kulturno - politično glasilo
ZA BIRMO
Najbolje kupile ure, nakit in drugo pri urarskem mojstru
Gottfried Anrata
KLAGENFUKT, Paulitschgasse 9
Popravila takoj in solidno. Kupite ali zamenjate tudi lahko zlato in srebro (tudi strto zlato).
I

sv etgsrnih in dom ačih do go d ko v

9. leto - številka 20
V Celovcu, due 16. maja 1957
Cena 1.50 šilinga
Sporočila o slovenski gimnaziji
Danes pred dvemi leti so na Dunaju zastopniki štirih velesil in Avstrije podpisali državno pogodbo. Ta državna pogodba je prinesla državi zopet politično in gospodarsko svobodo.
Prav kmalu smo Slovenci raznih političnih nazorov predložili zvezni vladi na Dunaju in v prepisu tudi deželni vladi skupni memorandum, v katerem smo izrazili naše gledanje na določbe tistega dela državne pogodbe, ki se tiče neposredno nas. Ta člen 7 državne pogodbe jasno določa pravice, ki so dane tako nam na Koroškem kakor tudi Hrvatom na Gradiščanskem. Ponovno smo se tekom dveh let oglasili pri zvezni vladi in njenih poklicanih zastopnikih, ponovno smo urgirali za rešitev naše skupne slivenske vloge. Storili smo to v prepričanju, da člen sedem državne pogodbe ne daje večini v državi pravice, da bi nam vzela še to, kar smo že ime-li, marveč vlado in državo obvezuje, da da
lanjšini določene pravice, ki jih do sedaj ni imela. Naleteli smo dostikrat na gluha ušesa.
Ena izmed trnjevih poti je vprašanje slovenske gimnazije ali kakor pravi § 2 člena 7 državne pogodbe: „lastne srednje šole”. Obetali so nam jo in mi smo verovali besedam.
ali jezikoslovnemu študiju, drugi pa se bodo verjetno odločili za angleščino.
Ta slovenska srednja šola bo v enaki meri dostopna fantom kakor dekletom.
Prvi razred
V	prvi razred te srednje šole lahko vstopi vsak fant (in vsako dekle), ki je dovršil(a) štiri šolska leta ljudske šole in bo uspešno napravil(a) izpit iz slovenščine in nemščine ter računstva v obsegu, kakor se zahteva v prvih letih ljudske šole. Podrobnosti sprejemnih izpitov bomo v listu še objavili.
Drugi razred
V	drugi razred lahko vstopijo brez vsakega izpita vsi učenci, ki so uspešno dovršili prvi razred katere koli nemške srednje šole. Razume pa se, da morajo vsaj do gotove mere obvladati slovenščino, kakor je pač to pri naših praktičnih razmerah možno.
V	drugi razred lahko vstopijo tudi učenci, ki so dovršili prvi razred ali drugi razred glavne šole. Učenci prvega razreda glavne šole bodo morali napraviti kratek izpit iz računstva, nemščine in slovenščine v obsegu tega, kar so se pač v prvem razredu
učili. Učenci drugega razreda glavne šole bodo brez izpita sprejeti v drugi razred slovenske gimnazije, če so drugi razred glavne šole uspešno končali.
Tretji razred
V tretji razred bodo sprejeti učenci, ki so uspešno dovršili drugi razred katerekoli nemške srednje šole, ker se bo začelo na slovenski šoli s poučevanjem tujega jezika (latinščine) znova. V tretji razred bodo pa tudi lahko vstopili učenci glavnih šol, ki so z dobrim uspehom končali drugi razred glavne šole in po spričevalu opravijo tudi dodatne izpite iz računstva, nemščine in slovenščine, seveda vse v okviru učne snovi drugega razreda glavne šole. Učenci pa, ki so dovršili tretji razred glavne šole, bodo brez izpita sprejeti v tretji razred slovenske gimnazije.
Starši!
Prvič v zgodovini koroških Slovencev imate sedaj priložnost, da nudite svojim otrokom isto podlago za višje izobraževanje, kakor so ga imeli nemški otroci vedno, namreč jezik, ki ga govorite doma v družini, ki je najbolj vaš in ga vi otroci najbolje znate. Prvič v zgodovini imate tudi priložnost, da omogočite svojim otrokom najbolj ustrezno izobraževanje v obeh deželnih jezikih. Ta nova šola si bo prizade-
vala, da vzgoji Slovence v ljubezni do lastnih vrednot in v spoštovanju vsega, kar je dobrega pri naših nemških sodeželanih.
Zavedajte se, starši, tudi dejstva, da bodo vašo mladino vzgajali učitelji in profesorji, ki so izšli iz važe srede, iz našega domačega ljudstva, ki iz lastne življenjske izkušnje vedo, kaj mora šola dati mlademu človeku, da ga usposobi za življenje. Če je država sama pripravljena pri razmerno velikih finančnih žrtvah omogočiti Slovencem to pot splošnega izobraževanja, tako se moramo mi Slovenci tega poslužiti v polni meri.
Kakor ste zaupali in zaupate svojo mladino slovenskim gospodinjskim šolam v St. Jakobu in St. Rupertu že nad petdeset let in vam zato ni žal, tako se boste v nekaj letih lahko prepričali, da prav delate, ako zaupate svoje otroke naši srednji Soli v Celovcu.
Lani se je javilo za prva dva razreda že do marca 65 deklet in fantov. To število daje zagotovilo v dober razvoj te šole in to tem bolj sedaj, ko je ta naša lastna srednja šola v Celovcu zagotovoljena po ministrstvu za prosveto in s tem od zvezne vlade. Navodila za prijave k sprejemnim izpitom bodo objavljena po pristojnih oblasteh.
v minulih letih.
Maja 1956: 4 gledalci ubiti pri Chimayu v Belgiji pri tekmi Grand Prix des Frontieres.
Zadnji torek pa je bila komisija prosvetnega ministrstva iz Dunaja v Celovcu. Ponovno je pregledala vse v upoštev prihajajoče prostore in končno provizorično rešila tudi vprašanje prostorov za to lastno ali slovensko gimnazijo.
V torek popoldne je bilo skupno posvetovanje ministrske komisije ob navzočnosti zastopnikov deželnega šolskega sveta, deželnega šolskega nadzornika dr. Arnolda ter g- dvornega svetnika dr. Christler-ja in zastopnikov slovenskih osrednjih organizacij, oredsednika Narodnega sveta dr. foška Eischlerja ter predsednika Zveze slovenskih organizacij dr. Franca Zwitterja.
Po začasni rešitvi vprašanja prostorov namestitve nove slovenske gimnazije je bilo iz slovenske strani stavljeno določeno vprašanje, ali obstoji letos dejanska volja, da se slovenska gimnazija z jesenjo odpre. Zastopniki prosvetnega ministrstva so v odgovoru na to jasno vprašanje zagotovili, da so vsi tozadevni odloki in dekreti „že na poti” in da je še ta teden računati z njihovo objavo.
Tako je torej slovenska gimnazija ustanovljena ob drugi obletnici podpisa državne pogodbe.
Kako bo ta gimnazija izglodala?
Za jesen 1957 smo predlagali otvoritev prvih treh razredov slovenske gimnazije. Po naših predlogih naj bi bila gimnazija dvojezična in sicer naj bi se humanistični predmeti poučevali v slovenskem in realni predmeti v nemškem jeziku. Tako bi bilo dano najboljše jamstvo, da se bodo dijaki priučili obeh deželnih jezikov v polni meri, in bodo tako najbolj dorasli potrebam kraja m časa.
Da pa dobijo otroci dobro podlago za tuje jezike, je ministrstvo odredilo, da se bo latinščina poučevala od tretjega razreda naprej. Torej se bodo otroci v prvih dveh tazredih temeljito pečali z nemščino in slovenščino in si tako ustvarili dobro podlago za latinščino.
Od tretjega razreda naprej se bodo torej na šoli poučevali trije jeziki in sicer sloven-Šfina, nemščina in latinščina.
Od petega razreda naprej pa bodo imeli dijaki možnost, da se učijo ali grščine ali pa angleščine. Grščino bodo jemali predvsem fantje, ki nameravajo po maturi iti v bogoslovje ali pa se posvetiti medicinskemu
Dirkač je zavozil v množico -14 mrtvih
Minulo nedeljo je na avtomobilski tekmi „Mille Miglia” (tisoč milj) španski dirkač markiz de Portago s svojim avtomobilom v brzini 300 km na uro zavozil na nekem ovinku v množico. Pri tem je bilo pri priči mrtvih 14 oseb, med njimi pet otrok, [ta tudi vozač in njegov spremljevalec, Ameri-kanec Nelson. Zaradi silovite brzine je počila leva guma Portagovega avtomobila. Vozač je izgubil kontrolo nad vozilom, ki je najprej zadelo v cestni kamen, nato pa planilo v množico. Po nesreči so se odigravali strašni prizori, zakaj poleg smrtnih žrtev je drveči avtomobil še lažje in težje ranil večje število ljudi. Med stokanje ranjencev so se mešali kriki otrok, ki so iskali izgubljene starše, brate in sestre. Takoj so prihiteli na kraj nesreče rešilni avtomobili in zdravniki, ki so ponesrečencem nudili prvo pomoč. Med tem pa so na cesti s peklenskim hrupom drveli naprej dirkalni avtomobili v polnem tempu, kajti tekma se je nadaljevala.
Nesrečni vozač, ki ga je v tej dirki komaj 35 km pred ciljem dohitela smrt, je bil španski plemič, rojen leta 1928 v Londonu. Izhaja iz neke zelo bogate rodovine. Zato mu ni bilo treba delati, ampak je vse svoje tako naglo končano življenje posvetil športu. Povečini je bival na Angleškem, kjer je bil lastnik velike staje čistokrvnih dikalhih konj. Bil je tudi izvrsten jahač in je dvakrat dosegel drugo mesto na angleškem državnem prvenstvu. Lani se je tudi dobro uveljavil na zimskih olimpijskih igrah, kjer je vodil špansko moštvo za bob (specialne nagle sanke). Toda brzi konji in nagle sanke so bili zanj vse prepočasni, zato je vstopil v dirkalno moštvo znane italijanske avtomobilske tovarne Ferrari. Zapušča ženo in dva otroka. Soproga, ki se je ob času nesreče mudila v New Vorku v Ameriki, je prispela z letalom v Italijo, brez potnega lista in prtljage. V razburjenju in naglici je pozabila vzeti s seboj dokumente. Z ozirom na izredne razmere je policija na rimskem letališču zatisnila eno oko in dovolila vdovi pot v Brescio, kjer leži na parah truplo njenega moža.
Sploh je bila nedeljska tekma nesrečna. V bolnici je umrl isti večer še nizozemski dirkač josef Gottgens, ki se je bil s svojim avtcmobilom zaletel v drevo. Smrtno se je
ponesrečil tudi nek italijanski prometni policist, kateremu je zdrsnilo motorno kolo pri pregledovanju tekmovalne proge.
Naslednji dan je italijansko in inozemsko časopisje z ostrimi besedami obsodilo „blazne tekme”, ki nikomur več ne koristijo, ampak samo ogrožajo ljudi. Dirkalni avtomobili so zaradi vedno večje brzine, ki jih omogočajo vedno popolnejši motorji, postali prava splošna nevarnost. „Proč z javnih cest!” vzklika italijanski dnevnik „Girorno”. Ob tej priložnosti navajajo listi tudi nesreče, ki so se dogodile pri dirkah
Aprila 1956: 3 dirkači in 3 vozači ubiti pri tekmi „Mille Miglia” (ista tekma lani).
Oktobra 1955: 4 gledalci ubiti na tekmi v Madridu (Španija).
Septembra 1955: 3 dirkači mrtvi pri dirki Ulster Trophy Race v Severni Irski.
Junija 1955: 73 gledalcev ubitih in 100 ranjenih pri „Dirki 24-ur” v Le Mansu v Franciji.
Avgusta 1952: 12 oseb ubitih v Weybergu v Po renju (Zap. Nemčija).
Septembra 1947: 7 oseb ubitih v Monakovem.
Aprila 1938 devet oseb mrtvih pri „MilIe Miglia”.
Na dirki „Mille Miglia 1957” je zmagal Italijan Tartuffi. Je to prva zmaga že 57-let-nega dirkača na tej dirki. Upati je, da je on tudi poslednji zmagovalec.
Gospodarske težave v Sovjetski zvezi
Na zasedanju Vrhovnega Sovjeta v Moskvi je bil potrjen predlog Hruščeva o upravno-gospodarski decentralizaciji države, ki je bila že pred nekaj tedni napovedana in smo o njenih glavnih potezah že v našem listu poročali. Predlog Hruščeva je vrhovni Sovjet sprejel s l()()%-no večino, kar menda ni najbolj zanesljiv znak demokracije, kajti ljudje smo pač ustvarjeni vsak s svojo glavo in z različnimi mislimi. Vsaj tam, kjer se jih sme tudi javno povedati.
