K TREM NOVIM NAPISOM S SPODNJEGA POSAVJA PETER PETRU Bogato prazgodovinsko izročilo in številni antični spomeniki spodnjega slovenskega Posavja nakazujejo vrsto arheološko zanimivih vprašanj. Kom­ pleksno reševanje teh presega okvir pričujočega sestavka in terja poglob­ ljen študij celotnega gradiva. Zato podajamo v tem poročilu samo obravnavo treh, pred kratkim odkritih spomenikov glede na novejše ugotovitve te- V Sl. 1 . Prerez antičnega cestišča z ozna­ čenim najdiščem miljnika v Čatežu pri Brežicah Bild 1. Querschnitt des antiken Strassen- körpers mit der bezeichneten Fundstätte des Meilensteines in Čatež bei Brežice renske avtopsije. Izsledkov sistematičnih izkopavanj in ostalih proučevanj, najsi so za umevanje kasnejših dogodkov na Dolenjskem še tako pomembni, vključujemo le. kolikor se neposredno dotikajo nakazanih problemov.1 1 2 1 Dosedanje ugotovitve arheoloških raziskovanj celotne Dolenjske so zajeli v poslednjem času: S. Gabrovec, Najstarejša zgodovina Dolenjske, Novo mesto 1956: B. Saria, RE, pod Neviodunum, Latobici in Praetorium Latobicorum; V. Šribar- P. Petru, Neviodunum, Posavje I, 1957, 23; I. Pirkovič, Crucium, Situla, Glasnik Narodnega muzeja v Ljubljani (v tisku); T. Knez-P. Petru-S. Škaler, Municipium Flavium Latobicorum Neviodunum, Novo mesto 1961; P. Petru, Podoba antičnega podeželja v Spodnjem Posavju in na Dolenjskem v luči najdb na avtomobilski cesti, Dolenjski zbornik 1, 1962; V. Šribar, Zavarovalno izkopavanje antičnega prista­ nišča: v Beli Cerkvi, Arheološki vestnik 9—10, 1958/9, 251; T. Knez, Arheološka zbirka Dolenjskega muzeja, Kronika 6, 1958, 67; S. Škaler, Občina Videm-Krško, Brežice 1956. 2 7 Pri razstreljevanju useka na avtomobilski cesti so razpršili dobrih 200 m zahodno od Čateža pri Brežicah miljnik, od katerega so ostali le fragmenti.2 Podnožje miljnika je tičalo v poglobljeni kotanji, pokriti na dnu s plastjo oglja, pod katerim je bila 3—12 cm debela plast rdeče opečene zemlje in skale. Antično cestišče — glej priloženi profil sl. 1 in fotografijo sl. 2 — je široko 6,40 m, vendar je verjetno na zahodnem delu erodirano. Najgloblja točka pod današnjim površjem je na vzhodnem robu cestišča (2,70 m), ki so ga delno izsekali, delno pa, sodeč po oglju, izžgali v živo skalo; tu je tudi nasip rjave zemlje in ilovice najdebelejši in se konično zaključuje proti zahodu. Miljnik sl. 3 in tab. I je iz rumenorjavega peščenca in močno poško­ dovan. Od celotnega spomenika je ohranjenih danes šest fragmentov, med Sl. 2. Pogled na očiščen pro­ fil. Puščica kaže najdišče miljnika. Čatež pri Brežicah Bild 2. Blick auf das gerei­ nigte Profil. Der Pfeil zeigt die Fundstätte des Meilen­ steines. Čatež bei Brežice njimi dva večja. Največji fragment meri v višino 76 cm; sam miljnik pa je mogel imeti v premeru 90—100 cm. Višina lepo izklesanih črk im presledkov med vrsticami znaša: 9, 3,6, 7,9, 3,4, 7, 4, 7,5 cm. Kamen je sedaj shranjen v Posavskem muzeju v Brežicah. Besedilo miljnika je možno — delno tudi na podlagi že znanih napisov iz Viher (CIL III, 4618), Hudega pri Stični (CIL III, 4616 = 11322) in Rake (Miiltner 156 = CIL III, 11325) — rekonstruirati: Im]p(eratoris) Caes(aris) T(iii) Aeli[i Hajdiiani Anio[nini Au]gus[ti] Pii p(airis) p(atriae) [co(n)s(ulis) ir(ibunicia) p[oi(esiate)] 11 ab A[ Miljnik je dal postaviti cesar Antonin Pij, kar izpričujeta druga in tretja vrstica. Točnejšo časovno določitev postavitve kamna lahko supo- niramo po omembi tribunske oblasti.Ta je lahko glede na tekst v 4. vrstici tr. pot. II—IIII = 139—141 po n. št.2 3 * 5 2 Varstvo spomenikov 7, 1958/9, 301, s fotografijo največjega fragmenta. 3 Ni omenjeno p(ontificis) m(aximi). Pri rekonstrukciji teksta na sl. 3 so do­ mnevane črke 4. vrstice postavljene pretesno skupaj; glej R. Cagnat, Épigraphie latine, Paris 1899, 185. Napis je zanimiv predvsem v dveh pogledih: prvič, ker nam kaže ži­ vahno gradbeno dejavnost pod Antoninom Pijem na cesti iz Italije na vzhod in drugič, ker odpira mnogo jasnejšo določitev vzhodne municipialne meje Neviodunuma. Gradbena dejavnost Antonina Pija je na splošno slabo raziskana, čeprav je na balkanskem področju gotovo zanimiva, saj bi v mnogem ilustrirala skrbno pripravo cesarja na nevarnost s severa4 in vzhoda.5 Med načrtno zasnovana dela sodi, poleg v zgoraj navedeni litera­ turi omenjenih posegov, gotovo utrjevanje cest. Dasi so pričujoči miljniki prvi gradbeni spomeniki na odseku ceste Emona—Siscija, ne moremo Bild 3. Meilenstein des A. Pius aus Čatež govoriti o gradnji, pač pa o širokopotezni rekonstrukciji. Tod je vodila namreč v zadnjih dveh stoletjih pred n. št. — sledeč Strabonu 7, 5, 2 — najbolj uporabljana pot proti Italiji. Pomen severne vpadnice preko Ptuja in Celja je v zgodnji rimski dobi dosti manjši, saj poteka »jantarjeva pot« dobrih petdeset let skozi noriško celejansko področje. Rimljani jo dobro po­ znajo že za časa cesarja Avgusta, saj je L. Domitius Ahenobarbus kot rimski poveljnik prekoračil Labo severno od Češke (Tac., Ann. IV, 44. Schmidt, Geschichte d. deutschen Stämme II, str. 101, op. 4). Še bolje pa poznajo njen celoten potek Rimljani v Plinijevem6 času. Kot logično navezovanje na 4 B. Saria, Novi napisi s Kranjskega. GMDS 22, 1941, 41; B. Hiittl, Antoninus Pius I, 271 in 277 sq. Cit. po E. Swoboda, Carnuntum3 . 