Nacelno stališče. (J o s i p L a p a j n e.) Izpoved mojo čujte: Jaz svobodi Iz srca vdan sem, — mirno poslušajte! V politiki poštenje mene vodi. S t r i t a r. »Učitelj je šola, učitelj je vzgoja«, pravi dr. Mahnič v svojem Rimskem katoliku z 1. 1888. Da, tudi mi smo tega nazora še danes in prepričani smo obenem, da le učiteljstvu prisoja pravo vstvarjati si šolo po svojem nazoru, po svojih izkušniah tako, da odgovarja svojemu pravemi: namenu. Ni mi bila dana naloga, da razpravljam o načrtih novega šolskega zakona, ne o bistvu šolske vzgoje, temveč braniti nam je naše stališče v šolskorefonnnih in vzgojnih vprašanjih sploh. Zgodovina, naša najboljša prijateljica nas vabi, da se po razpredenih nitkah v časovnem Iabirintu, oziramo v temno preteklost človeškega razvoja, vstvarjaioč si smernice v še temnejšo stran — bližnje in daljne bodočnosti, sedanjost nas obdaja v vsej svoii nepopolnosti. Ker se zavedamo, da človek ne živi le sebi, temveč vsemu narodu, celokupnosti in človečnosti sploli, zato ie naša sveta dolžnost, da stopiino na bojno polje z jasnim čelom, nesebičnimi nameni in idealnimi cilji. Jasna so nam čela, če razkriiemo svoje nazore, nesebični nameni, če vidirao pred seboj le svoj narod, idealni so ciiji, ker odgovarjajo onemu, kar je najpopolnej.še. Tovariši! Pred menoj leže resolucije zagiebškega kongresa katehetskih društev za Hrvatsko in Slovenijo. Resolucije, ki segajo v naše področje, resoluciie, ki motijo državnopravno stališče glede razmerja med cerkvijo in državo, resolucije, ki po stari navadi begajo roditelje in vznemirjajo versko strpljivost našega troimenega naroda. Resolncije so sklepali naši duhovnl sotovariši, katehetje, večinoma podeželski kaplani, poiitiški voditelji one stranke, ki je edina izmed vseh drugih zavzela v šolsko reformnih ozirih najžalostnej.še stališče, konzervativnega naziranja. da je treba Ijudsko omiko omejiti. Opozarjam vas na naravnost smešne resolucije dolenjsko cerkljanskega shoda, ki jih je objavil tudi »Tovariš«. Skoro prekašajo zahteve po 41etni obveznosti v bistvu one potnisleke izza ustvarjanja slovenske šole po Blažu Kumerdeju. Duhovniki so pred 100 leti uradno izjavljali, da bi poučevanje čitanja ne koristilo ne državi, n e v e r i. Liudstvo bi moralno propadlo, kajti le neuki ljudje so vneti za verske reči. Ni bilo čuda, da se je ljudstvo dalo tedaj z grožnjo peklenskega ognja odvrniti, da bi pošilialo deco v šolo. Res so duhovniki pozneje preokrenili svoje postopanje, uvidevši da je država kljub njihovim ozirom prodrla s šolstvoin; vrgli so se tedaj znova na šolo in jo duševno in materijelno zasužnjili. V toku časa je #država navidezno premagala cerkev, avstrijsko šolo pa je zadelo prokletstvo. A tudi to se ie preživelo! Dasi v omejeni obliki, je vendar šolstvo še nadalje zdihovalo pod jarmom duhovske krutosti, zapostavljanja in trpinčenja učiteljstva in to uprav do prevrata. Svesti si svojih visokih nalog smo tedaj zasnovali načrte za enotno reformo šolstva, vplivna šolska upravna mesta smo po naravnem pravu priborili svojemu stanu in napeli smo vse sile, da se zastarelemu šolstvu pomore. Nad vse veselo se je razvilo cvetje prerojcnega šolstva; a kakor v hladni pomladni noči nežne sadike ogroža slrupena rosa, tako je zavela po našem šolstvu strupena sapa besnega duhovskega sovraštva. Nasprotstva v vseh korporacijah, grožnje, protišnlski shodi, šolske stavke so bile na dnevnem redu. Razbili smo i to! In danes, ko gospoda strmi