Janez Cvirn Celje, 2015 Dunajski državni zbor in Slovenci (1848–1918) ISSN 1854-7591 15 dr. Janez Cvirn Dunajski državni zbor in Slovenci (1848–1918) Založnika Zgodovinsko društvo Celje zanj dr. Tone Kregar, predsednik Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani zanj red. prof. dr. Branka Kalenić Ramšak, dekanja Uredniški odbor mag. Bojan Cvelfar, dr. Tone Kregar, dr. Marija Počivavšek, dr. Andrej Studen, dr. Aleksander Žižek Uredil dr. Jure Gašparič Tehnično uredila dr. Mojca Šorn Prevod Irena Vilfan-Bruckmüller Recenzenta prof. dr. Franc Rozman izr. prof. dr. Rok Stergar Fotografije na naslovnici Zunanjost parlamenta: © Parlamentsdirektion / Peter Korrak Notranjost parlamenta: © Parlamentsdirektion / Stefan Olah Risbe: arhiv avtorja Oblikovanje naslovnice Triartes, Domjan Računalniški prelom Andrej Mohorič Tisk Birografika Bori, d.o.o. Naklada 300 izvodov Celje, 2015 CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 328(436)"1848/1918" 342.4(436)"1848/1918" CVIRN, Janez Dunajski državni zbor in Slovenci : (1848-1918) / Janez Cvirn ; [risbe arhiv avtorja]. - Celje : Zgodovinsko društvo ; Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2015. - (Zgodovini.ce, ISSN 1854-7591 ; 15) ISBN 978-961-6845-06-9 (Zgodovinsko društvo Celje) 279246336  Vsebina PREDGOVOR O knjigi Janeza Cvirna Dunajski državni zbor in Slovenci 1848–1918 ․․․․․․․ 7 NA POTI H KONSTITUCIONALIZMU ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 10 Uvod ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 10 Zahteve opozicije ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 12 Kaj je ustava? ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 13 Delo na ustavi ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 14 PILLERSDORFOV A (APRILSKA) USTAV A (25. 4. 1848) ․․․․․․․․․․․․․․ 16 Volilni red ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 17 Reakcije na ustavo ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 18 INICIATIV A DEŽELNIH ZBOROV ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 21 Štajerski deželni zbor ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 21 Koroški deželni zbor ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 26 Kranjski deželni zbor ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 28 Goriška, Istra, Trst ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 29 DRŽA VNOZBORSKE VOLITVE 1848 ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 32 Rezultati volitev v slovenskih deželah ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 33 SESTAV A DRŽAVNEGA ZBORA ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 36 Parlamentarne skupine ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 38 ZASEDANJE DRŽAVNEGA ZBORA NA DUNAJU ․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 40 Jezikovno vprašanje ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 40 Poslovnik ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 41 Zakon o zemljiški odvezi ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 41 Ustavni odbor ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 42 Državni zbor in oktobrska revolucija na Dunaju ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 44 KROMERIŠKI PARLAMENT․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 48 Politične skupine v kromeriškem parlamentu ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 49 Delo na ustavi ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 51 Osnutek kromeriške ustave ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 55 Razpust parlamenta ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 58 Oktroirana (marčna) ustava (4. 3. 1849) ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 59 Reakcije na oktroirano ustavo ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 62 Izvajanje ustavnih določil ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 65 Razgradnja konstitucionalizma ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 66 SLOVENSKI POSLANCI NA DUNAJU IN V KROMěříŽU ․․․․․․․․․․․ 68 NEOABSOLUTISTIČNI REŽIM ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 72 Izgradnja sistema ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 74 OBNOV A USTAVNEGA ŽIVLJENJA ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 76 Razširjeni državni svet ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 77 Oktobrska diploma ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 79 Odpor do oktobrske diplome ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 82 Februarska ustava ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 83 VOLILNI SISTEM ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 87 Značilnosti Schmerlingove volilne geometrije ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 89 SCHMERLINGOV TEATER ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 94 Navidezni parlament ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 94 Sestava državnega zbora ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 97 Parlamentarne stranke ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 98 Kompetenčno vprašanje ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․101 Vlada in državni zbor ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 103 Bilanca Schmerlingovega teatra ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 104 NA POTI K DUALIZMU ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 106 DECEMBRSKA USTAV A 1867 ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․112 Dualistična adresa ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․112 Izgradnja ustavnosti ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․113 Decembrska ustava ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․114 Majski zakoni 1868 ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․116 Avstro-Ogrska ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 117 Razumevanje dualizma ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․119 ISKANJE USTAVNIH REŠITEV ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․121 Češki fundamentalni členi ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 126 Na poti k spremembi ustave ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 128 VLADE IN DRŽAVNI ZBOR (1873-1914) ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 130 Cesarska vlada grofa Eduarda Taaffeja ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 135 Težave grofa Taaffeja ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 143 Windischgraetzova koalicijska vlada ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 145 Prehodna vlada Ericha Kielmansegga ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 148 Badenijeva vlada ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 148 Vihar v parlamentu ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 154 Absolutizem birokratskih ministrov ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․161 Pax Koerberiana ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 164 Druga Gautscheva vlada ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 168 Beckova »permanentna sporazumska konferenca« ․․․․․․․․․․․․․․․․ 170 Bienerthove vlade ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 174 Tretja Gautscheva vlada ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 178 Vlada grofa Karla Stürgkha ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 179 SLOVENSKI POSLANCI NA DUNAJU (1861-1914) ․․․․․․․․․․․․․․․․․ 182 V Schmerlingovem teatru ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 182 »Naš narod bi res zaslužil bolje zastopnike, nego so ti krompirjevci« ․․ 184 »Kritikovanje slovenskih državnih poslancev je bolje opustiti« ․․․․․․․ 188 »… dasi nas je malo, nas vendar zelo spoštujejo« ․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 193 V železnem obroču ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 196 »Za sleherni narod se naj priredijo narodne upravne skupine« ․․․․․․․ 201 Naraščajoče nezadovoljstvo s Taaffejem ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 205 Vprašanje taktike ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 207 Slovanska krščanska narodna zveza ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 209 Pranje domačega perila pred avstrijsko javnostjo․․․․․․․․․․․․․․․․․․․211 V boju za volilno reformo ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 213 »Jugoslovansko vprašanje se je sprožilo in sili k rešitvi« ․․․․․․․․․․․․․ 215 »Brez nas tudi ne gre! Brez nas ne gre, če mi hočemo!« ․․․․․․․․․․․․․ 220 DRŽAVNI ZBOR MED PRVO SVETOVNO VOJNO ․․․․․․․․․․․․․․․․ 225 DODATEK ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 237 Državnozborske volilne reforme ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 237 Ženska volilna pravica ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 246 Poslovnik državnega zbora ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 249 Poslovnik poslanske zbornice ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 251 Spremembe poslovnika ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 255 Jezik obravnav ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 256 Poslanska imuniteta ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 258 Poslanske plače ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 260 ZUM BUCH VON JANEZ CVIRN, DER WIENER REICHSRAT UND DIE SLOWENEN 1848–1918 ․․․․․․․ 263 VIRI IN LITERATURA ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 266 IMENSKO KAZALO ․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․․ 275 7 PREDGOVOR O knjigi Janeza Cvirna Dunajski državni zbor in Slovenci 1848–1918 Knjiga o parlamentu na Dunaju in slovenskih poslancih v njem v letih od 1848 do 1918 je nastajala dolgo časa, njena geneza je vsaj malo posebna, zato jo velja v začetku bralcu na kratko pojasniti in umestiti v historiografski kontekst. Samo zanimanje za parlamente ni znotraj političnega zgodovinopisja novejše dobe nič nenavadnega, predstavniška telesa so nenazadnje tista kulisa, na kateri se odvije precejšen del politične zgodovine. Vlade (vsaj načeloma) padajo in zahajajo v krize v parlamentih. Toda kljub temu so bili parlamenti v očeh večine raziskovalcev dolgo le oder (kar sicer drži) za veliko politično igro, ki sam po sebi ni žel zanimanja. Počasi in postopoma pa je zorelo spoznanje, da brez poznavanja delovanja parlamenta, njegove podrobne zgradbe, strukture in principov, ni mogoče prepričljivo pojasniti političnih procesov, ki izhajajo iz njegovih odločitev. Interes za zgodovino parlamentarizma kot fenomena per se se je v vseh srednjeevropskih državah, ki so nastale na ruševinah habsburške monarhije, izjemno povečal zlasti v zadnjih dveh ali treh desetletjih (v državah evropskega vzhoda je to povezano tudi s padcem železne zavese in uvajanjem moderne parlamentarne de- mokracije). Poleg posameznih sintetičnih študij je leta 2000 po dolgih pripravah zagledal luč sveta tudi sedmi zvezek uveljavljene avstrijske edicije Die Habsburgermonarchie, ki nadvse izčrpno predstavlja zgodovino konstitucionalizma in parlamentarne prakse, tako na nivoju skupne države kot na nivoju posameznih dežel. V tem kontekstu je tudi slovensko zgodovinopisje − izvzemši pionirsko študijo Vasilija Melika Volitve na Slovenskem iz leta 1965 − pokazalo več zanimanja za raziskave sloven- skih parlamentarnih izkušenj v preteklosti šele po osamosvojitvi Slovenije. Poleg nekaj zbornikov in parcialnih študij je doslej izšlo že nekaj celovitejših predstavitev problematike, ki obravnavajo čas habsburške monarhije, prvo jugoslovansko državo, drugo Jugoslavijo in tudi obdobje samostojne Slovenije. Med slovenskimi zgodovinarji, ki so se fenomena razvoja ustavnosti in parlamentarizma najbolj vneto lotili, zaseda eno osrednjih mest Janez Cvirn (1960–2013), pokojni redni profesor na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Njegov parlamentarni opus je nadvse bogat in obsega tako klasične politično-zgodovinske študije kakor tudi dela iz t. i. kulturne zgodovine parlamentarizma (zgodovine praks). Med prvimi je analiziral fenomen poslanskih plač, vprašanja poslanske imunitete, se posvečal jeziku obravnav, ženski volilni pravici … in hkrati spisal prvi celovit pregled delovanja slovenskih poslancev in slovenske politike vobče v kontekstu avstrijske parlamentarne politike. Leta 2006 je izšel njegov univerzi- tetni učbenik z naslovom Razvoj ustavnosti in parlamentarizma v habsburški monarhiji (dunajski državni zbor in Slovenci 1848–1918), izjemno natančen »spopad« z zgodovino avstrijskega parlamentarizma in slovensko parlamentarno izkušnjo. Vanj je Cvirn vložil ogromno raziskovalnega dela, zato je knjiga v marsičem presegla koncept učbenika, hkrati pa že dajala vedeti, da je očitno v avtorjevih predalih in načrtih dozorela ideja temeljite 8 in celovite vseobsežne zgodovine avstrijskega parlamentarizma in vloge ter položaja Slo- vencev v njem. Cvirn ni odlašal in tako je naposled nastala pričujoča knjiga z naslovom Dunajski državni zbor in Slovenci 1848–1918. Študija ima vsaj tri vsebinske točke, ki bi jih veljalo posebej poudariti. V prvi vrsti predstavlja temeljit pregled ključnih prelomnic v ustavni zgodovini Avstrije, od prvih poti h konstitucionalizmu leta 1848 do konca monarhije leta 1918; od prve omembe besede ustava do njene vsakokratne razgradnje. Poleg tega je knjiga tudi izčrpen politično-zgo- dovinski pregled, saj je avtor obsežno popisal odnose vlad in parlamenta in tako orisal vlogo avstrijskega državnega zbora v političnem življenju države. In tretjič, knjiga vsebuje podroben prikaz delovanja slovenskih poslancev v državnem zboru od leta 1848 do 1918, kar je še najbolj dragoceno. Cvirn v tem kontekstu plastično in prepričljivo pokaže, da je bilo maloštevilno slovensko zastopstvo v dunajskem državnem zboru prisiljeno voditi oportunistično politiko. Avtor povrhu vsega dela ne zaključi leta 1914, z začetkom svetovne vojne, kakor je sicer navada pri obravnavi političnega življenja v habsburški monarhiji, marveč v zaključnem poglavju predstavi tudi delo parlamenta v vojnem času – potem ko se je maja 1917 spet sestal – vse do njegovega zadnjega zasedanja. Ena temeljnih ugotovitev Cvirnove knjige je spoznanje, da razpad monarhije ni bil posledica domnevno prepozne in nezadostne politične demokratizacije. Avtor namreč dobro pojasni, da je liberalna decembrska ustava iz leta 1867 Cislajtanijo spreminjala v relativno moderno ustavno monarhijo, ki glede demokracije ni bistveno zaostajala za večino evropskih držav. V državi so se nenazadnje vrstile volilne reforme v smeri splošne moške volilne pravice, ki je bila naposled uveljavljena v letu 1907. Vzroki za njen tragični konec so v prvi vrsti tičali v usodnem pomanjkanju temeljnega konsenza o tem, kako naj bo organizirana država. Slednje se je vedno očitneje kazalo tudi v avstrijski parlamentarni praksi. Če se je leta 1848/49 (in po obnovi ustavnega življenja 1860/61) državni zbor še vzpostavil kot nekakšen forum za sklepanje (nacionalnih) kompromisov, je od konca 19. stoletja postal prizorišče hudih nacionalnih spopadov, v katerih ni bilo prostora za sporazum. Toda Cvirn je ob tem večkrat in ob različnih prilikah upravičeno poudarjal, da je negativna ocena avstrijskega parlamentarizma, ki se pogosto pojavlja v historiogra- fiji, bolj posledica njegovega žalostnega konca, kot njegove resnične dejavnosti in vloge. Pričujoče delo je Cvirnovo zadnje delo o zgodovini parlamentarizma, a najbolj celo- vito; Cvirnov opus magnum, ki pa ga sam ni zmogel povsem dokončati. Skoraj dovršen rokopis je po njegovi zgodnji smrti ostal v računalniku. Rokopis, četudi v glavnem končan, je Cvirn kakor vselej neumorno popravljal, posodabljal, spreminjal, izboljševal. Celotna knjiga je tako bila raztresena v več datotekah, bila je sestavljanka iz mnogih delčkov, ki bi jo le avtor sam najbolje (in najhitreje) sestavil v svojo zgodbo. Podpisani urednik sem se potrudil po najboljši moči, da je delo kar najbolj tako, kakršnega si je zamislil njegov avtor. Sestavil sem ga po svoji presoji, pri čemer sem v glavnih črtah sledil Cvirnovemu univerzitetnemu učbeniku. Posege v sam tekst sem skušal kar se da zmanjšati. Kakor je iz strukture knjige opaziti, jo avtor zaključuje s poglavjem Državni zbor med prvo svetovno vojno. Delo je do te strani zaokroženo in celovito, takšno, kakršnega je načrtoval Janez Cvirn. T oda upoštevaje dejstvo, da je ta knjiga Cvirnova zadnja knjiga o parlamentarizmu, sem se urednik po posvetu s kolegi odločil, da mu dodam še nekaj dodatnih poglavij, ravno tako izpod Cvirnovega peresa (Državnozborske volilne reforme, Ženska volilna 9 pravica, Poslovnik državnega zbora, Jezik obravnav, Poslanska imuniteta, Poslanske plače). T a poglavja po eni strani dopolnjujejo in pojasnjujejo osnovno besedilo, po drugi pa tudi opozarjajo na ostala razsežja zgodovine parlamentarizma, ki se jim je med prvimi na Slovenskem posvečal prav Janez Cvirn. Knjiga je izšla v sozaložništvu Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in Zgodovin- skega društva Celje ob sodelovanju Inštituta za novejšo zgodovino kot zadnje, petnajsto delo knjižne zbirke Zgodovini.ce. Celjski založniški projekt, sad Cvirnove ideje, se z njegovo veliko študijo zaključuje. Jure Gašparič 10 NA POTI H KONSTITUCIONALIZMU Uvod Za razliko od Anglije, kjer so s »slavno revolucijo« (1688) velik del kraljevih pristojnosti prenesli na (dvodomni) parlament in uveljavili bistvena načela konstitucionalizma, se je v večjem delu kontinentalne Evrope ob izteku 17. in na začetku 18. stoletja okrepil knežji absolutizem, ki je neomejeno oblast monarha legitimiral iz »božje milosti«, dinastičnih dednih pravic in poroštva varnosti in blaginje podanikov. V takšnih razmerah so deželni stanovi, ki sicer nikoli niso bili redni sestanki v pomenu modernega parlamentarizma (imeli so le priložnostno pristojnost v finančnih zadevah, ne pa tudi zakonodajne pravice), 1 povsod po kontinentalni Evropi izgubili na pomenu. Z okrepitvijo absolutistične države so v nekaterih evropskih državah (generalne) deželne stanove prenehali sklicevati (v Franciji npr. od 1614), povsod drugod pa so jih centralne oblasti znale učinkovito ukrotiti. Angleški konstitucionalni sistem s tridelno členitvijo oblasti in zagotavljanjem te- meljnih pravic človeka in državljana je v 18. stoletju postal ideal razsvetljenskih kritikov absolutizma v ZDA in na evropskem kontinentu. Potem ko so ga po izbruhu »velike revolucije« (1789) uresničili v Franciji (ustava iz leta 1791 je razdelila oblast in dala volil- no pravico 60 % moške populacije), se zahtev po političnem soodločanju »ljudstva« ni dalo več zaustaviti. Pod vtisom francoske revolucije so se zahteve po razširitvi političnih pravic na meščanstvo in celo na (podložno) kmečko prebivalstvo ter vrnitvi kompetenc deželnim stanovom pojavile tudi v habsburških deželah (zlasti na Ogrskem). Cesar Le- opold II. je v mesecih pred smrtjo (1792) resno razmišljal, da bi se grožnjam, ki jih je za celoten sistem Ancien Régima pomenila francoska revolucija, zoperstavil z oblikovanjem ustavne monarhije. Na območju leta 1806 ukinjenega svetega rimskega cesarstva nemške narodnost je pri- šlo do začetkov uvajanja konstitucionalizma šele v postnapoleonskem obdobju. V skladu s § 13 ustave leta 1815 ustanovljene Nemške zveze, 2 ki je določal, naj bi v vseh zveznih državah imeli »deželnostanovske ustave«, so – v želji po čimprejšnji politični integraciji novo pridobljenih ozemelj – najprej razglasili (v glavnem oktroirane) »deželnostanovske ustave« v južnonemških državah. Ustave Bavarske (1818), Badna (1818), Württemberga (1819) in Hessen-Darmstadta (1820) so – po vzoru na francosko Charte constitutionelle iz leta 1814 – vsebovale relativno široke kataloge temeljnih pravic človeka in državljana (osebna svoboda, svoboda mišljenja in izražanja mnenj, nedotakljivost premoženja, uki- nitev stanovskih privilegijev, pravna enakost) in omogočile omejeno politično participa- cijo državljanov. Po vzoru na Francijo so ustave južnonemških držav uvajale dvodomna 1 Ta pravica je stanovom vendarle dajala možnost za izvajanje bolj ali manj učinkovitega pritiska na deželnega kneza. (Pritisk so lahko izvajali npr. z odklonitvijo deželnoknežjega predloga, z zahtevo, da deželni knez najprej odgovori na stanovske pritožbe – gravamina itd.). Pri tem ni šlo za »sovladarstvo« ali za delitev suverenosti med deželnim knezom in stanovi – ampak zgolj za možnost pritiska na deželnega kneza. 2 Nemška zveza je bila ohlapna zveza 34 nemških držav in 4 svobodnih mest, ki so jo – kot nadomestek nekdanjega svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti – ustanovili na Dunajskem kongresu leta 1815. 11 predstavniška telesa. V prvem domu so prevladovali predstavniki plemstva, v drugem pa voljeni »predstavniki ljudstva«. Volilna pravica za volitev poslancev v drugi zbor je bila neenaka in omejena z davčnim cenzusom. Čeprav je šlo za kurijalni volilni sistem, v katerem so imeli visoko plemstvo, univerze, mesta, verske skupnosti itd. zagotovljeno točno določeno število mandatov, so volilni redi južnonemških držav omogočili širšo sodelovanje predstavnikov meščanstva in (ponekod) tudi kmetov kot v Franciji. (V Württembergu je imelo volilno pravico kar 14 % polnoletnih moških državljanov, kar je bilo celo več kot v Angliji). 3 V skladu z modernimi nazori o predstavniškem sistemu so vsi člani »deželnih zborov« veljali za zastopnike celotnega ljudstva. Ločeno glasovanje po stanovskih kurijah, ki je bilo značilno za stare deželne stanove, je bilo odpravljeno. Pristojnosti deželnih zborov so bile sicer omejene, toda brez pristanka obeh domov ni bilo možno sprejeti nobenega zakona ali uvesti novih davkov. S pravico do potrjevanja davkov, sodelovanja pri zakonodajnem delu in naslavljanja peticij na deželnega kneza so južnonemški deželni zbori postali pomembna središča političnega življenja v pred- marčnem obdobju. Za razliko do južnonemških držav so v obeh »nemških velesilah« Prusiji in Avstriji konstitucionalnemu sistemu odločno nasprotovali. V Prusiji, kjer je kralj obljubil ustavo že leta 1815, so se za sklic »generalnega deželnega zbora« odločili šele leta 1847. V pred- marčni Avstriji pa o tovrstnih spremembah niso niti razmišljali. Nasprotno. Pod vplivom idej Friedricha Gentza si je knez Metternich z vsemi silami prizadeval, da bi razvoju modernega konstitucionalizma v Nemški zvezi postavil čim več ovir. Na njegovo pobu- do so v sklepne akte ministrske konference na Dunaju (1820) vnesli določila, s katerimi so postavili monarhični princip kot edini princip oblasti v Nemški zvezi. Tako je § 57 sklepnih aktov določal: »Ker je Nemška zveza, z izjemo svobodnih mest, sestavljena iz suverenih knezov, mora v skladu s tem ostati celotna državna oblast združena v rokah vladarja države; suveren je preko deželnostanovske ustave vezan na sodelovanje s stanovi le pri izvajanju določenih pravic«. V § 58 pa je bilo zapisano: »V Zvezi združene suverene kneze ne sme pri izpolnjevanju njihovih zveznih obveznosti ovirati ali omejevati nobena deželno stanovska ustava«. Kljub restriktivnim določilom dunajskih sklepnih aktov pa se je razvoj v smeri kon- stitucionalizma in ponekod celo parlamentarizma 4 v večjem delu Nemške zveze nezadr- žno nadaljeval. V letih 1831–32 so se tudi Braunschweig, Saška, Hannover in Kurhessen »pridružile« konstitucionalizmu, kakršen je bil v veljavi v južni Nemčiji. Ob Prusiji je bila največja izjema Avstrija, v kateri se je v času vladavine Franca I. (1792–1835) in Ferdinan- 3 V Angliji je imelo na volitvah leta 1831 (zadnjih volitvah pred volilno reformo 1832) volilno pravico le med 2,5 in 3,2 % celotnega prebivalstva. Volilna reforma leta 1832 je zvišala delež volilnih upravičencev na 4,7 % vsega prebivalstva. Odslej je imelo volilno pravico 18,4 % polnoletnih angleških moških. 4 Brockhausov leksikon je leta 1840 bistvo parlamentarnega sistema formuliral z besedami: »Bistvo slednje [parlamentarne vlade] je, da se mora vlada o vseh pomembnih vprašanjih v načelu posvetovati in jih sprejeti s predstavniki ljudstva, in da lahko vodi državno upravo le v smislu, ki ga ima za svojega večina v državnem predstavništvu, da morajo biti torej tudi ministri, četudi jih imenujejo kralji, potrjeni hkrati od obeh zbornic, in da morajo odstopiti, v kolikor nimajo več te podpore; v primeru sklepa obeh zbornic so dolžni zapustiti svoje funkcije«. 12 da I. (1835–1848) pod taktirko kneza Metternicha izoblikoval rigiden sistem absolutizma, v katerem je bila vsakršna javna diskusija o nujnih političnih spremembah onemogočena. Zahteve opozicije Zahteve po ustreznih političnih spremembah v smeri konstitucionalizma so se najprej – že v tridesetih letih – pojavile na Ogrskem, kjer sta se za »meščansko preobrazbo države« prizadevali tako zmernejša Konservativna (István Szécheny) kot radikalnejša Liberalna stranka (Lajoss Kossuth in Ferenc Deák). 5 V Avstriji so se tovrstne zahteve pojavile šele v štiridesetih letih, ko so začele iz Nemčije preko »kitajskega zidu« v Avstrijo pogosteje prihajati (večinoma anonimne) politične brošure z ostro kritiko Metternichovega režima. 6 Toda rešitve, ki so jih različni avtorji ponujali, kažejo, da se tudi zapriseženi nasprotniki režima niso spogledovali s konstitucionalizmom zahodnoevropskega tipa. Ob zahtevah po reformi uprave, liberalizaciji gospodarstva, uveljavitvi nekaterih temeljnih pravic človeka in državljana in vzpostavitvi svobode tiska so pri večini avtorjev prevladovale zahteve po »izpopolnitvi« deželnih stanovskih zastopov s predstavniki meščanstva (in kmeti) ter sklicu generalnih »državnih stanov«. 7 Za takšno rešitev se je prvi odločneje zavzel nekdanji član tirolskih stanov baron Viktor Andrian W erburg, ki si je na predvečer revolucije prizadeval povezati stanovsko opozicijo v dednih deželah z liberalno opozicijo na Ogrskem. 8 T udi predlogi drugih avtorjev (Karl Moering, Franz Schuselka) in liberalno usmerjene revije Die Grenzboten, ki jo je urejal Ignaz Kuranda, so se gibali v teh okvi- rih. Osnutek avstrijske ustave, ki ga je revija Die Grenzboten objavila na začetku marca 1848, je sicer izhajal iz načela dosledne ločitve vej oblasti (izvršna, sodna, zakonodajna), predvideval odgovornost ministrov in omejene mandate, toda hkrati se je zavzel zgolj za transformacijo nekdanjih deželnih stanov v smeri času primernega zastopstva interesov (v štiri kurije razdeljeni voljeni deželni zbori bi predstavljali interese veleposestva, kmetov, podjetnikov in inteligence) ter za sklic skupnega »državnega zbora« (Reichsversammlung) na Dunaju, ki naj bi ga sestavljali predstavnikov posameznih deželnih zborov. 9 T o so bile zahteve, ki na predvečer revolucije niso bile sporne niti za cesarja in njegove svetovalce. Ferdinand I. je namreč 12. marca 1848 državnemu kanclerju in vodji združene dvorne pisarne pisno sporočil, da namerava v kratkem sklicati stanovske predstavnike (»gene- ralne stanove«) iz vseh dežel. Že dan po izbruhu revolucije (14. marca 1848) je obljubil ukinitev cenzure in vzpostavitev svobode tiska, dan kasneje pa še »sklic odposlancev vseh deželnih stanov z okrepljenim zastopstvom meščanskega stanu« (torej nekakšne 5 Prim.: Lásló Kontler, Madžarska zgodovina, Ljubljana 2005, str. 187-198. 6 Prim. Helmut Rumpler, Eine Chance für Mitteleuropa. Bürgerliche Emanzipation und Staatsverfall in der Habsburgermonarchie, Wien 1997, str. 270-272. 7 Prim.: Stefan Malfèr, Der Konstitutionalismus in der Habsburgermonarchie – siebzig Jahre Verfassungs- diskusion in 'Cisleithanien', v: Die Habsburgermonarchie, Band VII., Verfassung und Parlamentarismus, 1. Teilband, Wien 2000, str. 13. 8 Prim.: Wilhelm Brauneder, Die Verfassungsentwicklung in Österreich 1848 bis 1918, v: Die Habsburger- monarchie, Band VII., Verfassung und Parlamentarismus, 1. Teilband, Wien 2000, str. 81-82. 9 Ibidem. 13 modificirane »generalne« državne stanove), ki naj bi razpravljali o »novi konstituciji« Avstrije. Besedilo cesarskega manifesta z dne 15. marca 1848 je nakazovalo, da namerava cesar uvesti pravi konstitucionalizem. V istem smislu je bilo moč razumeti tudi cesarski odlok z dne 17. marca 1848, ki je uvajal načelo odgovornosti ministrov, torej mehanizem, po katerem »noben minister ne bo smel za naprej skrivoma ravnati, kakor poprej in vsak bo mogel za svoje dela in povelja odgovor dati.« 10 Kaj je ustava? Že ob izteku predmarca je večina kritikov režima v konstitucionalizmu videla pripo- moček, s pomočjo katerega bi lahko – ob določeni prerazdelitvi družbene moči v korist meščanstva – najhitreje vzpostavili takšen politični in družbeni sistem, ki bi državo končno iztrgal iz predolgo trajajočega mrtvila. Zato je po izbruhu revolucije (13. marca 1848) in cesarjevi obljubi ustave (15. marca 1848) vprašanje ustave postalo eno izmed osrednjih vprašanj revolucije. O tem, kaj naj bi bilo bistvo konstitucionalizma, so se v javnosti pojavljala najrazlič- nejša, velikokrat popolnoma napačna stališča. Na Slovenskem se je vsebini napovedanega konstitucionalnega sistema še najbolj približal urednik Novic Janez Bleiweis, ki je imel »konstitucijo« za takšno »vladijo«, »ktera pripusti, de prihodnjič ne bo le samo gospóska, temuč de bojo tudi deželni in mestni stanovi, ki bojo zató od ljudstva izvoljeni, pravico iméli govoriti, svoje želje in vošila v prihodnjih postavah in davkih pred tronam Cesarja odkritoserčno razodeti, in pa tudi zvedeti, kakó in kam se deržavno premoženje vsako leto obračuje«. 11 Tudi Matija Majar Ziljski, ki je v svojem letaku Kaj Slovenci terjamo? (že 5. aprila 1848 ga je dal v tisk Blazniku) ustavo imenoval »zlat, prav cesarski dar«, je v cesarjevem sklicu »pomnoženih« deželnih stanov dne 18. marca 1848 videl prvi korak h konstitucionalizmu in uveljavitvi temeljnih pravic človeka in državljana. 12 Med množico kmečkega prebivalstva so bile razširjene drugačne razlage. Na eni strani so mnogi »konstitucijo« enačili s »popolno prostostjo«, ki da »odveže vsaciga človeka vsih svojih dolžnosti«. 13 Na drugi strani pa so v njej videli tudi korak k zvišanju davkov in povečanju pritiska oblasti na kmeta. 14 Zoper takšne in podobne razlage, ki naj bi jih med kmeti trosili nekateri »bedaki v gosposki suknji«, so ostro nastopale Novice: »Kdor ljudstvu pravi, da konstitucija je puntarija in de zdej ni nič postav in pravic več, – kdor ljudstvu pravi, de bojo po konstitucíi davki povikšani, – kdor ljudstvu pravi, de konstitucíja 10 Novice, 5. 4. 1848. 11 Novice, 22. 3. 1848. 12 Matija Majar Ziljski, Kaj Slovenci terjamo?, v: Novice, 10. 5. 1848. 13 »Nek bedák v gospôski suknji je – kakor smo slišali – nekterim kmetam undan konstitucijo takole razlagal: 'Konstitucija odveže vsaciga človeka vsih svojih dolžnost, – konstitucija je popolna prostost.' Ali tak neumen človek ne zasluži, da bi ga berž na samoten kraj peljali in ga nikdar več med ljudi ne pustili, de bi samoten v kaki pušavi ali na kakem otoku vžival popolno prostost? Še divja zverina ima med seboj zavéze; kakó bi mar človek, omikan človek, zamogel brez vse zavéze med seboj, brez pravic pa tudi brez dolžnost živeti?« − Novice, 29. 3. 1848. 14 Ibidem. 14 véro podkopuje: ta je puntar in šuntar, in Judež Iškarjot svojiga Cesarja, svoje domovine – naj bo kakoršniga stanú si bodi.« 15 Ob vsebinskih pojasnilih so se Novice lotile tudi vprašanja najprimernejšega prevoda besede konstitucija. Beseda »ustava« ali »ustav«, ki so jo rabili Čehi, Hrvati in Poljaki, se jim ni zdela najbolj primerna, »zato kér nič gotoviga ne pomeni in cló nobeniga zapopad- ka človeku ne da.« 16 Namesto nje so (po nasvetu Jožefa Poklukarja) propagirale besedo »sovlada«, ker »pri ti vladbi Cesar z ljudstvam vred vladuje.« 17 Delo na ustavi V senci takšnih in podobnih razprav je na začetku aprila 1848 steklo delo na izdelavi ustavne listine. S pripravo besedila ustave sta hkrati začela nova vlada in »stanovski cen- tralni odbor«, zbor predstavnikov stanov iz večine avstrijskih dežel, ki se je med 10. in 17. aprilom sestal na Dunaju na povabilo deželnega maršala Avstrije pod Anižo. Stanovski centralni odbor, ki se ga je udeležila tudi močna delegacija iz Kranjske, je na podlagi referata predstavnika spodnjeavstrijskih stanov Carla von Kleyleja že v nekaj dneh pripravil soliden osnutek ustave, ki je predvideval uvedbo omejenega konstitucionalizma. 18 Osrednje zakonodajno telo v Avstriji naj bi postal dvodomni parlament. Prvi dom naj bi sestavljali predstavniki veleposesti, od cesarja imenovani člani in pripadniki vladarske hiše, drugi dom pa naj bi izšel iz volitev na podlagi omejene in posredne volilne pravice. Osnutek je kot glavne kriterije za aktivno volilno pravico določal: stalno prebivališče v volilnem okraju, »samostojnost« (s tem so izločili posle, vajence in prejemnike ubožnih pomoči) ter davčni in inteligenčni cenzus v korist duhovščine in znanih oseb. Za glavne kompetence parlamenta je navajal sprejemanje zakonov, določanje davkov (vključno s sprejemom proračuna) in sodelovanje pri zunanjepolitičnih pogodbah. Parlament naj bi imel tudi pravico naslavljanja pritožb na cesarja in možnost vlaganja »ministrskih obtožb« kot pomembnega sredstva za »varovanje zakonitosti«. Stanovski centralni odbor, v katerem so v nasprotju s strukturo starih deželni stanov skoraj polovico članov – ob odsotnosti predstavnikov iz Češke, Galicije, Vorarlberga, Goriške in Istre – predstavljali meščani in neplemiški lastniki velike zemljiške posesti, je v osnutku ustave poudarjal, da mora konstitucionalna Avstrija počivati na »posesti in inteligenci« ter »aristokraciji«, hkrati pa se je zavzel za centralistično organizacijo države. Osnutek ustave je zakonodajno oblast in iniciativo dajal le osrednjemu parlamentu, med- tem ko naj bi deželni zbori zgolj sodelovali pri upravi. Po osnutku deželnih ustav, ki ga je odbor pripravil hkrati z osnutkom ustave, naj bi deželni zbori na eni strani izvajali zakone in odredbe, ki jih je sprejel centralni državni zbor, na drugi strani pa bi lahko na cesarja naslavljali »prošnje« in pritožbe zoper predloge zakonov, ki so bili v proceduri v osre- dnjem parlamentu. V zvezi s kompetencami deželnih zborov je v osrednjem stanovskem 15 Novice, 5. 4. 1848. 16 Ibidem. 17 Ibidem. 18 Brauneder, Die Verfassungsentwicklung in Österreich 1848 bis 1918, str. 86-90. 15 odboru prevladalo prepričanje, da deželni zbori ne morejo biti pravi »deželni parlamenti«, saj da tudi dežele niso »na pol suvereni kantoni«. Zato naj bi bili po svoji sestavi tipična »zastopstva interesov«. V vsakem deželnem zboru naj bi v ustreznem razmerju sedeli predstavniki veleposesti, mest (torej predstavniki industrije in trgovine), podeželskih občin (kmetje) in znanosti, kar bi jim dalo poudarjeno »novostanovsko« podobo. Ob stanovskem centralnem odboru, ki je v okviru svojega osnutka izdelal tudi več kot soliden katalog temeljnih pravic človeka in državljana, se je z ustavno preobrazbo monarhije intenzivno ukvarjal zlasti novi »ministrski svet« (vlada). 19 Za izdelavo nove konstitucije je bil zadolžen notranji minister Franz von Pillersdorf, ki je že na začetku aprila 1848 izdelal prvi osnutek ustave (Grundlinien der Verfassung). Njegov osnutek je – po obravnavi v ministrskem svetu – služil kot izhodišče razprave skupne konference centralnega stanovskega odbora in ministrskega sveta 13. aprila 1848. Ob upoštevanju osnutka ustave, ki ga je pripravil centralni stanovski odbor, ter stališč članov vlade, je minister Pillersdorf v naslednjih dneh izdelal ustavo, ki jo je cesar Ferdinand I. sankcio- niral 25. aprila 1848. 20 Ustava se je zgledovala po ustavi Badna iz leta 1818, vključevala pa je tudi nekatera določila iz liberalnih ustav Belgije (1831) in Hannovra (1833). 19 Brauneder, Die Verfassungsentwicklung in Österreich 1848 bis 1918, str. 90-92. 20 Ustavo je najprej objavila uradna Wiener Zeitung, 26. 4. 1848; prim. tudi: Edmund Bernatzik, Die öster- reichische Verfassungsgesetze mit Erläuterungen, Wien 1911, str. 102-109. 16 PILLERSDORFOV A (APRILSKA) USTAV A (25. 4. 1848) Nova ustava, ki so jo Novice v slovenskem prevodu (brez komentarja) objavile že 3. maja 1848, je v sedmih poglavjih in v skupaj 59 členih na novo urejala politično ureditev Avstrije. V prvem poglavju (»splošne določbe«) je na svojevrsten način poskušala razrešiti na- sprotje med željo po ozemeljski celovitosti Habsburške monarhije in političnim razvojem na Ogrskem in v Lombardiji-Benečiji. Medtem ko je § 1 uzakonjal ozemeljsko integriteto avstrijskega cesarstva v obsegu iz leta 1804, je § 2 območje veljavnosti ustave omejil le na »cislajtanske« dežele. Tvorci ustave so se očitno dobro zavedali, da t. i. »aprilski zakoni«, s katerimi je 11. aprila 1848 cesar sankcioniral 31 zakonov, ki jih je že marca sprejel ogrski deželni zbor, Ogrski zagotavljajo status samostojne države, z ostalimi deželami povezane le v obliki personalne unije. Poleg Ogrske, Hrvaške in Sedmograške ustava ni veljala niti v Lombardiji-Benečiji, kar kaže, da se je bila vlada pripravljena odpovedati obema italijanskima provincama. Drugo poglavje ustave (§§ 8 do 16), ki je določalo pristojnosti vladarja, je dajalo cesarju izjemno velike pravice. Cesar, katerega oseba je bila »posvečena in nedotakljiva«, si je sicer moral zakonodajno oblast deliti s parlamentom in izvršno oblast z vlado, toda s pravico do zakonske iniciative, izključno pravico sankcioniranja zakonov, s pravico do imenovanja ministrov in visokih uradnikov, vrhovnim poveljstvom nad vojsko, pravico odločanja o vojni in miru in sklepanja meddržavnih pogodb je dobil kompetence, ki so ga postavljale v vlogo osrednje figure izvršne in zakonodajne oblasti. Tretje poglavje ustave (§§ 17-31) je vsebovalo dokaj obsežen katalog temeljnih pravic človeka in državljana, ki je v ustavnem osnutku centralnega stanovskega odbora povsem umanjkal. § 17 je določal, da lahko vsi prebivalci države žive po svoji veri in vesti in da je vsakemu zagotovljena osebna svoboda. § 18 je državljanom zagotavljal pravno varnost, § 19 svobodo govora in tiska, § 20 nedotakljivost pisemskih pošiljk, § 22 pravico do združevanja (ustanavljanja društev), § 23 pa je določal: »Ako se hoče kdo v ptuje dežele preseliti, mu tega ne sme nobena gosposka braniti.« § 24 je vsakemu državljanu omogočal, da postane zemljiški posestnik ali se začne ukvarjati s kakšno zakonsko dovoljeno obrtjo. § 27 je napovedal, da bo zakone, ki se dotikajo razlik v položaju pripadnikov različnih veroizpovedi ter zakon o zemljiški odvezi pripravil naslednji državni zbor. V §§ 28-30 je ustava zagotavljala neodvisnost sodstva in sodnikov ter napovedala konec pisnega, inkvizicijskega postopka pred sodišči. Zadnji člen tretjega poglavja (§ 31) je slednjič za- gotavljal svobodo veroizpovedi: »Vsim v cesarstvu po postavah pripuščenim kristjanam, ravno tako tudi Judam je dovoljeno, službo Božjo prosto opravljati.« V četrtem poglavju ustave je bilo v dveh členih kratko definirano načelo ministrske odgovornosti. § 32 je tako določal: »Ministri so zavezani, za vse dela in svéte v svoji službi odgovor dati.« § 33 pa je dodal: »Ta odgovornost, kakor tudi oprava toživne in sodne gosposke bo po posebni postavi določena.« V petem poglavju (§§ 34-44) je ustava definirala sestavo državnega zbora. Novi avstrij- ski državni zbor naj bi sestavljala senat in poslanska zbornica (Kammer der Abgeordneten). 17 V zgornjem domu (senatu) naj bi sedeli polnoletni princi cesarske rodbine, od cesarja doživljenjsko imenovani člani ter 150 predstavnikov, ki naj bi jih za trajanje mandata iz svoje srede izvolili najbogatejši zemljiški posestniki. Med tem ko število članov senata ni bilo natančno določeno (vendar naj ne bi presegalo 200 članov), naj bi poslanska zbornica štela 383 voljenih članov. Prve volitve naj bi potekale na podlagi začasnega volilnega reda, ki naj bi se ravnal »po številu ljudstva, in takó, de se za prid vsih stanov skerbi« (§ 36). Dokončni volilni red naj bi sprejel šele državni zbor: »Popolnoma veljavne volitne postave bojo v deržavnim zberališu sklenjene, in v teh bo tudi izgovorjeno, kakošno povračilo svojih stroškov bojo poslaniki druge zbornice dobivali.« (§ 38) Ustava je obema domo- ma dajala pravico, da si iz svoje srede izvolita svojega predsednika in verificirata volitve, uzakonjala javnost parlamentarnih sej in uvajala načelo poslanske imunitete: »Nobeniga zbornika ne sme sodna gosposka ob času deržavniga zbora brez očitniga dovoljenja svoje zbornice preganjati ali zapréti, ako ni bil ravno pri kakem hudodelstvu prijet.« (§ 42) Šesto poglavje je natančno določalo pristojnosti državnega zbora. V skladu s § 45 je bil za veljavnost nekega zakona potreben sprejem v obeh zbornicah in cesarjeva sank- cija. § 46 je določal, da bo prvi državni zbor določil dohodke cesarja, kar se bo zgodilo ob nastopu vsakega novega cesarja. V §47 so bile izrecno naštete pristojnosti poslanske zbornice: vsakoletno določanje rekrutnega kontigenta, določanje višine davkov, najema- nje državnih kreditov, prodaja državnega premoženja, sklepanje o proračunu itd. § 48 je dajal zakonodajno inciativo obema zbornicama parlamenta. Predlog zakona je v enem ali drugem zboru lahko stavil že en poslanec. Za spremembo ustave je bila potrebna dvotretjinska večina (§ 50), za sprejem ostalih zakonov pa navadna večina (§ 51). V zadnjem, sedmem poglavju »aprilske ustave«, ki je govorilo o »deželnih stanovih« (Provinzialstände), je bila napoved, da bo državni zbor sprejel določila glede organizacije deželnih zborov, novo občinsko zakonodajo in zakon o zemljiški odvezi. V § 58 je ustava odrejala, naj se v celotnem cesarstvu osnujejo narodne straže, ki naj bodo podrejene deželnim oblastem. V zadnjem členu (§ 59) pa je bilo določilo, da morajo pripadniki narodnih straž in vsi uradniki priseči na ustavo, medtem ko naj bi »prisega armade na ustavo« prišla »v prisego na bandero«. Aprilska (Pillersdorfova) ustava je jasno uveljavila delitev oblasti. Sodno oblast je pre- puščala neodvisnemu sodstvu, ki naj bi bilo ločeno od uprave, izvršno in zakonodajno oblast pa je razdelila med cesarja in vlado oz. parlament. T oda zaradi velikih pristojnosti, ki jih je dodelila vladarju (pravica do absolutnega veta, s katerim je lahko cesar preprečil sprejem vsakega zakona), jo lahko označimo za tip predkonstitucionalne ustave. 21 Volilni red V skladu s §§ 35, 36 in 37 aprilske ustave je vlada 9. maja 1848 izdala začasni volilni red za volitev poslancev v državni zbor, ki je predvideval nekoliko ožjo volilno pravico kot pri volitvah v frankfurtski parlament. 22 Volilni red, ki so ga v prevodu (deloma) ob- 21 Brauneder, Die Verfassungsentwicklung in Österreich 1848 bis 1918, str. 105-106. 22 Prim.: Wiener Zeitung, 11. 5. 1848; Bernatzik, Die österreichische Verfassungsgesetze, str. 110. 18 javile tudi Novice, je aktivno volilno pravico podeljeval vsem polnoletnim avstrijskim državljanom, ki so vsaj 6 mesecev bivali na območju posameznega volilnega okraja in so svobodno izvrševali svoje državljanske pravice. Izjemo so tvorili »delavci za plačilo na dan ali teden (dninarji), posli in ljudje, ki imajo iz deželskih milošnih naprav pomoč« (§ 31). V olilni red je predvideval posredne volitve. V prvem krogu naj bi volilci volili »volilne može«, ti pa bi potem v drugem krogu (na sedežu volilnega okraja) volili poslanca. V olilni mož naj bi prišel na vsakih 500 prebivalcev, pri čemer naj bi upoštevali ostanek nad 250. (Vrhnika z okolico, ki je štela 2.755 prebivalcev, naj bi volila 6 volilnih mož). Deželnim glavnim mestom je volilni red dajal posebne pravice. Vsaka deželna prestolnica naj bi volila svojega poslanca (2 za Trst in Gradec, po 1 za Ljubljano, Celovec in Gorico) in imela dvojno število volilnih mož. Pravolitve naj bi potekale bodisi v pisni bodisi v ustni obliki, pri volitvah poslanca pa naj bi bilo glasovanje tajno. »Vsak volivec dobi v zavitku volitni list s pečatam v roke.« (§ 54). Tako pri volitvah volilnih mož kot pri volitvah poslancev je volilni red izhajal iz načela absolutne večine. Za volilnega moža ali poslanca naj bi bil izvoljen tisti kandidat, ki je prejel več kot polovico glasov. V nasprotnem primeru naj bi volitev ponovili. Če pri ponovljeni volitvi nihče ne bi prejel absolutne večine glasov, bi se morali v tretjem krogu volilci (volilni možje) odločati le med kandidatoma, ki sta na prejšnjih volitvah prejela največ glasov. Pravico do izvolitve za poslanca je imel vsak 30 let star avstrijski državljan z aktivno volilno pravico v eni izmed avstrijskih dežel (§ 46). Zadnji člen volilnega reda (§ 63) je določal tudi plačo bodočim poslancem: »Koliko bo poslancem plačati, bo der- žavni zbor pri sostavi stanovitne volitne postave sklenil. Do tistihmal se bo poslancam, ki imajo svoje stanovanje zunej Dunaja (Beča), za pot k zboru po 2 gold. srebra za vsako miljo plačevalo, v kterim plačilu je pa tudi plačilo za pot nazaj zapopadeno; zraven tega se jim bo pa še dve sto goldinarjev na mesec dalo.« Reakcije na ustavo Reakcije na razglasitev prve avstrijske ustavne listine so bile na splošno pozitivne. 23 Mnogim liberalno mislečim intelektualcem se je zdel neprecenljiv zlasti katalog temeljnih pravic človeka in državljana, ki je uvajal nekaj pomembnih državljanskih pravic in svo- boščin. Spet drugi so bili navdušeni nad predvidenim sklicom parlamenta in omejitvijo absolutne cesarske moči. Seveda pa je ustava že na začetku naletela tudi na bolj ali manj ostre kritike. Še največ jih je bil deležen oktroi, torej izdelava in razglasitev ustave brez sodelovanja izvoljenega parlamenta. »Centralnega stanovskega odbora«, ki je sodeloval pri izdelavi ustave, kritiki upravičeno niso smatrali za pravo ljudsko predstavništvo. Ostrih kritik je bil deležen tudi dvodomni sistem, ki je nasproti izvoljeni spodnji (poslanski) zbornici postavljal deloma od cesarja imenovani deloma iz vrst plemstva izvoljeni zgornji dom (senat). Predvidena sestava senata, ki so ga nekateri upravičeno označevali s »ple- miška zbornica«, je bila v popolnem nasprotju z zahtevami po vzpostavitvi modernega ljudskega predstavništva in prerazporeditvi družbene moči v korist meščanstva. Iz enakih 23 Prim.: Brauneder, Die Verfassungsentwicklung in Österreich 1848 bis 1918, str. 93. 19 razlogov so se na udaru kritike znašle tudi prevelike pristojnosti cesarja, zlasti njegova pravica absolutnega veta na vse v državnem zboru sprejete zakone. Že v začetku maja 1848 je nezadovoljstvo z ustavo postalo očitnejše. Na Dunaju je prišlo do več »mačjih podoknic«, običajnega izraza nezadovoljstva nižjih družbenih slojev. Demonstracije so prisilile ministrskega predsednika Ficquelmonta, da je odstopil s položaja. Na čelu vlade ga je zamenjal dotedanji notranji minister Franz von Pillersdorf, glavni avtor ustave. Ko pa je 11. maja Wiener Zeitung objavil volilni red za volitve v dr- žavni zbor (datiran 9. maja 1848), ki je v primerjavi z volitvami v frankfurtski parlament precej omejil volilno pravico, 24 je nezadovoljstvo privrelo do vrelišča. Anton Füster, ki je bil v središču dogajanja, je občutke ob izdaji ustave izrazil z besedami: »Globoko smo bili razočarani v pričakovanju in velikem upanju, ki smo ga gojili. Cesar je obljubil, da bo ustavo izdal sporazumno z deželnimi stanovi«. 25 Glavni kritik ustave in zlasti volilnega reda na Dunaju je postal Politični centralni odbor narodne garde in akademske legije (Politisches Zentralkomitee der Nationalgarde und der Akademischen Legion), ki je zahteval enodomni parlament, izvoljen na podlagi splošne (moške) volilne pravice. 26 Zahteve Političnega centralnega odbora, ki ga je vlada poskušala razpustiti, so dobile določnejšo obliko 15. maja 1848, ko so se pred Hofburgom zbrali študentje (člani Akademske legije) in delavci, ki so z »viharno peticijo« zahtevali uvedbo enodomnega parlamenta in splošne volilne pravice. Vsi so delili stališče Antona Füstra, ki je v avli univerze zbranim študentom dejal: »Svobodo si moramo, tako kot v marcu, ponovno izbojevati. Priboriti si moramo svobodomiselno ustavo.« 27 Vlada se je znašla v težkem položaju. Zaradi pomanjkanja vojaštva (avstrijske čete so bile v Italiji) si ni mogla privoščiti, da bi majsko revolucijo zatrla s silo. Zato je hitro popustila in pri- stala na vse glavne zahteve revolucionarjev. Že naslednjega dne je izšel cesarski patent, s katerim so bodoči državni zbor razglasili za ustavodajnega, 28 hkrati pa ukinili zgornji dom (senat) in napovedali ukinitev volilnega cenzusa. 29 Cesar je 17. maja 1848 zbežal v Innsbruck, na katoliško in cesarju zvesto Tirolsko, in od tam spremljal dogodke na Dunaju. Cesarjev beg je oslabil podpornike revolucije in okrepil reakcionarne poskuse vlade. Ko je 25. maja 1848 vlada izdala ukaz o razpustivi Akademske legije, je na Dunaju preko noči zraslo več kot 160 barikad, za katerimi so se v bran revolucionarnih pridobitev postavili študentje ter delavci in delavke, ki so v mesto prihrumeli iz delavskih predmestij. V »barikadnih dneh« (26.–28. maja 1848) so 24 Volilna pravica pri volitvah v frankfurtski parlament ni bila omejena z davčnim ali kakšnim drugim cenzusom. Na vsakih 50.000 prebivalcev naj bi izvolili enega poslanca. − Peter Burian, Die Nationalitäten in 'Cisleithanien' und das W ahlrecht der Märzrevolution 1848/49. Zur Problematik des Parlamentarismus im alten Österreich, Graz-Köln 1962, str. 32. 25 Marjan Britovšek, Anton Füster in revolucija 1848 v Avstriji, Maribor 1970, str. 59. 26 Walter Öhlinger, Wien 1848. Eine Chronologie der Ereignisse, v: 1848 »das Tolle Jahr«. Chronologie einer Revolution, Sonderausstellung des Historischen Museums der Stadt Wien, Wien 1998, str. 13. 27 Britovšek, Anton Füster in revolucija 1848 v Avstriji, str. 63. 28 Prim.: Bernatzik, Die österreichische Verfassungsgesetze, str. 110-113. 29 Davorin Trstenjak je v pismu Josipu Muršcu (20. 5. 1848) ukinitev senata komentiral pesimistično: »Skoz ukinutje dvojnih zbornic je proletarijatu steza odperta, ino naša pretresavanja nikdar ne pridejo do cilja. Kaj si bo z ubogimi Slovenci?« − Fran Ilešič, Korespondenca dr. Jos. Muršca, v: Zbornik znanstvenih in poučnih spisov, VII., Ljubljana 1905, str. 3. 20 revolucionarji oblikovali Odbor meščanov, narodne garde in študentov za ohranitev reda in varosti in za zaščito ljudskih pravic (Ausschuß der Bürger, Natonalgarde und Studenten zur Aufrechterhaltung der Ordnung und Sicherheit und für die Wahrung der Volksrechte), na kratko »varnostni odbor« (nekakšen odbor za javno blaginjo), ki naj bi zagotovil varnost v mestu in posredoval med ljudstvom in vlado. V arnostni odbor na čelu z Adolfom Fischhofom je v teh dneh imel na Dunaju popolno oblast, toda svoje moči se očitno ni zavedal. Meščane in študente so podprli (kot 15. maja) tudi delavci, ki so začeli izražati svoje posebne interese. Ob podpori demokratov so začeli zahtevati spremembo volilnega reda, ki je od volitev izključeval delavce. Pod težo njihovih zahtev je ministrski svet najprej (30. maja 1848) znižal starostni cenzus za pasivno volilno pravico s 30 na 24 let, 10. junija 1848 pa je (na predlog Alexan- dra Bacha) razširil aktivno volilno pravico tudi na »samostojne« mezdne delavce, ki 6 mesecev bivajo na območju volilnega okraja. Z zahtevo po šestmesečnem bivanju v istem kraju je ministrski svet v praksi v bistvu izničil učinek načelne razširitve volilne pravice na samostojno delavstvo. V večjih mestih, zlasti na Dunaju, je velika večina delavcev v mestu namreč bivala manj kot pol leta. Zaradi tega in restriktivne interpretacije pojma »samostojni delavec« (a tudi dejstva, da so marsikje s pravolitvami začeli že 5. junija) je bil vpliv delavstva na rezultate volitev neznaten. 30 30 Prim.: Karl Obermann, Die österreichische Reichstagwahlen 1848. Eine Studie zu Fragen der sozialen Struktur und der W ahlbeteiligung auf der Grundlage der W ahlakten, v: Mitteilungen des österreichischen Staatsarchivs, 1973, str. 342 sl. 21 INICIATIV A DEŽELNIH ZBOROV Po izbruhu revolucije so se v vseh deželah gibanju za reforme pridružili tudi deželni sta- novi. V erjetno je bila v njihovi dejavnosti skrita »želja, da bi odbili bolečo ost prenapetim zahtevam, kar bi jim bilo laže doseči, če bi se novemu gibanju skušali prilagoditi, kakor pa če bi ga naravnost ovirali.« 31 Nedvomno pa je šlo tudi za strah pred splošno nejevoljo in razdraženostjo ljudstva, ki je z videzom nepristopnosti ljudskih teženj ni kazalo še večati. Štajerski deželni zbor Štajerski stanovski odbor se je že med 3. in 10. marcem 1848 posvetoval o adresi na cesarja, s katero je želel vladarja prositi za času primerno pomnožitev deželnega zastopstva. Obstoječe stanovsko zastopstvo, sestavljeno iz predstavnikov duhovščine, plemstva in 11 predstavnikov deželnoknežjih mest in trgov naj namreč ne bi odražalo vseh interesov dežele. Adreso, ki je zahtevala razširitev deželnega zastopstva z novimi člani iz vrst me- ščanstva in kmetov ter sklic predstavnikov stanov iz vseh dežel (»generalnih stanov«) na Dunaju, so štajerski stanovi sprejeli 15. marca 1848. Tri dni kasneje so sklenili, da bodo še pred reformo deželnega zbora v stari stanovski zastop poklicali 2 predstavnika univerze, 4 predstavnike graškega meščanstva, 5 predstavnikov nestanovske veleposesti in 5 predstavnikov kmetov. 32 Adresa štajerskih stanov je naletela na ostro kritiko liberalno usmerjene javnosti v deželnem glavnem mestu. Meščanska opozicija je stanovom odrekala pravico, da se še naprej izdajajo za predstavnike dežele. Zahtevala je oblikovanje takšnega deželnega zbora, v katerem bi bili vsaj dve tretjini poslancev iz vrst mestnega in kmečkega prebivalstva ter primerno zastopstvo industrije in znanosti (univerze). Adresa na cesarja, ki so jo graški meščani sprejeli 15. marca 1848, je med drugim zahtevala vzpostavitev »popolnega, vse stanove obsegajočega ljudskega predstavništva«. 33 Zoper samovoljno pomnožitev deželnih stanov so protestirali tudi v provinci. Konec marca in na začetku aprila so številna (spo- dnje)štajerska mesta v posebnih peticijah zahtevala, naj se stanovi reorganizirajo v pravo ljudsko, »vse razrede obsegajoče in na številu prebivalstva utemeljeno predstavništvo«. 34 Celjski mestni svet je v peticiji (7. aprila 1848) notranjega ministra pozval, naj ne prizna 31 Josip Mal, Zgodovina slovenskega naroda, Celje 1928 [1929-1939], str. 753. 32 O štajerskem deželnem zboru gl.: Franz Ilwof, Der provisorische Landtag des Herzogthums Steiermark im Jahre 1848, v: Forschungen zur Verfassungs- und Verwaltungsgeschichte der Steiermark, 1900, št. 4/2, str. 1-153; Burian, Die Nationalitäten in 'Cisleithanien' und das Wahlrecht der Märzrevolution 1848/49, str. 123-130; Edith Marko-Stöckl, Der steriermärkische Landtag, v: Die Habsburgermonarchie, Band VII., Verfassung und Parlamentarismus, 2. Teilband, Wien 2000, str. 1683; Günther Cerwinka, Die Steiermark im Revolutionsjahr 1848, v: Die Steiermark im Jahre 1848/49. Quellen und Literatur, Graz 2003, str. 36 sl; Jože Žontar, Začetki ustavnosti na Slovenskem, v: Arhivi, 2007, št. 2, str. 25-42. 33 Cerwinka, Die Steiermark im Revolutionsjahr 1848, str. 18-19. 34 Cillier Wochenblatt, 8. 4. 1848. 22 delovanja obstoječega pomnoženega stanovskega predstavništva, ker da njegova sestava ni izraz želja cele dežele. 35 Pod pritiskom zahtev liberalne opozicije so stanovi morali popustiti. Na zasedanju razširjenega stanovskega zastopstva 18. aprila so sklenili, da bodo izvedli volitve v »provi- zorični« deželni zbor na podlagi novega volilnega reda. Med 27. in 29. aprilom so se stanovi poenotili o bodoči sestavi provizoričnega deželnega zbora. 36 V 90-članskem deželnem zboru naj bi tretjina (30) mandatov pripadla veleposestvu, 37 tretjina (30) mandatov me- ščanstvu po izobrazbi in premoženju 38 in tretjina (30) mandatov kmečkemu prebivalstvu. Potem ko je 13. maja 1848 ministrstvo potrdilo osnutek volilnega reda, je stanovski odbor 19. maja razpisal volitve v provizorični deželni zbor. 39 V olitve so potekale med 5. in 10. junijem 1848, 40 dne 13. junija pa je provizorični deželni zbor začel z delom. Poslanci mestne in kmečke kurije na Spodnjem Štajerskem Mestna kurija: Maribor 1 Franz Gasteiger Celje 1 dr. Mathias Foregger Ptuj 1 Franc Raisp Mesta mariborskega okrožja 2 dr. Johann Gottweis, dr. Štefan Kočevar Mesta celjskega okrožja 2 Vincenc Gurnik, Franc Žuža Kmečka kurija: Mariborski okraj 2 Josef Schmiderer, Franz Rottmann Ptujski okraj 2 Jakob Kreft in Jurij Masten Gleinstätten (Glinica) 2 Jakob Krušnik in Anton Fašing Konjice 2 Gustav Voukošeg, Jožef Gosak Sevnica 2 Janez Lukežič, Martin Šosterič Celje 2 Franc Walland, Matija Zupanec V skladu z navodilom ministrstva za notranje zadeve z dne 5. junija 1848 je bila naloga provizoričnega deželnega zbora natančno določena. Deželni zbor naj bi svoje delo usmeril le na pripravo treh zakonov, ki naj bi bili v pomoč bodočemu državnemu zboru in vladi: »1. kako bi se gruntni davki (pušne dacije) rešovali; 2. kako bi se soseskne postave osnovale; 3. kako bi se osnove za prihodni deželni zbor naredíle; in da bi se sklepi štajerskiga zbora Dunajskimu deržavnimu zboru predpoložili.« 41 Do prvega julija so se poslanci ukvarjali z 35 Ibidem. 36 Viktor Vrbnjak, Dogodki na Slovenjebistriškem med leti 1848 in 1875, v: Zbornik občine Slovenska Bistrica, I., Ljubljana 1983, str. 552. 37 V njej bi bili 3 predstavniki stanu opatov in prelatov, 17 predstavnikov stanu grofov, baronov in vitezov in 10 predstavnikov nestanovske veleposesti. 38 Trije predstavniki univerze in Joaneja, 4 predstavniki industrije in 23 predstavnikov mest. 39 Auschreibung eines provisorischen Landtages für das Herzogthum Steiermark, Graz, 19. maj 1848. ÖNB, zbirka letakov iz 1848. 40 Vrbnjak, Dogodki na Slovenjebistriškem, str. 552. 41 Pogovori v namestnimu zboru štajerskiga Vajvodstva, 1. seja, 13. 6. 1848. 23 osnutkom zakona o občinah, med 3. in 31. julijem so obravnavali zakon o zemljiški odvezi, med 8. in 17. avgustom, ko je bil deželni zbor odgoden, pa osnutek nove deželne ustave. Deželna ustava, ki je izhajala iz načela nedeljivosti vojvodine Štajerske, je predvide- vala izjemno široko deželno avtonomijo in oblikovanje štajerskega deželnega zbora v smislu pravega ljudskega predstavništva. Vsebovala je vrsto demokratičnih rešitev, ki so posebej upoštevale slovenske nacionalne težnje. Člen 3 je načeloma zagotavljal popolno enakopravnost Štajercev »nemškega in slovenskega rodu«. V členu 81, ki je govoril o razdelitvi dežele v tri velika okrožja (Zgornja, Srednja in Spodnja Štajerska), so predvideli oblikovanje posebnega spodnještajerskega (slovenskega) okrožja striktno po »jezikovni meji«. V členu 12 so slovenščini zagotovili status zunanjega uradovalnega jezika v uradih in sodiščih. 42 Člen 82 pa je dopuščal možnost slovenskih obravnav na spodnještajerskem okrožnem zboru: »Kadar krožno svetovastvo se zbere, postavi narpoprej v kterim jeziku se ima pogovarjati; je večina za slovenski jezik, tak naj se po slovensko pogovarjejo; je pa za nemški – pa po nemško!« 43 Pomena deželne ustave za Slovence ne moremo razumeti brez upoštevanja okoliščine, da med slovenskimi poslanci ni bilo »vkupnega postopanja, temveč je imel sleherni svoj program«. 44 Graška Slovenija pod vodstom Jožefa Muršca, ki je od aprila 1848 usmerjala vso slovensko politiko na Štajerskem (akcija proti Frankfurtu, peticijsko gibanje za ze- dinjeno Slovenijo, povezovanje s Hrvati, državnozborske volitve), je svoje politične upe stavila na dunajski državni zbor, zato volitvam v deželni zbor in razpravam ni posvečala ustrezne pozornosti. 45 V provizorični deželni zbor je sicer bilo izvoljenih nekaj njenih sodelavcev, toda prav najbolj izobraženi in za narodno stvar najbolj zavzeti posamezniki se zasedanj deželnega zbora niso udeleževali. 46 Štefan Kočevar se je v Gradcu pojavil le na začetku zasedanja, potem pa je svoje mesto prepustil »namestniku« dr. Petru Trum- merju. 47 Tako je – kot je upravičeno opozoril Viktor Vrbnjak – v deželnem zboru deloval v skladu s programom in navodili graške Slovenije (morda celo osebno Jožefa Muršca) le zastopnik kmečkih občin Jakob Kreft iz Biserjan ob Ščavnici, 48 medtem ko so vsi ostali slovenski poslanci (Gurnik, Foregger, Ropotar, Raisp in drugi) iz štajerskega patriotizma nasprotovali programu zedinjene Slovenije in se zadovoljili z v ustavi predvidenim poseb- nim slovenskim okrožjem ter z (načelnimi) zagotovili o uresničitvi popolne nacionalne (jezikovne) enakopravnosti. Različna stališča slovenskih poslancev so prišla do izraza pri razpravi o členih 12 in 82 deželne ustave. Potem ko so vsi slovenski poslanci glasovali za prvi člen ustave (»Štajerska 42 Razgovori načasnega deželskiga zbora Vajvodstva Štajerskiga, 44. seja, 16. 8. 1848, str. 60. 43 Razgovori načasnega deželskiga zbora Vajvodstva Štajerskiga, 44. seja, 16. 8. 1848, str. 63. 44 Josip Apih, Slovenci in 1848. leto, Ljubljana 1888, str. 168; Vrbnjak, Dogodki na Slovenjebistriškem, str. 554. 45 Stane Granda, Graška Slovenija v letu 1848/49, v: Zgodovinski časopis, 1974, št. 1-2, str. 72. 46 Stane Granda, Dr. Jožef Muršec-Živkov v revolucionarnem letu 1848/49, v: Kronika, 2007, št. 1, str. 37. 47 Dne 29. 6. 1848 je v pismu Muršcu zapisal: »Mislio sam, još jenput na sabor v Gradac dojti, nu posli moji nedopuštaju toga. Lečim dva bolestnika, koje nesmijem zapustiti. Zato Te prosim, da Doktoru Trumeru izjaviš, da on i za boduče zadàrži moje mesto na saboru.« − Fran Ilešič, Korespondenca dr. Jos. Muršca, v: Zbornik znanstvenih in poučnih spisov, VI., Ljubljana 1904, str. 140 (Kočevarjevo pismo Muršcu z dne 29. 6. 1848). 48 Vrbnjak, Dogodki na Slovenjebistriškem, str. 545. 24 dežela je edino nerazdelivo vajvodstvo«), 49 je pri obravnavi člena 12 poslanec Ja kob Kreft na zapisnik prebral svoje posebno stališče. V njem je predlagal, da se prvi člen ustave razveljavi »ino po mojem predlogu nas od nemškiga razdeli«. 50 Poslanske kolege je opo- zoril, da so Slovenci v državni zbor že poslali peticijo z zahtevo po združitvi slovenske Štajerske s Kranjsko in Koroško in izrazil mnenje, da ima »slovenski ali mali Štajer«, ki je šele »400 let per nemškem Štajerji«, pravico do odcepitve od nemškega dela dežele, »če je tako za narod bolj prav. Za nas pa je bolje prav – ino nikomu krivica – tje slišati, kjer vse zastopimo, k našim bratom po kervi ino jeziku«. 51 Kreftovo posebno stališče (prebrano na zapisnik) je razburilo celotno zbornico. Tako nemški kot slovenski poslanci (Gurnik, Foregger, Ropotar) so ga opozarjali, da je bil prvi člen ustave že soglasno sprejet in da naknadnih zahtevkov po spremembi ne morejo upoštevati (zato njegove izjave niso vključili v zapisnik). »To je pervemu §. nasproti, kjer smo rekli, da mora Štajerska dežela vkup ostati; ino tukej v svoji posebni misli gosp. Kreft pove, da mu je vse eno, alj k Kranjcem alj Korošcam pride, da je le z Slavjani združen. Pri pervemu §. se ni nihče oglasil, ino na to ne moremo gledati kar jeden posamesen Štajarc reče.« 52 Kar nekaj poslancev pa mu je očitalo, da vse »kaj drugaga v protokol dal, kakor kar je govoril«, 53 in namigovali, da deluje po zunanjih navodilih. Celjski poslanec Foregger mu je direktno očital, da pleše po taktih graške Slovenije, ki da zahteva politično zvezo Slovencev s Hrvati: »Protest gospoda Kreft[a] je nekemu osnanilu podoben, ki še ni davnaj pri nas okolj našalo: in ni dvombe, da če ni ta protest iz ravno tistega peresa, je vonder od ravno tistega pisarja. Ta je govor od neke prošnje na ministrstvo, da bi se jugoslavjanska deržava vstvarila. Ravno to misel je tukej gospod Kreft rozodel. Na to se ne more gledati, toljko menj ker to ni misel nekega poslanca, ampak nekega drugega«. 54 Kreft, ki ga ni podprl noben poslanec, se v nadaljnjih razpravah ni več izpostavljal. Zato pa sta v razpravo okoli §§ 81 in 82, ki sta določala obseg okrožij in delokrog posameznih okrožnih zborov, energično posegla oba celjska poslanca dr. Mathias Foregger in Vincenc Gurnik, sicer odločna zagovornika »nedeljive Štajerske«. Foregger se je odlikoval z zah- tevo po oblikovanju slovenskega okrožja »po jezikovni meji« in z zahtevo po uveljavitvi slovenščine kot jezika obravnav slovenskega okrožnega zbora. Pri obeh zahtevah ga je podprl Vincenc Gurnik, ki je oblikovanje slovenskega okrožja »po jezikovni meji« ute- meljeval z besedami: »Skoz to jezikovno mejo se ima pravica narodnosti zakovariti…« 55 (Na koncu so sprejeli dopolnilni predlog poslanca Hasslerja: »Per postavlenju mej je žela mejnih sosesk razločivna«). 56 Gurnik je odločneje kot Foregger vztrajal pri zahtevi, naj bo jezik obravnav na spodnještajerskem okrožnem zboru praviloma slovenski. »Moja misel je, da slovenski jezik ne sme samo pomoček biti za poslance, da se znajo zastopiti, 49 Razgovori načasnega deželskiga zbora Vajvodstva Štajerskiga, 38. seja, 8. 8. 1848, str. 4. 50 Vrbnjak, Dogodki na Slovenjebistriškem, str. 555. 51 Celske Slovenske Novine, 16. 8. 1848; prim. tudi: Vrbnjak, Dogodki na Slovenjebistriškem, str. 555; Marija Mojca Peternel, Cillier Wochenblatt (Zeitung), Celje 2006, str. 132. 52 Razgovori načasnega deželskiga zbora Vajvodstva Štajerskiga, 39. seja, 9. 8. 1848, str. 17. 53 Ibidem. 54 Razgovori načasnega deželskiga zbora Vajvodstva Štajerskiga, 39. seja, 9. 8. 1848, str. 17. 55 Razgovori načasnega deželskiga zbora Vajvodstva Štajerskiga, 44. seja, 16. 8. 1848, str. 59. 56 Razgovori načasnega deželskiga zbora Vajvodstva Štajerskiga, 44. seja, 16. 8. 1848, str. 60. 25 ampak tudi, da je potreben ker bo slavjansko ljudstvo v kolikor je mogoče velikim številu se zbralo, ino svoje lastne koristi poznavati hotlo, ino ker bi obenim perprava za razvitje jezika ino politiško obrazenje biti imelo.« 57 Nepopustljivo je pobijal stališča tistih nemških poslancev (dr. Leopold List, Andreas T appeiner), ki so menili, da slovenščina zaenkrat še ni dovolj razvita za vodenje političnih razprav (in pisanje zapisnikov) v okrožnem zboru. »Mislijo, da še jezik ni tolko omikan, da bi bil za pogovore pripraven; jaz pa verjem ino pravim: da je že na tolki stopnji omike, da se zna rabiti per pogovorih.« 58 Gurnik in Foregger, ki sta se odločno zavzemala (le) za enakopravnost slovenskega jezika, sta v očeh zagovornikov zedinjene Slovenije veljala kar za nekakšna »psevdosloven- ca«. Oroslav Caf je po koncu zasedanja deželnega zbora v pismu Muršcu zapisal: »Kreft se je dobro deržal, pak prekleta Dr. Foreger ino Gurnik – to sta zlodejeva domorodca«. In je celo podvomil, ali sta v resnici »nosilca želja slovenskega ljudstva«. 59 Toda Cafov dvom je bil krivičen. Brez dvoma sta bila tudi Foregger in zlasti Gurnik »vrla domorodca« (kot je Gurnika v Celjskih slovenskih novinah označil dr. Jožef Krajnc), toda prihodnost Slovencev sta si še vedno zamišljala zamišljala v okviru dežele Štajerske. 60 Gurnik, ki je bil na moč kritičen do slovenskih in nemških ekstremistov, je po koncu poletnega zasedanja deželnega zbora očitke narodnjakov zavračal s pragmatičnimi argumenti: »Združeni smo bili veliko stoletij z Nemškimi bratami pod enim vladarjam; srečo in nesrečo smo skupej nosili. V eže nas vezilo prijaznosti in požlahtnosti; bojvali smo se zoper občnega sovražneka zedineni, ino smo se na to prijazno zaderžanost tako navadili, da bi nam ločitev gotovo teška bila. – Mi smo se poozerli na to, da nas imajo Nemški Štajerci za prijatle, na ktere se zanesti smejo; in da nas radi imajo, se je na zboru skazalo, kir se ni le eden poslancov iz gorne Štajerske v odborstvo vzel, in zadovolni so nam gorni Stajerski brati zagovor svojih koristov prepustili. – Mi smo se poozerli, da bi kupčija z vinam, žitam, železam i. t. d. zastala, ako bi se Slovenci od Nemcov odcepili, in da bi skuz to obrača z denarjam in z njoj premoženje dežele poškodovano bilo. Mi smo se tud na to ozerli, da ima Štajerska dežela lepo premoženje, ktero se ne da razdeliti, ker bi se za razdelitev ne mogla pravična razmerja iznajti, in ker bi tisti, ki bi se svojovolni odcepili, po pravici na premoženju no- benga deleža ne imeli.« 61 Gurnik in Foregger sta bila prepričana, da za slovenski kulturni razvoj povsem zadošča posebno slovensko okrožje, kjer naj bi (na posebnem okrožnem zboru) Slovenci avtonomno odločali o razvojnih potrebah slovenske Štajerske – pri čemer sta kar nekako prezrla, da je dežena ustava okrožnim zborom dajala zgolj posvetovalno funkcijo. 62 Zato se lahko strinjamo z oceno Vasilija Melika: »Čeprav je bila Zedinjena Slovenija edino pravilni slovenski program, vendarle ne smemo tistih, ki niso bili zanj 57 Ibidem. 58 Ibidem. 59 Ilešič, Korespondenca dr. Jos. Muršca, VII., str. 29-30. 60 Zanimivo je, da sta imela Gurnik in Foregger tudi različne poglede na nemško vprašanje. Medtem ko se je Foregger pri obravnavi § 1 zavzemal za fiksiranje državnopravnega položaja Štajerske na avstrijsko cesarstvo, je Gurnik svoje oči upiral v Frankfurt. Bil je proti, da bi prvi člen ustave (»Štajerska dežela je edino nerazdelivo vajvodstvo«) dopolnili s pristavkom »avstrijskega cesarstva«. Prim.: Razgovori načasnega deželskiga zbora Vajvodstva Štajerskiga, 38. seja, 8. 8. 1848, str. 4-5. 61 Celske novine, 3. 10. 1848. 62 Okrožni zbori (sveti) naj bi se zbrali enkrat letno k 14-dnevnemu zasedanju, »da se posvetujejo o potrebah svojega ozemlja. Okrožni zbori bi vsako leto poročali deželnemu zboru o stanju kmetijstva, trgovine, 26 ali niso bili dovolj odločno zanj, imeti za slabe ali mlačne Slovence. Pri mnogih je bila pokrajinska zavest še globoko zakoreninjena, še več pa se jih je balo odločno nastopiti proti nemškim sodeželanom.« 63 Kljub velikokrat izraženi želji po »braterni slogi« in priseganju na načelo nacionalne enakopravnosti, je zasedanje vendarle jasno pokazalo, da velika večina nemških poslancev v Slovencih ne gleda enakovrednega partnerja. Paternalistično stališče je prišlo do izraza zlasti pri obravnavi § 82, ko so nekateri nemški poslanci z veliko mero cinizma govorili o kulturni zaostalosti Slovencev. Fürstenfeldski poslanec List, ki je odločno nasprotoval Gurnikovem predlogu o slovenščini kot jeziku obravnav mariborskega okrožnega zbora, je dejal: »Pa po kaj ta pristavek, zakaj bi se imelo krožno svetovavstvo siliti, slovensko pogovarjati? Sim prepričan, da bodo vsi pogovori nemški, ino da morajo nemški biti, ker poslanci tudi ne znajo slovensko govoriti, in če tudi znajo vem, da bi se ne zastopili. To je panslavizm v Pragi skazal, kteri je zidanju babilonskega turna podoben bil; eden ni drugiga zastopil, na zadno so mogli nemško govoriti. Glavo zastavim, da bodo vsi pogovori nemški; zakaj v slovenskim jeziku še ne morejo matice pisati.« 64 In je dejal: »»Sim prepričan, da večidel Marburskega kroga še slovensko ne razumi; se k večim znajo zastopiti, kadar teleta, krave, vole alj kojne kupijo, pa posvetovanje ne bodo razumili.« 65 Ob kričanju o premajhni razvitosti slovenščine pa so kar nekako prezrli, da je slovenski odbor za prevode stenografskih zapisnikov uspešno in tudi kvalitetno opravil svojo nalogo. Trije sešitki slovenskih stenografskih zapisnikov 66 namreč demantirajo oceno Josipa Apiha, češ da so »slovenili tako, da je bilo menda groza«. 67 Koroški deželni zbor Koroški stanovski odbor se je na začetku aprila – v smislu cesarske odredbe z dne 18. marca 1848 – »okrepil« z novimi člani iz meščanskih in kmečkih vrst in je začel s obrti, šolstva, zdravstva, prometnih zvez in o raznih zgradbah in podjetjih v okrožju, ki voli na 5 let tudi svoj okrožni šolski svet.« − Mal, Zgodovina slovenskega naroda, str. 768. 63 Vasilij Melik, Celje in leto 1848, v: Vasilij Melik, Slovenci 1848-1918. Razprave in članki, Maribor 2002, str. 54. 64 Gurnik je zavrnil Listovo namigovanje na slovanski kongres v Pragi: »V kakšni zavezi so naši pogovori s tistim v Pragi mi ni prav svetlo, zakaj per nas je le en slovenski jezik; ino če so tudi slovila (dialekti) nekaj razločne, se bodo vonder lahko zastopili. Skerbi gosp. Dr. Lista so čisto brez vzroka«. Prim.: Razgovori načasnega deželskiga zbora Vajvodstva Štajerskiga, 44. seja, 16. 8. 1848, str. 60-61. 65 Ibidem. 66 Toda v knjižnici Narodnega muzeja v Ljubljani so se ohranili trije zvezki slovenskih stenografskih zapisnikov, ki so tako prvi slovenski zapisniki kateregakoli predstavniškega telesa. Prvi, ki nosi naslov Pogovori v' namestnimu zboru štajerskiga Vajvodstva, vsebuje zapisnike prvih trinajstih sej od 13. 6. do 1. 7. 1848 (na njih so obravnavali občinski zakon). Drugi zvezek (Pogovori provizornega deželniga zbora Štajerskiga Vojvodstva) vsebuje zapisnike štiriindvajsetih sej od 3. do vključno 31. julija, na katerih so obravnavali zakon o zemljiški odvezi. Tretji zvezek (Razgovori načasnega deželskega zbora Vajvodstva Štajerskiga) vsebuje zapisnike osmih sej med 8. in 17. avgustom, na katerih so obravnavali osnutek deželne ustave Štajerske. 67 Apih, Slovenci in 1848. leto, str. 166-167. 27 pripravami na sklic deželnega zbora. 68 Na podlagi junija izdelanega volilnega reda 69 naj bi deželni zbor sestavljalo 72 poslancev, ki bi bili razdeljeni v 4 kurije. Od tega naj bi jih 14 dobili dotedanji člani stanov, 10 predstavniki nestanovske veleposesti, 6 predstavniki »velike industrije« (rudarstva in železarstva), 14 predstavniki pomembnejših občin (mest) ter 28 predstavniki manjših mest in podeželja. Aktivna volilna pravica je bila vezana na davčni cenzus (njegova višina je bila v vsaki kuriji različno visoka), pasivna volilna pravica pa je predvidevala stalno bivališče v deželi. V olitve naj bi bile ustne in v prvih treh kurijah direktne, le v kmečki kuriji naj bi potekale preko volitve volilnih mož. Predvidena sestava deželnega zbora, ki je favorizirala predstavnike starih stanov in nove veleposestnike, je v javnosti naletela na glasno neodobravanje. Zlasti Klagenfurter Zeitung je ostro kritiziral na »zastopstvu interesov« temelječi deželni volilni red, ki je bil diskriminatoren do nižjih družbenih slojev (kmetov). Toda konec junija 1848 (po državnozborskih volitvah) so volitve v deželni zbor brez večjih pretresov vseeno izvedli. Deželni zbor je začel zasedati 17. julija 1848. Do 6. septembra 1848, ko je bil odgoden, se je – enako kot štajerski – ukvarjal predvsem z vprašanjem zemljiške odveze, vzpostavitvijo občinske samouprave in z izdelavo nove deželne ustave. Osnutek koroške deželne ustave, o njej so v plenumu razpravljali v prvih dneh sep- tembra 1848, 70 je bolj kot druge podobne deželne ustave poudarjal avtonomijo deželnega zbora in deželne uprave nasproti centralnim oblastem. Dejstva, da je Koroška formalno še vedno spadala pod ilirski gubernij v Ljubljani, deželna ustava ni upoštevala. Po osnutku ustave, ki je izhajal iz načela »splošnih volitev na podlagi števila prebivalcev«, naj bi deželni zbor štel 70 poslancev, izvoljenih v kar najbolj enako velikih (glede na število prebivalcev) volilnih okrajih. Volilni red, ki je aktivno in pasivno volilno pravico omejil s »samostoj- nostjo« in stalnim bivališčem v deželi, se ni oziral na nacionalno heterogenost dežele. Tudi predlog bodoče upravne razdelitve Koroške na sodne okraje in upravna okrožja (»Gau-e«) obstoja slovenskega prebivalstva ni omenjal. V časopisni razpravi o vključitvi posameznih občin v ta ali oni »Gau« (upravno okrožje) so prevladovali izključno gospo- darski momenti. Predvidena »ustavna« ureditev Koroške je bila Slovencem nenaklonjena. Ko je neznani dopisnik iz Ziljske doline (verjetno Matija Majar Ziljski) 23. septembra 1848 v Allgemeine Slawische Zeitung ugotavljal, da iz koroškega deželnega zbora veje napredku in Slovencem neprijazen duh, se ni veliko zmotil. Edina slovenska pridobitev je bil namreč sklep deželnega zbora (na predlog poslancev Rulica in Milonika), naj pri sodiščih v slovenskih sodnih okrajih del sodnikov obvlada tudi slovensko. V ta okvir je sodil tudi sklep o ustanovitvi stolice za slovenski jezik na celovški gimnaziji. 68 O koroškem deželnem zboru gl.: Burian, Die Nationalitäten in 'Cisleithanien' und das Wahlrecht der Märzrevolution 1848/49, str. 133-137; Iris M. Binder, Der Kärntner Landtag, v: Die Habsburgermonarchie, Band VII., Verfassung und Parlamentarismus, 2. Teilband, Wien 2000, str. 1719-1720. 69 Objavljen je v: Klagenfurter Zeitung, 14. 6. 1848. 70 Poročila o plenarni razpravi so objavljena v: Klagenfurter Zeitung, 14. in 16. 9. 1848. 28 Kranjski deželni zbor Kranjski stanovski odbor, ki se je pod vtisom revolucionarnih dogodkov in cesarskega patenta z dne 15. marca 1848 »okrepil« z nekaj člani stanov, nekaterimi izobraženci (pro- fesorji in odvetniki) ter predstavniki Kranjske kmetijske družbe, je že na seji 28. marca 1848 razpravljal o nujni razširitvi kranjskega deželnega zbora s predstavniki neplemiške veleposesti, kmetov, meščanov in obrtnikov. 71 Predlog o izpopolnitvi deželnega zbora z novimi člani naj bi izdelal poseben odsek, ki so ga izvolili iz vrst stanovskih odborni- kov. (Pripadal mu je tudi dr. Janez Bleiweis). Toda na zadnjem zasedanju z novimi člani okrepljenih kranjskih deželnih stanov 6. aprila 1848 so dokončen sklep o bodoči sestavi kranjskega deželnega zbora odložili. Želeli so počakati na rezultate sklepov zasedanja Centralnega stanovska odbora na Dunaju, ki naj bi začel z delom 10. aprila 1848. 72 Pomnoženi stanovski odbor je nadaljeval z določnejšimi koraki k reorganizaciji dežel- nega zbora v smeri konstitucionalizma šele po objavi »aprilske« (Pillersdorfove) ustave. Dne 10. maja 1848 je imenoval poseben odbor, ki naj bi izdelal osnutek času primerne deželne ustave. Še preden so člani odbora svoje delo končali, pa je 2. junija 1848 stanovski odbor razpisal volitve v kranjski deželni zbor na podlagi volilnega reda, ki se je zgledoval po volilnem redu Štajerske. V skladu z volilnim redom naj bi bil kranjski deželni zbor klasično zastopstvo interesov. Štel naj bi 50 članov, ki bi zastopali interese treh skupin državljanov. V prvi (veleposestni- ški) kuriji naj bi sedelo 18 predstavnikov stanovske in nestanovske veleposesti, v mestni kuriji pa 14 poslancev, ki bi predstavljali interese velikih občin (mest), železarstva in inteligence. (Ljubljana naj bi dobila kar 6 mandatov, Kranj, Novo Mesto, Tržič, in Kamnik pa po enega; svojega predstavnika v mestni kuriji naj bi imel tudi ljubljanski licej; trije poslanci naj bi zastopali interese rudarstva oz. železarstva). Tretja (kmečka) kurija naj bi štela 18 poslancev, ki bi zastopali interese kmečkega prebivalstva. Glede volilne pravice se je kranjski volilni red zgledoval po volilnem redu za dr- žavnozborske volitve z dne 9. maja 1848. Volilno pravico je dajal vsem polnoletnim in »samostojnim« avstrijskim državljanom, razen poslom, dninarjem in prejemnikom podpor iz javnih dobrodelnih ustanov (§ 19). Podobno kot na Štajerskem je volilni red poznal direktne volitve le v veleposestniški kuriji. V mestni in kmečki so volilci najprej volili volilne može, ti pa so nato volili poslance. Za vsako kurijo je veljal različno visok davčni cenzus. V veleposestniški kuriji, ki naj bi štela 18 mandatov, so imeli volilno pra- vico posestniki v deželno desko vpisanih posesti ter tisti nestanovski veleposestniki, ki so plačevali najmanj 100 gld direktnega davka. V olilci so morali izvoliti 12 predstavnikov dotedanjih deželnih stanov in le 6 takšnih, ki niso bili člani stanov. V mestni kuriji so lahko volili tisti, ki so imeli v mestu ali okolici kakšno hišo ali posestvo oz. so opravljali kakšno obrt in so bivali eno leto v omenjenem kraju. V kmečki kuriji pa so smeli voliti 71 O kranjskem deželnem zboru gl.: Burian, Die Nationalitäten in 'Cisleithanien' und das Wahlrecht der Märzrevolution 1848/49, str. 140-143; Apih, Slovenci in 1848. leto, str. 159-163; Andrej Rahten, Der Krainer Landtag, v: Die Habsburgermonarchie, Band VII., Verfassung und Parlamentarismus, 2. Teilband, Wien 2000, str. 1739-1740. 72 Mal, Zgodovina slovenskega naroda, str. 760-761. 29 tisti kmetje, ki so plačevali najmanj 3 gld davka letno, ali so opravljali kakšno obrt, od katere so prav tako plačevali davke. Toda brez potrebnih priprav sklicane volitve (13. junija so bile pravolitve v kmečki in mestni kuriji ter volitve v veleposestniški kuriji, 15. junija pa volitve poslancev v kmečki in mestni kuriji), ki so povrhu vsega sovpadale z volitvami v dunajski državni zbor, niso prinesle pričakovanih rezultatov. Zlasti v kmečki kuriji je bil odpor do volitev tako mo- čan, da v marsikaterem volilnem okraju (zlasti na Dolenjskem) volilni možje niso hoteli izvoliti poslanca. Do pravega revolta zoper sestavo deželnega zbora pa je prišlo na prvi seji deželnega zbora 19. junija 1848, ki so jo morali zaradi glasnih protestov kmečkih in kmetom naklonjenih poslancev (Miha Ambrož, Anton pl. Laufenstein) ter poslušalcev na galeriji že po nekaj urah prekiniti. 73 Deželni zbor so najprej preložili na 26. junij 1848, po neuspešnem sestanku posebnega odbora (v njem so bili Ambrož, Laufenstein, Chrobath in Kavčič), ki naj bi razrešil sporna vprašanja glede kmečkih zastopnikov, pa so ga še isti dan razpustili. Obstrukcija kmečkih in kmetom naklonjenih poslancev je tako uspela preprečiti zasedanje kranjskega deželnega zbora. Goriška, Istra, Trst Na Goriškem, kjer po inkorporaciji Ilirskih provinc avstrijske oblasti (za razliko od Kranjske) deželnih stanov niso obnovile, se je kmalu po izbruhu revolucije pojavila zahteva po oblikovanju lastnega deželnega zbora. 74 Odbor, ki je na Goriškem pripravljal volitve v Frankfurtski parlament, je že 9. maja 1848 sklenil prositi cesarja za dovoljenje za vzpostavitev goriškega ljudskega predstavništva, zasnovanega po konstitucionalnih načelih in utemeljenega na posesti, inteligenci, trgovini in obrti. Pod prošnjo, ki jo je odbor skupaj z osnutkom volilnega reda 13. maja 1848 naslovil na cesarja, se je na prvem mestu podpisal goriški škof Franz Xaver Luschin. Po osnutku volilnega reda naj bi deželni zbor sestavljalo 120 poslancev, od tega naj bi jih kar 65 predstavljalo veleposest, 39 industrijo in trgovino, 16 pa »neobdavčeno inteli- genco znanstvenih kapacitet«. V prvi in drugi kuriji naj bi bila volilna pravica vezana na kakršnokoli posest (zemljiško, hišno, obrtno), v tretji pa naj bi bila splošna. V skladu s tem volilnim redom naj bi imel goriški deželni zbor le provizorični značaj. V takšni sestavi naj bi deloval do enotne, po enakem konstitucionalnem modelu izvedene organizacije deželnih zborov v celotni monarhiji. Toda želje odbora se niso uresničile. Še preden je njegova prošnja prišla na Dunaj, je v Gorico prispela novica, da je cesar že 19. aprila 1848 »reaktiviral« stare goriške sta- nove. V novem položaju so še živeči člani starih goriških deželnih stanov predlagali spremembo volilnega reda. Zahtevali so, naj bo v prvi (veleposestniški) kuriji polovica mandatov zagotovljena starim stanovskim veleposestnikom, kar je seveda naletelo na 73 Prim.: Laibacher Zeitung, 24. 6. 1848. 74 Prim.: Burian, Die Nationalitäten in 'Cisleithanien' und das Wahlrecht der Märzrevolution 1848/49, str. 145-147; Harald Krahwinkler, Die Landtage von Görz-Gradisca und Istrien, v: Die Habsburgermonarchie, Band VII., Verfassung und Parlamentarismus, 2. Teilband, Wien 2000, str. 1873-1877. 30 ogorčen odpor meščanstva. Toda polemika glede sestave goriškega deželnega zbora je bila brezpredmetna, saj notranje ministrstvo ni hotelo določiti datuma za njegov sklic. V revolucionarnem letu na Goriškem politično gibanje ni bilo dovolj močno, da bi uspelo uresničiti svoj lastni deželni zbor. Medtem ko so si na Goriškem vsaj prizadevali za vzpostavitev lastnega deželnega zbora, v Istri v revolucionarnem letu do takšne ali podobne akcije sploh ni prišlo. 75 To je bila posledica neobstoja deželnih stanov (v nekdanji beneški Istri stanovi niso nikoli eksistirali, v avstrijskem delu Istre pa so bili do leta 1805 vključeni v kranjski deželni zbor), odsotnosti občutka o enotnosti dežele in zavedanja pomena skupnega predstavniškega telesa za celotno deželo. Istrski Italijani, ki so – veliko bolj kot na Goriškem – simpatizirali z revolucijo v Italiji, so na začetku maja 1848 poslali Tržaški družbi (Società dei Triestini) adreso, v kateri so se zavzeli za administrativno in politično združitev vseh treh delov Primorja. Sredi julija so protestirali zoper zahteve nekaterih poslancev v frankfurtskem parlamentu, naj celotna (tudi nekdanja beneška) Istra postane sestavni del združene Nem- čije. Šele v adresi iz marca 1849 so predstavniki večjih občin Istre zahtevali vzpostavitev celovitosti dežele z lastnim deželnim zborom. Do združitve nekdanje beneške in avstrijske Istre pa je prišlo šele ob koncu neoabsolutizma, ko so Istri dodelili status posebne dežele. V Trstu so neposredno po zatrtju protiavstrijskih nastopov (30. marca 1848) izvedli voli- tve v provizorični mestni odbor (Comissione Municipale), ki ga je sestavljalo 18 izvoljenih članov. 76 Začasni občinski svet naj bi se razpustil po izvolitvi pravega občinskega odbora (Consiglio Municipale). Slednjega so izvolili 21. avgusta 1848. Na podlagi volilnega reda je bil novi 48-članski občinski odbor sestavljen iz dveh kurij: 32 odbornikov je prihajalo iz vrst posestnikov in trgovcev, 16 odbornikov pa je bilo zaslužnih mož in intelektualcev. Volilno pravico je imelo manj ljudi kot pri državnozborskih volitvah, saj volilne pravice niso imeli delavci, ki so delali proti dnevnem ali tedenskem plačilu. V prvi kuriji je bila pasivna volilna pravica vezana na davčni cenzus, v obeh kurijah pa še na stalno bivanje v mestu ali mestnem teritoriju, in sicer najmanj 5 let. Posebnost tržaškega volilnega reda se je zrcalila v dejstvu, da so se volitev lahko udeležili tudi tujci. Aktivno volilno pravico so dobili le tisti tujci, ki so bili »samostojni« in so v mestu ali na mestnem teritoriju bivali najmanj eno leto. Pasivno volilno pravico pa so dobili tujci iz držav, ki so bile sestavni del Nemške zveze, in sicer le tisti, ki so živeli v Trstu najmanj 10 let. V občinski odbor je bilo moč izvoliti največ 12 takšnih tujcev. Radikalno italijansko usmerjeni listi so ostro kritizirali tako socialno razčlenitev občinskega odbora kot tudi možnost izvolitve tujcev. V Società dei Triestini so se bali, da bo v tako sestavljenem občinskem odboru italijanski element preslabo zastopan. Po izvolitvi novega občinskega odbora se je italijanska stran pritoževala nad dejstvom, da je v občinski odbor prišlo veliko Neitalijanov (predvsem Nemcev). Gazzeta di Trieste je 16. septembra 1848 izrazila bojazen, da se v bodoče v občinskem svetu ne bo govorilo 75 O Istri prim.: Burian, Die Nationalitäten in 'Cisleithanien' und das W ahlrecht der Märzrevolution 1848/49, str. 147-151; Krahwinkler, Die Landtage von Görz-Gradisca und Istrien, str. 1873-1877. 76 O Trstu prim.: Burian, Die Nationalitäten in 'Cisleithanien' und das Wahlrecht der Märzrevolution 1848/49, str. 151-156; Ugo Cova, Der Landtag der reichsunmittelbaren Stadt Triest und ihres Gebietes, v: Die Habsburgermonarchie, Band VII., Verfassung und Parlamentarismus, 2. Teilband, Wien 2000, str. 1919-1922. 31 italijansko. Za takšen rezultat volitev pa niso krivili le volilnega reda, ampak so opozarjali tudi na številne volilne goljufije, ki da jih je vladi prijazen magistrat dopustil in celo pod- piral. V volilnih lokalih v okolici naj bi namreč razdeljevali že izpolnjene volilne lističe slovenskim volilcem. V Trstu so bila pri volitvah očitno v ospredju nemško-italijanska nasprotja; italijansko-slovenska so se začela pojavljati šele kasneje. Tudi tisti liberalci, ki jim ni šlo zgolj za varovanje italijanskega značaja mesta Trsta, ampak predvsem za uresničitev konstitucionalnih norm, so bili z volilnim redom izra- zito nezadovoljni. Jezilo jih je, da je v prvi kuriji, ki je imela dve tretjini mandatov, imelo volilno pravico le 600 ljudi od skupaj 80.000 prebivalcev mesta. (Volitev se je udeležilo okoli 5000 volilcev od skupaj 10.000 volilnih upravičencev). Poleg tega so kritizirali ma- gistrat, da ni podučil volilcev o tehničnih posameznostih volitev. Izjemno jih je motilo, da je moral vsak volilec na listek napisati vseh 48 kandidatov, ki jih je želel za poslance. Čeprav so bile kritike upravičene, velja poudariti, da tudi tržaški volilni red ni bil slabši od večine volilnih redov za deželne zbore v drugih deželah Avstrije. Nekoliko nenavadna je bila le možnost udeležbe tujcev, toda to je bila posledica strukture Trsta kot svobodne luke. V tržaškem občinskem odboru so zaradi tega dobili pomembno vlogo tuji trgovci. T udi kasneje je bilo v tržaški trgovski zbornici tretjina mest zagotovljena tujim trgovcem. Pod pritiskom agitacije proti volitvam je četrtina odbornikov zavrnila svojo izvolitev. Na prvi seji občinskega odbora (30. oktobra 1848) so izvolili posebno preiskovalno komi- sijo, ki je ugotovila, da je na volitvah prišlo do določenih nekorektnosti, za kar pa funk- cionarji magistrata niso bili krivi. Dne 6. decembra 1848 je manjšina občinskega odbora predlagala, naj volitve anulirajo, toda večina odbornikov predloga ni sprejela. Občinski odbor je ob koncu leta 1848 dodelal določila volilnega reda in 5. februarja 1849 izvedel volitve za 12 nezasedenih mandatov. Ob nizki volilni udeležbi so volitve tudi izvedli, tako da se je lahko sredi februarja 1849 konstituiral novi občinski odbor. 32 DRŽAVNOZBORSKE VOLITVE 1848 Na prvih državnozborskih volitvah junija 1848 je imelo volilno pravico v povprečju 10 % prebivalstva. 77 T o je bilo skoraj dvakrat več kot pri »prvih« direktnih državnozborskih volitvah po obnovi ustavnega življenja (1873), vendar nekoliko manj kot pri volitvah v frankfurtski parlament. Razlike v številu volilnih upravičencev v posameznih deželah (v Spodnji Avstriji 15 %, na Moravskem le 8,6 %) in celo med volilnimi okraji znotraj posa- meznih dežel so bile posledica različnih interpretacij spremenjenega volilnega zakona s 1. junija 1848. Povsod tam, kjer so strogo upoštevali določilo o šestmesečnem bivanju na območju volilnega okraja in so si po svoje razlagali pojem »samostojni delavec« (marsikje so namreč pravico do volitev odrekli obrtniškim pomočnikom in mezdnim delavcem, češ da so odvisni od svojih delodajalcev), je bilo število volilnih upravičencev nižje od pov- prečja; drugod, kot npr. v Spodnji Avstriji, je bil delež volilnih upravičencev nadpovprečen. Volitve v posameznih deželah in celo v volilnih okrajih znotraj dežel niso potekale istočasno (s pravolitvami so ponekod začeli že 5. junija 1848, volitve poslancev pa so se zavlekle proti sredini julija 1848), toda za večino dežel je bila značilna relativno nizka volilna udeležba. V povprečju se je pravolitev sicer udeležilo nekaj manj kot 50 % volilcev, toda razlike med posameznimi deželami in volilnimi okraji so bile v nekaterih primerih izjemno velike. V Šleziji je volilna udeležba v povprečju znašala 40 %, na Moravskem pa komaj 20,2 %. V večini dežel je bila volilna udeležba različna v mestih in na podeželju. V mestih, ki jih je volilni red favoriziral, je bila v povprečju nekoliko višja. V večini »slovenskih« volilnih okrajev se je v mestih pravolitev udeležila več kot polovica volilnih upravičencev. V Lju- bljani je delež znašal 68 %, v Kranju 63 %, v Gorici 58 % in v Celovcu 53 %. Na podeželju je bila volilna udeležba v povprečju bistveno nižja. V volilnem okraju goriške okolice je volilo 27 % volilcev, v celjskem okraju 21 %, v škofjeloškem okraju 13 % in v ljubljanski okolici le 3 % volilcev. Na Koroškem, v Lukovicah, se je od 420 volilnih upravičencev na pravolitvah pojavilo komaj 18 mož. Kmetje, ki so že pred volitvami agitirali za kandidate iz kmečkih vrst, so bili očitno nezadovoljni s posrednostjo volitev. Namesto volilnih mož so želeli sami voliti poslance. Mnogi so bili od volitev tudi nekoliko »utrujeni«. Za frankfurtskimi (april−maj 1848) in deželnozborskimi (junij 1848) so bile namreč državnozborske volitve že tretje volitve po vrsti v roku dveh mesecev, zato je zanimanje za njih občutno upadlo. 77 Podrobneje o volitvah v državni zbor 1848: Obermann, Die österreichischen Reichstagswahlen 1848, str. 342-374; Andreas Gottsmann, Der Reichstag 1848/49 und der Reichsrat 1861 bis 1865, v: Die Habs- burgermonarhie VII. Verfassung und Parlamentarismus. 1. Teilband, str. 582-586; Andreas Gottsmann, Die Reichstagsabgeordneten den Küstenland am konstituirenden österreichischen Reichstag 1848-1849, v: Kroměřížský sněm 1848-1849 a tradice parlamentarismu v střední Evropě, Kroměříž 1998, str. 349-362; Stane Granda, Dolenjska v revolucionarnem letu 1848/49, Novo mesto 1995, str. 329-385; Ljuba A. Ve- lidova, Volitve v avstrijski državni zbor v slovenskih deželah v letu 1848, v: Zgodovinski časopis, 1986, št. 4, str. 436. 33 Seveda pa v vseh deželah in volilnih okrajih razmere niso bile enake. Na Primorskem, kjer so volili 12 poslancev (od tega 2 v Trstu in 1 v Gorici), je bila na podeželju volilna udeležba bistveno večja kot v mestih. V zaledju istrskih mest, Trsta in v goriški okolici je znašala v povprečju 50 %, v mestih pa se je gibala med 20 in 30 %. V Trstu se je v obeh mestnih volilnih okrajih pravolitev udeležilo komaj 21 % volilcev. Pri volitvah poslancev je bila volilna udeležba bistveno višja. V redko katerem volilnem okraju se je namreč zgodilo (kot ponekod na Dolenjskem), da se volitev ni udeležilo v § 48 volilnega reda predpisanih tri četrtine volilnih mož. (V dolenjskem primeru so volitve vseeno izvedli, saj je bil sklic državnega zbora napovedan za 26. junij 1848). V Celovcu je znašala 100 %, Ljubljani 97 %, v velikovškem volilnem okraju 95 %, v postojnskem volilnem okraju 91 % in v škofjeloškem volilnem okraju 76 %. Očitno so bili večji kmetje, uradniki, sodniki, odvetniki, zdravniki, podjetniki, trgovci in obrtniki, ki so se pustili izvoliti za volilne može, za volitve v državni zbor (in s tem za novo ustavno življenje) bolj zainteresirani kot množica preprostega kmečkega prebivalstva. Rezultati volitev v slovenskih deželah Začasni volilni red je v notranjeavstrijskih deželah predvideval izvolitev 50 poslancev. 78 Dežela Navadni vol. okr. Mesta Skupaj Štajerska 19 2 21 Koroška 6 1 7 Kranjska 9 1 10 Goriška 4 1 5 Trst 2 2 Istra 5 5 Skupaj 43 7 50 V olilnih okrajev, kjer so Slovenci tvorili večino prebivalstva, je bilo verjetno 20 (vseh 10 na Kranjskem, 6 na Spodnjem Štajerskem, 3 na Goriškem in 1 na Koroškem), izvoljenih pa je bilo manj slovenskih poslancev. Po mnenju ruske zgodovinarke Ljube A. Velidove naj bi bilo na volitvah izvoljenih 17 slovenskih (ali 4,44 % vseh) poslancev. 79 Na Kranjskem naj bi volilci na Dunaj poslali kar 7 slovenskih poslancev: dr. Karla Ullepitscha, dr. Matijo Kavčiča, Matijo Dolžana, Matijo Grašiča, Jurija Gajerja, dr. Mihaela Ambroža in Valentina Štercina. Volilni okraj Poslanec Poklic Ljubljana Dr. Matija Kavčič Odvetnik Postojna Dr. Karl Ullepitsch Uradnik 78 Vasilij Melik, Slovenci v državnem zboru 1848-1918, v: Vilfanov zbornik, Ljubljana 1999, str. 539. 79 Velidova, Volitve v avstrijski državni zbor v slovenskih deželah v letu 1848, str. 436. 34 Volilni okraj Poslanec Poklic Logatec Matija Dolžan/ dr. Blasius Ovijač* Poštni sluga Odvetnik Novo mesto Matevž Grašič Kmet in gostilničar Mirna Jurij Gajer Kmet Kočevje Dr. Moritz von Fluck Odvetnik Kamnik Valentin Štercin Kmet Višnja Gora Janez Sever Kmet Radovljica Mihael Ambrož Uradnik Višnja Gora Anton von Laufenstein Uradnik * Dolžan je konec leta 1848 odstopil. Po januarskih volitvah 1849. ga je na Dunaju zamenjal dr. Blasius Ovijač. Na Spodnjem Štajerskem naj bi bilo izvoljenih 6 slovenskih (od skupaj 7) poslancev: Carl Sturm, dr. Jožef Krajnc, dr. Fran Miklošič, Andrej Dominkuš, Matija Zupanec in dr. Alojzij Smreker. Volilni okraj Poslanec Poklic Konjice Carl Sturm Kmet Slovenj Gradec Dr. Jožef Krajnc Doktor prava Št. Lenart Dr. Fran Miklošič Slavist Ptuj Andrej Dominkuš Oskrbnik Celje Matija Zupanec Kmet Sevnica Dr. Alojzij Smreker Odvetnik Na Goriškem naj bi bili izvoljeni 3 slovenski poslanci: Anton Černe, Josip Doljak in Anton Gorjup. Volilni okraj Poslanec Poklic Tržič (Monfalcone)-Sežana Anton Černe Kmet Gorica (okolica) – Kanal Josip Doljak* Uradnik Tolmin-Bovec Anton Gorjup Uradnik * Doljaku so volilci oktobra 1848 izrekli nezaupnico, zato je odstopil. Decembra 1848 ga je v državnem zboru nadomestil Josip Černe, okrajni aktuar na Cresu, brat poslanca Antona Černeta. Na Koroškem pa naj bi bil edini slovenski poslanec odvetnik dr. Mathias Rulitz z Roža, ki so ga volilci poslali v državni zbor na nadomestnih volitvah 5. decembra 1848 – po odložitvi mandata direktorja prevaljske železarne Josefa Schlegla. Volilni okraj Poslanec Poklic Velikovec Josef Schlegel/Mathias Rulitz Direktor Odvetnik 35 Od poslancev, ki jih je med Slovence vštela V elidova, jih je Josip Apih imel za Slovence šestnajst (4,18 % vseh poslancev). 80 Med slovenske poslance ni vključil v sevniškem volil- nem okraju izvoljenega odvetnika iz Gradca dr. Alojzija Smrekerja, ker naj bi se navadno štel za Nemca, čeprav je ta v državnem zboru izjavil, da je Slovan. 81 Fran Zwitter je v svoji analizi volitev v državni zbor naštel le devet »izrazitih Slovencev« (2,35 % vseh poslancev). Na Štajerskem je med narodne poslance vštel dr. Frana Miklo- šiča, dr. Jožeta Krajnca in Andreja Dominkuša. Na Goriškem Antona Černeta, Antona Gorjupa in Josipa Doljaka. Na Kranjskem pa dr. Matijo Kavčiča, Mihaela Ambroža in Valentina Štercina. 82 Devet narodno zavednih poslancev je naštel tudi Stane Granda. Toda za razliko od Zwittra je med narodne poslance namesto kmeta Valentina Štercina štel dr. Karla Ullepitscha. 83 Razlike v ugotavljanju števila slovenskih poslancev potrjujejo, kako prav je imel Josip Apih, ki je že leta 1888 menil, da je število »narodnih poslancev« odvisno od razumevanja pojma »narodnjak«. 84 Če za kriterij vzamemo zgolj zavzemanje za program zedinjene Slovenije, potem se približamo Zwittrovemu številu. Če pa ta kriterij razširimo tudi na zavzemanje za pravice slovenskega jezika, potem je število, ki ga navaja Velidova, upravi- čeno. Dejstvo namreč je, da se je leta 1848 in še kasneje mnogim Slovencem zdel program zedinjene Slovenije preradikalen in utopičen. 80 Apih, Slovenci in 1848. leto, str. 153. 81 Velidova, Volitve v avstrijski državni zbor v slovenskih deželah v letu 1848, str. 436. 82 Fran Zwitter, Slovenski politični preporod XIX. stoletja v okviru evropske problematike, v: Fran Zwitter, O slovenskem narodnem vprašanju, Ljubljana 1990, str. 291. 83 Stane Granda, Die soziale und nationale Struktur der slowenischen Abgeordneten im österreichischen Reichstag 1848-1849, v: Kroměřížský sněm 1848-1849 a tradice parlamentarismu v střední Evropě, Kro- měříž 1998, str. 380. 84 Apih, Slovenci in 1848. leto, str. 153. 36 SESTAV A DRŽAVNEGA ZBORA Konec junija so začeli na Dunaj prihajati prvi poslanci. 85 Večina se jih je nastanila po različnih dunajskih hotelih, rusinski kmečki poslanci pa so si prenočišče poiskali kar v stari vojašnici na Alserstrasse. Poslanci, ki so dobili 200 gld mesečne plače (povrnili pa so jim tudi potne stroške), so se še pred slovesno otvoritvijo državnega zbora (22. julija) nekajkrat sestali na posvetovalnih sejah. Dne 18. julija 1848 se je državni zbor konstitu- iral, dva dni kasneje so izvolili predsednika (Franz Schmitt), podpredsednike, tajnika in reditelje. 22. julija 1848 je sledilo slovesno odprtje državnega zbora, ki ga je v imenu odsotnega cesarja (slednji je še vedno bil v Innsbrucku) pozdravil nadvojvoda Janez, tedaj že »državni upravitelj« Nemške zveze. Otvoritve, ki je potekala po strogem ceremonialu, se je udeležila pisana množica visokih dostojanstvenikov in poslancev z vseh koncev monarhije. »Nadvojvoda je v otvoritvenem govoru opozoril na potrebo širokega sodelovanja pri izdelavi ustave. Poudaril je, da za cesarja v državi ni razlik med nacionalnostmi. Poln optimizma je poslancem zagotavljal, da bo uresničena tesna povezanost z Nemčijo, da bo mogoče na prijateljski način rešiti vsa nesoglasja z Madžarsko. Vojno proti italijanskemu nacionalnemu gibanju je skušal opravičiti s smešnim argumentom, da vojne v Italiji ne vodijo proti italijanski svobodi, temveč za čast avstrijskega orožja in v zaščito legitimnih interesov države. Opozoril je, da zahteva finančna kriza v monarhiji izredne ukrepe, ki jih bo vlada kmalu predložila parlamentu. Izrazil je prepričanje, da je za duhovni in materialni razvoj sklicanje predstav- nikov ljudstva najboljše jamstvo. Posvetovali se bodo o vseh zadevah skupnega interesa. Na koncu je zaželel v cesarjevem imenu poslancem uspeh in pripomnil, da formalno otvarja zasedanje ustavnega parlamenta.« 86 Potem ko je svoj govor prebral še predsednik državnega zbora Franz Schmitt (v njem je govoril o »poroki« ustavne krone s svobodnim, častivrednim ljudstvom), je državni zbor nadaljeval z zasedanjem. V parlamentarnih klopeh je bila zbrana pisana druščina poslancev iz vseh koncev monarhije, pri čemer posamezne dežele niso bile povsem enakomerno zastopane. 87 Zaradi razlikovanja med navadnimi volilnimi okraji (329 poslancev) in mestnimi volilnimi okraji (54) začasni volilni red mandatov po deželah ni razdelil tako enakomerno (na vsakih 50.000 prebivalcev 1 poslanec) kot volilni red za frankfurtske volitve. Zaradi favoriziranja mest nasproti podeželju je npr. v Dalmaciji prišel en poslanec na vsakih 37.363, v Galiciji pa na vsakih 48.577 prebivalcev. 85 Koroški poslanec Kajetan Nagele se je npr. na Dunaju pojavil že 26. 6. 1848. Dolenjski poslanec Jurij Gajer, ki je prišel v prestolnico 3. 7. 1848, je bil po vrsti 154 poslanec. Matevž Grašič, ki je prišel 7. 7. 1848, je bil vpisan pod zaporedno številko 286. Prim.: Granda, Dolenjska v revolucionarnem letu 1848/49, str. 386. 86 Britovšek, Anton Füster in revolucija 1848 v Avstriji, str. 178. 87 Prim.: Gottsmann, Der Reichstag 1848/49 und der Reichsrat 1861 bis 1865, str. 586-588. 37 Število prebivalcev in mandati po deželah Dežela Prebivalcev Št. mandatov Preb. na poslanca Sp. Avstrija 1.494.399 37 40.389 Zg. Avstrija/Salzburg 856.694 20 (16+4) 42.835 Češka 4.347.962 90 48.311 Moravska 1.784.592 38 46.963 Šlezija 466.002 10 46.600 Galicija in Bukovina 5.246.280 108 48.577 Štajerska 1.003.074 21 47.765 Ilirija (Kranjska, Koroška) 784.786 17 (10+7) 46.164 Tirolska/Vorarlberg 895.250 19 (17+2) 45.224 Primorska (Istra, Goriška, Trst) 501.293 12 (5+5+2) 41.774 Dalmacija 410.988 11 37.363 Tudi po svoji socialni sestavi je bil dunajski parlament veliko bolj pisan od frankfurt- skega. Medtem ko so slednjega že sodobniki poimenovali »profesorski parlament« (v resnici je bil bolj parlament uradnikov), je bil dunajski državni zbor po poklicni strukturi precej bolj heterogen. 88 Skoraj četrtino poslancev (91 od skupaj 383) so tvorili kmetje, le tri poslanska mesta več (94) so imeli predstavniki inteligence (odvetniki, zdravniki, učitelji, žurnalisti). Sledili so poslanci iz vrst uradništva in veleposesti (s po 49 mandati), pri čemer je le 19 poslancev prihajalo iz vrst visoke aristokracije. Relativno nizko število mandatov je odpadlo na meščanstvo po premoženju. Če poklicno strukturo poslancev razporedimo po deželah, vidimo, da je največ kmečkih poslancev prišlo iz Galicije, Spodnje in Zgornje Avstrije ter Češke. V slovenskih volilnih okrajih je bilo izvoljeno 6 premožnih kmetov. Delež intelektualcev je bil najvišji na Če- škem, Moravskem, v Spodnji Avstriji in v Galiciji, največ uradnikov pa je bilo izvoljenih na Češkem in Tirolskem. Delež duhovščine in veleposestnikov je bil daleč najvišji v Galiciji. V slovenskih volilnih okrajih ni bil izvoljen noben duhovnik. Poklicna struktura poslanske zbornice 1848 (po deželah) Dežela K I U V D TO M V Sp. Avstrija 13 8 5 2 1 2 5 1 Zg. Avstrija 12 1 5 2 Češka 10 37 29 5 4 6 1 Šlezija 2 3 2 1 1 1 Moravska 8 14 7 8 1 Galicija 40 14 5 28 15 1 4 1 Štajerska 2 3 8 6 1 1 88 Prim. Lothar Höbelt, Die politische Geographie der Deutschen in Österreich: ein Vergleich der Fran- kfurter und Kremsierer Abgeordneten, v: Kroměřížský sněm 1848-1849 a tradice parlamentarismu v střední Evropě, Kroměříž 1998, str. 115-120. 38 Dežela K I U V D TO M V Ilirija (Kranjska, Koroška) 4 2 8 2 1 Tirolska (Vorarlberg) 5 12 1 1 Primorska (Trst, Istra, Goriška) 4 4 1 1 1 1 Dalmacija 3 4 SKUPAJ 91 94 49 49 21 23 13 5 K=kmetje; I=inteligenca; U=uradniki; V=veleposest; D=duhovščina; TO=trgovina-obrt; M=meščani-zasebniki; V=vojaki. Tudi nacionalna sestava državnega zbora je bila dokaj pisana, čeprav je povsem na- tančno ne moremo rekonstruirati. Nasproti 160 nemških poslancev je v parlamentarnih klopeh sedelo okoli 190 slovanskih in 33 italijanskih ter romunskih poslancev. Od 190 slovanskih mandatov jih je kar 80 pripadlo Čehom, ki so – poleg Nemcev – predstavljali največjo strnjeno skupino v državnem zboru. Parlamentarne skupine Dan po slovesni otvoritvi državnega zbora je Wiener Zeitung zapisal: »Medtem ko sta v večini parlamentov le dve glavni stranki, konservativna in radikalna, sta v našem parlamentu slednji razcepljeni v več frakcij. Ker naš parlament ni enoten, iz ene nacije izhajajoč, se konservativizem in radikalizem drugače kažeta pri Nemcih in Čehih, spet različno pri Galicijcih in še bolj pri Italijanih.« 89 In res. Državni zbor se je kmalu razdelil v tri večje, bolj ali manj ohlapne politične »skupine« (nikakor še ne gre za stranke v pravem pomenu besede), ki so dobile nazive po prostoru, ki so ga zasedale v parlamentu glede na predsednika državnega zbora. 90 Okostje desnice so tvorili Čehi, ki so se na desno stran državnega zbora posedli zato, ker je bil ob njihovem prihodu prostor na levici in večjem delu sredine že zaseden. Podpirali so jih južnoslovanski (tudi večina slovenskih), rusin- ski in poljski poslanci kmečke provenience. V sredini so sedeli konservativni poslanci (»centrum«), »levici« pa so pripadali v glavnem nemški pa italijanski in poljski liberalno in demokratično usmerjeni poslanci. Desnica, ki so ji ton dajali Čehi s Františkom Palackým in Františkom Ladislavom Riegerjem na čelu, 91 je sicer trdno stala na tleh konstitucionalizma in uveljavitve temeljnih pravic človeka in državljana, toda njen osnovni cilj je bila federalizacija Avstrije in naspro- tovanje Frankfurtu. Zlasti Čehi so omenjeni cilj (čim večjo samostojnost kompleksa dežel krone Sv. V aclava) želeli doseči s pomočjo vladi prijazne politike. 92 Zaradi spogledovanja 89 Wiener Zeitung, 23. 7. 1848. Beilage zur Wiener Zeitung. 90 Andreas Gottsmann, Der Reichstag von Kremsier und die Regierung Schwarzenberg. Die Verfassungs- diskussion des Jahres 1848 im Spannungsfeld zwischen Reaktion und nationaler Frage, Wien 1995, str. 15-21; isti, Der Reichstag 1848/49 und der Reichsrat 1861 bis 1865, str. 588-592. 91 Od slovenskih poslancev so v vrstah desnice ves čas sedeli Krajnc, Doljak, Černe, Ullepitsch in Kavčič. 92 Apih je o Čehih zapisal: »… imeli so najodličnejši program v smislu federacije in demokracije, v svobo- domišljenji so nadkriljevali vse demokrate v zboru; bili so steber protifrakobrodcem in često so se jih oklenili tudi možje iz središča.« Prim.: Apih, Slovenci in 1848. leto, str. 180. 39 z vlado, ki je bilo v veliki meri posledica žalostne izkušnje ob krvavem zatrtju binkoštne vstaje v Pragi, so se Antonu Füstru zdeli kot »judež, ki je prodal Gospoda«. 93 Levica, ki so jo v državnem zboru predstavljali nemški liberalni poslanci na čelu z Ludwigom Löhnerjem ter večina italijanskih in poljskih poslancev (v njenih vrstah je sedel tudi Anton Füster), je bila v svojih nastopih nedisciplinirana, slabo povezana in brez trdnega vodstva. Na politično dogajanje v Avstriji je gledala skozi prizmo evropske revolucije, zato je bila naklonjena revoluciji na Ogrskem in v Italiji ter težnjam Poljakov po vzpostavitvi samostojne poljske države. Toda zlasti predstavniki nemške levice, ki so se zavzemali za čim tesnejšo povezavo Avstrije in Nemčije, so bili v svojem »internaci- onalizmu« precej omejeni. Za nacionalne težnje manjših nenemških narodov (Čehov, Slovencev in Italijanov na Tirolskem in Primorskem), ki niso želeli živeti v predvideni velikonemški državi, niso imeli nikakršnega posluha. Skupina centra, ki je združevala konservativne in vladi prijazne poslance (vodila sta jo Franz von Hein in Joseph Lasser von Zollheim), pa je odločno nasprotovala podrejenosti Avstrije nemškemu parlamentu v Frankurtu oz. nemškemu združevanju na škodo Avstrije. Z desnico jo je povezovala skrb za ohranitev monarhije, četudi je izhajala iz drugačne državne filozofije. Zavzemala se je za močno in urejeno združeno ustavno monarhijo s čim večjo individualno svobodo, pri čemer je izhajala iz Pillersdorfove ustave. Grobe razdelitve parlamenta na levico, center in desnico pa ne smemo presojati z današnjimi parlamentarnimi pojmi, celo s tedanjimi v zahodni Evropi prevladujočimi merili ne. Iz francoskega parlamentarizma prevzeta pojma »levica« in »desnica« sta v Habsburški monarhiji manj označevala različno stopnjo liberalnosti, ampak veliko bolj različne poglede na konstruktivno izgradnjo države. V bistvu so bile vse (nacionalne) grupacije, tudi »slovanska desnica«, prežete z liberalno-konstitucionalno doktrino, ki je predvidevala uveljavitev temeljnih pravic človeka in državljana, vzpostavitev pravne drža- ve in razdelitev oblasti, toda zlasti desnica je marsikatero zahtevo klasičnega liberalizma postavila v drugi plan oz. jo je podredila nacionalnim ciljem. Bistveno večje razlike med posameznimi grupacijami pa so bile pri pogledih na konstruktivno organizacijo države. Nemška levica je – v skladu z jožefinsko dediščino – v glavnem zagovarjala centralistično urejeno državo, medtem ko so bili Čehi (in za njimi večina ostalih Slovanov) odločni zagovorniki federalizma. 93 Britovšek, Anton Füster in revolucija 1848 v Avstriji, str. 183. 40 ZASEDANJE DRŽAVNEGA ZBORA NA DUNAJU Potem ko je 23. julija 1848 ministrski svet sprejel zakon o zaščiti državnega zbora proti nasilnim pritiskom od zunaj (in hujskanju zoper državni zbor) ter zakon o poslanski imuniteti, je 24. julija 1848 državni zbor začel s pravim delom. 94 Čeprav naj bi bila – v skladu s cesarskim patentom z dne 16. maja 1848 – njegova temeljna naloga čimprejšnja priprava in sprejem nove avstrijske ustave, 95 se je že na samem začetku svojega dela moral lotiti tudi nekaterih drugih pomembnih vprašanj, zlasti perečega vprašanja zemljiške odveze. Preden pa so v državnem zboru sploh začeli z resnejšo razpravo o omenjenem vprašanju, so se morali poslanci dotakniti tudi vprašanja jezika obravnav državnega zbora ter spornih določil poslovnika, ki ga je bila izdelala vlada. Jezikovno vprašanje Še pred uradno otvoritvijo državnega zbora se je pokazalo, da vsi poslanci ne razu- mejo nemško. 96 Ko je na tretji pripravljalni seji državnega zbora (12. julija 1848) poslanec Prokosti predlagal, da bi za slovanske poslance, ki ne obvladajo nemščine, prevajali par- lamentarne zapisnike, so mnogi poslanci temu nasprotovali. Anton Füster je menil, da morajo znati nemško vsi poslanci, »če noče biti državni zbor zidanje babilonskega turna. Edinost zbora tirja edinost jezika in ta se najde le v nemškim.« 97 Ko se je ob slovesni otvoritvi državnega zbora potrdilo, da nemško ne razume okoli 100 poslancev (med njimi so prevladovali kmečki poslanci iz Galicije in Bukovine ter nekateri italijanski poslanci), so slovesno prisego prebrali tudi v češčini, ukrajinščini, italijanščini in slovenščini. Toda v razpravi o jeziku obravnav državnega zbora so se tudi nenemški poslanci strinjali, naj bo jezik obravnav nemščina. T o ni pomenilo zanikanja načela jezikovne enakopravnosti. V razpravi je prevladalo stališče, da bi razprava v več jezikih (s pomočjo prevajalcev) pomenila nedopustno obremenitev državnega zbora, ki naj bi čim prej izdelal ustavo in Avstrijo postavil na trajna konstitucionalna tla. Razprava o najprimernejši rešitvi jezikovnega vprašanja je bila več kot mesec dni pov- sem v ospredju dela državnega zbora. Nekateri poslanci, tudi slovenska poslanca Mihael Ambrož in Alojzij Smreker, so si prizadevali, da bi državni zbor čim prej uredil jezikovno vprašanje, zato da bi lahko začel s pravim delom. Ambrož in Smreker sta neposredni razlog za jezikovni problem parlamenta videla v volilnem sistemu. Kot mnogi drugi poslanci sta menila, da bi vlada kot pogoj za izvolitev poslanca morala postaviti znanje 94 Gottsmann, Der Reichstag 1848/49 und der Reichsrat 1861 bis 1865, str. 592. 95 Hugo Hantsch, Die Nationalitätenfrage im alten Österreich. Das Problem der konstruktiven Reichsge- staltung, Wien 1953, str. 43. 96 Prim.: Berthold Sutter, Die politische und rechtliche Stellung der Deutschen in Österreich 1848 bis 1918, v: Die Habsburgermonarchie, Band III., Die Völker des Reiches, 1. Teilband, Wien 1980, str. 169. 97 Slovenija, 18. 7. 1848; Verhandlungen des österreichischen Reichstages nach der stenographischen Aufnahme, I., Wien 1848, str. 8-15. 41 nemškega jezika, torej nekakšen »jezikovni cenzus«. Ambrož je celo predlagal, naj državni zbor jezikovni cenzus uveljavi tudi za nazaj in poslance, ki ne znajo nemško, razglasi za nesposobne. T oda takšni in podobni predlogi niso dobili večinske podpore. Prevladalo je stališče, da zaradi »napake« vlade (v volilnem redu ni bilo določila o jezikovnem cenzusu) poslancev nikakor ne gre kaznovati z odvzemom mandatov. V skladu s tem so se na seji 11. septembra 1848 poslanci zedinili, da bodo najpomembnejše dokumente prevajali in v razpravi po potrebi uporabljali tudi prevajalce. T oda prevodi so bili marsikdaj nenatančni in samovoljni, tako da so zlasti kmečki poslanci iz Galicije, ki nemščine niso razumeli, nemalokrat glasovali proti lastnim interesom. 98 Poslovnik Izjemno veliko časa je dunajski državni zbor namenil tudi vprašanju poslovnika. Poslov- nik, ki ga je na lastno pest že 7. junija 1848 izdelal notranji minister Franz von Pillersdorf, je bil za večino poslancev nesprejemljiv, zato so že na sestankih pred uradno otvoritvijo državnega zbora izdelali lasten osnutek poslovnika. T oda pikolovske in vsebinsko prazne razprave o poslovniku, za katere so poslanci porabili celih petnajst sej, v teku zasedanja državnega zbora na Dunaju niso prinesle rezultata. 99 Novi poslovnik, ki se je zgledoval po poslovniku francoskega parlamenta iz leta 1791, so poslanci končno sprejeli šele mesec dni po preselitvi državnega zbora v Kroměříž (19. decembra 1848). Sprejeti poslovnik, ki je postal vzor za poslovnik državnega zbora po obnovi ustavnega življenja (1861), je poslancem dajal široko zakonodajno iniciativo. Vsak poslanec je imel pravico vložiti sa- mostojen predlog, če ga je podprlo vsaj še 9 poslanskih kolegov. Pri vlaganju interpelacij ni potreboval dodatne podpore. Če je kak poslanec želel govoriti k določeni temi, je moral že pred obravnavo povedati, ali bo govoril za ali proti predlogu. Poslovnik je pri pripravi zakonskih predlogov predvideval delo v posebnih parlamentarnih odborih, ki jih je bilo v letih 1848/49 kar 17. Najpomembnejši so bili peticijski, finančni, gospodarski in ustavni odbor. Za obravnavo posamičnih predlogov so po potrebi oblikovali začasne odbore. 100 Zakon o zemljiški odvezi Najpomembnejši zakon, ki ga je sprejel državni zbor v času svojega zasedanja na Dunaju, je bil zakon o zemljiški odvezi. 101 Potem, ko je 26. julija 1848 čimprejšnji spre- 98 Burian, Die Nationalitäten in 'Cisleithanien' und das Wahlrecht der Märzrevolution 1848/49, str. 41-45; Sutter, Die politische und rechtliche Stellung der Deutschen, str. 169-170. 99 Gottsmann, Der Reichstag 1848/49 und der Reichsrat 1861 bis 1865, str. 596-597. 100 Prim.: Die Geschäftsordnungen des Konstituirenden Reichstages 1848/49, Hg. von Siegbert Morscher, Innsbruck 1984; Gottsmann, Der Reichstag 1848/49 und der Reichsrat 1861 bis 1865, str. 596-597. 101 Gottsmann, Der Reichstag 1848/49 und der Reichsrat 1861 bis 1865, str. 594-595; Ernst Bruckmüller, »Kein Zehent, kein Robot mehr!