5 Podrobno proučuje to obdobje U. Trinks, Historische Interpretationen von Ail. Aristeides’ etg 'Pâ/jrjv Diss. Graz 1958, kateremu se ponovno zahvaljujem za mnoge napotke; F. Scheid, Untersuchungen zur Geschichte des Kaisers Ant. Pius, Hermes 65, 1930, 245; A. Daicioviciu, Siebenbürgen im Altertum, Bucarest 1943, 128; CAH XI, 334. « hist. nat. XXXVII, 43. itinerarsko cesto Aquileia—Emona moremo danes z gotovostjo domnevati zametek in izgradnjo cestišča proti vzhodu že v Avgustovi dobi. Posebej velja to za potek poti Emona—Neoiodunum, ki vodi večinoma po povsem novi trasi, brez bistvenejše orientacije na kako starejšo prazgodovinsko pot.7 Zgodnji nastanek ceste izpričujejo na novo nastale pristave in zaselki8 ter naselitev trgovcev in prišlekov ob itinerarski poti.9 Štirje citirani miljniki dovolj argumentirajo popravilo ceste od Stične proti Drnovemu in dalje na vzhod.1 0 1 1 Sodeč po zaporedju konzulatov, prično obnovitvena dela v letu 139 od emonskega področja proti vzhodu. Hitro napredovanje konsolidacije cestišča potrjujejo napisi na miljnikih. Leta 139 so-postavili miljnik v Hudem pri Stični (cos. II, des. Ill, trib. pot. III), dve leti kasneje spomenik v Vihrah (cos. Ill, trib. pot. 1111). Nadaljnji potek del na magistrali Siscia—Sirmium je spričo slehernega pomanjkanja epigraf- skih virov, predvsem miljnikov Antonina Pija, negotov. Mnogo bolje mo­ remo določiti obnovitvena dela na itinerarski cesti Emona—Carnuntum. Začetek rekonstrukcije označujeta miljnika iz Celja (CIL III, 5734 = imp. II, cos. Ill) in Stranic (CIL III, 5743 = ; cos. Ill, imp. II). Končno fazo (leta 143) opredeljujeta verjetno miljnika iz Inzersdorfa (CIL III, 4649 = cos. Ill, tr. pot. VI) in Klein Schwechata pri Carnuntumu (CIL III, 4641 = cos. Ill, tr. pot. V I). Oba napisa sta torej poslednja dokumenta obnovitve­ nih del A. Pija na omenjeni cesti. Organizirano akcijo, povezano gotovo s politično utemeljeno vojaško budnostjo, izpričujejo številne are, posvečene temu cesarju v naseljih južno od Donave.1 1 Vsekakor predstavlja kopičenje miljnikov Antonina Pija na neviodu- numskem odseku ceste Emona—Siscija zanimivo okoliščino. Ne na območju Emone in ne v območju vzhodno od Neviodunuma ne poznamo istočasnih miljnikov A. Pija. Dela so se odvijala potemtakem, glede na pričevanje kamnov, izključno na trasi Hudo—Čatež; tako- se ujema obseg rekonstruk­ cije na zahodu in vzhodu z municipialno mejo Neviodunuma. Nadaljnja terenska dela pri gradnji ceste na vzhod prenehajo in sledi usmerjanje delovnega potenciala na konsolidacijo in skrbnejšo izgradnjo »jantarjeve poti« Celeia—Poetovio—Scarbantia—Carnuntum. Utemeljenost takšnega 7 A. v. Premerstein-S. Rutar, Die römischen Strassen und Befestigungen in Krain, Wien 1889, 39; A. Müllner, Emona, Ljubljana 1879; J. f. A. 7, 1913, 196. Cesta v Norik — via ìulia Augusta — je bila končana komaj v letu 2—1 pr. n. št. W. Görlich, Der antike Strassenzug Aquileia—Lauriacum, Carinthia 143, 1953, 132. Izgradnja ceste čez Okro je doživela intenzivnejše posege po dalmatinsko-panon- skem uporu 6—9 n. št. Ob uporu treh legij na Vrhniki pravi Tacit 1, 20: manipuli ante coeptam seditionem Nauportum missi ob itinera et pontes et alios usus (leta 14 n. št.). Čas izgradnje cestišč proti vzhodu verjetno ilustrira napis CIL V, 698, ko so uredili na ukaz panonskega legata A. Plantija (od 39 do 42 n. št.) pot iz Trsta na Reko. Napis je namreč iz Rodika v bližini Materije. 8 P. Petru, Dolenjski zbornik 1, 1962; Varstvo spomenikov 7, 1958/9, 295—309. 9 Glej priloženi zemljevid na Tab. II, kjer so diferencirano vneseni spomeniki z omembo domačinov in priseljenih kolonistov; dopolnjen prikaz A. Mócsyja. 1 0 A. v. Premerstein-S. Rutar, 1 . c.; J. Klemene, Arcliaeologische Karte von Ju- goslavien. Blatt Zagreb, Beograd 1938, 106; I. Pirkovič, Crucium. 1 . c. 1 1 Biburg (CIL III, 5912), Kessingen (CIL III, 5906), Cambodunum (CIL III, 5770), Aigen bei Salzburg (CIL III. 5734); prim. A. Deringer, Die römischen Mei­ lensteine Noricums, Festschrift für Rudolf Egger, Carinthia 143. 1953, 755; in M. Pavan, La provincia romana della Pann. Sup.. Atti della Academia nazionale dei Lincei, 552, 1955, Memorie, ser. V ili, Volume VI, fase. 5, 395, op. 4. sklepa potrjujejo napisi. Hkrati nam viri povsem zamolčijo, kar bi lahko logično predpostavljali, izgradnje? in popravilo prečnega navezovanja in spoja med obema cestama med Celjem in Drnovim po dolini Save. Kar pri novem miljniku močno preseneti, je navedba distance ab A . . ., dasi bi pričakovali a Neuioduno. Y poštev prihajajo samo naselja ob magi­ strali, in sicer Acervo (v okolici Stične), Aemona in Andautonia, čeprav slednja ne leži neposredno na itinerarski poti Neviodunum—Siscia. Upošte­ vati bi bilo potrebno še možnost z ab Atrante, kajti na miljniku Konstan­ ci ja IL, najdenem v Sirmiju, stoji: quinarios lapides per Illyricum fecit ab Atrante ad flumen Savum.1 2 Ysa našteta mèsta so imela v rimski upravi naših krajev važen pomen. Andautonia in Emona imata rang kolonije oziroma municipija. Acervo in Atrans sta prvotno preprežni postaji ob itinerarski cesti, kasneje postaneta postojanki na italski meji, ko je ta pomaknjena z grebenov Julijcev na črto M. Albius—Acervo—Atrans— M. Carvancas. Zato ne obstajajo nikaki zadržki, da bi ne mogli šteti razdalj od ene ali druge naselbine. Yendar lahko odklonimo možnost izmere na pričujočem miljniku ab Acervo, ker je na sočasnem kamnu A. Pija iz Hu­ dega pri Stični (CIL III, 11322) nakazana distanca MP XXXXIIII a Nevio- duno in ne od bližnjega Acerva. Ista ugotovitev bi veljala tudi glede pisanja ab Aemona. Naš miljnik je odkrit, gledano iz Emone, onstran Neviodunuma- Čeprav so zn^ini primeri, da merijo milje od večjih in pomembnejših pro­ metnih središč tudi na Posavskem področju,1 3 je taka rešitev malo verjetna. Za osnovo ji je Plinijeva — v duhu latinščine pravilna — a lapidarno ne­ potrjena pisava Aemona.1 4 Kljub temu, da je s tem podana dokaj tehtna ugotovitev proti izmeri razdalje ab Aemona, pa ni v celoti rešeno vprašanje odnosa med neviodunskim in emonskim teritorijem, predvsem pa ni rešena neka skupna usoda obeh mest v začetku 2. stoletja, na kar opozarja napis emonskega dekurijona iz Jezera