Leto IV. J^a punaji 1. julija 1878. List 13. Na prijateljevem grobu. 'am ne vem, kako in zakaj sem zavil med gomile, Kjer prijatelj mi ti v grobu prezgodnjem ležiš. Lep je poletni večer, težko se je solnce ločilo, Dan se umika nerad, diši je zvon že odpel. Lipa cvetoča diši, kresnice bliščijo po travi, Zrak je miren, mekak, drevju ne gane se list. Vse je po travi živo, skrivnostni se čujejo glasi, Zdaj najmanjšim stvarem sreče ljubezni je čas. Mene, zakaj ne znam, mertvaške obhajajo misli,' Kakor ponočni metulj leta okolo cvetu. Truden sem, ali bolan, miru si želim in pokoja, Zdi se mi skoraj da že, dolgo, predolgo živim. Sam sem tu, zapuščen, enak sem tiču v jeseni, Ki je pozabljen ostal, drugi odšli so na jug. Jaz ne umejem sveta, in mene ta svet ne umeje; Kar mi je drago nad vse, ničevo njemu se zdi. Moje svetinje so mu zastarele, otročje igrače, Mladim in starim v posmeh, da jih kazati ne smem. Nov se nauk uči, zdaj nova se vera oznanja, Nove bogove povsod, nove malike česte. Moder je svet, a jaz ne umejem modrosti njegove, Kar že otrok zdaj zna, meni je temna skrivnost. Kaj govorim? Iz ust ne pridi mi bridka beseda, V čase pretekle samo naj se zamislim nazaj. B. M. Sodnikovi. XI. *k 'Preklinjanje Seljanovo ni škodilo no-i vemu podjetju. Glavno poslopje, v katerem se bode delalo železo, hiše uradnikom in delavcem za stanovanje in druge potrebne stavbe: vse je bilo dodelano. Določen in napovedan je bil že dan, ko se fabrika odpre z veliko slovesnostjo; dolgo naj ostane ljudem v spominu imenitni dan, s katerim napoči nova doba temu okraju, morebiti vsej deželi, Ali to slovesnost je hotel oskerbnik gospod Klinger, kateremu je bilo vse podložno, združiti z neko drugo, ki je njega osebno zadevala. Gospod Klinger je bil še mlad mož, visoke rasti, skoraj belih las, modrih oči, okroglih lic, rudečih kakor makov cvet; prava severno - nemška moška lepota. Hodil je navadno v lovski obleki, katera mu je, to se mora reči, prav lepo pristala. Ker je imel poleg tega lepo službo, ni čudo, da je glavo po konci nosil, sicer pa je bil dobra duša. (ilavno pa je to, da je bil samec, zaradi te lastnosti gaje gospa davkarica posebno čislala; to je bil snubač, kakor gospod Valentin, ali pa morebiti še boljši, ker pri njem je bilo vse gotovo; Valentin in Klinger sta se ji zdela, kakor cvet in sad; oba sta lepa, ali pameten človek raji poseže po sadu. Toda ker je imela dve hčeri, še voliti in izbirati ni bilo treba, najboljše oba. Lahko si je torej misliti, da skerbna mati ni prezirala in zanemarjala zlatega tiča; pridno mu je stavila mreže in pasti, pogosto ga je vabila, dobro ga je gostila z jedjo, pijačo in vsakotero ljubeznivostjo. Mladi mož se je prav dobro imel v njeni hiši; prijazno in veselo se je po- govarjal in šalil z Olgo in Ireno, ki sti v njegovi druščini razkladali in razgrinjali vso svojo ljubeznjivost in zapeljivost. Zlasti Olga se je bila prijela in polastila lepega gospoda, kakor da bi ne bilo na svetu nikakega Valentina; mislila si je pač: boljše derži ga nego lovi ga! Ubogi Valentin! Samo to je davkarico malo skerbelo, da ji ni hotel Klinger nikoli nič dolžan ostati. Vselej, kader je bil v njeni hiši, vedel je potem tako naravnati, da so se kam skupaj peljali, on in vsa davkarjeva družina ob njegovih troških, s hvaležnostjo torej ga ni mogla privezati; vendar zaupala je v svojo in svojih hčer ljubeznjivost. Ali bistroumna ženica se je motila, Klinger si je bil že izbral svojo nevesto. Z njenim očetom je bilo že vse dogovorjeno. Ženitovanje se je imelo obhajati ob enem, ko se bode fabrika slovesno odpirala. Sodnik