«. Die Bauern, der Reichstag und die Grundentlastung, v: 1848. Revolution in Österreich, Hgg. von Ernst Bruckmüller, Wolfgang Häusler, Wien 1999, str. 89-127; Bogo Grafenauer, Slovenski kmet v letu 1848, v: Zgodovinski časopis, 1948-1949, str. 7-68. 42 jem zakona o zemljiški odvezi predlagal najmlajši član državnega zbora, komaj 25-letni šlezijski poslanec Hans Kudlich, se je med 8. avgustom in 6. septembrom razprava v zakonu sukala predvsem okoli vprašanja, na kakšen način naj se zemljiška odveza izvede. Čeprav so zahteve kmetov po zemljiški odvezi brez vsakršne odškodnine zagovarjali vsi kmečki poslanci, ki so jih odločno podpirali tudi poslanci levice, je državni zbor – pod pritiskom vlade – na koncu vendarle sprejel konservativnejši zakon, ki je predvideval plačilo odškodnine. Končna verzija zakona je bila sprejeta 6. septembra 1848, dan zatem (7. septembra 1848) pa je zakon dobil cesarjevo sankcijo. Od slovenskih poslancev so se v razpravi za zemljiško odveze brez odškodnine zavze- mali zlasti »kmečki« poslanci Alojzij Smreker, Matija Zupanec, Matija Dolžan, Jurij Gajer in še posebej Anton Černe, ki je na seji 12. avgusta 1848 med drugim dejal: »Jaz mislim, da odškodnine nikakor ne smemo privoliti; mi stojimo na načelu svobode, enakosti in bratstva, zato se ne smemo pečati z vprašanjem, ali gre graščinam odškodnina ali ne; prišli bi namreč v protislovje s svojim načelom, s katerim se odškodnina ne ujema. Res je, da se ne smemo dotakniti imetja, a tukaj nas mora voditi najstrožja pravičnost. Mi- slim si sodnika na prestolu pravice; pred njim stoji aristokracija in poleg nje podložniki. Aristokracija bo zahtevala odškodnino, podložnik pa poreče: ‘Moj nasprotnik me je tlačil doslej na duhu in telesu in mi plenil imetje; zahtevam, da se mi to povrne.« 102 Poslanci Anton Gorjup, Matija Kavčič in Josip Doljak so nasprotno zagovarjali plačilo pravične odškodnine, toda ne zato, ker bi imeli podložniške obveznosti za »nedotakljivo, sveto lastnino zemljiških gospodov«, ampak zaradi »stvarnega položaja in primernosti« oz. načel »narodnega gospodarstva«. 103 Kavčič je svoje stališče npr. utemeljeval z veliko zadol- ženostjo zemljiških gospodov: če ne bodo dobili odškodnine, bodo ob svoje premoženje tudi meščani, ki so jim denar posodili. V skladu s tem so vsi trije menili, da bi morala odškodnino zemljiškim gospodom poravnati država in ne podložniki. Pri glasovanju o predlogu zakona, ki je predvideval zemljiško odvezo z odškodnino (6. septembra 1848), je večina slovenskih poslancev glasovala z levico. Vladni predlog, ki je dobil večino glasov, so podprli le poslanci Doljak, Miklošič in Ulepič. 104 Ustav ni odbor Na seji državnega zbora 31. julija 1848 so poslanci izvolili ustavni odbor, ki je bil za- dolžen za pripravo ustavne listine. Odbor, ki je štel 30 članov (13 Nemcev, 5 Italijanov, 3 Čehe, 2 Poljaka, 1 Rusina in kar 5 Slovencev), 105 se je 2. avgusta konstituiral, dan kasneje pa je – po vzoru na frankfurtski parlament – iz svoje srede izvolil dva pododbora: poseben tričlanski odbor je bil zadolžen za izdelavo osnutka kataloga temeljnih pravic človeka in 102 Verhandlungen des österreichischen Reichstages nach der stenographischen Aufnahme, I., str. 509-510; citirano po: Grafenauer, Slovenski kmet v letu 1848, str. 48-49. 103 Grafenauer, Slovenski kmet v letu 1848, str. 49-50. 104 Grafenauer, Slovenski kmet v letu 1848, str. 51. 105 Od slovenskih poslancev so v ustavnem odboru bili: Mihael Ambrož, Matija Kavčič, Fran Miklošič, Jožef Krajnc in Anton Gorjup. 43 državljana, odbor peterice pa za osnutek ostalega dela ustave. 106 Oba pododbora sta bila podrejena ustavnemu odboru, devetim regularnim oddelkom parlamenta in plenumu državnega zbora. Tričlanski odbor (v njem so bili František Ladislav Rieger, Franz Hein in Ernst von Violand) je začel pripravljati katalog temeljnih pravic človeka in državljana že na začetku avgusta 1848. Osnutek kataloga, ki ga je pripravil češki politik František Ladislav Rieger, je po vzoru na francosko Deklaracijo o pravicah človeka in državljana iz leta 1789 vseboval vse bistvene temeljne pravice in svoboščine človeka in državljana. Izhajajoč iz načela ljudske suverenosti je zahteval enakost državljanov pred zakonom, garancije za svobodo in nedotakljivost oseb, zborovalno, združevalno in znanstveno svobodo, nedotakljivost lastnine, garancije za svoboden razvoj vsakega naroda, odstranitev privilegijev plemstva in ukinitev smrtne kazni. Poleg tega je predvideval uvedbo splošne vojaške obveznosti in možnost služenja v oddelkih narodne garde. 107 Ustavni odbor je Riegerjev osnutek kataloga obravnaval med 22. avgustom in 2. ok- tobrom 1848. V razpravi so si zlasti konservativni člani »stranke centra« z vsemi silami prizadevali, da bi črtali ali vsaj omilili nekatere »preveč liberalne« formulacije Riegerjevega osnutka. 108 Motila jih je že predvidena odprava plemiških privilegijev in ukinitev smrtne kazni. Povsem nesprejemljivo, naravnost nezdružljivo s principom monarhične države, pa se jim je zdelo načelo ljudske suverenosti, vsebovano v § 1 osnutka kataloga. Toda po živahnih razpravah je Riegerju vseeno uspelo, da je ustavni odbor predlog kataloga sprejel zgolj z nekaterim manjšimi korekturami. Podprli so ga tako predstavniki »češke desnice« (Palacký, Pinkas) kot tudi predstavniki (nemške) levice, med katerimi glede liberalnosti ni bilo večjih razlik. V nadaljevanju naj bi o osnutku kataloga razpravljali še v devetih rednih oddelkih državnega zbora, nato pa naj bi se začela razprava v plenumu. Toda zaradi izbruha oktobrske revolucije na Dunaju so z razpravo o katalogu temeljnih pravic lahko nadaljevali šele v Kroměřížu. 109 T udi petčlanski pododbor ustavnega odbora (František Palacký, Kajetan Mayer, Franci- szek Smolka, Joseph Goldmark in Ferdinand Gobbi) 110 je na Dunaju komaj začel s svojim delom. Dogovor, naj vsak član pododbora izdela svoj predlog reorganizacije monarhije, sta izpolnila le Gobbi in Palacký. Vsebina osnutka tržaškega poslanca Gobbija se ni ohranila, znano pa je, da ga je Palacký označil za popolnoma nesprejemljivega. 111 Delno ohranjeni Palackýjev septembrski osnutek pa je predvideval konkretno razdelitev monarhije (brez Ogrske in Lombardije-Benečije) v štiri nacionalne skupine, ki bi vsaka obsegala po več dežel. Poljska skupina naj bi obsegala Krakow, Bukovino in Galicijo; češka skupina Češko, Moravsko in Šlezijo; nemško-avstrijska skupina Spodnjo in Zgornjo Avstrijo, Salzburg, 106 Brauneder, Die Verfassungsentwicklung in Österreich 1848 bis 1918, str. 107-108; Otto Urban, Die tsche- chische Gesellschaft 1848 bis 1918, Wien-Köln-Weimar 1994, str. 110-111. 107 Prim.: Arnošt Klíma, Česi a Němci v revoluci 1848-1849, Praga 1994, str. 161-162. 108 Prim.: Alfred Fischel (Hg.), Die Protokolle des Verfassungsausschusses über die Grundrechte. Ein Beitrag zur Geschichte des österreichischen Reichstages vom Jahre 1848, Wien-Leipzig 1912; Anton Springer (Hg.), Protokolle des Verfassungs-Ausschusses im österreichischen Reichstage 1848-1849, Leipzig 1885. 109 Brauneder, Die Verfassungsentwicklung in Österreich 1848 bis 1918, str. 108. 110 V odboru je Smolko kmalu zamenjal Joseph von Lasser. 111 Gottsmann, Der Reichstag von Kremsier und die Regierung Schwarzenberg, str. 48. 44 Tirolsko, Predarlško in Štajersko; ilirska pa Koroško, Kranjsko, Primorsko in Dalmacijo. 112 Toda tudi Palackýjev predlog v pododboru ni dobil večinske podpore. Na podlagi obeh »zavrženih« osnutkov je moravski poslanec Kajetan Mayer izdelal tretji osnutek, ki je izhajal iz načela »federativne centralizacije«. Njegov in nov Palackýjev predlog etnične federalizacije celotne monarhije so v pododboru začeli obravnavati šele po preselitvi parlamenta v Kroměříž. Državni zbor in oktobrska revolucija na Dunaju Po izbruhu oktobrske revolucije na Dunaju (6. oktobra 1848) se je začel uresničevati scenarij kneza Windischgraetza, kot ga je formuliral 28. avgusta 1848 v pismu vojaškemu adjutantu cesarja Ferdinanda I. generalu Josefu von Lobkowitzu: »Takoj ko opaziš, da cesarja silijo v koncesije ali je cesar na kakršen koli način v nevarnosti, zberi kolikor čet moreš in odpelji njegovo veličanstvo s celotno cesarsko družino pod zaščito vojske, ven- dar ne v obliki pobega, preko Kremsa v Olomouc. Potem bom jaz osvojil Dunaj, njegovo veličanstvo bo abdiciralo v korist svojega nečaka Franca Jožefa in potem bom osvojil Budo.« 113 Pod vtisom krvavih dogodkov v prestolnici (6. oktobra so revolucionarji obesili vojnega ministra Latourja) sta vlada in dvor 7. oktobra 1848 v spremstvu vojaštva na hitro zapustila Dunaj v smeri proti moravskemu mestu Olomouc, 114 knez Windischgraetz, ki ga je cesar 16. oktobra 1848 imenoval za maršala in mu dodelil poveljstvo nad avstrijsko armado (razen nad četami pod komando maršala Radetzkega v Italiji), pa se je z glavni- no svoje vojske odpravil proti Dunaju in do 23. oktobra (skupaj s četami Josipa Jelačića) končal obkolitev mesta. V takšnih razmerah je državni zbor že 6. oktobra 1848 izvolil poseben odbor za varnost (»permanentni odbor«), ki je v prizadevanju za ohranitev reda in miru v bistvu prevzel vlogo s cesarskim dvorom pobegle vlade. Permanentni odbor, ki sta mu od 7. oktobra pripadala tudi slovenska poslanca Kavčič in Ambrož, je le s težavo obvladoval številne naloge, ki jih je moral prednostno reševati. Do 31. oktobra, ko je brez prestanka zasedal v drugem nadstropju Stallburga, si je iskreno prizadeval ohraniti red in mir v mestu in pre- prečiti vojaški napad na mesto. Njegove vodilne člane je Füster v spominih opisal takole: »Predsednik permanence Fischhof je nastopal kot star rimski konzul. Z njegovo prejšnjo aktivnostjo nismo soglašali v vseh točkah. V času neposredno pred oktobrom, ko je bil ministrski svetnik, smo mu očitali marsikaj, toda v oktobru nas ni razočaral. Fischhof je izredno nadarjen in politično bistroviden. Oktobra se je stari predsednik V arnostnega od- bora Fischhof pojavil v boljši izdaji. Bil je tudi predsednik parlamentarnega odbora. Pred njim je odboru nekaj časa predsedoval Brestel, ki je kazal veliko sposobnost, da postane po vetru se obračajoč birokrat. Odlično se je držal poročevalec permanence Schuselka. 112 Ohranjeni fragment osnutka je objavljen v: Franz Palacký, Gedenkblätter. Auswahl von Denkschriften, Aufsätzen und Briefen, Prag 1874, str. 169-176; prim. tudi: Gottsmann, Der Reichstag von Kremsier und die Regierung Schwarzenberg, str. 51; Georg J. Morawa, Franz Palacký. Eine frühe Vision von Mitteleuropa, Wien 1990, str. 158-159. 113 Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 101. 114 Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 104. 45 V tem času se začenja njegovo sijajno obdobje. Od njega ni bilo mogoče zahtevati, da bi nastopil radikalno proti umerjenemu parlamentu in s tem že v naprej vplival na zavrnitev lastnih predlogov in predlogov permanence. Levico permanence so predstavljali Violand, Bilinski, Umlauff, Goldmark in v začetku jaz. Violand je bil v začetku v permanenci zelo napadalen, kmalu pa je spoznal da njegovi predlogi, ki bi bili za kak konvent včasih vsekakor odlični, za permanentni odbor avstrijskega parlamenta to niso bili, ker z njimi ni prodrl. Kasneje je vse redkeje prihajal v permanenco. Mnogo bolj ga je privlačila živa aktivnost izven nje. Bilinski je bil pravi predstavnik svojega plemenitega svobodoljubnega naroda. Umlauff pa je bil vedno zaposlen s stiliziranjem spomenic in proklamacij: v tem je bil pravi mojster. Goldmark je bil povsod zelo delaven in zelo svojeglav. Noč in dan je renčal kot zajedljiv maček. Še vedno slišim njegove uničujoče govore, ki mi pogosto niso dali zaspati, ko smo utrujeni potrebovali mir. Kar se mene tiče sem bil na strani levice. Marsikak predlog mi je uspelo uresničiti. Pozneje sme pustil druge, da so odločali. Šlo mi je podobno kot slabemu plavalcu, ki se sicer drži v deroči vodi na površju, ne more pa doseči obrežja. Gospodarila je usoda, prepustil sem se ji.« 115 Tudi državni zbor se je trudil, »da bi uveril tudi narode o svoji veljavi in da bi presilil generale, oblegajoče Dunaj, njemu se upogniti«. »Oklicev, oglasov, prosvedov, adres itd. je pošiljal med svet kar plohama, nektere celo v vseh jezikih avstrijanskih. T udi do Slovencev se je obrnil državni zbor: ukrenil je poslati tudi v Slovence svoje poverjenike, da pouče narod o zborovih namerah in mu zbude simpatije zanj«. 116 (Za odposlanca za Ilirijo so poslanci izvolili Mihaela Ambroža in Scholla, za Štajersko dr. Kranjca in Königshoferja, za Primorsko pa Gobbija in Madonizzo). Dne 8. oktobra je državni zbor cesarja pozval, naj se vrne v prestolnico. Tri dni kasneje ga je v novi spomenici pozval, naj imenuje ljudsko vlado ter ustavi sovražne ukrepe proti mestu. Dne 13. oktobra 1848 ga je poskušal prepričati, da želi predvsem preprečiti državljansko vojno in izpolniti svoje obveznosti do vladarja in ljudstva. V četrti spomenici (18. oktobra 1848) pa je vladarju še enkrat predlagal, naj imenuje novo ljudsko ministrstvo, ukaže vojski, da priseže na ustavne pridobitve in se umakne iz okolice mesta. 117 Toda spomenice, ki so jih cesarju nosile deputacije državnega zbora, niso imele ni- kakršnega uspeha. »Parlament je poslal mnogo deputacij k cesarju, vse pa so opravile toliko, kot če ne bi poslal nobene«, je v spominih zapisal Anton Füster. »Cesar se je obdal z železnim zidom, skozi katerega sta lahko prodrla samo laž in izdaja, ne pa tudi resnica… Vse ukrepe za zadušitev svobode so že zdavnaj odobrili. Mreža surove vojaške sile in spletk je bila razpredena okoli Dunaja že pred oktobrom. To mrežo je bilo treba samo zadrgniti – svoboda in demokracija sta bili ujeti«. 118 V klopeh državnega zbora se je število poslancev iz dneva v dan krčilo. Prvi so pre- stolnico zapustili Čehi, ki so v atmosferi »dunajskega terorja« videli oviro za svobodno parlamentarno delo. V proglasu z dne 12. oktobra, s katerim so svoje poslanske kolege pozvali, naj se jim 20. oktobra pridružijo v Brnu, so med drugim zapisali: »Mi deržimo 115 Britovšek, Anton Füster in revolucija 1848 v Avstriji, str. 244. 116 Apih, Slovenci in 1848. leto, str. 201-202. 117 Britovšek, Anton Füster in revolucija 1848 v Avstriji, str. 221. 118 Britovšek, Anton Füster in revolucija 1848 v Avstriji, str. 222. 46 to spuntarijo za hudodelno, ker je po njem z umorom in silo overglo ministerstvo… mi razglasimo za sramoto celimu deržavnimu zboru storjeno imenovati puntarsko množico ljudi za narod in vspoznavati mu kot naslednik tega pravico do samolastne pomoči.« 119 Za njimi so Dunaj hitro zapustili tudi mnogi poslanci provladno usmerjene »stranke« centra s Kajetanom Mayerjem na čelu. Od slovenskih poslancev je v državnem zboru (sklepčen je bil do 16. oktobra 1848) ostala večina kmečkih poslancev ter »meščanski« poslanci Gorjup, Kavčič in Ambrož, ki so jih v slovenskem tisku pozivali, naj se vrnejo domov. Na udaru kritike (slednja je izhajala iz prepričanja, da je »celi punt« delo Madžarov in »frankfurtistov«, ki da »bi radi Austrio na dva kosa raztergali: de bi nekoliko Nemci, nekoliko Madžari pobrali«) 120 se je v prvi vrsti znašel Mihael Ambrož, ki mu je Slovenija 17. oktobra 1848 takole brala levite: »V seji 13. t. m. je g. Ambrož bral poslancem iz eniga kranjskiga časopisa nekoliko besedi o nepostavnosti sedanjiga sbirališa na Dunaju ter je predložil posebne razglase v dežele poslati (ne bodo mnogo opravili). Da boste pa, g. Am- brož, imeli še kaj temu levemu zboru brati, vam rečemo: Sram bi mogli biti vsakiga praviga Slovenca v taki hiši ostati, kjer si slavni možje: Strobach, Palacký, Rieger, Brauner, Doliak itd. svojiga življenja zvesti niso! To berite posebno svojim enakomislečim rojakom…« Češki poslanci so si na moč prizadevali, da bi o nujnosti preselitve državnega zbora prepričali cesarja. Po njihovem posredovanju je 22. oktobra 1848 cesar s posebnim paten- tom razglasil konec zasedanja državnega zbora na Dunaju in napovedal njegov sklic 15. novembra 1848 v malem moravskem mestecu Kroměřížu. Preostanek državnega zbora je 25. oktobra sicer ostro protestiral proti cesarjevi odločitvi (poudaril je, da lahko pre- mestitev parlamenta postane usodna za prihodnost Avstrije in celo krone), toda njegov protest je izzvenel v prazno. 121 V državnem zboru so kmalu ostali le še poslanci (nemške) levice, ki so zaman pozi- vali svoje poslanske kolege z desnice in centra, naj se vrnejo na Dunaj. V pričakovanju Windischgraetzovega napada na mesto sta »permanentni odbor« in ostanek državnega zbora (na čelu z novim predsednikom, poljskim poslancem Franciszkom Smolko, ki je zamenjal »pobeglega« Čeha Antonína Strobacha) poskušala predvsem posredovati med Windischgraetzom in dunajskimi revolucionarji, toda njuna prizadevanja niso imela uspeha. Dne 26. oktobra je Windischgraetz ukazal svojim četam naj napadejo mesto. Pet dni kasneje so cesarske čete s topovi obstreljevale mesto. Ogenj so usmerile tudi proti parlamentu, kjer je še vedno zasedal »permanentni odbor«. Zadnji člani odbora (Franz Schuselka, Giovanni Prato in Severin Bilinski) so ob devetih zvečer morali prekiniti zasedanje. V zapisnik so uspeli le še zapisati: »Topovski ogenj od 3. do 5. ure. Ogenj v bibliotečni zgradbi. Vkorakanje vojaštva. Ogenj v cerkvi Sv. Avguština.« 122 Naslednjega dne (1. 11. 1848) se je 136 državnih poslancev poskušalo sestati v državnem zboru, toda po ukazu generala Felixa Schwarzenberga (od 19. oktobra tajno imenovanega za novega ministrskega predsednika) 123 so bila vrata v zbornico zaprta. Pod predsedstvom Smolke so poslanci vseeno sprejeli sklep, da se 15. novembra 1848 spet snidejo na Dunaju. 119 Slovenija, 24. 10. 1848. 120 Slovenija, 13. 10. 1848. 121 Britovšek, Anton Füster in revolucija 1848 v Avstriji, str. 237. 122 Britovšek, Anton Füster in revolucija 1848 v Avstriji, str. 243. 123 Prim. Gottsmann, Der Reichstag von Kremsier und die Regierung Schwarzenberg, str. 22-39. 47 Po razglasitvi obsednega stanja na Dunaju (1. novembra 1848) je Windischgraetz začel krvavo obračunavati z revolucionarnimi branilci mesta. Na udaru so se kmalu znašli tudi državni poslanci, ki so vztrajali v mestu. Reakcionarni maršal jih je označil za sokrivce krvavih dogodkov v prestolnici. Svoje mnenje o parlamentarni demokraciji je pokazal z aretacijo več poslancev, ki jih je sicer ščitila poslanska imuniteta. Aretaciji se nista izognila niti Anton Füster (v priporu je preždel celih 5 dni) niti v sevniškem volilnem okraju izvoljeni poslanec Alojzij Smreker. Toda po posredovanju predsednika parlamenta so priprte poslance kmalu izpustili in jim dali prepustnice za pot proti Kroměřížu. 48 KROMERIŠKI PARLAMENT Po izbruhu revolucije je – poleg dvora – zapustila prestolnico tudi velika večina članov ministrskega sveta (vlade) s predsednikom W essenbergom na čelu. Na Dunaju je vztrajal le finančni minister Phillip von Krauß, ki je na pobudo »permanentnega odbora« že 13. oktobra 1848 cesarju predlagal oblikovanje novega, bolj »ljudskega ministrstva«. Kraußov predlog, po katerem naj bi v vlado poklicali nekatere prominentne državnozborske poslance iz vrst nemške levice (zlasti Ludwiga von Löhnerja) in centra, je bil za cesarja in njegove konservativne svetovalce popolnoma nesprejemljiv. Toda v Olomoucu so se vseeno dobro zavedali, da bi bilo treba čim prej sestaviti novo vlado, ki bi bila sposobna konsolidirati razpadajočo se državo. Radikalno konservativno krilo cesarskih svetovalcev z baronom Kübeckom na čelu je vedno glasneje zahtevalo razpustitev državnega zbora, razglasitev izrednega stanja na celotnem ozemlju monarhije in imenovanje kneza Win- dischgraetza za diktatorja z neomejenimi pooblastili. Dne 16. oktobra 1848 je cesar s posebnim manifestom imenoval kneza Windischgra- etza za vrhovnega vojaškega poveljnika v državi (poveljstvo nad italijansko armado je obdržal maršal Radetzky) in mu dodelil izjemna pooblastila. Tri dni kasneje je za novega ministrskega predsednika in zunanjega ministra imenoval Windischgraetzovega svaka kneza Felixa Schwarzenberga. Sprememba na čelu vlade je vse do 21. novembra ostala tajna (formalno je bil ministrski predsednik še vedno Wessenberg), zato da bi lahko Schwarzenberg v miru sestavil novo vladno ekipo. 124 Vse je kazalo, da se dogodki odvijajo v skladu z željami kneza Windischgraetza. Toda novi ministrski predsednik Schwarzenberg ni želel biti zgolj orodje v rokah svojega kon- servativnega svaka. Na zunaj mu je sicer pritrjeval, toda v resnici je delal ravno nasprotno. V nasprotju z zahtevami po uvedbi izjemnega stanja in razpustitivi parlamenta je bil trdno odločen, da bo avstrijsko državno zgradbo postavil na nove, trdnejše temelje s pomočjo pristanka državnega zbora. Potem ko mu je po mesecu dni uspelo sestaviti močno vlado, 125 ga je cesar 21. novembra 1848 tudi formalno imenoval za novega ministrskega predse- dnika. Dan kasneje je v sosednjem Kroměřížu nadaljeval z delom avstrijski državni zbor. Seveda so bile okoliščine, v katerih se je v drugo sestal, bistveno drugačne kot julija 1848. Predvsem pa je bil močno načet njegov prestiž, saj so mnogi menili, da je počasnost, s katero se je loteval izdelave ustave, kriva za krvave dogodke v prestolnici. T akšno stališče so zagovarjale tudi Novice: »Ako bi bil deržavni zbor svojo dolžnost spolnil in nam ustavo izdelal, bi ne bilo vsiga tega ne. […] Deržavni zbor je večidel razvujzdanosti Dunajskiga ljudstva kriv […] Deržavni zbor je majal stebre cesarskiga trona […] Deržavni zbor je 124 Gottsmann, Der Reichstag von Kremsier und die Regierung Schwarzenberg, str. 22-39. 125 Ministrski predsednik Felix Schwarzenberg je prevzel tudi resor zunanjega ministra. Notranji minister je postal grof Franz Seraph Stadion, pravosodni minister Alexander Bach, finančni minister je ostal Phillip von Krauß, ministrstvo za trgovino pa je prevzel baron Ludwig Bruck. Prim.: Britovšek, Anton Füster in revolucija 1848 v Avstriji, str. 252-253. 49 vedil, kaj de domači in ptuji podpihovavci in šuntarji z besedo in denarjem vse počenjajo, pa ni nič storil, de bi bil podučil ljudstvo in ga svaril.« 126 Politične skupine v kromeriškem parlamentu Na prvi seji državnega zbora v Kroměřížu 22. novembra 1848, ki je trajala le dve uri in pol, so prisotni poslanci (255) najprej izvolili predsednika (Smolka) in dva podpred- sednika (Mayer, Lasser) državnega zbora. Nato je poslanec Franz Schuselka v »svojem imenu« odločno protestiral proti sklicu državnega zbora v malem moravskem Kroměřížu in predlagal vrnitev državnega zbora na Dunaj. 127 Po Schuselkinem nastopu je predsednik Smolka zaključil sejo, novo pa je – zaradi nujnih predelav dvorane v škofijski palači – sklical šele za 27. november 1848. Na drugi seji, ki se je začela v znaku razprave o veljavnosti sklepov državnega zbora na Dunaju v času revolucije (večina je glasovala za predlog, da sklepi državnega zbora po 22. oktobru ne veljajo), 128 se je državnemu zboru končno predstavila nova vlada kneza Felixa Schwarzenberga. Njen program, ki ga je predstavil sam ministrski predsednik, je priznaval načelo konstitucionalne monarhije, zato se je zdel večini poslancev več kot sprejemljiv. 129 Toda že v nekaj dneh je tudi največjim optimistom postalo jasno, da si nova vlada pod konstitucionalizmom predstavlja nekaj drugega kot večina v parlamentu. O tem so pričali proti svobodi tiska uperjeni ukazi notranjega ministra Franza Stadiona, še zlasti pa zamenjava na prestolu brez vednosti parlamenta. Ministrski predsednik je 2. decembra 1848 poslance zgolj obvestil, da je »ustavnega cesarja« Ferdinanda I. – v skladu s pragmatično sankcijo – na prestolu zamenjal »vladar po milosti božji« Franc Jožef I. 130 Šlo je za jasen dokaz, da oblast iz parlamenta prehaja na vlado in novega vladarja. Politične spremembe, do katerih je prišlo po oktobrski revoluciji, so se kazale tudi v do- ločenih spremembah znotraj najpomembnejših političnih »grupacij« v državnem zboru. 131 Na desnici se je izoblikoval 120-članski Avstrijsko-slovanski klub na čelu z Antoninom Strobachom, ki si je – v duhu konceptov Františka Palackýja – prizadeval za federalizacijo Avstrije. Jedro kluba, ki je zlasti na začetku podpiral program Schwarzenbergove vlade, so tvorili češki poslanci s Češke in Moravske, pripadali pa so mu tudi skoraj vsi preostali slovanski poslanci z izjemo Poljakov. Slovenija je 5. decembra 1848 nov klub opisala z besedami: »Stranke se iz noviga delajo in vsaka se skuša kolikor le moč vterditi in okre- 126 Novice, 22. 11. 1848. 127 Verhandlungen des österreichischen Reichstages nach der stenographischen Aufnahme, IV ., Wien 1849, seja 22. 11. 1848. 128 Verhandlungen, IV ., seja 27. 11. 1848; večinsko so glasovali tudi nekateri slovenski poslanci, npr. Ambrož, Černe, Dominkuš, Jurij Gajer, Jožef Krajnc, Fran Miklošič in Karl Ullepitsch. Proti so glasovali Anton Füster, Janez Sever, Valentin Štercin, Karl Sturm, Matija Zupanc. Poslanci Anton Gorjup, Matija Kavčič in Alojzij Smreker niso bili prisotni. 129 Verhandlungen, IV ., seja 27. 11. 1848. 130 Predsednik parlamenta Smolka je v državnem zboru objavil cesarski proglas s kratko pripombo: »Vze- mimo to velevažno sporočilo na znanje s klicem: 'Naj živi ustavni cesar in kralj Franc Jožef.« Prim.: Britovšek, Anton Füster in revolucija 1848 v Avstriji, str. 255. 131 Gottsmann, Der Reichstag von Kremsier und die Regierung Schwarzenberg, str. 19-20. 50 piti in moč drugih zmanjšati. Zlasti pa se začenja zdaj velika nova slavjanska stranka in posebni odbor, v kteriga so Čehi, Moravani, Rusini in Jugoslovani po tri ude izvolili, se pogovarja čez vravnanje zadev vseh avstrijanskih Slavjanov in postavljenje programa politike slavjanske strani na zboru….« 132 Druga najmočnejša skupina v kromeriškem parlamentu je bil t. i. Centralni klub (Zentral-Klub), ki ga je vodil moravski poslanec Kajetan Mayer. Stališča Centralnega kluba glede bodoče ureditve Avstrije in njenega odnosa do Nemčije so bila sprva precej podobna stališčem Schwarzenbergove vlade, toda z zaostrovanjem odnosov med vlado in parlamentom se je sredi januarja 1849 klub razcepil. Dne 13. januarja 1849 je iz kluba izstopilo 14 poslancev na čelu s Kajetanom Mayerjem in nekdanjim ministrom Doblhof- fom, ki so oblikovali Klub levega centra. Klub je kmalu štel 30 poslancev, ki so bili vedno bolj kritični do vlade. Preostali poslanci Centralnega kluba, odslej Kluba desnega centra, so še naprej ostali zvesti podporniki vladne politike. Levica, ki so jo – enako kot na Dunaju – tvorili predvsem radikalni nemški poslanci ter večina liberalno usmerjenih Poljakov in Italijanov, je v primerjavi z močjo, ki jo je predstavljala na Dunaju, v Kroměřížu opazno izgubila na pomenu. Nemoč levice v Kro- měřížu je Füster v spominil opisal z besedami: »Če bi živel Dante v našem času in bi bil v Kroměřížu državnozborski poslanec, bi lahko obogatil spise pekla ali vic v svoji Divini Commedii. Nad nami, ki smo pripadali levici, je visel Damoklejev meč.« 133 Levico je vodil poslanec De Pretis, medtem ko je v vodstvu nemške levice Ludwiga Löhnerja zamenjal poslanec Franz Schuselka. Löhner je v Kroměřížu očitno »opustil« vsenemške sanje in se je aktivno vključil v delo za preobrazbo Avstrije v smislu popolne nacionalne enakopravnosti. 134 V sporazumu med Nemci in Slovani je videl edino možnost za preprečitev obnove absolutizma. Tudi med italijanskimi poslanci levice, ki so na Dunaju nastopali izjemno strnjeno, je v Kroměřížu prišlo do razcepa. Poslanci Tirolske (Trentino) so se pridružili centru in podpirali vlado (npr. Simone Turco), medtem ko so poslanci iz Istre ostali na levici in odločno oponirali vladi. Večja enotnost je vladala med poljskimi predstavnikih levice s Smolko na čelu, ki so si prizadevali za čim večjo avtonomijo Galicije. V njej so videli prvi korak na poti ponovne vzpostavitve samostojne poljske države. Njihovi interesi pa so bili velikokrat v nasprotju z interesi nemški levice, kar je »povzročalo škodljiv razcep sil«. 135 132 Britovšek, Anton Füster in revolucija 1848 v Avstriji, str. 256. 133 Britovšek, Anton Füster in revolucija 1848 v Avstriji, str. 254. 134 V kromeriškem državnem zboru je med drugim izjavil: »Avstrijski Nemci nimamo od Frankfurta ni- česar pričakovati (tam naj se vsaj drugi Nemci zedinijo), prisiljeni smo, da se kolikor najbolje mogoče sporazumemo s Slovani.« Prim.: Karl Kreibich, Die Deutschen und die böhmische Revolution, Berlin 1952, str. 27; citirano po: Dušan Kermavner, Opombe, v: Ivan Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina 1848-1895, I., Ljubljana 1955, str. 398. 135 Britovšek, Anton Füster in revolucija 1848 v Avstriji, str. 263. 51 Delo na ustavi V Kroměřížu je prišla spet v ospredje osnovna naloga državnega zbora, priprava nove ustave. Osnutek kataloga temeljnih pravic človeka in državljana so med 28. novembrom in 10. decembrom obravnavali v vseh devetih oddelkih državnega zbora, med 12. in 19. decembrom pa ga je v drugem branju ponovno obravnaval ustavni odbor. Prvotni, izrazito liberalni Riegerjev osnutek kataloga, pa je v razpravi v oddelkih in v ustavnem odboru dobil bistveno drugačno podobo. 136 Za »realistično« revizijo Riegerjevega predloga je bila najbolj »zaslužna« skupina poslancev centra s Kajetanom Mayerjem in Josefom Lasserjem na čelu. Pod vtisom razmer so ji pritegnili tudi mnogi poslanci, ki so v prvem branju glasovali za prvotni Riegerjev predlog. Njihovo stališče je lepo izrazi češki poslanec Adolf Maria Pinkas, ki je 13. decembra 1848 v ustavnem odboru dejal: »Drugače stojijo stvari marca in maja – od oktobrskih dni smo poraženci. Ne delajmo si iluzij in poskusimo dati razmeram primerno konstitucijo. Ne skrivajmo si, moja gospoda, da reakcija, predtem le strašilo, stoji sedaj utelešena pred nami – zato se gibajmo na praktičnih tleh, ne na tleh trenutno neizvedljivih teorij.« 137 Zavedajoč se pomena poraza oktobrske revolucije na Dunaju za nadaljnjo usodo konstitucionalizma je večina v ustavnem odboru določila prvih treh paragrafov ustave zreducirala na trditev, češ da »državna moč izhaja iz ljudstva« in da jo je treba izrabljati po ustavni poti. Namesto v Riegerjevem osnutku predvidene odprave plemiških pri- vilegijev kot takšnih so med temeljne pravice zapisali odpravo stanovskih privilegijev. Pri vprašanju ukinitve smrtne kazni pa so prvotno besedilo omilili tako, da izrekanje smrtne kazni ne bi bilo možno za politične delikte. Zapletene razmere, v katerih se je znašel ustavni odbor (in državni zbor), najlepše pojasnjuje razprava (18. decembra 1848) ob Pinkasovem predlogu, po katerem naj bi dobili pravico služenja v narodni gardi le ljudje s premoženjem in/ali izobrazbo. Ko je Pinkasu odločno oporekal Rieger (izhajajoč iz načela enakosti državljanov pred zakonom), je vodja centra Kajetan Mayer pribil: »Če bi se znašli v nevarnosti, da zaradi svobode pridemo ob premoženje, se bi raje obrnili nazaj k absolutizmu.« 138 Na zadnji seji ustavnega odbora 19. decembra 1848 so prvotni Riegerjev predlog dopolnili z vsemi spremembami, ki jih je predlagala manjšina in ga poslali v razpravo v plenum. Državni zbor ga je v prvem branju sprejel na seji 21. decembra 1848, potem pa so se poslanci »odpravili« na zaslužene božično-novoletne počitnice. Le nekaj dni zatem se je v razpravo o temeljnih pravicah človeka in državljana vmešal ministrski svet. Na seji 24. decembra 1848 so člani vlade soglasno ugotovili, da je osnutek ustavnega odbora – zaradi v § 1 vsebovanega načela ljudske suverenosti – popolnoma nesprejemljiv. Dne 26. decembra 1848 je vlada izjavila, da se razprave o temeljnih pra- vicah ne bo več udeleževala, dva dni kasneje pa je napovedala, da bo predlog temeljnih pravic izdelala sama. 139 136 Urban, Die tschechische Gesellschaft 1848 bis 1918, str. 112-113. 137 Ibidem. 138 Ibidem. 139 Brauneder, Die Verfassungsentwicklung in Österreich 1848 bis 1918, str. 108. 52 Različni pogledi na sistem vladanja so na začetku januarja 1849 do skrajnosti zaostrili odnose med ministrskim svetom in državnim zborom, ki je spet začel z delom 3. janu- arja 1849. Notranji minister grof Franz Stadion je na seji 4. januarja 1849, ko so začeli z drugim branjem kataloga temeljnih pravic, poslance poskušal prepričati, naj iz osnutka izpustijo načelo ljudske suverenosti, saj da ustava ne sme posegati v »monarhično-kon- stitucionalni princip«. Toda na seji 8. januarja 1849 je njegov nastop kar 177 poslancev označilo za »nesprejemljivo motenje svobodnega izražanja stališč«. 140 Čeprav so se bili poslanci pripravljeni odreči načelu ljudske suverenosti (na seji 10. januarja 1849 so prejeli kompromisni predlog Karla Ullepitscha, po katerem naj bi se o § 1 kataloga pogovorili še z ostalimi člani ustavnega odbora) 141 in nekaterih drugih liberalno formuliranih načel, je bila obsodba Stadionovega nastopa v državnem zboru za vlado kaplja čez rob. V ple- numu se je drugo branje osnutka kataloga temeljnih pravic nadaljevalo vse do 6. marca 1849. Toda vlada se je že na seji 20. januarja 1849 odločila, da bo v primernem trenutku razpustila državni zbor in razglasila ustavo, ki jo bo izdelala sama. V senci zaostrovanja odnosov med vlado in državnim zborom, ki je na svojih zače- tnih sejah (vse do 19. decembra 1848) izgubljal čas in zaupanje ljudstva s pikolovskimi razpravami o vsebini poslovnika, je 22. novembra 1848 nadaljeval z delom pododbor pe- terice ustavnega odbora, ki naj bi izdelal preostali del ustave. Na njegovo delo za ustavno preobrazbo monarhije so pomembno vplivala stališča, ki so jih že na začetku decembra formulirale posamezne najpomembnejše politične grupacije v parlamentu. Nemška levica, ki je opustila svoje centralistične zamisli in se je vedno bolj povezovala s slovansko desnico, se je v programu, ki ga je izdelal Ludwig Löhner, zavzela za federa- lizacijo Avstrije v 5 nacionalno zaokroženih držav: poljsko, češko, slovensko, nemško in italijansko. 142 T am, kjer se narodna avtonomija ne bi mogla vzpostaviti znotraj obstoječih kronovinskih meja, naj bi oblikovali narodnostno enotna okrožja. 143 V skladu z Löh- nerjevim predlogom naj bi slovenska enota obsegala Kranjsko, del Koroške (celovško kresijo na desnem bregu Drave), slovenski del Štajerske in slovenski del Goriške. 144 Pro- gram »Löhnerjeve stranke«, ki je brez pridržkov govoril o »slovenski Avstriji«, povsem enakopravni drugim enotam v federalizirani Avstriji, je med delom slovenskih liberalno usmerjenih politikov naletel na simpatije. Pojavili so se le pomisleki glede neustrezne nacionalne razmejitve na Koroškem in Primorskem. Slovenija je že 8. decembra 1848 ostro kritizirala dejstvo, da program levice na Koroškem za »nacionalno mejo« postavlja Dravo (»čeprav taista dalječ unkraj Celovca seže«) in daje »skorej celo ilirsko primorje, zlasti Istrijo laški deželi«. »Toliko neznanosti v geografii nihče pri deržavnih poslancih iskal ne bil, in težko se je tu zderžati misli, da ta poskus ljudem nesramno oči slepiti, od brezvestnih istrijanskih Laškonov na deržavnem zboru, Defranceschi, Faschinetti in 140 Gottsmann, Der Reichstag von Kremsier und die Regierung Schwarzenberg, str. 599-601. 141 Verhandlungen, IV ., seja 10. 1. 1849. 142 Robert A. Kann, Das Nationalitätenproblem der Habsburgermonarchie. Gesichte un Ideengehalt der nationalen Bestrebungen vom Vormärz bis zur Anflösung des Reiches im Jahre 1918, II., Graz 1964, str. 21-22. 143 Janko Pleterski, »Slovenska Avstrija« levice v dunajskem državnem zboru 1848, v: Janko Pleterski, Pravica in moč za samoodločbo. Med Metternichom in Badinterjem, Ljubljana 2008, str. 36. 144 Slovenija, 8. 12. 1848. Načert ustave, izdan od levice na deržavnim zboru v Kromerižu. 53 pajdašev izvira…« 145 Z enakih pozicij je s programom levice polemiziral Peter Kozler v brošuri Das Programm der Linken des österreichischen Reichstages mit Rücksicht auf Slovenisch- und Italienisch-Österreich (Wien 1848), ki pa se je sprogramom na načelni ravni strinjal. 146 Tudi osnutek »stranke« centra (Mayer), ki je predvideval enotno, bolj ali manj centra- lizirano zvezo »historično političnih individualitet«, v okviru katerih bi (z oblikovanjem nacionalno zaokroženih kresij) upoštevali nacionalne težnje posameznih narodov, za Slovence ni bil sprejemljiv. Slovenija je že 5. decembra ugotavljala, da bo Mayerjev klub »nam narnasprotniši stranka, to je, nemških in birokratskih centralistov«. Bolj kot Ma- yerjev koncept »federativne centralizacije« je Slovencem »ugajal« program slovanske desnice (Palacký), ki je – izhajajoč iz načela federalizacije celotne monarhije – v celoti upošteval zahtevo po zedinjeni Sloveniji. Končno je 13. januarja 1849 pododbor peterice ustavnemu odboru predložil dva osnut- ka ustave. Enega je izdelal František Palacký, drugega Kajetan Mayer. Osnutek Františka Palackýja je – v nasprotju z njegovim septembrskim osnutkom – izhajal iz načela federalizacije monarhije (vključno z Ogrsko in Lombardijo-Benečijo) na podlagi etničnega (nacionalnega) principa. V skladu z njim naj bi Habsburško monarhijo sestavljalo naslednjih osem federalnih enot: 147 1. Nemška Avstrija (sestavljena iz Alpskih dežel z izjemo nenemških delov Štajerske, Koroške in Tirolske in nemških delov Češke, Moravske in Šlezije); 2. Češka Avstrija (sestavljena iz slovanskih delov Češke, Moravske in Šlezije ter ogrske Slovaške); 3. Poljska (sestavljena iz Galicije, Bukovine in rutenskih delov Ogrske); 4. Ilirija (slovenski deli Štajerske, Koroške, Kranjske in Primorske); 5. Italijanska skupina (italijanski del južne Tirolske, Lombardija in Benečija); 6. Jugoslovanska skupina (Hrvaška, Dalmacija in Vojvodina); 7. Madžarska (sestavljena iz Madžarskih delov Ogrske in Sedmograške); 8. Romunska skupina (sestavljena iz Romunov v Avstriji in na Ogrskem). Za razliko od Palackýa, ki je v svojem osnutku predvidel preoblikovanje monarhije v nadvse ohlapno zvezo osmih nacionalnih držav, ki naj bi imele široko avtonomijo, se je moravski poslanec Kajetan Mayer v svojem osnutku omejil le na ozemlje kasnejše Cislajtanije. Mayer je želel Avstrijo (brez Ogrske in Lombardije-Benečije) zgraditi na podlagi načela »federativne centralizacije«. Prepričan, da je v prejšnjem režimu tičala glavna ovira za enakopraven razvoj avstrijskih narodov v politični represiji (vlada je bila sicer nemška ali najmanj nemško govoreča, toda v enaki meri kot Slovane je zatirala tudi Nemce), se je zavzel za oblikovanje demokratično oblikovane centralizirane države, ki bi se naslonila na zgodovinske dežele. Poleg osrednjega državnega zbora naj bi tudi 145 Ibidem. 146 Podrobneje o Kozlerjevih stališčih: Pleterski, »Slovenska Avstrija« levice v dunajskem državnem zboru 1848, str. 35-45. 147 Gottsmann, Der Reichstag von Kremsier und die Regierung Schwarzenberg, str. 52; Klíma, Česi a Němci, str. 164; Morawa, Franz Palacký, str. 166-167; Hantsch, Die Nationalitätenfrage, str. 45. 54 posamezne dežele imele predstavniška telesa z relativno velikimi pristojnostmi, znotraj nacionalno mešanih dežel pa naj bi oblikovali posebna »nacionalna okrožja« (z okrožni- mi zbori), s pomočjo katerih bi na najnižjem nivoju (tudi v občinah) zagotavljali načelo nacionalne enakopravnosti. 148 Ustavni odbor je začel razpravo o obeh predlogih 22. januarja 1849, na dan, ko so v plenumu začeli z drugim branjem kataloga temeljnih pravic človeka in državljana. Že ob začetku razprave se je pokazalo, kako prav je imel slovenski poslanec Gorjup, ko je (na seji 22. januarja 1849) kot glavno nalogo ustavnega odbora označil odkritje najprimernejšega načina za izognitev »nadvlade« večjih narodov nad manjšimi. 149 Urediti Avstrijo tako, »da bodo njeni narodi radi živeli v njej« 150 (Palacký), pa je bila vse prej kot lahka naloga, saj so poslanci različnih narodov gledali na problem iz različnih zornih kotov. Poslanci tistih narodov, ki so se počutili ogrožene (zlasti Rusinov, Slovencev in Itali- janov), so na to vprašanje praviloma odgovarjali s predlogi za razdelitev dežel po naci- onalnih kriterijih. Na seji ustavnega odbora 22. januarja 1849 se je npr. za »nacionalno« razdelitev Tirolske zavzel italijanski poslanec Turco, za oblikovanje posebne slovenske enote pa poslanec Matija Kavčič. Poslanci večjih narodov (Nemcev, Čehov in Poljakov) pa so v veliki večini deljenju dežel po nacionalnih kriterijih nasprotovali. Na isti seji sta proti nacionalni členitvi države govorila poljski poslanec Ziemałkovski in nemški poslanec Hein. Naslednji dan je proti nacionalnim konceptom govoril tudi češki poslanec Pinkas. 151 Med kresanjem mnenj so se v razpravi pojavljali tudi povsem novi predlogi. Eden izmed zanimivejših je bil predlog slovenskega poslanca Matije Kavčiča, ki je predvideval razdelitev Avstrije v 14 nacionalno zaokroženih »nacionalnih« enot: 1. Češki del Češke (Böhmen) – Čehovija; 2. Nemški del Češke; 3. Spodnja, Zgornja Avstrija in Salzburg; 4. Nemška Štajerska in Koroška; 5. Slovenija (iz slovenskega dela Štajerske, Kranjske in slovenskega dela Primorja); 6. Šlezija; 7. Moravska; 8. Nemška Tirolska in Vorarlberg; 9. italijanski del Tirolske; 10. italijanski del Primorske; 11. Dalmacija; 12. Poljska ali Mazurska- -Galicija; 13. Rutenska Galicija; 14. Bukovina. 152 Na koncu je večina ustavnega odbora (na seji 25. januarja 1849) za podlago razprave vendarle sprejela Mayerjev ustavni osnutek. 153 (Palacký, ki se je odrekel zahtevi po uveljavitvi češkega državnega prava, za svoj predlog ni dobil niti podpore svojih rojakov, zato je 3. februarja izstopil iz ustavnega odbora). Do 4. marca 1849, ko se je ustavni odbor zbral na svoji zadnji seji, so prvotni osnutek dodobra 148 Hantsch, Die Nationalitätenfrage, str. 45-46. 149 Burian, Die Nationalitäten in 'Cisleithanien' und das W ahlrecht der Märzrevolution 1848/49, str. 178, 182. 150 Ibidem. 151 Burian, Die Nationalitäten in 'Cisleithanien' und das Wahlrecht der Märzrevolution 1848/49, str. 179. 152 Nacionalne enote, ki jih je predvidel, niso bile povsem nacionalno homogene. Tako je predvideval dvo- jezično (češko-nemško) Moravsko, trijezično (češko-nemško-poljsko) Šlezijo in celo štirijezično (ukra- jinsko-romunsko-nemško-madžarsko) Bukovino. Kavčičev predlog je predvideval okrnjeno Slovenijo, saj vanjo ni vključil »slovenskega etničnega ozemlja« na Koroškem. Prim.: Gottsmann, Der Reichstag von Kremsier und die Regierung Schwarzenberg, str. 63. 153 Tržaški poslanec Ferdinand Gobbi je kritiziral tako Mayerjev kot Palackýjev osnutek. Izhajajoč iz »načela medsebojne konvenience« je predlagal, da bi se morali pri reorganizaciji monarhije na vsakem »problematičnem« območju od primera do primera odločiti, ali bodo uporabili historično ali etnično načelo. Sprejeti Mayerjev osnutek je kot priloga objavljen v: Gottsmann, Der Reichstag von Kremsier und die Regierung Schwarzenberg, str. 122-133. 55 »izpilili« in dodelali. Končno besedilo ustave je bil kompromis, ki je sicer vseboval celo kopico nasprotujočih si elementov, ki pa je vendarle bil sprejemljiv za večino. 154 Osnutek ustave naj bi v dneh med 7. in 14. marcem obravnavali v posameznih »oddelkih« par- lamenta, 15. marca 1849 pa naj bi o njem razpravljali še v plenumu. Toda do razprave v oddelkih in v plenumu ni nikoli prišlo. Osnutek kromeriške ustave Prvo poglavje osnutka ustave (Državno območje in njegova razdelitev) 155 je »avstrijsko cesarstvo« definiralo kot nedeljivo, ustavno dedno monarhijo (§ 1), sestavljeno iz 14 dežel kasnejše Cislajtanije (§ 2). 156 Šlo je za vsebinsko enako rešitev kot v Pillersdorfovi ustavi, s katero so želeli premostiti nasprotje med željo po ozemeljski celovitosti avstrijskega cesarstva (v obsegu iz leta 1804) in političnim razvojem na Ogrskem in v Lombardiji- -Benečiji. (Na zadnji seji ustavnega odbora 4. marca 1849 so poslanci sklenili, da mora ustava veljati na celotnem območju cesarstva, da pa bo najprej stopila v veljavo v tistih deželah, ki so zastopane v državnem zboru). Meje dežel, povezanih v nekakšno avstrijsko federacijo, naj bi ostale nespremenjene, znotraj dežel pa je osnutek uvajal posebna okrož- ja (predvidenih je bilo 10 okrožij v Galiciji, 9 na Češkem, 4 na Moravskem, 3 v Spodnji Avstriji in po 2 na Tirolskem in Štajerskem), ki naj bi jih oblikovali z največjim možnim upoštevanjem nacionalnih razmer (§ 3). Nacionalno homogena okrožja, katerih obseg naj bi določili s posebnim zakonom, naj bi bila instrument nacionalne enakopravnosti na najnižjem nivoju. 157 Vsaka zvezna dežela naj bi bila »nedeljiv organični sestavni del« cesarstva in v odnosu do drugih dežel popolnoma enakopravna (§ 4). Drugo poglavje osnutka (Državljanske pravice) je vsebovalo modificirani osnutek kataloga temeljnih pravic, ki ga je plenum državnega zbora v prvem branju sprejel že 21. decembra 1848. (Dva dni kasneje so ga objavili v prilogi Wiener Zeitung). 158 Katalog je izhajal iz načela ljudske suverenosti (§ 1) in z odpravo vseh stanovskih predpravic (tudi predpravic plemstva) uveljavljal enakost državljanov pred zakonom (§ 3). V njem so bile zapisane vse bistvene temeljne pravice človeka in državljana: jamstvo osebne svobode (§ 4), javne in ustne sodne obravnave (§ 5), ukinitev smrtne kazni za politične delikte (§ 154 Gottsmann, Der Reichstag von Kremsier und die Regierung Schwarzenberg, str. 72-87. 155 Ustava je objavljena v: Bernatzik, Die österreichischen Verfassungsgesetze, str. 113-132. 156 Dežele, za katere je veljala ustava, so bile: 1. Kraljestvo Češka; 2. Kraljestvo Galicija in Lodomerija s Kra- kovom; 3. Kraljestvo Dalmacija; 4. Nadvojvodina Avstrija pod Anižo; 5. Nadvojvodina Avstrija nad Anižo brez četrti Inn (Innviertel); 6. Vojvodina Salzburg z Innviertlom; 7. Vojvodina Štajerska; 8. Vojvodina Koroška; 9. Vojvodina Kranjska; 10. Vojvodina Šlezija; 11. Mejna grofija Moravska; 12. Poknežena grofija Tirolska s Vorarlbergom; 13. Primorska; 14. Bukovina. 157 Hantsch, Die Nationalitätenfrage, str. 47. 158 Katalog temeljnih pravic je objavljen v: Bernatzik, Die österreichischen Verfassungsgesetze, str. 133-145; prim. tudi: Wilhelm Brauneder, Zum Wesen der Grundrechte des 'Kremsier Verfassungsentwurfs', v: Österreichische Juristenzeitung 44, 1989, str. 417-419; Ernst Hanisch, Die Vision der Bürgergesellschaft und die Revolution 1848-1849 in Österreich, v: Kroměřížský sněm 1848-1849 a tradice parlamentarismu v střední Evropě, Kroměříž 1998, str. 85-86; Ladislav Soukup, Občanská práva a svobody v kroměřížském návrhu ústavy, v: Kroměřížský sněm 1848-1849 a tradice parlamentarismu v střední Evropě, Kroměříž 1998, str. 31-36. 56 6), nedotakljivost stanovanja (§ 7), tajnost pisem (§ 8), pravica peticioniranja in zbiranja podpisov (§ 9), neomejena pravica do izseljevanja (§ 10), zborovalna pravica (§ 11) in pravica do združevanja v društva (§ 12), svoboda veroizpovedi in javnega opravljanja verskih obredov (§ 13) ter polna enakopravnost verskih skupnosti (§ 14). § 15 je napovedal, da bodo odnos med državo in cerkvijo (zlasti glede cerkvenega premoženja, volitev cerkvenih predstojnikov in pogojev za nadaljnji obstoj in delovanje samostanov in redov) definirali s posebnimi zakoni. Z določilom, da razlika v religiji ne more biti razlog za razlike v pravicah in dolžnosti državljanov (§ 16), je dodatno posegel v nekatere predpravice katoliške cerkve. V duhu verske in državljanske enakopravnosti je bil zasnovan tudi § 17, ki je predvidel (v nasprotju z obstoječim občim državljanskim zakonikom iz leta 1811) uvedbo obvezne civilne poroke in odpravo cerkvenega poročnega zadržka verske različnosti. 159 § 18 je zagotavljal svobodo raziskovanja in poučevanja, § 19 pravico do splošne iz- obrazbe v javnih učnih zavodih pod državnim nadzorom, § 20 pa svobodo izražanja mnenj v ustni in pisni obliki. V § 21 je bila zagotovljena enakopravnost vseh ljudstev (Volksstämme) in njihovih jezikov: »Vsa ljudstva v državi so enakopravna. Vsako ima neodtujivo pravico do varovanja in negovanja svoje nacionalnosti nasploh, in še posebej do varovanja in negovanja svojega jezika. Enakopravnost vseh v deželi običajnih jezikov v šoli, uradu in javnem življenju jamči država«. 160 (Po zaslugi dr. Lovra Tomana so se omenjenega paragrafa »spomnili« pri izdelavi decembrske ustave leta 1867). V ostalih členih pa je katalog med drugim zagotavljal državno zaščito lastnine (§ 22), napovedal odpravo fevdalnih oblik lastnine (§ 23), predvidel splošno obdavčitev državljanov (§ 24), uvajal splošno vojaško obveznost – bodisi v vojski ali v nacionalni gardi (§ 27) in vojsko podrejal civilnim oblastem, zakonom in sodiščem (§ 28). Tretje, najobsežnejše poglavje ustave, je v §§ 33-131 natančno definiralo razdelitev oblasti in pristojnosti cesarja ter državnega, deželnih in okrožnih (ter občinskih) od- borov. Sistem oblasti je bil koncipiran v smislu načel »visokega konstitucionalizma«, po katerem naj bi izvršilno oblast delila cesar in od njega imenovani ministrski svet (§ 38), zakonodajno pa cesar in državni zbor oz. posamezni deželni (in okrožni) zbori (§ 35). Sodno oblast naj bi na celotnem ozemlju države izvajali (v imenu cesarja) s pomočjo nezamenljivih sodnikov in na podlagi enakih zakonov (§ 39). Pristojnosti cesarja so bile izjemno velike. Čeprav je moral priseči na ustavo in svojo oblast izvajati le v skladu z njo, mu je osnutek med drugim podeljeval pravico do imenovanja in razreševanja ministrov ter visokih državnih uradnikov-namestnikov (§§ 45 in 64), sankcioniranja in razglaša- nja zakonov (§ 46), torej pravico suspenzivnega veta, sklicevanja, odgoditve in razpusta državnega zbora (§ 49), sklepanja mednarodnih pogodb (§ 47, 48) in odločanja o vojni ter zakonodajne iniciative. Osnutek ustave je predvidel oblikovanje dvodomnega državnega zbora (Reichstag). »Ljudski« (poslanski) zbornici (Volkskammer) ob strani naj bi stala »zbornica dežel« 159 Prim.: Janez Cvirn, Boj za sveti zakon. Prizadevanja za reformo poročnega prava od konca 18. stoletja do druge svetovne vojne, Zbirka Zgodovinskega časopisa 30, Ljubljana 2005, str. 18-19. 160 Hugo Hantsch je zapisal: »Es kann wohl kein Zweifel bestehen, daß im Kremsier wirklich die Basis für ein friedliches Zusammenleben und Zusammenwirken der Völker Österreichs gefunden worden war.« − Hantsch, Die Nationalitätenfrage, str. 47. 57 (Länderkammer), ki bi »potrjevala« federalistično strukturo države (§ 73). »Ljudska zbornica« naj bi štela 360 poslancev, ki bi jih izvolili na podlagi relativno široke volilne pravice (§ 94). Aktivno volilno pravico naj bi imel vsak 24-let star avstrijski državljan, ki je imel polne državljanske pravice in je plačeval določen znesek direktnih davkov (§ 95), 161 pasivno volilno pravico pa najmanj 28-let star avstrijski državljan z najmanj enoletnim stalnim prebivališčem v državi (§ 97). 280 poslancev naj bi izvolili v »navadnih« volilnih okrajih, 80 volilnih okrajev pa je bilo zagotovljeno velikim mestom (§ 94). Zakonodajno obdobje poslanske zbornice naj bi trajalo 3 leta (§ 98). Za razliko od frankfurtskih in prvih državnozborskih volitev 1848. naj bi bile volitve direktne. Za izvolitev poslanca naj bi bila dovolj relativna večina, vendar ob udeležbi najmanj četrtine volilnih upravičencev (§ 96). V nacionalno homogenih okrožjih naj bi oblikovali najmanj dva in največ tri volilne okraje (§ 96). Zbornica dežel naj bi bila sestavljena iz delegatov deželnih zborov. Vsako deželo naj bi zastopalo 6 poslancev, dežele, razdeljene v okrožja, pa obvezno tudi predstavniki okrožnih zborov (§ 99). Pravico do izvolitve v zbornico dežel naj bi imeli le tisti deželni poslanci, ki so dopolnili 33 let starosti (§ 101). Poslanski mandat naj bi trajal 6 let, toda vsake tri leta naj bi zamenjali polovico predstavnikov deželnih in okrožnih zborov (§ 100). V skladu z načelom »federativne centralizacije« naj bi imela vsaka dežela pravico do lastnega deželnega zbora (§ 110). Deželne ustave naj bi samostojno izdelali »ustavodajni deželni zbori« (§ 111), ki naj bi začeli z delom takoj po koncu zasedanja ustavodajne skupščine. Pri izdelavi deželnih ustav bi morali obvezno upoštevati naslednja načela: 1. volitve morajo biti direktne, 2. za aktivno in volilno pravico ne sme biti strožjih pogojev, kot veljajo za volitve v »ljudsko zbornico« državnega zbora, 3. pri oblikovanju volilnih okrajev je treba upoštevati nacionalne razmere, 4. obravnave deželnega zbora morajo biti javne, ob upoštevanju polne enakopravnosti deželnih jezikov, 5. z ustavo določeni delokrog dežel deželne oblasti ne smejo prekoračiti (§ 112). V nacionalno mešanih de- želah naj bi za reševanje morebitnih nacionalnih problemov ustanovili posebna »častna razsodišča« (§ 113). V sladu s § 114 naj bi bile zakonodajne pristojnosti deželnih zborov omejene le na deželne finance (razpolaganje z deželnim fondom in deželnimi posestvi, določanje de- želnih doklad za pokrivanje deželnih izdatkov, upravljanje z deželnimi dolgovi, določanje deželnega proračuna in sprejem zaključnega računa), »politične deželne zadeve« (podpi- ranje znanosti in umetnosti, nadzor nad duhovnimi ustanovami, organizacija ubožnih in humanitarnih ustanov ter bolnišnic, izdajanje poselskih, požarnih in gradbenih redov) in na gospodarske zadeve (pospeševanje kmetijstva, obrti in prometa, ustanavljanje hranilnic, posojilnic in hipotekarnih bank, izgradnja deželnih prometnic in organizacija javnih del). Pri urejanju šolskih, verskih in policijskih zadev bi se morali deželni zbori strogo držati državne zakonodaje (§ 115). Vsak sklep deželnega zbora naj bi dobil moč obvezujočega deželnega zakona šele po cesarjevi sankciji (§ 117). Še ožje je ustavni osnutek definiral pristojnosti okrožnih zborov. Odgovorni naj bi bili predvsem za občinske zadeve (nadzor nad občinami, reševanje sporov med občinami, odločanje o domovinski pravici), vzdrževanje okrožnih prometnic, ustanavljanje hranilnic 161 Davčni cenzus naj ne bi presegal višine 5 gld direktnih davkov. 58 in posojilnic ter urejanje vseh tistih lokalnih zadev, ki se dotikajo več občin okrožja (§ 125). Poleg tega naj bi imeli (ob upoštevanju državnih in deželnih zakonov) tudi določen vpliv na določanje učnega jezika v šolah (§ 126). Četrto poglavje ustavnega osnutka je določalo organizacijo in pristojnosti sodne veje oblasti. Sodstvo naj bi bilo ločeno od uprave (§ 137), organizacijo sodišč z doživljenjsko imenovanimi sodniki pa naj bi natančno definiral poseben zakon (§ 133). Za odločanje o sporih glede kršitev ustavnih (temeljnih) pravic je osnutek uvajal najvišje državno sodišče (§ 139), ki naj bi bilo edino pristojno tudi za razsojanje o ministrskih obtožbah in zarotah (ali atentatih) zoper osebo cesarja, državni ali deželne zbore (§ 140). Peto poglavje ustavnega osnutka je v § 141 napovedovalo izdajo posebnega zakona o položaju državnih uradnikov, šesto je vsebovalo določila glede financ (§ 142 je izključ- no pristojnost sprejemanja proračuna dajal »ljudski zbornici«), sedmo se je dotikalo organizacije in pristojnosti oboroženih sil (vojske in nacionalne garde), osmo (splošne določbe) pa je za državne barve razglašalo belo-rdeče-zlate barve Habsburško-Lotarinške hiše (§ 154). § 155 je za prestolnico cesarstva in s tem za sedež vlade in državnega zbora razglašal Dunaj. V devetem poglavju so bila določila glede revizije ustave. Za vsakršno spremembo ustave je bila potrebna dvotretjinska večina v obeh zborih državnega zbora (§ 159) in cesarjeva sankcija (§ 160). V prehodnih določbah so bili navedeni še kriteriji za volitve ustavodajnih deželnih zborov in napoved izdaje zakona o razmejitvi okrožij, volilnega zakona in zakona o uvedbi ustave. Razpust parlamenta Od obsodbe pritiska vlade na državni zbor glede načela ljudske suverenosti (8. janu- arja 1849) so se nasprotja med vlado in državnim zborom hitro zaostrovala. 162 V kritiki vlade se je »desnica« vse bolj zbliževala z »levico«, zato se je ministrski svet na seji 20. januarja 1849 končno odločil, da v primernem trenutku razpusti državni zbor in razglasi oktorirano ustavo. 163 Ministrski predsednik knez Schwarzenberg je pripravo ustave zaupal notranjemu ministru grofu Franzu Stadionu, ki je prvi osnutek končal že 25. januarja 1849. Pri končni redakciji ustave v februarju 1849 so nato sodelovali vsi člani vlade in se pri tem niso ozirali po »zunanjih« vzorih, ampak predvsem po Pillersdorfovi ustavi iz aprila 1848. To je bilo v skladu z idejo ministrskega predsednika Schwarzenberga, ki je že 26. decembra 1848 poudaril, da bi bilo treba obstoječo ustavo zgolj nekoliko revidirati. Liberalno usmerjeni ministri (finančni minister Krauß, notranji minister Stadion in pravosodni minister Alexander Bach) so sicer uspeli ohraniti nekatera bistvena načela konstitucionalizma, toda na zahtevo kneza Windischgraetza so iz ustavne listine izločili katalog temeljnih pravic človeka in državljana, ki naj bi ga vsebovale deželne ustave oz. poseben zakon. 164 162 Prim.: Thomas Kletečka, Die Genese des Regierungsbeschlusses zur Auflösung des Kremsier Reichstages, v: Kroměřížský sněm 1848-1849 a tradice parlamentarismu v střední Evropě, Kroměříž 1998, str. 209-220. 163 Gottsmann, Der Reichstag von Kremsier und die Regierung Schwarzenberg, str. 88-114. 164 Brauneder, Die Verfassungsentwicklung in Österreich 1848 bis 1918, str. 121-123. 59 Ministrski predsednik knez Schwarzenberg je ustavo in patent o državljanskih pravicah 1. marca 1849 predložil cesarju Francu Jožefu, ta pa ga je 4. marca 1849 sankcioniral. Hkrati se je podpisal pod manifest, s katerim je utemeljeval razpust parlamenta. Dne 6. marca 1849 zvečer, dan preden naj bi se začela posvetovanja o ustavnem osnutku v oddelkih parlamenta, je notranji minister Stadion iz Olomouca prišel v Kroměříž in provladnim poslancem (med njimi je bil tudi dr. Karl Ullepitsch) zaupno povedal, da se je vlada odločila za razpustitev parlamenta in razglasitev oktroirane ustave. Toda na njegovo presenečenje so tudi »vladi zvesti« poslanci odločno nasprotovali razpustitvi par- lamenta. 165 Od Stadiona so zahtevali, naj vlada prekliče svoj sklep. Stadion jim je obljubil, da bo poskušal vplivati na svoje kolege v vladi, da bi umaknili od cesarja že sankcioniran dekret. Toda ta zadnji poskus, da bi rešili državni zbor, je propadel. Dne 7. marca 1849 zjutraj so poslanci, ki so prišli na zasedanje, našli nadškofijski dvorec v Kroměřížu obdan z vojaškim kordonom. Na vratih je bil obešen cesarski manifest, s katerim jim je bilo sporočeno, da je državni zbor razpuščen in da je vlada po poti oktroia razglasila novo ustavo za celotno monarhijo. To je bila zmaga monarhične suverenosti nad suverenostjo ljudstva, o čemer so se lahko prepričali tudi poslanci. Dotlej priviligirani poslanci so bili ob odhodu iz Kroměříža strogo kontrolirani. Nekateri med njimi, kot npr. Goldmark, Violand, Kudlich in Füster so Kroměříž zapustili v begu in se odpravili v egzil (ZDA). Večina poslancev kromeriškega parlamenta je bila tudi v petdesetih letih pod strogim policijskim nadzorom. Kudlicha, Violanda, Goldmarka in Füstra so – kot veleizdajalce – na tajnem veleizdajniškem procesu 14. marca 1856 obsodili celo na smrt v odsotnosti. 166 Cesarski manifest, datiran s 4. marcem 1849, je jasno izražal stališče kontrarevolucije in pojasnjeval vzroke, ki da so vlado pripeljali do razpusta parlamenta. Cesar je v manifestu očital parlamentu, da je delal ustavo po teoriji, »ki je dejanskim razmeram v državi docela nasprotna« in da je njegova počasnost dajala potuho nemirnim elementom na Dunaju in na Ogrskem. »Zmage našega orožja na Ogrskem«, je na koncu pristavil cesar, »nam dajejo povod, da prerod Avstrije sami postavimo na trdno podlago in sicer prerod cele države, ne pa samo teh delov, ki so zastopani v Kroměřížu. Sklenili smo torej dati svojim naro- dom obljubljene pravice, svoboščine in politične pravice iz prostega nagona in iz lastne cesarske moči – enako oddaljene od tesne centralizacije kakor tudi razdirajočega razida«. Oktroirana (marčna) ustava (4. 3. 1849) Oktroirana ustava, 167 ki so jo 14. marca 1849 v prilogi v prevodu objavile tudi Novice, se je od ustavnega osnutka, ki so ga izdelali poslanci v pokopanem parlamentu, razli- kovala v več pomembnejših »podrobnostih«. Še najmanjše so bile razlike na področju temeljnih pravic človeka in državljana. Marčna ustava ni bistveno okrnila standarda, 165 Morawa, Franz Palacký, str. 168. 166 Britovšek, Anton Füster in revolucija 1848 v Avstriji, str. 278; Gottsmann, Der Reichstag von Kremsier und die Regierung Schwarzenberg, str. 605. 167 Bernatzik, Die österreichischen Verfassungsgesetze, str. 150-167; Klíma, Česi a Němci, str. 168-171. 60 ki je bil dosežen v teku revolucije. V tretjem poglavju ustave so bile zapisane nekatere bistvene temeljne državljanske pravice, ki naj bi veljale za celotno ozemlje monarhije: enakost pred zakonom (§ 27), dostopnost javnih služb (§ 28), zaščita lastnine (§ 29) in svoboda gibanja ter izseljevanja (§ 25). § 5 prvega poglavja (O državi) je uveljavljal načelo nacionalne enakopravnosti: »Vsa ljudstva (Volksstämme) so enakopravna in vsako ima neodtujivo pravico do varovanja in negovanja svoje narodnosti in jezika«. 168 § 26 pa je še enkrat poudarjal, da je podložništvo za vedno ukinjeno. V patentu za »kronske dežele« o političnih pravicah, ki je izšel hkrati z ustavo (4. marca 1849), je bila za cislajtanske dežele zagotovljena še svoboda veroizpovedi (§ 1) in javnega opravljanja verskih obredov (§ 2), 169 svoboda raziskovanja in poučevanja (§ 3), pravica do splošne izobrazbe v javnih učnih zavodih pod državnim nadzorom (§ 3), svoboda izražanja mnenj v ustni in pisni obliki (§ 5), pravica peticioniranja in zbiranja podpisov (§ 6), pravica do združevanja (§ 7), jamstvo osebne svobode (§ 8, 9), nedotakljivost sta- novanj (§ 10) ter tajnost pisem (§ 11). Za razliko od kromeriškega ustavnega osnutka je marčna ustava veljala za celotno območje avstrijskega cesarstva (torej tudi za Ogrsko in Lombardijo-Benečijo), ki naj bi tvorilo tudi enotno carinsko in trgovinsko območje (§ 7) in pravno območje (§ 23). 170 T oda ustava je ločevala med cislajtanskimi deželami in preostalimi deli monarhije. Patent o političnih pravicah (4. marca 1849) ni veljal v deželah ogrske krone, v § 77 napovedane deželne ustave (vlada jih je izdala konec leta 1849 in na začetku leta 1850) pa naj bi dobile le cislajtanske dežele. Nasproti njim je ustava postavila »razbito« Ogrsko. Z oblikovanjem posebnega upravnega okrožja »vojvodstvo Srbija« (§ 72), ki naj bi zagotavljal cerkveno in narodnostno avtonomijo srbskemu prebivalstvu v Banatu, podelitvijo »popolne sa- mostojnosti« s Primorjem in Reko »povečani« Hrvaški-Slavoniji (§ 73) in Sedmograški (§ 74), je vlada želela Ogrsko ponižati in kaznovati. Stara ogrska ustava je bila izničena, Ogrska naj bi postala le ena izmed »kronskih dežel«. Največje razlike med obema ustavama pa so bile v sistemu vladanja. Slednji je sicer ustrezal principom »visokega konstitucionalizma«, toda zaradi velikih (pred)pravic cesarja je bil precej omejen. Cesar, katerega oseba je bila sveta in nedotakljiva (§ 14), naj bi sicer ob kronanju prisegel na ustavo (§ 13), toda pristojnosti, ki mu jih je podeljevala ustava, so bile tako velike, da je v resnici postal osrednja figura avstrijskega političnega sistema. Bil je vrhovni poveljnik armade (§ 15), imel je pravico odločanja o vojni in miru (§ 16), sklepanja pogodb s tujimi državami (§ 17), razglašanja zakonov in odlokov (§ 18) ter imenovanja in odpuščanja ministrov ter visokih državnih uradnikov (§ 19). Ministri so bili politično 168 Nacionalna enakopravnost je bila zagotovljena v manj poudarjeni obliki kot v § 21 kromeriškega ustav- nega osnutka. 169 § 2 se je v slovenskem prevodu (Novice, 14. 3. 1849) glasil: »Vsaka od postave spoznana cerkev in vera ima pravico, službo božjo očitno v družbi opravljati; ona vredjuje in oskerbuje svoje zadeve samostojno; ostane v posestvu in vživanju naprav, štifting in denarnic, ki so za njene duhovske, šolske in dobrodelne namene narejene; vunder je, kakor vsako drugo družtvo, splošnim državnim postavam podložna.« 170 Veljavnost občega državljanskega zakonika (ODZ) iz 1811 so »raztegnili« tudi na ogrske dežele, kjer dotlej ni veljal. 61 odgovori njemu, medtem ko so bili državnemu zboru – preko predvidenega najvišjega državnega sodišča kot ustavnega sodišča – odgovorni zgolj v kazenskopravnem smislu. 171 Nosilec izvršilne oblasti na celotnem območju cesarstva je bil izključno cesar. Svojo oblast naj bi izvajal preko njemu odgovornih ministrov in njim podrejenih uradnikov (§ 84). Izjemne so bile tudi njegove predpravice na zakonodajnem področju. Ustava mu je dajala pravico do absolutnega veta (§ 66), s formulacijo, da zakonodajno oblast izvaja v sodelovanju z državnim oz. deželnimi zbori (§ 37), pa je bistveno okrnila zakonodajne pristojnosti predstavniških teles. V njihove inergence je dodatno posegal tudi § 87, ki je cesarju dajal pravico, da v času, ko državni zbor (oz. deželni zbori) ne zaseda(jo), po po- trebi izdaja nujne zakone. Šlo je za t. i. »Notverordnungsrecht«, ki je bil kasneje vključen tudi v februarsko (§ 13) in decembrsko (§ 14) ustavo. 172 Vlogo vlade je dodatno zmanjšal § 96, ki je predvidel ustanovitev državnega sveta (Reichsrat) kot posebnega posvetovalnega telesa krone, sestavljenega iz članov, ki bi jih imenoval cesar. Oktroirana ustava je predvidela dvodomni parlament (§ 38). Zgornji dom (das Ober- haus) naj bi sestavljali poslanci, ki bi jih na Dunaj pošiljali posamezni deželni zbori. Šte- vilo poslancev zgornjega doma naj ne bi presegalo polovice poslancev spodnjega doma. § 41 je napovedoval, da bo razdelitev mandatov po deželah za zgornji dom natančneje določil volilni zakon. Vsak deželni zbor naj bi na Dunaj poslal po dva poslanca, preo- stale poslance pa naj bi – ob upoštevanju števila prebivalstva – deželni zbori izvolili iz vrst najvišje obdavčenih (najmanj 500 gld direktnega davka) vsake dežele (§§ 41-42). S tem »prvi dom« ni bil v celoti sestavljen iz voljenih poslancev, ampak je imel bolj značaj zbornice »odposlancev« deželnih zborov. Spodnji dom (das Unterhaus), kot je marčna ustava poimenovala poslansko zbornico, naj bi sestavljali voljeni poslanci, ki bi jih volilni upravičenci izvolili na direktnih volitvah (§ 43). Ustava je predvidela z davčnim cenzu- som omejeno volilno pravico (§ 43), ki naj bi jo podrobneje definiral napovedani volilni zakon. Na podeželju in v mestih z manj kot 10.000 prebivalci davčni cenzus ne bi smel biti nižji od 5 gld direktnega davka, v mestih z več kot 10.000 prebivalci pa naj bi znašal 10 gld direktnega davka (§ 44). Pri oblikovanju volilnih okrajev naj bi izhajali iz načela, da bi na vsakih 100.000 prebivalcev prišel najmanj 1 poslanec (§ 44). Volitve naj bi bile direktne, vendar javne in ustne (§ 46). Mandat članov spodnjega doma naj bi trajal 5 let (članov zgornjega doma pa kar 10 let), vsak poslanec pa bi pri nastopu svoje funkcije moral priseči cesarju in na ustavo (§ 52). § 63 je poslancem zagotavljal delno imuniteto, § 64 pa je obema domoma dajal pravico, da si samostojno izdelata poslovnik. Sestavo in pristojnosti deželnih zborov, ki naj bi stopili na mesto nekdanjih deželnih stanov (§ 77 je stare »stanovske ustave« razveljavljal), naj bi določile posebne deželne ustave. V skladu s § 78 naj bi struktura deželnih zborov upoštevala »vse deželne interese«, kar je jasno napovedovalo, da bodo bodoči deželni zbori nekakšna »zastopstva intere- sov«. Deželni redi, ki so izšli konec leta 1849, so to napoved v celoti potrdili. V skladu z njimi naj bi bili deželni zbori »novostanovska« predstavništva, ki bi izražala interese 171 Brauneder, Die Verfassungsentwicklung in Österreich 1848 bis 1918, str. 126. 172 Podrobneje o tem: Gernot D. Hasiba, Das Notverordnungsrecht in Österreich (1848-1917). Notwendigkeit und Mißbrauch eines 'staatserhaltenden Instruments'. Studien zur Geschichte der österreichisch-unga- rischen Monarchie 22, Wien 1985. 62 veleposesti, meščanstva, gospodarstva in kmetov. Seveda pa so bile njihove pristojnosti izjemno omejene. Reakcije na oktroirano ustavo Reakcije javnosti na oktroi ustave so bile zanemarljive, kar kaže na nizek prestiž dr- žavnega zbora. Velika večina avstrijskih Nemcev oktroirani ustavi ni nasprotovala, saj je tudi »vsiljena« ustava zadovoljila njihovo bistveno zahtevo po ljudskem predstavništvu. Zadovoljni so bili, da je ustava »zaključila« revolucijo: »Ne stojimo več na tleh revolucije, ampak konstitucije. Imamo pravice in vemo, katere so. Imamo dolžnosti in vemo, kako se imenujejo. Iz dvomov, zmešnjav in teme smo končno krenili k jasnosti in resnici.« 173 Nekoliko preveč centralistična se je zdela le mali skupini »federalistov« z Moritzom von Kaiserfeldom in Andrianom Werburgom na čelu. Na Dunaju, ki je bil še vedno pod obsednim stanjem, so novo ustavo »pozdravili« s slovesno iluminacijo (razsvetljeno mesto so »krasile« slike cesarja, kneza Windischgraetza, Jelačića in Radetzkega), 174 ki je bila seveda prisiljena. 175 Le 33 poslancev (od tega 17 čeških) je zmoglo pogum, da se je ob izdaji ustave podpisalo pod protest, ki je oktroi odločno zavračal. (Med njim je bil tudi slovenski poslanec Anton Černe). Dne 21. marca 1849 je sledil memorandum čeških poslancev s Palackým na čelu. Memorandum je obžaloval, da je vlada prekinila prizade- vanja za preobrazbo monarhije v federacijo enakopravnih narodov in obsodil razpust državnega zbora. Najostreje pa je razpust parlamenta obsodilo društvo Slovanská Lípa, ki je zahtevala uveljavitev ustave, izdelane v pokopanem parlamentu. Tudi na Slovenskem je bila oktroirana ustava deležna deljenih reakcij. Med kmečkim prebivalstvom oktroirana ustava ni povzročila kakšnega razburjenja. Oroslav Caf je v pismu Muršcu 18. marca 1849 zapisal, da se kmečko prebivalstvo zanjo sploh ne zmeni: »Ljudstvo je mirno ino mlačno, ino malo kaj mara za novo ustavo.« 176 Mnogi so razmišljali kot mladi Janez Trdina, ki je svoje občutke ob razpustu parlamenta in oktroju opisal z besedami: »Dinastiji nisem zameril nič, kar je storila, ne bombardiranje mesta Dunaja (Dunajčanom sem ga prav iz srca privoščil), ne tisto mesta Prage (tu me je jezila brato- vščina, ki jo je delala z Nemci demokratična češka stranka) in tudi ne razgon državnega zbora in oktroirana ustava. […] Vladi sem verjel vse, kar je rekla in obljubila; zbor, sem menil, je razgnala zato, ker je previdela, da dela državi in narodom kvar, pa nas je obva- rovala te nesreče z očetovsko skrbjo. Ustava, ki jo je dala sama, je potrdila enakost vseh jezikov in mnoge druge svobode. Zakaj bi jo neki zaničeval? Če je prišla od vlade, kaj zato? Tem bolje, se vsaj vidi, da je ni treba priganjati in ne siliti, da je spoznala že sama potrebe svojega časa. Tiste, ki so godrnjali zoper oktroa, sem smatral za hudobne, natol- 173 Klagenfurter Zeitung, 10. 3. 1849. 174 Gottsmann, Der Reichstag 1848/49 und der Reichsrat 1861 bis 1865, str. 606. 175 Davorin Trstenjak je v pismu Muršcu 16. 3. 1849 zapisal: »Tudi Beč je ne zadovoljen, kako mi potniki so pravili, in razsvetljenje mesta in druge svečanosti so le bile prisiljene«. Prim.: Ilešič, Korespondenca dr. Jos. Muršca, str. 8. 176 Ilešič, Korespondenca dr. Jos. Muršca, str. 33. 63 cljive ljudi, ki podkapajo zaupanje in ljubezen do dinastije. V ministra Stadiona sem se prav zaljubil…« 177 Nekoliko bolj kritično je reagiralo na novo ustavo meščanstvo. V spodnještajerskih mestih naj bi se večina meščanov dobro zavedala, da je »toti ustav, samo dober za hie- rarchio in aristokracio«. 178 Enako so jo sprejeli tudi v Ljubljani. Ko je kranjski deželni predsednik grof W elsersheimb 8. marca 1849 v ljubljanski mestni hiši zbranim meščanom prebral zadevne cesarske razglase, se je navzočim »tiha osupnenost na obrazih vidila«. 179 Že konec marca je Slovenija pisala o splošni pobitosti meščanstva: »Oberni se kamor hočeš, ne zapaziš ga lica več, ki bi se ti nasproti zasmejalo. Vse pobito, zamišljeno, temno hodi…« 180 Očitno se je meščanstvo dobro zavedalo, da se je z razpustom državnega zbo- ra in vsiljeno ustavo reakcija trdno posedla v sedlo. In da bo »Vindišgrac suverenité du puepel« po svoje »preladal«. 181 Tudi z nacionalnega zornega kota so oktroirano ustavo različno presojali. Davorin Trstenjak jo je 16. marca 1849 v pismu Josipu Muršcu komentiral z besedami: »Mi smo skoz podeljeňe nove ustave pa sila daleč nazaj postavljeni. Lepo nam je že naša narodna reč stala, ali naenkrat jo Stadion in Švarcenberg pogrezneta. Kaj bomo zdaj začeli? kte- rega pravila v politiki se deržali? Na kakšni način domorodce v’ deželni in deržavni zbor spravili? V’ gornjo zbornico tako nebomo mogli nobenega porinuti, slovenski domorodci komaj zmorejo 500 krajcarjov, ne pa da bi 500 fl štibre plačali.« 182 T oda pojavila so se tudi ustavi bolj naklonjena stališča. Ker je ohranjala staro Ilirsko kraljestvo (1816), so jo imeli nekateri Slovenci za boljšo od centralističnega kromeřiškega ustavnega osnutka. Cigale je v Sloveniji zapisal: »Slovenci smo sami na sebi samo revna bilka; k tem je pa potreba, de se Slovenci v eni deželi zedinimo, de povsod ptujšini v pest ne pridemo; in ravno zato je nam podeljena ustava od 4. sušca, če ne ljuba, ker imeniten in žlahten del Slovencov (Štajerce) odcepi, vendar ljubši od načrta Kromĕřížkiga zbora, po kterim bi Slovenci na Štajerskim, Koroškim, Primorskim in Kranjskim posebej potaknjeni bili«. T oda takšni upi so bili zaman. Korošci, ki so že na zasedanju deželnega zbora in (preko poslanca Scholla) v ustavnem odboru državnega zbora zahtevali »samostojnost« nasproti Ljubljani, so se temu odločno uprli. Vladi so sporočili, da se – če se jim ne dovoli samostojna kronovina – raje združijo s Tirolsko ali Salzburško, nikakor pa de želijo spadati pod Ljubljano. In vlada je že 11. marca 1849 spremenila to mesto v oktroirani ustavi. 183 Ministrski ukaz, s katerim je notranji minister grof Stadion Koroški povrnil »samostojnost« in »nacionalno čast«, so 13. marca 1849 v Celovcu navdušeno proslavili. Klagenfurter Zeitung je 15. marca 1849 zapisal: »Deželani! Naj bo današnji dan z zlatimi črkami zapisan v bogato zgodovinsko kroniko naše domovine.« Cigale pa je ob tem v Sloveniji resignirano zapisal: »Že smo bili začeli na Vodnikovo pesem: Iliria vstaja, in na prihodno okrepčanje Slovencov mi- 177 Janez Trdina, Spomini. Zbrano delo, 2. knjiga, Ljubljana 1948, str. 190-91. 178 Ilešič, Korespondenca dr. Jos. Muršca, str. 8; pismo Davorina Trstenjaka Muršcu, 16. 3. 1849. 179 Slovenija, 13. 3. 1849. 180 Slovenija, 27. 3. 1849. 181 Ilešič, Korespondenca dr. Jos. Muršca, str. 9; pismo Davorina Trstenjaka Muršcu, 16. 3. 1849. 182 Ilešič, Korespondenca dr. Jos. Muršca, str. 8. 183 Klagenfurter Zeitung, 15. 3. 1849. 64 sliti; tode kratko je veselje bilo… Močno se bojimo, de se nam bo še zmiraj bolj prilegla Vodnikova pesem od kranjske pare.« 184 Tudi Tržačani in goriški ter istrski Italijani niso hoteli nič slišati o tem, da bi morali hoditi na zasedanje deželnega zbora v Ljubljano. Na Dunaj so začele hoditi italijanske in nemške deputacije in prepričevale ministra Bacha, naj tudi Istra, Goriška in Trst dobijo poseben položaj. Novice so njihove zahteve komentirale z obžalovanjem: »De Laham téh deželá to zedinjenje ni všeč in de so clo poslance k Cesarju na Dunaj poslali, to zedinjenje razdréti, nas žali, zakaj v tem edinstvu nobeno ljudstvo ne bo svojih narodskih pravic izgubilo, tedaj tudi Lahi ne svojih. Slovencam istrijanske in goriške dežele pa se bojo na vsako vižo njih narodske pravice veliko bolje obvarovale in lože spolnovale, ako so s slo- venskim narodam na Kranjskim v družbi. Kakor pa v ti družbi Krajnc ne bo podložnik svojih sosedov, tako tudi Istrijanci in Goričani ne bojo v nobeni reči podložniki Krajncov, e vsi bomo samostojni v svoji deželi, in le v prijazni bratovski zavezi pod enim deželnim poglavarjem v enim deželnim zboru v eni precéj mogočni kronini deželi.« 185 T oda takšni in podobni pozivi niso prinesli uspeha. Kranjski deželni predsednik grof W elsersheimb je poleti 1849 sicer sklical 30 zaupnih mož iz Kranjske, ki so se izrekli za pritegnitev sosednjih dežel k Ilirskemu kraljestvu, toda iz Ljubljane se na Dunaj ni odpravila nobena deputacija, ki bi svoja stališča poskušala predstaviti vladi. 186 Bleiweis je menil, »de, če to pismo ne bo nič opravilo, bi tudi depu- tacija nič ne dosegla.« 187 Bleiweis je pričakoval, da se bodo za Ilirsko kraljestvo potegnili stari kranjski deželni stanovi in ljubljanski mestni očetje, toda slednji so bili pri tem zelo počasni. Dne 9. avgusta je ljubljanski magistrat na cesarja naslovil mlačno pismo s prošnjo, naj se Ilirija ne drobi in naj Ljubljana dobi tudi Višje deželno sodišče. (Na začetku avgusta 1849 je bilo znano, da bodo v Celovcu ustanovili Višje deželno sodišče, ki bo pristojno za Koroško in Kranjsko). 188 Toda to je bilo tudi vse. Cigale je v Sloveniji objokoval mlačnost ljubljanskih »starinov«. V privatnem pismu, ki ga je 23. julija 1849 pisal Jožefu Muršcu, pa je takole opisal ljubljanske »narodnjake«: »Od tukej ni mogo- če deputacije skupej spraviti, razun neterih rodoljubov, kteri veljave nimajo. Večina je oterpnjena, pohlevna, t. j. od birokracije in duhovščine (nota bene kranjske duhovščine, ktera se bistveno od drugih loči) s takim duham navdana, ki jih za hlev pripravne stori. Ako bi Ljubljančani ministrovali, bi sedanji naši gg. ministri, ki z narodovo voljo tako vganjajo, na nar skrajniši levici sedeli. To je zadosti rečeno, pa vendar res; ali se bodo že kesali, kader bo prepozno. Od Kranjcov ni torej v ti reči prav nič pričakovati; edini dr. Ullepitsch, ki je zunej pri ministrih, bi lahko kaj pomagal; ali njegov Bog je le trebuh, on še zapopadka nima ne le od domovine in narodnosti, temuč tudi ne od Vaterlanda. Kar pa od g. Miklošiča pišete, je res, da bi lahko ta pomagal, ali tudi on nema prave ljubezni do domovine, je prečastilakomen in boječ.« 189 184 Slovenija, 20. 3. 1849. 185 Novice, 27. 6. 1849. 186 Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina, I., str. 61. 187 Novice, 11. 7. 1849. 188 Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina, I., str. 62. 189 Ilešič, Korespondenca dr. Jos. Muršca, str. 97. 65 Zadnji slovenski upi na »oksubljeno« Ilirijo so se razblinili konec oktobra 1849, ko je Bleiweis v Novicah objavil kratko novico: »Kranjska dežela ne bo ne z Istrijo ne z Gorico v eno kronovino zedinjena; gosp. Minister notranjih naprav je sklenil, da je nar bolj prav, de sta Istrija in Goriška dežela, kot 2 kresii, s T erstam, ki je ‘reichsunmittelbare Stadt’ , v eno kronovino zednijene, ktere imati v T erstu sedež kronovinniga poglavarja. Cesar poterdili gosp. ministrov predlog – in s tem je tedaj tudi prošnja Ljubljanskega mesta, de naj Ilirija, kakor je v vstavi izgovorjeno, skupej ostane – razsojena.« 190 Izvajanje ustavnih določil Kmalu po razglasitvi ustave je vlada začela z izdajanjem v ustavi napovedanih zakonov. Nove zakone je izdajala na podlagi cesarjeve pravice do intimiranja (§ 120) in na podlagi t. i. »zasilnega prava« (§ 87), ki je vladi oz. cesarju dajal pravico, da v času, ko ne zaseda parlament, izdaja potrebne uredbe in zakone. Tako je že 13. marca 1849 – torej točno eno leto od revolucionarnega izbruha – izšel zakon proti zlorabi tiska, ki je izhajal iz § 5 patenta o temeljnih političnih pravicah. Na § 7 istega patenta se je navezoval patent o društvenem in zborovalnem pravu, iz § 2 pa sta aprila 1850 izšla dva zakona, ki sta urejala odnose med katoliško cerkvijo in državo. Na § 33 ustave se je nanašal provizorični občinski zakon z dne 17. marca 1849, na § 103 pa nov provizorični kazensko pravdni red (1850). 191 Določila §§ 77-83 oktroirane ustave, ki so napovedovala izdajo deželnih »ustav« in oblikovanje deželnih zborov, je vlada uresničila ob koncu leta 1849, ko so (30. decembra 1849) izšli deželni redi in deželni volilni redi za večino cislajtanskih »kronskih dežel«. 192 T em je 25. januarja 1850 sledila deželna ustava za Goriško-Gradiško in Istro 193 in 12. aprila 1850 še statut »državnega neposrednega mesta« Trsta. 194 29. septembra je vlada kot zadnja izdala deželna reda za Galicijo in Bukovino. 195 Toda določila deželnih redov in deželnih volilnih redov so ostala mrtva črka na papirju. Od vseh deželnih ustav sta začeli veljati le ustava za Vojno krajino in statut državnega neposrednega mesta Trsta. Ostale »deželne ustave« so začele veljati šele po obnovi ustavnega življenja (1860/61), saj so bili v prilogi februarskega patenta (26. februarja 1861) izdani deželni redi in deželni volilni redi skoraj identični z njimi. V skladu s §§ 96-98 ustave, ki so predvidevali oblikovanje posebnega državnega sveta (Reichsrat) kot posvetovalnega organa krone (cesarja) in vlade, je 13. aprila 1851 izšel statut državnega sveta. V njem naj bi bili od cesarja imenovani člani (seveda z upoštevanjem vseh delov monarhije), ki bi se sestajali po potrebi (na poziv) in igrali vlogo nekakšne »ekspertne« skupine. Državni svet sicer ni imel zakonodajne iniciative (§ 10), toda v zadnji 190 Novice, 31. 10. 1849. 191 Brauneder, Die Verfassungsentwicklung in Österreich 1848 bis 1918, str. 127-128. 192 RGBl 1850/Nr. 1, 2, 3, 8, 9, 11, 12, 18, 21, 22; 30. 12. 1849 so izšli deželni redi in deželni volilni redi za Avstrijo nad in pod Anižo, Salzburg, Koroško, Kranjsko, Šlezijo, Štajersko, Moravsko, Češko in Tirolsko (vključno s Vorarlbergom). 193 RGBl 1850/Nr. 26. 194 RGBl 1850/Nr. 139. 195 RGBl 1850/ Nr. 386 (Galicija) in 387 (Bukovina). 66 konsekvenci naj bi – na tajnih sejah – odločal o vsakem zakonu, ki ga je bila pripravila vlada (§ 9). Novi državni svet na čelu s konservativnim baronom Kübeckom je že kmalu prevzel vlogo ministrskega sveta (vlade), ki je v bistvu postal le še najvišji upravni organ. Razgradnja konstitucionalizma Dne 13. aprila 1851 izdani statut državnega sveta je bil zadnji pomembnejši »zakon«, ki se je skliceval direktno na ustavo. 196 Že nekaj mesecev kasneje je cesar začel z odločilnim posegom v politični sistem. Avgusta 1851 je s petimi kabinetnim pismi odločilno posegel v predvideni konstitucionalni sistem. S prvim je spremenil položaj ministrskega sveta (vlade). 197 Odslej so bili ministri odgovorni izključno cesarju in prestolu, ne pa (tudi) parlamentu, kar je seveda bistvo konstitucionalizma. Njihova naloga je bila, da pravoča- sno in točno izpolnjujejo cesarske sklepe. Ministrski svet je sicer ohranil iniciativo pri zakonodaji, toda pri tem je bil podrejen cesarju. S tem so se ministri znašli v povsem drugačnem položaju. T a je prišel še bolj do izraza z drugim in tretjim kabinetnim pismom, ki sta se dotikala državnega sveta. 198 Slednji je bil aprila vpeljan kot posvetovalni organ cesarja in vlade, sedaj pa je postal le posvetovalni organ »krone«. To je bilo v nasprotju z ustavo iz leta 1849, a tudi z načelom konstitucionalizma. Odgovornost ministrov cesarju in ne parlamentu je bil jasen indic za to, da krona ustave ne misli uresničiti. Toda s tem razgradnja ustavnosti še ni bila končana. Četrto in peto kabinetno pismo sta od ministrskega sveta in državnega sveta zahtevali, naj raz- mislita o nadaljnjem obstoju ustave in o tem izdelata poročilo. 199 Obe kabinetni pismi je uradna Wiener Zeitung (26. avgusta 1851) že razumela kot ukinitev ustavnosti. 200 Toda do formalne ukinitve ustave je moralo preteči še nekaj mesecev. V primerjavi z razmerami na začetku leta 1849 so se politične razmere v letu 1851 bistveno spremenile. V času, ko je vlada pripravljala oktroirano ustavo, ni bilo mogoče, da bi »preglasovali« liberalne ministre v vladi, ki so si prizadevali za konstitucionalno monarhijo. Po oblikovanju izrazito konservativnega državnega sveta z baronom Kübeck- om na čelu aprila 1851, ki je imel večji vpliv na cesarja kot predsednik ministrskega sveta knez Schwarzenberg, so postopoma prevladala protikonstitucionalna stališča. Kübeck je menil, da je ustava skupaj s temeljnimi pravicami v nasprotju z monarhičnim principom. Poleg tega so v primerjavi z začetkom leta 1849 v ministrskem svetu (vladi) že prevladali konservativni ministri. Zoper protiustavna kabinetna pisma iz avgusta 1851 je pomisleke izrazil le liberalno usmerjeni finančni minister Phillip Krauß, ki je zaradi njih najavil svoj odstop. Cesar ga je sprejel 26. decembra 1851, torej le nekaj dni pred izdajo silvestrskih patentov. 201 196 RGBl 1850/Nr. 92; Bernatzik, Die österreichischen Verfassungsgesetze, str. 202-205. 197 RGBl 1851/Nr. 194; Bernatzik, Die österreichischen Verfassungsgesetze, str. 206-207. 198 RGBl 1851/Nr. 195 in 196; Bernatzik, Die österreichischen Verfassungsgesetze, str. 207-208. 199 RGBl 1851/Nr. 197; Bernatzik, Die österreichischen Verfassungsgesetze, str. 208. 200 Brauneder, Die Verfassungsentwicklung in Österreich 1848 bis 1918, str. 136. 201 Brauneder, Die Verfassungsentwicklung in Österreich 1848 bis 1918, str. 137. 67 Na cesarjevo »zahtevo«, naj predsednik državnega sveta in predsednik ministrskega sveta izdelata poročilo o tem, ali je ustava še potrebna, sta se Kübeck in Schwarzenberg hitro odzvala. Na podlagi njunih poročil je cesar imenoval poseben »revizijski odbor«, ki naj bi pripravil revizijo ustave iz leta 1849. V odboru, ki mu je predsedoval baron Kübeck, so bili trije člani državnega sveta in trije člani ministrskega sveta (vlade), ki so bili v glavnem nasprotniki konstitucionalizma. Revizijski odbor je sklenil, da je treba ustavo ukiniti. Državni svet je njegov sklep enostavno potrdil, ministrski svet pa se je na sejah med 17. in 24. decembrom zoper ukinitev ustave izrazil več pomislekov. T oda cesar je bil nepopustljiv. Člani ministrskega sveta so dosegli le nekaj modifikacij »silvestrskih patentov«, 202 s katerima je 31. decembra 1851 cesar ukinil ustavnost. Z enim so ukinili oktroirano ustavo, z drugim pa patent o temeljnih političnih pravicah državljanov, kar so Novice 3. januarja 1852 registrirale z besedami: »V teh patentih pravi Njih veličanstvo cesar, da je po skerbnim prevdarku za Svojo vladno dolžnost spoznal, vstavo od 4. marca ovreči, ker ni bila ne razmeram austrianskega cesarstva primerna in tudi ne izpeljavna«. S silvestrskima patentoma je bila prva konstitucionalna faza v Avstriji definitivno končana. 202 Bernatzik, Die österreichischen Verfassungsgesetze, str. 208-210. 68 SLOVENSKI POSLANCI NA DUNAJU IN V KROMěří ŽU Pisana slovenska delegacija v državnem zboru ni delovala enotno. Slovenski poslanci so do glavnih problemov, s katerimi se je soočal državni zbor, zavzemali različna stališča, pri čemer lahko opazimo določene razlike med kmečkimi in meščanskimi predstavniki. Čeprav so bili kmečki poslanci najbolj zainteresirani za rešitev težav kmetov, se v raz- pravo o zakonu o zemljiški odvezi niso aktivneje vključevali (izjema je bil Anton Černe, ki se je odločno zavzel za zemljiško odvezo brez odškodnine), kar je bila verjetno posledica dejstva, da vsi niso najbolje obvladali nemškega jezika. 203 Seveda so podpirali zahteve poslancev levice po ureditvi zemljiške odveze brez odškodnine. Njihova prizadevanja je odločno podpiral tudi sevniški poslanec dr. Alojzij Smreker, ki je na Dunaju sedel v vrstah levice in v vsem sledil dr. Ludwigu Löhnerju. Kmečki poslanci Dolžan, Gorjup, Štercin, Sturm, Zupanc, Sever (in Smreker) so na Dunaju ostali tudi v času oktobrske revolucije, zaradi česar so bili doma deležni ostrih kritik. Od poslanca Matije Zupanca so volilci v celjskem volilnem okraju zahtevali, naj odstopi. Zupanec se željam volilcem ni podredil, zato pa se je nezadovoljnim kmečkim volilcem uklonil »uradnik« Josip Doljak, ki ga je v državnem zboru zamenjal Josip Černe. Pod pritiskom volilcev je verjetno svoj mandat odložil tudi v logaškem volilnem okraju izvoljeni Matija Dolžan. V Kroměřížu ga je zamenjal na nadomestnih volitvah (8. januarja 1849) izvoljeni dr. Blasius Ovijazh (Ovijač), ki očitno tudi sam ni imel prevelike podpore volilnih mož. 204 Podporo volilcev je očitno ohranil Jurij Gajer, ki pa je bil pri lokalnih oblasteh na moč sumljiv. 205 Ko se je januarja 1849 želel sestati z volilnimi možmi svojega volilnega okraja, je sestanek preprečil sodnik Pinter iz Krškega, ki je prestrašil volilce. Zaradi tega je Gajer 1. februarja 1849 vložil interpelacijo na notranjega ministra in od njega zahteval, da Pinterjevo postopanje nepristransko razišče in primerno kaznuje sa- movoljnega uradnika. 206 Ker z ministrovim odgovorom ni bil zadovoljen (3. marca 1849), je na predzadnji seji državnega zbora 5. marca 1849 na notranega ministra naslovil novo interpelacijo. V njej ga je obtožil, da postopa v nasprotju z ustavo, hkrati pa je poudaril, da je žrtev uradniških zlorab oblasti. 207 Po sprejemu zakona o zemljiški odvezi (7. septembra 1848) je bila glavna aktivnost kmečkih poslancev v državnem zboru vlaganje peticij in predlogov, ki so bili usmerjeni k izboljšanju položaja kmečkega prebivalstva. Poslanec Valentin Štercin je na začetku decembra predložil peticijo z zahtevo za popolno ureditev podložniških razmer, znižanje 203 Drugače si ne moremo razlagati dejstva, da tudi kasneje, ko so vlagali predloge ali interpelacije, svojih predlogov niso želeli dodatno utemeljiti. Običajno so se zadovoljili, da je njihov predlog (interpelacijo) prebral predsednik oz. zapisnikar državnega zbora. 204 Ovijač je bil izvoljen šele v tretjem poskusu, ko je dobil 44 od skupaj 74 glasov volilnih mož. 16 prisotnih volilnih mož ni želelo voliti. Na seji državnega zbora 9. 2. 1849 so njegovo volitev potrdili. − Verhan- dlungen, V ., seja 9. 2. 1849, str. 50-51. 205 Prim.: Granda, Dolenjska v revolucionarnem letu 1848/49, str. 401-405. 206 Verhandlungen, IV., seja 1. 2. 1849, str. 713-714; Granda, Dolenjska v revolucionarnem letu 1848/49, str. 405-410. 207 Granda, Dolenjska v revolucionarnem letu 1848/49, str. 409. 69 cene soli in užitninskega davka. 208 Predlog za znižanje cen soli je na začetku decembra vložil tudi poslanec Dolžan. 209 Poslanec Sever pa je na seji 21. decembra 1848 v državnem zboru stavil kar dva predloga, v katerih je med drugim zahteval ukinitev užitninskega in uvedbo progresivnega davka na premoženje, ukinitev užitninske doklade za mesto Ljubljano, ukinitev finančne straže v notranjosti države, zagotovitev neomejene pravice kmečkih gospodarjev do izbire naslednikov na kmetijah in osvoboditev kmečkih sinov, ki so predvideni za naslednike, od vsakršnih vojaških obveznosti. 210 Predloga nista dobila potrebne večine, verjetno tudi zato, ker ju kljub pozivu zapisnikarja (Karla Ullepitscha) ni hotel dodatno utemeljiti. Posluh za težave in težnje kmečkega prebivalstva je imela tudi velika večina meščan- skih poslancev. Ambrož in Gorjup sta v razpravi o zakonu o zemljiški odvezi odločno nasprotovala plačilu odškodnine zemljiškim gospodom. Kavčič in Dominkuš, ki sta se načelno zavzemala za plačilo odškodnine, pa sta zagovarjala stališče, naj odškodnino zemljiškim gospodom povrne država. Večina meščanskih poslancev je s posredovanjem peticij in stavljenjem konkretnih predlogov delovala v smeri razbremenitve kmečkega prebivalstva. Zapisnikar državnega zbora dr. Karl Ullepitsch je npr. na seji 27. novembra 1848 vložil predlog za znižanje cene soli, 211 poslanec Doljak pa je na seji 11. decembra 1848 stavil zahtevo za znižanje cen soli in kolkov v korist revnejših slojev prebivalstva. 212 Mihael Ambrož je na seji 25. januarja 1849 vložil interpelacijo, v kateri je opozoril na kmečko devastiranje gozdov in nujnost začetka urejanja servitutnih pravic. 213 Za razliko od kmečkih poslancev so meščanske seveda bolj zanimali problemi, ki so bili vezani na vpeljavo konstitucionalizma. V razpravi o poslovniku je na seji 18. decembra 1848 »interveniral poslanec Gorjup, ki je nasprotoval zahtevi, da mora imeti vsaka interpelacija podporo 50 podpisnikov. Kot poslanec dežele, ki pošilja v državni zbor le malo poslancev, je v zahtevanem številu videl oviro za vložitev kakršnekoli interpelacije, še zlasti takšne, ki bi se nanašala na zadeve določene dežele. 214 V razpravi o Riegerjevem osnutku kata- loga temeljnih pravic v ustavnem odboru, ki ga je že pred oktobrsko revolucijo prevedel in uredništvu Novic poslal poslanec Mihael Ambrož, 215 se je k besedi priglasila večina slovenskih članov odbora. V odboru si je zlasti dr. Kavčič prizadeval, da se Judom ne bi »pripustile popolnama enake pravice kakor kristjanam«. 216 V drugem branju predloga temeljnih pravic (med 3. januarjem in 6. marcem 1849) pa je aktivno sodelovalo le nekaj slovenskih poslancev. V razpravi, ki jo je sprožila vladna zahteva po odstranitvi načela ljudske suverenosti, je Smreker na seji 9. januarja 1849 zavrnil načelo: »Vsa oblast izvira iz ljudstva«. 217 Kot kaže, se je Smreker v Kroměřižu nekoliko odmaknil od svojih prejšnjih stališč in se približeval centru oz. desnici. Proti vztrajanju na načelu ljudske suverenosti 208 Verhandlungen IV ., Verzeichniß der im Reichstags-Bureau eingelangten, vorgelesenen Eingaben, Nr. 360. 209 Verhandlungen IV ., Verzeichniß der im Reichstags-Bureau eingelangten, vorgelesenen Eingaben, Nr. 347. 210 Verhandlungen IV ., seja 21. 12. 1848 (str. 195). 211 Verhandlungen IV ., Verzeichniß der im Reichstags-Bureau eingelangten, vorgelesenen Eingaben, Nr. 189. 212 Verhandlungen IV ., Verzeichniß der im Reichstags-Bureau eingelangten, vorgelesenen Eingaben, Nr. 779. 213 Verhandlungen, IV ., seja 25. 1. 1849, str. 569. 214 Verhandlungen, IV ., seja 18. 12. 1848, str. 170. 215 Novice so osnutek kataloga temeljnih pravic objavile v nadaljevanjih: 15. 11. 1848, 22. 11. 1848, 29. 11. 1848. 216 Novice, 22. 11. 1848. 217 Verhandlungen IV ., seja 9. 1. 1849, str. 321. 70 sta bila tudi poslanca Gorjup in Ullepitsch. 218 Na seji 10. februarja 1849 je večina držav- nega zbora glasovala za kompromisni predlog poslanca Ullepitscha, po katerem naj bi se o spornem § 1 dokončno izrekel ustavni odbor med delom na drugem delu ustave. 219 V razpravo o preostalih členih kataloga temeljnih pravic je najbolj posegal zapisnikar državnega zbora dr. Karel Ullepitsch. Na seji 23. januarja 1849 se je zavzel za javne in ustne obravnave pred sodišči 220 in za uvedbo porotnih sodišč pri zločinih, političnih in tiskovnih zadevah. 221 V razpravi o ukinitvi smrtne kazni – državni zbor je o tem vprašanju razpravljal na sejah 24., 25. in 29. januarja 1849 – sta se Ullepitsch in Ambrož prijavila k diskusiji kot govornika proti predlagani ukinitvi kaznovanja s smrtjo (Gorjup pa v pod- poro predlogu), toda preden so prišli na vrsto, je bila razprava že zaključena. 222 Ullepitsch se je na seji 14. februarja 1849 zavzel še za svobodo veroizpovedi in bogočastja. 223 Kar se tiče odnosov med državo in cerkvijo je bil nekoliko bolj radikalen »reditelj« v državnem zboru Mihael Ambrož, ki se je celo zavzel za odpravo nekaterih redov, zlasti jezuitov, redemptoristov in liquorijancev. In kakšen je bil odnos poslancev do nacionalnih problemov? Na splošno lahko rečemo, da je bila večina kmečkih poslancev do nacionalnih proble- mov indiferentna, čeprav so nekateri državnozborskemu uradu predložili peticije z zahte- vo po uvedbi »deželnega jezika« (slovenščine) v uradih. Tako je npr. Anton Černe na seji 27. novembra 1848 predlagal, naj vse deželne uradnike, ki niso zmožni drugega deželnega jezika, zamenjajo s takimi, ki ga obvladajo. 224 V alentin Štercin pa je na začetku decembra predložil peticijo, ki je med drugim zahtevala vpeljavo deželnega jezika v urade. 225 Bistveno bolj je »nacionalna problematika« zanimala meščanske poslance. Večina se jih je držala poziva, ki so ga pred začetkom zasedanja državnega zbora v Kroměřížu na poslance naslovile Novice: »Zavedite se, da ste slovanskiga rodú. Slován biti, naj Vam bo ponos! Slovani smo potrjeni zvesti steber avstrijanskiga cesarstva in bomo nepremakljivi ostali. Ne pozabite, da so Vas Slovenci poslali za slovensko ljudstvo se potegovati, ne pa za druge«. 226 Slovenske nacionalne interese so zlasti dosledno zastopali Mihael Ambrož, Jožef Krajnc, Franc Miklošič, Matija Kavčič, Anton Gorjup in Karl Ullepitsch. Ambrož je na začetku decembra (7. decembra 1848) v državnem zboru vložil predlog za uvedbo slovenskega jezika v urade na Kranjskem. 227 Ullepitsch pa je na seji 24. januarja 1849 na ministra za izobraževanje naslovil interpelacijo z vprašanjem, ali namerava vlada začeti 218 Verhandlungen IV ., seja 9. 1. 1849, str. 316. 219 Verhandlungen IV ., seja 10. 1. 1849, str. 358; Ullepitschev predlog se je glasil: »Der § 1 des Entwurfes der Grundrechte sei, als nicht hieher gehörig wegzulassen, und mit der Textirung der Bestimmungen über die Theilung und Ausübung der Staatsgewalt, der mit Entwurfe der übrigen Theile der Constitution beschäftigte Ausschuß zu beauftragen«. 220 »Oeffentlichkeit, meine Herren, ist ja das herrliche Palladium des Rechtes, sie ist die Apellation an die öffentliche Meinung, an die allgemeine Menschenvernunft«. 221 Verhandlungen, IV ., seja 23. 1. 1849, str. 524-526. 222 Verhandlungen, IV ., seja 29. 1. 1849, str. 642; prim. tudi: Peter Vodopivec, Slovenci in smrtna kazen (1848- 1941), v: Smrtna kazen, Ljubljana 1989, str. 196. 223 Verhandlungen, V ., seja 14. 2. 1849, str. 144-146. 224 Verhandlungen IV ., Verzeichniß der im Reichstags-Bureau eingelangten, vorgelesenen Eingaben, Nr. 190. 225 Verhandlungen IV ., Verzeichniß der im Reichstags-Bureau eingelangten, vorgelesenen Eingaben, Nr. 360. 226 Novice, 8. 11. 1848. 227 Verhandlungen IV ., Verzeichniß der im Reichstags-Bureau eingelangten, vorgelesenen Eingaben, Nr. 666. 71 s postopkom za ustanovitev univerze v Ljubljani. 228 Prizadevanje za slovenske interese so zlasti izkazali člani ustavnega odbora. Poslanec Gorjup je med drugim branjem kataloga temeljnih pravic v ustavnem odboru (17. decembra 1848) poskušal dodatno precizirati načelo nacionalne enakopravnosti, kot ga je definiral poslanec Joseph Lasser. Namesto stavka: »Alle Volksstämme des Reiches sind gleichberechtigt«, je Gorjup predlagal: »Kei- ner Nationalität wird vor der andern ein politisches Vorrecht eingeräumt.« 229 Njegov predlog je dobil podporo dvanajstih članov ustavnega odbora, kar pa je bilo premalo za njegovo sprejetje. Slovenski člani ustavnega odbora, ki je 22. januarja 1849 začel z razpravo o bodoči ustavni ureditvi, so si v razpravi prizadevali za takšno ureditev Avstrije, v kateri bi se vsi njeni narodi počutili resnično enakopravne. Na seji 23. januarja 1849 je poslanec Kavčič predlagal preobrazbo države v 14 nacionalno zaokroženih enot. Slovenijo naj bi sestavlja- le Spodnja Štajerska, Kranjska in Primorska, ne pa tudi Koroška. Slednje naj ne bi bilo mogoče – za razliko od Spodnje Štajerske – razdeliti po nacionalnem načelu. Podprl ga je Jožef Krajnc, ki pa bi bil zadovoljen tudi s predlogom Kajetana Mayerja o oblikovanju nacionalno zaokroženih kresij. Na seji ustavnega odbora 25. februarja 1849 se je še posebej zavzel za »nacionalno« razmejitev Štajerske. 230 (Mayerjev koncept je zagovarjal tudi Lau- fenstein, ki je v ustavnem odboru zamenjal Ambroža). Gorjup, Krajnc in Miklošič so na koncu podprli Palackýjev koncept federalizacije. Kavčič ga presenetljivo ni hotel podpreti. Dejavnost članov ustavnega odbora upravičuje Šukljetovo oceno, »da Slovenci nismo bili nikoli bolje zastopani v parlamentu, nego po znameniti trojici Kavčič-Ambrož- -Krajnc«. 231 Preostala slovenska člana ustavnega odbora, Anton Gorjup in Franc Miklošič, v razpravah nista sodelovala. Zlasti pri Miklošiču, ki se je (kot bi lahko sklepali na podlagi njegovih glasovanj) nagibal na stran slovanske (federalistične) desnice, 232 je vedno bolj prihajala v ospredje njegova bolestna ambicioznost, ki so jo njegovi tovariši spoznali že v letih pred revolucijo. V ustavnem odboru se ni nikoli javil k besedi, povrhu vsega pa mu ni predal peticij za Zedinjeno Slovenijo, »kar bi bil vender kot domorodec storiti mogel in moral.« 233 V Kroměřížu je navezal tesne stike z ministrom grofom Franzom Stadionom, ki ga je že teden dni po razpustu parlamenta (14. marca 1849) predlagal za izrednega profesorja nove slavistične stolice na dunajski univerzi. V predlogu je Stadion poudaril, da je Miklošič v državnem zboru »vselej stal na strani zmernih«, zato ga je cesar 30. aprila 1849 potrdil. 234 228 Verhandlungen, IV ., seja 24. 1. 1849, str. 538-539. 229 Burian, Die Nationalitäten in 'Cisleithanien' und das Wahlrecht der Märzrevolution 1848/49, str. 176. 230 Gottsmann, Der Reichstag von Kremsier und die Regierung Schwarzenberg, str. 63. 231 Fran Šuklje, Iz mojih spominov, I. del, Ljubljana 1988, str. 16. 232 W alter Lukan, Franc Miklošič kot politik v gosposki zbornici, v: Miklošičev zbornik. Obdobja 13, ur. Jože Toporišič, Ljubljana 1992, str. 578. 233 Ilešič, Korespondenca dr. Jos. Muršca, str. 97-98; pismo Cigaleta Muršcu z dne 23. 7. 1849; Stane Granda, Prva odločitev Slovencev za Slovenijo, Ljubljana 1999, str. 122. 234 Lukan, Franc Miklošič kot politik v gosposki zbornici, str. 578-579. 72 NEOABSOLUTISTIČNI REŽIM Skupaj s silvestrskima patentoma, ki sta ukinila ustavo in temeljne pravice, je cesar na ministrskega predsednika Schwarzenberga naslovil »ročno pismo«, v katerem je od vlade zahteval, naj državo postavi na nove temelje. Nov sistem vladavine naj bi vlada vzpostavila v skladu z »načeli za organično ureditev kronovin avstrijskega cesarstva« (Gründsatze für organische Einrichtung in den Kronländern des österreichischen Kaiserstaates), 235 vsebovanih v prilogi cesarjevega pisma, ki so seveda predvidevala dosledno monarhični sistem vladanja. T eoretična podlaga novega sistema je bila ideja o dominanci zgodovinskega državnega prava. V skladu z njim naj bi veljale za primerne in pravilne le tiste institucije, ki so nastale in se oblikovale v teku razvoja po organični poti. To seveda ni pomenilo trdovratnega vztrajanja na staromodnih pravnih institutih, saj so »načela« predvidevala času primerno »modifikacijo« organičnih institucij. Dežele (»kronovine«) in okrožja naj bi nosile stare oznake (npr. na Ogrskem bi bili to komitati), toda državna uprava naj bi bila vseeno postavljena na nove, moderne temelje. 236 Načela o organični ureditvi so govorila o »v avstrijskem cesarstvu združenih deželah«, ki da tvorijo »neločljivi obstojni del austriansko-cesarske naslednje samovlade« (§ 1). V »avstrijskem cesarstvu združenih dežel« (kronovin) sicer niso posebej naštevala, toda zdi se, da so ločevala med Cis- in Translajtanijo. »Načela« so napovedala, da bo prišlo do obli- kovanja nove upravne strukture (vključno z občinami) ter do nove organizacije sodstva in postopka pred sodišči. V skladu s tem je bila napovedana razširitev veljavnosti občega državljanskega zakonika (ODZ) in kazenskega zakonika (KZ) na celotno monarhijo, torej tudi na Ogrsko (§ 33), kar je sicer predvidevala že oktroirana ustava iz leta 1849. 237 »Načela«, ki so začela veljati s 1. januarjem 1852, so predvidevala hierarhično razvejano upravno strukturo. Lokalna uprava naj bi se izvajala preko občin, ki naj bi glede obsega ostale načeloma nespremenjene. »Po § 7 ostanejo za krajne soseske ali srenje tiste, kakor so nekdaj bile ali so še sedaj, brez da bi se njih združenje, kjer je potrebno ali kjer se do- kazano želí, branilo«. Poleg krajevnih občin so »načela« predvidevala tudi oblikovanje mestnih občin in dajala poseben položaj deželnoknežjim mestom. »Po § 8 se ima gledati pri vstanovitvi krajnih sosesk na razloček med kmečkimi in mestnimi soseskami, in zlasti pri mestnih soseskah na poprejšnjo lastnost in posebne razmere kraljevih in cesarskih mest.« Na ramena občin, ki naj bi imele nadvse omejeno samoupravo, so »načela« naložila veliko nalog, ki naj bi jih opravljale v imenu države. »Opravilstvo sosesk obseže sploh soseskine reči, vunder s to zavezo, da imajo soseske in njih predstojniki predstavljeno cesarsko oblast v vsih občinskih zadevah, ki jih bojo splošni ali posamski naukazi terjali, s svojo pripomočjo podpirati. T udi v lastnih soseskinih zadevah se imajo imenitniši dela 235 RGBl, 4/1852; Novice so »Pravila, po kterih se ima prihodnje vladanje v kronovinah austrianskiga ce- sarstva vstanoviti«, objavile v prevodu 7. in 10. 1. 1852. 236 Brauneder, Die Verfassungsentwicklung in Österreich 1848 bis 1918, str. 138-139. 237 Ibidem. 73 in sklepi, ktere bo soseskina postava bolj natanko določila, v pretres in poterjenje cesarski vradíi predložiti« (§ 13). »Načela« so predvidevala izdelavo posebnih deželnih občinskih redov, posebej »za kmečke soseske in za mesta«, ki naj bi volilno pravico urejali v skladu z davčnim cenzusom: »Sploh bo pri tem redu veljalo, da tisti, kdor ima veči posestvo ali kdor več davka plačuje, bo imel v soseskinih zadevah tudi več govoriti in pri volitvah soseskinih predstojnikov in odbornikov tudi veljavnejši glas….« (§ 16). Občinske seje naj bi bile odslej tajne (§ 14), kar je dodatno urejal ministrski ukaz z dne 7. januarja 1852. Za funkcioniranje splošne državne uprave naj bi bili pristojni okraji z okrajnimi uradi, v večjih deželah pa še okrožja (kresije) z okrožnimi uradi na čelu. Na nivoju dežel so »na- čela« predvidevala državna namestništva z namestniki na čelu. Uprava naj bi bila ločena od sodstva. Slednje naj bi bilo organizirano v treh instancah. V vseh »kronovinah«, razen v Lombardiji-Benečiji, naj bi na nivoju okrajev sodno funkcijo združili z upravno, pri čemer naj bi bil praviloma okrajni »komisar tudi sodnik« oz. »sodnik tudi komisar« (§ 19). Okrajna sodišča naj bi bila kot sodišča prve stopnje pristojna za razsojanje omejenega števila civilnih zadev. Za kazenske zadeve naj bi bila v prvi instanci pristojna kolegialna okrožna (deželna) sodišča, ki naj bi jih organizirali »v primerni okolici«. (§ 21). Drugo instanco naj bi tvorila višja deželna sodišča, tretjo pa »narvišji sodija« (§§ 23-24). »Načela« so v drugi in tretji instanci ukinjala ustne in javne obravnave (§§ 27, 31) ter napovedala ukinitev porotnih sodišč (§ 29). Predzadnji člen »načel« (§ 35) je na nivoju dežel in kresij napovedal oblikovanje »novo- stanovsko« sestavljenih »posvetovalnih odborov«: »Kresijam in deželnim poglavarstvam bojo v posvetovanje odbori na strani stali, kteri se bojo izvolili iz posestnikov dedne žlahne gospôde, iz posestnikov večih in manjših kmetij in iz obertnikov (rokodelcev), kterim odboram se bo naznanilo, v čem se bojo posvetovali in kako delječ njih opravilstvo seže. Ako bi v kakošnih zadevah tudi svetovavcov iz druzih stanov želeti bilo, se imajo tudi ti v sovet vzeti. i Posebne postave bojo vse to bolj natanjko določile.« V zadnjem členu (§ 36) so bili predvideni tudi občasni posvetovalni zbori na nivoju okrajev: »Pri cesarskih okrajnih (kantonskih) vradnijah se včasi bojo predstojniki v dotični okraj (kanton) spadajočih sosésk, in tudi lastniki večih zemljiš ali njih pooblastenci, ki niso v soseskini zavezi, v shod za posvét svojih zadev poklicali«. Za najvišji »avtoriteti« v državi sta veljali ministrska konferenca (vlada) in »državni svet« (Reichsrat) kot posvetovalni organ krone. Oba naj bi se ravnala po cesarjevih kabinetnih pismih z dne 20. avgusta 1851 in 31. decembra 1851. Načela niso posebej omenjala vloge cesarja, toda cesar je seveda postal dominantna figura novega sistema. Po smrti kneza Schwarzenberga na začetku leta 1852 cesar ni imenoval novega ministr- skega predsednika. Praviloma je ministrski konferenci predsedoval kar cesar, s čimer je v bistvu postal sam svoj ministrski predsednik. V primeru odsotnosti ga je nadomeščal »predsednik ministrske konference« grof Buol-Schauenstein, ki je po Schwarzenbergovi smrti opravljal tudi funkcijo zunanjega ministra. 238 Poleg »načel«, ki so vsebovala le temeljne smernice glede »organične ureditve«, sta bila podlaga novega sistema tudi oba silvestrska patenta (31. decembra 1851). Izrecno sta 238 Bernatzik, Die österreichische Verfassungsgesetze, str. 215; Brita Skottsberg, Der österreichische Parla- mentarismus, Götteborg 1940, str. 23. 74 potrjevala le »enake pravice vseh deržavljanov pred postavo, odvezo gruntniga podložtva, kakor tudi veljavnost vsake v cesarstvu postavno spoznane cerkve in verskiga družtva«, 239 medtem ko naj bi druge temeljne pravice definirali po poti posebne zakonodaje. Toda v času neoabsolutističnega režima temeljnih pravic človeka in državljana niso širili. Izgradnja sistema Potem ko so v letih 1853/54 izvedli v »načelih« predvideno reorganizacijo sodstva in uprave, se je vlada lotila vzpostavitve novostanovsko zasnovanih »posvetovalnih odborov«. Cesar je 3. julija 1854 od notranjega ministra Alexandra Bacha zahteval, naj v skladu z »načeli« izdela osnutek zakona o oblikovanju deželnih predstavniških teles. Po informa- cijah, ki jih je dobil od posvetovalnih komisij pri posameznih deželnih namestništvih, je Bach do začetka poletja 1856. izdelal osnutke zakonov, s pomočjo katerih naj bi preobrazili monarhijo v skladu z zgodovinskim pravom. Dne 24. junija 1856 je ministrski konferenci predložil uvodni patent, organični statut o deželnem zastopstvu (s splošnimi določili za vse dežele) ter specialne statute za posamezne dežele. (Za Tirolsko in Vorarlberg ter Goriško-Gradiško in Istro so predvideli skupen deželni zbor). 240 Organični statut, ki je veljal za vse dežele monarhije, je vseboval splošna načela o po- dročju delovanja in pristojnostih novih predstavniških teles, posamezni deželni statuti pa so vsebovali konkretne določbe, ki so se v podrobnostih med sabo nekoliko razlikovale. V večini dežel se je deželno predstavniško telo imenovalo »deželni zbor« (Landtag), na Ogrskem pa »deželno predstavništvo« (Landesvertretung); v Dalmaciji so – po zgledu na Lombardijo-Benečijo – ohranili naziv »centralna kongregacija«. V dveh deželah je bilo predvidenih več predstavniških teles. V Galiciji naj bi bili dve (v Lvovu in v Krakovu), na Ogrskem pa celo pet: v Pešti, Bratislavi, Sopronu, Košicah in Nagyváradu. Do takšne ureditve v Galiciji in na Ogrskem je v tehničnem smislu prišlo zato, ker naj bi deželni zbori stali ob strani »šefu dežele« (namestniku) kot organu osrednje državne uprave. V Galiciji in na Ogrskem so torej območja deželnih predstavništev »pokrivala« območja državnih namestništev. Zato so jih na Ogrskem imenovali tudi »deželno predstavništvo za vsako upravno območje«, medtem ko je bila oznaka deželni zbor (Landtag) le še spomin na nekdanji ogrski skupni deželni zbor. V političnem smislu je seveda takšna »razdelitev« Ogrske pomenila udarec nekdanji ogrski enotnosti. 241 Deželni zbori (oz. predstavništva) naj bi bili po svoji funkciji zgolj posvetovalna telesa. Enako funkcijo naj bi imeli tudi deželni odbori, ki so jih v nekaterih deželah po- imenovali »stanovski odbor« oz. »kolegij pooblaščencev«. Zamišljena sestava deželnih zborov je bila sicer novostanovska, vendar z izrazitim starostanovskim priokusom. Za razliko od Dalmacije, kjer sta manjkali prva in zadnja kurija, naj bi v vsaki deželi deželni zbor sestavljale 4 kurije: cerkveni dostojanstveniki, plemiška veleposest, deželnoknežja mesta in trgi ter podeželske občine. Vsaka kurija naj bi imela določeno število voljenih 239 Novice, 3. 1. 1852. 240 Brauneder, Die Verfassungsentwicklung in Österreich 1848 bis 1918, str. 141-142. 241 Ibidem. 75 predstavnikov, del »poslancev« pa naj bi imenoval cesar. V cesarjevi pristojnosti je bilo tudi imenovanje predsednikov deželnih zborov, ki naj bi bili kar vsakokratni deželni na- mestniki. Deželni zbori, ki naj bi kot posvetovalna telesa »sodelovali« z vlado pri skupnih državnih zadevah, so z organičnim statutom dobili tudi omejeno pravico do zakonske iniciative. V bistvu pa so bile njihove kompetenece omejene na deželne zadeve, predvsem na »upravo deželnega premoženja«. 242 Osnutke novih zakonov je ministrska konferenca že kmalu predložila cesarju, toda z njihovo obravnavo so začeli šele poleti 1859. Hkrati z dokončno pripravo deželnih statutov za posamezne dežele so – v skladu z »načeli« – začeli pripravljati tudi novo občinski zakon, ki je dobil cesarjevo sankcijo leta 1859. 243 Novi občinski red, ki je ločeval med mestnimi in podeželskimi občinami ter »gospoščinskimi območji« (slednja naj bi zagotovila avtonomijo nekdanjim zemljiškim gosposkam), naj bi stopil v veljavo po izdaji deželnih redov. T akrat naj bi tudi dokončno določili sestavo »osrednjega« predstavništva za celo monarhijo, ki naj bi ga načeloma sestavljali izvoljeni predstavniki posameznih deželnih zborov. Do tega pa je prišlo šele po vojaškem porazu s Piemontom-Sardinijo (1859), ki je jasno pokazal, da se je neoabsolutistični režim moralno in materialno izpel. 244 242 Brauneder, Die Verfassungsentwicklung in Österreich 1848 bis 1918, str. 143. 243 RGBl 1859/Nr. 58. 244 Harm-Hinrich Brandt, Der österreichische Neoabsolutismus. Staatsfinanzen und Politik 1848-1860, Band II., Göttingen 1997, str. 813. 76 OBNOV A USTAVNEGA ŽIVLJENJA Izgubljena vojna in težak finančni položaj sta cesarja prisilila, da je (v Laxenburškem manifestu z dne 15. julija 1859) »svojim narodom« obljubil »času primerne spremembe v upravi in zakonodaji.« 245 Izvedbo nujnih »sprememb« je cesar 21. avgusta 1859 zaupal novi vladi z grofom Johannom Bernhardom Rechbergom na čelu, še zlasti notranjemu ministru grofu Agenorju Gołuchowskemu, nekdanjemu namestniku v Galiciji. (Prvi je nadomestil grofa Buol-Schauensteina, drugi pa osovraženega Alexandra Bacha). Nove- mu notranjemu ministru je cesar naložil, da v skladu s silvestrskima patentoma izvedbe napovedane »izboljšave« v upravi in zakonodaji, ne da bi država stopila na pot moder- nega konstitucionalizma. V programski izjavi z dne 23. avgusta 1859 je nova vlada med drugim obljubila vzpostavitev nove občinske (samo)uprave in deželnih predstavništev v kronskih deželah. 246 Ena izmed pomembnejših nalog nove vlade je bila vzpostavitev učinkovite kontrole nad izdatki na vseh nivojih civilne in vojaške uprave, ureditev položaja nekatoliških verskih skupnosti, prilagoditev občinske zakonodaje zahtevam in potrebam posameznih dežel, vzpostavitev avtonomnih upravnih organov in sklic deželnih zastopstev. V skladu s tem naj bi vlada izvedla administrativno federalizacijo države: s preštevilnimi nalogami obremenjeni centralni aparat naj bi del svojih administrativnih zadolžitev prenesel na dežele, okraje in občine. Vzporedno z upravno federalizacijo pa naj bi nova vlada sanirala proračunski deficit. S strogo kontrolo javnega dolga – kot garancijo za nove kredite so to od vlade zahtevali finančni krogi – naj bi državne finance postale transparentne. V ta namen so ustanovili državno komisijo za kontrolo državnega dolga (Staatsschuldenkon- trollkomission) in se dogovorili, da bodo pri finančnem ministrstvu občasno sklicevali posebne konference predstavnikov trgovskih zbornic. Ker je bil finančni položaj države katastrofalen, je finančni minister Bruck predlagal pokritje deficita s posojilom, za kar pa je potreboval nekakšno garancijo. Zato je hkrati z načrtom posojila na seji ministrskega sveta 23. januarja 1860 predstavil načrt reorganizacije monarhije, ki naj bi bil pogoj za saniranje katastrofalnega finančnega stanja. Medtem ko se je vlada nameravala najprej lotiti reorganizacije lokalne in deželne uprave, je Bruck zadevo obrnil na glavo: najprej je treba sklicati nekakšen osrednji or- gan, ki naj sodeluje pri pripravi potrebnih reform. Omenjeni osrednji organ naj bi bil sestavljen iz predstavnikov deželnih zborov, kar kaže, da je Bruck razmišljal o uvedbi konstitucionalizma. T oda, ker deželni zbori niso eksistirali, so se na koncu – pod vplivom Gołuchowskega – odločili, da bodo državni svet, ki je bil po statutu iz leta 1851 posve- tovalni organ krone, razširili z novimi člani in ga postavili kot osrednji organ, ki naj sodeluje pri reorganizaciji upravne in zakonodajne strukture monarhije. V tem smislu je 5. marca 1860 izšel cesarski patent, v katerem je cesar za maj skliceval razširjeni državni svet. Slednjega naj bi sestavljalo 12 starih članov državnega sveta, 38 novih predstavnikov 245 RGBl 1859/Nr. 133. 