pri Trebnjem,1 5 s področja torej, ki sodi upravno pod N eviodunum. Nizanje ugotovitev, povezanih s tem problemom, za interpretacijo miljnika ni bistveno in se zato povrnemo na to vprašanje kasneje. Presoja verzije ab Atrante ob podrobni razčlenitvi ne vzdrži kritike in je zato dvomljiva ter nesprejemljiva. Mogla bi biti verjetna le, če bi z deli pričeli, kar napisno gradivo odklanja, pri Trojanah in bi miljnik označeval ekstremni južni konec obnovljenega cestišča, vključujoč popravilo ceste Celeia—N eviodunum. Razen citiranega miljnika Konstancija II. iz leta 354 omenjajo ostali spomeniki vmesnih arheoloških postojank med Celjem in Drnovim odmero a Celeia. Predvsem sta to oba miljnika Maximina Traxa, izkopana neposredno v bregu Save nasproti naselja Brestanica, na izraziti antični obsavski postojanki z nakazano razdaljo a Celeia MP XXXV.1 6 Žal 1 2 CIL III, 3705. — Y tem času (145—146 n. št.) so zamenjali na Rensko-Main- skem odseku lesene palisade z zidanimi, Neue Urkunden aus Starckenberg Kassel 1953, 115. 1 3 J. Klemene. Blatt Zagreb, sub voce Jelkovac. 1 4 hist. nat. III, 147 ... in ea \Pannonia] coloniae Aemona, Siscia, amnes clari ac navigabiles ... Dravus e Noricis violentior, Savus ex Alpibus Carnicis placidior; medtem ko se na napisih dosledno pojavlja ime Emona. 1 5 V. Hoffiller-B. Saria, Antike Inschriften aus Jugoslavien, Zagreb 1938. 237. 1 6 C. Deschmann, Die jüngst aufgefundenen Meilensteine aus Unter-Krain, MCK. NF. 1887. LXXXIY = CIL III, 11316—11318. na miljniku Septimija Severa, Karakale in Gete, postavljenem leta 201 v okolici Krškega, ni navedena distanca (CIL III, 4622 in 4624). Precejšen pomislek proti izmeri od Trojan je tudi več kot dvestoletni interval med Antoninovo in Konstancijevo II. obnovitvijo in utrditvijo cestišča in mo­ stov,1 7 izpolnjen s številnimi miljniki Krške doline, na katerih se ne po­ javlja formulacija ab A ira n te. Tako je čateški miljnik najbolj verjetno postavljen na skrajnem za­ hodnem robu m u n icip ii A n d a u ton ien siu m , kot ga navaja napis CIL III, 4008=: Al J 474. Doslej so vsi znanstveniki imeli v itinerarjih navedeno postajo ad F in es1 8 X X I M P od Siska zâ mejno postojanko; območje Siscije se tu neha in sega do sem z nasprotne strani okrožje Neviodunuma.1 9 An- dautonija leži ob drugi cesti in ima po Mócsyju zelo majhen ager,2 0 kar naj bi kazal miljnik iz Jelkovca z odmero distance a Siscia.21 Najdišče kamna leži severno od Andautonije, ki razen neposrednega mestnega pomerija ne bi imela nikakega zaledja. Tako problem ni zadovoljivo rešen; Siscija je sama po sebi pomembno prometno središče in povsem mogoča je navedena razlaga o izmeri razdalj in distanc od pomembnih prometnih križišč, kar kaže miljnik, odkrit v Sremski Mitroviči z odmero od Trojan. Andautoniji pripadajoče mestno zaledje sega torej preko severne2 2 in zahodne itinerarske poti, ki vodita v Sisak. Shematično je nakazala rešitev že I. Degmežič,2 3 dasi doslej vprašanje, do kod sega ager A n dau ton ien sis, še ni zadovoljivo rešeno, še manj pa v podrobnostih jasno. Napisa iz Petrovine2 4 sta upo­ rabna pri znanstveni presoji o obsegu okrožja Andautonije, ker se v bese­ dilu omenja res p u b lica A n d a u ton ien siu m in sta južno od itinerarske poti Siscia—N evio d u n u m . Vzhodna meja je zaradi pomanjkanja epigrafskih in drugih dokazov nedoločljiva. P od obilo je s severno mejo. Edinole zahodno mejo moremo fiksirati. Severno od Save so odkopali skrajni zahodni napis s posvetilom res p u b lica A n d a u ton ien siu m v Stenjevcu pod obronki Slje­ mena.2 5 Naslednji spomenik, ki utemeljuje zahodno mejo Andautonije, je miljnik iz Čateža. Neviodunumski napisi se pojavijo le na Krškem polju 1 7 viis munitis pontibus refecti[s] 1 8 Probleme v zvezi z lokacijo izčrpno obravnava J. Klemenc, Blatt Zagreb, l it ; Th. Mommsen, CIL III, p. 496; A. Müllner, Emona, 104. 1 9 Mnoge je zavajal tudi napis CIL III, 3934: I(ovi) o(ptimo) m(aximo) \ et Genio I municipi(i) Fl(avii) Neviod(uni) \ sacrum L(ucius) Pompeius \ lngenu(u)s b(ene)f(iciarius) | co(n)s(ularis) v(otum) s(olvit) l(ibens) m(erito), vzidan danes sicer v graščini Mokrice, toda prepeljan tja zelo verjetno iz Velikih Malene; I. Brlič, Grad Mokrice in park, Zagreb 1957, 5; Th. Mommsen, CIL III, p. 496; A. Graf, Übersicht der antiken Geographie von Pannonien. Diss. Pann. I, 2. Budapest 1936, 57; kot zadnja V. Šribar-P. Petru, Neviodunum, Posavje I, 1957, 27; primerjaj k temu B. Saria, RE XVII (1936), 1738, in B. Saria, Novi napisi s Kranjskega, GMDS 22, 1941, 42. 3 0 A. Mócsy, Die Bevölkerung von Pannonien bis zu den Markomannenkriegen, Budapest 1959, 24. 2 1 j. Klemenc, Blatt Zagreb, sub voce lelkovac. 2 2 j. Klemenc, Teodozijev pohod proti Maximusu iz Siscije do Poetovija, Zgo­ dovinski časopis (Kosov zbornik) 6—7, 1952—53, 78. 2 3 I. Degmežič, Sadržaj antiknih kamenih spomenika nađenih u Zagrebu i oko­ lici, Iz starog i novog Zagreba, Zagreb 1957, 114. 