti lastnih načelnikov. Pri tem zopetnem ponižanju mogel je Srbin znova začutiti razliko med svobodo in sužnostjo. Ljubiti svobodo, čuvati se nesloge, spoštovati in ceniti lastno moč, to je bil nauk, ki ga je srbski narod crpil iz poslednjega svojega ponižanja. Bog daj, da si Srbin ta nauk globoko utisne v spomin, da se ga spominja vselej, kedar bi ga hotele preobladati strasti, katere so glavna opovira njegovemu razvitku in napredku!
Leto 1813. ostane vedno znamenito v povestnici srbskega naroda. Tega leta je poginil hrabri hajduk VeIjko Petrovič v Negotinu mestu, katerega Turki niso mogli osvojiti, dokler ga je on branil; tega leta so izgubili Srbi Kladovo; tega leta je zapustil Srbijo Orni Jurij z mnogimi načejniki po dičnih devetletnih borbah; istega leta je padlo Smederevo, padel Sabac in Beligrad brez kaplje krvi Turkom v roke; istega leta izgubil je srbski narod krasne plodove svoje devetletne krvave borbe, izgubil svojo svobodo, in iz naroda postal zopet raja.
Leta 1813. se je bila pod Črnim Jurijem poslednja borba med Srbi in Turki, črni Jurij je pozval ves narod na orožje ; kazal mu veliko nevarnost, ki mu preti ; ah ga je tudi znal hrabriti, naj se ne trese, nego pomish, kako so bili z golo roko pričeli borbo, pa so vendar tako slavno premagovali močnega nasprotnika; a sedaj imajo v svojih rokah dvakrat več naroda, nego preje, 130 topov, mnogo Turkom otetih ah znova utrjenih mest, in toliko vojnega zaklada, da se morejo več let braniti Turkom. Tako je Črni Jurij govoril narodu v nedeljo pred Petrovim 1. 1813.
Meseca julija pa se je že začel boj. Hrabri hajduk Veljko stal je s 3000 mož proti 20.000 Turkov. Njegovo junaštvo, ki ga je pokazival pri obrambi Negotina, zadobilo mu je večno slavo. Več potov je iskal pomoči pri srbskih načelnikih, ali gadna zavist pustila je Veljka in njegovo vojsko, da sta propala. Veljku je zmanjkalo svinca, in zato je celo s tolarji nabijal topove, in streljal v Turke. Pa tudi tako ne bi bili osvojih Turki Negotina, da bi ne bila priletela kroglja iz turškega topa in ubila vrlega junaka. Pet dnij potem je Negotin bil uplenjen.
Po vzetju Negotina osvojih so Turki Kladovo in Beligrad, ter polagoma vdirali v notranjo Srbijo. Med načelniki je vladal največi razdor, črni Jurij je sklenil zapustiti Srbijo, zapustiti vojsko, s katero je sebi toliko slave,
— 77 —
narodu pa svobode izvojeval. On je sicer delal neke priprave, da se upre Turkom, ali glavna njegova misel in skrb je bila, kako bi sebe s prijatelji otel. Septembra meseca je naznanil Belogradcanom, da malo in veliko ima iziti na Moravo, da tam pričaka in prime Turka. Zvezda črnega Jurija začne ugašati. Ne da se tajiti, da nekateri ljudje samo nekaj časa bivajo veliki, silni, slavni, a brž potem izgube silo m moč in niso več sposobni zadostovati svojemu poslanstvu. Tako je bilo s Črnim Jurijem. Srce se užali, pomisliv-šemu, da je slavni junak moral Srbijo oni trenotek zapustiti, ko je trebalo, da se ona najbolj brani, zapustiti narod v največej stiski, zapustiti vojsko, ko se je ta baš pripravljala, da z napeto silo odbije od Srbske tursko napadanje in ubrani in obdrži izvojeno svobodo. Z ruskim konsulom Nedo bo m, in in z metropolitom Grkom Leontijem, in še z nekojimi drugimi pobegne črni Jurij na Avstrijsko, zapustivši za seboj razdor med načelniki, nered v narodu, vojsko brez glavarja.
Ko je narod zvedel, da je Črni Jurij z nekolikimi starešinami pobegnil v Avstrijo, začnejo tudi mnogi drugi načelniki zapuščati Srbijo in bežati preko Save in Donave. Srbska vojska se vsled tega razprši na vse kraje. Jok in stok žen in dece, javkanje vsega naroda razlegalo se je po Srbiji. Za načelniki začel je tudi narod trumoma bežati preko Save in Donave. Tedaj je poginilo na tisoče ljudij, eni od turskih krogelj, drugi^v vodi Save in Donave. Turki hitro povzamejo Smederevo, Belgrad in Sabac, in v kratkem vso Srbijo.   Vse je bilo izgubljeno ;  Srbija je znova padla pod težki jarem.
