Cena začelo leto po pošti 2 golil. 20kr., za pol leta 1 gold. 10 kr.; brez pošte za celo leto 1 glit. 40 kr., za pol leta 50 kr.,
SLOVENEC
listi
za podučenje naroda.
za ene kvatre 30 kr.Posamesni listi po Skrajc.Na-ročila prejemajo vse c. k. pošte, v Ljubljani pa založnik.
V ponedeljik SO. maligu Serpana 1849.
Napredovanje obertnosti.
(Iz Z. f. u. Ü. 0. Hamlet n. Industrie.)
J^Lko pomislimo, kako se današnji čas v vsili vednostih in umetnostih naprej pomika; ako vidimo, kako znajdba znajdbo spodriva; ako vidimo, kako naravne moči, od kterih smo pred kratkim še komaj mislili, de obstoje , človeškimu duhu v pomoč služijo, kakor se visočeje in visočeje vzdiguje; kako se novosti enako oblakam pred nami vedno visočeje in mogočniši naberajo, in da vunder vsaka znajdba, vsako zdvignjeno pregrinjalo prei-skovaveu zopet čuda novih vganjk viditi, kterim obstoječe vednosti dostikrat niso kos; ako take reči premišljujemo, obide našo dušo narpervo čudenje, svet strah pred mogočnostjo božje iskre, ktera daje človeškimu duhu življenje, ktera mu naravne moči podložne stori. Skrivaj pa se moramo v bližnjim hipu bati in na tihim prašati: Ali bo težki oblak rodovitniga dežja nam prinesel? ali nam bo tak tek časa skerbi ali pa blagor pripeljal? kako bomo, kar je dobro, prevdarjali in v korist obračali, in kako se zlega obvarovati, kije nasledek vsake silne omajatve obstoječih naprav? Čas sam nam da nargotovši odgovor na to, namreč: „Naprej!“ — Vstavljati se, je več kot nazaj stopati, j’ e — pogu bi j e n j e ! — Serčno naprej je — obstanje, je življenje! Če obertnik po mnogoterih potili k podučenju bodi, ga ne more več pomanjkanje predvednost vstavljati. — Začetniki in podperavci obertnij-skib šol, obertnijskih družtev si niso mislili, koliko premen so obertnijam pripravili, ktere so vkrepili, de z vsakim korakam časa tudi one korak storijo in ga še celo pospešiti pomagajo.
Vsak po svoje nej se tadaj lacih pomočkov hvaležno in serčno posluži, nej pretresuje in zasleduje skerbno vse novo, in obertnost bo basen obrodila in škode malokadaj prinesla.
Med vsimi obertnijskimi napredki novši dobe je hlip, kakor pomoček za razpošiljanstvo in za dežele posebno pri železnicah narveči in narurniši vzrok, de so se dosadanje družtvin-ske razmere sploh, kakor obertnijske sosebno popolnama preme-uile. Železnice se ne dajo več vstaviti, ne berzdati od volje krat-koglednih ljudi. Ponosno, enako junaku korači hlapon z berzimi železnimi koraki po zemlji, in pod njegovimi nogami se kerčijo
prostori, trepečejo razmere in se podrejo overki, ki so bili po videsu za večnost napravljeni.
Nešteto, in narveč dušnih in materielnih potreb in nagonov človeških j akoravno ena drugi čisto nasprotnih, najdejo v naglim zbliževanju narodov splošen pomoček, svoje namene doseči. Zavoljo tega tudi nobena človeška moč ne zamore, njih razširjanje vstaviti. Omika človeškiga rodu nastopi novo pogla-vitnodobo.