2 4 CIL III, 4008 in 4011. in ne segajo vzhodno od Čateža.2 5 2 6 V prostoru med Stenjevcem in Čatežem je naravno utemeljena meja le Sotla in na jugu Gorjanci, torej današnja meja med NR Hrvatsko in LR Slovenijo. Ob tem se zavedamo, kako po­ membni so lahko taki sklepi za umevanje kontinuitete izročenih in že od antike sem ustaljenih meja. Že prej so verjetno Gorjanci in Sotla delili dvoje keltskih plemen, Latobike in Varcijane.2 7 Rešitev, ki stopnjuje pomen gradišča in poznoantične utrdbe na Vel. Malencah, saj zapira ta edini dohod z vzhoda v Krško dolino in Dolenjsko. Predstavlja pa tudi važno orožniško in carinsko oporišče, iz katerega so se rekrutirali uslužbenci za bližnji mejni prehod, katerega bi mogli locirati vzhodno od Čateža na njive z le­ dinskim imenom Col, o katerem sodimo, kljub najdbam antik na tem predelu,2 8 da je dobil ime v polpretekli dobi. Tako je tudi utemeljeno izročilo miljnika v Čatežu, znamenja mejnega prehoda med Neviodunumom in Andautonijo. Naslednji spomenik, ki posega prav tako v problem meje in varstva cest, so našli pri podiranju gospodarskega poslopja župnišča v Čatežu. Fragmentirana ara (sl. 4) iz rumenorjavega peščenca meri v viši no 57 cm, v širino 42 cm in je debela 15 cm. Napisno polje je zglajeno s klesarsko pilo, spodnji del kamna pa je grobo obdelan. Od celotnega teksta sta ohranjeni le poslednji vrstici- Odbiti sta votivna formula in ime posvetitelja. Črke so visoke v predzadnji vrsti 6 cm, v zadnji 5 cm; presledek med vrstama znaša 2 cm. Ohranjeni del napisa, spravljenega v Posavskem muzeju,2 9 se glasi: X G (em in a e) b(ene)f(iciariu s) co(n)s(ularis) ofotu m ) s(olvit) l(iben s) m (erito) Y tekstu ohranjenih vrstic manjkajo sicer punktacije med pojmi in jih nadomeščajo širši intervali. Izrazite presledke opazimo v votivni formula­ ciji zadnje vrstice, ki ustrezajo največjemu intervalu prve vrstice med črkama G in B. Rekonstrukcija teksta prve vrstice je logična, od co(n )- s(ularis) je jasno vidna prva črka in del naslednjega O. Zadnja črka je odbita; pod presledkom pred njo je opazna sled obdelave kamna. 2 5 CIL III, 3010 = A lj 477. Za odmero distance ab Andautonia pa bi govorila predvsem cesta, ki jo je nakazal že J. Klemenc, po levem — severnem — bregu Save od Ščitarjevega mimo Zagreba, Stenjevca, Dobove in Sel do Brežic, kjer moremo v bližini izliva Krke v Savo domnevati pomembno mostišče in rečno pri­ stanišče, kar potrjuje tudi napis, posvečen Neptunu, najden pri ustju izliva Krke pri Čatežu. Prav okoliščina, da imamo opraviti še z direktno cesto v Andautonijo, še bolj krepi razlago, da moramo na miljniku dopolniti poslednjo vrstico z ab Andautonia. Kot miljniki na desnem bregu Save pri Brestanici kažejo odmero a Celeia, tako je tudi v Čatežu miljnik na desni strani Save priča, do kod sega območje Andautonije. 2 6 T. Knez-P. Petru-S. Škaler, Municipium Flavium Latobicorum Neviodunum, Novo mesto 1961. 2 7 RE XII/1 (1924), 966 (Fluss), z zastarelimi mnenji o legi Neviodunuma v Vel. Malencah; RE XII/1 (1924), 967—8 (Keune), in V ili Ai (1955), 363, z odličnimi lokacijami Varcijanov in Latobikov. 2 8 Varstvo spomenikov 7, 1958/9, 337. 2 9 Varstvo spomenikov 7, 1958/9, 301. Napis je že deseti spomenik ob sotočju Krke in Save, katerega dedikant je ben eficiariu s.3 0 Gotovo je stal v hramu Jupitra v Vel. Malencah in so ga kasneje prepeljali v Čatež, podobno kot aro L. Pompeja Ingenua v Mo­ krice. Ne moremo podpreti mnenja B. Sarie, da bi bili spomeniki iz sicer le malo oddaljenega Neviodunuma.3 1 V Drnovem beneficiarijska postaja ni tako potrebna kot na območju terasastega pobočja pri Sv. Vidu nad Bre­ žicami, utrjenem na zahodu z gradiščem v Vel. Malencah.3 2 Območje zapira Sl. 4. Napis beneficiarija iz Čateža Bild 4. Inschrift des Benefiziars aus Čatež s severa fl. S avu s (Sava), na jugu pa se razprostirajo impedimentu in večjim enotam težko prehodni izrastki Gorjancev. Strateško omogoča ta izredna utrdbena točka ob najmanjših varnostnih oddelkih uspešno zaporo ceste. Še posebej v primeru uničenja mostu preko reke Corcoras (Krka), ko je moral nasprotnik ubrati pot po desnem bregu Krke in se izpostaviti bočnemu napadu s pobočij Gorjancev. Zametke poznoantične utrdbene zasnove mo­ remo iskati v prazgodovinski dediščini in geografsko-geoloških danostih 3 0 Na Dolenjskem sta dve skupini napisov, na katerih se omenjajo beneficia­ rci, in sicer prva v Trebnjem in druga v Vel. Malencah. Omejujemo se le na skupino spomenikov iz Krške doline: Leskovec (CIL IH, 3918), Krška vas (CIL III, 3916), Vel. Malence (CIL III, 10799 in 3927 = A lj 251; A lj 240, 241, 242, 243) in Mokrice (CIL III, 3924). 3 1 B. Saria, Novi napisi, 1 . c., 41. 3 2 B. Saria, Drugo začasno poročilo o izkopavanjih na gradišču pri Velikih Malencah, GMDS 11, 1930, 5; B. Saria, Die vorgeschichtlichen Ringwallsysteme in Slovenien, Südostforschung 15, 1956, 41. sotočja Krke in Save. Navedena municipialna meja vzhodno od Čateža le delno razjasnjuje do danes še vedno odprto vprašanje3 3 istovetnosti meje Italije z vzhodnim koncem neviodunumskega mnnicipialnega agerja.3 4 3 5 Raziskovanja A. v. Domaszewskega, Westdeutsche Zeitschrift 21, 1902, 58, o razporeditvi orožniških postaj ob važnih križiščih ali mejah utemelju­ jejo podano razlago. Številna posvetila beneficiarijev so torej, upoštevaje tudi opisani miljnik, povezana z bližnjo mejo. Neskladnost dosedanje interpretacije in razhajanja v izvajanjih pri­ padnosti Neviodunuma k X regiji izvirajo iz podatkov napisnega gradiva, ki je že samo po sebi kontradiktorno in neenotno. Reševanje pripadnosti Neviodunuma italski X regiji — H istria et V en etia — terja obširnejšo obravnavo, naslonjeno na prazgodovinske razmere drnovskega področja. Pripadnost ozemlja med Trebnjem in Drnovim keltskim Latobikom je podana že v rimskem poimenovanju obeli krajev. Povezanost dolenjskih Latobikov s plemenskim jedrom v območju od Flavije Solve do Labodske doline je zelo verjetna.3 6 Izslédki J . Šašla3 6 o razprostranjenosti nekaterih keltskih imen celjskega območja duhovito nakazujejo narodnostno sorodnost prebivalstva v okolici Celja in na osrednjem Dolenjskem. Vprašanje pri­ marnega enotnega latobijskega ozemlja in enovite plemenske skupnosti mo­ remo torej predpostavljati za najbolj zgodnjo fazo nastopa Latobikov v naših krajih. Kljub verjetnemu kasnejšemu rahljanju vezi med severnim in južnim delom plemena3 7 je ostala misel o povezanosti živa še ob nastopu Rimljanov leta 35 pr. n. št. Kratek čas po prihodu Rimljanov3 8 je ostal N eoiod u n u m , enako kot E m on a, še v sklopu noriškega kraljestva, dokler ni bil priključen Panoniji.3 9 V vsem Obdonavju in Dalmaciji nastopajo plemenske ali pokrajinske občine v nasprotju do municipialne ureditve z znano upravno shemo (I lv ir e s, aediles itd.). Nekatere centuriatne ali dekuriatne4 0 občine upravljajo vojaški 3 3 Dolenjski zbornik 1, 1962, z delno nakazano problematiko. 