145
Kronika
Vprašanje ljubljanske bolnišnice
Dejstvo, da naš največji zdravstveni zavod, ki vrši važno nalogo centralne bolnišnice za ves slovenski teritorij, ne ustreza več najosnovnejšim zahtevani moderne medicine in higijene, niti ne zdravstvenim potrebam ljudstva, to dejstvo nas je postavilo pred vprašanje, ki po svojem pomenu in značaju daleč presega obseg zgolj zdravniškega vprašanja.
Skrb za zdravje ljudstva je brez dvoma ena prvih in glavnih nalog vsakega kulturnega naroda, stanje njegovih zdravstvenih institucij pa tudi eno najodlo-čilnejših meril njegove kulturne stopnje. Toda presoja kulture slovenskega naroda po stanju zdravstvenih zavodov bi bila popolnoma zgrešena in krivična, ker so vzroki katastrofalnih razmer v naših javnih bolnišnicah globlji in temelje drugod.
Ko so pred štiridesetimi leti postavili v Ljubljani sedanjo bolnico, so jo zgradili in opremili kot drugorazreden zdravstven zavod, namenjen zdravstvenim potrebam tedanje male Ljubljane in njene neposredne okolice. Le nekaj let kasneje pa je dobil Gradec, malo večje mesto kot Ljubljana, v svoji okolici ogromno, najmoderneje opremljeno kliniko. Razloge, da so postavili veliko kliniko ravno v Gradcu in ne v Ljubljani, moramo iskati v političnem položaju slovenskega naroda v Avstro-Ogrski monarhiji.
Interesi vladajočega nemštva so velevali, da se centralizira in koncentrira vse življenje, tako politično kot gospodarsko, v nemških rokah. Tem interesom ustrezajoče so organizirali ves državni in politični aparat.
Ohranili so fevdalno razbitost slovenskega teritorija na posamezne dežele ter nas gospodarsko tako pritisnili ob zid, da smo bili na milost in nemilost izročeni političnemu pritisku in gospodarskemu izžemanju Dunaja. Ljubljana, naravno središče slovenskega naroda, je životarila kot malo, brezpomembno provincijalno mestece. In iz prav istih razlogov, radi katerih je bila brezuspešna zahteva Slovencev po združeni Sloveniji, po narodni univerzi, po slovenskem jeziku v šolah in uradih, prav iz istih razlogov je bila postavljena v Gradcu klinika, v Ljubljani pa mala podeželska bolnišnica. Ne v Ljubljani, na Dunaju in v Gradcu so postavili prvovrstne bolnišnice, tam so gradili klinike, tja so morali Slovenci pošiljati svoje težko obolele bolnike, kakor je moral tudi slovenski študent študirati na tujih univerzah, kakor sta morala slovenski delavec in kmet v tujino, v Ameriko in v westfalske rudnike za kruhom, ki mu ga njegova domovina, izžeta in tlačena ni mogla dajati, in kakor je moral politični zastopnik slovenskega naroda skoraj brezuspešno braniti pravice našega ljudstva v tujem parlamentu.
Z izidom svetovne vojne se je položaj bistveno izpremenil. Preko slovenskega teritorija so računi tujih imperializmov potegnili državne meje. Toda dasi je ostala skoraj tretjina Slovencev pod Avstrijo ali pa pripadla Italiji, je postala Ljubljana nesporno središče slovenskega naroda. Vse naše gospodarsko in kulturno ter deloma tudi politično življenje se je pričelo koncentrirati v svojem naravnem centru, v Ljubljani.
Kakšen vpliv so imele nove prilike na našo zdravstveno organizacijo? Tu ne moremo zaznarnenovati prav nikakega zboljšanja ;nasprotno, danes moramo ugotoviti le to, da so naše zdravstvene institucije v razsulu, da ne morejo več zadostiti najnujnejšim potrebam ljudstva. Zakaj?