Izgleda, da je sovjetsko gospodarstvo kljub gotovemu napredovanju proizvodnje v primeri s carskimi časi zašlo v velike težave. Hruščev je govoril o ..birokratskih lopovih”, o neredu in potratah v gospodarstvu. Glavni krivci tega nereda so uradniki, najzvestejši hlapci režima. Je pač tudi v ..delavskem raju” tako, da je plačilo za zvesto službovanje — nehvaležnost. Nad birokrate se je spravil Hruščev z vso vehemenco in napovedal temeljite spremembe v upravnem aparatu. Izjavil je, da je bilo vodstvo gospodarstva preveč centralizirano, kajti uradniki v Moskvi so odločevali o vsaki malenkosti tudi v najoddaljenejših provincah širne Rusije, ki zavzema eno petino celotne površine naše zemeljske oble. Se razume, da ljudje v Moskvi ne morejo vsega vedeti in v vsem prav odločiti. Zato so sklenili prenesti upravno oblast na posebne-pokrajinske gospodarsko-upravne svete, ki bodo v njim odmerjenih območjih vodili gospodarstvo. Tako bo namesto centralnih, specializiranih ministrstev nastala vrsta gospodarskih svetov po pokrajinah, ki se ne bodo površinsko stikale z dosedanjimi sov-
jetskimi republikami, ampak bodo njihove meje šele nanovo določili. Ali bodo ti ukrepi kaj pripomogli k izboljšavi gospodarstva, pa je veliko vprašanje, kajti birokrat ostane birokrat, pa naj sedi v Moskvi ali pa v Minsku ali pa v Vladivostoku.
Značilno je tudi, da je iz omenjene decentralizacije izvzeta industrija, ki je vojaškega pomena. Ta bo nadalje naravnost podložna Moskvi.
Veleposlanik UvalU pri ing. Figiu
Kot javlja jugoslovanska poročevalska služba ..Tanjug” se je minuli petek zglasil pri zunanjem ministru Fig.lu jugoslovanski veleposlanik prof. Radivoje Uvalič, ki je bil v minulih tednih na posvetovanjih v Beogradu.
KARDINAL VIŠINSKI PRI PAPEŽU. V Rim je prispel kardinal Višinski, primas Poljske. Sv. oče ga je sprejel v privatni avdienci. Poljski nadškof bo več tednov v Rimu in imel važne razgovore z vatikanskimi krogi o ureditvi razmerja med Cerkvijo in državo na Poljskem.
VOJAŠKE DOBAVE JUGOSLAVIJI namerava obnoviti ameriška vlada, poročajo iz VVashingtbna. Gre za dobave iz fondov, ki so bili že odobreni v parlamentu, pa so iz političnih razlogov bile ustavljene. Glavno postavko v teh dobavah naj bi tvorilo 200 najmodernejših reakcijskih lovskih letal, za katere se Jugoslavija poteguje.
Politični teden
Po svetu ...
Nova delitev sveta po starih receptih
V	minulih tednih je Sovjetska zveza pod-vzela nove iniciative v mednarodni politiki. Hruščev je poklical k sebi moskovskega dopisnika največjega ameriškega lista „New York Times” in mu razvil svoje misli o novi konferenci štirih velesil, kjer bi si pod ..vodstvom Sovjetske zveze in Združenih držav” razdelili svet, na ..vplivna področja”, v glavnem po sedanjih mejah, ki delijo zapadni vojaško-politični tabor od vzhodnega. Se razume, da bi taka delitev šla v glavnem na račun tretjih. V tem je Sovjetska zveza na boljšem, ker jo morajo njeni vzhodno-evropski sateliti brezpogojno ubogati. Na Zapadu pa bi to pomenilo za razbitje Atlantskega pakta in izgubo ameriških zaveznikov v Evropi. Kljub raznim razpokam v teh zavezništvih pa nudijo le-ta Ameriki večje garancije za vzdrževanje svetovnopolitičnega ravnotežja kot zaupanje na sovjetsko besedo o miroljubnosti njenih namenov. Zato so bili odmevi na interview Hruščeva neugodni ne le v prestolnicah zapadne Evrope, ampak tudi v Washingtonu.
»Protiatomska ofenziva« na Vzhodu
Zapadnoevropskim državam, ki so spričo ponavljajočih se sovjetskih groženj v skrbi zaradi nevarnosti atomskega vojskovanja, pa je bil namenjen drug predlog.
V	Moskvi je zboroval ..Vrhovni sovjet”, najvišji forum, čigar naloga obstaja v tem, da odobruje sklepe osrednjega komiteja komunistične stranke.
Glavni govornik na tem zasedanju je bil generalni sekretar Nikita Hruščev. V dolgem govoru je označil nevarnosti, ki groze človeštvu zaradi nadaljevanja atomskih poskusov. Pozval je parlament Velike Britanije in ameriških Združenih držav, da kot izvoljena predstavnika obeh ljudstev skleneta takojšnjo ustavitev nevarnih atomskih poskusov.
V Londonu majejo z glavo
Posebno odklonilen je bil odmev na govor Hruščeva v Londonu, kjer pravijo, da pri Sovjetih levica ne ve, kaj dela desnica, to je, da govorijo tako, delajo pa drugače. V zadnjih mesecih je namreč Sovjetska zveza izvedla celo serijo atomskih poskusov, več kot Amerika in Velika Britanija skupaj. Sedaj bodo sovjetski znanstveniki rabili nekaj časa, da preštudirajo rezultate in izkušnje teh poskusov. Ta premor pa uporablja sovjetska diplomacija za novo „mi-rovno” in ..protiatomsko” ofenzivo. Pripominjajo tudi, da bi lahko Sovjetska zveza svojo, resnično miroljubnost in protiatomsko razpoloženje pokazala pred dvema mescema, ko jo je japonska vlada pozvala, da
Ljubljanska revija o zattiti manjšin
Vodilna slovenska kulturna revija „Naša sodobnost” je letos objavila že dva obširna članka o manjšinskih vprašanjih. V št. 2 in 3 je izšel sestavek dr. Lojzeta Udeta: Kakšna mora biti zaščita narodnih manjšin. Pisec se bavi s problemom manjšin v preteklosti na splošno, posebno pozornost pa posveča položaju Slovencev na- Koroškem. Opira se na Hugelmanovo zbirko o narodnostnem pravu v stari Avstriji ter razčlenjuje položaj koroških Slovencev s kritično znanstveno metodo. V 4. številki iste revije pa J. Pleterski opisuje dognanja, do katerih je prišel ameriški narodopisec Richard R. Randall. Ta je prišel po letu 1945 na Koroško in je leto dni preučeval narodnostne razmere v celovški kotlini. Svoja dognanja je strnil v disertaciji za doktorsko čast na Clark univerzi v VVorchestru, Mass (USA). Mladi Amerikanec je bil v bistvu dober opazovalec in je spoznal vso zapostavljanje, ki so mu bili v preteklosti in sedanjosti podvrženi koroški Slovenci. Prihaja do zaključka, da bi nova Avstrija „morala zagotoviti temu življu (Slovencem) kulturne pravice in politično enakost; in da bi bilo mogoče doseči zadovoljivo rešitev za ta problem, če bi te pravice bile zagotovljene”. K tem ugotovitvam pripominja Pleterski, da „je za slovensko in jugoslovansko javnost
neha z atomskimi poskusi. Nad Japonsko se je namreč, kot posledica sovjetskih atomskih poskusov, vsipal v velikih količinah radioaktivni pepel in spravil v nevarnost cele pokrajine. V London prihajajo sovjetski predlogi ob izredno nepravem času, kajti prav v teh tednih dokončujejo priprave za prvi angleški poskus z vodikovo bombo. Zato pravijo, da imajo sovjetski predlogi le propagandni namen in sledijo preskušenem geslu: „Primi tatu!”
Tudi v Washingtonu dvomijo
Tudi v Washingtonu smatrajo novo sovjetsko protiatomsko ofenzivo kot zgolj propagandistično potezo in pripominjajo, da ni ne Hruščev in ne njegov zunanji minister Gromiko podal nobenih konkretnih predlogov. Ustavitev atomskih poskusov je po ameriškem mnenju možna le ob sprejemu načela mednarodne kontrole nad ozemljem vseh velesil, ki posedujejo poskusne laboratorije in industrijske naprave za atomsko orožje.
... in pri nas v Avstriji
Povolilna obračunavanja
Minuli teden je stal v znamenju povolilnega razpoloženja. Pri socialistih je kraljevalo veselje nad nepričakovano zmago, v krogih Ljudske stranke pa razumljivo razočaranje in celo zaskrbljenost nad smerjo javnega mnenja, ki se je poočitila pri volitvah državnega predsednika.
Vodilna avstrijska katoliška lista „Fur-che” in „Volksbote” sta dala duška že prej slabo prikriti nevolji zaradi volilne povezave Ljudske stranke (OeVP) s „svobodnja-karji” (FPOe) češ, da so že prej ..svarili pred to povezavo” in da je nesmiselno „pri-hajati z izgovorom, da so socialisti zgolj s komunističnimi glasovi zmagali” (Volksbo-te); da bi bila oVP bolj častno odrezala, ako bi se bolj zanesla na zdrave lastne sile, kot pa da se je podala v nenaravno povezavo s ..poudarjeno nacionalnimi in anti-klerikalnimi elementi” v FTOe, ki potem za nameček niti niso volili Denka, ampak so glasovali po njihovem starem geslu „ra-je rdeče kot črno”. Dunajska „Furche” pa pikro pripominja, da je morala OeVP pri teh volitvah znova preizkusiti resnico, da politične barantije z ..gotovim taborom vedno prinesejo le izgubo in da se v gotovi druščini samo izpostavi nevarnosti, da izgubi še dobro ime ...” Mišljeni so „svobod-njakarji”, ki so kljub prizadevanju njihovega strankarskega vodstva glasovali, kakor se je pač vsakemu zazdelo. Kljub temu, da so tudi oni deležni splošnega blagostanja in da so jim bile z nedavno sprejetimi zakoni poravnane vse ..krivice”, ki so jih utrpeli zato, ker so rušili svobodo in neodvisnost prve republike, ti ljudje niso zado-
zanimivo, kako danes na koroško vprašanje gleda mlad ameriški znanstvenik, ki nedvomno predstavlja izvedenski naraščaj ZDA, velike sile, ki je obakrat odločilno sodelovala pri diplomatskem obravnavanju usode Slovenske Koroške”.
Novi glasovi o knjigi:
„Die Sprachenfrage in Karnten"
še prihajajo glasovi o knjigi „Die Sprachenfrage in Karmen vor hundert Jahre und heute”. Tako piše Mr. Thomas M. Bar-ker z ameriške univerze Northwestern Mi*-souri State College, da je nekaj izvodov te knjige poslal svojim znancem in sorodnikom v Avstriji in Ameriki, „ki položaj na Koroškem napačno razumejo”. Mr. B. Un-begann, profesor na Brasenlose College v Oxfordu (Anglija), pa je svojem zahvalnem pismu označil knjigo kot „zelo interesantno in poučno”. Prof. Dr. D. Gerhard, ki deluje na Slovansko-bakskem institutu Wilhelms-Universitat v Miinstru pa je sporočil, da namerava dr. Tischlerjevo knjigo podrobneje obdelati v znanstveni reviji omenjene univerze.
Vrsta velikih univerzitetnih knjižic pa je pismeno potrdila sprejem knjige ter vključitev v njihove registre. Za danes samo nekaj najpomembnejših: Harward College Li-brary, University of Chicago, Duke Univer-sity, Durham N. C,. University of Kansas, University of New Mexiko.
voljni in ne morejo biti, kajti njihovi nekdanji privilegiji, ko so se šopirili v obarvanih srajcah in blestečih uniformah, jim niso bili vrnjeni. In tudi delati morajo...
Največja ironija pa je, da se nekdanji grobokopi svobode združujejo v stranki, ki se imenuje stranka svobode. Pač računajo na ljudsko pozabljivost. Po mnenju istih katoliških listov je pa vprav druščina s temi ljudmi odgnala od prof. Denka mnogo katoliških glasov, posebno v zapadnih zveznih deželah.
Na strankarskem tajništvu FPOe so se ubijali s kompliciranimi računi, ki bi naj dokazali, da so njihovi pristaši disciplinirano sledili vodstvu. Volilni listki pač niso bili označeni s strankarsko pripadnostjo vo-lilcev, zato lahko Vsak trdi, kar hoče. Toda pri naslednjih političnih volitvah, kjer bodo posamezne politične stranke zopet nastopile samostojno, se bo pokazalo, ali je pravilna sodba večine dobro poučenih političnih opazovalcev, da je FPOe v pospešenem razkroju. Izginotje te ..stranke svobode” s politične pozornice v Avstriji bi gotovo ojačilo postojanke resnične svobode.
Poraženi kandidat prof. Denk je izid volitev vzel z dostojanstvom na znanje, bolj kot nekateri politični listi in strankarska tajništva. Bil je prvi, ki je čestital novemu državnemu predsedniku (glej „Neue Zeit”), nato pa se je zopet posvetil svojemu znanstvenemu delu. Tudi ob tej priložnosti je pokazal osebne značajne odlike, ki so mu jih priznali vsi, prijatelji in nasprotniki.
Dr. Pittermann, novi podkancler
V socialistični stranki so pa po umirjenju prvega zmagoslavnega navdušenja, ki je bilo sicer spontano, a tudi improvizirano, prešli na dnevni red tekočih poslov. Najprej je bilo treba vzeti slovo od dr. Scharfa, ki je po izvolitvi takoj odložil vse svoje funkcije v socialistični stranki. Vse to je bilo opravljeno s primernimi priložnostnimi govori.
Nato pa je sledila važnejša naloga: treba je bilo najti nove može za mesta, ki jih je izpraznil dr. Scharf v vladi in v stranki. Soglasno je bil izvoljen za načelnika stranke dosedanji poslevodeči predsednik socialističnega poslanskega kluba v državnem zboru dr. Bruno Pittermann, ki je bil obenem določen za podkanclerja v zvezni vladi. S tem je postal dr. Pittermann takorekoč univerzalni politični dedič dr. Scharfa. V svojem nastopnem govoru je dr. Pittermann nakazal v glavnih potezah programsko smer socialistične stranke za bližnjo bodoč-' nost. Njegov govor je odlikovala premišljena umerjenost. Predvsem je poudaril potrebo po »razjasnitvi desetletnih nesporazumov med socialistično stranko in katoliško Cerkvijo” in naglasil, da je treba razmerje med Cerkvijo in državo urediti na za obe strani sprejemljivih temeljih. V tem je videti znaten odklon od dosedanje kulturno-bojne smeri socialistične politike.