3 4 B. Saria, GMDS 14, 1933, 15; GMDS 20, 1939, 139; GMDS 22, 1941, 41. V teh zaporednih izvajanjih B. Sarie čutimo vso težavo pri reševanju tega problema. 3 5 H. Müller-Karpe, Die Zeugnisse der Taurisker in Kärnten, Carinthia 141, 1951, 602; R. Egger, Der Tempelhezierk des Mars Latobius im Lavanttale, Anz. Akad. Wiss. Wien 44. 1927, 3; E. Polaschek, RE XVII (1936), 1018; W. Modrian, Leda Darstellungen in Latobikergebiet, Festschrift für R. Egger, Carinthia 143, 1953, 165; R. Heuberger v Ammann-Festgabe II, 1954, 169; F. Staehelin, Die Schweiz in römi­ scher Zeit3 , Basel 1948, 72, op. 4; B. Saria v RE XXII (1954), 1638; K. Sagi, Soproni Szemle 9, 1955, 48; A. Mócsy, Die Bevölkerung, 121; R. Ložar, Prazgodovina Kranj­ ske v luči zbirke Mecklenburg, GMDS 15, 1934, 73; R. Egger, Die Ausgrabungen auf dem Magdalensberg 1950, Carinthia 142, 1952, 171; K. Willvonseder, Zur Keltischen Besiedlung des Ostalpenraumes, Carinthia 143, 1953, 586. 3 6 J.Šašel, C. Iulius Vepo, Živa antika 5, 1955, 129; J. Šašel, C. Vindonius Suc­ cessus, Živa antika 4, 1954, 374. 3 7 RE XII (1924), 966 (Fluss). 3 8 S. Gabrovec, Najstarejša zgodovina Dolenjske. Novo mesto 1956, 35, sicer pa podrobneje obravnava to vprašanje E. Swoboda, Carnuntum3 , 27 in 203, kjer je tudi izčrpno podana vsa literatura, ki zadeva vprašanje aneksije Norika. 3 9 Verjetno hkrati s Poetovijem in Carnuntumom. 4 0 A. Mócsy, Zur Geschichte der peregrinen Gemeinden in Pannonien, Histo­ ria 6, 1957, 495. poveljniki ob podpori domačih, voditeljev.4 1 Zato ohranjajo Rimljani prejš­ njo plemensko razdelitev in se naravnost boje porušiti ustaljeno ravnovesje ter ustvarjajo v primeru pomanjkanja voditeljev iz vrst avtohtonega pre­ bivalstva umetno diferenciacijo domačinov, da bi lahko veljake pritegnili v vodstvo uprave. Obstoj take plemenske občine na področju Neviodunuma izpričuje tudi epigrafsko gradivo.4 2 Y nadaljnjem razvoju nastane iz področja civitatis colonia ali m u n ici­ pium , domačini ohranijo še nadalje neki lasten teritorij, vendar je upravno središče enotno. Šele po tej razlagi, podal jo je Mócsy,4 3 4 4 moremo pravilno interpretirati razmerje P raetorium L a tobicoru m : N eoiod u n u m 4 4 in E m on a : Ig.4 5 Tako v Trebnjem kot na Igu moremo domnevati močno središče avto­ htonega prebivalstva, ki je ostalo še vrsto let po rimski okupaciji v lasti domačinov. Zanimivo pri tem je, kako so Rimljani upoštevali prazgodo­ vinsko dediščino in se raje naseljevali v neobljudenih nižinah. Prazgodovinska poseljenost Dolenjske in Posavja zajema predvsem griče, holme in pogorja, kjer so mogli Iliri in Kelti osnovati svoja gradišča.4 6 Pečnik4 7 pozna le tri nižinske prazgodovinske postojanke. Vse leže ob Krki, notranjost Krškega polja in Krakovskega gozda predrimsko prebivalstvo, po sedanjem stanju arheologije, ni naselilo. Situacija je ostala enaka vse do srede drugega stoletja. Priloženi zemljevid Krške doline na tab. II prika­ zuje na osnovi spomeniškega gradiva sestavljeno razprostranjenost doma­ činov in priseljenih kolonistov.4 8 Avtohtono prebivalstvo srečujemo na gričevnatem ozemlju, medtem ko na samem Krškem polju ni niti enega spomenika domačina. Z naselitvijo neobljudenega nižinskega sveta Rim­ ljani niso bistveno prizadejali interese Latobikov, in kar je poglavitno, prav ta tankočutna politika Rimljanov ohranja še nadalje ustaljene ple­ menske meje. Modifikacije glede na prejšnje prazgodovinsko stanje zasle­ dimo na severnem delu, kjer naslonijo mejo na naravno oviro, Savo,4 9 in to šele po vključitvi Neviodunuma v provinco Panonijo. Prilagajanje na­ 4 1 B. Saria, Doneski k vojaški zgodovini naših krajev v rimski dobi, GMDS 20, 1939, 130. 4 2 Napis iz Samarije, A. Dobo, Inscriptiones ad res Pannonicas pertinenses, Diss. Pann. I, 1 . Budapest 1940, 189; navaja: mil(ites) v[epc[i]l(ationis) coh(ortis) Pa(nnonicae) sup(erioris), cives Sisci(ani) et Varcian(i) et Latobici. 4 5 B. Saria, Noricum und Pannonien, Historia 1 , 1950, 442; CAH XI, 545. 4 4 Premerstein-Rutar, Die römischen Strassen und Befestigungen in Krain, Wien 1899; I. Gams, Geografski obzornik 2, 1960, 37; CIL III, p. 496; A. v. Molli­ nary, Die Römerstrassen in der Europäischen Türkei, Zagreb 1914, 17. 4 5 A. Müllner, Emona, Ljubljana 1879, 81; S. Rutar, Izvestja 6, 1896, 161; A. Müllner, Zur Emona-Frage, Argo 6, 1898, 199; j.Bilc, Emona in Emonia, Argo 6, 1898, 198; j. Sašel, Vodnik po Emoni, Ljubljana 1958; j. Klemenc, Zgodovina Emone, Zgodovina Ljubljane I, Arheologija in geologija, Ljubljana 1958; W. Schmid, Emona, IfA 7, 1913; j. Šašel, Prispevki za zgodovino rimskega Iga, Kronika 7, 1959, 117. 4 6 T. Knez-P. Petru-S. Škaler, Neviodunum, str. 19; P. Petru, Evidenca najdišč, dragocen vir za reševanje arheološke spomeniške problematike, Varstvo spomeni­ kov 8, 1960/1. 4 7 Izvestja MDK 1904, 195. 4 8 Sestavljeno na osnovi Mócsyja in dopolnjeno z novim gradivom. 