Osvojivši Srbijo našli so Turki prazna sela in prazna mesta; začeH so torej gledati, kako bi zemljo popolnem umirili. Narod se je bil razkropil po vseh kotih dežele; mnogo jih pobeglo, a kar jih je bilo ostalo doma, razkropljeni so se skrivali po gorah in šumah. Vsak se je bal za življenje in za rodovino ; Turkom nikdo nij upal, kajti je znano bilo, koliko ran so jim bili Srbi vsekali v prošlej devetletnej vojni.
Kuršid-paša, veliki vezir, želeč umiriti srbski narod, da zdaj na znanje, da sultan odpušča raji, ker je na njega ustala bila; zabrani dalje strogo Turkom, ugnjetavati Srbe in pozove srbski narod, naj se vrne na svoj dom. Narod, ki se je prvi hip izselil bil v Srem in Banat, začne trumoma se vračati, zaupajoč v vezirovo besedo. Kuršid je razen tega delal tudi na to, da privabi na svojo stran nekatere duhovnike, staroste in kneze, da bi tudi oni svetovali narodu vrniti se v domovino. (Dalje pride.)
Razgovori.
J. p. I.
(Konec.)
Kako si bila srdita, ko so nekoji tolmačili Preširnovo resnicoljubnost, ko so jeli tajiti njegovo istinitost, ko so dokazov proti njej tam iskali, kjer je bila zabredla njegova noga ! Ti si se jela bati za svoje lepo in resnično prepričanje : da se življenje, mišljenje in pisanje mora v istini skladati, in si mučena od dvomov pritekla na mojo stran, na moje srce, vprašala me pri resničnosti moje ljubezni: ali bi taka hinavščina v poeziji sploh mogoča bila, ali bi res tak pesnik mogel samo naslikano ljubav opevati? In moja trdna beseda in iskreni in odkritosrčni moj poljub Te je utrdil v tem, v kar
- 78 -
si veđuo verovala, in mirna si postala v mojem zagotovljenju: da kar je Pre-širen peval, to je tudi čutil in da nij bil kakov naslikani ljubimec. In ko si znovič jela o tem premišljevati, našla si, da so i drugi veliki pesniki in pisatelji vsi to čutili, o čem so pisali, da niso bili hinavci, nego oznano-valci večnih, božanstvenih idealov, koji so se v njih prsih jasno oglašali kot spomini na božji svoj izhod, na iztok iz previšnjega bitja, iz kojega krila je izišel človeški duh, in da je bila istina, kojo so oni prodikovali svetu, njih spremljevalka od prvega zadihanja do zadnjega izdihljaja njih duše.
To trdno osvedočenje si pa začutila tudi sama v sebi, mila moja prijateljica! Kratki sicer šče, a kot kristal prozračni tek Tvojega mladega življenja in pesnikovanja daje mi glasno svedočbo o tej resnici; zgovorne spremembe Tvojega milega obraza. Tvoje misli in izjave, sploh vse izjavljenje Tvojega tako rano utrjenega značaja, Pavlina, posvedočujejo glasno, da pesnik in pisatelj imata isto nalogo in isto dolžnost kot vsak drugi poštenjak : da se morajo njih misli in dela skladati. In v tem obstoji odgovor na zgornje vprašanje: kakov bodi način pisanja? — da ono bodi vselej istinito!
Ta istinitost je dvoja. Pisatelj naj prvič ne uči naukov, o kojih resničnosti in koristnosti nij osvedočen. Literarni in estetični vkusi se jako menjajo v raznih dobah in se menjati morajo; to tiči v naravi človeškej in spremembi časov. Ali ta vkus nij vselej zdrav in njega zadostjenje ne vselej koristno. Dostikrat je ta vkus ves bolesten, v časih uprav nemoi-alen, v časih pa na ravnost smešen. Brezvestni pisatelji se dostikrat vedoma polastjujejo teh naopak v dobičkarijo. Na motnih valovih slabega občnega vkusa želijo priplavati v luko slave ali pa priti k polnej mošnji. Takih slabih vkusov ponuja nam polupretekla doba francoske dramatične muze: vkus prešest-nih zakonov, priljubljen predmet francoske komedije. V teh komedijah se z raznimi frazami prekriva zakonsko prešestvo na zares lahkomiselni način; komedija se navadno tem končuje, da si dva zakonska najgršo nezvestobo — odpuščata ! Dejanje je polno nenaravnih in neverjetnih in gnjusniii prizorov ; mesto blagih čuvstev zavzima puhla, v časih tudi duhovita, ali neistinita fraza ; prestopki, kterih najmanjši je sposoben, vsako družbensko in zakonsko zvezo za vselej pretrgati, pomanjšujejo se tu, kot bi čisto raalovažne dogodbice bile ! Treba je samo spomeniti komedij V. Sardou-ja.