246 Skottsberg, Der österreichische Parlamentarismus, str. 24. 77 dežel, ki jih je imenoval cesar (njihov »mandat« naj bi trajal šest let), in nekaj zaslužnih mož in cerkvenih dostojanstvenikov. 247 Razširjeni državni svet Kompetence razširjenega državnega sveta so bile definirane v § 3 omenjenega patenta. Njegova glavna naloga naj bi bila sanacija državnega in deželnih proračunov in obliko- vanje predlogov komisiji za državne dolgove. Državni svet naj bi bil torej v prvi vrsti nekakšen instrument kontrole državnega proračuna. 248 Kot prejšnji državni svet naj bi se tudi razširjeni državni svet zgolj posvetoval o osnutkih najpomembnejših zakonov, s katerimi so želeli rešiti slabo finančno stanje. (Iniciativne pravice razširjeni državni svet ni imel). Seveda pa so se zadeve začele odvijate drugače. Po sklicu razširjenega državnega sveta so takoj nastopile težave na Ogrskem. Šest predstavnikov razširjenega državnega sveta iz Ogrske je namreč svoj prihod na Dunaj pogojevalo s političnimi koncesijami. Vlada je morala popustiti. Aprila 1860 so ponovno vzpostavili komitatsko upravo na Ogrskem, kar je le deloma zadovoljilo Madžare. (Na Ogrskem so si seveda želeli ponovne vzpostavitve ogrskega državnega prava). Kljub vzpostavitvi komitatske uprave so trije ogrski predstavniki razširjenega državnega sveta še naprej odklanjali svoje sodelovanje na zasedanju razširjenega državnega sveta. Toda po zagotovilih, da bo Ogrska deležna novih koncesij, so se vendarle odločili za odhod na Dunaj. 249 Za doživljenjske izredne člane razširjenega državnega sveta je Franc Jožef imenoval dva nadškofa (nadškofa Rauscherja in Schwarzenberga), šest visokih plemičev (kneza Franza Liechteinsteina, kneza Vinzenza Karla Auersperga, grofa Franza Hartiga, grofa Györgyja Apponyjija, generala grofa Franza Hallerja in grofa Augusta Degenfeld-Schonburga) ter nekaj zaslužnih visokih uradnikov, kot npr. Thaddäusa Peithnerja pl. Lichtenfelsa in hrvaškega bana Josipa Šokčevića. Tudi redni državni svetniki so bili v glavnem iz vrst visokih uradnikov in visokega plemstva. V razširjenem državnem svetu so imeli mesto in glasovalno pravico tudi vsi nadvojvode, čeprav te pravice niso vzeli resno. Predsedujoči v razširjenem državnem svetu je bil nadvojvoda Rainer, njegov namestnik pa Norbert Purkhardt. Preostalih 38 za šest let imenovanih članov državnega sveta je prišlo iz posameznih dežel. Dalmacija, Zgornja Avstrija, Salzburg, Štajerska, Kranjska, Koroška, Bukovina, Vo- rarlberg in Primorska (Istra, Gorica-Gradiška in Trst) so imele v razširjenem državnem zboru po enega predstavnika, Lombardija-Benečija, Hrvaška-Slavonija, Spodnja Avstrija, Moravska in srbska Vojvodina s temešvarskim banatom po dva predstavnika, Češka, Ga- licija (vključno s Krakovom) in Sedmograška po tri predstavnike, Ogrska pa – kot smo 247 RGBl, 56/1860; Bernatzik, Die österreichische Verfassungsgesetze, str. 217; Kolmer, Parlament und Ver- fassung, I., str. 30-31. 248 Prim: Helmut Rumpler, Der Kampf um die Kontrolle der österreichischen Staatsfinanzen. Ein Beitrag zur Geschichte des parlamentarischen Budgetrechts, v: Gesellschaft, Parlament und Regierung. Zur Geschichte des Parlamentarismus in Deutschland, Hg. von Gerhard A. Ritter, Düsseldorf 1974, str. 165-188. 249 Gottsmann, Der Reichstag 1848/49 und der Reichstag 1861-1865, str. 611. 78 že omenili – šest predstavnikov. V šestdesetčlanskem razširjenem državnem svetu so prevladovali Nemci (31); poleg njih je bilo še 12 Madžarov, 4 Italijani, 3 Hrvati, 2 Poljaka, 2 Romuna in 1 Srb. (Pet svetnikov je nacionalno neopredeljivih). 250 Razširjeni državni svet se je pod predsedstvom nadvojvode Rainerja zbral 31. maja 1860. V skladu s cesarjevim prestolnim govorom naj bi bila njegova glavna naloga sanacija državnega in deželnih proračunov ter oblikovanje ustreznih predlogov komisiji za nadzor nad državnimi dolgovi. T oda člani razširjenega državnega sveta se z dodeljeno vlogo niso želeli sprijazniti, saj jih je bila velika večina – iz takšnih ali drugačnih razlogov – v opoziciji do obstoječega neoabsolutističnega sistema. Kmalu se je v razširjenem državnem svetu oblikovala večinska »koalicija« predstavnikov ogrskega in češkega visokega plemstva, ki je na seji 21. junija 1860 podprla predlog voditelja ogrskih starokonservativcev grofa Antala Szécsena, naj razširjeni državni svet načelno ne razpravlja o zakonskih osnutkih, ki se tičejo državnega proračuna, dokler ne dobi pravice razpravljati tudi o temeljnih vprašanjih bodoče organizacije države. 251 Pereča finančna kriza je cesarja prisilila k popuščanju. Najprej je pristal, da razprava o proračunu za leto 1861 poteka v posebnem 21-članskem odboru, ki naj bi sprejel ustrezne rešitve in jih predstavil v plenumu razširjenega državnega sveta. Dne 17. julija 1860 pa je vlada bistveno razširila kompetence razširjenega državnega sveta pri nadzoru nad financami. Dala mu je pravico dajanja soglasja k spremembi finančnega sistema, uvajanju novih in zviševanju obstoječih davkov ter najemanju posojil. S tem je bil narejen prvi korak k »parlamentarno nadzorovanemu proračunu«. 252 Razširjeni državni svet je postal v resnici »preludij k parlamenarnemu življenju naslednjih desetletij.« 253 Enaindvajsetčlanski »proračunski odbor«, ki se je razdelil na pet pododborov za po- samezne segmente proračuna, je 10. septembra 1860 svoje poročilo predložil plenumu razširjenega državnega sveta. Razprava o odborovem poročilu, ki je trajala do 27. sep- tembra 1860 (na skupaj 14 sejah), se seveda ni izognila nobenemu izmed najbolj perečih vprašanj organiziranosti države. Pri pretresanju proračunskih postavk za notranjo upravo (policijo in pravosodje) so svetniki ostro kritizirali celoten neoabsolutistični sistem. Med drugim so opozarjali na neučinkovitost žandarmerije in razbohotenega državnega aparata, pa na nepravilno poseganje državne uprave v sredstva deželnih fondov. Spregovorili so o represivni politiki nasproti tisku, o vplivih konkordata na cerkev in šolo kot tudi o nespoštovanju načela jezikovne enakopravnosti v šolah, uradih in javnem življenju. Po živahnih razpravah v plenumu je prevladalo stališče, da se katastrofalnega finančnega položaja v državi ne da rešiti zgolj s finančnimi (davčnimi) operacijami, ampak s temeljito reformo celotne državne organizacije. 254 250 Ibidem. 251 Gottsmann, Der Reichstag 1848/49 und der Reichstag 1861-1865, str. 614. 252 Bernatzik, Die österreichische Verfassungsgesetze, str. 221; Hans Peter Hye, Das politische System in der Habsburgermonarchie: Konstitutionalismus, Parlamentarismus und politische Partizipatiom, Wien 1995, str. 31. 253 Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 210. 254 Ibidem. 79 Kočni rezultat živahne razprave sta bila dva predloga, o katerih so v plenumu raz- pravljali na petih sejah med 22. in 27. septembrom 1860. 255 V interesu visokega plemstva oblikovani večinski predlog, ki ga je v glavnem formuliral grof Antal Szécsen, je zahteval preobrazbo države na temelju široke upravne in zakonodajne avtonomije »historično- -političnih individualitet«. Glavni zagovorniki večinskega predloga so zlasti poudarjali, »da se Avstrija ne dá centralisirati kakor francozke dežele, zakaj v Avstriji prebiva deset narodov raznih plemen, raznih šeg in raznih jezikov, tedaj se vse ne dá po enem kopitu meriti.« 256 Nasproti večinskemu predlogu, ki je očitno favoriziral Ogrsko (vrnitev k zgodovinskemu pravu bi ponovno vzpostavila državno enotnost dežel krone Sv. Štefana, ki so jo z oktroirano ustavo izničili), pa je liberalno-centralistična manjšina zagovarjala načelo enotnosti države in vpeljavo modernega konstitucionalnega sistema, ki da lahko edini zagotovi enakost državljanov ter enakopravnost narodov in verskih skupnosti. Z upoštevanjem zgodovinskega prava naj bi namreč dobila »ustavo« le Ogrska, ne pa tudi druge dežele. 257 Konservativni koncept visokega plemstva, ki je nasproti enotni Ogrski postavljal nepovezano množico cislajtanskih dežel, je kljub upravičenim pomislekom manjšine na zadnji seji razširjenega državnega sveta 27. septembra 1860 dobil večinsko podporo. Proti predlogu je glasovalo 16 članov državnega sveta, za pa 34, med njimi tudi edini kranjski član sveta grof Anton Alexander Auersperg, ki je sicer v razpravi zagovarjal bolj liberalna stališča. Z večinskim predlogom se je v veliki meri strinjala tudi slovenska politična elita. Bleiweisove Novice, ki so jasno podpirale večinski predlog, so v večji av- tonomiji kraljestev in dežel očitno videle pogoj za doslednejše uresničenje nacionalne in jezikovne enakopravnosti. Zato so z navdušenjem poročale o besedah đakovskega škofa Josipa Juraja Strossmayerja, ki se je v razpravi potegnil tudi za Slovence: »Slovenci so kaj izversten narod; brez posebne podpore so svoj jezik lepo omikali; oni so vredni, da se ministerstvo kar je moč na-nje ozira; iskreno jih tedaj priporočam, in tako tudi Slovane isterske in dalmatinske, da se njenim jezikom pomaga k dostojnemu razvitku.« 258 Oktobrska diploma Čeprav je po koncu zasedanj razširjenega državnega sveta liberalno usmerjeni fi- nančni minister Ignaz von Plener v ministrskem svetu svaril pred »razdrobitvijo države« in zagovarjal koncept centralistično organizirane konstitucionalne monarhije, je cesar Franc Jožef notranjemu ministru grofu Gołuchovskemu ukazal, naj izdela nov sistem, ki bo izhajal iz načel večinskega votuma razširjenega državnega sveta. Končni izdelek 255 Kolmer, Parlament und Verfassung, I., str. 32. 256 Novice, 3. 10. 1860. 257 Ibidem. 258 Po koncu razprave o nujnosti uvedbe jezikovne enakopravnost se je k besedi priglasil tudi grof Anton Aleksander Auersperg, ki je dejal: »Ker je sklenjeno, da se nima več o tej zadevi govoriti, prosim vendar v protokol zapisati, da sem tudi jaz se zapisati dal, da bi bil za Slovence, med kterimi živim, govoril kakor je govoril gosp. škof Štrosmajer.« − Novice, 3. 10. 1860; prim. tudi: Jos. Tominšek, K političnemu programu Antona Auersperga l. 1860, v: Carniola n. v. 1, 1910, str. 210. 80 notranjega ministra je bila oktobrska diploma (razglasili so jo 20. oktobra 1860), 259 ki jo je Franc Jožef v pismu materi konec oktobra 1860 komentiral z besedami: »Dobili bomo sicer nekaj parlamentarnega življenja, toda oblast ostane v mojih rokah in vse bo dobro prilagojeno avstrijskim razmeram.« 260 Oktobrska diploma, ki naj bi bila »nepreklicljiva državna ustava«, je zakonodajno oblast delila med cesarja, deželne zbore in državni zbor, ki naj bi bil kakor dotedanji razširjeni državni svet sestavljen iz predstavnikov dežel: »Postave dajali, prenarejali in preklicovali bomo Mi in Naši nasledniki le vkupej s postavno poklicanimi deželnimi zbori in z deržavnim zborom, v kterega bojo deželni zbori pošiljali od Nas določeno število svetovavcov.« Skupni državni zbor naj bi bil pristojen za »vse postavodajne reči, ktere zadevajo pravice, dolžnosti in prid vseh Naših kraljestev in dežel skupaj«. 261 Med njimi so bile posebej omenjene »postave o dnarstvu in kreditstvu, o colnih in kupčijskih zadevah, o osnovi banke, ktera bankovce izdaja, M postave zastran pošt, telegrafov in železnic, n postave zavolj rekrutirenge…« 262 Poleg tega naj bi bilo v pristojnosti skupnega državnega zbora razpisovanje »novih davkov in priklad« ter zviševanje »obstoječih dav- kov in taks«, določanje cene soli in najemanje novih državnih posojil. »Tudi prememba sedanjih deržavnih dolgov, prodaja, prememba ali obloženje nepremakljivega deržavnega posestva se zamore le z dovoljenjem deržavnega zbora zgoditi…« 263 Še zlasti pa je bilo v pristojnosti skupnega državnega zbora potrjevanje zaključnega računa in sprejemanje novega državnega proračuna. Za vsa ostala zakonodajna opravila naj bi bili pristojni posamezni deželni zbori – »na Ogerskem in v njemu pridruženih deželah po njih poprejšnjih ustavah, v vseh drugih kraljestvih in deželah pa po pravilih njih novih deželnih ustav«. 264 Za sprejemanje zakonov, veljavnih v cislajtanskih deželah, naj bi bil pristojen »ožji državni zbor«, sestavljen le iz predstavnikov neogrskih dežel: »Ker pa se je za vse naše dežele, razun Ogerskega, skoz več let nekoliko takih reči, ktere ne spadajo samo v presojo vesoljnega deržavnega zbora, vzajemno obravnavalo in razsojevalo, si prideržimo, tudi te reči presodbi deržavnega zbora izročiti, v kterega bojo svetovavci dotičnih dežel poklicani. Vzajemna obravnava utegne tudi takrat biti, kadar dotični deželni zbori želijo, da se kaka reč, ktera ne spada v opravilstvo deržavnega zbora, vendar njemu izroči.« 265 Oktobrska diploma, ki jo je notranji minister Gołuchowski zasnoval tako, da avtono- mija posameznih dežel ni ogrožala centra, je vsebovala le osnovne smernice za izgradnjo ustavnega organizma. Patenti in cesarska pisma, ki so izšli hkrati z diplomo, pa so vsebovali konkretna določila za uresničitev novostanovsko omejene absolutistične države na nivoju dežel in določila o reorganizaciji centralnih organov, s katerimi so dali samostojen status Hrvaški in Slavoniji ter Sedmograški. 259 RGBl 1860/226; Bernatzik, Die österreichische Verfassungsgesetze, str. 223 sl. 260 Edward Crankshaw, The Fall of the House of Habsburg, New York 1963, str. 181; Steven Beller, Franz Joseph. Eine Biographie, Wien 1997, str. 73. 261 Novice, 24. 10. 1860. 262 Ibidem. 263 Ibidem. 264 Ibidem. 265 Ibidem. 81 V pismu, ki ga je cesar skupaj z diplomo naslovil na grofa Rechberga, je bila predvide- na uvedba omejenega parlamentarnega sistema. Poleg deželnih zborov naj bi oblikovali 100-članski državni zbor, ki bi bil sestavljen v skladu z določili za sestavo razširjenega državnega sveta: nekaj članov bi imenoval cesar, druge bi na Dunaj pošiljali posamezni deželni zbori. 266 (Podrobnejša določila o sestavi in pristojnostih državnega zbora naj bi bila podana v »organičnem statutu državnega zbora« − kasnejšem Temeljnem zakonu o državnem zastopstvu). V naslednjem pismu je cesar ukinil samostojna ministrstva za notranje zadeve, za uk in bogočastje in za pravosodje in v cislajtanskih deželah ustanovil posebno državno ministrstvo (prvi »državni minister« je postal grof Gołuchowski). Hkrati je za Ogrsko in Sedmograško ustanovil posebni dvorni pisarni s kanclerjema na čelu. 267 Kraljestvu Ogrski so bile spet dodeljene njene »nekdanje ustavne pravice, − za horvaško in slavonsko deželo se ima tudi kmali deželni zbor sklicati, da razodene svoje želje, v kteri razmeri ima vprihodnje Horvaško in Slavonsko z Ogerskim biti, − v vojvodino serbsko se bo poslal komisar, da zvé, kako mislijo tù zastran zedinjenja z Ogerskim…« 268 Hkrati z oktobrsko diplomo, ki je trdno stala na tleh zgodovinskega državnega prava, so izšli »deželni statuti« za Štajersko, Koroško, Salzburg in Tirolsko, ki so bili precej podobni Bachovim osnutkom iz leta 1856. 269 V vsakem deželnem zboru naj bi bile 4 skupine po- slancev, ki naj bi zastopali interese določenih stanov (cerkveni dostojanstveniki, veleposest, mesta s trgovsko-obrtnimi zbornicami ter podeželje). 270 Za ostale cislajtanske dežele pa naj bi državni minister Gołuchowski predložil ustrezne osnutke »deželnih ustav«. Ogrski deželni zbor naj bi se sestal na podlagi stare »ustave«. V statutih vsebovana določila so bila povsem v skladu z načeli zgodovinskega državnega prava. Deželni statuti so poudarjali »pravice in svoboščine zvestih stanov«, ki da jih je treba »po potrebah sedanjosti razviti in razširiti«. Toda omenjeni štirje »deželni statuti« niso nikoli stopili v veljavo. Tudi pri organizaciji centralnih oblasti je prišlo do izraza zgodovinsko pravo. Pri tem so izhajali iz ločitve »administrativnih in političnih zadev«, torej ločitve najvišje uprave od funkcij vlade. V središču reforme je bila ukinitev ministrstev za notranje zadeve, pravosodje ter za uk in bogočastje kot splošnih osrednjih oblasti. V Cislajtaniji so te kompetence prešle na novega »državnega ministra«, na Ogrskem in Sedmograškem pa na tamkajšnjega dvornega kanclerja. Ogrski dvorni kancler je bil pristojen tudi za pravo- sodne zadeve, medtem ko je to funkcijo v Cislajtaniji opravljal predsednik kasacijskega 266 Ibidem. 267 Novice, 24. 10. 1860. 268 Ibidem. 269 Bernatzik, Die österreichischen Verfassungsgesetze, str. 238; Fritz Fellner, Das 'Februarpatent' von 1861. Entstehung und Bedeutung, v: Mitteilungen des Instituts für österreichische Geschichtsforschung 63, 1955, str. 559; Hye, Das politische System in der Habsburgermonarchie, str. 33-34. 270 V štajerskem deželnem zbori naj bi npr. sedela 2 škofa, 4 dodatni predstavniki klera, 12 veleposestnikov, 10 predstavnikov stanov, 2 predstavnika trgovsko-obrtnih zbornic in 12 predstavnikov podeželskih občin. Na Koroškem naj bi bilo 5 članov iz vrst duhovščine, 8 iz vrst plemstva in veleposestnikov, 11 meščanstva in 12 iz podeželskega prebivalstva. Volilno pravico v mestih naj bi imeli le člani občinskih zastopov, na podeželju pa le župani in po en predstavnik občinskih odborov. Tirolski deželni statut se je razlikoval od ostalih po tem, da je za deželne poslance predvideval pripadnost katoliški veroizpovedi. Prim.: Novice, 31. 10. 1860; Andrej Pančur, V pričakovanju stabilnega denarnega sistema, Celje 2003, str. 186; Hye, Das politische System in der Habsburgermonarchie, str. 38. 82 dvora, ki je bil hkrati član ministrske konference. Za gospodarstvo celotne monarhije je bil postavljen le en trgovski minister. Državni minister je bil odgovoren za vse »admini- strativne in politične zadeve«. Za Hrvaško so ustanovili poseben oddelek pri državnem ministrstvu. Tako je »ministrska konferenca« (vlada) nudila dokaj pisano sliko. V njej so bili ministri, ki so bili pristojni za celotno monarhijo (npr. ministrski predsednik, policij- ski minister, zunanji minister, vojni minister in trgovski minister), ter ministri, ki so bili pristojni le za en del monarhije; poleg tega so bili nekateri odgovorni le za svoje lastne kompetence, drugi – kot državni minister ali ogrski dvorni kancler – pa pravzaprav za vse administrativne in politične zadeve. 271 Celotna konstrukcija ni bila sama sebi v namen. Ponovna vzpostavitev samostojnega položaja translajtanskih dežel in napovedana modernizacija njihove institucionalne zveze je bila povezana z upanjem, da bi zadovoljili zahteve Ogrske. Toda do pomiritve na Ogrskem seveda ni prišlo. Odpor do oktobrske diplome Oktobrska diploma, ki je dajala prednost tradicionalni eliti in uvajala federalizem, z ob- novo ogrske ustave izpred leta 1848 pa dajala Cislajtaniji manj ustavnosti kakor Ogrski, se ni mogla dokazati. Njena razglasitev je sprožila zlasti močan odpor nemškega liberalnega meščanstva in jožefinskemu idealu enotne države zveste avstrijske birokracije, zavrnil pa jo je tudi velik del madžarskega liberalnega plemstva in inteligence. 272 Oktobrska diploma je bila daleč od prevladujočih predstav cislajtanskega meščanstva o konstitucionalizmu, prav tako pa tudi daleč od ogrskih zahtev po ponovni vzpostavitvi personalne unije, kakšno je Ogrska že dosegla aprila 1848. Nameravana federalizacija monarhije je bila v nasprotju s težnjami centralne birokracije in interesi meščanstva po premoženju. Zaradi odpora meščanstva in Madžarov oktobrske diplome ni bilo mogoče uresničiti. Vladajoča koalicija avstrijskega in ogrskega visokega plemstva se je jeseni 1860 morala soočiti z vedno večjimi težavami. Izdaja oktobrske diplome je le še okrepila politično opozicijo na Ogrskem. »Tu se je ob prehodu leta 1860 v leto 1861 nemir množic tako razrasel, da so ga poimenovali ‘mala revolucija’ . Deák in njegovi privrženci so razglasili Diplomo za nesprejemljivo in vztrajali na ‘temelju leta 1848’; izkoristiti so hoteli politični prostor, ki se je odprl ob ponovni uvedbi zakonodaje in županij.« 273 Protiavstrijski odpor se je najbolj jasno odražal pri odklanjanju plačevanja davkov. 274 Tudi v Cislajtaniji so se krepili protesti zoper nameravane spremembe. Ko je v znak protesta zoper oktobrsko diplomo odstopil finančni minister Ignaz von Plener, cesar njegove demisije ni hotel sprejeti. To je Plener izkoristil za vnovične predloge po uvedbi pravega konstitucionalizma. Za nujno potrebne finančne ukrepe, najem kredita in razpis novih davkov, je – glede na sklep z dne 17. julija 1860 – potreboval potrditev državnega 271 Brauneder, Die Verfassungsentwicklung in Österreich 1848 bis 1918, str. 150. 272 Fellner, Das 'Februarpatent' von 1861, str. 550-551; Hye, Das politische System in der Habsburgermonarchie, str. 40-41. 273 Kontler, Madžarska zgodovina, str. 219. 274 Pančur, V pričakovanju, str. 186-187. 83 zbora. T oda grof Rechberg in ogrski minister sta menila, da je z izdajo oktobrske diplome razširjeni državni svet končal svoje delo. Ker deželni zbori, ki naj bi v državni zbor poslali svoje predstavnike, še niso bili izvoljeni, je bilo spričo kritičnega finančnega položaja treba hitro ukrepati. Zagovornika liberalno-centralistične usmeritve v vladi, ministra Plener in Lasser, sta zahtevala spremembo političnega kursa: predvsem izenačenje obeh državnih polovic in povečanje kompetenc načrtovanega državnega zbora. 275 Na izenačenje obeh delov države so končno pristali tudi predstavniki ogrskega visokega plemstva, ki na Ogrskem niso bili priljubljeni. Po odpustitvi državnega ministra Gołuchowskega, ki je bil po mnenju nekaterih »zadnji branik absolutizma v kabinetu« (13. decembra 1860), se je sprostila pot za načrtovane spremembe. Cesar je za »državnega ministra« imenoval Antona von Schmerlinga (15. decembra 1860), ki je veljal za Madžarom (Ogrski) prija- znega politika. Zaradi hitrega slabšanja finančnega položaja v monarhiji je januarja 1861 Plener zahte- val najem državnega posojila, za kar je bil potreben pristanek državnega zbora. 276 Nujnost sklica predstavniškega telesa je bila več kot očitna. Plenerja je takoj podprl Schmerling, ki je poudaril, da je mogoče monarhijo obvarovati pred grozečim razpadom le z uvedbo konstitucionalnega sistema. Po njegovem mnenju naj bi pri spremembah ohranili okvir, ki ga je začrtala oktobrska diploma, toda v vsebinskem smislu bi jo bilo treba temeljito spremeniti. Schmerlingu je uspelo, da je o nujnosti sprememb prepričal cesarja Franca Jožefa. Cesar se je odmaknil od stališč starokonservativcev in se je približal centralistič- no-liberalni skupini v vladi. Pravzaprav ni imel druge izbire, saj ogrski ministri v vladi niso ničesar storili zoper odpor proti sistemu oktobrske diplome na Ogrskem. V skladu s tem je 4. februarja 1861 imenoval novo vlado pod predsedstvom nadvojvode Rainerja. 277 V njej je ministrstvo za zunanje zadeve prevzel grof Rechberg, notranje ministrstvo grof Mecsery, vojno ministrstvo grof Degenfeld, ministrstvo za upravo Lasser, finančno mi- nistrstvo Ignaz von Plener, pravosodno ministrstvo Pratobevera, ministrstvo za trgovino Wickenburg, »državni minister« pa je ostal Schmerling. Člana vlade sta bila tudi ogrski dvorni kancler Vay in Antal Szécsen (minister brez listnice). Februarska ustava Dne 26. februarja 1861 je cesar s posebnim patentom razglasil Temeljni zakon o dr- žavnem zastopstvu ter nove deželne rede in deželne volilne rede za 16 avstrijskih dežel. 278 Patent je v bistvu zgolj motiviral nove zakone, ki so izšli hkrati z njim. Novice so ga povzele takole: »V 7 razdelkih tega patenta razglaša Njih veličanstvo cesar a) da gledé na cesarski diplom od 20. oktobra se določi za vse cesarske dežele deržavni zbor in se 275 Ibidem. 276 Konec leta 1860 je vlada prenehala plačevati obresti narodnega posojila v srebru in v Benečijo razglasila prisilni tečaj za bankovce narodne banke. Vrednosti na borzah so hitro padale, srebrna ažija je naraščala. Prim.: Pančur, V pričakovanju, str. 186-187. 277 Prim.: Friedrich Engel-Janosi, Einleitung, v: Die Protokolle des österreichischen Ministerrates 1848-1867. Die Ministerien Erzherzog Rainer und Mensdorff, Band V ., 1. Teil, Wien 1977, str. IX-XXXII. 278 Prim. Bernatzik, Die österreichischen Verfassungsgesetze, str. 255 isl. 84 mu dodeli moč deržavne ustavne postave, 2) da za Ogersko, Horvaško in Slavonsko in pa Erdeljsko o že pred dane bile deželne ustave, 3) danes podelijo vsem drugim deželam ustavo s to izjemo, da Dalmacii dodeljena deželna ustava še ne more popolnoma veljavna biti, ker razmera med Dalmacijo in Horvaško-Slavonskim še ni do dobrega sklenjena, 4) za Štajersko, Koroško, Salcburško in Tiroljsko poprej oklicana deželna ustava se prekliče, 5) za lombardsko-beneško kraljestvo naj na enaki podlagi izdela deržavno ministrstvo ustavo; do tistega časa naj kongregacija ima pravico poslati zbornike v zbor; v 6. razdelku oklicujejo cesar slovesno zapopadek vseh ustavnih postav za ustavo cesarstva in obetajo, ne le sami se zvesto zvesto po nji ravnati, temuč nakladajo to dolžnost vsem svojim naslednikom, zagotavljajo, da jo hočejo s celo svojo močjo varovati vsakega napada, pa tudi na to gledati, da jo vsak spolnuje in se po nji ravná; 7) ta patent z vsemi ustavnimi postavami se ima shraniti na Dunaji v cesarskem arhivu, v arhivu vsake dežele pa še posebej ustava deržavnega zbora in njenega deželnega zbora.« 279 Jedro februarske ustave 280 je tvoril Temeljni zakon o državnem zastopstvu, ki je v 21 členih podajal strukturo in pristojnosti osrednjega (skupnega in ožjega) državnega zbora. 281 V skladu z njim sta avstrijski državni zbor (Reichsrat) sestavljali dve zbornici: gosposka in poslanska. Člani gosposke zbornice so bili »polnoletni cesarjeviči (princi), polnoletni glavarji tistih avstrijanskih žlahtnikov, ki imajo velike grajšine, in kterim cesar dedno čast deržavnega zbornika podeli, véliki škofi (nadškofi) in škofi, ki so knezi. Še nekterim drugim posebno slovečim, za deržavo in cerkev, za vede in umetnije zasluženim možem si pa cesar prideržuje, čast deržavnega zbornika podeliti.« Poslansko zbornico je sestavljalo 343 voljenih poslancev, ki naj bi jih na Dunaj pošiljali deželni zbori posameznih dežel. »Zbornica poslancov bo štela 343 zbornikov in sicer tako-le: za Ogersko 85, za Česko 54, za Lombardo-Beneško 20, za Dalmacijo 5, za Horvaško in Slavonsko 9, za Galicijo in kar se k nji šteje 38, za Avstrijo pod Anižo 18, nad Anižo 10, za Salzburško 3, za Štajarsko 13, za Koroško 5, za Kranjsko 6, za Bukovino 5, za Erdeljo 26, za Marsko 22, za Šlezijo 6, za Tirole 12, za Istro, Gorico, Gradiško, Terst in okolico njegovo 6. 3 Deželni zbor vsake dežele naravnost voli svoje poslance v deržavni zbor; kdor dobi čez polovico glasov v deželnem zboru, je za deržavnega poslanca izvoljen; pri tej volitvi je pa gledati na to, da po deželni postavi v deželni zbor določeno število poslancov posamnih okrajev, mest in skupščin jih pride v primeri v deržavni zbor«. 282 Podobno kot oktobrska diploma je tudi februarska ustava ločevala med cis- in tran- slajtanskimi deželami. To se je kazalo v razlikovanjem med skupnim državnim zborom in ožjim državnim zborom, ki naj bi ga sestavljali le poslanci (203) iz cislajtanskih dežel. »V oblast ali opravilstvo celega ali vkupnega deržavnega zbora spada: 1) vse, kar zadeva rekrutbo (rekrutirengo), 2) kar se tiče kovanega ali papirnatega dnarja, colne in kupčijske, 279 Novice, 6. 3. 1861. 280 Februarski patent (26. 2. 1861) je T emeljni zakon o državnem zastopstvu, deželne rede in deželne volilne rede, ki so jih razglasili, imenoval »ustava naše države«. Izraz »februarska ustava« je torej skupna oznaka za kompleks zakonov, ki so skupaj tvorili državno ustavo. Prim.: Rumpler, Eine Chance für Mitteleuropa, str. 376-379; Engel-Janosi, Einleitung, str. XII-XIII; prim. tudi Fellner, Das 'Februarpetent' von 1861, str. 555-556. 281 Novice, 6. 3. 1861. 282 Ibidem. 85 poštne, telegrafne in železnocestne zadeve, 3) dnarstveni stan deržave, to je, dohodke in stroške, posojila, prodajo ali zadolženje nepremakljivega deržavnega premoženja, povišanje obstoječih in vpeljanje novih davkov, davšin in dacov. Zraven tega celega ali vkupnega deržavnega zbora, v kterem se snidejo poslanci vseh avstrijanskih dežel, je pa še drug ožji deržavni zbor, v kterega ne pridejo poslanci pod ogrsko krono združenih dežel, ampak le vsi drugi, ako gré za reči, ki le samo te dežele brez Ogerskega zadevajo.« 283 Z razdelitvijo državnega zbora v ožjega in skupnega (razširjenega) je Schmerling na eni strani želel poudariti samostojnost ogrskih dežel pri njihovi notranji zakonodaji (s tem naj bi zadovoljil Ogrsko), na drugi strani pa presekati gordijski vozel: z ožjim državnim zborom bi lahko v Cislajtaniji oblikovali centralno predstavniško telo, ki bi delovalo brez ozira na ogrske probleme in obravnavalo nujne finančne predloge. Z oblikovanjem ožjega državnega zbora je želel Schmerling nasproti Ogrski postaviti celoto cislajtanskih dežel in ne le posameznih dežel, kot je to predvidela oktobrska diploma. S februarsko ustavo so se kompetence državnega zbora zopet povečale. Kompetence skupnega državnega zbora so bile v glavnem tiste, ki jih je v glavnem imel že razširjeni državni svet, torej gospodarske, finančne in vojaške zadeve. Bistvena razlika z razširjenim državnim svetom je obstajala v tem, da je imel skupni državni zbor pravico zakonske ini- ciative (§ 12). (V razširjenem državnem svetu so namreč lahko le razpravljali o zakonskih predlogih, ki jih je pripravila vlada). Cesar se je moral sprijazniti z odstopom nekaterih svojih pravic parlamentu. Po novem sistemu je moral upoštevati nasvete svojih ministrov, pri finančnih zadevah pa je bil dolžan spoštovati mnenje parlamenta. Vlada je sicer imela pravico, da v času, ko parlament ne zaseda, sama izdaja potrebne zakone in odredbe (§ 13), toda svoje poteze je morala pred državnim zborom naknadno motivirati. S tem so bili vpeljani bistveni elementi parlamentarizma. Prvič po letu 1848 je bilo spet oblikovano predstavniško telo, ki si zasluži oznako parlament. Poleg T emeljnega zakona o državnem zastopstvu je v prilogi februarskega patenta izšlo 16 deželnih redov in deželnozborskih volilnih redov za vse dežele Cislajtanije, razen za »državno neposredno mesto Trst«, kjer je bil v veljavi 12. aprila 1850 sprejeti mestni statut. 284 (Tržaški mestni svet je hkrati opravljal funkcijo deželnega zbora). Schmerlingovi deželni redi in deželni volilni redi, ki so skupaj s Temeljnim zakonom o državnem zastopstvu tvorili »ustavo naše države«, so – tako po sestavi kot po pristojnostih – zelo spominjali na neuresničene deželne ustave iz let 1849/50, ki jih je pripravil Alexander Bach. 285 Bili so klasična »zastopstva interesov« (veleposestnikov, meščanov in kmetov), ki pa so imela v državnem ustavnem organizmu na moč omejeno vlogo. Pristojni so bili le za deželne zadeve: za kmetijstvo, za vodstvo in nadzor nad javnimi zgradbami, ki so jih financirali iz deželnih sredstev, in za dobrodelne ustanove. »Deželne zadeve, ki spadajo v opravilstvo deželnega zbora, so: vse uravnave zastran deželnih reči, ki zadevajo kmetijstvo, deželne 283 Ibidem. 284 RGBl 20/1861. Priloga I: Temeljni zakon o državnem zastopu. Priloga II, a do p: Deželni redi in deželni volilni redi za posamezne cislajtanske deželne zbore. 285 Med obema sistemoma je obstajalo tudi več razlik, pri čemer so bila nekatera Bachova določila širša in celo bolj liberalna kot so bila Schmerlingova. V Bachovih deželnih ustavah so npr. predvideli direktne volitve poslancev tudi v kmečki kuriji. Poleg tega Bachov sistem ni poznal virilistov in poslancev trgo- vsko-obrtnih zbornic. 86 stavbe (zidanja), iz deželnega premoženja plačane milodarne naprave (bolnišnice, ubo- žnice itd., dohodki in stroški deželni, prevdark in rajtengo čez to, nakladanje davkov za deželne potrebe, posojila na rajtengo deželne lastnine, srenjske, cerkvene in šolske zadeve, vojaška priprega (foršpan), ukvartiranje soldatov in več druzih reči, ki zadevajo blagor in potrebščine dežel, ktere bo še posebej vlada deželnim zboram izročila.« 286 Poleg tega so lahko deželni zbori v okvirih zakonov, ki jih je sprejel državni zbor, raz- glašali tudi posebne deželne zakone, ki so se dotikali občinskih, šolskih in cerkvenih zadev ter zadev, ki so se dotikale nastanitve vojaštva. »Deželni zbor je dalje poklican posvetovati se in svete sprožiti o tem, ali so za celo cesarstvo oklicane postave tudi dostojne za deželo, in takega več. Deželni zbor skerbi za dobro gospodarstvo deželnega premoženja; zvoljo cesarskih davkov mu je izročeno čuti nad tem, ali so davki prav razdeljeni (razparteni), da se davki po predpisu izterjajo in cesarskim kasam izročijo; tudi ima pravico za dežel- ne potrebe davek razpisati kot priklado k cesarskim davkom, toda ne več kot 10 gld. na 100; za višjo priklado ali celó novo priklado mora pa dobiti popred cesarsko dovoljenje. Deželni zbor voli poslance v deržavni zbor.« 287 S februarsko ustavo so deželni zbori dobili bolj administrativne kot zakonodajne pristojnosti. Vseeno pa so bili – v primerjavi z njihovo v oktobrski diplomi predvideno sestavo – prava interesna zastopstva, ki so bila v okviru določenih lastnih kompetenc relativno neodvisna. Državni minister Schmerling je s takšno ureditvijo poskušal narediti kompromis med težnjami monarha po absolutni oblasti ter federalizmom in centralizmom. Usmeritvena zakonodajna dejavnost za najpomembnejše zadeve naj bi bila pridržana državnemu zboru, izvedba in prilagoditev zakonov razmeram v posameznih deželah pa naj bi bila v pristojnosti deželnih zborov. Pri deželah krone Sv. Štefana je ta centralistični moment umanjkal, zato sta imela deželna zbora Sedmograške in Hrvaške-Slavonije enake kompe- tence kot ogrski deželni zbor. V svojih kompetencah sta bila – enako kot ogrski deželni zbor – omejena le preko kompetenc razširjenega državnega zbora. 286 Novice, 6. 3. 1861. 287 Ibidem. 87 VOLILNI SISTEM Temeljni zakon o državnem zastopstvu je uvajal dvodomni parlament. Zgornji dom, gosposka zbornica, ni imela fiksno določenega števila članov, ob svojem prvem sklicu pa je (brez pripadnikov dinastije) štela 112 članov. Ob nadškofih in škofih (skupaj jih je bilo 18) je v gosposki zbornici sedelo 54 predstavnikov pomembnih plemiških rodbin (od tega 21 knežjih in 32 grofovskih), ki so zaradi velikosti svoje posesti dobile dedno članstvo v zbornici. Imeli so ga izključno »načelniki« glavnih linij plemiških rodbin, medtem ko so se morali pomembnejši predstavniki stranskih linij zadovoljiti z doživljenjskim članstvom. Slednjega je leta 1861 dobilo 40 oseb, večinoma plemičev. Brez plemiškega predikata pred imenom sta bila le 2 doživljenjska člana: sloviti pisatelj Franz Grillparzer in češki voditelj František Palacký. 288 Sestava gosposke zbornice je temeljila na konservativnih temeljih po vzoru na angleški sistem, ki jih je zagovarjal Schmerlingov sodelavec pri izdelavi ustave Hans von Pertha- ler. 289 Z vpeljavo dednega članstva v gosposki zbornici so tvorci ustave želeli pomiriti predstavnike visokega plemstva in pripraviti cesarja, da bo ustavo potrdil. Z imenovanjem uglednih predstavnikov znanosti in umetnosti pa so želeli zadovoljiti liberalce, ki so se bali, da bo gosposka zbornica izrazito konservativno predstavništvo. Schmerling, ki je – podobno kot pred njim Schwarzenberg – aristokraciji odrekal vsakršno sposobnost pri vodenju države, je vpeljavi dednega članstva v gosposki zbornici sprva nasprotoval, toda na koncu se je odločil za kompromis. 290 343 člansko poslansko zbornico skupnega (razširjenega) oz. 203 člansko zbornico ožjega državnega zbora so (do leta 1873, ko so uvedli direktne državnozborske volitve) sestavljali poslanci, ki so jih v državni zbor iz svoje srede »delegirali« posamezni deželni zbori. 291 V deželnih zborih so državnozborske poslance volili iz plenuma po večinskem sistemu, toda pri tem so morali obvezno upoštevati razmerje med posameznimi kuri- jami in (v večjih deželah) v njihovem okviru tudi posamezna (nacionalna) območja. 292 Štajerski deželni zbor, ki je štel 63 poslancev, je npr. svojih 13 državnozborskih poslancev izvolil po naslednjih kriterijih: 288 Podrobneje o gosposki zbornici: Gerald Stourzh, Die Mitgliedschaft auf Lebensdauer im österreichischen Herrenhaus 1861-1918, v: Mitteilungen des Instituts für österreichische Geschichtsforschung 73, 1965, str. 63-117; Jože Maček, Dedni in dosmrtni člani ter cerkveni dostojanstveniki gosposke zbornice dunajskega državnega zbora (1861-1918) v povezavi s slovenskimi deželami, v: Kronika, 2007, št. 1, str. 41-54; Hye, Das politische System in der Habsburgermonarchie, str. 51. 289 Bila je nekakšna mešanica med pravo zbornico perov in od vlade odvisno zbornico notablov. 290 Prim.: Helmut Rumpler, Carl von Rokitansky als Exponent des österreichischen Liberalismus, v: Carl Freiherr von Rokitansky 1804-1878. Pathologe, Politiker, Philisoph, Gründer der Wiener Medizinischen Schule des 19. Jahrhunderts, Hgg. Helmut Rumpler, Helmut Denk, Wien-Köln-Weimar 2005, str. 167-168. 291 Zaradi »federalističnih tendenc«, ki so se začele pojavljati v posameznih deželah (zlasti na Ogrskem) pred prvimi splošnimi deželnozborskimi volitvami, so v volilnih redih predvideli tudi možnost direktnih nadomestnih volitev v državni zbor – seveda le v primeru, da bi ta ali oni deželni zbor zavrnil izvolitev državnozborskih poslancev. Prim.: Hye, Das politische System in der Habsburgermonarchie, str. 52. 292 Izjemo je tvorila Galicija, kjer so državnozborske poslance volili iz plenuma, ne da bi upoštevali kurije. Omenjena izjema je bila na škodo Rutencev. 88 – izmed 3 virilistov in 12 poslancev veleposestva: 3 člane; – izmed 6 poslancev trgovsko obrtnih zbornic: 1 člana; – izmed 4 poslancev glavnega mesta Gradca: 1 člana; – izmed 6 poslancev mest in trgov graškega okrožja (Srednja Štajerska): 1 člana; – izmed 5 poslancev mest in trgov bruškega okrožja (Zgornja Štajerska): 1 člana; – izmed 4 poslancev mest in trgov mariborskega okrožja (Spodnja Štajerska): 1 člana; – izmed 9 poslancev kmečkih občin graškega okrožja: 2 člana; – izmed 6 poslancev kmečkih občin bruškega okrožja: 1 člana; – izmed 8 poslancev kmečkih občin mariborskega okrožja: 2 člana. Zaradi takšnega načina volitev državnozborskih poslancev se je tudi v sestavi držav- nega zbora odražal sistem kurij. Na eni strani je bil državni zbor zastopstvo posameznih dežel, na drugi strani pa »zastopstvo interesov« različnih stanov: veleposestva, meščanstva (po premoženju in izobrazbi) in kmetov. 293 Sestava ožjega državnega zbora po kurijah (1861) Dežela VIR+VEL M+TOZ K Skupaj Češka 15 20 19 54 Bukovina 2 1 2 5 Dalmacija 1 1 3 5 Galicija 13 7 18 38 Goriška 1 - 1 2 Istra 1 - 1 2 Koroška 1 2 2 5 Kranjska 1 2 3 6 Moravska 6 9 7 22 Sp. Avstrija 5 8 5 18 Zg. Avstrija 2 4 4 10 Salzburg 2 - 1 3 Šlezija 2 2 2 6 Štajerska 3 5 5 13 Tirolska 3 2 5 10 Trst - 2 - 2 Vorarlberg 1 - 1 2 Skupaj 59 65 79 203 VIR + VEL – virilisti in veleposest; M + TOZ – mesto in trgovsko-obrtna zbornica; K – kmetje. Sestava državnega zbora je bila podobna sestavi posameznih deželnih zborov, ti pa so bili – zaradi volilnega sistema – seveda za nekaj svetlobnih let oddaljeni od realnih socialnih in nacionalnih struktur. Tvorci ustave so se namreč zavestno odločili, da politični sistem utemeljijo na »posesti in izobrazbi« in so v deželnozborskih volilnih redih povsem 293 Brauneder, Die Verfassungsentwicklung in Österreich 1848 bis 1918, str. 154. 89 jasno favorizirali meščanstvo (po premoženju in izobrazbi) in veleposest. Šlo je za sicer tudi drugod po Evropi značilno razlikovanje med »citoyen actif« in »citoyen passif«, ki je ločilo enakost pred zakonom od politične enakopravnosti. 294 Značilnosti Schmerlingove volilne geometrije Deželni zbori so bili izvoljeni na podlagi kurijalnega volilnega sistema, ki je v večini dežel poznal 4 kurije: veleposestniško, mestno, podeželsko in (ponekod) kurijo trgovsko obrtnih zbornic. Značilnost tega sistema »volilnih razredov« je bila ta, da so v vsaki kuriji za aktivno volilno pravico (imelo jo je le 7 % prebivalstva) veljali različni pogoji. V veleposestniški kuriji, v Vorarlbergu je niso poznali, so imeli volilno pravico tisti veleposestniki, ki so plačevali določen znesek realnih davkov, tj. zemljiškega, hišno-naje- mninskega in hišno-razrednega davka. 295 (Osebni davki niso bili upoštevani). Načeloma naj bi znesek realnih davkov dosegal vsoto 100 gld (tako je bilo v naših deželah), toda v bogatejših deželah je znašal več (250 gld na Češkem, Moravskem in v Šleziji, 200 gld v Spodnji Avstriji), v revnejših pa – kot na Tirolskem – le 50 gld. 296 V večini dežel je »vele- posest« pomenila zemljiško posest, ki je bila vpisana v deželno desko. 297 V deželah, kjer slednje niso poznali (Salzburg, Tirolska, Istra), je bila volilna pravica v veleposestniški kuriji vezana le na zemljiško posest in davčni cenzus. 298 (Na Tirolskem je bil pogoj za volilno pravico v veleposestniški kuriji pripadnost plemstvu, saj se je kurija imenovala volilni razred »plemiške veleposesti«). Povsod jo je imelo izjemno nizko število »velepo- sestnikov«. Na Štajerskem, kjer je veleposestniška kurija štela 12 poslancev, se je število volilnih upravičencev gibalo med 158 (leta 1874) in 214 (leta 1894). Na Koroškem, kjer so v veleposestniški kuriji volili 10 poslancev, je bilo število volilnih upravičencev še nekoliko nižje – leta 1881 samo 90. Aktivna volilna pravica v kmečki in mestni kuriji (1861) je bila vezana na občinsko volilno pravico, kar je pomenilo, da tisti, ki niso imeli občinske volilne pravice, niso mogli voliti v deželni zbor. Na podlagi provizoričnega občinskega zakona iz 17. marca 1849 (oz. na podlagi posebnih statutov deželnih glavnih in statutarnih mest) sta v mestni in kmečki kuriji obstajali dve vrsti deželnozborskih volilcev. Pravico voliti v deželni zbor so najprej 294 Karl Vocelka, Das W ahlrecht und die W ahlreform der liberalen Periode, v: Leopold Kammerhofer (Hg.), Studien zum Deutschliberalismus in Zisleithanien 1873-1879. Herrschaftsfundierung und Organisati- onsformen des politischen Liberalismus, Wien 1992, str. 45. 295 V Dalmaciji pa se je veleposestniška kurija imenovala »volilni razred najvišjih obdavčencev« in je zajemala davkoplačevalce, ki so plačevali nad 100 gld (v okraju Kotor pa 50 gld) direktnih davkov. 296 Vasilij Melik, Zusammensetzung und Wahlrecht der cisleithanischen Landtage, v: Die Habsburgermo- narchie, Band VII., Verfassung und Parlamentarismus, 2. Teil, Wien 2000, str. 1315. 297 Deželna deska: v 18. stol. uvedena zemljiška knjiga za plemiško posest. 298 Na Goriškem, kjer je bila volilna pravica v veleposestniški kuriji sprva vezana na v deželno desko vpi- sano veleposest, je kmalu prišlo do spremembe. Deželna deska na Goriškem je namreč obsegala tako malo oseb (veleposestnikov), da tega pogoja že pri prvih volitvah 1861 niso mogli povsem upoštevati: v volilno listo so vpisali vse tiste posestnike, ki so plačali več kot 100 gld realnih davkov od svoje posesti. Z deželnozborsko volilno reformo leta 1866 so to prakso tudi zakonsko uredili, leta 1874 pa so goriško deželno desko popolnoma ukinili. − Melik, Zusammensetzung und Wahlrecht, str. 1315; Vasilij Melik, Volitve na Slovenskem 1861-1918, Ljubljana 1965, str. 42-43. 90 imeli vsi tisti avstrijski državljani, ki so imeli občinsko volilno pravico zaradi izobrazbe – ne glede na višino davka (inteligenčni cenzus), s katerim so obogatili državno blagajno. Sem so spadali »občani« (Gemeindebürger), 299 nato krajevni duhovniki, državni uradniki, častniki, osebe z akademsko izobrazbo in javni učitelji ter častni občani. (Dalmatinski deželni volilni red je to skupino razširil še na občinske uradnike, kapitane ladij itd.). 300 Drugo skupino volilcev so tvorili davkoplačevalci, ki so plačali določeno vsoto (načeloma vsaj 10 gld) direktnih davkov. V davčni skupini je bila deželnozborska volilna pravica drugačna za občine z dvema volilnima razredoma in drugačna za občine s tremi volilnimi razredi. V občinah s tremi volilnimi razredi so imeli leta 1861 deželnozborsko volilno pravico v kmečki kuriji volilci prvega in drugega občinskega volilnega razreda, v mestni kuriji pa prav tako volilci pr- vega in drugega volilnega razreda, poleg njih pa še tisti volilci tretjega volilnega razreda, ki so plačali več kot 10 gld davka. 301 V občinah z dvema volilnima razredoma sta imeli deželnozborsko volilno pravico v kmečki kakor tudi v mestni kuriji prvi dve tretjini vseh občinskih volilnih upravičencev, razvrščenih po višini direktnih davkov – tudi tisti, ki so plačali manj kot 10 gld davkov. Ker so tudi v manjših občinah s tremi volilnimi razredi v drugem volilnem razredu mnogi plačevali manj kot 10 gld direktnih davkov, je v bistvu šlo za pogojni davčni cenzus (10 gld). 302 Absolutni davčni cenzus so uvedli le v nekaterih večjih in bogatejših mestih. Na Dunaju, v Pragi in Brnu je znašal 20 gld, v Gradcu pa 15 gld. Uvedba zvišanega absolutnega cenzusa v večjih mestih je bila posledica »strahu« pred nižjimi družbenimi sloji, ki so bili v času revolucije 1848/49 nosilci radikalnih idej. V kuriji trgovsko-obrtnih zbornic, leta 1850 ustanovljenih institucij za pospeševanje trgovine in obrti, so imeli volilno pravico le člani zbornic in njihovi namestniki. Zbor- nice, ki so štele različno število članov (med 10 in 30), so volili trgovci, industrijalci in obrtniki ter lastniki rudnikov z območja zbornice. Volitve v zbornice so potekale tako, da je vsaka skupina in v vsaki skupini vsaka kategorija (kategorije so bile sestavljene po velikosti obratov oz. davčni obveznosti) volila določeno število članov zbornice in polovično število njihovih namestnikov. Z deželnimi volilnimi redi so zbornični člani in namestniki (po reorganizaciji zbornic leta 1868 pa le redni člani) dobili pravico do izvolitve določenega števila poslancev. Graška, leobenska in celovška zbornica so volile po tri poslance, ljubljanska, goriška in rovinjska (za Istro) po dva poslanca. Tržaška zbornica je dobila pravico udeležbe na volitvah v mestni svet (ki je bil obenem tudi deželni zbor za tržaško ozemlje) šele z volilno reformo leta 1908. 303 V vseh deželnih zborih so poznali tudi nevoljene člane – viriliste. T o so bili predvsem rektorji univerz in visoki katoliški in pravoslavni (ne pa tudi evangeličanski) cerkveni dostojanstveniki. V štajerskem deželnem zboru so bili virilisti rektor graške univerze ter sekavski (graški) in lavantinski škof. V kranjskem deželnem zboru je bil to ljubljanski škof, v koroškem krški (celovški) škof, v goriškem goriški nadškof, v istrskem pa tržaško- -koprski, poreško-puljski in krški škof. V Dalmaciji, kjer je že od nekdaj bilo izjemno 299 Po provizoričnem občinskem zakonu so bili to tisti, ki so živeli najmanj 4 leta v neki občini. 300 Melik, Zusammensetzung und Wahlrecht, str. 1320. 301 Novice, 6. 3. 1861. 302 Melik, Zusammensetzung und Wahlrecht, str. 1321. 303 Melik, Volitve, str. 50-51. 91 veliko število škofij (šest katoliških in 2 pravoslavni), sta dobila mesto virilista le katoliški nadškof in pravoslavni škof iz Zadra. 304 Cilju vlade, da v deželne in posledično v državni zbor pridejo izobraženi, zmerno libe- ralno usmerjeni ljudje s posluhom za vladno politiko, je poleg davčnega in inteligenčnega cenzusa služila tudi razdelitev mandatov med posameznimi kurijami. Sestava deželnih zborov po kurijah 1861 Dežela VIR VEL TOZ M K skupaj Štajerska 3 12 6 19 23 63 Kranjska 1 10 2 8 16 37 Koroška 1 10 3 9 14 37 Goriška 1 6 2 5 8 22 Istra 3 5 2 8 12 30 VIR – virilisti; VEL – veleposest; TOZ –trgovsko-obrtna zbornica; M – mesto; K – kmetje. Na nevoljene člane deželnih zborov, viriliste, je v deželnih zborih v povprečju odpadlo okoli 4 % mandatov. Na Štajerskem in Goriškem je bilo število virilistov nekoliko nad povprečjem (5 %), na Kranjskem in Koroškem pa nekoliko pod povprečjem (3 %). Od slovenskih dežel so imeli daleč največji delež (kar 10 % mandatov) virilisti v istrskem deželnem zboru. Na poslance, ki so jih v deželne zbore pošiljale trgovsko-obrtne zbornice, je v pov- prečju odpadlo 6 % mandatov. Od slovenskih dežel so imele nadpovprečno zastopstvo v štajerskem (10 %), goriškem (9 %), koroškem (8 %) in istrskem (7 %) deželnem zboru, podpovprečno pa so bile zastopane na Kranjskem (5 %). V vseh deželnih zborih je bila še posebej priviligirana veleposestniška kurija, ki ji je v povprečju pripadlo nekaj manj kot četrtina mandatov. Od slovenskih dežel je bila veleposest podpovprečno zastopana le v istrskem (17 %) in štajerskem (19 %) deželnem zboru, medtem ko je bila za koroški, kranjski in goriški deželni zbor (s 27 % deležem) značilna nadpovprečna zastopanost veleposestniške kurije. Obstoj veleposestniške kurije je deželnim zborom dajal na pol fevdalni značaj. Poleg veleposestniške so deželni volilni redi dodatno favorizirali tudi mestno kurijo. Čeprav je v mestih in večjih trgih, ki so jih izločili iz kmečke okolice (kmečkih volilnih okrajev), v povprečju živelo le 20 % prebivalcev, je bilo število mandatov mestne kurije le za malenkost nižje kot v kmečki kuriji. Poslanci mest so v deželnih zborih v povprečju zasedali dobro četrtino mest (26 %). Največ jih je bilo na Salzburškem (39 %), najmanj pa v Galiciji (13 %). Naše dežele so bile nekje vmes: v štajerskem deželnem zboru je na mestno kurijo odpadlo 30 % mandatov, v istrskem 27 %, v koroškem 24 %, v goriškem 23 % in v kranjskem 22 %. Kmečki volilni okraji, v katerih je v povprečju živelo 80 % prebivalcev, so tvorili le dve petini (40 %) deželnozborskih mandatov. Največ poslancev, izvoljenih v kmečki kuriji, je sedelo v vorarlberškem (70 %), najmanj pa v šlezijskem deželnem zboru (29 %). Od 304 Melik, Zusammensetzung und Wahlrecht, str. 1314. 92 slovenskih dežel so bili nadpovprečno zastopani le v kranjskem deželnem zboru (43 %). V istrskem deželnem zboru so tvorili 40 %, v koroškem 38 %, v štajerskem 37 % in v goriškem 36 % mandatov. 305 Na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem je prišlo na enega poslanca v kmečki kuriji štirikrat več prebivalcev kot v mestni kuriji. V omenjenih deželah je – glede na število prebivalstva – en mestni poslanec veljal za štiri kmečke. Nekoliko boljše je bilo to razmerje v Istri (en mestni poslanec na 1,5 poslanca kmečke kurije), kar je bila posledica obstoja številnih starih mestnih središč. Favoriziranje mest nasproti podeželju se je kazalo tudi v volilnem postopku, ki je predvideval javne in ustne volitve. Medtem ko so volilni upravičenci v mestni kuriji volili poslance direktno, so jih v kmečki kuriji volili posredno, preko volilnih mož (v povprečju naj bi prišel en volilni mož na vsakih 500 prebivalcev), kar je omogočalo različne mahi- nacije in vplivanje na rezultat volitev. 306 Na davčnem in inteligenčnem cenzusu utemeljeni kurijalni volilni sistem je povsem jasno favoriziral višje družbene sloje. V mnogonacionalni državi, z narodi na različni stopnji gospodarskega in kulturnega razvoja, je socialna krivičnost hkrati pomenila tudi nacionalno. 307 V vseh nacionalno mešanih deželah je Schmerlingov volilni sistem pov- sem odkrito favoriziral »zgodovinske« (narode s popolno socialno strukturo) nasproti »nezgodovinskim« narodom (narodom brez višjih družbenih slojev). 308 Največjo korist od volilnega sistema so imeli Nemci, ki so bili kot veleposestniki in meščani odlično zastopani tudi v tistih deželah, kjer so tvorili manjšino prebivalstva. Na Moravskem jih je bilo manj kot 30 % prebivalstva, v deželnem zboru pa so imeli nemški poslanci navadno večino. Na Tirolskem je bilo Italijanov 45 %, v deželnem zboru pa so Nemci običajno imeli dve tretjini poslancev. Na Štajerskem je bila tretjina prebivalstva Slovencev, v deželnem zboru pa so imeli največ 13 % mandatov, ker so vsi poslanci veleposestva, trgovsko-obr- tnih zbornic in mest pripadali nemškim strankam. Na Kranjskem se je delež nemškega prebivalstva gibal okoli 5 %, v kranjskem deželnem zboru pa so imeli nemški poslanci – zaradi veleposestniške kurije – najmanj 28 % sedežev. 309 Da so tvorci volilnega sistema zavestno favorizirali Nemce, je ob 25-letnici februarske ustave prostodušno priznal tudi eden izmed voditeljev nemških ustavovercev dr. Ernest Plener, ko je dejal: »Eno temeljnih načel februarske ustave je bilo, zagotoviti nemškemu 305 Melik, Volitve, str. 13. 306 Izvoljen je bil tisti kandidat, ki je dobil več kot polovico veljavnih glasov. Če nihče od kandidatov ni dobil večine, so volitve ponovili. Če tudi pri drugih volitvah nihče ni prejel večine veljavnih glasov, so izvedli ožje volitve, na katerih sta se »spopadla« le tista kandidata, ki sta na drugih volitvah dobila relativno največ glasov. Če je prišlo pri ožjih volitvah do enakega števila glasov, je odločil žreb. To se je npr. zgodilo pri volitvah v kmečkem volilnem okraju Volosko v Istri (septembra 1861). Prim.: Melik, Zusammensetzung und Wahlrecht, str. 1324. 307 Prim.: Lothar Höbelt, Die Vertretung der Nationalitäten im Reichsrat, v: Österreichs Parlamentarismus. Werden und System, Hg. von Herbert Schambeck, Berlin 1998, str. 185-222; Hantsch, Die Nationalitäten- frage, str. 52. 308 Prim.: Fran Zwitter (s sodelovanjem Jaroslava Šidaka in Vase Bogdanova), Nacionalni problemi v Habs- burški monarhiji, Ljubljana, 1962, str. 32-33. 309 Leta 1877 je nemški stranki uspelo zmagati še v mestni kuriji in v kuriji trgovsko-obrtnih zbornic, s čimer so dosegli večino v deželnem zboru. 93 elementu položaj, ki ga zasluži za svoje zgodovinsko delo v tej državi. Prav to so v bistvu pomenile določbe o volilni pravici veleposestnikov in trgovskih zbornic.« 310 Na podoben način je kurijalni volilni sistem favoriziral tudi ostale »zgodovinske narode.« Na Goriškem, v Istri in Dalmaciji italijanske glasove proti slovenskim, hrvaškim in srbskim, v Galiciji pa poljske proti rutenskim (ukrajinskim). Rutenci, ki so predstavljali 40 % prebivalcev Galicije, v galicijskem deželnem zboru niso dosegli niti 10 % mandatov. V Istri, kjer so Hrvati in Slovenci tvorili skoraj dve tretjini prebivalstva, je Schmerlingova volilna geo- metrija italijanski stranki zagotavljala dvotretjinsko večino. 311 Nesorazmerna nacionalna zastopanost v deželnih zborih je bila marsikje tudi posle- dica same sestave volilnih okrajev. Ker so se pri oblikovanju volilnih okrajev v kmečki kuriji naslonili na upravno razdelitev, ki jo je v letih 1849/50 vzpostavil notranji minister Alexander Bach (volilni okraji so bili sestavljeni iz enega ali več sosednjih sodnih okra- jev – brez mest in trgov, ki so volila v mestni kuriji), je bila v kmečki kuriji v marsikateri deželi značilna neenakomerna zastopanost posameznih regij. Medtem ko je na Zgornjem Štajerskem, ki je imela najmanjša okrajna glavarstva, prišel v kmečki kuriji poslanec že na vsakih 28.000 prebivalcev, je na Spodnjem Štajerskem prišel na vsakih 46.000 pre- bivalcev. (Slovenski del dežele je bil torej prikrajšan za enega poslanca: namesto 8 bi jih moral imeti 9). 312 Enako nesorazmerje je bilo opazno tudi na Češkem. V nemških volilnih okrajih je prišel 1 poslanec na 40.861 prebivalcev, v čeških pa na vsakih 53.204 poslan- cev. 313 Oblikovanje kmečkih volilnih okrajev z naslonitvijo na staro upravno ureditev iz let 1849/50 je imelo še posebej katastrofalne posledice za koroške Slovence. Čeprav so po uradnih ugotovitvah vlade sredi 19. stoletja tvorili tretjino koroškega prebivalstva, so lahko v kmečki kuriji dosegli maksimalno 2 od skupno 14 mandatov. 314 S pravo »birokratsko-statistično virtuoznostjo« pa so bili v nacionalno mešanih de- želah prirejeni volilni okraji v mestni kuriji. Na Češkem so bili oblikovani tako, da so dajali prevlado Nemcem, v Dalmaciji so favorizirali Italijane. Od slovenskih dežel so bili na Koroškem in (Spodnjem) Štajerskem sestavljeni tako, da Slovenci v njih niso imeli nobenih možnosti za zmago. Slovenska stran je bila še najbližje zmagi v celjskem mestnem volilnem okraju. 310 Melik, Volitve, str. 7. 311 Ibidem. 312 Melik, Zusammensetzung und Wahlrecht, str. 1318. 313 Ibidem. 314 Melik, Zusammensetzung und Wahlrecht, str. 1319; Melik, Volitve, str. 92. 94 SCHMERLINGOV TEATER Po občinskih volitvah, ki so bile v glavnem končane do začetka marca 1861, so v vseh deželah marca 1861 izvedli tudi prve splošne deželnozborske volitve. Glavna naloga novoizvoljenih deželnih zborov, ki so večinoma začeli z delom 6. aprila 1861, je bila iz- volitev deželnih odborov in državnozborskih poslancev. Slednji so se morali pojaviti na Dunaju že 29. aprila 1861, ko je bila v začasnem lesenem poslopju avstrijskega parlamenta (postavili so ga po načrtih uradnega arhitekta gledališča Ferdinanda Fellnerja v bližini Votivne cerkve) napovedana konstitutivna seja poslanske zbornice. 315 Dne 1. maja 1861 je v Hofburgu sledila po strogem ceremonialu organizirana slovesna otvoritev državnega zbora s cesarjevim prestolnim govorom. 316 Dan kasneje je novi državni zbor začel z delom. Navidezni parlament Cesar, ki je v 17 minut trajajočem prestolnem govoru zagotavljal, da je monarhija s februarsko ustavo utemeljena na načelih nacionalne enakopravnosti, ravnotežju med avtonomijo dežel in potrebno enotnostjo države, enakosti državljanov pred zakoni in udeležbi ljudskih predstavnikov pri zakonodaji, je poslance pozval naj prispevajo k »srečni prenaredbi vesoljnega cesarstva« in pokažejo celemu svetu, »da politične, narodne in cer- kvene različnosti, ki so v okrožji avstrijanskega cesarstva tako ozko skupaj zvezane, niso tolikšne overe pametnega porazumljenja, da bi se ne dale s posredstvom zvišane omike po prijazni spravi tako premagati, da bo za vse prav.« 317 Med nalogami, ki jih je cesar v prestolnem govoru »naložil« državnemu zboru, je bila potrditev zaključnega računa za leto 1860, izvedba davčne reforme, ureditev vprašanja odnosa med državo in nacionalno banko, zmanjšanje vojske, udejanjenje okrožne, okrajne in občinske avtonomije ter zlasti sprejem uravnoteženega proračuna. 318 »Moje ministrstvo Vam bo predložilo prevdarek deržavnih dohodkov in stroškov za prihodnje leto, iz kterega bote razvidili, da se vseskozi prizadeva doseči to, da bi se v rednem gospodarstvu stroški v ravnovago spravili z dohodki. – Ta cilj in konec, kteri se nikoli ni spred oči spustil, se vendar zavolj Vam dobro znanih okoljšin ni še mogel doseči. Al ker se ima samooskerbstvo (autonomija) dežel, okrožij, kantonov (okrajev) in občin (sosesk) kmali kmali vpeljati in stroški za armado zmanjšati, 315 Rumpler, Eine Chance für Mitteleuropa, Band V., str. 379; Stefan Malfèr, Einleitung, v: Die Protokolle des österreichischen Ministerrates 1848-1867, 2. Teil, Die Ministerien Erzherzog Rainer und Mensdorff, 2. zvezek, Wien 1981, str. IX. 316 Dopisnik Novic je (8. 5. 1861) je začetek slovesnosti opisal takole: »Danes je bil slovesni začetek deržav- nega zbora v prestolni dvorani cesarske palače. Ob 11. uri je presvetli cesar, pred njim vsi ministri (tudi ogerski dvorni kancelar V ay in pa grof Szécsen sta bila vmes), prišel v dvorano spremljan od nadvojvodov cesarjevičev in mnogih velikašev; slava-klici mu donijo od obeh strani že zbranih deržavnih svetovavcov; na dvornem tergu postavljeno kerdelo vojakov naznani prihod cesarjev s strelom, in v tem hipu začnejo po vseh cerkvah zvonovi zvoniti.« 317 Novice, 8. 5. 1861. 318 Kolmer, Parlament und Verfassung, I., str. 64-67; Novice, 8. 5. 1861. 95 ker pričakujemo, da pravilne mednarodne razmere se bojo sopet vernile, bojo po vsem tem se zmanjšali deržavni stroški in nasledek tega bo ravnovaga med stroški in dohodki državnega gospodarstva, ktere se nadjamo v ne predolgem času.« 319 V ečina nalog, ki naj bi jih opravil državni zbor, je bila po ustavi v izključni pristojnosti skupnega (razširjenega) državnega zbora. Toda slovesni otvoritvi državnega zbora v Ho- fburgu je prisostvovalo komaj 162 (od skupaj 343) poslancev. 320 Ob odsotnosti nekaterih poslancev s Tirolske in poslancev iz Galicije so na otvoritvi umanjkali predstavniki Ogrske (85), Hrvaške-Slavonije (9), Sedmograške (26), Benečije (20) in Istre (2). Dežel- ni zbori omenjenih dežel, ki so nasprotovali februarski ustavi, niso želeli izvoliti svojih predstavnikov (poslancev) v državni zbor. (Sedmograški deželni zbor se še ni sestal). »Tako deržavni zbor ni popolen kakor bi mogel biti… Kakor pa zbornica poslancov ni popolna, tako tudi zbornica gosposka ne, ker tudi iz téh dežel, ki se odtegujejo dosihmal deržavnemu zboru, niso izvoljeni deržavni svetovavci za gornjo zbornico.« 321 V ogrskem deželnem zboru, ki je začel zasedati že 2. aprila 1861, niso niti pomišljali, da bi poslali svoje predstavnike na zasedanje skupnega (razširjenega) državnega zbora na Dunaj. 322 O madžarski reakciji na cesarjev prestolni govor so Novice poročale takole: »Kakor magjarski časniki pripovedujejo, prestolni govor cesarjev v deržavnem zboru ni Ogrom nič po volji, ker nočejo nič vedeti od ‘ene nerazdeljive deržave avstrijanske’ , v katero ima spadati tudi Ogersko, ki v eno mer trdi svojo ‘personal-union’«. 323 V adresi na cesarja, ki jo je pripravil voditelj liberalne opozicije, »modrec naroda« Ferenc Deák (13. maja 1861), so Dunaju očitali, da Ogrsko obravnava kot »avstrijsko provinco« in zavrnili možnost, da bi neka »tuja institucija«, tj. skupni državni zbor, razpravljala o ogrskih financah in notranji ureditvi Ogrske. Adresa je izhajala iz stališča, »da zveza med Ogrsko in Avstrijo nikoli ni bila ‘resnična’ , temveč zgolj ‘osebna’ , in so zatorej kot podlaga za spravo možni le Aprilski zakoni iz leta 1848.« 324 Zahteve adrese po vzpostavitvi personalne unije, priklju- čitvi Sedmograške in oblikovanju ogrske vlade, odgovorne orgskemu deželnemu zboru, so bile za cesarja popolnoma nesprejemljive. 325 Ker pa je ogrski deželni zbor vztrajal pri svojih zahtevah, ga je cesar 22. avgusta 1861 razpustil. 326 Tudi v hrvaškem saboru, ki naj bi – v skladu s cesarjevim pismom banu Šokčeviću z dne 20. oktobra 1860 – predvsem definiral stališča Hrvaške-Slavonije glede bodoče dr- žavnopravne ureditve monarhije in njenega odnosa do ogrskega kraljestva, 327 so kmalu prevladali zagovorniki sporazuma z Ogrsko. Potem ko se je ogrski deželni zbor odrekel zakonom iz leta 1848, ki so odpravljali hrvatsko državnost (s tem so Hrvaški priznali 319 Novice, 8. 5. 1861. 320 Malfèr, Einleitung, str. XI. 321 Novice, 8. 5. 1861. 322 Kontler, Madžarska zgodovina, str. 219-220; Hye, Das politische System in der Habsburgermonarchie, str. 70. 323 Novice, 8. 5. 1861. 324 Kontler, Madžarska zgodovina, str. 220. 325 László Péter, Die Verfassungsentwicklung in Ungarn, v: Die Habsburgermonarchie 1848-1918, Band VII., 1. Teil, Wien 2000, str. 303-304; Hye, Das politische System in der Habsburgermonarchie, str. 71-73. 326 Malfèr, Einleitung, str. XXV-XXVIII; Péter, Die Verfassungsentwicklung in Ungarn, str. 305-307. 327 Dušan Kermavner, Opombe, v: Ivan Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina 1848-1895, III., Ljubljana 1955, str. 518-519. 96 poseben položaj v okviru Ogrske) in Hrvatom ponudil »prazen list«, na katerega naj napišejo svoje politične zahteve, je septembra 1861 hrvaški sabor – v skladu s hrvaškim zgodovinskim pravom – izrazil pripravljenost, da »glede na skupne koristi in potrebe stopi z ogrskim kraljestvom v tesnejšo državno zvezo« – seveda le v primeru, da bo Ogrska Hrvaški priznala »neodvisnost in samostojnost« in zahtevani teritorialni obseg (z Reko in Medjimurjem). 328 Sedmograški deželni zbor v času otvoritve državnega zbora sploh še ni bil sklican. Sedmograški dvorni kancler Franz von Kemény, ki se je zavedal, da bi z volitvami na podlagi novega volilnega reda in vključitvijo Romunov Madžari izgubili večino v sed- mograškem deželnem zboru, s sklicem ni hitel. Cesar ga je sklical šele 4. novembra 1861. Toda zaradi sedmograškega gubernija, ki je bojkotiral sklic, se je sedmograški deželni zbor sestal šele 15. julija 1863. Svojih 26 predstavnikov v državnem zboru je izvolil na seji 20. oktobra 1863. 329 Toda ob otvoritvi državnega zbora niso umanjkali le predstavniki dežel krone Sv. Štefana. Medtem ko je bila odsotnost poslancev iz Galicije ob otvoritvi državnega zbora posledica »velikonočnih grških praznikov«, je imela odsotnost predstavnikov Benečije trajen značaj. Poleg beneške kongregacije, ki bi morala na Dunaj poslati 20 poslancev, je izvolitev državnozborskih poslancev zavrnil tudi istrski deželni zbor, v katerem so imeli Italijani absolutno večino. 330 Na tretji seji deželnega zbora 10. aprila 1861 je – na predlog poslanca Nazaria Stradija – kar 20 od 29 prisotnih članov deželnega zbora na glasovalni listič zapisalo: »Nessuno« (nihče). Ker je glasovanje na šesti, zadnji seji (16. aprila 1861) prineslo enak rezultat, je deželni glavar zasedanje deželnega zbora odgodil, s patentom 14. julija 1861 pa ga je cesar razpustil. 331 Konec avgusta in na začetku septembra 1861 so v Istri izvedli nove deželnozborske volitve. Pod pritiskom avstrijske vlade so v istrski deželni zbor prišli bolj »proavstrijsko usmerjeni« poslanci, v glavnem iz vrst državnih uradnikov. Če je prvi istrski deželni zbor v italijanski historiografiji nosil naziv »Dieta del Nessuno«, so drugega poimenovali »Dieta dei pretori«, torej kot zbor nosilcev političnih in sodnih funkcij (okrajnih glavarjev in sodnikov). Novi istrski deželni zbor je 26. septembra 1861 iz svoje srede brez problemov izvolil dva istrska državna poslanca. T o sta bila baron Burger (leta 1862 je postal minister za mornarico) in škof Juraj Dobrila. 332 328 Ibidem; Malfèr, Einleitung, str. XXIV-XXV; Hye, Das politische System in der Habsburgermonarchie, str. 83-84. 329 Malfèr, Einleitung, str. XXIII-XXIV; Hye, Das politische System in der Habsburgermonarchie, str. 78-79. 330 Od skupaj 27 izvoljenih poslancev jih je bilo 25 italijanskih. Poleg njih sta bila sta bila izvoljena Slovenec Jože Samsa (v kmečki kuriji sodnih okrajev Voloska in Podgrad) ter Hrvat Franjo Feretić (v kmečki kuriji kvarnerskih otokov); Samsa je po volitvah odstopil in na nadomestnih volitvah 13. 4. 1861 je bil na njegovo mesto izvoljen župnik iz Moščenic Mate Jurinac. 331 Podrobneje o tem: Giovanni Quarantotti, Storia della Dieta di Nessuno, v: Atti e Memorie dela Società Istriana di erceologia e storia patria 48, 1936, str. 11-209. 332 Krahwinkler, Die Landtage von Görz-Gradisca und Istrien. 97 Sestava državnega zbora Zaradi odsotnosti poslancev iz dežel krone Sv. Štefana in dvajsetih predstavnikov Benečije je – po prihodu poslancev s Tirolske, iz Galicije in obeh poslancev iz Istre – v delu državnega zbora sodelovalo le 203 namesto 223 poslancev. 333 Slednji so predstavljali več kot 18 milijonov prebivalcev cislajtanskih dežel, pri čemer so bile posamezne dežele – glede na število prebivalcev – precej neenakomerno zastopane. Medtem ko je v Galiciji in v Istri en poslanec predstavljal okoli 120.000 prebivalcev, jih je na Koroškem okoli 66.000, v Salzburgu, Trstu in Vorarlbergu pa celo okoli 50.000 prebivalcev. V ostalih deželah je poslanec prišel na 70.000 do 90.000 prebivalcev. 334 Vojna krajina (z 1.091.071 prebivalci) na zahtevo cesarja ni bila vključena v ustavno zgradbo, saj ni bila zastopana v hrvaškem saboru. 335 Število državnozborskih poslancev po deželah Dežela Št. prebivalcev Št. mandatov Preb. na poslanca Sp. Avstrija 1.726.991 18 95.944 Zg. Avstrija 711.852 10 71.185 Salzburg 146.462 3 48.821 Štajerska 1.073.355 13 82.566 Koroška 337.843 5 67.569 Kranjska 462.508 6 77.085 Primorska 546.171 6 91.029 Tirolska/Vorarlberg 863.508 12 71.959 Češka 4.944.186 54 91.559 Moravska 1.947.711 22 88.532 Šlezija 470.730 6 78.455 Galicija 4.882.311 38 128.482 Bukovina 485.477 5 97.096 Dalmacija 430.300 5 86.060 Lombardija-Benečija 2.528.385 20 126.419 Ogrska 10.340.331 85 121.651 Hrvaška-Slavonija 923.578 9 102.620 Sedmograška 1.015.560 26 77.522 Več kot polovica prisotnih poslancev (119 ali 60 %) je bila nemške narodnosti. Na slovanske poslance je odpadlo 34 % mandatov. Najbolje so bili v državnem zboru za- stopani Poljaki in Čehi, medtem ko so imeli ostali Slovani bistveno slabša zastopstva. V državnem zboru je bilo 26 poljskih, 26 čeških in 13 rutenskih poslancev, pa 8 italijanskih, 333 Gottsmann, Der Reichstag 1848/49 und der Reichsrat 1861 bis 1865, str. 629. 334 Vasilij Melik, Wahlen im alten Österreich. Am Beispiel der Kronländer mit slowenischsprachiger Bevöl- kerung, Wien-Köln-Weimar 1997, str. 22. 335 Gottsmann, Der Reichstag 1848/49 und der Reichsrat 1861 bis 1865, str. 630. 98 4 romunski in 3 slovenski poslanci (Lovro Toman iz Kranjske ter Anton Černe in Anton Gorjup iz Goriške-Gradiške). Dalmacijo je zastopal Srb Stevan Ljubiša iz Kotora. Seveda pa velja poudariti, da se nacionalne pripadnosti vseh poslancev ne da ugotoviti. Predvsem plemstvo, zlasti češko, je vztrajalo na svojih nadnacionalnih pozicijah. 336 Zaradi volilnega sistema so bile v državnem zboru najbolje zastopane alpske dežele. Iz njih je prišla približno petina poslancev. Med njimi sta imela nekoliko slabše zastopstvo le Trst in Spodnja Avstrija, ki je v Schmerlingovi volilni geometriji med vsemi nemškimi deželami potegnila najkrajši konec. Nekoliko slabše so bile zastopane sudetske dežele, najslabše pa dežele, ki niso bile del Nemške zveze (Galicija, Bukovina, Benečija). V držav- nem zboru so skupaj imele približno četrtino poslancev, čeprav je na njihovem območju živela tretjina prebivalstva Cislajtanije. 337 Za razliko od državnega zbora iz časa revolucije 1848/49 je imel Schmerlingov parla- ment boj elitni značaj. Zaradi volilnega sistema, utemeljenega na davčnem in inteligenč- nem cenzusu, delavci in kmetje v državnem zboru skorajda niso bili zastopani. (Tudi v kmečki kuriji izvoljeni poslanci v večini primerov niso bili kmetje). Tretjina poslancev je imela univerzitetno izobrazbo, naslednja tretjina je pred imenom nosila plemiške pre- dikate. Kar 10 % poslancev je pripadalo visokemu plemstvu. Najpomembnejša skupina so bili veleposestniki, ki so tvorili 29 % poslancev. Druga največja skupina v državnem zboru so bili uradniki, ki so zasedali 18 % poslanskih mest. Več kot polovica jih je zase- dala visoke uradniške položaje. 338 Tudi odvetniki in notarji, ki so imeli 18 % mandatov, so bili v državnem zboru nadpovprečno zastopani. Če k skupini uradnikov in juristov (notarjev in odvetnikov) prištejemo še univerzitetne profesorje (5 %), zdravnike (2 %), visoke uradnike (5 %) in predstavnike industrije in trgovine (13 %, od tega 9 % industrije in 4 % trgovine), ugotovimo, da je bilo v državnem zboru več kot 50 % poslancev iz vrst meščanstva. Med ostalimi skupinami je bila v državnem zboru relativno dobro zastopana visoka duhovščina (5 %) iz vrst virilistov. 339 Omenjene »stanovske« skupine pa po svojih političnih in družbenih predstavah ni- kakor niso bile monolitne. Predstavniki visoke »črno-žolte« birokracije so bili po svojih nazorih bliže visokemu plemstvu kot radikalnejšim nemškim liberalcem. Toda med njimi so prevladovali zmerno liberalno usmerjeni poslanci, ki so podpirali centralistično usmerjeno politiko »državnega ministra« Antona von Schmerlinga. 340 Parlamentarne stranke Poslanci prvega državnega zbora nove ustavne dobe so se v parlamentarne klopi po- sedli tako, da se je tradicionalni običaj izbire sedežev po sorodnosti političnih nazorov 336 Vasilij Melik, O nekaterih vprašanjih slovenske politike v začetku šestdesetih let 19. stoletja, v: Melik, Slovenci 1848-1918, str. 227; Gottsmann, Der Reichstag 1848/49 und der Reichsrat 1861 bis 1865, str. 631. 337 Ibidem. 338 Ibidem. 339 Gottsmann, Der Reichstag 1848/49 und der Reichsrat 1861 bis 1865, str. 632. 340 Ibidem. 99 mešal z izbiro po deželni pripadnosti. 341 Na desnici so sedeli poljski poslanci iz Galicije ter češki poslanci iz Češke in Moravske. Med slednjimi je sedel tudi srbski poslanec iz Dalmacije (Kotora) Stevan Ljubiša. V centru so prevladovali nemški liberalni poslanci iz čeških dežel, poleg njih pa so sedeli rutenski poslanci s škofom Litvinovičem na čelu, Romuni, oba italijanska predstavnika Trsta, štirje klerikalni predstavniki s Tirolske (dva nemška in dva italijanska) ter slovenska poslanca iz Goriške Anton Černe in Anton Gorjup. Na levici so prevladovali nemški liberalni poslanci iz čeških in nemških dežel (večino poslancev skrajne levice so tvorili poslanci iz Štajerske), med njimi pa so sedeli tudi vsi štirje italijanski poslanci iz Dalmacije. Na desnem krilu levice so sedeli tudi kranjski poslanci Toman, Brolih, Derbič, Kromer, Dežman in Wurzbach. 342 Podobno kot leta 1848 tudi po obnovi ustavnega življenja oznake levica, desnica in center v avstrijskem državnem zboru niso imele enakega pomena kot v drugih evropskih parlamentih. Grazer Tagespost je 10. julija 1861 upravičeno zapisal: »Naša levica ni levica in naša sredina ni center. Če bi se naši poslanci morali posesti po običajnih strankarskih razredih, potem bi prišli Čehi in Poljaki na skrajno levico, v levem centru bi sedeli nemški avtonomisti, v centru unionisti in na desnici velikoavstrijci. Toda tudi takšen aranžma ne bi bil dovolj. Pri nas je treba upoštevati dva faktorja: narodnost in liberalnost. Račun je torej bolj kompliciran kot tam, kjer imajo opravka le z enim faktorjem.« Državni zbor se je že na začetku razcepil v dva velika tabora, ki sta imela različne po- glede na pristojnosti skupnega oz. ožjega državnega zbora ter posameznih deželnih zborov. Levica in center sta se – v skladu s februarsko ustavo – zavzemala za čim večjo moč in pristojnost centralnega parlamenta in centralne oblasti, desnica pa v skladu z oktobrsko diplomo za čim večjo avtonomijo dežel kot zgodovinsko-političnih individualitet. 343 Med večjimi skupinami na levi strani in sredini državnega zbora, ki so sprva načeloma podpirale politiko vlade, so se kmalu oblikovale tri večje »politične grupacije« (klubi), ki so se med seboj razlikovale tudi po programu: Unionisti, Velikoavstrijci in (nemški) Avtonomisti. 344 Najmočnejša »stranka« v državnem zboru so bili Unionisti (sprva so šteli okoli 60 članov), 345 ki so – s sklicevanjem na oktobrsko diplomo in februarski patent – zavračali vsakršen »deželni separatizem« in zahtevali v februarskem patentu predvideno držav- nopravno integracijo Ogrske. Pripadali so jim predvsem poslanci iz vrst meščanstva po izobrazbi, nekateri predstavniki veleposesti (pretežno iz Češke), ki so bili po nacionalni pripadnosti v veliki večini Nemci, rutenski poslanci s škofom Litvinovičem na čelu (12), oba italijanska predstavnika Trsta, a tudi slovenska predstavnika z Goriške (Černe in Gorjup). Nesporni voditelj unionistične frakcije je bil poslanec dr. Eduard Herbst. 346 341 Melik, O nekaterih vprašanjih, str. 228. 342 Melik, O nekaterih vprašnjih, str. 227-228. 343 Melik, O nekaterih vprašanjih, str. 228; Malfèr, Einleitung, str. XVIII-XX; Kolmer, Parlament und Ver- fassung, I., str. 84, 92, 102. 344 Gottsmann, Der Reichstag 1848/49 und der Reichsrat 1861 bis 1865, str. 632; Kolmer, Parlament und Verfassung, I., str. 67-70; Lothar Höbelt, Parteien und Fraktionen im Cisleithanischen Reichsrat, v: Die Habsburgermonarchie 1848-1918, Band VII., 1. Teil, Wien 2000, str. 900-901. 345 Ime so dobili po kavarni Union, v kateri so se zbirali. 346 Prim. Hans Hartmeyer, Die führende Abgeordneten des Liberalismus in Österreich 1861-1879, rkp. dis., Wien 1949, str. 18-19; Höbelt, Parteien und Fraktionen, str. 901-902. 100 Druga najmočnejša »stranka« levice (z okoli 30 člani) so bili Velikoavstrijci. Ti so za razliko od Unionistov priznavali izključno centralistično naravnani sistem februarske ustave, njihovi vidnejši predstavniki (Carl Giskra, Eugen Mühlfeld in Anton Doblhoff) pa so se ob centralizmu zavzemali tudi za čim širšo občinsko samoupravo, uzakonitev odgovornosti ministrov državnemu zboru, uvedbo poslanske imunitete, uresničitev polne enakosti državljanov, narodov in verskih skupnosti (zato so zahtevali ukinitev konkordata) ter zagotovitev vseh temeljnih pravic človeka in državljana. 347 Med njimi so sedeli nemški poslanci s Koroške in Kranjske s Karlom Deschmannom na čelu. Tretja, najšibkejša in najbolj ohlapna skupina v okviru liberalne »ustavne« stranke so bili Avtonomisti (klub je na začetku štel 17 poslancev), ki so jim pripadali predvsem poslanci iz alpskih dežel, zlasti s Štajerske. Njihov nesporni voditelj je bil štajerski posla- nec Moritz von Kaiserfeld. Za razliko od Unionistov in Velikoavstrijcev so Avtonomisti zagovarjali nujnost sklenitve sporazuma z Ogrsko in si prizadevali za dosledno vzposta- vitev stopenjsko zasnovane občinske samouprave, v okviru katere naj bi se uresničevale vse pravice in svoboščine državljanov. 348 V vseh treh »skupinah« t. i. »ustavne stranke« (v rabi sta bili tudi oznaki »levica« ali »nemška liberalna stranka«) so prevladovali nemški poslanci. Njim nasproti je v državnem zboru sedela skupina pretežno slovanskih federalistov, imenovana tudi »desnica«, ki je štela okoli 70 članov. Njeno jedro so tvorili češki poslanci iz Češke in Moravske (26), poljski poslanci iz Galicije (25) ter (nemški) klerikalci, ki so zavračali centralistično zasnovani sistem februarske ustave in zagovarjali priznanje zgodovinskih pravic kraljestev in dežel na podlagi pragmatične sankcije in oktobrske diplome. (S to skupino so navadno glasovali slovenski poslanec Lovro Toman, romunski poslanec baron Alexander Petrinò in srbski poslanec Stevan Ljubiša iz Dalmacije). V skladu s tem naj bi bila glavna naloga državnega zbora varovanje interesov dežel (in narodov), ki naj bi dobile najširšo avtonomijo in enak položaj v odnosu do centra. Zato so federalisti odločno nasprotovali ustavnopravnemu favoriziranju dežel krone Sv. Štefana. 349 Od vseh skupin federalistične opozicije so bili najbolje organizirani Poljaki iz Galicije, ki so se – enako kot njihovi sonarodnjaki v pruskem deželnem zboru – povezali v Poljski klub (Koło Polskie). 350 Delo kluba je usklajeval tričlanski izvršni odbor s Kazimierom Gro- cholskim na čelu. Zaradi njegovega vztrajanja na samostojni poljski politiki, je klub zavrnil pobudo Čehov, naj skupaj oblikujejo širši klub federalistično-konservativne »desnice«. 351 Čeprav je bila strankarska struktura jasnejša kot leta 1848/49, tudi sedaj ne moremo govoriti o strankah (klubih) v pravem pomenu besede. V bistvu je šlo za bolj ali manj tesne povezave poslancev s podobnimi interesi, ki pa jih vendarle ni vezala strankarska (klubska) disciplina. Delno izjemo je tvoril Poljski klub, katerega člani so se morali držati v statutu kluba zapisanega določila: »Temelj poslanskega kroga (Koło Posłow) je solidar- 347 Gottsmann, Der Reichstag 1848/49 und der Reichsrat 1861 bis 1865, str. 632-633. 348 Hartmeyer, Die führende Abgeordneten des Liberalismus in Österreich, str. 19-20. 349 Ibidem. 350 Harald Binder, Galizien in Wien. Parteien, Wahlen, Fraktionen und Abgeordnete im Übergang zur Massenpolitik, Wien 2005, str. 321-322. 351 Binder, Galizien in Wien, str. 326. 101 nost njegovih članov, kjerkoli nastopajo v funkciji poslancev…« 352 Kako težko se je bilo opredeliti za eno ali drugo skupino, kaže primer Italijanov. Italijanski poslanci, ki so s federalistično desnico delili zahtevo po čim širši avtonomiji dežel (od deželnih zborov so pričakovali zavarovanje svojih nacionalnih interesov), so zaradi svoje pretežne libe- ralne usmerjenosti v glavnem glasovali s centralistično levico – čeprav od nje niso mogli pričakovati podpore za svoje nacionalne zahteve. 353 Podobno je bilo s tremi slovenskimi poslanci. Medtem ko je nedvomno liberalno usmerjeni Lovro T oman trdno stal v vrstah »federalistične desnice«, sta Černe in Gorjup velikokrat glasovala z »levico«. Kmalu po začetku druge sesije (od 17. junija 1863 do 15. februarja 1864) je prišlo do sprememb v strukturi parlamentarnih klubov. Na začetku julija so 1863 se je del V elikoav- strijcev in Unionistov povezal v Klub levice, medtem ko so preostali poslanci obeh strank oblikovali Klub centra, ki je brezpogojno podpiral vlado. 354 Tudi dvaindvajset poslancev iz iz Sedmograške, ki so se pojavili na Dunaju oktobra 1863, je ves čas podpiralo vlado. 355 Skrajno levico so še vedno predstavljali štajerski Avtonomisti (21), medtem ko so – zaradi češke abstinence oslabljeno – federalistično desnico sestavljali poljski poslanci iz Galicije, preostali slovanski federalisti ter nemški klerikalci iz Štajerske in Tirolske. 356 V tretji sesiji (12. novembra 1864 do 27. julija 1865) je federalistična opozicija dobila nov udarec, saj se – zaradi vpeljave izjemnih razmer po poljski vstaji – na Dunaju niso pojavili poslanci iz Galicije. V državnem zboru so tako sedeli skorajda samo še nemški liberalci, ki so postajali vedno bolj kritični do vlade. Zato se je v teku tretje sesije bistveno spremenilo številčno razmerje med posameznimi klubi. Provladni Klub centra, ki je bil ob začetku tretje sesije najštevilnejši, je v teku sesije zapustilo precejšnje število poslan- cev; prestopili so bodisi v Klub levice bodisi med Avtonomiste. Z levico so glasovali tudi sedmograški poslanci, ki so v drugi sesiji podpirali vlado. Kompetenčno vprašanje Državni zbor, v katerem so predstavljali Nemci 60 % poslancev, se je že v adresni debati razcepil glede kompetenčnega vprašanja, torej vprašanja o pristojnosti (skupnega in ožjega) državnega zbora ter posameznih deželnih zborov. 357 Potem ko je državni mi- nister Schmerling v odgovoru na interpelacijo poljskega poslanca Smolke državni zbor razglasil za ožjega (5. junija 1861), so poslanci federalistične desnice pri razpravi o vsakem zakonu načenjali vprašanje njegovih kompetenc. Zlasti češki poslanci so – sklicujoč se na državno pravo – v razpravah o posameznih zakonih venomer opozarjali, da bi o njih morali sklepati posamezni deželni zbori. Enako stališče so zagovarjali poljski poslanci iz Galicije. Eden izmed njihovih voditeljev Smolka je že na seji 19. junija 1861 dejal: »Nam, 352 Binder, Galizien in Wien, str. 323. Če se kdo izmed poslancev ni strinjal s sklepom kluba glede odnosa do tega ali onega zakonskega predloga, se je lahko vzdržal glasovanja. 353 Gottsmann, Der Reichstag 1848/49 und der Reichsrat 1861 bis 1865, str. 634. 354 Kolmer, Parlament und Verfassung, I., str. 141; Höbelt, Parteien und Fraktionen, str. 903. 355 Höbelt, Parteien und Fraktionen, str. 903. 356 Kolmer, Parlament und Verfassung, I., str. 142. 357 Malfèr, Einleitung, str. XVIII-XX. 102 gospoda moja, posebno z ozirom na čisto poseben položaj naše dežele, se zdi svoboda, se zdi enakopravnost narodnosti utelešena v deželni avtonomiji, utelešena v avtonomiji dežel, kakor so zamišljene kot zgodovinsko-politične individualnosti.« 358 Na seji 11. junija 1861 je češki poslanec Rieger predlagal, naj cesar odgodi zasedanje »ožjega« državnega zbora in nemudoma skliče deželne zbore. Češki voditelj Palacký pa je 27. avgusta 1861 dejal: »Centralizem je isto kot germanizacija«. 359 Centralistično usmerjeni poslanci nemške levice so federalistom odgovarjali, češ da mora imeti celota prednost pred posameznimi deli (kot je na seji 18. julija 1861 poudaril ptujski poslanec vitez W asser) in da je »duša zgodovinskega prava zgolj egoizem« (Eugen von Mühlfeld). 360 Kompetenčno vprašanje se je do skrajnosti zaostrilo ob obravnavi nujno potrebnih finančnih zakonov (proračuna), ko je zaradi perečega finančnega položaja (3 miljarde goldinarjev težak državni dolg, nestabilna valuta) vlada 17. decembra 1861 ožji državni zbor pozvala, naj čimprej sprejme proračun za leto 1862 in nekatere druge nujno po- trebne finančne zakone, s čimer mu je dodelila kompetence razširjenega državnega zbora. 361 Medtem ko je nemška liberalna večina vladni predlog sprejela z navdušenjem, se je federalistična manjšina temu uprla. Češki in poljski poslanci se razprave o vladnem predlogu proračuna za upravno leto 1862 v plenumu (začela se je 6. maja 1862) niso želeli udeležiti in so zapustili državni zbor. T ako je bil proračun za leto 1862 v poslanski zbornici 30. oktobra 1862 sprejet le z glasovi nemških ustavovercev. Enako je bilo ob sprejemanju proračuna za leto 1863 in nekaterih drugih finančnih zakonov, kot npr. zakona o narodni banki, ki je zagotavljal neodvisnost narodne banke. 362 Češki poslanci, ki so na neupoštevanje argumentov federalistov v kompetenčnem vprašanju sprva odgovorili z začasno abstinenco (pri obravnavi finančnih zakonov), so se pred začetkom druge sesije (trajala je od 17. junija 1863 do 15. februarja 1864) odločili za trajno abstinenco. Enajst poslancev z Riegerjem na čelu je svojo odločitev obrazložilo v posebni spomenici, datirani 17. junija 1863, abstinenci pa se je pridružilo še nadaljnjih pet poslancev, ki se pod spomenico niso podpisali. Tako so se na začetku druge sesije na Dunaju pojavili le štirje češki poslanci s Češke in štirje češki poslanci z Moravske. Abstinenca čeških poslancev, ki so jo takoj pozdravili češki konservativci v gosposki zbornici (grof Leo Thun), je za vlado pomenila hud udarec, ki ga je nekoliko omilili pri- hod dvaindvajsetih romunskih in saških poslancev s Sedmograške (sedmograški deželni zbor jih je izvolil na seji 20. oktobra 1863). 363 Njihov prihod, ki je pomenil velik udarec Ogrski, je vzbudil upanje, da je fronta proti februarski ustavi razbita in da bo mogoče uresničiti februarsko ustavo. 364 Toda kmalu je tok dogodkov krenil v nasprotno smer. Razširjeni državni zbor je bil fikcija in tudi ožji je bil vse prej kot kompleten. Ko so 12. maja 1864 v češkem deželnem zboru izvedli nadomestne volitve državnozborskih poslan- 358 Melik, O nekaterih vprašanjih, str. 229. 359 Ibidem. 360 Kolmer, Parlament und Verfassung, I., str. 92-93. 361 Gottsmann, Der Reichstag 1848/49 und der Reichsrat 1861 bis 1865, str. 640. 362 Pančur, V pričakovanju, str. 196-197. 363 Na Dunaju se je pojavilo tudi osem članov gosposke zbornice. 364 Gottsmann, Der Reichstag 1848/49 und der Reichsrat 1861 bis 1865, str. 656-657. 103 cev, se tudi novoizvoljeni poslanci niso želeli odpraviti na Dunaj. 365 Pred začetkom tretje sesije novembra 1864 so se za abstinenco odločili tudi štirje češki poslanci z Moravske. »Umanjkalo« pa je tudi vseh 38 poslancev iz Galicije, saj je tam vlada – po poljski vstaji leta 1863 – razglasila izredne razmere (1864). Državni zbor je vse bolj postajal nekakšno »strankarsko zborovanje nemških liberalcev«, 366 ki so se ob spoznanju, da Schmerlingu ne gre za uveljavitev pravega konstitucionalizma in parlamentarne demokracije, spremenili v ostre kritike vlade. Od začetka tretje sesije so se nasprotja med državnim zborom in vlado vedno bolj zaostrovala. Vlada in državni zbor Eden izmed glavnih razlogov zaostrovanja je bilo nerešeno ogrsko vprašanje. Že v adresni debati na začetku decembra 1864 so nekateri liberalni poslanci (Mühlfeld) cesarja pozivali, naj končno skliče ogrski in hrvaško-slavonski deželni zbor in na ta način vzpo- stavi ustavno stanje v celotni državi. 367 (Štajerski) avtonomisti s Kaiserfeldom na čelu so vedno glasneje podpirali prizadevanja Ogrske po državnopravni samostojnosti znotraj skupne države. T oda Schmerling ni želel popuščati. Na sklic ogrskega deželnega zbora in hrvaškega sabora bi pristal le, če bi Madžari in Hrvati najprej priznali februarsko ustavo, kar je bilo za oboje povsem nesprejemljivo. Zahteve po čimprejšnji rešitvi ogrskega vprašanja so bile upravičene zaradi slabšanja zunanjepolitičnega položaja monarhije. Italijansko kraljestvo se ni odpovedalo svojemu cilju, da raztegne svojo oblast na Benečijo. Septembra 1862 imenovani pruski ministrski predsednik Otto von Bismarck pa ni skrival ambicij, da nemško vprašanje reši »z železom in krvjo«. V Avstrijski diplomaciji si sprva niso bili na jasnem, kako odgovoriti na Bismarckovo načrtno politiko izrinjanja Avstrije iz Nemške zveze. Za razliko od Schmerlinga, ki je menil, da se mora Avstrija sprijazniti s konfrontacijo s Prusijo, če noče izgubiti prevlade v Nem- čiji, so po neuspešnem kongresu nemških knezov v Frankfurtu avgusta 1863 v avstrijski zunanji politiki povsem prevladali zagovorniki sporazuma s Prusi. 368 Toda zavezniška podgodba med Avstrijo in Prusijo (16. januarja 1864), skupno vkorakanje avstrijske in pruske vojske v vojvodini Schleswig in Holstein (1. februarja 1864) 369 in razdelitev »ple- na« z gasteinsko pogodbo (14. avgusta 1864) – z njo je Avstrija dobila Holstein (razen 365 Ibidem. 366 Rumpler, Eine Chance für Miteleuropa, str. 380. 367 Gottsmann, Der Reichstag 1848/49 und der Reichsrat 1861 bis 1865, str. 658. 368 Na kongresu nemških knezov v Frankfurtu je Franc Jožef predstavil reformni načrt reorganizacije Nemške zveze, na čelu katere naj bi bil petčlanski direktorij pod predsedstvom avstrijskega cesarja. Z reformnim predlogom je Avstrija poskušala nevtralizirati politiko Prusije. Toda pruski kralj Viljem IV . se na Bismarckovo prigovarjanje, naj ne gre v Canosso, sestanka ni želel udeležiti. S tem je avstrijska iniciativa padla v vodo. Prim.: Beller, Franz Joseph, str. 78-79. 369 Zaradi sklepa danskega kralja Kristijana IX. (na prestol je prišel novembra 1863), da obe vojvodini priključi danskemu kraljestvu, je Nemška zveza, katere oblast je segala tudi nad Holstein, v vojvodino takoj poslala čete in ustoličila v Kielu nemškega kneza Friderika Augustenburga. Toda vojski Avstrije in Prusije sta 1. 2. 1864 prekoračili danske meje in zasedli obe vojvodini. 104 pristanišča v Kielu), Prusija pa Schleswig 370 –, so drastično poslabšali položaj Avstrije v Nemški zvezi. Zaradi sodelovanja pri samovoljni vojaški akciji se je od Avstrije odvrnila večina nemških držav in Avstrija se je po vojni in razdelitvi plena v boju za prevlado v Nemčiji znašla sama proti Prusiji. To pa je bil položaj, s katerim je računal Bismarck. 371 Avstrijsko zavezništvo s Prusijo je dodatno zaostrilo nasprotje med vlado in držav- nim zborom, saj nemška ustavoverna večina nikakor ni bila naklonjena avstrijskemu sodelovanju s Prusijo. 372 V tretji sesiji parlamenta so se napadi nemških ustavovercev na vladno zunanjo politiko okrepili. Ignaz Kuranda je v govoru 30. marca 1865 govoril že o »možni katastrofi«, ki da bo privedla do oslabitve »evropskega položaja monarhije« in bo »podminirala njeno notranjo stabilnost«. 373 Nemški liberalci so vedno glasneje zah- tevali, naj vlada odločno nastopi proti »posebnemu razvoju« v Nemčiji, ki da je uperjen zoper pozicije Avstrije v Nemški zvezi. Ob kritikah avstrijske zunanje politike, na katero državni zbor ni imel vpliva, so hkrati vedno odločneje zahtevali izpopolnitev doslej le »navideznega konstitucionalizma«. Med glavnimi zahtevami nemških liberalnih poslancev so bile zahteve po sprejemu zakona o odgovornosti ministrov (vlade) državnemu zbo- ru, reviziji spornega § 13 februarske ustave, ki je vladi dajal pravico razglašanja nujnih zakonov v času, ko parlament ne zaseda, reviziji oz. ukinitvi konkordatne pogodbe in liberalizaciji zakona o tisku. Bilanca Schmerlingovega teatra V času vlade državnega ministra Antona von Schmerlinga se je državni zbor sestal na treh zasedanjih (sesijah). Prvo zasedanje (sesija) je trajalo od 29. aprila 1861 do 18. decembra 1862, drugo od 17. junija 1863 do 15. februarja 1864 in tretje od 12. novembra 1864 do 27. julija 1865. Gledano v celoti je v omenjenih treh sesijah državni zbor opravil izjemno delo, čeprav rezultati niso bili enakomerno porazdeljeni po sesijah. Najbolj učinkoviti so bili poslanci v prvi sesiji. V skupaj 156 sejah so na vlado naslo- vili 85 interpelacij (ministri so odgovorili kar na 73 interpelacij) in sprejeli 28 zakonov (vključno s proračunoma za leto 1862 in 1863), ki so urejali nekatera ključna področja na nivoju celotne države oz. Cislajtanije. Med pomembnejšimi zakoni velja omeniti: poslovnik državnega zbora, zakon o poslanskih dietah, zakon o imuniteti (1861), zakon o zaščiti osebne svobode in nedotakljivosti stanovanj, zakon o občinah, zakon o tisku, državni proračun za upravno leto 1862 in državni proračun za upravno leto 1863, zakon o narodni banki, zakon o vpeljavi nemškega trgovinskega zakonika ter zakon o kontroli državnega dolga (1862). V drugi sesiji je državni zbor sprejel 18 zakonov (od tega 15 za celo državo in le 3 za zahodni, cislajtanski del države), kar je bilo precej manj kot v prvem zasedanju. Za razliko od prve sesije med sprejetimi zakoni ni bilo takšnih, ki bi krepili proces politične demokratizacije. Eden izmed najpomembnejših rezultatov je bil 370 Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 291. 371 Prim. Roy F. Bridge, The Habsburg Monarchy among the Great Powers 1815-1918, Oxford 1990, str. 76. 372 Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 266. 373 Ibidem. 105 sprejem proračuna za leto 1864 (17. februarja 1864), ki je s svojo obliko prispeval k bolj transparentnim javnim financam. 374 Glavni uspeh tretje sesije državnega zbora (trajala je od 12. novembra 1864 do 27. julija 1865), ki je bil sklican kot »razširjeni«, pa je bil sprejem proračuna za leto 1865, ki je dobil cesarjevo sankcijo 26. julija 1865. 375 Kljub omenjenim uspehom pa državnemu zboru – zaradi nasprotovanja vlade – ni uspelo s celo vrsto pomembnih zakonskih predlogov, ki so bili usmerjeni k nadaljnji izgra- dnji konstitucionalizma in okrepitvi temeljnih pravic človeka in državljana. V prvi sesiji npr. ni dobil podpore predlog liberalnega poslanca Eugena von Mühlfelda o sprejemu posebnega verskega edikta, s katerim naj bi anulirali določila osovraženega konkordata iz leta 1855 in na novo definirali odnos med državo in katoliško cerkvijo. 376 V vseh treh sesijah so poslanci zaman zahtevali sprejem zakona o odgovornosti ministrov (vlade) državnemu zboru 377 in spremembo § 13 februarske ustave. Na drugi strani pa je poslanski zbornici uspelo preprečiti vrsto vladnih zakonskih predlogov, s katerimi se niso strinjali. V drugi in tretji sesiji je večina poslancev glasovala proti predlogu celovite davčne reforme, ki jo je pripravil finančni minister Ignaz von Plener. 378 Enako usodo je v teku tretje sesije doživel vladni predlog o reviziji carinskih tarif. 379 374 V proračunu so prvič namesto »upravnega leta« (od 1. novembra do 31. oktobra naslednjega leta) uvedli »solarno leto«, kot je bilo običajno v večini drugih evropskih držav. Poleg tega so prvič uvedli brutto proračun in začeli računati prihodke in odhodke ločeno. S tem so postale državne finance bolj tran- sparentne, kar je omogočilo parlamentu, da je lažje posegal v posamezne postavke. − Gottsmann, Der Reichstag 1848/49 und der Reichsrat 1861 bis 1865, str. 643. 375 Ibidem. 376 V središču zahteve po ureditvi verskih razmer v državi je bila zahteva po uvedbi obvezne civilne poroke in državnem nadzoru nad osnovnim šolstvom. Prim.: Cvirn, Boj za sveti zakon. 377 Schmerling je 2. 7. 1861 v državnem zboru izjavil, češ da bo vlada uresničila to zahtevo, takoj ko bodo poslanci rešili državo iz finančne krize in sprejeli proračun za leto 1862. Njegovo obljubo je potrdil cesar 1. 5. 1862. Schmerling je 24. 11. 1863 poslancem obljubil, da bo predlog zakona vlada pripravila še v teku druge sesije. Toda do sprejema zakona je prišlo šele 21. 12. 1867. − Gottsmann, Der Reichstag 1848/49 und der Reichsrat 1861 bis 1865, str. 638-639; prim. tudi: Malfèr, Der Konstitutionalismus in der Habsburgermonarchie, str. 23-27. 378 Gottsmann, Der Reichstag 1848/49 und der Reichsrat 1861 bis 1865, str. 645-646. 379 Vladni predlog, ki je prišel v poslanske klopi 4. 4. 1865, je carine urejal v duhu »svobodne trgovine«, toda večina nemških liberalnih poslancev je nasproti vladnemu predlogu zagovarjala načelo zaščitnih carin. 106 NA POTI K DUALIZMU Zaradi kritičnega zunanjepolitičnega položaja se je cesar že spomladi 1865 začel na- gibati k čimprejšnjem sporazumu z Ogrsko. Zavedal se je, da si monarhija v primeru vojaške konfrontcije s Prusijo ne sme privoščiti nezavarovanega hrbta na Ogrskem. Zato je postal bolj dovzeten za nove »predloge« zmerne ogrske (madžarske) liberalne opozicije s Ferencem Deákom na čelu, ki je bila – zaradi strahu pred Prusijo in Rusijo – vedno bolj pripravljena na kompromisno rešitev ogrskega vprašanja v smislu dualizma. V skladu z Deákovimi stališči, formuliranimi v njegovi knjigi Prispevek k ogrskemu državnemu pravu (1865) in v članku, ki ga je objavil na veliko noč (16. aprila 1865) v listu Pesti Napló [Peštanski dnevnik], je maja 1865 ogrska (madžarska) liberalna opozicija objavila svoj politični program, ki je – izhajajoč iz pragmatične sankcije in aprilskih zakonov iz leta 1848 – poudarjal, da so med Ogrsko in ostalimi deli monarhije vedno obstajale skupne zadeve (npr. zunanja politika, vojska), da je bila torej zveza med Ogrsko in ostalimi deli monarhiji več kot zgolj personalna unija. 380 »Dualistični« predlog ogrske opozicije je sicer naletel na odločno nasprotovanje slo- vanskih narodov, zlasti Čehov – Rieger je že 9. novembra 1864 v listu Národ svaril pred posledicami morebitne »prepolovitve« države, Palacký pa je aprila in maja 1865 v istem listu objavil serijo osmih člankov z naslovom Ideja avstrijske države, v katerih se je jasno zavzel za federalizacijo monarhije na nacionalnem principu 381 –, toda po cesarjevem obi- sku Pešte na začetku junija 1865 je postalo jasno, da se zdi kroni Deákov program več kot sprejemljiv. Ker pa za njegovo uresničitev državni minister Schmerling ni bil primeren (njegova politika čakanja se ni dokazala), ga je cesar 27. julija 1865 skupaj z ostalimi člani vlade 382 odslovil in na njegovo mesto imenoval konservativnega moravskega aristokrata, od leta 1863 namestnika na Češkem, grofa Richarda Belcredija. Hkrati z zamenjavo na čelu vlade 383 je cesar slovesno zaključil tretjo sesijo državnega zbora. V prestolnem govo- ru, ki ga je ob zaključku državnega zbora (27. julija 1865) ob prisotnosti cesarja prebral nadvojvoda Ludwig Victor, se ustava ni niti omenjala, 384 kar je pomenilo napoved iskanja rešitve ustavnih vprašanj izven obstoječe ustave. 385 380 Kontler, Madžarska zgodovina, str. 221. 381 Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 270-271; Hantsch, Die Nationalitätenfrage, str. 54; junija 1865 je spis v nadaljevanjih izšel v slovenskem prevodu v Einspielerjevem Slovencu. 382 Ob državnem ministru Schmerlingu je cesar odstavil še ministre Mecseryja, Plenerja, Lasserja, Burgerja, Heina, vodjo ministrstva za trgovino Kalchberga in dvornega vicekanclerja za Hrvaško Reichensteina. − Kolmer, Parlament und Verfassung, I., str. 203. 383 Državnemu ministru Belcrediju, ki je prevzel tudi mesto notranjega ministra, so v vladi sprva stali ob strani: finančni minister grof Larisch-Moennich, pravosodni minister vitez Komers, zunanji minister grof Mensdorff, ogrski dvorni kancler Mailáth, hrvaški dvorni kancler Mažuranić, začasni vodja sedmograške dvorne pisarne grof Haller in trgovski mister baron Wüllerstorf (od 23. 9. 1865). − Kolmer, Parlament und Verfassung, I., 203. 384 Kolmer, Parlament und Verfassung, I., str. 201. 385 Moritz von Kaiserfeld je na nekem banketu na Ptuju 30. 8. 1865 poudaril, da bi bilo takšno početje enako državnemu udaru. − Kolmer, Parlament und Verfassung, I., str. 204. 107 Čeprav je Belcredi ob svojem nastopu v javnosti, tudi slovenski, veljal za zagovornika federalistične preobrazbe monarhije in nasprotnika predpravic Ogrske, je njegov »pro- gram«, temelječ na oktobrski diplomi, iskal rešitev notranjepolitične krize predvsem v decentralizaciji uprave in reviziji kompetenc posameznih teles zakonodajne in izvršne oblasti. 386 Že avgusta je postalo jasno, da nova vlada ne pristaja na češko zahtevo po združitvi in posebnem položaju dežel krone Sv. Vaclava. Z razpustitvijo sedmograškega deželnega zbora (1. septembra 1865) in s sklicom ogrskega deželnega zbora (17. septembra 1865) pa je vlada jasno nakazala, da bo njena prednostna naloga čimprejšnja ureditev odnosov z Ogrsko. Njen cilj sta 20. septembra 1865 potrdila »septembrski patent«, s ka- terim je vlada sistirala (začasno preložila izvajanje) temeljni zakon o državnem zastopu iz leta 1861, in cesarski manifest, s katerim je Franc Jožef utemeljil politiko sistiranja. 387 Cesar je v manifestu poudaril, da se »je odločil nastopiti pot k sporazumu z zakonitimi predstavniki svojih narodov v vzhodnih delih države in predložiti ogrskemu in hrvat- skemu deželnemu zboru v sprejem« oktobrsko diplomo in februarski zakon o državnem predstavništvu. Ker naj bi bilo »pravno nemogoče«, da bi se v enem delu države ista reč dajala v pretres, »medtem ko bi hkrati veljala v drugem delu za splošno veljavni državni zakon«, se je cesar čutil »prisiljenega sistirati veljavnost zakona o državnem predstav- ništvu« z izrecnim pridržkom, da bo rezultate razprav ogrskega in hrvaškega deželnega zbora, »če bodo vsebovali takšne spremembe omenjenih zakonov, ki bi bile v skladu z enotnostjo države in z njenim položajem velesille«, pred svojo odločitvijo »predložil zakonitim zastopnikom« ostalih dežel, »da bo doznal in upošteval njihovo enako tehtno stališče.« Cesar je ob koncu manifesta obžaloval, da sistiranje prinaša zastoj v delovanju ožjega državnega zbora, toda na koncu je vzneseno vzkliknil: »Prosta je pot, ki z upošte- vanjem legitimnega prava vodi k sporazumu…« 388 Medtem ko so v nemškem liberalnem taboru v septembrskem patentu videli napad na konstitucionalizem in ustavne pravice, kar nekakšen »državni udar«, so zlasti slovanski narodi v politiki sistiranja videli začetek vsem narodom pravičnega urejanja državnoprav- nih problemov. Različno gledanje na septrembrski manifest je prišlo do polnega izraza na zasedanjih cislajtanskih deželnih zborov, ki so začeli z delom 23. novembra 1865. Češki deželni zbor, v katerem so imeli večino češki poslanci, se je s posebno adreso cesarju zahvalil za sistiranje temeljnega zakona o državnem zastopstvu in ga hkrati prosil, naj se da okronati za češkega kralja. 389 Tudi moravski, gališki, bukovinski, istrski in goriški deželni zbor so s posebnimi adresami pozdravili sistiranje. 390 Deželni zbori Spodnje in Zgornje Avstrije, Šlezije, Štajerske in Koroške pa so politiki sistiranja odločno nasprotovali. (Odmevna je bila zlasti adresa štajerskega deželnega zbora, ki je zahtevala takojšen preklic 386 Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 279. 387 Martin Vietor, Die Beschaffenheit der Ausgleichsgesetze, v: Der österreichisch-ungarische Ausgleich 1867. Materialien (Referate und Diskussion) der internationalen Konferenz in Bratislava 28. 8. – 1. 9. 1967, Hg. von L'udovít Holotík, Bratislava 1971, str. 301. 388 Kermavner, Opombe, v: Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina, III., str. 526; Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 282. 389 Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 284. 390 Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina, III., str. 25. 108 septembrskega patenta in čimprejšno sklenitev sporazuma z Ogrsko). 391 V kranjskem deželnem zboru se poslanci nemške ustavoverne in slovenske stranke o besedilu adrese niso mogli zediniti. Medtem ko so slovenski poslanci septembrski patent pozdravili, so mu nemški ustavoverni poslanci odločno nasprotovali. T oda ne zagovorniki in ne naspro- tniki politike sistiranja za »svojo« adreso niso uspeli zbrati zadostnega števila glasov. 392 Avstrijski Slovani so upali, da septembrski patent in cesarjev manifest odpirata pot za uskladitev zgodovinskih in nacionalnih pravic vseh narodov monarhije. Na sestanku slovenskih politikov v Mariboru 25. septembra 1865 (na njem so sprejeli t. i. mariborski program) 393 je dr. Radoslav Razlag poudaril: »Vsi narodi avstrijski imajo prostora dovolj za delovanje na polji duševnem in materijalnem, in ker so udje iste države, more se misliti, da bojo vzajemno delali na to, da se blagor države strinja z zgodovinskimi pravicami pa tudi s potrebami mnogovrstnih narodov avstrijskih. Avstrija ima skupne zadeve, a te zadeve ne dajo se nikakor tako razdvojiti, da bi se za ene delalo samo na Dunaji, za druge v Peštu. Pravo samoopravlje (avtonomija) naj vlada povsod, al temu, kar je skupnega vsem deželam avstrijskim, naj bode središče na Dunaji, ki je pravo avstrijsko osredje. Ako bi stanovniki na Ogrskem pritegnili deloma v Pešt, se bomo mi ustavili temu, ker tako razkolništvo slabilo bi skupno našo domovino, ne pa, da bi jo krepčalo«. 394 T oda njihova pričakovanja se niso uresničila. Kmalu se je pokazalo, da je bil 20. september 1865 kapitulacija krone pred zahtevami ogrske liberalne opozicije in zmaga ogrskih državnopravnih prizadevanj. 395 V zaostreni zunanjepolitični situaciji – Bismarck je v »avstrijskem« Holsteinu vzpod- bujal protiavstrijsko propagando, novembra 1865 pa je Francu Jožefu ponudil celo odkup obeh severnonemških državic 396 – je Franc Jožef povsem stavil na ogrske karte. Dne 10. decembra 1865 je s prestolnim govorom odprl ogrski deželni zbor (v njem je imela večino Deákova stranka), ki je spomladi začel pripravljati besedilo avstro-ogrskega »nagodbe- nega« zakona o skupnih zadevah Ogrske in cislajtanskih dežel. Posebna petnajstčlanska komisija ustavnega odbora ogrskega deželnega zbora z Gyulo Andrássyjem na čelu, ki je 5. maja 1866 začela s pripravo besedila sporazuma, je svoje delo končala 26. junija 1866, osem dni po avstrijski vojni napovedi Prusiji. 397 Po katastrofalnem avstrijskem porazu proti Prusiji na severnem bojišču (bitka pri Kraljevem gradcu 3. julija 1866), ko se je zdelo, da bo monarhijo doletelo najhujše, 398 je postalo vprašanje ureditve notranjepolitične zmede prioretna naloga krone in Belcredijeve 391 Marko-Stöckl, Der steriermärkische Landtag, str. 1686. 392 Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina, III., str. 104; Rahten, Der Krainer Landtag, str. 1748-1749. Tako predlog Janeza Bleiweisa (23. 11. 1865), naj se deželni zbor z adreso cesarju zahvali za sistiranje, kot predlog grofa Antona Alexandra Auersperga (9. 12. 1865), naj cesarja prosi za takojšno ukinitev septembrskega patenta, nista dobila potrebne večine glasov. 393 Franjo Baš, Mariborski program, v: Franjo Baš, Prispevki k zgodovini severovzhodne Slovenije, Maribor 1989, str. 212-218. 394 Novice, 4. 10. 1865. 395 Kontler, Madžarska zgodovina, str. 222. 396 Skoraj istočasno je Italija ponudila odkup Benečije. Prim.: Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 291. 397 Vietor, Die Beschaffenheit der Ausgleichsgesetze, str. 303. 398 Kardinalski državni sekretar Antonelli v Rimu je na avstrijski poraz pri Kraljevem gradcu reagiral z znamenitimi besedami: »Casca il mondo, casca il mondo!« (Svet se je zrušil).− Rumpler, Eine Chance für Mitteleuropa, str. 400. 109 vlade. Cesar Franc Jožef se je – po posredovanju svoje Madžarom naklonjene soproge – še pred podpisom premirja v Mikulovu (26. julija 1866) večkrat sestal z obema voditeljema zmerne madžarske liberalne opozicije Ferencem Deákim in »lepim obešencem« Gyulo Andrássyjem, ki sta v razgovorih pokazala veliko mero diplomatske spretnosti. Cesarju sta zagotovila, da Ogrska tudi po izgubljeni vojni zahteva zahteva zgolj to, kar je junija 1866 formuliral ustavni odbor ogrskega deželnega zbora. 399 Štiri dni po podpisu premirja v Mikulovu (30. julija 1866) je Andrássy objavil obsežen memorandum, v katerem je se je zavzel za konsekventno izvedbo dualizma. Le dualistična preobrazba države, njena razdelitev med Madžare in Nemce, naj bi namreč zagotavljala, da si bo monarhija v najkrajšem možnem času povrnila svoj položaj velesile v Evropi. 400 Predlogi ogrske (madžarske) liberalne opozicije, ki so jih nedvoumno pozdravili le (štajerski) avtonomisti z Moritzom von Kaisefeldom na čelu, 401 so v Avstriji večinoma naleteli na zavračanje. Na konferenci (slovanskih) federalistov na začetku avgusta 1866. na Dunaju so se nekateri vodilni politiki s Češke, Hrvaške in Galicije 402 »poenotili« o pre- oblikovanju monarhije v 5 deželnih skupin na podlagi historičnega prava. Monarhija naj bi sestavljale naslednje federatine enote: 1. nemške alpske in obdonavske dežele; 2. dežele krone Sv. Vaclava; 3. dežele krone Sv. Štefana; 4. Galicija in Bukovina; 5. južnoslovanske dežele (brez slovenskih). 403 T udi velika večina nemških liberalcev (unionistov in velikoavstrijcev) je nasprotovala dualističnim zamislim. Na sestanku nemških centralistov na Dunaju oktobra 1866 so se prisotni izrekli zoper vsakršno popuščanje Ogrski. 404 Zoper dualizem pa so bili tudi v nekaterih deželnih zborih, ki so začeli z novo sesijo 19. novembra 1866. T oda vojaški poraz, ki je z določili praške mirovne pogodbe (23. avgusta 1866) Avstrijo izgnal iz dveh tradicionalnih vplivnih območij, iz Italije (izguba Benečije) in Nemčije, je pospešil uresničitev dualistične preobrazbe monarhije. 405 Izjemne »zasluge« za uresničitev dualizma si je pridobil 26. oktobra 1866 imenovani novi zunanji minister baron Friedrich Ferdinand Beust, 406 hud nasprotnik Bismarcka, ki je želel pred morebitno revanšo za Sadovo urediti notranjepolitične zmešnjave. Proti Belcrediju, ki je tudi po nesrečni vojni ostal »zvest obljubi, obseženi v septembrskem patentu«, da bodo spremembe v ustavni ureditvi celotne države, ki bi izšle iz razprav ogrskega in hrvaškega deželnega zbora, pred vladarjevo odločitvijo predložene zakonitim zastopnikom cislitvanskih dežel, da 399 Beller, Franz Joseph, str. 85. 400 Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 307. 401 Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina, III., str. 27. 402 Iz Češke sta se je udeležila František Palacký in František L. Rieger, iz Moravske Alois Pražák, iz Hrvaške đakovski škof Josip Juraj Strossmayer in pisatelj Ivan Mažuranić, iz Galicije pa nekdanji »državni mini- ster« Gołuchowski. Prim.: Prijatelj, Slovenska kulturnopolitičnai in slovestvena zgodovina, III., str. 27. 403 Rumpler, Eine Chance für Mitteleuropa, str. 407. 404 Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina, III., str. 28. 405 Prim.: Éva Somogyi, Pläne zur Neugestaltung der Habsburgermonarchie nach dem preußisch-öster- reichischen Krieg von 1866, v: Acta Historica Academie Hungaricae, 1975, str. 17-50. 406 Baron Friedrich Ferdinand Beust je bil v letih 1849-1866 zunanji minister Saške. Franc Jožef ga je po izgubljeni vojni imenoval za avstrijskega zunanjega ministra, da bi demonstriral svojo protiprusko usmerjenost. Toda Beust ni poznal razmer v Avstriji, zato so nekateri poznavalci političnih razmer ob imenovanju trdili: »Beust je pokopal Saško in Nemško zvezo, sedaj bo pokopal še Avstrijo.« − Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 314. 110 izrečejo svoje »enako tehtno stališče«, 407 je uspel Beust cesarja prepričati, da gre pri celi zadevi zgolj za sporazum med ogrskim kraljem in ogrskim deželnim zborom. Zavedajoč se dejstva, da zaradi nasprotovanja Čehov in drugih slovanskih narodov dualističnega sporazuma ne bo mogoče spraviti pod streho po ustavno predvideni poti, je zagovarjal oktroiranje dualizma. Ko je 2. januarja 1867 izšel cesarski patent, ki je v skladu z Belcredijevo idejo napovedal sklic izrednega ožjega državnega zbora (na podlagi novih deželnozborskih volitev), ki naj bi – pač glede na rezultate pogajanj s predstavniki dežel ogrske krone in v skladu z oktobrsko diplomo – razpravljal o nujnih ustavnih spremembah (zasedati naj bi začel 25. februarja 1867), so naenkrat postali dovzetni za Beustove ideje tudi nemški (prej centrali- stično usmerjeni) liberalci. Ko so uvideli, da Beustu ne gre zgolj za razdelitev monarhije na dva dela, ampak hkrati tudi za vzpostavitev hegemonije Nemcev v Cislajtaniji (enako kot Madžarov v Translajtaniji), so z vso odločnostjo nastopili proti napovedanemu sklicu izrednega državnega zbora. 408 Belcredijev namen, da bi s pomočjo federalistične večine v izrednem državnem zboru 409 potrdili dualizem in hkrati federalizacijo Cislajtanije, je tako naletel na nepremostljive ovire. Beust, ki se je že na sestanku uradnih delegacij Ogrske in Avstrije 9. in 10. januarja 1867 na Dunaju povsem strinjal z Andrássyjem, naj o dualizmu ne razpravljajo v predstav- niških telesih, je nujnost oktroia sporazuma z Ogrsko cesarju obrazložil v dveh obsežnih spomenicah (25. in 26. januarja 1867). 410 Na seji ministrskega sveta 1. februarja 1867 je s svojimi argumenti povsem »povozil« stališča državnega ministra Belcredija. Cesarja in večino članov vlade je uspel prepričati, da je dualizem v bistvu že izvršeno dejstvo in da zato ni nikakršne potrebe, da bi o njem razpravljal izredni državni zbor. Namesto sklica izrednega državnega zbora, ki da mu odločno nasprotujejo nemški liberalci, naj bi vla- da – v skladu s februarsko ustavo – sklicala redni državni zbor, ta pa naj bi zgolj potrdil dejstvo sporazuma z Ogrsko in ustavno ureditev Cislajtanije prilagodil dualizmu. 411 Ob tem je Beust poudaril, da bi morala biti Cislajtanija centralistično organizirana država s politično prevlado Nemcev. To naj bi zahtevala zunanjepolitična situacija po izločitvi Avstrije iz Nemške zveze. Morebitna slovansko-federalistična večina v Cislajtaniji bi 407 Na seji ministrskega sveta 23. 12. 1866 je Belcredi predlagal sklic ožjega (cislajtanskega) državnega zbora, ki pa ga ne bi sklicali na podlagi februarske ustave. Ker po februarski ustavi ožji (cislajtanski) državni zbor ni imel pristojnosti razpravljati o ustavnopravnih vprašanjih, naj bi bil novi državni zbor sklican kot »izredni«. Kot »izrednega« ga je sklical cesarski patent 2. 1. 1867. − Urban, Die tschechische Gesell- schaft, str. 316; Kermavner, Opombe, v: Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina, III., str. 529, 532. 408 Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 316; Helmut Rumpler, Parlament und Regierung Zisleithaniens 1867-1914, v: Die Habsburgermonarchie 1848-1918, VII. Band, 1. Teilband, Wien 2000, str. 669. 409 Cesarski patent z dne 2. 1. 1867 je namreč določal, naj novoizvoljeni deželni zbori državnozborske po- slance izvolijo iz plenuma in ne po kurijah, kar bi v nekaterih deželnih zborih (npr. v Češkem) prineslo popolno zmago federalistom. Zato je bilo še pred koncem januarskih deželnozborskih volitev jasno, da bo v izrednem državnem zboru sedelo 108 »federalistov« proti 95 »centralistom« oz. dualistom. − Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 317-318; Kermavner, Opombe, v: Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina III., str. 534-535. 410 Rumpler, Parlament und Regierung, str. 672. 411 Ibidem; Kermavner, Opombe, v: Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina, III., str. 535; Beller, Franz Joseph, str. 89. 111 namreč lahko povzročila nesluteno radikalizacijo nemškega nacionalizma, ki da je po izgubljeni vojni leta 1866 in izločitvi Avstrije iz Nemške zveze že tako in tako v porastu. Cesar se je sicer zavedal, da so stališča Belcredija korektnejša, toda na koncu se je vendarle odločil za Beustov načrt. Že 4. februarja 1867 je s posebnim patentom v skladu s februarsko ustavo sklical redni državni zbor, 412 tri dni kasneje pa je »s solzami v očeh« sprejel demisijo državnega ministra Belcredija in njegovo funkcijo zaupal zunanjemu ministru baronu Beustu. 413 Dne 18. februarja 1867 je sledilo imenovanje nove ogrske vla- de z nekdanjim revolucionarjem Gyulo Andrássyjem na čelu, ki je brez večjih pretresov dosegla, da je ogrski deželni zbor (20. marca 1867) potrdil v zakon spremenjeno besedilo avstro-ogrskega sporazuma (Zakon XII 1867). 414 Po zmagi zagovornikov sklica »z ustavo usklajenega« državnega zbora je vlada začela uresničevati svoj cilj z energičnimi ukrepi. 26. februarja 1867 je razpustila češki deželni zbor, ker je dan poprej s posebno adreso odklonil sodelovanje čeških predstavnikov v »protizakonitem zboru neke zahodne državne polovice«. 415 Dne 1. marca 1867 je razpu- stila še kranjski in moravski deželni zbor, oba zgolj zato, ker sta si drznila podvomiti o pravilnost vladne politike (čeprav izvolitve državnozborskih poslancev nista odklonila). 