Pervi in narimenitniši nasledki noviga vzajemstva bodo kmeta, rokodelea in kupea zadeli in vse, kteri so z njimi v narbližnji zavezi. Iz okrajšanja daljav, kolikor je namreč dosti menj časa in denarjev treba, de kdo iz eniga v drug kraj pride, kakor je bilo doslej, izvira naravno, tako rekoč, doslej neznana gibljivost in množa obljudenja vsih dežel in krajev, v kterih ima denar veči ceno, kakor izdelki, in tako se krajem bolj primikajo, v kterih nasproti izdelki v veči ceni memo denarjev stoje. Iz tega sledi, de tu zemljiša in posestva veči ceno dobivajo, tam pa denarji lo-žeje obresti dajejo. Denar bo ložeje med ljudi prišel in novi viri vzajemnosti se bodo odperli. Omika mest bo dalječ po deželi napeljana in meške potrebe se bodo v kraje naselile, kjer doslej še njih imen niso poznali. V enaki primeri bo pa tudi obertnijska delavnost in terjanje dobrih in ličnih izdelkov rastlo.
Od isobrasenja ljudstva,
(Dalje.)
Prevdarimo ga, in nebo se nam več smelo izročenje zdelo: de kadar delavski milioni ljudstva premenjajo stopnjo in ti mi-Iioni poklicani bodo k spoznanju, kadar začnejo misliti in spoznavati Boga, to je kadar bodo začeli premišljevati njegove dela ali naravo (naturo), kader, sim rekel, bo to njegova naloga; takrat bode meja med stopnjo omike enih in druzih ljudi povsod nehala. Tadaj se poprej, kakor ta blagi hip za človeštvo mine, kteriga morebiti še mi dočakali ne bomo, prizadenimo poiskati, kaj je v vsakdanjim življenju v resnici narveči zapreka Ijudstvine omike. Popolno osamljenje, nikakoršna dotika med izobraženimi in neizobraženimi ljudmi in nasledek tega osamljenja, tega odločenja je zaničevanje, ponižanje, kteriga sim začetkama opomnil. Od umovanja stopimo v resno življenje, na primere. Vladarstvo ima bla-
for pred očmi, zaklada šole, v kterih se ljudstvo uči brati. Po-azal sim že, kakošni korist prosti, na delo navezani človek iz branja dobiva in kaj bere. De bi pač kaj hasnovitiga bral! Tode, ati se more s samim branjem izobraziti ? Nikakor ne. Ali v mert-vih čerkah zaperte misli govore tako živo k človeku, kakor se mu vcepljujejo iz vzajemnosti z izobraženimi ljudmi? Razgovarjajoč se si jih privlastiva po malo, vpera se razumeti jih, in če jih ne razume, mu jih izobraženi človek razjasni. Ako nad čem dvomi , mu izobraženi dvombo odvzame, mu prepričanje vterduje. Ako se mu kaj pred um postavi, kar mu slabe možgane preseže,
mu izobraženi človek pot do razumenja naravna, ga vodi in mu tako um izbistri in razvedri. To pa ni mogoče z mertvimi čerkami, temuč z duham. Res je, duh je skrit v čerkah, to je, v bukvah; pa za neizobraženiga je brez vzajemnosti z izobraženimi ljudmi blago z deveterimi vratmi zakljeneno, od kterih ou nima ključa. Mislimo si človeka z bistro glavo, ki zna brati in ki ima železno voljo, nej bi sam po sebi brez utičaja (Einfluss) in ptuje pomoči si kake znanosti privlastil; zapert sedi z bukvami vred, nevedoč, s kterimi bi pričel. Tukaj se mu že pokaže potreba ptuje pomoči. Ali recimo, de ima zaznamovan red branja, to je, de ve, kako slede dela, ktere peljejo h kaki vednosti, potem, de ima pravo-redno (logisch) sostavo: ali bo, ko iz te zapere pride, desiravno sije silno veliko prizadjal, ali bo, prašam dovolj jak, postavim, slovnico v modroslovsko-etimologiškim duhu, matematiko ali ktero koli vednost popolnama učiti? Nikakor ne. Ves zmešan bo in ne bo znal ne sebi ne komu drugimu kaj razložiti, nobene prave vednosti, nobeniga praviga prepričanja ne bo imel. To doseči je edino mogoče po vzajemnosti z izobraženimi ljudmi, po boju in borenju vlastniga uma, z zasledovanjem misel ljudstviRih, razsojevanjem vlastniga mnenja memo ptujiga, kar izobraženje zadene. Vzajemnost z izobraženimi ljudmi je tadaj poleg umetnosti branja edina šola za neizobraženiga človeka.