je imel res srečo; kakor v sanjah se mu je izpolnila vsaka želja. Stareja hči ga je že nekoliko sker-bela; kako dobiti ji primernega ženina? Za kmeta se mu je zdela Ana pre-gosposka, prešibka je bila in preomikana; tudi ga ni bilo po vsej okolici dovolj premožnega, da bi se jo bil upal snubiti; cesarskega uradnika ni čislal na to stran. V tej zadregi mu je prišel Klinger kakor nalašč; boljšega- zeta si ni mogel želeti, in kako bi ga ona ne bila vesela? Lep zakon bo to in srečen, tega je bil mož do dobrega prepričan. Vendar govoril ni o tem ne z njo, ne z materjo; iz-nenaditi je hotel obe z veselo novico! Ali zdaj je bilo čas govoriti; malo dn je bilo še do odločenega časa, in treba je mnogo priprav za ženitovanje. Najprej mu je bilo govoriti z gospodinjo, potrebno sicer ni bilo, ali spodobno. Po kosilu čaka nekaj časa, da otlde Ana, ker pa le ni hotela, migne ji z roko, da naj se umakne. Ko sta bila sama, potegne še enkrat krepko iz kozarca, obriše si usta, potem začne: »Veš kaj novega"? »»Kaj"* ? »Torej nič ne veš"? »»Kaj bi vedela? jaz imam doma dovolj skerbi in opravka, malo se menim za to, kar se zunaj hiše godi"". Sodnik je bil danes dobre volje, kako bi ne bil? Noben človek menda ni tako od-ljuden, da bi ga ne veselilo komu kaj veselega povedati; zato je Sodnik nalašč prezal svojo ženo da bi prav razdražil njeno radovednost; odgovori ji torej: Zunaj hiše! Kedo pa semeni o tem, kaj se zunaj hiše godi? Tu pri nas bo nekaj novega, in tebi se nič ne sanja? Ženitovanje bo"! »»Ženitovanje"" ? »Čez štirinajst dni". »»Pri nas""? »Pri nas, pri Sodnikovih". »»In kedo se bo ženil""? »Nič ženil, možitev bo, Ana ima snu-bača"! Žena ga debelo pogleda. Čez nekaj časa vpraša: »In kedo je ta snubač" ? »»Ali se ti nič ne dozdeva? Ugeni"" ! Ženi je bilo pač ime na jeziku, ali ni se ga upala izgovoriti; poznala je svojega moža; malo nejevoljno mu torej reče: »Kaj bom ugibala, povej mi raji"! Sodnik še enkrat potegne, potem reče tehtno: »Klinger. — Kaj me tako debelo gledaš? Jeli, da se nisi nadejala takega ženina"! Liza ni vedela, kaj naj bi si mislila, kaj naj bi dejala. Če je stvar prav premišljala, morala si je reči, da Klinger res ni napačen ženin, vsaka deklica bi ga bila lahko vesela. Ako bi bilo njeni hčeri na prosto voljo dano, da naj si voli ženina, sama bi ji ne bila mogla svetovati boljšega. Sodniku je to molčanje že malo predolgo terpelo. »Nii, kaj žediš in tuhtaš, ali ti morebiti ni po volji, kaj"? »»Meni že, ali kaj poreče Ana""? »Kaj poreče? vesela ga bo"! »»Ali si že govoril z njo""? »Kako si čudna! Kje pa smo in kedo smo? Toliko menda vendar še vem, kakor deklina, kaj je prav". »»Saj se še prav poznata ne"". »Kako hočeš da naj se poznata; videla ga je dostikrat in govorila z njim, če tudi ne meni in tebi za herbtom, kakor je navada". »»■laz nisem nikoli videla, ne slišala, da bi ga rada imela, da bi samo mislila nanj, in lega je vendar nekoliko potreba"". »Bedarije! Kako je pa bilo, ko sva se midva jemala? In moreš li reči, da ni bilo prav? Naša Ana je pametno dekle, hvaležna mi bo, da sem ji izbral takega moža". »»Ako bi bila pa morebiti že sama — Liza se ni upala dalje, tako gerdo jo je bil mož pogledal. Čez nekaj časa začne Andrej zopet, kakor da bi ne bil nič slišal: »To mi že lahko verjameš, da jaz ne bom svoje hčere dajal ne vedi komu in na kaj; vse sem dobro premislil in pre-vdaril. Klinger je dober in pameten mož, 13* lepo službo ima, vse je v njegovih rokah; kar on pravi, to velja. Hišo ima kakor gradič, saj si jo videla, nobene ni take v tergu. Ana bo imela vsega dovolj, vozarila se bo kakor