416 Razpustitve »upornih« deželnih zborov so bile jasen dokaz, da namerava vlada svoje zamisli uresničiti za vsako ceno. Vladna odločenost je pomembno vplivala na federali- stično opozicijo v Galiciji. Pod vtisom dogodkov na Češkem, Kranjskem in Moravskem se je galicijski deželni zbor hitro odločil, da pošlje svoje poslance v redni državni zbor na Dunaju. 417 Aprila se je enako odločil kranjski deželni zbor, ki je po ponovljenih marče- vskih volitvah ohranil slovensko večino. V češkem in moravskem deželnem zboru, ki sta po novih volitvah imela šibko »dualistično« večino, češki poslanci niso želeli sodelovati pri volitvi državnozborskih poslancev. V češkem deželnem zboru so češki poslanci pred zapustitvijo zbornice (13. aprila 1867) v posebnem protestu celo poudarili, da za Čehe sklepi rednega državnega zbora ne bodo obvezujoči in veljavni. 418 412 Janko Prunk napačno navaja, da je cesar dne 4. 2. 1867 »državni zbor spremenil v izrednega ustavodaj- nega«. Prim.: Janko Prunk, Cirila Toplak, Parlamentarna izkušnja Slovencev, Ljubljana 2005, sr. 37. 413 Dne 2. 3. 1867 je cesar ukinil »državno ministrstvo« in namesto njega vzpostavil notranje ministrstvo in ministrstvo za uk in bogočastje. Notranji minister je postal grof Eduard Taaffe, ostale resorje pa so vodili visoki državni uradniki. Baron Beust je bil formalno še naprej zunanji minister. Po koronaciji za ogrskega kralja (8. 6. 1867) je Franc Jožef (23. 6. 1867) Beusta imenoval za skupnega zunanjega ministra Avstro-Ogrske; hkrati mu je dodelil naziv državnega kanclerja. Kmalu zatem je cesar za začasnega mini- strskega predsednika neogrskih dežel imenoval grofa Eduarda Taaffeja. Prim.: Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 318-319. 414 Kontler, Madžarska zgodovina, str. 222. 415 Kermavner, Opombe, v: Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina, III., str. 538. 416 Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 319; Rumpler, Parlament und Regierung, str. 672. 417 Seveda so si Poljaki od Beusta izposlovali zagotovilo, da bo razglasil poseben jezikovni zakon za Galicijo, ki bi Poljakom omogočil eliminirati Rutence in Nemce iz šolskega sistema in polonizirati univerzo v Lvovu. Prim.: Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 319-320; Rumpler, Parlament und Regierung, str. 673. 418 Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 321. 112 DECEMBRSKA USTAV A 1867 Državni minister Beust je lahko računal, da bosta obe zbornici državnega zbora (na konstitutivnih sejah sta se sestali 20. maja 1867) podprli vladni program in – v skladu s cesarjevim prestolnim govorom – februarsko ustavo prilagodili dejstvu dualizma. Do- tedanjo federalistično večino v gosposki zbornici je državni minister izničil tako, da je cesarja prepričal o nujnosti dopolnitve njene sestave. Franc Jožef je aprila in maja imenoval 24 novih (in novembra 1867 dodatnih 21) doživljenjskih članov, ki so bili v veliki večini liberalno usmerjeni in dovzetni za vladno politiko. 419 Med novimi doživljenjskimi člani poslanske zbornice je bil tudi sloviti jezikoslovec Fran Miklošič. V 203-članski poslanski zbornici pa so – ob odsotnosti 14 čeških poslancev, ki so nadaljevali s politiko abstinence – kar 118 mest zasedali predstavniki nemške levice, povezani v Združenje ustavoverne stranke (Klub liberalcev). 420 Nasproti njim je sedelo 57 slovanskih federalistov (med njimi tudi vseh osem slovenskih poslancev) in 11 nemških konservativcev. 421 Dualistična adresa Čeprav so se v adresni debati tudi z leve strani državnega zbora čuli kritični toni na račun vsiljenega dualizma, sta proti besedilu adrese (5. junija 1867), ki je ugotavljala obnovitev stare ogrske ustave, glasovala le dva tirolska katoliška poslanca: pater Josef Greuter in profesor dr. Albert Jäger. Federalistična desnica, ki se je zavedala, da dualizma ne more preprečiti, se je v zadnjem trenutku odločila za »realno politiko«, seveda pa je za svoj pristanek na dualizem poskušala čim več iztržiti. Spretni Beustovi daj-dam politiki so tik pred glasovanjem podlegli Poljaki, katerih spremenjeno stališče je pred glasovanjem obrazložil poslanec dr. Zybliakiewicz: »Ko so bili vsi amadementi, ki jih je stavila poljska frakcija, preglasovani, bi kazalo, da pri tretjem branju glasujemo proti celotnemu načrtu adrese. A da se ognemo tudi le videzu, kakor da bi bili v poglavitnem vprašanju, t. j. v ogrskem vprašanju, proti nagodbi, imam čast izjaviti… da bomo zaradi tega pri tretjem branju glasovali za predlog adrese.« 422 Poljakom, ki jih je vlada že naslednje leto (1868) nagradila s široko avtonomijo Galicije, so sledili poslanci s Tirolske in vsi prisotni slo- venski poslanci (po besedah Lovra Tomana zgolj zato, »da bi bila soglasje in harmonija neokrnjena«), 423 ki jim je Beust pred glasovanjem obljubil, da bosta »vlada in… visoki državni zbor njihovim željam čim bolj mogoče skušala ustreči in vsekakor nepristransko presojala njihove pritožbe in želje.« 424 Adreso se seveda podprli tudi vsi nemški liberalni 419 Prim. Rumpler, Carl von Rokitansky als Exponent des österreichischen Liberalismus, str. 170. 420 Jeseni 1867 je del nemških poslancev na čelu z Johannom Nepomukom Bergerjem, ki so bili kritični do kompromisarske politike večine ustavoverne stranke, oblikoval samostojen Klub levega centra. 421 Trije mandati so bili (zaradi smrti poslancev) nezasedeni. 422 Kermavner, Opombe, v: Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina, III., str. 584. 423 Ibidem. 424 Ibidem. 113 poslanci, ki pa so v razpravi dali vladi jasno vedeti, da želijo v zameno za pristanek na dualizem Cislajtanijo spremeniti v skladu z lastnimi političnimi predstavami. Izgradnja ustavnosti Državni minister Beust, ki je že v obeh svojih spomenicah s konca januarja 1867 cesarja prepričeval, da se mora po vzpostavitvi dualizma Cislajtanija oprijeti pravega konstituci- onalizma, je bil zahtevam nemških ustavovercev naklonjen. Zato se je poslanska zbornica de facto (ne pa tudi de jure) spremenila v nekakšno »ustavodajno skupščino«, ki je do izteka leta 1867 Cislajtanijo preobrazila v ustavno, pravno državo. Dne 17. junija 1867 (le dan zatem, ko je državni zbor izvolil posebno 16-člansko de- putacijo, ki naj bi s sodelovanjem predstavnikov ogrskega parlamenta izdelala osnutek avstrijske verzije zakona o skupnih zadevah vseh dežel monarhije in načinu njihove obravnave) je vlada v poslanske klopi poslala osnutke treh zakonov, ki so napovedovali njeno pripravljenost na politične spremembe. Medtem ko naj bi pri osnutku zakona o spremembah temeljnega zakona o državnem zastopstvu šlo zgolj za prilagoditev starega zakona dejstvu dualizma, sta osnutek zakona o odgovornosti ministrov in osnutek zakona o spremembi osovraženega § 13 bistveno krepila kontrolne funkcije državnega zbora na- sproti vladi. Dne 21. junija 1867 izvoljeni 36-članski ustavni odbor, ki je prvi vzel v pretres vladne predloge, se je o besedilih zakona o spremembi § 13 in zakona o odgovornosti ministrov hitro poenotil. Oba zakona so poslanci sprejeli na seji 10. julija 1867. V razpravi o spremembi besedila § 13 so nekateri radikalnejši nemški liberalni poslanci (Alfred Skene) zagovarjali enostavno ukinitev osovraženega člena, toda velika večina se jih je zadovoljila zgolj z omejitvijo pravice vlade, da v času, ko parlament ne zaseda, sama izdaja potrebne zakone. Sporni § so tako dopolnili z določilom, ki je od vlade zahteval, da vsak v skladu z njim sprejeti »nujnostni zakon« predloži v presojo državnemu zboru, takoj ko se le-ta sestane. 425 (Če zakon naknadno ni dobil podpore državnega zbora, je prenehal veljati). Že s spremembo omenjenega paragrafa, ki je kot § 14 prišel v revidirani temeljni zakon o državnem zastopstvu, se je okrepila vloga državnega zbora nasproti vladi. V tem smislu je bil še pomembnejši zakon o odgovornosti ministrov (cesarjevo sankcijo je dobil 25. julija 1867), 426 ki je hkrati prinesel omejitev kompetenc cesarja. Čeprav zakon ni uvajal pravega parlamentarnega sistema, so z njim ministri prenehali biti zgolj cesarski uradni- ki. V političnem smislu so bili sicer (formalno) še vedno odgovorni zgolj cesarju, ki je ohranil izključno pravico njihovega imenovanja in razrešitve, toda hkrati so za svoje delo morali »polagati račune« tudi državnemu zboru. Vse svoje odločitve so morali obvezno predstaviti poslancem, pri morebitnih kršitvah zakonov pa so bili podvrženi inštitutu ministrske obtožbe. Poleg spremembe § 13 in zakona o odgovornosti ministrov sta bila za demokratizacijo političnega življenja v Cislajtaniji izjemno pomembna tudi zakon o društvenem pravu 425 Zakon je dobil cesarjevo sankcijo 16. 7. 1867. Prim.: Rumpler, Parlament und Regierung, str. 680. 426 RGBl, 101/1867. 114 in zakon o zborovalnem pravu, ki sta dobila cesarjevo sankcijo 15. novembra 1867. 427 Liberalno zasnovani zakon o društvih je bistveno olajšal možnost ustanavljanja novih (političnih) društev, saj je bilo odslej dovoljeno vsako društvo, ki v štirih tednih po uradni prijavi od oblasti ni prejelo prepovedi delovanja. 428 Zakon o zborovalnem pravu, ki je – pod določenimi pogoji – dopuščal javna (politična) zborovanja v zaprtih prostorih in na prostem ter javne sprevode, pa je omogočil razvoj normalnega političnega življenja. 429 Decembrska ustava Jeseni 1867 so poslanci sprejeli še pet drugih državnih temeljnih zakonov (cesar jih je sankcioniral 21. decembra 1867), ki so skupaj tvorili t. i. decembrsko ustavo. Po vroči debati je poslanska zbornica 17. oktobra 1867 sprejela zakon, s katerim so spremenili temeljni zakon o državnem zastopstvu z dne 26. februarja 1861. Z zakonom, ki je – upoštevajoč dejstvo dualizma – ukinjal člene nanašajoče se na skupni (razširjeni) državni zbor in na novo določal pristojnosti cislajtanskega državnega zbora, se je državni zbor iz nekakšnega posvetovalnega gremija monarha spremenil v pravi parlament z odločilno zakonodajno pravico. Njegova večja vloga se je kazala že v tem, da predsedstva obeh zbornic ni več imenoval cesar, ampak so ju izvolili poslanci iz plenuma. Poslanci so dobili tudi polno pravico do zakonodajne iniciative. § 14 je sicer izvršni oblasti v določenih primerih še vedno dajal pravico razglašanja »zakonov v sili« brez poprejšnjega soglasja državnega zbora, toda imeli so le začasno veljavo. (Zakonodajni akti izvršilne oblasti so v načelu veljali le do njihove obravnave na prvi naslednji seji državnega zbora – in šele, če jih je potrdil parlament, so dobili trajno veljavo). 430 Spremenjeni temeljni zakon o državnem zastopstvu je hkrati bistveno povečal pristojnosti državnega zbora nasproti posameznim deželnim zborom. Po starem temeljnem zakonu (1861) je bil državni zbor pristojen za vse, kar ni bilo v deželnih redih izrecno označeno za deželne zadeve. Ustavni odbor pa je sedaj ta princip obrnil na glavo: vse, kar v temeljnem zakonu o državnem zastopstvu ni bilo označeno kot kompetenca državnega zbora, naj bi spadalo v kompetence dežel- nih zborov. Federalistična opozicija, ki je menila, da so v §§ 11 in 12 taksativno naštete pristojnosti državnega zbora prevelike, je v razpravi odločno nastopila proti »centrali- stičnemu« temeljnemu zakonu, toda njegovega sprejema ni mogla preprečiti. (Proti so glasovali Poljaki, Tirolci, dalmatinski poslanec Ljubiša in štirje slovenski poslanci). 431 Seveda pa centralistično zasnovani temeljni zakon o državnem zastopstvu posameznih dežel nikakor ni spremenil v navadne administrativne province. Njihova vloga v ustavni zgradbi Cislajtanije se je med drugim še naprej kazala v pravici deželnih zborov, da iz svoje srede volijo državnozborske poslance. 427 RGBl 134/1867 in 135/1867. 428 Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 322. 429 Ibidem. 430 Ibidem. 431 Kermavner, Opombe, v: Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina, III., str. 588. 115 Velikanski korak k uresničitvi pravne države je pomenil državni temeljni zakon o temeljnih pravicah državljanov, 432 ki so v februarski ustavi popolnoma umanjkale. Zakon, ki ga je pripravil liberalni poslanec dr. Eduard Sturm iz Brna, je bil izjemno širok katalog temeljnih pravic človeka in državljana, ki je med drugim zagotavljal: enakost državljanov pred zakoni in pri zasedanju javnih služb, osebno svobodo, nedotakljivost lastnine, zaščito tajnosti pisem, pravico do združevanja, zbiranja in oblikovanja peticij, svobodo govora, versko svobodo, svobodo raziskovanja in poučevanja, svobodno izbiro poklica. Zakon je izrecno prepovedoval vsakršno obliko (dedne) podložnosti, v § 19 pa je zagotavljal ena- kopravnost vseh narodov in njihovih jezikov: »Vsi narodi države so enakopravni in vsak ima nedotakljivo pravico do varovanja in negovanja svoje narodnosti in jezika. Država priznava enakopravnost vseh v deželi navadnih jezikov v šoli, uradu in javnem življenju. V deželah, v katerih prebiva več narodov, naj bodo javni učni zavodi tako urejeni, da bo dobival vsak teh narodov potrebna sredstva za izobraževanje v svojem jeziku, ne da bi se mu bilo treba učiti drugega deželnega jezika.« 433 K zagotovitvi temeljnih državljanskih pravic je prispeval državni temeljni zakon o ustanovitvi najvišjega državnega sodišča, ki je bilo v zadnji instanci pristojno za raz- sojanje v pritožbah državljanov, ki so jim bile kršene temeljne državljanske (politične) pravice. 434 Za normalno funkcioniranje pravne države je bil bistvenega pomena državni temeljni zakon o sodni oblasti, ki je dokončno izvedel ločitev sodstva od uprave, zago- tovil neodvisnost sodnikov in vzpostavil javni sodni postopek. (Za določene delikte so zopet uvedli porotna sodišča). Z zakonom, ki je napovedal tudi ustanovitev najvišjega upravnega sodišča (ustanovili so ga šele leta 1875), je bila uresničena klasična zahteva liberalcev po dosledni delitvi oblasti. 435 Pomemben korak k demokratizaciji političnega sistema pa je pomenil državni temeljni zakon o izvajanju »vladne in izvršilne oblasti«, ki cesarjeve oblasti ni več definiral zgolj kot oblast »po milosti božji«. Zakon je cesarju sicer še vedno dajal izjemne pristojnosti, toda hkrati je od njega zahteval, da svojo izvršilno oblast izvaja v skladu z obstoječimi zakoni. 436 Isto je veljalo za vse ostale predstavnike izvršilne oblasti: od ministrov pa vse do županov občin. 437 S kompleksom državnih temeljnih zakonov, ki so skupaj tvorili decembrsko ustavo, se je Avstrija vrnila na pot pravega konstitucionalizma, kot ga je bila spoznala v revolucio- narnem letu 1848/49. V političnem sistemu »v državnem zboru zastopanih kraljestev in dežel«, kot se je uradno imenovala Cislajtanija, se je de jure sicer ohranilo precej elemen- 432 RGBl 142/1867; ta zakon je še danes sestavni del avstrijske ustave. 433 Pri dokončnem oblikovanju § 19 so se v ustavnem odboru zgledovali po § 21 osnutka kromeriške ustave, na katerega se je »spomnil« slovenski poslanec dr. Lovro T oman. Pomembna razlika med obema členoma pa je bila v tem, da je kromeriški osnutek govoril o tem, da enakopravnost v deželi običajnih jezikov »garantira« država, medtem ko jo je po novem zakonu država le »priznavala«. − Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 323-324. 434 Ibidem. 435 Ibidem. 436 To je bilo še posebej očitno pri sklepanju mednarodnih pogodb. V imenu države jih je še vedno sklepal cesar, toda vse gospodarske pogodbe in pogodbe, ki bi finančno obremenjevale državo, so morale dobiti potrditev državnega zbora. Prim.: Dr. Št. Ságadin, ocena knjige: Dr. Leonidas Pitamic, Parlamentarno sodelovanje pri državnih pogodbah v Avstriji, v: Slovenski pravnik 1915, str. 243. 437 Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 324. 116 tov absolutizma. Cesarju je decembrska ustava še vedno dajala izjemne pristojnosti pri izvajanju zakonodajne in izvršilne oblasti. (Vojska in zunanja politika sta ves čas ostali v domeni cesarja in njegovih svetovalcev). Toda de facto je avstrijski politični sistem, ka- kršnega je ustvarila decembrska ustava, temeljil na principu, ki ga je znameniti pravnik Joseph Ulbrich formuliral z besedami: »Nosilec državne oblasti je cesar, vendar jo lahko uporablja le v skladu z ustavo. Avstrija je torej monarhična ustavna in pravna država«. 438 Majski zakoni 1868 Kompleks zakonov, ki so skupaj tvorili decembrsko ustavo, so v naslednjem letu dopolnili še s tremi pomembnimi zakoni, ki so urejali odnos med državo in katoliško cerkvijo. Določila konkordatne pogodbe iz leta 1855, ki so favorizirala katoliško cerkev, so namreč bila v neskladju z določili državnega temeljnega zakona o pravicah državljanov, ki je zagotavljal enakopravnost vseh verskih skupnosti. Člen 14 je zagotavljal popolno svobodo mišljenja in znanstvenega dela ter določal, da državljanske in politične pravice ne morejo biti odvisne od pripadnosti tej ali oni religiji. Člen 17 pa je nadzor nad šolstvom in celotnim izobraževalnim sistemom izročal v roke države. Ker so z omenjenima členoma že anulirali nekatere temeljne določbe konkordata iz leta 1855, 439 je vprašanje revizije (oz. ukinitve) konkordata kmalu postalo eno izmed največjih problemov državnega zbora. Do ostrih napadov na konkordat je prišlo že v adresni debati. V razpravi so nemški liberalni poslanci zahtevali, da se tudi v Avstriji uveljavi liberalno načelo »svobodna cerkev v svobodni državi«. T ako so v besedilo adrese (5. junija 1867) vnesli kot prednostno nalogo državnega zbora, »da se prek zakonodaje, navezane na ustavo, začne z revizijo konkordata v tistih stvareh, ki spadajo v področje državne zakonodaje«. 440 Proti predlogu Eugena von Mühlfelda, ki je predlagal popolno ukinitev konkordata in sprejem celovitega verskega zakona, ki naj na novo uredi odnos med državo in verskimi skupnostmi, je večina državnega zbora 20. julija 1867 podprla zmernejši predlog Eduarda Herbsta, ki je predvideval delno revizijo konkordatne pogodbe v obliki treh specialnih za- konov: zakona o zakonski zvezi, ki naj »zakonsko pravo« spet podredil civilnemu; zakona o odnosih med šolo in cerkvijo (v smislu popolne emancipacije šolstva od katoliške cerkve); in zakona o ureditvi interkonfesionalnih razmerij (v skladu z načelom enakopravnosti državljanov). Potem ko je konfesionalni odbor relativno hitro izdelal osnutke omenjenih zakonov, je poslanska zbornica oktobra 1867 začela z razpravo o prvih dveh zakonih. Zakon o zakonski zvezi je izglasovala 23. oktobra 1867, šolski zakon pa 29. oktobra 1867. Razprava o tretjem, interkonfesionalnem zakonu, se je v poslanski zbornici začela šele 2. 438 Malfèr, Der Konstitutionalismus in der Habsburgermonarchie, str. 15. 439 Vendar je treba dodati, da so bila določila v decembrski ustavi, ki so se dotikala odnosa cerkve do države, veliko bolj zmerna kot v osnutku kromeriške ustave iz leta 1849. Kromeriška ustava je namreč v členu 14 določala, da v Avstriji ni državne cerkve, v členu 17 je uveljavljala civilno poroko, ki ji je cerkveno podredila, v členu 19 pa je prepovedala vpliv cerkve na javne šolske zavode. 440 Vasilij Melik, Slovenci in »nova šola«, v: Osnovna šola na Slovenskem 1869-1969, Ljubljana 1970, str. 34; Cvirn, Boj za sveti zakon, str. 26. 117 aprila 1868 (sprejet je bil dan kasneje), torej že za tem, ko je v drugi polovici marca 1868 prva dva zakona potrdila tudi gosposka zbornica: zakon o zakonski zvezi 23. marca 1868 in šolski zakon 30. marca 1868. Potem ko je 15. maja 1868 zakon o interkonfesionalnih razmerjih potrdila še gosposka zbornica (poročevalec je bil dr. Franc Miklošič), je cesar 25. maja 1868 vse tri zakone sankcioniral (»majski zakoni«). 441 Avstro-Ogrska Dne 21. decembra 1867 je cesar sankcioniral tudi zakon o skupnih zadevah vseh dežel monarhije in načinu njihove obravnave (zakon o delegacijah), ki ga je poslanska zbor- nica po desetdnevni razpravi sprejela 21. novembra 1867. Zakon, sicer skoraj identičen z ogrskim nagodbenim zakonom z 12. junija 1867, je določal skupne zadeve med obema državnima polovicama ter sestavo in pristojnosti avstrijske delegacije. Izhajajoč iz pragmatične sankcije je zakon med skupne (»pragmatične«) zadeve obeh državnih polovic (poleg skupnega vladarja: avstrijskega cesarja in apostolskega ogrskega kralja) štel zunanjo politiko in vojsko ter financiranje obeh skupnih področij. V skladu s tem je predvidel oblikovanje treh skupnih k. u. k. ministrstev: za zunanje zadeve, vojsko in finance. Skupni ministri so bili odgovorni neposredno vladarju, čeprav so morali o svojem poslovanju poročati tudi obema predstavniškima telesoma. Skupaj so tvorili t. i. »ministrski svet«, ki mu je načeloval vsakokratni zunanji minister. Na sejah skupnega ministrskega sveta so poleg omenjenih treh ministrov redoma sodelovali tudi avstrijski in ogrski ministrski predsednik ter posamezni ministri (pač odvisno od predmeta raz- pravljanja) obeh državnih polovic. 442 Zakonodajne pristojnosti, povezane z urejanjem skupnih zadev in njihovim financi- ranjem, je zakon prepuščal delegacijama avstrijskega in ogrskega parlamenta, ki naj bi se vsako leto (enkrat na Dunaju in drugič v Pešti) poenotili o temeljnih smernicah skupne politike. Avstrijska delegacija je (enako kot ogrska) štela 60 članov, pri čemer jih je tretjino izvolila gosposka in dve tretjini poslanska zbornica. V olilni red za volitve članov avstrijske delegacije je upošteval ustrezno zastopanost posameznih dežel, za kar se je v razpravi še posebej zavzel slovenski poslanec dr. Lovro Toman. Delegaciji sta načeloma zasedali ločeno in med seboj komunicirali pisno, preko ne- kakšnih kurirjev (nuncijev). Skupna seja obeh delegacij je bila dopustna le v izjemnih primerih – če se o zadevi nista sporazumeli po trikratni izmenjavi mnenj –, kar pa se je v praksi zgodilo le redko. 443 Zaradi tega nenavadnega sistema upravljanja s skupnimi zadevami je bil vpliv parlamentov obeh državnih polovic na skupno zunanjo državno politiko in vojsko minimalen. Odločilno vlogo je imel skupni ministrski svet oz. zunanji minister, v zadnji instanci pa seveda cesar, ki je imenoval in odstavljal skupne ministre. 444 441 Prim.: Karl Vocelka, Verfassung oder Konkordat?, Der publizistische und politische Kampf der öster- reichischen Liberalen um die Religionsgesetze des Jahres 1868, Wien 1978, str. 52-161. 442 Na splošno o tem: Éva Somogyi, Der gemeinsame Ministerrat der österreichisch-ungarischen Monarchie 1867-1906, Wien 1996. 443 Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 328. 444 Rumpler, Eine Chance für Mitteleuropa, str. 413. 118 Hkrati z zakonom o skupnih zadevah vseh dežel monarhije je cesar 21. decembra 1867 sankcioniral dodatne tri zakone, ki so se nanašali na finančne odnose med obema državnima polovicama. »Finančni zakoni«, ki so bili rezultat pogajanj med avstrijsko in ogrsko deputacijo (zasedali sta med 7. avgustom in 6. oktobrom 1867), so uredili vprašanje deležev pokrivanja stroškov za skupne zadeve (in dvor), skupnih kreditov in državnih dolgov in definirali skupno gospodarsko politiko ter carine. 445 Z zakonom o pokrivanju stroškov za skupne zadeve in dvor so prvič v zgodovini ločili državne finance od vladarskih. Ker so pri vprašanju stroškov za dvor na Ogrskem zagovarjali stališče, da vladar opravlja dve funkciji (avstrijskega cesarja in apostolskega kralja Ogrske), niso oblikovali skupnega proračuna dvora. Se je pa Ogrska obvezala, da bo za pokrivanje stroškov vladarske hiše prispevala enako vsoto kot avstrijska polovica države. 446 Bistveno bolj neracionalna so bila tista določila zakona, ki so govorila o deležu obeh državnih polovic za pokrivanje stroškov, ki so nastali pri uresničevanju skupnih nalog. Razmerje med avstrijsko in ogrsko »kvoto« so – glede na gospodarski razvoj obeh polovic – na začetku določili na 70:30 %, toda zakon je predvideval, da razmerje med kvotama vsakih deset let določijo na novo. Pogajanja o višini kvot sta vodili posebni komisiji (kvotni deputaciji), ki sta nato v sodelovanju z vladama obeh državnih polovic izdelali ustrezen predlog. Slednjega sta morala sprejeti oba parlamenta, nakar je dobil cesarjevo sankcijo. V primeru, da se kvotni deputaciji nista uspeli poenotiti o skupnem predlogu, so obema parlamentoma predložili dva ločena predloga. Če v teku razprave ni prišlo do poenotenja, so zadevo poslali v odločitev cesarju. Začetno kvoto (70:30 %) sta oba parlamenta podaljšala dvakrat. (Veljala je do leta 1899). Leta 1900 pa je cesar sam določil novo razmerje: 65,6 proti 34,4 %. Z letom 1908 so razmerje med kvotama spremenilo na 63,6 proti 36,4 %. 447 Zakon o najemanju kreditov in pokritju državnih dolgov je glede skupnih državnih dolgov izhajal iz enakega razmerja. 70 % državnih dolgov naj bi odpadlo na Avstrijo in 30 % na Ogrsko. (Državne dolgove, ki so nastali v času neoabsolutizma, so pred tem v celoti pripisali Avstriji). 448 Glede najemanja skupnih kreditov pa je bil zakon izjemno restriktiven. Takšen kredit je bilo mogoče najeti le v izrednih primerih in še to zgolj za pokrivanje skupnih stroškov. Načeloma naj bi vsaka državna polovica sama odločala o tem, na kakšen način bo dobila denar za pokritje višine svoje kvote. Tretji zakon je določal temelje skupne gospodarske politike: vprašanje carin, davkov, denarja, koordinacija razvoja železnic, rečnega prometa, izgradnje vojaških objektov, skle- panja gospodarskih pogodb z drugimi državami in monetarna politika. To se je zgodilo v obliki pogodbe med obema državnima polovicama, ki je po sprejemu v parlamentu dobila moč zakona. Prve takšne pogodbe so bile sprejete v letih 1867/68, potem pa so jih podaljševali vsakih 10 let. 449 Tudi ob podaljševanju teh pogodb je kar naprej prihajalo do nasprotij med obema državnima polovicama. Kopja so se najbolj lomila pri vpraša- 445 Podrobneje o tem: Gunter Schall, Der österreichisch-ungarische Dualismus als Integrationskonzept, Hamburg 2001, str. 161-180. 446 Holger Fischer, Konrad Gündisch, Eine kleine Geschichte Ungarns, Frankfurt am Main 1999, str. 124. 447 Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 327; Fischer, Gündisch, Eine kleine Geschichte Ungarns, str. 126. 448 Fischer, Gündisch, Eine kleine Geschichte Ungarns, str. 127. 449 Ibidem. 119 nju uvoznih in izvoznih carin na določene produkte, saj so lahko (zaradi velikih razlik v stopnji gospodarskega razvoja) le-te imele negativne učinke na določenih območjih monarhije. Seveda pa je bilo pomembno to, da je celotna država tvorila enotno carinsko in gospodarsko območje. 450 Razumevanje dualizma Ogrski in avstrijski nagodbeni zakon nista imela značaja pogodbe, ki bi jo ratificirali v obeh državnih polovicah. V bistvu sta bila dva tekstovno celo nekoliko različna ustavna zakona, ki sta nastala v sodelovanju med cesarjem in ogrskim deželnim zborom na eni ter cesarjem in dunajskim državnim zborom na drugi strani. 451 Že dejstvo, da besedili obeh zakonov nista bili identični (nemško besedilo zakona je bilo v bistvu slab in nenatančen prevod ogrskega zakona), je sprožalo različne interpretacije bistva dualizma. Avstrijski zakon je skupne zadeve razumel tako, kot da gre za modifikacijo centralistične februarske ustave iz leta 1861. In v resnici so na Dunaju dualistično tvorbo razumeli kot celoto, ki da zagotavlja pravno kontinuiteto stare Habsburške monarhije. Imeli so jo za »zvezno državo«, utemeljeno na personalni in realni uniji. 452 Za Dunaj so bile skupne institucije (zunanja politika, vojska, monetarna politika) znak, da gre za eno državo, zato je Dunaj skupnim institucijam pripisoval odločilno vlogo. Ogrska stran pa je v skupnih institucijah videla zgolj rezultat svobodne volje dveh suverenih držav, da skupno urejata določene zadeve. Ogrski politiki so zagovarjali stališče, da obstoji Avstro-Ogrska iz dveh samostojnih državnopravnih subjektov, ki sta pač del svojih izvirnih pristojnosti prenesli na skupne organe. Pri tako različnem pojmovanju skupne države je bilo vprašanje ohranjanja du- alistične konstrukcije avstro-ogrske dvojne monarhije manj vprašanje formalnih pravic in bolj vprašanje realne moči. 453 Dualistična »rešitev« notranjih problemov monarhije je bila vse do njenega razpada razlog za nenehne napetosti med obema polovicama. V bistvu je šlo za nekakšen notra- njepolitični status quo oz. za »trajni provizorij«. Državi so celo manjkali trdno določeni državni simboli. Še več. Manjkalo ji je celo uradno poimenovanje. V Cislajtaniji so imeli še naprej stare simbole (in barve): dvoglavega orla in črne ter zlate barve oz. rdeče-belo- -rdeče barve habsburškega hišnega prapora. Na Ogrskem je veljal tradicionalni državni grb, v katerem dva angela držita krono Sv. Štefana nad ščitom, ki nosi grbe posameznih ogrskih dežel. Barve dežel krone Sv. Štefana so bile rdeče-belo-zelena. Skupno zastavo s simboli obeh delov monarhije je imela le avstrijsko-ogrska trgovska mornarica. 454 Na podlagi osebne odločitve cesarja je 14. novembra 1868 Habsburška monarhija (z vidika ustave po »neustavni« poti) dobila novo ime. Tega dne je cesar Franc Jožef kanclerju Beustu poslal pismo, v katerem mu je ukazal, naj v odnosih s tujino namesto njegove polne titulacije uporabljajo naziv: »avstrijski cesar in apostolski ogrski kralj«. Dežele 450 Ibidem. 451 Fischer, Gündisch, Eine kleine Geschichte Ungarns, str. 123. 452 Fischer, Gündisch, Eine kleine Geschichte Ungarns, str. 124. 453 Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 328. 454 Ibidem. 120 Habsburške monarhije naj bi v diplomatskih in gospodarskih stikih s tujino označevali z »Avstro-Ogrska monarhija« ali alternativno »Avstro-ogrska država«. Pojem Avstrijska monarhija (1804) je tako izginil iz uradne rabe. Svoje odločitve z dne 14. novembra 1868 cesar seveda ni dal potrditi avstrijskemu in ogrskemu parlamentu. Zato njegova odloči- tev ni bila objavljena v državnem zakoniku. Za skupne institucije se je uveljavila oznaka »kaiserlich und königlich« (k. u. k.); uradi na Ogrskem so nosili oznako »königlich« (k.), v ostalih deželah pa »kaiserlich-königlich« (k. k.). Poleg uradne oznake »v državnem zboru zastopana kraljestva in dežele«, ki je bila omejena izključno na uradno rabo jezi- ka, so za zahodno polovico običajno uporabljali oznako »Avstrija« ali »Cislajtanija« (po rečici Leithi kot simbolični meji med obema polovicama). Za kraljestvo Ogrsko so zato uporabljali tudi oznako Translajtanija. 455 455 Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 329. 121 ISKANJE USTAVNIH REŠITEV Dne 30. decembra 1867 imenovano novo »meščansko ministrstvo« s knezom Carlosom Auerspergom na čelu 456 se je že od samega začetka soočalo z močno opozicijo. Na eni strani so bili z novo vlado in sistemom močno nezadovoljni v katoliškem taboru, ki se je začel – zaradi liberalnih napadov na konkordat – povsod po monarhiji politično organizirati. Še večje pa je bilo nezadovoljstvo federalistov, ki so odločno nasprotovali dualizmu in centralizmu v Cislajtaniji. Minister Berger ni pretiraval, ko je na banketu (17. septembra 1868) ob sklepu spodnjeavstrijskega deželnega zbora v šali pripomnil: »Dandanes želi vsak narod, ja vsak narodič imeti svojo nagodbo – po nagodbi. Še skromni Kočevarji bodo končno predlagali pragmatično sankcijo o skupnih organih«. 457 Glavni steber federalistične opozicije so tvorili Čehi. Medtem ko je vladi za svojo politiko sprva uspelo pridobiti Poljake, 458 so Čehi odločno zavrnili dualizem in od vlade zahtevali, da prizna češkim deželam enak položaj kot Ogrski. »Pravice cesarske hiše do Češke so enako utemeljene kot tiste, ki jih ima do Ogrske«, je Dunaju sporočal staročeški prvak Rieger. »Torej ni nobenega resnega razloga, da bi zavrnili Češki tisto, kar je bilo dano Ogrski, se pravi priznanje njenih zgodovinskih pravic in njene avtonomije.« 459 Za svoja stališča so Čehi poskušali dobiti podporo tudi v tujini (v Rusiji in Franciji), doma pa so izkoristili vsako priložnost, da demonstrirajo proti vladi in nesprejemljivemu političnemu sistemu. Spomladi 1868 se je na Češkem začelo množično politično (tabor- sko) gibanje, ki je jasno kazalo odločenost češke politike, da za dežele krone Sv. Vaclava dosežejo enak status kot ga je z nagodbo dobila Ogrska. Ob cesarjevem obisku Prage (21. junija 1868), ki so ga Čehi bojkotirali, je Franc Jožef češkim voditeljem sicer ponudil kompromisno rešitev v okviru decembrske ustave, toda njegov predlog za Čehe ni bil sprejemljiv. Tako staro- kot mladočehi so v soglasju s češko konservativno aristokracijo vztrajali na češkem državnem pravu in od cesarja zahtevali, da reši »ustavne zmešnjave« v sporazumu s »politično-zgodovinskim češkim ljudstvom«. 460 Po odločitvi čeških deželnozborskih poslancev za bojkot češkega (22. avgusta 1868) in moravskega deželnega zbora (24. avgusta 1868) se je češki odpor zoper dualizem in vlado le še stopnjeval. 461 Zoper taborsko gibanje, ki je jeseni 1868 postajalo vse bolj radikalno, je nova Taaffejeva vlada (14. septembra 1868 je Taaffe na čelu vlade zamenjal Carlosa Auer- sperga) najprej nastopila z represivnimi ukrepi. Oktobra 1868 so v Pragi razglasili izjemne 456 Motor vlade je predstavljalo 6 znanih nemških liberalcev: Johann Nepomuk Berger, Rudolf Brestel, Karl Giskra, Leopold Hasner, Eduard Herbst in Ignaz Plener. 457 Kolmer, Parlament und Verfassung, I., str. 345. 458 Že junija 1867 je Galicija dobila svoj posebni zakon o šolstvu, ki je garantiral polonizacijo osnovnega in srednjega šolstva v deželi. Ko so zoper zakon, ki je stopil v veljavo 24. 1. 1868, protestirali Rutenci, se vlada na njihove pritožbe ni ozirala. 27. 2. 1868 je izobraževalni minister Hasner, sklicujoč se na poro- čilo galicijskega namestnika, izjavil, da zakon izvajajo nadvse korektno. Prim.: Kolmer, Parlament und Verfassung, I., str. 351. 459 Jean Paul Bled, Franc Jožef, Ljubljana 1990, str. 321. 460 Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 343; Bled, Franc Jožef, str. 320. 461 Hantsch, Die Nationalitätenfrage, str. 56. 122 razmere, kar je le še povečalo češko nezadovoljstvo. Na izrecno zahtevo cesarja pa se je na začetku marca 1869 vlada le začela pogajati s češko opozicijo. T oda češki voditelji niso bili pripravljeni na kompromis brez priznanja češkega državnega prava, zato pogajanja niso prinesla rezultatov. 462 Ker so tudi poljski poslanci vedno glasneje zahtevali čim prejšnjo izpolnitev zahtev, postavljenih v resoluciji gališkega deželnega zbora iz septembra 1868, 463 je vlada 15. maja 1869 zaključila četrto zasedanje (sesijo) državnega zbora. Siloviti češki odpor zoper dualizem je kmalu načel enotnost Taaffejeve vlade. Mini- strski predsednik grof Taaffe in ministra Berger in Potocki sta zagovarjala pogajanje s češko opozicijo, preostali ministri pa so menili, da se morajo Čehi najprej vrniti v državni zbor. 464 Ko je na začetku petega zasedanja državnega zbora (11. decembra 1869) cesar od vlade zahteval, naj mu predloži načrt rešitve notranjepolitične krize, mu je razcepljena vlada predložila dva ločena memoranduma. 465 Memorandum večine ministrov z dne 18. decembra 1869 (Plener, Hasner, Giskra, Herbst in Brestel) je predlagal uvedbo direktnih volitev v državni zbor in hkrati odločno zavrnil kakršnokoli spremembo obstoječega ustavnega sistema v smeri federalizma. Memorandum manjšine (26. decembra 1869), ki so ga podpisali T aaffe, Berger in Potocki, pa je predlagal začetek pogajanj s češko opozicijo in uskladitev češkega državnega prava z obstoječo decembrsko ustavo. 466 Toda v adresni debati so povsem prevladali zagovorniki večinskega memoranduma. Dne 28. januarja 1870 je državni zbor s 114 proti 47 glasov sprejel adreso, ki je odločno nasprotovala kakr- šnemkoli spreminjanju ustave v federalističnem smislu in napovedovala nujnost uvedbe direktnih volitev v državni zbor. 467 Še preden je državni zbor končal z adresno debato, je cesar 15. januarja 1870 sprejel demisijo ministrskega predsednika Taaffeja in preostalih dveh tvorcev manjšinskega memoranduma, ministrov Bergerja in Potockega. Dne 1. februarja 1870 je za novega ministrskega predsednika imenoval Leopolda Hasnerja. Slednji je v predstavitvi vladne- ga programa pred državnim zborom (2. februarja 1870) sicer poudaril, da bo izhodišče vladne politike obstoječa decembrska ustava, toda hkrati je zavrnil očitke, češ da gre za apriorno nasprotovanje avtonomističnim težnjam. 468 Nova vlada je bila glede češkega vprašanja in zahtev federalistične opozicije v držav- nem zboru bolj enotna kot prejšnja, toda njen poskus, da bi državni zbor sprejel zakon, s pomočjo katerega naj bi zagotovili direktne volitve državnozborskih poslancev v tistih volilnih okrajih, kjer poslanci zavračajo sprejem državnozborskega mandata, je v par- lamentu naletel na nepremostljive ovire. Že 27. januarja 1870 so državni zbor zapustili nemški katoliški poslanci iz Tirolske. Povod za njihov odhod iz parlamenta je bila huda žalitev poslanca Greuterja, ki si jo je »privoščil« nemški liberalni poslanec baron Tinti. 462 Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 349. 463 Resolucija je med drugim zahtevala oblikovanje posebne galicijske deželne vlade, odgovorne deželnemu zboru, ter ustanovitev posebne galicijske državne pisarne na Dunaju. Poljski državni poslanci naj bi se udeleževali zasedanj državnega zbora samo takrat, kadar bi obravnavali skupne zadeve, ki zadevajo tudi Galicijo. − Bled, Franc Jožef, str. 319. 464 Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 351. 465 Josip Vošnjak, Spomini, Ljubljana 1982, str. 317-318. 466 Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 352; Vošnjak, Spomini, str. 317-318. 467 Kolmer, Parlament und Verfassung, II., str. 33. 468 Kolmer, Parlament und Verfassung, II., str. 34. 123 Ko je namreč pater Greuter v razpravi dejal, češ da je tudi on Nemec, mu je Tinti zaklical: »Vi niste Nemec, Vi in V am enaki niste Nemci, pa tudi ne Avstrijci, kajti V aša domačija je Rim, Vaša domovina je cerkev, Vaš cesar je papež…«. 469 V vedno ostrejši opoziciji zoper vlado so bili tudi Poljaki, ki so od vlade pričakovali ugodno rešitev zahtev resolucije ga- licijskega deželnega zbora iz septembra 1868. Njihove zahteve, ki jih je v obliki predloga 18. decembra 1869 formuliral poslanec Grocholski, je obravnaval poseben (17. januarja 1870 izvoljeni) parlamentarni odbor, ki vsem poljskim zahtevam ni nasprotoval. 470 To da zaradi predloga romunskega poslanca barona Petrina (10. februarja 1870), naj v predlogu Grocholskega predvidena avtonomija za Galicijo velja tudi v vseh ostalih »kraljestvih in deželah«, so v odboru dokončno prevladali nasprotniki popuščanja Poljakom. Potem, ko so na seji odbora 29. marca 1870 predlog Grocholskega zavrnili, so poljski člani odbora nemudoma odstopili. Ko pa je vlada 30. marca 1870 v poslanske klopi poslala dve noveli k temeljnem zakonu o državnem zastopstvu, s katerima so želeli uzakoniti »zasilne« di- rektne volitve v državni zbor, so se poljski poslanci odločili (31. marca 1871), da odložijo mandate in zapustijo Dunaj. 471 Zgledu Poljakov je sledilo nadaljnjih 12 federalistično usmerjenih poslancev, med njimi tudi vsi slovenski. 472 V poslanskih klopeh je ostalo le še 129 poslancev, 473 kar je bilo manj kot dve tretjini celotnega števila mandatov, potrebnega za spremembo ustave (temeljnega zakona o državnem zastopstvu). Vlada je podala ostavko in 4. aprila 1870 jo je cesar tudi sprejel. 474 Zaradi odpora federalistov je cesar 12. aprila 1870 imenoval novo vlado na čelu z gro- fom Alfredom Potockim, enim izmed avtorjev manjšinskega memoranduma. Potocki je dobil od cesarja jasno navodilo, naj pripravi kompromis s češko opozicijo. 475 Zadeve se je lotil nadvse previdno. V programu, ki ga je predložil nekaj dni po nastopu, ni predvidel nobenih radikalnih sprememb na notranjepolitičnem področju. Do rešitve je želel priti v okviru obstoječe ustave, po poti resnih sporazumnih pogajanj s češko opozicijo. 476 Pred začetkom pogajanj z vlado se je izoblikovala strnjena falanga staro- in mladoče- hov ter konservativne visoke aristokracije. Na sestanku 16. maja 1870 so se poenotili, da mora vlada priznati t. i. češko listino iz 8. aprila 1848, s katero je cesar Ferdinand I. priznal češko državno pravo. Vlada bi morala sklicati »ustavodajni« češki deželni zbor, ki naj bi izrekel (pač v skladu s »češko listino«) svojo željo po sklicu skupnega deželnega zbora za vse dežele krone Sv. V aclava. 477 Na pogajanjih (17. in 18. maja 1870) pa do kompromisa 469 Kolmer, Parlament und Verfassung, II., str. 31; Kermavner, Opombe, v: Prijatelj, Slovenska kulturnopo- litična in slovstvena zgodovina, III., str. 452. 470 Kolmer, Parlament und Verfassung, II., str. 35. 471 Ibidem. 472 Kolmer, Parlament und Verfassung, II., str. 37. 473 Od tega 40 nemških poslancev iz Češke, 5 poslancev iz Dalmacije, 1 rutenski poslanec iz Galicije, 18 nemških poslancev iz Spodnje Avstrije, 10 iz Zgornje Avstrije, 3 poslanci iz Salzburga, 12 poslancev iz Štajerske, 5 poslancev iz Koroške, 4 poslanci iz Bukovine, 19 nemških poslancev iz Moravske, 6 iz Šlezije, 2 iz Tirolske, 2 iz Vorarlberga in 2 (Vinko Fereri Klun in Margheri) iz Kranjske. Poleg slovenskih so državni zbor zapustili romunski in italijanski poslanci s Primorske. − Kolmer, Parlament und Verfassung, II., str. 37. 474 Kolmer, Parlament und Verfassung, II., str. 35-37. 475 Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 353. 476 Ibidem. 477 Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 355. 124 ni prišlo. Kot pogoj za sporazum je Potocki namreč postavil zahtevo, naj se češki držav- nozborski poslanci vrnejo v državni zbor na Dunaju in pristanejo na sporazum v okviru decembrske ustave. 478 Oba pogoja sta bila za Čehe še vedno nesprejemljiva. Nekaj dni zatem (21. maja 1870) je vlada razpustila državni zbor in vse deželne zbore razen češkega. Slednjega je izvzela z utemeljitvijo, češ da še ni jasno, ali bi novoizvoljeni deželni zbor izvolil poslance v državni zbor. Na junijskih deželnozborskih volitvah so zlasti v nemških alpskih deželah (npr. v Vorarlbergu) nemški liberalci izgubili opazno število mandatov v korist katoliških kandidatov. 479 Znotraj nemškega liberalnega tabora pa se je okrepil vpliv »mladih«, ki so »staroliberalcem« očitali oportunizem, polovičarstvo in izdajo nemških interesov. 480 Junija so v vseh deželah, razen na Češkem, izvedli deželnozborske volitve. Potem ko so se pod vtisom izbruha prusko-francoske vojne za sodelovanje v dunajskem državnem zboru enoglasno izrekli poljski poslanci iz Galicije, je vlada v nevarni zunanjepolitični situaciji poskušala omehčati tudi Čehe. Dne 30. julija 1870 je razpustila češki deželni zbor in zagotovila, da je na avgustovskih volitvah zmagala češka državnopravna opozicija. 481 T oda češki deželnozborski poslanci, ki so se po dveh letih abstinence v deželni zbor vrnili le »pogojno« (zasedati je začel 30. avgusta 1870), se pozivom cesarja in vlade, naj izvolijo državnozborske poslance in pridejo na Dunaj ter pristanejo na sporazum v okviru ob- stoječe decembrske ustave, niso želeli odzvati. Zaradi vztrajanja češke večine v deželnem zboru, da mora pred izvolitvijo državnozborskih poslancev priti do sporazuma med monarhom in »političnim češkim ljudstvom«, 482 je vlada (v skladu z »zasilnim« volilnim zakonom z dne 29. junija 1868) 6. oktobra 1870 razpisala direktne državnozborske volitve na Češkem. Na volitvah (8. novembra 1870) je bilo izvoljenih 36 čeških »državnopravnih« kandidatov, ki pa svojih mandatov niso želeli sprejeti. 483 Še preden se je »razrešilo« češko vprašanje, se je 15. septembra 1870 na Dunaju sestal državni zbor k svojemu šestemu zasedanju. Toda vse do novembra državni zbor ni bil zmožen resnega dela. S prihodom 24 nemških poslancev s Češke, ki so bili izvoljeni na direktnih volitvah (8. novembra 1870), je bila avtonomistična (federalistična) opozicija dokončno potisnjena v manjšino. 484 Vlada se je znašla v brezupnem položaju. Nemška libe- ralna večina je 19. novembra 1870 izglasovala adreso, ki je po mnenju ministra Alexandra Petrina pomenila nič manj kot »vojno napoved vladi«. Zato je 22. novembra 1870 vlada odgodila zasedanje državnega zbora, ministrski predsednik Potocki pa je cesarju ponudil odstop celotne vlade. 485 Toda cesar, ki se je že od oktobra oziral po novem kabinetu, je njegov odstop sprejel šele 4. februarja 1871. 478 Bled, Franc Jožef, str. 324. 479 Kermavner, Opombe, v: Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina, III, str. 456. 480 Kolmer, Parlament und Verfassung, II., str. 61; Pieter Judson M., Exclusive Revolutionaries. Liberal Politics, Social Experience, and National Identity in the Austrian Empire, 1848-1914, Michigan 1996, str. 167-174. 481 Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 358; Kermavner, Opombe, v: Prijatelj, Slovenska kulturnopo- litična in slovstvena zgodovina, III, str. 455. 482 Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 359-360; Kermavner, Opombe, v: Prijatelj, Slovenska kultur- nopolitična in slovstvena zgodovina, III., str. 457. 483 Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 360. 484 Kermavner, Opombe, v: Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina, III., str. 458. 485 Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 361. 125 V času do imenovanja nove vlade (5. februarja 1871) se je pred Franca Jožefa in njegove svetovalce z vso silo postavilo vprašanje, ali naj po odhodu Potockega spet zavladajo libe- ralci, ali naj njegovo vlado zamenja vlada, ki bo z večjo odločnostjo poskušala uresničiti temeljne politične cilje prejšnje? Pod vtisom ustanovitve nemškega rajha (18. januarja 1871) se je cesar odločil za drugo možnost. K njegovi odločitvi so veliko pripomogli nazori slovitega profesorja na dunajski univerzi dr. Alberta Schäffleja, ki je v dveh avdiencah oktobra in novembra 1870 cesarja prepričeval, češ da je vladavina nemške ustavoverne stranke (»decembrizem«) v Avstriji nenaravna in da bi bilo treba za stabilizacijo političnih razmer nujno doseči sporazum s Čehi. 486 »Narodi se morajo med seboj spraviti po popolni ravnopravnosti. Parlamentarni sistem, po katerem vladajo narodne manjšine, je poguben, ker se manjšina le vzdrži v zvezi z velikim kapitalom (židovskim) in je torej pravi vladar kapital, ki mu pomagajo uradniki, odvetniki, literati in profesorji s svojim doktrinarnim liberalizmom. Predvsem se mora odpraviti premoč, ki jo dajejo Schmerlingovi volilni redi liberalnemu, večinoma židovskemu veleposestvu in umetno ustanovljeni volilni okraji. V olilna pravica se mora razširiti na srednji stan in delavce, zraven trgovinskih zbornic se morajo napraviti kmetske in rokodelske zbornice z volilno pravico. Gospodska zbornica se naj izpremeni v državni svet. Šolske in narodne razmere se morajo urediti in zlasti za Češko in Moravsko se mora nemudoma izdelati narodnostni zakon. Enaki zakoni za druge državne skupine bi pozneje na vrsto prišli.« 487 Novi vladi na čelu z grofom Karlom Hohenwartom (5. februarja 1871), ki so jo nemški liberalci sprejeli »z indijanskim tuljenjem«, 488 je cesar v umestitvenem pismu točno določil obseg in meje poslanstva. »Držeč se podlage ustave, ki sem jo dal, kljub neuspehu prejšnjih poskusov, da bi svoje zveste narode povezal v skupni ustavni dejavnosti, ne morem dvomiti, da se vladi, ki bi se postavila nad stranke, ne bi posrečilo izpeljati tega poslanstva, pri čemer mora budno paziti na različne interese, vse pa v prid utrditve moči in blaginje cesarstva.« 489 Dne 20. februarja 1871 je nadaljeval z delom novembra odgodeni državni zbor, v kate- rem je sedelo le 171 (od skupaj 203) poslancev. V skladu s cesarjevim »navodilom« se je novo »nadstrankarsko ministrstvo« reševanja ustavnopravnih problemov lotilo nadvse previdno. Na podlagi programa, ki je napovedal uvedbo takšnega »možnega razširjenja zakonodajne in upravne avtonomije dežel, ki je združljivo z nujno, posamezne dežele same varujočo državno enotnostjo«, je 25. aprila 1871 v poslanske klopi poslala predlog zakona, ki je predvideval razširitev kompetenc deželnih zborov, 5. maja 1871 pa še predlog zakona, s katerim naj bi uveljavili razširjeno avtonomijo Galicije. 490 Toda oba zakonska predloga je nemška ustavoverna večina, ki je po ustanovitvi nemškega rajha postajala vedno bolj nacionalno usmerjena, gladko zavrnila. V adresi, ki jo je državni zbor sprejel 21. maja 1871, so nemški ustavoverni poslanci izrekli Hohenwartovi vladi jasno nezaupnico. Toda cesar je v odgovoru na adreso (2. junija 1871) nedvoumno podprl Hohenwartova prizadevanja, da po ustavni poti reši nastali konflikt. 491 486 Ibidem. 487 Vošnjak, Spomini, str. 363. 488 Vošnjak, Spomini, str. 364. 489 Bled, Franc Jožef, str. 347. 490 Kermavner, Opombe, v: Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina, III., str. 460. 491 Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 365-366. 126 Po padcu obeh zakonskih predlogov je vladi postalo jasno, da svojega programa ne bo mogla uresničiti, če ne pride do spremembe »razmerja sil« v državnem zboru. Zato je intenzivirala že februarja začete stike s češko opozicijo. Zavedala se je, da bi se lahko v poslanski zbornici oblikovala vladi naklonjena večina, ki bi podpirala njene zamisli, šele po vrnitvi čeških poslancev na Dunaj. 492 Po dolgotrajnih pogajanjih sta se vlada in češka »državnopravna opozicija« avgusta 1871 končno sporazumeli o osnutku kompromisa. Medtem ko se je vlada obvezala, da v okviru obstoječe ustavnopravne ureditve prizna poseben položaj Češke, so Čehi pristali, da se vrnejo v državni zbor in s tem omogočijo sprejem nove ureditve po ustavni poti. 493 Po razpustu državnega zbora (10. avgusta 1871) in sedmih deželnih zborov, ki so imeli dotlej nemško centralistično večino, ter po novih deželnozborskih volitvah, ki so ponekod (npr. na Moravskem in Zgornji Avstriji) opazno oslabile nemško liberalno stranko, bi – v primeru, da se na Dunaj vrnejo Čehi – vlada lahko računala z dvotretjinsko večino v državnem zboru, potrebno za spremembo ustave. 494 Zato se je energično lotila izvedbe avgusta doseženega sporazuma s Čehi. Češki fundamentalni členi V skladu s cesarjevim reskriptom (12. septembra 1871), ki je v sklepni pasaži priznaval češko državno pravo in izražal cesarjevo pripravljenost, da se okrona za češkega kralja, 495 je češki deželni zbor (z delom je začel 14. septembra 1871) – ob abstinenci nemških dežel- nozborskih poslancev – že 10. oktobra sprejel adreso in osnutke treh zakonov (narodnostni zakon, nov volilni red in t. i. fundamentalne člene), ki so v »duhu zmernosti in sprave« ure- jali odnose med Nemci in Čehi na Češkem, revidirali razmerje med kurijami in na novo definirali državnopravni položaj Češke v okviru monarhije in še posebej Cislajtanije. 496 Najpomembnejši dokument, t. i. fundamentalni členi, so priznavali dejstvo avstro-ogr- skega sporazuma iz leta 1867 in se v celoti strinjali s skupnim urejanjem zunanje politike, vojske in financ (novost je bila le zahteva, da članov avstrijske delegacije iz Češke ne volijo češki državnozborski poslanci, ampak češki deželni zbor), toda hkrati so vse zadeve, ki niso »skupne vsem deželam in kraljestvom monarhije«, dajali v izključno pristojnost češkega deželnega zbora in njemu odgovorne vlade (§ 9). 497 Za urejanje skupnih, zlasti finančnih in gospodarskih zadev cislajtanskih dežel so fundamentalni členi predvidevali prenos kompetenc češkega deželnega zbora in češke vlade na skupen cislajtanski »kongres 492 Bled, Franc Jožef, str. 347. 493 Rumpler, Eine Chance für Mitteleuropa, str. 435. 494 Kermavner, Opombe, v: Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina, III., str. 461. 495 »Upoštevajoč ustavni položaj češke krone, tehtajoč mesto in moč, ki jo je zagotavljala tako našim pred- nikom kot nam, zavedajoč se neomajne zvestobe, s katero je češki narod vedno podpiral naš prestol, rade volje priznavamo češke kraljevske pravice in to smo pripravljeni ponovno potrditi s prisego našega kronanja.« − Bled, Franc Jožef, str. 348. 496 Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 367-368; Hantsch, Die Nationalitätenfrage, str. 59-60. 497 Bled, Franc Jožef, str. 349; Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 368. 127 delegacij« posameznih deželnih zborov (slednji naj bi nadomestil državni zbor) 498 in skupno avstrijsko vlado, v kateri bi moral imeti svoje mesto tudi češki dvorni kancler za vse dežele češke krone. 499 To pa je seveda pomenilo, da bi tudi druge cislajtanske dežele morale dobiti večjo ali manjšo avtonomijo. Po predvidenem scenariju bi moral v češkem deželnem zboru sprejete zakonske osnut- ke najprej potrditi cesar (kot v primeru sporazuma z Ogrsko leta 1867) in nato še državni zbor, ki naj bi začel z delom 28. oktobra. Toda na seji ministrskega sveta 20. oktobra 1871 je cesar sporazum zavrnil. 500 Na njegovo odločitev sta bistveno vplivala ogrski ministrski predsednik grof Gyula Andrássy in zlasti kancler grof Beust, ki je zoper Hohenwarta orga- niziral celo kampanjo v tisku. Andrássy je cesarja opozarjal predvsem na pogubne učinke predvidenega avstrijsko-češkega sporazuma in federalizacije Cislajtanije na Slovane na Ogrskem. 501 Beust pa ga je v posebni spomenici 13. oktobra 1871 prepričeval, da bi lahko imela federalizacija monarhije zaradi odločnega nasprotovanja Nemcev za monarhijo pogubne zunanjepolitične posledice. 502 V njej je med drugim zapisal: »Z resnično hitro- stjo se je izvršila preobrazba ustavoverne v nemško nacionalno stranko; vsak dan bolj odkrito se slišijo gesla, ki to stranko preko občutka nacionalne, jezikovne in zgodovinske skupnosti povezujejo z Nemčijo-Prusijo. Že sedaj je pred kratkim v Dresdnu sklicano ljud- sko zborovanje ponudilo dokaz, da nacionalno gibanje nemških Avstrijcev neposredno spremljajo na naših mejah z veliko pozornostjo in da so se pripravljeni odzvati klicom na pomoč in za podporo…«. 503 Prav zaradi strahu pred morebitno vojaško konfrontacijo z nemškim rajhom je na koncu Franc Jožef prisluhnil Beustovim argumentom in je od Hohenewarta zahteval, naj spremeni besedilo reskripta, kakršen je bil dogovorjen med vlado in predstavniki češke državnopravne opozicije. 504 Ministrski predsednik Hohen- wart je za spremembe poskušal pridobiti soglasje češke strani, toda Čehi so vztrajali, da je dogovor treba spoštovati. Zato je Hohenwart 26. oktobra 1871 cesarju ponudil odstop vlade, ki ga je Franc Jožef naslednjega dne tudi sprejel. Novi reskript, ki ga je dokončno oblikovala »začasna« vlada barona Holzgethana (30. oktobra 1871), je povsem nedvou- mno zavrnil vsebino fundamentalk; poudarjal je veljavnost obstoječih državnopravnih 498 Poleg kongresa delegacij pa naj bi obstajal tudi senat (sestavljen naj bi bil podobno kot gosposka zbornica), ki naj bi odločal predvsem o zadevah državnih pogodb, jurisdikcijskih konfliktih s področja uprave in zakonodaje in revizijah ustave. − Robert A. Kann, Das Nationalitätenproblem der Habsburgermonarchie. Geschichte und Ideengehalt der nationalen Bestrebungen vom Vormärz bis zur Auflösung des Reiches im Jahre 1918, I., Graz 1964, str. 180; Kermavner, Opombe, v: Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina, III, str. 463. 499 V adresi je bil predviden tudi sklic skupnega deželnega zbora dežel krone Sv. Vaclava. Toda to možnost je odločno zavrnil šlezijski deželni zbor. Moravski, ki je imel češko večino, pa je 18. 9. 1871 podprl pri- zadevanja češkega deželnega zbora, toda hkrati je nedvoumno nakazal, da si odnos med Moravsko in Češko (ter Šlezijo) predstavlja zgolj kot personalno unijo. − Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 371; Kermavner, Opombe, v: Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina, III., str. 463. 500 Kermavner, Opombe, v: Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina, III., str. 466. 501 Rumpler, Eine Chance für Mitteleuropa, str. 436; Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 371-372. 502 Kermavner, Opombe, v: Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina, III., str. 464. 503 Kann, Das Nationalitätenproblem der Habsburgermonarchie, I., str. 183-184. 504 Kermavner, Opombe, v: Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina, III., str. 466. 128 razmer in njihovo morebitno spreminjanje vezal na potrditev državnega zbora. 505 Poskus federalistične preobrazbe monarhije je tako dokončno propadel. 506 Na poti k spremembi ustave Dne 25. novembra 1871 je cesar imenoval novo vlado s knezom Adolfom Auerspergom (bratom nekdanjega ministrskega predsednika Carlosa Auersperga) na čelu. Nova »me- ščanska« vlada si je zadala za cilj, da z vsemi sredstvi zagotovi spoštovanje decembrske ustave. »Februarska-decembrska ustava je bila malik, ki ga je vlada oboževala, federali- zem pa zli duh, ki ga je skušala odpoditi.« 507 T oda za dosego svojega cilja (izničitev češke abstinence z uvedbo direktnih volitev v državni zbor) je vlada morala najprej konsoli- dirati razmere v državnem zboru, saj je bila za vsakršno spreminjanje ustave potrebna dvotretjinska večina. Po razpustu večine deželnih zborov (razen češkega, galicijskega in dalmatinskega) in po novih deželnozborskih volitvah, ki so v državnem zboru nekoliko okrepile vladi prija- zno nemško liberalno večino, 508 se je vlada energično lotila nalog, ki jih je kot prednostne označil cesar v svojem prestolnem govoru 28. decembra 1871. Da bi v skladu s cesarjevo željo čim prej ustvarila pogoje za normalno funkcioniranje državnega zbora kot najvišjega zakonodajnega telesa Avstrije (in utelešenja avstrijske državne ideje), 509 je februarja 1872 v poslanske klopi poslala predlog »zasilnega volilnega zakona«, ki je vlado pooblaščal, da v vsakem posamičnem primeru, ko nek poslanec noče sprejeti državnozborskega mandata, razpiše direktne volitve v državni zbor. 510 Zakon, ki ga je poslanska zbornica sprejela 13. marca 1872, je prinesel bistveno dopolnitev prvega »zasilnega zakona« z dne 29. junija 1868, ki je predvideval razpis direktnih volitev le v primeru, ko nek deželni zbor noče izvoliti in poslati poslancev v državni zbor. 511 Z njegovo pomočjo je vlada poskušala izničiti češki odpor. Na dan, ko je državni zbor sprejel »zasilni volilni zakon« (13. marca 1872), je cesar razpustil češki deželni zbor in razpisal nove volitve, ki so – zaradi velikih mahinacij v veleposestniški kuriji – prinesle večino vladi prijazni stranki. 512 Na inciativo Palackýja se češki poslanci zasedanja deželnega zbora niso želeli udeležiti, tako da je nemška (usta- voverna) večina na začetku maja sama izvolila poslance v državni zbor. S spremembo političnega razmerja v češkem deželnem zboru se je vladi končno ponudila priložnost, da po parlamentarni poti sprejme takšno volilno reformo, ki bi bila po okusu nemških liberalcev. V naslednjih mesecih so se za kulisami državnega zbora odvijali obsežni ma- 505 Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 373. 506 Kermavner, Opombe, v: Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina, III., str. 467. 507 Kermavner, Opombe, v: Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina, III., str. 470. 508 Ob otvoritvi državnega zbora 27. 12. 1871 je bilo prisotnih le 122 od skupaj 203 poslancev. Večino, kar 88 poslancev, so tvorili pripadniki nemške ustavoverne levice, ki je odločno podpirala vladni program. Njim nasproti je sedelo le nekaj več kot trideset poslancev razcepljene in neorganizirane »federalistične« opozicije. 509 Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 378-388. 510 Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 379. 511 Ibidem. 512 Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 380-381. 129 nevri, s katerimi je vlada – z obljubljanjem takšnih in drugačnih gospodarskih koncesij in igranjem na karto galicijske avtonomije – poskušala svojemu načrtu pridobiti podporo različnih skupin opozicije, 513 ki se je začela vedno bolj povezovati. 514 Na začetku jesenskega zasedanja državnega zbora je (12. decembra 1872) vlada uradno napovedala svoj namen, da bo v najkrajšem možnem času parlamentu predložila osnutek novega volilnega zakona, s katerim bi uvedli direktne volitve v državni zbor. Čeprav je njena napoved naletela na ostro kritiko federalistične opozicije (samo na Češkem so zbrali 270.000 podpisov pod peticijo zoper nameravano reformo), 515 je 15. februarja 1873 v poslanske klopi poslala predloga dveh zakonov, s katerima naj bi revidirali temeljni zakon o državnem zastopu: s prvim naj bi uvedli direktne volitve v državni zbor, z drugim pa natančno definirali način in postopek samih volitev. Oba predloga sta brez večjih proble- mov že marca 1873 dobila večino v poslanski in gosposki zbornici. V poslanski zbornici so problem z dvotretjinsko večino rešili s pomočjo »primerne« razlage poslovnika. Za zakonska predloga je – ob abstinenci 36 čeških in odsotnosti 47 poljskih, tirolskih in slovenskih poslancev, ki se niso želeli udeležiti glasovanja – glasovalo kar 120 od skupaj 122 poslancev, ki so bili v državnem zboru, toda to je predstavljalo le 59,1 % skupnega števila mandatov (203). Zato si je vlada pač pomagala z novo interpretacijo poslovnika. Enostavno je odbila 36 mandatov čeških poslancev, ki se niso pojavili v državnem zboru (in tudi niso slovesno prisegli kot poslanci). Z novim računanjem je omenjenih 120 gla- sov »za« pomenilo 71,8 % vseh možnih glasov, kar je bilo več kot zahtevani dve tretjini. 516 Zakona, ki ju cesar sankcioniral 2. aprila 1873, sta – ob ohranitvi kurijalnega volilnega sistema – uvajala direktne volitve v državni zbor, ki naj bi po novem štel 353 poslancev. 517 Z njima je nemška ustavoverna večina uresničila svojo staro predstavo o »parlamen- tarni Avstriji«. Državni zbor ni bil več igrača v rokah partikularnih interesov deželnih zborov, katerih politični vpliv se je opazno zmanjšal. 518 Logična posledica te reforme je bila koncentracija najbolj bistvenih zakonodajnih in izvršnih kompetenc cislajtanske državne polovice na Dunaju. 519 »Aprilska ustava«, kot so v literaturi poimenovali oba volilna zakona z 2. aprila 1873, je v bistvu pomenila reakcijo na fundamentalne člene in propadli poskus sporazuma s Čehi. Z »aprilsko ustavo« se je dualistična preobrazbe dokončno potrdila. 520 Z njo je dobila državnopravna arhitektura Avstro-Ogrske podobo, ki je trajala več desetletij. 513 Ibidem. 514 Na iniciativo Karla Hohenwarta se je katoliška in federalistična opozicija – po sestanku 8. in 9. 10. 1872 na Dunaju – vseeno uspela povezati v t. i. Pravno stranko (Rechtspartei), ki si je zadala za cilj: »Organični razvoj na krščanski podlagi«. − Urban, Die Tschechische Gesellschaft, str. 382; Kolmer, Parlament und Verfassung, II., str. 237-238. 515 Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 383. 516 Ob tem se pojavlja vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi se 36 čeških poslancev pojavilo v državnem zboru in glasovalo proti? − Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 384; Kolmer, Parlament und Verfassung, II., str. 246. 517 Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 384. 518 Nek zgodovinar je opisal razliko v kompetencah državnega in deželnih zborov s primerjavo svetlobe, ki jo dajeta električna in plinska svetilka. − Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 522. 519 Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 384-385. 520 Ibidem. 130 VLADE IN DRŽAVNI ZBOR (1873-1914) Potem ko je cesar 7. septembra 1873 razpustil državni zbor, so oktobra 1873 v vseh avstrijskih deželah izvedli prve direktne državnozborske volitve po obnovi ustavnega življenja. V novem državnem zboru, ki je začel z delom 4. novembra 1873, se je ob otvo- ritvi pojavilo le 254 od skupaj 353 poslancev. V naslednjih tednih se je njihovo število opazno zvišalo. 521 Ko se je 21. januarja 1874 na Dunaju pojavilo devet čeških poslancev z Moravske, je na skrajni desni strani zbornične dvorane ostalo praznih le 33 sedežev, ki bi jih morali zasesti češki poslanci s Češke. Že adresna debata je pokazala, da so direktne državnozborske volitve vidno okrepile moč vladi prijazne (nemške) ustavoverne stranke, ki se je sicer v predvolilnem obdobju razcepila na več političnih skupin. Najmočnejšo frakcijo ustavoverne stranke v državnem zboru so tvorili člani Kluba levice (91), ki ga je vodil dr. Eduard Herbst. Veliko večino kluba so predstavljali nemški liberalni poslanci iz Češke, v njegovem okviru pa je delovalo tudi 19 italijanskih poslancev in 5 poslancev iz Galicije. Na skrajni levici se je oblikoval Napredni klub, ki je štel 59 poslancev. Njegov načelnik je bil dr. Josef Kopp. V klubu so prevladovali »mladonemški« poslanci iz alpskih dežel, ki so – bolj kot »staroliberalni« člani Kluba levice – poudarjali svojo nemško nacionalno usmerjenost. (Do leta 1876 je bil član Naprednega kluba tudi Georg von Schönerer). Ob boku poslancev Naprednega kluba je sedelo 5 demokratov, ki so bili izvoljeni v dunajskih predmestnih volilnih okrajih. 522 V Klubu centra, ki je štel 59 poslancev, pa so v veliki večini (49) sedeli poslanci ustavoverne veleposesti ter poslanci iz Bukovine. Poleg njih je v poslanskih klopeh sedelo 15 rusinskih poslancev, ki so prav tako podpirali Auerspergovo vlado. Glavna stebra opozicije (»desnice«) sta bila – ob odsotnosti čeških poslancev s Če- ške – Poljski klub (štel je 44 poljskih in enega rusinskega poslanca) in Pravna stranka (Rechtspartei) oz. Hohenwartov klub, ki je na začetku štel 27 poslancev. Poleg 23 nemških klerikalcev so mu pripadali grofa Karl Hohenwart in Barbo (oba izvoljena na Kranjskem), slovenski štajerski konservativni poslanec Mihael Herman in furlanski duhovnik (kasnejši škof v Trentinu) V alussi. V vrstah opozicije so bili tudi češki poslanci z Moravske (na čelu z dr. Aloisom Prážakom) ter 11 »neodvisnih« poslancev, med njimi štirje mladoslovenski: Josip V ošnjak, Radoslav Razlag, Viljem Pfeifer in Ivan Nabergoj. Zaradi češke abstinence je opozicija v najboljšem primeru razpolaga z 91 glasovi, kar je bilo manj kot tretjina poslanske zbornice. Vlada je lahko računala na večino v državnem zboru tudi brez podpore poslancev Naprednega kluba (59) in demokratov (5), ki so bili do vladne politike vedno bolj kritični. 521 Kolmer, Parlament und Verfassung, II., str. 287. 522 Höbelt, Parteien und Fraktionen, str. 912. 131 Glavni parlamentarni klubi leta 1873 Poslanski klubi Št. poslancev Koalicija Napredni klub + 5 demokratov 59 + 5 Klub levice 91 Center 59 Rutenci 15 Opozicija Poljski klub 44 + 1 Pravna stranka (Hohenwartov klub) 27 Mladoslovenci (4), Hrvati (4), Romuni (2) in srbski poslanec Ljubiša 11 Moravski poslanci 9 Ob takšnem razmerju sil se je Auerspergova vlada hitro lotila uresničevanja ciljev, zapisanih v adresi, ki jo je državni zbor sprejel 19. novembra 1873. Prednostna naloga naj bi bila čimprejšnja ureditev kritičnih finančnih in gospodarskih razmer, do katerih je prišlo po zlomu dunajske borze (maja 1873). Z reformo zakonodaje o delniških družbah in borzi naj bi povrnili zaupanje prebivalstva v podjetniški sistem, z ureditvijo statusa avstrijske Narodne banke, ki je imela privilegij za izdajanje bankovcev do konca leta 1877, pa naj bi stabilizirali monetarno politiko. S strogimi varčevalnimi ukrepi in davčno reformo, ki bi davke pravičneje porazdelila med državljane, naj bi zmanjšali proračunski primanjkljaj. Med ostalimi cilji adrese je bila tudi reforma pravosodja in redefiniranje odnosov med državo in cerkvijo. 523 Že 21. januarja 1874 je minister za uk in bogočastje Carl Stremayer v poslanske klopi poslal osnutke štirih zakonov, s katerimi je vlada želela zapolniti »vrzeli«, ki so nastale v odnosu med državo in cerkvijo po razveljavitvi konkordata (1870). 524 Zakon o zunanjem pravnem položaju katoliške cerkve, ki je cerkev definiral kot »priviligirano korporacijo javnega prava«, je – za razliko do jožefinskega obdobja – cerkvi priznaval svobodno organizacijo bogoslužja in določanja dogme ter prosto komuniciranje s svetim sedežem, toda hkrati je okrepil nadzor države nad njo. »Zato bi morali cerkveni ljudje poslej imeti državno diplomo, kar pomeni, da si je državna oblast vzela pravico do vpogleda v njihovo šolanje. Poleg tega bi zakon preklical eno izmed najvažnejših pridobitev konkordata, ker bi duhovnike podredil tudi civilni jurisdikciji.« 525 Z zakonom o verskem skladu, ki je uvajal progresivno obdavčitev cerkvenega premoženja, je vlada želela pokriti kronični primanjkljaj v deželnih verskih skladih, zaradi katerega je bila v težkem položaju nižja duhovščina. Zakon o zakonskem pripoznanju verskih skupnosti je odpiral možnost, da poleg katoliške, evangeličanske, judovske in pravoslavne država prizna tudi kakšno »novo« 523 Kolmer, Parlament und Verfassung, II., str. 303-304. 524 Karl Vocelka, Staat und Kirche in der Periode der deutschliberalen Herrschaft, v: Leopold Kammerho- fer (Hg.), Studien zum Deutschliberalismus in Zisleithanien 1873-1879. Herrschaftsfundiernung und Organisationsformen des politischen Liberalismus, Wien 1992, str. 79-90. 525 Bled, Franc Jožef, str. 361. 132 versko skupnost. 526 Zakon o zunanjem pravnem položaju samostanskih skupnosti pa je predvideval, da verske kongregacije »ne bi mogle odpreti samostana na cislajtanskih tleh, ne da bi prej dobile dovoljenje države.« 527 Kljub odločnemu odporu avstrijskih škofov, ki jih je papež Pij IX. s posebno encikliko pozval, naj se odločno uprejo ofenzivi liberalne vlade, ki naj bi po pruskem zgledu pri- pravljala polom katoliški cerkvi v Avstriji, je nemška liberalna večina v poslanski zbornici marca in aprila 1874. vse štiri zakone sprejela. (Člani Hohenwartovega kluba se razprave o verskih zakonih niso želeli udeležiti). Potem ko so prvi trije zakoni dobili zeleno luč še v gosposki zbornici, jih je maja 1874 cesar sankcioniral. 528 Zakon o zunanjem pravnem položaju samostanskih skupnosti je gosposka zbornica začela obravnavati šele januarja 1876, a tudi potem, ko ga je sprejela (21. februarja 1876), ga cesar ni potrdil. »Majski zakoni« sicer niso povsem zadovoljili levega krila ustavovercev v Naprednem klubu, toda v novi politični in gospodarski situaciji po zlomu dunajske borze (1873), ko so se med prebivalstvom vse bolj prijemala antiliberalna gesla, 529 vlada ni želela napenjati kulturnobojnih strun. (Vse radikalne zahteve, kot npr. zahtevo po uvedbi obvezne civilne poroke z možnostjo razveze katoliških zakonov, je onemogočila). V ospredje svojega de- lovanja je postavila reševanje perečih gospodarskih in socialnih problemov. Kot odgovor na gospodarsko krizo je parlament v letih 1874-75 sprejel vrsto zakonov, kot npr. zakon o delniških družbah, nov zakon o borzi, zakon o izgradnji železniškega omrežja in zakon o podržavljenju železnic. Toda vlada in državni zbor sta bila pri svojih aktivnostih za oživitev gospodarstva pri reševanju najbolj perečih vprašanj (carina, užitninski davki, monetarna politika) odvisna od soglasja Ogrske. Ko so se junija 1875 začela pogajanja med Auerspergovo in Tiszovo vlado o obnovitvi »nagodbe«, 530 se je kmalu pokazalo, da v Budimpešti nimajo pravega posluha za avstrijske predloge. Pred začetkom nagodbenih pogajanj so si bili v večinski ustavoverni stranki enotni, da mora Avstrija doseči boljši sporazum, kot je bil prvi (1867). T oda na Ogrskem za nobeno ceno niso bili pripravljeni odstopiti od zahteve po »dualistični preobrazbi« narodne banke 531 in ohranitve starega razmerja med kvotama (70 % : 30 %), hkrati pa so odločno nasprotovali z cislajtanske strani predlagani uvedbi zaščitnih carin na industrijske izdelke in znižanju užitninskih davkov na nekatere prehrambene artikle (npr. na kavo in sladkor). Zaradi tega se je v vrstah nemške ustavoverne stranke hitro krepilo nezadovoljstvo z ne- odločnostjo vlade. V odja »antidualističnih upornikov« je kmalu postal član Kluba levice Alfred Skene, ki je v razpravi glede obnovitve nagodbe nastopil celo z (nerealno) zahte- 526 Z zakonom iz leta 1877 je priznala starokatoliško versko skupnost, ki je nastala kot reakcija na dogmo o papeževi nezmotljivosti, sprejeti na prvem vatikanskem koncilu leta 1870. 527 Bled, Franc Jožef, str. 361. 528 RGBl 50/1874; RGBl 51/1874; RGBl 68/1874. 529 Kolmer, Parlament und Verfassung, II., str. 313. 530 Na Ogrski strani sta pogajanja vodila ministrski predsednik Tisza in resorni minister Széll, na avstrij- ski pa poleg kneza Auersperga predvsem Lasser in De Pretis. Prim.: Josef Schwegel, Na cesarjev ukaz, Ljubljana 2005, str. 91. 531 Pri sklenitvi prve nagodbe leta 1867 so vprašanje narodne banke pustili ob strani. Pred novo nagodbo so Madžari zahtevali takšno preureditev narodne banke, da bo imela v njej Ogrska enak vpliv kot Ci- slajtanija. Osnutek koncepta za bodočo avstro-ogrsko banko je pripravil Josef Schwegel. Prim.: Pančur, V pričakovanju, str. 228-229; Schwegel, Na cesarjev ukaz, str. 92. 133 vo, naj se odnos med obema državnima polovicama definira kot gola personalna unija. Skene je 23. novembra 1876 s skupino somišljenikov izstopil iz Kluba levice in pristopil Naprednemu klubu, ki je odločneje kot Klub levice nasprotoval popuščanju Ogrski. 532 Radikalna stališča Skeneta in njegovih pristašev so vnesla razdor v Napredni klub. T eden dni zatem, ko je vlada v poslanske klopi poslala prve nagodbene zakone (23. aprila 1877), je iz Naprednega kluba izstopilo 21 poslancev z dr. Franzem Großom na čelu, ki so bili proti izrabljanju nagodbenih pogajanj za poskus spremembe državnopravnih temeljev monarhije. Groß in njegovi somišljeniki so 30. aprila 1877 ustanovili Novi napredni klub, ki se je s zmernejšimi stališči glede obnovitve nagodbe z Ogrsko kmalu približal stališčem Kluba levice in Kluba centra. 533 Zaradi odločnega nasprotovanja predloženim nagodbenim zakonom je 24. januarja 1878 Auerspergova vlada odstopila, ker pa nove vlade iz vrst ustavovercev ni bilo mogoče oblikovati, je cesar po desetih dneh 4. februarja 1878 spet potrdil staro ekipo. 534 Ob podpori opozicijskih strank desnice in dela nemških ustavovernih poslancev, ki so se uklonili pritisku krone, naj izpolnijo patriotično dolžnost, je vladi vendarle uspelo, da je 1. junija 1878 državni zbor sprejel nagodbene zakone. Proti zakonom je glasovalo 122 nemških li- beralnih poslancev (iz vseh klubov), ki se niso sprijaznili s podrejenostjo Avstrije Ogrski. 535 Razočaranje je bilo veliko. Razmerje med kvotama in carinski sporazum, »ki je pomenil enega od sestavnih delov sporazuma o dualizmu«, 536 sta ostala nespremenjena. V skladu z načelom paritete pa je Ogrska dobila tudi (so)nadzor nad priviligirano narodno banko. Povrhu vsega si je izposlovala, da bo pri vračanju 80-milijonskega državnega dolga, ki naj bi ga postopoma pokrili iz čistega dobička narodne banke, udeležena le s 30 %. Še bolj razkrajajoče kot nagodba je na odnose med vlado in nemškimi ustavoverci vplivala ekspanzivna, na Balkan usmerjena zunanja politika monarhije, za katero se je cesar odločil iz dinastično-prestižnih in gospodarskih razlogov. 537 Ko je kmalu po sestanku Franca Jožefa in ruskega carja Aleksandra II. julija 1876 v Reichstadtu postalo jasno, da se namerava Avstro-Ogrska (v soglasju z Rusijo) vmešati v dogajanje v Bosni in Hercegovini, so začeli nemški ustavoverci vlado vedno glasneje svariti pred morebitnim teritorialnim širjenjem Avstro-Ogrske na Balkan. Od interpelacije, ki jo je 21. oktobra 1876 na vlado naslovilo 112 poslancev nemške ustavoverne stranke (»interpelacija stodvanajstih«), 538 kritika ekspanzivne zunanje politike ni ponehala. Med 532 Poleg Skeneta so iz Kluba levice izstopili še poslanci: Coronini, Sturm, Schaup, Proskowetz, Hanisch, Budig, Siegl in Hammer-Purgstall; prim.: Kolmer, Parlament und Verfassung, II., str. 385; Diethild Har- rington-Müller, Der Fortschrittsklub im Abgeordnetenhaus des österreichischen Reichsrats 1873-1910, Wien-Köln-Graz 1972, str. 30-31. 533 Höbelt, Parteien und Fraktionen, str. 923; Harrington-Müller, Der Fortschrittsklub, str. 32, 171. 534 V asilij Melik, Spremembe na Slovenskem in v Cislajtaniji v zvezi z dogodki na Balkanu, v: Melik, Slovenci 1848-1918, str. 497; Kolmer, Parlament und Verfassung, II., str. 390. 535 Leopold Kammerhofer, Staat und Verwaltung, v: Leopold Kammerhofer, Studien zum Deutschliberali- smus in Zisleithanien, Wien 1992, str. 101. Proti prvi nagodbi 14. 12. 1867 je glasovalo le 31 poslancev. 536 Schwegel, Na cesarjev ukaz, str. 92. 537 Leopold Kammerhofer, Walter Prenner, Liberalismus und Aussenpolitik, v: Leopold Kammerhofer, Studien zum Deutschliberalismus in Zisleithanien, Wien 1992, str. 219. 538 Interpelacija je spraševala, ali ima vlada vpliv na zunanjo politiko v vzhodnem vprašanju, ali »je pripra- vljena prevzeti odgovornost za politiko, ki jo vodi avstro-ogrska monarhija v tem vprašanju« in ali je vplivala v tem smislu, »da bo mir za Avstro-Ogrsko ohranjen tudi pri morebitni vojni, ki bi nastala iz 134 veliko razpravo o vzhodnem vprašanju v državnem zboru med 4. in 7. novembrom 1876 so nemški ustavoverni poslanci svarili pred zasedbo območja s slovanskim prebivalstvom. Njim nasproti so predstavniki opozicije podpirali aktivno zunanjo politiko na Balkanu. Poleg grofa Karla Hohenwarta se je za okupacijo Bosne in Hercegovine (v sporazumu z Nemčijo in Rusijo) zavzel tudi slovenski poslanec Josip Vošnjak, ki je hkrati opozarjal, »da prebivalstvo Bosne in Hercegovine ni blago brez gospodarja, da je treba slišati tudi njegovo mnenje.« 539 Neposredno po razpravi o vzhodnem vprašanju so dotlej neodvisni poslanci, med njimi štirje mladoslovenski, vstopili v Hohenwartov klub (Pravne stranke). Po izbruhu rusko-turške vojne so nemški liberalni poslanci (junija in septembra) 1877 na vlado spet naslovili več interpelacij v zvezi z zunanjo politiko. Auersperg je v odgovoru na interpelacije poslancem zagotavljal, da se Avstro-Ogrska ne misli vmešati v vojno, da pa si v interesu države pridržuje »svobodo delovanja«. 540 T oda kmalu po miru v San Stefanu med Rusijo in Turčijo marca 1878, ko je prišlo do živahne izmenjave mnenj med velesilami, je postalo jasno, da vlada in Andrassý delata nekaj drugega kot govorita. Ko so 21. marca 1878 v avstrijski delegaciji glasovali o predlogu zunanjega ministra o najemu 60 milijonov izrednega kredita za vojsko, je kar 20 nemških liberalcev glasovalo proti. Po začetku zasedanja berlinskega kongresa (13. junija 1878) so se napadi na vlado le še stopnjevali, tako da je 4. julija 1878 Auersperg cesarju spet ponudil demisijo svojega kabineta. Franc Jožef jo je sprejel šele 7. oktobra 1878, potem ko je avstro-ogrska armada po hudih bojih zasedla Bosno in Hercegovino, za kar je dobila mandat na berlinskem kongresu. Oktobra je cesar mandat za sestavo nove vlade zaupal finančnemu ministru De Pre- tisu, ki pa zaupane mu naloge ni mogel izpeljati. Po sestanku s predstavniki vseh klubov nemške ustavoverne stranke (23. oktobra 1878) je večina ustavovernih poslancev zavrnila vladni program, ki je predvideval čimprejšnjo dokončanje okupacije, sprejem proraču- na in obrambnega zakona ter po možnosti še davčne reforme. 541 Z avstrijsko barko je tako morala še naprej krmariti Auerspergova vlada, ki pa je izgubila podporo večine v ustavoverni stranki. Dne 29. oktobra 1878 je 16 nasprotnikov okupacije z dr. Eduardom Herbstom na čelu izstopilo iz Kluba levice in pristopilo Novemu naprednemu klubu. 542 V Klubu levice, ki je bil na začetku zasedanja (1873) najmočnejši klub v parlamentu, je ostalo le še 38 poslancev, ki so se (kot v Klubu levega centra) strinjali z okupacijo. Najmočnejši liberalni klub je postal Novi napredni klub, ki vladne politike ni več podpiral. Na jesenskem zasedanju državnega zbora so nemški ustavoverci vlado obtožili pro- tiustavnega ravnanja. Ogorčeni so bili, ker je vlada poslancem ves čas zatrjevala, da Avstro-Ogrska nima aspiracij po »tujih ozemljih«, čeprav si je avstrijska zunanja politika z Andrassýjem na čelu ves čas aktivno prizadevala, da bi monarhija dobila mandat za zasedbo Bosne in Hercegovine. Povsem nesprejemljivo se jim je zdelo, da je vlada začela vzhodnih zapletov, in da bo zlasti preprečeno stremljenje po pridobitvi tujih ozemelj.« − Melik, Spre- membe na Slovenskem in v Cislitvaniji, str.497; Kolmer, Parlament und Verfassung, II., str. 421-422. 539 Melik, Spremembe na Slovenskem in v Cislitvaniji, str. 508. 540 Kammerhofer, Prenner, Liberalismus und Aussenpolitik, v: Kammerhofer, Studien zum Deutschlibera- lismus in Zisleithanien, str. 234-235. 541 Kolmer, Parlament und Verfassung, II., str. 441. 542 Höbelt, Parteien und Fraktionen, str. 922; Harrington-Müller, Der Fortschrittsklub, str. 171. 135 z zasedbo dežele, preden je v poslanske klopi poslala besedilo berlinske pogodbe. (Skli- cujoč se na decembrsko ustavo, po kateri naj bi vse mednarodne pogodbe, ki finančno bremenijo državo, potrdil tudi parlament, je od vlade zahtevala, da berlinsko pogodbo nemudoma pošlje v presojo državnega zbora). Zato je 5. novembra 1878 nemška liberalna večina sprejela adreso, v kateri je vladi izrekla krepko nezaupnico. T oda po burni razpravi o berlinski pogodbi (med 15. in 27. januarjem 1879) se je zmernejši del nemških liberal- cev »iz patriotizma« in zvestobe kroni vendarle omehčal. Z njihovimi glasovi in glasovi opozicije je 27. januarja 1879 poslanska zbornica dala soglasje k pogodbi. Proti njej je glasovalo 112 nemških ustavovercev, ki so se s tem v očeh cesarja dokončno diskreditirali. Cesarska vlada grofa Eduarda Taaffeja Še preden se je v državnem zboru zaključila razprava o berlinski pogodbi je cesar na Dunaj poklical tirolskega namestnika grofa Eduarda Taaffeja in mu zaupal sestavo nove vlade. Na pogajanjih z zmernima liberalnima prvakoma Ernstom von Plenerjem in Franzem Coroninijem je Taaffe moral ugotoviti, da se sporazuma ne da doseči. V zameno za sodelovanje liberalcev v vladi sta Plener in Coronini zahtevala predvsem zmanjšanje izdatkov za vojsko in oblikovanje parlamentarne vlade. V spomenici, ki jo je 5. februarja 1879 Taaffeju poslal grof Coronini, je jasno stalo: »Pretresanje vprašanja, ali je parlamentarizem sam po sebi dober ali slab, je dandanes prazno. Splošno je znano, da je parlamentarizem nujen; biti pa mora zdrav in močan, da bi lahko ustrezno učinkoval. Zato se ne morem pridružiti nobenemu koraku, ki ima za cilj njegov pokop ali oslabitev«. 543 V takšnih razmerah je T aaffe opustil svoja prizadevanja za oblikovanje vlade in v novi začasni vladi, ki jo je oblikoval Carl Stremayer, prevzel notranje ministrstvo. 544 Potem ko je cesar 15. maja 1879 razpustil državni zbor in razpisal nove državnozborske volitve, je Taaffe kot notranji minister storil vse potrebno, da bi lahko po volitvah 1879 v državnem zboru oblikoval novo večino, v kateri ne bi bilo nemških liberalcev, ki so se z nasproto- vanjem okupaciji Bosne in Hercegovine močno zamerili cesarju. Po uspešnih pogajanjih s češko opozicijo, ki se je po več kot petnajstletnem obdobju abstinence odločila vrniti v dunajski državni zbor, mu je uspelo »sestaviti« šibko parlamentarno večino, katere jedro so tvorili Hohenwartov, Poljski in Češki klub, tri politične skupine, ki jih je maja 1880 poslanec Georg Lienbacher na nekem banketu označil za »železni obroč desnice«. 545 Pri oblikovanju vlade, ki jo je imenoval 12. avgusta 1879, je Taaffe upošteval novo razmerje sil v parlamentu. Volitve so sicer opazno razredčile vrste nemških liberalcev (v primerjavi z letom 1873 so izgubili polnih 40 mandatov), 546 toda nemška levica je s 150 mandati še vedno bila najmočnejša politična skupina v državnem zboru. 547 Zato je T aaffe v svojo vlado poklical štiri liberalne ministre: Stremayerja, Horsta, Korb-W eidenheima in 543 Skottsberg, Der österreichische Parlamentarismus, str. 74. 544 Jenks, Austria under the Iron Ring, str. 32-33. 545 Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 483. 546 Höbelt, Parteien und Fraktionen, str. 928. 547 Nemški liberalci so bili razdeljeni v dva večja kluba. Klub liberalcev, ki je združeval nekdanje »starolibe- ralne« člane Kluba levice in ustavoverne veleposestnike iz centra, je štel 93 poslancev. »Mladi«, nekoliko 136 Cherteka. 548 Čehe je »zadovoljil« z imenovanjem moravskega poslanca dr. Aloisa Pražáka za ministra brez listnice, Poljake z imenovanjem Floriana Ziemałkowskega za galicijskega ministra-rojaka, konservativce v Klubu desnega centra (Hohenwartovem klubu) pa z imenovanjem grofa Juliusa Falkenhayna za poljedelskega ministra. 549 Trije klubi »železnega obroča«, ki so za usklajeno delovanje oblikovali enoten izvršilni odbor, 550 so skupaj šteli 168 poslancev (Hohenwartov in Češki klub po 55 in Poljski klub 58 poslancev). To je bilo še vedno manj kot polovica, zato si je vlada morala pridobiti na- klonjenost zmernih političnih skupin in neodvisnih poslancev (»divjakov«). Imenovanje štirih liberalnih ministrov sicer ni pomirilo razburjenja nemške levice, ki je na zborovanju v Linzu (med 31. avgustom in 1. septembrom 1879) napovedala najostrejšo opozicijo »zoper sedaj obstoječo vlado«, 551 toda z upoštevanjem levice je vladi uspelo zagotoviti podporo zmernejšega dela ustavovernih veleposestnikov v t. i. moravski sredinski stranki (8), ki se je leta 1882 pridružila novoustanovljenemu Coroninijevem klubu. 552 Glavni parlamentarni klubi 1879 Parlamentarni klubi Št. poslancev Koalicija Češki klub 55 Poljski klub (vključno z 1 rutenskim poslancem) 57+1 Klub desnega centra (Hohenwartov klub) 55 Katoliški Italijani 4 Opozicija Klub združene napredne stranke 57 Klub liberalcev 93 Neodvisni v ustavoverni stranki 9 Liberalni Italijani, Rutenci, Ivanić in Sochor 8 Jeziček na tehtnici Moravska sredinska stranka 8 Taaffejeva »nadstrankarska« vlada »sporazuma in sprave« se je v parlamentu soočala z velikimi težavami. Razmerje med vladno koalicijo in liberalno opozicijo je bilo na za- četku skoraj izenačeno. V adresni debati so npr. adreso desnice odločilno podprli člani moravske sredinske stranke. Z njihovimi glasovi je bila adresa 31. oktobra 1879 sprejeta z 176 proti 162 glasovi. 553 Še tesneje je šlo z glasovanjem o obrambnem zakonu, ki je na sprejem čakal že od leta 1878. Ker je bila za sprejem potrebna dvotretjinska večina, je vlada (ob podpori cesarja) le s težavo »prepričala« del nemških ustavovercev, da so gla- bolj nemško nacionalno usmerjeni liberalni poslanci na čelu z dr. Josefom Koppom, so bili združeni v Klub združene napredne stranke, ki je štel 57 poslancev. − Prim. Höbelt, Parteien und Fraktionen, str. 931. 548 Rumpler, Parlament und Regierung, str. 748. 549 Ibidem. 550 Höbelt, Parteien und Fraktionen, str. 932. 551 Slovenski narod, 2. 9. 1879. 552 Höbelt, Parteien und Fraktionen, str. 931. 553 Höbelt, Parteien und Fraktionen, str. 932; Urban, Die tscheschische Gesellschaft, str. 483. 137 sovali za zakon (20. decembra 1879). 554 Toda že pri glasovanju o dispozicijskem fondu 13. aprila 1880 je vlada dobila krepko zaušnico. Zaradi odsotnosti 13 poljskih poslancev je vladni predlog padel s 154 proti 152 glasovi. 555 Proti je glasoval tudi Josef Schwegel, ki so ga zaradi tega upokojili. 556 Po padcu dispozicijskega fonda je T aaffe hitro spremenil svoj začetni politični kurs. Do začetka leta 1881 je iz vlade postopoma »izgnal« liberalne ministre, na njihovo mesto pa imenoval nove iz vrst federalistične desnice. Prvak Poljskega kluba dr. Julian Dunajewski je prevzel mesto finančnega ministra, baron Felix Pino-Friedenthal funkcijo trgovinskega ministra, češki minister rojak dr. Alois Pražák pa je prevzel resor pravosodnega ministra. Z odstranitvijo »liberalnega balasta« se je Taaffe približal »idealu« prave parlamentarne vlade in si olajšal pot za izvajanje svojega programa, čeprav je še vedno poudarjal, da je njegova vlada »vlada nad strankami«. 557 Še pred dokončno »izločitvijo« nemških liberalnih ministrov iz vlade je Taaffe začel previdno »izplačevati« koalicijske partnerje. Prvi so bili koncesij deležni Čehi, ki so svoje državnopravne želje, formulirane v posebnem memorandumu, izročili cesarju na dan odprtja državnega zbora − 7. oktobra 1879. 558 Že 19. aprila 1880 so izšle jezikovne naredbe za Češko in Moravsko (pod njih se je moral podpisati nemški liberalni minister Carl Stremayer), ki so v obeh deželah uveljavljale češčino kot zunanji uradovalni jezik državnih uradov in sodišč. 559 Leta 1881 se je vlada odločila, da bo razdelila starodavno Karlovo univerzo v Pragi v nemški in češki del in – po burnih razpravah v obeh zbor- nicah parlamenta – svoj sklep uresničila v naslednjem letu. 560 V istem letu (12. oktobra 1882) je pravosodni minister Pražák zagotovil upoštevanje češčine na sodiščih v Šleziji. 561 Darilo Čehom je bila tudi državnozborska volilna reforma (1882), ki je hkrati z znižanjem davčnega cenzusa na 5 gld prinesla razdelitev veleposestniške kurije na Češkem v šest volilnih okrajev, od katerih so bili kar štirje oblikovani tako, da so zagotavljali večino češkim konservativnim veleposestnikom. 562 Za Čehi so bili nekaj koncesij deležni tudi Slovenci, ki so kot del Hohenwartovega kluba ves čas podpirali vlado. Predvsem načelnega značaja je bil sprejem dveh resolucij Josipa Vošnjaka aprila 1880, s katerimi so »priznali« potrebo po uvedbi slovenskih nižjih gimnazij v slovenskih deželah. Konkretnejše so bile naredbe pravosodnega ministra Pra- žáka z dne 6. oktobra 1881 ter 10. marca in 18. aprila 1882, na podlagi katerih so morala 554 Podrobneje o tem: Rok Stergar, Slovenci in vojska, 1867-1914. Slovenski odnos do vojaških vprašanj od uvedbe dualizma do začetka 1. svetovne vojne, Historia 9, Ljubljana 2004, str. 149-153. 555 Höbelt, Parteien und Fraktionen, str. 933. 556 Schwegel, Na cesarjev ukaz, str. 10. 557 Kolmer, Parlament und Verfassung, III., str. 133; Skottsberg, Der österreichische Parlamentarismus, str. 77. 558 Kolmer, Parlament und Verfassung, III., str. 17-18; dne 9. 10. 1879 so Čehi v državnem zboru prebrali še posebno deklaracijo. 559 Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 517; Dušan Kermavner, Slovenska politika v letih 1879 do 1895. Političnozgodovinske opombe k peti knjigi Ivana Prijatelja Slovenske kulturnopolitične in slovstvene zgodovine 1848-1895, Ljubljana 1955, str. 46-47. 560 Prim.: Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 521-522. V študijskem letu 1882/83 sta odprli vrata češka pravna in filozofska fakulteta, v študijskem letu 1883/84 medicinska, v študijskem letu 1891/92 pa še teološka fakulteta. 561 Rumpler, Parlament und Regierung, str. 779. 562 Höbelt, Parteien und Fraktionen, str. 933 138 sodišča na območju Višjega deželnega sodišča v Gradcu pri poslovanju s slovenskimi strankami upoštevati tudi slovenščino. 563 Za ureditev nacionalnih razmer na Kranjskem pa je bilo daleč najpomembnejše imenovanje goriškega Slovenca Andreja Winklerja za kranjskega deželnega predsednika, ki je v nekaj letih »izničil« dotedanjo prevlado nem- štva na Kranjskem. 564 Aprila 1882 je slovenska stranka zmagala na občinskih volitvah v Ljubljani, leto kasneje pa dosegla prepričljivo zmago še na deželnozborskih volitvah. Vlada je Kranjski priznala značaj slovenske dežele. Taaffejeva vlada je delno upoštevala tudi želje katoliških konservativcev, ki so že od leta 1880 vztrajno zahtevali revizijo liberalnega državnega osnovnošolskega zakona iz leta 1869. Osnutek novele k zakonu, ki jo je 23. januarja 1882 vlada poslala najprej v gosposko zbornico, je upošteval želje katoliškega tabora po »versko nravni« vzgoji v osnovnih šo- lah in dopuščal možnost skrajšanja šolske obveznosti z osem na šest let. Po dolgotrajni in nadvse burni razpravi v poslanski zbornici so zakon 28. aprila 1884 izglasovali z 10 glasovi večine. 565 Po združitvi ustavovernih frakcij (Kluba liberalcev, Naprednega kluba in Štajerskega naprednega kluba) v 150-članski Klub združene levice (novembra 1881) je bila vlada ves čas v nevarnosti, da izgubi večinsko podporo v parlamentu. Toda zaradi neenotnosti in pasivnosti Kluba združene levice, ki se je v glavnem omejeval na defenzivno branjenje pri- dobitev iz liberalnega obdobja in bil brez opaznejšo zakonodajne in politične iniciative, 566 je vladi vendarle uspelo najti zadostno podporo za večino njenih zakonskih predlogov. Do konca zakonodajnega obdobja je vladi šibko večino v parlamentu zagotavljal predvsem Klub levega centra, ki ga je na začetku leta 1882 ustanovil dotedanji predsednik poslanske zbornice grof Franz Coronini. 567 Potem ko je vladi marca 1882 uspelo skozi parlamentarno proceduro spraviti volilno reformo, s katero so znižali davčni cenzus z 10 na 5 gld in po predlogu poslanca Zeitham- merja hkrati razdelili veleposestniško kurijo na Češkem v šest volilnih okrajev (štirje so bili oblikovani tako, da so zagotavljali večino češkim konservativnim veleposestnikom), 568 se je T aaffejevo ministrstvo načrtno lotilo socialnih reform v korist kmetov in nižjih slojev v mestih (obrtnikov, delavcev), ki so bili v času gospodarske krize po zlomu dunajske borze najbolj prizadeti. Pod vplivom krščansko socialnih reformnih idej Karla V ogelsanga in njegovih pristašev (grofa Egberta Belcredija, bratov Aloysa in Alfreda Liechtensteina) 569 je vlada z novelo k obrtnem zakonu z dne 15. marca 1883 izboljšala položaj obrtništva, ki se je po razglasitvi zakona o obrtni svobodi (1859) znašlo na udaru nelojalne konkurence. Novela, ki je sicer izhajala iz načela »uravnotežene koeksistence« med velikimi in malimi proizvodnimi 563 Rumpler, Parlament und Regierung, str. 779. 564 Prim.: Dragan Matić, Nemci v Ljubljani 1861-1918, Historia 6, Ljubljana 2002, str. 237 sl. 565 Rumpler, Parlament und Regierung, str. 759-760. 566 Judson, Exclusive Revolutionaries, str. 196. 567 V njem so poleg italijanskih liberalnih poslancev sedeli tudi nekateri poslanci veleposestniške kurije z Moravske, 2 rutenska poslanca, srbski poslanec Vojnović, romunski poslanec Styrcea, šlezijski poslanec Obratschai, bukovinski poslanec Kochanowski in kranjski poslanec Josef Schwegel. Klub levega centra oz. Coroninijev klub je štel med 17 in 23 članov. Prim.: Höbelt, Parteien und Fraktionen, str. 935. 568 Höbelt, Parteien und Fraktionen, str. 933. 569 Rumpler, Parlament und Regierung, str. 760-761. 139 obrati, je omejila obrtno svobodo zlasti pri ustanavljanju novih obrtniških obratov. 570 Vsak potencialni obrtnik se je moral po novem izkazati z dokazilom, »da je zmožen in sposoben rokodelstva«. Ustanovitev samostojnega obrtnega obrata je bila možna šele po dve do štiri letni učni dobi (pač odvisno od obrti) in najmanj dveletni pomočniški dobi. 571 Istočasno se je vlada lotila urejanja položaja delavstva. 572 Po dolgih pogajanjih in parlamentarni anketi je 17. junija 1883 izšel zakon, s katerimi so uvajali institut delavskih inšpektorjev. 573 Z zakonom, ki je inšpektorje pooblaščal, da nadzirajo delovne pogoje v tovarnah in obrtniških delavnicah ter po potrebi kaznujejo delodajalce, 574 je država spet vzpostavila nadzor nad obrtno dejavnostjo, ki je bil ukinjen v času ekonomskega liberalizma. Še pomembnejša je bila druga novela k obrtnemu zakonu (8. marca 1885), ki je uvedla 11 urni delavnik, prepovedala delo otrok pod 14 letom starosti in omejila delo žensk ter otrok med 14 in 16 letom starosti. 575 Čeprav je imela T aaffejeva socialna zakonodaja polovičen značaj, je vsekakor prispevala k izboljšanju položaja »malega človeka«. Z njeno pomočjo je vladi uspelo zavreti tudi (hitrejši) razvoj socialističnega delavskega gibanja, ki se mu je Taaffe sicer zoperstavljal z represivnimi ukrepi. 576 Na pol poti je ostala tudi Taaffejeva politika »sporazuma in spra- ve« med narodi. »Cesarski Avstrijec« Taaffe, ki je iskreno zavračal težnje po dominanci enega naroda nad drugim(i), je svojo nacionalno politiko v celoti podrejal patriarhalno razumljenim dinastičnim interesom. Svoje videnje odnosa države (vlade) do posameznih narodov je decembra 1880 pojasnil češkemu poslancu Karlu Adámeku z naslednjo pri- mero: »Že večkrat sem izjavil, da se v Avstriji ne sme pritiskati ob zid nobenega naroda. To je temelj moje politike. Toda praktičnega izvajanja nacionalne enakopravnosti ne gre razumeti tako, kot da naj bi za nacionalni razvoj vseh narodov te državne polovice uporabljali enaka sredstva in doprinašali enake žrtve. Predstavljajte si prosim: oče ima več sinov različnih starosti. Vse enako močno ljubi. Miza je pogrnjena za vse, toda vsi ne potrebujejo za svoj zdravi razvoj vseh jedi in v enaki količini. Neposredna podpora nacionalnega razvoja je v prvi vrsti zadeva prizadetih narodov samih.« 577 570 Urban, Die tschechishe Gesellschaft, str. 513. 571 Slovenski obrtnik, 25. 2. 1893. Naše obrtnijske postave. 572 Podrobneje o tem: Kurt Ebert, Die Anfänge der modernen Sozialpolitik in Österreich. Die Taaffesche Sozialgesetzgebung für die Arbeiter im Rahmen der Gewerbeordnungsreform (1879-1885), Wien 1975. 573 Ebert, Die Anfänge der modernen Sozialpolitik, str. 169, 174-175. 574 Inšpektorji so imeli dolžnost »obiskovati fabrike in obrtnijske delavnice ter prepričati se, kako se dela, koliko se plača delavcem, in kako se jim sploh godi, kako učencem, kako pomočnikom, kako mojstri ž njimi ravnajo.« − Slovenski obrtnik, 25. 2. 1893. 575 Ebert, Die Anfänge der modernen Sozialpolitik, str. 176-177. 576 Prim.: Gernot D. Hasiba, Das österreichische 'Sozialistengesetz' von 1886, v: Geschichte und Gegenwart 8 (1989), str. 255-276; vlada je načrt zakona proti »splošno nevarnim socialističnim težnjam« državnemu zboru predložila 20. 1. 1885, toda pred novimi državnozborskimi volitvami ni prišel v obravnavo. Februarja 1886 je vlada nekoliko spremenjen zakon spet predložila parlamentu, ki ga je sprejel po burni junijski razpravi. Zakon, ki je imel začasno dveletno veljavo, je bil uperjen le zoper nevarne anarhistične težnje. Pred potekom veljavnosti 1888. je vlada državnemu zboru predlagala, naj veljavnost zakona podaljša. Ker pa zaradi odgoditve parlamenta ni prišlo do sklepanja o tem predlogu, si je vlada pomagala z zasilnimi uredbami. Zakon je razveljavila leta 1891. 577 Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 493. 140 S politiko »iz rok v usta« (Fortwursteln), značilno tudi za urejanje nacionalnih proble- mov, ni bil zadovoljen nobeden izmed avstrijskih narodov. Pri Nemcih, ki so v skladu s tradicijo in domnevno (kulturno) superiornostjo zase zahtevali prvenstvo v državi, se je po prvih koncesijah Čehom in Slovencem začel krepiti nacionalni radikalizem, ki je vse politične in družbene probleme presojal z zornega kota »najvišjih« nacionalnih interesov. Skrajno obliko je dobil v vrstah »vsenemške stranke« z Georgom von Schönererjem na čelu, ki si je – v skladu z Linškim programom iz leta 1882 – prizadeval za čim tesnejše gospodarske in politične navezave Avstrije z nemškim rajhom. 578 Še bolj nezadovoljni so bili njegovi slovanski zavezniki, saj so od Taaffeja pričakovali veliko več, kot jim je bil pripravljen dati. Čehi in Slovenci so preko pravosodnega ministra Aloisa Pražáka in načelnika Kluba desnega centra grofa Karla Hohenwarta ves čas urgirali, naj vlada končno uresniči načelo nacionalne enakopravnosti, toda Taaffe jih je znova in znova uspel pripraviti k potrpežljivosti. Besede, ki jih je izrekel češkemu voditelju Františku L. Riegerju: »Vse svoje obljube bom izpolnil, dajte mi le čas. Zaupajte mi, imam prave metode. Hohenwart je padel zaradi tega, ker je bil prenagljen«, 579 so na Čehe in Slovence delovale pomirjevalno. Strah pred padcem vlade in ponovitvijo nemškega liberalnega gospostva je pri večini čeških in slovenskih poslancev oslabil voljo po nacionalnem radikalizmu. Razmišljali so kot staročeški prvak František L. Rieger, ki je večkrat dejal: »Vreči Taaffeja sploh ne bi bilo težko; toda kaj pride za njim?« 580 Z železno disciplino v vrstah koalicije in avtoritarnim ravnanjem z opozicijo (samo leta 1882 je državno pravdništvo na Dunaju konfisciralo 218 številk časopisov) 581 se je T aaffeju z manjšimi pretresi uspelo obdržati za krmilom cislajtanske državne polovice vse do konca zakonodajnega obdobja parlamenta. T oda rezultati njegove šestletne vladavine niso bili preveč spodbudni. Vlada je sicer dokazala, da je mogoče z Avstrijo upravljati tudi brez nemških liberalcev, nekoliko omilila nasprotja med delom in kapitalom ter podelila nekaj (jezikovnih) koncesij nenemškim narodom, toda hkrati je pustila ob strani vse ključne politične probleme časa. Rezultat državnozborskih volitev 1885 je v celoti upravičil Taaffejeva pričakovanja ob znižanju davčnega volilnega cenzusa leta 1882. Več kot 400.000 novih volilcev, »pe- takarjev«, je na volitvah v glavnem glasovalo protiliberalno, kar se je pokazalo v novem razmerju med političnimi skupinami v parlamentu. Desnica, ki je podpirala Taaffejevo vlado, je lahko po državnozborskih volitvah ra- čunala s 188 mandati. Jedro desnice so še vedno tvorili Poljski, Češki in Hohenwartov klub (Klub desnega centra), ki so se na volitvah številčno okrepili. Češki klub je (skupaj s konservativnimi veleposestniki) štel 67 čeških poslancev, Poljski klub 57 poljskih in 4 rutenske poslance, Hohenwartov klub pa 59 poslancev. Vlado je podpiralo tudi sedem katoliških italijanskih poslancev s Tirolske, ki so se povezali v Trentino-klub. Potencialni zaveznik pozicije je bil še naprej Coroninijev klub, ki je združeval 9 italijanskih poslancev 578 Klaus Berchtold, Österreichische Parteiprogramme 1868-1966, Wien 1967, str. 198-202. 579 Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 535. 580 Ibidem. 581 Rumpler, Parlament und Regierung, str. 766. 141 s Primorske, tri starorutenske poslance (Kowalskega, Sochorja in Brodyja) ter 5 moravskih veleposestnikov. 582 Jedro opozicije, ki je lahko računala na največ 159 mandatov, je tvorilo 135 nemških liberalnih poslancev, ki so se razdelili v dva kluba. Nekdanji »naprednjaki« so oblikovali Nemški klub (v njem so prevladovali poslanci s Češke), ki je na začetku štel 46 poslancev. Naslednik nekdanjega Kluba levice (oz. Liberalnega kluba) je bil Nemško-avstrijski klub, ki je sprva štel 89 poslancev. Na skrajni levici je sedelo nadaljnjih devet nemških poslancev, ki se niso pridružili nobenemu klubu: 4 »schönererijanci«, 2 pristaša Karla Luegerja, 2 dunajska demokrata in Engelbert Pernerstorfer. Državnozborske volitve so opazno okrepile vladi prijazne stranke. Nemška levica, razcepljena v dve večji stranki, je bila šibkejša kot kdajkoli poprej. Zaradi različnih po- gledov na vprašanje gospodarskih in socialnih reform ter odnosa do rasnega antisemi- tizma (slednji je bila za Schönererja znak čistega nacionalnega mišljenja) pa se je nemški liberalni tabor še naprej razkrajal. Sredi februarja 1887 je prišlo do razcepa v Nemškem klubu. Secesionisti (sprva 16 in nato 18 poslancev) z dr. Ottom Steinwenderjem na čelu, ki so nasprotovali zahtevi, da bi antisemitizem vključili v klubov program, so 21. maja 1887 ustanovili Nemško nacionalno združenje (Deutschnationale V ereinigung), 583 ki si je prizadevalo za korenite gospodarske in socialne reforme (zaščita dela pred kapitalom) in za čim tesnejše politične in gospodarske povezave Avstro-Ogrske z nemškim rajhom. 584 Preostanek poslancev Nemškega kluba se je novembra 1888 združil z Nemško-avstrijskim klubom v Klub združene nemške levice (V ereinigte deutsche Linke), ki je s 112 člani postal najmočnejša opozicijska skupina v parlamentu. 585 Do sprememb je prišlo tudi med radikalnejšimi nemškimi političnimi frakcijami. Schönererjeva Nemška nacionalna zveza, ki je sprva združevala štiri poslance, je po nekaj nadomestnih volitvah v letih 1887/88 dosegla sedem mandatov. Toda po Schönererjevi izključitvi iz parlamenta maja 1888 jo je zajel hiter proces razkrajanja, ki je že v letu 1889 privedel do njene razpustitve. Schönererjevo dediščino so hitro pograbili Luegerjevi kr- ščanski socialci, ki jim je leta 1891 pristopili še nekaj katoliških konservativcev s princem Aloysom Liechtensteinom na čelu. 586 Razdrobljeno in dezorientirano nemško opozicijo je vlada obravnavala povsem na kratko. Odločni Taaffe je zatrl vsak poskus opozicije, da bi v poslanski zbornici preveč kritizirala vladno politiko. Ko je februarja 1886 med obravnavo nekega domnevno »spor- nega« zakonskega predloga opozicija ostro prijela trgovinskega ministra, ji je ministrski predsednik vrgel v obraz: »»Ministrstvo najodločneje svari pred nekvalificiranimi izgredi v zadnjih razpravi in izjavlja, da pričakuje in mora pričakovati, da bo vsak izmed gospodov poslancev, če ima na razpolago gradivo za obtožbo zoper vlado ali zoper posameznega ministra, to gradivo takoj uporabil, in sicer tako, kot je predpisano v zakonu o ministrski 582 Höbelt, Parteien und Fraktionen, str. 938-939. 583 Janez Cvirn, Trdnjavski trikotnik. Politična orientacija Nemcev na Spodnjem Štajerskem (1861-1914), Maribor 1997. 584 Program Nemškonacionalnega združenja je objavljen v: Marburger Zeitung, 27. 5. 1887; Deutsche W acht, 26. 5. 1887. 585 Harrington-Müller, Der Fortschrittsklub, str. 41. 586 Höbelt, Parteien und Fraktionen, str. 939. 142 odgovornosti. V nasprotnem primeru je vlada za ohranitev svoje časti upravičena rabiti poslovnik tako, da vlada in še posebej njeni posamezni ministri v tej hiši ne bodo kar naprej izpostavljeni sumničenju in osornosti.« 587 Avtoritarne metode vladanja, ki so se kazale v zatiranju kritičnega tiska, 588 še zlasti pa nepripravljenost, da bi se resno soočila z aktualnimi nacionalnimi problemi, so dodatno okrepile sicer latentno nezadovoljstvo z vlado med koalicijskimi partnerji. Po številnih menjavah ministrov 589 je bil T aaffe na začetku leta 1888 prisiljen izjaviti, da je njegova vlada navadna »uradniška vlada« v službi krone. Njegova želja, da bi se »ločil« od parlamenta, pa je le še povečala trenja med vlado in njenimi političnimi zavezniki. V novem zakonodajnem obdobju je »železni obroč« vedno bolj najedala rja. Njegove glavne frakcije so vlado podpirale le še pri tistih predlogih, ki so bili usmerjeni h krepitvi položaja Cislajtanije znotraj skupne države in utrditvi položaja Avstro-Ogrske kot evrop- ske velesile. Maja 1887 so tako strnjeno podprle novo desetletno »podaljšanje« nagodbe z Ogrsko, decembra 1888 in nato še enkrat aprila 1889 pa so (nekoliko manj izrazito) glasovale tudi za nov obrambni zakon, ki je predvideval precejšnje povečanje izdatkov za vojsko in določitev letnega kontigenta nabornikov. 590 V ečinske podpore je bila deležna tudi nova socialna zakonodaja o nezgodnem in bolniškem zavarovanju delavstva (veljati je začela s 1. januarjem 1889), ki je – po zgledu na Bismarckovo socialno zakonodajo v Nemčiji – precej izboljšala položaj delavstva. Pri vseh drugih »notranjepolitičnih« vpra- šanjih, še zlasti pri nacionalnih, pa so se odnosi med vlado in koalicijo hitro zaostrovali. Naraščanje nezadovoljstva se je kazalo med vsemi koalicijskimi partnerji, daleč na- jizrazitejše pa je bilo pri Čehih. Odpor do nesmiselnega pobiranja drobtinic iz bogato obložene vladne mize je med majem 1887 in februarjem 1888 iz Češkega kluba pognal sedem mladočeških poslancev na čelu s Tilšerjem, Engelom in Grégrom. 591 Secesionisti, ki so se povezali v Neodvisni češki klub, so v poslanski zbornici začeli z ostrimi kritikami vlade in njenih (staročeških) zaveznikov, kar je na Češkem želo vedno večje odobravanje. Na deželnozborskih volitvah julija 1889 so Mladočehi dosegli nesluten volilni uspeh, ki je vnesel nemir v vrhove avstrijske politike. 592 V spremenjenih političnih razmerah se je Taaffe začel ozirati po novih zaveznikih. »Odslej mu ni kazalo drugega, kakor približati se opoziciji, skušati, da potolaži naspro- tnike ter vsaj zmernejši del levičarjev z Ernestom Plenerjem pritegne na svojo stran.« 593 V 587 Kolmer, Parlament und Verfassung, IV ., str. 105; Skottsberg, Der österreichische Parlamentarismus, str. 79. 588 V letih 1879-1887 je državno pravdništvo v Pragi kar 311-krat konfisciralo mladočeški list Národní listy, zaradi česar je mladočeški poslanec Edvard Grégr 17. 4. 1888 v državnem zboru Avstrijo označil za »absolutistično državo pod krinko konstitucionalizma«. Prim.: Kolmer, Parlament und Verfassung, IV ., str. 127; Skottsberg, Der österreichische Parlamentarismus, str. 80. 589 Dne 11. 10. 1888 je za pravosodnega ministra imenoval grofa Schönborna, dotedanji pravosodni minister Pražák pa je postal češki minister rojak. Istega dne je Taaffe gališkega ministra rojaka Ziemialkowskega zamenjal z Zaleskim. Prim.: Kermavner, Slovenska politika v letih 1879 do 1895, str. 55. 590 Stergar, Slovenci in vojska, str. 179-183. 591 Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 566-567. 592 Na deželnozborskih volitvah 1889 na Češkem so Staročehi dobili 59 in Mladočehi 39 poslanskih mest. Ta številčni odnos pa se je z naknadnimi in nadomestnimi volitvami ter prehajanjem nezadovoljnih staročeških poslancev v madočeške vrste hitro spremenil. Že konec januarja 1891 so imeli Mladočehi 51 in Staročehi le 46 poslancev. Prim.: Kermavner, Slovenska politika v letih 1879 do 1895, str. 57. 593 Šuklje, Iz mojih spominov, I., str. 198. 143 Združeni nemški levici, ki je bila po desetih letih v opoziciji lačna ministrskih foteljev, bi bili pripravljeni na sodelovanje z vlado, če bi le-ta končno izvedla »pravičnejšo« ureditev jezikovnih razmer na Češkem. Od decembra 1886, ko so nemški liberalci zapustili češki deželni zbor, je vlada nekajkrat poskusila doseči sporazumno rešitev jezikovnega vpra- šanja na Češkem, toda spričo nepopustljivosti Čehov njena prizadevanja niso prinesla uspeha. 594 Staročehe je omehčal šele boleč poraz na deželnozborskih volitvah poleti 1889. S Taaffejevim posredovanjem so med 4. in 19. januarjem 1890 na Dunaju potekala poga- janja med predstavniki Staročehov in Združene nemške levice, na katerih so se zedinili o temeljih ureditve jezikovnega vprašanja na Češkem. Toda »dunajske punktacije«, kot so poimenovali sporazum, so naletele na odločno zavračanje tako nemških nacionalcev v Nemško nacionalnem združenju kot tudi Mladočehov. Kompromis je le še razgrel že tako pregrete nacionalne strasti na Češkem in prispeval k temu, da se je Taaffe konec januarja 1891 odločil za predčasen razpust parlamenta in razpis novih volitev. Ta korak so kritiki T aaffejeve politike razumeli kot približevanje Združeni nemški levici. Slovenski narod je ob sklepu desete sesije med drugim zapisal: »»Kako naklonjen je bil grof Taaffe desnici, nam je pokazal baš razpust državnega zbora. Desničarjem se o tem niti namignilo ni, da bi se mogli za volitev pripraviti, dočim marsikaj dokazuje, da je bilo vse to z levico poprej že do pičice dogovorjeno.« 595 Težave grofa Taaffeja Marčevske državnozborske volitve 1891 so pomenile hud udarec »železnemu obro- ču«. Poljski in Hohenwartov (konservativni) klub na volitvah nista zabeležila bistvenih izgub. V Poljskem klubu je sedelo 57 poljskih in 7 rusinskih poslancev. Hohenwartov (konservativni) klub je štel 55 poslancev, 596 skupaj z 18 češkimi fevdalnimi veleposestni- ki, ki so bili dotlej v Češkem klubu, pa kar 73 poslancev. Bistveno oslabljen je iz volitev izšel Češki klub. Volitve so prinesle popoln poraz staročeškim »punktatorjem«, ki so jim Mladočehi odščipnili celih 30 mandatov. »V češkem kraljestvu je val ljudske razvnetosti odnesel celo staročeško stranko, izvoljeni so bili zgolj Mladočehi, od Riegrovih pristašev sta rešila svoje mandate le dunajski odvetnik dr. Dostal in zastopnik budejeviške trgo- vske zbornice, židovski žganjar Polak!« 597 Staročehi, ki so večino mandatov osvojili na Moravskem, v državnem zboru niso želeli pristopiti Mladočeškemu klubu, ampak so si pod vodstvom dvornega svetnika Meznika, dr. Fanderlika in dr. Žačeka ustvarili »svojo lastno parlamentarno skupino,« 598 ki je štela 12 članov. Za razliko od Staročehov, ki so še naprej podpirali Taaffejevo vlado, je mladočeški klub (sprva je štel 37, od konca leta 1892 pa 40 poslancev) stopil v opozicijo. Taaffe je lahko tako računal z največ 150 poslanci. 599 594 Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 573. 595 Slovenski narod, 26. 1. 1891. 596 V Hohenwartovem klubu je sedelo vseh 13 slovenskih poslancev: Globočnik, Klun, Pfeifer, Povše, Robič, Šuklje, Miha Vošnjak, Ferjančič, Kušar, Nabergoj, Coronini, Gregorčič, Gregorec. 597 Šuklje, Iz mojih spominov, I., str. 221. 598 Ibidem. 599 Höbelt, Parteien und Fraktionen, str. 942-943. 144 Ob Mladočeškem klubu so bili v opoziciji Nemško nacionalno združenje (19), Co- roninijev klub (11), Luegerjevi krščanski socialci, dva schönererijanca in dva salzburška nemška katoliška konservativca. 600 Združena nemška levica, ki je štela 109 poslancev, se ni mogla odločiti, ali bi bila v opoziciji ali bi odkrito podpirala vlado. Njeni voditelji niso skrivali, da bi bili pripravljeni podpreti vlado, če bi v praksi uresničila določila »dunaj- skih punktacij«. Toda hkrati niso želeli v reformiranem »železnem obroču« enostavno zamenjati Mladočehov. Prvak stranke Ernst Plener se je močno zavzemal za oblikovanje nove nemško-poljske koalicije brez Hohenwartovega kluba, ki pa so ji v Poljskem klubu odločno nasprotovali. 601 Ko je na začetku februarja 1891 Taaffe »odslovil« dolgoletnega finančnega ministra Ju- liusa Dunajewskega, glavnega nasprotnika sodelovanja z nemškimi liberalci, in decembra 1891 za ministra brez listnice imenoval nemškega liberalnega poslanca grofa Gandolfa Kuenburga, se je zdelo, da bo Združena nemška levica končno postala del vladne koali- cije. 602 V pričakovanju korenitega zasuka Taaffejeve politike so Plener in tovariši v letu 1892 podprli vrsto pomembnih vladnih zakonskih predlogov (npr. proračun, valutno reformo), 603 za kar so bili »nagrajeni« z odstavitvijo osovraženega češkega ministra krajana Aloisa Pražáka in upokojitvijo kranjskega deželnega predsednika barona Andreja Win- klerja. T oda trend zbliževanja med vlado in Združeno nemško levico se je kmalu zaustavil. Struktura glavnih parlamentarnih klubov 1891 Poslanski klubi Št. poslancev Koalicija Poljski klub Poljaki+Rutenci 57+7 Konservativni klub (Hohenwartov klub) Nemški konservativci 26 Slovenci 16 Hrvati, Srbi 6+1 Poslanci iz Bukovine 6 Češka veleposest 18 Staročeški klub 12 Združena nemška levica 109+2 (»divjaka«) Opozicija Corninijev klub 11 Nemško nacionalno združenje 19 Mladočehi (Klub narodne svobodomiselne stranke) 37 Krščanski socialci 14 Skupaj 353 600 Ibidem. 601 Andrej Pančur, (Ne)primerljive razmere v čeških in slovenskih deželah v zadnjih letih Taaffejeve vlade, v: Prispevki za novejšo zgodovino, 2005, št. 2, str. 10, 17; Judson, Exclusive Revolutionaries, str. 247; Jenks, Austria under the Iron Ring, str. 275-276. 602 Pančur, V pričakovanju, str. 251. Za novega finančnega ministra je imenoval Emila Steinbacha. 603 Pančur, V pričakovanju, str. 260. Z valutno reformo, ki je dobila cesarsko sankcijo 11. 8. 1892, so v Avstro- -Ogrski uvedli zlato podlago, katere računska enota je bila Krona. 145 Že poleti 1893. se je videlo, »da nima Taaffe več za seboj večine. Nujne predloge so čakale rešitve, med njimi novi zakon o deželni brambi, in v tem pogledu cesar Franc Josip ni poznal nobenega paktiranja. V tem položaju je vpihnil finančni minister Emil Steinbach ministrskemu predsedniku načrt, z volilno reformo primorati uporne stranke do kapitulacije.« 604 Prvi dan zasedanja parlamenta 10. oktobra 1893 je Taaffe poslance »presenetil« s predlogom volilne reforme, ki je v mestni in kmečki kuriji razširjala volilno pravico na vse polnoletne moške državljane, ki so stanovali v nekem kraju najmanj šest mesecev, bili pismeni in stalno zaposleni. 605 Toda zoper nameravano volilno reformo so odločno nastopili Združena nemška levica, Poljski in Hohenwartov (konservativni) klub, ki so Taaffeja prisili k demisiji. 606 Na njegovo mesto je cesar 11. novembra 1893 imenoval kneza Alfreda Windischgraetza, za katerega se je najbolj zavzemal voditelj Združene nemške levice Plener. 