(Dalje sledi.)
Zamaknjenstvo.
Veliko se od zamaknjenih govori in piše; pa ravno to glave prostih, neučenih ljudi nar bolj moti in meša.
V	marsikterih bukvah je reč že precej do verha dognana ; — pa kaj to prostim, neučenim ljudem pomaga, ker pri vsim tem vunder le ne vejo, kaj de je „zamaknjenje?“
Še učene glave, če se v tej reči samo mehaniške modrije (mehanischer Philosophie) deržijo, nobeniga praviga zapopatka od te reči nimajo. — V tej reči je z dvema svetama opraviti, namreč s svetam duhov in teles. Človek je pa duh in telo le samo v svetu teles — in od sveta duhov ničesar gotovo vediti ne more. Zatorej človek čeznaturnih reči ali sveta duhov po mehaniški mo-driji nikolj prav ne bo spoznal, namreč kaj in kako de se v svetu duhov godi, ali kakošne postave de tam so?
V	tej reči se moremo le prikazkov (Erscheinungen), ki se iz živaljskiga magnetizma prikažejo, in svetiga pismaderžati. Me-haniška modri ja ali metafizika nas zamore v tej reči prav debelo goljfati. Torej nočem modroslovsko, stavsko (sisteraatisch) metafi-ziško itd. od te slavne rtci govoriti, ampak hočem le samo ne-kfere resnične prikazke, ki sim jih sam zvedil, in od kterih sim v verjetnih pismih in bukvah brai, prav po domače prostim neučenim ljudem povedati, de bi zamogli prerokbe zamaknjenih Rd. od prerokovanja prerokov razločiti in se tako krivih — zlo zlo škodljivih ver, kakor tudi časne škode varovati.
Prerokam je vselej na častito vižo Bog to ali uno razodel;
torej je tisto vse resnično: zamaknjenim ali, kar je vse eno, na-torno ali umetno živaljsko magnetiziranim pa le ali lastin iz telesa nekoliko izsvoboden ali razvezan dub to razodeva , ali pa ograjeni, še zmerej zmoti podverženi duhovi, ki so z zamaknjenim v zvezo prišli, to delajo, kar tedaj nikolj vse resnično biti ne more, ker noben ograjen duh (beschränkter Geist) božjih neizvedljivih sklepov ne ve.
Jaz sim se poleg več drugih svobodnih vednost, ki so me bolj veselile, kakor zapovedane znanstva , s posebno radostjo tudi razudstva (Anatomie) učil. Večkrat sva se jaz in moj priserčni prijatel V... dolgo v noč v stanici, ki se anatomischer Saal imenuje , pri truplih skerbno učila in od marsikterih reči prijazno govorila. Večkrat mi je moj prijatel od prikazkov iz živaljskiga magnetizma kaj posebniga povedal; pa jaz sim bil zmerej neveren Tomaž. —
Moj prijatel je že nevoljen bil, ker mu nisem nič kaj ver-
i‘eti hotel. Jel me je prijazno zarotovati, de me hoče z nekimi bu-vami tega zadostno prepričati, če mu molčati obljubim, in de ne bom česar sam iz radovednosti poskušal. Jaz sim mu to obljubil in tudi vedno deržal. — Ali njegovim bukvam sim ravno toliko verjel, kolikor njegovim besedam. Moj prijatel zavtjljo tega še bolj nevoljen, mi je čez neke mesce veliko skrivnost razodel, namreč: de je njegov sivi oče, ki je tudi moj prijatel in dobrotnik bil, — izuren magnetikar, in de to skrivnost ali umetnost le pri ljudeh, v ktere vvse zaupanje postaviti zamore, včasi k ozdravljenju rabi.