mestna gospa in delala bo samo, kar se ji bo ljubilo, za kratek čas; kako da bi ne bila zadovoljna? Lep menim da je naš zet tudi, ako je že tudi tega treba. Čez štirinajst dni, kakor sem rekel, bo poroka; skerbi torej, da bo vse gotovo in pripravljeno do tega časa. Ženitovanje mora biti, da se bodo ljudje zgledavali in še dolgo pomnili, kako je bilo, ko seje možila Sodnikova Ana"! (Dalje Vinska posoda je bila prazna: Sodnik je hotel vstati in oditi, a prej še reče ženi, ki je zamišljena molče sedela: »Bes, dekletu bo vendar treba povedati, hotel sem ji sam. pa zdaj se mi bolje zdi, da ti govoriš z njo: jaz nimam rad takih razgovorov, tudi ne utegnem; ženske to bolj znate, torej govori z njo, kakor veš in znaš '. »»Kaj pa, da ne bo drugače ! zdihne Liza, ki ni bila nič vesela te naloge; »»Bog daj, da se vse dobro izide""! B. M. prih.) Massimo čPAzeglio, Spisal J. Je s en k o. 'poslušali so ga skoro povsodi, le v Ri-? mini so nesterpljivi narodnjaki pozabili njegovo naročilo ter se sebi in mestu v največo pogubo uperli. Massimo d'Azeglio je pri tej priliki hotel podučili svoje rojake. Spisal je politično knjižico »Degli ultimi časi di Romagna" ter v njej rojakom pokazal neugodni čas in neuspešno početje rečenega upora; v njej pa je kaj jasno razložil žalostno stanje dotičnih pokrajin pod papeževo oblastjo. Ker je vedel, da mu v Milanu ni mogoče tiskati knjige, šel je v Florenco, kjer jo je na svetlo dal. Zato so ga izgnali tudi iz Toskanskega. »Ni mi za pisateljsko slavo", piše, ampak veseli me, da sem čas in razmere prav sodil; vidim namreč, da mi občinstvo skoro brez izjeme pri-terjuje. Za mojo pregnanstvo me pa popolnem odškodujejo veselice, katere mi meščani napravljajo. Nikedar nisem hlepel (Dalje.), postati minister ali dvorni ključar, a od nekedaj sem se poganjal in se še sedaj poganjam, da bi se moja načela razširila in zmagala vse zapreke. Ta čast je edina vredna moža in po njej se na jbolj ločijo ponosni angleški deržavniki od francozkih in drugih deržavnih voditeljev". Bolj ko so vlade pisatelja preganjale, bolj ga je častil narod in njegova knjiga se je vsem zaprekam vkljub razširila po vsej Italiji. Notranja politika piemon-teška se je močno premenila, odkar je d'Azeglio kralju razodel svoje misli o bodočnosti italijanski. Svoboda se ni več zatirala, kraljestvo je celo odperto bilo vsem pregnancem in po drugih deržavah prepovedanim knjigam. Vsa znamenja so kazala, da se Italija ima pretresli od Planin do predgorja lilibejskega. Pa kralj sardinski se ni hotel prenagliti, kajti čas se mu je zdel še jako neugoden velikemu podjetju. Ko je po smerti papeža Gregorja XVI. na cerkveni prestol bil izvoljen (16. junija 1846.) Pij IX., preselil seje d'Azeglio za dolgo časa v Rim. Papež Pij IX. je bil perva leta jako svobodnih misli. Ves vnet za narodni razvoj italijanskega ljudstva hotel je zlasti odpraviti razne uradne in vladne zapreke, ki so v silno zanemarjenih cerkvenih deželah zavirale duševni in materijalni napredek. Neustrašni d'Azeglio se je precej oglasil; pisal je papežu posebno pismo, ter mu z listom poslal svojo knjigo »Gasi di Romagna". Ko sam pride v Rim, povabi ga papež pred se. Na drobno in na dolgo mu d'Azeglio razloži žalostne razmere v cerkvenih deželah, razne vzroke, iz katerih izvirajo ondašnje vstaje. Papež je njegovim besedam priterdil in sklenil odpraviti žalostne zapreke, ki ovirajo naravni razvoj njegovih prebivalcev. Zaupal je popolnem sardinskemu narodnjaku, katerega je spoznal za poštenjaka in pravega prijatelja katoliške cerkve in cerkvene oblasti. Mimogrede naj tu le omenim, da