607 Windischgraetzova koalicijska vlada Nova vlada se je v državnem zboru lahko opirala na koalicijo strank, ki so z naspro- tovanjem volilni reformi spodnesle Taaffejevo vlado: Klub združene nemške levice (110), Poljski (57) in Hohenwartov klub (56). Vlado so podpirali tudi Coroninijev klub (10), štirje poslanci moravske sredinske stranke (vključno z enim srbskim poslancem) in se- dem italijanskih poslancev Trentino-kluba. Vlada je razpolagala z dvotretjinsko večino v državnem zboru. V opoziciji zoper vlado so se povezale slovanske frakcije v nekakšno »slovansko pro- tikoalicijo«, ki so ji pripadali 38-članski Mladočeški klub, 12 moravskih (staročeških) poslancev, 7 rusinskih poslancev in 10 poslancev Kluba slovenskih in hrvaških poslancev, v katerega se je povezalo 6 slovenskih (Ferjančič, Kušar, Coronini, Gregorčič, Gregorec, Nabergoj) in štirje hrvaški poslanci (Klaić, Borčić, Bulat, Šupuk), ki so izstopili iz Hohen- wartovega kluba. 608 Omenjene frakcije so se na konferenci 30. novembra 1893 dogovorile, da bodo oblikovale skupno parlamentarno komisijo, ki naj bi koordinirala postopanje slovanske opozicije. V opoziciji je bila tudi pet katoliških konservaticev, 11 Luegerjevih »antisemitov« in 17 članov Nemškega nacionalnega kluba (skupaj s 4 »divjaki«) ter 2 schönererijanca. 609 Windischgraetzova »parlamentarna« vlada, ki jo je cesar že od samega začetka imel zgolj za prehodno rešitev, je razpolagala z dovolj veliko večino, da je lahko uspešno 604 Šuklje, Iz mojih spominov, I., str. 249. 605 Kermavner, Slovenska politika v letih 1879 do 1895, str. 59. 606 Höbelt, Parteien und Fraktionen, str. 945-946. 607 O Windischgraetzovi vladi prim.: Hannes Stekl, Maria W akounig, Windisch-Graetz. Ein Fürstenhaus im 19. und 20. Jahrhundert, Wien-Köln-Weimar 1992, str. 225-235; Gerhard Dabringer, Marija Wakounig, »So liegen einmal die Verhältnisse in Österreich, daß man nicht mit rechter Freude ans Werk geht«. Ein Vergleich der Kabinette Fürst Alfred Windischgraetz und Graf Kazimierz Badeni, v: Österreich-Polen. 1000 Jahre Beziehungen, Studia Austro-Polonica 5, Krakow 1996, str. 275-294. 608 Vasilij Melik, Slovenci v državnem zboru 1893-1904, v: Zgodovinski časopis, 1979, št. 1, str. 56. 609 Höbelt, Parteien und Fraktionen, str. 945-946. 146 izvajala svoj program. Poleg zakona o deželni brambi (1893) 610 ji je skozi parlamentarno proceduro uspelo speljati vrsto zakonov, ki jih je pripravila že T aaffejeva vlada. Med njimi velja omeniti reformo civilno-procesnega reda, spremembe tiskovnega zakona, trgovinski pogodbi z Romunijo in Rusijo ter ukrepe za izvedbo leta 1892 sklenjene valutne reforme (prehod na zlato veljavo). Tehnična obstrukcija, ki so jo od aprila 1894 občasno izvajali mladočeški (kasneje pa še krščansko-socialni) poslanci, ni resneje ogrozila tempa dela parlamenta. Zato pa so opazno naraščala trenja znotraj »velike koalicije«. Glavni kamen spotike med članicami koalicije je kmalu postala v vladnem programu napovedana državnozborska volilna refor- ma (do njenega sprejema naj bi sploh mirovala vsa ostala velika politična vprašanja), 611 ki jo je ministrski predsednik v grobih obrisih predstavil koalicijskem partnerjem 26. februarja 1894. T oda osnutek reforme, ki je predvideval uvedbo pete, »splošne kurije«, izvoljene na podlagi splošne (moške) volilne pravice, je naletela na odpor znotraj vladne koalicije. Ker so ji nasprotovali tako v Združeni nemški levici kot v konservativnem Hohenwartovem klubu, je delo odbora za volilno reformo le počasi napredovalo. Po intervenciji cesarja in kneza Windischgraetza so člani (pod)odbora za volilno reformo junija 1895 končno zaključili z obravnavo vladnega predloga, toda preden je predlog prišel v poslanske klopi, se je morala Windischgraetzova vlada posloviti. Glavni razlog za njen padec je bilo t. i. »celjsko gimnazijsko vprašanje«, vprašanje usta- novitve nemško-slovenskih vzporednic na nižji gimnaziji v Celju, ki jih je bil Slovencem že leta 1888 obljubil grof Eduard Taaffe. Po zaslugi grofa Hohenwarta se je Windisch- graetz obvezal, da bo vlada obljubo izpolnila. Potem ko je 8. marca 1894 naučni minister Madeyski slovenskemu poslancu Mihaelu Vošnjaku zagotovil, da bo vlada ustanovila vzporednice v Celju, če se izkaže, da leta 1889 v Mariboru ustanovljene vzporednice dobro delujejo, je celjsko gimnazijsko vprašanje hitro postajalo glavni problem avstrijske notranje politike. 612 Poleti 1894 je »primer Celje« dobil takšne razsežnosti, da je celjska Domovina že sredi septembra 1894 upravičeno ugotavljala: »Celje je zadnje mesece po- stalo sloveče. Malo je manjkalo, da se zaradi Celja niso majali ministrski stoli. Velik del avstrijske politike se je sukal okrog Celja, skoro bi rekli, da je v Celji ključ koalicije, ali vsaj po pisavi liberalnih in nemškonacionalnih glasil, bi tako sodili.« 613 Ko pa je 18. okto- bra 1894 finančni minister Ernst Plener objavil proračun za leto 1895, v katerem je bila tudi postavka 1500 gld za ustanovitev celjskih vzporednic, je celjsko in z njim slovensko narodno vprašanje postalo osrednji notranjepolitični problem v Avstriji. Popuščanje Slovencem so Nemci doživljali kot napad na starodavno »nacionalno posestno stanje« na Spodnjem Štajerskem. 614 Že konec oktobra 1894 je graški občinski odbor na predlog dr. Viktorja von Hochenburgerja v državni zbor poslal posebno peti- cijo, v kateri je od poslancev koalicijske Združene nemške levice zahteval, da izpolnijo svojo nacionalno dolžnost in preprečijo slovenizacijo Celja; v peticiji je predlagal, da 610 Stergar, Slovenci in vojska, str. 185-187. 611 Stekl, Wakounig, Windisch-Graetz. Ein Fürstenhaus im 19. und 20. Jahrhundert, str. 228. 612 Prim. Janez Cvirn, Celjsko gimnazijsko vprašanje (1893-1895), v: Kronika, 1996, št. 2/3, str. 63-71. 613 Domovina, 15. 9. 1894. 614 Judson, Exclusive Revolutionaries, str. 249-251. 147 se postavka Celje črta iz proračuna. 615 Ta peticija je na Spodnjem Štajerskem sprožila pravi furor Teutonicus, ki se je vse bolj usmerjal zoper »anacionalno politiko« koalicijske Združene nemške levice. Po skoraj letu in pol ostrih političnih spopadov v državnem in štajerskem deželnem zboru, ki so zlasti na Spodnjem Štajerskem in še posebej v Celju do skrajnosti zaostrili nemško-slovenske odnose, je konec pomladi 1895 postalo očitno, da je celjsko vprašanje »razmajalo vezi koalicije« bolj kot ljubljanski potres. 616 Nemški liberalni ministri v vladi so pod hudim pritiskom volilne baze, nemških nacionalcev in večine poslancev v lastni stranki morali popustiti. V času, ko je proračunski odbor obravnaval posamezne postavke, je Klub združene nemške levice (13. junija 1895) sklenil izstopiti iz koalicije, če postavke Celje ne bodo brisali iz proračuna. Dan kasneje je finančni minister Plener s klubovim sklepom seznanil svoje kolege v vladi, hkrati pa je predlagal kompromisno rešitev. 617 Vlada je s posredovanjem grofa Hohenwarta poskušala omehčati slovenske člane njegova kluba, naj pristanejo na ustanovitev gimnazije v Žalcu, toda slovenski poslanci so ostali neomajni. 618 Ko je ministrski predsednik uvidel, da do kompromisa ne bo prišlo, je na seji vlade 16. junija 1895 ministra Plenerja in Wurmbranda vprašal, ali bosta v primeru izstopa Združene nemške levice iz koalicije demisionirala. Odgovor se je glasil, da mora v tem primeru demisionirati celotna vlada. 619 V tej nerazrešljivi situaciji se je knez Windischgraetz odločil, da celjsko postavko kljub temu stavi v proračun, čeprav se je zavedal, da bo to pripeljalo do padca vlade. Naučni minister Madeyski pa je naredil vse, da v proračunskem odboru celjsko postavko sprej- mejo pred padcem vlade. 620 Na seji dne 18. junija 1895 je proračunski odbor izglasoval postavko Celje v proračun za leto 1895 z 19 proti 15 glasovi. Proti postavki so glasovali člani Združene nemške levice, Nemške nacionalne stranke in italijanski poslanci Coroni- nijevega kluba, za pa slovanski in romunski poslanci ter nemški katoliški konservativci. 621 Neposredno po glasovanju je Združena nemška levica razglasila svoj izstop iz vladne koalicije, naslednji dan pa je knez Windischgraetz – v skladu s sklepom seje ministrskega sveta z dne 16. junija 1895 – pismeno obvestil Franca Jožefa o demisiji vlade, ki jo je cesar tudi takoj sprejel. 622 615 Deutsche Wacht, 28. 10. 1894. 616 Slovenski narod, 15. 6. 1895. Prim. tudi Slovenski narod, 18. 6. 1895: »Koalicija je sedaj podobna kaki ljubljanski, od potresa razdejani, z neštetimi tramovi podprti in povsem zadolženi hiši«. 617 Berthold Sutter, Die Badenische Sprachenverordnungen von 1897. Ihre Genesis und ihre Auswirkungen vornemlich auf die innerösterreichischen Alpenländer, I., Graz-Köln 1960, str. 115-116. 618 Ibidem. 619 Ibidem. 620 Ibidem. 621 Deutsche Wacht, 20. 6. 1895; drugačna navedba v: Lothar Höbelt, Kornblume und Kaiseradler. Die deutschfreiheitlichen Parteien Altösterreichs 1882-1918, Wien-München 1993, str. 115, op. 24. 622 Ibidem. 148 Prehodna vlada Ericha Kielmansegga Po demisiji Windischgraetzovega kabineta (19. junija 1895) je cesar presenetljivo hitro imenoval novo začasno (uradniško) ministrstvo z grofom Erichom Kielmanseggom na čelu. 623 Edina naloga nove vlade je bil čimprejšnji sprejem državnega proračuna za leto 1895. Vendar je bila ta naloga težko izvedljiva, saj je sprejem celjske postavke v proračun sprožil med večino avstrijskih Nemcev močne reakcije. Nemško nacionalistično časopisje, še zlasti celjski nemški list Deutsche Wacht, je od nemških poslancev zahtevalo, da pre- prečijo sprejem proračuna, v skrajni sili tudi z obstrukcijo. Toda za tako radikalen korak med nemškimi poslanci ni bilo prave pripravljenosti. V drugem branju proračuna (10. julija 1895) so postavko Celje sprejeli s 173 proti 143 glasovi. 624 Pred tretjim branjem je nemško nacionalistično časopisje od nemških poslancev zahtevalo, da zavrnejo celoten proračun. Toda 19. julija 1895 je bil proračun vseeno sprejet s 185 proti 86 glasov. 625 Zanj je poleg Slovencev, Hrvatov, Staročehov, Poljakov, Rusinov in Romunov glasovalo tudi 86 nemških poslancev, od tega kar 57 članov Združene nemške levice, 23 nemških kleri- kalcev, 5 članov Coroninijevega kluba oziroma moravske sredinske stranke ter dunajski demokrat Ferdinand Kronawetter. 626 Poleg vseh poslancev Nemške nacionalne stranke (21) in vseh krščanskih socialcev (10) proračuna ni podprlo le 19 članov Združene nemške levice, medtem ko se jih 31 izognilo glasovanju. 627 Vse to je imelo za nadaljnji politični razvoj v monarhiji velikanske posledice, ki so se že kmalu izrazile v skrajno radikalni politiki avstrijskega in še zlasti spodnještajerskega nemštva. 628 Badenijeva vlada Dne 30. septembra 1895 je cesar za novega ministrskega predsednika imenoval nek- danjega galicijskega namestnika grofa Kasimirja Badenija, ki je v svojem programskem govoru 22. oktobra 1895 jasno poudaril, da bo njegova vlada nasproti strankam popol- noma prosta: »Če rečem, da je vlada svobodna do strank in da misli tudi v bodoče ostati svobodna, pomenijo te besede, da mislimo voditi in se ne dati voditi.« 629 Badeni, ki je svojo neparlamentarno vlado poimenoval kar »vlada njegovega veličanstva«, 630 je lahko sprva računal na naklonjenost strank »velike koalicije«. Vlado sta takoj podprla Poljski in Hohenwartov klub ter nekoliko manj izrazito razmajana Združena nemška levica. V opozicijo so prešli Čehi, ki so v programski izjavi pogrešali napoved, da bo vlada rešila češko vprašanje. 631 Odklonilen odnos do vlade so pokazali 623 Prim.: Erich Graf Kielmansegg, Kaiserhaus, Staatsmänner und Politiker, Wien 1966. 624 Deutsche Wacht, 14. 7. 1895. 625 Deutsche Wacht, 21. 7. 1895. 626 Rezultati glasovanja so objavljeni v: Deutsche W acht, 26. 7. 1896: Ein Tag der Schmach; prim. tudi Höbelt, Kornblume und Kaiseradler, str. 117. 627 Höbelt, Kornblume und Kaiseradler, str. 117. 628 Sutter, Die Badenischen Sprachenverordnungen, I., str. 127. 629 Kolmer, Parlament und Verfassung, VI., str. 4; Šuklje, Iz mojih spominov, II., Ljubljana 1988, str. 48. 630 Kolmer, Parlament und Verfassung, VI., str. 7. 631 Skottsberg, Der österreichische Parlamentarismus, str. 89. 149 tudi Luegerjevi krščanski socialci in (vse)nemški nacionalci, ki so bili odločni nasprotniki liberalne Združene nemške levice. 632 S pomočjo omenjene »delovne koalicije« je ministrskemu predsedniku uspelo prodreti v državnem zboru z dvema zelo važnima predlogoma. Najprej je dokončal davčno reformo, »ki jo je bil predložil že finančni minister Steinbach in katero dovršiti se je zaman trudil finančni minister koalicijskega kabineta Ernst plemeniti Plener« (z njo so uvedli osebno dohodnino), 633 februarja 1896 pa je v poslanske klopi poslal predlog državnozborske volilne reforme, s katero je na svojstven način dopolnil stari kurijalni sistem z načelom splošne (moške) volilne pravice. T oda kmalu po sprejemu volilne reforme (cesarjevo sankcijo je dobila 14. junija 1896), ki je ob starih kurijah uvajala novo, 72-člansko »splošno kurijo«, izvoljeno na podlagi splošne (moške) volilne pravice, se je začela neformalna koalicija, ki je podpirala vlado, hitro osipati. Od glasovanja za »postavko Celje« je Združeno nemško levico zajel hiter proces razkrajanja. Na njenih ruševinah se je na Češkem in Moravskem v letu 1896 po- stopoma organizirala Nemška napredna stranka, katere člani, dotlej v klubu Združene nemške levice, so se 6. novembra 1896 povezali v Napredni klub, ki je štel 27 poslancev. 634 V Alpskih deželah so kritiki oportunistične politike Združene nemške levice iz vrst Nemške nacionalne stranke junija 1896 ustanovili Nemško ljudsko stranko (Deutsche Volkspartei) z dr. Ottom Steinwenderjem na čelu. Do Združene nemške levice pa so bili vedno bolj kritični tudi ustavoverni veleposestniki. Celjsko gimnazijsko vprašanje je razkrajajoče vplivalo tudi na Hohenwartov (Konser- vativni) klub. Razkol v klubu se je pokazal že ob glasovanju za proračun julija 1895. Del nemških konservativcev na čelu s tirolskim poslancem Josefom Di Paulijem se je (enako kot krščanski socialci) postavil na nemško nacionalno stališče in zaradi »postavke Celje« glasoval proti proračunu. (Slovensko zahtevo so podprli le štajerski konservativci s po- slancema Karlonom in Kalteneggerjem na čelu). Dokončno pa se je klub razcepil zaradi različnega presojanja (ne)upravičenosti (ne)potrditve dr. Karla Luegerja za dunajskega župana. Ko je na klubovi seji 16. novembra 1895 poslanec Di Pauli predlagal, naj klub vloži interpelacijo z vprašanjem, zakaj vlada (cesar) ni potrdila Luegerja za župana, se večina z njegovim predlogom ni strinjala. Zato je 24 nemških konservativnih poslancev na čelu z Josefom Di Paulijem in Alfredom Ebenhochom zapustilo nemško konservativno frakcijo v Hohenwartovem klubu in 25. novembra 1895 ustanovilo klub Katoliške ljudske stranke (Katholische Volkspartei). 635 V Hohenwartovem klubu so še naprej vztrajali štajerski katoliški konservativci s prelatom Aloisom Karlonom na čelu. Novo konstelacijo političnih sil so potrdile državnozborske volitve marca 1897, prve volitve na podlagi novega volilnega zakona, ki so pri Nemcih in drugih večjih narodih prinesle doslej neznano politično fragmentacijo. Slovenec je konec marca upravičeno zapisal: »Nova zbornica kaže slikovit konglomerat. Časniki poročajo, da bo v novi zbornici 632 Boyer, Political Radicalism in Late Imperial Vienna: Origins of the Christian Social Movement, 1848-1897, Chicago 1981, str. 374-385. 633 Šuklje, Iz mojih spominov, II., str. 17. 634 Höbelt, Parteien und Fraktionen, str. 952. 635 Rüdiger Malli, Die steirischen Abgeordneten im österreichischen Reichsrat 1897-1901. Mit besonderer Berücksichtigung des Nationalitätenproblems, Graz 1973, str. 27. 150 zastopanih okoli 25 strank in strančič, katerih najštevilčnejša šteje 60, najmanjša pa tri člane. To je res silen konglomerat najrazličnejših idej, namenov, narodnosti, kakoršnega ne najdemo v nobenem drugem postavodajalnem zboru na svetu. Aristokrat, meščan, obrtnik in delavec si tu podajajo roke kot zastopniki svojih volilcev. Po razliki zastopnikov kaže pa se tudi veliki kontrast idej, ki se bodo razvijale v zbornici.« 636 Nemci so bili v državnem zboru zastopani kar s šestimi političnimi strankami. Zmerni nemško liberalni poslanci, povečini izvoljeni v veleposestniški kuriji, so se – kot v se- demdesetih letih – spet povezali v Klub ustavoverne veleposesti, ki je štel 30 poslancev. Nadaljnjih petnajst »staroliberalcev« (v glavnem izvoljenih v kuriji trgovsko-obrtnih zbornic na Moravskem) je oblikovalo Svobodno nemško združenje (Freie Deutsche Vereinigung), 637 v katerem so prevladovali zastopniki interesov velike industrije, veči- noma Judje. 638 Svobodno nemško združenje (imenovano tudi »Mathnerjeva skupina«) je pri vseh pomembnih gospodarskih in nacionalnih problemih delovalo usklajeno z ustavoverno veleposestjo. 639 Opazno se je povečalo število mandatov Krščanskih socialcev na čelu z dr. Karlom Luegerjem, ki ga je cesar – na predlog Badenija – nekaj tednov po otvoritvi novega državnega zbora 1897. končno (v petem poskusu) potrdili za dunajskega župana. Klub krščanskih socialcev, ki je štel 28 članov, je sprva poskušal lavirati med večino in manjšino, toda kmalu je prešel v vrste opozicije. 640 Tri mandate več (torej 31) je štel klub Katoliške ljudske stranke na čelu z Theodorom Kathreinom, ki so mu pred začetkom novega zasedanja pristopili katoliški konservativci iz Štajerske z Aloisom Karlonom na čelu. Klub Nemške napredne stranke je združeval 33 poslancev, ki so v glavnem izvirali iz sudetskih dežel. Najmočnejša nemška frakcija v parlamentu je bil klub Nemške ljudske stranke (Deutsche Volkspartei), ki je sprva štel 44 poslancev. 641 Na skrajni levici pa je bil vsenemško in antisemitsko usmerjeni Georg von Schönerer s svojo skupinico pristašev (sprva 5, nato 8), med katerimi je s svojim radikalizmom kmalu »zaslovel« nekdanji urednik celjskega lista Deutsche Wacht Karl Hermann Wolf. V olitve 1897 so pospešile tudi politično diferenciacijo pri Poljakih. Daleč najmočnejša poljska frakcija v parlamentu je še vedno bil Poljski klub, ki je združeval 58 poljskih poslancev iz Galicije (in 1 šlezijskega poslanca) na čelu z Apolinaryjem Jaworskim. 642 Toda po volitvah 1897 so se v državnem zboru prvič oblikovale tudi dve drugi poljski politični frakciji: Poljska krščanska ljudska stranka, ki je štela 6 poslancev, in Poljska ljudska stranka s tremi poslanci. 643 636 Slovenec, 26. 3. 1897. 637 Harrington-Müller, Der Fortschrittsklub, str. 44. 638 Ibidem. 639 Ibidem. 640 Binder, Galizien in Wien, str. 351; Rumpler, Parlament und Regierung, str. 838. 641 Harrington-Müller, Der Fortschrittsklub, str. 44-45. 642 Seveda je bil Poljski klub ideološko-politično na moč heterogen. V njem je bilo 9 krakovskih konser- vativcev, 22 Podolakov, 12 neodvisnih konservativcev, 14 demokratov in en predstavnik Zveze kmečke stranke. − Binder, Galizien in Wien, str. 353-354. 643 Ibidem. 151 Podoben je bil položaj pri Čehih. Najmočnejša politična skupina so bili (z 61 poslanci) še vedno Mladočehi, medtem ko so češki fevdalni veleposestniki ohranili 19 mandatov. 644 V okviru mladočeškega kluba je delovalo nekaj poslancev drugačnih političnih usmeritev (agrarcev in narodnih socialistov), ki pa so se v državnem zboru »osamosvojili« šele po državnozborskih volitvah 1901. Bistveno bolj enostavna je bila struktura političnih frakcij pri manjših narodih. Italijani so se prvič povezali v samostojen Italijanski klub. Slovenski (16), hrvaški (11) in rusinski (7) poslanci ter dva moravska češka poslanca so na iniciativo dr. Janeza Evangelista Kre- ka oblikovali Slovansko krščansko narodno zvezo, ki je štela 36 (in po izstopu Šukljeta 35) poslancev. Klub je imel tri predsednike (Ivana Šusteršiča, Gaja Bulata in Aleksandra Barwinskega), ki so se na čelu kluba menjavali vsak mesec. Po številu članov je bil klub četrti izmed skupaj 17 klubov v državnem zboru. Klub je spadal k vladni večini, čeprav se je poskušal držati stališča, »da jugoslovanskim poslancem treba predvsem neodvisno- sti nasproti vladi, ktero naj podpirajo le tedaj, ako se bo res v dejanju skazala pravično Jugoslovanom«. 645 V državni zbor je prvič prišlo tudi 15 »internacionalnih« (v splošni kuriji izvoljenih) socialdemokratskih poslancev, ki so bili v opoziciji nasproti Badenijevi vladi. Na inici- ativo slovenskega poslanca Frana Šukljeta, ki je iz užaljenosti, ker ga niso predlagali v železniški odsek, kmalu izstopil iz kluba Slovanske narodne krščanske zveze, se je konec aprila 1897 sedemnajst poslancev, ki niso pripadali nobenemu klubu, povezalo v »klub divjakov« (Freie Vereinigung der Klublosen). To je bila »čudna združba, znešena z vseh vetrov«, vendar skupina sposobnih in intelegentnih poslancev, kakršen je bil npr. dunajski demokrat dr. Kronawetter. 646 Šuklje se je že kmalu po Badenijevih nemirih vrnil v vrste Slovanske krščanske narodne zveze, »klub divjakov« pa je obstajal še naprej. Volitve 1897 so okrepile položaj slovanskih narodov in zmanjšale vpliv Združene nemške levice: »Kaj malo je manjkalo, da bi Slovani in ž njimi zvezani nemški konser- vativci, fevdalno veleposestvo in njih italijanski in romunski zavezniki razpolagali z nadpolovično večino. Poleg tega so krščanski socijalci pod vodstvom dr. Karla Luegerja, ki so formirali dobro disciplinirano skupino 29 glasov, že iz sovraštva proti nemškemu liberalizmu se močno nagibali na Badenijevo stran. T edaj se je zopet obnovil tisti glasoviti ‘Železni obroč’ …« 647 644 Harrington-Müller, Der Fortschrittsklub, str. 45-46. 645 Janez Evangelist Krek, Izbrani spisi, IV . zvezek. Prvikrat v državnem zboru: (1897-1900), Celje 1933, str. 12. 646 Šuklje, Iz mojih spominov, II., str. 58. 647 Šuklje, Iz mojih spominov, II., str. 53. 152 Glavne parlamentarne skupine 1897 Parlamentarni klub Št. poslancev Koalicija Poljski klub 58+1 Češki klub 61 Slovanska krščanska narodna zveza 36 Češki veleposestniki 19 Klub centra 6 Katoliška ljudska stranka 31 Romunski klub 5 Krščanski socialci 28 Opozicija Ustavoverna veleposest 30 Svobodno nemško združenje 15 Napredni klub 33 Nemška ljudska stranka 44 Schönererijanci 5 Poljska krščanska ljudska stranka 6 Poljska ljudska stranka 2 Socialdemokrati 15 Ker so pred Badenijevo vlado stale pomembne naloge (sprejem državnega proračuna, dovolitev rekrutnega kontigenta in predvsem obnovitev nagodbe z Ogrsko), se je mini- strski predsednik začel ozirati po novih zaveznikih. Da bi si za svojo politiko zagotovil podporo Mladočehov, ki so bili z 61 poslanci najmočnejša stranka v parlamentu, se je odločil, da bo v skladu s češkimi željami uredil jezikovne razmere na Češkem in Mora- vskem. Minister za uk in bogočastje Gautsch in pravosodni minister Gleispach sta ga na seji vlade 2. aprila 1897 svarila pred nepremišljenim korakom, toda samozavestni Badeni je vztrajal pri svojem. Z odporom Nemcev je sicer računal, toda pričakoval je »nevihto v kozarcu vode«. Zaradi nesoglasij v vladi je 3. aprila 1897 cesarju ponudil svoj odstop, ki pa ga Franc Jožef ni hotel sprejeti. Opogumljen s cesarjevo podporo je 5. aprila 1897 razglasil jezikovne naredbe za Češko in 25. aprila 1897 še za Moravsko. 648 Badenijeve jezikovne naredbe, ki so določale, »da mora v celem obsegu češkega kra- ljestva in moravske mejne grofije vsak državljan pri vsakem državnem uradu dobiti svojo pravico v svojem lastnem jeziku« 649 (uzakonjale so torej popolno enakopravnost češčine tudi kot notranjega uradovalnega jezika), hkrati pa od državnih uradnikov zahtevale, da najkasneje do 1. julija 1901 dokažejo znanje obeh jezikov, so sprožile silovit odpor Nemcev na Češkem in v celi avstrijski polovici države. Po njihovi razglasitvi je nemška levica »kratkomalo znorela«. 650 Neposredno po konstituiranju novega državnega zbora je več nemških strank z nujnimi predlogi zahtevalo ukinitev jezikovnih naredb in ure- ditev jezikovnih razmer na Češkem in Moravskem po normalni zakonodajni poti. Toda 648 Skottsberg, Der österreichische Parlamentarismus, str. 90-91. 649 Fran Šuklje, Iz mojih spominov, II., str. 54. 650 Fran Šuklje, Sodobniki mali in veliki, Ljubljana 1933, str. 217. 153 parlamentarna večina predlogom ni priznala nujnosti. Dne 28. aprila 1897, tri dni po razglasitvi jezikovnih naredb za Moravsko, je »ostalina stare nemške liberalne stranke«, Nemška napredna stranka, začela s tehnično obstrukcijo. 651 Obstrukcijo so nemudoma podprli schönererijanci, po velikonočni prekinitvi zasedanja državnega zbora pa so se obstrukcijskemu boju zoper »nezaslišan in frivolen atentat« na Nemce (Karl Hermann Wolff ), 652 ki naj bi pomenil korak k preobrazbi Avstrije »iz nemške v slovansko državo« (Karl Iro), 653 pridružile še nekatere druge nemške stranke. Kmalu se je pokazalo, kako prav je imel vodja Mladočehov Karel Kramař, ko je 23. aprila 1897 v pismu Josefu Kaizlu zapisal: »Falanga vseh Nemcev presega moči našega Mikada [takšen nadimek so dali ministrskemu predsedniku Badeniju zaradi metod trde roke, ki jih je prakticiral kot namestnik v Galiciji], o tem si ne smemo delati utvar.« 654 Sprva tehnična obstrukcija se je kmalu spremenila v hrupno. Do prvih izgredov v poslanski zbornici je prišlo že 6. maja 1897. Ko so poslanci začeli obravnavati ministrsko obtožbo, ki so jo 30. aprila 1897 zoper ministrskega predsednika Badenija in pod jezi- kovni naredbi podpisane ministre vložili poslanci Nemške napredne in Nemške ljudske stranke, je nemir v dvorani povsem ohromil delo parlamenta. 655 V razpravi so padale težke besede (Karl Herman Wolf je Čehe in Slovence označil za »globoko manjvredne« v primerjavi z Nemci), 656 toda po tridnevni razpravi je večina poslancev z 203 proti 163 glasovi zavrnila ministrske obtožbe. 657 V drugi polovici maja je tehnična obstrukcija (z vlaganjem nujnih predlogov in po- imenskim glasovanjem ter branjem množice peticij) popolnoma ohromila delo parla- menta. 658 V vladnih klopeh je sedelo vedno manj ministrov, ki so jih pred napadi morali ščititi češki poslanci. Na seji 24. maja 1897 (trajala je od 11.20 do 20.30), ki je potekala v obliki branja peticij in nujnih predlogov (ter poimenskega glasovanja o njih), 659 je večini uspelo »izglasovati« predlog mladočeškega poslanca Josefa Kaizla, naj se pred poimen- skim glasovanjem o navadnih predlogih ne dovoli desetminutnega odmora. Zaradi te in drugih kršitev poslovnika je naraščalo nezadovoljstvo z vlado tudi med zmernimi nemškimi političnimi skupinami. 660 V naelektrenem vzdušju je ministrski predsednik Badeni 2. junija 1897 zaključil XII. zasedanje parlamenta in v poletnih mesecih poskušal »pomiriti« furor Teutonicus. Toda s svojimi »policijskimi ukrepi« je le še prilil olja na ogenj nemškega nezadovoljstva. 661 651 »S psihologičnega stališča je umevno, da so se baš ti žalostni ostanki onemogle velike liberalne stranke sedaj z obema rokama poprijeli ugodne prilike ter se v svojo rehabilitacijo pri odpadajočih volivcih vrgli v divji napad na grofa Badenija in njegove jezikovne naredbe!« Prim.: Šuklje, Iz mojih spominov, II., str. 55. 652 SPSHAR, XII. Session, 6. Sitzung, 9. 4. 1897, str. 246. 653 SPSHAR, XII. Session, 6. Sitzung, 9. 4. 1897, str. 271. 654 Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 675. 655 SPSHAR, XII. Session, 10. Sitzung, 6. 5. 1897, str. 512. 656 SPSHAR, XII. Session, 10. Sitzung, 6. 6. 1897, str. 523. 657 SPSHAR, XII. Session, 12. Sitzung, 8. 5. 1897, str. 649. 658 Prim.: Höbelt, Kronblume und Kaiseradler, str. 179. 659 Kolmer, Parlament und Verfassung, VI., str. 259. 660 Prim. Michael Wladika, Hitlers Vätergeneration. Die Ursprunge des Nationalsozialismus in der k. u. k. Monarchie, Wien-Köln-Weimar 2005, str. 336. 661 Wladika, Hitlers Vätergeneration, str. 336-347. 154 Vihar v parlamentu Ko se je 23. septembra 1897 začela XIII. sesija državnega zbora, se je iz ust vsenemških poslancev vsula toča psovk na ministrskega predsednika Badenija in ponovno izvoljenega predsednika poslanske zbornice, tirolskega klerikalca Theodora Kathreina. 662 Že na prvi seji je prišlo do hudega ekscesa, ki ga je »povzročil« poslanec Josef Gregorig. Ko je vprašal predsednika državnega zbora Abrahamowicza, ali drži, da je v zbornici šestnajst v sluge preoblečenih policajev, je stopil vsenemški poslanec Karl Hermann W olf k Badeniju in mu zakričal v obraz: »Odgovorite! Če je to res, tedaj je to klavrna podlost (eine erbärmliche Schufterei)!« Šlo je za žalitev, ki je »poljski Mikado« ni mogel požreti. Wolfa je pozval na dvoboj s pištolama, ki ga je duelov vajeni »nemški burš« z veseljem sprejel. 663 Dvoboj se je (25. septembra 1897) končal tako, da je Wolf s prvim strelom Badenija ranil v laket, za kar je preko noči postal nemški nacionalni junak. 664 Na dan dvoboja naj bi poslanska zbornica iz svoje srede izvolila delegacijo za nagodbe- na pogajanja z Ogrsko. Vlada se je upravičeno bala, da bodo nemške stranke z obstrukcijo preprečile volitve, toda tako v Nemški napredni kot v Nemški ljudski stranki so se – ob zgražanju schönererijancev – na koncu vendarle odločili za sodelovanje pri volitvah. T oda ko je 12. oktobra 1897 vlada v poslanske klopi poslala nagodbeni provizorij (z njim naj bi za eno leto podaljšali stare nagodbene zakone), se je nemška obstrukcija nadaljevala s podvojeno silo. S preprečitvijo nagodbenega provizorija so nemške obstrukcijske stranke želel vreči Badenija: »Usoda Badenija je odvisna od provizornega podaljšanja nagodbe z Ogrsko. Ako se Badeniju ne posreči, izposlovati pravočasno tega podaljšanja, potem mu pač ni več obstanka, potem ga tudi krona ne bo več držala, kajti s tem bi se bila izjalovila najvažnejša vseh Badenijevih nalog.« 665 Obstrukcionisti so na vsaki seji vlagali nujne predloge in zahtevali poimensko glaso- vanje. Enako učinkovito orožje so bile številne peticije, ki so jih na začetku sej predlagali v branje. Med 30. septembrom in 20. novembrom 1897 so med drugim kar 84-krat po- imensko glasovali o peticijah, za kar so porabili 58 ur. 666 Orožje obstrukcije so bile tudi ministrske obtožbe, ki so jih vlagali zoper ministre, podpisane pod »zlikovska odloka«. Vlaganje nujnih predlogov, peticij in ministrskih obtožb ter zahteve po poimenskem glasovanju so povsem ohromile delo državnega zbora. Statistično gledano so v času obstrukcije posamezne seje trajale okoli 6 ur, od tega so tri do štiri ure porabili zgolj za 662 SPSHAR, XIII. Session, 1. Sitzung, 23. 9. 1897, str. 10-11; Schönerer mu je vrgel v obraz: »Vaši otroci vas imajo za narodnega izdajalca«. 663 Pred tem je imel Wolf dvoboj s češkim poslancem Horico, na začetku novembra 1897 pa še s poljskim poslancem vitezom Włodzimierzom Gniewoszom. Prim.: Binder, Galizien in Wien, str. 356-357; Šuklje, Iz mojih spominov, II, str. 66. 664 Pred dvobojem (25. 9. 1897) je Wolf v uredništvu lista Unverfälschte Deutsche Worte, katerega lastnik je bil, prebral svoj testament. V njem je določil, da v primeru smrti časopis »podedujejo« njegovi strankarski tovariši Pacher, Schönerer, Hauck in Berger. Novi lastniki časopisa naj bi do smrti skrbeli za Wolfovo ženo Ildo, roj. Stepischnegg (hčerko celjskega odvetnika Johanna Stepischnegga) in njunega sina Haralda. Prim.: Wladika, Hitlers Vätergeneration, str. 373-374. 665 Slovenski narod, 18. 10. 1897. 666 Prim. Sutter, Die Badenischen Sprachenverordnungen, II., 104. 155 poimenska glasovanja. 667 Če je vladi vendarle uspelo, da so njeni predlogi prišli na dnevni red zasedanja, so obstrukcionisti posegli po »filibustrih«, ure in ure trajajočih govorih, ki jih dotlej v dunajskem državnem zboru niso poznali. V upanju, da bodo obstrukcionisti popustili zaradi fizične utrujenosti, je podpredse- dnik poslanske zbornice Karl Kramař 19. oktobra 1897 sklical večerno sejo parlamenta. Toda dogodki so se odvijali v nasprotju z njegovim pričakovanjem. Prva »nočna seja«, ki je trajala do devetih zvečer naslednjega dne, se je sprevrgla hrupni koncert nemškega nezadovoljstva, med katerim so si poslanci grozili s pestmi in kosi razbitih miznic. Na več kot 24 ur trajajoči seji so poslanci uspeli »obravnavati« 4 nujne predloge, 14 iniciativnih predlogov in 31 interpelacij, ki jih je bilo treba prebrati in se o njihovi usodi odločiti s poimenskim glasovanjem. 668 Ker se tudi v naslednjih dneh razmere v parlamentu niso normalizirale, je 26. okto- bra 1897 odložil svojo funkcijo predsednik poslanske zbornice dr. Theodor Kathrein. V želji po čimprejšnji obravnavi nagodbenega provizorija se je vladna večina odločila za preložitev volitve novega predsednika parlamenta. Iz istega razloga je dan kasneje ve- čina podprla predlog načelnika Poljskega kluba viteza Appolinara Jaworskyja, naj bodo odslej po dve seji parlamenta dnevno. (Na dopoldanskih ali popoldanskih sejah naj bi opozicija »po želji« izvajala obstrukcijo, na večernih sejah pa naj bi večina dokončala prvo branje nagodbenega provizorija.) 669 Oba sklepa sta bila v popolnem nasprotju s poslovnikom, zato so opozicijske stranke napovedale najostrejšo opozicijo. Karl Herman W olf je ministrskemu predsedniku zabrusil: »Sedaj boste videli, kakšno obliko bo dobila naša opozicija in naša obstrukcija.« 670 Veliki obračun se je začel naslednjega dne (28. oktobra 1897), ko je bila napovedana prva dvojna seja parlamenta. Med popoldansko sejo, ki je po pričakovanju potekala v obliki branja nujnih predlogov in poimenskih glasovanj, ni bilo večjih ekscesov, zato pa je bila večerna seja tako »živahna« (začela se je ob 19.10), da so jo uspeli končati šele 29. oktobra ob 19.40 minut. Kmalu zatem, ko je predsedujoči vitez Abrahamowicz – mimo svaril nemških in socialdemokratskih poslancev o kršitvi poslovnika – odprl prvo branje nagodbenega provizorija, je na sceno stopil poslanec Nemške napredne stranke dr. Otto Lecher iz Brna in v več kot 12 ur trajajočem govoru dodobra utrudil svoje poslanske ko- lege (in stenografe). 671 »V šestintridesetih letih, odkar obstoja sedanja ustava, ni še nikdar divjal v avstrijskem parlamentu toli ljut in tako dolgotrajen boj, kakor predvčerajšnjim in včeraj. Zaman prelistujemo zgodovino vseh parlamentov, da bi našli kaj takega, tako dolge parlamentarne seje še ni bilo nikjer. Annali avstrijskega parlamenta kažejo, da je bila najdaljša debata koncem leta 1880., ko se je razpravljalo o volitvah v gorenje-avstrijskem veleposestvu; v angleški zbornici sta trajali l. 1882. dve seji 32 ur, a takrat je govoril Parnell 18 ur, toda ne zdržema, nego s prestankom jednega dne. Vse te seje pa je daleko nadkrilila 667 Höbelt, Parteien und Fraktionen, str. 956. 668 SPSHAR, XIII. Session, 15. Sitzung, 19. in 20. 10. 1897; Kolmer, Parlament und Verfassung, VI., str. 297. 669 SPSHAR, XIII. Session, 19. Sitzung, 27. 10. 1897, str. 1019. 670 Ibidem, str. 1023. 671 Lecherjev govor obsega kar 58 strani stenografskih zapisnikov. Prim.: SPSHAR, XIII. Session, 20. Sitzung, 28. 10. 1897, str. 1053-1111; prim. tudi: William M. Johnston, Austrijski duh. Intelektualna i društvena povijest 1848-1938, Zagreb 1993, str. 53. 156 25 celih ur trajajoča seja v avstrijskem parlamentu in vse doslej nepremagljive govornike je prekosil brnski poslanec dr. Lecher, ki je govoril celih dvanajst ur zdržema, stvarno, logično in dobro. – Dr. Lecher je torej dosegel avstrijski rekord v govorništvu. Govoril je od ½ 9. zvečer do ½ 9. zjutraj mirno, temeljito in strokovnjaško. Kot tajnik brnske trgo- vinske zbornice dr. Lecherju ni bilo treba prečitavati nepotrebnih protokolov in ničnih izvlečkov, da bi cenenim potom raztegnil svoj govor. Imajoč pred seboj celo skladalico listov s podatki, bavil se je dr. Lecher korenito z vsemi vprašanji ogerske nagodbe.« 672 Če je Lecher s svojim filibustrom dokazal, »kako se more povsem dostojnim in par- lamentaričnim načinom delati najuspešnejša obstrukcija«, 673 so vsenemški poslanci ob- strukcijo izvajali na bolj prvinski način. Karl Herman W olf je med umirjenim Lecherjevim nočnim nastopom s kosi razbite miznice neutrudno udarjal po mizi v taktu »pravkar« skomponiranega »Poljskega marša«, vmes pa žvižgal in kričal ter s fizično silo grozil po- slancem-rediteljem. Vladni poskus, da bi zlomili nemško obstrukcijo, je klavrno propadel, kritično javnost pa je vedno bolj preveval občutek: »Parlamentarizem se maje, poka in propada nižje in nižje. Še nekaj takih sej in zgodi se, da ostaneta večina in obstrukcija brez parlamenta – obe poraženi.« 674 Ko se je po nekajdnevnih »počitnicah« (ob vseh svetih) parlament 4. novembra 1897 spet sestal, so bili nemški obstrukcionisti še bolj kot prej odločeni, da z vsemi sredstvi preprečijo obravnavo nagodbenega provizorija. T oda med izčrpujočo »dvojno« sejo, ki je trajala do desetih zjutraj naslednjega dne, obstrukcionistom ni uspelo preprečiti dokonča- nja prvega branja nagodbenega zakona in njegovega posredovanja proračunskemu odboru. Dolgih 15 ur trajajoča nočna seja je bila v znaku grobih, neciviliziranih izpadov vsenem- ških in krščansko-socialnih poslancev, ki so si grozili s pestmi in drug drugega obsipali z najrazličnejšimi psovkami, kakor »’Gebirgstrottel’ , ‘elender Schandbube’ , ‘persönlich ehrlosen Gassenjunge’ , ‘Haderlump’ , ‘Bordellritter’ , ‘elender infamer Lausbub’ , ‘Gaukler’ , ‘Politischer Hanswurst’ , ‘Besoffener Hanswurst’ , ‘Politische Lumpe’ , ‘Besoffener Schwe- inkerl’ , … ‘Bestien’ , ‘Ehrloser Schuft’ , ‘Bordellvater’ , ‘besoffene Kuppler’ itd.« 675 Krščanski socialci so W olfu očitali skorumpiranost in »sodelovanje« z Judi (člani Nemške napredne stranke), Schönererju pa lastništvo hiše, v kateri naj bi bil bordel. Vitez Georg je bil na udaru tudi zaradi prekomernega nalivanja z alkoholom. (Ko mu je poslanec vitez Troll zaklical: »Koliko kozarčkov konjaka že imate v želodcu«, je v dvorani izbruhnil huronski smeh). Poslanci niso več izbirali besed, zato je v komentarju nočne seje Slovenski narod upravičeno zapisal: »Zgodovina evropskih parlamentov pozna malo tako strastnih, tako srditih bojev kakor je bil ta, a tako surovega, tako ostudno prostaškega, tako podlega boja ne pozna nobenega. Ta boj se ni vršil v mejah parlamentarne dostojnosti, ta boj je prekoračil vse meje dopustnosti, in vsak avstrijski državljan se mora v dušo sramovati teh živinsko surovih prizorov, katere so v parlamentu uprizorili sinovi tistega naroda, ki druge proglaša za ‘minderwerthig’ in si prisvaja poklic nenemške narode osrečiti s svojo kulturo.« 676 672 Slovenski narod, 30. 10. 1897. 673 Ibidem. 674 Slovenski narod, 30. 10. 1897. 675 Slovenski narod, 6. 11. 1897; prim. tudi: SPSHAR, XIII. Session, 21. Sitzung, 4. 11. 1897, str. 1152 sl. 676 Slovenski narod, 6. 11. 1897. 157 Vladi naklonjeno časopisje se je zgražalo nad početjem nemških obstrukcionistov, ki so s svojim početjem državo »kompromitovali pred vsem svetom«. Menilo je, da je nemško nacionalno gibanje postalo »revolucijonarno in očitno veleizdajalsko«, naper- jeno »naravnost proti obstanku države in proti vladajoči dinastiji«. 677 Toda obstrukcija nemških nacionalnih strank je dobivala vedno bolj iracionalne razsežnosti. »Vsak dan se je duševno ozračje v napol blaznem parlamentu poslabšalo.« 678 Nemški poslanci so 6. novembra začeli tudi z obstrukcijo v proračunskem odboru, ki naj bi obravnaval v prvem branju sprejeti nagodbeni provizorij. 679 Izvolitev viteza Davida Abrahamowicza za novega predsednika poslanske zbornice (na seji 12. novembra 1897) 680 je dodatno razgrela vzdušje v parlamentu. T oda že na sejah med 17. in 22. novembrom je poslanska zbornica normalno delovala. V popolnem soglasju so poslanci odložili vse nujne predloge in začeli razpravo o razdelitvi nujnih posojil za spričo naravnih katastrof prizadeto kmečko prebivalstvo. Toda ko je predsednik poslan- ske zbornice Abrahamowicz ob sklepu seje 22. novembra napovedal, da bo parlament na naslednji seji (24. novembra) začel z drugim branjem nagodbenega provizorija, je postalo jasno, da bodo nemške stranke z obstrukcijo nadaljevale. Na seji 24. novembra 1897 so nemški poslanci spet poskušali s tehnično obstrukcijo onemogočiti začetek obravnave zakona. Na začetku seje so vložili kar 68 peticij, od kate- rih se jih je kar 56 nanašalo na osovražene jezikovne naredbe. Ker so bile vse omenjene peticije identične, je mladočeški poslanec dr. Emanuel Dyk predlagal, naj se prebere zgolj ena. Abrahamowicz se je z Dykovim predlogom strinjal, nemški poslanci pa so v njem videli kršitev poslovnika. Nemir v zbornici je naraščal. Na predsedniškem podiju je bilo iz minute v minuto več poslancev nemške levice, ki so od predsednika zahtevali besedo. Predsednik Abrahamowi- cz jih je zaman pozival, naj zapustijo predsedniško tribuno in se posedejo v klopi, češ da bodo vsi prišli na vrsto. Ob vedno glasnejšem vpitju so se stopnjevali besedni dvoboji med nemškimi in slovanskimi poslanci. Poslanec dr. Lang je glasnemu nemškemu poslancu Funkeju zaklical: »Zavežite!« Z leve strani so Langu takoj odgovorili: »Zaprite gobec!« Ko sta poslanca Schönerer in Kittel vedno bolj energično zahtevala besedo, je poslanec Wolf predsedniku Abrahamowiczu zaklical: »Če vas prosijo za besedo, reagirajte na to prijazno, gospod predsednik, saj vendar ja niste naglušni«. Abrahamowicz je še enkrat prosil poslance, naj se posedejo in umirijo, ko pa je dal na glasovanje predlog poslanca Dyka, je v zbornici nastal peklenski trušč. Nemški poslanci so v skladu s poslovnikom zahtevali branje vsake peticije posebej. Poslanec Schönerer, ki je od predsednika vztrajno zahteval, da mu dodeli besedo, se je nenadoma napotil proti predsedniški tribuni, zgrabil predsednikov zvonec in zakričal: »Jemljem si besedo!«. Na desnici se je zaslišalo huronsko vpitje: »V en z njim!« V trenutku se je na podiju znašla množica poslancev desnice in levice. Med vsesplošnim prerivanjem sta poskušala poslanca Potoczek in Pospisil s predsedniške 677 Slovenski narod, 6. 11. 1897. 678 Šuklje, Iz mojih spominov, II., str. 66. 679 Wladika, Hitlers Vätergeneration, str. 391. 680 SPSHAR, XIII. Session, 25. Sitzung, 12. 11. 1897, str. 1481. 158 tribune izriniti poslanca Schönererja in Wolfa. Potoczek je Schönererju iztrgal zvonec in ga spet postavil na predsednikovo mizo. V tem trenutku je Abrahamowicz sejo prekinil za dvajset minut. Ko se je vrnil v zbornico, so ga sprejeli z najrazličnejšimi psovkami. Pred predsedniški tribuni so se spet začeli zbirati poslanci. Abrahamowicz, držeč se dostojanstveno kot kak »rimski senator«, je ukazal prezidijalnemu slugi Močniku, Slovencu iz kamniške okolice, naj mu prinese nov zvonec. 681 Zvonca, ki ga je bil »onečastil« Schönerer, se ni želel več dotakniti. Toda novi zvonec mu je iztrgal iz rok poslanec Wolf in zakričal: »Torej še tretji zvonec!« Abra- hamowicz je tudi drugi zvonec odmaknil na rob mize, kar se je poslancem levice zdelo nadvse otročje. Poslanec Kittel je zakričal: »Ali je roka poslanca nespodobna?« Schönerer je od predsednika vztrajno zahteval besedo, Wolf pa je s pestjo tolkel po predsedniški mizi in kričal: »Užalili ste nas…!« Ko ga je predsednik prosil, naj se vrne na svoje mesto, mu je Wolf jezno odvrnil: »Ne, ostanem tukaj!« In je nadaljeval z žaljenjem predsednika. Na predsedniški tribuni je bilo vedno več poslancev, ki so drug drugega obkladali s psovkami. Schönerer je vztrajno zahteval besedo, nekateri poslanci pa so od predsednika zahtevali, naj zaključi sejo. T oda Abrahamowicz se je odločil zgolj za desetminutni odmor. Hkrati je rediteljem ukazal, naj izpraznijo predsedniški podij. 682 Med odmorom pa se je med poslanci levice in desnice začel vsesplošen pretep. Ko je poslancu Wolfu poskušal iz rok iztrgati predsedniški zvonec poslanec Potoczek, so nanj trumoma navalili nemški poslanci. »Poslanci so se tolkli s pestmi, ruvali si lase ter se metali ob tla. Mej kričanjem galerije, ki je vpila: ‘Fej!’ – postajala je gneča čim dlje večja. Wolf je bil kakor obnorel okoli sebe, nanosnik mu je padel ob tla, lasje so mu štrleli v obraz, a on je tulil in kričal, suval in pehal neprestano. Njegov prijatelj Schönerer pa mu je pomagal. Kakor divje zveri sta se zaganjala v državne poslance, dokler ju niso podrli na tla, kjer je deževalo pesti po njuni glavi in po hrbtu, da sta vpila in prosila pomoči. A pridružil se jima je še vseučilišni profesor posl. Pfersche. Z nožem je začel suvati mej slovanske poslance, a poslanec Lemisch mu ga je izvil iz pesti ter ga vrgel v stran. Poslanci Gessmann, Lorber in Ghon so krvaveli, a poslanec Wolf je še vpil: ‘Prihodnjič prinesem s seboj revolver!’ Vsa zbornica je bila podobna bojišču, povsod so delale pesti, povsod se je kričalo in psovalo, da ni bilo ničesar razumeti. V tej grozni zmešnjavi je zaključil predsednik sejo ter prosil poslance, naj mu naznanijo imena onih tovarišev, ki so začeli boj, da se postopa proti njim.« 683 Krvavi pretep v državnem zboru je sprožil vsesplošno zgražanje. »Ni ga na vsem svetu parlamenta, v katerem bi se bili kdaj dogodili vsaj približno tako surovi, tako brutalni pri- zori, kakor so se vršili včeraj v avstrijski poslanski zbornici«, je dan po brutalnih dogodkih zapisal Slovenski narod. »Človeku, čitajočemu poročila, se zdi, kakor da čita popis pretepa in vandalskega ravnanja kmetskih fantalinov v kaki gorjanski beznici. Po zraku leteči stoli, prevrnjene mize, na tleh ležeče skupine hropečih, kolnečih, lase in brado si ruvajočih ljudij, zverinsko rujovenje, padanje pestij po glavah, krvaveči obrazi in – bliskajoč nož… 681 Šuklje, Iz mojih spominov, II., str. 67. 682 SPSHAR, XIII. Session, 29. Sitzung, 24. 11. 1897, str. 1804-1810; Vaterland, 25. 11. 1897. Moregenblatt. 683 Slovenski narod, 25. 11. 1897. 159 moj Bog, zdi se nam, da vidimo v duhu pred seboj Gorjance, ki si s tem načinom vedré svoje od žganja pijane glave. In vendar, ti gnusni razsajači in pretepači, ti junaki z nožem v pesteh niso pijani kmetje, ta prostor ni gorjanska smrdljiva beznica… ti pretepači so ‘cvet naroda’ , zastopniki avstrijskih volilcev, najuglednejši, najuplivnejši in najizomikanejši možje, elita cislatvanske inteligencije… prostor pa prekrasni grški hram parlamenta!« 684 Ko se je 25. novembra 1897 ob 13.30 začela seja poslanske zbornice, je predsedstvo sprejel »divji hrup«, na predsednika Abrahamowicza pa je padla »ploha najgrših psovk«. 685 Pri žaljenju predsednika se je še posebej »odlikoval« vsenemški poslanec Karl Herman W olf, ki je kričal: »V en s Polakom! Hočemo drugega predsednika, ne pa tega gaunerja!« 686 Abrahamowicz je že po petih minutah prekinil sejo, toda tudi po odmoru se strasti niso umirile. Ko se je ob 15. uri seja nadaljevala je med strašanskim hrupom v imenu desnice stari grof Julius Falkenhayn, član katoliškega centra, stavil nujni predlog, 687 »naj se zastareli poslovnik, ki očividno ni bil več primeren povsem spremenjenim razmeram, spremeni v tem smislu, da bi smel predsednik uporne poslance, ki motijo in onemogočujejo mirno zborovanje, izključiti sam od treh sej, s privolitvijo zbornice pa za 30 dnevno dobo«. 688 Hrup je bil tako velik, da predlagatelja ni bilo mogoče razumeti, zato je besedilo, s katerim je utemeljeval svoj predlog, »zatrobil« v uho stenografu. »Mi desničarji, ki smo že vnaprej vedeli za vsebino predlagateljevega predloga, smo pač znali, za kaj gre. Istotako, naravno, tudi predsedstvo. Levičarji besne kakor brezumni in ko se na dano znamenje dvigne cela desnica, izjavlja predsednik, da je Falkenhaynov nujni predlog sprejet. Paroksizem levičarjev narašča do vrhunca.« 689 Že med glasovanjem, še zlasti pa po njem, so nemški poslanci uprizorili velike škan- dale. V spremembi poslovnika po poti nujnega predloga so upravičeno videli kršitev poslovnika in celo ustave. »Nekateri so skušali siloma naskočiti predsedništvo. Tulili so, razbijali in piskali, psovali predsednika Abrahamowicza, ministerskega predsednika grofa Badenija in železniškega ministra Guttenberga, potem pa pod vodstvom dr. Lemischa jeli skakati čez ograjo okrog predsedništva Pahnili so predsednika Abrahamowicza vstran in zasedli predsedništvo, pred vsemi Lemisch, Hochenburger, Dobernig in Wolf, tako da je moral Abrahamowicz zapustiti dvorano. Hrup je trajal dolgo. Ko se je polegel, se je vrnil Abrahamowicz in zaključil sejo.« 690 V petek 26. novembra 1897 dopoldne so v zbornični dvorani mizarji in drugi obrtniki popravljali stole in mizne pokrove ter postavljali ograjo okoli predsedstva parlamenta. 691 Parlament so že navsezgodaj zastražili oboroženi policaji. Zanimanje javnosti za bližajočo sejo je bilo tako veliko, da so vstopnice za dohod do galerij za visoke cene prodajali na črnem trgu. Okoli parlamenta se je zbrala velika množica ljudi. 684 Ibidem. 685 Šuklje, Iz mojih spominov, II., str. 68. 686 Vaterland, 26. 11. 1897. Morgenblatt. 687 Podpisalo ga je 62 poslancev, med njimi tudi vsi slovenski (razen Kušarja). Prim. Kolmer, Parlament und Verfassung, VI., str. 317; Melik, Slovenci v državnem zboru 1893-1904, str. 595. 688 Šuklje, Iz mojih spominov, II., str. 68; SPSHAR, XIII. Session, 30. Sitzung, 25. 11. 1897, str. 1813. 689 Šuklje, Iz mojih spominov, II., str. 68. 690 Slovenski narod, 26. 11. 1897. 691 Šuklje, Iz mojih spominov, II., str. 69. 160 Ko se je ob 11.15 uri začela nova seja državnega zbora, so se ekscesi ponovili. 692 »Komaj sta se prikazala na predsedniški tribuni Abrahamowicz in dr. Kramař, se je začel peklenski škandal.« (Vse)nemški in socialdemokratski poslanci so predsednika parlamenta obsuli s točo grobih psovk. 693 Ko pa je nekaj socialdemokratskih poslancev preskočilo ograjo in se začelo »zaletavati« v predsedstvo, so začeli izvajati Lex Falkenhayn. 694 V dvorano je vstopilo 60 policistov, ki so – po navodilih reditelja, mladočeškega poslanca Ignaza Langa – začeli odstranjevati sicer »nedotakljive« predstavnike ljudstva. 695 Prvi, ki ga je doletela »čast«, da so ga odstranili iz zbornice, je bil poljski socialdemokratski poslanec Daszynski. Njemu je kmalu sledilo še 12 drugih podivjanih obstrukcionistov (deset socialdemokratov ter Schönerer in Wolf ). 696 Ko so policisti opravili svoje delo, so se pred predsedniškim podijem »poravnali v dostojanstveno vojaško razporeditev in obmirovali.« 697 Naslednjega dne (27. novembra 1897) so se scene ponovile. Ko je na ukaz predsednika parlamentarni sluga pritisnil na tipko električnega zvonca in signaliziral začetek seje, so ga obstrukcionisti dobesedno pognali iz dvorane. 698 Abrahamowicza je pričakala prava mačja muzika. Nemški poslanci so se kot v zboru drli: »Podlež, podlež, podlež!« Celjski poslanec Pommer mu je v obraz kričal, da je »morilec parlamentarizma«. Del poslancev je razbijal z miznimi pokrovi, spet drugi so bili opremljeni z inštrumenti. Ko je v zbornico vstopil ministrski predsednik grof Badeni, se je dvorana zatresla od huronskega vpitja. Poslanci opozicije so ga obsipali z najrazličnejšimi psovkami, v stilu: »To je komandant policije!« Predsednik Abrahamowicz jo je kmalu odkuril iz dvorane, ko pa se je vrnil, so poslanci začeli vanj metati knjige in druge predmete ter ga obkladati z najrazličnejšimi psovkami. Poslanec dr. Pfersche mu je zaklical: »vi stari armenski pes«. Dr. Jarosiewicz pa je pribil: »Oskrunili ste idejo slovanstva, vi zatiralec vseh narodov!« Predsedniku ni preostalo drugega, kot da je za dvajset minut prekinil sejo. Na poti v predsedniško sobo so k njemu pristopali poljski poslanci, mu stiskali roke in ga poljubljali na lica. V tem trenutku pa se je v dvorani pojavil dan prej za tri seje izključeni poslanec Wolf, ki se mu je uspelo pretihotapiti v parlament mimo policije. Opozicija ga je navdušeno pozdravila. Čez nekaj minut so se v dvorani pojavili stražniki in Wolfa, ki se je upiral, s silo izgnali iz dvorane. Nato so ga s policijskim vozom odpeljali v zapor na Deželnem sodišču. 699 Po slabe pol ure se je v dvorani pojavil podpredsednik zbornice dr. Karel Kramař in zaključil sejo. Odioznemu in strašljivemu spektaklu v parlamentu so se pridružili kravali na ulici. »Goste trume študentov in delavcev so obkolile parlament. S silnim vpitjem so nazdra- vljale znane nemškonarodne in socijaldemokratske poslance. Množica je kričala: ‘Dol z 692 SSPAR, XIII. Session, 31. Sitzung, 26. 11. 1897, str. 1819-1824. 693 Schönerer je kmalu po viharnih dogodkih v parlamentu izdal razglednico z naslovom V spomin na mojo parlamentaro dejavnost leta 1897, ki je vsebovala seznam psovk naslovljenih na viteza Abrahamowicza. Prim.: Wladika, Hitlers Vätergeneration, str. 409. 694 Krek, Izbrani spisi, IV . zvezek, str. 8; Binder, Galizien in Wien, str. 357. 695 Wladika, Hitlers Vätergeneration, str. 407. 696 Vaterland, 27. 11. 1897. Morgenblatt; Wladika, Hitlers Vätergeneration, str. 408-409. 697 Mark Twain, Stirring Times in Austria, v: Harper's New Monthly Magazine, 1897, str. 540; citirano po: John W. Mason, The Dissolution of the Austro-Hungarian Empire 1867-1918, London-New York 1997, str. 96-97. 698 Vaterland, 27. 11. 1897. Abendblatt; Wladika, Hitlers Vätergeneration, str. 412-413. 699 Wladika, Hitlers Vätergeneration, str. 414. 161 Badenijem, pereat lex Falkenhayn!’ Z eno besedo: ulica je bila pokonci!« 700 Na Dunaju je bilo ozračje tako naelektreno, da je morala posredovati vojska. Huzarji so s sabljami razgnali več tisočglavo množico demonstrantov pred Deželnim sodiščem, kjer je bil zaprt Karl Herman W olf. 701 Tudi v Gradcu je prišlo do krvavih nemirov. Ob novici, da je cesar Franc Jožef odgodil parlament in sprejel Badenijev odstop (28. novembra), pa so v Pragi izbruhnile množične demonstracije zoper Nemce in Jude, zaradi katerih so morali v glavnem mestu Češke razglasiti obsedno stanje. 702 Absolutizem birokratskih ministrov Dne 1. decembra 1897 je cesar krmilo razmajane avstrijske barke zaupal prejšnjemu naučnemu ministru baronu Paulu Gautschu, ki pa mu s svojim »uradniškim« kabinetom ni uspelo pomiriti nemške opozicije. Nemška napredna stranka, Nemška ljudska stran- ka, ustavoverna veleposest in krščanski socialci so namreč ob nastopu vlade sklenili t. i. »nemško vzajemno jamstvo« (Deutsche Gemeinbürgschaft), nekakšno namensko zvezo za zavarovanje »nemškega posestnega stanja«, ki je od Gautscha zahtevala takojšnjo ukinitev jezikovnih naredb in Lex Falkenhayn. 703 V takšnih razmerah novi ministrski predsednik sploh ni sklical državnega zbora, ampak je nujne naloge izvajal s pomočjo § 14 temeljnega zakona o državnem zastopu. 704 Z njim je »storil vse, kar je bilo neobhodno potrebno, da je državni stroj redno nadaljeval svoje škripajoče življenje.« 705 S pomočjo zasilne uredbe je začasno podaljšal tudi nagodbene zakone z Ogrsko (veljali naj bi do 1. maja 1898). Da bi pomiril napete nacionalne razmere v državi, je Gautsch 4. marca 1898 revidiral Badenijeve jezikovne naredbe za Češko in Moravsko. Z Gautschevimi naredbami je bila Češka glede rabe jezika spet razdeljena v češka, nemška in dvojezična območja, toda ko- rekcija ni zadovoljila nobene od nasprotujočih si strani. 706 Že dan po razglasitvi jezikovnih naredb je cesar sprejel Gautschevo demisijo, 7. marca 1898 pa je za novega ministrskega predsednika imenoval grofa Franza Thuna-Hohensteina. Grof Thun je za svojo »koncentracijsko vlado« poskušal dobiti podporo zmernih konservativnih strank. Mladočeški klub je poskušal pridobiti z imenovanjem Josefa Kajzla za finančnega ministra, Poljski klub z imenovanjem viteza Adama Jędrzejowicza za galicijskega ministra, Klub ustavoverne veleposesti z imenovanjem Josefa Mario Ba- ernreitherja za trgovinskega ministra, Klub katoliške ljudske stranke pa z imenovanjem Michaela von Kasta za poljedelskega ministra. Da bi pomiril nemško opozicijo, je obljubil, da bo »odstranil« med Nemci osovraženega predsednika poslanske zbornice Dawida Abrahamowicza in razveljavil Lex Falkenhayn. 707 700 Šuklje, Iz mojih spominov, II., str. 69. 701 Wladika, Hitlers Vätergeneration, str. 417. 702 Urban, Die Tschechische Gesellschaft, str. 681. 703 Harrington-Müller, Der Fortschrittsklub, str. 47-48. 704 Rumpler, Parlament und Regierung, str. 844-845. 705 Krek, Izbrani spisi, IV . zvezek, str. 9. 706 Urban, Die tschechische Gessellschaft, str. 687. 707 Rumpler, Parlament und Regierung, str. 846. 162 Toda Thunov poskus, da bi umiril razgrete strasti, ni prinesel želenega uspeha. Že na prvi seji ponovno sklicanega državnega zbora 21. marca 1898 se je pokazalo, da večina nemških strank (povezanih v »nemško vzajemno jamstvo«) nove vlade ne podpira. V veliki razpravi o ureditvi jezikovnih razmer v državi (med 23. in 30. marcem 1898) se je Thun lahko prepričal, da nemška opozicija ne bo pristala na podaljšanje nagodbe z Ogrsko po parlamentarni poti, dokler vlada ne bo izpolnila njenih zahtev: ukinitev jezikovnih naredb in Lex Falkenhayn. Nemške odločnosti ni omajala niti Thunova napoved v parla- mentu (27. aprila 1898), da bo vlada poskušala jezikovne razmere v državi urediti v obliki posebnega zakona. Zato je ministrski predsednik 24. julija 1898 zaključil državni zbor in s pomočjo § 14 izdal 21 nujnih zakonov, med njimi tudi finančni zakon za leto 1899. 708 Ko se je 26. septembra 1898 državni zbor zbral na jesenskem zasedanju, so nemške stranke nadaljevale z obstrukcijo. »Ves ta čas je bil dunajski parlament podoben veliki norišnici; le tu pa tam so bila ‘lucida intervalla’ , jasni trenutki, v kateri se je zbornica domislila, da je tu radi zakonodaje in stvarnega reda. Ves drug čas se je tratil s čitanjem neskončno dolgih interpelacij, z nujnimi predlogi brez vsake pomembnosti, z neštetimi imenskimi glasovanji itd.« 709 Zaradi Thunove nepripravljenosti na popuščanje Nemcem, je 3. oktobra 1898 odstopil trgovinski minister Josef Maria Baernreither. V ministrskem fotelju ga je zamenjal vodja Katoliške ljudske stranke baron Josef Di Pauli. Po odstopu Baernreitherja je bil zrušen še zadnji most med vlado in nemško opozicijo, zaradi česar so stranke »nemškega vzajemnega jamstva« do skrajnosti zaostrile svoj boj zoper vlado. Zaradi množice ministrskih obtožb in nujnih predlogov poslanska zbornica ni prišla do obravnave predlogov, ki so bili na dnevnem redu zasedanj. Ker so se tudi v vrstah vla- dne koalicije začele pojavljati razpoke, je 1. februarja 1899 Thun do nadaljnjega odgodil državni zbor in polnih osem mesecev vladal s pomočjo § 14. 710 S zasilnimi odredbami je poskušal »vsaj provizorično urediti razmere z ogrskimi nagodbeniki.« 711 Maja 1899 se je z ogrsko stranjo dogovoril za začasno podaljšanje stare nagodbe. Provizorij naj bi veljal do leta 1907. V kolikor se obe strani ne bi dogovorili o novi pogodbi do leta 1903, bi Ogrska dobila carinsko samostojnost. 712 Thunovo zlorabljanje § 14 pa je bilo dvorezen meč. Kmalu se je pokazalo, kako prav je imel minister Josef Kajzl, ko je dejal: »Parlament ni le ovira, ampak tudi mogočna podpora vladi. Na dolgi rok si vlade brez parlamenta, brez parlamentarne kontrole in brez sodelovanja ljudskega predstavništva ni mogoče zamisliti.« 713 Položaj vlade se je iz meseca v mesec slabšal. Thun je počasi izgubljal podporo koalicijskih strank, ki so na začetku septembra 1899 predlagale oblikovanje parlamentarne vlade desnice. 714 Na koncu pa je Thun s svojo »Nemcem sovražno politiko« izgubil tudi podporo dvora, ki se je iz 708 Rumpler, Parlamnent und Regierung, str. 848. 709 Šuklje, Iz mojih spominov, II., str. 70. 710 Kolmer, Parlament und Verfassung, VII., str. 219; Skottsberg, Der österreichische Parlamentarismus, str. 94. 711 Šuklje, Iz mojih spominov, II., str. 77-78. 712 Johann Christoph Allmayer-Beck, Ministerpräsident Baron Beck. Ein Staatsmann des alten Österreich, Wien 1956, str. 163. 713 Skottsberg, Der österreichische Parlamentarismus, str. 95. 714 Kolmer, Parlament und Verfassung, VII., str. 240; Skottsberg, Der österreichische Parlamentarismus, str. 95. 163 zunanjepolitičnih razlogov (zavezništvo z nemškim rajhom) moral odločiti za opustitev »proslovanskega« kursa. 715 Septembra 1899 je cesar razmišljal o oblikovanju nove koalicijske vlade pod vodstvom katoliškega konservativca kneza Alfreda Liechtensteina. 716 Pred oblikovanjem nove vlade so sklicali sporazumsko konferenco velikih strank, na kateri naj bi se dogovorili o rešitvi jezikovnega vprašanja. Toda poskus sporazuma je propadel. Dne 23. septembra 1899 je Thun cesarju ponudil demisijo, ki jo je Franc Jožef čez nekaj dni tudi sprejel. Dne 2. oktobra 1899 je cesar oblikovanje nove vlade zaupal nekdanjemu štajerskemu namestniku grofu Manfredu Clary-Aldringenu. Že dejstvo, da je cesar Claryja imenoval zgolj za »vodjo kabineta« in ne za ministrskega predsednika, je nakazovalo, da bo njegova vlada začasna. Njena glavna naloga naj bi bila ukinitev jezikovnih naredb. Z njo naj bi vlada pomirila nemške opozicijske stranke in ustvarila potrebne pogoje za oblikovanje nove »parlamentarne vlade«, ki bi se opirala na dotlej opozicijske nemške stranke. Svojo glavno nalogo je Clary izpolnil že 14. oktobra 1899, ko je vlada s pomočjo § 14 ukinila osovražene jezikovne naredbe. (Dva dni kasneje je pravosodni minister vitez Eduard Kindinger izdal poseben odlok, s katerim je pri sodiščih kot notranji uradovalni jezik spet uzakonjal zgolj nemščino). 717 Uresničenje druge naloge, pridobitev večinske podpore nemških strank, pa je vladi popolnoma spodletela. »Nemci so seveda smatrali preklic jezikovnih odredb za višek politične zmage in so takoj opustili obstrukcijo. Ko pa so Čehi videli, da se na drug način v Avstriji nič ne doseže kakor s škandali in proti- državnimi čini, so sklenili, da bodo tudi oni obstruirali.« 718 Ko se je 18. oktobra 1899 državni zbor zbral na jesenskem zasedanju, so Čehi takoj začeli z obstrukcijo. Vlada si je zaman prizadevala poslance prepričati, naj začnejo razpravo o proračunu, rekrutnem kontigentu in nagodbenem provizoriju. Clary, ki je ob nastopu obljubil, da vlada ne bo zlorabljala § 14, se je znašel v brezizhodnem položaju. Na čelu vlade se je obdržal le do 21. decembra 1899. Da bi omogočil oblikovanje definitivne vlade, je cesar 21. decembra 1899 imenoval za »vodjo« novega kabineta nekdanjega Claryjevega železniškega ministra Witteka. Nepo- sredno po imenovanju je Wittek odgodil zasedanje državnega zbora, potem pa s pomočjo § 14 razglasil proračun in ostale zakone. (Takoj zatem se je odpravil v Budimpešto, da bi se glede podaljšanja nagodbe sporazumel s predstavniki ogrske vlade). Po vrnitvi je na- povedal sklic nove sporazumske konference čeških in nemških politikov. 719 Z njo je želel olajšati pot do oblikovanja stabilne »parlamentarne vlade«, ki naj bi jo sestavil najbolj nadarjeni uradnik, »kar jih je takrat zmogla avstrijska država«, 720 Ernest von Koerber. 715 Rumpler, Parlament und Regierung, str. 850. 716 Kolmer, Parlament und Verfassung, VII., str. 338. 717 Rumpler, Parlament und Regierung, str. 851-852. 718 Šuklje, Iz mojih spominov, II., str. 84; prim. tudi Krek, Izbrani spisi, IV . zvezek, str. 10. 719 Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 740-741. 720 Šuklje, Iz mojih spominov, II., str. 86. 164 Pax Koerberiana Koerber, ki je kmalu po nastopu (18. januarja 1900) sondiral možnost oblikovanja parlamentarne vlade, ki bi se opirala na Čehe in nemške stranke, je moral kmalu ugoto- viti, da svojega cilja ne bo uspel uresničiti. (Še zlasti potem, ko je propadla sporazumska konferenca glede ureditve jezikovnega vprašanja na Češkem, ki jo je sklical 5. februarja 1900). Čehi so nasprotovali sodelovanju s strankami nemške levice, stranke nemške levice (Nemška ljudska stranka, ustavoverna veleposest) pa so se bale, da bi jih v nemški javnosti napadli zaradi oportunizma. 721 Zato je bila Koerberjeva vlada izrazito uradni- ška, vlada, ki ni »pripada(la) nobeni stranki«. 722 Odločitev za oblikovanje uradniškega, nadstrankarskega ministrstva je v nastopnem govoru v parlamentu (22. februarja 1900) Koerber pojasnil z besedami: »V elike strankarske skupine te visoke zbornice so v glavnem nacionalne; vlada, ki bi se oprla na eno izmed njih, bi naletela na nezaupanje drugih.« 723 V Koerberjevi vladi so prevladovali visoki uradniki, ki niso imeli neposrednih pove- zav s strankami. Grof Zeno Welsersheimb je vodil ministrstvo za deželno brambo, vitez Heinrich Wittek železniško ministrstvo, vitez Eugen Böhm-Bawerk finančno ministrstvo, Alois von Spens-Booden pravosodno ministrstvo, vitez Wilhelm Hartel ministrstvo za uk in bogočastje, Guido von Call-Rosenberg trgovinsko ministrstvo, Karl Giovanelli poljedelsko ministrstvo, sekcijski šef vitez Antonín Rezek in dvorni svetnik Leonhard Piętak pa sta neuaradno fungirala kot češki oz. poljski minister rojak. 724 Ambiciozni in delavni Koerber, ki je v nastopnem govoru priznal pomembnost rešitve jezikovnega vprašanja, je želel državni zbor pripraviti h konstruktivnemu delu z vrsto projektov, ki naj bi pospešili gospodarski razvoj države. Toda napovedani velikopotezni gospodarski načrti, ki naj bi vsem narodom prinesli kulturni razvoj in blaginjo, so že kmalu nasedli na čereh češke obstrukcije. Med razpravo o vladnem programu je mlado- češki poslanec dr. Adolf Stránský (1. marca 1900) jasno poudaril, da Čehi ne bodo opustili svojega državnopravnega programa v zameno za nekakšne gospodarske koncesije. Zaradi odpora v Poljskem klubu in Katoliški ljudski stranki so Čehi v svoji obstrukciji vendarle nekoliko popustili. Marca 1900 so dovolili sprejem obrambnega in rekrutnega zakona. 725 Takoj zatem pa so spet nadaljevali z obstrukcijo in zahtevali ureditev jezikovnih razmer na Češkem in Moravskem. Avtoriteta vlade je hitro upadala in že po mesecu dni je Koerber moral odgoditi zasedanje. Ko je 8. maja 1900 v ponovno sklicanem državnem zboru predložil osnutek zakona o ureditvi jezikovnih razmer na Češkem in Moravskem, so Čehi zopet obnovili obstrukcijo. 726 Koerberju ni preostalo drugega, da je (8. junija 1900) zaključil zasedanje. 721 Skottsberg, Der österreichische Parlamentarismus, str. 100-101. 722 Ibidem. 723 Kolmer, Parlament und Verfassung, VIII., str. 17; Skottsberg, Der österreichische Parlamentarismus, str. 101. 724 Rumpler, Parlament und Regierung, str. 857-859. 725 Ibidem. 726 Alfred Ableitinger, Ernest von Koerber und das Verfassungsproblem im Jahre 1900. Österreichische Nationalitäten- und Innenpolitik zwischen Konstitutionalismus, Parlamentarismus und oktroyirtem allgemeinen Wahlrecht, Wien-Köln-Graz 1973, str. 122; Rumpler, Parlament und Regierungen, str. 861. 165 Poleti 1900 je ministrski predsednik izdelal kompleksen načrt ustavne reforme, ki naj bi s pomočjo demokratizacije volilnega sistema, reforme poslovnika in z ureditvijo jezikovnih razmer v celi Cislajtaniji privedla do oblikovanja »vsedržavne stranke« (gesamtstaatliche Partei), stabilne parlamentarne koalicije, ki bi si prizadevala za vsesplošno modernizacijo države. 727 Koerber je nameraval ustavne spremembe uveljavitvi s pomočjo oktroia, kar pa cesar ni bil pripravljen storiti. 728 Dne 7. septembra je cesarski patent predčasno razpustil državni zbor in za december 1900 razpisal nove volitve. Ker pa do konca decembra pov- sod še niso izvedli ljudskega štetja za leto 1900, so volitve podaljšali do 18. januarja 1901. Novi državni zbor, ki se je sestal 31. januarja 1901, je imel bistveno bolj pisano podobo kot prejšnji. Najmočnejša nemška stranka v državnem zboru je bila še naprej Nemška ljudska stranka, ki je na volitvah dobila 48 mandatov. Klub Nemške napredne stranke je štel 32 poslancev, med njimi tudi nekaj poslancev nekdanjega Svobodnega nemškega združenja, ki se je pred volitvami razpustilo. Klub centra, ki se mu je po volitvah pridružila Nemška katoliška ljudska stranka, je štel 29 poslancev, 729 krščansko socialno združenje 25 in ustavoverna veleposest 30 poslancev. 730 V olitve 1901 so močno okrepile Schönererjevo Vsenemško združenje (Alldeutsche Vereinigung), ki je štelo celih 21 (in od novembra 1901 22) poslancev. 731 Glavne parlamentarne skupine 1901 Parlamentarni klub Število poslancev Nemška ljudska stranka 48 Klub nemške napredne stranke 32 Ustavoverna veleposest 30 Vsenemško združenje 21 Krščanski socialci 26 Klub centra 30 Poljski klub 61 Poljska krščanska ljudska stranka 4 Poljska ljudska stranka 3 Mladočeški klub 53 727 Prim.: Ableitinger, Ernest von Koerber und das Verfassungsproblem, str. 176-213; Fredrik Lindström, Ernest von Koerber and the Austrian State idea: A Reinterpretation of the Koerber Plan (1900-1904), v: Austrian History Y earbook, Vol. XXXV , 2004, str. 151-152. 728 Rumpler, Parlament und Regierungen, str. 863. 729 Malli, Die steirischen Abgeordneten, str. 34. 730 Harrington-Müller, Der Fortschrittsklub, str. 49; Binder, Galizien in Wien, str. 379. 731 Načelna in osebna nasprotja med »vitezom Georgom« (Schönererjem) in vzpenjajočo se zvezdo na nemško nacionalnem nebu Karlom Hermanom Wollfom so na začetku leta 1902 privedla do razkola v Vsenemškem združenju. Ko se je leta 1901 izvedelo, da je Wolf na predvolilnih zborovanjih zapeljal hčerko svojega strankarskega tovariša poslanca Tschana, je Schönerer iniciral gonjo proti nevarnemu tekmecu. Wolf je novembra 1901 odložil svoj mandat, po zmagi na ponovljenih volitvah leta 1902 pa se ni želel pridružiti matičnemu klubu. Junija 1903 je Wolf okoli sebe zbral pol ducata poslancev in ustanovil Freie Verband Alldeutscher Abgeordneter. Julija 1904 je Schönerer razpustil Alldeutsche Vereinigung. Del nekdanjih vsenemških poslancev se je pridružil leta 1905 ustanovljeni Nemški agrarni stranki, dva pa sta se na začetku leta 1905 pridružila Wolfovi skupini, ki je tako štela osem poslancev. 166 Parlamentarni klub Število poslancev Češki fevdalci 19 Slovanski center 21 Hrvaško-slovenski klub 16 Italijanski klub 18 Rutenski klub 5 Romunski klub 5 Socialdemokrati 10 Divjaki 19 Pri Čehih je bil še vedno najštevilnejši Mladočeški klub, ki je štel 53 sedežev, toda prvič so se v državnem zboru pojavile tudi druge češke politične skupine. Izven češkega kluba je ostalo pet čeških agrarcev in štirje narodni socialisti. Fevdalni veleposestniki s Češke, ki so prej podpirali Češki klub, so šteli skupaj 19 članov. 732 V državnem zboru sta sedela tudi 2 pripadnika češke Katoliške narodne stranke, ki se je oblikovala na Moravskem. 733 Poljski klub na čelu z Jaworskim, ki je na začetku novega zasedanja štel 61 poslancev, je bil posamično najmočnejši klub v parlamentu. 734 Nekaj poljskih poslancev se ni pridružilo nobenemu klubu, šest jih je vstopilo v Slovanski center, štirje pa so aprila 1901 oblikovali Klub poljske krščanske ljudske stranke. Toda že junija 1901 je omenjena četverica vsto- pila v Poljski klub, ki je pred tem nekoliko »liberaliziral« svoje statute. (Sprememba je dopuščala frakcijam znotraj kluba, da se pri posameznih vprašanjih odločajo po svoje). Slovenski poslanci, ki so bili v letih 1897-1900 v klubu Slovanske krščanske narodne zveze, zaradi ideoloških razlik niso več mogli oblikovati enotnega kluba. Devet slovenskih katoliških poslancev je vstopilo v Slovanski centrum, ki je štel 21 poslancev. 735 Šest slo- venskih liberalnih poslancev pa se je z desetimi hrvaškimi in srbskimi poslanci združilo v Hrvaško-slovenski klub z Ivčevićem na čelu. 736 Po odprtju novega parlamenta (31. januarja 1901) je Koerberju končno uspelo stranke pridobiti za svojo velikopotezno politiko gospodarske modernizacije monarhije. »Hotel je investirati ogromne vsote v velika narodnogospodarska podjetja, da bi na ta način zadušil obstrukcijo in državne poslance napotil k mirnemu skupnemu delu. Vrgel je med nje dvoje velikih projektov: krajšo železniško zvezo med Češko in Jadranom preko T ur in Bohinjskih planin…, z druge strani pa zgradbo velikih rečnih kanalov, s katerimi naj se zveže Dunava z Odro ter Vltava z Labo; poleg tega še zveza oderskega kanala z Vislo.« 737 Koerberjeva »komercializacija politike« je kmalu prinesla uspehe. Poslanci vseh na- rodnih strank so »hlastno planili po tem bogatem plenu.« 738 Mladočeška obstrukcija je 732 Harrington-Müller, Der Fortschrittsklub, str. 49; Binder, Galizien in Wien, str. 379. 733 Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 717. 734 Binder, Galizien in Wien, str. 379-380. 735 Janko Pleterski, Dr. Ivan Šušteršič 1863-1925. Pot prvaka slovenskega političnega katolicizma, Ljubljana 1998, str. 111; Andrej Rahten, Slovenska ljudska stranka v dunajskem parlamentu. Slovenska parlamentarna politika v habsburški monarhiji 1897-1914, Celje 2001, str. 43. 736 Pleterski, Dr. Ivan Šušteršič, str. 112; Binder, Galizien in Wien, str. 379. 737 Šuklje, Iz mojih spominov, II., str. 115. 738 Ibidem. 167 prenehala in državni zbor je začel spet normalno funkcionirati. Po velikonočnih poči- tnicah je začel delovati v visokem ritmu. »Zakoni so kar frčali iz poslanske v gosposko zbornico in odtod v državno tiskarno.« 739 Na začetku junija 1901 je državni zbor po dolgih petih letih spet sprejel proračun, ki mu je bil predlagan. Tudi v naslednjem letu (23. maja 1902) je poslanska zbornica potrdila finančne zakone. 740 »Po drugi strani je bil s pogajanji dosežen dokončen sporazum z Ogrsko.« 741 Na Silvestrovo 1902 sta Koerber in ogrski ministrski predsednik Széll podpisala nove carinske tarife, ki so potrjevale carinsko zvezo obeh državnih polovic. 742 Ti uspehi so pri mnogih vzbujali optimizem. Tako je tirolski poslanec Karl Grabmayr ugotavljal: »Naša stara Avstrija je spet enkrat z uspehom premagala težko preizkušnjo, pred katero se je znašla njena neuničljiva moč. Po dolgih letih strašne krize spet dihamo, spet smo vedrega duha in si govorimo, da so ptice nesreče prezgodaj kričale, ko so nam z zlobnim veseljem in veliko predrznostjo napovedovale padec in celo razbitje slavne habsburške monarhije…« 743 Toda Koerberjeva »metoda tržnice«, politika »izravnave interesov«, se je kmalu izpela. »Uspehi« vlade so bili namreč plod zaprtih pogajanj in dajanja najrazličnejših koncesij, kar je – z Redlichovimi besedami – pomenilo »globoko degradacijo parlamentarnega ljudska zastopstva Avstrije«. 744 Povedano z besedami socialdemokratskega poslanca El- lenbogna: »Z majhnimi darilci – eden dobi kako lokalno železnico, drugi Leopoldov red ali kaj takega – se za silo drži ta pokajoča in zibajoča se stavba pokoncu… Sedanja vlada se v bistvu nič ne loči od prejšnjih vlad, posebej še ne od vlade grofa Taaffeja… Danes živimo prav tako iz dneva v dan kakor smo tedaj.« 745 Zlasti v zadnjem obdobju Koerberjeve vlade je bil parlament skoraj brez pomena. 746 Državo je vse bolj vodilo vedno bolj skorumpirano uradništvo, medtem pa vlada ni po- kazala pravega interesa, da bi preprečila vedno hujšo »socialistično in nacionalistično demagogijo.« 747 Septembra 1902 je mladočeški klub spet zapretil z obstrukcijo, ob koncu leta 1902 (v času nagodbenih pogajanj z ogrsko vlado) pa je v parlamentarnem kolesju spet začelo močneje škripati. Po neuspešnem poskusu, da bi s pogajanji med Nemci in Čehi rešil jezikovno vprašanje na Češkem (oktober 1902 – januar 1903), se je v parlament spet vrnila češka obstrukcija. (Sporazuma z Ogrsko Koerberju ni uspelo spraviti pod streho po parlamentarni poti). 748 Na začetku julija 1903 je Koerber cesarju ponudil odstop, ki pa ga Franc Jožef ni sprejel. Cesarjeva zaupnica Koerberju je globoko vznemirila desnico, ki je upala, da jo bo vladar poklical na pomoč. Čehi so zaostrili obstrukcijo. Od 19. junija 1903 do 26. januarja 1905 državni zbor sploh ni uspel priti do obravnave predlogov, ki so bili na dnevnem redu zasedanja. Čehi so za prenehanje obstrukcije 739 Slovenec, 12. 6. 1901. 740 Rumpler, Parlament und Regierung, str. 866. 741 Bled, Franc Jožef, str. 534. 742 Rumpler, Eine Chance für Mitteleuropa, str. 519; Rumpler, Parlament und Regierungen, str. 867-868. 743 Bled, Franc Jožef, str. 534. 744 Beller, Franz Joseph, str. 139. 745 Melik, Slovenci v državnem zboru, str. 582. 746 Richard Charmatz, Österreichs innere Geschichte von 1848 bis 1909, Paderborn 2012. 747 Beller, Franz Joseph, str. 139. 748 Harrington-Müller, Der Fortschrittsklub, str. 79. 168 zahtevali ustanovitev druge češke univerze v Brnu ali uvedbo češčine kot notranjega uradovalnega jezika na Češkem. Ko so se 15. marca 1904 češki obstrukciji pridružili še poslanci Slovanske zveze, je državni zbor postal prizorišče besnih spopadov in obstruk- cijskih manevrov, ki jim je vlada poskušala parirati s prelaganjem zasedanja državnega zbora in z vladanjem s pomočjo zloglasne »štirinajstice« (§ 14). 749 »Körberjeva vlada se je čimdalje bolj majala; zastonj se je oklepal njen šef zlasti Poljakov, zastonj je preosnoval kabinet, v kateri je na mesto odstopivšega izbornega finančnega ministra Böhm-Bawerka bil pozvan nerodni Mansuet Kosel, – naposled se je celo sprevrgel z nemškimi levičarji, zlasti radi italijanske fakultete v Inomostu in ondotnih izgredov – vse je odpadlo od njega, vse bilo nezadovoljno in razburjeno.« 750 Ob jesenskem odprtju parlamenta (17. novembra 1904) je Koerber poskušal poslance še zadnjič prepričati, naj sodelujejo pri uresničevanju njegovega velikopoteznega gospodarskega programa, pri upravni reformi in reformi invalidskega ter starostnega zavarovanja. T oda poslanci se niso bili več pripravljeni iti Koerberjeve igre. Poleg Čehov, ki so v Koerberju videli edino oviro za normalno delo parlamenta, so zoper vlado najostreje nastopili nemški poslanci, ki so odločno nasprotovali odprtju italijanske pravne fakultete v Innsbrucku (3. novembra 1904). Tirolski poslanec dr. Eduard Erler je na seji 17. novembra 1904 izjavil: »Od ministrske klopi se širijo miazme, ki so okužile to zbornico; če očistimo zrak bo mogoče parlament enkrat spet ozdravel!« 751 Ko so Koerberja decembra v proračunskem odboru na cedilu pustili tudi fevdalni veleposestniki, je 28. decembra 1904 cesarju ponudil svoj odstop (ne pa tudi odstop celotne vlade), ki ga je Franc Jožef sprejel zadnjega decembra 1904. 752 Druga Gautscheva vlada Baron Paul Gautsch, ki je že v času svojega prvega kratkega predsedovanja vladi (1897/98) po cesarjevem navodilu poskušal nadaljevati s politiko svojega predhodnika (s »politiko Badenija brez Badenija«), naj bi tudi v drugo nadaljeval s Koerberjevim kursom, vendar brez Koerberjeve impulzivnosti in radikalnosti. 753 V skladu s tem je ob nastopu obdržal vse stare »Koerberjeve ministre«. Vlado je dopolnil le z dvema novima članoma: grofu Arthurju Bylandt-Rheidtu je zaupal notranje in sekcijskemu šefu dr. Franzu Kleinu pravosodno ministrstvo. 754 Ko je 24. januarja 1905 Gautsch v poslanski zbornici predstavil dokaj brezbarven vladni program (predpogoj za odstranitev permanentne notranjepolitične krize videl v dosegi sporazuma med Nemci in Čehi), ga je poslanska zbornica začuda sprejela z razumeva- njem in celo odobravanjem. Pod vtisom novic iz Rusije, kjer se je s »krvavo nedeljo« v St. Petersburgu (22. januarja 1905) začela revolucija, so tudi poslanci radikalnih političnih 749 Rumpler, Parlament und Regierung, str. 870; Höbelt, Parteien und Fraktionen, str. 968; Šuklje, Iz mojih spominov, II., str. 130-131. 750 Šuklje, Iz mojih spominov, II., str. 132. 751 Rumpler, Parlament und Regierung, str. 871. 752 Rumpler, Parlament und Regierung, str. 872. 753 Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 756. 754 Rumpler, Parlament und Regierung, str. 872. 169 skupin hitro »pozabili« na obstrukcijo in bili pripravljeni na konstruktivno delo. Poslanska zbornica je tako že 23. februarja 1905 sprejela predlog rekrutnega kontigenta in ga poslala v obravnavo gosposki zbornici. 755 Opogumljen s pozitivnim vzdušjem v državnem zboru se je Gautsch septembra 1905 odločil za nekaj sprememb v vladi, ki jo je bil nasledil od Koerberja. Ministra za deželno brambo grofa Zena W elsersheimba je zamenjal s Franzom von Schöinachom, železniškega ministra Witteka pa s sekcijskim šefom Ludwigom Wrbo. Z zamenjavo naučnega ministra dr. Wilhelma Hartela z Richardom Bienerthom in poljedelskega ministra Friedricha von Calla z grofom Leopoldom Auerspergom je vlada okrepila svoje kompetence, hkrati pa pridobila zaupanje v parlamentu. 756 Rekonstrukcija vlade, ki je pomenila koncesijo Čehom, naj bi bila korak k oblikovanju parlamentarnega ministrstva. 757 Toda pozitivno vzdušje se je začelo kmalu slabšati. Poskus vlade, da bi dosegla spora- zum med Čehi in Nemci, je prinesel rezultate zgolj na Moravskem. Konec novembra 1905 je bil s štirimi deželnimi zakoni uzakonjen »moravski sporazum«, ki je omilil nacionalni spopad na Moravskem. 758 Poskus sporazuma na Češkem pa žal ni bil kronan z uspehom. Zaradi notranjepolitične krize na Ogrskem je poleti 1905 postalo nadvse aktualno vprašanje uvedbe splošne volilne pravice. Ko so na seji kronskega sveta 22. avgusta 1905 v Ischlu razpravljali o tem, da bi krizo na Ogrskem končali z uvedbo splošne volilne pravice (z demokratizacijo volilnega sistema bi namreč zadali hud udarec opozicijski Stranki neodvisnosti), je Gautsch tej ideji nasprotoval. Novica o Gautschevem stališču je sprožila množično gibanje socialdemokracije za uvedbo splošne volilne pravice v Avstriji. Ob jesenskem odprtju državnega zbora (26. septembra 1905) je kar sedem poslanskih skupin vložilo predloge z zahtevo demokratizaciji volilnega sistema, ki ji je Gautsch še vedno nasprotoval. Največ glasov je dobil predlog nemškega klerikalnega poslanca dr. Ebenhocha, ki je predlagal, naj vlada pri pripravi reforme upošteva nacionalno, kulturno, gospodarsko in socialno različnost Avstrije. 759 Ko se je zaradi kaotičnih razmer na Ogrskem in volilni reformi v Rusiji na začetku novembra 1905 za splošno volilno pravico »ogrel« tudi Franc Jožef, je bil ministrski predsednik Gautsch prisiljen napovedati (28. novembra 1905), da bo vlada pripravila predlog zakona o volilni reformi na podlagi splošne (moške) volilne pravice. Po številnih posvetovanjih s predstavniki najpomembnejših strank je vlada 23. februarja 1906 predlog poslala v poslanske klopi. V osnutku je upoštevala del zahtev Poljakov, in sicer tako, da je za zaščito poljske manjšine v Vzhodni Galiciji predvidela, da so v volilnih okrajih volili 2 namesto 1 poslanca. T oda 5. marca 1906 je Poljski klub zavrnil Gautschev osnutek zaradi premajhnega števila poljskih mandatov. 755 Ibidem. 756 Rumpler, Parlament und Regierung, str. 873. 757 Höbelt, Kornblume und Kaiseradler, str. 253. 758 Dne 27. 11. 1905 so izšli štirje deželni zakoni: o deželni ustavi, deželnozborskem volilnem redu, o rabi jezikov pri avtonomnih oblasteh in v šolah. Pomemben je bil zlasti nov deželnozborski volilni red, s katerim so uvedli personalni princip. Vse volilce v posameznih občinah so uvrstili v nemški ali češki volilni kataster. S tem so želeli preprečiti nacionalni boj. Prim.: Rumpler, Parlament und Regierung, str. 873-874. 759 Jenks, The Austrian Electoral Reform, str. 33-39. 170 Ker Gautsch ni bil pripravljen sprejeti vseh zahtev Poljskega kluba, je moral (tudi zaradi odpora v gosposki zbornici) 2. maja 1906 demisionirati. 760 Po kratkem intermecu, ko je mesto prvega ministra zasedel nekdanji tržaški namestnik, »rdeči princ« Konrad Hohenlohe–Schillingsfürst (od 2. do 27. maja 1906), je volilno reformo uspelo izpeljati novi vladi ministrskega predsednika barona Maxa Wladimira Becka, svetovalca nadvoj- vode Franca Ferdinanda. Beckov a »permanentna sporazumska konferenca« Novemu ministrskemu predsedniku je uspelo ustvariti parlamentarno vlado, sesta- vljeno iz »izkušenih parlamentarcev in uradnikov«. 761 To je Beck poudaril 7. junija 1906 v poslanski zbornici: »Vlada, porojena iz stiske časa in visoke uvidevnosti velikih strank te zbornice, ni vlada ene stranke, pa tudi ne vlada proti kateri od strank. Predstavlja koncentracijo delovnih moči, dobljeno deloma iz velikih parlamentarnih strank, deloma iz uradniškega stanu. – Glede na udeležbo članov in zaupnikov velikih strank je vlada prepričana, da si sme privzeti častni naslov parlamentarne vlade«. 762 Jedro vladne koalicije so tvorili Mladočehi, Nemška ljudska stranka in Poljski klub, ki so dobili tudi svoja mesta v vladi. »Čehi so bili v njem zastopani po dveh izbornih možeh, dr. Pacáku in enem najboljših narodnih ekonomov, dr. Fořtu, za nemško levico sta bila v vlado poklicana dva nemška nacijonalca, dr. pl. Derschatta in liberski poslanec Prade, poljski minister-krajan je bil…. Dzieduszycki, morda najučenejši in najduhovitejši mož v celi zbornici. Naučno ministrstvo je prevzel nemški liberal dr. Marchet, pravosodje se je izročilo sijajnemu juristu dr. Francu Kleinu, dočim je finance prevzel podpredsednik finančne direkcije v Lvovu pl. Korytowski… Za notranje stvari je bil imenovan malo sposobni baron Bienerth, za poljedelstvo je bil postavljen visok uradnik iz poljedelskega ministrstva, zelo priljubljen v agrarnih krogih, grof Auersperg.« 763 Beckova vlada, ki je bila po svoji sestavi kot nekakšna »mala permanentna spora- zumska konferenca«, 764 je morala čim prej urediti dvoje pomembnih vprašanj: volilno reformo in nagodbo z Ogrsko. Obeh vprašanj, nad »katerimi je bila poginila cela dolga vrsta ministrov od Taaffejeve dobe sem«, 765 se je vlada lotila nadvse preudarno in ju je uspešno razrešila po normalni parlamentarni poti. Volilno reformo je uspela »izpeljati« še pred koncem zakonodajnega obdobja državnega zbora. V poslanski zbornici so jo s 194 proti 63 glasov sprejeli 1. decembra 1906, le pet dni po potrditvi v gosposki zbornici (21. januarja 1907) pa jo je cesar sankcioniral. 766 760 Binder, Galizien in Wien, str. 395; Rumpler, Parlament und Regierung, str. 879. 761 Šuklje, Iz mojih spominov, II., str. 150; Rumpler, Parlament und Regierung, str. 880. 762 Feliks J. Bister: Anton Korošec, državnozborski poslanec na Dunaju: Življenje in delo, 1872-1918, Ljubljana 1992. 763 Šuklje, Iz mojih spominov, II., str. 150. 764 Allmayer-Beck, Ministerpräsident Baron Beck, str. 136. 765 Šuklje, Iz mojih spominov, II., str. 150. 766 Rumpler, Parlament und Regierung, str. 881. 171 Po zaključku zasedanja parlamenta (30. januarja 1907) in razpisu novih volitev je vlada svoje sile usmerila v nagodbena pogajanja z ogrsko vlado. Medtem ko se je v cislajtanskih deželah odvijal volilni boj, je vlada pospešeno nadaljevala naporna pogajanja s predstav- niki Ogrske in se korak za korakom približevala cilju. 767 V olitve, ki so prvič v zgodovini potekale na isti dan (14. maja 1907), so prinesle velikanske premike na notranjepolitičnem zemljevidu Cislajtanije. 768 V 17. junija 1907 odprtem držav- nem zboru so (po pričakovanju) povsem prevladale rdeče in črne barve. 769 V eliki zmagovalci volitev so bili socialdemokrati, ki so osvojili kar 87 mandatov. 770 Le nekoliko slabše so se odrezali (nemški) krščanski socialci, ki so uspeli v 65 volilnih okrajih. (Po fuziji s Katoliško ljudsko stranko je Klub krščanskih socialcev z Luegerjem na čelu štel 96 poslancev in je bil najmočnejši klub v parlamentu). 771 V eliko slabše so se odrezale stare nacionalno-liberalne stranke, ki so bile zasidrane med srednjimi sloji (meščanstvom). Nemška napredna stranka, ki je leta 1901 štela 32 poslancev, je osvojila le še 15 mandatov. 772 Mladočehi so se morali zadovoljiti s 14, Nemška ljudska stranka pa z 32 poslanci. (Ustavoverni veleposestniki so sploh izginili s političnega prizorišča). Nasproti njim so se povsod okrepile »agrarne stranke«. Češki agrarci so osvojili 29, Nemška agrarna stranka 19 in Poljska ljudska stranka 16 mandatov. 773 Pri nenemških narodih so dosegle dobre rezultate katoliške stranke. Klub češke Katoliške narodne stranke je štel 17 poslancev, Klub italijanske ljudske stranke 10 in Slovenski klub, ki je združeval vse slovenske katoliške poslance, 17 članov. Volilna reforma je prinesla tudi nekoliko drugačno razmerje v zastopanosti posame- znih narodov. Ob znižanju deleža nemških in poljskih mandatov so se številčno najbolj okrepili Rusini, ki so bili v novem državnem zboru zastopani s trikrat več poslanci kot v stari kurijalni zbornici. Kar za tretjino se je povečalo tudi število slovenskih poslancev. V državnem zboru se je prvič pojavil samostojni Judovski klub, ki pa je štel le 4 poslance. 774 Glavne parlamentarne skupine 1907 Parlamentarni klub Število poslancev Klub krščanskih socialcev 96 Socialdemokrati (po nacionalnih skupinah) 87 Poljski klub 55 Poljska ljudska stranka 16 Češki klub 25 Češka agrarna stranka 29 Češka katoliška narodna stranka 17 Rutenski klub 30 767 Allmayer-Beck, Ministerpräsident Baron Beck, str. 178-185. 768 Erich Zöllner, Geschichte Österreichs, München 1966, str. 435. 769 Marburger Zeitung, 16. 5. 1907. 770 Harrington-Müller, Der Fortschrittsklub, str. 52-53. 771 Binder, Galizien in Wien, str. 411. 772 Harrington-Müller, Der Fortschrittsklub, str. 52. 773 Binder, Galizien in Wien, str. 411. 774 Ibidem. 172 Parlamentarni klub Število poslancev Slovenski klub 17 Zveza južnih Slovanov 20 Romunski klub 5 Klub italijanske ljudske stranke 10 Klub nemške napredne stranke 15 Nemška ljudska stranka 32 Vsenemško združenje 3 Nemška agrarna stranka 19 Nemško radikalno združenje 13 Judovski klub 4 Ker je bilo v novem 516-članskem parlamentu za aktivno parlamentarno delo (vlaganje nujnih predlogov, interpelacij, ministrskih obtožb itd.) potrebno najmanj 50 podpisnikov, so se kmalu po odprtju državnega zbora začele manjše »sorodne« stranke povezovati v večja združenja. Češke stranke so se povezale v ohlapni Češki klub, ki je štel 84 čeških poslancev. 775 Slovenski klub, ki je štel 17 slovenskih katoliških poslancev, 776 se je na inicia- tivo dr. Ivana Šusteršiča povezal s češko Katoliško narodno stranko in ustanovil ohlapno »parlamentarno komisijo«, ki je štela 33 članov. 777 Sedem slovenskih liberalnih poslancev je skupaj s Hrvati iz Istre in Dalmacije (ter dvema srbskima poslancema) ustanovilo Zvezo južnih Slovanov, ki je štela 20 poslancev. Do povezav je prišlo tudi v »razbitem« nemškem nacionalno-liberalnem taboru. Junija 1907 sta se Nemška agrarna in Nemška ljudska stranka povezali v Nemško nacionalno združenje (Deutschnationale Verband), ki je skupaj štelo 51 poslancev. Le nekoliko več (55) mandatov je štel Poljski klub, sesta- vljen iz različnih političnih frakcij, ki pa so v državnem zboru vendarle nastopale bolj ali manj enotno. 778 Ministrski predsednik Beck, ki je želel doseči potrditev nagodbe z Ogrsko po nor- malni parlamentarni poti, je kmalu po volitvah opustil misel, da bi »delovno večino« v državnem zboru sestavil iz večjih »starih« parlamentarnih strank. Ne le, da so iz volitev izšle kot velike poraženke, ampak so se hkrati bale sodelovati z vlado, da jih na naslednjih volitvah volilci ne bi dodatno kaznovali. Zato je po dokončanju nagodbenih pogajanj z ogrskimi predstavniki na začetku oktobra 1907 začel priprave na rekonstrukcijo svojega ministrstva. Potem ko je 16. oktobra 1907 v poslanske klopi poslal nagodbene zakone, je 9. novembra 1907, ko je bila razprava o nagodbi v odločilnem stadiju, v vlado poklical predstavnike krščanskih socialcev ter nemških in čeških agrarcev. Na ta način je ustvaril nekakšen »multinacionalni koncentracijski kabinet«, ki je lahko računal na dvotretjinsko večino v parlamentu. Za poljedelskega ministra je imenoval katoliškega konservativca 775 Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 788. 776 V klubu so bili kranjski poslanci Šusteršič, Krek, Franc Demšar, Josip Gostinčar, Janko Hočevar, Franc Jaklič, Pogačnik, Povše. Žitnik in Šuklje; štajerski poslanci Ivan Benkovič, Franc Pišek in Ivan Roškar; goriška poslanca Josip Fon in Anton Gregorčič; koroški poslanec Franc Grafenauer. 777 Bister, Anton Korošec, str. 59. 778 V Poljskem klubu so nad konservativnim plemstvom končno prevladali demokrati, ki so se 25. 10. 1907 povezali v Demokratično unijo. Slednja je bila s 30 poslanci najmočnejša stranka v Poljskem klubu. 173 dr. Alfreda Ebenhocha, novo ustvarjeno ministrstvo za javna dela je zaupal krščanskemu socialcu dr. Albertu Geßmannu, funkcijo trgovinskega ministra pa mladočeškemu po- slancu dr. Františku Fiedlerju. Položaja češkega oz. nemškega ministra-rojaka za zasedla češki agrarec Karel Prášek in nemški agrarec Franz Peschka. 779 Vlada, ki je lahko računala z večinsko podporo v parlamentu (v opoziciji so bili le socialdemokrati, Rusini, češke levičarske skupine in nekateri klerikalni disidenti), je z velikimi napori dosegla, da je poslanska zbornica 17. decembra 1907, le nekaj dni pred iztekom nagodbenega provizorija, v tretjem branju sprejela nove nagodbene zakone. 780 V razpravi so tudi poslanci »vladnih« strank svarili pred »popuščanjem Ogrski«, ker pa je bila »Beckova« nagodba »med vsemi nagodbami, ki jih je sklenila naša državna polovica z Ogrsko«, za Cislajtanijo še najbolj ugodna, 781 ni nobena politična skupina poskusila preprečiti sprejema novih zakonov z obstrukcijo. 782 Sprejem nagodbe po parlamentarni poti je bil zagotovo izjemen uspeh. Največ zaslug zanjo je imel ministrski predsednik Beck, ki ga je Franc Jožef na Silvestrovo 1907 »nagra- dil« z najvišjim odlikovanjem monarhije: z velikim križem reda svetega Štefana. 783 To da Beckova »koncentracija sil za pozitivno delo« je imela svoje meje. Čeprav je ministrski predsednik uravnaval svoje korake nadvse previdno, in se je trudil, da ne bi zaigral svojega političnega kapitala, se je moral v letu 1908 spopadati z nezavidljivim notranje- in (od poletja 1908) zunanjepolitičnim položajem. 784 Od konca januarja 1908 je vlado in stranke zaposloval primer innsbruškega profesorja cerkvenega prava Ludwiga Wahrmunda, ki je v predavanju o katoliškem svetovnem na- zoru in svobodni znanosti 18. januarja 1908 v društvu Frei Schule v Innsbrucku vzdignil nepričakovan val ogorčenja in zanetil pravcati kulturni boj. 785 Ne le papeški nuncij Granito Pignatelli di Belmonte, ampak tudi zunanji minister Aehrenthal, nadvojvoda Franc Fer- dinand in krščanski socialci so zahtevali, da Wahrmunda umaknejo iz Innsbrucka. Dne 28. aprila 1908 so konservativci v gosposki zbornici na čelu z grofom Franzom Thunom napovedali celo zavrnitev proračuna, če vlada ne odstrani spornega profesorja. Po kratkem omahovanju je Beck, v strahu, da bi se ob nacionalnem razvnel še kulturni boj, preko naučnega ministra Gustava Marcheta svobodomiselnemu spornemu profesorju predlagal, naj se častno umakne iz Innsbrucka in prevzame mesto profesorja na nemški univerzi v Pragi. 786 Sredi junija je Wahrmund ponudbo sprejel. Vlada mu je s tajno pogodbo zago- tovila letno subvencijo 10.000 K, če bi se za leto ali dve »umaknil« na raziskovalni dopust, v primeru odhoda v pokoj pa naj bi bil deležen 2000 K pokojninskega dodatka letno. 787 779 Höbelt, Kornblume und Kaiseradler, str. 263. 780 Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 790-791. 781 Šuklje, Iz mojih spominov, II., str. 169. Od 1. 1. 1908 naprej je za skupne izdatke predvidevala razmerje 36,4 % proti 63,6 % med Ogrsko in Avstrijo. 782 Prim.: Allmayer-Beck, Ministerpräsident Baron Beck, str. 192-94. 783 Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 791. 784 Ibidem. 785 Sporno Wahrmundovo predavanje so hitro prevedli tudi v slovenščino. Prim.: Ludwig Wahrmund, Katoliško svetovno naziranje in svobodna znanost, Idrija 1908. 786 Bister, Anton Korošec, str. 66; Allmayer-Beck, Ministerpräsident Baron Beck, str. 210-215. 787 Allmayer-Beck, Ministerpräsident Baron Beck, str. 215. 174 Zaradi afere Wahrmund so z ministrskim predsednikom postajali vedno bolj neza- dovoljni krščanski socialci. Konec maja 1908 je padec vlade »preprečilo« zgolj posredo- vanje Franca Ferdinanda. Toda zaradi opaznega zaostrovanja nacionalnih odnosov na različnih območjih monarhije se je že ob koncu poletja vlada znašla v brezizhodnem položaju. Na slabšanje položaja vlade je usodno vplivala eskalacija češkega nacionaliz- ma, ki je bila posledica Beckovega predloga razdelitve Češke na nemški in češki del (v smislu personalnega principa). Pred sklicem češkega deželnega zbora 15. septembra 1908, ki naj bi razpravljal o reformi deželnega reda in deželnozborskega volilnega reda, so se na Češkem vrstili nacionalni ekscesi, ki so sprožili gibanje tudi na drugih nevralgičnih območjih Cislajtanije. (V slovenskih deželah je prišlo do t. i. septembrskih dogodkov, ki so do skrajnosti zaostrili nemško-slovenske odnose). V češkem deželnem zboru je kmalu izbruhnila hrupna nemška obstrukcija, ki je Becku ni uspelo pomiriti. 788 Ko je ministrski predsednik (po pretepu med nemškimi in češkimi poslanci) 15. oktobra 1908 zaključil zasedanje češkega deželnega zbora, 789 so iz vlade izstopili češki ministri, ne dolgo zatem pa so – pod vplivom nadvojvode Franca Ferdinanda – podporo vladi odrekli še krščanski socialci. 790 Dan po demisiji ministrov Ebenchocha in Geßmanna (6. novembra 1908) je moral Beckov kabinet podati ostavko. Za njegov padec je bil najbolj zaslužen nadvojvoda Franc Ferdinand, ki je svojemu nekdanjemu zaupniku zameril volilno reformo, domnev- no popuščanje Ogrski in nasprotovanje Aehrenthalovi in Hötzendorfovi »pustolovski« politiki na Balkanu. 791 V resnici je bil Beck – kot je nekaj dni po demisiji sam zapisal v pismu prijatelju grofu Coudenhovu – žrtev naročenega političnega »zahrbtnega umora«, organiziranega komplota, ki ga je zrežiral prestolonaslednik. 792 Bienerthove vlade Zadnjega »zares zmožnega avstrijskega ministrskega predsednika«, 793 ki je bil ob odhodu deležen tudi številnih pohval, 794 je 15. novembra 1908 na krmilu razmajane av- strijske barke zamenjal dotedanji notranji minister baron Richard Bienerth, po mnenju Josefa Marie Baernreitherja verjetno najšibkejši ministrski predsednik, kar jih je kdajkoli imela Avstrija. 795 Bienerth, ki je v parlamentarizmu videl zgolj »nepotreben balast«, ki 788 Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 794. 789 Allmayer-Beck, Ministerpräsident Baron Beck, str. 240-241. 790 Allmayer-Beck, Ministerpräsident Baron Beck, str. 246-247; Bister, Anton Korošec, str. 69. 791 Že na seji ministrskega sveta 19. 8. 1908 se je Beck odločno izrekel proti aneksiji Bosne in Hercegovine; Zöllner, Geschichte Österreichs, str. 436. 792 Allmayer-Beck, Ministerpräsident Baron Beck, str. 247. 793 Jenks, The Austrian Electoral Reform, str. 199. 794 Slovenec je 9. 11. 1908 zapisal: »Pravičnost zahteva, da priznamo baronu Becku nenavadno spretnost v parlamentarni tehniki, občudovanja vredno potrpežljivost in vstrajnost ter veliko strokovno znanje. Smelo trdimo, da je več storil in dosegel v dveh letih, nego mnogi njegovi predniki. Samo z volivno reformo si je postavil trajen spomenik v avstrijski zgodovini. Pogodba z Ogri je deset let visela v zraku kot Damoklejev meč nad monarhijo ter širila razdor med obema državama. Baron Beck je premagal tudi to težavo ter odvalil skalo s parlamentarnega tira«. 795 Šuklje, Iz mojih spominov, II., str. 202. 175 da ovira tek »sicer dobro delujoče državne mašinerije«, 796 je v nastopnem govoru pred parlamentom sicer napovedal oblikovanje »parlamentarne vlade«, toda zaradi težkega zunanjepolitičnega položaja, ki ga je bila povzročila okupacija Bosne in Hercegovine, 797 se je moral sprva zadovoljiti z oblikovanjem provizoričnega ministrstva (26. novembra 1908), v katerem so večino ministrskih položajev zasedli visoki državni uradniki. 798 Ob izteku leta 1908 so se v zvezi z novo »parlamentarno vlado« pojavljale najrazlič- nejše kombinacije, v katerih se je za kratko znašel tudi Ivan Šusteršič. V upanju, da jih Bienerth ne bi prezrl, so se začele zlasti manjše parlamentarne skupine tesneje povezovati. Na iniciativo ambicioznega Ivana Šusteršiča, ki je že 25. novembra 1908 dosegel združitev Slovenskega kluba in Zveze južnih Slovanov v Narodno zvezo, je 29. januarja 1909 prišlo do združitve Narodne zveze, čeških katoliških narodnjakov in starorusinov v Slovanski centrum, ki je štel 58 poslancev. Na začetku februarja 1909 je ozračje v parlamentu razgrel vladni predlog jezikovnega zakona za Češko in Moravsko, zoper katerega so 3. februarja 1909 odločno nastopili češki narodni socialisti. Ko je ministrski predsednik Bienerth prebral predlog, so ga »pozdravili« s »fuj« klici in različnimi psovkami. Obstrukcionisti so uporabljali otroške troblje, piščalke, zvonce, sirene in raglje, ki so si jih pritrdili na pokrove miz. V zbornični dvorni je nastal takšen hrup, da so si poslanci in gledalci na galerijah zatiskali ušesa. Ko je zaradi nadaljevanja obstrukcije vlada 5. februarja 1909 zaključila zasedanje, je prišlo do manjšega pretepa med poslanci. 799 Le nekaj dni po koncu zasedanja državnega zbora je Bienerth predstavil svojo novo »parlamentarno vlado«, v katero je poklical predstavnike nemških svobodnjaških strank (Nemškega nacionalnega združenja), krščanskih socialcev in Poljskega kluba ter dva predstavnika Staročehov (Albína Bráfa in Jana Žáčeka). 800 Nova »predpustna« vlada, v kateri je sedelo nekaj izrazitih nemških nacionalcev (Viktor von Hochenburger je po- stal pravosodni minister, grof Karl Stürgkh minister za znanost in dr. Gustav Schreiner nemški minister-rojak), 801 je sprožila še močnejšo koncentracijo slovanskih strank. Na iniciativo dr. Ivana Šusteršiča se je 17. februarja 1909 oblikovala Slovanska enota (unija), 802 ki je »pronemško usmerjeni« Bienerthovi vladi (»vladi izkopanih mrličev«) napovedala 796 Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 795. 797 »Baš ko je Bienerth prišel na krmilo, je bila Avstrija zapletena v težko vnanjo krizo. Vodja naše vnanje politike, baron Ärenthal je pripravil starega cesarja Franca Josipa do tega, da je z jasnim prelomom mednarodnega prava anektiral Bosno in Hercegovino. Iz te aneksije, ki je stopila na mesto okupacije, se je šest let kasneje rodila prva svetovna vojna. Že tedaj pa je bila eminentna nevarnost velikega oborože- nega konflikta med evropskimi silami. Vse je bilo razburjeno, razvneto!« − Šuklje, Iz mojih spominov, II., str. 203. 798 Skottsberg, Der österreichische Parlamentarismus, str. 109; Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 795. 799 Brigitte Hamann, Hitlers Wien. Lehrjahre eines Diktators, München-Zürich 1998, str. 179; Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 796-797; Rumpler, Parlament und Regierung, str. 888. 800 Höbelt, Parteien und Fraktionen, str. 980; Binder, Galizien in Wien, str. 423-424. 801 Andrej Rahten, Slovenska ljudska stranka v dunajskem parlamentu. Slovenska parlamentarna politika v habsburški monarhiji 1897-1914, Celje 2001, str. 84. 802 Pristopilo ji je 28 čeških agrarcev, 20 mladočehov, 20 članov Zveze južnih Slovanov, 17 poslancev Sloven- skega kluba, 17 čeških katoliških narodnjakov, 12 čeških radikalcev, 5 starorusinov, štirje člani Moravske ljudske stranke in dva češka realista. Slovanska unija je skupaj štela 123 poslancev in je bila najmočnejša parlamentarna skupina v državnem zboru. 176 najostrejši boj. V opoziciji so bili tudi socialdemokrati in poslanci Rusinskega kluba, tako da je lahko vlada v parlamentu računala z največ 16 glasov večine. 803 Po začetku 19. zasedanja državnega zbora (10. 3. 1909) je (slovanska) opozicija začela »prijemati« vlado zaradi vprašanja izvedbe zemljiške odveze na območju anektirane Bo- sne in Hercegovine. Dr. Ivan Šusteršič je že 11. marca 1909 v državnem zboru stavil nujni predlog »glede ustanovitve bosanske agrarne banke«, v katerem je odločno nasprotoval vladnemu načrtu. S Šusteršičevim nujnim predlogom je slovanska opozicija začela načrten naskok na vlado, ki je bila iz meseca v mesec v težjem položaju. Zaradi italijanske zahteve po ustanovitvi pravne fakultete v Trstu so 22. in 23. junija 1909 v proračunskem odboru začeli z obstrukcijo slovenski poslanci s poslancem Josipom Gostinčarjem na čelu. Tri dni kasneje (26. junija 1909) se je obstrukcija prenesla še v državni zbor. 804 Ministrski predse- dnik Bienerth se tehnični obstrukciji ni želel ukloniti, toda slovenski in češki poslanci so bili nepopustljivi. Josef Redlich je v svojem dnevniku (9. julija 1909) obstrukcijo opisal z besedami: »Že en teden je poslanska zbornica v najbolj nenavadnem položaju: vloženih je 63 nujnih predlogov pod Šusteršičevim vodstvom stoječih slovanskih strank – sebe imenujejo akcijska stranka, ker ohromijo vsako akcijo zbornice – in že nepretrgoma osem dni jih obravnavamo…«. 805 Po neuspešnih pogajanjih med predstavniki vlade, vladnimi strankami in opozicijo je moral Bienerth 10. julija 1909 zaključiti zasedanje in poslance poslati na počitnice. 806 Prvi poskus slovanske opozicije, da bi vrgla barona Bienertha, je propadel, ponesre- čilo pa se je tudi posredovanje članov »vladnega« Poljskega kluba, da bi obstrukcioniste prepričali, naj se odpovedo motenju dela parlamenta. Ko se je 21. oktobra 1909 državni zbor sestal na svojem 20. zasedanju (za podpredsednika državnega zbora so izvolili slovenskega poslanca Josipa Pogačnika), se je zdelo, da bo jesensko zasedanje potekalo v miru. Toda zaradi nemške obstrukcije v češkem deželnem zboru in odločitev nekaterih deželnih zborov v Alpskih deželah, s katerimi so uvedli nemščino kot uradni jezik, so se odnosi že v nekaj dneh zaostrili do skrajnosti. Ko sta 1. novembra 1909 odstopila oba češka ministra Albín Bráf in Jan Žáček, je Slovanska unija zaostrila svoj odnos do vlade. 807 Dne 15. decembra 1909 je v državnem zboru spet izbruhnila obstrukcija, ki so ji s »filibustri« dajali ton češki in slovenski poslanci. Ker vladne stranke niso želele popustiti, so za konec obstrukcije »poskrbeli« kar člani opozicije. Dne 17. decembra 1909 je namreč slovenski poslanec Janez Evangelist Krek državni zbor »presenetil« s predlogom o spremembi poslovnika, ki je (dopolnjen s predlogom mladočeškega voditelja Karla Kramařa) po sprejemu v poslanski (19. decembra 1909) in gosposki zbornici dobil 20. decembra 1909 cesarjevo sankcijo. Upanje, da bo sprememba poslovnika končno omogočila normalno delo parlamenta, je že na začetku spomladi 1910 splavalo po vodi. Ob močni opoziciji socialdemokratov, 803 Rumpler, Parlament und Regierung, str. 888. 804 Slovenec, 28. 6. 1909. 805 Das politische Tagebuch Josef Redlichs 1908-1919, I. Band 1908-1914, Bearbeitet von Fritz Fellner, Wien 1953, str. 20. 806 Ibidem. 807 Podrobneje o tem: Andrej Rahten, Parlamentarni boj Slovenskega kluba proti Bienerthovi vladi leta 1909, v: Zgodovinski časopis, 1996, št. 3, str. 357-367. 177 Čehov in Slovencev, ki so odločno nastopili proti germanizaciji Koroške in nasprotovali vladni balkanski politiki, se je morala vlada otepati z vedno večjo neenotnostjo znotraj koalicije. 808 Poljski klub je od vlade vedno odločneje zahteval začetek izgradnje kanala med Krakowom in Dunajem, Italijani pa ustanovitev italijanske pravne fakultete v Trstu. Krščanski socialci so bili po smrti dr. Karla Luegerja (10. marca 1910) polno »zaposleni« z bojem za njegovo nasledstvo. Najbolj je razmere v državnem zboru zapletla zahteva po ustanovitvi italijanske pravne fakultete v Trstu. Zoper italijansko zahtevo, ki so jo podprli socialdemokrati, Mladočehi, češki realisti (Masaryk) in Nemško nacionalno združenje, 809 so odločno nastopili slovenski in hrvaški poslanci, ki bi bili pripravljeni pristati na italijansko fakulteto le na južnem Tirolskem – pa še to le v primeru, da bi vlada v Ljubljani ustanovila univerzo. Ker sta Masaryk in Kramář sprejela italijanske argumente, nasprotovali pa jim niso niti v liberalni Zvezi južnih Slovanov, 810 je Slovanska unija izgubila značaj »enotne slovanske stranke brez Poljakov«. 811 V poletnih mesecih 1910 je prišlo do njene dejanske likvidacije. 812 Slovenski in hrvaški poslanci so se 17. junija 1910 povezali v poseben »vseučilišni klub«, ki je 28. junija 1910 začel s tehnično obstrukcijo v proračunskem odboru. Slovenski poslanci so pred začetkom razprave vložili 150 resolucij in spreminjevalnih predlogov, v rezervi pa so jih imeli še 1600. 813 Vlada je že 5. julija 1910 zaključila zasedanje državnega zbora in ga ponovno sklicala šele 24. novembra 1910. Zaradi neuspešnih pogajanj med Čehi in Nemci na Češkem (med koncem septembra in 15. novembrom 1910) 814 je bila vlada pred jesenskim zasedanjem državnega zbora v slabem položaju. Medtem ko se je slovanska opozicija spet začela povezovati (25. novembra 1910 so se češki poslanci povezali v Češki klub), so podporo vladi odrekli Poljaki in Italijani, ki so se počutili zapostavljene. V brezizhodnem položaju je 11. decembra 1910 Bienerth cesarju ponudil odstop, toda cesar ga je pooblastil, naj do imenovanja nove vlade še naprej opravlja svoje posle. V težkem položaju, ko je bil ogrožen sprejem proračunskega provizorija, so vladi »priskočili na pomoč« slovenski katoliški poslanci, ki so izjavili, da bodo podprli predloženi proračunski provizorij. 815 Januarja 1911 je Bienerth oblikoval svojo tretjo vlado, ki Slovanom spet ni vlivala pravega zaupanja. Na začetku leta 1911 se je dejansko obnovila Slovanska unija, ki so ji – z zadržki – pristopile tudi nekatere poljske meščanske stranke. Taktika vlade, da s pogostimi odgoditvami parlamenta »omehča« poslance, ki v prekinitvah med sejami niso dobivali »diet«, je sprožila nezadovoljstvo pri vseh nosilcih mandatov. Kljub številnim protestom, zlasti s strani socialdemokratov, se vlada sprva ni želela odreči svoji taktiki. Zaradi odločne češke obstrukcije v proračunskem odboru (zoper proračunski provizorij) 808 Rumpler, Parlament und Regierung, str. 889. 809 Nemškemu nacionalnemu združenju so februarja 1910 pristopile še preostale nemške (liberalne) stranke: Nemška napredna stranka, Wolfova Nemška radikalna stranka in Nemška nacionalna stranka. Štelo je 77 poslancev. Prim.: Höbelt, Kornblume und Kaiseradler, str. 270. 810 Fran Erjavec, Zgodovina katoliškega gibanja na Slovenskem, Ljubljana 1928, str. 181. 811 Binder, Galizien in Wien, str. 429. 812 Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 799. 813 Erjavec, Zgodovina katoliškega gibanja, str. 182. 814 Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 800. 815 Bister, Anton Korošec, str. 92. 178 je ministrski predsednik (konec marca 1911) predčasno razpustil poslansko zbornico in razpisal nove volitve. 816 Bienerth je očitno računal z »okrepitvijo svoje moči«, vendar je dokazal, da »slabo vidi naprej«. 817 Pri junijskih volitvah so stranke, ki so podpirale njegovo vlado, utrpele velike izgube in 28. junija 1911 se je moral Bienerth umakniti. Prvič se je zgodilo, da je bil padec vlade direktna posledica rezultata volitev. 818 Tretja Gautscheva vlada Novi ministrski predsednik Gautsch, ki ga je cesar že tretjič poslal po kostanj v žer- javico, se je po volitvah soočil z izjemno pisanim parlamentom. Najmočnejša politična skupina v državnem zboru je bilo notranje neenotno Nemško nacionalno združenje, ki je štelo 101 poslanca. 819 Drugi po številu so bili socialdemokrati (83), ki so bili nacionalno razcepljeni. Tretji najmočnejši klub v parlamentu je bilo Krščansko-socialno združenje, ki je štelo 73 poslancev. Le dva mandata manj je dobil Poljski klub, ki je bil notranje izje- mno heterogen. Ostali klubi so bili bistveno šibkejši, zato je pred in po odprtju državnega zbora (17. julija 1911) prišlo do tesnejših povezav sorodnih klubov. Italijanski in romunski poslanci so se povezali v Unio latina. V njej so bili poslanci Italijanske ljudske stranke na čelu z dr. Concijem, Kluba liberalnih Italijanov na čelu z baronom Malfattijem in člani Romunskega kluba na čelu z Simionovicijem in dr. Isopescul-Greculom. Mladočehi, češki Narodni socialisti in neodvisni (Masaryk) so se združili v Češkem klubu. Tudi slovenski, hrvaški in srbski poslanci so se tesneje povezali. Dne 15. julija 1911 so se slovenski katoli- ški poslanci (19 poslancev VLS in koroški poslanec Franc Grafenauer) povezali s štirimi hrvaškimi pravaškimi poslanci iz Dalmacije (Dulibić, Prodan, Perić, Sesardić) v Hrvaško- -slovensko zajednico. 820 Pet liberalnih primorskih poslancev (Spinčić, Mandić, Laginja, Rybář in Gregorin) je 16. julija 1911 ustanovilo Slovenski primorski klub oz. Narodni klub, ki se je že 18. julija 1911 spojil s Hrvatsko-slovensko zajednico v novi Hrvatsko-slovenski klub. 821 Klubu, ki je štel 29 članov, je načeloval dr. Ivan Šusteršič. Zaradi pritiska volilcev (tržaške Edinosti) sta 25. julija 1911 iz Narodnega kluba in Hrvatsko-slovenskega kluba morala izstopiti tržaška poslanca Gregorin in Rybář. Hrvatsko-slovenski klub je odslej štel 27 članov. Gautsch je kmalu po začetku zasedanja državnega zbora (17. julija 1911) moral spoznati, da bo le s težavo prišel do »koncentracije sil« pozitivnega dela. Potem ko je že 29. julija 1911 zaključil kratko poletno zasedanje državnega zbora, se je v želji po oblikovanju par- lamentarne vlade začel pogajati z voditelji vseh najpomembnejših parlamentarnih skupin, toda njegov poskus ni obrodil sadov. Vzdušje v državnem zboru, ki se je 5. oktobra 1911 zbral na jesenskem zasedanju, je bilo že od samega začetka skaljeno. Že ob odprtju je 816 Das politische Tagebuch, I., str. 81; Skottsberg, Der österreichische Parlamentarismus, str. 112. 817 Richard Charmatz, Österreichs äußere und innere Politik von 1895 bis 1914, Leipzig-Berlin 1918, str. 108; Bister, Anton Korošec, str. 94. 818 Skottsberg, Der österreichische Parlamentarismus, str. 112. 819 Höbelt, Kornblume und Kaiseradler, str. 275. 820 Bister, Anton Korošec, str. 98. 821 Bister, Anton Korošec, str. 99. 179 prišlo do nemilega incidenta, ko je z galerije na ministra Hochenbrurgerja z revolverjem streljal mizarski pomočnik Njeguš. Kmalu zatem, ko so 26. oktobra 1911 poslanci začeli z razpravo o proračunskem provizoriju, je Gautsch naredil prostor svojemu nasledniku (31. oktobra 1911). Cesar je 3. novembra 1911 mandat za sestavo nove vlade zaupal prejšnjemu ministru za uk in bogočastje grofu Karlu Stürgkhu. Vlada grofa Karla Stürgkha Stürgkh, ki je v svojem nastopnem govoru v državnem zboru 6. novembra 1911 sicer poudaril pomen parlamentarizma (»Načelno stališče, ki ga zavzemam nasproti parlamen- tarizmu, ni drugačno, kot stališče mojih predhodnikov«), 822 je bil prepričan, da v Avstriji ni mogoče vpeljati parlamentarne vlade v smislu zahodnoevropskega tipa. Napovedal je, da bo poskušal oblikovati delovno večino v parlamentu, ki bo pripravljena konstruktivno delati. 823 Hkrati je poslance opozoril: »Parlament ni sam sebi v namen, tu je za državo in ljudstvo. Parlamentarna dejavnost je lahko plodna le tedaj, če služi namenom in nalogam, za katere je poklicana. Parlamentarizem, ki se trajno oddalji svojim namenom, se sam preda.« 824 V Stürgkhovem kabinetu, ki so ga podpirali Nemško nacionalno združenje, krščanski socialci, Poljaki in Čehi (šlo je za »poljsko-nemško-češko deteljico«, kot je vlado koalicijo poimenoval dr. Anton Korošec), 825 so prevladovali visoki državni uradniki, ki so bili (z izjemo kmetijskega ministra Albína Bráfa) politično indiferentni. 826 Ministrski predsednik, ki se je ravnal po navodilih vedno bolj neučakanega presto- lonaslednika Franca Ferdinanda, 827 ni pokazal pretirane želje, da bi se lotil reševanja akutnih notranjepolitičnih problemov. V državni zbor je pošiljal le predloge, ki jih je bilo nujno potrebno sprejeti za normalno funkcioniranje države. Ob prvem znaku odpora je odgodil zasedanje parlamenta (21. decembra 1911) in več mesecev »vladal« s pomočjo § 14. Zaradi popolnega manka vsakršne iniciative je bil ministrski predsednik iz dneva v dan bolj nepriljubljen. 828 Dne 12. aprila 1912 si je Redlich v dnevnik zapisal: »In Oesterreich herrscht die Stille des Sumpfes!!« 829 Ko se je 18. aprila 1912 spet sestal državni zbor, so hrvaški dalmatinski poslanci Hrvaško-slovenskega kluba, ki se niso strinjali s sistiranjem ustave v banski Hrvaški, takoj zagrozili z obstrukcijo. Preprečilo jo je posredovanje načel- nika kluba Ivana Šusteršića, ki se je skliceval na nujnost sprejema nove vojaške zakono- daje. 830 Potem ko so nove zakone sprejeli v ogrskem parlamentu, je tudi Stürgkhu uspelo, da je 25. junija 1912 poslanska zbornica v tretjem branju z dvotretjinsko večino sprejela 822 Skottsberg, Der österreichische Parlamentarismus, str. 113. 823 Skottsberg, Der österreichische Parlamentarismus, str. 114. 824 Rumpler, Parlament und Regierung, str. 890. 825 Bister, Anton Korošec, str. 105. 826 Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 803. 827 Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 804. 828 Das politische Tagebuch, Band I., str. 130. 829 Das politische Tagebuch, Band I., str. 131. 