V primer neistinitega, nezdravega spisovanja služi tudi novejša ruska belletristika, ki vsa mrgoli neprirodnih prizorov in karakterjev. Kriv temu je seveda javni život na Euskem, ki je po mojem sodu popolnoma nezdrav. V tako zaduhlem zraku, kjer niti sledii nij občne svobode in svobodnega občnega mnenja, ne more krasna cvetlica istinitosti razvijati se. Ves državni život je na Ruskem potlačen, na krive podlage postavljen, lažnjiv in z njim trpi tudi književnost. Jetnik, ki v ječi stoka, ne more o drugem sanjati, nego o raznih načinih, po kojih bi se osvobodil, in gotovo mu zameriti nij, ako so ti načini prav čudovati. Nihilizem ali ničevost — ta vdihuje skoro vso sedanjo r. belletristiko. Ženska emancipacija, socialna reforma, prcstrojenje državnega mehanizma, prevrat sedanjega poduka, porušenje vse tradicionalne filozofije, z eno besedo, prevrat vsega obstoječega je nje smer. Preobrata res treba, a koliko nezdravih načrtov se tu razvija, koliko čisto vrtoglavnih po-loženij, koliko čisto krivih, neistinitih gospodarstvenih in đružbenskih naukov! Celo J. Tur gene v, ta izvrstni dušeslovec, ki sicer na mojsterski način popisuje razne karakterje in motivacije dejanij, nij prost te bolezni, akoravno
- 79 -
jo baš on na đražestni način opisuje; ali malo je takih kakov on; večina r. literatov uprav besnuje v romanih in novelah.
Kar pri Eusih barem razumevamo in nekoliko prizanašamo, ker literatura se ne more tako lahko osvoboditi pritiskov javnega življenja in mišljenja dotičnega družtva, to nas pri Nemcih s pravim gnjusom napolnjuje : samo-raorski in krvavi značaj njih modernega romana. Tu vidimo pisatelje v zlo upotrebljevati z ene strani narodni šovinizem, z druge pa socialne krize. Izjem se ve da nahajamo tudi tu, n. p. M ar li t te-o. Samar ow-a i. dr., ki se vedo oproščati lažnjivih nazorov malo zdravo misleče množice.
Pravi pisatelj, kojemu je v istini za stvar in svoje poštenje, ne bo se slepo udajal javnemu mišljenju, predno je njega smere in namere dobro premislil. On se bode ravnal po' svojem boljšem sodu, po onih načelih znan-stva in umetnosti, koja so se tekom stoletij utrdila. On ne bode lahko vzple-zal na vrh javne slave, pa tudi ne visel v vednej nevarnosti, naglo pasti s tega vrhunca. Javno mnenje se preobrne dostikrat črez noč, in boljši sod pride neizogibljivo, akoravno v časih po malem. Dela, koja imajo samo tre-notni uspeh pred očmi, zapadejo brž javnej obsodbi, in stalno, po človeški stalno biva samo takovo delo, koje izvira iz istinskoga prizadevanja pisateljevega.
O podlosti druge vrste pisateljske neistinitosti, osobne, ktera se obdaja z bleskom samohvalnih fraz, samoizpovedne slavnosti, in samoobčudovanja, nij nam treba mnogo govoriti; ona hvala se sama porušuje.
Tako se tedaj Tebi, blaga moja prijateljica, kakor tudi meni bolje vidi, pisateljsko slavo raji ne dosezati, nego pa na kvar istinitosti. Bolje ostati v temi pozabljenja in nezpoznanja, nego postavljati se v luč neistinitosti, samohvale, neskladnoti mišljenja in dejanja. Kadar nama pa uide po koja beseda iz peresa, — in to se utegne šče v časih zgoditi, Pavlina, — tedaj ona bodi vselej istinita, prosta, premda pred svetom nienj laskava, menj slavna !
Drobnost.
J. p.
v Kaliforniji je zbolel neki bogati skopuh. Ker je slutil, da se mu smrt približuje, pozove svojega notarja in si da brž oporoko napraviti. Ko jo notar izvrši in bolniku čita, in ko ta sliši, koliko njegovih milijonov imajo dediči po njem dobiti, prime ga sila skoposti tako strastno, da se s postelje vzdigne in na noge poskoči govoreč: „Ne! tega ne, da bi moji dedeči toliko denarja za menoj dobili! Tega ne morem prenesti." In mož je ozdravel od silne skoposti. Kolikor časa ga je potem skopost smrti ubranila, to se šče nij zvedelo.
Književnost in umetnost.