Za boljše razmerje s Cerkvijo
Tako se pojavlja na obzorju realnih možnosti tudi ureditev vprašanja konkordata. Socialisti so doslej nasprotovali priznanju leta 1934 sklenjenega konkordata med Šv. Stolico in tedanjo avstrijsko vlado, OeVP pa se je sicer načelno izjavila za priznanje, toda vse njene izjave so bile jako mlačne. Nekateri njeni zaradi svoje glasnosti vidni predstavniki z »liberalno” in »nacionalno” preteklostjo so pa bili odkrito proti. Tako je bilo katolištvo OeVP v tem za katoliško Cerkev bistvenem vprašanju v dejanju zelo malo vredno.
Tudi v industrijskih krogih je bila izvolitev dr. Pittermanna še sorazmerno ugodno sprejeta. Dr. Pittermann namreč velja za temeljito izobraženega človeka (ima doktorat iz filozofije in prava), obenem pa tudi — posebno v gospodarskih zadevah — za prožnega politika. Znano je tudi, da se z zveznim kanclerjem ing. Raabom osebno bolje razume kot njegov predhodnik.
Sodelovanje in dobro osebno razmerje bo vsekakor potrebno, kajti Avstrija leži na izpostavljeni točki svetovno politične pozornice, pa tudi na notranjem sektorju je še mnogo nujnih vprašanj, ki čakajo na rešitev.
200 MADŽAROV in njihovih prijateljev je uprizorilo demonstracije pred poslopjem sovjetske delegacije pri Združenih narodih v New Yorku. Demonstranti so vihteli črne zastave in madžarske zastave s črnimi trakovi. Po dveh urah so se umaknili. Policiji ni bilo treba poseči vmes.
Zanimanje za koroške Slovence v inozemstvu
SLOVENCI
d&ma in po svetu
Film ..Dolina miru" na mednarod. festivalu
Na Mednarodnem filmskem festivalu v mestu Cannes na francoski Rivieri predvajajo te dni najboljše filme 34 narodov. Med drugimi so na tej najpomembnejši evropski filmski razstavi predvajali slovenski film »Dolina miru”, ki ga je ustvaril režiser France Štiglic. Film je bil zelo dobro sprejet od izbrane publike, med katero so bili filmski kritiki iz vsega sveta. Razen nekaterih izjem so bile kritike v francoskem časopisju zelo ugodne, kar je za mlado slovensko filmsko proizvodnjo vsekakor laskav uspeh. Filmska zgodba pripoveduje o doživljajih dveh otrok, ki sta pri bombardiranju izgubila starše. Je to slovenski deček in avstrijska deklica. Pridruži se jima še neki ameriški vojak, črnec, ki je s sestreljenega letala padel na opustošeno ozemlje v Sloveniji. Vsi trije iščejo sredi puščobe in vojnega razdejanja pot v »dolino miru”, kjer ne bo strahot vojne, ampak bo vladala ljubezen. Film je bil sneman v treh jezikih hkrati, kajti deklica govori nemško, deček slovensko, vojak pa angleško. In kljub temu se dobro razumejo. Poleg predstave za izbrano mednarodno publiko pa je šolsko nadzorništvo v Nizzi priredilo predstavo za mestne šolske otroke, ki so film nagradili z burnim aplavzom, s še bolj spontanim priznanjem kot mednarodni novinarji.
Istočasno je celovško Jugoslovansko - avstrijsko društvo priredilo predstavo tega filma v železniški kino-dvorani v Beljaku. Naprosilo je za objavo ustrezne novice v celovškem časopisju, toda nobeno politično glasilo obeh 'koalicijskih strank te vesti ni prineslo. Pač očividna molčeča zarota mt H ika. Morda jih je motila trojezičnost filma, | ko že dvojezičnost nekatere tako v oči bode.
Ljubljanska pevka gostuje v Celovcu
Miiuli petek je usihajoči ensemble celovškega gledališča (najboljše moči odhajajo na druge, večje odre, kot dirigent VViese in drugi) uprizoril priljubljeno Verdijevo »ljudsko” opero Traviata. To na dogajanju revno opero odlikuje serija blestečih in pevnih arij, ki gredo rade v uho in so zato postale popularne po vsem svetu. Predstava je zelo dobro uspela in jo tudi glasbeni kritiki vseh celovških listov zelo pohvalno ocenjujejo. »Neue Zeit” pravi »Višek operne sezone”, a Volkszeitung” vzklika »Premiera. kot je že dolgo ni bilo ...”
Umetnostno bolj samosvoja »Kleine Zei-umg” označuje predstavo tudi kot velik, a zgolj polovičen uspeh, ki gre na račun no-siteljice glavne vloge, gospe Manje Mie ,• i nikove, članice ljubljanske opere. Odlična ljubljanska pevka je dala predstavi poseben sijaj in ob njej so pevci domačega J gledališča obledeli. Tako pravi »Neue Zeit”, i je ta pevka »utelesila svojo vlogo na način, ki se zelo približuje idealu” ter da sta njeno igro »odlikovala temperament in razpo-loženost”; gospa Mlejnikova je žela naravnost frenetičen aplavz. Srečna ljubljanska opera — ne nazadnje tudi zaradi tega, ker : imajo tam tri pevke za to vlogo!” vzdihuje | isti list. — Ljubljančanka je pela v italijanščini.
Ljubljansko gledališfe gostovalo v Beogradu
Ljubljana ima tri stalna dramska gledališča s povečini poklicnimi igralci. Vse tri ustanove so na znatni umetniški višini. Eno izmed teh, Mestno gledališče, je pred kratkim priredilo lepo uspelo turnejo po Jugoslaviji in je posebno v Beogradu želo veliko priznanje. Izvajali so tri slovenska dela in sicer »Martina Kačurja”, »Večer v čitalnici” in »Malomeščane”. Beograjski gledališki kritiki so ljubljanske igralce, posebno pa režiserja Jožeta Mahniča zelo n-godno ocenili.
..Kekec" na Kitejskem
I
Pred kratkim je bil slovenski mladinski film »Kekec” sinhroniziran (to je »preveden”) v kitajščino in bo sedaj obšel okrog 6.000 kinodvoran širne Kitajske. Tako bodo tudi milijoni daljnjih vzhodnjakov mogli gledati doživljaje slovenskega planinskega dečka Kekca, Mojce, Tinkare, Rož-leta in drugih. Že pred vojno je Vandotova zgodba, ki je izhajala v mladinskem listu »Zvonček”, nudila lepo in prijetno zabavo malim in velikim, po vojni pa je bil film o Kekcu ena izmed najbolj uspelih ustvaritev slovenske filmske proizvodnje.
KAM Z ATOMSKIMI ODPADKI?
Pri atomskih ..eksplozijah”, to je v spremembah njihove sestave ali ..jedrnih reakcijah” nastajajo odpadki, nekako podobno kot pri zgorevanju lesa ali premoga, torej neke vrste ..pepel”. Toda ostanke navadnega zgorevanja je sorazmerno lahko spraviti s poti. V naši domači peči to naredi gospodinja, ki pomete pepel v posodo za odpadke, ga odnese iz hiše in strese na smetišče. Toda pri ostankih atomskih procesov ali sprememb to ni tako enostavno, kajti ti ostanki se po reakciji ali spremembi, ki jo je človek namenoma sprožil, sami še spreminjajo, in sicer oddajajo takozvane „ra-dioaktivne žarke”. Ti žarki pa so, ako prekoračijo gotovo jakost, smrtno nevarni za vsa živa bitja. Atomska orožja so prav zaradi radioaktivnega učinka tako strašna, kajti okužijo vse žive in mrtve stvari, v človeku pa povzročajo razna obolenja in tudi smrt. Tako poleg vročine in razdiralnega učinka tudi radioaktivni žarki spadajo med strašne posledice tega orožja. Posebno zato, ker radioaktivnost lahko za leta, da, celo desetletja zastrupi vso območje kraja, kjer je atomska bombo eksplodirala.
Tudi ostanki (ali pepel) atomskih procesov so močno radioaktivni. Zato tega „pe-pela” seveda ni moč enostavno odpeljati na smetišče. Nek ameriški znanstvenik je izračunal, da bodo leta 2000 atomski ostanki tako narasli, da bo njihova radioaktivnost enaka izžarevanju 400 milijonov kg radia. Ako upoštevamo dejstvo, da je pred nekako 20 leti bilo na vsej zemlji samo 2,5 kg te redke snovi, potem si lahko predstavljamo, kakšno škodo bi utegnili povzročiti ti atomski ostanki, ako jih ne bi zares varno spravili.
Ponavadi sedaj ..proizvedene” atomske " ostanke shranjujejo v velike „posode za odpadke”, ki so opremljeni z debelimi jeklenimi stenami in še debelejšim betonskim oklepom. Te potem zakopljejo v kak zapuščen rudnik ali pa jih potopijo v morje. Toda v kratkem so se angleški in francoski visokomorski ribiči zbrali na velikem protestnem zborovanju. Izvedeli so, da nameravajo ostanke iz angleške atomske postaje v Harwellu potopiti v Atlantsko morje blizu Irske. Ribiči se upravičeno bojijo, da utegne nastopiti čas, ko bo zaradi neprestanega radioaktivnega izžarevanja vročina v notranjosti tudi najbolj močnih in debelih železobetonskih posod za odpadke, tako narasla, da se bodo jeklene stene stalile in tudi betonski jekleni obod razpočil kot orehova lupina. Radioaktivni žarki bi imeli prosto pot v morje. Mogli bi okužiti vodo in ribe.
Nekaj podobnega se utegne zgoditi tudi pri posodah, ki so jih zakopali pod zemljo. Tam bi sproščeno radioaktivno izžarevanje okužilo najprej talno vodo, ki prodira skozi zemeljske plasti v potočke; ti bi potem to okuženo vodo prenesli naprej v reke.
Ta proces je pa zelo dolgotrajen, ker radioaktivne snovi zelo počasi izgubljajo to njihovo nevarno lastnost. Čim čistejša je snov, tem dalje traja njena radioaktivnost. Čisti radij šele v 1500 letih izgubi polovico svoje radioaktivnosti.
Toda kljub nevarnostim okužitve je mi-
sel potapljanja atomskih ostankov v morje še praktično najbolj sprejemljiva. Treba je samo najti dovolj globoko morje, da bi mogli posode potopiti v globino, iz katere bi šele po tem, ko bi bila nevarnost okužitve že mimo, prišle radioaktivne vode na površje. Najprimernejši je Pacifiški ocean v bližini Filipinskega otočja, kjer je globok 11.000 metrov. Zanimivo je, da bi tudi Črno morje, ki je mnogo bolj plitvo, bilo še precej primerno za smetišče atomskih odpadkov. Voda v tem morju je namreč tako mirna, da morejo morske struje v njem meriti le z najfinejšimi aparati. Na podlagi natančnih merjenj so izračunali, da pride voda iz dna šele v 2500 letih na površje. Vzrok je v tem, ker je to morje od vseh strani zaprto in ga le ozek preliv — Dardanele — veže s Sredozemskim morjem. V ostalih morjih in oceanih pa so struje in tokovi mnogo hitrejši.
Utasutovieje-
Človek se pripravlja na osvojitev vesolja z interplanetarnimi raketami, znanstveniki in tehniki gradijo prvo „ladjo vsemirja”, ki bo, izkoriščajoč nova pogonska sredstva atomske energije, zaplula v vsemirje in kot umetni mesec ali satelit krožila okrog naše zemlje, atomski znanstveniki pripravljajo vedno nove, vedno bolj učinkovite — in morda tudi bolj uničujoče poskuse z atomskimi in vodikovimi bombami.
Kemiki in fiziki odkrivajo snovi, ki jih doslej še nismo poznali in v znanstvenih laboratorijih ustvarjajo nove tvarine, ki jih doslej na zemlji sploh ni bilo. Skratka, nastopila je „zlata doba”, o kateri so prvi pro-svetljenci minulih stoletij, ko so ubrali prve, sicer pogumne, a še neokretne korake v kraljestvo skrivnosti narave, z namenom, da z svetlim orožjem znanosti odrešijo človeštvo teme, nevednosti in zmote. Toda videz vara.
V Nemčiji: paragraf proti čarovnicam
V Nemčiji, Italiji in Veliki Britaniji, središčih evropskega znanstvenega in industrijskega napredka so se nenadoma pojavile z novo silo stare vraže. V bonnskem parlamentu razpravljajo o novem kazenskem zakoniku, v katerega nameravajo vstaviti poseben paragraf, ki kaznuje — čarovništvo.
Iz Italije prihajajo poročila, da kljub napredku šolstva in izgradnje oblasti javne varnosti po mnogih krajih Južne Italije nemoteno izvršujejo svojo „obrt” vaške vede-ževalke, ki nemoteno ..uradujejo” poleg učitelja, orožnika in župnika. Pa ne samo v zaostalih krajih, kjer mnogo ljudi še ne zna pisati in brati, ampak po zapadnih velemestih, kjer kraljujeta motor in elektrika, se veča število ljudi, ki verujejo v izganjalce hudiča, ..čudežne zdravnike”, preroke iz zvezd, satanove svečenike, čarovnike vseh vrst. Kako široko je še med ljudmi razširjeno praznoverje, pa dokazuje tudi tisk. Po sicer resnih listih lahko še vedno berete „ho-roskope”, to je napovedi iz zvezd v zvezi z
Ameriški profesor Singer je pa predlagal, da bi „vrče” z atomskimi odpadki spuščali v večni led na Grenlandiji. Zaradi svoje teže bi se te železobetonske posode počasi same pogrezale v led. Radioaktivne snovi bi šele po nekaj stoletjih, obenem z ledeniki, ki se počasi pomikajo v morje, prišle na površje; med tem bi pa seveda že izgubile svojo nevarno radioaktivnost.