830 Pleterski, Dr. Ivan Šušteršič, str. 285-286. 180 nov obrambni zakon. 831 Zanj so iz »patrotične dolžnosti« glasovale tudi tiste stranke, ki so sicer nasprotovale avstro-ogrski zunanji politiki na Balkanu. Ko se je po skoraj štirih mesecih »počitnic« državni zbor 22. oktobra 1912 spet zbral, so bile notranje- in zunanjepolitične razmere nadvse kritične. Dne 8. oktobra 1912 se je namreč začela prva balkanska vojna, ki je – zaradi uspešnih vojaških akcij Srbije – do skrajnosti zaostrila odnose Avstro-Ogrske s Srbijo, na notranjepolitičnem področju pa povsem v ospredje postavila jugoslovansko vprašanje. »Zaradi dogodkov na Balkanu je zabril oster veter čez avstrijsko notranjepolitično pokrajino.« 832 Že na začetku novembra 1912 so – zaradi neznosnih razmer v banski Hrvaški v času zloglasnega Cuvajevega režima – poslanci Hrvatsko-slovenskega kluba Dulibić, Gostinčar in Jarc začeli z obstrukcijo v proračunskem odboru. 833 Potem ko je na začetku decembra 1912 državni zbor sprejel novi zakon o mobilizaciji, ga je med 16. in 18. decembrom 1912 ohromila češka obstrukcija. 834 Zaostrovanje odnosov s Srbijo v času balkanskih vojn je bolj kot kdajkoli prej aktualiziralo jugoslovansko vprašanje. 835 Slovenski in hrvaški poslanci so v državnem zboru in v delegaciji vedno glasneje zahtevali trialistično preobrazbo monarhije in na pomoč klicali dinastijo in vojsko. 836 Zapletalo se je tudi na Češkem, kjer so odnosi med Nemci in Čehi postajali nevzdržni. Nič manj naelektreni niso bili poljsko-rusinski odnosi v Galiciji, saj Rusini niso bili več pripravljeni igrati podrejene vloge v deželi. Ministrski predsednik Stürgkh ni in ni našel pravega orožja za pomiritev notranjepo- litičnih razmer in normalizacijo parlamenta. 837 Vedno pogosteje je (za dva do tri tedne) prelagal zasedanje državnega zbora, vmes pa je na široko posegal po zloglasni »štirinajstki«. Do konca leta 1913 je vladi uspelo uspešno zaključiti poljsko-rusinski sporazum v Galiciji, na drugih kriznih žariščih pa so se razmere le še zaostrovale. Ko je vlada zaradi uničujoče nemške obstrukcije 26. julija 1913 razpustila češki deželni zbor in odbor ter v nasprotju z ustavo na njegovo mesto imenovala t. i. »deželno upravno komisijo«, 838 so se na Češkem nacionalni odnosi zaostrili do skrajnosti. T. i. Anin patent (razglašen je bil na dan Sv. Ane) je okrepil blok čeških radikalnih strank v odporu zoper 831 Das politische Tagebuch, Band I., str. 138; Rumpler, Parlament und Regierung, str. 891; Stergar, Slovenci in vojska, str. 220-226. 832 Bister, Anton Korošec, str. 110. 833 Bister, Anton Korošec, str. 112. 834 Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 804. 835 Vasilij Melik, Slovenci v času Cankarjevega predavanja o jugoslovanstvu, v: Melik, Slovenci 1848-1918, str. 691. 836 Vasilij Melik: Načrti za reformo Avstro-Ogrske in Slovenci, v: Melik, Slovenci 1848-1918, str. 645. 837 Stürgkh si za normalizacijo parlamentarnega življenja ni iti prizadeval. Povedano z besedami Vladimirja Ravniharja: »Če se je pojavil […] upor, takoj je sledil razpust drž. zbora ali pa vsaj njegova odgoditev in potem se je vladalo s pomočjo zloglasnega § 14 Ustave, ki je vse od vlade zaželjene predloge v obliki cesarske naredbe uzakonil kot nujne – brez parlamenta. In da bi do razpustitve ali odgoditve z vsemi njunimi posledicami ne prišlo, so običajno odnehali – poslanci. Morala je biti že zelo nespretna vlada, če si ni mogla zagotoviti večino.« − Mojega življenja pot. Spomini dr. Vladimirja Ravniharja, ur. Janez Cvirn et al., Historia 2, Ljubljana 1997, str. 84. 838 Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 805. 181 vlado. Poleti 1913 so tudi češki agrarci zapustili vrste čeških »pozitivnih« strank, ki so dotlej podpirale vlado. 839 Pozno jeseni 1913 se je nadaljevalo parlamentarno delo z obravnavanjem številnih nujnih vprašanj. Hrvaško-slovenski klub se je s češkimi agrarci dogovoril za skupno nastopanje v parlamentu. Spinčić je novembra 1913 v neki notici zapisal: »Od parlamen- ta ne moremo kaj prida dobiti. Po drugi strani pa ga ne moremo vreči. Moramo doseči, da bodo to storili Nemci. Treba je doseči slovansko večino ali vsaj močno organizacijo. Dokler Nemci lahko vladajo, bodo za parlament. Potem ga bodo razgnali in potem pride federalizem.« 840 Ko se je 5. marca 1914 spet sestal državni zbor, so češke radikalne stranke, držeč se gesla: »Brez ustavnih razmer na Češkem – ni ustavnega reda v Avstriji«, 841 takoj začele z obstrukcijo. Redlich je menil, da želi tudi Stürgkh obstrukcijo, zato da bo lahko vladal s »štirinajstko«. 842 Dne 16. marca 1914 je ministrski predsednik »za nedoločen čas« odgodil zasedanje državnega zbora. V uradni utemeljitvi tega koraka je zapisal: »T udi parlamenti so namreč samo pripomočki za dosego državnih ciljev; državni cilj je vselej v ospredju in mora biti uresničen drugače, če katera od poti odpove.« 843 Da bo Stürgkhova odločitev prinesla prekinitev dela parlamenta za več kot tri leta, spomladi 1914 ni menil nihče. Za njegovo razpustitev gotovo ni bil odgovoren samo parlamentarizmu sovražni grof Stürgkh in konservativci, ki so ga podpirali. Svoj delež odgovornosti so nosili tudi poslanci. »Dunajski državni zbor je bil vsem narodnostim, vsem interesnim zastopnikom in vsem strankam v prvi vrsti predvsem sredstvo za dosego bolj ali manj pravičnih zahtev, v smislu izboljšanja položaja posameznih skupin. Le redki in izjemni so bili nastopi tistih strankarskih prvakov in parlamentarcev, ki so v parlamentu in parlamentarizmu videli politično vrednoto na sebi in se zanjo borili.« 844 Prevladovali so posamični interesi, interesi ki niso znali seči preko interesov lastne nacionalne skupine, dežele ali stranke. 845 839 Ibidem. 840 Bister, Anton Korošec, str. 134. 841 Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 805. 842 Das politische Tagebuch, Band I., str. 220. 843 Bister, Anton Korošec, str. 136. 844 Rumpler, Parlament und Regierung, str. 894. 845 Heinrich Benedikt je zapisal: »Denn das parlamentarische Leben wurde von niemanden in Österreich ernst genommen, schon gar nicht von den Abgeordneten, die nicht einmal eine sozial geachtete Stel- lung einnahmen, im Gegensatz zu den Mitgliedern des Herrenhauses, wo eine Auslese der Namen und Persönlichkeiten des Reichs saß.« − Heinrich Benedikt, Monarchie der Gegensätze. Österreichs Weg durch die Neuzeit, Wien 1947, str. 188. 182 SLOVENSKI POSLANCI NA DUNAJU (1861-1914) V Schmerlingovem teatru Kmalu zatem, ko so aprila 1861 deželni zbori izvolili državnozborske poslance, je izgledalo, da bo – ob škofu Antonu Martinu Slomšku, ki je bil član gosposke zbornice – Slovence na Dunaju zastopalo 5 poslancev: goriška »veterana iz leta 1848« Anton Černe in Anton Gorjup, kranjska poslanca Lovro Toman in Dragotin Dežman ter štajerski poslanec Johann Mörtl. Toda že kmalu po prvih sejah državnega zbora se je pokazalo, da so »slovenske sile« v lesenjači ob škotskih vratih šibkejše. Celjski župan dr. Johann Mörtl, ki je v predvolilnih nastopih poudarjal, da se bo potegoval za pravice Slovencev in slovenskega jezika, je kmalu pozabil na svoje predvolilne obljube. Dragotin Dežman, ki je še ob prihodu na Dunaj slovenskim študentom delil celo nasvete, naj se ne poročajo z Nemkami, pa je 27. junija 1861 v svojem govoru v državnem zboru (v njem je zavrnil trditve češkega poslanca Zelenýja, češ da je češka kultura močno vplivala na »južnoslovansko«) 846 odpadel od slovenstva in preko noči postal slovenski sovražnik številka ena. Dežman, ki je kmalu po začetku zasedanja državnega zbora v pismih Bleiweisu svaril pred pogubno politiko posnemanja Čehov (»mi Slovenci ne moremo ž njimi iti«) in povezovanja s Hrvati, 847 je odslej deloval v vrstah nemške ustavoverne stranke, ki je sprva podpirala vlado. Preostali trije slovenski poslanci pa so vodili vsak svojo politiko. Medtem ko se je dr. Lovro T oman nedvoumno postavil v vrste opozicijske »federalistične desnice« (čeprav je v prvi sesiji sedel na levi strani parlamenta, ker so se tja usedli njegovi kranjski rojaki), 848 sta bila goriška poslanca Černe in Gorjup v taboru »vladne stranke«. Šibko slovensko predstavništvo je bilo prisiljeno voditi »realno« politiko. Lovro T oman je kot zagovornik avtonomije dežel (oktobrske diplome) v kompetenčnem vprašanju za- govarjal enaka stališča kot češki in poljski poslanci, čeprav v razpravi o finančnih zadevah ni abstiniral, tako kot so Poljaki in Čehi. 849 Pri številnih drugih vprašanjih, ki so se dotikali demokratizacije političnega sistema, pa je Toman pretežno glasoval v liberalnem smislu. Tako je 20. novembra 1861 glasoval za liberalno formulacijo zakona o varstvu osebne svobode, ki jo je predlagal češki poslanec Klaudy. (Za je glasoval tudi Černe, medtem ko je bil Gorjup proti). 850 Dne 21. februarja 1862 je (enako kot Černe) glasoval tudi za 846 Novice, 10. 7. 1861; Dragotin Lončar, Dragotin Dežman in slovenstvo, v: Razprave znanstvenega društva za humanistične vede, V-VI, Ljubljana 1930, str. 325-326. 847 Čehi si po njegovem mnenju prizadevajo le za »svojo češko krono, oni hočejo to delati, kar pri Madjarih izvedeno vidimo«; zadovoljni bi bili »ako se le cesar v Prago preseli ali ako Clam Martinic minister postane«, četudi potem »najhujši absolutizem vlada«. Poleg tega pa naj bi v češki stranki ne bilo prave demokracije, ampak vladavina Riegerja (in Palackega): »To jaz ne imenujem svobodno gibanje, temuč drugo obliko absolutizma.« Prim.: Dragotin Lončar, Iz politične korespondence dr. Janeza Bleiweisa, v: Naši zapiski 6, 1909, str. 14-15; isti, Dragotin Dežman in slovenstvo, str. 323-324. 848 Novice, 29. 5. 1861. 849 Melik, O nekaterih vprašanjih slovenske politike v začetku šestdesetih let 19. stoletja, v: Melik, Slovenci 1848-1918, str. 235. 850 Ibidem, str. 232. 183 uvedbo porotnih sodišč pri tiskovnih pravdah. 851 Dne 29. aprila 1865 pa se je zavzel za »pravo ustavnost« nasproti dozdevni. Bil je proti velikonemški zunanji politiki in se je potegoval za krepitev avstrijskega vpliva na Balkanu. Poslanca Černe in Gorjup, ki sta sedela v sredi parlamenta (poleg obeh italijanskih predstavnikov Trsta), 852 sta večkrat poudarjala, da ne nasprotujeta februarski ustavi in sta sprva zagovarjala vladno politiko. 853 Ko se je v teku tretje sesije zaostril odnos med (nemškimi) ustavoverci in vlado, sta tudi Černe in Gorjup večkrat glasovala zoper vladne predloge. Tako sta 1. februarja 1864 glasovala za protivladno resolucijo ob razpravi o zakonu o izrednem kreditu vojnemu ministrstvu. 854 Pri drugih vprašanjih sta glasovala po svoje. Ko je nemška ustavoverna večina 16. junija 1865 izglasovala zakon o spremembi § 13 temeljnega zakona, je zanj glasoval le Gorjup. 855 Za nacionalne (jezikovne) pravice Slovencev sta se najbolj angažirala T oman in Černe. Pomembna je bila zlasti T omanova interpelacija z dne 8. junija 1861 glede enakopravnosti slovenskega jezika v šolstvu (podpisal jo je tudi Černe), 856 Černetov govor o enakopravno- sti Slovencev in slovenskega jezika (27. junija 1861) in zlasti Černetova interpelacija (pod- pisala sta jo tudi T oman in Gorjup) o enakopravnosti slovenščine v sodstvu (9. septembra 1861). 857 Odmevni so bili tudi Tomanova interpelacija glede enakopravnosti slovenščine na gimnazijah (13. septembra 1861), Černetov govor o neenakopravnosti slovenskega jezika (14. maja 1862) ter zlasti trije Tomanovi govori o jezikovni (ne)enakopravnosti na sodiščih (17. maja 1862), uradih (22. maja 1862) in šolstvu (23. junija 1862). Prva dva, ki sta ju spremljala ustrezna predloga, sta bila sprejeta in se je zanju zavzela tudi vlada. 858 Za razliko do Tomana in Černeta, ki so jima volilci zaradi prizadevanja za enako- pravnost slovenskega jezika pošiljali zaupnice, je goriški deželnosodni svetnik Anton Gorjup vodil drugačno politiko. V svojih parlamentarnih nastopih je govoril predvsem o gospodarskih problemih Istre in Goriške, medtem ko ga nacionalna problematika ni preveč zanimala. Med drugim je odklonil podpisati prvo Tomanovo interpelacijo (8. ju- nija 1861), se je pa podpisal pod Černetovo (9. septembra 1861). Bil je eden izmed najbolj tipičnih vladnih poslancev, tistih, »ki do kraja glasujejo za Schmerlinga in sestavljajo njegovo glavno podporo«. 859 Uspehi politike slovenskih poslancev v prvih treh sesijah državnega zbora so bili skromni, kot je bilo skromno njihovo številčno zastopstvo. Dne 15. marca 1862 je minister Lasser izdal odlok, ki je pogojno uveljavljal enakopravnost slovenščine pred sodišči, to pa je bilo tudi vse. Slovenski poslanci niso nastopali s programom zedinjene Slovenije, ampak so se omejili na zahteve po uresničitvi jezikovne enakopravnosti. Zlasti pri obeh goriških poslancih je bila prisotna težnja voditi pragmatično, realno politiko, ki da lah- 851 Ibidem. 852 Melik, O nekaterih vprašanjih slovenske politike, str. 227. 853 Černe je v svojem govoru 27. 6. 1861 poudaril, da stoji na stališču februarske ustave in da ni proti vladi. – Melik, O nekaterih vprašanjih slovenske politike, str. 235. 854 Ibidem. 855 Ibidem. 856 Melik, O nekaterih vprašanjih slovenske politike, str. 234; Novice, 12. 6. 1861. 857 Melik, O nekaterih vprašanjih slovenske politike, str. 235. 858 Ibidem. 859 Melik, O nekaterih vprašanjih slovenske politike, str. 236. 184 ko edina prinese stvarne koristi deželi Goriški. Ko je Černe, ki je v prvih treh sesijah v glavnem podpiral Schmerlingovo vlado, po Belcredijevem prihodu na oblast v goriškem deželnem zboru 15. decembra 1865 predlagal sprejem zahvalne adrese za sistiranje ustave (20. septembra 1865), je svoj predlog utemeljil z oportunističnimi razlogi. V primeru, da goriški deželni zbor ne bi izglasoval zahvalne adrese, bi po njegovem namreč na Goriškem izgubili možnost, »da dobimo železnico in ostanemo na dobrem z vlado, ki je na oblasti.« 860 »Naš narod bi res zaslužil bolje zastopnike, nego so ti krompirjevci« Po velikem uspehu, ki so ga Slovenci zabeležili na drugih splošnih deželnozborskih volitvah januarja 1867, se je konec aprila 1867 v dunajskem državnem zboru pojavilo kar osem slovenskih poslancev. 861 V dilemi, ali posnemati češko politiko abstinence, ali sodelovati v državnem zboru v vrstah opozicije, so se slovenski poslanci s Kranjske – prestrašeni zaradi razpusta kranjskega deželnega zbora marca 1867 – odločili za drugo možnost. Njihovo odločitev je v pismu Josipu Vošnjaku (7. maja 1867) utemeljil Luka Svetec: »Mi smo preslabi, da bi sami vzdržali in odbili vladno silo, a žrtvovati se brez vsega upanja zmage, dasi bi junaško bilo, ne kaže… Premisliti moramo to, da od nas končno rešitev avstrijskega vprašanja ni zavisna; da mi sami, če tudi se upremo, Beustove sisteme ne vržemo; da pa posebno mi na Kranjskem deželi lahko mnogo škodimo, če vladno silo provociramo. Zato se mi vidi pametneje, da se šibi enako viharju upognemo, raji, nego da bi nas, ko bi se ustavljali, prelomil… Ko sila mine, mi se spet vzdignemo.« 862 Svetčevim argumentom so na koncu pritrdili tudi na Štajerskem in obema slovenskima poslancema (Lenčku in Lipoldu) dali zeleno luč za odhod na Dunaj. Slovenski državnozborski poslanci, ki so se na Dunaju (skupaj s srbskim poslancem Stevanom Ljubišo iz Kotora v Dalmaciji) povezali v lasten samostojen klub (ter v širšega z nemškimi klerikalnimi Tirolci), so se odločili držati taktike, ki jo je v pismu Bleiweisu svetoval češki voditelj František L. Rieger: »Od vas ne moremo zahtevati, da zopet izsto- pite ali perhorescirate državni zbor, ker je vaš položaj z ozirom na vaše državno pravo in plemstvo veliko slabši nego naš. Moje mnenje je, da greste tja, pri priliki podaste ugovor v imenu dežele in naroda, se odločno izrečete zoper dualizem in za federalizem, se do- govorite s Poljaki in Tirolci ter končno ob ugodni priliki zopet s protestom oddidete.« 863 V adresni debati je kazalo, da se bodo držali Riegrovega nasveta. Svetec in T oman sta 3. junija 1867 odločno nastopila proti dualizmu, ki ga je bil Toman označil za »grob našega naroda«. Toda pri glasovanju o adresi (5. junija 1867) je večina slovenskih poslancev (ra- 860 Ibidem. 861 Lovro Toman, Luka Svetec, Lovro Pintar, grof Jožef Barbo, Vinko Fereri Klun s Kranjske; Anton Černe z Goriške; Alojzij Lenček in Janez Lipold s Štajerske. 862 Vošnjak, Spomini, str. 211-212. 863 Lončar, Iz politične korespondence dr. Janeza Bleiweisa, str. 72. 185 zen odsotnih Pintarja in Barba) zaradi solidarnosti »s Poljaki, pa da pridobé kako mrvo avtonomije«, 864 na koncu vendarle glasovala zanjo. 865 Glasovanje slovenskih poslancev za dualistično adreso je v slovenski javnosti zbudilo veliko ogorčenje in nezadovoljstvo. Levstik je v pismu Dragotinu Rudežu 13. junija 1867 označil slovensko glasovanje za adreso za »pravi skandál, z goréčimi črkami v našo zgo- dovino pišóč grozno sramoto!« 866 Že poleti 1867 je pri večini Slovencev prevladovalo prepričanje, da so slovenski poslanci na Dunaju izdali »narodno stvar«. Zlasti v Mariboru izhajajoči list Slovenski gospodar se je vedno glasneje čudil slovenskim poslancem, »ki so govorili proti dualizmu in zanj glasovali.« 867 Ko se je Toman nekaj dni po glasovanju za adreso pojavil v Ljubljani, je moral ugotoviti, »da ga ljudjé povsod gledajo kakor razbojnika«. 868 V Ljubljani so njegovo fotografijo dali v neki restavraciji »v sekret, kjer je prè visela ves dan.« 869 Nezadovoljstvo z ravnanjem poslancev je sprva delil tudi »oče naroda« Janez Bleiweis, ki je 12. junija 1867 v Novicah zapisal: »Rêči moramo, da glasovanje za adreso naših po- slancev, ki so po izvrstnih govorih dr. T omana in Svetca tako krepko branili federalistično, Avstrii edino pravo stališče, je osupnilo vsacega, ter da od ust do ust je vprašanje: kako to? šlo ne samo pri nas, temuč tudi pri Hrvatih, ki so te dni došli v Ljubljano.« 870 Levstik je v pismu Rudežu menil, da sta Toman in Svetec z glasovanjem za dualistično adreso pristala na »narodno smrt«. »Mi se borímo proti dualizmu, ker nas tóstran Litave izdaja Nemcu, a ónostran Madjarju v pest, dr. Toman in Svetec sta pa privolíla, naj nas Nemec nemči, a Madjar Madjari. T o pa nej narodova volja, in ker to nej njegova volja, mora tudi na glas povedati, da je neveljavno, kar sta naredila Toman in Svetec ali iz praznoglavosti – ali iz druziih vzrokov, kterih ne vemo«. 871 In je dodal: »Tacih zastopnikov nam ni treba. Dežman bi nas tudi ne bil slabje zastopal pri adresnej debati!« 872 T eden dni kasneje pa se je Bleiweis že postavil v bran slovenskih poslancev. »Ker niko- mur ne odrekujemo pravice, da sodi po svoje, pa nasproti mislimo, da tudi naši poslanci, kterih prevdarjenost in rodoljubnost ste popolnoma skušeni, morejo zahtevati od vsacega poštenjaka to, da jih kar na vrat na nos ne obsodi, jim sebičnih namenov ne podtikuje, za izdajalce ne križa. Solidarnost Slovencov s Poljaki in Tirolci utegne… pozneje v važnih praktičnih vprašanjih mnogo več koristiti, kakor bi bilo koristilo to, da v adresi, ki druzega ni, kakor jalova formalnost, bi bili Slovenci, ločivši se od njih, zatajili to vzajemnost.« 873 864 Avgust Pirjevec, Levstikova pisma, Ljubljana 1931, str. 51. 865 Fran Levstik je 15. 6. 1867 v pismu Franu Erjavcu takole opisal vzroke za odločitev slovenskih poslancev in reakcije nanjo: »O Tomanu ti morem denes kaj več povedati. Pravil je Murniku in dr. Bleiweisu, da se je on vpiral glasovanju, najbolj je silil dr. Klun, Svetec, pa tudi Črne, a on z Barbom in Pintarjem pa še z enim se je ustavljal, bili so štirje proti štirim, i naposled je potegnil tudi on ž njimi, a potem vsi za njim.« Prim.: Pirjevec, Levstikova pisma, str. 51. 866 Pirjevec, Levstikova pisma, str. 246. 867 Slovenski gospodar, 16. 6. 1867. 868 Pirjevec, Levstikova pisma, str. 51. 869 Pirjevec, Levstikova pisma, str. 246. 870 Novice, 12. 6. 1867. 871 Pirjevec, Levstikova pisma, str. 246-247. 872 Ibidem. 873 Novice, 19. 6. 1867. 186 Toda Bleiweisovo stališče ni umirilo slovenske javnosti. Kako bi jo tudi, saj ministrski predsednik Beust, ki je 28. junija 1867 sprejel slovenske poslance, ni upošteval »želja in zahtev slovenskega naroda«, 874 ki mu jih je predstavil Toman in so bile vsebovane v po- sebni spomenici. 875 Rezultati oportunistične politike so bili res nadvse skromni. Dne 5. septembra 1867 je izšel ukaz pravosodnega ministra Antona von Hyeja, po katerem naj bi se zapisniki pri sodiščih pisali tudi v slovenščini. Šlo je za nadgraditev znanega ukaza ministra Lasserja iz 15. marca 1862, ki je govoril o »Thunlichkeit und Möglichkeit«. 876 Dne 20. septembra 1867 pa je kranjski deželni predsednik Conrad izdal ukaz, v katerem je okrajnim predstojnikom ukazal, naj uradi sami od sebe dopisujejo s Slovenci v slovenščini, torej naj upoštevajo slovenščino kot zunanji uradovalni jezik. Slovenski gospodar je 3. oktobra 1867 o poslancih zapisal: »Zapustili so Slovenstvo in podpirali dualizem… spet so na Dunaju in pomagajo kovati dualizem; skoraj bi primorani bili misliti, da jih samo kaka osebna korist na Dunaj vleče.« 877 Potem ko so trije slovenski poslanci (Svetec, Lipold in Klun) dne 17. oktobra 1867 glasovali za dualistično preobrazbo temeljnega zakona o državnem zastopstvu, je kritika slovenskih poslancev postala še glasnejša. Celo umirjeni Bleiweis je v komentarju Svetčeve trditve, češ da nova ustava avtonomijo dežel v mnogih rečeh razširja, ogorčeno pribil: »Pri vsem živem in srčnem spoštovanji, ki ga imamo do njega, ga vendar pozornega delamo na to, da pride vendar v deželnem zboru morebiti prilika, da bode njemu samemu presedala ta ‘avtonomija’ , ki nam jo ponuja nova ustava.« 878 Zaradi glasovanja za dualistično spremembo temeljnega zakona o državnem zastop- stvu so se Ferdu Kočevarju Žavčaninu slovenski državnozborski poslanci zdeli »prav žalostna prikazen; vsak dan se človek bolj in bolj prepričuje, da res niso vredni, da bi o njih govoril! Naš narod bi res zaslužil bolje zastopnike, nego so ti krompirjevci. Človeka bo skoraj sram biti Slovenec. Naj huje je to pri vsem tem, da nimamo upanja, da bi bilo skoro bolje.« 879 Svobodomiselni študentje na Dunaju pa so jih prijemali tudi zaradi preveč »nevtralnega« stališča ob sprejemanju protikonkordatnih zakonov. Že 7. novembra 1867 so sklenili poslati slovenskim državnim poslancem in še posebej Lovru Tomanu adreso, v kateri so jim očitali, da se borijo za stvar, ki jo je že zdavnaj obsodil ves omikani svet in da so s svojim ravnanjem celemu narodu pristisnili na čelo sramotni pečat. »V živo nas peče sramotni pečat, kterega ste s svojim ravnanjem vi na čelo pritisnili nam in vsemu našemu narodu, kterega bo svet, žalibog! Sodil po njegovih poslancih – izvoljencih. Ni nam sicer neznano, da niste tako ravnali iz lastnega prepričanja ampak le vsled tiste nesrečne nam vsem znane zveze, ktera pa č in to je naše živo prepričanje ni nikakor našemu narodu na korist. Vemo tudi dobro, da vam ne bo težko dobiti na ta neprijetni dopis hvalnih adres, kjer jih bo sto in sto podpisanih in tisoč podkrižanih iz vseh strani naše revne domovine. Za nami pa, to pač smemo reči očito, stoji slovenska inteligencija, 874 Novice, 3. 7. 1867. 875 Besedilo spomenice je objavil A. Fischel, Materialien zur Sprachenfrage in Österreich, Brünn 1902, str. 335; skrajšano slovensko besedilo je objavljeno v Novicah, 17. 7. 1867. 876 Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina, III., str. 239. 877 Slovenski gospodar, 3. 10. 1867. 878 Novice, 23. 10. 1867. 879 Slovenski gospodar, 5. 12. 1867. 187 ktera edina ima glas o takih zadevah.« 880 Toda adreso, ki so jo sicer izglasovali, si je na koncu upalo podpisati le 20 od 80 študentov, menda iz strahu pred klerikalnimi sorodniki, zato ni bila nikdar odposlana. 881 Ker je postajala kritika »slovenskih dualistov« vse ostrejša, so se poskušali nekateri med njimi braniti. Politiko slovenskih poslancev je v Novicah in zasebni korespondenci sproti zagovarjal »kristalizirana pamet« Luka Svetec. Bil je mnenja, da z decembrsko ustavo »deželna avtonomija ni niti za las prikračena, ampak še razširjena« in da je nova ustava pravzaprav nekakšen kompromis med centralisti in avtonomisti. Do nove ustave je bil sicer kritičen, toda hkrati je opozarjal, »da si za zdaj ne moremo narediti, kakor bi mi želeli, ampak da se nam godi, kakor drugi hočejo.« 882 V štirih načelnih člankih v Novicah januarja in februarja 1868 je Svetec poskušal razjarjeno slovensko javnost prepričati, da dualizma slovenski poslanci niso mogli preprečiti. 883 Načelna protidualistična politika bi po njegovem mnenju zgolj ogrozila slovensko večino v kranjskem deželnem zboru, zato da so se raje odločili za vodenje »realne« politiki, ki da bo Slovencem prinesla več koristi. Sploh pa po Svetčevem mnenju prizadevanja slovenskih poslancev niso bila v celoti neuspešna. Po Tomanovi zaslugi formulirani § 19 temeljnega zakona o splošnih pravicah državljanov naj bi namreč zagotavljal popolno enakopravnost narodov in jezikov, §§ 12 in 13 temeljnega zakona o državnem zastopstvu pa naj bi dajala večje pristojnosti deželnim zborom kot februarska ustava. Vendar Svetčevi argumenti slovenske kritične javnosti niso prepričali. V Slovenskem gospodarju mu je odgovarjal Ferdo Kočevar Žavčanin: »Gospod Luka Svetec je v No- vicah na dolgo in široko obrazložil, za kaj je on za ustav glasoval. Iz njegovih razlogov se vidi, da se je on federativnega načela odpovedal. S svojim glasovanjem za revidirani februarski štatut, je dvalizem pripoznal, je pripoznal tisto načelo, ki nas Slovane v Avstriji na zid pritiska, s svojim glasovanjem za je nam smrtno obsodbo podpisal. Jegovi razlogi so sicer lepi, so krasni, še celo logični so, al načelni niso; ž njimi se slovenska solidarnost podira ne podpira. Naj bo ustav v socialnem oziru svobodoumen kolikot hoče, če pa v političnem obziru našo narodnost ne zagotavlja, ne maramo zanj, ravno kakor ne marajo Irci za angleški parlament in za angleško po celem svetu hvaljeno svobodo. Naši poslanci, ki so za ustav glasovali, ti so slovenski madjaroni, jat jim bolje slike in prilike ne vem.« 884 Še huje pa je strahopezdljivo politiko staroslovenskih prvakov grajal Fran Levstik, ki je v članku Vademecum poslancu Svetcu (v Slovenskem narodu 9., 11. in 14. aprila 1868) pod svojo kritično lupo vzel duševnega voditelja »staroslovenskih« poslancev Luko Svetca in njegove prazne izgovore. »Naša resna dolžnost je«, je poudaril Levstik, »pred slovanskimi brati javno izreči, da se slovenski narod ne da ter neče dajati identificirati s takimi zastopniki.« Slovenci smo grešili, saj bi svojim poslancem morali poslati »krepke nezaupnice«, takoj »ko… so se začeli loviti po breznačelni politiki oportunitete.« Zato pa se je na Dunaju zgodilo nekaj nezaslišanega: »Naša usta so skozi naše poslance na Dunaju 880 Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina, IV ., str. 31; Melik, Slovenci in »nova šola«, str. 38-39. 881 Prim. France Bernik, Pisma Frana Levca, I., Ljubljana 1967, str. 23-24. 882 Vasilij Melik, Svetec in Toman v dunajskem parlamentu, v: Arhivi, 1999, št. 1/2, str. 37. 883 Novice, 22. in 29. 1. 1868, 5. in 12. 2. 1868. 884 Slovenski gospodar, 30. 1. 1868. 188 res govorile zoper dualizem, ali glasovale so vendar za dualizem… Naši zastopniki so se vedli kakor tisti prekrasni, ljubeznivi boritelji, kateri pred bojem po ulicah z orožjem ropotajo, ali kadar pride razsodilni hip, pobegnejo v nasprotnikove vrste in mahajo na svoje brate. Vsa koristolovna (utilitetna) politika naših poslancev, katera samo njim daje koristi, narodu pa seka rane, nas je ponižala pred samim seboj, nas je blamirala pred vsem svetom, nas je pahnila tik do brezna pogube…« Očitki o koristoljubnosti so se kmalu pokazali za točne. Kmalu se je izvedelo, da je Beust nagradil Tomana s koncesijo za gorenjsko železnico. »Dr. Toman pa je to leto popolnoma utihnil; na občno stremljenje je še celo v delegacijah v Pešti glasoval za dispozicijski zaklad in s tem Beustu izrekel svoje zaupanje«, je v Spominih zadevo opisal Josip Vošnjak. In je dodal: »Pa temu se nismo čudili, ko smo slišali in tudi čitali v listih, da je koncesijo za Gorenjsko železnico, za katero je država prevzela garancijo, dobil dr. Toman. In kmalu se je raznesel glas, da je dr. Toman to koncesijo prodal neki banki za 120 ali 150 tisoč gld. Iz tega denarja so se plačali stroški, ki jih je imel dotični konsorcij za pripravljalna dela. Tudi vsak član konsorcija je dobil neki znesek, ki pa se je na pr. V. C. Supanu, predsedniku trgovinske zbornice, premajhen zdel, kar je vsak lahko čul iz njegovih ust, kadar je v krčmi govoril o tej stvari. Dr. Toman je podaril Slov. Matici 10 tisoč gld. in si kupil graščino Polhov Gradec. A ni dolgo užival ploda svojega delovanja. Začel je bolehati in umrl dve leti pozneje, l. 1870.« 885 Zlasti slovenski študentje na Dunaju T omanu »umazane kupčije« niso mogli odpustiti. »Veliko manj opravičena je bila naša jeza nad njegovim kolegom Luko Svetcem in njego- vim neprevidnim izrekom: »T a je prva!’ Gotovo je mož, sicer skozinskozi znan poštenjak, te besede, spremljene z gotovo gesto, kakor da šteje denar, izustil le v tistem smislu, da je predvsem gledati na materialni prospeh ljudstva, nikakor pa ne osebne koristi. Navzlic temu je nepremišljen študent poslanca Svetca takrat skoraj še bolj črtil kakor samega Lovra Tomana.« 886 »Kritikovanje slovenskih državnih poslancev je bolje opustiti« Slovenski poslanci, ki so se znašli na velikem udaru kritike, so bili v državnem zboru vedno bolj v ozadju. V razpravi o osnovnošolskem zakonu aprila 1868 se niso javljali k besedi. Vseeno pa so bili stalna tarča časopisov, za Slovenskim gospodarjem tudi Sloven- skega naroda, ki je začel v Mariboru izhajati 2. aprila 1868. Na udaru kritikov oportuni- stične politike se je kmalu znašel tudi Janez Bleiweis, ki je v Novicah opravičeval ravnanje slovenskih poslancev. Kaplan Domicelj, eden izmed najbolj temperamentnih dopisnikov Slovenskega naroda, je 1. avgusta 1868 ostro prijemal poslance in njihovega zaščitnika, Novice: »In ti možje, kteri so še zadnjo minuto pred glasovanjem dualizem s polnim pravom tako črno malali in vendar – zanj glasovali, so se jezili in kamenje na nas lučali, ker nismo bili v stanu zarad njih glasovanja belo imenovati to, kar je v resnici črno bilo; 885 Vošnjak, Spomini, str. 268-269. 886 Šuklje, Sodobniki mali in veliki, str. 63-64. 189 očitali so nam, da smo surovi in neotesani, ker smo se jim drznili v obraz povedati, da so na krivo pot zagazili in z dualizmom bankrotno podpirati jeli…. ‘Novice’ so se posebno v tem očitanji odlikovale. Da so se one malo bolje po deželi razgledale, bile bi prav lehko zvedele, da so se po nesrečnem glasovanji med pravimi domorodci povsod slišale besede: izdani smo, prodani smo!« Po Domiceljevem mnenju naj bi Novice zavračale kritične dopise na račun slovenskih državnozborskih poslancev in objavljale le odgovore Svetca in drugih, ki so njihovo politiko opravičevali. »Vsak razumen Slovenec je kot neveren T omaž z glavo majal, ko so ‘Novice’ važnost poznejih praktičnih vprašanj poudarjale, dobro vedoč, da so federalistični poslanci naši po glasovanji za dualistično adreso v reichsratu ‘pagat ultimo’ bez pagata igrali….« 887 Pred prvim slovenskim taborom v Ljutomeru se je pojavilo vprašanje, ali »trdo prijeti« slovenske poslance tudi na taborskem zborovanju. Nekateri radikalnejši štajerski politiki so Josipu Vošnjaku naložili, naj na ljutomerskem taboru predlaga resolucijo, ki obsoja politiko slovenskih državnozborskih poslancev. Toda Etbin Henrik Costa je v zaupnem pismu 4. avgusta 1868 Vošnjaku svetoval: »Kritikovanje slovenskih državnih poslancev je bolje opustiti, kajti potem bo prepir in razkol še večji in, če možje dosedaj veljavni, zasložni in brez vse dvombe še zmirom domo- in rodoljubni, pridejo ob vse zaupanje pri ljudstvu – kaj bo to nam koristilo, posebej sedaj, ko so časi Slavjanom tako neugodni, in cisleitansko ministerstvo njim tako protipravno?« 888 V drugi polovici leta 1868 so se napadi na državnozborske poslance nekoliko polegli, javnost pa je pred njih še vedno postavljala zahtevo, naj končno začnejo voditi načelno in energično politiko. Po sprejemu resolucije gališkega deželnega zbora 24. septembra 1868, ki je zahtevala široko avtonomijo Galicije, je javnost tudi od slovenskih poslancev pričakovala, da v državnem zboru jasno in nedvoumno nastopijo z zahtevo po zedinjeni Sloveniji. 889 T oda za tako »radikalen« korak se slovenski poslanci niso odločili. V naspro- tju s programom zedinjene Slovenije (in zgolj v interesu Kranjske) so v državnem zboru podpirali zahteve Poljakov, pri čemer so upali: »Ako se spolnijo zahteve Poljakov, morajo se tudi spolniti zahteve Kranjske in Tirolske«. 890 V Slovenskem narodu so se vedno pogosteje pojavljale zahteve, naj tudi Slovenci posnemajo abstinenčno politiko Čehov, ne pa da slepo podpirajo prizadevanja Poljakov za razširitev avtonomije Galicije. Ko sta Toman in Svetec v adresni debati januarja 1870 podprla poljske zahteve po avtonomiji Galicije in se zavzela za »avtonomijo dežel«, so se v slovenski javnosti spet okrepile kritike slovenskih poslancev. Slovenski narod je od njih zahteval, naj namesto solidarnosti s Poljaki, ki Slovencem ne prinaša koristi, v državnem zboru stavijo jasno resolucijo z zahtevo po zedinjeni Sloveniji, in v primeru, da ne bo sprejeta, takoj zapustijo Dunaj. 891 Pod vplivom kritik iz domovine je slovensko parlamentarno zastopstvo končno za- čelo nastopati bolj odločno. Dne 10. februarja 1870, ko so se slovenski poslanci podpisali pod predlog romunskega poslanca Alexandra Petrina, naj se avtonomija, kakršno je za 887 Slovenski narod, 1. 8. 1868. 888 Vasilij Melik, Josip Vošnjak in njegovi spomini, v: Vošnjak, Spomini, str. 649. 889 Slovenski narod, 8. 10. 1868. 890 Novice, 10. 11. 1869. 891 Slovenski narod, 3. 2. 1870. 190 Galicijo predlagala resolucija gališkega deželnega zbora, razširi na vse avstrijske dežele, so hkrati napovedali, da bodo zapustili državni zbor, če Petrinovega predloga ne bodo dali v obravnavo komisiji, ki je bila zadolžena za obravnavo gališke resolucije. Ko je bil 8. marca 1870 v poslanski zbornici prvič prebran Petrinov predlog in je večina poslancev (tudi poljski) zavrnila, da bi ga posredovali komisiji, je Slovenski narod od slovenskih poslancev zahteval, naj se »potegnejo nazaj na ožja sveta tla domačije in prepuste gnjilo, brez cilja gnano barko, naj se zgodi ž njo, kar hoče«. 892 Ko so se zaradi zavrnitve nadaljnje razprave o gališki resoluciji in vladnega predloga o t. i. neposrednih »zasilnih« volitvah poljski poslanci v noči od 30. na 31. marec 1870 odločili, da zapustijo državni zbor, so jim 31. marca 1870 sledili tudi Slovenci. Urednik Slovenskega naroda Tomšič se je izstopa slovenskih poslancev iz državnega zbora na moč razveselil. V uvodniku Eno dejanje je med drugim zapisal: »Nam Slovencem zlasti izstop naših poslancev poleg vsega druzega posebno še znači narodno slogo, ktero smo zadnja leta tako bridko pogrešali. Zdaj so odpadle nesrečne veze, ki so narod trgale v dve stranki, zdaj so nehali škodljvi obziri, vsled katerih so se prezirale narodne potrebe in koristi, zdaj so nehali razlogi, ki so narod že hoteli ločiti v dva nasprotna si tabora«. 893 Toda odhod slovenskih poslancev z Dunaja ni prinesel tako zaželene »sloge«. Ko se je maja 1870 vlada Potockega začela »pogovarjati« s predstavniki federalistične opozicije, so 8. maja 1870 staroslovenci v Ljubljani sklicali konferenco, na kateri so se dogovorili, da bodo od vlade zahtevali, naj sprejme posebno delegacijo Slovencev iz vseh dežel in se začne z njo pogajati kot s Poljaki in Čehi. Za to si je zlasti prizadeval poslanec Toman, ki naj bi se mu obetala celo listnica trgovinskega ministra. 894 T oda vlada ni bila pripravljena upoštevati slovenskih zahtev. 895 Nekaj dni zatem (21. maja 1870) je vlada razpustila dr- žavni zbor in vse deželne zbore razen češkega ter razpisala nove deželnozborske volitve. Junijske deželnozborske volitve so se za Slovence končale nekoliko slabše kot leta 1867. Ko se je 15. septembra 1870 spet sestal državni zbor k svojemu šestemu zasedanju, je v poslanskih klopeh sedelo 6 slovenskih poslancev. Kar pet jih je na Dunaj poslal kranjski deželni zbor (Horak, Murnik, Costa, Svetec in grof Barbo), 896 enega (Antona Černeta) pa goriški. Štajerski Slovenci tokrat na Dunaju niso imeli svojega zastopnika. Zaradi izgube obeh mandatov v mariborski kmečki kuriji je štajerski deželni zbor v državni zbor poslal »ustavaka« Friedericha Brandstätterja in Konrada Seidla. 897 Slovenski poslanci so se v novem državnem zboru poskušali ravnati v skladu z zah- tevami adrese kranjskega deželnega zbora z dne 30. avgusta 1870, v kateri je bila prvič izrecno izražena zahteva po zedinjeni Sloveniji. Trdno so sedeli v vrstah avtonomistične (federalistične) stranke, ki je bila po prihodu nemških poslancev s Češke (izvoljenih 892 Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina, III., str. 300. 893 Slovenski narod, 2. 4. 1870. 894 V pisarni ministrskega predsednika so o Tomanu znali povedati: »Toman je domišljav politično gizda- lin!« Prim.: Lončar, Iz politične korespondence dr. Janeza Bleiweisa, pismo Davorina Trstenjak Janezu Bleiweisu, s. d. str. 27. 895 Antoni Cetnarowicz, Slovenci in vprašanje gališke avtonomije v letih 1868-1873, v: Zgodovinski časopis, 1994, št. 4, str. 529. 896 Miroslav Gorše, Doktor Valentin Zarnik, narodni buditelj, pisatelj in politik, Ljubljana 1940, str. 129-130. 897 Cvirn, Trdnjavski trikotnik. 191 na direktnih volitvah) potisnjena v manjšino in brez moči. Bleiweis je poslancu Costi v pismu 12. novembra 1870 zapisal, da v Ljubljani mnogi mislijo, »da s tem Herrenhausom in Abgeordnetenhausom ne morete dolgo več se družiti. Saj z Vami (demokratičnim središčem) delajo kakor svinja z mehom. Če v adresnem odboru ne trpijo poslancev ‘aller im Reichsrathe vertretenen Länder’ , tedaj je vseh litanij konec in kaže v prihodnje, da boste le ‘die getretenem’ , pa ne ‘die Vertreter«. 898 Ko je nemška liberalna večina 19. novembra 1870 izglasovala adreso, s katero je vladi izrekla nezaupnico, je 22. novembra 1870 Potocki cesarju ponudil demisijo in odgodil državni zbor. 899 Toda cesar, ki se je že od oktobra oziral po novem kabinetu, je njegov odstop sprejel šele 4. februarja 1871. Dan kasneje je za novega ministrskega predsednika imenoval grofa Karla Hohenwarta. Nova vlada, ki je 20. februarja 1871 spet sklicala odgodeni državni zbor, je poskušala uresničiti svoj program razširitve zakonodajne in upravne avtonomije dežel. Ko je 5. maja 1871 v poslanske klopi poslala predlog zakona, s katerim naj bi uveljavili razširjeno avtonomijo Galicije in ostalih deželnih zborov, 900 so na Slovenskem bili z njim na moč nezadovoljni. Bleiweis je v pismu Costi 7. maja 1871 zapisal: »Mislil sem, da hoče Hohen- wart res meriti z eno mero, ali zdaj vidimo spet dvojno!« 901 Dne 13. maja 1871 je Bleiweis od poslanca Coste izrecno zahteval, naj bodo slovenski poslanci proti posebnim pravicam Poljakov in se zavzemajo za enako avtonomijo za vse: »Moja misel je, da ne daste Poljakom posebne pogače peči – vsem enako avtonomijo!« 902 Zato pa so z velikim pričakovanjem čakali na razplet pogajanj med vlado in češko opozicijo, ki je prišel v zadnjo fazo po razpustu državnega zbora in sedmih deželnih zborov (10. avgusta 1871). Novoizvoljeni kranjski deželni zbor je 14. oktobra 1871 v adresi na cesarja pozdravil pripravljeno spravo vlade s Čehi, zahteval »za našo deželo ono samostojnost (v nemškem besedilu: Selbstbe- stimmungsrecht) ktero nam pripoznavata pragmatična sankcija in najvišji diplom od 20. oktobra 1860. leta ozir postavodavstva in uprave«, hkrati pa izrekel prošnjo, »da se naš slovenski narod v onih deželah, v kterih je zjedinjen z Nemci ali Italijani, postavo pod varstvo takih deželnih postav, kakoršne je Vašega Veličanstva vlada predložila češkemu deželnemu zboru.« 903 Po padcu Hohenwartove vlade (27. oktobra 1871) in novih deželnozborskih volitvah, ki jih je v deželah s federalistično večino (tudi na Kranjskem) razpisala Auerspergova vlada, so na Kranjskem Slovenci ponovili uspeh prejšnjih volitev. Na svoji zadnji seji 21. decembra 1871 je kranjski deželni zbor, »držeč se prejšnjega stališča, ki ga je izrazil v svojih najponižnejših adresah od 30. avgusta 1870 in od 14. oktobra 1871«, brez zadržkov izvolil svojih šest državnozborskih poslancev: Thurna, Rudeža, Jugovica, Barba, Zarnika in Po- klukarja. 904 Poleg njih je Slovence na Dunaju zastopal tudi goriški poslanec Anton Černe. 898 Lončar, Iz politične korespondence dr. Janeza Bleiweisa, Bleiweisovo pismo Costi, 12. 11. 1870. 899 Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 361. 900 Kermavner, Opombe, v: Prijatelj. Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina, III., str. 460. 901 Lončar, Iz politične korespondence dr. Janeza Bleiweisa. 902 Lončar, Iz politične korespondence dr. Janeza Bleiweisa; Cetnarowicz, Slovenci in vprašanje gališke avtonomije v letih 1868-1873, str. 530. 903 V asilij Melik, Nekaj značilnosti razvoja na Kranjskem 1867-1871, v: Melik, Slovenci 1848-1918, str. 340-341. 904 Gorše, Doktor Valentin Zarnik, str. 135. 192 Na začetku novega zasedanja državnega zbora 27. decembra 1871 se slovenski poslanci (razen Antona Černeta) niso pojavili na Dunaju. Valentin Zarnik, ki je svojo izvolitev sprejel le pogojno, se je odločil, da bo posnemal abstinenčno politiko Čehov, zaradi česar je 23. februarja 1872 izgubil svoj mandat. 905 Preostali slovenski poslanci (Barbo, Jugovic, Poklukar) so se na sestanku 6. januarja 1872 vendarle odločili za odhod na Dunaj, kjer so sedeli v vrstah federalistične opozicije. Mihael Herman je 9. februarja 1872 v pismu poslancu dr. Josipu Poklukarju priporo- čal izstop iz državnega zbora: »Skoro vse, kar ima razum med slovenskim narodom in v državnopravni opoziciji, kar prav misli in čuti, je globoko obžalovalo vstop kranjskih poslancev v državni zbor. Čutimo se sami onečaščene zaradi nečastne vloge, ki jo tam igrajo… Ako gospodje na zadnji udarec v obraz, ki se je prizadel njih deželi in naodu, ne odgovore s takojšnjim odpotovanjem z Dunaja, potem so se najbrže onemogočili za vso prihodnjost in izročili svoj narod pri prihodnjih volitvah njegovim nasprotnikom, na vsak način pa oživeli misel, da ne zaslužimo boljšega postopanja. Sedaj je morebiti zadnji trenutek, da se morejo rehabilitirati, ker pred dvema letoma je bil drug položaj. – Vaš izstop ne bo brez moralnega učinka. Nekdo vendar mora začeti, drugi lažje slede…« 906 Poklukar je 19. februarja 1872 Hermanu odgovarjal, da so se kranjski poslanci odlo- čili iti na Dunaj, ker zapuščeni od vseh zaveznikov »nismo hoteli sami in brezuspešno eksponirati svoje dežele in svojega ljudstva nasilnim odredbam sedanje vlade, nismo hoteli sami začeti boja in dati svojim nasprotnikom pri prihodnjih volitvah uspešnega orožja proti sebi. Naši volilci so bili za to taktiko, ž njimi, s celo deželo smo v soglasji. Ko pride ugoden trenutek, nastopi cela opozicija v boj. Sedaj pa samo rekognosciramo, imamo male praske, kar ni lahko, in zato ni to ‘nečastna uloga’ . Daljša naša naloga je, da preprečimo protinaravni razvoj našega ustavnega življenja in ugladimo pot za zdrave, na pravičnosti temelječe razmere. Kaj bi bila boljša taktika – izstop ali soudeleževanje – o tem premišljamo vsak dan. […] Smatramo se za bistven del – sedaj smo prednja straža – cele državnopravne opozicije, s katero ne smemo biti v prepiru, ampak ostati v zavezništvu, s katero moramo ostati v vedni dotiki in postopati po skupnem načrtu.« 907 Predlog zakona o neposrednih »zasilnih« volitvah v državi zbor, ki ga je vlada febru- arja 1872 poslala v poslanske klopi, je bil za slovenske poslance popolnoma nesprejemljiv. Menili so, da mora vsaka sprememba volilnega reda dobiti potrditev deželnih zborov. Na seji 20. februarja 1872 je bil zakon v prvem branju sprejet z 104 proti 49 glasov. Proti so glasovali Poljaki, Tirolci in Slovenci, razen goriškega poslanca Černeta, ki je bil v slovenski javnosti deležen ostre kritike. 908 905 Gorše, Doktor Valentin Zarnik, str. 135-136. Zarnikovega koraka niso vsi odobravali. Josip Vošnjak je tako 17. 2. 1872 pisal uredniku Slovenskega naroda Josipu Jurčiču: »Zarnikove doslednosti in pogumnosti, da ni šel v državni zbor, nikar preveč ne hvalite. S to hvalo se smešimo pri vseh tukaj; zakaj znano je, da Zarnik ni ostal doma iz političnega prepričanja, ampak zategadelj, ker bi bil drugače izgubil svojo službo kot koncipient in si hoče sploh stranke privabiti nase, ker menda že skoraj postane odvetnik.« 906 Lončar, Iz politične korespondence dr. Janeza Bleiweisa, str. 75. 907 Lončar, Iz politične korespondence dr. Janeza Bleiweisa, str. 75-76. 908 Na shodu 19. 3. 1872 so mu volilci s Krasa izrekli jasno nezaupnico, v kateri so mu med drugim očitali: »Pred 3 leti smo Vas volili v dež. zbor, ali dočim se mi držimo programa taborjev, ste Vi na vse pozabili. V dež. Zboru se enkrat niste pridružili 6-torici slov. poslancev, ki so zapustili zbornico, vi pa ste ostali in pomagali Italijanom, a za zahvalo so Vas ti poslali na Dunaj v državni zbor. Kdor pa uživa zaupanje 193 Ko je zaradi nameravane vpeljave direktnih volitev v državni zbor septembra 1872 Državnopravna stranka (Rechstpartei) svojim pristašem priporočila pasivni odpor (po- slanci naj ne bi šli v državni zbor), so se temu sklepu pridružili tudi slovenski poslanci iz Kranjske: Barbo, Jugovic in Poklukar ter 7. decembra 1872 izvoljena Costa in Horak. Omenjeni poslanci so zaradi abstinence 15. februarja 1873 izgubili svoje mandate. »To je bil višek slovenskega boja proti decembrski ustavi in neposrednim volitvam v državni zbor.« 909 V državnem zboru, ki je začel zasedati 15. januarja 1873, je Slovence zastopal le goriški poslanec Anton Černe, ki pa je sedaj nasprotoval nameravani reformi. Na sestan- ku Slovenije 25. januarja 1873 so se slovenski politiki dogovorili, da bodo cesarju poslali prošnjo s protestom zoper nameravane direktne volitve. Ko je 6. marca 1873 predlog prišel v obravnavo poslanske zbornice je Černe skupaj s poljskimi poslanci zapustil zbornično dvorano. Ob odsotnosti 45 poslancev je bil zakon sprejet s 102 proti 2 glasovoma. 910 S tem si je Černe povrnil nekaj ugleda, ki ga je bil izgubil prejšnje leto. »… dasi nas je malo, nas vendar zelo spoštujejo« Po prvih direktnih državnozborskih volitvah leta 1873, ki so potekale v znaku boja med mlado- in staroslovenci, je Slovencem uspelo na Dunaj poslati osem predstavnikov. Na Kranjskem so bili izvoljeni grofa Karl Hohenwart in Jožef Barbo ter Viljem Pfeifer, na Goriškem Andrej Winkler, v Trstu Ivan Nabergoj, na Štajerskem pa Josip V ošnjak, Mihael Herman in Radoslav Razlag. »Slovenskih poslancev je bilo torej, če štejemo Hohenwarta zraven, osem, toliko kot leta 1867, ob prvem slovenskem organiziranem volilnem nastopu. Toda leta 1867 je to pomenilo 4 % vseh poslancev, zdaj, leta 1873, pa samo nekaj nad 2 %. Tako slabega rezultata niso imeli Slovenci pozneje nikdar več; število njihovih poslancev v dunajskem državnem zboru je bilo pozneje najmanj 13 (1879, 1887).« 911 Šibka slovenska delegacija v državnem zboru ni delovala enotno. Andrej Winkler, »sin kmetskih staršev s Trnovske planjave«, ki se je v državnem zboru »usedel med nemško levico in ž njo glasoval«, je kmalu postal »dvorni svetnik pri upravnem sodišču, kjer je imel referat o stvareh iz slovenskih krajev«. 912 Zaradi svoje »provladne« politike se je kmalu znašel na udaru kritike svojih volilcev. List Glas se je že 17. aprila 1874 spraševal: »Kaj nam pomaga, ako W[inkler] priberači nekaj tisoč goldinarjev za nekatere sebičneže, druge nevedne pa slepi, zraven se pa izneveri načelom slovenskega naroda in gotovo tudi njegovim volilcem – če se druži in brati na Dunaju z zagrizenimi sovražniki narodnosti slovenske in cerkve katoliške? – če v vsemu prikimuje ministerstvu in sedanjemu vladne- naših nasprotnikov, ne more biti naš prijatelj in zagovornik naših pravic. – Na Dunaju ste glasovali za zasilno volilno postavo, obrnjeno proti Slovanom, in torej tudi proti našim volilcem, ki si vsi štejemo v čast, da smo sinovi matere Slave ter smo členi ogromnega naroda slovanskega. – Vi ste izgubili naše zaupanje in ne morete več biti naš poslanec…« Prim.: Soča, 23. 3. 1872; citirano po: Andrej Gabršček, Goriški Slovenci. Narodne, kulturne, politične in gospodarske črtice, I., Ljubljana 1932, str. 181. 909 Vasilij Melik, Slovenci in avstrijska država, v: Melik, Slovenci 1848-1918, str. 82. 910 Cetnarowicz, Slovenci in vprašanje gališke avtonomije v letih 1868-1873, str. 534. 911 Vasilij Melik, Razcep med staroslovenci in mladoslovenci, v: Melik, Slovenci 1848-1918, str. 477. 912 Vošnjak, Spomini, str. 435-436. 194 mu sistemu.« 913 Pred državnozborskimi volitvami 1879. pa je Soča Winklerjevo delovanje v državnem zboru ocenila na moč negativno: »V dolgi 6-letni dobi se ni nikdar zmenil za svoje volilce, nikdar jih ni sklical, da bi jim kot ljudski mandatar v državnem zboru poro- čal… Edini Winkler se je odcepil od svojih slov. tovarišev, pridružil se je takoj od začetka centralistom, s katerimi je vstajal in obsedaval, kakor ekselencije na ministrski klopi.« 914 Za razliko od Andreja Winklerja, ki je bil član Kluba levice, so bili preostali slovenski poslanci v opoziciji, čeprav vse do novembra 1876 niso sedeli v istem klubu. Trije kon- servativni poslanci (Hohenwart, Barbo in Herman) so se pridružili klubu Pravne stranke, ki ga je ustanovil grof Karl Hohenwart, po mnenju Šukljeta »eden izmed pičlega števila istinitih državnikov, kar jih je sploh rodila maloproduktivna stara Avstrija«. 915 Štirje mla- doslovenski poslanci (Josip Vošnjak, Radoslav Razlag, Ivan Nabergoj in Viljem Pfeifer) se niso pridružili nobenemu parlamentarnemu klubu in so (kot istrski in dalmatinski hrvaški in srbski poslanci) v državnem zboru delovali samostojno. 916 Ob dejstvu, da se je grof Hohenwart udeleževal parlamentarnega življenja kot šef kluba in avstrijski državnik, ne pa kot zastopnik Slovencev, 917 je bil med slovenskimi konser- vativci daleč najaktivnejši ptujski poslanec Mihael Herman, ki je v svojih strastnih in na moč pretiranih govorih neumorno kritiziral vladni sistem in liberalizem. 918 V primerjavi s Hermanom je bil rakovniški graščak grof Barbo, sicer mož »strogo konservativnega mišljenja, v vseh narodnih vprašanjih pa zanesljiv«, skorajda neopazen. Čeprav z govori »ni nadlegoval zbornice«, ni manjkal »pri nobenem važnem glasovanju«. Njegov izrek je bil: »Discipline se moramo držati.« 919 Bistveno aktivnejši so bili štirje mladoslovenski (»napredni«) poslanci, ki so – zlasti na začetku – z liberalnih izhodišč konstruktivno posegali v vsa aktualna gospodarska in politična vprašanja ter se »o vsaki priložnosti bojevali za pravice slovenskega naroda« − čeprav so se po Vošnjakovem mnenju »morali boriti proti neprijateljem naše slovanske narodnosti na eni strani, na drugi pa proti podiralcem ustavne svobode in ljudskih pravic, proti rejakcionarjem ali nazadnjakom, kateri se, kakor v vsakem narodu, tako tudi med Slovenci nahajajo.« 920 Čeprav so bili v opoziciji, so mladoslovenski poslanci zlasti na začet- 913 Glas, 17. 4. 1874; Gabršček, Goriški Slovenci, I., str. 190. 914 Soča, 9. 5. 1879; Gabršček je strogo sodbo Soče upravičeno omilil: »Sodimo tega moža kakor hočemo, po strogem ali milejšem merilu, eno mu je treba priznati: bil je pošten goriški Slovenec, ki je zastopal koristi svojega ljudstva po svoji pameti in najboljši volji. Veliko zlega je preprečil, a nosil je domov gospodarske drobtinice, ker večjih pridobitev ni mogel doseči. Časti slovenskega poslanca ni nikdar umazal.« − Gabršček, Goriški Slovenci, I., str. 207. 915 Šuklje, Iz mojih spominov, I., str. 161-162. 916 »Grof Hohenwart je sicer prišel k drju. Razlagu v stanovanje, da se ž njim zmeni o političnem položaju in ga spravi v svoj klub, pa Razlag o tem ni hotel ničesar vedeti.« − Vošnjak, Spomini, str. 465-466. 917 Melik, Razcep med staroslovenci in mladoslovenci, str. 480. 918 Vošnjak ni pretiraval, ko je menil, da Herman »vse hudo, kar je le na svetu, pripisuje napredku in svo- bodi. Mož si želi nazaj tiste čase, ko so graščinski oskrbniki smeli brez kazni odirati kmete, ko je zlasti naše slovenske kmete tlačila tlaka za posvetne in duhovne gospode in se je z ljudstvom ravnalo, kakor z živino. Ako ima Herman take nazadnjašle muhe, nam malo mar, a obžalovali bi naš slovenski narod, ko bi kedaj se med nami uresničila načela, katera taki rejakcionarji zagovarjajo.« − Josip V ošnjak, Slovenci in državni zbor leta 1872 in 1874, Ljubljana 1874, str. 19-20. 919 Vošnjak, Spomini, str. 446. 920 Vošnjak, Slovenci in državni zbor leta 1873 in 1874, predgovor. 195 ku odločno podpirali svobodomiselne predloge, ki jih je v poslanske klopi pošiljala vlada. V svojih nastopih so se očitno trudili dokazati zgrešenost trditev narodnih nasprotnikov, češ »da je pojem zavednega Slovenca identičen s pojmom reakcionarja in konservativca«. 921 To je prišlo še posebej do izraza ob sprejemanju štirih konfesionalnih zakonov, s kate- rimi je vlada želela dokončno urediti odnose med državo in katoliško cerkvijo. Poleg dr. Josipa Vošnjaka se je za njihov sprejem najbolj angažiral dr. Radoslav Razlag, ki so ga konec januarja 1874 izvolili celo v konfesionalni odbor. Že s svojim liberalnim nastopom v državnem zboru (7. marca 1874) je Razlag slovenskim »naprednjakom« priboril precej simpatij nemških ustavovercev, 922 o čemer je Josip V ošnjak 25. marca 1874 takole poročal Josipu Jurčiču: »Sploh imamo Mladoslovenci precej prijetno stališče in dasi nas je malo, nas vendar zelo spoštujejo. Razlag, kakor se mi kaže, ima morebiti res še imenitno pri- hodnost. S svojim govorom o konfesionalnih vprašanjih si je pridobil dosti simpatij celo med dunajskim občinstvom. Cesar sam je že poprašal, kdo so ti ‘Jungslovenen’ . Zato je bilo prav pametno, da nismo stopili v noben klub.« 923 Še bolj je Razlag »zaslovel« v vlogi odborovega poročevalca o zakonu o ureditvi zunanjega pravnega položaja samostanskih skupnosti (zakon na koncu ni dobil cesarjeve sankcije). 924 Njegova zaključna beseda k splošni debati aprila 1874 je bila »svojevrstna izpoved liberalnega gledanja, ‘razsvetljenega katolicizma’ , kakor je sam dejal, občudovanja Jožefa II., slovanske in slovenske zavesti.« 925 Simpatije, ki so jih bili s svojimi svobodomiselnimi nastopi v državnem zboru de- ležni mladoslovenski poslanci, niso spremenile odklonilnega odnosa vladne večine do skromnih slovenskih narodnih (jezikovnih) zahtev. 926 Še več. Kmalu se je pokazalo, da so nemški ustavoverci mladoslovenske poslance izrabili – zlasti Razlaga, ki je bil po Šukljetovem mnenju prav tragična oseba: »Sam po sebi gotovo simpatična prikazen, mož čistih rok in neoporečnega rodoljubja, ki si je ohranil naivnost svojega idealizma sredi kosmatega materializma tedanje koruptne parlamentarne večine; a bil je vendar povsem nedostaten kot politik, brez državniške nadarjenosti, naposled slepo orodje v rokah nemških levičarjev, ki so ga zlorabljali za svoje namene. Potisnili so ga v ospredje kot poročevalca o jednem onih cerkvenih zakonov, s kojimi so si hoteli zasigurati na- klonjenost širokih slojev, omamljenih po liberalni frazeologiji. Dočim mu je dunajska žurnalistika slavo pela, se je razširjal propad, ki je sčasoma nastal med njim in ostalimi slovenskimi poslanci.« 927 Zaradi neupoštevanja slovenskih narodnih (jezikovnih) zahtev so mladoslovenski po- slanci zaostrili svojo opozicijo proti vladi in se – v skladu z umirjanjem političnih strasti v domovini – vse bolj približevali stališčem konservativcev v Hohenwartovem klubu. Do poenotenja stališč je najprej prišlo pri presojanju avstro-ogrske zunanje politike na Bal- kanu. Dne 19. oktobra 1876 so vsi slovenski poslanci podpisali interpelacijo moravskega poslanca Fanderlika, v kateri je bilo med drugim rečeno: »Posebej slovansko prebivalstvo 921 Melik, Razcep med staroslovenci in mladoslovenci, str. 483. 922 Prim.: Fran Šuklje, Iz mojih spominov, I., str. 108. 923 Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina 1848-1895, III., str. 358-359. 924 Vošnjak, Slovenci in državni zbor, str. 58-63. 925 Vošnjak, Slovenci in državni zbor, str. 39-46. 926 Melik, Razcep med staroslovenci in mladoslovenci, str. 482. 927 Šuklje, Iz mojih spominov, I., str. 108. 196 Avstrije gleda s toplo simpatijo na stremljenja sorodnih ljudstev Balkanskega polotoka in pričakuje, da bo cesarsko kraljeva vlada glede dogodkov, ki se tam odvijajo, sprejela take ukrepe, ki bodo upoštevali ta upravičena čustva.« 928 Med veliko razpravo o »vzhodnem vprašanju« 6. novembra 1876 je Vošnjak zagovarjal enaka stališča kot Hohenwart. Tri tedne zatem so dotlej neodvisni mladoslovenski poslanci končno vstopili v Hohenwartov klub (Pravne stranke), v katerem so že od samega začetka sedeli slovenski konservativci. Za razliko od razočaranega Razlaga, ki se je umaknil v ozadje in se le redko pojavil v državnem zboru, so preostali mladoslovenski poslanci do konca volilnega obdobja (1879) aktivno sodelovali v Hohenwartovem klubu, čeprav so imeli nekajkrat probleme s klubsko disciplino. T ako so se maja 1877 vzdrževali glasovati o predlogu o delni ločiti italijanskega in nemškega dela Tirolske, s katerim so za razliko od konservativcev soglašali. 929 V železnem obroču Državnozborske volitve 1879, na katerih – po zaslugi notranjega ministra grofa T aaffeja – ni bilo vladnega pritiska na volilce, so opazno okrepile slovensko zastopstvo v državnem zboru. Namesto osmih se je jeseni 1879 na Dunaj odpravilo trinajst slovenskih poslancev, ki so takoj vstopili v Hohenwartov Klub desnega centra. Sedmim »starim« poslancem (grofa Hohenwart in Barbo ter Pfeifer s Kranjske, Vo- šnjak in Herman s Štajerske, Winkler z Goriške, Nabergoj iz Trsta) se je v parlamentarnih klopeh pridružilo šest »novih«: Josip Poklukar, kanonik Karel Klun, baron Albin Marg- heri-Comandano, Adolf Obreza in vitez Josef Schneid iz Kranjske ter baron Hermann Gödel-Lannoy s Štajerske. Poleg devetih Slovencev (med njih je treba šteti tudi grofa Barba) so slovenske volilce na Dunaju zastopali štirje nemški aristokrati, ki so bili naklo- njeni Slovencem: grof Hohenwart, vitez Schneid in baron Margheri s Kranjske ter baron Gödel-Lannoy s Štajerske. Po Barbovi smrti (1879) je njihovo število naraslo na pet, saj je – po posredovanju grofa Hohenwarta – na nadomestnih državnozborskih volitvah (1880) vodstvo slovenske politike z »očetom naroda« dr. Janezom Bleiweisom na čelu podprlo kandidaturo kneza Ernsta Windischgraetza, ki je bil ljub ministrskemu predsedniku grofu Taaffeju. 930 Nesojena kandidata za državnozborska poslanca Fran Šuklje in Jakob Hren sta sicer opozarjala, da je »Windischgraetz… tujec-Nemec, tujec po rodu, po narodnosti, po obitavanji in domovji, tujec po srčnih čutilih in duševni simpatiji, tujec, ki ne pozna naših razmer, naše dežele in našega naroda, mož, ki ne pozna težav in siromaščin, pa tudi potreb našega ljudstva, našega bornega dolenjskega kmeta…«, 931 toda na koncu je prevladalo stališče, ki ga je v pismu Bleiweisu 15. decembra 1879 navrgel vitez Schneid, sicer tajnik dvorne pisarne na Dunaju: »Jaz bi vstop Windischgrätzov smatral za veliko pridobitev Kranjske in to iz sledečih vzrokov: bil je že naš kandidat pri poletnih volitvah t. l., udan 928 Vasilij Melik, Slovenska politika v drugi polovici sedemdesetih let, v: Melik, Slovenci 1848-1918, str. 490. 929 Slovenski narod, 19. 5. 1877. Mladoslovenski poslanci so namreč marca 1874 podprli predlog tirolskih Italijanov naj se oblikuje poseben deželni zbor za italijanski del Tirolske. 930 Podrobneje o tem: Kermavner, Slovenska politika v letih 1879 do 1895, str. 85-96; prim. tudi: Lončar, Iz politične korespondence dr. Janeza Bleiweisa, pismo Hohenwarta Bleiweisu, 11. 12. 1879. 931 Lončar, Iz politične korespondence dr. Janeza Bleiweisa, pismo Jakoba Hrena Bleiweisu, 29. 12. 1879. 197 je narodni stvari, v ožjih, da, celo familiarnih zvezah je z dvorom… in bi mogel ugodno zastopati naše male osebne koristi, ker grof Hohenwart nas zastopa v velikih političnih vprašanjih in ga ne moremo angažirati za male reči, mi pa nimamo toliko vpliva, da bi jih dosegli. Končno je v svojem volilnem okraju posestnik in znan dobrotnik.« 932 Pisana slovenska delegacija, ki se je do konca legislativnega obdobja nekoliko spremenila, 933 je v okviru Hohenwartovega kluba in Železnega obroča nastopala na moč disciplinirano. Zaradi stalne nevarnosti, da Taaffejeva vlada izgubi šibko večino v držav- nem zboru, so bili slovenski poslanci prisiljeni opustiti vse svoje »radikalnejše« zahteve. Za zmernost in potrpežljivost si je še posebej vneto prizadeval vitez Schneid, ki je 15. decembra 1879 v pismu Bleiweisu zapisal: »Ministerski predsednik Taaffe je izjavil, da hoče biti vlada pravična vsem narodom, da torej opušča sistem germanizacije in centra- lizacije. Ker je to tudi naš program, je treba, da jo podpiramo in ji izrečemo zaupanje.« 934 V takšnih razmerah so slovenski poslanci v državnem zboru svoje sile usmerili v skro- mnejše, a uresničljive cilje. Poleg zahtev po enakopravnosti slovenskega jezika v (srednjih) šolah, uradih in javnem življenju, so večkrat zahtevali ustanovitev višjega deželnega sodišča v Ljubljani za Kranjsko, Koroško in Štajersko in Primorsko ter administrativno ločitev Štajerske v nemški in slovenski del, torej po oddelku štajerskega namestništva za Spodnjo Štajersko s sedežem v Celju ali Mariboru. V zameno za podporo je vlada upoštevala del slovenskih zahtev. Prva slovenska »zma- ga« v parlamentu je bil sprejem V ošnjakove resolucije o slovenizaciji srednjega šolstva 23. aprila 1880, 935 ki pa je dolgo časa ostajala le na papirju. Leta 1880 so obnovili slovensko nižjo gimnazijo v Kranju, naučni minister Conrad pa je 1. aprila 1881 ukazal uvedbo slovenskega jezika na ljubljanski preparandiji za naslednje šolske predmete: verouk, slovenščino, matematiko, geometrično risanje, prirodopisje, sadjerejo, ženska ročna dela ter za metodiko teh predmetov. 936 Konec novembra 1881 je Vošnjak v parlamentu spet pozival vlado, naj končno začne uresničevati njegovo resolucijo o uvedbi slovenščine v srednje šole in učiteljišča na Slovenskem. Minister Conrad je krivdo valil na kranjski deželni šolski svet, ki da se izgovarja na pomanjkanje slovenskih učbenikov. 937 Šele z ministrskim odlokom z dne 22. julija 1882 je Conrad dovolil slovenski učni jezik za vse predmete (razen nemščine in grščine) na nižjih gimnazijah na Kranjskem. 938 932 Lončar, Iz politične korespondence dr. Janeza Bleiweisa, pismo Schneida Bleiweisu, 15. 12. 1879. 933 Andreja Winklerja, ki ga je Taaffe 18. 3. 1880 imenoval za deželnega predsednika na Kranjskem, je v državnem zboru zamenjal Josip Tonkli. Barba, ki je konec leta 1879 umrl, je 1880 zamenjal Ernst Win- dischgraetz. Po demisiji viteza Schneida (1882) je v državni zbor odšel Peter Grasselli. Po smrti Mihaela Hermana (15. 2. 1883) je v državni zbor prišel Božidar Raič. 934 Lončar, Iz politične korespondence dr. Janeza Bleiweisa, pismo Schneida Bleiweisu, 15. 12. 1879. 935 Sprejeta resolucija se je glasila: »Vlada se pozivlje, naj na srednjih šolah, vzdrževanih od države na Kranjskem, spodnjem Štajerskem, Koroškem in v Primorskih deželah za učence slovenske narodnosti uvede slovenski jezik kot učni jezik, a pri tem naj se daje priložnost naučiti se temeljito nemškega jezika, če treba s predavanjem nekaterih učnih predmetov v tem jeziku v višjih razredih. Vlada se pozivlje, naj učiteljski pripravnici v Ljubljani in v Mariboru, ker sta namenjeni za slovenske ljudske šole, temu nju- nemu namenu primerno uredi tudi glede jezika tako, da uvede slovenščino kot učni jezik.« − Slovenski narod 18. 2. 1880; Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina, V ., str. 64, 66. 936 Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina, V ., str. 71. 937 Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina, V ., str. 79. 938 Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina, V ., str. 82-83. 198 Dne 30. januarja 1883 je proračunski odbor sprejel resolucijo dr. T onklija, naj se Conra- dov ukaz z dne 22. julija 1882 glede uvedbe slovenščine v nižje gimnazije na Kranjskem razširi še na Spodnjo Štajersko, Koroško, Goriško, Istro in Trst. 939 Toda v proračunski razpravi marca 1883 se je pokazalo, da Tonklijeve resolucije nihče ne jemlje resno, niti minister Conrad ne. Temu je Vošnjak vrgel v obraz: »Brez nas večine bi gospod minister znabiti ne sedel toliko časa na svojem ministrskem stolu!« 940 Zahtevo po slovenizaciji srednjih šol na Štajerskem in Primorskem so slovenski poslanci še večkrat ponovili – vendar brez uspeha. Proračunski odbor je 5. marca 1884 spet sprejel resolucijo, ki je vlado pozivala, naj na nižjih gimnazijah v Gorici, Pazinu, Mariboru in Celju učencem omogoči, da bodo – ob primerni »gojitvi« nemškega jezika – deležni pouka v maternem jeziku. 941 T oda minister Conrad na razširitev slovenščine izven Kranjske ni bil pripravljen. 942 Zato so v zadnjih mesecih volilnega obdobja slovenski poslanci zaostrili svoj odnos do vlade. Božidar Raič je marca 1885 celo izjavil, da bi bilo treba Conrada postaviti pred zatožno klop, ker ne izvršuje sklepov državnega zbora. 943 Na jezikovnem področju je izšlo nekaj odredb, ki so uveljavljale slovenščino kot zuna- nji uradovalni jezik uradov v večini slovenskih dežel. Dne 12. oktobra 1881 je predsednik Višjega deželnega sodišča v Gradcu Waser – na direkten ukaz pravosodnega ministra Pražáka – z okrožnico zapovedal kranjskim sodiščem, da morajo sprejemati slovenske vloge in delati slovenske zapisnike s strankami, ki to zahtevajo. 944 Dne 18. aprila 1882 pa je pravosodni minister Alois Pražák izdal naredbo, da morajo sodišča na območju viš- jega deželnega sodišča v Gradcu sprejemati slovenske vloge tudi v primeru, da stranke razumejo nemško. V uvodu k ukazu je minister poudaril: »Slovenci so v novejšej dobi pismeni svoj jezik tako razvili in razširili, da je tudi v rabo pred sodnijami brez ovir sposoben, zaostale so sodnije v priznanji dejanske te okoliščine.« 945 Toda ukaz, ki ga je Tavčar označil za »najboljši in največji uspeh, kojega smo dosegli pod vlado grofa Taaffeja«, 946 se v praksi ni dosledno izvajal. Februarja 1883 so se slovenski poslanci pritožili pri Pražáku, da uradniki prezirajo njegovo naredbo. Zato je 26. maja 1883 izdal nov ukaz, s katerim je opozoril graško nadsodišče, naj razišče, ali so točne trditve slovenskih poslancev, češ da državni pravdništvi v Celju in Ljubljani slovenskim obtožencem vročata nemške obtožbe. Druga njegova naredba z dne 25. junija 1885 je od uradnikov pri državnih pravdništvih zahtevala, da se kolikor hitro je mogoče priuče slovenskega jezika. 947 Najpomembneje pa je bilo to, da je vlada Kranjski de facto priznala status »slovenske dežele«. Dne 18. marca 1880 je Taaffe za deželnega predsednika na Kranjskem imenoval goriškega poslanca Andreja Winklerja, ki je z zmerno a spretno politiko v kratkem času 939 Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina, V ., str. 84. 940 Ibidem. 941 Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina, V ., str. 89-90. 942 Ibidem. 943 Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina, V ., str. 92. 944 Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina, V ., str. 77. 945 Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina, V ., str. 81. 946 Slovenski narod, 1. 5. 1882. 947 Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina, V ., str. 86. 199 izničil dotedanjo nemško politično prevlado v osrednji slovenski deželi. 948 »Skromni mož, na videz boječ in od sile previden, je z lehko roko dvignil enega izmed birokratskih mo- gotcev za drugim, kmalu so na tleh ležali stebri nemške nadvlade v slovenski deželi, brez hrupa se je vršil odločilen prevrat v naši domovini.« 949 Aprila 1882 je narodna stranka spet zmagala na občinskih volitvah v Ljubljani, leta 1883 pa je slovenska stranka dosegla večino v deželnem zboru. Kranjska je tudi navzven dobila slovensko lice. Kljub koncesijam, ki jih niti ni bilo tako malo, se je med slovenskimi poslanci krepil občutek, da je nagrada za zvestobo nezadostna. Zlasti Josip V ošnjak je večkrat »pritisnil« na grofa Hohenwarta, naj se odločneje zavzame za interese Slovencev. Po neuspešnem urgiranju, naj vlada imenuje Šumana za šolskega inšpektorja na Kranjskem, je marca 1881 celo razmišljal, da bi izstopil iz Hohenwartovega kluba. V pismu Jurčiču z dne 12. marca 1881 je zapisal: »V malo dneh se odloči, ali pojdem jaz sam svoja pota, izstopivši iz kluba, ali morda tudi še kateri drugi slovenski poslanec z menoj. Jaz vsaj se ne dam več voditi za nos in nečem, da vse izgubimo, pa tudi še čast.« 950 Na Vošnjakovo pobudo so se slovenski poslanci 25. marca 1881 pisno pritožili Taaffeju nad nezaslišanim nasilstvom, »ki se godi proti naši narodnosti«, in zagrozili, da bodo glasovali proti vsem vladnim predlogom. 951 Toda grožnje slovenskih poslancev, ki so močno razburile Hohenwarta, ministrskega predsednika niso omehčale. Nasprotno so Taaffejeve grožnje, češ da se ne pusti terorizirati in da raje odstopi, znova in znova omehčale slovenske poslance. 952 Strah, da bi se v sedlo zopet posedli nemški liberalci, je ohladil še tako razgrete glave. »S tem strašilom nas je spet naredil pokorne«. 953 Za razliko od Vošnjaka se je večina slovenskih poslancev hitro sprijaznila z vlogo, ki jim jo je dodelil rdečelični ministrski predsednik. Mladi Tavčar je v Slovenskem narodu 27. novembra 1881 upravičeno poudarjal: »Mi Slovenci stradali smo dozdaj in… smo se večnega stradanja že skoro popolnem privadili. Zdaj pa, če dobimo tu in tam kak grižljaj, zdaj napolni se nam srce s hvaležnostjo in s kipečo dušo smo prepričani, kadar smo prejeli malo drobtinico iz vladne roke, da imamo boljše življenje, kot smo ga imeli pod prejšnjo vlado.« 954 Vladni oportunizem slovenskih poslancev je imel različne obraze. Eni, kot tajnik dvorne pisarne vitez Schneid, so menili, da je mogoče slovenske interese najbolje zasto- pati z delom v zakulisju, izkoriščajoč dobre zveze v najvišjih vladnih krogih. »Govornik Schneid ni bil in se v državnem zboru nikoli ni zglasil k besedi, češ, da ne pomeni vse to govoričenje nič drugega, nego prazno slamo mlatiti in da vsak govornik govori le skozi okno, da bi pokazal volilcem, kaka imenitna in zgovorna oseba da je. V odsekih je pravo delo, in tu se je treba temeljito pečati s predlogi, ki so odkazani odseku v posvetovanje. In Schneid je res pridno sodeloval v odsekih, v katere je bil izvoljen, in ni izpustil nobene 948 Prim.: Matić, Nemci v Ljubljani 1861-1918, str. 197-236. 949 Šuklje, Iz mojih spominov, str. 129. 950 Kermavner, Slovenska politika v letih 1879 do 1895, str. 100. 951 Kermavner, Slovenska politika v letih 1879 do 1895, str. 101-102. 952 Ibidem. 953 Vošnjak, Spomini, str. 486; prim. tudi Kermavner, Slovenska politika v letih 1879 do 1895, str. 99 isl. 954 Kermavner, Slovenska politika v letih 1879 do 1895, str. 143-144. 200 seje.« 955 Kar nekaj slovenskih poslancev pa je svoje osebne interese postavilo pred interese naroda, ki so ga zastopali. Eden izmed njih je bil »častilakomni« štajerski poslanec baron Hermann Goedel-Lannoy, upokojeni dvorni svetnik dunajske finančne prokurature, ki je v letih 1881-1885 opravljal funkcijo prvega podpredsednika državnega zbora. Ko je leta 1880 Taaffe ustanovil Länderbank, je v upravnem svetu banke dobil mesto tudi Goedel. »Goedela so zato nasprotniki začeli napadati in mu začeli očitati, da izkorišča poslanstvo sebi v prid, kar se tem manj spodobi, ker je podpredsednik državnega zbora. Odpovedal se je torej, čeprav s težkim srcem, službi pri Länderbanki, a meni nasproti večkrat povdarjal, kako veliko denarno žrtev je doprinesel Slovencem.« 956 Še bolj odkrito je lastne koristi zastopal ambiciozni goriški poslanec dr. Josip Tonkli, ki je leta 1880 v državnem zboru zamenjal Andreja Winklerja. Tonkli se je kmalu po vstopu v Hohenwartov klub na moč prikupil grofu Taaffeju. »Takrat se je zapazilo med delavci neko anarhistično gibanje in Taaffe je za potrebo spoznal, uvesti nekatere izredne naredbe. Izvoljen je bil poseben odsek, v katerega je vstopil od strani našega kluba dr. Tonkli. Odsek je pritrdil vladnim nasvetom, a nihče ni hotel prevzeti poročanja o njem v državnem zboru, bodisi da so se bali delavcev, bodisi da so se jim z liberalnega stališča zdele določbe preostre. Naposled se ponudi Tonkli, da prevzame poročilo in Taaffe mu je hvaležno stisnil roko.« 957 Leta 1883 ga je cesar odlikoval z redom železne krone, s katerim je bil združen viteški naslov. 958 V Klubu desnega centra je Tonkli postal Hohenwartova desna roka, »in ko je pozneje postal še upravni svetnik Lloyda z 10.000 gld. plače, je bilo konec z vsem Slovenstvom in z vsem narodnim delom. Kar je še storil, je bilo vse tako – radi lepšega.« 959 Ob koncu legislativnega obdobja so bili na Slovenskem vsi nezadovoljni z rezultati Taaffejeve politike »iz rok v usta«. Slovenski narod je 20. februarja 1885 resignirano ugotavljal: »Občutki naši pri šestletnici Taaffejevega ministrovanja smejo in morajo biti hladni. Brez navdušenja jo praznujemo, a tudi ne srditi. Vse vkupe bi se dalo imenovati: neslan krop. On ima program, to je res, lep program. […] Obetal je grof Taaffe nam državljanov v prestolnem govoru in v adresnem odboru, da bodo državljani, narodi po- mirjeni na podstavi jednakopravnosti, da dobodemo pravice svoje, lepa gospodarstva in zlato politično svobodo«, toda »dajal in dopuščal je po slovenskih pokrajinah uradovanje in upravljanje, ki ni niti po imenu niti po vsebini v soglasji z geslom, ki si ga je sedanji predsednik pripel na zastavo svoje vlade, niti s programom, ki se je vzajemno določil s sedanjo državnozborsko večino in v kojega ime je jedino-le mogoča skupna hoja.« 960 Kritiki pobiranja drobtinic so bili prepričani, da je »vladni oportunizem« slovenskih poslancev povsem nepotreben. Danilo Majaron je celo menil, da bi lahko maloštevilna slovenska delegacija, kot nekakšen jeziček na tehtnici, uspešno »izsiljevala« grofa T aaffeja: »Nič drugega jim ni bilo treba, kakor v odločilni uri stopiti pred kabinet in govoriti ž njim resno besedo, da glas slovenskega naroda toliko in toliko velja. Vse tiste govore, ki itak nobenemu niso nobene preglavice delali, bi si lahko prihranili, samo šteti naj bi bili znali, 955 Vošnjak, Spomini, str. 475. 956 Vošnjak, Spomini, str. 471. 957 Vošnjak, Spomini, str. 439. 958 Gabršček, Goriški Slovenci, I., str. 235-236. 959 Ibidem. 960 Slovenski narod, 20. 2. 1885. 201 časih res samo ‘do pet’! Ali kaj so namesto tega počeli, to sam Bog večni vedi! Istina je, da so se ministri od sezone do sezone rogali našim terjatvam, da je zastopstvo slovenskega naroda ves čas veselost zbujalo v javnem mnenji in da se je šestletno obdobje državnega zbora končalo za nas s tem, da je kolo stare usode nas naprej trlo in smo vrhu tega bili še moralno pobiti!« 961 T oda takšna in podobna stališča, ki so slovenske poslance prikazovala kot »kratkovidne, nedelavne, brez eneržije, slaboumne, nadarjene za slabe zastopnike slovenskega naroda« (Josip Vošnjak), niso bila na mestu. Josip Vošnjak je Majaronu upravičeno odgovoril, da ni upošteval vseh slovenskih pridobitev, ki so jih »izposlovali« na Dunaju: »V kakšnem položaji smo bili Slovenci leta 1879, ko je nastopila nova večina državnega zbora? V tako desperatnem, da je človek moral imeti trdno vero v bodočnost slovensko, da tačas ni obupaval. Kranjsko, na katero se naslanjajo vsi drugi Slovenci, bilo je v vseh važnejših oblastvih in zastopih v nemških rokah. V deželnem zboru in odboru zapovedovali so Nemci, v ljubljanskem mestu Nemci, v deželnem šolskem svetu Nemci, v obrtni in trgovinski zbornici Nemci, v mnogih mestih in trgih Nemci, deželni šolski nadzornik Nemec, okrajni šolski nadzorniki večinoma Nemci, deželni predsednik Nemec, deželni glavar Nemec, deželne sodnije predsednik Nemec, na gimnazijah v Kranju in Rudolfovem nemška ravnatelja – tačas so res razbiti ležali na tleh slovenstva stari ste- bri. – In leta 1885, ko je končala svoje delo tako trdo obsojena slovenska delegacija, torej po šestih letih, kakšna bilanca se nam kaže: Kranjski deželni zbor in odbor slovenska, ljubljanski zastop slovenski, deželi šolski svet slovenski, deželni predsednik Slovenec, na- mesto Kalteneggerja glavar grof Thurn, obrtna in trgovinska zbornica slovenska, na čelu deželne sodnije Slovenec, na vseh treh gimnazijah na Kranjskem in tudi v Celji ravnatelji Slovenci, spodnje gimnazije na Kranjskem slovenske, učiteljišče vsaj do pol slovensko, pri sodnijah v rabi slovenske tiskovine, in sicer ne le na Kranjskem, tudi v drugih slovenskih pokrajinah. Kalteneggerji, Vestenecki, Onderki odstranjeni iz dežele. Kranjska dobila je zopet lice, katero jej gre, to je slovensko, in že s tem je bil temelj položen, da tudi ostali Slovenci pridobe jednake pravice…« 962 Toda v Dodatku k svojim spominom je Vošnjak vendarle pritrdil Majaronu: »Ko bi v tej dobi od l. 1879. do 1885. Slovenci bili zastopani po odločnih možeh, bi bili gotovo marsikaj dosegli, ker so odločevali večino. Pa kaj je bilo možem, kakor baron Goedel, knez Windischgrätz, grof Margheri in končno tudi grof Hohenwart, za naše narodne zahteve? Ne prej, ne slej nismo Slovenci bili v tako ugodnem položaju, toda izkoriščali ga nismo. Saj tudi Kljun ni bil za odločne korake in mi je večkrat očital, zakaj da vedno godrnjam.« 963 »Za sleherni narod se naj priredijo narodne upravne skupine« Po volitvah 1885 se je v državnem zboru znašlo 14 slovenskih poslancev. Slovenske volilce na Kranjskem so zastopali izkušeni parlamentarci Viljem Pfeifer, kanonik Karel 961 Slovenski narod, 26. 5. 1887. 962 Slovenski narod, 1. in 2. 6. 1887. 963 Vošnjak, Spomini, str. 494. 202 Klun, Adolf Obreza, Josip Poklukar, knez Ernst Windischgraetz in grof Karl Hohenwart ter »novinca« Fran Šuklje in Jakob Hren. Štajerske volilce so zastopali baron Goedel-Lannoy, Božidar Raič in Mihael Vošnjak, ki je v poslanskih klopeh zamenjal svojega brata Josipa. Goriški volilci so ponovno izkazali zaupanje Josipu Tonkliju, čeprav vsi z njim niso bili zadovoljni. Pred volitvami je proti Tonkliju v Mariboru izšla brošura z naslovom »Pozor – Slovenci na Goriškem!«, ki je volilce pozivala, naj ne volijo tega koristolovca, »ki ni niti od daleč izpolnil obljub, pač pa sebi pridobil sinekur.« 964 Trst je zastopal izkušeni Ivan Nabergoj, koroške slovenske volilce pa (do leta 1887) baron Pino-Friedenthal. Po Raičevi smrti (1887) se je na Dunaju pojavil energični Lavoslav Gregorec, preminulega Adolfa Obrezo pa je v poslanskih klopeh zamenjal Andrej Ferjančič (1887). Pred začetkom zasedanja državnega zbora se je pred slovenske poslance znova posta- vilo vprašanje, ali naj vstopijo v Hohenwartov klub in nadaljujejo z »realno« politiko, ali naj vendarle v sodelovanju s hrvaškimi poslanci delujejo samostojno. Medtem ko so Miha Vošnjak, Božidar Raič in istrski poslanec Vitezić zagovarjali idejo oblikovanja posebnega južnoslovanskega kluba, se je večina slovenskih poslancev odločila za vnovičen vstop v Hohenwartov klub. Iz njega je kmalu izstopil le baron Goedel-Lannoy, užaljen, ker ga niso ponovno izvolili za podpredsednika poslanske zbornice in v železniški odbor, ki mu je v prejšnji sesiji predsedoval. 965 V novem legislativnem obdobju je slovenska delegacija – pod vodstvom Karla Kluna in Frana Šukljeta – še naprej hodila po poti »realne politike pobiranja drobtin«. Slovenski poslanci so od posameznih ministrov vztrajno zahtevali predvsem ustanovitev slovenskih nižjih gimnazij izven Kranjske, zagotovitev enakopravnosti slovenskega jezika v uradih in na sodiščih ter začetek gradnje dolenjske železnice. Skromne slovenske zahteve pa je vlada upoštevala le deloma. Novembra 1885 je tako pravosodni minister Pražák opozoril celovško sodišče, da mora kot jezik sodišč na Koroškem upoštevati tudi slovenščino, 966 z odlokom z dne 21. julija 1887 pa je priznal dopustnost slovenskih vknjižb v zemljiško knjigo. S šolskim letom 1889/90 so na nižji gimnaziji v Mariboru začele delovati nem- ško-slovenske vzporednice, s šolskim letom 1890/91 pa še slovenska nižja gimnazija v Ljubljani. Dne 8. maja 1890 je parlament potrdil tudi načrt za gradnjo dolenjske železnice, za katero si je najbolj prizadeval Šuklje. 967 T o pa je bilo tudi vse. Z vladnim približevanjem nemškim liberalcem (Združeni nemški levici) po zmagoslavju Mladočehov na Češkem je bilo namreč konec pripravljenosti na dajanje še tako drobnih koncesij. »Nemški liberalci so se tedaj po dolgoletnem stradanju vendar nekoliko približali vladnim jaslim, kar je naravno dokaj nepovoljno vplivalo tudi na položaj slovenske delegacije.« 968 Čeprav slovenske pridobitve niti niso bile tako nepomembne, se je nezadovoljstvo s pobiranjem drobtinic iz leta v leto stopnjevalo. Slovenski narod je tako že maja 1886 ostro prijemal T aaffejevo politiko: »Z velikimi nadami pozdravljali smo ministerstvo T aaffejevo ob njega nastopu, misleč, da se bode uživotvorila vsaj jedna ali druga naših preskromnih zahtev, da se nam bodo pod novo vlado zagotovili pogoji našemu narodnemu obstanku. 964 Gabršček, Goriški Slovenci, I., str. 244. 965 Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina, V ., str. 93-94. 966 Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina, V ., str. 95. 967 Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina, V ., str. 110-112. 968 Šuklje, Sodobniki mali in veliki, str. 196. 203 Mi s svoje strani smo v ta namen vse storili, kar je bilo v naši moči, […] narod slovenski pa je ostal na istem stališči, v istem neugodnem položaji, kjer je bil 1879 leta, deloma se mu je stanje celo shujšalo.« 969 Konec oktobra 1886 so slovenski poslanci Taaffeju celo zagrozili, da bodo izstopili iz vladne večine, če vlada ne bo končno uresničila slovenskih šolskih zahtev. 970 O izstopu iz Hohenwartovega kluba so znova resno razmišljali leta 1890, ko se je vlada začela povezovati z Združeno nemško levico. T oda za tako radikalen korak se niso in niso mogli odločiti. Skrajno nezadovoljstvo s Taaffejem in slovensko oportunistično politiko je že od prihoda na Dunaj (1887) kazal predvsem štajerski poslanec Lavoslav Gregorec, ki se je pogosto oglašal za izvedbo narodne avtonomije v smislu § 19 in za čim tesnejše pove- zovanje s hrvaškimi (in srbskimi) poslanci. V svojem prvem govoru v državnem zboru 3. maja 1887 se je v skladu s § 19 odločno potegnil za reorganizacijo monarhije v smislu narodne avtonomije: »Za sleherni narod se naj priredijo narodne upravne skupine, kjer bo vsak narod sam svoj gospod zastran svoje narodnosti.« 971 Hkrati je v njem razvil zamisel trializma: »Jugoslovani…. smo zelo tega mnenja, da so dnevi dualizmu že šteti. Nam se hoče dozdevati, da se že nareja podporišče, na katero zastavijo zvod ali navor ter madjarski šovinizem prekopicnejo. Saj druzega ni treba, kakor da Avstrija ne dopušča Francoske zopet potlačiti ter se z Rusijo zastran balkanskega poluotoka na mirnem pobota, kakor… se je pobotala leta 1878 ž njo zastran Bosne in Hercegovine. Tedaj pa je Avstriji mogoče svojo oblast raztegniti do Soluna ter ustvariti jugoslovansko upravno skupino, ki bode dovolj močna brzdati Madjare.« 972 Za popolno reorganizacijo monarhije v smislu naro- dne avtonomije se je Gregorec znova zavzel v svojem nastopu v državnem zboru aprila 1889: »T ako zedinjen narod (V olksstamm) dobi svoje zastopstvo, ki bedi nad neokrnljivo pravico do varovanja in gijitve narodnosti in jezika. To izvaja na področju cerkve in šole, ki spadata v območje naroda. To je tako imenovana nacionalna avtonomija narodov. V Avstriji ta narodna avtonomija ni nič novega. Na temelju cesarskih privilegijev in ogrskih oziroma hrvaških osnovnih državnih zakonov obstoji takšno zastopstvo za srbski narod na Ogrskem, v Hrvaški in Slavonjiji; to zastopstvo se tam imenuje kongres in izvaja na- rodno avtonomijo v cerkvi in šoli v imenu srbskega naroda.« 973 Toda Gregorec je bil v svojih nastopih v državnem zboru osamljen. Večina drugih slovenskih poslancev na čelu s Klunom in Šukljetom je še naprej prisegala na oportuni- stično politiko in predvsem »uživala« svoje funkcije. Fran Šuklje, sicer glavni zagovornik oportunističe politike, je v spominih upravičeno zapisal: »Pač ni tedanja slovenska skupina štela preveč parlamentarnih kapacitet. Baš nasprotno, med vsemi našimi zastopniki, seveda izvzemši grofa Hohenwarta, je bil edini kanonik Klun politik večjega kalibra, iz katere- ga bi se dal napraviti parlamentarec dobrosrednje vrste – vsi drugi so bili pač povsem dostojni in pošteni rodoljubi, toda niti eden izmed njih bi se ne dal kvalificirati za kako večjo parlamentarno vlogo. T em manj, ker nam je v teku zasedanja smrt ugrabila dvojico 969 Slovenski narod, 28. 5. 1886. 970 Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina, V ., str. 100. 971 Slovenski gospodar, 26. 5. 1887; Kermavner, Slovenska politika v letih 1879 do 1895, str. 196. 972 Ibidem. 973 Kermavner, Slovenska politika v letih 1879 do 1895, str. 198. 204 najboljših kolegov; umrla sta Adolf Obreza in Božidar Raič, njuna naslednika dr. Andrej Ferjančič in dr. Lavoslav Gregorec pa nikakor nista dosegla njune parlamentarne mere.« 974 Slovenski poslanci so se vse »premalo zavedali svojih poslanskih dolžnosti, niso pojmili, da ne zadošča, ako ljudski zastopnik marljivo obiskuje javne in odsekove seje, temveč da mu treba neprestano študirati in vežbati se v političnih vedah.« 975 Namesto, da bi študirali, so raje »popivali pri ‘W eberju’ ali kvartali pri ‘Landtmannu’! In preobilna pijača in vedno posedanje v zakajenih zaduhlih gostilniških prostorih jim je zamorila ob enem duševno silo in telesno zdravje. Ogromna večina izmed njih ni dočakala visoke starosti!« 976 Med slovenskimi poslanci si je – poleg kanonika Kluna – nekaj respekta pridobil Fran Šuklje, ki je želel »v tesni zvezi z grofom Hohenwartom predvsem dvigniti ugled sloven- skih poslancev.« 977 Ambiciozni Šuklje je postopoma pripravil svoje tovariše do tega, da so se brez »aristokratske primesi« (torej brez grofa Hohenwarta, kneza Windischgraetza in barona Goedel-Lannoya) pred vsako večjo parlamentarno razpravo posvetovali »o dotičnem predmetu«, 978 hkrati pa se je za vsak svoj nastop v poslanski zbornici dobro pripravil. Kmalu po prihodu v državni zbor (1885) se je začel načrtno vaditi v govorništvu. S češkim poslancem dr. Josipom Kajzlom sta se dogovorila, da »ko se eden izmed naju oglasi k besedi, mora drugi sesti k njemu, kritično zasledovati njegov govor ter ga potem opozarjati na formalne hibe. V ečkratno ponavljanje istih besed, jecanje in enaki nenaravni zvoki, padanje z glasom koncem stavka, pomanjkanje efektnega zaključka koncem govora itd., to so bile nepravilnosti, koje sva si bila zavezala, med seboj si očitati.« 979 Preostali slovenski poslanci za retorične veščine niso imeli pravega posluha. Božidar Raič, ki je zaslovel kot »ljudski govornik« na taborih, je bil v državnem zboru povsem izgubljen. Že v svojem prvem govoru v državnem zboru (21. marca 1884) se je Raič na moč osmešil. Najprej je sicer »vzbudil zanimanje s svojo postavo in glasom, na koncu pa smeh, ko je prebral nekaj iz Vramčeve hrvatske kronike, ki je bila važna zanj, ne pa za dunajski državni zbor.« 980 Ko ga je 19. marca 1886 v proračunski razpravi predsednik poslanske zbornice Smolka opozoril, da po poslovniku svojega govora ne sme brati, je bil 974 Šuklje, Sodobniki mali in veliki, str. 194. 975 Šuklje, Iz mojih spominov, I., str. 164. 976 Šuklje, Iz mojih spominov, I., str. 164-165. Šukljetovo sodbo je v spominih potrdil tudi Henrik Tuma: »Za časa bivanja pri družini Lagovi sem zahajal v takrat najmodernejšo kavarno Landmann nasproti parlamenta. Kavarna je imela vse velike svetovne liste. Hodil sem jih čitat zaradi politične izobrazbe, da sem dobil pregled o strankah in politiki vseh kulturnih držav in pa zato, da sem ponavljal znane mi jezike. Zahajal sem v kavarno ob enajstih dopoldne, ko je bila najbolj prazna in sem liste najlažje dobil. … Opazil sem, da ob tem času prihajajo v kavarno drug za drugim postavni možje, ki vsi izginejo v stranski sobi, kjer so bile mize za igre. Po fiziognomiji gospodov sem sodil, da ne morejo biti Nemci. Vprašal sem natakarja zanje. Povedal mi je, da so to slovenski državni poslanci, ki prihajajo vsak dan tarokirat. Menda so prihajali k taroku vsak dan iz postelj. Igrali so do ene, potem so šli kosit, po kosilu so se vrnili v kavarno in igrali ves popoldan, včasih pozno v noč. Vprašal sem natakarja, kdaj hodijo v parlament, nakar me je pučil: 'Oh, če je kaj važnega v parlamentu ali če gre za glasovanje, takrat jih pride klicat sluga iz parlamenta…«. − Henrik Tuma, Iz mojega življenja, Ljubljana 1937, str. 146. 977 Šuklje, Sodobniki mali in veliki, str. 93. 978 Šuklje, Sodobniki mali in veliki, str. 194-195. 979 Šuklje, Iz mojih spominov, I., str. 164. 980 Matija Murko, Spomini, Ljubljana 1951, str. 35. 205 popolnoma pobit. 981 »Ne da se popisati, kako je ta ukrep potrl nesrečnega Raiča. Njemu, proslavljenemu govorniku ljudskih taborov, ljubljencu ljudskih shodov vzeti besedo – to je smatral za smrtno žalitev, te sramote njegova moška duša ni strpela! Bilo je v večerni seji, po njenem sklepu sva ga spremila v gostilno jaz in njegov ožji rojak, tedanji privatni docent dr. Matija Murko ter sva se na vso moč prizadevala, da bi razvedrila njegovo potrto dušo. A naše prizadevanje je bilo brezuspešno, svojega poloma ni mogel preboleti. Malo dni kasneje je zapustil Dunaj, podal se k nečaku v Ljubljano in uže 8. junija so ga nesli ven na pokopališče k Sv. Krištofu. Nehote so volilci in čestilci njegovi Raiča poslali v smrt s tem, da so ga počastili z državnozborskim mandatom.« 982 Naraščajoče nezadovoljstvo s Taaffejem Ko je 23. januarja 1891 cesar nepričakovano predčasno razpustil državni zbor, je bilo razočaranje nad Taaffejem na višku. »Kako naklonjen je bil grof Taaffe desnici, nam je pokazal baš razpust državnega zbora. Desničarjem se o tem niti namignilo ni, da bi se mogli za volitev pripraviti, dočim marsikaj dokazuje, da je bilo vse to z levico poprej že do pičice dogovorjeno. Levičarji so zato že tako hiteli s pripravami za volitve, dočim so desničarji še čakali, uverjeni, da je še čas, saj se bodo volitve vršile še le v poznem poletju, in vsekako je bilo pričakovati, da ga državni zbor reši še v tem zasedanji.« 983 Pod težo Taaffejevega približevanja nemškim liberalcem se je v Slovenskem narodu pojavilo celo mnenje, da je bil smoter Taaffejeve vlade »germanizacija, isto tako, kakor je bil to smoter vseh prejšnjih vlad. Taaffeova vlada hotela je to le bolj po ovinkih doseči in zatorej bila nam je še nevarneje.« 984 Kljub vsemu je po marčevskih državnozborskih volitvah vseh trinajst slovenskih poslancev 985 znova vstopilo v Hohenwartov klub in spet podprlo T aaf- feja, ki je poskušal zbrati okoli sebe novo državnozborsko večino. »Stara desnica je bila po zmagi Mladočehov razbita, tista nemška skupina pa, ki se je pod Plenerjevim vodstvom pridružila vladnemu krilu, je bila vendar po nazorih in nagibih tako ločena od ostalih strank, da se iz teh sestavin ni mogel zbrati enoten organizem. Še se je grof Taaffe zelo spretno držal navzlic vsem težavam in še je umirajočemu parlamentu znal privabiti tako težavna in važna zakonska dela, kakor valutno reformo, trgovinsko pogodbo z Nemčijo in Italijo, ter znal pričeti zakon o personalnih davkih in veliko davčno reformo.« 986 981 Šuklje, Iz mojih spominov, I., str. 303. Raič mu je odgovoril: »Da, če bi tu lahko govoril v svojem mate- rinskem jeziku, bi bilo drugače.« Nato je dokončal prekinjeni stavek, izjavil, da bo glasoval za sprejem proračuna in nehal govoriti. 982 Šuklje, Iz mojih spominov, I., str. 165. Šuklje napačno navaja, da je Raiču predsednik Smolka odvzel besedo. 983 Slovenski narod, 26. 1. 1891. 984 Ibidem. 985 Trst je še naprej zastopal Ivan Nabergoj, »skorumpiranega« Josipa Tonklija pa so volilci na Goriškem »kaznovali« z izvolitvijo duhovnika Antona Gregorčiča. Na Štajerskem je ob Mihi V ošnjaku in Lavoslavu Gregorecu barona Goedel-Lannoya v državnem zboru zamenjal Robič. Na Kranjskem so bili ponovno izvoljeni »stari« poslanci Fran Šuklje, grof Karl Hohenwart, Andrej Ferjančič, Karel Klun in Viljem Pfeifer; ob njih so se na Dunaj odpravili še Fran Povše, Josip Kušar in Anton Globočnik, ki so zamenjali kneza Windischgraetza, Josipa Poklukarja in Jakoba Hrena. 986 Šuklje, Sodobniki mali in veliki, str. 197. 206 T udi v novih razmerah so slovenski poslanci nadaljevali z vodenjem »realne« politike. Zlasti Fran Šuklje je na vlado in posamezne ministre redoma naslavljal predloge glede uresničitve v državnem zboru večkrat sprejetih »slovenskih« resolucij, ki so zahtevale ustanovitev slovenskih srednjih šol oz. vzporednic na nižjih gimnazijah v Celju in Gorici, obnovitev leta 1887 ukinjene slovenske nižje gimnazije v Kranju, ponovno vzpostavitev stolice za slovenski jezik na graški univerzi ter zlasti spoštovanje temeljnih jezikovnih pravic koroških Slovencev. 987 Toda vlada večine slovenskih zahtev ni upoštevala. Ko je 13. novembra 1891 naučni minister Gautsch na interpelacijo slovenskih poslancev gle- de poraznih šolskih razmer na Koroškem cinično poudarjal korist znanja nemščine v Avstriji, je tudi največjim oportunistom postalo jasno, da je napočil čas za spremembo slovenske politike. »V vsej dolgi zgodovini borbe Slovencev za enakopravnost za časa Taaffejevega režima ni še noben minister dotlej tako brezobzirno odgovarjal Slovencem, ki so že dvanajst let hlapčevali Taaffeju in pri njegovih ministrih beračili za drobtine.« 988 Ko so spomladi 1892 po vzoru na istrska pravaša Matka Laginje in Vjekoslava Spinčića Hohenwartov Konservativni klub zapustili še trije dalmatinski poslanci (Juraj Biankini, Niko Daper, Virgilj Perić), so tudi nekateri slovenski poslanci zagovarjali radikalizacijo slovenske politike. Za posnemanje Hrvatov, ki so že maja 1892 osnovali samostojen Klub neodvisnih hrvaških in slovenskih zastopnikov (pač zato, ker sta Laginja in Spinčić zastopala tudi slovenske volilce), sta se še najbolj zavzemala Lavoslav Gregorec in Ivan Nabergoj. Toda po objavi oklica novega kluba (15. decembra 1892), ki je med drugim zahteval združitev vseh hrvaških in slovenskih dežel »na temelju zgodovinskega prava kraljestva hrvatskega, prirodnih zakonov in narodne volje«, 989 je pripravljenost za pove- zovanje s Hrvati in samostojno delovanje v parlamentu opazno skopnela. Še več. Nekateri slovenski poslanci so v zahtevah istrskih pravašev videli nevarnost za Slovence. Tako je Ivan Nabergoj na shodu volilcev v Trstu 8. januarja 1893 v zahtevah novega kluba videl težnjo »radikalnih Hrvatov« (pravašev), da bi raztegnili »svoje hrvatsko pravo celo na Trst in njega okolico, in še dalje preko meje bistre Soče.« 990 Do preobrata v stališčih slovenske delegacije je prišlo šele po padcu Taaffejeve vlade, ki je bil posledica predlagane volilne reforme. Slovenski poslanci so – ob načelnem pou- darjanju upravičenosti razširitve volilne pravice – predlagano volilno reformo enoglasno zavrnili 991 in s tem tudi sami prispevali k padcu Taaffeja. Dobrih štirinajst dni po ime- novanju nove koalicijske vlade kneza Alfreda Windischgraetza (26. novembra 1893) so se razdelili v dva kluba. »Patentirani oportunisti« (Miha V ošnjak, Karl Klun, Fran Šuklje, Fran Povše, Anton Globočnik, Fran Robič in Viljem Pfeifer) so ostali v Hohenwartovem klubu in podpirali novo vlado. Zagovorniki radikalnejše nacionalne politike (Andrej 987 Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina, V ., str. 114. 988 Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina, V ., str. 116; Filip Čuček, Uspehi spodnje- štajerskih Slovencev v Taaffejevi dobi, Celje 2008. 989 Slovanski svet, 10. 1. 1893; Kermavner, Slovenska politika v letih 1879 do 1895, str. 218-219. 990 Slovenski narod, 12. 1. 1893; Kermavner, Slovenska politika v letih 1879 do 1895, str. 219. 991 Na sestanku 19. 10. 1893 so glede volilne reforme slovenski poslanci sprejeli naslednje stališče: »Po obširni in temeljiti razpravi se je pokazalo, da so v tej zadevi vsi poslanci jedini. Vsi priznavajo, da je treba volilno pravico temeljito prenarediti in razširiti, ob jednem pa tudi skrbeti, da se varujejo koristi neposrednih davkoplačevalcev bodisi z osnovo stanovnih zadrug ali pa na kak drug način… Tudi nemški konservativni tovariši stoje na istem stališču…« − Kermavner, Slovenska politika v letih 1879 do 1895, str. 211. 207 Ferjančič, Anton Gregorčič, Lavoslav Gregorec, Alfred Coronini, Kušar, Ivan Nabergoj) pa so se s štirimi hrvaškimi poslanci (Klaićem, Bulatom, Šupukom in Borčićem) povezali v Klub hrvatskih in slovenskih poslancev (vodil ga je hrvaški poslanec Miho Klaić) in prešli v opozicijo. 992 Vprašanje taktike Razcep v vrstah slovenskih poslancev ni bil toliko posledica vedno močnejše ideolo- ško-politične polarizacije med liberalnim in katoliškim taborom na Kranjskem, 993 ampak predvsem taktična poteza, s pomočjo katere naj bi Slovenci čim več izsilili od vlade. Kot je neposredno po razkolu ugotavljal liberalni Slovenski narod, so se z ločitvijo poslancev slovenske možnosti za dosego te ali one narodnopolitične zahteve bistveno povečale. »Da so vsi slovenski poslanci ostali pod krilom Hohenwarta, bi jih nova vlada niti v poštev ne jemala… Sedaj pa, ko je zdatno število slovenskih poslancev napravilo upor, sedaj postali so tisti poslanci, ki še vedno za Hohenwartom hodijo, za nas pravi biseri. Ali taki biseri postali so ti poslanci tudi za vlado, ker je gotovo, da Hohenwartov klub razpade, kakor hitro ga zapuste še ostali slovenski poslanci.« 994 Slovenski poslanci, ki so ostali v Hohenwartovem klubu, so se mu zdeli kot »star stric… z veliko pokojnino, brez koje bi ostala rodbina živeti ne mogla… Kako mu strežejo in kako zapirajo okna, da se ne prehladi pred lahko sapico in kako vse stori, da bi se mu življenje podaljšalo! Če nam je dovoljena primera, trdili bi, da so knezu Windischgraetzu slovenski državni poslanci, kolikor jih je še v Hohenwartovem klubu, nekako tak stric, kojemu se mora streči, da se ne prehladi in ne oboli in ne umrje…« 995 V novem političnem položaju so poskušali razdeljeni slovenski poslanci doseči ure- sničitev slovenskih zahtev po različnih poteh: secesijonisti tako, da so svoje puške di- rektno uperili v vlado, člani Hohenwartovega kluba pa kot del vladne koalicije. 996 Toda oboji so bili trdno odločeni, da pokažejo zmotnost nemškega razumevanja nacionalne enakopravnosti: »Hud in dolgotrajen je boj, katerega bijejo v Avstriji združeni narodi med seboj. Slovenci ga bijemo za obstanek in enakopravnost z Nemci, Nemci pa za pr- venstvo, za gospodstvo med nami. Po dveh načelih bije se ta boj: tu enakopravnost, tam enakovrednost. Mi Slovani zavzemamo stališče, da se ima razmerje med raznimi narodi določiti in urediti po načelu enakopravnosti brez obzira na enakovrednost. Nemcem pa 992 Slovenski narod, 25. 11. 1893. 993 Tako v enem kot v drugem taboru so bili duhovniki (Gregorčič in Gregorec med disidenti, Klun med Hohenwartovci) in liberalci (Ferjančič, Kušar in Nabergoj med disidenti, Vošnjak med Hohenwartovci). 994 Slovenski narod, 30. 12. 1893. 995 Ibidem. 996 Računico »oportunistov« je Fran Šuklje v pismu Janku Kersniku (21. 12. 1893) predstavil z besedami: »Ne bodemo sicer dosegli dosti v narodnem oziru, ali nekaj vendar le, – in sicer poleg osebnih vprašanj tudi nekoliko institucij ali zavodov… Kranj je gotov, toliko povsem zaupno. Včeraj mi je Madeyski… pravil, da ima deželni predsednik uže v rokah načelno rešitev, da se v Kranji napravi popolna gimnazija… Kar se tiče celjskih paralelk je minister pripravljen jih napraviti, toda v smislu koalicijskem neče postopati jednostransko ter skuša torej vplivati na levico, da se ona temu ne protivi…« Prim.: Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina, V ., str. 126. 208 je edino merodajno le načelo enakovrednosti. Mi Slovani pojma enakovrednost, kakor si ga Nemci mislijo, ne poznamo, ker po našem mišljenju so vsi narodi samo po sebi in po božjih in natornih zakonih jednakovredni brez ozira na višjo ali nižjo kulturo, na večje ali manjše slovstvo, na večje ali manjše število. Nemci pa razumejo ta pojem tako, da so le tisti narodi enakovredni, ki se štejejo med takozvane svetovne narode in katerih kultura je svetovna…« 997 Glavna zahteva razdeljenih slovenskih poslancev je kmalu postala ustanovitev sloven- sko-nemških vzporednic na nižji gimnaziji v Celju, ki jih je Slovencem že leta 1888 obljubil grof Taaffe. Od 22. februarja 1894, ko je Lavoslav Gregorec – ob podpori Ferjančiča in Nabergoja – od vlade energično zahteval ustanovitev vzporednic v Celju, je celjsko gim- nazijsko vprašanje vse bolj postajalo osrednji problem avstrijske notranje politike. 998 Ob naklonjenosti naučnega ministra Madeyskega in podpori grofa Hohenwarta je slovenskim »koalirancem« uspelo, da je finančni minister Plener (18. oktobra 1894) v proračun za leto 1895 stavil tudi 1500 gld za ustanovitev nemško-slovenskih vzporednic na nižji gimnaziji v Celju. Proračunska postavka, ki je med avstrijskimi Nemci sprožila pravi furor Teutonicus, je okrepila vsenemško solidarnost z »ogroženimi« celjskimi Nemci, ki so se upravičeno bali za lastno prevlado. Nemški liberalci, ki so se znašli na udaru nemške nacionalistič- ne javnosti, so v zadnjem trenutku zadevo poskušali preprečiti. Slovencem so ponujali ustanovitev popolne slovenske (nižje) gimnazije v Ljutomeru ali Žalcu, toda slednji niso želeli odstopiti od gesla: »Celje ali nič!« Zaradi tega je 19. junija 1895 Windischgraetzova vlada podala ostavko, ki jo je cesar tudi sprejel. Proračun in z njim postavko Celje pa je poslanska zbornica sprejela (v tretjem branju) 10. julija 1895. Tudi po sprejemu proračunske postavke, ki je pomenila odločilen korak na poti k radikalizaciji avstrijskega nemštva, so slovenski poslanci v državnem zboru ostali v dveh klubih. 999 Spomladi 1896 je mariborski list Südsteirische Post zaman predlagal, naj se slovenski in hrvaški poslanci spet združijo v enoten klub »pod protektoratom grofa Hohenwarta«. 1000 Tako nekdanji »koaliranci« kot člani Kluba hrvatskih in slovenskih poslancev so podpirali Badenijevo vlado. Tudi z njihovimi glasovi je vladi uspelo skozi parlamentarno proceduro spraviti vrsto pomembnih zakonov, med drugim tudi reformo volilnega reda (1896), s katerim so z uvedbo splošne kurije razširili volilno pravico. 1001 Dne 26. novembra so slovenski in hrvaški poslanci v posebni izjavi poudarili, da bodo v prihodnjem državnem zboru osnovali samostojno parlamentarno skupino »v svrho odločnega solidarnega postopanja v narodnih in gospodarskih vprašanjih.« 1002 997 Domovina, 5. 10. 1893: Enakopravnost ali enakovrednost. 998 Prim. Janez Cvirn, Celjsko gimnazijsko vprašanje (1893-1895), v: Kronika, 1996, št. 2/3, str. 63-71. 999 Anton Globočnik je 15. 2. 1896 odstopil. Karel Klun je umrl 8. 6. 1896. Kluna je zamenjal Šusteršič, Glo- bočnika pa Anton Koblar. 1000 Slovenski narod, 23. 4. 1896. 1001 Od slovenskih poslancev volilni reformi nihče ni nasprotoval, čeprav so zanjo glasovali le Coronini, Gregorčič in Nabergoj. Ostalih ni bilo v zbornici. 1002 Slovenski narod, 28. 11. 1896. 209 Slovanska krščanska narodna zveza Po marčevskih državnozborskih volitvah 1897 se je število slovenskih poslancev dvi- gnilo na šestnajst. Devet poslancev je prihajalo s Kranjske: Janez Evangelist Krek, Ivan Šusteršič, Fran Povše, Ignacij Žitnik, Josip Pogačnik, Viljem Pfeifer, Andrej Ferjančič, Josip Kušar in Fran Šuklje. Štirje poslanci so prihajali s Štajerske: Lavoslav Gregorec, Žičkar, Fran Robič in vitez Hugo Berks. Na Goriškem sta bila izvoljena Anton Gregorčič in grof Alfred Coronini. S Koroške je prihajal Lambert Einspieler, ki je bil sploh prvi slovenski državnozborski poslanec s Koroške. Po večletni razdvojenosti so se slovenski poslanci znova povezali v skupen klub. Sku- paj z enajstimi hrvaškimi poslanci iz Istre (2) in Dalmacije (9), sedmimi rusinskimi in dvema češkima poslancema z Moravske so na pobudo Janeza Evangelista Kreka in Ivana Šusteršiča 1. aprila 1897 ustanovili Slovansko krščansko nacionalno zvezo, ki je sprva štela 36 članov. 1003 Zveza je imela tri predsednike (Ivana Šusteršiča, Gaja Bulata in Aleksandra Barwińskega), ki so se na čelu kluba menjavali vsak mesec. 1004 Zveza, ki je v svojem programu med drugim napovedala, da se bo »z vso odločnostjo bojevala za brezpogojno ravnopravnost vseh narodov, vzlasti za narodne koristi in pravice vseh slovanskih narodov na temelju narodnega prava in krščanske pravičnosti, kakor tudi za popolno slobodo cerkve«, 1005 je kot četrta najmočnejša parlamentarna skupina jasno podprla vladni program ministrskega predsednika Badenija, ki je v razgovorih s Povšetom in drugimi slovenskimi poslanci večkrat poudaril, da ima razumevanje za potrebe južnih Slovanov. 1006 Toda upanje, da bo nova vlada upoštevala vsaj nekatere slovenske zahteve, je zaradi nemške obstrukcije kmalu splavalo po vodi. Kmalu po začetku tehnične obstrukcije, s katero so nemške stranke reagirale na jezikov- ne naredbe za Češko in Moravsko, se je Zveza s šestimi drugimi klubi (Poljskim, Klubom češkega konservativnega veleposestva, Klubom centra, Klubom katoliške ljudske stranke in Romunskim klubom) povezala v novo zvezo desnice, ki je imela skupno parlamentarno komisijo in izvršilni odbor na čelu s poljskim poslancem Jaworskim. Toda koordinirani desnici ni uspelo zlomiti nemške obstrukcije, ki je bila iz dneva v dan ostrejša. Na eskalacijo nemškega nacionalizma v poletnih mesecih, ko državni zbor ni zasedal (med 2. junijem in 23. septembrom 1897), so slovenski poslanci odgovorili z načelnimi izjavami v podporo Badenijevi vladi in poudarjanjem potrebe po složnem nastopanju slovenskih in hrvaških poslancev v državnem zboru. Na vseslovenskem in istrsko-hr- 1003 Iz zveze je kmalu izstopil Šuklje, ki je pristopil klubu divjakov. Po padcu Badenijeve vlade se je vrnil v klub. 1004 Prim.: Irena Gantar Godina, Neoslavizem in Slovenci, Ljubljana 1994, str. 21-30; po Šusteršičevi odložitvi mandata aprila 1898 je predsednik postal Fran Povše. 1005 Klubov program je na koncu poudarjal: »Zveza uvažuje državno-pravne programe onih svojih članov, ki sedanje uravnave države z ozirom na svoj zgodovinski razvoj ne smatrajo definitivne, ter jemlje na znanje dotična zbornici dne 30. 3. 1897 oddana državno-pravna zavarovanja glede češkega in hrvatskega državnega prava. Zveza hoče gojiti prijateljsko sodelovanje s katoliško ljudsko stranko in slovanskima kluboma Čehov in Poljakov; nasprotovati liberalim in nacijonalnim Nemcem, gledé predsedstva in večine.« − Slovenec, 2. 4. 1897; Zvonko Bergant, Kranjska med dvema Ivanoma, Ljubljana 2004, str. 89. 1006 Andrej Rahten, Zavezništva in delitve. Razvoj slovensko-hrvaških političnih odnosov v Habsburški monarhiji 1848-1918, Ljubljana 2005, str. 117. 210 vaškem shodu v Ljubljani 14. septembra 1897, ki je odobril politiko Slovanske krščanske narodne zveze, so v resoluciji zahtevali tudi za Slovence pravičnost v narodnem oziru in sprejel vrsto zahtev za Istro. 1007 Ivan Šusteršič je v vlogi poročevalca o splošnih političnih razmerah v državi pozval k složnemu delu za narodov blagor: »Iščimo jamstvo boljše bodočnosti v nas samih s tem, da smo jedini in složni kot celokupni narod, s tem, da smo zvesti svojemu programu in s tem, gospoda moja, da vsi in vsakdo, komur je pove- rilo ljudstvo katerikoli javni mandat, brez obzira na zgoraj, brez obzira na levo in desno, delujemo v blagor našega ubogega tlačenega naroda…« 1008 V skladu s tem stališčem si je Zveza tudi na jesenskem zasedanju prizadevala, da bi v sodelovanju s političnimi zavezniki na desnici izničila naraščajočo nemško obstrukcijo in pomagala vladi, da parlament sprejme proračunski provizorij. Tako so na seji 25. no- vembra 1897 vsi slovenski poslanci (razen Kušarja) glasovali za zloglasni Lex Falkenhayn, ki ga je pripravila desnica, da bi onemogočila obstrukcioniste. V pretepu, ki je sledil, se je še posebej izkazal Fran Šuklje, čeprav je v spominih svojo vlogo nekoliko prenapihnil. Slovanska krščanska narodna zveza (SKNZ) je podprla tudi Gautschevo vlado, čeprav jim Gautsch ni obljubil drugega, kot da bo uredil razmere na Primorskem. Podprla je tudi vlado grofa Thuna, ki je po nastopu poskušal izničiti nemško obstrukcijo z napovedjo celovite ureditve jezikovnih razmer v državi. Dne 21. 3. 1898 je bil za prvega podpred- sednika poslanske zbornice izvoljen Andrej Ferjančič (do oktobra 1899). V državnem zboru je bila stavljena vrsta predlogov za rešitev jezikovnega vprašanja. Dne 22. aprila 1898 so v imenu Zveze Gregorec, Šuklje in Barwiński stavili predlog, ki je od vlade terjal takojšen sprejem zakona o izvedbi člena 19 temeljnega državnega zakona iz leta 1867. Predlog je utemeljeval Gregorec, ki je predlagal, naj bi bili vsi jeziki, ki so v navadi v kaki deželi, razglašeni za deželne jezike in bi bili pred deželnimi in državnimi oblastmi enakopravni in enakovredni. Vsak državljan bi mogel iskati in najti pri vseh instancah pravico v svojem jeziku. Toda v kaotičnih razmerah nemške obstrukcije slovenski poslanci niso mogli raču- nati na kakšno koncesijo. Ivan Šusteršič je aprila 1898 odložil svoj mandat in se vrnil v Ljubljano. V poslanskih klopeh ga je zamenjal Ivan V encajz, v funkciji enega izmed načel- nikov SKNZ pa Fran Povše. Tudi pri drugih slovenskih poslancih je volja za podpiranje vlade opazno skopnela. Konec septembra 1898 je vodstvo Katoliške narodne stranke v Ljubljani sklenilo, naj slovenski poslanci izstopijo iz vladne večine. Mnogi, zlasti Krek, so bili razočarani, da je vlada s slovenskimi poslanci ves čas igrala znano igro: »Mandl, steh’ auf!« (pri glasovanju za so poslanci morali vstati), da jim je zgolj ukazovala, ne pa jih tudi poslušala. V skladu s tem je Krek predlagal, naj Slovanska krščanska narodna zveza izstopi iz parlamentarne večine. T oda 30. septembra so s 26 proti 8 glasovom člani kluba Krekov predlog zavrnili. Na predlog dr. Matka Laginje so sklenili, da bo zveza svoje postopanje v parlamentu uravnavala »izključno po dejanjih vlade«. 1009 Odslej se je klub poskušal 1007 Krek, Izbrani spisi, IV ., str. 17; Slovenski narod, 14. 9. 1897. 1008 Slovenec, 17. 9. 1897; Slovenski narod, 15. 9. 1897. 1009 Krek, Izbrani spisi, IV ., str. 23. 211 držati stališča, »da jugoslovanskim poslancem treba predvsem neodvisnoti nasproti vladi, ktero naj podpirajo le tedaj, ako se bo res v dejanju skazala pravično Jugoslovanom«. 1010 Naraščajoče nezadovoljstvo s Thunom, ki je vse bolj posegal po zloglasnem § 14, je pred člane Zveze postavljalo vprašanje spremembe politične taktike. T oda v vodstvu Zveze (Gajo Bulat, Aleksander Barwiński in Fran Povše) niso bili naklonjeni vodenju »postulatne politike«. Vse do padca Thunove vlade so se zadovoljevali s politiko izsiljevanja drobnih koncesij, staro drobtiničarsko politiko, ki pa jim ni ničesar prinesla. Po mnenju Frana Šukljeta je bilo »hiranje« politike SKNZ tudi posledica nesposobnosti njenega »novega« predsednika Frana Povšeta. »Ni čuda! Kajti četudi je veljal Povše v istini za strokovnjaka v poljedelstvu, vendar ni razpolagal z onimi svojstvi, ki so za načelnika večje parlamen- tarne skupine neobhodno potrebna. Pomanjkanje višje naobraženosti in višjega vzleta pri klubovem načelniku smo kmalu spoznali v tem, da so postajale razprave v klubu vedno redkejše in seveda stvarno neznatnejše.« 1011 Do spremembe političnega kursa je prišlo šele po nastopu Claryjeve vlade, ki je oktobra 1899 razveljavila jezikovne naredbe za Češko in Moravsko. Čeprav rusinski in hrvaški člani Zveze niso bili za radikalizacijo politike, so na zahtevo slovenskih poslancev na klubovi seji 21. novembra 1899 sklenili, da podprejo češko obstrukcijo v državnem zboru. Ko so spomladi 1900 Čehi nadaljevali z obstrukcijo, pa jih Zveza ni več podprla. 1012 Pranje domačega perila pred avstrijsko javnostjo Z zaostrovanjem liberalno-klerikalnega spopada na Kranjskem so odnosi med slo- venskimi katoliškimi in liberalnimi poslanci v SKNZ postajali vse bolj napeti. Toda do dokončnega razcepa je prišlo šele po decembrskih volitvah 1900, na katerih so Slovenci uspeli osvojiti 15 državnozborskih mandatov. Pred začetkom novega zasedanja so zlasti v liberalnem taboru (Tavčar) glasno poudar- jali nujnost oblikovanja enotnega jugoslovanskega kluba brez krščanskega oz. katoliškega predznaka. Toda Šusteršič, ki si je silno želel izolirati »liberalne intrigante«, se nikakor ni želel odpovedati katoliškemu značaju kluba. 1013 Ker so izločitvi slovenskih liberalcev nasprotovali Hrvati, se je 31. januarja 1901 devet slovenskih »katoliških« poslancev (Ivan Šusteršič, Viljem Pfeifer, Fran Povše, Ignacij Žitnik, Josip Pogačnik, Ivan V encajz, Anton Gregorčič, Josip Žičkar in Hugo Berks) povezalo z dvema češkima, 4 rusinskimi in 6 polj- skimi poslanci v Slovanski centrum, ki je štel 21 članov. 1014 Preostalih šest na liberalnem oz. slogaškem programu izvoljenih slovenskih poslancev (Ivan Tavčar, Andrej Ferjančič, Ivan Plantan, Oskar Gabršček, Miroslav Ploj, Fran Robič) pa se je z 10 hrvaškimi poslanci združilo v Hrvaško-slovenski klub z dalmatinskim poslancem Ivčevićem na čelu. 1015 1010 Krek, Izbrani spisi, IV ., str. 12. 1011 Šuklje, Iz mojih spominov, II., str. 82. 1012 Melik, Slovenci v državnem zboru, str. 595. 1013 Rahten, Zavezništva in delitve, str. 119. 1014 Pleterski, Dr. Ivan Šušteršič, str. 111; Rahten, SLS v dunajskem parlamentu, str. 43; Kmalu je iz kluba izstopil Berks, ki je postal »divjak«. 1015 Pleterski, Dr. Ivan Šušteršič, str. 112; Binder, Galizien in Wien, str. 379. 212 Hrvaško-slovenski klub se je že konec marca skoraj prepolovil. Na klubovi seji 29. marca 1901 je namreč Miroslav Ploj pozval Ivana Tavčarja, naj izstopi iz kluba, češ da je kot »šefredaktor« Slovenskega naroda odgovoren za besne napade na vero in cerkev. Užaljeni Tavčar je nemudoma pobral šila in kopita in zapustil klub. Nekaj dni zatem so se mu pridružili še Ferjančič, Gabršček in Plantan, medtem ko sta Ploj in Robič ostala v Hrvaško-slovenskem klubu. Liberalni secesionisti so maja 1901 z dvema srbskima poslancema ustanovili Jugoslovanski napredni klub, ki mu je načeloval Andrej Ferjančič. Od maja 1901 so slovenski poslanci v državnem zboru delovali v treh klubih, ki že zaradi številčne šibkosti niso imeli posebej velike teže. Njihov politični kapital je dodatno zmanjševalo dejstvo, da so vse preveč svoje energije porabili za medsebojna obtoževanja in pranje domačega perila pred vesoljno avstrijsko javnostjo. Pri tem se je zlasti »izkazal« Ivan Tavčar, ki je v svoji nastopih v državnem zboru uresničeval napoved, dano volilcem na volilnem zborovanju 26. decembra 1900 v Ljubljani: »Ne vsled lastnih zaslug, pač pa vsled nasprotstva političnih svojih sovražnikov smem brez pretiranosti izreči, da je že samo moje ime nekak program. In če me izvolite svojim državnim poslancem, izvolite z mojim imenom tudi program, ki je združen s tem imenom! Jedro imena kakor programa pa je neizprosno nasprotstvo tistemu, kar se imenuje ‘klerikalizem’«. 1016 V središču njegovih parlamentarnih nastopov se je največkrat znašel Ivan Šusteršič s svojimi »nečastnimi« metodami političnega boja, pa ljubljanski knezoškof Anton Bonaventura Jeglič kot ini- ciator verskega fanatizma, »kakoršen je bil celo v srednjem veku redek«. 