v svojo onemoglost, poskuša z zadnjo injckcijo, že sicer zastarelo — t. j. z vero. Izposodili so si Hrvate in naperili ost verskega orožja skozi kaos političnih zmed in potom versko čutečega ljudstva na jedro vzdižcvalcev bratskega ujedinjenja — na slovensko učiteljstvo in na državo samo. Vera je bila v nevarnosti, ko se je duhovna oblast šopirila pod plaščem habsburških degenerirancev, — vera ie bila v nevarnosti, ko so se narodi borili za svoj obstanek, svoj jezik, — vera je bila v nevarnosti, ko je na vodilnih mestih vihtila valpetski bič ona gospoda, ki bi imela v dejanjn izvrševati in izkazovati krščanske naulce ljubezni do bližnjega, vera je v nevarnosti, danes ko se vsepovsodi oznanja nauk verske strpljivosti. — Dočim nam pravoslavni pop s sv. Savom kliče: »Brat mi mio, koje vere bio«, se pri nas zopet vpije o »resnici«, ki je ena sama, samo, da se goji in podpira plemensko in versko sovraštvo. Znova bi se inieli danes zopet razviti boji za naziranja, da li je človek vstvarjen za človečnost, — začasno posvetno ali večno posmrtno življenje, — znova bi imeli dokazovati, da li je verstvo steber države, ali nasprotno, da li ima d r ž a v a vzdrževati verstvo, dobojevani nazori glede ločitve ali spojitve države in cerkve naj bi se oživeli in boj nanovo razvil. — Države in narodi so se morali v zgodovini prilagoditi toku časa, cerkev je bila prisiljena, da je opetovano spreminjevala svoje nazore glede človeškega razinerja v posvetnem življenju in tudi danes se bode morala prilagoditi pravemu smislu krščanskega življenja, namreč da se človek ne rodi za sebe samega, ampak za Boga in za bližnjega, to je človeški družbi, kateri mora služiti z vso močjo. Človeške družbe se grupirajo v državah, te pa so po sv. Krisostonu potrebno zlo, ki so postaie po grehu potreben način vladanja. Namen drJave je blagor celote. Po sv. Avguštinu človeku ne gre za to, pod kako vlado živi, da ga le ne sili k brezbožnosti in nepravičnosti. In uaša država? Med tem ko vlada sklepa s cerkvijo konkordat, odklanjajo duhovni strpnost, med tem ko se v šolskem načrtu priporoča versko strpljivost in postavlja verouk med učnimi predmeti na prvo mesto, ščuje duhovščina roditelje, naj zahtevajo, da bodo otroci vzgojeni in poučeni v katoliški veri. Nameni tega hujskanja so prozorni. Ker pa smo jih že preveč vajeni, z gnevom odklanjamo pr\'O resolucijo. V drugi resoluclji zahtevajo, naj ministrstvo prosvete poskrbi, da ne bodo niti uradne, niti neuradne osebnosti ali udruženja zanašale politike ali pulitičnih borb med šolsko mladino. Prosimo vas, to nesramnost zahtevajo ljudje, ki si v isti sapi hočejo zasigurati protišolsko delovanje med šolsko mladino, to so ljudje, ki zahtevajo obvezne šolske tnaše in pri vseh prilikah in vpričo vseh otrok ščujejo proti strankam, ki jim pripada učiteljstvo, vpričo njih priporočajo ljudstvu svoje časopisje, ki v najogabneiši obliki napada učitelje, šolo, državno vodstvo in našo dinastijo. Mi poedinci smo člani države in cerkve. Dočim nam je kot državljanom podeljeno pravo soodločanja in nadziranja državne uprave, nimamo kot člani cerkve niti najmanjše pravice, da bi posegli v ogabno početje cerkvenih absolutistov, ker jih ščiti država — v cerkvi sami pa se zahteve posameznikov zgube kakor glas vpijočega v puščavi. Ne mi v šolc, ampak oni sami so v cerkev zanesli politično borbo in stranko, vsaj nam njih duševni prvak dr. Šušteršič dovolj jasno razkrije v svoji znani brošuri (»Moj odgovor«) trdeč: »Klerikalizem je naredil iz cerkve, vsaj navidezno, politično stranko in jo tako hočešnočeŠ omrzil neklerikalnim vernikom, jo potegnil na cesto in sistematično vpletel v dnevne politične spletke.