4 9 K vprašanju naravnih meja na severu Italije v rimski dobi primerjaj K. Christ, Zur römischen Okkupation der Zentralalpen und des nördlichen Alpen­ vorlandes, Historia 6, 1957, 416, z literaturo. ravnim mejam botruje verjetno kasneje preložitvi vzhodne italske meje na Gorjance. Opora takim izvajanjem je ara, vzidana v cerkvi sv. Valentina na Straži, CIL III, 3915 = 10798. Kamen so posvetili Hadrijanu pripadniki ple­ mena Karnov, katerim je podelil cesar državljanstvo.5 0 Matična bivališča Karnov opredeljujejo viri in arheološko gradivo v severozahodni predel Benečije med Karndkimi Alpami, Oglejem in Trstom ter v Posočje.5 1 Na Dolenjsko in v Posavje niso segali in zato moremo z gotovostjo domnevati, da jim je dodelil cesar Hadrijan z rimskim državljanstvom tudi del lato- biškega ozemlja. Istočasna z viri5 2 potrjena vključitev Emone v X regijo — H isiria et V en etia — govori za Mommsenovo5 3 sodbo: »et simul Italiae fines ad Sirmium5 4 fere proferret novos cives cum proxima Italiae regione, quae erat Carnorum, quammodo coniugeret.« Sam Mommsen opozarja na težave, ki se pojavljajo ob taki razlagi. Predvsem zaradi nasprotujočih si podatkov itinerarjev glede lege postaje ad F in es X X ali X X I M P severno ali južno od Siscije. V obeh primerih moremo povezovati ad F ines z mejo provinc; na jugu bi ležala postaja ob panonsko-dalmatinski meji, na severu ob panonsko-italski- Seveda le v primeru neposredne soseščine med ozemljem Siscije in neviodunumskim teritorijem. Čateški miljnik je skrčil antično drnovsko okrožje in določno pokazal pravo mejo Neviodunuma in Andau- tonije, pri čemer odpade Mommsenovo izvajanje odnosov Siscia : N e v io d u - n u m , ker se ozemlji obeh mest na tem odseku ne stikata. Vendar dodelitev municipija N evio d u n u m k Italiji po naši sodbi ni mogla biti trajna in je prenehala že v začetku druge polovice 2. stoletja.5 6 Herodijan5 6 omenja ob opisu prihoda M. Traxa v Emono leta 238, da je bila E m on a prvo mesto na italskih tleh. Oddelki M. Traxa so verjetno korakali skozi Drnovo, kar ilustrirajo miljniki iz Brestanice, znamenja cesarjevega pohoda proti Italiji. Kljub temu omenja Herodijan le Emono kot italsko mesto in ne navaja Neviodunuma. Drugo pričevanje o pripadnosti Nevio­ dunuma Panoniji so miljniki iz leta 201, na katerih se omenja legat pro­ vince F abius Č ilo, ki je dal popraviti cesto E m on a—N eviod u n u m . Pomanjkanje oprijemljivih arheoloških dokazov in epigrafskih ter drugih virov onemogoča popoln prikaz zgodovinskih dogodkov na področju med Savo in Krko v 2. stoletju n. št. Predvsem čutimo potrebo načrtnih izkopavanj v Trebnjem, kjer je odkril B. Saria5 7 spomenik beneficiarija iz 5 0 A. Alföldi, CAH XI, 545. 5 1 RE III, 1598 (Ihm) in 1600 (Tomaschek); glej še R. Egger, Richerche di sto­ ria sul Friuli preromano e romano, Atti dell Accademia di scienze lettere e arti di Udine 13, 1957, 383. 5 2 Herodian V ili, 1, 4. 5 3 CIL III, p. 496. 5 4 Prav: Sisciam. 5 5 A. Mócsy, Die Bevölkerung sicer domneva na str. 21, op. 31, da je bil teri­ torij v okolici Praetorium Latobicorum ob odcepitvi Emone od Panonije priključen k Italiji; glej še E. Swoboda, Carnuntum3 , Graz-Köln 1958, 13; E. Stein, Geschichte des spätrömischen Reiches, Wien 1928, 107; A. Remennikov, Borba plemen srednjevo Dunaja s Rimom, Vestnik drevnej istoriji 3, 1960, 105; poglavitni del literature, ki obravnava to vprašanje, pa je žal nedosegljiv. 5 6 Glej op. 52. 5 7 GMDS 22, 1941, 41. leta 158, torej enega naših najbolj zgodnjih tovrstnih spomenikov. Dokler pogrešamo arheološko dokumentiran prikaz rasti naselbine Praetorium. L atobicoru m , tako dolgo ostajajo naša izvajanja na pol pota. Vsa nadaljnja, v enaki meri raznolika zgodovina Dolenjskega in slo­ venskega Posavja postavlja novim raziskovanjem nove smernice. Pomemb­ nost poznoantične trdnjave Vel. Malence v končni fazi rimske oblasti naših krajev smo omenili; poudarili bi še sorodno usodo neviodunumskega in celejskega okrožja v tem času. Prvi ima po Dioklecijanovi razdelitvi Pano­ nije v novo osnovani provinci Saviji za upravnika korektorja, kar sreču­ jemo komaj izven meja Italije. Celejski prostor pa je hkrati, kot so poka­ zala raziskovanja R. Eggerja,5 8 važen člen v rimski obrambi vzhodnih Alp, saj ima civitas N oricoru m neko posebno mesto v okviru province. Nakazano prazgodovinsko izročilo ostaja torej živo še v pozni antiki. Seveda pa so korenine takega razvoja geografsko pogojene. Pomembnost prometne vezi med spodnjim Podonavjem in Italijo iz­ pričuje tudi pri zaščitnem izkopavanju v Ribnici pri Brežicah odkopan prelomljen nagrobnik, sl. 5 a, b. Spomenik je sedaj spravljen v Posavskem muzeju.5 9 Nagrobnik je iz rjavega mehkega peščenca, visok 178 cm, širok 73 cm in debel 26 cm. Večji del plošče zavzema 97 cm visoko in 56 cm široko napisno polje, na katerem beremo: T i(berio) C la u d io E u dio ]p [ ]lib(ertu s ali erta) T ib(eriu s) B arbius P rim u s ben em eren ti feceru n t Najvišja črka v napisu je I v prvi vrsti (11 cm). Sicer znašajo velikosti posameznih vrstic in presledkov 9, 3, 7, 4, 7, 3, 7, 3, 4,4, 3, 8 cm. Glede dopolnila v 3. vrsti meni kolega J . Šašel,6 0 da se nanaša na oproščenca umrlega, zato je dovolil, ko si je napis ogledal, teoretično možnost: C la(u dia) E u d ii lib(erta). C og n om en E u d o x in ostale grške izpeljanke tega imena srečujemo po­ gosto (CIL III, 6581; 7151; 8388; 8065, 19), vendar doslej ni znan na našem ožjem področju z iliro-keltskim prebivalstvom. Zasledimo ga le_v sorodnem korenu na napisu CIL III, 14326 = L icin iu s T enda iz okolice Bihaća.6 1 Verjetno imamo opraviti z grškim sužnjem, ki mu je podelil cesar Klavdij svobodo in gentilicije. V zgodnjem obdobju rimske okupacije poznamo dosti grških osvobojencev, večinoma prekupčevalcev in sotrudnikov oglejskih trgovskih rodbin. Morda moremo prišteti Tiberija Claudija Eudija k njim, še posebno, ker je eden izmed posvetiteljev nagrobnika član rodbine Bar- 5 8 Wiener Studien 47, 1929, 147. 5 9 Varstvo spomenikov 7, 1958/9, 305. 6 0 Kateremu se na tem mestu ponovno zahvaljujem za napotke. 