1017 Takšne in podobne Tavčarjeve »eskapade« so (zlasti med »afero Žlindra« maja 1901) pripomogle k začasnemu padcu Šusteršičevega političnega ugleda, toda mojstra »parla- mentarne taktike« (Šuklje) niso mogle zaustaviti. Kasnejši »nekronani vojvoda Kranjski« je korak za korakom uresničeval cilj, ki si ga je zadal pred volitvami: popolna izolacija (kranjskih) liberalcev. Na začetku junija 1902 mu je uspelo izvesti »fuzijo« Slovanskega centra s Hrvaško-slovenskim klubom v novo 28-člansko Slovansko zvezo, ki je hitro okrepila svoje pozicije v parlamentu. 1018 Pokazalo se je, kako prav je imel Šuklje, ki je v spominih kot glavno Šusteršičevo lastnost navedel popolno »jasnost o končnem cilju, katerega si naj postavi v vsaki zadevi. In ta cilj je zasledoval s skrajno energijo, z redko brezobzirnostjo, ne meneč se za dopustnost metod in sredstev, katera je uporabljal v dosego svojih namenov.« 1019 V času, ko je Koerberju z »gospodarskim programom« uspelo parlament pripraviti h konstruktivnemu delu (1901/1902), so tudi slovenski poslanci vseh klubov podprli marsikateri vladni predlog. Toda že v letu 1903 je Slovanska zveza, ki jo je z železno disciplino vodil Šusteršič, 1020 iz solidarnosti s hrvaško opozicijo v banovini, ki je bila boj proti režimu Khuena-Hedervaryja, začela zaostrovati svoj odnos do hirajoče vlade. Od 1016 Slovenski narod, 27. 12. 1900. 1017 Bergant, Kranjska med dvema Ivanoma, str. 148. 1018 Janko Pleterski, Politika »novega kurza«, jadranski kompromis in Slovenci, v: Janko Pleterski, Študije o slovenski zgodovini in narodnem vprašanju, Maribor 1981, str. 78. 1019 Šuklje, ki se je leta 1903 vrnil v parlament (namesto umrlega Vencajza), je delovanje kluba opisal z bese- dami: »Disciplina v klubu je bila izborna in to je nekaj izdalo v tedanjem parlamentu, ko so bile velike stranke že razpadle v male strančice.« Prim.: Šuklje, Sodobniki mali in veliki, str. 247-248. 1020 Šuklje, Iz mojih spominov, II., str. 131-131. 213 nje je zahtevala, da pomiri razmere na Hrvaškem. S Koerberjevim odgovorom, češ da se (cislajtanska) vlada ne sme vmešavati v razmere na Ogrskem, v Slovanski zvezi niso bili zadovoljni. 1021 Zato se je Koerber znašel na udaru ostre kritike slovenskih in hrvaških poslancev. Miroslav Ploj ga je v svojem nastopu v parlamentu 24. novembra 1903 direktno obtožil, češ da je »sovražnik Jugoslovanov«. Dne 15. marca 1904 je Slovanska zveza podprla češko obstrukcijo zoper Koerberjevo vlado in – na željo Čehov – poskušala k protivladnemu sodelovanju pritegniti tudi ita- lijanske poslance. Pogajanja, ki jih je (brez vednosti tržaških Slovencev) z italijanskimi poslanci vodil istrski hrvaški poslanec Vjekoslav Spinčić, niso prinesla rezultatov. 1022 Podpiranje češke obstrukcije, ki sta ji spet nasprotovala hrvaški poslanec Ivčević in ru- sinski poslanec Barwiński, pa je vneslo razdor v Slovansko zvezo. Dne 15. novembra 1904 so rusinski poslanci zapustili Slovansko zvezo in ustanovili samostojen Rusinski klub. V boju za volilno reformo Politična teža slovenskih poslancev je zopet nekoliko narasla v času razprav o nujnosti sprejema državnozborske volilne reforme na podlagi splošne in enake volilne pravice. Za razliko od Tavčarja, Ferjančiča in Plantana, ki so se skoraj do zadnjega zoperstavljali splošni in enaki volilni pravici, 1023 so bili poslanci v Slovanski zvezi odločno za reformo. Šusteršič, ki si je za uvedbo splošne in enake volilne pravice prizadeval že od leta 1898, je v govoru 5. oktobra 1905 optimistično poudarjal: »Na podlagi splošne in enake volilne pravice nastala ljudska zbornica bo hitro in energično pristopila k razumni in pravični re- šitvi nacionalnega vprašanja. Ali tedaj verjamete, gospoda moja, da bo na podlagi splošne in enake volilne pravice nastala zbornica tako neinteligentna in – oprostite izrazu – tako brezvestna, da bi bila lahko malenkost večjezičnih gimnazijskih razredov v Celju veliko vprašanje, ki ruši vlade? Tako neumen je vendar lahko samo parlament privilegirancev. Velike množice razmišljajo veliko bolj razumno in veliko bolj pravično….«. 1024 V pogajanjih glede števila slovenskih mandatov po posameznih deželah je Šuster- šič poskušal uresničiti svoj osnovni cilj: zagotoviti SLS popolno politično prevlado na Kranjskem. Bistveno manj odločno se je potegnil za interese štajerskih in zlasti koroških Slovencev. 1025 Slednjim je – kot je v razgovorih z Miroslavom Plojem 23. decembra 1905 zagotavljal notranji minister grof Arthur Bylandt-Rheidt – vlada sprva namenila dva mandata, kmalu po novem letu pa je ugodila nemškim nacionalcem, ki so dvema slo- venskima mandatoma odločno nasprotovali. Po razgrnitvi vladnega predloga (23. februarja 1906), ki je 10 od 11 mandatov na Kranj- skem zagotavljal SLS, koroškim Slovencem pa namenil le 1 mandat, se je v vseh slovenskih deželah vzdignil vihar ogorčenja. Slovenski narod je 24. februarja 1906 zapisal: »Jasno kot beli dan je, da so dr. Šusteršič in njegovi tovariši prodali štajerske in koroške Slovence 1021 Rahten, Zavezništva in delitve, str. 121. 1022 Pleterski, Politika »novega kurza«, jadranski kompromis in Slovenci, str. 78-88. 1023 Ivan Hribar, Moji Spomini, I.-II., Ljubljana 1983-1984, str. 430. 1024 Rahten, SLS v dunajskem parlamentu, str. 59. 1025 Pleterski, Dr. Ivan Šušteršič, 176-189. 214 vladi…«. Najbolj ogorčeni protesti so prihajali »od koroških naših bratov, ker so poznali, da je krvni brat, ki si je po sodejstvu okolnosti z izigravanjem narodovega zaupanja znal na odločilnih mestih pridobiti veljave in vpliva, njihov narodni obstoj porabil za kupčijski predmet na političnem trgu.« 1026 Tudi na Štajerskem so ob kritiki vladnega predloga od slovenskih poslancev zahtevali, da za vsako ceno – tudi z obstrukcijo – preprečijo predla- gano volilno reformo. Na zborovanju političnega društva Naprej v celjskem Narodnem domu 22. aprila 1906 je dr. Juro Hrašovec predlagano reformo zavrnil. »Odločno moramo izjaviti, da rajši nočemo volilne reforme, kakor takšno skrajno krivico.« 1027 Po sprejemu vladnega predloga v prvem branju pa se volilne reforme ni dalo več pre- prečiti. Slovencem je ostalo zgolj upanje, da bodo slovenski poslanci uspeli doseči želeni cilj z zakulisnimi pogajanji in sklepanjem kompromisov v odboru za volilno reformo. T oda slovenskim članom odbora 1028 je kmalu postalo jasno, da Nemci na Koroškem ne bodo pristali na popuščanje Slovencem. Drugemu slovenskemu mandatu niso nasprotovali le v Nemški ljudski, ampak tudi v zmernejših nemških strankah (vključno s socialdemo- kratsko). Iskra upanja za koroške Slovence se je spet pojavila, ko so nemški člani odbora odločno zahtevali oblikovanje posebnega nemškega (kočevarskega) mandata na Kranj- skem. Ko je kot kompenzacijo zanj Šusteršiču uspelo izbojevati dodaten slovenski mandat izven Kranjske, 1029 so štajerski člani kluba – pač zaradi nepopustljivosti nemških strank glede Koroške – zahtevali oblikovanje sedmega slovenskega mandata na Štajerskem. Ob viku in kriku poslancev Nemške ljudske stranke so 12. julija 1906 slovensko zahtevo pod- prli nemški krščanski socialci z Geßmannom na čelu. Usoda Koroške je bila zapečatena. Krivda za »izdajo« koroških Slovencev je zadela Šusteršiča, ki so mu očitali, da je zgolj iz strankarskih interesov na Kranjskem sklenil »kravjo kupčijo« z vlado. Hude obtožbe na Šusteršičev račun so prihajale s Koroške, kjer so slovenski politiki na shodu 26. julija 1906 slovenski državnozborski delegaciji izrekli nezaupnico, hkrati pa zavrnili udeležbo na III. slovenskem katoliškem shodu. Še bolj brezkompromisno so se prvaka SLS lotili v Slovenskem narodu. Liberalni list je Šusteršiču celo očital, da so nemški krščanski socialci zavrnili drugi koroški mandat v sporazumu z njim. 1030 V kranjskem katoliškem taboru so takšne in podobne očitke odločno zavračali. Tudi v pismu, ki ga je 6. avgusta 1906 Žitniku poslal Geßmann, je jasno stalo, da Ploj in Šusteršič zaradi nasprotovanja nemških nacionalcev nista mogla doseči drugega koroškega mandata. 1031 Toda vse je bilo zaman. V obrambo Šusteršiča so v kranjskem katoliškem taboru začeli iskati krivca v »sebičnih« štajerskih poslancih in načelniku odbora za volilno reformo Miroslavu Ploju. Ko je po državnozborskih volitvah 1907 Ploj vstopil v Jugoslovanski klub (in ne v Slovenskega) in so ga katoliškem taboru začeli obtoževati krivde za »koroško nesrečo« 1026 Hribar, Moji spomini, str. 505. 1027 Domovina, 27. 4. 1906. 1028 Stalna slovenska člana odbora sta bila štajerski poslanec dr. Miroslav Ploj in kranjski poslanec dr. Ivan Šusteršič. Na mestu tretjega slovenskega člana so se izmenjali Oskar Gabršček, Ivan Plantan in Ivan Tavčar. Prim.: Jenks, The Austrian Electoral Reform, str. 53. 1029 Andrej Rahten, Pozabljeni slovenski premier. Politična biografija dr. Janka Brejca (1869-1934), Celovec- -Ljubljana-Dunaj, 2002, str. 93-94; sprva se je Šusteršič prizadeval za dodaten slovenski mandat na Kranjskem. 1030 Slovenski narod, 4. 8. 1906. 1031 Rahten, Pozabljeni slovenski premier, str. 101. 215 pri volilni reformi, je v celjski Domovini na dolgo obrazložil svoje videnje koroškega neuspeha. 1032 »Glavni vzrok, da je bila stvar koroških Slovencev glede volilne reforome izgubljena, tiči v dveh okolnostih, katerih druga je pomagala vladi z ozirom na prvo iz zadrege: prvič je morala pridobiti vlada za volilno reformo nemško ljudsko stranko, in že takrat, ko smo se razšli pred Božičem 1905 na parlamentarne počitnice, je bilo vsakemu treznemu politiku jasno, da se bo dala nemška ljudska stranka pridobiti le s tem, da se kolikor mogoče varuje takratna nemška posest na Koroškem in Spodnjem Štajerskem, t. j. s koncesijami na škodo koroških in štajerskih Slovencev; na drugi strani se je pa dr. Šušteršič za volilno reformo veliko preveč izpostavil in vladi preočitno pokazal, da se ji od njegove stranke ni bati odločnega odpora radi izvenkranjskih slovenskih mandatov, ako se ji izpolnijo Kranjske želje; dr. Šušteršič se je potegnil v prvi vrsti zato, da obdrži Kranjska 11 mandatov in da se sestavijo volilni okraji tako, kakor želi njegova stranka. S tem je lahko računala vlada, to sva pa vedela in s tem morala računati tudi Robič in jaz…« In je dodal zanimivo podrobnost: »Zastopal sem vedno mnenje, da se v odseku cela stvar ne da zaprečiti, da je tam mogoče samo potom kompromisa kaj doseči, ter sem se vestno potegoval z nemško konservativno, krščansko-socijalno in tudi socijalno-demokratično stranko, toda v zadnjem trenutku so nas prvi in zadnji zapustili, krščanski-socijalci zato, ker niso hoteli preprečiti volilne reforme, nemški konservativci pa kakor so trdili zato, ker niso našli podpore pri ‘Slovanski zvezi’ , da se ločijo mesta od dežele pri sestavi volilnih okrajev. Dr. Šušteršič je z ozirom na sestavo volilnih okrajev na Kranjskem to zahtevo odbil, tako sta mi pravila poslanca Hagenhofer in dr. Tollinger, ko sem ju vprašal, zakaj nista glasovala v odseku za moje predloge. Hagenhofer se je zaradi tega tudi še v zbornici z dr. Šušteršičem precej razdraženo sprijel.« »Jugoslovansko vprašanje se je sprožilo in sili k rešitvi« Prve volitve na podlagi splošne in enake volilne pravice (1907) so Slovencem prinesle 24 mandatov. Na Kranjskem so bili izvoljeni Krek, Šusteršič, Pogačnik, Povše, Žitnik, Šuklje ter novinci Franc Demšar, dr. Janko Hočevar, Josip Gostinčar, Franc Jaklič in (namesto Tavčarja) ljubljanski župan Ivan Hribar. Štajersko so zastopali dr. Anton Korošec, dr. Ivan Benkovič, Franc Pišek, Miroslav Ploj, Ivan Roškar, Franc Roblek in Vinko Ježovnik, Goriško pa Anton Gregorčič, Josip Fon in Albin Štrekelj. Iz Trsta, ki v letih 1897-1907 ni imel slovenskega poslanca, je na Dunaj prišel Otokar Rybář. Koroške Slovence je zastopal Franc Grafenauer, slovenske interese v Istri pa hrvaški poslanec Matko Mandić, izvoljen v volilnem okraju Podgrad-Koper. 1033 Kot leta 1901 tudi tokrat slovenski poslanci niso uspeli oblikovati enotnega kluba. Slovenski katoliški poslanci so se 17. junija 1907 povezali v Slovenski klub, ki je skupaj 1032 Domovina, 10. 7. 1907; 12. 7. 1907. 1033 Melik, Volitve, str. 415. 216 z gostujočim Francem Grafenauerjem štel 17 poslancev. 1034 Sedem slovenskih liberalnih poslancev pa je skupaj s Hrvati iz Istre in Dalmacije (in dvema srbskima poslancema) ustanovilo Zvezo južnih Slovanov, ki je štela 20 poslancev. Med njimi je bil tudi štajerski poslanec Miroslav Ploj, ki je na volitvah kandidiral na katoliškem programu. Vzroka za njegov »prestop« naj bi bila dva: rivalstvo s Šusteršičem in neizmerna politična ambicio- znost. »Splošno se sodi, da je bil tudi nagib: Ivčević je kot predsednik ničla in sedaj bo Ploj vodil klub. T ega prej ni mogel, dokler je imel tudi Šusteršič kaj govoriti v predsedstvu…« 1035 Medtem ko se Zveza južnih Slovanov v državnem zboru ni mogla uveljaviti, se je Slo- venski klub na iniciativo Šusteršiča s češko Katoliško narodno stranko povezal v ohlapno, 33-člansko »parlamentarno komisijo«, 1036 in si kmalu pridobil ugled v parlamentu. Slo- venec je 27. julija 1907 zapisal: »Z velikim zadovoljstvom lahko rečemo, da je ni stranke v državnem zboru, ki bi vživala tako od vseh strani simpatije kakor ‘Slovenski klub’ . Da je ta klub v prijateljskih razmerah s Čehi, Poljaki in krščanskimi socialci, je umljivo samo po sebi. Toda tudi socialni demokratje, Rusini in najinteligentnejši možje izmed nemških strank ga vpoštevajo. Doseglo se je to z razboritim, res svobodnim nastopom naših poslancev.« 1037 Slovenski klub je bil do Beckove vlade od samega začetka izjemno kritičen. Anton Korošec je že sredi julija 1907 objavil stališče kluba, češ da vlada Slovencem ne daje povodov, »da bi ji zaupali«. 1038 Ker pa je posameznim slovenskim poslancem (zlasti Šusteršiču in Šukljetu) v zakulisnih stikih z ministrskim predsednikom vendarle uspelo Slovencem priboriti to in ono koncesijo (izjemen uspeh je bila uvrstitev izgradnje be- lokranjske železnice v besedilo nagodbenega sporazuma z Ogrsko 8. oktobra 1907), so na jesenskem zasedanju državnega zbora slovenski poslanci podprli predlog nagodbe z Ogrsko. Seveda so razpravo izkoristili za argumentirane napade na dualizem, ki da politično ločuje južne Slovane. 1039 Ko se je po aneksiji Bosne in Hercegovine (5. oktobra 1908) aktualiziralo jugoslovansko vprašanje, so slovenski poslanci obeh klubov izkoristili vsako priložnost za propagiranje trialistične preobrazbe države. Pri tem je bil najbolj dosleden Ivan Šusteršič, ki je v vlogi načelnika Slovenskega kluba in člana avstrijske delegacije vlado in odločilne kroge v monarhije nenehno pozival, da je »sproženo« jugoslovansko vprašanje treba rešiti v interesu obstoja monarhije. 1040 1034 V klubu so bili kranjski poslanci Ivan Šusteršič, Janez Evangelist Krek, Franc Demšar, Josip Gostinčar, Janko Hočevar, Franc Jaklič, Josip Pogačnik, Fran Povše, Ignacij Žitnik in Fran Šuklje; štajerski poslanci Anton Korošec, Ivan Benkovič, Franc Pišek in Ivan Roškar; goriška poslanca Josip Fon in Anton Gre- gorčič; koroški poslanec Franc Grafenauer. Po smrti liberalnega poslanca Vinka Ježovnika (20. 4. 1910) je bil na nadomestnih volitvah izvoljen katoliški kandidat Karel Verstovšek, ki je pristopil Slovenskemu klubu. Šukljeta, ki je 1. 7. 1910 odložil mandat, je v klubu zamenjal na nadomestnih volitvah izvoljeni Evgen Jarc. 1035 Pokrajinski arhiv Maribor, Zapuščina Frana Jankoviča, pismo Antona Korošca Franu Jankoviču z dne 21. 6. 1907. 1036 Bister, Anton Korošec, str. 59. 1037 Slovenec, 27. 7. 1907; Bister, Anton Korošec, str. 62. 1038 Slovenec, 17. 7. 1907. 1039 Bister, Anton Korošec, str. 63. 1040 Andrej Rahten, Slovenska politika v avstrijskem državnem zboru 1870-1918, v: Analiza razvoja slovenskega parlamentarizma, Ljubljana 2005, str. 158. 217 Po padcu Beckove vlade so na njegovo iniciativo spet stekla pogajanja za skupno de- lovanje vseh južnoslovanskih poslancev v dunajskem državnem zboru. 1041 Neposredno po predstavitvi prve Bienerthove »uradniške vlade« sta se (25. novembra 1908) Slovenski klub in Zveza južnih Slovanov povezala v 37-člansko Narodno zvezo, ki se je že 11. decem- bra odločila za najostrejšo opozicijo. Šusteršič in Laginja sta 16. decembra 1908 v imenu Narodne zveze v državnem zboru stavila nujni predlog, s katerim sta zahtevala pripravo temeljnih zakonov (ustavo) za anektirano Bosno in Hercegovino. 1042 Predlog je utemelje- val Šusteršič, ki je med drugim poudaril: »Srečna rešitev jugoslovanskega vprašanja je za monarhijo življenjskega pomena, ker se lahko reši v korist monarhije, lahko pa tudi proti koristim monarhije. Za monarhijo se gre, da obdrži morje in svoje stališče kot velesila. V ospredju pa stoji danes celotno bosansko-hercegovsko vprašanje, kot središče današnje evropske konstelacije. Želimo, da se vprašanje srečno reši po monarhiji. Naj dobi sedanja odločilna ura tudi povsod pravo razumevanje.« 1043 Zaradi odločnosti Narodne zveze je ob koncu leta Bienerth začel razmišljati o vklju- čitvi slovenskih poslancev v vladno večino. Korošec je 28. decembra 1908 v pismu Franu Jankoviču zapisal: »Na Dunaju smo sedaj visoko zgoraj. Če se posreči potisniti v kot Mladočehe in če se parlamentarizira pred zopetnim sestankom državnega zbora, potem je po človeški previdnosti gotovo, da bo tudi en Slovenec sedel v ministrstvu kot strokovni minister. Nemškonacionalni poslanci so se že sprijaznili s to mislijo, protestirajo le proti ministru-rojaku. Za Slovenca se namerava ustanoviti posebno poštno ministrstvo, ki se loči od trgovinskega… Nemci tudi nič ne protestirajo proti Šusteršiču, ako bi eventuelno prišel v poštev. Pri cesarju pa je dr. Š. v izredni milosti zaradi svojega lojalnega zadržanja v bosanski aneksijski zadevi. Cesar je rekel ad parre narrandum javno k ministrom: Dr. Š. ist doch ein guter Österreicher!« 1044 Toda ko je po novem letu postalo jasno, da Bienerth v svojo novo »parlamentarno« vlado ne bo povabil Slovencev, so v Narodni zvezi začeli spreminjati taktiko. Šusteršič je začel pogajanja za oblikovanje velikega slovanskega bloka, ki bi stopil v najostrejšo opozicijo. Najprej se je 29. januarja 1909 Narodna zveza združila s češkimi katoliškimi narodnjaki in starorusini v Slovanski centrum, ki je štel 58 poslancev, po koncu osem- najstega zasedanja (5. februarja 1909) in imenovanju nove Bienerthove »parlamentarne vlade« (10. februarja 1909) pa mu je uspelo (17. februarja 1909) v Slovansko enoto (unijo) povezati 28 čeških agrarcev, 20 mladočehov, 20 članov Zveze južnih Slovanov, 17 članov Slovenskega kluba, 17 čeških katoliških narodnjakov, 12 čeških radikalcev, 5 starorusinov, 4 člani Moravske ljudske stranke in 2 češka realista (eden je bil Masaryk). Slovanska enota je bila nadvse ohlapna parlamentarna povezava. Imela je skupno parlamentarno komisijo in izvršilni odbor, sestavljen iz načelnikov posameznih klubov. Matko Laginja je o novi povezavi zapisal: »’Slovanska enota’ pravzaprav ni obstajala tako, 1041 Na zborovanju 16. 11. 1908 v Ljubljani je Šusteršič dejal: »V tem zgodovinskem momentu se podaje neizogibna potreba, pokazati svetu kolikor mogoče enotno jugoslovansko individualnost, osobito tudi v obliki kolikor mogoče enotne organizacije vseh jugoslovanskih narodnih zastopnikov v državnem zboru.« − Bergant, Kranjska med dvema Ivanoma, str. 248-249. 1042 Bister, Anton Korošec, str. 74-75. 1043 Bergant, Kranjska med dvema Ivanoma, str. 250; Bister, Anton Korošec, str. 75. 1044 Pokrajinski arhiv Maribor, Zapuščina Frana Jankoviča, Koroščevo pismo Jankoviču, 28. 12. 1908. 218 da bi se shajali, posvetovali in odločali vsi predstavniki posameznih klubov, temveč so to opravile parlamentarne komisije posameznih skupin, združenih v Slovanki enoti.« 1045 Ker so bili interesi Čehov in Rusinov različni od interesov Jugoslovanov, je Slovanska enota le stežka usklajevala svoje nastopanje v parlamentu. Toda v zavračanju »pronemškega kursa« Bienerthove vlade so si bili poslanci različnih narodov enotni. Ko se je 10. marca 1909 spet sešel državni zbor, je Slovanska unija (s svojimi 123 člani je bila najmočnejša povezava v parlamentu) 1046 napovedala najostrejšo opozicijo vladi. Vladi, v kateri sta sedela štajerska nemška nacionalca Hochenburger in Stürgkh, pri Slovencih osovražena že od časov krize s celjskim gimnazijskim vprašanjem, so bili še posebej gorki slovenski (katoliški) poslanci s Šusteršičem na čelu. Ob kritikah »pronemškega kursa« in nenehnega opozarjanja na nujnost rešitev jugoslovanskega vprašanja, ki ga je aktualizirala aneksija Bosne in Hercegovine, so slovenski katoliški poslanci v državnem zboru izko- ristili vsako priložnost za demonstracijo slovenske lojalnosti do monarhije in dinastije. V času, ko je bila aneksijska kriza na višku, je jabolko spora kmalu postalo vprašanje zemljiške odveze v anektirani Bosni in Hercegovini. Dr. Ivan Šusteršič je že 11. marca 1909 v državnem zboru stavil nujni predlog »glede ustanovitve bosanske agrarne banke«, ki naj bi zagotovila posojila za izvedbo zemljiške odveze bosanskih kmetov. 1047 V njem je odločno nasprotoval predlogu skupnega finančnega ministra Buriana, ki je želel koncesijo za Agrarno in komercialno banko za Bosno in Hercegovino dodeliti predsedniku Ogrske komercialne banke Leu Lanczyju. Ko je cesar 30. aprila 1909 zakon vseeno sankcioniral, je unija dodatno zaostrila svoj odnos do vlade. V napadih na vlado, ki naj bi Bosno in Hercegovino prepustila madžarskim »borznim špekulantom«, se je še posebej odliko- val Šusteršič, ki je afero z bosansko agrarno banko s pridom izkoristil za promoviranje ideje o rešitvi jugoslovanskega vprašanja v smislu trializma. Kot načelnik aneksijskega odbora si je »privoščil« celo to, da je plenumu državnega zbora v glasovanje predložil tri resolucije dalmatinskega poslanca Antuna Vukovića viteza Vučjidolskega o bosanskem vprašanju, ki v odboru niso dobile večine. 1048 Kmalu zatem, ko je poslanska zbornica na velikem »bojnem glasovanju« (8. junija 1909) s petimi glasovi večine končno potrdila vladni predlog, 1049 so se razburjeni slovenski poslanci odločili, da posežejo po skrajnem orožju: obstrukciji. Povod za njen začetek je bilo vprašanje italijanske pravne fakultete, ki naj bi jo ustanovili v Trstu. Po uglašeni tehnični obstrukciji slovenskih poslancev v proračunskem odboru (22. in 23. junija 1909), s katero so blokirali razpravo o ustanovitvi italijanske fakultete, se je s pomočjo preostalih slovanskih strank okrepljena obstrukcija preselila v državni zbor. Od 26. junija 1909, ko so samo češki agrarci in člani Slovenskega kluba vložili 57 nujnih predlogov, je v parlamentu iz dneva v dan bolj škripalo. Nujni predlogi in filibustri so povsem ohromili parlamentarno delo, zato se je Bienerth 11. julija 1909 moral odločiti za zaključek zasedanja in poslal parlament na počitnice. Politični prestiž Šusteršiča, ki mu je uspelo povezati slovanske skupine (z izjemo Poljakov), je izjemno narasel. 1045 Bister, Anton Korošec, str. 78. 1046 Höbelt, Parteien und Fraktionen, str. 980. 1047 Bister, Anton Korošec, str. 78. 1048 Rahten, Zavezništva in delitve, str. 127. 1049 Bister, Anton Korošec, str. 81. 219 Brezobziren boj zoper Bienerthovo vlado je načel enotnost v Slovanski uniji in med slovenskimi poslanci. Dne 10. julija 1909 je – na iniciativo Miroslava Ploja – iz Slovanske unije in Narodne zveze izstopila Zveza južnih Slovanov, ki je bila za prijaznejšo politiko do vlade. Nekaj dni zatem je na Šušteršiča, nespornega voditelja slovanske opozicije, »pritisnil« tudi Franc Ferdinand s prošnjo, »naj omili(m) svoj brezobzirni boj zoper Bie- nerthovo vlado«. 1050 Nepričakovana intervencija je Šusteršiča »opogumila«, da je 25. julija 1909 na prestolonaslednika naslovil obsežen memorandum s predlogom za trialistično preobrazbo monarhije. V memorandumu je trializem označil za slovenski »državno- pravni program«, za katerega da se Slovenci zavzemajo »ne le iz narodnih, temveč tudi iz dinastičnih vzrokov.« Z oblikovanjem jugoslovanske enote na območjih, kjer prebivajo Hrvati, Srbi in Slovenci (Prekmurja ni omenjal), naj bi bila ustvarjena protiutež proti trem najnevarnejšim sovražnikom dinastije: madžarskemu šovinizmu, italijanski in srbski iredenti. »Velika habsburška jugoslovanska država bi male vlekla k sebi, medtem ko je sedanje razmerje obratno, ker pogosto male sosedne jugoslovanske države učinkujejo narodno-privlačno na jugoslovansko prebivalstvo monarhije.« Pred jesenskim zasedanjem parlamenta je izgledalo, da so pozivi voditeljem Slovan- ske enote, naj omogočijo normalno delo parlamenta, vendarle padli na plodna tla. Na prvi seji državnega zbora 21. oktobra 1909, ko so za podpredsednika poslanske zbornice izvolili slovenskega poslanca Josipa Pogačnika, je Slovanska unija izrazila pripravljenost za prenehanje obstrukcije. V Narodno zvezo in Slovansko enoto so se spet vrnili poslanci Zveze južnih Slovanov. Toda spogledovanja Slovanske enote z vlado je bilo kmalu konec. Sredi decembra je zopet počilo. Na seji 15. decembra 1909 so češki poslanci začeli s tehnično obstrukcijo, ki je – s serijo filibustrov – popolnoma ohromila delo parlamenta. (»Dolga seja« je trajala kar do 19. decembra 1909 – nepretrgoma 86 ur). Slovenski katoliški poslanci so obstrukcijo odločno podpirali. Zaradi splošnega nezadovoljstva z obstrukcijo, ki se ji vlada ni želela ukloniti (vladne stranke so v parlamentu uvedle nočna dežurstva in izmene svojih po- slancev v zbornici; socialdemokrati so pred parlamentom organizirali demonstracije proti obstrukcionistom), so na presenečenje vseh za konec obstrukcije poskrbeli kar v Slovanski enoti sami. Dne 17. decembra 1909 je Janez Evangelist Krek v imenu Slovenskega kluba (in s soglasjem Mladočehov in čeških agrarcev) namreč predlagal, naj zakon o poslovniku državnega zbora kot celote (1873) dopolnijo z razširitvijo pooblastil predsednika zbornice v smislu preprečitve tehnične obstrukcije. S Krameřevimi dopolnili modificirani Krekov nujni predlog je že 20. decembra 1909 dobil cesarjevo sankcijo in obstrukcije je bilo konec. Na začetku pomladi 1910, ko je spet postalo aktualno vprašanje ustanovitve italijan- ske pravne fakultete v Trstu (geslo italijanskih poslancev je bilo: »Trieste o nulla«), so slovenski in hrvaški poslanci znova začeli zaostrovati svoj odnos do Bienerthove vlade. V Slovenskem klubu in Zvezi južnih Slovanov bi bili pripravljeni pristati na ustanovitev italijanske pravne fakultete na južnem Tirolskem le v primeru, da vlada končno ustanovi univerzo v Ljubljani. Slovensko nasprotovanje italijanski zahtevi je razrahljalo trdnost Slovanske enote. Šusteršičevim radikalnim zahtevam sta se uprla zlasti Masaryk in Kramař, ki sta povsem sprejela italijanske argumente. Spomladi 1910 je unija vse bolj izgubljala 1050 Šusteršič, Moj odgovor, Ljubljana 1922, str. 63-65. 220 značaj »enotne slovanske stranke brez Poljakov«. 1051 Ko pa so se 17. junija 1910 slovenski in hrvaški poslanci povezali v poseben »vseučilišni klub«, ki je 28. junija 1910 začel s tehnično obstrukcijo v proračunskem odboru, je prišlo do njene dejanske likvidacije. 1052 S Šusteršičevo politiko je bil izjemno nezadovoljen češki »realist« Masaryk, ki je po od- goditvi državnega zbora (5. julija 1910) v češkem tisku sprožil gonjo proti samovoljnemu slovenskemu politiku. Za konec sodelovanja s prepotentnim Šusteršičem so se kmalu odločili tudi Mladočehi. Že poleti 1910 je Karel Kramař začel z akcijo za oblikovanje samostojnega Češkega kluba, ki se je v resnici ustanovil na začetku jesenskega zasedanja državnega zbora (24. novembra 1910). Na začetku decembra 1910, ko je Bienerthova vlada odstopila, ker so ji podporo odrekli v Poljskem klubu, je Slovenski klub spet nekoliko omilil svoja nespravljiva stališča. Ker se je »vlada v odstopu« odločila preložiti razpravo o vprašanju italijanske pravne fakultete, je decembra 1910 Slovenski klub pristal celo na predloženi proračunski provizorij. 1053 To da že kmalu po oblikovanju tretje Bienerthove vlade januarja 1911, ki pri Slovanih ni vzbujala zaupanja, so v Slovenskem klubu podprli češko obstrukcijo v proračunskem odboru, ki je prisilila ministrskega predsednika, da je 27. marca 1911 odgodil državni zbor. Tri dni kasneje je bila s cesarskim patentom razpuščena poslanska zbornica, hkrati pa so bile razpisane nove volitve. Toda Bienerthov račun, da bodo volitve okrepile stranke, ki so ga podpirale, se ni izšel. 1054 Na junijskih volitvah so njegovi potencialni zavezniki utrpeli hude izgube, zato se je nesposobni ministrski predsednik 26. junija 1911 moral umakniti. »Brez nas tudi ne gre! Brez nas ne gre, če mi hočemo!« Ko se je 17. julija 1911 dunajski državni zbral na novem zasedanju, je v poslanskih klopeh spet sedelo 24 slovenskih poslancev. Devetnajst slovenskih poslancev (in koroški poslanec Franc Grafenauer), ki so bili izvoljeni na katoliškem programu, se je že 15. julija 1911 s štirimi hrvaškimi pravaškimi poslanci iz Dalmacije (Dulibić, Prodan, Perić, Sesar- dić) povezalo v Hrvaško-slovensko skupnost (zajednico). 1055 Pet liberalnih primorskih poslancev (hrvaški poslanci Spinčić, Mandić in Laginja ter slovenska poslanca Otokar Rybář in Gustav Gregorin) pa je 16. julija 1911 ustanovilo Slovenski primorski klub oz. Narodni klub. Edini »kranjski« liberalec, v Ljubljani izvoljeni Vladimir Ravnihar, se je po »tehtnem premisleku« odločil za vstop v mladočeški Češki klub. »Klub je sicer štel samo 14 poslancev, toda po osebnostih, ki so mu pripadale (dr. Kramař, dr. Fiedler, dr. Pacák, oba bivša ministra, dr. Rašin, dr. Koerner, prof. ing. Hrasky), ga je bilo šteti med 1051 Binder, Galizien in Wien, str. 429. 1052 Urban, Die tschechische Gesellschaft, str. 799. 1053 Bister, Anton Korošec, str. 92. 1054 Richard Charmatz, Österreichs äußere und innere Politik von 1895 bis 1914, Leipzig-Berlin 1918, str. 108; citirano po: Bister, Anton Korošec, str. 94. 1055 Na Kranjskem so bili izvoljeni: Ivan Šusteršič, Janez Evangelist Krek, Fran Povše, Josip Pogačnik, Fran Demšar, Josip Gostinčar, Ignacij Žitnik, Janez Hladnik, Franc Jaklič in Evgen Jarc. Na Štajerskem: Anton Korošec, Karel V erstovšek, Mihael Brenčič, Ivan Roškar, Franc Pišek, Fran Jankovič in Ivan Benkovič. Na Goriškem pa Anton Gregorčič in Josip Fon. Po Žitnikovi smrti (28. 12. 1913) je v klub prišel maja 1914 izvoljeni L. Pogačnik. 221 veljavnejše klube v parlamentu.« 1056 V Češkem klubu je imel Ravnihar poseben status. »Vezala me je sicer klubska disciplina, vendar mi je klub v mnogih vprašanjih z ozirom na domače naše razmere pri glasovanjih pustil svobodne roke.« 1057 Na iniciativo Šusteršiča sta se Hrvatsko-slovenska skupnost in Narodni klub že 18. julija 1911 spojila v Hrvatsko-slovenski klub, ki je štel 29 članov. 1058 Toda že 25. julija 1911 sta na pritisk volilcev iz kluba morala izstopiti oba tržaška liberalna poslanca Gregorin in Rybář, ki sta se »preselila« v vrste »divjakov«. 1059 Šusteršič in Spinčić sta si prizadevala, da bi v novi 27-članski Hrvaško-slovenski klub vstopili tudi hrvaški dalmatinski liberalci in oba srbska poslanca, toda njun predlog je odločno zavrnil Josip Smodlaka. 1060 Hrvaško-slovenski klub, ki je združeval slovenske katoliške poslance s hrvaškimi pravaši, je v novem parlamentu nadaljeval z ostro opozicijo. Do prehodne Gautscheve vlade je bil kritičen že zaradi v prestolnem govoru (18. julija 1911) napovedane ustanovi- tve italijanske pravne fakultete v Trstu, ki so ji Slovenci in Hrvati odločno nasprotovali. Še ostrejši odnos pa je zavzel do 3. novembra 1911 imenovane vlade grofa Stürgkha, ki je zgolj nadaljeval »staro pod Taaffejem preiskušeno taktiko avstrijskih državnikov ‘fortwursteln’«, 1061 ne da bi se resno lotil kateregakoli notranjepolitičnega problema. Šusteršič, ki je zapadel iluziji, da se za trialistično preobrazbo monarhije (v skladu s slovenskimi koncepti) zavzema nadvojvoda Franc Ferdinand, je delovanje Hrvaško-slo- venskega kluba usmerjal tako, da bi bilo čim bolj všečno prestolonasledniku. Njegovo politično delovanje se je vse bolj sprevračalo v neokusno mešanico hiperlojalnosti do monarhije in dinastije ter kritike celotnega sistema avstrijske politike, ki da poleg Nemcev nekoliko upošteva zgolj Čehe. Hrvaško-slovenski klub je tako brez večjih pomislekov podpiral vse tiste predloge vlade, ki so bili nujno potrebni za normalno funkcioniranje države in njenega položaja velesile (npr. obrambne zakone). Na drugi strani pa je načrtno napadal dualizem in si prizadeval za upoštevanje zahtev južnih Slovanov. V odmevnem nastopu v proračunski razpravi 10. novembra 1911, ki ga je (v tiskani obliki) preko škofa Jegliča takoj posredoval Francu Ferdinandu, je Šusteršič zahteval, da vlada in odločilni krogi monarhije končno začnejo upoštevati tudi Jugoslovane: »Brez nas tudi ne gre! Brez nas ne gre, če mi hočemo!« 1062 Toda vlada takšnih in podobnih pozivov ni in ni upoštevala. Na začetku leta 1912 pa je Stürgkhu z eno potezo uspelo »neprijetnega« politika pridobiti na svojo stran. Ko ga je 4. januarja 1912 na njegov predlog cesar imenoval za deželnega glavarja Kranjske, si je z vratu rešil vplivnega parlamentarca, ki je delal sive lase številnim njegovim predhodnikom. Z imenovanjem, ki si ga je Šusteršič izposloval mimo sklepa VLS, naj bo novi deželni glavar Povše, pa je v Hrvatsko-slovenski klub zasejal seme razdora. Vpliv Šusteršiča, ki je sicer obdržal poslanski mandat, članstvo v delegaciji in načelstvo kluba, je v parlamentu 1056 Ravnihar, Mojega življenja pot, str. 83. 1057 Ibidem. 1058 Bister, Anton Korošec, str. 99. 1059 Ravnihar, Mojega življenja pot, str. 82; Pleterski, Študije o slovenski zgodovini in narodnem vprašanju, str. 133. 1060 Pleterski, Študije o slovenski zgodovini in narodnem vprašanju, str. 133. 1061 Ravnihar, Mojega življenja pot, str. 85. 1062 Pleterski, Študije o slovenski zgodovini in narodnem vprašanju, str. 137. 222 in klubu začel upadati. 1063 Nova funkcija je od njega zahtevala, da ima prijaznejši odnos do vlade, kar je kmalu povzročilo trenja v klubu. 1064 (Nekateri so celo menili, da je ob imenovanju za deželnega glavarja s Stürgkhom sklenil tajni dogovor, s katerim naj bi Šusteršič ministrskemu predsedniku zagotovil tiho podporo svoje stranke). 1065 Seveda pa so ga Krek, Korošec in ostali imeli dosti tudi zaradi častilakomnosti in avtokratskih metod vodenja kluba. »Zahteval je, naj se mu vse slepo pokori. Njegova beseda je morala obveljati; vsako mnenje, ki se je razlikovalo od njegovega, je kratkomalo zatrl. Klubov načelnik je bil, to funkcijo pa je tolmačil tako, da je on na zunaj, nasproti vladi in dvoru, edini pooblaščenec in zastopnik klubov. Strastnost, s katero je zastopal to stališče, je bila naravnost bolestna, patologična.« 1066 Ob Šusteršičevem spogledovanju s Stürgkhom Hrvaško-slovenski klub ni želel zao- strovati odnosov z vlado. Ko so – zaradi sistiranja hrvaške ustave in režima kraljevega komisarja na Hrvaškem Slavka Cuvaja 1067 – spomladi 1912 dalmatinski pravaši od Šuster- šiča zahtevali, naj klub – zaradi razmer v banski Hrvaški – nastopi s hrupno obstrukcijo v državnem zboru, jih je Šusteršič zavrnil. 1068 Namesto obstrukcije je klub 18. aprila 1912 vložil interpelacijo, ki je od vlade zahtevala, naj si prizadeva za obnovitev ustavnega stanja na Hrvaškem. Odgovor ministrskega predsednika, ki je povsem jasno obsodil ukinitev ustave na Hrvaškem, 1069 je mnoge navdal z upanjem, da bodo državni krogi vendarle podprli dr- žavno preobrazbo v smislu trializma. Zato je klub še naprej podpiral vladne predloge, ki so bili pomembni za funkcioniranje skupne države (npr. obrambni zakon 22. junija 1912), poudarjal lojalnost Slovencev (Jugoslovanov) dinastiji in nepopustljivo zahteval državnopravno združitev vseh jugoslovanskih dežel. Slovenski strah, da ob morebitni trialistični rešitvi slovenske dežele ne bi prišle v jugoslovansko skupino, pa je postajal tako močan, da so se bolj, kot je bilo politično potrebno, »pritiskali ob Hrvate«, in se vri- vali pod dežnik hrvaškega državnega prava. »Vsakokrat, kadar se je bilo bati, da nastane na jugu kaka nova formacija, smo pogledali bolj bistro k Hrvatom in se skušali ob nje nasloniti.« 1070 »Pritiskanje ob Hrvate« je kulminiralo po izbruhu prve balkanske vojne, ki je na Slovenskem močno okrepila jugoslovansko (celo srbofilsko) čustvovanje. V takšnem 1063 Bister, Anton Korošec, str. 104. 1064 Erjavec, Zgodovina katoliškega gibanja, str. 246. 1065 Erjavec, Zgodovina katoliškega gibanja, str. 198. 1066 Šuklje, Sodobniki, str. 251. 1067 »Ogrska vlada je meseca aprila, ko so bile razpisane volitve za hrvatski sabor, s pomočjo zloglasnega bana Cuvaja na Hrvatskem proglasila izjemno stanje. S tem si je upala v saboru zagotoviti madjaronsko večio. Volilci, ki niso marali voliti za vladnega kandidata, spoh niso imeli dostopa na volišče… Ves civillizovani svet se je zgražal nad tem nasilstvom, ki je odjeknilo tudi v avstrijskem parlamrentu.« − Ravnihar, Mojega življenja pot, str. 87. 1068 Pleterski, Študije o slovenski zgodovini in narodnem vprašanju, str. 146-147. 1069 »Storil je to sicer v delikatni obliki, da ne bi žalil v translitvanski državni gospodujočih državnikov, vendar je dovolj jasno povedal, da taki izjemni ukrepi niso v interesu monarhije, da utegnejo z ozirom na stališče monarhije na zunaj celo škodovati tem interesom in da bi trajanje izrednih razmer na Hrvaškem in v Slavoniji utegnilo kvarno vplivati na oni naturalizacijski proces (Naturalisationsprozess), ki se poraja z vključitvijo Bosne in Hercegovine v monarhijo, zavirati ta proces pa je proti življenjskim interesom Avstro-Ogrske.« − Ravnihar, Mojega življenja pot, str. 88. 1070 Silvo Kranjec, Koroščevo predavanje o postanku Jugoslavije, v: Zgodovinski časopis, 1962, str. 220. 223 vzdušju je 20. oktobra 1912 v Ljubljani prišlo do formalne povezave VLS z »združenimi« hrvaškimi pravaši. Na shodu s sprejeli resolucijo, ki je med drugim poudarjala: »Izja- vljamo, da tvorimo Hrvati in Slovenci narodno celoto. Zato hočemo pristaši S. P. in V. L. S. skupno delovati v duhu in pravcu programa S. P . za edinstvo, pravice in svobodni razvoj hrvaško-slovenskega naroda v okviru habsburške monarhije. V svesti smo si, da so hrvaško-slovenske dežele odločilnega pomena za pozicijo monarhije kot velevlasti in, kakor se zavedamo svojih dolžnosti nasproti monarhiji, tako odločno zahtevamo in pričakujemo, da se zave tudi monarhija svojih dolžnosti nasproti našemu narodu.« 1071 Odslej je bila zahteva po trialistični preobrazbi monarhije povsem v ospredju de- lovanja Hrvaško-slovenskega kluba. Slovenski in hrvaški poslanci so svojo odločenost pokazali tako, da se prve jesenske seje državnega zbora 22. oktobra 1912 niso udeležili. Zbrali so se na sestanku Hrvatsko-slovenskega kluba. Na njem so se odločili, da bodo ob neupoštevanju njihovih zahtev (zlasti glede ureditve razmer na Hrvaškem) prešli k najostrejši opoziciji. Ko je ministrski predsednik Stürgkh poslancu Spinčiću 23. oktobra zagotovil, da bo zadeva s komisarjem Cuvajem na Hrvaškem rešena v 14 dneh, torej do začetka zasedanja delegacij (5. novembra 1912), potem pa obljube ni mogel izpolniti, so se v klubu (ob odsotnosti Šusteršiča in Korošca) že naslednji dan odločili za obstrukcijo. 1072 Dne 6. novembra 1912 so slovenski in hrvaški poslanci (Gostinčar, Jarc in Dulibić) začeli z obstrukcijo v proračunskem odboru. Čeprav sta na klubovi seji 12. novembra 1912 Šusteršič in Korošec izrazila pomisleke proti obstrukciji, je v klubu prevladalo stališče Kreka, da je treba zaostriti odnos do vlade. Užaljeni Šusteršič se je odločil, da odstopi kot načelnik kluba. 1073 Odslej je klub vodil začasni šestčlanski odbor, v katerem so bili poslanci Dulibić (predsednik), Jarc, Gostinčar, Krek, Spinčić in Korošec. 1074 Tudi po zamenjavi v vodstvu kluba so slovenski poslanci nadaljevali z obstrukcijo. Josip Gostinčar je imel v noči s 16. na 17. decembra v proračunskem odboru kar 13 urni govor. 1075 »Ko se je zbrala okolu njega večja gruča nemških poslancev, je pričel govoriti v slovenskem jeziku. S tem jih je pregnal. Edini poslanec Marckhl, ki dobro razume in govori slovenščino, je več časa poslušal Gostinčarja….« 1076 Istočasno so z obstrukcijo ohromili delo državnega zbora češki poslanci. Med 16. in 18. decembrom 1912 so češki radikalci z dvanajst in šestnajst urnimi govori obstruirali nepretrgoma dva dni in dve noči. 1077 T oda že 20. decembra 1912 se je klub odločil, da ne bo več oviral parlamentarnega dela. Zanesljiva novica, da bo Cuvaj kmalu odšel na dopust, s katerega se ne bo več vrnil, je umirila strasti v klubu. Seveda pa se obstrukciji načeloma niso odpovedali. Korošec je 28. decembra 1912 v poslanski zbornici povsem jasno poudaril: »Mislim… da je ob- strukcija, ki jo uveljavljamo, nekaj samo po sebi razumljivega, normalno orožje, ki nam ga nihče ne more zameriti, in če se zdaj ne gremo obstrukcije, naj ima gospoda to samo 1071 Bister, Anton Korošec, str. 110. 1072 Pleterski, Študije o slovenski zgodovini in narodnem vprašanju, str. 152. 1073 Pleterski, Študije o slovenski zgodovini in narodnem vprašanju, str. 153. 1074 Bister, Anton Korošec, 114. 1075 Höbelt, Parteien und Fraktionen, str. 983. 1076 Slovenec, 17. 12. 1912. 1077 Das politische Tagebuch, Band I., str. 185. 224 za odmor, v katerem zbiramo moči, da potem znova preidemo v boj z vsemi strankami, ki so nam sovražne.« 1078 Toda »zbiranje moči« ni prineslo uspeha. Nasprotno. Po razcepu v Hrvaški stranki prava so trialistične zamisli prenehali podpirati frankovci. Pobuda dalmatinskega po- slanca dr. Čingrije za združitev vseh slovenskih, hrvaških in srbskih poslancev v enoten Jugoslovanski klub ni prinesla uspeha. 1079 Anton Korošec, ki je v klubu postopoma zasedel položaj Šusteršiča (4. marca 1914 je postal tudi formalni načelnik kluba), je v kaotičnih zunanje- in notranjepolitičnih razmerah svoje upe vse bolj stavljal na dinastijo. Dne 20. maja 1913 je v poslanski zbornici dejal: »Le še eno zadnje upanje je ostalo nam Ju- goslovanom, to je dinastija. Ta je dovolj močna, da naslonjena na še zanesljivo vojsko, napravi konec dualizmu. Dvanajsta ura bije, da se naša monarhija federalistično uredi, da se Jugoslovani v njej državnopravno združijo in da na razvalinah dualizma nastane nova, velika, svobodna habsburška monarhija, ki bo nudila vsem narodom pravico in varstvo.« 1080 Toda takšne in podobne računice so bile popolnoma nerealne. Slovenska politika je očitno stavila na napačnega konja. Z vodenjem »visoke politike« pa je kar nekako zanemarila politiko drobnih korakov, ki ji je v preteklosti Slovencem vseeno precej prinesla. Povedano z besedami Aleša Ušeničnika: »Radi klavrnih parlamentarnih razmer tudi naša politika ne more pokazati kakih posebnih sadov, in ni čuda, da se mnogih polašča neko nezadovoljstvo. Ne moremo si tajiti, da je to nezadovoljstvo bolj ali manj upravičeno. Toliko truda, a tako malo uspeha! Seveda nekateri tudi sodijo, da je naša politika preveč »velepotezna«, a premalo praktična, češ da ljubi velike besede, a zanemarja podrobno delo. Slovence na Koroškem, pravijo, zanemarjamo, delamo pa »visoko« politiko, zdaj balkansko, zdaj hrvaško. Nekega jutra smo se zbudili kot Hrvatje in sanjali o trializmu, zdaj smo menda še Hrvati, a trializem smo pustili in oznanjamo federalizem. Enkrat smo sila močni – nič brez nas in proti nam«, drugič obupno upamo le še v dinastijo. To in ono, pravijo, se je zgodilo v naših deželah, kar se ne bi bilo smelo in bi se tudi ne bilo, ko bi bili ljudski zastopniki bolj pazni na take »majhne«, a vendarle ne majhne reči. Te tožbe merijo zlasti na »narodne zadeve«. 1081 1078 Bister, Anton Korošec, str. 121. 1079 Ravnihar, Mojega življenja pot, str. 95. 1080 Melik, Načrti za reformo, str. 645. 1081 Aleš Ušeničnik, Idealizem v politiki, v: Čas 1913, str. 297. 225 DRŽAVNI ZBOR MED PRVO SVETOVNO VOJNO Dne 25. julija 1914, na dan, ko so v Avstriji začeli z mobilizacijo, je predsednik poslan- ske zbornice Julius Sylvester poslancem poslal kratko sporočilo: »Gospod ministrski predsednik mi je poslal naslednji dopis: ‘po Najvišjem nalogu proglašam XXI. zasedanje državnega zbora za zaključeno.« 1082 Ministrski predsednik Stürgkh, ki ni skrival svojega odpora do parlamentarne demo- kracije, je izbruh vojne izkoristil za pokop parlamentarnega življenja. »Vse besede grofa Stürgkha o ljubezni do parlamentarizma niso mogle prikriti resnice, da z zadoščenjem opazuje parlamentarni kaos, ki mu omogoča, da se iznebi državnega zbora. Že od vsega začetka je nasprotoval splošni volilni pravici, zato je zdaj čutil, da se mu uresničujejo na- povedi, da demokratični državni zbor ne bo mogel uporabiti svojih moči. Sam se je čutil odgovornega izključno cesarju, zato je bil zanj člen o izrednih ukrepih pravi pripomoček vladanja. V tem okviru je bilo jasno, da se je Stürgkhu ob izbruhu vojne zdelo samo po sebi razumljivo, da vso upravo podredi vrhovnemu vojskovodji.« 1083 Ob vstopu v vojno razglašeni zakoni o izrednem stanju (z njimi so onemogočil vsa- kršno kritiko režima, razpuščali »sumljiva« društva in do skrajnosti zaostrili cenzuro) so Cislajtanijo spremenili v na pol vojaško diktaturo. Oblast so si »prisvojili« vrhovno vojaško poveljstvo, generalštab, obrambno ministrstvo in v njegovem okviru na novou- stanovljeni V ojni nadzorni urad (Kriegsüberwachungsamt), ki je dobil široka pooblastila. Na območjih monarhije, ki so jih razglasili za »vojne cone«, 1084 je vojska dobila praktično neomejeno upravno oblast. 1085 A tudi v drugih deželah je črno-žolti vojaški absolutizem polnil ječe z domnevnimi »sovražniki« države. Na udaru vojske so se znašli celi narodi: Srbi v Bosni in Hercegovini, Rusini v vzhodni Galiciji in Italijani na Tirolskem, pa Čehi in Slovenci (ter Hrvati). Do konca leta 1914 so na Češkem – zaradi domnevne protidržavne aktivnosti – zaprli okoli 1000 čeških državljanov in razpustili 32 čeških društev. Kmalu zatem, ko sta aprila 1915 dva češka polka na vzhodni fronti dezertirala, so vojaške oblasti dodatno zaostrile represijo v deželi. Maja 1915 so aretirale mladočeškega voditelja Karla Kramařa in ga po dolgem in odmevnem procesu obsodile na smrt. 1086 Nič bolje se ni godilo s Slovenci, ki jim v vojaških krogih že pred vojno niso preveč zaupali. 1087 Zaradi odsotnosti parlamenta in stroge cenzure so se politične razprave o ciljih vojne in nujnih notranjepolitičnih spremembah odvijale le v okviru glavnih političnih strank 1082 Ravnihar, Mojega življenja pot, str. 99. 1083 Skottsberg, Der österreichische Parlamentarismus, str. 117; citirano po: Bister, Anton Korošec, str. 143. 1084 Med vojne cone so sprva spadale Bosna in Hercegovina, Galicija in Bukovina ter deli Moravske. Po italijanskem vstopu v vojno maja 1915 so za vojne cone razglasili večino dežel v bližini Italije. 1085 Mark Cornwall, Auflösung und Niederlage. Die österreichisch-ungarische Revolution, v: Mark Cornwall, Die letzten Jahre der Donaumonarchie. Der erste Vielvölkerstaat im Europa des frühen 20. Jahrhunderts, Stuttgart 2004, str. 189. 1086 Manfried Rauchensteiner, Der Tod des Doppeladlers. Österreich-Ungarn und der Erste Welt Krieg, Graz 1994, str. 270. 1087 Stergar, Slovenci in vojska. 226 (vseh narodov). 1088 Poslanci večine parlamentarnih klubov tudi po izbruhu vojne niso mirovali. Še posebej aktivna je bila Nemška nacionalna zveza, ki je v teku leta 1915 navezala tesne stike s parlamentarci nemškega Reichstaga in ogrskega državnega zbora. Medtem ko so slovanski narodi vztrajali na radikalni preobrazbi Avstro-Ogrske v federacijo enakopravnih narodov, so Nemci želeli vojno izkoristiti za utrditev nemškega gospostva v Cislajtaniji. V Nemški nacionalni zvezi, ki je spomladi 1915 objavila svoj pro- gram (Der Standpunkt des Deutschen Nationalverbandes zur Neuordnung der Dinge in Österreich), 1089 so preobrazbo države v nemško Avstrijo želeli doseči po poti oktroja. Zah- teve po sklicu parlamenta, ki so jo na vlado naslavljali nekateri člani gosposke zbornice in posamezne politične stranke (zlasti Hrvaško-slovenski klub), 1090 so odločno zavračali. Za popolno izključitev parlamenta med vojni niso bili zaradi nevarnosti, da bi parlamentarni boji med nemškimi in slovenskimi poslanci sprožili nevarna ljudska gibanja, ampak ker so upali, da na »veljavni avstrijski ustavi temelječi parlament po dokončni vojaški zmagi centralnih sil ne bo več sklican v svoji stari podobi.« 1091 V prvih dveh letih vojne zahteva po sklicu parlamenta ni imela veliko pristašev. Obnovi parlamentarnega življenja niso nasprotovali le cesar, armadni vrh in Stürgkh (slednji je sploh menil, da Avstriji bolj škoduje javna politična razprava kot vsaka izgubljena bitke na vojaškem področju), 1092 ampak tudi večina političnih strank – vključno s socialdemo- kratsko. 1093 Toda že poleti 1916 so se zahteve po sklicu parlamenta in izvolitvi delegacije znova okrepile. Do izraza so prišle na konferenci parlamentarcev, ki jo je 26. julija 1916 1088 John W . Boyer, Culture and Political Crisis in Vienna. Christian Socialism in Power, 1897-1918, Chicago- London 1995, str. 448. 1089 Program je med drugim predvideval trajno ureditev odnosov med avstrijsko in ogrsko polovico države, takšno spremembo avstrijske ustave, ki bo s posebnim položajem Galicije cislajtanskim Nemcem za- gotovila večino v državnem zboru in s tem vodilni položaj v Avstriji, reformo državne uprave, vpeljavo nemščine kot splošnega občevalnega jezika, zagotovitev nemškega značaja nemških dežel in delov nacionalno mešanih dežel – tudi glavnega mesta Dunaja ter uvedbo carinske in trgovinske zveze Avstro- Ogrske z nemškim rajhom. Prim.: Brigitte Deschka, Dr. Gustav Groß, rkp. dis., Wien, 1966, str. 184-185. 1090 Za sklic državnega zbora so se zavzeli že na sestanku parlamentarne komisije hrvaško-slovenskega kluba 4. 2. 1915 v Ljubljani, nato pa na prvi seji kluba 28. 10. 1915 v Mariboru. − Janko Pleterski, Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo, Ljubljana 1971, str. 50, 59, 61, 77. 1091 Joseph Redlich, Die österreichische Regierung und Verwaltung im Weltkriege, Wien 1925, str. 249. 1092 Felix Höglinger, Ministerpräsident Heinrich Graf Clam-Martinic, Graz-Köln 1964, str. 174. 1093 Najodločneje so sklicu parlamenta nasprotovali v Wolfovem Nemškoradikalnem združenju (Deutsch- nationale Vereinigung), ki je bilo sestavni del Nemške nacionalne zveze. V soglasju z njim je Nemški klub (nekakšen posvetovalni forum nemških Volksratov) na velikem zborovanju na Dunaju 14. 4. 1916 javnosti predstavil t. i. »velikonočni program« (z uradnim naslovom Förderungen der Deutschen Oesterreichs zur Neuordnung nach dem Kriege), v katerem je definiral nemške zahteve (Belange) v ostrejši obliki kot program Nemške nacionalne zveze. Na zunanjepolitičnem področju je zahteval ureditev (gospodarskih) odnosov med avstrijsko in ogrsko polovico na temeljih obstoječega dualizma, okrepitev zavezništva med Avstro-Ogrsko in nemškim rajhom z vzpostavitvijo carinske in gospodarske skupnosti med obema državama ter oblikovanje skupnega gospodarskega prostora v Srednji Evropi. Na notranjepolitičnem področju pa je program predlagal takšno preobrazbo Cislajtanije, ki bi z izločitvijo oz. posebnim položajem Galicije, Bukovine in Dalmacije, nacionalno (jezikovno) razmejitvijo okrožij na Češkem in razglasitvijo nemščine za uradni jezik omogočila dosego popolne nemške hegemonije v državi. Spremembe naj bi uvedli z oktrojem, pred sklicem parlamenta. Prim.: Redlich, Die österreichi- sche Regierung und Verwaltung im Weltkriege, str. 253; povzetek programa je objavljen tudi v Deutsche Wacht, 19. 4. 1916: Das Deutsche Osterprogramm. 227 (po navodilih grofa Stürgkha) sklical grof Sylva T arouca, 1094 a tudi znotraj večine nemških meščanskih strank. Nemška nacionalna zveza je 14. septembra 1916 (s skromno večino 19 proti 16 glasov) sprejela resolucijo, ki je zahtevala čimprejšnji sklic državnega zbora. 1095 Po atentatu na ministrskega predsednika Stürgkha (21. oktobra 1916) 1096 so se zahteve po obnovi parlamentarnega življenja okrepile. Še preden je stari cesar 1. novembra za novega ministrskega predsednika imenoval Ernesta von Koerberja, moža, ki je krmaril z avstrijsko barko v letih 1900-1904, so se (23. oktobra 1916) sestali načelniki parlamentarnih klubov poslanske in gosposke zbornice in razpravljali o čimprejšnji obnovi parlamentar- nega življenja. 1097 Ko je novi ministrski predsednik Koerber 5. novembra 1916 napovedal oblikovanje posebnega »poljskega kraljestva«, je med nemškimi meščanskimi strankami odpor do obnove parlamentarnega življenja opazno skopnel. 1098 Po smrti Franca Jožefa (21. 11. 1916) in nastopu novega cesarja Karla, ki je napovedal čimprejšnje končanje voj- ne 1099 in obnovo ustavnega življenja, so bili do obnove parlamentarnega življenja skeptični le še v Wolfovem Nemškoradikalnem združenju, ki je vse svoje karte stavilo na oktroa. Ko je novi cesar Karl kmalu po nastopu – na prigovarjanje ogrskega ministrskega predsednika Istvána Tisze – prisegel na ogrsko ustavo in se dal okronati za ogrskega kralja (30. novembra 1916), hkrati pa odgodil prisego na avstrijsko ustavo, 1100 se je zdelo, da so se zadeve začele odvijale v skladu s scenarijem nemških meščanskih strank. 1101 Prvi cesarjev korak je potrjeval dualistično strukturo države, drugi pa je napovedoval možnost ustavnih sprememb v Cislajtaniji po poti oktroja. In res. Dne 20. decembra 1916 imenovana vlada grofa Clam-Martinica se je na začetku leta 1917 resno ukvarjala z mislijo oktroja ustavnih sprememb v Cislajtaniji v skladu z željami nemških meščanskih strank. Vlada naj bi razglasila nemščino za državni jezik, dala poseben (subdualistični) položaj Galiciji in Češko razmejila v nemški in češki del. 1102 Toda ko je 11. aprila 1917 ministrski predsednik Clam cesarju Karlu predložil osnutek tovrstnega odloka, ga je cesar odklonil podpisati. Pod vplivom februarske revolucije v Rusiji, ameriške vojne napovedi Nemčiji (7. aprila 1917) in prizadevanja, da bi – s pomočjo svojega svaka Sixta Bourbonskega- -Parmskega – dosegel separatni mir, 1103 je prišel do ugotovitve, da so postale »spremembe ustave z oktroiranjem« nemogoče. 1104 T eden dni po sestanku z vodilnimi predstavniki nemških meščanskih strank (18. aprila 1917), je cesar s posebnim patentom (25. aprila 1917) po treh letih spet sklical parlament. Sklic parlamenta je padel v čas, ko je – zaradi trajanja vojne, perečih problemov s prehrano, 1094 Pleterski, Prva odločitev, str. 79. 1095 Höbelt, Kornblume und Kaiseradler, str. 338. 1096 Med kosilom v dunajskem hotelu Meisl & Schadn ga je ustrelil Friedrich Adler, sin dolgoletnega voditelja avstrijske socialdemokracije. 1097 Deschka, Dr. Gustav Groß, str. 197-198. 1098 Höbelt, Kornblume und Kaiseradler, str. 338. 1099 Kmalu po nastopu je Karl dejal: »T o vojno sem podedoval, zato jo bom čim hitreje končal.« Prim.: Heinz von Lichem, Karl I. Ein Kaiser sucht den Frieden, Innsbruck-Wien 1996, str. 64. 1100 Pleterski, Prva odločitev, str. 87. 1101 Cornwall, Aufösung und Niederlage, str. 177. 1102 Felix Höglinger, Ministerpräsident Heinrich Graf Clam-Martinic, Graz-Köln 1964, str. 132-157. 1103 Podrobneje o tem: Tamara Griesser-Pečar, Die Mission Sixtus, Wien 1988. 1104 Höglinger, Clam-Martinic, str. 148. 228 vojaškega režima in vojnega absolutizma ter protislovanske politike – med slovanskimi narodi pripravljenost na reševanje eksistence monarhije že nekoliko upadla. Država je bila v hudi krizi, ki jo je zunanji minister Czernin v spomenici cesarju opisal z besedami: »Omenjam samo pohajanje surovin za strelivo, popolnoma izčrpane zaloge ljudi in zlasti gluhi obup, ki se je zaradi podhranjenosti polastil vseh plasti ljudstva in onemogočil nadaljnje prenašanje vojnega trpljenja….« 1105 Napoved sklica parlamenta (30. maja 1917) je v vseh političnih (narodnih) strankah vzbudil živahno politično delovanje. Nanj so se še posebej dobro pripravljali češki in juž- noslovanski poslanci. Prvi so se že novembra 1916 povezali v enotno Češko zvezo, drugi pa so – dan pred odprtjem državnega zbora – oblikovali skupni Jugoslovanski klub, ki je združeval trideset slovenskih, hrvaških in srbskih poslancev. 1106 V Češki zvezi in Jugoslovanskem klubu so bili odločeni, da bodo ob odprtju parlamenta podali kratke in jasne državnopravne izjave, v katerih bodo formulirali narodnopolitične zahteve Čehov in Jugoslovanov. Ministrski predsednik Clam Martinic je pred odprtjem parlamenta sicer poskušal Antona Korošca in Františka Staněka prepričati, naj v interesu dinastije in skupne države opustijo »izjave«, toda vse je bilo zaman. 1107 Ko se je 30. maja 1917 po več kot triletnem »prisilnem odmoru« nekoliko okrnjeni državni zbor spet sestal, 1108 so češki in južnoslovanski poslanci začeli svoj napad na dualistično strukturo države. Prav nič se niso ozirali na besede novega predsednika po- slanske zbornice Gustava Großa, ki je glavno nalogo poslanske zbornice videl v izvedbi »samoohranitve in samozavarovanja«. 1109 Vrhunec prve seje so bile državnopravne izjave slovanskih parlamentarnih klubov, ki jih vlada, čeprav si je prizadevala, ni mogla preprečiti. 1110 Državnopravna izjava Češke zveze, ki jo je v imenu zastopnikov češkega naroda iz »vseh treh kronovin svetega Va- clava« prebral načelnik kluba František Staněk, je – sklicujoč se na pravico narodov do samoodločbe – zahtevala preoblikovanje monarhije v federacijo svobodnih, enakopravnih držav, in še posebej poudarjala pravico do povezave »vseh rodov češkoslovaškega ljudstva v eno demokratično državo«. 1111 Državnopravna izjava Jugoslovanskega kluba (v zgodovino je prišla kot »majniška deklaracija«), ki jo je prebral načelnik kluba Anton Korošec, je zahtevala oblikovanje jugoslovanske države na območju z večinskim slovenskim, hrvaškim in srbskim prebi- valstvom: »Podpisani poslanci, združeni v Jugoslovanskem klubu, izjavljajo, da zahtevajo na temelju narodnega načela in hrvatskega državnega prava, naj se vsa ozemlja monarhije, v katerih prebivajo Slovenci, Hrvati in Srbi, zedinijo pod žezlom habsburške-lotarinške dinastije v samostojno državno telo, ki bodi prosto vsakega narodnega gospostva tujcev 1105 Bister, Anton Korošec, str. 168. 1106 Pleterski, Prva odločitev, str. 114. 1107 Pleterski, Prva odločitev, str. 115. 1108 V parlamentu je bilo 38 poslancev manj kot pred vojno. 20 poslancev je umrlo, trije so »padli na bojišču časti«, dva sta prostovoljno vrnila mandat. Kar 10 nenemških mandatov je bilo poslancem odvzetih. Kramař je še vedno bil v zaporu. 1109 Bister, Anton Korošec, str. 178. 1110 Ibidem. 1111 Bister, Anton Korošec, str. 178-179. 229 in zgrajeno na demokratičnem temelju. Za uresničenje te zahteve svojega enotnega naroda se bodo zavzeli z vso silo. S tem pridržkom se bodo podpisani udeleževali par- lamentarnega dela.« 1112 Izjava Poljskega kluba je – v skladu z resolucijo, ki so jo 28. maja 1917 v Krakovu sprejeli poljski državno- in deželnozborski poslanci – zahtevala oblikovanje samostojne poljske države z dostopom do morja. 1113 Rusinski poslanci, ki so se novembra 1916 povezali v nadstrankarsko Ukrajinsko parlamentarno zastopstvo, pa so zahtevali »vzpostavitev ukrajinskega območja nekdanje krone kralja Daniela iz Haliča kot posebne državnopravne enote v okviru vsedržavne organizacije.« 1114 Vlado in Nemce so še posebej razburile »antiduliastične« izjavi Čehov in Jugoslovanov. Medtem ko je nemški poslanec Rafael Pacher v imenu Nemške nacionalne zveze in Kr- ščansko socialnega združenja obe izjavi zavrnil že na isti seji, je vlada napovedala, da bo svoje stališče do državnopravnih izjav predstavila takoj po cesarjevem prestolnem govoru. Cesarjev brezbarvni prestolni govor (31. maja 1917), ki se ni niti z besedico dotaknil državnopravnih izjav (napisan je bil že pred 30. majem), ni vzbujal upanja, da bi bili krona in vlada pripravljeni na temeljito ustavno preobrazbo monarhije. Ker je cesar zavrnil prisego na ustavo in je še vedno obstajala nevarnost, da bo ustavne zmešnjave rešil s pomočjo oktroja, so češki, jugoslovanski in poljski poslanci stopili v opozicijo. Na drugi seji državnega zbora 5. junija 1917, ko so poslanci razpravljali o nujni spremembi poslov- nika, je slovenski poslanec Krek ostro napadel Clamovo vlado, ki naj bi bila odgovorna za brezbarven prestolni govor cesarja: »Prestolni govor, za katerega naj bi odgovarjala Clamova vlada, ima notranjepolitično, na kratko rečeno, tole vsebino: Mi, Clamova vlada, hočemo imeti prosto pot k prelomu z ustavo, mi, Clamova vlada, zato ne maramo, da bi cesar, nosilec krone, slovesno prisegel na ustavo, kakor je predvideno v temeljnem držav- nem zakonu, da imamo proste roke, mi in stranke, od katerih dobivamo vsakdanji kruh, pri katerih se moramo nastavljati, da nas preživljajo, in presodimo, kdaj napoči trenutek za oktroiranje na podlagi preloma z ustavo, za čas, ko ni parlamenta in ni ustave. Na ta prestolni govor danes odgovarjamo: Hočemo parlament.« 1115 Ko se je na začetku razprave o proračunskem provizoriju (12. junija 1917) ministrski predsednik negativno izrazil o državnopravnih izjavah Slovanov, 1116 so zlasti češki in jugoslovanski poslanci z vsemi topovi udarili po vladi in njeni pronemški politiki. V razpravi, ki je trajala do 16. junija 1917, se je morala vlada soočiti s hudimi kritikami. Na seji 12. junija 1917 je načelnik Jugoslovanskega kluba dr. Anton Korošec ob slikanju političnega preganjanja Slovencev, Hrvatov in Srbov po izbruhu vojne vladi očital njen pronemški kurs: »Nemštvo sedanji vladi pomeni isto kakor avstrijstvo in če je danes 1112 Pleterski, Prva odločitev, str. 116. 1113 Binder, Galizien in Wien, str. 497-498. 1114 Binder, Galizien in Wien, str. 504. 1115 Bister, Anton Korošec, str. 184. 1116 »Dejal je, da odklanja te avtonomistične posebne želje kot izraz po svetovni vojni razpaljenih nacionalnih strasti; po treh letih vojne je pričakoval drugačnega priznanja naše enotne države, kakor pa samo nekam nejasni odsev takega priznanja v deklaracijah; programi, ki smo jih čuli, že zategadelj ne morejo obsto- jati drug poleg drugega, ker se križajo med seboj, so sami s seboj v nasprotju; namesto teh programov postavlja on drug program – program vlade je Avstrija.« − Ravnihar, Mojega življenja pot, str. 115. 230 ministrski predsednik rekel, moj program je Avstrija, mu moramo zaklicati: Tvoje avstrij- stvo je napačno avstrijstvo. Zato ne bomo šli za zastavo te vlade.« 1117 Vladimir Ravnihar je 14. junija 1917 poudaril: »Hočemo, kar imajo Nemci v izobilju: svobodo, neodvisnot, samostojnost v narodnem pogledu, enakopravnost pred zakonom in v javnem življenju. Besede o pravi demokraciji, ki smo jih slišali v prestolnem govoru, se dado tolmačiti samo v našem smislu. Vsako drugo tolmačenje bi bilo napačno, ker bi se protivilo prirodnemu pravu, ktero edino more biti pravi temelj države. Na čelo svoje magnae chartae smo po- stavili zahtevo po svobodi, po narodni samostojnosti in neodvisnosti od vsakega tujega gospodstva, prepričani, da nam bo naš narodni razvoj tudi prinesel sadove tega načela. Naloga avstrijske vlade je bila, da se oklene ugodnega trenutka, ker bo sicer šel mimo nje. Narodnega razvoja ne more zadržati nobena avstrijska, ne ogrska vlada. ” 1118 Na seji državnega zbora 16. junija 1917 pa je Krek izrekel znane besede: »Dve ideji ne bosta nikdar izumrli: da so Slovenci, Srbi in Hrvati en narod in da spadajo državno skupaj ter morajo državno priti skupaj. Če se ti ideji v tej državi ne bosta izpolnili, bo njihova izpolnitev prišla kljub nam in kljub vsemu, in posledice, ki lahko nastopijo zaradi tega, so nevarne za življenje Evrope in njen mir.« 1119 Ob koncu razprave (16. junija 1917), ki je podala »pravo sliko o akutnih notranjih bo- leznih državnega telesa, razkrila njega politične in materialne slabosti, ugotovila veliko politično zmoto, na kateri je bila zgrajena podonavska monarhija,« 1120 so podporo Cla- movi vladi (proračunskemu provizoriju) odrekli tudi Poljaki, ki so sicer vedno podpirali vsakokratne vlade. 1121 Zato je 18. junija 1917 ministrski predsednik Clam-Martinic cesarju ponudil demisijo, ki jo je cesar – po neuspešnih pogajanjih za sestavo »koncentracijskega kabineta«, v katerem bi bil vsak narod zastopan s po enim ministrom – dne 21. junija 1917 tudi sprejel. 1122 Dva dni kasneje je cesar za novega ministrskega predsednika imenoval Ernsta Sei- dlerja viteza Feuchtenegga, svojega nekdanjega učitelja in posebnega zaupnika. 1123 Nova vlada, v kateri so prevladovali visoki državni uradniki, naj bi z razmajano avstrijsko barko krmarila le do imenovanja nove »mirovne vlade«, ki naj bi državo poskušala potegniti iz vojne, hkrati pa izvesti nujne ustavne spremembe v skladu z željami Slovanov. 1124 To d a po prvih korakih v smeri slovanskih zahtev (dne 2. julija 1917 so razglasili amnestijo za politične zapornike) je neodločni vladar (tudi v strahu pred nemško intervencijo) spet opustil idejo o federalizaciji monarhije. Dne 15. julija 1917 je parlament odšel na počitnice, 31. julija 1917 pa je cesar Seidlerju ukazal, naj sestavi dokončno vlado. Ministrski predsednik si je avgusta sicer prizadeval, da bi oblikoval parlamentarno vlado, toda Čehi in Jugoslovani so njegove ponudbe za vstop v kabinet odločno zavrnili. (Jugoslovanski klub je 7. avgusta 1917 jasno poudaril, 1117 Bister, Anton Korošec, str. 189. 1118 Ravnihar, Mojega življenja pot, str. 115-116. 1119 Pleterski, Prva odločitev, str. 121. 1120 Ravnihar, Mojega življenja pot, str. 116. 1121 Ravnihar, Mojega življenja pot, str. 116-117. 1122 Höglinger, Clam-Martinic, str. 197; Bister, Anton Korošec, str. 196. 1123 Prim.: Christine Kosnetter, Ministerpräsident Dr. Ernst Ritter v. Seidler, rkp. dis., Wien 1963. 1124 Bister, Anton Korošec, str. 202. 231 da je pripravljen sodelovati le v vladi, ki bi upoštevala majniško deklaracijo). 1125 Stališča Jugoslovanskega kluba ni omajalo niti dejstvo, da je Seidler v svoj novi kabinet poklical dr. Ivana Žolgerja, prvega in edinega Slovenca, ki je kdajkoli sedel v vroč ministrski stolček. 1126 Dne 25. septembra 1917 je Seidler v državnem zboru predstavil program nove vlade, ki je – v nasprotju s češko in jugoslovansko državnopravno izjavo – izhajal iz načela “ustavno zajamčene narodne enakopravnosti na podlagi narodne avtonomije ob varstvu državne enotnosti” . Program, s katerim je vlada zavrnila ideologije, “ki se postavljajo v nasprotje z državo, ” 1127 je naletel na razočaranje in odpor med Čehi in Jugoslovani, ki so stopili v najostrejšo opozicijo. Toda vlada, ki ni skrivala svojega pronemškega kursa, na zahteve Slovanov ni in ni reagirala. Še zlasti se ni zavedala “usodnosti” pomena rešitve južnoslovanskega vprašanja – četudi so jugoslovanski poslanci v državnem zboru dali jasno vedeti, da bodo vztrajali vse do uresničitve majniške deklaracije. 1128 Nerazumevanje jugoslovanskega vprašanj je Seidlerju očital tudi minister Ivan Žolger, ki je le nekaj tednov po nastopu funkcije v pi- smu grofu Polzer-Hoditzu zapisal: »Zato sem žal razočaran v svojem upanju in radoživi podjetnosti, in sicer še toliko bolj, ker iz dneva v dan čedalje bolj opažam, da se vlada ne zaveda bistva avstrijskega problema, katerega poglavitna zahteva je, da posebnega interesa tega ali onega naroda ali stranke nikakor ne smemo kratko in malo istovetiti z državno koristjo. Huje kakor kje drugje je pri nas, če postane vlada ujetnica kakšne posebne smeri ali naroda.« 1129 Podoben vtis je svojemu dnevniku 8. marca 1918 zaupal generalpolkovnik Sarkotić: »Ne morem si pomagati, vendar imam občutek, da ta človek ni popolnoma kos svoji nalogi. Možakarju so južnoslovanske razmere popolnoma neznane. Videti je, da zagovarja Polzerjevo stališče – združitev vseh južnih Slovanov. Kakšne posledice bi to imelo za monarhijo – o tem si ne daje računa. – Koerber mi je nekoč omenil, da je Seidler zdaj edini mogoči minister: brez znanja, brez poznanja stvari in brez samozavesti napravi pač tisto, kar ukaže cesar.« 1130 Do 20. decembra 1917, ko se je državni zbor odpravil na enomesečne božično-novo- letne počitnice, so češki in zlasti jugoslovanski poslanci vlado bombardirali s številnimi interpelacijami, v katerih so brez prizanašanja razkrinkavali ravnanje vojaških oblasti na slovanskem jugu. »Kritika ni izbirala med civilno in vojaško upravo. Razkrivala so se vsa preganjanja in persekucije, ki sta jih bili po navodilih nemških ‘V olksratov’ vzajemno izvrševali ti dve upravi. Na tožni klopi je bil ves sistem, so bili avstrijski državniki, ki niso znali razumeti poslanstva neke podonavske velesile in jim je bil cilj njihove poli- tične umetnosti – nemška odnosno madjarska hegemonija.« 1131 Ko se je 22. januarja 1918 parlament spet sestal, je kritika vlade postajala še bolj odločna. Čehi in Jugoslovani so 1125 Pleterski, Prva odločitev, str. 134. 1126 Toda Žolger je bil v kabinetu zgolj kot strokovnjak za reševanje določenih »kompliciranih vprašanj upravno-pravnega značaja«. 1127 Slovenski narod, 26. 9. 1917; Deutsche W acht, 29. 9. 1917; Janko Pleterski, Slovenci v politiki dunajske vlade in dvora med prvo svetovno vojno, v: Pleterski, Študije o slovenski zgodovini in narodnem vprašanju, str. 235. 1128 Ravnihar, Mojega življenja pot, str. 122. 1129 Bister, Anton Korošec, str. 214. 1130 Bister, Anton Korošec, str. 237. 1131 Ravnihar, Mojega življenja pot, str. 116. 232 izkoristili vsako priložnost, da obračunajo s pronemškim kursom vlade in demonstrirajo svojo odločenost za uresničitev zahtev državnopravnih izjav. Že na prvi seji (22. januarja 1918) je Korošec na vlado naslovil 21 interpelacij, v katerih je na konkretnih primerih razkrinkaval grozljivo ravnanje vojaških oblasti na jugu države in zahteval odgovornost vojnega ministra. Ob kritiki vlade pa je vztrajno ponavljal zahtevo: »Jugoslovanskemu ljudstvu jugoslovansko državo!« 1132 Do 15. marca 1918, ko je Seidler poslance poslal na štirimesečne parlamentarne počitnice, je opozicija vlado obstreljevala z interpelacijami. Zlasti slovenski in hrvaški poslanci so v obliki vprašanj vlado in javnost seznanjali »z nepravilnostmi, ki jih je prebivalstvo južnoslovanskih dežel sproti sporočalo svojim predstavnikom«. 1133 Med 10. marcem in 12. majem 1918 so na Slovenskem organizirali vrsto javnih političnih zborovanj (“taborov”) v podporo majniške deklaracije. 1134 Zaradi radikalizacije gibanja je vlada 12. maja 1918 prepovedala vsako agitacijo za majniško deklaracijo in s tem tudi shode. 1135 Še prej, 3. maja 1918, je Seidler napovedal zaostreni vladni kurz na Slovenskem in odrekel vsakršno možnost, da bi bili v jugoslovansko tvorbo »pritegnjeni tisti deli avstrijskega državnega ozemlja, ki leže na poti proti jadranskemu morju in ki so v tesni zvezi z nemškim jezikovnim ozemljem.« 1136 Ministrski predsednik je načelniku Češke zveze Staněku priznal, da je minister Toggenburg že pripravil dekret, s katerim bodo razdelili češke dežele v nemška in češka okrožja. 1137 Hkrati se je vlada resno pripravljala na razdelitev Galicije v poljski in ukrajinski del. 1138 Na začetku maja 1918 je torej kazalo, da je vlada spet začela igrati na karto oktroja v skladu z željami Nemcev, zato sta se Korošec in Staněk pisno obrnila na cesarja in ga opozorila, da vlada pripravlja ukrepe na zahtevo nemških strank, ki da so v nasprotju s cesarjevimi smernicami. 1139 Poslanci Češke zveze in Jugoslovanskega kluba na skupni plenarni seji 7. maja 1918 (da bi bili varni pred šikanami oblasti, so se sešli kar v dvorani poslanske zbornice na Dunaju) sprejeli proklamacijo na češki in “jugoslovanski” narod, s katero so zavrnili odgovornost za nadaljnji razvoj v državi. V njej so poudarili, da bodo vztrajala v borbi proti absolutizmu in nadvladi manjšine, hkrati pa odločno zavrnili Seidlerjevo izjavo z dne 3. maja 1918. V proklamacijo je med drugim stalo: »Svojo vzne- mirjenost izražamo zato, ker se vlada drzne vse to delati v usodnem trenutku svetovne vojne in ker na našo zahtevo glede samoodločbe in popolne samostojnosti naših narodov, kar je zahteva vsega civiliziranega in demokratičnega sveta, odgovarja z absolutističnii oktroaji, ki ne pomenijo miru, kakršnega mi želimo, niti možnosti prijateljskega skupnega 1132 Bister, Anton Korošec, str. 220. 1133 Bister, Anton Korošec, str. 224. 1134 Pleterski, Prva odločitev, str. 175. 1135 Ibidem. 1136 Laibacher Zeitung, 4. 5. 1918. 1137 O administrativni razdelitvi Češke so se dogovorili na seji ministrskega sveta 29. 4. 1918. Odlok, ki je izšel 19. 5. 1918, naj bi stopil v veljavo s 1. 1. 1919. Prim.: Höbelt, Kornblume und Kaiseradler, str. 344. 1138 Zaradi tega je parlamentarna komisija Poljskega kluba, ki se je 10. 6. 1918 sestala v Krakovu, izrekla za odpust Seidlerjeve vlade. Prim. Binder, Gailzien in Wien, str. 500. 1139 Pleterski, Prva odločitev, str. 176. 233 življenja narodov, ampak začetek bojev, kakršnih še ni bilo in ki utegnejo iti dalje kot pa slutijo začetniki oktroajev.« 1140 Cesar na pismo in proklamacijo ni direktno odgovoril. Njegov odgovor pa je bil vse- eno nedvoumen, saj je 25. maja 1918 v Badnu sprejel predstavnike Nemcev iz slovenskih dežel. Na sprejemu je poudaril nerazdeljivost kronovin, zagotovil, da bo pot do Jadrana zagotovljena Nemcem, in jim obljubil, da bo vlada ostro nastopila proti agitaciji za od- cepitev slovenskega ozemlja. 1141 Na cesarjev sprejem Nemcev v Badnu so 27. maja 1918 reagirale SLS, JDS (v resnici je bila enotna liberalna stranka ustanovljena mesec dni kasneje, a na tej izjavi so se slovenski liberalci že označili s tem imenom) in JSDS v skupni izjavi, ki se glasi: »Zahteve po zedinjenju Slovencev, Hrvatov in Srbov v lastni državi ne moremo in ne bomo opustili. Ta zahteva je vsem plastem našega naroda prešla v meso in kri. Tisoči in tisoči tistih, ki so doma, in tistih, ki so zdoma, so nanjo prisegli. Uresničenje te zahteve nam daje edino možnost, da rešimo vsaj golo narodno življenje, ko smo že vse drugo dali. Naš narod ne bo izvršil samomora. Zato se naslanjamo na narodno pravo, ki ga nihče ne more prekršiti brez kazni, in trdno ostajamo pri svoji zahtevi ter pozivamo Narodni svet, naj organizira odpor vseh poštenih elementov našega naroda proti oznanjenemu preganjanju Jugoslovanov.« 1142 Dne 30. maja 1918 se je sestal skupni ministrski svet in razpravljal o jugoslovanskem vprašanju. Ministrski predsednik Seidler je predlagal, naj bi hrvaške dežele in Bosno in Hercegovino združili v trialistično državnopravno enoto, ki ne bi obsegala slovenskih dežel. 1143 V težkem zunanje- in notranjepolitičnem položaju je junija 1918 Seidler cesarju ponudil odstop, ki pa ga cesar ni takoj sprejel. Pooblastil ga je, da do imenovanja nove vlade še naprej krmari z razmajano avstrijsko barko. V vmesnem obdobju je Seidler nadaljeval s svojim nemškim kursom, ki ga sploh ni skrival. Na prvi poletni seji državnega zbora 16. julija 1918 je odkrito izjavil: »in če je videti v okolnosti, da je vlada zaman pričakovala sporazuma med narodi in končno to misel opustila, nekak nemški kurz, tedaj niti ne mislim, da bi temu oporekel. Kajti, če je v avtriji kak politični kurz, tedaj mora biti le tak, da popolnoma zavaruje upravičene interese nemškega naroda. Je staro in resnično pravilo, da se v Avstriji ne da vladati proti Nemcem in prav tako malo brez Nemcev, tem manje, ker velika je zmota, če kdo misli, da strnitev nenemških strank že more tudi vesti do ustanovitve kake večine. Hrbtenica te raznolike države je pač nemški narod in bo to zmeraj ostal.« 1144 Takšno stališče ministrskega predsednika je naletelo na ogorčenje čeških in jugoslo- vanskih poslancev. Slovenski poslanec Karel Verstovšek je Seidlerjeva izvajanja označil za »nesramnost«, njegovo vladavino pa za »diabolično početje, teatralično skrivalnico raznih moči, ki Avstrijo pehajo v prepad in jo potiskajo čedalje bolj navzdol v nemško vazalno državo.« Svoj govor je sklenil z besedami: »Gospod Seidler bo odšel, južni Slovani 1140 Pleterski, Prva odločitev, str. 242; prim. tudi: Ravnihar, Mojega življenja pot, str. 126; Bister, Anton Korošec, str. 235. 1141 Pleterski, Prva odločitev, str. 177-178. 1142 Ibidem. 1143 Pleterski, Prva odločitev, str. 243. 1144 Ravnihar, Mojega življenja pot, str. 127; Cornwall, Aufösung und Niederlage, str. 197. 234 pa bomo še naprej. In tako bo vsaka vlada izginila, južni Slovani pa ne bodo iztrebljeni. Blazno je, kdor bi hotel po tem rvanju narodov cele narode zatirati. Ampak glasovi južnih Slovanov bodo čedalje močnejši in njihova zahteva bo venomer znova postavljena: Na plan s samostojno jugoslovansko državo v smislu majniške deklaracije!« 1145 Na seji 22. julija 1918 je vlado še ostreje napadel češki poslanec Stránsky, ki je povsem jasno povedal, da »cislajtansko Avstrijo z nemško hrbtenico« Slovani sovražijo, da se bodo zoper njo borili in jo tudi sesuli. 1146 Za njim je nastopil slovenski poslanec Vladimir Rav- nihar, ki je v svojem zadnjem govoru v parlamentu dejal: »Resnično, ako bi bili to politiko naročili naši sovražniki, ne bi mogli bolje opraviti. Drvite proti prepadu, to je edini cilj, ki ga boste dosegli. Če to ni zločin proti državi, je blaznost, kar bi bila olajšilna okolnost za gospodo. No, mi stojimo mirno z glavo pokonci. Lahko upropastite državo, narodi ostanejo. Vsi tlačeni narodi bodo doživeli dan svojega vstajenja, dan, ki mora priti tako gotovo, kakor sta gotova pravica in pravičnost. Dan ni več daleč, ker mora priti, ker brez njega ni resničnega miru. Zato ni pri nas niti dvomov, niti kolebanja. Strumnim korakom gremo kljub vsem protivnostim svojemu cilju nasproti. Naše mesto med svobodnimi z bratstvom in človečanstvom zedinjenimi narodi je zagotovljeno.« 1147 Dne 22. julija 1918 je cesar končno sprejel demisijo vlade, tri dni kasneje pa še odstop ministrskega predsednika Seidlerja, ki ga je za krmilom potapljajoče se avstrijske barke zamenjal dotedanji naučni minister baron Max Hussarek. Novi ministrski predsednik je v svojem nastopnem govoru v parlamentu (26. julija 1918) poslance (in narode) poskušal pridobiti z izjavo: »pravica za vse, za vsako narodnost (Volksstamm) in za vsak socialni sloj mora biti in ostati vrhovno vodilno načelo.« 1148 Toda Čehi in Jugoslovani njegove vlade, v kateri so ostali skoraj vsi Seidlerjevi ministri, niso podprli. Anton Korošec je po Hussarekovem govoru jasno poudaril: »Podpirali bomo samo tisto vlado, ki nam prinese mir, kruh in popolno svobodo.« 1149 S pomočjo preostankov Poljskega kluba je vladi sicer uspelo dobiti večino glasov za proračunski provizorij, 1150 to pa je bilo tudi vse. Ministrski predsednik je kmalu zatem parlament poslal na počitnice. V času parlamentarnih počitnic so se – pod vtisom vrste vojaških neuspehov centralnih sil – prizadevanja slovanskih narodov za uresničitev samoodločbe dodatno razmahnila. Na veliki manifestaciji češko-poljskega-jugoslovanskega prijateljstva v dneh 16. in 17. av- gusta 1918 v Ljubljani so se udeleženci shoda razšli »s sveto prisego, da ne bodo mirovali, dokler ne dosežejo svobode svojih narodov, da se bodo pri tem Bogu dopadljivem delu vzajemno podpirali in da si tudi svojo bodočnost uravnavajo tako, da ta dan v Ljubljani sklenjeno in zapečateno prijateljstvo pretraja vsa morebitna motenja.« 1151 Ob koncu mani- festacije (17. avgusta 1918), prav na cesarjev rojstni dan, so slovenski udeleženci ustanovili 1145 Bister, Anton Korošec, str. 240. 1146 Ibidem. 1147 Ravnihar, Mojega življenja pot, str. 128. 1148 Ravnihar, Mojega življenja pot, str. 126. 1149 Bister, Anton Korošec, str. 245. 1150 Binder, Galizien in Wien, str. 501. 1151 Hribar, Moji spomini. 235 Narodni svet za Slovenijo in Istro, ki si je zadal za cilj zedinjenje »jugoslovanskega naroda v samostojno državo«. 1152 Toda Hussarekova vlada ni bila pripravljena na rešitev jugoslovanskega vprašanja v skladu z željami Slovencev. Dne 17. septembra 1918 je Hussarek nemškemu avstrijskemu poslancu Raimundu Neunteuflu dejal, da želi doseči izbledenje jugoslovanskih upov prek hrvaške rešitve, »ki naj vnese med Slovence razcep«. 1153 Tudi na zahteve rusinskih (ukrajinskih) poslancev po razdelitvi Galicije se Hussarek ni oziral. Ko se je 1. oktobra 1918 državni zbor spet sestal, je ministrski predsednik izrazil pri- pravljenost vlade, da na notranjepolitičnem področju ustvari »znosnejše razmere« in v Cislajtaniji izvede ustrezne ustavne reforme v smislu narodne avtonomije. Na njegove »reformne« zamisli, ki so se spet gibale v okvirih dualizma in »nemškega kursa« (jugo- slovansko vprašanje naj bi se rešilo v okviru Ogrske – brez Slovencev), so češki, jugo- slovanski in poljski poslanci na seji 2. oktobra 1918 reagirali s predlogom, ki je odločno odklanjal »vsako delno ali enostransko rešitev« njihovih narodnih problemov«. 1154 Poljaki so spet zahtevali oblikovanje samostojne poljske države, ki bo imela dostop do morja, 1155 Ukrajinci pa so v primeru neupoštevanja njihove zahteve po razdelitvi Galicije grozili z odhodom iz države. 1156 Načelnik Jugoslovanskega kluba Anton Korošec je Hussareku odgovoril: »Vaš današnji okvir je mnogo preozek, podoba jugoslovanske države ne gre več vanj. Ni je umetnosti na svetu, ki bi mogla Hrvate in Srbe ločiti od Slovencev, ki bivajo v tej državni polovici, kakor tudi ni umetnosti, da bi Slovence ločila od Hrvatov in Srbov onstran državnih meja. Mi Slovenci, Hrvati in Srbi hočemo biti skupaj, skupaj živeti in skupaj umreti.« 1157 Kmalu se je pokazalo, kako prav je imel Viktor Adler, ko je na seji državnega zbora 3. oktobra 1918 ugotavljal, »da je stare Avstrije konec«. 1158 Dne 4. oktobra 1918 je Avstro-Ogr- ska prosila ameriškega predsednika Wilsona za pogajanje o premirju na podlagi njegovih 14 točk. V naslednjih dneh je poskušal Hussarek v razgovorih z načelniki klubov doseči podlago za kompromis, ki pa je bil za prizadete narode povsem nesprejemljiv. Slovenski poslanec Ivan Benkovič je 10. oktobra 1918 povsem jasno poudaril: »Bili so časi, ko bi bili, če bi nam kdo ponudil list papirja in velel, naj napišemo svojo avtonomijo, to storili. Ampak, gospoda moja, ti časi so minili. Izražam prepričanje, ki se je zakoreninilo v vsem našem troedinem jugoslovanskem narodu: Prepozno!« 1159 S skoraj enakimi besedami je dva dni kasneje zavrnil cesarjevo ponudbo za oblikovanje jugoslovanske države (brez 1152 Pleterski, Prva odločitev, str. 249; Bister, Anton Korošec, str. 247. 1153 Pleterski, Prva odločitev, str. 252. 1154 Bister, Anton Korošec, str. 250. 1155 Binder, Galizien in Wien, str. 501. 1156 Jevhen Petruševyč je na seji 4. 10. 1918 dejal: »Avstriji smo bili vedno zvesti. V vsaki vojni so ukrajinski vojaki spadali med najzvestejše in najbolj požrtvovalne, in naša zla usoda je bila, da Avstrija zvestobe ni nagradila. Avstrija nas je vedno (in nas še danes) obravnavala kot objekt izkoriščanja, kot stvar, s katero se da kupiti koga drugega; z nami je desetletja plačevala Poljake, tako da za nas ni ostalo ničesar.« Prim.: Binder, Galizien in Wien, st. 506. 1157 Ravnihar, Mojega življenja pot, str. 130. 1158 Bister, Anton Korošec, str. 255. 1159 Bister, Anton Korošec, str. 257. 236 Trsta, ki naj bi bil »državno neposredno mesto«) načelnik Jugoslovanskega kluba Anton Korošec: »Majestät, es ist zu spät!« 1160 V popolnoma brezupnem položaju je 16. oktobra 1918 cesar izdal manifest svojim »zvestim avstrijskim narodom«, v katerem jim je – ob obstoju dualizma – obljubil fede- ralizacijo Cislajtanije, sestoječo iz nemško-avstrijske, češke, ilirske in ukrajinske države – pod žezlom habsburške dinastije. 1161 Z manifestom, ki »je bil že od vsega začetka na polom obsojeni poskus reševanja stvari, ki jih ni bilo več mogoče rešiti«, 1162 je vlada – na iniciativo nemških meščanskih strank – poskušala predvsem vplivati na ameriškega predsednika Wilsona, da bi se odločil za vključitev nemških ozemelj Češke k nemški Avstriji. 1163 Toda Wilsonov odgovor, ki je na Dunaj prispel 18. oktobra 1918, je vztrajal na oblikovanju češkoslovaške in jugoslovanske države. 1164 Razen Ukrajincev, ki so v skladu z manifestom 18. oktobra 1918 razglasili neodvisno ukrajinsko državo znotraj Habsburške monarhije, 1165 se za cesarjevo ponudbo ni zmenil nihče. Dne 19. oktobra 1918 je manifest odločno zavrnilo Narodno veče Slovencev, Hrvatov in Srbov v Zagrebu, 22. oktobra pa še Češka zveza in Jugoslovanski klub. Na zadnji skupni seji obeh klubov 27. oktobra 1918 (na dan, ko je nastopila vlada Heinricha Lammascha) so lahko poslanci z zadovoljstvom ugotovili, da je njihovo delo končano. In so hitro zapustili Dunaj. Na zadnji seji močno razredčene poslanske zbornice 12. novembra 1918 je zadnji predsednik dr. Gustav Groß ugotavljal: »Debate, ki smo jim bili priča v začetku prejšnje- ga meseca tu v zbornici, so bile že predigra razpada Avstrije. Ampak tudi takrat sem in so z menoj številni drugi verjeli, da našo zbornico čakajo še pomembne, tehtne naloge. Mislil sem, da bo ena od nalog te hiše, da mirno izpelje delitev stare cesarske države in po ustavni poti uresniči zakonite ukrepe, ki bi bili zaradi razdelitve potrebni. Vendar so se medtem dogodki prehitevali in zdaj moramo računati z dejstvom, da je Avstrija razpadla, da je namesto nje vrsta nacionalnih držav, da si narodi nekdanje cesarske države danes sovražno stojijo nasproti, deloma celo z orožjem v roki. Poslanska zbornica danes pač nima nobenih nalog več, ki naj jih izpolni.« 1166 Še isti dan je sledila razglasitev Republike nemške Avstrije. 1160 Bister, Anton Korošec, str. 258; prim. tudi: Pleterski, Prva odločitev, str. 253. 1161 Prim.: Helmut Rumpler, Das Völkermanifest Kaisers Karls vom 16. Oktober 1918. Letzter Versuch zur Rettung des Habsburgerreiches, Wien 1996, str. 88-91; Ravnihar, Mojega življenja pot, str. 131. 1162 Bister, Anton Korošec, str. 259. 1163 Cornwall, Aufösung und Niederlage, str. 200. 1164 Ibidem. 1165 Binder, Galizien in Wien, str. 507. 1166 Bister, Anton Korošec, str. 261. 237 DODATEK Državnozborske volilne reforme Z volilno reformo leta 1873, ki so jo v nemškem ustavovernem taboru pozdravili kot »osvoboditev« državnega zbora od »muh in gospostva deželnih zborov«, so število po- slanskih mandatov zvišali za 150, od 203 na 353 (ali za 73,9 %). Nove mandate naj bi med dežele razdelili tako, da bi k številu prejšnjih mandatov v povprečju prišteli nekaj manj kot tri četrtine novih. T oda liberalni očetje nove zakonodaje, ki so želeli z reformo oslabiti federalistično opozicijo, pri »dodeljevanju« novih mandatov po deželah niso bili povsem dosledni. Spodnji Avstriji, ki bi ji šlo 13 ali največ 14 novih mandatov, so tako dodelili kar 19 novih poslanskih mest. Na drugi strani pa so Moravsko in Češko prikrajšali za 2 do 3 in Galicijo za 3 do 4 poslanska mesta. Sestava državnega zbora 1873 Dežela Št. poslancev Št. preb. na mandat Nova posl. mesta Češka 92 55.500 38 Galicija 63 86.000 25 Sp. Avstrija 37 52.817 19 Moravska 36 55.497 14 Štajerska 23 49.187 10 Tirolska 18 43.126 8 Zg. Avstrija 17 43.034 7 Šlezija 10 51.158 4 Kranjska 10 46.327 4 Bukovina 9 56.885 4 Dalmacija 9 49.100 4 Koroška 9 37.377 4 Salzburška 5 30.282 2 Istra 4 63.726 2 Goriška 4 51.019 2 Trst 4 30.774 2 Vorarlberg 3 34.208 1 Skupaj 353 57.273 150 T udi pri dodeljevanju mandatov po kurijah niso v celoti upoštevali prejšnjega razmerja. Reforma je povečala delež mandatov v mestni kuriji, na katero je po novem odpadla cela tretjina poslancev (33 %). Delež veleposestniške kurije (brez virilistov) je znašal 24 % mandatov, delež kmečke kurije 37 % mandatov in delež trgovsko-obrtnih zbornic 6 % mandatov. V osmih deželah (na Tirolskem, v Šleziji, na Salzburškem, v Vorarlbergu, 238 Dalmaciji, na Kranjskem, Goriškem in v Istri) so trgovsko-obrtne zbornice volile skupaj z mestnim volilnim razredom. 1167 Direktne volitve v državni zbor so prinesle oblikovanje posebnih državnozborskih volilnih okrajev, ki so bili po obsegu in številu prebivalstva večji od deželnozborskih. Pri teritorialnem oblikovanju volilnih okrajev v mestni kuriji so v večini dežel ločili med glavnim mestom (povsod je bilo volilni okraj zase) in ostalimi mesti in trgi, ki so bili uvrščeni v mestno kurijo. Na Kranjskem, ki ji je novi volilni red dal tri »mestne« mandate, je tako Ljubljana tvorila poseben volilni okraj. V drugem mestnem volilnem okraju so bila združena vsa gorenjska in notranjska mesta, v tretjem pa mesta na Dolenjskem. Na Goriškem in v Istri je bila v mestni kuriji volilni okraj cela dežela. Pri oblikovanju kmečkih volilnih okrajev so sestavljavci zakona (nemška ustavoverna stranka) poskušali volilne okraje zavestno oblikovati tako, da bi oškodovali Slovence na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem. Pri tem so upoštevali izkušnje s prejšnjih volitev. Tako je npr. na Kranjskem nastal poseben kočevski volilni okraj, ki je segal kot ozek pas od zgornje Kolpe do Save ter združeval sodne okraje Kočevje, Žužemberk, Trebnje, Mokronog in Radeče. Glavno težo v tem volilnem okraju je imel kočevski sodni okraj, kjer je bila večina nemško govorečega prebivalstva. Ribniški in laščanski sodni okraj so iz tega volilnega okraja izločili, saj so na prejšnjih volitvah tam volilni možje glasovali za slovensko stranko. S tem so lahko računali na nemško zmago pri volitvah. Podobno je bilo v mariborskem kmečkem volilnem okraju, enem izmed treh spodnještajerskih volilnih okrajev kmečke kurije. Oblikovali so ga tako, da so vanj združili le mariborski in slovenjebistriški sodni okraj, ki sta na prejšnjih deželnozborskih volitvah glasovala nemško, odcepili pa so lenarški sodni kraj, ki je bil pretežno slovenski. Mariborskemu in slovenjebistriškemu sodnemu okraju so nato pridružili še marenberški (radeljski), slovenjegraški in konjiški sodni okraj, kjer je bil vpliv nemštva močan. V primerjavi s prejšnjo zakonodajo volilna reforma (1873) ni prinesla bistvenih novosti glede volilne pravice. Aktivna volilna pravica v kmečki in mestni kuriji je bila še naprej vezana na občinsko volilno pravico in s tem na davčni ali inteligenčni cenzus. Toda z uvedbo reklamacijskega postopka 1168 ter pisnih in tajnih volitev v veleposestniški in mestni kuriji (v nekaterih deželah pa celo v kmečki kuriji), 1169 je volilna reforma vseeno pome- nila pomemben korak na poti k demokratizaciji celotnega volilnega postopka. Izrazito nedemokratični element je bil še vedno posredni postopek volitev v kmečki kuriji (volilci 1167 Npr. mesto Ljubljana je skupaj z ljubljansko trgovsko-obrtno zbornico volilo skupaj enega poslanca; vsa goriška mestna kurija, ki je bila en sam volilni okraj, je skupaj s trgovsko-obrtno zbornico v Gorici volila enega poslanca itd. Tudi v tej povezavi pa so člani trgovsko-obrtnih zbornic volili v posebni skupščini. V praksi je to pomenilo, da so na določen dan volili volilci mestnega volilnega razreda, nato pa, navadno naslednji dan, še volilci trgovsko-obrtne zbornice. Končni volilni rezultat je bil vsota obeh volilnih izidov. 1168 Za razliko od prejšnjih volitev, ko so bili podlaga za volilno pravico občinski volilni imeniki, so sedaj uvedli posebne abecedne volilne imenike, ki so bili pred volitvami na vpogled na sedežu občine. Re- klamacijski rok je bil 8 dni, o reklamacijah pa je odločala višja politična oblast (okrajna glavarstva). Popravke v volilne imeniki so lahko vnašali do 24 ur pred volitvami. 1169 V kmečki kuriji naj bi tako pri pravolitvah kot pri volitvah poslancev glasovali bodisi ustno bodisi pisno – pač v skladu s tedaj veljavnimi deželnimi predpisi za volitve v deželni zbor. V deželah, kjer so že uvedli pisno glasovanje, so tako volitve tudi v kmečki kuriji potekale pisno. V slovenskih deželah se je še naprej ohranilo ustno glasovanje. 239 so najprej volili volilne može, ti pa so nato volili poslance), saj je omogočal vplivanje na volilne može in izid volitev. Volilna reforma iz leta 1873 ni prinesla razširitve volilne pravice, saj je iz političnega soodločanja še vedno izključevala delavstvo. Socialistično delavsko gibanje, katerega ideal je sicer bila splošna volilna pravica, je od leta 1872 zahtevalo uvedbo posebnih delavskih zbornic, v katerih naj bi imeli volilno pravico tudi industrijski delavci. Idejo so sprožili na delavskem zborovanju 14. januarja 1872 v Mariboru, peticijo z zahtevo pa je 30. ja- nuarja 1872 poslanski zbornici predložil mariborski državnozborski poslanec Friedrich Brandstätter. T oda takšni in podobni predlogi delavstva niso dobili potrebne podpore. 1170 Prvi korak od cenzusne k množični demokraciji je prinesla državnozborska volilna reforma iz leta 1882, s katero so znižali pogojni davčni cenzus z 10 na 5 gld direktnih davkov. Za znižanje davčnega cenzusa in razširitev volilne pravice se je Taaffejeva vlada odločila v želji po oslabitvi nemške liberalne opozicije, ki se je ob koncu leta 1881 uspela povezati v stranko Združene levice. Vladni predlog, ki so ga v tretjem branju 23. marca 1882 sprejeli s 162 proti 124 glasovi, je glede volilne pravice in volilnega postopka ohra- nil vsa stara določila. Znižanje pogojnega davčnega cenzusa pa je na državnozborskih volitvah leta 1885 upravičilo Taaffejeva pričakovanja, saj je okoli 400.000 novih volilcev (»petakarjev«) v glavnem volilo protiliberalno. Na začetku devetdesetih so zahteve po demokratizaciji volilnega sistema postale vsesplošne. Za uvedbo splošne volilne pravice so si prizadevali tako socialdemokrati kot nemški nacionalci, pa tudi krščanski socialci in mladočehi, ki so na državnozborskih volitvah leta 1891 povsem potolkli staročehe. Ko so spomladi 1891 v razpravi o različnih predlogih volilne reforme mladočehi v državnem zboru odločno zahtevali uvedbo splošne moške volilne pravice in so njihov »boj« podprle delavske demonstracije na Dunaju, so bili v poslanski zbornici prisiljeni oblikovati poseben odbor za volilno reformo. Toda zaradi nezainteresiranosti ministrskega predsednika Taaffeja in večine v poslanski zbornici, se delo odbora dolgo časa ni premaknilo z mrtve točke. Vprašanje volilne reforme je postalo znova aktualno spomladi in poleti 1893, ko so mladočeško zahtevo po uvedbi splošne moške volilne pravice in ukinitvi kurijalnega sistema (julija in avgusta) znova podprle velike demonstracije delavstva na Dunaju in drugih večjih mestih monarhije. 1171 Pod vtisom demonstracij se je za takšno ali drugačno volilno reformo ogrela tudi večina drugih političnih skupin v državnem zboru. Ministr- ski predsednik grof Taaffe je bil do demonstracij in zahtev po volilni reformi dolgo časa indiferenten. T oda zaradi šibke podpore v državnem zboru (državni zbor je zavrnil nekaj pomembnih zakonskih predlogov, kot npr. nov zakon o deželni brambi) se je jeseni 1893 vendarle odločil za temeljito spremembo volilnega sistema. 1170 Ko so oktobra 1886 poslanci Plener, Exner in Wrabetz v državnem zboru vnovič predlagali uvedbo delavskih zbornic, ni imel projekt delavskih zbornic nikakršnih izgledov za uresničitev. Še toliko bolj, ker se za uvedbo delavskih zbornic ni več potegovalo niti delavstvo. 1171 Mladočeški načrt je predvideval ukinitev kurialnega sistema in oblikovanjem relativno enotnih volilnih okrajev (na vsakih 50 do 70.000 prebivalcev). Po njihovem načrtu naj bi slovanski narodi dobili 240 sedežev, Nemci 245, Italijani 11 in Romuni 4 poslanska mesta. Volitve naj bi bile tajne, oblikovanje volilnih okrajev pa naj bi bilo v pristojnosti dežel. 240 Ko se je oktobra 1893 odprl državni zbor, je Taaffe poslanski zbornici predstavil svoj načrt volilne reforme. Predlog je ohranjal kurijalni sistem, toda hkrati je predvideval spremembo obstoječega davčnega cenzusa v kmečki in mestni kuriji. V omenjenih dveh kurijah naj bi dobil volilno pravico vsak polnoletni moški državljan, ki zna pisati in brati, ki živi v svojem volilnem okraju šest mesecev pred volitvami in ki plačuje kakršen koli znesek direktnih davkov. S tem bi se volilna pravica razširila s 15 na 34 % moškega prebivalstva. Reakcija na T aaffejev predlog je bil hitra in uničujoča. V oditelji (katoliške) konservativ- ne stranke (t. i. Hohenwartov klub, v katerem so bili tudi slovenski poslanci), ki so dotlej ves čas podpirali vlado, so bili odločno proti reformi. Tudi nemški liberalci (Združena nemška levica) so jo enoglasno zavrnili. V obeh strankah so nasprotovali, da bi volilno pravico dobili tudi delavci v mestih in dninarji na kmetih. Poljaki pa so volilno reformo zavrnili iz strahu, da bi reforma prinesla povečanje števila rutenskih poslancev. Zaradi odpora do volilne reforme je Taaffe cesarju ponudil odstopno izjavo, ki pa je Franc Jožef ni takoj sprejel. Čeprav so poleg rutenskih poslancev in krščanskih socialcev v zadnjem trenutku začeli podpirati predlog reforme tudi mladočehi, sta 28. oktobra 1893 oba doma državnega zbora volilno reformo odločno zavrnila. Cesar je bil prisiljen sprejeti Taaffejev odstop. Dne 11. novembra 1893 je »najuspešnejšega« ministrskega pred- sednika v politični zgodovini Avstro-Ogrske zamenjal knez Alfred Windischgraetz, ki so ga podpirali združeni nasprotniki volilne reforme: Združena nemška levica, Poljski in Hohenwartov klub. Knez Windischgraetz je v svojem govoru 23. novembra 1893 v državnem zboru napo- vedal pripravo volilne reforme, ki ne bo več temeljila na kurialnem sistemu in davčnem cenzusu. Seveda je obljubil, da se bo pri pripravi reforme posvetoval z vsemi političnimi strankami. Toda svoje obljube se ni preveč držal. Dne 26. februarja 1894 je v poslanski zbornici predstavil predlog, ki ni predvideval ukinitve kurij, ampak je ustvarjal novo »peto« kurijo (obsegala naj bi 43 poslanskih mest), v kateri naj bi dobili volilno pravico vsi polnoletni moški državljani Avstrije (ne glede na višino plačanih direktnih davkov), ki šest mesecev bivajo v nekem volilnem okraju in so pismeni. T oda predlagana volilna reforma ni požela prevelikega odobravanja. Vpeljavo splošne volilne pravice so odločno podprli le socialdemokrati, ki pa tedaj še niso bili parlamen- tarna stranka. Reformi so odločno nasprotovali zlasti v Združeni nemški levici in v konservativnem Hohenwartovem klubu. Zato v odboru za volilno reformo, ki so mu odkazali vladni predlog, niso posebej hiteli z njegovo obravnavo. Ko so se pod pritiskom velikih delavskih demonstracij decembra 1894 z volilno reformo sprijaznili v Združeni nemški levici, je delo na pripravi nove volilne zakonodaje steklo hitreje. Izpolnitev vladnega programa je od Windischgraetza vedno odločneje zahteval tudi sam cesar. Ker je Hohenwartov klub reformi še naprej nasprotoval, je odbor za volilno reformo iz svoje srede izvolil ožji pododbor, ki naj bi »posredoval« med stališči vlade in konservativnimi člani Hohenwartovega kluba. Pododbor je junija 1895 dosegel kom- promisno rešitev, toda vmes (19. junija 1895) je zaradi celjskega gimnazijskega vprašanja padla Windischgraetzova vlada. V relativno kratkem času je volilno reformo uspelo izvesti vladi grofa Kasimirja Badeni- ja, ki je zgolj nekoliko modificiral Windischgraetzovo zamisel. Predlog, ki ga je ministrski predsednik predstavil poslanski zbornici 15. februarja 1896, je predvideval oblikovanje 241 nove 72-članske »pete« kurije, izvoljene na podlagi splošne moške volilne pravice. V novi, splošni kuriji, naj bi dobil volilno pravico vsak polnoletni moški državljan, ki je najmanj šest mesecev pred volitvami stalno bival na območju določenega volilnega okraja, tudi tak, ki je že imel volilno pravico v eni izmed obstoječih kurij. Za uvedbo »pluralnega sistema« (volilci prej obstoječih kurij so sedaj dobili še volilno pravico v splošni kuriji in so torej lahko volili dvakrat) se je Badeni odločil zato, da bi »pomiril« nasprotnike splošne volilne pravice. Zato je bilo že pred prvim branjem predloga vsem jasno, da bo zakon dobil potrebno dvotretjinsko večino. Spodnji dom je predlagano volilno reformo sprejel 7. maja 1896, in sicer z 234 glasovi za in le 19 glasovi proti. Potem ko je zakon brez sprememb sprejela še gosposka zbornica, ga je septembra 1896 cesar sankcioniral. Z volilno reformo, ki je na svojstven način spojila načelo splošne (moške) volilne pra- vice s starim sistemom kurij, se je cislajtanski parlament povečal za 72 novih mandatov. Po državnozborskih volitvah 1897 je štel 425 poslancev. Pri dodeljevanju novih volilnih okrajev splošne kurije v posameznih deželah so izhajali iz načela, naj pride po en poslanec na vsakih 350.000 domačih prisotnih civilnih prebivalcev po štetju prebivalstva leta 1890. T oda tvorci zakona so pri tem upoštevali tudi dotedanje razmerje zastopstva posameznih dežel v parlamentu in višino davkov. »Tako je dobila Galicija 4 mesta manj, kakor bi jih morala dobiti po številu prebivalstva, Spodnja in Zgornja Avstrija, Tirolska ter Češka pa so dobile po eno mesto več.« Sestava državnega zbora 1896 po kurijah Dežela Št. posl. Velepos. Trg-obrt. Mestna Kmečka Splošna Češka 110 23 7 32 30 18 Galicija 78 20 3 13 27 15 Sp. Avstrija 46 8 2 17 10 9 Moravska 43 9 3 13 11 7 Štajerska 27 4 2 8 9 4 Tirolska 21 5 - 5 8 3 Zg. Avstrija 20 3 1 6 7 3 Šlezija 12 3 - 4 3 2 Kranjska 11 3 1 2 3 2 Bukovina 11 1 - 2 6 2 Dalmacija 11 2 - 3 5 1 Koroška 10 1 1 3 4 1 Salzburška 6 1 - 2 2 1 Istra 5 1 - 1 2 1 Goriška 5 1 - 1 2 1 Trst 5 - 1 3 - 1 Vorarlberg 4 - - 1 2 1 Skupaj 425 85 21 118 129 72 Z volilno reformo so tudi v kmečki in splošni kuriji pri volitvah poslancev (ne pa tudi pri pravolitvah) uvedli tajne volitve z glasovnicami. Z zakonom o davčni reformi, ki ga je 242 sprejel državni zbor konec maja 1896, so pogojni davčni cenzus v mestni in kmečki kuriji znižali na 4 gld direktnih davkov. Z znižanjem pogojnega davčnega cenzusa niso želeli razširiti volilne pravice v kmečki in mestni kuriji, ampak so volilni red zgolj prilagodili posledicam davčne reforme. Zaradi znižanja davkov nižjih družbenih slojev bi namreč lahko volilno pravico izgubilo precejšnje število nekdanjih »petakarjev«. Po letu 1896 so se zahteve po uvedbi splošne in enake volilne pravice z vso silo nada- ljevale. Zlasti socialdemokracija, ki je na državnozborskih volitvah leta 1897 osvojila 15 mandatov, je splošno kurijo sprejela zgolj »kot ‘aro’ na splošno enako volilno pravico.« Za razširitev volilne pravice se je zavzemalo tudi vedno več drugih političnih skupin v državnem zboru. Po obstrukciji, ki je ohromila delo državnega zbora po razglasitvi Ba- denijevih jezikovnih naredb, so v uvedbi splošne in enake volilne pravice mnogi videli sredstvo za normalizacijo parlamentarnega življenja. O temeljiti razširitvi volilne pravice po poti oktroia je – po letih zmede in popolnega zastoja parlamentarnega življenja – resno razmišljal tudi ministrski predsednik Ernest von Koerber. Poleti 1900 je izdelal velikopotezni načrt ustavne reforme, v katerem je predvidel oblikovanje »vsedržavne stranke« (gesamtstaatliche Partei), stabilne parlamen- tarne koalicije, ki bi si prizadevala za vsesplošno modernizacijo države. Svoj cilj je želel uresničiti s pomočjo volilne reforme, ki je bila nekakšna mešanica načela splošne (moške) volilne pravice in novega kurijalnega sistema. V skladu z njo naj bi 60 % poslancev izvo- lili na podlagi splošne (moške) volilne pravice, preostalih 40 % pa le upravičeni volilci v t. i. inteligenčni kuriji (20 %) in v kuriji industrije (20 %). Z okrepljenim zastopstvom meščanstva po izobrazbi in premoženju je želel ustvariti bolj stabilen parlament, ki bi bil zavzet za pozitivno delo v smeri vsesplošne (gospodarske) modernizacije. Čeprav Koerberjev načrt ni dobil cesarjeve podpore, pa zahteve po uvedbi splošne in enake volilne pravice niso prenehale. V času, ko je parlament hromila obstrukcija, so bili mnogi prepričani, da bi demokratizacija volilnega sistema iz parlamenta odplaknila radikalizem. Hkrati so naivno pričakovali, »da bo na novi podlagi izvoljeni parlament odpravil ali vsaj ublažil narodnostno borbo ter avstrijskim narodom podaril zaželeni mir na pravični podstavi.« Kljub takšnim in podobnim razmišljanjem pa je reforma volilnega sistema izšla iz velike krize v odnosih med cesarjem in madžarsko opozicijo na Ogrskem. Da bi ukrotil obstrukcijsko politiko Stranke neodvisnosti s Ferencom Kossuthom na čelu, ki je za Ogrsko zahtevala ekonomsko, finančno, vojaško in zunanjepolitično neod- visnost, je novi ogrski ministrski predsednik baron Geza Fejervári julija 1905 predlagal uvedbo splošne volilne pravice, s katero bi izničil politično moč ogrskih magnatov v par- lamentu. Na seji kronskega sveta 22. avgusta 1905 v Ischlu sta o možnosti demokratizacije volilnega sistema odločno nasprotovala avstrijski ministrski predsednik Gautsch in skupni zunanji minister Gołuchowski, toda – zaradi odločnosti socialdemokracije – je poleti in jeseni 1905 zahteva po razširitvi volilne pravice tudi v Cislajtaniji postala vsesplošna. Ko se je konec septembra sestal državni zbor in je na seji (26. septembra 1905) mini- strski predsednik Gautsch omenil možnost uvedbe splošne volilne pravice na Ogrskem (ne pa tudi v Cislajtaniji), so se za takšno ali drugačno razširitev volilne pravice zavzele skoraj vse politične skupine v državnem zboru. Med slovenskimi poslanci se je za volilno reformo najbolj zavzemal dr. Ivan Šusteršič. Ministrski predsednik Gautsch se za takšne in podobne zahteve sprva ni zmenil. Vztrajno je ponavljal, da bi bilo v Avstriji mogoče 243 uvesti splošno in enako volilno pravico le v primeru, da bi prej rešili nacionalna vpra- šanja. Ko pa je 30. oktobra 1905 na Dunaj prispela novica, da je ruski car obljubil razši- ritev volilne pravice v dumo, ki je sprožila velike delavske demonstracije po vseh večjih mestih monarhije, je 4. novembra 1905 poluradni Wiener Abendpost objavil cesarjevo odločitev, da bo državni zbor v naslednjem sklicu začel z razpravo o morebitni volilni reformi. Cesarjeva napoved je le še okrepila zahteve po splošni in enaki volilni pravici. Dne 9. novembra 1905 je prišlo do velike stavke železničarjev. Ker so se nemiri razraščali po celi monarhiji, je 28. novembra 1905 ministrski predsednik Gautsch napovedal, da bo vlada pripravila osnutek zakona do začetka februarja 1906. V pričakovanju vladnega predloga so se v javnosti pojavljali najrazličnejši predlogi glede »najpravičnejšega« volilnega sistema. Medtem ko uvedba splošne (moške) volilne pravice za nikogar ni bila sporna, so zlasti nekatere nacionalne stranke nasprotovale enaki volilni pravici. V olilna reforma je »trčila ob toliko raznovrstnih interesov, zadevala najglobokejše plasti narodnostnega problema nič manj nego malenkostne skrbi poedincev za ogroženi lastni mandatek, da je morala razdiralno vplivati na strankarsko sestavino dunajske zbornice.« Poleg socialdemokratov in krščanskih socialcev so si za uvedbo splo- šne in enake volilne pravice predvsem prizadevali Slovani (z delno izjemo Poljakov, ki so se bali povečane moči Rutencev), ki so si obetali bolj pravično zastopanost v parlamentu. Enaki volilni pravici pa so nasprotovale predvsem nemške nacionalne (liberalne) stranke, ki so se bale izgube svoje politične prevlade. Na Slovenskem so se (poleg socialdemokracije) za uvedbo splošne in enake volilne pravice najodločneje zavzeli v katoliškem taboru. Toda tudi v liberalnem taboru na Kranjskem, kjer so prej nadvse skeptično presojali zahtevo po »enaki volilni pravici«, so konec oktobra 1905 spremenili svoje mnenje. Na jesenskem zasedanju kranjskega dežel- nega zbora je Narodno napredna stranka (NNS) vložila predlog resolucije za sprejem državnozborske volilne reforme na podlagi splošne in enake volilne pravice. S predlogom volilne reforme, ki ga je Gautsch v državnem zboru predstavil 23. fe- bruarja 1906 (predvideval je ukinitev kurij in davčnega cenzusa, odstranitev nekdanjih meja med mestom in podeželjem in oblikovanje nacionalno homogenih volilnih okrajev v nacionalno mešanih deželah), ni bil nihče povsem zadovoljen. Nemci so mu zamerili favoriziranje Čehov in Slovencev, Čehi favoriziranje Nemcev, Poljaki pa favoriziranje Rusinov. Tudi Slovencem, ki naj bi v novi 455-članski poslanski zbornici zasedali 23 po- slanskih mest, se je zdel vladni predlog nepravičen, še zlasti pri razdelitvi mandatov na Koroškem in Štajerskem. Štajerski državno- in deželnozborski poslanci so na zborovanju 1. marca 1906 odločno zavrnili Gautschev predlog razdelitve volilnih okrajev, ker naj bi obravnaval »Slovence na Štajerskem in Koroškem kot manj vreden narod.« Neposre- dno po razgrnitvi vladnega predloga se je v javnosti pojavil očitek, do so bili koroški in štajerski Slovenci »prodani od slovenskih poslancev, ki jim je šlo edino za strankarske koristi«. Glavni krivec za nepravično razdelitev mandatov v obeh obmejnih deželah je kmalu postal dr. Ivan Šusteršič, ki so mu očitali, da je v pogajanjih z vlado o razdelitvi mandatov zasledoval zgolj interese Slovenske ljudske stranke na Kranjskem. Kljub splošnemu nezadovoljstvu z vladnim predlogom, ki je prišlo do polnega izraza v prvem branju (med 7. in 23. marcem 1906), je večina poslancev vendarle glasovala za 244 vladni predlog. Na seji 27. marca 1906 so poslanci izvolili 49-članski odbor za volilno reformo, ki naj bi predvsem pripravil pravičen predlog sestave volilnih okrajev. Odbor za volilno reformo, ki se je konstituiral 28. marca 1906, je pod predsedstvom poslanca Nemškega naprednega kluba dr. Gustava Marcheta (od 12. junija 1906 pa pod predsedstvom slovenskega poslanca dr. Miroslava Ploja) za dokončanje svojega dela po- rabil skupaj 62 sej, ki so bile nadvse burne. V nacionalno in strankarsko izjemno pisanem odboru so se v generalni razpravi o vladnem predlogu kresali podobni argumenti kot v prvem branju v plenumu. Predstavniki posameznih narodov v odboru so bili pod hudim pritiskom svoje politične baze skrajno nepopustljivi. Zaradi odločenosti poljskih poslancev, da ne bodo glasovali za volilno reformo, če Galicija ne dobi vsaj 110 mandatov, je 2. maja 1906 demisionirala Gautscheva vlada. Novi ministrski predsednik princ Konrad Hohenlohe-Schillingfürst, ki je želel z reformo izo- blikovati »socialno, narodnostno složno, krepko Avstrijo«, je odboru za volilno reformo poslal nov kompromisni predlog razdelitve mandatov, ki je predvideval zvišanje števila mandatov na 495 in njihovo drugačno razdelitev po narodih. Na njegovi podlagi se je odbor za volilno reformo 25. maja 1906 odločil začeti s specialno razpravo vladnega predloga. Toda z delom je nadaljeval šele po padcu Hohenlojeve vlade in imenovanju nove vlade barona Maxa Vladimira Becka (2. junija 1906). Dne 12. junija 1906 je odbor za volilno reformo – pod predsedstvom slovenskega poslanca dr. Miroslava Ploja – začel s konkretno razpravo o številu in sestavi volilnih okrajev v posameznih deželah. Člani odbora so se strastno spopadali za vsak posamični mandat. Odločitve odbora o razdelitvi mandatov v nacionalno mešanih deželah, še zlasti pa naknadne kompenzacije, so sprožale veliko razburjenost javnosti. 1172 Vseeno je odbor za volilno reformo z delom končal do 29. oktobra 1906, svoj predlog pa je v parlamentu predstavil 31. oktobra 1906. V drugem branju se je na novembrskih sejah razprave o predlogu udeležilo več kot 200 poslancev, končno pa je poslanska zbornica 1. decembra s 194 proti 63 glasov zakon sprejela. Po sprejemu zakonskega predloga v poslanski zbornici je morala vlada zlomiti še od- por gosposke zbornice. V komisiji za volilno reformo gosposke zbornice so prevladovali nasprotniki reforme z grofom Franzom Thunom na čelu, za katere načelo splošne (moške) volilne pravice ni bilo sprejemljivo. Vztrajali so pri uvedbi večglasovnega (pluralnega) volilnega sistema in zahtevali omejitev pravic krone pri imenovanju doživljenjskih članov gosposke zbornice. Ministrskemu predsedniku Becku je Franza Thuna uspelo prepričati, da je prvo zahtevo opustil, zahtevi po natančnem definiranju števila doživljenjskih članov gosposke zbornice (Numerus clausus) pa je moral ugoditi. 1173 T ako je gosposka zbornica na seji 21. januarja 1907 zakonski predlog sprejela in že 26. januarja je dobil cesarjevo sankcijo. 1172 Na Slovenskem je pravo ogorčenje sprožilo neupoštevanje slovenske zahteve po drugem slovenskem mandatu na Koroškem. Ko so na seji odbora 12. 7. 1906 v zameno za oblikovanje posebnega nemškega (kočevarskega) mandata na Kranjskem dodelili sedmi mandat štajerskim Slovencem (in prezrli zahtevo po oblikovanju drugega slovenskega mandata na Koroškem), se je v liberalni javnosti spet pojavil očitek, da je voditelj SLS dr. Ivan Šusteršič zaradi ozkih strankarskih računov (popolna prevlada SLS na Kranj- skem) »izdal« koroške Slovence. V katoliškem taboru so nasprotno »krivca« iskali v dr. Miroslavu Ploju. 1173 Število članov, ki jih je imenoval cesar zaradi njihovih zaslug za državo ali cerkev, znanost ali umetnost, po novem ni smelo biti višje od 170 in ne nižje od 150. 245 Reforma, ki je odpravljala kurije in uvajala splošno (moško) volilno pravico, uzakonjala osebne in tajne volitve, natančno določila volilni postopek (volitve so bile na isti dan) in predvidela tudi sankcije za kršilce »svobode volitev«, je – kljub vsem nedoslednostim – pomenila velik korak k demokratizaciji političnega življenja v Avstriji. Po volitvah 1907 je bila socialna struktura 516-članske poslanske zbornice bistveno drugačna kot prej, saj je med poslanci opazno naraslo število delavskih in kmečkih predstavnikov. Nekoliko manjši pa je bil njen domet pri odpravi neenake zastopanosti posameznih dežel in narodov, ki jo je ustvarila znamenita Schmerlingova volilna geometrija. Sestava državnega zbora 1907 po deželah Dežela Št. poslancev Št. preb. na mandat Nova poslanska mesta Češka 130 48.238 20 Galicija 106 68.723 28 Sp. Avstrija 64 44.635 18 Moravska 49 49.403 6 Štajerska 30 43.777 3 Tirolska 25 33.239 4 Zg. Avstrija 22 36.375 2 Šlezija 15 44.249 3 Kranjska 12 51.678 3 Bukovina 14 42.027 1 Dalmacija 11 53.165 - Koroška 10 36.080 - Salzburška 7 26.692 1 Istra 6 55.994 1 Goriška 6 37.567 1 Trst 5 30.202 - Predarlska 4 29.663 - Skupaj 516 49.675 91 Glede na število prebivalcev so bile tudi po novem sistemu najslabše zastopane Gali- cija, Bukovina, Dalmacija in Istra, najboljše pa Alpske dežele (z izjemo Spodnje Avstrije). V skladu s tem so bili v državnem zboru še vedno favorizirani »zgodovinski narodi«, 1174 čeprav so se v primerjavi s prejšnjim stanjem razlike vendarle zmanjšale. V novem državnem zboru se je na eni strani zmanjšalo število nemških, italijanskih in poljskih mandatov, na drugi pa zlasti povečal delež rusinskih in slovenskih mandatov. Število rusinskih poslancev se je skoraj potrojilo, število slovenskih pa se je povečalo za več kot tretjino. 1174 Nemci, ki so po ljudskem štetju leta 1900 tvorili 35,8 % prebivalstva Cislajtanije, so imeli 45,2 % mandatov, Italijani, ki so tvorili 2,8 % prebivalstva, pa so z volilno reformo dobili 3,7 mandatov. 246 Razdelitev mandatov po narodnostih 1907 1907 1901 Število (delež) poslancev Število (delež) poslancev Nemški 233 45,2 % 205 48,2 % Češki 107 20,7 % 87 20,5 % Poljski 82 15,9 % 72 16,9 % Ukrajinski 33 6,4 % 10 2,4 % Slovenski 24 4,6 % 15 3,5 % Hrvaški/srbski 13 2,5 % 12 2,8 % Italijanski 19 3,7 % 19 4,5 % Romunski 5 1,0 % 5 1,2 % Medtem ko bi morali dobiti Rusini skoraj še enkrat toliko mandatov, se je delež slo- venskih mandatov (4,6 %) v veliki meri skladal z deležem prebivalstva s slovenskim občevalnim jezikom (4,7 %) pri ljudskem štetju leta 1900. Toda razdelitev slovenskih mandatov po deželah je bila na moč neenakomerna. Zlasti na Koroškem, Štajerskem in Goriškem so bili zastopani slabše, kot bi morali biti po deležu prebivalstva. Na Koro- škem bi morali imeti Slovenci 2 in ne 1 državnozborski mandat, na Štajerskem 9 in ne 7 mandatov in na Goriškem 4 in ne 3 mandate. V Istri, kjer so leta 1907 Slovenci in Hrvati prvič dobili svoj volilni okraj in izvolili svojega poslanca, pa bi morali imeti (Slovenci in Hrvatje) 3 poslance (enako kot Italijani). Vseeno je demokratizacija volilnega sistema bistveno okrepila slovensko zastopstvo v državnem zboru na Dunaju. Ženska volilna pravica Čeprav je avstrijski zgodovinar Wilhelm W adl v volilnih imenikih za državnozborske volitve 1848 v velikovškem volilnem okraju »odkril« tudi nekaj žensk (ni pa mogel ugoto- viti, ali so ženske v resnici tudi volile), je bilo javno mnenje nenaklonjeno vstopanju žensk v javnost. V bistvu je veljalo načelo: »mulier taceat in politicis«. V štajerskem deželnem zboru se je že sredi junija 1848 pojavilo načelno vprašanje, zakaj volilne pravice, če je vezana na davčni cenzus, ne bi podelili tudi ženskam, toda takšne in podobne pobude niso nikjer prodrle. Prevladovala so stališča, kakršnega je v kromeriškem državnem zboru izrazil poslanec Rudolf Brestel: »Če bi k volitvam pripustili ženske, ker so udeležene pri državnih bremenih, bi lahko iz enakih razlogov pripustili tudi otroke in norce«. Deželnozborski volilni redi iz leta 1861 so volilno pravico vezali na davčni cenzus, zato naj bi teoretično imele volilno pravico tudi ženske davkoplačevalke. Ker je bila dežel- nozborska volilna pravica vezana na občinsko volilno pravico, kjer so ženske davkopla- čevalke lahko volile preko pooblaščencev, 1175 so mnogi menili, da bi enak sistem kot pri 1175 V Ljubljani je bil poseben položaj. Dne 9. 