« Kakršni so sami, tako sodijo o drugih, kakor zlorabljajo cerkev, tako zlorabljajo šolo in vzgojo. Kai pa je pravzaprav politika? Ona je znanost kako je opravljati državne posle. Osnova znanosti je ljudska šola in ta ima dolžnost — seznaniti otroke z ustavo, ki so jo sestavile politične stranke. Mi se strinjamo z ustavo in jo kot državni uradniki zagovarjamo v šoli in izven šole, to je naša sveta dolžnost, g. katehetje so člani SLS, ki se peha za revizijo ustave v načelnih in podrobnih ozirih, so deloma monarhisti, deloma republikanci in zato naravno smatrajo naše delo za politično. Kot verni državljani odklanjamo to zafitevo! Značilni sta 3. in 7. točka, ki v njih zahtevajo, da se zakoni in odredbe, ki se tičejo verske odgoje šolske mladine ne izdajajo brez prejšnjega sporazuma z duhovno oblastjo, oz. z katehetskim društvom. S to zahtevo si zopet lasti duhovščina nekako nadzorstvo nad šolo, jo želi zasužnjiti, podrediti cerkvi in potom nje tudi samim sebi. Čital sem že nekdaj razprave o šolski vzgoji v Ritnskem katoliku in protispise v Učit. Tovarišu, na kar je dr. Mahnič odgovoril sledeče: »Duhovni se lahko predrznejo javno razpravljati o šoli in učiteljstvu, kajti šola je državen zavod, učitelji državni uradniki, duhovniki državljani, — ni pa učiteiju dovoljeno govoritl o cerkvi in duhovščini, ker cerkev — ni državen zavod,^ duhovnik ne državen uradnik in tudl nikdar ne bo«. Duhovščina si lasti v državi nekakih predpravic, ki jih je postala deležna že za Konstantinovih časov okoli 1. 323. Oproščeni so bili srenjskib dolžnosti, snieli so v cerkvi osvobojati sužnje, v srednjem veku so si prilastili vso svetno oblast in silo, duševna izobrazba je bila podrejena le redovništvu, moč cerkve je rastla in rastla, dokler ni dosegla vrhunca, ki mu je sledil globok padec. Zloraba verskih svetinj je povzročila čiščenje, započeto po Martin Lutru, ki mu ni bil namen vstvarjati novo vero, temveč si ie le prizadeval povesti sv. cerkev nazaj k evangeliju, pravemu krščanskemu življenju. Torišče cerkvenega delovanja je danes postalo pretesno. Prosta narava, nekdanja kristusova učilnica, ne odgovarja njegovim naslednikom, cerkve so pretesne, šolski pouk verouka jim ne zadostuje. Odrešenik Kristus, ki je prerodil vse človeštvo ni delova! v šolah, ne s spisi, ampak z živo besedo, s svojim preprostim in potrpežljivim, vzglednim življcniem, s svojo smrtjo. On se ni zadovoljil z zunanjo pobožnostjo, firizejskim spolnjevanjem obredov, hotel je preuoviti le notranjost ljudi. (Dalje prihodnjič.) Neodrešena domovina. Ta zemlja nosi naš pečat, naš znoj in našo kri. Iz njenih lesov smo zibke tesali in vanjo dragim grobove kopali. Srce smo v Ijubezni nji zapisali. Premila zemlja naš dom si ti, naš dom ostani do konca dni. —r Prosvetno delo na tržaških tleh. Dramatični krožek v Škednju je otvor,il letošnjo sezono z uprizo ritviio Vošnjakove drame »Lepa Vida«. — Šentjakobska čitalnica uprizori v kratkem Finžgarjevo delo »Razvaline življenia«. Citalnica naznanja, da ie zopet otvorila svajo knjižnico, ki vedno posluje vsako nedeljo dopoldne. Čitalnica se prjpravlja na uprizoritev domačega umotvora »V 'kraljestvu palčkov«. — Odbor »Glasbene M a t i c e« ie sklenll otvoriti orgljarsko šolo in tečai za