6 1 D. Rendić-Miočević, Ilirska onomastika na latinskim natpisima Dalmacije, Split 1948, 61. Sl. 5 a, b. Prelomljeni nagrobnik z groba 2 iz Ribnice pri Mokricah Bild 5 a, b. In zwei Teile zerbrochenes Grabmal des Grabes 2 aus Ribnica bei Mokrice bijcev.6 2 Prvi znani spomeniki te familije so iz obdobja pred rimsko oku- pačijo naših krajev, ko so imeli Barbijci verjetno del trgovine iz Aquileje v Norik in Panonijo v svojih rokah, kar kaže napis na stegnu »mladeniča« s Štalenske gore.6 3 Veliko zastopstvo te trgovske hiše zasledimo predvsem na Štalenski gori pri Celovcu (CIL III, 4815, 4885, 11562, 15143), med njimi se omenja tudi P. B a rbiu s S p. f. Prim us. _ Trenutno je težko ugotoviti, ali sta tudi na našem spomeniku omenjena T iberiu s Barbius P rim u s in T iberiu s C la u d iu s Eudius trgovca, dasi potr­ jujeta tako domnevo imeni in lokacija ob važni cesti A q u ileia — Siscia in ob Savi — že v antiki izpričani prometni žili.6 4 ZUSAMMENFASSUNG Zu drei neuen Inschriften aus dem unteren Savegebiet Im vorliegenden Artikel veröffentlicht der Verfasser drei Inschriften aus dem unteren Savegebiet und beleuchtet sie zugleich als wichtige Zeugen für das Ver­ ständnis des antiken Lebens in diesen Gegenden. Bei dem Meilenstein von Čatež, von dem die Textrekonstruktion wie bei an­ deren erwähnten Denkmälern im slowenischen Teil des Aufsatzes wiedergegeben wird, ist, von anderen Tatsachen abgesehen, zweierlei besonders bezeichnend. Er­ stens, weil er uns die Strassenbautätigkeit unter Antoninus Pius auf der Strasse Emona—Neviodunum bekundet, und zweitens, weil er einiges zur klareren Fixie­ rung der östlichen Stadtgrenze von Neviodunum beiträgt. Vier bereits bekannte Meilensteine an diesem Strassenabschnitt beweisen zur Genüge die Instandsetzung der Strasse von Stična bis Drnovo und weiter gegen Osten. Nach der Reihenfolge der Konsulate zu urteilen, beginnen die Restaurierungsarbeiten im Jahre 139 bei dem Gebiet von Emona. Das rasche Fortschreiten der Festigung des Strassenkör- pers bestätigen die Meilensteine von Hudo bei Stična (im Jahre 139) und von Vihre (im Jahre 141). Der weitere Verlauf der Arbeiten auf der Magistrale Siscia—Sir­ mium ist mangels jedweder epigraphischer Quellen, besonders der Meilensteine des Antoninus Pius, ungewiss. Viel besser können wir die gleichzeitigen Restaurierungs­ arbeiten an der itinerarisclien Strasse Emona—Carnuntum feststellen, deren Bau, den Inschriften nach zu urteilen, sofort nach der Rekonstruktion des Strassen- körpers von Emona gegen Osten begann. Die Quellen verschweigen uns aber, was wir eigentlich logisch voraussetzen dürften, den Bau und die Restaurierung der transversalen Verbindungen der beiden Strassen zwischen Celje und Drnovo durch das Tal der Savinja und Sava. Was jedoch bei dem neuen Meilenstein überrascht, ist die Angabe der Distanz ab A ..., da wir jedoch a Neoioduno erwartet hätten. In Betracht kommen die Ansiedlungen an der Magistrale, und zwar Acervo, Andautonia, Atrans und Aemona (Schreibart nach Plinius). Nach sorgfältiger Erwägung aller Möglichkeiten 6 2 R. Egger, 93. Anzeiger der österreichischen Akademie der Wissenschaften 1956, 53. 6 3 R. Noll, Funde vom Magdalensberg in der Wiener Antikensammlung, Ca- rinthia 147, 1957, 112, z vso literaturo. 6 4 C. Patsch, Saveschiffahrt im Altertum, JöAI 21, 1912, 318. kommt der Verfasser zum Schluss, dass der Meilenstein von Čatež höchstwahr­ scheinlich am äussersten westlichen Rand des municipium Andautoniensium auf­ gestellt war, wie dies die Inschrift CIL III, 4008 = AIJ 474 anführt. Bisher hatten alle Wissenschaftler den in den Strassenverzeichnissen angeführten Posten ad Fines XXI MP von Sisak als Endstation des Gebietes von Siscia bezeichnet. Das Gebiet von Siscia nimmt hier sein Ende und bis hieher reicht von der entgegengesetzten Richtung das Gebiet von Neviodunum. Andautonia liegt an einer anderen Strasse und hat nach der Meinung einiger Autoren ein kleineres ager, da der Fundort des Meilensteines mit der Distanzabmessung a Siscia nördlich von Andautonia liegt. Doch ist es nicht glaubwürdig, dass das Gebiet von Siscia auch das Gebiet von Andautonia umfasst hätte, das ausser dem unmittelbaren städtischen Weichbild überhaupt kein Hinterland gehabt hätte, da ja der Meilenstein von Jelkovac nur III MP von Ščitarjevo gefunden worden war. Siscia ist an und für sich ein so bedeutender Verkehrsknotenpunkt, und es ist ganz möglich, dass man die Distanz von diesem so wichtigen Verkehrsknotenpunkt gemessen hat, wie man später qui­ narios lapides per Illyricum fecit ab Atrante ad flumen Savum und die Distanz, wie folgt, von Atrans abgemessen hat. Trojane war ein wichtiger Knotenpunkt und deshalb kann uns das nicht überraschen. Das städtische Hinterland von Andautonia reicht nach unserer Meinung über die nördlichen und westlichen itinerarischen Wege, die nach Sisak führen. Bisher ist die Frage, wie weit der ager Andautonien- sis reicht, noch nicht zu voller Zufriedenheit gelöst, noch weniger ist sie in den Einzelheiten klar. Die zwei Inschriften aus Petrovina (CIL III, 4008 und 4011) können uns bei der Beurteilung des Umfanges des Distriktes Andautonia von Nutzen sein, da im Text die res publica Andautoniensium erwähnt wird und weil diese Inschriften südlich des itinerarischen Weges Neviodunum—Siscia ge­ funden wurden. Die Ostgrenze von Andautonia kann man mangels epigraphi­ scher und anderer Quellen nicht feststellen. Etwas ähnliches gilt auch für die Nordgrenze. Vorderhand können wir neben der Südgrenze auch die Westgrenze feststellen. Nördlich der Save hat man die äusserste westliche Inschrift mit der Widmung res publica Andautoniensium in Stenjevac unter den Abhängen des Sljeme gefunden (CIL III, 5010 = AIJ 477). Die nächste Inschrift, die den Ver­ lauf der Westgrenze von Andautonia fixiert, ist der Meilenstein von Čatež. Die Inschriften von Neviodunum treten nur auf dem Krško