Čez pol leta potem mi moj prijatel reče: nej grem polj ure dalječ ž njim. Prišla sva v veliko, lepo hišo, v kteri nikogar ra-zun svojiga prijatla in njegoviga očeta poznal nisem. — V stanico stopivši zagledam lepo, kakih 16—17 let staro deklico kot mertvo na zofi sede sloneti. To viditi, mi je po vsih udih zameršalo! — Prijazno mi oče mojiga prijatla reče nekaj, česar še sedaj povedati ne smem *), storiti, in potem deklico vprašati, karkoli hočem: le samo od uniga sveta, ali pa od prihodnosti je nej ničesar ne vprašam. Poprašal sim jo neko reč od svojiga, 48 milj od ondod daljniga kraja. Mislil sim : tega ona ne more vediti. Ali čudo veliko! —• Vse mi je natanjkama povedala. Jaz sim se tako pre-strašel, de sim v tem trenutju terdno sklenil — nikdar več kaj ta-ciga ne početi. Iz hiše in domu sim prišel, de nisim vedil, kako ni kadaj ? —:
Čez neke dni potem sim še le ta sklep svojimu prijatlu razodel; zakaj ta čas nisem zavolj nekiga nedopovedljiviga strahu clo nič govoriti mogel. Oče mojiga prijatla mi je prav dal, rekoč: „Ta reč je silno nevarna in zapeljiva, in zamore magnetikarja in „magnetizirane v večno nesrečo spraviti; če se le koljkakanapaka „vedama ali nevedama prigodi. K temu je silno veliko vednosti in „vere od strani magnetikarja, kakor tudi od strani magnetiziranih „potrebno“.
*) Brez zamere! Če velja kaj za vednost in korist človeštva — zakaj ne?
Vredn.
Tako velike časti vredni g. doktor mi je potem le poglavitne pravila ali reglice , po kterih se z naravno v živaljski magnetizem ali v zamaknjenost padenimi ravnati ima, s prijaznimopo-minjem povedal, de se nej, čeravno to vem, nikdar komu ne ponujam: nej nikdar takih revnih ljudi ne išem , ker se jim večkrat zavolj okoljstev nič pomagati ne more. Dalje je rekel: „Ni „varno, se veliko s takimi ljudmi pečati; zakaj nezapopadljivo je „sicer, pa vunder gotovo resnično, de naklonjeni k tej bolezni „kmalo v njo padejo, če zvejo kakiga človeka, ki se vedno ž njimi „peča: kakor se je o Gasnerjovim času godilo“	Ta opominj
sim si bil globoko v serce vtisnil. Nisim nikogar iskal, se nisim nikomur ponujal; — pa vunder le sim z nekterimi reveži te sorte opraviti imel, in sim v tej reči, hvala Bogu! precej srečin bil. Poglaviten pomoček zoper dušno bolezin je „vzajemno, popolno zaupanje“.
Kako de se zaupanje obudi, ne morem tukaj povedati, ker le za proste, neučene ljudi pišem, kterirn tega vediti treba ni; ker brez obširne učenosti in vednosti takim revežem nihče pomagati ne more. To le zato opomnin , de bi se v tej reči neučeni ljudje s takimi revami clo nič ne pečali, jih ne obiskovali, in ne mislili, de so zamaknjeni „sosebni ljubljenčki, ali pa z averžen ci božji“. To je bolezin in vsi čudoviti prikazki — dobri ali hudi — pridige, prerokbe, dvomenja itd. so izvirki iz živaljskiga magnetizma, v kteriga so ljudje naravno po bolezni čutnic padli. — Vsi taki , ki duhove ali unsvetne prikazni — dobre ali hude — vidijo, od tistih in od prihodnjih reči pripovedujejo, so te sorte bolniki, nej si že bojo mladi ali stari, — le tisti, ki od nobene take prikazni ne govorijo in se brezumno obnašajo, so resno norci, kterirn se ne more po zgorej rečenih pravilih ali reglicah nikakor pomagati. Poslednjim le apoteka in ranocelsko orodje še morebit kej pomagati zamorete, čeravno je tudi bolnikam perve sorte ali zamaknjenim takih zdravil dostikrat zlo treba.
Oče mojiga prijatla, Bog mu daj večni mir in pokoj! mi je potem marsiktere svoje zlo liasne spiske v tej reči prepisati dal, kakor tudi marsiktere bukve, pa vedno z zgoraj rečenim opominjem brati priporočal.