zborovodje. Plemenita kulturna stremljenia. katera zaslužijo vsestransko oodporo. —r Knjige za Slovence na Koroškem. »Gosposvetski zvon« ;e oostavil v LjubIjani ličen zaboj v obliki hišice z napisam »Darujte knjige za koroške Slovence«. Zaboj ie pred Prešernovim spomenikom. Primerno bi bilo slične naprave postaviti v vseh večjih ikrajih in propagirati darovanje knjig. Vestnik meščanskih šol. —c Zakon o meščanskih šolah. »Nar. Prosveta« poroča: Komisija Glavnog Prosvetnog Saveta izradila je nacrt zakona o gradanskim školama, koii če odmah po dovršenju projekta o uredenju Glavnog Prosvetnog Saveta, biti uzet u pretres. Vestnik učit. ženskih roč. del. in gospodinjstva. —žr Namen oosvečuie sredstva. (Šandalozen s 1 učaj.) V nekem kraju Savinjske doiline službuje učiteljska žena — mati dveh sinov. eden ie visokošolec — že 18 let kot učiteljica ženskih ročnih del. V tem kraju ie napravilo 18letno kmečko dekle meseca junija t. 1. v Ljubljani izpit za ž. r. d. za ljudske šole. Njena oredizobrazba ie dotnača dvorazrednica. Le ta hoee sedai izDodlesti svo;o bivšo učlteljico ter se poslužuje pri tem sledečih sredstev: Kmalu po prestalem izpitu pošiie nadučitelja dotičnega kraja k možu omenjene uč,iteljice ž. r. d. prosit če bi hotela le-ta odstopiti službo novopečeni kandidatinji, kar ie seveda ta odklonil. ker še imata z ženo skrbeti za dva sinova in je to sedai v teh mizernih časih absolutno nemogoče. Ker pa ni šlo z lepa, skusilo se je z grda! Vpreglo se je takoj domači kraj. šolski svet. — menda — sigurno s pomočjo že omenjenega tov. nadučitelia. — ki ie takoj zaprosil pri višjem šolskem svetu za razpis omenjene službe ter Dodprl svojo prošnjo z raznimi argumenti. Vprašal bi sedai. Se li zato pripušča kandidatinje z nekvalif cirano predizobrazbo k izpitom za ž. r. d.. da delajo potem zunai v iavnosti nepotrebno vznemirienje. razburianje zagovarjanje in pisariie. hotee izpodlesti že stare izkušene učiteljice ž. r. d.. četudi so celo učiteljske žene ki ima;o skrbeti še za otroke. Zares lepo napreduj&mo v 20. stoletiu v domači svobodni državi. In za taka dela se kvailificirajo še celio tovariši šolovodje, kar ie seveda še lepše. Nadaljnih komentarjev menda ne bo treba? \z Jugoslavije. — Zahteve državnih nameščsncev od vlade. Posebna delegacija. ki ie bila izvoljena na kongresu državihh nameščencev 29. in 30. oktobra. ie izročila članom vlade in parlamentarnim klubora resoluciijo. ki obsega pereče zahteve državnih uradnikov in nameščencev. Resolucija se glasi: Vsled poziva Glavnega Saveza državnih uradnikov in uslužbencev, sestali so se zastopani po svojih delegatih, državni uradniki in uslužbenci vse kraljevine dne 29. in 30. oktobra 1922 v Beogradu kier so. pTetresajoč težki in žalostni svoj potožai konstatirali sledeče: Vzlic izjavam gospoda predsednika kraljevske vlade in načelnikov poslanskih klubov v Narodni skupščini ob priliki lanskoletnega kongresa. da je njihova vroča želja da se vprašanie državnih nameščencev v interesu države same reši čim prei mogoče; vzlic obečanju odgovornih faktorjev. da se prične v naikraišem času reševati to vprašanje — in to vprašanje, ki je po mišljenju odgovornih činiteljev in vse iavnosti eno naiiboli perečih državnih zadev, niti do danes. po preteku štirih let našega ujedinienia ni še rešeno, zato zahtevaono vsi državni uradniki in uslužbenci najenergičnejše: I. Da se zakan o službeni pragmatiki. s katerim se ureiajo gmotni in pravni odnošaji državnih uradnikov in