polje (das Gurk- feld) auf und reichen nicht östlich über Čatež. Im Raume zwischen Stenjevac und Čatež ist die natürlich bedingte Grenze nur die Sotla, im Süden jedoch der Ge­ birgsrücken der Gorjanci. Wahrscheinlich trennten schon früher der Gebirgsrücken der Gorjanci und die Sotla zwei Stämme, die Varciani und die Latobici. Eine Lösung, welche die Rolle des vorgeschichtlichen Burgwalles und der spätantiken Befestigungsanlagen in Velike Malence potenziert, da diese das einzige Einfallstor von Osten in das Tal der Krka und nach Dolenjsko (Unterkrain) verschliessen. Den Ursprung der spätantiken Fortifikationsanlage müssen wir in der urgeschicht- lichen Erbschaft und den bestehenden geographisch-geologischen Gegebenheiten des Zusammenflusses von Krka und Save suchen. Die erwähnte munizipale Grenze östlich von Čatež erklärt nur zum Teil die bis heute noch offene Frage der Identität der Grenze Italiens mit dem östlichen Ende des munizipalen ager von Neviodunum, was unter anderen auch die Inschrift des Dekurionen von Emona auf dem Gebiete von Neviodunum andeutet (AIJ 237). Der Zwiespalt in der bisherigen Interpretation und die voneinander abweichenden Standpunkte betreffs der Zugehörigkeit von Nevioclunum zur X Regio — Histria et Venetia erheischen eine ausführlichere Abhandlung, die sich auf die urgeschicht- lichen Verhältnisse des Gebietes von Neviodunum stützen müsste. Die Zugehörigkeit des Gebietes zwischen dem Praetorium Latobicorum (Trebnje) und dem Municipium Flavium Latobicorum Neviodunum (Drnovo) zu dem keltischen Stamm Latobici ist schon in der römischen Namensgebung der beiden Orte gegeben. Die Zusammen­ gehörigkeit des unterkrainischen Stammes der Latobici mit dem Stammeskern im Gebiet um Flavia Solva und im Lavanttal ist sehr wahrscheinlich. Trotz der spä­ teren Lockerung der Beziehungen zwischen dem nördlichen und südlichen Teil des Stammes ist der Gedanke der Zusammengehörigkeit noch beim Auftreten der Römer im Jahre 35 v. u. Zr. lebendig geblieben. Kurze Zeit nach der Ankunft der Römer blieb Neviodunum ebenso wie Emona und Poetovio im Gefüge des Regnum Nori­ cum, bis sie an Pannonien angegliedert wurden. Durch die Besiedlung der unbewohnten Niederungen zogen die Römer die Interessen des Stammes Latobici nicht wesentlich in Mitleidenschaft; die Haupt­ sache ist jedoch, dass gerade diese feinfühlende Politik der Römer noch weiterhin die feststehenden Stammesgrenzen bewahrt. Inwieweit wir auf eine Änderung betreffs des früheren Zustandes stossen, geschieht dies im nördlichen Teil, wo sie die Grenze dem natürlichen Hindernis, der Save, anpassen. Die Angliederung an die natürlichen Grenzen bedingt später die Verlegung der östlichen italischen Grenze auf den Bergrücken der Gorjanci. Einen Stützpunkt dieser Ausführungen bietet die Ara, die in der Kirche sv. Valentin in Straža eingemauert ist (CIL III, 3915 = 10798). Diesen Stein widmeten Hadrian die Angehörigen des Stammes der Carni denen der Kaiser die Staatsbürgerschaft und einen Teil des Gebietes des Stammes Latobici verlieh. Deshalb gab schon Mommsen folgendes Urteil ab: »et simul Italiae fines ad Sisciam fere proferret novos cives cum proxima Italiae regione, quae erat Carnorum, quammodo coniugeret.« Mommsen selbst aber weist auf die Schwierigkeiten einer solchen Auslegung hin, besonders wegen der sich widersprechenden Angaben in den Itinerarien betreffs der Lage der Posten ad Fines XX oder XXI MP nördlich oder südlich von Siscia. Der Meilenstein von Čatež verkleinert das antike Gebiet von Neviodunum und bezeichnet genau die wirkliche Grenze von Neviodunum und Andautonia, wobei Mommsens Ausführun­ gen über die Beziehungen zwischen Siscia und Neviodunum wegfallen, da sich die Gebiete beider auf dieser Strecke nicht berühren. Doch konnte die Zuteilung des Gebietes von Neviodunum in die X Regio in­ wieweit es zu ihr kam, nicht ständig sein und nahm spätestens zu Beginn des dritten Jahrhunderts ihr Ende. Herodian erwähnt in seiner Beschreibung der An­ kunft von Maximinus Trax in Emona im Jahre 238, dass Emona die erste Stadt auf italischem Boden war. Der Mangel von tatsächlichen archäologischen Beweisen macht eine vollstän­ dige Darstellung der historischen Begebenheiten auf dem Gebiet zwischen Save und Krka im zweiten Jahrhundert unmöglich. Vor allem fühlen wir die Notwen­ digkeit planmässiger Ausgrabungen in Trebnje, wo B. Saria das Denkmal eines Benefiziars aus dem Jahre 158 entdeckte, also eines unserer ältesten Denkmäler dieser Art. Auch die Inschrift des Benefiziars von Čatež deutet einen Grenzüber­ gang in der Umgebung von Čatež und Mokrice an, wo es in den letzten Jahren gelang, eine umfangreiche Ansiedlung und das dazugehörige Gräberfeld des an­ tiken Postens Romula bei Ribnica unterhalb von Mokrice zu entdecken. Die Bedeutung der Befestigungsanlage in Velike Malen ce in der späten Kai­ serzeit haben wir bereits erwähnt; wir möchten nur noch das ähnliche Schick­ sal der Gebiete von Neoiodunum und Celeia in dieser Zeit betonen. Neviodunum hatte nach der administrativen Teilung Pannoniens durch Diokletian in der neu­ organisierten Provinz Savia als Verwalter einen Korrektor, was wir fast nirgends ausserhalb der Grenzen Italiens vorfinden. Der Raum von Celeia war aber gleich­ zeitig, wie dies die Forschungen von R. Egger ergaben, ein wichtiges Glied in der römischen Verteidigung der Ostalpen, nahm ja die civitas Noricum, einen beson­ deren Platz im Rahmen der Provinz ein. Die erwähnte urgeschichtliche Über­ lieferung bleibt auch in der späten Antike lebendig. Die Wichtigkeit der Verkehrsverbindung zwischen dem unteren Donauraum und Italien bezeugt auch das bei den Scutzausgrabungen in Ribnica bei Brežice gefundene in zwei Teile zerbrochene Grabmal (Bild 5 a, b).