Iz teh spiskov itd. kakor tudi iz lastne skušnje v tej reči se prederznem iz v začetku rečeniga namena ljubim Slovencam ne visoko rečeno, ampak prav po domače — z božjo pomočjo, kakor tudi s pripušenjem svojiga prijatla V... — v časno in večno srečo od te slovitne reči nekoliko več razodeti
(Dalje 6ledi.) *) **)
*) Pri Gasnerju je neki — v mestu Elvanga od mesca Kozoperska 1774 do mesca Kimovca 1775 okoli dvajset tavžent ljudi zoper duhove, ki so jih nad-legvali, pomoči iskalo. Prišli so iz Bavarskiga, Švedskiga in iz več drugih krajev Nemčije; in so bili — ne samo katoljški kristjani, ampak tudi Lute-terani, Kalvinci, Cvingliani in tudi Judje.
**) Če bo to le prostim ljudem dopadlo in vredin sad prineslo, bom še veliko obširnejši v tej reči pisal; na presojenje od strani puhlo — ali pa zvito uče-
Življenje učenih Slovanov.
L
Jožef Dobrowsky.
Jožef Dobrowsky, oče slovanskima jczikoslovBtva, ki je tri zgubljene stoletja českiga jezika ohranil, je bil v Jerinetu Mizo mesta Raba na Ogerskim, 17. velikiga Serpana 1753 rojen. Še mladenček je na Češko prišel t kjer se je českiga jezika naučil. Na vseueeliš« v Pragi je mojdroslovje dokončal; potem je v letu 1773 v red Jezusove družbe stopil. Kadar je pa ta red odveržen bil, se je D. v Prago ver-nil, de bi tnkaj bogosiovsko učenje doveršil. Postal je učenik pri otro-kih kneza Noštica, kar mu je k veliki sreči bilo. V knezovi hiši namreč mu je bila priložnost dana, slavniga zgodopisca Pclceljna spoznati. Tov ar si j a in prijatelstvo tega moža ste v njem veselje do češke zgodovine in literature obudile.
Pervo delo, kteriga se je bil D. lotil * je bilo izdajanje časopisa za češko in moravsko pismenstvo (V Pragi 1780—€7), kteri ga je sicer v velike prepire zapletel, pa tudi mu veliko slavo pridobil.
Nekoliko časa je bil D. vodja velike učivnice blizo Holomuca; po smerti cesarja Jožefa JI. pa v stan pokoja djan. Vnovič v Nosticovo hišo pridši je z knezam po Nemškim, Poljskim in Ruso.vskiin , na Dunaj , na Ogersko in druge kraje popotoval. Ko je domu prišel , se je z gorečim trudam slovanski zgodovini in pismenstvu vdal.
Mnogoverstne knige je spisal; nar važniši so tele: Zgodovina českiga jezika in starejši literature,; 5V e m š k o-česk i slovar; Slavin., poročilo iz Českiga na vse slovanske narode; Glagolitika; Slovnica českiga jezika; Ciril in Metodi, aposteljna Slovanov; sloynica staroslovanska itd. Tudi v raznih časopisih je mnogo njegovih zlo imctnitnih sostavkov ohranjenih.
Umeri je v Berni 6. Prosenca 1839.
Obširniši je njegovo življenje Palacky popisal; slaven pesnik pa od njega takole govori: „Rojen je bil na Ogerskim, prebival na Češkim, potoval je po Poljskim in Rusovskim , umeri je na Moravskim, de bi takd vse narode slovanske pobratil“.	J. Š.
Razne drobtinice.
* Dosti priložnost imamo današnji čas, ki marsikaj lepiga in pa-snemljiviga na dan prinese, Udi pri tako imenovanih zarobljenih, neomikanih ali kako že koli imenovanih kmetih kaj lepiga vgledati, kar njih ljubezin do domovine bolj razkazuje, kakor marsiktero puhlo u stenj e se izobranžence imenujočih ljudi.