uslužbencev v vsei kraljevini reši zakonodajnim potom še v tej seziji. in sicer na prvih sejah Narodne skupščine. II. Da se takoi ukine omejitev družinskih draginjskih doklad za vse one nameščence. ki so s to omeiitvijo prizadeti in da se vsota tako skrčenih doklad takoj izolača naknadno vse od onega meseca, od katerega naprej so bili prizad&ti oškodovani. Ilt. Da se takoii odredi. da se izplača enkratni nabavni prispevek vsem državnim uradnikom in uslužbencem. to pa še v mesecu novembru t. 1. Ta enkratni prispevek mora znašati: za samce 4000 Din, za oženjene brez otrok 5000 Din, in za oženience z otroki 6000 Din. IV. Da se urede drag. doklade vseh državnih uradnikov uslužbencev in upokojencev v vsej kraljevini. in sicer na ta način. da se uvede stanarma tudi za one pokraiijne kier dosedai ni bila v veljavi in da se izplačuje stanarina tudi neukaz-j nim nastavljencem vse kraljevine. V. Da se zakon o draginskih dokladah predrugači in da se dopolni s sledečimi določbarni: 1. Osebne im družinske doklade se zvišajo za 100 odstotkov; 2. doklade so za vse okraie in za vsa mesta v kraljevini enake: 3. žene v državni službi. ki so poročene z državnim uradnikom ali nameščencem, dobivajo polne osebne draginjske doklade: 4. državnim uradnikom in uslužbencem (nameščencem) v južni Srbiii se zvišaio njihove špecijalne doklade tako, da dobiio mesto teh, kot špeciiakio doklado za 50 odstotkov povišane draginjske doklade po novem zakonu. VI. Da se stanovanjski zakon z dne 31. decembra 1921, ki stopi dne 1. januarja 1923 v veljavo odgodi dotlei da dobijo državni uradniki in uslužbenci stanarino po novem zakonu o državnih uradnikih in ostalih uslužbencev po »gradianskein redu«. VII. Da se izplača voina odškodnina vsem oškodovancem v teku šestih let po načelih, ki so 'donešeni v proiektu Glavnega Saveza državnih uradnikov in uslužbencev. v »zakonskem predlogu o voini odškodnini« ki temelji na uredbi o povrnitvi vojne škode z dne 30. juniia 1920. Ako kraljevska vlada in Narodna skupščina izpolni želje. izražene v tei resoluciji. napravi najvažnejši korak k notranji konsolidacirji državne uprave; v nasprotnem slučaju pa mora vlada in Naro'dna skupščina prevzeti pre4 javnostjo prav vso odgovornost za vedno jačje in silneiše moralno in materiialno propadanie svojih uslužbemcev, tedaj tudi za \edno jačii nered v državni upravi. — Odstop Dredsednika UJU Mih. Joviča. Dosedanji predsednik UJU, tov. Mih. Jovič. ki ie vodil zagrebško in saraievsko državno skupščno UJU ie podal ostavko na svoje predsedniško mesto UJU. Razlogi so zgoli družinskega značaja. zaradi bolezni ki mu onemogočujejo poslov v tei meri. kakor bi sam hotel. Nar. Prosveta piše o njegovem stališču: »On smatra da danas u vremenu kad se pored činovničkog zakona izraduju i svi ostali prosvetni zakoni. predsednik Udruženja mora biti najaktivniji i sa toga položaja bditi na straži opštih interesa učiteljstva i osnovne nastave. Sa tih razloga on i želi na tai položaj dode drugi kome če prilike dopuštati da se sa što vecom snagom posveti ovoj teškoj dužnosti. koja je puna časti, ali i velike moralne odgovornosti.