Po računih znanstvenikov bosta leta 1965 Amerika in Anglija ..proizvajali” na dan 35 kg atomskih odpadkov, kar znese na leto približno 12 tori. Ti odpadki bi pa mogli zamoriti življenje v celih deželah. Zato je razumljivo, da si znanstveniki belijo glavo z vprašanjem: kam z atomskim pepelom in drugimi ostanki.
Nekdo je predlagal, da bi jih strpali v rakete in izstrelili v vsemirje, kjer je zanje gotovo prostora dovolj. Predlog je dober, ima samo eno napako: zaenkrat še nimamo takih raket, „kupi” atomskih odpadkov pa že rastejo.
vašim rojstnim dnevom. In te reči čitajo vsi, od ljudi z akademsko izobrazbo, s profesorskimi ter doktorskimi naslovi, pa do pri-prostih ženic. Spiritistične seje v zatemnjenih sobah, kjer ,,kličejo” duhove še niso izumrle v dobi neonske razsvetljave in elektronskih računskih strojev. Marsikateri vaš prijatelj, ki je srečen posestnik avtomobila, ima nad volanom obešen kak predmet, ki bi ga naj varoval pred prometnimi nesrečami in temu ..talismanu” včasih bolj zaupa kot molitvi in predvidni vožnji po prometnih predpisih.
Še vedno živijo ,,modre žene”, toda težko je dobiti njihov naslov, če imaš srečo, da ti prijatelj kot znamenje svojega največjega zaupanja da tak naslov, lahko od take skrivnostne in vsevedne osebe izveš bodočnost. Pred praznoverjem ni danes obvarovan nihče, ne majhen in ne velik. Spomnimo se samo na lanski škandal na Nizozemskem, ko se je ondotni dinastiji celo zmajal tron zaradi prisotnosti ,,čudadelke” Greet Hot-mans, ki je lahkoverni kraljici Julijani obljubila ozdravitev njene najmlajše, na pol slepe hčerke Marijke.
Toda dokler se take „modre žene" omejujejo samo na več ali manj nejasno napovedovanje bodočnosti, stvar še ni tako huda. Toda včasih ji karte, kavne usedline, zvezde ali drugi viri ..zaupajo” kaj hujšega:
Hude posSedicc iz kavne usedline
Pred nekaj meseci je nek novoporočeni mož v Essenu nenadoma brez razloga do smrti pretepel svojo mlado ženo. Bil je na obisku pri neki vražarki in ta mu je iz kavne usedline prerokovala, da je njegova žena čarovnica.
Pa tudi po drugih krajih Nemčije se pojavljajo take ..napovedovalke”, ki označujejo to ali ono žensko kot »čarovnico” ali moškega, češ da je od hudiča obseden. Življenje tako zaznamovanih ljudi je sila težavno. Taka govorica se ponavadi razširi kot blisk in ljudi se prizadetih nesrečnežev začenja-
jo izogibati. Ne smejo več v trgovine, njihove otroke odganjajo iz šol; ako tako zaznamovane ženske dobijo na samem, jih pogosto pretepejo, večkrat do smrti.
Župan kar v uradu izganja hudiča
Tudi sodna oblast je brez moči. Celo kadar prizadeti prijavijo napade državnemu pravdništvu, je krivce nemogoče kaznovati, kajti nihče noče proti njim pričati. Neka 44-letna kmetica, ki so jo njeni sosedje obsodili za čarovnico in jo hudo pretepli, je vložila proti storilcem ovadbo. Bili so postavljeni pred sodišče, toda sodnik jih je zaradi pomanjkanja dokazov moral oprostiti. Ko je nesrečna žena po razpravi stopila na ulico, jo je nahujskana množica hotela kamenjati. Bilo je to leta 1953.
Neki župan ob lepi reki Neckarju pa se kar v svojem uradu udejstvuje kot izganjalec hudiča. Tako je svojo »umetnost” poskusil tudi na neki 40-letni ženi, ki je pri tem utrpela živčni zlom. Njeni sinovi so jo komaj rešili pred samomorilnim poskusom. Morali so jo spraviti v norišnico.
Na Angleškem so morali sprejeti v norišnice več mladih deklet, ki so sodelovale na čarovniških orgijah, ki jih uprizarjajo »satanovi svečeniki” in jih imenujejo črne maše". Pri nekaterih takih mašah so baje ti častilci hudiča zaklali kot »darilno žrtev” žive ljudi.
To so le nekateri posamezni primeri, ki kažejo splošno razširjenost tega pojava. Sodna statistika je v tem pogledu zelo poučna. Povprečno je bilo v Zapadni Nemčiji letno okrog 70 sodnih procesov zaradi vražarstva ali čarovništva. V območju Lunneburger Heide so našteli 231 žensk, ki veljajo za »čarovnice”. Toda ne le preprosti ljudje, ampak celo zdravniki in drugi izobraženci zapadejo praznoverstvu in sodelujejo pri »pogromih” na čarovnice. Kriminalna policija v Friedrichshafenu je ugotovila, da v območju okrog Bodenskega jezera 63 odst. prebivalstva veruje v čarovnice.
Se razume, da se vedno najdejo ljudje, ki znajo to praznoverje izkoristiti zase. Nek gostilniški natakar v‘Severni Nemčiji je bil obsojen na več let zapora, ker je kot »čudodelni vrač” svoje bolnike zdravil s konjskimi odpadki in človeškim urinom. Neka baronica pa si je izmislila bolj rafinirano čarovnijo. Ona je predsednica »Zenskega društva” za Nižjo Saško. Na vse članice tega društva je razposlala okrožnico, v kateri zahteva, da ji oskrbijo dvajset živih uši. Hotela je te žive uši namazati na maslen kruhek, katerega bi naj pojedla neka na zlatenici bolehajoča žena. Baje to pomaga? Pri kmetih v nekaterih predelih Nemčije še danes velja navada, da kadar dajejo krave malo mleka, oni opravijo svojo telesno potrebo v mlečne posode, češ da to prežene hudega duha iz krav. In to v napredni Nem-
čiji!
Nekateri tudi menijo, da prenehajo kožni izpuščaji ako njihov gnoj namažeš na denar? Neki živinozdravnik je ugotovil, da je nek praznoverni kmet svojemu prašiču, ki ni hotel žreti, vsak dan odrezal kos ušesa, v prepričanju, da bo s tem počasi izgnal iz njega uroke. Nekemu kmetu v Severni Nemčiji, ki je oče šestih otrok, pa je čarovnik, h kateremu se je zatekel, da ga ozdravi išiasa, predpisal, da mora použiti sedem po-
(Konec na 5. str.)
KLJUB NAPREDKU ZNANOSTI
FRAN ERJAVEC, Pariz:	139
koroški Slovenci
II. DEL
Toda včasih še niti to ni zadostovalo, zato so morale oblasti trpeti, da se je pečal učitelj še s kako obrtjo (kro-jaštvom, čevljarstvom, sodarstvom, tkalstvom i. dr.). Ra-Tzen celovške normalke in 8 glavnih šol (za slovenski del dežele v Beljaku in Velikovcu) je delovalo v navedenem času na Gornjem Koroškem 69 trivialk, na Srednjem Koroškem 24 in na Spodnjem 12. Od vsega učiteljstva se je preživljalo tedaj le 12 s samim učiteljevanjem, 28 je bilo še organistov, 14 organistov in cerkovnikov obenem, 6 organistov in trških pisarjev, 3 le še trški pisarji itd., a 8 je bilo svetnih in 31 redovnih duhovnikov. Nekoliko manj razveseljiva je bila pa ta slika zgolj za slovenski del dežele, kar je tudi lahko razumljivo, saj smo že poudarili, da je bilo treba premagovati tu še posebno velike težave. Glede na to so delovale 1. 1777., razen celovških in beljaških Šol v slovenski Koroški tedaj šole samo še v Velikovcu, Podkloštru, Dobrli vesi, Grebinju, Rablju, Guštanju, Železni Kapli, Pliberku, Borovljah, Podgorju, Štebnju pri Zilji, na Brdu in v Šmohorju ter skoraj gotovo še v Vrbi. V prvih dveh so poučevali poklicni učitelji, v Dobrli vesi duhovnik in organist, v Grebinju tamošnji redovniki, na ostalih pa organisti ali cerkovniki.
Za 1. 1779. so imeli v načrtu 240 šol, toda v smislu ve-
ljavnih predpisov jih je po poročilu šolske komisije z dne 23. IX. 1779. delovalo le 142, a v nadaljnjih 50 krajih se je vršil le nekak zasilni pouk. Toda vse te številke vči-vidno ne bodo popolnoma zanesljive, kajti dve leti pozneje je šolska komisija poročala, da jih deluje na Zgornjem Koroškem 61, na Srednjem 44 in na Spodnjem 17. Iz tega je pa mogoče sklepati tudi, da mnogo šol poleti ni delovalo, a nekatere so radi prepičlih denarnih virov očividno ugasnile. Jeseni 1. 1780. je cesarica celo sama ukazala, naj se iz seznamov črta 89 šol, ki so bile le v načrtu, a jih radi pomanjkanja gmotnih sredstev ni bilo mogoče osnovati. Vsekakor nam pa že gornji podatki jasno kažejo, da je bila pretežno nemška Gornja Koroška preskrbljena s šolstvom v neprimerno večji meri nego po večini slovenska Spodnja Koroška. Vzrokov tega pa seveda ne smemo iskati v kakih narodnostnih razlogih, temveč predvsem v že večkrat poudarjenem dejstvu, da je moralo zlasti v prvih časih premagovati ustanavljanje šol v slovenskih predelih mnogo večje zapreke nego v nemških, posebno v pogledu učnega osebja, a po vsej priliki tudi glede drugih sredstev in pogojev (slovenski del dežele je bil tudi mnogo revnejši nego nemški). Toda navzlic vsemu je bil ravno v zadnjem petletju vladavine Marije Terezije led krepko prebit — slovenska Koroška je dobila svoje prvo šolstvo in to v svojem jeziku, ko-likor je bilo to v tedanjih okoliščinah seveda sploh mogoče.
Jasno je pa, da iz teh primitivnih kmečkih trivialk otroci še niso mogli prestopiti tudi v srednje šole. Poprej
so celovški jezuiti pripravljali nadarjene slovenske kmečke sinove tudi za gimnazijo ali so pa prihajali iz že znane nam dobrloveške beneficiatske šole. Jezuiti so tudi drugače naravnost pospeševali možnost študiranja revnejših slovenskih otrok, tako da je dobilo v prvih treh četrtinah XVIII. stol. vendarle že razmeroma precej naših kmečkih sinov priliko, da so se izšolali in dosegali tudi boljše službe, zlasti duhovniške. Toda po razpustu jezuitskega reda je nastala v tem pogledu velika vrzel, kajti ostala je samo še dobrloveška šola, le kakega posameznika je še tu in tam pripravil kak duhovnik za vstop v gimnazijo.
Preokret na boljše bi bil nastopil šele 1. 1776. z ustanovitvijo glavnih šol in normalke, od koder so učenci mogli prestopiti na gimnazijo. Toda tedaj je že v odločilnih vladnih krogih prevladala vprav nesocialna težnja, da se revnejšim slojem čim bolj oteži višje šolanje. Manjše gimnazije so sploh ukinjali in dočim je bilo sinovom višjih slojev šolanje popolnoma prosto (pri teh n. pr. ni bilo treba niti izpitov za prestopanje v višje razrede), so pa za revne učence uvedli stroge izpite, razen tega pa za vse še visoke šolnine, tako da so slovenskim kmečkim otrokom skoro zaprli vrata v višje šole. Število gimnazijskih dijakov je zato hitro padalo in, ker se je to kmalu poznalo tudi v padanju števila bogoslovcev ter v nastopajočem pomanjkanju duhovščine, so škofje protestirali in enako celo graška vlada radi pomanjkanja sposobnih uradnikov, toda zaman.
(Dalje prihodnjič)
CELOVEC
(Važno opozorilo)
Naš znani advokat DR. MILER naznanja, da se je sedaj preselil v posebne pisarniške prostore v Bahnhofstrasse 38, II. nadstropje.
f Dvorni svetnik dipl. ing. F. Ehrlich
Minuli petek je po dolgi in težki bolezni umrl v Celovcu dvorni svetnik dipl. ing. Franz Ehrlich, v starosti 74 let.
Pokojnik izhaja iz Ehrlichove rodbine v Žabnicah in je po dovršenih visokošolskih študijah kot gozdni inženir vstopil v deželno službo. Dalj časa je služboval na okrajnem glavarstvu v Šmohorju. Nato je prevzel upravo obširnega gozdnega posestva knezov Porcia v Spittalu. Vedno se je tudi živo zanimal za javno življenje in se aktivno udejstvoval v vrstah krščansko demokratske stranke. Bil je tudi izvoljen za deželnozbor-skega poslanca. Leta 1934 je bil imenovan za finančnega referenta pri koroški deželni vladi. Leta 1938 je po prihodu nacistov bil odpuščen iz javne službe. Do leta 1945 se je udejstvoval v privatnem gospodarstvu in ga je pot zanesla tudi v Slovenijo. Kljub težkim vojnim časom pa si je dipl. ing. Ehrlich s svojo prisrčno človekoljubnostjo pridobil' mnogo prijateljev med Slovenci na Spodnjem Štajerskem, kjer je poskušal omiljevati strahote vojne. Po letu 1945 se je vrnil v Celovec in znova stopil v javno službo. Postal je deželno-gozdarski direktor in je mnogo storil za ureditev gozdnih razmer na Koroškem v zmešnjavi prvih povojnih časov. Kot priznanje za njegove zasluge je bil imenovan za dvornega svetnika. Kmalu po upokojitvi se ga je lotila težka bolezen, ki ga je spravila v grob. Blagi mož naj počiva v miru.