Mnogoteri razkazi raznih nemških in slovenskih -časopisov -nam očitno imenujejo domorodne može v raznih zadevah, bodi si za šolstvo
nih mehaniskih — modlarsklh modrijancov ne bom cIo nič gledal. Bom od resnih prikazkov iz živaljskiga magnetizma ravno tako odkritoserčno povedal, kakor kakošne goljufijo de so se že od strani zavedenih hinavcev in prebrisanih hudobnežev k izruvanju prave vere, kakor tudi k spodkopanju sreče , mirnosti itd. pri mnogoterih družinah — po tej reči godile. — »r-
»H sicer za človekoljubne naprave, in med njimi beremo z radostjo toliko kmetov, kteri marsikak venar na altar domovine poleže.
Poglejmorazkaze prineskov za napravo živinske šole in pod-kovanja konj na pristavi kmetijske dražbe na Poljanah v Ljubljani, ali za ranjene vojake ali bodi si za kar koli: veliko, veliko imen verlih slovenskih kmetom — cele soseske beremo med njimi. T»di v kmetiških persih bije blago, človekoljubno serce, in kar žarki boljši prihodnosti med nas sijejo, se je marsiktero seree otajalo in jo poklic današnjiga časa spoznalo.
Res je, de se motovilo dogodkov v naši dobi tako urne in zmešane verti, de ga. oko prostiga uma komaj zasledovati znmore; ali človeški duh se še vunder iz niarsikterih zaprek srečno izmota in pride k spoznanju, de je narodu marsičesar treba, česar si v pretečeni dobi še misliti ni zamogel. Stare naprave se odstavljajo, nove koristniši in mo-drejši stopajo na njih mesto; kar se s potrebami današnjih dni več ne sklada, se overže ali pa bolj preveje in olika, in z božjo pomočjo in z modrostjo mož, ki čujejo nad blagram avstrianskih narodov, se začenjajo oblaki nepokoja razhajati in z večini zaupanjem se tudi mir in sreča bolj in bolj med ljudi vračuje. Dosegli jo bomo, ne bo več dolgo terpelo. Tode če se ozremo nazaj v pretečeno vlansko leto in če premislimo tudi današnje dni, se mora vsakimu Slovenca milo storiti, de je toliko drazih bratov, toliko cvetečih mladenčev smert storilo za prihodnjo srečo in za mir domovine. Marsikak oče, marsrkaka mati, marsikak brat in sestra milo objokuje draziga, ljubiga sina ali brata, kteriga kosti počivajo v ptujf deželi, iz kteriga kervi poganja žlahtna kal boljšiga reda in mirii. —
Slo ve n c il vaši sinovi in brati stoje na pervim mestu med av-strianskimi junaki zapisani. Kinski, Hohenlohe in Prohaska je junaška trojica , ktero vsak vojskovodja na Laškim in na Ogerskim s slav» imenuje; Kinski, Hohenlohe in Prohaska so reprezentantje Šta-jarskih , Krajnskih in Koroških Slovencov, v kterih živi eeli narod, kteri so zerno celiga naroda. In narod je ponosen s to trojico, narod spozna, kaj so junaki imenovanih regimentov storili in zaslužiti. Razne in mnoge darila verlih domorodeov so tega priče. Pa pomoč, ktera je bila slovenskim vojakom doslej naklonjena, je le časna. Pomagali ste sklece rane za sadanjost celiti. Treba in narodova dolžnost je pa tudi svojim hrabrim sinovam in bratam za prihodnost spominj hvale in hvaležnosti postaviti.
Med vsimi mesti in narodi je dalo Dunajsko mesto narpervi re-gled , ki je z „Radecki-Stiftung“, „Welden-Fond“ itd. za vojake svoje kronske dežele skerb imelo, de možje, ki so v vojski za vsak zaslužek nepripravni postali, v starosti hvaležnost rojakov mirno vživajo. Tiroljci, zgornji Avstrianci, Moravci, Cehi so Dunajčane posneli in so ravno tako za prihodnost svojih rojakov začeli skerbeti. JVjim so tudi Korošci pristopili in zdaj je na vas, Krajnci in Štajarci, versta prišla, tudi svojim rojakam kak Ijudomil spominj postaviti.