« — Pri ponovnem konstituiranju ie Glavni Odbor izbral za predsednika UJU tov. Milutina Stankoviča. dosedaijiega člana Gl. Odb. in urednika Narodne Prosvete ter člana Glavnega Prosvetnega Saveta. — Ob tei priliki onoramo povdariati. da ima tov. Jovič v rreteklostj velike zasluge za učiteliski stan. bil ie odličen borec za učiteljske pravice Ln ideale; častno mesto mu bo dano pa tudi v zgodovini našega stanu. kot predsedniku UJU. — Na mnoga leta! — Cankarjevi »Hlapci« in naše uradništvo posebno učhelistvo. — Pod tem naslovom prinaša 251. št. »Napreja« poročilo nekega I. H. o predavanju, ki ga ie imel g. Zvoniinir B. preteklo soboto v Mestnem domu. V poročilu se nahaja odstavek: »Težko je bilo za učiteljstvo očitanje nekega državnega poduradnika, ki ie z ogorčenjem povedal. da ie neki odbornik Učiteljskega drustva koit delegat na se.ii Osrednje Zveze državnih nameščencev govoril proti izDlačanju draginlskih doklad poduradnikom. — Z vso pravico smemo tako postopanje imenovati hlapčevstvo najpodlejše vrste nič ni boliše od »hlapcev« v Cankarjevih Hlapcih.« Odločno konštatiram, da vsebuje zgora.i navedena trditev gladko izmišljeno laž. Na nobena seji nisem povzdignil glasu proti upravičen im zahtevam nižjega državnega uradništva. karmivsakčaslahko potrdi predsedstvo Osr e d n j e Z v e z e . d a 1 j e v s i g g. o dborniki. kar bom tudi zahteval. čim se vrne predsedstvo iz Beograda. Cudim se taki drznosti. s katero se hoče zavajati tisto maloštevilno javnost, ki prihaja k predavanjem g. Zvonjmira B. in očitati nenavzočim popolnoma izmišljene iziave. V tem zmislu tudi vztrajam pri izjavf, da bi mi bilo za take vrste predavanja žal 3 Din. ker se nočem pridružiti vrsti onih ki zahtevaio po predavanjih. ki jih prireia g. Zvonimir B. in niegova družba — vstopnino nazaj. — R. D. — Novi prosvetni zakoni. Nar. Prosveta poroča: Kao što ie več čitaiocima poznato pre izvesnog vremena izradeni su projekti z a k o n a o osnovnira, s r e d n j i m i v i š i m školama. Sad se u Gl. Prosvetnom Savetu dovršava projekt zakona o učiteljskim i gradanskhn školama. Na tai način imačemo projekte za celokupnu prosvetnu reformu, ko.ji če svi odjednom biti upučeni Parlarnentu na rešenie. — Želeti bi bilo da se ti zakoni predlože tudi širši strokovni javnosti. Od naše strani smo ponovno stavili to zahtevo. zato odklaniamo vsako naclaljno odeovornost v tem pogledu in obžalujemo, da se hooe uičiteljstvo staviti rpred izvršeno dejanje. — Matične knjige za leto 1(922. Solska Matica izda za leto 1922. štiri knjifee in sicer: 1. Zbornik, 2. Fink, Ukoslovje zemljepisja, 3. Pivko - Schaup, Telovadba III. zvezek, 4. Benkovič: Rastlinski imenik. — Poverjeniki se naprošajo, da pobero članarino in jo z imeniki vred pošljejo na naslov Matice v Ljubljano vsaj do 10. decembra t. L Članarina znaša za leto 1922. 20 Din, diiaki plačajo polovico. Ustanovniki plačajo tnkrat 400 Din; stari ustanovniki morajo doplačati enkrat 200 Din ali pa vsako leto polovico letnlnine. Vsak učitelj in učiteljica naj smatra za svojo dolžnost. biti član Slovenske Šolske Matice! — Pavel Plesničar, t. č. blagajnik Slov. S. M., Ljubljana, Komenskega ul. 8. Tridesetletnico svojega znanstvenega literarnega delovanja praznuje dr. Fran Derganec. primarij deželne bolnice v Ljubliani. Dr. Fr. Derganec je bil tudi sotrudnik naših strokovnih listov in so njegovi članki vzbuiali vedno oboo zanimanie. S posebnim zanimanjem je dr. Derganec zasledoval vedno gibanje učiteljstva iln posebno mu ie bila na srcu izobrazba učiteljstva v modernih smereh in narodno-prosvetno delo učiteljstva. Tridesetletnice se spominia »Slov. Narod« v posebnem podlistku, kjer našteva nekatere njegove važnejše razprave. n. pr.: 1. »Darwin«. Jug, 1901. — 2. »Vera in poIitika«, Ibidem. — 3. »Razvoj krščanstva«. Ib. — 4. »Etična kultura«, Ib. — 5. »Idealizem« Ljubljanski Zvon 1902. — 6. »Henri Bergson«, Ib.. 1917. — 7. »Akademiia«. Učiteljski Tovariš, 1918. — 8. »Vivizam«. Ib. — 9. »William James«, Popotnik. 