GLOBASNICA
Pri nas in v Šmihelu smo dobili novo učiteljico za ročna dela. Vsakega strokovnega pouka naše mladine smo veseli. Pač pa se nam zdi nekam čudno, da so nam poslali učiteljico, ki ne* zna jezika otrok, ki je popolna Nemka. Nič proti nemškemu učitelju ali učiteljici. Toda slovenski otroci pa morajo dobiti pouk tudi v svojem materinskem jeziku. Kako bodo dekleta pletla in vezla, če jim učiteljica ne bo mogla v domači besedi razložiti te „velike umetnosti” in ko doma mati ne bo znala tega pojasniti, kar dekle v šoli ni razumelo.
Kje je referent za dvojezične šole? Ali so ga gospodje, ki odločajo v personalnih zadevah, zopet prešli in ga niso vprašali za njegovo mnenje in za njegov nasvet? Mi vemo, da je tudi še dovolj učiteljic v deželi, ki znajo oba deželna jezika in poučujejo na izključno nemških šolah.
PLIBERK
(Sv. birma in slovenski napis)
V Pliberku smo imeli birmo. Saj veste, kako so se je otroci-birmanci veselili, nič manj botri in cela fara. Mrzlično smo se nanjo pripravljali tako v Pliberku kakor tudi na podružnicah, kjer je bila napovedana vizitacija. Otroci so se učili iz katekizma, da bodo vedeli, kaj je zakrament svete birme in bodo znali odgovarjati g. škofu na
n ms m
ncmkem
razna vprašanja. Pevci so se pridno vadili, da z ubranim petjem proslavijo visoki praznik v fari in dajo dostojen poklon prevzvi-šenemu nadpastirju. Da ne govorimo o šiviljah in krojačih! In dekleta z dežele so spletale vence za praznično obleko hiše božje, fantje iz vasi pa so postavili smreke za vrata na vseh dohodnih cestah v mesto, pred farovžem in pred cerkvijo. Dežela za take prilike vedno z veseljem vse žrtvuje. Za vrata (slavoloke) so potrebni seveda tudi napisi. Za pet ali šest vrat je potrebnih šest napisov. Napisi — se razume — nemški. Saj se vse ujema: slovenska smreka, nemški napis. Smo ja v dvojezičnem ozemlju! Ker pa prevzvišeni gospod škof tudi dobro slovensko razumejo in ker je vsa širna okolica izrazito slovenska, razen privandrancev in starih nacistov, je bil na mestu tudi en slovenski napis. Ker pa je bil ta'pobožni napis obrnjen proti prometni cesti, je gotove Pli-berčane tako v oči zabodel, da je nastala cela revolucija. Deputacija za deputacijo — to se pravi ženska za žensko in še kak moški — so bezljali v farovž s prošnjo — ne, z ukazom!, naj tablo na slavoloku obrnejo. No in naš gospod prošt so ja popustljiv in dober gospod in Slovencem je bilo tudi kar prav, da je bila tabla s slovenskim napisom obrnjena proti cerkvi prav h glavnemu vhodu, da je kar več pravih vernikov
Advokat Dr. Miler
se je preselil v posebne pisarniške prostore: Celovec, Bahnhofstrasse 38, II. nadstropje.
bralo pozdrav v slovenskem jeziku. Ali ni to za nas odlika? Prometna cesta pa sprejema in oddaja ljudi, ki mimogrede pogledajo na tovrstne napise, čeprav v nemščini pisane.
Sprejem prevzvišenega nadpastirja pa je bil zelo prisrčen. Naši malčki so ljubko podali zborno deklamacijo in deklič iz Li-buč je pogumno pozdravila nadpastirja v domačem jeziku. Dan birme — saj ste ga videli — bil je dan, ki ga je naredil za nas Gospod. Na koru je petje po menjavanju besedila obeh jezikov pokazalo, kaka harmonija naj druži dva naroda v eni cerkvi, v eni fari, v eni dolini, v eni domovini.
Še eno razveseljivo dejstvo lahko označimo in sicer, da je vladal to pot vzoren red
v	nabito polni cerkvi in izven cerkve, kar je pripisati seveda navzočnosti nadpastirje-
vi	in pa policiji, ki je vzela pod oko sejmišče pred cerkvijo.
Pliberškim revolucionarjem proti slovenskemu napisu pa svetujemo, naj raje gledajo, da uredijo in poravnajo nedostatke in ceste svoje občine, ki vodijo iz podeželja v
mesto, kjer se vozi in nosi v mesto denar, od katerega purgarji živijo. — Pred volitvami je bilo časa dovolj, da bi si bili razni agitatorji ogledali pota in ceste. Posebej naj bi si ogledali pot, ki vodi mimo bivšega taborišča v predmestju iz libuške strani. Ali g. župan misli, da tega ne opazimo, da ne vidimo skal, ki so nam jih navalili na cesto, da trpi čevelj in cokla, kolo in vsako vozilo. To naj vas zbode v oči in tu pokažite svojo zgovornost, moč in smisel za ,,Wiederaufbau”!
ŠKOCIJAN
SV. BIRMA
Med najvažnejše dogodke v fari smemo šteti tudi dan sv. birme. Iz cerkvenega zvonika plapolajoča zastava je opozarjala okoličane kakor tudi druge mimoidoče, da se škocijanska fara pripravlja na slovesen dogodek.
Do minute točno ob 15. uri je prispel vi-sokočastiti gospod škof dr. Jožef Kdstner v spremstvu novega dekana g. Brandstat-terja. Po pregledu cerkve je visoki gost obiskal tudi šolo, da se prepriča o znanju šolske mladine o verskih resnicah.
V šoli je pričakovala mladina nestrpno prevzvišenega. Ob prihodu ga je šolski direktor g. Rebernig pozdravil ter mu predstavil ves učiteljski zbor. Nato je sledilo izpraševanje v vseh razredih.
Ob 18. uri je bil uraden sprejem. Zbralo se je precej občinstva, šolska mladina, da izkaže spoštovanje najvišjemu cerkvenemu dostojanstveniku na Koroškem. Najprej je zapel domači cerkveni zbor. Sledili sta dve deklamaciji, kjer sta deklamirala učenka Sukounig Fini in H. Starc ter v imenu malih izrazila veselje, da jih je obiskal tako visoki dostojanstvenik. Domači g. župnik je v svojem nagovoru primerjal vse tri birme, ki so se vršile za časa njegovega pastirova-nja, to je birmo leta 1939 pred strašnim viharjem druge svetovne vojne, birmo 1949, kjer so se kazale grozne posledice vojne (takrat je še vladalo veliko pomanjkanje) in sedanjo birmo, kjer je že blagostanje med ljudstvom. To blagostanje pa je žali-bog. potegnilo marsikoga v pogubni materializem. G. župan je pa pozdravil v imenu svoje občine. Zapel je še nemški pevski zbor.
Sledil je blagoslov v cerkvi, nato pa se je vršil obred, ki nas je peljal na pokopališče, da smo se v tem veselem trenutku spomnili tudi pokojnih.
Drugi dan je bilo birmovanje. Ob cerkvi so stale stojnice, kjer so vsiljivi, a zelo „lju-beznivi” kramarji ponujali na pretege svojo robo. Birmanci so se zbudili ob krasnem sončnem dnevu. Kljub delavniku je bila udeležba zelo številna. Pri sv. maši je bilo ljudsko petje.
Dopoldne pa se je vršila ljubka slavnost malih nedolžnih otrok. Dobre krščanske matere so prinesle ali pripeljale svoje male v cerkev. Prevzvišeni so blagoslovili posamezne otroke. Dal Bog, da bi te male sprem- I Ijal ta blagoslov skozi težave, katerih se tudi ti ne bodo mogli oprostiti v življenju!
DOLINA PRI POKRČAH
Dolgo že nimate poročila o Marijini romarski cerkvi v Dolini. Je že leto od tega, ko smo se zadnjič oglasili tozadevno v listih. Imeli smo tedaj tombolo pred seboj za omet cerkve, zgradbo lopce in inštalacijo električne luči. Vse to je bilo lani izgotovljeno. Mnogi dobrotniki so darovali I les, drugi gradivo in denar. Vsi izdatki lanskega leta so bili zelo visoki. Od teh stroškov je še okrog 50.000 šil. dolga.
Zato bo letos dne 7. julija v Dolini zo- ; pet tombola, če jo bo oblast dovolila. Dne i 11. avgusta letošnjega leta bo konsekracija j cerkve. Konsekriral jo bo naš prevzvišeni nadpastir. Nameravane so tedaj tudi pro- j cesije v Dolino. To bo res dan, ko se bo j izpolnila dolgoletna želja romarjev po no- ; vem povečanem in dostojnem svetišču Ma- j tere božje v Dolini. Vabimo že sedaj vas : vse, da pridete ta dan v Dolino.
Farni svet v Pokrčah pa obenem prosi j vse prijatelje te romarske cerkve, da nam' I še pomagate, da bo tombola dobro uspela in da bomo dolg poplačali. Prosimo za darove v denarju in morda še v lesu ali deskah. Prosimo, da bi vsi, ki ste obljubili ' pomoč, pomagali sedaj, ker smo v precejšnji stiski. Pred konsekracijo bo še treba novi del cerkve znotraj slikati, ni še tlaka, ni še stranskih oltarjev in veliki oltar mora biti dvignjen, ker je prenizek za novo veliko cerkev.
Vsem pa, ki ste nam do sedaj tako velikodušno pomagali, v denarju ali v materialu, naj Bog po Materi povrne! Vsako sobot- 1 molimo posebno za dobrotnike, ko je seda/1 ob poletnem času ob 6. uri tam sv. maša. Ob nedeljah in praznikih v majniku imamo v Dolini ob 15. uri šmarnice s sv. mašo.
PECNICA
(Poroka)
V nedeljo 5. maja sta se poročila v idilični cerkvici pod Pečnico g. Miki Jožef in Marija Smolej. Marljivi Pepi izhaja iz znane Gašparičeve družine in vedno pridno pomaga svojemu očetu pri lesnem kup- | čevanju in tudi pri kmetijstvu. Po izvoljen- 1 ko je Šel v Gozd na Gorenjskem. Njegov bratranec — preč g. Gabruč Jožef — pa ju j je „zvezal” za večno. V jedrnatih in izkle- | sanih besedah jima je dajal navodila za za- | konski stan. Kot priči sta bila g. Arnejc I Franc, posestnik v Spodnjih Borovljah, ter I g. dr. Miki Franc (brat), živinozdravnik v ! Borovljah. Po poroki so se sosedje od pr Jj Ijali na bližnjo Gašparičevo domačijo nacr Baškim jezerom, kjer je bila pojedina. Navzoči domači pevci kakor godba v sosedni — na isti dan novootvorjeni „Blatinčevi j gostilni” — so skrbeli za veselo razpoloženje številnih svatov.
Novoporočenceina želimo, da vzklijejo iz njune zakonske zveze — po vzorcu svojih prednikov — čvrsti narodnjaki-korenjaki.
"h Marija Zechner v Dolnji vesi pri Žvabeku
„Blagor mrtvim, ki umrjejo v Gospodu! Spočijejo naj se od svojega truda, zakaj njih dela gredo z njimi.” Te besede sv. pisma pač smemo obrniti na Marijo Zechner, pd. Jugovo v Dolnji vesi.
Rajna je bila rojena 8. 8. 1886. kot prvi otrok ugledne Jugove družine. Ze v zgodnji mladosti je z veseljem varovala svoje mlajše bratce in sestrice, da olajša veliko skrb svoje z delom preobložene ljubeče matere. V poznejših letih je bila v veliko pomoč vsej družini. — Delo doma in na polju je bilo njeno veselje. — četudi z delom preobložena, je vedno našla časa za svojo duhovno življenje. Živa vera ji je dajala moč za resnično pobožnost, za iskreno ljubezen do presv. Srca Jezusovega in Matere božje. Redno je prihajala vsaki dan in ob vsakem vremenu v pol ure oddaljeno farno cerkev k sv. maši in sv. obhajilu. Poznala in izpolnjevala je vestno Gospodovo zapoved ljubezni do bližnjega. Rada je pomagala vsem pomoči potrebnim, kjerkoli je le mogla.
Edino Bog ve, koliko dobrih del si je kljub bolehnosti nabrala v svojem življenju.
Največje dobro delo in Bogu najbolj dopadljivo je bila njena vztrajna molitev in
žrtve za duhovniške poklice. Bog je poklical v svoj vinograd njenega brata Lekšeja, ki je 18. 7. 1926 daroval ob veliki slovesnosti svojo prvo sv. mašo. Ta dan je bil za rajno Marijo, za starše in celo družino najlepši njihovega življenja.
Podobno veselje je Bog naklonil rajni, ko je č. g. Fr. Vodnik daroval svojo primi-cijo na Sv. mestu in je s svojim bratom zastopala in nadomestovala kot duhovna mati primicijantove starše.