Pravi Slovenec ne dvomi, de bodo Krajnci za Hohenlohe iti Štajarci za Kinski, kakor tudi za vsakiga vojaka zadevne dežele po ¡zgleda imenovanih dežel skerb imeli.
Pravi Slovenec se prederzne svoje rojake svete dolžnosti
opomniti; na domorodcih pa je, ta opominj in nasvet izgotoviti. Ce vsak nekaj stori, bo vse z zedinjeno močjo storjeno. Domovina bo pa eno lju-domito napravo v vlastno čast in slavo več imela, ktero bodo hvaležni sinovi domovine blagoslovili, ktere blagoslov bo še poznim vnukam serca vnemal, kadar bo veljalo, za domovino, vero in cesarja ojstri meč izdreti. —
Rekli smo v začetku tega sostavka, de med mnozimi možmi, kteri za razne koristne naprave ali za podporo ranjenih vojakov darila na altar domovine pokladajo, tudi veliko veliko prostih kmetov beremo. Izmed njih je narveč rojakov in oni bodo tudi gotovo — vsak po svoji moči — z veseljem k družbi pristopili, ki nej bi sc v pomoč in podporo vnesrečenih rojakov na njih stare dni vstanovila. Le eden, dva ali trije nej to sprožijo, in scrčna želja bo spolnjena, ktero vsim svojim rojakam na serce položi iskren	Slovenec.
* „Ukloni drevo, dokler je mlado!“ je zlat pregovor’ kteri važno resnico v sebi zapopade, in blagor mu, kdor ga ume. — Kakor vse, se mora .tudi izobraževanje mladosti terjanju današnjiga časa podvreči. Stari kopit je bil červiv, in marsikako blago serce je bilo na njem umorjeno , marsikaka bistra glavica je na njem oslabela. — Uče-ništvo mladosti je bilo doma kakor v šoli medlo. Zlato srednjo pot so malokje poznali. Doma je ali prevelika melikužnost ali pa prevelika ter-doserčnost; v šoli malokadaj spoznanje pravih dolžnost, večdel pa svo-joglavnost učenikov mladost kvarila. Ali je bilo tadaj čudo, de je med tolikimi žlahtnimi drevesci iz krasniga narodoviga verta jih toliko vsah-nilo, ali pritlikovcov ostalo, kterih bi se bilo marsiktero jako izrastlo, razcvetelo in žlahten sad obrodilo? Verziino černo pregrinjalo čez mi-nivši čase in pričakujmo lepši, veselši dobe v narodnim šolstvu , ktere zora se je že lepo začela napočevati. Gospodje učeniki se začeli svetost svojiga stanu spoznavati; Bog daj, de bi duhovni in neduhovni pastirji mladosti med seboj kakor bratje , sploh pa kakor očetje mlajši zarod vodili k viru omike in sreče!
Kako mora vunder naznanjenje c. k. ilirskiga poglavarstva v Ljubljanskih nemških novinah serce vsaciga Slovenca z radostjo povzdigniti, v kterim bere , de je mladost Ljubljanskih majnših šol 173 gld. z učeniki za ranjene vojake domačiga regimenta zložila! Kaj jo je k temu djanju spodbodlo? Iskrica ljubezni do domovine, vžgana od modrih učenikov , ji je v serce padla in jih je lepo vžgala.
Odrekli so se šolarji navadnim šolskim darilain in so denarje za nje na altar domovine položili! Pervo kal ljubezni do domovine so jim učeniki v serca vsadili in domovini nej se sreča voši, ktera je mati take mladosti. To je perva pot, po kteri nej se mladost vodi. Še v pozni starosti bo spominj svojih učenikov blagoslovila, kakor jim mora zdaj vsa domovina enoglasno reči: Bog jih živi!
Nej bi'še dalje nobene priložnosti ne zamujali , mladosti pravo pot kazati, po kteri nej hodi, de svoj namen doseže!
Založnik: J. Giontini. — Odgovorni vrednik: Fr. Malavašič.
Natiskar «/, Blaznik v Ljubljani.