1919. — 10. »Kulturni s<x:ializem« Učiteljski Tovariš, 1919. — 11.; »Rene Descartes«. Ljubljanski Zvon, 1919. — 12. »Začarani svet«, Popotnik. 1920. — 13. Filozofski slovar«. Popotnik od 1920 in dalje. — 14. »Evgenika«. Sokolski glasnik, 1920. — 15. »Nadčlovek in vsečlovek«. Slov. Narod. 1920. — 16. »Dr. Fr. Veber. Popotnik 1921. —. Ob 30 letnici želi, da bi zbral svoie razprave in jih izdal v enotnem sistematlčnem delu. da z njim dvigne skeptično in materijalistično mladino in preustroji to mentaliteto v duhu idealizma in kulturnega solidarizma. — Tei želji se pridružuiemo tudi mi, izražaioč iubilarju iskrene čestitke ob tej priliki! — Sestanek učiteljstva Uubljanskih ohrtno-nadaljevalnih šol je v soboto dne 11. novembra ob 18. uri na I. mestni deški Ijudski šoli. Dnevni red: terjatev zaostalega plačila. . — Vstetje službenih let. »Nar. Prosveta« poroča: U 229. br. Službenih Novina od 14. oktobra t. g. objavljeno je zakonodavno rešenje. koiim se sve ratne godine priznaju za godine stalne učiteljske službe za povišicu i penziju svima onim učiteljma ko-ji po svršetku škale zbog ratnih dogadaia nosu mogli odmah biti nostavljeni za učitelje. — Pošto ovo rešenje stupa na snagu od dana kad je obnarodovano u Službenim Novinama. to skrečemo pažnm svima na koje se. odnosi. da se istim koriste. t Božičnik Roman. Tužno jesensko vreme je bilo, ko smo položili na konjiškem pokopališču dne 19. oktobra t. 1. mladega tovariša v grob. Rojen v Lovranu, je bežal z tnaterjo v Maribor, kjer je 1. 1921. že zapisan srnrti, napravil zrelostni izpit. Skočil je iz bolniške postelje kljub prepovedi zdravnika in usmiljenke ter doscgel svoj cilj. Na Skomarju v sredi zelenega Pohorja je bila niegova prva in — zadnja služba. Mladi tovariš, bodi Ti zemlja naša lahka! —s. t Jakob Pukmeister. Dnc 30. avgusta t. 1. je umrl v celjski bolnici po kratki bolezni tovariš Jakob Pukmeister, nadučitelj v Št. Jederti nad Laškim. Zaradi skupščine na Bledu in prepozne obvestitve ni bilo tolike udeležbe, kakor si jo zaslužil v poslednje slovo, predragi tovariš! Jaka, lani si mi obljubil, da se letos gotovo vidiva in spiševa zanimivo kroniko naše šnle, a — ne bova je pisala nikdar, nikdar več! Kruta smrt Te ]e prehitro, prezgodaj iztrgala iz rok tvoie nad vse ljubljene soproge in dragih otrok. Smrtna kosa žanje neizprosno po naših vrstah, ugrabila je tudi Tebe, ki bi bil rad, še prav rad živel. — Naš Jaka Pukmeister se je porodil leta 1870. v Grižah pri Žalcu, maturiral 1. 1889. v Mariboru. Svojo prvo učiteljsko mesto je dobil v riemčurskem trgu Vitanje, zatem pa v Čadramu, kjer se je poročil s Pepco Ogrizekovo, in v Crešnjevcu. L. 1897. se je preselil s svojo družino kot šolski vodja na Kebelj. Tu se je pričelo njegovo delovanje tudi izven šole. Poleg dela in truda pri zidanju šole (II. in III. razred), je nanovo preuredil šolski vrt, zasadil lepo drevesnico, potem pa hajdi na polje. Tam je zasadil s svojimi učenci sadna drevesa, ki so ravno letos kot v zahvalo svojemu vzgojitelju bogato rodila. — Učiteljska usoda ga je nazadnje poslala k sv. Jederti, kjer je dokončal pot življenja. Dragi Jaka, bil si izvrsten učitelj, zvest tovariš in skrben čebelar. V Tvojem razredu so bili učenci stenografi, mladi čehelarčki. ki so Te ljubili kakor Ti nje. Kaj porečeio