Prišla je še zadnja in najtežja preizkušnja njene vere, upanja in ljubezni v Boga. Gospod sam jo je obiskal s svojim težkim križem. Trpljenje, posebno združeno s težko in mučno boleznijo, se imenuje „obisk božji”. Ohromela je in trpela silne bolečine. Zdravje se ji je začasno zboljšalo, da je mogla zopet v cerkev k sv. maši in sv. obhajilu. Toda bolezen se je povrnila s tem večjo silo in s še večjim trpljenjem. Privezana je bila na bolniško posteljo. Našla se je blaga žena, ki je bolnici potrpežljivo in vdano stregla ter jo tolažila do smrti. Največja tolažba in veselja pa je bilo rajni, da je v svoji bolezni mogla večkrat prejeti sv. zakramente. V nedeljo, 28. 4. jo je rešila smrt telesnih muk. „Kogar Gospod ljubi, tega tepe”.
Preprečite požare!
te si ogledamo natančneje sliko, nas nekoliko pretrese, ker nam predstavlja žalosten konec tega, kar je ustvarila in zgradila pridna človeška roka. In samo zaradi neprevidnosti človeka, sc je uničilo mogočno poslopje.
Oglejte si statistiko na zadnji strani in videli boste, koliko požarov je povzročila neprevidnost in površnost — v Celovcu n. pr. 70 odstotkov.
V našem ozemlju je v primerjavi z drugimi kraji sicer tazmeroma malo požarov, toda marsikje je ogenj uničil lepo stanovanjsko hišo ali
imenitno gospodarsko poslopje z vsemi poljskimi pridelki in dragocenimi stroji vred.
Veliko premoženje uniči dostikrat tudi nepravilno ravnanje z elektriko, ker se pač ne moremo sprijazniti z dejstvom, da bi bilo potrebno napraviti marsikje posebne varovalne naprave. Bodite torej previdni z ognjem in električnim tokom! PREPREČITE POŽARE! V pošt c vaj te koristna navodila v našem listu!
| PREPROGE-PRAUSE aZAVESE-PRAUSEaPREPROGE-PRAUSE I
Lesni izvoz se je povečal na račun zalog
V prvih mesecih novega leta (januar-ma-rec) se je izvoz igličastega rezanega lesa iz Avstrije ob sorazmerno enaki sečnji kot v zadnjih letih povečal v glavnem na račun obstoječih zalog. Tako so dne 31. marca t. 1. znašale zaloge igličastega rezanega lesa na žagah 649.187 m1* proti 786.112 m3 na isti dan minulega leta. Dne 31. decembra 1956 pa je bilo pri naših žagah 571.970 m3 igličastega rezanega lesa, dočim ga je bilo dne 31. decembra 1955 še 624.526 m3. Ponavadi se v zimskem času povečajo zaloge lesa na žagah, vendar je to povečanje zaradi pospešenega izvoza bilo letos sorazmerno manjše kot v minulih letih. Znašalo je (v dobi od 31. decembra 1956 do 31. marca 1957 samo 77.217 m3 (ali 13,5 %), dočim je v isti dobi lanskega leta doseglo 161.586 m3 (25.9 odst.). Listnatega rezanega lesa pa so imele žage na zalogi dne 31. marca t. 1. 48.621 m3, kar je za 25.9 % več kot v istem času lani. Zaloge igličastega okroglega lesa so znašale 31. marca 1,585.100 m3, kar je le 2 odstotka manj kot lani ob istem času.
Agencija HO-NA pripominja, da je visoki izvoz v zimskih mesecih omogočilo ugodno vreme, ki je tako v zapadni kot južni Ev-
Tržačan na Koroškem
Pod tem naslovom prinaša tržaški strokovni časopis ..Gospodarstvo” barvito pisan sestavek svojega dopisnika, ki je kot turist prišel v našo deželo. Predvsem prijetno vpliva na Tržačana, vajenega šumnega velikomestnega direndaja ter južnjaške hrupnosti, sorazmeren mir in tihota, ki vlada v Celovcu. V primeri z zadnjimi leti je opazil znaten porast blagostanja, ki ga v glavnem presoja po povečanem številu avtomobilov in prevladovanju dražjih tipov. Tržaški popotnik ima očividno smisel za romantiko, kajti pravi, da „zelo prijetno vplivajo mnogi stari spomeniki, da niti ne omenjam slavnega celovškega zmaja, ki baje vsakokrat pomiga z repom, kadar gre mimo ... pa bolje molčati, da ne spravim kakšne mlade tržaške izletnice v zadrego.” (Res je bolje molčati, kajti tudi stari celovški stanovalci že dolgo nismo doživeli, da bi naš zmaj v smislu priljubljenega ljudskega reka kdaj pomigal z repom.) Nadaljuje pa takole: „V Sloveniji so razne državne spremembe pometle z mnogimi spomeniki preteklih časov, tu pa še vsi stoje in ustvarjajo vzdušje povezanosti s preteklostjo in tradicijo, kar blaži mnoge modernistične pretiranosti.”
Tudi freske na celovškem kolodvoru so zbudile Tržačanovo zanimanje. ,,Ko sem
ropi dopuščalo nadaljevanje gradbene delavnosti tudi v večjem delu zimskega časa, dočim je lansko zimo zaradi neugodnega vremena bila prekinjena gradbena delavnost celo v klimatsko ugodnih deželah. Ista agencija meni tudi, da bo v prihodnjih mesecih lesni izvoz naletel na težave na svetovnem trgu, ker so napovedane velike ruske dobave. Vendar ne pričakujejo posebnih padcev cen, zakaj nekatere nordijske države, kot Finska in Švedska, so približno za tretjino znižale svojo lesno proizvodnjo. Res je v aprilu količina izvoženega lesa že nekoliko upadla. Zmanjšal se je izvoz v Nemčijo, Nizozemsko in Italijo.
IZVOZ PAPIRJA IZ AVSTRIJE. Leta 1956 je Avstrija izvozila skupno 248.000 ton papirja. Največji odjemalec je bila Zapa-dna Nemčija s 63.000 tonami, sledile so ji Združene države Amerike s 42.000 ton (povečini časopisni papir), Francija s 18.000 tonami.
Glavni odjemalec lesne celuloze in lesovine je pa Italija, ki je prevzela od skupne izvožene količine 161.000 ton 68.000 ton. Sledi ji Nemčija s 53.000 tonami.
stal sredi veže in si ogledoval podobe na zidu, ki zelo spominjajo na Černigojeve slike (znan slovenski tržaški slikar, ki je v Italiji dobil več visokih priznanj, op. ur.), se mi je približala starejša gospa in me vsa razdražena nagovorila: „Kaj pravite k tej svinjariji? Poglejte no tistole žensko postavo! Ali so to sploh še ženske oblike? Kje je le kaj takega videl? A kaj naj bi to pomenilo, sploh ne vem! Sramota”. Skušal sem jo pomiriti, da ima pač vsak čas svojo lastno umetnost in čut za lepoto, a se ni dala potolažiti.”
Na splošno je opazil politično mlačnost, le bivši nacisti si prizadevajo razpihovati sovraštvo proti Slovencem. „Vendar pa niti v Celovcu niti drugje ni opaziti kakega očitnega sovraštva proti Slovencem. Nihče se ne obregne ob družbe, ki govore slovensko, le da so take družbe zelo redke. Slovenskih turistov praktično ni, razen kakšnih posameznikov, bodisi s Tržaškega ali iz Slovenije, pa še ti pridejo največ po drugih zasebnih ali trgovskih opravkih. V Celovcu je slišati manj slovenščine kot v Trstu, kljub temu, da je petkrat manjše mesto. Pač pa slišite govoriti ljudi v slovenskem koroškem narečju na trgu, zlasti dopoldne, ko prihaja tja dosti ljudi z dežele, ali na postaji. Vsepovsod pa lahko naletite na Slovence,
Našim gospodinjam^
Kadar kupujemo
Praznoverje -kljub napredku znanosti
(Nadaljevanje s 3. strani) sebno izstradanih in nato zmečkanih hroščev, obenem s šestimi jagodami lovorja. Zaradi tega ..zdravljenja” je mož umrl. Neka nevedna žena je po nasvetu „čudodel-nice” tako pretepla svojega ..uročenega” otroka, ki ni hotel jesti, da je na zadoblje-nih poškodbah umrl.
T ake in podobne dobre nasvete pa dajejo ..modrijani” varči, „modre žene” in drugi ljudje, ki poznajo nam neznane tajne sile, le proti dobremu plačilu. Mizarski 'mojster VValdemar Eberling iz Salzbiittela izganja hudiča s posebnim obredom le proti plačilu 600 šil. za enkratni izgon. Začarane hleve osvobaja s posebnim obredom. Ponoči zakoplje v bližini začaranega poslopja sedem voščenih tablic s skrivnostnimi napisi, obenem z neko mešanico oglja, rožnega olja, lepila in drugih dišav. Sodišče ga je enkrat že obsodilo na leto dni zapora. Toda njegovi posli kljub temu dobro uspevajo. Neka izganjalka hudiča v Bremenu (podobno kot pri nas „dol žebra-njc”) zasluži na dan včasih do 6000 šil. Oblasti so brez moči proti tem pojavom, ker jih nihče noče prijaviti. Pa tudi za tiste, ki se jim predolga pot k vračem in vedeževal-kam, so na razpolago po nemških lekarnah razna mazila. Do pred kratkim je bilo moč v rotovški lekarni v Hamburgu kupiti i,zdravilna zelišča proti nevoščljivosti”, pasjo mast, slonove uši, zmajevo kri, čarovniški kamen in podobno. Obstoje celo tovarne, ki izdelujejo taka zelišča in čarovnije na industrijski način v velikih količinah, na
tekočem traku, in jih izvažajo po vsem svetu. Pravijo, da odjemalcev ne zmanjka.
V srednjem veku in še pozneje so nekateri podjetni ljudje prepisovali z roko ali tiskali na primitivnih ročnih tiskartiicah v majhnih nakladah čarovniške knjige. Te so potem romale od rok do rok iz roke v roko, a pri hišah so jih na smrtni postelji očetje predajali sinovom kot največjo vrednost v hiši.
Tudi pri nas na Koroškem so v minulih časih od roda do roda ohranjali orumenele, na roko tiskane knjige „Kolomonovega žegna, stoletnih pratik in drugih knjig te vrste. Bila je to takrat splošna evropska navada. Dejstvo, da so že takrat knjige te vrste izhajale tudi v slovenščini, dokazuje, da so naši ljudje — čeprav po teh stran-potih —, stremeli po spoznavanju tajn življenja in narave.
Toda podobne knjige gredo drugod še danes v promet. Lani je sodišče v Braun-schweigu odredilo ukinitev neke založbe, ki je nosila visokodoneče ime ..Planet”. Bilo je to moderno založniško podjetje, opremljeno z najnovejšimi pridobitvami tehnike, od kompliciranih stavnih strojev pa do mogočnega rotacijskega tiskarskega stroja, ki je v kratkem času mogel izbruhati stotisoče knjig. Založba je ..cvetela”, da je bilo veselo. Njene knjige so kljub visoki nakladi kmalu razprodane. Eden izmed naslovov njenih knjig je bil: „Šesta in sedma knjiga Mojzesova” s tem razlagalnim podnaslovom: ,.To je Mojzesova čarovniška umetnost, skrivnost vseh skrivnosti”. Knjiga je bila dosegljiva za vsakogar. V ceneni izdaji je stala sedemdeset šil., za „boljše” ljudi je bila tiskana na boljšem papirju in vezana v
Važno poglavje v življenju vsake gospodinje je nakupovanje. Resnica je, da skozi gospodinjine roke gre mnogo denarja. Njeni nakupi niso važni samo za družinsko gospodarstvo, ampak tudi za celotno ljudsko gospodarstvo. Zato naj bo vsak nakup premišljen. Gospodinja naj si pri večjih nakupih napiše na listek, kaj bo kupila, kaj je pošlo. Kdor kupuje brez načrta, navadno kupi tudi kaj takega, kar ne potrebuje. V izložbi ali trgovini vidi kak predmet, pa ga hoče imeti. Kupujmo vedno to, kar ima nek pomen. Tudi na pregovor: „Kdor poceni kupi, drago kupi”, ne pozabimo. Nekatere gospodinje gledajo pri blagu, živilih, opravi samo na to, da je poceni. Pri tem pa gotovo vedno trpi kvaliteta — kakovost. — Pride agent in ponuja pristni angleški kamgarn. Pogajamo se za ceno in morda dosežemo pri enem metru 50,— S nižjo ceno. Ponosni smo in se hvalimo s svojimi trgovskimi sposobnostmi. Ko pa agent odide, šele vidimo, da je blago italijanski bombaž, ki se imenitno mečka. Pri živilih je isto. Če je riž bolj poceni, pa se manj nakuha, če je rum cenejši, pa manj izda. Zato si zapomnimo tole: Dobra stvar je resnično poceni, četudi stane nekaj več. Iz dobre volne pleten pidover lahko sparamo in spletemo novega. V Italiji kupljena jopica (na odprtem trgu v Trbižu) je tenka in pranja ne prenese dobro.
Predmet, ki ga kupujemo, dobro poglejmo. Posodo kontrolirajmo na vseh straneh, če ni morda oškrbana, obtolčena. Pri blagu
v hotelu, kjer znajo sobarice slovensko, v gostilnah, kjer vam postreže slovensko dekle, v trgovinah in drugje. Ko sem potreboval taksi, sem telefoniral ponj, in ko je šofer slišal, da govoriva z ženo slovensko, se je začel še sam pogovarjati z nama v kar dobri in pravilni slovenščini. Vendar pa je izjavil, da je „vindišar” in ne Slovenec, med tem ko je drugi dan, ko smo ga spet potrebovali, že kar pogumno priznal, da je tudi on Slovenec. Slovenščina mu zelo prav pride, ker vozi tuje turiste n. pr. Švicarje v Ljubljano in v Postojno ter jim je lahko hkrati za tolmača. Človek ima vtis, da bi se slovensko življenje na Koroškem v splošnem zelo poživilo, če bi prihajalo tja več slovenskih turistov, če bi se n. pr. za vsak konec tedna razlile po Koroškem reke slovenskih izletnikov, kakor se razlivajo reke avstrijskih izletnikov po južnem Tirolskem ali iz Furlanije na Koroško”.
svinjsko usnje. Zato je stala več — 550 šil.; a za ,,najfinejše” salonske babjeverneže pa je bila tiskana na najfinejšem umetniškem papirju in vezana v prvovrstno telečje usnje — cena 750.— šil. Kmalu je knjiga pošla in sledila ji je druga: „Osma in deveta knjiga Mojzesova” s tem podučnim podnaslovom: »Dokumenti iz najstarejših kabalističnih listin s 101 skrivnostjo vseh skrivnosti.”