J. P.
Kako se preskrbljujerao z muzikalijami,  kadar sestavljamo  „ besedne" programe? Pri pesnih nam šče gre najbolje, ker domačih precej imamo, kar pa jih
\
- 80 -
nimamo, vzamemo od Srbov, Hrvatov, včasih tudi od Čehov. Nedved, Foer-ster, Da v. Jenko, Zaje, Ipavic, Tovaéovsky in šče kteri, in s pesnimi smo previđeni. Ali druga je z instramentalno rauziko in fortepianom. V tem pogledu nimamo skoro nič domačega, vsaj „kruto" malo. In odkod jemljemo take piese ? — Iz italijanskih, francoskih in nemških del : iz oper, koncertnih komadov, romans i. t. d. Ker nimamo svojega, upotrebljujemo tuje, in nikdo nam tega spouašati ne sme. Vendar pak bi bilo koristno in pak vrlo lepo, barem kaj slovanskega slišati. Naši muziki po Slovenskem se na slovansko muziko šče premalo ozirajo. Ko bi oni na njo se ozrli, koliko vzvišenega bi lahko tam našli in nam priobčili ! Vse kaj drugega je slovanska godba za slovansko uho, nego lepa sicer, a tuja, neslovanska godba. L^pi so komadi iz Beethovena, Meyer-beera, Chopina, Liszta, Schumanna, i. dr., ali srca nam Slovanom tako ne ogrevajo. Domači glas bolj domače glasi, in Slovanu da tudi nekaj ponosa. Ali se z Beethovenom, Meyerbeerom, Lisztom čemo ponašati, ki so „drugih gor listi?" — Po mojem jako skromnem mnenju naj bi naša „Glasbena Matica" imela tudi to zadačo: seznanjati nas s slovanskimi skladbami, ne samo s slovenskimi originali. Lepo je originalno skladanje in pospešno, ali svet se veseli tudi tujih umetnih proizvodov, ako so prvič dobri sami na sebi, drugič pa -- in to tudi kaj velja, — ako so v kakej god zvezi z našim mišljenjem in čuvstvovanjem. — Da preidem na konkretno stran svojih nasvetov : koliko pa poznamo poljske muzike, koliko pa šče le ruske? In ruska godba, menil bi kdo, tudi utegne kaj veljati. Glinko n. pr. slavijo tudi zapadniki, in Rubinstein je zvezda evropskih fortepiannikov, vzraven Liszta, in koncerti gospe Esipove so v Becu, v Beču pravim, delali furore, in Esipova je izšolana večidel v ruskej godbi! — Vem, vzroki tiče ne toliko v dobrej volji, kolikor bolj v težavnem dobivanju takih slovanskih muzikalij. Ali tudi temu se da na pomoč priti. Jaz Vam imenujem dve dobri ruski firmi: muzikalnij zalog V. Bessel-ja in potem Bütner-ja v Peterburgu. Ta dva zalagata in prodajeta najmanjše in največe r. muzikalije. In ako hočete n. pr. za fortepiano novih, lepih, kratkih in dolgih r. pies, izberite si dela kompozitorjev: Ščerbačev-a (ki je graciozen), ali Čaj-kovskega (ki je najženialnejši in melodiozaejši), tudi Nap ravnik a (ki je ve-ličestven in muzikalno strogo korekten). Izberite izmed jako množnih številk teh umetnikov po svojem vkusu nekoliko toček in je postavite v program kakove slovenske „besede", in če bodete videli, da so občinstvu ugodne, izdajte jih tiskom, da bodemo tudi razve ,,slovenske metropole", po naših skromnih mestecih, kaj užili od Vaših muzikalnih zabav. Samo poskusiti Vam je treba in pa začeti; za uspeh me nij strah.
Listnica uredništva. G. R. V.-u. Vi nas prašate, ali se pravi Sibirija ali pa „Severija", kakor nekdo v „Nov." uči. Mi iz Daljevega (najvećega in najnovejšega) r. slovarja vemo: 1) da se ta dežela po ruski zove Sibir (gen. Sibiri, fem.) 2) da besede Severija r, slovarji nimajo 3) da po našem mnenju sibir in sever nij vse jedno. Zato je slov. pisava Sibirija (po priliki Nemčija i. t. d.) popolnoma opravičena, a pisava Severija geograf, neutemeljena, ker izmišljena.
Listnica. Gg. naročnike prav uljudno prosim za lanjsko in letošnjo naročnino. — Gg. pisateljem „Zore" se zahvaljujem za prineske in jim obečam odgovora, brž ko svoje rodbinske zadeve poravnam. Potem, menim, bode mi tudi nekoliko lože, opravdati zaupanje, koje se mi podarjuje, in koje me tako blaiiodejno okrepčuje.
J. Pajk.
Izdajatelj in odg. urednik: Martin Jelovšek.        J. M. Pajk-ova tiskarna v Mariboru.