Tvoje ljube čebelice, ko ni več k njim njihovega čebelarja - učitelja. Nebroi čebelic upeša med svojim delom in za vedno zapusti svoje domovanje. Tako si tudi Ti, predragi tovariš, šel za Tvojimi čebelicami, zapustil si pa nevtolažljivo soprogo z ljubljenimi otroci. Spavai mirno, dragi tovariš! — A. S. — limrla je v Prekmurju učiteljica gospa Antonija 0 a s p e r i n o v a. Bila je prvovrstna učna moč; ž njo je izgubilo šolstvo v Prekmurju eno najinteligentnejših tovarišič — blag jej sponiin! — UžJvanje državne preskrbnine (mirovine, vdovnine, vzgojnine odnosno sirotnine) v inozemstvu, dovoljuje ministrstvo financ. Prošnjam za uživanje preskrbnine v inozemstvu je priložiti doniovnico, mirovinski dekret in pa listino, ki dokazuie, da je prosilec res primoran stanovati v inozemstvu Prošnje je opremitl s kolkom 1 Din. Preskrbljenci, ki žive v inozemstvu. vlagajo prošnje pri naših poslanstvih, v Sloveniji živeči preskrbljenci pa pri delegaciji ministrstva financ. Preskrbnina po umrlih aktivnih in umrllh civalnih in vojaških uslužbencih. Na pristojnem mestu smo doznali, da vlagajo svojci po aktivnih in umirovljenih. civilnih in vojaških uslužbencih pogosto svoje nezadostno opremljene prošnje za nakazilo preskrbnine pri delegaciji ministrstva financ. Da se pospeši nakazovanje preskrbnin, naj svojci po umrlih civilnih in umlrovljenih drž. nastavljencih vlagaio pismene prošnje za nakazilo posmrtnine, vdovnine, vdovske odpravnine in sirotnine na ono naznačujočo oblastvo, kateremu je bil umrli uslužbenec podrejen, oziroma ki ga je upokojilo. Prošnje za nakazilo posmrtnine, vdovnine in vzgojnine je opremiti s sledečimi prilogami*. 1. mrtvaški list, 2. poročni list, 3. potrdilo župnega urada, da sta zakonska do smrti živela v zakonski zvezi, 4. krstne liste (matične izpiske) otrok, 5. poročilo županstVa, da so otroci nepreskrbljeni in v polni oskrbi matere. Če bi ne bilo vdove ali zakonskih potomcev, ki so se nahajali v oskrbi umrlega se sme izplačati posmrtnina po umrlem uslužbencu tudi drugim osebam, ki .dokažejo, da so stregle umrlemu pred njegovo smrtjo ali plačale pogrebne stroške Iz svojega. V takem slučaju ie priložiti prošnii mrtvaški list, saldirane račune o pogrebnih stroških ali pa potrdilo župnega ali občinskega urada, ali zdravnika, kl je pokojnega zdravil, da ie prosilec stregel umrlemu pred njegovo smrtjo. Vdova po drž. uslužbencu, ki se zopet poroči, si lahko obdrži vdovnino za slučaj, da zopet postane vdova ali pa da si da lzplačati odpravnino. Prošnji za vdovinsko odpravnino je priklopiti poročni list. Prošnjam za sirotnino ie priključiti: 1. mrtvaški list očeta in matere, 2. poročni list starSev, 3. če se je mati zopet poročila, poročni list ali dokaz, da mati ne sme dobiti preskrbnino ali da je na podlagi sodniiske odredbe zgubila pravico do preskrbnine, 4. krstne liste otrok, 5. odlok s katerim je bila tnateri eventuelno nakazana preskrbnina, 6. varuški dekret, če niso biie sirote za polnoletne spoznane. 7. če je oče umrl v aktlvni službi, je v prošnji navesti tudi njegov službeni položai, če je utnrl v pokoju. je priklopiti prošnji njegov iniro\Mnski dekret, 8. potrdilo, da je sirota nepreskrbliena in v oskrbi varuha. Prošnja za nakazilo preskrbnine, potrdila v mlrovinskih zadevah in vse priloge prošnje so kolka proste. — Učiteljske zakonske dvojice se opozariajo na razpis nadučtteljske in učlteljske službe na trirazrednici v K o p r i v n i k u (gl. Učit. Tov. št. 43!).