Lastnik založbe je v kratkem času postal milijonar in bi bil še bolj obogatel, ako ga ne bi sodnija obsodila na več let ječe.
Po drugi strani pa si je neki Johann Kru-se zastavil za življenjsko nalogo; da študira vražarstvo in praznoverje ter ga razgalja pred javnostjo kot nesmisel, ki ljudem škoduje na duši in telesu, je temeljit mož in njegove knjige proti praznoverju so temeljita dela s jasnimi in za razsodnega človeka neoporečnimi razlogi. Toda gredo zelo slabo v denar.
Presenetljiv razvoj znanosti in tehnike v zadnjih desetletjih je napotil mnogo ljudi, da so začeli govoriti o »tehnični dobi” kot dobi, v kateri bo človek s svojim umom razjasnil vse skrivnosti življenja in vesolje. Toda vsako novo odkritje in vsaka nova iznajdba odkrije včasih strašna vprašanja o naši bodočnosti. Priprost človek pogosto že ne more več slediti kompliciranim razlagam znanstvenikov, zato se raje zateka k »vsevednim” in skrivnostnim čarovnikom, vedeževalcem, prerokom iz zvezd. To posebno ljudje, ki so izgubili stik z vero, povečini vprav zato, ker so verjeli prerokovanju, da jim bo razum odkril in pojasnil vse skrivnosti. Toda to pričakovanje se ni izpolnilo. Zato se namesto povratka k veri, utapljajo v zablodah praznoverja.
poglejmo, če nima napak; pri opravi, če ni poškodovana. Tudi račun sami preglejmo, če se ujema. Pazimo, da v trgovini kaj ne pozabimo ali zamenjamo; kupujmo tudi vedno pri istem trgovcu. Poznal nas bo, nas bolje postregel in nam dobro svetoval. Tudi se ne bo upal, nam »vriniti” slabo blago, ker ne bo hotel izgubiti odjemalca.
Za našo lekarno
Smrekov sirup. — Meseca maja naberemo mladih smrekovih in jelovih vršičkov. Prebrane stehtamo in pripravimo ravno toliko sladkorja, ki ga zmešamo z vršički. Zmes sladkorja in vršičkov denemo v steklenico s širokim vratom, katero zavežemo in postavimo na sonce. Sonce naj sije na steklenico cel dan in sicer 1 do 2 tedna, da se sladkor stopi. Vršičke med tem časom večkrat premešamo. Nato zmes stresemo na krpo, tako da sok odteče. Ta sirup nalijmo v manjše steklenice in ga shranimo na hladnem prostoru. Je odlično zdravilo za bolne na pljučih in proti kašlju. — Ponekod vršičke tudi. prekuhavajo in ob koncu kuhanja dodajo sladkor. Dobljeni rjavkasti sok služi istemu namenu. Boljši je pa nekuhan sirup.
Maja na vrtu
Na stalno mesto sadimo v začetku meseca: grah, pozno peso, pritlični fižol, visoki fižol (sredi meseca), buče, kumare. Za jesensko uporabo sejemo: pozno karfijolo, belo zelje, ohrovt, zemeljske kolerabe in glavnato salato.
Presajamo na stalno mesto: kapus, kolerabo, karfijolo, ohrovt, paradižnik, papriko, rdečo peso, por in zeleno (proti koncu meseca). Pregoste setve redčimo, pridno okopavamo in rahljamo zemljo. Iščemo škodljivce tako, da pri oveneli rastlini poiščemo vzrok. Rabarbari odstranjamo cvetna stebla, ker gre sicer res sok v cvet, ne pa v listna stebla.
Ameriška ^udat/cdna gledališče i/ Celovcu
Predstava igre „Patrioti” bo v Delavski zbornici dne 22. maja
Ameriško potovalno gledališče pride konec maja zopet na Koroško.
Predstavilo nam bo zgodovinsko igro »Patrioti”, ki jo je spisal ameriški pisatelj Sid-nev Kingsey. V zanimivem zgodovinskem okolju mlade ameriške demokracije v začetku prejšnjega stoletja nam prikazuje pisatelj življenje ameriškega državnega predsednika Thomasa Jeffersona, enega izmed tvorcev ameriške demokracije. V šestih slikah podaja značilne dogodke iz življenja tega izrednega moža, ki je bil poslanik svoje države v Parizu.
Združene države so prav takrat preživljale težko razvojno krizo, ko se je iz različnih angleških kolonij, ki so se bile uprle v Londonu, se porajala enotna velika država. Ta rast je bila združena s težavami. Jefferson je po povratku iz Pariza v domovino posegel v politiko in bil izvoljen za državnega predsednika. S tega mesta je odločilno vplival na razvoj mlade države.
Jefferson je dal ameriškemu ljudstvu temeljne pojave o resnični svobodi.
Pri predstavi sodelujejo odlični dunajski igralci pod vodstvom režiserja dr. H. Krau-sa. Kot ponavadi so predstave ameriškega potovalnega gledališča splošno zanimive in poučne. Obenem pa tudi na zavidljivi umetniški višini. Zato vsem našim bralcem obisk predstave, ki bo dne 22. maja t. 1. ob 8. uri zvečer v dvorani Delavske zbornice.
Motorne kosilnice znamke »Reform”, Austro — Rapid. Kosilnice „Ho-fer - Schranz”. Mlatilne stroje (s posebno ponudbo) dvakratno čistilno napravo
JOHANN LOMŠEK
ST. UPS, Tiho ja 2, p. Dobrla ves
Odplačilo je mogoče na obroke. Cenik dobite po želji brezplačno.
IZ SLOVENSKEQA KULTURNEGA ŽIVLJENJA
Kdo pa je HASAN-AGINICA ?
Balkana. Pokaže nam turško življenje, no-
Mbselo-
Dandanes srna že vsi taki, da se le redko prav 'iz srca posmejimo. Življenje nas preveč gnete in gnjavi, da bi imeli čas za smeh.
Toda slabo razpoloženje si pa večina ljubih soljudi navadno sama ustvarja, in to pogostoma celo brez pravega vzroka.
Po ugotovitvah zdravnikov je 30% žensk in moških koleričnih nergačev in jezljivcev. Povsod najdejo dlako v jajcu, iz vsake zadevice naredijo le prepir ter se jezijo, kot da bi Ho za življenje.
Iz takega stalnega razpoloženja se razvije tudi telesno neugodje in dostikrat celo bolezen. Koleriki ne puste nikomur lastnega mnenja, vse se mora ravnati po njihovi volji. Koliko bolj zdravo bi bilo pustiti tudi bližnjemu mnenje in se Zaletelom kvečjemu pod kožo smejati.
Še teže najdejo pot do zdravega smeha cinični značaji. Ti gledajo vse življenje skozi kritična očala. Kar jim je količkaj ne-všeč, opikajo s svojim jezikom in skušajo vse lepo in dobro s trpkim cinizmom zastrupiti. Vsako dobro voljo bližnjika že v kali zaduše, v družbi so preveljavni ali nestrpni. Zato nikjer ne najdejo odkritih prijateljev.
Zdravniki pravijo, da povzroča smeh tresenje trebušne mrene. Posledica je boljši krvni obtok, ki preprečuje poapnenje lil. Tudi proti drugim boleznim, zlasti dušnim je nasmejani človek dosti bolj odporen kakor pa temnogled.
Na stotine manj prepirov bi bilo v družinah, če bi ljudje našli vsaj pet minut na dan časa, da bi se posmejali.
Vedro razpoloženje se seveda ne da kar meni nič tebi nič pričarati. Optimizem ali bolj vedro gledanje na življenje je v precejšnji meri odvisno od samovzgoje in sa-mopremagovanja. Pogled na lepo naravo, uživanje lepih praznikov in pomladi lahko vsakogar navda z vedrino in s smehljajem, in je — pol zdravja zate in za tvojo okolico.
Danes ni vet pravljic. Takrat so pa živele in so se vse enako začenjale: Živel je kralj in je imel tri sinove.
Živel je kralj in je imel tri sinove. Najmlajši je bil bedak in najpametnejši. Pustil je dvor in zlato in čast. Nekje zunaj mesta je zgradil hišico in postal krojač in je pel od jutra do večera, včasih še ponoči. Dobil je sina in ga je dal krstiti za Valentina, sam mu je pa pravil Tinče.
Tinče je rastel in oče mu je umeril novo obleko. Potem ga je posadil na kolena in mu povedal lepo zgodbo. Rekel je, da je pravljica.
,,Tinče, velik si že, dovolj, pojdi in poglej, če je pravljica resnična."
Tinče je ubogal. Vzel je kridt in palico in šel po svetu.
Oče mu je pravil o dvoru in o kralju, ki je imel tri sinove, Tinče je pa šel drugam. Zavil je čez polje, srečal je kmeta in ga je vprašal, če je na svetu še kaj pravice.
Temno ga je pogledal kmet, pa je videl, da je otrok, in mu ni zameril, Samo čudno je vzdihnil, potegnil iz malhe kos kruha in mu ga dal.
„To je vsa pravljica, vidiš!”
T inče je zmajal, pa se je lepo zahvalil in odšel naptej. Nekje daleč je srečal berača. Ležal je kraj ceste in vzdihoval. Tinče se je domislil očetovega ukaza in je vprašal po pravljici. Berač se je začudil, potem se je široko zasmejal in vrgel na cesto .svojo popotno palico.
„L.ačen sem in to je pravljica.”
„V romarski palici je skrita pravljica,” je pomislil Tinče. Beraču je dal kruha, vzel je palico in odšel.
Hodil je noč in dan in je prišel na kraljev dvor. Pogumno je stopil pred kralja in vprašal, če je še pravljica na svetu. Sivemu kralju je bil fant všeč, pa je ukazal, da so se zbrali vsi modrijani, da bi presodili, če je še pravljica živa. Prinesli so knjige in listine, premišljevali so tri dni, potem pa so dognali, da pravljice ni več, da je pred toliko in toliko leti umrla.
„Kaj pa zdaj?" je rekel kralj.
„Nič,” se je zasmejal Tinče. „Očetu pojdem povedat.”
In takoj se je obrnil in vrnil domov.
To je žena Hasan-Age, nekakega turškega poveljnika ali kneza. Srečno živi ob svojih štirih otrokili: Sultanija, Fata, Meho in eden še v zibeli. Medtem ko Hasan-Aga, v boju ranjen, leži v šotoru, ga mati ščuva proti ženi in zato jo ljubosumen zapodi iz hiše. Strašna je ločitev matere od svojih otrok. Sorodniki jo nagovarjajo, da se znova poroči, Kadija jo snubi. V sili in obupu se vda, toda ko gre na svatbo, se hoče še posloviti od svojih otrok. Po dramatičnem boju med ljubosumjem, užaljenostjo in ljubeznijo spoznata, da se vendar ljubita in ob sreči, da je zopet pri možu in otrocih, ji poči srce.
Vsebina je vzeta iz hrvaške narodne pesmi. Kakor je pri nas poznana narodna igra „Miklova Zala” izza časa turških vdorov, tako je ta igra izza časa turške okupacije
se, navade itd.
Predvsem pa je po svoji vsebini najlepša materinska igra, ki mora vsakega presuniti do srca.
Igra je prvikrat igrana na Koroškem. Ker je Farna mladina iz št. Jakoba imela z njo doma tak lep uspeh in priznanje, jo uprizori tudi v Celovcu, da ima tudi širši krog možnost, udeležiti se te prave kulturne prireditve.
POZOR!
Udeleženci iz oddaljenih krajev pridete z opoldanskim vlakom in se odpeljete nazaj z večernim vlakom. Konec proslave je ob 5. uri popoldne. Sicer pa z motorji in avtomobili.
MLADINA PIŠE:
Spomini na gospodinjsko šolo
Pomladni dan, poln sonca in svežega cvetja ter mladih deklet in fantov, ki se zbirajo k prireditvi naših deklet gospodinjske šole v Št. Rupertu. Kako razveseljivo dejstvo je to! Ob spominu nanje mi postane toplo in v srcu se vzbujajo vedno bolj in bolj hvaležna čustva do onih, ki so v naša mlada srca polagali seme, iz katerega je vzkipela ljubezen do Boga in domovine. Ljubezen do naše večkrat tako zaničevane materinske besede, ki nam je zvesta spremljevalka skozi življenje. Prvi so bili pač naši starši ali njih namestniki, ki so se v polni meri zavedali svoje vzgojiteljske dolžnosti. Tem velja naša prva zahvala. Ne bomo pozabili vas, ki ste nam dali temelj, na katerega so naprej gradili kulturni delavci.