6. 1850 izdani statut za deželno glavno mesto Ljubljano je vo- lilno pravico dal izrecno moškim. Šele leta 1887 je kranjski deželni zbor dal volilno pravico tudi ženskim davkoplačevalkam (seveda preko pooblaščencev). Z deželnim zakonom z dne 17. 10. 1910, s katerim so spremenili ljubljanski občinski volilni red, so ženske lahko osebno volile. 247 občinskih moral veljati tudi pri deželnozborskih volitvah. Toda kavelj je tičal v določilu, da je treba pri deželnozborskih volitvah glasovati osebno. Neskladje med občinsko in deželnozborsko volilno pravico so v praksi interpretirali različno. Nekateri so menili, da ženske nimajo volilne pravice za deželni zbor, spet drugi so trdili, da jim – zaradi navezanosti deželnozborske volilne pravice na občinsko – volilna pravica pripada. Zaradi tega je pri deželnozborskih volitvah prihajalo do različne prakse. Še najbolj enotna je bila praksa pri volitvah v veleposestniški kuriji. V njej so v večini dežel ženskam dovolili voliti preko pooblaščencev, v Spodnji Avstriji pa so lahko (do reforme deželnozborskega volilnega reda leta 1888) volile tudi osebno. 1176 Drugače je bilo v mestni in kmečki kuriji. Marsikje ženskam niso dovolili voliti in so jih enostavno črtali iz volilnih imenikov, ponekod pa so jim dovolili voliti preko pooblaščencev. Redkeje, a vendarle, se je zgodilo, da so tudi v mestni kuriji ženskam dovolili osebno udeležbo na volitvah. Dne 30. januarja 1867 so v Tržiču, kjer je bilo skupno volišče za Radovljico, Tržič in Kamnik, tri ženske osebno glasovale. Dne 27. marca 1867 je v Idriji volilo 14 žensk; vsega skupaj je prišlo na volitve 98 ljudi. Z državnozborsko volilno reformo leta 1873, s katero so uvedli direktne volitve v dr- žavni zbor, je bilo teh nejasnosti (vsaj kar se tiče državnozborskih volitev) konec. Zakon je dajal volilno pravico le »svojepravnim avstrijskim državljanom moškega spola«. Na volitvah v državni zbor ni več moglo priti do tega, da bi ženske volile osebno. V vele- posestniški kuriji so še naprej volile preko svojih pooblaščencev. Novice so na izločitev žensk iz novega državnozborskega volilnega reda reagirale z vprašanjem, »zakaj za žen- ske volilke dvojna mera«. Toda na javno (anonimno) vprašanje nekaj davkoplačevalk (posestnic – vdov), ali ne bi bilo prav, če bi zaradi kratenja državljanskih pravic sedaj začele ženske plačevati manj davkov od predpisanih oz. ali ne bi bilo smiselno na vlado nasloviti pritožbo posestnic, je Bleiweis odgovoril: »Prošnja taka bila bi le bob ob steno, kajti vlada sama ne more predrugačiti, kar je vkrenil državni zbor.« Ko so v osemdesetih letih začeli usklajevati deželnozborske volilne rede z držav- nozborsko volilno reformo iz leta 1882, s katero so znižali pogojni davčni cenzus na 5 gld direktnih davkov, so v nekaterih deželnih zborih – npr. v koroškem in kranjskem – vanje hkrati sprejeli določilo o moški volilni pravici. V razpravi o deželnozborski volilni reformi oktobra 1883 v kranjskem deželnem zboru so slovenski poslanci »izločitvi« žensk odločno nasprotovali. Valentin Zarnik je dejal: »Ako imajo ženske pravico voliti v velikem posestvu in ako vladi to ni zoperno, bo gotovo tudi državi koristno, ako ženske v mestih in trgih volijo. To, kar je že od 1861. l. v našej volilnej postavi neku ‘usus, lex lata’ , naj ostane«. Toda v specialni debati so prevladala stališča deželnega predsednika Win- klerja, ki je bil prepričan, da – kljub različni praksi – ženske v mestni in kmečki kuriji nikoli niso imele volilne pravice. Nov deželnozborski volilni red za Kranjsko (1884) je volilno pravico definiral kot »moško« volilno pravico. Podobna sprememba je prišla tudi v nov deželnozborski volilni 1176 Zdi se, da so tudi na Kranjskem v veleposestniški kuriji lahko volile osebno. Drugače pred deželnozbor- skimi volitvami leta 1883 Slovenec ne bi poudarjal: »Tudi ženske posestnice smejo voliti osebno, zato naj vse pridejo, ki le morejo, da ne bo manj osebnih volilcev, kakor pooblastil, kakor se je bilo že enkrat primerilo.« 248 red za Koroško (1884). V štajerskem deželnem zboru pa so slovenski poslanci skupaj z nemškimi katoliškimi konservativci »izločitev« žensk uspeli preprečiti. V generalni razpravi 13. julija 1883 je slovenski poslanec Franc Radej v zahtevi liberalne večine videl nevarnost za slovensko in nemško konservativno stranko, saj naj bi dotlej v kmečki kuriji ženske v glavnem glasovale za katoliške konservativne kandidate. Ker je bila za spremembo potrebna dvotretjinska večina, so pri vprašanju ženske volilne pravice nemški liberalci morali popustiti. Tako je na Štajerskem do »izločitve« žensk prišlo šele z deželnozborsko volilno reformo leta 1904. Po uvedbi splošne kurije leta 1896 je vprašanje ženske volilne pravice postajalo ve- dno bolj aktualno. Za politično emancipacijo žensk si je na eni strani prizadevala zlasti avstrijska socialdemokracija, na drugi strani pa tudi meščansko žensko gibanje. Številna ženska društva, ki so na prelomu stoletja začela nastajati po vseh koncih monarhije (tudi leta 1901 ustanovljeno Splošno žensko društvo v Ljubljani), so se v glavnem gibala v okviru zahtev leta 1902 v W ashingtonu ustanovljene mednarodne zveze za žensko volilno pravico (International Woman Suffrage Alliance), ki je po konferenci v Berlinu leta 1904 postajala vse pomembnejša. Njihove zahteve pa so vedno bolj podpirale tudi posamezne meščanske politične stranke, kar je prišlo do izraza v razpravah ob sprejemanju volilne reforme na podlagi splošne (moške) volilne pravice. Za žensko volilno pravico so se v državnem zboru in odboru za volilno reformo naj- bolj zavzemali češki narodni socialisti in socialdemokratski poslanci. V prvem branju Gautschovega predloga v državnem zboru (14. marca 1906) je npr. voditelj čeških naro- dnih socialistov Klofáč poudaril, da si bo njegova stranka prizadevala za žensko volilno pravico – četudi zgolj iz teoretičnih razlogov. Njegov strankarski kolega Choc je v odboru za volilno reformo 12. septembra 1906 poudaril, da češke ženske upravičeno protestirajo, ker jih osnutek zakona uvršča v isto kategorijo kot kriminalce in reveže. Mladočeški član odbora za volilno reformo Hrubý pa je na seji odbora 13. septembra 1906 predlagal, naj dobijo volilno pravico vsaj tiste ženske, ki imajo več kot 1000 K letnih prihodkov in ki samostojno vodijo kakšno podjetje ali kmetijo. Toda takšna in podobna stališča niso naletela na odobravanje. Notranji minister Bie- nerth je bil (13. septembra 1906) prepričan, da splošna in enaka volilna pravica ni nujno tudi ženska volilna pravica. Hrubýjev predlog se mu je sicer zdel do določene mere upravičen, toda menil je, da v zakon ne morejo dati posebnih določil za ženske (1000 K), če takšni pogoji za moške ne obstajajo. Opozoril je, da bi ženska volilna pravica prinesla tudi zahtevo po dostopu javnih služb za ženske. Hrubýjevemu predlogu je nasprotoval tudi voditelj avstrijske socialdemokracije Viktor Adler, ki je zavračal favoriziranje bogatih žensk. Je pa zagovarjal uvedbo ženske volilne pravice, kakršno je predlagal Choc. V odboru za volilno reformo sta 13. septembra 1906 oba predloga – Hrubýjev in Chocov – propadla. Toda v drugem branju zakona v poslanski zbornici (8. novembra 1906) je Adler obljubil, da si bo socialdemokratska stranka še naprej prizadevala za žensko volilno pravico. Po sprejemu zakona o splošni (moški) volilni pravici (1907) se je boj za žensko volilno pravico le še intenziviral. V skladu z resolucijama kongresa II. internacionale v Stuttgartu (1907) in II. mednarodne konference socialistk leta 1910 v Koebenhavnu si je za politično emancipacijo žensk prizadevala zlasti socialdemokracija. Na Slovenskem je bila v tem smislu najbolj aktivna septembra 1911 ustanovljena ženska podružnica socialdemokrat- 249 skega društva Vzajemnost v Ljubljani z Lojzko Štebi in Ado Kristan na čelu. Na velikih demonstracijah 12. maja 1912 v Ljubljani so na predlog Štebijeve ženske sprejele resolucijo, v kateri so med drugim zahtevale aktivno in pasivno volilno pravico za volitve v državni in deželne zbore ter v občinske zastope. Vsebinsko podobne in enako utemeljene resolucije so socialistične delavke sprejele tudi 8. marca 1913 v Ljubljani in v Trstu. Na drugi strani pa so bila v boju za žensko volilno pravico aktivna številna meščan- ska ženska društva, ki so – v skladu s smernicami Mednarodne zveze za žensko volilno pravico (International Woman Suffrage Alliance) – prirejala vedno bolj odmevna zbo- rovanja in v državni zbor pošiljala peticije z zahtevo po uvedbi ženske volilne pravice in reformi društvenega zakona iz leta 1867, ki ni dovoljeval, da bi bile ženske članice političnih društev. Daleč najbolj aktivno je bilo žensko gibanje na Češkem. Decembra 1905 so v Pragi ustanovili Komite za žensko volilno pravico, ki je kmalu dobil podporo vseh pomembnejših političnih strank. Na deželnozborskih volitvah leta 1908 so s pod- poro socialdemokratske stranke, mladočehov, narodnih socialistov in radikalcev v treh mestnih volilnih okrajih kandidirale ženske: učiteljice Karla Máchova, Maria Tůmova in Božena Zelinkova. Machova, ki je kandidirala v Pragi, je prejela kar 19,66 % glasov, na ožjih volitvah marca 1908 pa 24,09 % glasov. Demonstrativni nastop treh ženskih kandidat na februarskih deželnozborskih voli- tvah 1908 je bil prvi večji uspeh češkega ženskega gibanja. Piko na i je pomenila volilna zmaga pisateljice Božene Vikove-Kunĕticke na nadomestnih deželnozborskih volitvah junija 1912 v volilnem okraju Mlada Boleslava, ki je imela izjemen mednarodni odmev. Vikova žal ni nikoli stopila v češki deželni zbor, saj ga je vlada zaradi nemške obstrukcije poleti 1913 razpustila. Pod vplivom dogajanja na Češkem so o ženski volilni pravici začeli razmišljati tudi na Slovenskem. Medtem ko se ob pripravi deželnozborske volilne reforme na Kranj- skem leta 1908 ženska volilna pravica ni omenjala, so ob novem predlogu za uveljavitev splošne in enake volilne pravice, ki ga je v kranjskem deželnem zboru vložil 11. februarja 1913 Evgen Lampe, poslanci katoliške stranke menili, da bi morali razmisliti o uvedbi ženske volilne pravice za deželni zbor. »Ženske, ki vodijo samostojno gospodarstvo, bi pač zaslužile volilno pravico. V krajih, kjer so moški večinoma izseljeni, bi bilo pravično, da bi volile gospodinje.« Toda takšni in podobni predlogi v kranjskem deželnem zboru niso bili sprejeti. Poslovnik državnega zbora Čeprav februarski patent ni vseboval določila o tem, kdo ima pravico razglasiti po- slovnik državnega zbora, je na prvi seji državnega zbora (2. maja 1861) vlada poslance presenetila z že izdelanim poslovnikom. Toda od vlade predloženega poslovnika, ki se je zgledoval po poslovniku, sprejetim decembra 1848 v kromeriškem parlamentu, si po- slanci (a tudi člani gosposke zbornice) niso pustili oktroirati. Sprejeli so ga kot začasen dokument in se hkrati odločili, da izdelajo novega. Za pripravo poslovnika je državni zbor pooblastil poseben parlamentarni odbor, ki je že do junija 1861 izdelal osnutka dveh dokumentov: poslovni red državnega zbora kot 250 celote (poleg splošnih določil glede odprtja in začetka dela vsakokratnega državnega zbora je urejal način komuniciranja med obema zbornicama) in poslovnik poslanske zbornice, ki se je nanašal le na delovanje poslanske zbornice. Prvi dokument je kot poseben zakon dobil cesarjevo sankcijo 31. junija 1861, drugi dokument, ki je urejal interne norme poslanske zbornice, pa ni potreboval cesarjeve sankcije (enako kot poseben poslovnik gosposke zbornice). Poslovnik državnega zbora kot celote je leta 1867 doživel kar nekaj sprememb. V njegova določila je direktno posegel zakon o obravnavi obsežnejših zakonov (30. julija 1867), z več členi pa je v njegova določila posegal tudi spremenjeni temeljni zakon o državnem zastopstvu z dne 21. decembra 1867. Zaradi omenjenih določil, ki so posegale v stari poslovnik, je 15. maja 1868 cesar sankcioniral nov poslovnik državnega zbora (kot celote). Po uvedbi direktnih volitev v državni zbor in povečanju števila mandatov (1873) pa so z zakonom z dne 12. maja 1873 sprejeli nov zakon o poslovniku državnega zbora, ki je v 18 členih določal splošen potek sej obeh zborov državnega zbora. V skladu s § 1 sta se bila oba zbora dolžna zbrati v svojih dvoranah na dan in ob uri, ki jo je ob sklicu državnega zbora določil cesar. Na prvi seji so morali člani obeh zbornic priseči »zvestobo in poslušnosti« cesarju in se obvezati, da bodo spoštovali ustavo in vse druge zakone ter vestno izpolnjevali svoje dolžnosti. § 2 je določal, da prisegi sledi slovesna otvoritev državnega zbora. Državni zbor je odprl bodisi cesar bodisi od njega pooblaščena oseba. Prisotni so morali biti člani obeh zbornic. Po slovesni otvoritvi je morala poslan- ska zbornica začeti z verifikacijo mandatov. Za izpolnitev te naloge so se – s pomočjo žreba – poslanci razdelili v devet oddelkov. Posamezne volilne akte so nato – prav tako z žrebom – razdelili med posamezne oddelke. Če se je nek poslanec znašel v oddelku, ki naj bi verificiral njegovo izvolitev, se je moral razprave o »lastni zadevi« vzdržati. V primeru, da izvolitve kakšnega poslanca niso potrdili, so morali nemudoma razpisati nove volitve. § 5 je določal postopek pri obravnavi vladnih predlogov. Načeloma je imela vlada pravico, da se sama odloči, ali bo nek zakonski predlog najprej poslala v obravnavo poslanski ali gosposki zbornici. Izjemo so tvorili finančni zakoni, rekrutni zakon in zakoni, ki jih je vlada pred tem sprejela na podlagi § 14 temeljnega zakona o državnem zastopstvu. Te je morala obvezno najprej poslati v obravnavo poslanski zbornici. V skladu s § 5 so morali imeti pri določanju dnevnega reda vladni predlogi prednost pred vsemi zadevami, ki jih še niso začeli obravnavati. Ker je nek zakon lahko izšel le v soglasju med parlamentom in cesarjem, si je vlada za vsak svoj predlog pridobila cesarjevo »predsankcijo«. Vladni predlogi in predlogi, ki so prišli iz enega zbora v drugega, niso potrebovali podpore večine poslancev, kar pomeni, da je pri njihovi obravnavi odpadlo prvo »branje« (Lesung). Pri obravnavi vseh (vladnih) predlogov so bili lahko prisotni ministri ali predstojniki centralnih organov, ki so imeli neomejeno pravico do sodelovanja v razpravi. Dovoljeno jim je bilo celo, da v razpravi preberejo že vnaprej pripravljeno ute- meljitev, kar si poslanci niso smeli privoščiti. Ministri in predstojniki centralnih uradov so nadalje imeli pravico, da s pojasnili sodelujejo tudi v delu komisij, odborov in komitejev. V primeru, da so v enem izmed obeh zborov državnega zbora kakšen vladni predlog (ali predlog, ki ga je bila že sprejela druga zbornica) zavrnili, ga v teku istega zasedanja vlada ni smela vnovič predložiti. Izjemo so spet tvorili zakon o proračunu, ostali finančni zakoni, rekrutni zakon in nekateri drugi nujni vladni predlogi. Pri zavrnitvi enega izmed 251 omenjenih zakonskih predlogov so iz članov obeh parlamentarnih domov oblikovali posebno komisijo (»konferenco«), ki je morala čim hitreje najti kompromisno rešitev. Takoj ko so se člani komisije poenotili okoli spornega predloga, so morali svoje poročilo hkrati predložiti obema zbornicama parlamenta. V skladu s § 10 sta oba doma parlamenta med seboj komunicirala bodisi ustno (preko posebnih odposlancev), bodisi v obliki dopisovanja med predsednikoma gosposke in poslanske zbornice. Predlogov, ki so jih v enem izmed parlamentarnih domov zavrnili, niso smeli poslati v obravnavo drugemu zboru. Vsak predlog, ki so ga v enem izmed do- mov parlamenta že sprejeli, pa so morali takoj posredovati drugemu domu. Če je drugi dom soglašal s predlogom brez vsakršnih sprememb, so morali sprejeti predlog takoj poslati ministrstvu. Če pa je zahteval določene spremembe, so morali predlog skupaj s predlogom sprememb poslati nazaj v obravnavo prvemu domu. Poslanci so morali interpelacije ministrov (ali predstojnikov centralnih uradov) pre- dložiti v pisni obliki predsedniku gosposke oz. poslanske zbornice. V gosposki zbornici je morala imeti interpelacija podporo 10, v poslanski zbornici pa najmanj 15 poslancev. Vsako interpelacijo so takoj posredovali interpelirancu in jo na seji tudi prebrali. Inter- peliranec je lahko na interpelacijo odgovoril takoj, ali pa na eni izmed naslednjih sej. Z navedbo razlogov je lahko odgovor na interpelacijo tudi zavrnil. § 15 je določal, da lahko oba doma parlamenta (ter njuni oddelki, odbori in komisije) navzen (z ministri in predstojniki centralnih uradov) komunicirata le preko svojih pred- sednikov. V nobenem primeru pa državni zbor ni imel pravice direktnega komuniciranja s posameznimi deželnimi zbori. T udi objavljanje kakršnihkoli razglasov ni bilo v njegovi pristojnosti. Poslovnik poslanske zbornice V skladu s § 17 omenjenega zakona sta gosposka in poslanska zbornica na začetku leta 1875 izdelali svoja lastna poslovnika. Gosposka zbornica ga je sprejela na seji 25. januarja 1875, poslanska zbornica pa na seji 2. marca 1875. Poslovnik poslanske zbornice je – upoštevajoč določila zakona o poslovniku državnega zbora iz leta 1873 – v podrobnostih določal celotno proceduro dela poslanske zbornice. Določila o otvoritvi državnega zbora in konstituiranju poslanske zbornice (§§ 1 – 5) so sledila poslovniku državnega zbora kot celote. Po prisegi in slovesni otvoritvi državnega zbora, je poslanska zbornica z žrebom sestavila oddelke državnega zbora, ki so se takoj lotili verifikacije mandatov in po potrebi razpisali nove volitve. Nato so se poslanci lotili izvolitve predsednika in dveh podpredsednikov poslanske zbornice ter 12 zapisnikarjev in 2 rediteljev. Vsi skupaj so tvorili »biro poslanske zbornice« (Bureau des Hauses), ki je moral skrbeti za spoštovanje hišnega reda. Slednji je vseboval določila glede razpolaganja s prostori v parlamentu, o pogojih za dostop obiskovalcev in predstavnikov tiska na gale- rije, o načinu razdeljevanja tiskovin, o knjižničnem redu ter o vzdrževanju reda in miru. Predsednik poslanske zbornice je svojo funkcijo opravljal do konca vsakokratnega zasedanja (sesije) državnega zbora. Ker je februarska ustava določala, da predsednika poslanske zbornice imenuje cesar, so bili prvi trije predsedniki (Hein, Hasner in Giskra) 252 imenovani. Prvi v plenumu izvoljeni predsednik je bil vodja štajerskih avtonomistov Moritz von Kaiserfeld (1868). Odslej so predsednika volili na začetku vsakega zasedanja. Volitve predsednika so bile odvisne od kompromisa med strankami. Ime in priimek Od: Do: Franz Schmitt 10. 7. 1848 17. 8. 1848 Anton Strobach 17. 8. 1848 20. 1. 1849 Franz Smolka 20. 1. 1849 6. 3. 1849 Franz Hein 28. 4. 1861 28. 12. 1862 Leopold Hasner 9. 6. 1863 27. 5. 1865 Karl Giskra 10. 5. 1867 30. 12. 1867 Moritz Kaiserfeld 10. 2. 1868 21. 5. 1870 Franz Hopfen 26. 9. 1870 10. 11. 1873 Karl Rechbauer 10. 11. 1873 14. 10. 1879 Franz Coronini 14. 10. 1879 11. 3. 1881 Franz Smolka 14. 3. 1881 17. 3. 1893 Josef Clumecky 20. 3.1893 4. 4. 1897 Theodor Kathrein 6. 4.1897 26. 10. 1897 David Abrahamowicz 12. 11. 1897 21. 3. 1898 Viktor Fuchs 21. 3. 1898 8. 2. 1901 Moritz Vetter von der Lilie 8. 2. 1901 25. 6. 1907 Richard Weiskirchner 25. 6. 1907 10. 3. 1909 Robert Pattai 10. 3. 1909 21. 7. 1911 Julius Sylvester 21. 7. 1911 30. 5. 1917 Gustav Groß 30. 5. 1917 12. 11. 1918 Predsednik je začenjal in sklepal seje in na podlagi določil poslovnika vodil celotno razpravo. Poslancem je dajal (ali jemal) besedo, stavljal predloge na glasovanje in skrbel za red v dvorani. V primeru motenja reda je lahko prekinil ali zaključil sejo in rediteljem ukazal, da odstranijo morebitne kalilce miru z galerije. »Predsednik je imel na razpolago salon in dvorano za posvetovanje.« V posvetovalni dvorani so običajno potekali konference načelnikov parlamentarnih klubov, ki so se jih udeleževali vsi načelniki klubov in predstavniki vlade. Na konferencah načelnikov klubov so se dogovorili o vsem, kar je bilo potrebno za nemoteno delovanje poslanske zbornice. Pri vodenju sej in drugih opravilih so predsedniku pomagali voljeni podpredsedniki. Prvi poslovniki so predvidevali dva podpredsednika, po letu 1907 pa jih je bilo osem. Tudi funkcija podpredsednika je trajala do konca vsakokratnega zasedanja parlamenta. Podpredsednik je lahko svojo funkcijo odložil le v primeru, da je bil izvoljen v dva ali več odborov parlamenta. Podpredsedniki so imeli enake pravice in dolžnosti kot pred- sednik. Običajno so bili podpredsedniki tisti, ki so vodili običajne, nepomembne seje državnega zbora. Predsedniku in podpredsednikom je pomagalo dvanajst (po letu 1907 pa šestnajst) zapisnikarjev. Zapisnikarji so predvsem skrbeli za preverjanja (stenografskih) zapisnikov 253 poslanske zbornice in predsedniku pomagali pri štetju glasov ob glasovanjih. Pomembna je bila tudi funkcija rediteljev, ki so morali skrbeti za red v dvorani. Tretje poglavje (§§ 15-21) je določalo vrstni red obravnav posameznih zadev. Prednost so imeli zakonski predlogi, ki jih je v poslanske klopi poslala vlada (oz. gosposka zbor- nica). Njim so sledili predlogi poslancev, predlogi parlamentarnih odborov, interpelacije in peticije. V skladu s § 18 je imel pravico vlagati samostojne predloge vsak poslanec. Predlog, ki je moral obvezno vsebovati formulo: »Das hohe Haus wolle beschließen« (z natančno definiranimi sklepi) in biti podprt z najmanj 20 podpisi poslancev, je moral pobudnik v pisni obliki predložiti predsedniku poslanske zbornice. Pravico do vlaganja samostojnih predlogov so imeli tudi posamezni parlamentarni odbori (Ausschüsse), tako redni kot začasni, tj. odbori, oblikovani za obravnavo nekega konkretnega predloga. V primeru, da se je večina poslancev strinjala z upravičenostjo tega ali onega odborovega predloga, je poslanska zbornica takoj začela z drugim branjem predloga. Poslanci pa so se lahko odločili, da takšen predlog spet pošljejo v vnovično obravnavo odboru, ki ga je vložil, ali pa kakšnemu drugemu (bodisi obstoječemu ali na novo izvoljenemu) odboru. Vsak predlog, ki je imel potrebno podporo, so v tiskani obliki razdelili med poslance, nakar je sledilo prvo branje predloga. Četrto poglavje poslovnika (§§ 22 do 33) je določalo način priprave predlogov pred prvim branjem v parlamentu. Za predposvetovanje o vsakem predlogu so bili zadolženi voljeni parlamentarni odbori (člane so volili bodisi iz oddelkov bodisi neposredno iz plenuma, včasih pa tudi iz oddelkov in iz plenuma), ki so se morali izreči o vsakem predlogu. V teku predposvetovanj je bilo možno na odbor nasloviti spreminjevalne ali dopolnile predloge (podprti so morali biti z 20 podpisi) ali pa vloženi predlog umakniti. Pri delu odbora je morala biti prisotna najmanj polovica članov, za potrditev sklepov pa je bila potrebna absolutna večina. Za predstavitev mnenja večine članov odbora o konkretnem predlogu so v odboru izvolili posebnega poročevalca, ki je večinsko stališče prestavil v poslanski zbornici. T udi odborova manjšina (najmanj trije poslanci) je imela pravico, da oblikuje svoje posebno poročilo in ga prav tako predstavi v poslanski zbornici. V petem poglavju poslovnika (§§ 34 do 45) je bil določen postopek obravnave zakon- skih osnutkov. Po vzoru na poslovnik kromeriškega parlamenta (slednji se je zgledoval na poslovnik francoskega parlamenta iz leta 1789) je bila predvidena obravnava v obliki treh branj. Prvo branje zakonskega osnutka je bilo namenjeno zgolj utemeljitvi predloga. Razprava, ki je sledila, se je lahko gibala le okoli splošnih načel predlaganega zakona. Nato je sledilo glasovanje o nadaljnji usodi predloga. Če je zanj glasovala večina poslancev, so ga odstopili v obravnavo ustreznemu (že obstoječemu ali posebnemu) parlamentarnemu odboru, v nasprotnem primeru so ga zavrgli. V prvem branju sprejeti predlog so nato obravnavali v ustreznem (rednem ali na novo izvoljenem) odboru. Takoj ko je odbor končal s svojim delom in svoje poročilo predal predsedniku poslanske zbornice, so lahko začeli z drugim branjem osnutka zakona. Pred tem so morali poročilo odbora še natisniti in ga razdeliti poslancem. Od razdelitve poročila do začetka drugega branja je moralo preteči najmanj 24 ur. 254 V drugem branju je poslanska zbornica najprej začela s splošno (generalno) razpravo o zakonskem osnutku. Odprl jo je poročevalec večine v odboru, ki mu je sledil poročevalec odborove manjšine. Nato so sledili nastopi poslancev. Razprava je potekala po vrstnem redu k besedi prijavljenih poslancev, in sicer tako, da so si zaporedoma sledili zagovorniki in nasprotniki zakonskega predloga. Vsak poslanec se je lahko k besedi prijavil dvakrat. Ob sklepu razprave sta besedo spet dobila poročevalca odborove večine in manjšine, nato je sledilo glasovanje. V primeru, da je bil vložen predlog za prehod na dnevni red, so morali poslanci najprej glasovati o njem. V nasprotnem primeru so z večino glasov odločali o tem, ali naj predloženi zakonski osnutek služi kot podlaga za specialno razpravo. Generalni razpravi je takoj sledila specialna razprava, med katero so poslanci razpra- vljali o posameznih delih predlaganega zakonskega osnutka. Med specialno razpravo so poslanci lahko vlagali spreminjevalne ali dopolnilne predloge (podprti so morali biti z 20 podpisi), niso pa smeli vlagati predlogov, ki bi zavračali zakonski osnutek kot celoto. Po sprejemu posameznih delov zakona v specialni debati je (praviloma na naslednji seji) sledilo tretje branje osnutka zakona. Tretje branje ni predvidevalo razprave (ali stavljanja dodatnih predlogov). Na njem je šlo zgolj za glasovanje o zakonu kot celoti. Dopustna je bila le razprava, v kateri so poslanci opozarjali na očitna neskladja v besedilu zakonskega predloga, pa na tiskovne in slovnične napake. § 42 petega poglavja poslovnika je dopuščal možnost skrajšanega postopka obravnave zakonskih predlogov. Predlog za skrajšani postopek, podpisan od 20 poslancev, je bilo možno vložiti sočasno z vložitvijo nekega predloga, ali pa pred prvim, drugim ali tre- tjim branjem. Vsak pravilno stavljeni predlog za skrajšani postopek so morali poslanci nemudoma obravnavati. Razprava se je morala omejiti zgolj na vprašanje upravičenosti skrajšanega postopka, nato je sledilo glasovanje. Če je za skrajšanje postopka obravnave nekega predloga glasovalo dve tretjini poslancev, je moral predsednik državnega zbora predlog nemudoma uvrstiti v dnevni red poslanske zbornice. Dvotretjinska večina je bila potrebna tudi za začetek razprave o tistih predlogih, o katerih se odbori še niso izrekli. Zaradi potrebne dvotretjinske večine je bila možnost za »uspeh« takšnega ali drugačne- ga »nujnega predloga« izjemno majhna, toda »skrajšani postopek« je nudil prvovrstno možnost za izvajanje tehnične obstrukcije. Šesto poglavje poslovnika (§§ 46 do 75) je vsebovalo podrobna določila o načinu dela poslanske zbornice, kvorumu (prisotnih je moralo biti najmanj 100 poslancev), sklice- vanju sej, vodenju zapisnikov in stenografskih poročil, pa o govorniškem redu, pravicah predsednika poslanske zbornice, glasovanju in volitvah, odgovarjanju na interpelacije ter o sprejemanju, obravnavi in poročilih o peticijah. T udi v tem poglavju poslovnika je bilo nekaj »preveč demokratičnih« določil, ki so jih lahko poslanci s pridom izkoristili za tehnično obstrukcijo. Na prvem mestu velja omeniti ohlapen »govorniški red« (§§ 52 do 53), ki je v bistvu dopuščal poljubno dolge govore poslancev. Predsednik poslanske zbornice je lahko namreč poslancu odvzel besedo le v dveh primerih: če ni upošteval njegovega večkratnega poziva, naj preide »k stvari« (zur Sache), ali če ni upošteval poziva k »redu« (zur Ordnung). Poleg ohlapnega govorniškega reda in minimalnih disciplinskih pristojnosti predsednika so k uspešnemu izvajanju teh- nične obstrukcije (skupaj s »skrajšanim postopkom«) pripomogla tudi določila o načinu in poteku glasovanja o predlogih, interpelacijah in peticijah. § 60 je tako določal, da morajo 255 poslanci pred glasovanjem o »glavnem predlogu« najprej glasovati o vseh dopolnilnih ali spreminjevalnih predlogih. Med glasovanjem o vsakem veljavno vloženem (z zadostnim številom podpisov opremljenim) predlogu je moralo preteči najmanj 10 minut. Glasovanje je običajno potekalo tako, da so poslanci, ki so bili za predlog, vstali, tisti, ki so bili proti, pa so obsedeli. V primeru dvoma o pravilnosti rezultata je lahko predsednik poslanske zbornice ali pa 50 poslancev predlagalo tudi poimensko glasovanje o predlogu (ali celo tajno glasovanje z glasovnicami). Poimensko (ali tajno) glasovanje pa je seveda zahtevalo ogromno časa in onemogočalo normalno delo parlamenta. Enako je bilo z zahtevami po branju peticij v plenumu. Spremembe poslovnika Po razglasitvi Badenijevih jezikovnih naredb za Češko in Moravsko aprila 1897 je postala tehnična obstrukcija stalni sestavni del državnega zbora. Nemške stranke, ki so obstruirale zoper Badenija, so s pridom izrabljale § 42 poslovnika, ki je omogočal vlaganje »nujnih predlogov« (in onemogočal normalno obravnavo v dnevnem redu predvidenih zadev) ter skromne kompetence predsednika poslanske zbornice pri vodenju sej. Zato je 25. novembra 1897 večina poslanske zbornice sprejela »nujni predlog« poslanca grofa Falkenhayna o spremembi, ki se je glasil: »1. Ako kateri poslanec navzlic dvakratnemu opominu v svojem govoru, z mejklici ali s svojim vedenjem žali parlamentarno dostojnost ali če zadržuje z izgredi in drugimi nasilstvi obravnavo, ima predsednik pravico, izključiti dotičnega poslanca za tri seje, na predlog predsednikov pa ga sme zbornica izključiti k večjemu za 30 dnij. Dotični sklepi se store brez debate. Ako bi se poslanec izključenju prostovoljno ne vdal, ima predsednik pravico, da ga dá iz zbornice odstraniti, in sicer po eksekutivnih organih, katere mu da vlada na razpolaganje. Izključeni poslanec izgubi dijete začenši od dneva izključenja pa do dneva, ko je zopet naznanil svoj vstop v zbornico. Izključeni poslanec ne sme stopšiti v parlamentarno poslopje ves čas, za kateri je izključen. 2. Vlada se pozivlje, dati predsedniku za vzdrževanje reda potrebne eksekucijske organe na razpolaganje. 3. Tiste določbe sedanjega opravilnika, katere ne soglašajo s temi določbami, se su- spendirajo za toliko časa, dokler se opravilnik zakonitim potom ne prenaredi.« Lex Falkenhayn, kot so poimenovali dopolnilo poslovnika, ni mogel preprečiti ob- strukcije, zato je bilo vprašanje reforme poslovnika ves čas aktualno. Do njegove vnovične spremembe je prišlo šele 20. decembra 1909, ko so – na predlog Janeza Evangelista Kre- ka in Karla Kramařa – spremenili sporni § 42, ki je omogočal izrabljanje »skrajšanega postopka« s t. i. »nujnimi predlogi« ter določili nekoliko drugačen vrstni red obravnav predlogov, interpelacij in peticij. Naslednji dan je spremembo sprejela še gosposka zbor- nica, 20. decembra 1909 pa je zakon dobil cesarjevo sankcijo. Po spremembi poslovnika je postala v plenumu tehnična obstrukcija bistveno težja. Odslej je imel predsednik pooblastilo, da spremeni dnevni red in prestavi »nujne predloge« na konec seje. Zato so po novem tehnično obstrukcijo (z dolgimi govori) bolj pogosto izvajali v odborih. To možnost so začele izkoriščati zlasti manjše poslanske skupine, npr. 256 Rusini in Slovenci, medtem ko so večji politični bloki do leta 1914 v obstrukciji redkeje sodelovali. Ker je imel zakon le začasno (enoletno) veljavo, so ga do izbruha prve svetovne vojne večkrat podaljšali. Do zadnje spremembe poslovnika je prišlo šele junija 1917. Na zahtevo opozicije je poslanska zbornica 7. junija 1917 sprejela nekaj sprememb poslovnika, ki so poenostavile delo parlamenta, ne da bi omejevale pravice poslancev in strank. Pomembna novost je bila omejitev govorov na največ deset minut. Jezik obr av nav Ne temeljni zakon o državnem zastopu in ne poslovnik državnega zbora (oz. poslanske in gosposke zbornice) ni vseboval predpisov o jeziku obravnav državnega zbora. Edino določilo te vrste je bil § 30 zakona o delegacijah, ki je določal, da mora delegacija avstrij- skega državnega zbora voditi svojo korespondenco z ogrsko delegacijo v nemškem jeziku. Mimo tega določila se je jezikovna praksa v parlamentu razvijala povsem po svoje in je bila velikokrat odvisna od posameznega predsednika parlamenta. V gosposki zbornici je vse do razpada monarhije nemščina ohranila svoj monopol. T udi v poslanski zbornici je ves čas prevladovala, toda vse bolj so ji konkurirali tudi drugi jeziki. Od prvega zasedanja državnega zbora leta 1861 dalje je imel vsak poslanec možnost, da slovesno zaobljubo prebere v svojem maternem jeziku. Z branjem zaobljub v nenemških jezikih ni bilo nikoli problemov. Bistveno večji problem so predstavljali govori poslancev v kakšnem izmed nenemških jezikov. Prvi je prekinil s tradicijo prevlade nemških govorov dalmatinski poslanec Stjepan Ljubiša, ki je že 11. septembra 1861 v državnem zboru govoril v srbskem jeziku. Nemški prevod svojega govora je izročil predsedniku parlamenta in ta prevod so kasneje vnesli v stenografske zapisnike. Takšna praksa se je nadaljevala tudi po sprejemu decembrske ustave. Od leta 1873 pa prevodov nenemških govorov niso več vnašali v zapisnike, kar je znova in znova sprožalo proteste nenemških poslancev. Na zahteve po vnašanju nenemških govorov v zapisnike so se predsedniki običajno izgovarjali na težave, ki da bi jih imel stenografski urad, če bi moral v zapisnike vnašati govore v osmih različnih jezikih. Na drugi strani pa tudi zahteve Nemcev po razglasitvi nemščine za edini jezik obravnav državnega zbora (takšen predlog je npr. 18. junija 1895 podal celjski nemški poslanec dr. Richard Foregger) niso bile uslišane. V parlamentu je pogosteje prihajalo do govorov v nenemških jezikih (zlasti v češčini) od Badenijeve krize dalje. Predsedniki so poslancem dovolili govoriti v vseh »v deželah običajnih« jezikih. Edina izjema se je zgodila ob nastopu nekega rusinskega poslanca, ki je iz nacionalno političnih razlogov govoril v ruščini. Njemu je predsednik takoj odvzel besedo. Nenemški poslanci so svoj cilj dosegli šele 5. julija 1917, ko je poslanska zbornica z 203 proti 185 glasovi potrdila predlog češkega poslanca dr. Bohuslava Frante, naj se vsi govori vnašajo v sejne zapisnike v originalu. Potem ko je 11. junija 1917 »Lex Franta« dobil cesarjevo sankcijo, so (od 12. junija 1917) začeli v stenografske zapisnike vnašati govore v originalnih jezikih. Z interpelacijami je bilo nekoliko drugače. Leta 1899 so v sejne zapisnike prvič vnesli dve interpelaciji v češčini (z nemškim naslovom). Toda ta praksa je bila le kratkotrajna. 257 V letih 1901–1907 so v zapisnike spet vnašali le nemški prevod interpelacij, originalna besedila interpelacij pa so bila dostopna v posebni publikaciji. Z začetkom 18. zasedanja parlamenta (1907) pa interpelacij sploh niso več vnašali v zapisnike, temveč zgolj v posebno publikacijo, v kateri je bil k originalnemu besedilu dodan nemški prevod. Peticije na dr- žavni zbor, ki so bile priložene stenografskim zapisnikom, so puščali v originalnem jeziku. Tudi v večini deželnih zborov vprašanje jezika obravnav ni bilo zakonsko urejeno. Najprej se je to zgodilo na Moravskem, kjer so z »moravskim sporazumom« (1905) do- ločili, da sta nemščina in češčina popolnoma enakopravni tudi pri obravnavah deželnega zbora. Določilo o enakopravnosti nemščine in slovenščine so leta 1908 vnesli tudi v novelo k deželnemu redu Kranjske. Leta 1909 pa so v večini nemških alpskih dežel (Spodnja Avstrija, Vorarlberg, Salzburg) demonstrativno razglasili nemščino za izključni poslovni jezik v deželnem zboru. V večini dežel v Cislajtaniji so vprašanje jezika obravnav urejali poslovniki deželnih zborov. Na Tirolskem in na Češkem sta poslovnika iz let 1898 oz. 1899 urejala to vprašanje v smislu enakopravnosti. Koroški deželni zbor je leta 1905 v poslovnik vnesel določilo o nemščini kot izključnem jeziku obravnav deželnega zbora. Podobno so leta 1907 sklenili v galicijskem deželnem zboru. Jezik obravnav naj bi bila poljščina, vseeno pa so rusinskim poslancem dovolili nastopati v njihovem jeziku. V nekaterih deželnih zborih je raba posameznih jezikov izhajala iz tradicije. V bukovin- skem deželnem zboru je prevladovala nemščina, kot jezika obravnav pa sta bila priznani tudi rutenščina in romunščina. V štajerskem deželnem zboru je prevladovala nemščina, vendar so bili dovoljeni tudi slovenski govori. (Kot v državnem zboru jih niso vnašali v stenografski zapisnik). Najslabši je bil položaj slovenskega jezika v koroškem deželnem zboru, kjer se slovenska beseda ni slišala. Na Goriškem je bila raba jezikov urejena na podlagi načela jezikovne enakopravnosti. V goriškem deželnem zboru so bili že od obnove ustavnega življenja običajni italijanski in slovenski govori, ki so jih v originalu vnašali v sejne zapisnike. Veliko težji je bil položaj slovenskega jezika v Trstu, kjer je fungiral kot deželni zbor tržaški občinski odbor. Na podlagi stare prakse je bila izključni jezik obravnav italijanščina. T ej praksi so se Slovenci začeli upirati šele po letu 1895. Leta 1897 je Otokar Rybař jasno poudaril, da ne obstoji nikakršen zakon, ki bi določal italijanščino za edini jezik obravnav. T oda tržaški Italijani so bili za takšne in podobne argumente gluhi, tako da so se konflikti nadaljevali vse do prve svetovne vojne. Najtežji problem je bil v istrskem deželnem zboru. V njem so do leta 1883 govorili samo italijansko. Ko so želeli hrvaški poslanci prekiniti s to prakso, je prišlo do močnega odpora italijanske večine. Hrvaški in slovenski poslanci so se 10. januarja 1884 povezali v Hrvaško-slovenski klub deželnega zbora istrskega. Po statutih kluba (člen 8) je moral vsak poslanec načelno govoriti hrvaško oz. slovensko, italijanščino pa je lahko uporabljal le pri pojasnjevanju. Seveda pa hrvaških in slovenskih govorov v istrskem deželnem zboru niso vnašali v stenografske zapisnike. Šele leta 1889 so po posredovanju Dunaja prvič dovolili, da se v zapisnikih navedejo originalna imena hrvaških in slovenskih poslancev (s sičniki in šumniki). Leta 1895 je italijanska večina sklenila, da je edini jezik obravnav deželnega zbora italijanščina. Diskriminatorni sklep je Fran Jožef kmalu razveljavil. Zgodba se je leta 258 1898 ponovila. Nacionalni prepir v istrskem deželnem zboru se je iz leta v leto stopnjeval. Ker so se hrvaški in slovenski poslanci v Poreču čutili ogrožene, so deželni zbor začeli sklicevati v Kopru in Pulju. Od leta 1910 istrskega deželnega zbora sploh niso več sklicali. Poslanska imuniteta Februarska ustava ni vsebovala načela poslanske imunitete, zato se je zahteva po njeni uveljavitvi pojavila v večini deželnih zborov takoj po njihovem sklicu aprila 1861. Tudi v državnem zboru je poslanska imuniteta postala ena izmed osrednjih zahtev. Že 15. maja 1861 je vlada ugodila željam poslancev in državnemu zboru predložila ustrezen osnutek zakona o poslanski imuniteti. Toda poslanci z vladnim predlogom niso bili zadovoljni, saj ni jasno zagotavljal svobode govora ter nedotakljivosti osebe. (Vladni predlog je namreč dopuščal možnost kazenskega preganjanja poslanca za govor, ki bi ga imel v dr- žavnem zboru in bi bil objavljen v tisku). Po sprejemu dopolnjenega zakona v poslanski zbornici se je zataknilo v gosposki zbornici. Tam so se okoli predloga odvijale žolčne debate. Nekateri konservativni poslanci so glasno svarili pred zlorabo »svobode govora«. Končno je gosposka zbornica 30. septembra 1861 zakon sprejela. Cesarjevo sankcijo je dobil 3. oktobra 1861. Zakon je poslancem zagotavljal široko poklicno imuniteto. Zaradi glasovanj v par- lamentu ter govorov pri izvrševanju poslanskega poklica (tako v parlamentu kot izven njega) je lahko poslanca k (politični) odgovornosti poklical le državni zbor. Poleg po- klicne so bili poslanci deležni tudi nepoklicne imunitete. V teku zasedanja (tudi v času, ko je bil državni zbor odgoden) so lahko poslanca, ki je storil kaznivo dejanje, zaprli ali sodno preganjali samo s privolitvijo državnega zbora, razen, če so ga zasačili pri samem kaznivem dejanju. Toda tudi v tem primeru je moralo sodišče predsedniku državnega zbora naznaniti, »da je bil dejan v zapor«. O njegovi »usodi« je nato odločal imunitetni odbor, ki je lahko zahteval, da ga izpustijo iz zapora oz. da s kazenskim pregonom zoper njega začnejo šele po koncu tekočega zasedanja (sesije). Državni zbor je imel to pravico tudi v primeru, ko so organi pregona poslanca zaprli oz. začeli proti njemu preiskavo v času med dvema zasedanjema. Zakon o imuniteti, ki je veljal tudi za deželnozborske poslance, so leta 1867 vključili (kot § 16) v spremenjeni temeljni zakon o državnem zastopu, ki je dobil cesarjevo sank- cijo 21. decembra 1867. V nespremenjeni obliki je veljal vse do konca dvojne monarhije. Vse do osemdesetih let se imunitetni odbor skorajda ni ukvarjal s problemi poklic- ne imunitete, zato pa je več poslancem odvzel imuniteto zaradi storjenega kaznivega dejanja. Konec leta 1875 je npr. moral obravnavati zahtevo Okrožnega sodišča Celje za odvzem imunitete mariborskemu poslancu Friedrichu Brandstätterju, ki so ga aretirali zaradi goljufivega ponarejanja menic. Imunitetni odbor in državni zbor sta zahtevi brez pomislekov ugodila in celjsko okrožno sodišče je goljufivega poslanca septembra 1876 obsodilo na pet let težke ječe. V času Taaffejeve vlade je moral imunitetni odbor vedno pogosteje odločati o vpraša- njih poklicne imunitete. Daleč največ dela je imel z radikalnim vsenemškim poslancem Georgom von Schönererjem, ki so mu v letih 1883–1888 kar nekajkrat odvzeli poklicno 259 imuniteto. Schönerer je bil prvi poslanec v zgodovini avstrijskega parlamenta, ki so mu – po posredovanju samega cesarja Franca Jožefa – odvzeli imuniteto zaradi zločina »javnega upora«. Vzrok je bilo njegovo protidržavno obnašanje na velikem W agnerjem komerzu, ki so ga ob smrti velikega skladatelja 5. marca 1883 organizirali nemški študentje na Dunaju. Med slovesnostjo se je Schönerer po vplivom maliganov ves čas drl: »Naj živi Bismarck!«, študente pozival k revoluciji in trdil, da je zanj edini državni poglavar nemški cesar. Takšni in podobni ekscesi so dvigovali Schönererjevo priljubljenost med študenti in nižjimi sloji po mestih. Škandal, ki ga je s četico svojih pristašev zakuhal v noči med 8. in 9. marcem 1888, pa je za desetletje »prekinil« njegovo politično kariero. Tistega 8. marca 1888 zvečer se je »vitez Georg« kot običajno odpravil v Skodino pivnico (na Auerspergergasse), kjer je ob vrčku piva (in obveznem konjaku) svojim strankarskim tovarišem rad prodajal svojo politično modrost. V razposajeno vzdušje je kot bomba udarila novica, ki so jo prinesli kolporterji Neues Wiener T agblatta: »Umrl je nemški cesar Viljem I.« V spomin na »nemškega cesarja« je bilo seveda treba zvrniti še nekaj vrčkov. Opolnoči pa je prišlo do dramatičnega zasuka. V pivnici se je znova pojavil kolporter z novo »posebno izdajo« Neues Wiener Tagblatta, ki je z mastnimi črkami demantiral novico o Viljemovi smrt. Schönererju in njegovim pristašem je dvignilo pokrov. Pustili so pivo, odhiteli proti uredništvu lista in fizično napadli prisotne člane uredništva in stavce. Uredništvo Neues Wiener Tagblatta je Schönererja zaradi zločina javnega nasilja nemudoma prijavilo državnemu pravdništvu, to pa je od državnega zbora zahtevalo, naj Schönererju odvzame imuniteto. V razpravi o (ne)upravičenosti odvzema imunitete je v državnem zboru (20. marca 1888) prišlo do grobih besednih dvobojev med nemškimi in slovanskimi poslanci. Schönererjev zagovornik, celjski poslanec dr. Richard Foregger, je sicer poskušal dokazovati, da pri celotnem ekscesu ni šlo za zločin javnega nasilja, toda večina je bila neusmiljena. Na odmevnem sodnem procesu, ki je sledil 4. in 5. maja 1888, so Schönererja obsodili na 4 mesece zapora, izgubo plemiškega naziva in državljanskih pravic za pet let (s tem je izgubil aktivno in pasivno volilno pravico), kar je pomenilo tudi izgubo državnozborskega mandata. V naslednjih desetih letih je Schönerer izginil z avstrijskega političnega prizorišča (v državni zbor se je vrnil šele leta 1897), večina njegovih pristašev pa se je pridružila Ste- inwenderjevi Nemški nacionalni stranki in Luegerjevim krščanskim socialcem. Zvest mu je ostal le poslanec Karl T ürk, ki je v državnem zboru redno skrbel za »vsenemške« škandale. Tisti, ki so v procesu zoper Schönererja videli »pravosodni umor« in ravnanje z njim primerjali celo z »usmrtitvijo ogrskih magnatov leta 1849«, so močno pretiravali. Vseeno pa je primer Schönerer jasno pokazal, da večina v parlamentu imuniteto vedno presoja z zornega kota lastnih političnih interesov. V času prve svetovne vojne pa je poslanska imuniteta veljala le še na papirju. Moč vojaškega absolutizma, ki je v prvem letu vojne mrzlično iskal veleizdajalce, je na svoji koži občutila vrsta državno- in deželnozborskih poslancev, ki so jih vojaške oblasti zaprle in celo obtožile na smrt. Med slovenskimi poslanci je takšna usoda doletela koroškega državnozboskega poslanca Franca Grafenauerja, ki so ga oblasti marca 1916 aretirale in ga dva meseca kasneje pred vojaškim sodiščem obsodile zaradi »motenja miru« na pet let težke ječe. Obtožbo so utemeljili s trditvijo, češ da je Grafenauer »fanatični panslavist in rusofil«, ki da je propagiral državi nevarne ideje. 260 V monarhiji je najbolj odmeval primer mladočeškega viditelja Karla Kramařa, ki so ga maja 1915 aretirali in zoper njega uprizorili odmeven proces (začel se je 21. maja 1915), v katerem se je v vlogah »prič« pojavila cela vrsta (nekdanjih) ministrov, visokih uradni- kov, častnikov ter državno- in deželnozborskih poslancev (med njimi tudi Ivan Hribar). Kramařu, pred prvo svetovno vojno pobudniku in zagovorniku neoslovanskega gibanja, je sodišče na vsak način poskušalo dokazati, da je v svojih stikih z Rusijo deloval proti interesom Avstro-Ogrske. (Nanj naj bi vplivala njegova ruska soproga.) Vrsta »prič« je Kramařa precej obremenila in najvišje vojaško sodišče ga je 20. novembra 1916 obsodilo na smrt. Rešila ga je smrt Franca Jožefa (dan po razsodbi), saj cesar Karl ni želel začeti svoje vladarske kariere z eksekucijo poslanca. V zaporu je moral čemeti vse do razglasitve splošne amnestije (2. julija 1917). Manj sreče je imel italijanski socialdemokratski poslanec iz Trienta Cesare Battisti, ki se je avgusta 1914 preselil v Italijo (Milano), po vstopu Italije v vojno (1915) pa se kot prostovoljec javil v italijansko vojsko. V avstrijski ofenzivi na Tirolskem je 10. julija 1916 padel v avstrijsko vojno ujetništvo. T akoj so ga privedli v Trient in ga že 12. julija 1916 – po dvourni razpravi pred vojaškim sodiščem – zaradi veleizdaje obsodili na smrt z obešenjem. Obsodbo so takoj izvršili. Poslanske plače V prvem državnem zboru 1848/49 so bili poslanci upravičeni do povračila potnih stroškov v višini 2 gld za vsako miljo poti in 200 gld mesečnih »diet«, ki so jim jih na blagajni običajno izplačevali ob koncu meseca. Po obnovi ustavnega življenja je škof Litwinovicz, vodja rusinskih kmečkih poslancev, že na eni izmed prvih sej predlagal, naj vsak poslanec dobi 10 gld dnevnic in povrnitev potnih stroškov v višini 1 gld za vsako miljo oddaljenosti sedeža volilnega okraja od Dunaja. Poslanska zbornica je njegov predlog sprejela brez ugovorov, čeprav so v vrstah avtonomistične opozicije državnemu zboru odrekali kompetenco, da določa višino dnev- nic. Nekoliko se je zapletlo s sprejemom zakona v gosposki zbornici. Ker so člani poslanske zbornice svoje delo opravljali brezplačno, so nekateri člani predlagali, naj iz državnih sredstev izplačujejo dnevnice in potne stroške poslancem le v tekoči sesiji – potem pa ne več. Zagovarjali so stališče, da je poslanski mandat častna funkcija v službi domovine, za katero ni potrebna denarna odškodnina. Toda večina članov je zakon vseeno sprejela. Cesarjevo sankcijo je dobil 7. junija 1861. Novi zakon o poslanskih plačah je določal, da je vsak poslanec upravičen do 10 gld dnevnice (diete) in do povrnitve potnih stroškov v višini 1 gld za vsako miljo oddaljenosti sedeža »njegovega« deželnega zbora od Dunaja – tako za pot na Dunaj kot za povratek. (Dunajski poslanci do povračila potnih stroškov niso bili upravičeni). Poslanci so do- bivali diete tudi v času, ko je bil državni zbor odgoden za manj kot osem dni in v času krajših dopustov. Po državnozborski volilni reformi leta 1873, s katero so uvedli direktne volitve v dr- žavni zbor, je bilo treba zakon o poslanskih plačah prilagoditi novo nastalemu stanju. Z zakonom z dne 19. marca 1874 »o odmerjanju potnih pristojbin (potnin) udom poslanske 261 zbornice državnega zbora« so v bistvu spremenili zgolj člen II. zakona iz 7. junija 1861, ki je govoril o potninah. Medtem ko so prej potne stroške računali od sedeža deželnega zbora, so jih odslej (še vedno je šlo za 1 gld avstrijske veljave za vsako miljo poti) raču- nali od (glavnega) volišča volilnega okraja, v katerem je bil poslanec izvoljen. Poslanci, ki so imeli stalno bivališče na Dunaju (in v dunajskih predmestjih), do povračila potnih stroškov niso bili upravičeni. Višina potnih stroškov in diet se ni spremenila vse do razpada monarhije, čeprav so se občasno v državnem zboru pojavljali predlogi za spremembo višine dnevnic. Ko je maja 1885 Georg von Schönerer predlagal znižanje poslanskih diet z 10 na 8 gld (za dunajske poslance pa na 4 gld) in odvzem diet ministrom s poslanskim mandatom, velika večina poslancev njegovega predloga ni podprla. Glede plačila dnevnic in potnih stroškov so bili cislajtanski poslanci dolgo časa na boljšem kot njihovi kolegi v nemškem rajhu. Tam je Bismarck dosegel, da so – kot »ko- rektiv« splošni moški volilni pravici – v ustavo Severnonemške zveze (1867) in nemškega rajha (1871) vnesli določilo o brezplačnem opravljanju poslanske funkcije v zveznem parlamentu. Od leta 1873 so bili nemški predstavniki ljudstva upravičeni le do brezplačne vozovnice za vlak, leta 1884 pa so veljavnost vozovnic še prostorsko omejili. Ukrep, ki je bil uperjen proti naraščajoči moči socialističnega delavskega gibanja, je v Nemčiji veljal vse do leta 1906, ko so končno zmagali zagovorniki diet. Odslej je bil vsak zvezni poslanec upravičen do brezplačne vozovnice za vlak (veljala je v času zasedanja) in do 3000 mark letne plače, ki so mu jo izplačali v šestih obrokih. Plačilo na obroke so uvedli zato, da bi zagotovili prisotnost poslancev v parlamentu. Čeprav se višina dnevnic in potnih stroškov ni spremenila vse do razpada monarhije, cislajtanski poslanci nikakor niso bili reveži. Ker si je večina poslancev na Dunaju najela (poceni) stanovanja (redki so v času zasedanja državnega zbora živeli po hotelih), v parlamentarni restavraciji pa so veljale posebne (nižje) cene, je lahko vsak nekoliko bolj skromen poslanec veliko privarčeval. Poleg dnevnic za delo v plenumu in v odborih so se poslancem ponujale še različne druge možnosti zaslužkov. Pri iskanju dodatnih za- služkov so bili v prvem zakonodajnem obdobju sprva nadvse »izvirni« nekateri rusinski kmečki poslanci, ki so v prostem času (oblečeni v narodne noše iz ovčjih kožuhov) ob- časno delali kot nosači tudi na železniški postaji. Velika večina poslancev pa si je znala »priboriti« dobro plačana mesta v upravnih odborih najrazličnejših delniških družb in denarnih zavodov, pri katerih je bila udeležena država. V »času ustanavljanja« ob koncu šestdesetih in na začetku sedemdesetih let so pri tem prednjačili nekateri poslanci nem- ške ustavoverne stranke, zaradi česar so bili po zlomu dunajske borze na udaru kritične javnosti. Dunajski demokrat Kronawetter je nemško ustavoverno stranko upravičeno imenoval »stranka upravnih svetnikov« (Verwaltungsratpartei), saj so bili njeni vodilni člani »upravni svetniki« različnih bank in delniških družb. Na višku agitacije zoper korupcijo je član Naprednega kluba dr. Max Menger v želji po »očiščenju parlamenta« 8. marca 1875 vložil predlog zakona o nezdružljivosti poslanske s pridobitnimi funkcijami. Mengerjev osnutek je predvideval, da bi moral vsak poslanec, ki dobi visoko državno službo, postane upravni svetnik, vodja ali član uprave kakšnega podjetja, ki dobiva subvencijo od države (ali je z državo v kakršnikoli zvezi) oz. podjetja, ki je šlo v stečaj, nemudoma odložiti svoj poslanski mandat, potem pa na ponovljenih 262 volitvah spet iskati podporo svojih volilcev. Poslanci so Mengerjev predlog podprli in ga poslali v nadaljnjo obravnavo posebnemu odboru za inkompatibilnost, toda v odboru se zadeva ni in ni premaknila z mrtve točke. Ko je predsednik parlamenta 29. januarja 1878 predlog odbora stavil na dnevni red, je glede na vladno krizo (Auersperg je bil v odstopu) večina poslancev podprla grofa Hohenwarta, naj predlog umaknejo z dnevnega reda. Kasneje predlog ni več prišel v obravnavo. Že od samega začetka pa so si poslanci znali »prigrabiti« kakšen goldinar tudi s politično nenačelnostjo. Leta 1867 je Beustova vlada v zahvalo za pristanek na dualizem »poplačala« slovenske poslance s koncesijo za gorenjsko železnico. (Koncesijo je dobil dr. Lovro Toman in si z njo finančno dobro opomogel). Odslej je bilo v slovenski javnosti močno prisotno mnenje, da slovenske poslance vleče na Dunaj »samo kaka osebna korist.« 263 ZUM BUCH VON JANEZ CVIRN, DER WIENER REICHSRAT UND DIE SLOWENEN 1848–1918 Dieses Buch über das Wiener Parlament und seine slowenischen Abgeordneten von 1848 bis 1918 hat eine lange Entstehungsgeschichte. Seine Genese ist etwas eigenartig, daher soll sie dem geneigten Leser – und der geneigten Leserin – kurz erklärt und in den istoriographischen Kontext gestellt werden. Das Interesse für Parlamente ist für die politische Historiographie der neueren Zeit nichts Außergewöhnliches, die Repräsentativkörperschaften bilden schließlich jene Kulisse, vor der sich ein Großteil der politischen Geschichte abspielt. In Parlamenten stürzen die Regierungen oder sie erleben ihre Krisen (zumindest prinzipiell). Trotz- dem galten die Parlamente in den Augen der meisten Wissenschaftler lange Zeit – zwar zutreffend – nur als Bühne für das große politische Spiel, eine Bühne, die nur wenig Interesse erregte. Langsam und allmählich reifte die Erkenntnis, dass ohne Wissen über Grundsätze, Funktionsweise, den genauen Aufbau und die Struktur eines Parlaments jene politischen Prozesse, die zu seinen Beschlüssen führen oder daraus resultieren, nicht überzeugend zu erklären sind. Das Interesse für die Geschichte des Parlamentarismus als Phänomen per se intensivierte sich in den mitteleuropäischen Staaten, die auf den Ruinen der Habsburger Monarchie entstanden waren, sehr stark, vor allem in den letzten zwei bis drei Jahrzehnten (in den Staaten des europäischen Ostens hängt das auch mit dem Fall des Eisernen Vorhangs und mit der Einführung moderner parlamentarischer Demokratien zusammen). Neben einzelnen synthetischen Studien erschien nach langen V orbereitungen im Jahre 2000 der siebente Band der von der Österreichischen Akademie der Wissenschaften herausgegebenen Reihe „Die Habsburgermonarchie 1848–1918“ , der überaus ausführlich die Geschichte des Konstitutionalismus und der Parlamentspraxis darstellt, sowohl auf der Ebene der beiden Teilstaaten wie auch auf der Ebene der ein- zelnen Königreiche und Länder. Wenn man von der Pionierstudie von Vasilij Melik, Volitve na Slovenskem 1861–1918 (Ljubljana 1965); in deutscher Übersetzung „W ahlen im alten Österreich. Am Beispiel der Kronländer mit slowenischsprachiger Bevölkerung“ (Wien 1997) absieht, zeigte auch die slowenische Forschung erst nach der Verselbständigung Sloweniens mehr Interesse für Forschungen über die parlamentarischen Erfahrungen der Slowenen in der Vergangen- heit. Neben einigen Sammelwerken und Detailstudien sind bisher einige ganzheitliche Darstellungen erschienen, die die Habsburgermonarchie, den ersten und den zweiten jugoslawischen Staat sowie den selbständigen Staat thematisieren. Unter den sloweni- schen Historikern, die sich dem Phänomen der Entwicklung des Verfassungswesens und des Parlamentarismus am intensivsten widmeten, nimmt Janez Cvirn (1960–2013), der verstorbene Ordinarius an der Abteilung für Geschichte an der Philosophischen Fakultät, einen der zentralen Plätze ein. Sein Opus zu diesem Thema ist überaus reich und umfasst sowohl klassische politisch-historische Studien wie auch Werke aus der so genannten Kulturgeschichte des Parlamentarismus (Geschichte der Praktiken). Er war einer der Ersten, der die Gehälter der Abgeordneten untersuchte, Fragen der Immunität 264 von Abgeordneten oder die Sprache der parlamentarischen Verhandlungen, das Frauen- wahlrecht etc. behandelte. Er verfasste die erste umfassende Überblicksdarstellung über das Wirken der slowenischen Abgeordneten und der slowenischen Politik allgemein im Kontext der österreichischen parlamentarischen Politik. 2006 erschien sein Universitäts- lehrbuch mit dem Titel „Razvoj ustavnosti in parlamentarizma v habsburški monarhiji (dunajski državni zbor in Slovenci 1848–1918)“ [Die Entwicklung des V erfassungswesens und des Parlamentarismus in der Habsburgermonarchie (der Wiener Reichsrat und die Slowenen 1848–1918)]. Das ist eine sehr genaue Auseinandersetzung mit der Geschichte des österreichischen Parlamentarismus und der slowenischen Parlamentserfahrung. In die Untersuchungen zu diesem Thema investierte Cvirn enorme Forschungsarbeit, weshalb das Buch in mancher Hinsicht das Konzept eines Lehrbehelfs überschreitet. Vermutlich war es diese Situation, die den Autor dazu motivierte, eine fundierte Gesamtdarstellung der Geschichte des österreichischen Parlamentarismus sowie der Rolle und der Situation der darin vertreten Slowenen zu verfassen. So entstand das vorliegende Buch mit dem Titel „Dunajski državni zbor in Slovenci 1848–1918“ [Der Wiener Reichsrat und die Slowenen 1848–1918]. Die Studie hat mindestens drei inhaltliche Schwerpunkte, die besonders hervorge- hoben werden müssen. In erster Linie stellt er die entscheidenden Brüche in der Verfas- sungsgeschichte Österreichs dar, von den ersten Ansätzen des Konstitutionalismus 1848 bis zum Ende der Monarchie 1918; von der ersten Erwähnung des W ortes V erfassung bis zu ihrer jeweiligen Außerkraftsetzung. Darüber hinaus ist das Buch – zweitens – eine umfassende politisch-historische Darstellung, da der Autor die Beziehung der Regierun- gen zu den Parlamenten beschrieb und so die Rolle des österreichischen Reichsrates im politischen Leben des Staates zu Sprache brachte. Zum dritten ist das W erk eine detailrei- che Schilderung des Wirkens der slowenischen Abgeordneten im Reichsrat von 1848 bis 1918, was besonders verdienstvoll ist. In diesem Kontext veranschaulicht Cvirn plastisch und überzeugend, dass die zahlenmäßig schwache slowenische Vertretung im Reichsrat gezwungen war, eine opportunistische Politik zu betreiben. Der Autor schließt nicht 1914, mit dem Beginn des Ersten Weltkrieges, wie das bei der Beschreibung des politischen Lebens in der Habsburgermonarchie üblich ist, sondern stellt im letzten Kapitel auch die Arbeit des Parlamentes während des Krieges dar, von seiner Wiedereinberufung im Mai 1917 bis zu seiner letzten Sitzung. Eine der wesentlichsten Aussagen dieses Buches ist die Erkenntnis, dass der Zu- sammenbruch der Monarchie nicht eine Folge der zu späten oder unvollkommenen politischen Demokratisierung war. Der Autor erklärt nämlich mit guten Gründen, dass die liberale Dezemberverfassung von 1867 Cisleithanien in eine relativ moderne kons- titutionelle Monarchie umwandelte, die in ihrer demokratischen Qualität nicht wesent- lich hinter den meisten europäischen Staaten zurück stand. Auf Staatsebene erfolgten mehrere Wahlrechtsreformen, die in Richtung eines allgemeinen Männerwahlrechtes gingen, welches schließlich 1907 Realität wurde. Die Gründe für sein tragisches Ende sind hauptsächlich in einem schicksalshaften Mangel an Grundkonsens über die Orga- nisation des Staatswesens zu suchen. Dieser Mangel offenbarte sich immer stärker auch in der parlamentarischen Praxis. Während 1848/49 – aber auch nach der Erneuerung des Verfassungslebens 1860/61 – der Reichsrat noch als eine Art Forum für nationale 265 Kompromisse fungierte, wurde er seit dem späten 19. Jahrhundert zum Schauplatz wil- der nationaler Auseinandersetzungen, die keinen Raum für einvernehmliche Lösungen zuließen. Cvirn betont jedoch mehrmals mit Recht, dass die in der Historiographie oft anzutreffende negative Einschätzung des österreichischen Parlamentarismus eher eine Folge seines traurigen Endes als seiner tatsächlichen Wirksamkeit und Rolle ist. Das vorliegende Werk Cvirns ist seine letzte Arbeit, die sich mit der Geschichte des Parlamentarismus beschäftigt und gleichzeitig die umfassendste. Es ist sein Opus mag- num, das er leider selbst nicht mehr zu Ende führen konnte. Das fast fertige Manuskript befand sich nach seinem viel zu frühen Tod auf seinem PC. Das Manuskript, obwohl zum größten Teil fertig, wurde von Cvirn unermüdlich korrigiert, modernisiert, verän- dert und verbessert. Das gesamte Buch war auf mehrere Dateiordner verteilt, eigentlich ein Puzzle, das der Autor selbst am Besten (und am Schnellsten) zu seiner Geschichte zusammensetzen konnte. Der unterfertigte Herausgeber bemühte sich nach seinen besten Kräften, das Buch möglichst so heraus zu bringen, wie es sich der Autor vorgestellt hatte. Zuweilen waren eigene Überlegungen erforderlich, wobei in groben Zügen dem Lehrbuch von Cvirn gefolgt wurde. Eingriffe in den Text wurden möglichst vermieden. Wie aus der Struktur des Buches hervorgeht, heißt das letzte Kapitel „Der Reichsrat während des Ersten W eltkrieges“ . Bis zur letzten Seite dieses Kapitels ist das Buch ein abgerundetes, um- fassendes W erk, wie es Janez Cvirn geplant hatte. In Anbetracht der Tatsache, dass dieses Buch das letzte Werk Cvirns zum Parlamentarismus ist, entschied sich der Herausgeber nach Beratungen mit Kolleginnen und Kollegen, einige zusätzliche Kapitel anzufügen, die freilich ebenso aus Cvirns Feder stammten (Reichsratswahlreformen, Frauenwahl- recht, Geschäftsordnung des Reichsrates, V erhandlungssprache, Abgeordnetenimmunität, die Bezahlung der Abgeordneten). Diese Kapitel ergänzen und erklären den Basistext, verweisen aber auch auf die ganze Breite der Geschichte des Parlamentarismus, der sich Janez Cvirn als einer der Ersten in Slowenien widmete. Das Buch erschien in der Verlagsgemeinschaft der philosophischen Fakultät der Uni- versität Ljubljana, des historischen V ereins von Celje und unter Mitarbeit des Instituts für Neuere Geschichte als letzter, 15. Band der Reihe „Zgodovini. ce“. Dieses Verlagsprojekt von Celje, die Frucht einer Idee von Janez Cvirn, geht damit zu Ende. Jure Gašparič 266 VIRI IN LITERATURA ARHIVSKO GRADIVO Arhiv Republike Slovenije – Zapuščina Dragotina Dežmana (Karla Deschmanna) – Zapuščina Josipa V ošnjaka – Zapuščina Lovra Tomana Pokrajinski arhiv Maribor – Zapuščina Pavla Turnerja – Zapuščina Frana Jankoviča – Zapuščina V ekoslava Kukovca Zgodovinski arhiv Celje – Zapuščina Ivana Dečka ČASOPISJE: – Cillier Zeitung – Deutsche W acht – Domovina – Klagenfurter Zeitung – Marburger Zeitung – Novice – Slovenec – Slovenija – Slovenski gospodar – Slovenski narod – Vaterland – Wiener Zeitung TISKANI VIRI: – Allgemeines Reichsgesetz- und Regierungsblatt für das Kaiserthum Österreich, Wien 1849-1852 (RGBl). – Berchtold, Klaus (Hg.): Österreichische Parteiprogramme 1868-1966, Wien 1967. – Bernatzik, Edmund: Die österreichische Verfassungsgesetze mit Erläuterungen, Wien 1911. – Fischel, Alfred (Hg.): Die Protokolle des Verfassungsausschusses über die Grundrechte. Ein Beitrag zur Geschichte des österreichischen Reichstages vom Jahre 1848, Wien-Leipzig 1912. – Haider, Barbara: Die Protokolle des Verfassungsauschusses des Reichsrates vom Jahre 1867. Fontes Rerum Austriacarum II/88, Wien 1997. – Ilešič, Fran: Korespondenca dr. Jos. Muršca. V: Zbornik znanstvenih in poučnih spisov, VII. zvezek, Ljubljana 1905. – Pogovori v namestnimu zboru štajerskiga Vajvodstva. – Pogovori provizornega deželniga zbora Štajerskiga Vojvodstva. – Razgovori Razgovori načasnega deželskiga zbora Vajvodstva Štajerskiga. 267 – Springer, Anton (Hg.): Protokolle des V erfassungs-Ausschusses im österreichischen Reichstage 1848-1849, Leipzig 1885. – Stenographische Protokolle über die Sitzungen des Hauses der Abgeordneten des österreichi- schen Reichsrates (SPSHAR), XIII. Session, 1897. – Verhandlungen des österreichischen Reichstages nach der stenographischen Aufnahme, I-V., Wien 1848/49. SPOMINI: – Dolenec, Ivan: Moja rast, Celje 1991. – Hribar, Ivan: Moji spomini, I.-II., Ljubljana 1983-1984. – Jurčec, Ruda: Skozi luči in sence, I., Ljubljana 1991. – Kokoschinegg, Gustav: Errinerungen aus meinem Leben, Graz 1914. – Krek, Janez Evangelist: Izbrani spisi, zvezek 4. Prvikrat v državnem zboru: (1897-1900), Celje 1933. – Mojega življenja pot. Spomini dr. Vladimirja Ravniharja, ur. Cvirn, Janez et al, Ljub ljana 1997. – Murko, Matija: Spomini, Ljubljana 1951. – Schwegel, Josef: Na cesarjev ukaz, ur. Rozman, Franc, Ljubljana 2005. – Sernec, Josip: Spomini, Ljubljana 1928. – Sylvester, Julius: Vom toten Parlament und seinen letzten Trägern, Wien 1928. – Šuklje, Fran: Iz mojih spominov, I.-II., Ljubljana 1988-1995. – Šuklje, Fran: Sodobniki mali in veliki, Ljubljana 1933. – Šušteršič, Ivan: Moj odgovor, Ljubljana 1922. – Trdina, Janez: Spomini. Zbrano delo, knjiga 2, Ljubljana 1948. – Vošnjak, Josip: Spomini, Ljubljana, 1982. LITERATURA: Monografije: – Ableitinger, Alfred: Ernest von Koerber und das Verfassungsproblem im Jahre 1900. Öster- reichische Nationalitäten- und Innenpolitik zwischen Konstitutionalismus, Parlamentarismus und oktroyirtem allgemeinem Wahlrecht, Wien-Köln-Graz 1973. – Allmayer-Beck, Johann Christoph: Ministerpräsident Baron Beck. Ein Staatsmann des alten Österreich, Wien 1956. – Analiza razvoja slovenskega parlamentarizma, ur. Vogrinec, Barbara, Ljubljana 2005. – Apih, Josip: Slovenci in 1848. leto, Ljubljana 1888. – Baš, Franjo: Prispevki k zgodovini severovzhodne Slovenije, Maribor 1989. – Beller, Steven: Franz Joseph. Eine Biographie, Wien 1997. – Benedikt, Heinrich: Monarchie der Gegensätze. Österreichs Weg durch die Neuzeit, Wien 1947. – Bergant, Zvonko: Kranjska med dvema Ivanoma, Ljubljana 2004. – Bergant, Zvonko: Slovenski klasični liberalizem. Idejno-politični značaj slovenskega liberalizma v letih 1891-1921, Ljubljana 2001. – Binder, Harald: Galizien in Wien. Parteien, W ahlen, Fraktionen und Abgeordnete im Übergang zur Massenpolitik, Wien 2005. – Bister, Feliks J.: Anton Korošec, državnozborski poslanec na Dunaju: življenje in delo, 1872-1918, Ljubljana 1992. – Bled, Jean Paul: Franc Jožef, Ljubljana 1990. 268 – Boyer, John W .: Culture and Political Crisis in Vienna: Christian Socialism in Power, 1897-1918, Chicago-London 1995. – Boyer, John: Political Radicalism in Late Imperial Vienna: Origins of the Christian Social Mo- vement, 1848-1897, Chicago 1981. – Brandt, Harm-Heinrich: Der österreichische Neoabsolutismus. Staatsfinanzen und Politik 1848-1860, Göttingen 1997. – Brauneder, Wilhelm: Österreichische Verfassungsgeschichte, 5. izd., Wien 1989. – Bridge F., Roy: The Habsburg Monarchy among the Great Powers 1815-1918, Oxford 1990. – Britovšek, Marjan: Anton Füster in revolucija 1848 v Avstriji, Maribor 1970. – Britovšek, Marjan: Dr. Anton Fister v revoluciji 1848. Vloga in pogledi, Maribor 1980. – Burian, Peter: Die Nationalitäten in ‘Cisleithanien’ und das Wahlrecht der Märzrevolution 1848/49, Wien 1962. – Butzer, Hermann: Diäten und Freifahrt im Deutschen Reichstag. Der Weg zum Entschädi- gungsgesetz von 1906 und die Nachwirkung dieser Regelung bis in die Zeit des Grundgesetzes, Düsseldorf 1999. – Charmatz, Richard: Deutsch-österreichische Politik, Leipzig 1907. – Charmatz, Richard: Österreichs äußere und innere Politik von 1895 bis 1914, Leipzig-Berlin 1918. – Charmatz, Richard: Österreichs innere Geschichte von 1848 bis 1907, Padersborn 2012. – Cohen, Gary B.: The Politics of Ethnic Survival: Germans in Prague, 1861-1914, Princeton 1981. – Cornwall, Mark (Hg.): Die letzten Jahre der Donaumonarchie. Der erste Vilevölkerstaat im Europa des frühen 20. Jahrhunderts, Stuttgart 2004. – Crankshaw, Edward: The Fall of the House of Habsburg, New Y ork 1963. – Cvirn, Janez: Boj za sveti zakon. Prizadevanja za reformo poročnega prava od konca 18. stoletja do druge svetovne vojne, Ljubljana 2005. – Cvirn, Janez: Trdnjavski trikotnik. Politična orientacija Nemcev na Spodnjem Štajerskem (1861- 1914), Maribor 1997. – Čuček, Filip: Uspehi spodnještajerskih Slovencev v Taaffejevi dobi, Celje 2008. – Čurkina, Iskra: Rusko-slovenski kulturni stiki, Ljubljana 1995. – Der österreichisch-ungarische Ausgleich 1867. Materialien (Referate und Diskussion) der inter- nationalen Konferenz in Bratislava 28. 8. – 1. 9. 1967, Hg. von Holotík, L ’udovít, Bratislava 1971. – Deschka, Brigitte: Dr. Gustav Groß, rkp. dis., Wien 1966. – Ebert, Kurt: Die Anfänge der modernen Sozialpolitik in Österreich. Die Taaffesche Sozialge- setzgebung für die Arbeiter im Rahmen der Gewerbeordnungsreform 1879-1885, Wien 1975. – Eder, Karl: Der Liberalismus in Altösterreich. Geisteshaltung, Politik und Kultur, Wien-Mün- chen 1955. – Erjavec, Fran: Zgodovina katoliškega gibanja na Slovenskem, Ljubljana 1928. – Fellner, Fritz (Hg.): Das politische Tagebuch Josef Redlichs 1908-1919, I. Band 1908-1914, Wien 1953. – Fischer, Holger in Gündisch, Konrad: Eine kleine Geschichte Ungarns, Frankfurt am Main 1999. – Funder, Friedrich: Vom Gestern ins Heute. Aus dem Kaiserreich in die Republik, Wien-Mün- chen 1971. – Gabršček, Andrej: Goriški Slovenci. Narodne, kulturne, politične in gospodarske črtice, I.-II., Ljubljana 1932. – Gantar Godina, Irena: Neoslavizem in Slovenci, Ljubljana 1994. – Garver, Bruce: The Young Czech Party 1874-1901 and the Emergence of a Multiparty System, New Haven 1978. – Gestrin, Ferdo in Melik, V asilij: Slovenska zgodovina. Od konca 18. stoletja do 1918, Ljubljana 1966. – Gorše, Miroslav: Doktor Valentin Zarnik. Narodni buditelj, pisatelj in politik, Ljubljana 1940. 269 – Gottsmann, Andreas: Der Reichstag von Kremsier und die Regierung Schwarzenberg. Die Verfassungsdiskussion des Jahres 1848 im Spannungsfeld zwischen Reaktion und nationaler Frage, Wien 1995. – Granda, Stane: Dolenjska v revolucionarnem letu 1848/49, Novo mesto 1995. – Granda, Stane: Prva odločitev Slovencev za Slovenijo, Ljubljana 1999. – Hamann, Brigitte: Hitlers Wien. Lehrjahre eines Diktators, München-Zürich 1998. – Hanisch, Ernst: Der lange Schatten des Staates. Österreichs Gesellschaftsgeschichte im 20. Jahrhundert 1890-1990, Wien 1994. – Hantsch, Hugo: Die Nationalitätenfrage im alten Österreich, Wien 1953. – Harrington-Müller, Diethild: Der Fortschrittsklub im Abgeordnetenhaus des österreichischen Reichsrats 1873-1910, Wien-Köln-Graz 1972. – Hartmeyer, Hans: Die führende Abgeordneten des Liberalismus in Österreich 1861-1879, rkp. dis., Wien 1949. – Hasiba, Gernot D.: Das Notverordnungsrecht in Österreich (1848-1917). Notwendigkeit und Mißbrauch eines ‘staatserhaltenden Instruments’ . Studien zur Geschichte der österreichisch- -ungarischen Monarchie 22, Wien 1985. – Herre, Franz: Kaiser Franz Joseph von Österreich, Köln 1978. – Höbelt, Lothar: Kornblume und Kaiseradler. Die deutschfreiheitlichen Parteien Altösterreichs 1882-1918, Wien-München 1993. – Höglinger, Felix: Ministerpräsident Heinrich Graf Clam-Martinic, Graz-Köln 1964. – Hye, Hans Peter: Das politische System in der Habsburgermonarchie: Konstitutionalismus, Parlamentarismus und politische Partizipation, Wien 1995. – Jenks, William Alexander: Austria under the Iron Ring, 1879-1893, Charlottesville 1965. – Jenks, William Alexander: The Austrian Electoral Reform of 1907, New Y ork 1950. – Johnston, William M.: Austrijski duh. Intelektualna i društvena povijest 1848-1938, Zagreb 1993. – Judson M., Pieter: Exclusive Revolutionaries. Liberal Politics, Social Experience and National Identity in the Austrian Empire, 1848-1914, Michigan 1996. – Kammerhofer, Leopold (Hg.): Studien zum Deutschliberalismus in Zisleithanien 1873-1879. Herrschaftsfundierung und Organisationsformen des politischen Liberalismus, Wien 1992. – Kann, Robert A.: Das Nationalitätenproblem der Habsburgermonarchie. Geschichte und Ide- engehalt der nationalen Bestrebungen vom Vormärz bis zur Auflösung des Reiches im Jahre 1918, I-II, Graz 1964. – Kermavner, Dušan: Opombe h knjigam I.-V. Ivana Prijatelja. Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina 1848-1895, Ljubljana 1955. – Kielmansegg, Erich: Keiserhaus, Staatsmänner und Politiker, Wien 1966. – Kirchhof, Jörg: Die Deutschen in der österreichisch-ungarischen Monarchie. Ihr V erhältnis zum Staat, zur deutschen Nation und ihr kollektives Selbstverständnis (1866/67-1918), Berlin 2001. – Klíma, Arnošt: Česi a Němci v revoluci 1848-1849, Praga 1994. – Knauer, Oswald: Das österreichische Parlament von 1848 bis 1966, Wien 1969. – Kolmer, Gustav: Parlament und Verfassung in Österreich 1848-1904, I.-VIII., Graz 1972-1978. – Kontler, Lásló: Madžarska zgodovina, Ljubljana 2005. – Korunić, Petar: Jugoslovenska ideologija u hrvatskoj i slovenskoj politici. Hrvatsko-slovenski politički odnosi 1848-1870, Zagreb 1986. – Kosnetter, Christine: Ministerpräsident Dr. Ernst Ritter v. Seidler, rkp. dis., Wien 1963. – Kranjec, Silvo: Kako smo se zedinili, Celje 1928. – Krones, Franz: Moritz von Kaiserfeld. Sein Leben und Wirken. Beitrag zur Staatsgeschichte Oesterreichs, Leipzig 1888. – Lichem, Heinz von: Karl I. Ein Kaiser sucht den Frieden, Innsbruck-Wien 1996. 270 – Malli, Rüdiger: Die steirischen Abgeordneten im österreichischen Reichsrat 1897-1901. Mit besonderer Berücksichtigung des Nationalitätenproblems, Graz 1973. – Mason, John W.: The Dissolution of the Austro-Hungarian Empire 1867-1918, London-New Y ork 1997. – Matić, Dragan: Nemci v Ljubljani 1861-1918, Ljubljana 2002. – Melik, Vasilij: Slovenci 1848-1918. Razprave in članki, Maribor 2002. – Melik, Vasilij: Volitve na Slovenskem 1861-1918, Ljubljana 1965. – Melik, V asilij: W ahlen im alten Österreich. Am Beispiel der Kronländer mit slowenischsprachiger Bevölkerung, Wien-Köln-W eimar 1997. – Molisch, Paul: Geschichte der deutschnationalen Bewegung in Österreich, Jena 1926. – Morawa J., Georg: Franz Palacký. Eine frühe Vision von Mitteleuropa, Wien 1990. – Obstrukcija v deželnem zboru, Narodna tiskarna, Ljubljana 1902. – Okey, Robin: The Habsburg Monarchy c. 1765-1918. From Enlightenment to Eclipse, London- -New Y ork 2001. – Pančur, Andrej: V pričakovanju stabilnega denarnega sistema, Celje 2003. – Parlamentarismus in Österreich, Hg. von Bruckmüller, Ernst, Schriften des Institutes für Öster- reichkunde 64, Wien 2001. – Pittler, Andreas in Janota, Maria-Luise: Von der Donauemonarchie zum Vereinten Europa. 20 Reichsratsabgeordnete die Geschichte schrieben, Klagenfurt-Wien-Ljubljana-Sarajevo 2003. – Pleterski, Janko: Dr. Ivan Šušteršič 1863-1925. Pot prvaka slovenskega političnega katolicizma, Ljubljana 1998. – Pleterski, Janko: Narodna in politična zavest na Koroškem. Narodna zavest in politična orien- tacija prebivalstva Slovenske Koroške v letih 1848-1918, Ljubljana 1965. – Pleterski, Janko: Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo. Politika na domačih tleh med vojno 1914-1918, Ljubljana 1971. – Pleterski, Janko: Študije o slovenski zgodovini in narodnem vprašanju, Maribor 1981. – Prijatelj, Ivan: Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina, I.-V ., Ljubljana 1955-1985. – Prunk, Janko in Toplak, Cirila: Parlamentarna izkušnja Slovencev, Ljubljana 2005. – Rahten, Andrej: Pozabljeni slovenski premier. Politična biografija dr. Janka Brejca (1869-1934), Celovec-Ljubljana-Dunaj 2002. – Rahten, Andrej: Slovenska ljudska stranka v dunajskem parlamentu. Slovenska parlamentarna politika v habsburški monarhiji 1897-1914, Celje 2001. – Rahten, Andrej: Zavezništva in delitve. Razvoj slovensko-hrvaških političnih odnosov v Habs- burški monarhiji 1848-1918, Ljubljana 2005. – Rauchensteiner, Manfried: Der Tod des Doppeladlers. Österreich-Ungarn und der Erste Welt Krieg, Graz 1994. – Redlich, Joseph: Die österreichische Regierung und Verwaltung im Weltkriege, Wien 1925. – Rumpler, Helmut in Denk Helmut (Hgg.): Carl Freiherr von Rokitansky 1804-1878. Pathologe, Politiker, Philisoph, Gründer der Wiener Medizinischen Schule des 19. Jahrhunderts, Wien- -Köln-Weimar 2005. – Rumpler, Helmut in Hussarek, Max: Nationalitäten und Nationalitätenpolitik in Österreich im Sommer des Jahres 1918, Graz-Köln 1965. – Rumpler, Helmut: Das Völkermanifest Kaiser Karls vom 16. Oktober 1918. Letzter Versuch zur Rettung des Habsburgerreiches, Wien 1966. – Rumpler, Helmut: Eine Chance für Mitteleuropa. Bürgerliche Emanzipation und Staatsverfall in der Habsburgermonarchie, Wien 1997. – Rustja, Peter: Med Trstom in Dunajem. Ivan Nabergoj v avstrijskem državnem zboru (1873- 1897), Trst 1999. – Rustja, Peter: Otokar Rybář v dunajskem parlamentu, I.-II., Trst 2001-2003. 271 – Sandgruber, Roman: Ökonomie und Politik. Österreichische Wirtschaftsgeschichte vom Mit- telalter bis zur gegenwart, Wien 1995. – Schall, Gunter: Der österreichisch-ungarische Dualismus als Integrationskonzept, Hamburg 2001. – Sieghart, Rudolf: Die letzten Jahrzehnte einer Großmacht. Menschen, Völker, Probleme des Habsburger-Reichs, Berlin 1932. – Skottsberg, Britta: Der österreichische Parlamentarismus, Götteborg 1940. – Somogyi, Éva: Der gemeinsame Ministerrat der österreichisch-ungarischen Monarchie 1867- 1906, Wien 1996. – Somogyi, Éva: Vom Zentralismus zum Dualismus. Der Weg der deutschösterreichischen Libe- ralen zum Ausgleich von 1867, Wiesbaden 1983. – Stekl, Hannes in W akounig, Maria: Windisch-Graetz. Ein Fürstenhaus im 19. und 20. Jahrhundert, Wien-Köln-Weimar 1992. – Stergar, Rok: Slovenci in vojska, 1867-1914. Slovenski odnos do vojaških vprašanj od uvedbe dualizma do začetka 1. svetovne vojne, Ljubljana 2004. – Stourzh, Gerald: Die Gleichberectigung der Nationalitäten in der Verfassung und Verwaltung Österreichs 1848-1918, Wien 1985. – Sutter, Berthold: Die Badenische Sprachenverordnungen von 1897. Ihre Genesis und ihre Au- swirkungen vornemlich auf die innerösterreichischen Alpenländer, I.-II., Graz-Köln 1960-1965. – Ucakar, Karl: Demokratie und Wahlrecht in Österreich. Zur Entwicklung von politischer Par- tizipation und staatlicher Legitimationspolitik, Wien 1985. – Ude, Lojze: Slovenci in jugoslovanska skupnost, Maribor 1971. – Urban, Otto: Die tscheschische Gesellschaft 1848-1918, Wien 1994. – Vocelka, Karl: Geschichte Österreich. Kultur-Gesellschaft-Politik, München 2003. – Vocelka, Karl: Verfassung oder Konkordat? Der publizistische und politische Kampf der öster- reichischen Liberalen um die Religionsgesetze des Jahres 1868, Wien 1978. – V odopivec, Peter: Od Pohlinove slovnice do samostojne države. Slovenska zgodovina od konca 18. stoletja do konca 20. stoletja, Ljubljana 2006. – W adl, Wilhelm: Liberalismus und soziale Frage in Österreich. Deutschliberale Reaktionen und Einflüsse auf die frühre österreichische Arbeiterbewegung 1867-1879, Wien 1987. – Wahrmund, Ludwig: Katoliško svetovno naziranje in svobodna znanost, Idrija 1908. – Weissensteiner, Friedrich: Franz Ferdinand. Der verhinderte Herrscher, Wien 1983. – Whiteside, Andrew: The Socialism of fools: Georg Ritter von Schönerer and Austrian Pan- -Germanism, Berkley-Los Angeles 1975. – Wladika, Michael: Hitlers Vätergeneration. Die Ursprunge des Nationalsozialismus in der k. u. k. Monarchie, Wien-Köln-Weimar 2005. – Zečević, Momčilo: Slovenska ljudska stranka in jugoslovansko zedinjenje 1917-1921. Od majniške deklaracije do vidovdanske ustave, Maribor 1977. – Zöllner, Erich: Geschichte Österreichs, 3. Auflage, München 1966. – Zwitter, Fran: Nacionalni problemi v habsburški monarhiji. S sodelovanjem Jaroslava Šidaka in Vase Bogdanova, Ljubljana 1962. – Zwitter, Fran: O slovenskem narodnem vprašanju, Ljubljana 1990. Članki in razprave: – Brauneder, Wilhelm: Die Verfassungsentwicklung in Österreich 1848 bis 1918. V: Die Habsbur- germonarchie, Band VII., Verfassung und Parlamentarismus, 1. Teilband, Wien 2000. – Bruckmüller, Ernst: »Kein Zehent, kein Robot mehr!« Die Bauern, der Reichstag und die Grundentlastung. V: 1848. Revolution in Österreich, Hgg. von Bruckmüller, Ernst und Häusler, Wolfgang, Wien 1999. 272 – Cetnarowicz, Antoni: Slovenci in vprašanje gališke avtonomije v letih 1868-1873. V: Zgodovinski časopis, 1994, št. 4, str. 519-535. – Cvirn, Janez: Celjsko gimnazijsko vprašanje (1893-1895). V: Kronika, 1996, št. 2/3, str. 63-71. – Dabringer, Gerhard in W akounigg, Maria: »So liegen einmal die V erhältnisse in Österreich, daß man nicht mit rechter Freude ans Werk geht«. Ein Vergleich der Kabinette Fürst Alfred Win- dischgraetz und Graf Kazimierz Badeni. V: Österreich-Polen. 1000 Jahre Beziehungen, Studia Austro-Polonica 5, Krakow 1996, str. 275-294. – Engel-Janosi, Friedrich: Einleitung. V: Die Protokolle des österreichischen Ministerrates 1848- 1867. Die Ministerien Erzherzog Rainer und Mensdorff, Band V ., 1. T eil, Wien 1977, str. IX-XXXII. – Fellner, Fritz: Das Februarpatent von 1861. V: MIÖG 63, 1955, str. 549-564. – Goldinger, Walter: Autoritäre Züge der Verwaltung im Verfassungsstaat. V: Der österreichi- sch-ungarische Ausgleich 1867. Materialien (Referate und Diskussion) der internationalen Konferenz in Bratislava 28. 8. – 1. 9. 1967, Hg. von Holotík, L ’udovít, Bratislava 1971, str. 315-322. – Gottsmann, Andreas: Der Reichstag 1848/49 und der Reichsrat 1861 bis 1865. V: Die Habsbur- germonarhie, Band VII., Verfassung und Parlamentarismus, 1. Teilband, Wien 2000. – Gottsmann, Andreas: Die Reichstagsabgeordneten den Küstenland am konstituirenden öster- reichischen Reichstag 1848-1849. V: Kroměřížský sněm 1848-1849 a tradice parlamentarismu v střední Evropě, Kroměříž 1998, str. 349-362. – Grafenauer, Bogo: Slovenski kmet v letu 1848. V: Zgodovinski časopis, 1948-1949, str. 7-68. – Granda, Stane: Die soziale und nationale Struktur der slowenischen Abgeordneten im österre- ichischen Reichstag 1848-1849. V: Kroměřížský sněm 1848-1849 a tradice parlamentarismu v střední Evropě, Kroměříž 1998, str. 373-384. – Granda, Stane: Fran Miklošič v revolucionarnem letu 1848/49. V: Miklošičev zbornik, Maribor 1991, str. 87-97. – Hanák, Peter: Die bürgerliche Umgestaltung der Habsburger Monarchie und der Ausgleich. V: Der österreichisch-ungarische Ausgleich 1867. Materialien (Referate und Diskussion) der internationalen Konferenz in Bratislava 28. 8. – 1. 9. 1967, Hg. von Holotík, L ’udovít, Bratislava 1971, str. 323-352. – Höbelt, Lothar: Die politische Geographie der Deutschen in Österreich: ein Vergleich der Frankfurter und Kremsierer Abgeordneten. V: Kroměřížský sněm 1848-1849 a tradice parla- mentarismu v střední Evropě, Kroměříž 1998, str. 115-120. – Höbelt, Lothar: Die V ertretung der Nationalitäten im Reichsrat. V: Österreichs Parlamentarismus. Werden und System, Hg. von Schambeck, Herbert, Berlin 1998, str. 185-222. – Höbelt, Lothar: Parteien und Fraktionen im cisleithanischen Reichsrat. V: Die Habsburgermo- narchie 1848-1918, VII. Band, 1. Teilband, Wien 2000, str. 895-1006. – Kammerhofer, Leopold: Staat und Verwaltung. V: Kammerhofer, Leopold (Hg.), Studien zum Deutschliberalismus in Zisleithanien 1873-1879. Herrschaftsfundierung und Organisationsfor- men des poltischen Liberalismus, Wien 1992, str. 91-122. – Kletečka, Thomas: Die Genese des Regierungsbeschlusses zur Auflösung des Kremsier Reich- stages. V: Kroměřížský sněm 1848-1849 a tradice parlamentarismu v střední Evropě, Kroměříž 1998, str. 209-220. – Kranjec, Silvo: Koroščevo predavanje o postanku Jugoslavije. V: Zgodovinski časopis, 1962, str. 218-229. – Lindström, Fredrik: Ernest von Koerber and the Austrian State idea: A Reinterpretation of the Koerber Plan (1900-1904). V: Austrian History Y earbook, Vol. XXXV ., 2004, str. 143-184. – Lončar, Dragotin: Dragotin Dežman in slovenstvo. V: Razprave znanstvenega društva za hu- manistične vede, V-VI, Ljubljana 1930. 273 – Luft, Robert: Übernationale Zusammenarbeit im Wiener Parlament. Zur Organisation der Slawischen Union (Slovanska jednota) im Jahre 1909. V: Kroměřížský sněm 1848-1849 a tradice parlamentarismu v střední Evropě, Kroměříž 1998, str. 299-312. – Lukan, W alter: Franc Miklošič kot politik v gosposki zbornici. V: Miklošičev zbornik. Obdobja 13, ur. Toporišič, Jože, Ljubljana 1992. – Lukan, Walter: Politično delovanje Antona Korošca med prvo svetovno vojno – kratek oris. V: Prispevki za novejšo zgodovino, 1991, št. 1, str. 27-33. – Maček, Jože: Dedni in dosmrtni člani ter cerkveni dostojanstveniki gosposke zbornice dunajske- ga državnega zbora 81861-1918) v povezavi s slovenskimi deželami. V: Kronika, 2007, št. 1, str. 41-54. – Malfèr, Stefan: Der Konstitutionalismus in der Habsburgermonarchie – siebzig Jahre Verfas- sungsdiskusion in ‘Cisleithanien’ . V: Die Habsburgermonarchie, Band VII., Verfassung und Parlamentarismus, 1. Teilband, Wien 2000, str. 11-67. – Marko-Stöckl, Edith: Der steriermärkische Landtag. V: Die Habsburgermonarchie, Band VII., Verfassung und Parlamentarismus, 2. Teilband, Wien 2000. – Melichar, Erwin: Die Rechtslage der Nationalitäten in Zisleithanien nach der Dezember-Ver- fassung 1867 im Lichte der Judikatur des Reichsgerichtes (1869-1918). V: Der österreichisch-un- garische Ausgleich 1867. Materiallien (Referate und Diskussion) der internationalen Konferenz in Bratislava 28. 8. – 1. 9. 1967, Hg. von Holotík, L ’udovít, Bratislava 1971, str. 451-474. – Melik, Vasilij: Josip Vošnjak in njegovi spomini. V: Vošnjak, Josip: Spomini, Ljubljana 1982. – Melik, V asilij: Slovenci v državnem zboru 1848-1918. V: Vilfanov zbornik, Ljubljana 1999, str. 539-543. – Melik, V asilij: Slovenci v državnem zboru 1893-1904. V: Zgodovinski časopis, 1979, št. 1, str. 49-66. – Melik, Vasilij: Svetec in Toman v dunajskem parlamentu. V: Arhivi, 1999, št. 1/2, str. 35-38. – Melik, V asilij: Zusammensetzung und W ahlrecht der cisleithanischen Landtage. V: Die Habsbur- germonarchie, Band VII., V erfassung und Parlamentarismus, 2. T eilband, Wien 2000, str. 1311-1352. – Mommsen, Hans: Die Rückwirkungen des Ausgleichs mit Ungarn auf die zisleithanische Ver- fassungsfrage. V: Der österreichisch-ungarische Ausgleich 1867. Materialien (Referate und Diskussion) der internationalen Konferenz in Bratislava 28. 8. – 1. 9. 1967, Hg. von Holotík, L ’udovít, Bratislava 1971, str. 353-379. – Obermann, Karl: Die österreichische Reichstagwahlen 1848. Eine Studie zu Fragen der sozia- len Struktur und der Wahlbeteiligung auf der Grundlage der Wahlakten. V: Mitteilungen des österreichischen Staatsarchivs, 26, 1973. – Péter, László: Die V erfassungsentwicklung in Ungarn. V: Habsburgermonarchie 1848-1918, Band VII., 1. Teil, Wien 2000. – Quarantotti, Giovanni: Storia della Dieta di Nessuno. V: Atti e memorie della Società Istriana di archeologia e storia patria 48, 1936, str. 11-209. – Rahten, Andrej: Dejavnost Franceta Grafenauerja v dunajskem parlamentu (1907-1914). V: Koroški vestnik, 1999, št. 2, str. 29-38. – Rahten, Andrej: Der Krainer Landtag. V: Die Habsburgermonarchie, Band VII., V erfassung und Parlamentarismus, 2. Teilband, Wien 2000, str. 1739-1740. – Rahten, Andrej: Parlamentarni boj poslancev Slovenskega kluba proti Bienerthovi vladi leta 1909. V: Zgodovinski časopis, 1996, št. 3, str. 357-367. – Rahten, Andrej: Slovenska politika v avstrijskem državnem zboru 1870-1918. V: Analiza razvoja slovenskega parlamentarizma, Ljubljana 2005, str. 113-184. – Rahten, Andrej: Zadnji slovenski avstrijakant. Prispevek k politični biografiji dr. Ivana Šusteršiča. V: Zgodovinski časopis, 1999, št. 2, str. 195-208. – Remak, Joachim: The Ausgleich and after – How Doomed the Habsburg Empire?. V: Der öster - reichisch-ungarische Ausgleich 1867. Materialien (Referate und Diskussion) der internationalen Konferenz in Bratislava 28. 8. – 1. 9. 1967, Hg. von Holotík, L ’udovít, Bratislava 1971, str. 971-988. 274 – Rumpler, Helmut: Der Kampf um die Kontrolle der österreichischen Staatsfinanzen. Ein Beitrag zur Geschichte des parlamentarischen Budgetrechts. V: Gesellschaft, Parlament und Regierung. Zur Geschichte des Parlamentarismus in Deutschland, Hg. von Ritter, Gerhard A., Düsseldorf 1974, str. 165-188. – Rumpler, Helmut: Parlament und Regierung Zisleithaniens 1867-1914. V: Die Habsburgermonar- chie 1848-1918, VII. Band, V erfassung und Parlamentarismus , 1. T eilband, Wien 2000, str. 667-894. – Somogyi, Éva: Pläne zur Neugestaltung der Habsburgermonarchie nach dem preußisch-öster- reichischen Krieg von 1866. V: Acta Historica Academie Hungaricae 21, 1975, str. 17-50. – Stourzh, Gerald: Die Mitgliedschaft auf lebensdauer im österreichischen Herrenhause 1861- 1918. V: Mitteilungen des Instituts für österreichische Geschichtsforschung, 73, 1965, str. 63-117. – Sutter, Berthold in Bruckmüller, Ernst: Der Reichsrat, das Parlament des westlichen Reichshälfte Österreichs-Ungarns (1861-1918). V: Parlamentarismus in Österreich, Hg. von Bruckmüller, Ernst, Wien 2011, str. 60-109. – Sutter, Berhtold: Die politische und rechtliche Stellung der deutschen in Österreich. V: Die Habsburgermonarchie, Band III., 1. Teil, str. 154-328. – Sutter, Berthold: Probleme einer österreichischen Parlamentsgeschichte 1848-1918. V: Die Habs- burgermonarchie 1848-1918, Band VII., Verfassung und Parlamentarismus, 1. Teilband, Wien 2000, str. 541-568. – Tominšek, Jos.: K političnemu programu Antona Auersperga l. 1860. V: Carniola n. v. 1, 1910. – Ušeničnik, Aleš: Idealizem v politiki. V: Čas 1913. – Velidova A., Ljuba: Volitve v avstrijski državni zbor v slovenskih deželah v letu 1848. V: Zgodo- vinski časopis, 1986, št. 4, str. 431-440. – Vietor, Martin: Die Beschaffenheit der Ausgleichsgesetze. V: Der österreichisch-ungarische Au- sgleich 1867. Materialien (Referate und Diskussion) der internationalen Konferenz in Bratislava 28. 8. – 1. 9. 1967, Hg. von Holotík, L ’udovít, Bratislava 1971, str. 299-314. – Vocelka, Karl: Das Wahlrecht und die Wahlreform der liberalen Periode. V: Kammerhofer, Leo- pold (Hg.), Studien zum Deutschliberalismus in Zisleithanien 1873-1879. Herrschaftsfundierung und Organisationsformen des politischen Liberalismus, Wien 1992. – V ocelka, Karl: Die Gegenkräfte des Liberalismus in der Donaumonarchie. V: Kammerhofer, Leo- pold (Hg.), Studien zum Deutschliberalismus in Zisleithanien 1873-1879. Herrschaftsfundierung und Organisationsformen des politischen Liberalismus, Wien 1992, str. 122-142. – V ocelka, Karl: Die W ahlen in der liberalen Epoche und ihre Resultate. V: Kammerhofer, Leopold (Hg.), Studien zum Deutschliberalismus in Zisleithanien 1873-1879. Herrschaftsfundierung und Organisationsformen des politischen Liberalismus, Wien 1992, str. 63-74. – Vocelka, Karl: Die Wahlrecht und die Wahlreform der liberalen Periode. V: Kammerhofer, Leo- pold (Hg.), Studien zum Deutschliberalismus in Zisleithanien 1873-1879. Herrschaftsfundierung und Organisationsformen des politischen Liberalismus, Wien 1992, str. 45-62. – V ocelka, Karl: Staat und Kirche in der Periode der deutschliberalen Herrschaft. V: Kammerhofer, Leopold (Hg.), Studien zum Deutschliberalismus in Zisleithanien 1873-1879. Herrschaftsfundie- rung und Organisationsformen des politischen Liberalismus, Wien 1992, str. 75-90. – V odopivec, Peter: Parlamentarna dejavnost Jugoslovanskega kluba od septembra 1917 do marca 1918 in nastanek januarskega memoranduma. V: Zgodovinski časopis, 1973, št. 1-2, str. 55-90. – Wandruszka, Adam: Österreichische politische Struktur. Die Entwicklung der Parteien und politischen Bewegungen. V: Benedikt, Heinrich (Hg.), Geschichte der Republik, Wien 1977, str. 289-485. – Weinzierl, Michael: Parlamente und politische Partizipation in England und Frankreich 1640- 1848. V: Parlamentarismus in Österreich, Hg. von Bruckmüller, Ernst, Wien 2001, str. 8-20. – Žontar, Jože: Začetki ustavnosti na Slovenskem. V: Arhivi, 2007, št. 2, str. 25-42. 275 Imensko kazalo A Ableitinger, Alfred 164, 165 Abrahamowicz, David (Dawid) 154, 155, 157, 158, 159, 160, 161, 252 Adámek, Karl 139 Adler, Friedrich 227 Adler, Viktor 235, 248 Aehrenthal, Aloys 173, 174 Aleksander II. 133 Allmayer-Beck, Johann Christoph 162, 170, 171, 173, 174 Ambrož, Miha (Mihael) 29, 33, 34, 35, 40, 41, 42, 44, 45, 46, 49, 69, 70, 71 Andrássy, Gyula 108, 109, 110, 111, 127, 134 Antonelli, Ioan 108 Apih, Josip 23, 26, 28, 35, 38, 45 Appony, György 77 Auersperg, Adolf 128, 191 Auersperg, Anton Alexander 79, 108, 130, 131, 132, 133, 134, 170, 262 Auersperg, Carlos 121, 128 Auersperg, Leopold 169 Auersperg, Vinzenzo Karl 77 Augustenburg, Friderik 103 B Bach, Alexander 20, 48, 58, 64, 74, 76, 85, 93 Badeni, Kasimir 145, 148, 150, 151, 152, 153, 154, 159, 160, 161, 168, 208, 209, 240, 241, 242, 255, 256 Baernreither, Josef Maria 161, 162, 174 Barbo, Jožef 130, 184, 185, 190, 192, 193, 194, 196 Barwiński, Aleksander 151, 209, 210, 211, 213 Baš, Franjo 108 Battisti, Cesare 260 Beck, Max Vladimir (Wladimir) 170, 171, 172, 173, 174, 216, 217, 244 Belcredi, Egbert 138 Belcredi, Richard 106, 107, 108, 109, 110, 111, 184 Beller, Steven 80, 103, 109, 110, 167 Benedikt, Heinrich 181 Benkovič, Ivan 172, 215, 216, 220, 235 Berchtold, Klaus 140 Bergant, Zvonko 209, 212, 217 Berger, Johann Nepomuk 112, 121, 122 Berks, Hugo 209, 211 Bernatzik, Edmund 15, 17, 19, 55, 59, 66, 67, 73, 77, 78, 80, 81, 83 Bernik, France 187 Beust, Friedrich Ferdinand 109, 110, 111, 112, 113, 119, 127, 184, 186, 188, 262 Biankini, Juraj 206 Bienerth, Richard 169, 170, 174, 175, 176, 177, 178, 217, 218, 219, 220, 248 Bilinski, Severin 45, 46 Binder, Harald 100, 101, 150, 154, 160, 165, 166, 170, 171, 175, 177, 211, 220, 229, 232, 234, 235, 236 Binder, Iris M. 27 Bismarck, Otto von 103, 104, 108, 109, 142, 259, 261 Bister, Feliks J. 170, 172, 173, 174, 177, 178, 179, 180, 181, 216, 217, 218, 220, 221, 222, 223, 224, 225, 228, 229, 230, 231, 232, 233, 234, 235, 236 Blaznik, Jožef 13 Bled, Jean Paul 121, 122, 124, 125, 126, 131, 132, 167 Bleiweis, Janez 13, 28, 64, 65, 79, 108, 182, 184, 185, 186, 188, 190, 191, 192, 196, 197, 247 Bogdanov, V asa 92 Böhm-Bawerk, Eugen 164, 168 Borčić, Lovro 145, 207 Bourbonski-Parmski, Sixt 227 Boyer, John W. 149, 226 Bráf, Albín 175, 176, 179 Brandstätter, Friedrich 190, 239, 258 Brandt, Harm-Hinrich 75 Brauneder, Wilhelm 12, 14, 15, 17, 18, 43, 51, 55, 58, 61, 65, 66, 72, 74, 75, 82, 88 Brejc, Janko 214 Brenčič, Mihael 220 Brestel, Rudolf 44, 121, 122, 246 Bridge, Roy F. 104 Britovšek, Marjan 19, 36, 39, 45, 46, 48, 49, 50, 59 Brody, starorutenski poslanec 141 Brolih, Janez 99 Bruck, Ludwig 48, 76 Bruckmüller, Ernst 41 Budig, Max 133 Bulat, Gajo 145, 151, 207, 209, 211 Buol-Schauenstein, Karl Rudolf 73, 76 Burger, Friedrich Moritz 96, 106 Burian, Peter 19, 21, 27, 28, 29, 30, 41, 54, 71, 218 Bylandt-Rheidt, Arthur 168, 213 C Caf, Oroslav 25, 62 Callo, Friedrich von 169 Call-Rosenberg, Guido von 164 Cerwinka, Günther 21 Cetnarowicz, Antoni 190, 191, 193 Charmatz, Richard 167, 178, 220 Chertek, Emil 136 C h o c , Vá c l av 24 8 Chrobath, Blaž 29 Cigale, Matej 63, 64, 71 Clam Martinic, Heinrich 182, 226, 227, 228, 229, 230 Clary-Aldringen, Manfred 163, 211 Clumecky, Josef 252 Conci, Enrico 178 Conrad, Siegmund 186, 197, 198 Cornwall, Mark 225, 227, 233, 236 Coronini, Alfred 207, 208, 209 Coronini, Franz 133, 135, 138, 143, 145, 252 Costa, Etbin Henrik 189, 190, 191, 193 Coudenhove-Kalergi, Heinrich von 174 Cova, Ugo 30 Crankshaw, Edward 80 Cuvaj, Slavko 180, 222, 223 Cvirn, Janez 7, 8, 9, 56, 105, 116, 141, 146, 180, 190, 208, 263, 264, 265 Czernin, Ottokar 228 276 Č Černe, Anton 34, 35, 38, 42, 49, 62, 68, 70, 98, 99, 101, 182, 183, 184, 190, 191, 192, 193 Černe, Josip 34, 68 Čingrija, Pero 224 Čuček, Filip 206 D Dabringer, Gerhard 145 Daper, Niko 206 Daszynski, Ignacy 160 Deák, Ferenc 12, 82, 95, 106, 108, 109 Degenfeld-Schonburg, August 77, 83 Demšar, Franc 172, 215, 216, 220 Denk, Helmut 87 Derbič, Jožef 99 Derschatta, Julius 170 Deschka, Brigitte 226, 227 Dežman, Dragotin / Deschmann, Karl 99, 100, 182, 185 Di Pauli, Josef 149, 162 Dobernig, Josef W olfgang 159 Doblhoff, Anton 50, 100 Dobrila, Juraj 96 Doljak, Josip 34, 35, 38, 42, 46, 68, 69 Dolžan, Matija 33, 34, 42, 68, 69 Domicelj, Anton 188, 189 Dominkuš, Andrej 34, 35, 49, 69 Dulibić, Ante 178, 180, 220, 223 Dunajewski, Julian (Julius) 137, 144 Dyk, Emanuel 157 Dzieduszycki, Wojciech 170 E Ebenhoch, Alfred 149, 169, 173 Ebert, Kurt 139 Einspieler, Lambert 209 Engel-Janosi, Friedrich 83, 84, 142 Erjavec, Fran 177, 185, 222 Erler, Eduard 168 Exner, Franz 239 F Falkenhayn, Julius 136, 159, 255 Fanderlik, Josef 143, 195 Fašing, Anton 22 Fejervári, Geza 242 Fellner, Ferdinand 94 Fellner, Fritz 81, 82, 84, 176 Ferdinand I. 11, 12, 15, 44, 49, 123 Fereri Klun, Vinko 123, 184 Feretić, Franjo 96 Ferjančič, Andrej 143, 145, 202, 204, 205, 206, 207, 208, 209, 210, 211, 212, 213 Ficquelmont, Karl Ludwig 19 Fiedler, František 173, 220 Fischel, Alfred 43, 186 Fischer, Holger 118, 119 Fischhof, Adolf 20, 44 Fluck, Moritz von 34 Fon, Josip 172, 215, 216, 220 Foregger, Mathias 22, 23, 24, 25 Foregger, Richard 256, 259 Fořt, Josef 170 Franc Ferdinand 170, 173, 174, 179, 219, 221 Franc I. 11 Franc Jožef 44, 49, 59, 77, 79, 80, 83, 103, 107, 108, 109, 110, 111, 112, 119, 121, 122, 124, 125, 126, 127, 131, 132, 133, 134, 145, 147, 152, 161, 163, 167, 168, 169, 173, 175, 227, 240, 257, 259, 260 Franta, Bohuslav 256 Fuchs, Viktor 252 Funke, Alois 157 Füster, Anton 19, 36, 39, 40, 44, 45, 46, 47, 48, 49, 50, 59 G Gabršček, Oskar 193, 194, 200, 202, 211, 212, 214 Gajer, Jurij 33, 34, 36, 42, 49, 68 Gantar Godina, Irena 209 Gasteiger, Franz 22 Gašparič, Jure 265 Gautsch, Paul 152, 161, 168, 169, 170, 178, 179, 206, 210, 221, 242, 243, 244, 248 Gentz, Friedrich 11 Geßmann, Albert 158, 173, 214 Ghon, Karl 158 Giovanelli, Karl 164 Giskra, Carl (Karl) 100, 121, 122, 251, 252 Gleispach, Johann 152 Globočnik, Anton 143, 205, 206, 208 Gniewosz, Włodzimierz 154 Gobbi, Ferdinand 43, 45, 54 Goedel(Gödel)-Lannoy, Hermann 196, 200, 201, 202, 204, 205 Goldmark, Joseph 43, 45, 59 Gołuchowski, Agenor 76, 79, 80, 81, 83, 242 Gorjup, Anton 34, 35, 42, 46, 49, 54, 68, 69, 70, 71, 98, 99, 101, 182, 183 Gorše, Miroslav 190, 191, 192 Gosak, Jožef 22 Gostinčar, Josip 172, 176, 180, 215, 216, 220, 223 Gottsmann, Andreas 32, 36, 38, 40, 41, 43, 44, 46, 48, 49, 52, 53, 54, 55, 58, 59, 62, 71, 77, 78, 97, 98, 99, 100, 101, 102, 103, 105 Gottweis, Johann 22 Grabmayr, Karl 167 Grafenauer, Bogo 41, 42 Grafenauer, Franc 172, 178, 215, 216, 220, 259 Granda, Stane 23, 32, 35, 36, 68, 71 Grasselli, Peter 197 Grašič, Matija (Matevž) 33, 34, 36 Gregorčič, Anton 143, 145, 172, 205, 207, 208, 209, 211, 215, 216, 220 Gregorec, Lavoslav 202, 203, 204, 205, 206, 207, 208, 209 Gregorec, Leopold 143, 145, 203, 207, 210 Gregorig, Josef 154 Gregorin, Gustav 178, 220 Grégr, Edvard 142 Greuter, Josef 112, 122, 123 Griesser-Pečar, Tamara 227 Grillparzer, Franz 87 Grocholski, Kazimier 100, 123 Groß, Franz 133 Groß, Gustav 226, 227, 228, 236, 252 Gündisch, Konrad 118, 119 Gurnik, Vincenc 22, 23, 24, 25, 26 Guttenberg, Emil 159 H Hagenhofer, Franz 215 Haller, Franz 77, 106 Hamann, Brigitte 175 Hammer-Purgstall, Karl 133 Hanisch, Ernst 55 Hantsch, Hugo 40, 53, 54, 55, 56, 92, 106, 121, 126 Harrington-Müller, Diethild 133, 134, 141, 150, 151, 161, 165, 166, 167, 171 Hartel, Wilhelm 164, 169 Hartig, Franz 77 Hartmeyer, Hans 99, 100 277 Hasiba, Gernot D. 61, 139 Hasner, Leopold 121, 122, 251, 252 Hassler, Leopold 24 Hauck, Wilhelm Philipp 154 Häusler, W olfgang 41 Hein, Franz von 39, 43, 54, 106, 251, 252 Herbst, Eduard 99, 116, 121, 122, 130, 134 Herman, Mihael 130, 192, 193, 194, 196, 197 Hladnik, Janez 220 Höbelt, Lothar 37, 92, 99, 101, 130, 133, 134, 135, 136, 137, 138, 141, 143, 145, 147, 148, 149, 153, 155, 168, 169, 173, 175, 177, 178, 218, 223, 227, 232 Hochenburger, Viktor (Victor) von 146, 159, 175, 179, 218 Hočevar, Janko 172, 215, 216 Höglinger, Felix 226, 227, 230 Hohenlohe-Schillingsfürst, Konrad 170, 244 Hohenwart, Karl 125, 127, 129, 130, 134, 140, 146, 147, 191, 193, 194, 196, 197, 199, 201, 202, 203, 205, 207, 208, 262 Holotík, L ’udovít 107 Holzgethan, Ludwig von 127 Hopfen, Franz 252 Horak, V acláv 190, 193 Horica, Ignac 154 Horst, Julius 135 Hrasky, Jan Vladimír 220 Hrašovec, Juro 214 Hren, Jakob 196, 202, 205 Hribar, Ivan 213, 214, 215, 234, 260 Hr u bý, Va c l av 24 8 Hussarek, Max 234, 235 Hye, Anton von 186 Hye, Hans Peter 78, 81, 82, 87, 95, 96 I Ilešič, Fran 19, 23, 25, 62, 63, 64, 71 Ilwof, Franz 21 Iro, Karl 153 Isopescul-Grecul, Constantin 178 Ivčević, Vicko 166, 211, 213, 216 J Jäger, Albert 112 Jaklič, Franc 172, 215, 216, 220 Janez, nadvojvoda 36 Jankovič, Fran 216, 217, 220 Jarc, Evgen 180, 216, 220, 223 Jarosiewicz, Roman 160 Jaworski, Apolinary (Appolinar) 150, 155, 166, 209 Jędrzejowicz, Adam 161 Jeglič, Anton Bonaventura 212, 221 Jelačić, Josip 44, 62 Jenks, William Alexander 135, 144, 169, 174, 214 Ježovnik, Vinko 215, 216 Johnston, William M. 155 Jožef II. 195 Judson, Pieter M. 124, 138, 144, 146 Jugovic, Leopold 191, 192, 193 Jurčič, Josip 192, 195, 199 Jurinac, Mate 96 K Kaiserfeld, Moritz von 62, 100, 103, 106, 109, 252 Kaizl (Kajzl), Josef (Josip) 153, 161, 162, 204 Kalchberg, Joseph 106 Kaltenegger, Mathias 149, 201 Kammerhofer, Leopold 89, 131, 133, 134 Kann, Robert A. 52, 127 Karl I. 227, 260 Karlon, Alois 149, 150 Kast, Michael von 161 Kathrein, Theodor 150, 154, 155, 252 Kavčič, Matija 29, 33, 35, 38, 42, 44, 46, 49, 54, 69, 70, 71 Kemény, Franz von 96 Kermavner, Dušan 50, 95, 107, 110, 111, 112, 114, 123, 124, 125, 126, 127, 128, 137, 142, 145, 191, 196, 199, 203, 206 Kersnik, Janko 207 Khuen-Héderváry, Károly 212 Kielmansegg, Erich von 148 Kindinger, Eduard 163 Kittel, Franz 157, 158 Klaić, Miho 145, 207 Klaudy, Leopold 182 Klein, Franz (Franc) 168, 170 Kletečka, Thomas 58 Kleyle, Carl von 14 Klíma, Arnošt 43, 53, 59 Klofáč, V aclav 248 Klun, Karel (Karl) 143, 185, 186, 196, 201, 202, 203, 205, 206, 207, 208 Koblar, Anton 208 Kochanowski, Anton 138 Kočevar, Štefan 22, 23 Kočevar Žavčanin, Ferdo 186, 187 Koerber, Ernest von 163, 164, 165, 166, 167, 168, 169, 212, 213, 227, 231, 242 Koerner, Eduard 220 Kolmer, Gustav 77, 79, 94, 99, 101, 102, 106, 121, 122, 123, 124, 129, 130, 131, 132, 133, 134, 137, 142, 148, 153, 155, 159, 162, 163, 164 Komers, Emanuel Heinrich 106 Königshofer, Karl 45 Kontler, Lásló 12, 82, 95, 106, 108, 111 Kopp, Josef 130, 136 Korb-Weidenheim, Karl 135 Korošec, Anton 170, 172, 173, 174, 177, 178, 179, 180, 181, 215, 216, 217, 218, 220, 221, 222, 223, 224, 225, 228, 229, 230, 231, 232, 233, 234, 235, 236 Korytowski, Witold 170 Kosel, Mansuet 168 Kosnetter, Christine 230 Kossuth, Ferenc 242 Kossuth, Lajoss 12 Kowalski, Basil 141 Kozler, Peter 53 Krahwinkler, Harald 29, 30, 96 Krajnc, Jožef 25, 34, 35, 38, 42, 49, 70, 71 Kramař, Karl (Karel) 153, 155, 160, 176, 177, 220, 225, 228, 255, 260 Kranjec, Silvo 222 Krauß, Phillip von 48, 66 Kreft, Jakob 22, 23, 24, 25 Kreibich, Karl 50 Krek, Janez Evangelist 151, 160, 161, 163, 172, 176, 209, 210, 211, 215, 216, 219, 220, 222, 223, 229, 230, 255 Kristan, Ada 249 Kristijan IX. 103 Kromer, Franc 99 Kronawetter, Ferdinand 148, 151, 261 Krušnik, Jakob 22 Kübeck, Karl Friedrich 48, 66, 67 278 Kudlich, Hans 42, 59 Kuenburg, Gandolf 144 Kuranda, Ignaz 12, 104 Kušar, Josip 143, 145, 205, 207, 209 L Laginja, Matko 178, 206, 210, 217, 220 Lammasch, Heinrich 236 Lampe, Evgen 249 Lanczy, Leu 218 Lang, Ignaz 157, 160 Larisch-Moennich, Heinrich 106 Lasser, Joseph (Josef) von 39, 43, 49, 51, 71, 83, 106, 132, 183, 186 Latour, Theodor 44 Laufenstein, Anton von 29, 34, 71 Lecher, Otto 155, 156 Lemisch, Arthur 158, 159 Lenček, Alojz 184 Leopold II. 10 Levec, Fran 187 Levstik, Fran 185, 187 Lichem, Heinz von 227 Lichtenfels, Thaddäus Peithner von 77 Liechteinstein, Franz 77 Liechtenstein, Alfred 138, 163 Liechtenstein, Aloys 138, 141 Lienbacher, Georg 135 Lindström, Fredrik 165 Lipold, Janez 184, 186 List, Leopold 25, 26 Litwinovicz, Spiridon 260 Ljubiša, Stevan (Stjepan) 98, 99, 100, 114, 131, 184, 256 Lobkowitz, Josef von 44 Löhner, Ludwig von 39, 48, 50, 52, 68 Lončar, Dragotin 182, 184, 190, 191, 192, 196, 197 Lorber, Franz 158 Lueger, Karl 141, 149, 150, 151, 177 Lukan, W alter 71 Lukežič, Janez 22 Luschin, Franz Xaver 29 M Máchova, Karla 249 Maček, Jože 87 Madeyski, Śtanislav 146, 147, 207, 208 Madonizza, Antonio 45 Mailáth, György 106 Majar, Matija Ziljski 13, 27 Majaron, Danilo 200, 201 Malfatti, V aleriano 178 Malfèr, Stefan 12, 94, 95, 96, 99, 101, 105, 116 Mal, Josip 21, 28 Malli, Rüdiger 149, 165 Mandić, Matko 178, 215, 220 Marchet, Gustav 170, 173, 244 Marckhl, Richard 223 Margheri-Comandano, Albin 123, 196, 201 Marko-Stöckl, Edith 21, 108 Masaryk, Thomas 177, 178, 217, 219, 220 Mason, John W. 160 Masten, Jurij 22 Matić, Dragan 138 Mayer, Kajetan 43, 44, 46, 49, 50, 51, 53, 54, 71 Mažuranić, Ivan 106, 109 Mecsery, Carl 83, 106 Melik, Vasilij 7, 25, 26, 33, 89, 90, 91, 92, 93, 97, 98, 99, 102, 116, 133, 134, 145, 159, 167, 180, 182, 183, 187, 189, 191, 193, 194, 195, 196, 211, 215, 224, 263 Menger, Max 261, 262 Mensdorff-Pouilly, Albert 83, 94, 106 Metternich, Clemens von 11, 12, 52 Meznik, Antonín 143 Miklošič, Fran 34, 35, 42, 49, 64, 70, 71, 112, 117 Milonik, Johann 27 Močnik, prezidijalni sluga 158 Moering, Karl 12 Morawa, Georg J. 44, 53, 59 Moritz, Joseph Maria (Moritz Vetter von der Lilie) 252 Mörtl, Johann 182 Mühlfeld, Eugen von 100, 102, 103, 105, 116 Murko, Matija 204, 205 Murnik, Janez 185, 190 Muršec, Josip (Jožef) 19, 23, 25, 62, 63, 64, 71 N Nabergoj, Ivan 130, 143, 145, 193, 194, 196, 202, 205, 206, 207, 208 Nagele, Kajetan 36 Neunteufl, Raimund 235 Njeguš, mizarski pomočnik 179 O Obermann, Karl 20, 32 Obratschai, Franz 138 Obreza, Adolf 196, 202, 204 Öhlinger, W alter 19 Ovijač (Ovijazh), Blasius 34, 68 P Pacák, Bedřich 170, 220 Pacher, Rafael 229 Palacký, František (Franz) 38, 43, 44, 46, 49, 53, 54, 59, 62, 71, 87, 102, 106, 109, 128 Pančur, Andrej 81, 82, 83, 102, 132, 144 Pattai, Robert 252 Perić, Virgilj 178, 206, 220 Pernerstorfer, Engelbert 141 Perthaler, Hans von 87 Peschka, Franz 173 Péter, László 95 Peternel, Marija Mojca 24 Petrinò, Alexander 100, 123, 124, 189, 190 Petruševyč, Jevhen 235 Pfeifer, Viljem 130, 143, 193, 194, 196, 201, 205, 206, 209, 211 Pfersche, Emil 158, 160 Piętak, Leonhard 164 Pignatelli di Belmonte, Granito 173 Pij IX. 132 Pillersdorf, Franz von 15, 19, 41 Pinkas, Adolf Maria 43, 51, 54 Pino-Friedenthal, Felix 137, 202 Pintar, Lovro 184, 185 Pinter, sodnik iz Krškega 68 Pirjevec, Avgust 185 Pišek, Franc 172, 215, 216, 220 Pitamic, Leonidas 115 Plantan, Ivan 211, 212, 213, 214 Plener, Ernst von 92, 135, 142, 144, 146, 147, 149, 205, 208, 239 Plener, Ignaz von 79, 82, 83, 105, 106, 121, 122 Pleterski, Janko 52, 53, 166, 179, 211, 212, 213, 221, 222, 223, 226, 227, 228, 229, 230, 231, 232, 233, 235, 236 Ploj, Miroslav 211, 212, 213, 214, 215, 216, 219, 244 Pogačnik, Josip 176, 209, 211, 216, 219, 220 Pogačnik, Lovro 172, 215, 220 279 Poklukar, Josip (Jožef) 14, 191, 192, 193, 196, 202, 205 Polzer-Hoditz, Artur 231 Pommer, Josef 160 Pospisil, Jan 157 Potocki, Alfred 122, 123, 124, 190, 191 Potoczek, Johann 157, 158 Povše, Fran 143, 172, 205, 206, 209, 210, 211, 215, 216, 220, 221 Prade, Heinrich 170 Prášek, Karel 173 Pratobevera-Wiesbor, Adolf 83 Prato, Giovanni 46 Pražák, Alois 109, 130, 136, 137, 140, 142, 144, 198, 202 Prenner, W alter 133, 134 Prijatelj, Ivan 50, 64, 95, 107, 108, 109, 110, 111, 112, 114, 123, 124, 125, 126, 127, 128, 137, 186, 187, 190, 191, 195, 197, 198, 202, 203, 206, 207 Prodan, Ivo 178, 220 Proskowetz, Emanuel 133 Prunk, Janko 111 Purkhardt, Norbert 77 Q Quarantotti, Giovanni 96 R Radej, Franc 248 Radetzky, Johann Josef Wenzel 44, 48, 62 Rahten, Andrej 28, 108, 166, 175, 176, 209, 211, 213, 214, 216, 218 Raič, Božidar 197, 198, 202, 204, 205 Rainer, nadvojvoda 77, 78, 83, 94 Raisp, Franc 22, 23 Rašin, Alois 220 Rauchensteiner, Manfried 225 Rauscher, Joseph Othmar 77 Ravnihar, Vladimir 180, 220, 221, 222, 224, 225, 229, 230, 231, 233, 234, 235, 236 Razlag, Radoslav 108, 130, 193, 194, 195, 196 Rechbauer, Karl 252 Rechberg, Johann Bernhard 76, 81, 83 Redlich, Joseph (Josef) 176, 179, 181, 226 Reichenstein, Franz 106 Rezek, Antonín 164 Rieger, František Ladislav 38, 43, 46, 51, 102, 106, 109, 121, 140, 182, 184 Ritter, Ernst 230 Ritter, Gerhard A. 77 Robič, Fran 143, 205, 206, 209, 211, 212, 215 Roblek, Franc 215 Rokitansky, Carl von 87, 112 Ropotar, Franc 23, 24 Roškar, Ivan 172, 215, 216, 220 Rottmann, Franz 22 Rudež, Dragotin 185, 191 Rulitz, Mathias 27, 34 Rumpler, Helmut 12, 77, 84, 87, 94, 103, 108, 109, 110, 111, 112, 113, 117, 126, 127, 136, 137, 138, 140, 150, 161, 162, 163, 164, 165, 167, 168, 169, 170, 175, 176, 177, 179, 180, 181, 236 Rybař, Otokar 178, 215, 220, 257 S Ságadin, Štefan 115 Samsa, Jože 96 Sarkotić, Stefan 231 Schäffle, Albert 125 Schall, Gunter 118 Schambeck, Herbert 92 Schaup, Wilhelm 133 Schlegl, Josef 34 Schmerling, Anton von 83, 85, 86, 87, 98, 101, 103, 104, 105, 106, 183, 184 Schmiderer, Josef 22 Schmitt, Franz 36, 252 Schneid, Josef 196, 197, 199 Schöinach, Franz von 169 Scholl, Heinrich 45, 63 Schönborn, Friedrich 142 Schönerer, Georg von 130, 140, 150, 154, 156, 157, 158, 160, 165, 258, 259, 261 Schreiner, Gustav 175 Schuselka, Franz 12, 44, 46, 49, 50 Schwarzenberg, Felix 38, 43, 44, 46, 48, 49, 50, 52, 53, 54, 55, 58, 59, 63, 66, 67, 71, 72, 73, 87 Schwarzenberg, Friedrich 77 Schwegel, Josef 132, 133, 137, 138 Seidler, Ernst 230, 231, 232, 233, 234 Seidl, Konrad 190 Sesardić, Ante 178, 220 Sever, Janez 34, 49, 68, 69 Siegl, Eduard 133 Simionovici, Jakob 178 Skene, Alfred 113, 132, 133 Skottsberg, Brita 73, 76, 135, 137, 142, 148, 152, 162, 164, 175, 178, 179, 225 Slomšek, Anton Martin 182 Smodlaka, Josip 221 Smolka, Franciszek (Franz) 43, 46, 49, 50, 101, 204, 205, 252 Smreker, Alojzij 34, 35, 40, 42, 47, 49, 68, 69 Sochor, Eduard 136, 141 Somogyi, Éva 109, 117 Soukup, Ladislav 55 Spens-Booden, Alois von 164 Spinčić, Vjekoslav 178, 181, 206, 213, 220, 223 Springer, Anton 43 Stadion, Franz Seraph 48, 49, 52, 58, 59, 63, 71 Staněk, František 228, 232 Steinbach, Emil 144, 145, 149 Steinwender, Otto 141, 149, 259 Stekl, Hannes 145, 146 Stepischnegg, Johann 154 Stergar, Rok 137, 142, 146, 180, 225 Stourzh, Gerald 87 Stradi, Nazario 96 Stránský, Adolf 164, 234 Stremayer, Carl 131, 135, 137 Strobach, Anton (Antonin) 46, 49, 252 Strossmayer, Josip Juraj 79, 109 Stürgkh, Karl 175, 179, 180, 181, 218, 221, 222, 223, 225, 226, 227 Sturm, Carl (Karl) 34, 49, 68, 133 Sturm, Eduard 115 Styrcea, Viktor 138 Supan, V. C. 188 Sutter, Berthold 40, 41, 147, 148, 154 Svetec, Luka 184, 185, 186, 187, 188, 189, 190 Sylvester, Julius 225, 252 Szécheny, István 12 Szécsen, Antal 78, 79, 83, 94 Széll, Kalmán 132, 167 Š Šidak, Jaroslav 92 Šokčević, Josip 77 Šosterič, Martin 22 Štebi, Lojzka 249 Štercin, Valentin 33, 34, 35, 49, 68, 70 280 Štrekelj, Albin 215 Šuklje, Fran 71, 142, 143, 145, 148, 149, 151, 152, 153, 154, 157, 158, 159, 161, 162, 163, 166, 168, 170, 172, 173, 174, 175, 188, 194, 195, 196, 199, 202, 203, 204, 205, 206, 207, 209, 210, 211, 212, 215, 216, 222 Šuman, Josip 199 Šupuk, Anton 145, 207 Šušteršič (Šusteršič), Ivan 151, 166, 172, 175, 176, 178, 179, 208, 209, 210, 211, 212, 213, 214, 215, 216, 217, 218, 219, 220, 221, 222, 223, 224, 242, 243, 244 T Taaffe, Eduard 111, 121, 122, 135, 137, 139, 140, 141, 142, 143, 144, 145, 146, 196, 197, 198, 200, 202, 203, 205, 206, 208, 221, 239, 240 Tappeiner, Andreas 25 Tarouca, Sylva 227 Tavčar, Ivan 198, 199, 211, 212, 213, 214, 215 Thun-Hohenstein, Franz 161, 162, 163, 173, 210, 211, 244 Thun, Leo 102 Thurn-Balsassina, Hyazinth 191, 201 Tilšer, František 142 Tinti, Carl 122, 123 Tisza, István 132, 227 Toggenburg, Georg 232 Tollinger, dr. 215 Toman, Lovro 56, 98, 99, 100, 101, 112, 115, 117, 182, 183, 184, 185, 186, 187, 188, 189, 190, 262 Tominšek, Josip 79 Tomšič, Anton 190 Tonkli, Josip 197, 198, 200, 202, 205 Toplak, Cirila 111 Toporišič, Jože 71 Trdina, Janez 62, 63 Troll, W alter 156 Trstenjak, Davorin 19, 62, 63, 190 Trummer, Peter 23 Tschan, Josef 165 Tuma, Henrik 204 Tůmova, Maria 249 Turco, Simone 50 Türk, Karl 259 Twain, Mark 160 U Ulbrich, Joseph 116 Ullepitsch, Karl 33, 35, 38, 49, 52, 59, 64, 69, 70 Umlauff, Johann Karl 45 Urban, Otto 43, 44, 51, 78, 104, 106, 107, 108, 109, 110, 111, 114, 115, 117, 118, 119, 120, 121, 122, 123, 124, 125, 126, 127, 128, 129, 135, 136, 137, 139, 140, 142, 143, 153, 161, 163, 166, 168, 172, 173, 174, 175, 177, 179, 180, 181, 191, 220 Ušeničnik, Aleš 224 V Valussi, Eugenio 130 Vay, Miklós 83, 94 Velidova, Ljuba A. 32, 33, 35 Vencajz, Ivan 210, 211, 212 Verstovšek, Karel 216, 220, 233 Victor, Ludwig 106 Vietor, Martin 107, 108 Vikova-Kunĕticka, Božena 249 Viljem I. 103, 259 Violand, Ernst von 43, 45, 59 Vitezić, Ivan 202 Vocelka, Karl 89, 117, 131 Vodopivec, Peter 70 Vogelsang, Karl 138 Vojnović, Djordje 138 Vošnjak, Josip 122, 125, 130, 134, 137, 184, 188, 189, 192, 193, 194, 195, 196, 197, 199, 200, 201, 202 Vošnjak, Miha (Mihael) 143, 146, 202, 205, 206, 207 Voukošeg, Gustav 22 Vrbnjak, Viktor 22, 23, 24 Vuković, Antun 218 W W adl, Wilhelm 246 Wagner, Richard 259 Wahrmund, Ludwig 173, 174 Wakounig, Maria 145 Walland, Franc 22 W aser, predsednik Višjega deželnega sodišča v Gradcu 198 Wasser, Josef 102 Weiskirchner, Richard 252 Welsersheimb, Zeno 63, 64, 164, 169 W erburg, Viktor Andrian 12, 62 Wessenberg-Ampringen, Johann Philipp 48 Wickenburg, Matthias Konstantin 83 Wilson, W oodrow 235, 236 Windischgraetz, Alfred 44, 47, 48, 58, 145, 146, 147, 204, 205, 206, 207, 240 Windischgraetz, Ernst 196, 197, 201, 202, 240 Winkler, Andrej 138, 144, 193, 194, 196, 197, 198, 200, 247 Wittek, Heinrich 163, 164, 169 Wladika, Michael 153, 154, 157, 160, 161 Wolf, Harald 154 Wolf, Ilda 154 Wolf, Karl Hermann 150, 153, 154, 155, 156, 157, 158, 159, 160, 161, 165, 177, 226, 227 Wrabetz, Karl 239 Wrba, Ludwig 169 Wüllerstorf-Urbair, Bernhard von 106 Wurzbach, Constantin 99 Z Zarnik, Valentin 190, 191, 192, 247 Zelený, W enzel 182 Zelinkova, Božena 249 Ziemałkowski, Florian 54, 136 Zöllner, Erich 171 Zupanc (Zupanec), Matija 22, 34, 42, 49, 68 Zwitter, Fran 35, 92 Zybliakiewicz, Mikolaj 112 Ž Žáček, Jan 143, 175, 176 Žičkar, Josip 209, 211 Žitnik, Ignacij 172, 209, 211, 215, 216, 220 Žolger, Ivan 231 Žontar, Jože 21 Žuža, Franc 22