se je takrat med sardin-skimi pervaki zmeraj bolj uterjevala misel o zavezni skupini italijanskih dežel, kateri bi papež predsedoval. Gioberti, Ce-sare Ralbo, Azeglio in drugi veljaki so takrat mislili na rečeni podlogi sezidati italijansko poslopje. V tem zmislu Azeglio dela lela 1847. v Rimu. Pogosto se posvetuje s papežem, nasvetuje mu razne naredbe in prenaredbe ter povsodi iz-kuša s peresom in z odkritoserčno besedo ukrotiti silne in nesterpljive prevratnike. Stari prelati in zagrizneni nazadnjaki stare rimske kurije ga silno sovražijo ter mu podkopavajo zaupanje pri papeži. Ali Azeglio ne omaga ter ne za- pusti prej Rima, dokler ga silnejša dolžnost ne pokliče na drugo delo. Dotična pisma pričajo, kako naglo je prebrisani Piemontez spoznal papeža Pija IX. List, Cesarju Ralbu poslan o pervem pogovoru s papežem, ob kratkem načertava že skoro vse dobre lastnosti pa tudi slabosti navdušenega predstojnika katoliške cerkve. Njegovo dolgo delovanje v Rimu te sodbe skoro nič ni premenilo, kar zlasti njegovi naslednji spisi izpričujejo. Ko je leta 1859. kot minister propalega sardinskega kraljestva spisal na prošnjo francozke vlade posebno spomenico o Rimu in rimskih razmerah (glej Mass. d'Azeglio, Scritti postumi, Firenze, 1872) in sedem let poslej drugo imenitno spomenico »Sur les moyens propres a preparer la reconstitution de 1'Italie (Scritti postumi 245 -286), sodil je enako o papeži Piji IX., le da so njegove besede bile podperte z neoveržnimi in sploh znanimi dogodki. Ta spomenica je tem zanimivejša, ker mnogo izkušeni Azeglio po svoji navadi išče vzrokov, vsled katerih se je rimska duhovniška oblast zadnjih trideset let (1826. 1856.) tako hitro izpridila in neprestano propadala. s Pij IX. ima čut za dobro, nima pa čuta za resnično veliko in blagodušno. Ljudje, ki so okolo njega in ki sedaj tako, sedaj pa drugače, celo nasprotno govore in ravnajo, so imeli veliko vpliva na njegovo serce in če ga prav niso izpridili, so ga vsaj omazali. Njegov duh ni nikedar popolnem prepričan razen v verskih stvareh ter ne pozna terdnih sklepov, .laz", nadaljuje d'Azeglio, »mu nikedar nisem mogel dopovedati, da se katolištvo ne da rešiti drugače, nego z modrimi in blagodušnimi deržavnimi naredbami; monsignori njegovi so ga po- polnem za se pridobili ter mu dopove-dali, da so strupi zdravila in nasproti. Človek, ki se sam sebe popolnem zaveda, a raznih razmer ostro presodili ne more, se pogostem moti. Tako se godi Piju IX., ljudje okolo njega porabljajo to slabost in on se jim ne ustavlja, ker vseh razmer ne previdi in ostro presoditi ne zna, ker krivih misli in zapeljivih sklepov ne loči od resnice ... On deluje mazzinismu na korist in razdira sebi v največo nesrečo versko čustvo italijanskega naroda". Neizmerna pa vendar nikar ne ugnana je bila Azeglieva delavnost leta 1847., 1848. in 1849. Z vso močjo nasprotuje brezumnim kričačem, nasprotuje jim z besedo in peresom, v novinah in knjižicah. Zdelo se mu je, da jih tuja oblast podpihuje in plačuje; še žalostneje pa je, če ji v svoji brezumnosti služijo zastonj. Huduje pa se tudi nad zmernimi in prebrisanimi možmi, ki puščajo one nevedneže in hudobneže razsajati in ljudstvo hujskati. »Prava zmernost in modrost se kaže v tem, da se ravna po umnem prepričanji, ter ne daje domovine pogubiti norcem ali hudobnežem in zvijačem, ne iz strahu ne iz nemarnosti".. Ko se je med Italijani zopet pokazalo strankarstvo, ustavljal se je temu na vso moč, kajti le sloga more rešiti domovino tujega jarma. »Pogum je treba imeti resnico naravnost povedati vladarjem, pa tudi ljudstvu; serčno