Meja nam je zaprla pot na graško in dunajsko kliniko. S tem se je na mah podrla umetna, nenaravna organizacija našega zdravstva, ki je bila preje prisilno usmerjena proti severu. Sistem naših zdravstvenih zavodov, ki so bili zgrajeni le kot manjše podeželske bolnišnice in jih je nujno dopolnjevala graška klinika, ves ta sistem je postal brez svojega organskega vrha, brez klinike.
Pričakovati bi bilo, da bi z isto doslednostjo, kot smo se borili in si tudi priborili v Ljubljani univerzo, da bi z isto doslednostjo morali skrbeti tudi za to, da dobimo čimpreje v Ljubljani popolno kliniko. Ustanovila se je sicer medicinska fakulteta, ki naj bi ostala začasno, dokler se ne zgradi neobhodno potrebna klinika, nepopolna. Toda začasno je postalo trajno. In medtem, ko so v Zagrebu in Beogradu z veliko vnemo in naglico, s težkimi milijoni postavljali eno klinično zgradbo za drugo, je ostala Ljubljana brez klinike, njena javna bolnišnica pa skoro neizpre-menjena, skoraj prav tako opremljena, kot je bila ob svojem začetku. Doživeli smo celo ta čudež, da je letna frekvenca bolnikov presegla več kot za polovico maksimalno dopustno kapaciteto naše bolnišnice. Kajti zgodilo se je, kar se je moralo
146
zgoditi. Sprva so se slovenski bolniki posluževali zagrebške klinike. Ali ta je začela kmalu, radi svoje prenapolnjenosti, odklanjati bolnike iz Slovenije. In popolnoma naravno, da so bolniki, ki so preje polnili dunajsko in graško kliniko in kasneje zagrebško, pričeli prihajati v Ljubljano. S tem sta se naloga in pomen ljubljanske splošne bolnišnice bistveno izpremenila: iz največje slovenske bolnišnice je postala centralna bolnišnica za ves slovenski teritorij, ki je, pod silo razmer morala vršiti v neki meri tudi klinične posle. Ni dvoma, da je to eden glavnih, čeprav ne edini vrok težkih razmer v njej in nedvomno je, da bo pri nas sanirano naše zdravstveno vprašanje le tedaj in šele tedaj, ko bo stala nova moderna bolnišnica, ki bo opremljena in zgrajena tako, da bo lahko služila tudi kliničnim namenom. Le popolna klinika v Ljubljani, bi ustrezala v polni meri zdravstvenim potrebam slovenskega ljudstva kakor tudi znanstvenim zahtevam in potrebam slovenske univerze.
Človek se upravičeno vpraša, kako je bilo mogoče, da se je toliko važno vprašanje, kakor je vprašanje našega zdravstva, tako brezskrbno zanemarilo? Zakaj niso Slovenci že leta 1918 zahtevali in se borili za zgradbo klinike v Ljubljani? Ali pa vsaj takrat, ko je zagrebška klinika začela odklanjati naše bolnike? Zakaj je ne zahtevamo niti sedaj? Zakaj hočemo danes sanirati razmere v ljubljanski splošni bolnišnici s par cenenimi nadzidki ali prizidki, z adaptacijo starih kasarn? Brez dvoma moramo pripisati vzroke tega frapantnega dejstva brezbrižnosti in dezinteresiranosti slovenske javnosti do naših najvitalnejših vprašanj. Brezbrižnost in molk, ki temeljita na popolni politični nezrelosti, katera je povzročila ne samo, da so naše bolnice take, kakršne so, ampak tudi, da nimamo še sedaj popolne slovenske univerze in akademije znanosti, da je naše narodno gledališče stalno v finančni krizi, da so naše ceste postale dezolatne in naše reke ostale ne-regulirane, da nimamo še zveze Slovenije z morjem in da nimamo še politične stranke, ki bi resnično in   brezpogojno   zastopala interese  našega  ljudstva.
Pod tem vidikom prestane biti vprašanje ljubljanske bolnišnice samo ozko strokovno vprašanje, ki zadeva zdravniške kroge. Ni dvoma, da je rešitev tega kakor tudi ostalih vprašanj odvisna le od nas samih, od naše politične zrelosti.
Ravnihar  Evgenij.
147