se mora človek znati ustaviti »mitraljezi", pa tudi žvižganju in ropotanju; vedeli mora, kedaj je življenje v nevarnost postaviti, pa tudi narodovo ljubezen; biti mora zmeraj pripravljen, delaven, serčen in pogumen; in kedar je treba, znati mora ustavljati se strastem in jih pobijati". V teli besedah se kaže d'Azeglio jako pogumnega moža, ki se v vsakem položaji ve poprijeti primernega sredstva, da. kaže se v njih prebrisani bodoči minister sardinski. Leta 1848. se pomnoži njegova vsestranska delavnost ; posebno se on veseli, da so se Lombardi jeli očitno ustavljali Avstrijancem; veseli se celo, da so njegovo ženo prognali iz Milana, kjer je d'Azeglio imel malo posestvo. Preime-nitna pa je bila njegova knjiga »I hiti i Tli Lombardia", kajti po vsej Italiji je narod močno oživila ter ga posebno raz-dražila zoper Avstrijance. Pisatelj je sam slutil veliko moč, katero mora knjiga njegova s pridetimi raznimi zgodovinskimi dokazi ime:i na italijanski narod, kajli že 27. svečana piše svoji ženi o rokopisu: »Pelo o dogodbah v Milanu sem dognal; če mi Avstrijanci takrat, ne požgo hiše, pričalo bode to, da njih vlada ni tako slaba in zlobna, kakor jo popisujejo". Lahi v Lombardiji in Benečiji se upro in Avstrijanci se jim s perva skoro povsodi umikajo. Navdušenost za narodno samo-slalnost prikipela je do verhunca. Azegliu serce močneje bije, ko vidi, da se od vseh strani laškega poluotoka zbirajo bo-jevalci pod narodno trobojno zastavo. Precej položi tudi sam pero in čopič slikarski v kol ter prime za meč in gre kot poveljniški pribočnik ali adjutant z generalom Ivanom Durandom v vojsko. Durando je vodil papeževo kerdelo v Bo-manji; imel je nalogo, prekoračiti reko Pad in od južne strani napasti Avstrijance. V tem slučaji bi Durando ne bil mogel dobiti spretnejšega in pogumnej-šega pribočnika; kajti d'Azeglio je v nekem listu svoji ženi poslanem brez najmanjše prevzetnosti mogel reči, da ga na Laškem ni človeka, ki bi Romanjo od vseh strani tako natanko poznal kakor on. Vneti narodnjak Boga hvali, da mu je dal učakati vojsko za samostalnost italijansko. »Hodil bom po krajih, kodar krogle semtertja žvižgajo; ko bi me kaka nesreča zadela", piše dalje svoji ženi, ,priporočam ti Rino, ti me pa ohrani v spominu. Mislite obe, da sem storil svojo dolžnost; storite tudi vidve zmeraj vse, kar morete, za italijansko reč5. — Massimo d'Azeglio je imel od svoje perve žene, ljubeznjive hčere Manzonijeve, nežno hčerko Aleksandrino, katero v svojih listih Rino imenuje. Že kot mlado dekle jo je izverst.no odgojeval in o vsaki priliki ji izkušal vdihniti nekoliko narodnega svojega duha. Odgojevati mu je mlado hčerko pomagala druga njegova žena, prej imenovana Lujiza Maumaury. Iz-- obražena ta žena je bila rodom Fran- (Dalje cozinja, a laškega jezika se je hitro tako privadila, da ga ni le brez vseh fran-cozkili fraz govorila, ampak tako gladko tudi pisala, kakor katera koli izobražena Italijanka. Ta izverstna narodnjakinja je delala z možem v narodnem zmislu. Njej d'Azeglio pogostem naroča, da naj bere ta ali on spis v teh ali onih novinah ter ji pravi, da bi narodu koristilo, na spis odgovoriti. Podoba je, da žena ni le z besedo delovala za narod, ampak pogostem tudi prijela za pero ter krepko branila pravice italijanskega naroda. Njej je bil oče v vojsko grede izročil hčer perve svoje žene. »Za njo", pravi, »se nikakor ne bojim, ker vem, da, ko je pri tebi, je v najboljših rokah". In zopet na drugem mestu: »Reci ji, naj se uči biti zmeraj Italijanka (narodnjakinja) kakor si se ti povsodi pokazala". — In naše Slovenke ?! prih.) --c