Preblagi vsi, ki ste se kljub velikim težavam trudili z nami. Sprejmite zato moj prisrčen „Bog plačaj”. V svoji skromnosti in veliki ljubezni do svojega naroda niste pričakovali in tudi ne sprejemali zemeljskega plačila. Le Oče v nebesih ve za vaše delo in bo tudi vaš plačnik. Koliko lepega veselja in sreče ste z vašim trudom posredovali naši mladosti! Vedno zopet ste nas zbirali o-krog sebe, nam z besedo in dobro knjigo razlagali božje nauke in odpirali lepoto našega jezika. Popeljali ste nas v življenje odrske umetnosti ter nas naučili nebroj lepih slovenskih pesmic.,
Ko sedaj zasledujem kulturno življenje po naših farah in vaseh, se vedno zopet razveselim delavnega udejstvovanja med našo mladino. Le tako pogumno naprej mladi rod in bodi hvaležen vašim voditeljem!
Sedem svetovnih upanlc
Moderna znanost našteva sedem svetov- •J nih ugank. Te so: I. Bistvo sile in snovi, - ■ 2. Začetek gibanja, 3. Začetek volje, 4 Začetek čuta, 5. Začetek življenja, 6. Začetek mišljenja, 7. Smoter bivanja.
Tudi moderni človek, ki je zavrgel verske skrivnosti, ima vendar uganke in skrivnosti! Na večino modernih skrivnosti pa zna odgovoriti preprost verni človek: Začetek vsega življenja in vsake bitnosti je Bog in smoter ali namen bivanja je božje češčenje in sreča ali blagor stvari.
Kitajski škof Vupin je šel pred nekaj letih po pariških ulicah in videl v izložbah vsakovrstne slike grozovitosti, ki so se izvršile v zadnjih letih. Zgledoval se je nad temi slikami in dejal: „Nam Kitajcem so Japonci prizadejali strahote, proti katerim je to, kar ste morali vi pretrpeti, le majhen griček. Naša gora sega do neba. A general Čangkajšek je prepovedal filmanje teh nečloveških početij. Vojna traja le nekaj časa. Vj Duhove moramo pripraviti za mir. Zato Gv prepovedujejo naše oblasti razširjanje slik, ki ovekovečajo sovraštvo.”
so ga šli popravit. Zvon je še zmeraj molčal.
V vasi je pa živel dečko, pastirček, ki so ga vsi zaničevali. Prišel je mimo, nasmejal se je, prijel za vrv in zvon je čudovito zavriskal.
„Kako mu poje!” so se čudili ljudje. Tujci so pa razsodili: „To ni po postavi!”
Hoteli so ga prijeti, pa je zbežal v planino. Zavriskal je nad vasjo in izginil.
„Pridi!” so prosili ljudje.
..Pridem, ko bo ura. Ko tujcev ne bo več!” je povedal.
Zvon še molči. Jutri bo prišel pastir s planine, da bo zazvonil.

JHateruuka p ro siema n Velenen
V NEDELJO, 19. MAJA OB POL TREH POPOLDNE BO V K O L P I N G O V E M DOMU IGRA
HASAN-AGINICA
žaloigra s petjem v 3. dejanjih.
Gostuje FARNA MLADINA IZ ŠT. JAKOBA. — Pretresljiva tragedija iz turškega družinskega življenja, prirejena po hrvaški narodni pesmi.
Vsi od daleč in blizu prisrčno vabljeni!
*
*
*
4
4
4
4
4
-o
r/)irtu)ljiea fe iitntla
Nekje za goro je žalosten svet s čudno pravljico o molčečem zvonu. Živel je cerkovnik v hribovski vasi in zvonil, da so vsi jokali. Težki časi so bili, svet se je preveč smejal. Harmoniko so rajši poslušali kot pridigo. Cerkovnik je bil pa božji mož. Zvonil je z vso svetostjo in je verjel, da ne v slabo. Res so ljudje poslušali zvon bolj kot vse drugo.
Pa ne dolgo. V hribovsko vas so prišli tuji ljudje. Niso govorili po naše. Prinesli so bolezen, pijačo m slabo življenje. Zvon je pel zmeraj bolj žalostno, cerkovnik je postajal siv in truden. Ljudje niso več poslušali jutrnjice in večernice. Sredi vasi je bila bela hiša. Tam so prodajali veselje in zabavo. Cerkovnik je molčal. Tepli bi ga, če bi govoril. Tudi ni razumel tujega jezika. Nazadnje so se še otroci umaknili zvonu. Takrat cerkovnik ni mogel več prestajati in je umrl. Tiho so ga pokopali.
Odkar je pa bil cerkovnik v zemlji, zvon ni hotel več zapeti. Vlekli so za vrv, šli so v line, vse zastonj. Zvon ni zvonil, komaj včasih je nerodno zaškripal. Nekaj časa so ga pustili, potem so se pa ujezili.
„To vendar ne gre, da bi bili brez zvona."
Kralj se je pa globoko zamislil. Potem je ukazal služabnikom, naj gredo gledat, kje je fantič doma. Ljudje so šli, našli vse in povedali, da je Tinče pravzaprav kraljevega rodu. Oče njegov je kraljevič, pa je zdaj navaden krojač. Stari kralj se je zgrozil in ukazal je sinu, naj se vrne na dvor. Krojač se je pa smejal kraljevim poslancem:
„Ne morem se vrniti. Pravljica je umrla. Ni je' več.”
še zmeraj so ga silili. Umiril se je in je rekel:
„Povejte mi pravljico pa pojdem!”
„Živel je kralj in je imel tri sinove. Dva sta bila pametna, tretji je bil bedak.”
,,Ni res, pravljica je umrla,” je zakričal krojač. „Jaz vem za drugačno!”
Začudili so se in ga poslušali.
,,Živel je človek in je imel tri sinove. Vsi
MOLČEČI ZVON
so bili močni in zdravi. Delali so od zore do mraka. Nikdar niso jokali, ker so bili krepki. Peli so pa neprestano. Pametni so bili vsi enako in ljubili so se med seboj. Taka je pravljica. Pa mislite, da se je kaj velikega zgodilo? Nič. Vojaki niso bili, tudi lovci ne. Potem je prišel od nekod drugačen človek, hudoben in trd, zapeljal jih je v pijačo in greh in jih dobil v svojo oblast. Zdaj mu morajo služiti od jutra do večera, od večera do jutra. Taka je pravljica.”
In krojač se je vzdignil in šel na delo. Ministri in kraljevi poslanci so nekaj godrnjali, potem so pa šli pravit pravljico kralju.
Kralj se je zamislil. Dolgo, dolgo je premišljeval. Nato je vstal in je bil ves drugačen. Dal je podreti ograjo okoli dvora in je vse velike vrtove preoral in posejal z žitom. Ministri so si pulili lase in vsa gospoda je jokala. Sivi kralj je pa delil žito lačnim množicam in pravil:
,,lzpreobrnite se, pravljica je umrla.”
Zbrala se je vas pred cerkvijo in so prišli tudi tujci, gosposki in črnolasi.
„Vrvi so napačne,” so premišljevali. Privezali so druge, pa zvon se ni oglasil. „Kembelj ne bije prav,” so rekli drugi in

GLOBASNICA
Kat. prosvetno društvo v Globasnici priredi v nedeljo, dne 26. maja 1957 ob pol 3. uri popoldne v prosvetni dvorani pri šoštarju
KULTURNO PRIREDITEV, ki je namenjena V POČASTITEV NAŠIH MATER.
Spored: L Nastop mešanega pevskega zbora.
2.	Naši malčki zaigrajo prizor ..Mamici cvetja”.
3.	Igra »Poplačana ljubezen".
Z veseljem vas pričakujemo, drage matere in tudi vse druge. Zavest, koliko nam pomeni nata kulturno-prosvetna organizacija in naša priljubljena prosvetna dvorana pri Sotlarju, k> ima za seboj Je dolgo kulturno in narodno zgodovino, vas bo gotovo privabila v tepem številu. Skupno hočemo počastiti naše matere in se ob naših kulturnih lepotah navdušiti za vse lepo in dobro ter si nabrati novih moči za delo, ki bo prineslo lepšo bodočnost našim družinam in farnemu občestvu.
I
T:
■ •
I
■
g
D r u š t v e n i o d b o r
m.	T
P*l*S*A*N*0	* B * R * A * NI * J * E
HERTA GRANDT:
DOGODEK NA MORJU
Vreme je bilo krasno. Ko je parnik „San-ta Maria” zapustil Dakar, se je Atlantski ocean, ves gladek in miren, svetil, kot da bi bil kako celinsko jezero. Nos parnika je z rahlim, enakomernim šumom rezal blestečo modro ploskev. Potniki so zaspano lenarili v ležalnih stolih, samo nekaj mladeničev je v senci sončnega jadra razpravljalo o španskem nogometnem prvenstvu v prihodnjem letu in vmes pri baru srebalo limonado z ledom. Mali Tomažek iz Bremena je tudi čepel na svojem stolčku, zatopljen v nežen pogovor z Jakcem, papigo, ki je na mizi pred njim sedela na odprtih vratih kletke in je tu pa tam s postrani nagnjeno glavico poskušala posnemati kak zlog iz gostobesednega dečkovega kramljanja.
Tomažek je spremljal svojega očeta na enem izmed njegovih študijskih potovanj vzdolž obale. Podobe neslutene lepote in svojevrstnosti so desetletnega dečka pogosto navdajale bolj z nemirom kot z občudovanjem. Mala rjavkasta papiga, ki mu jo je bil oče podaril v Monroviji, pa je vzbujala v njem veliko, otroško veselje; preganjala mu je tudi domotožje, ki je večkrat, sicer skoraj nezavedno, glodalo v njegovem srcu. Kmalu je postal Jakec krotek in domač. Zletel mu je na roko in pogosto ga je spremljal, sedeč na njegovi rami, iz kabine v jedilnico. Vsi na krovu so bili srčno naklonjeni obema prijateljema. Celo kapitan, resen in redkobeseden mož, se je večkrat ustavil pri Tomažku in mu dajal nasvete, kako je treba z ukaželjnim ptičem ravnati in ga vzgajati.
„Jakec, pridi k Tomažku, Jaki sem!” je vedno znova ponavljal deček z ljubeznivo potrpežljivostjo in njegova lica so zažarela v zdravi rdečici, ko je živalica s Cvrčečimi glasovi, oponašajoč samoglasnike dečkovih besed, zletela in se usedla na njegov iztegnjeni prst.
Na krovu je bilo vse mirno; pod sončnim jadrom je bilo celo rahli vetrič, ki je pihal v smeri vožnje, komaj čutiti. Zato je deček mislil, da sme, kljub nekajkratnim očetovim opozorilom, dovoliti svojemu malemu prijatelju nekoliko več svobode za sprehajanje.
»Jakec, ljubi Jakec...”
V tem trenutku je nekdo prišel iz bara in steklena vrata so se nekajkrat sunkoma zamajala, preden so se umirila. Tomažek se je prestrašen obrnil. Nato je začutil rahel trzaj nežnih krempeljčkov na svojem prstu, odmik neznatne teže in hkrati je perot oplazila njegovo čelo.
Morda je bil preplašeni vzklik dečka, morda nepričakovani zračni tok tisto, kar ga je dvignilo iz zaščite sončnega jadra v višino. Morda pa ga je nenadoma prevzela tista skrivnostna bolečina, ki pisemske golobe z enako magično močjo kliče nazaj domov. Morda je v zamračeni ptičevi duši vstala trepetajoča in motna podoba pragozda, na čigar vzpenjalkah se je nikdaj zibal on in ves njegov rod?
Ko so se zaspanci iz ležalnih stolov vzpe-
li kvišku, je Jakec že zletel preko krna ladje in kmalu je bilo videti v zraku le zamolklo se lesketajočo rjavo piko, ki je nihala v bleščeči jasnini med nebom in vodovjem. »Sedaj se bo obrnil”, je dejal nekdo, ki je z daljnogledom na očeh stal ob ograji. »Spoznal je, da ne bo mogel doseči zemlje, toda je že prepozno. Sedaj nas pač več ne more dohiteti. Škoda!”
»Jakec, moj Jakec!” Tomažkov glas se je zadušil v joku, med tem pa je razdalja med ladjo in drobnim ubežnikom neusmiljeno rasla. Kmalu bo onemogel padel navzdol in brez sledu izginil v brezkončni sinjini. Dečkov obraz je kljub zagoreli polti postal mrtvaško bled. Izražal je bolečino zaradi izgube prijatelja in morda tudi še kaj več. Groza pred brezmočjo in izročenostjo vseh živih bitij, spoznanje neprenehne negotovosti in nevarnosti, v katerih se odigrava vsaka obojestranska ljubezen, vse to je kot blisk razparalo vedro obzorje njegovega dosedanjega življenja. Toda on je bil otrok, zato je hromeča prizadetost trajala samo nekaj trenutkov. Nato je njegov razburjeni pogled opazil kapitana, ki je s poveljniškega mostička molče opazoval drobno žalo-igro, ki se je odigravala pred njim.
»Ustavite!” je zavpil deček, »prosim ustavite ladjo”, je ponovil in ne meneč se za očetova opozorila je stekel vstran, odrinil vrvico, ki je preprečevala vsem potnikom dostop na poveljniški mostiček ter planil navzgor. »Prosim, ustavite ladjo, gospod kapitan! Jakec ne sme umreti!”
Kapitan je sočutno skomignil z rameni. »Santa Maria” ni bila baš velika ladja, toda plula je vendarie s hitrostjo 19 milj na uro. Ako bi jo ustavil sredi vožnje, bi to pomenilo velik izdatek <za premog brez ozira na to, tak bi manever bil pravcata neumnost, ki je pred lastniki ladje nikakor ne bi mogel upravičiti in že samo zategadelj ni bilo moč o tej stvari izgubljati besedi.
»Nemogoče, moj mladenič, popolnoma
Dvajset dolgih let je Peppo potoval z malim cirkusom po deželi, od mesta do mesta, med Bologno, Milanom, Rimom in Neapljem. Klovn, možiček pritlikave rasti, z debelo glavo in košatimi obrvmi ni bil ni-kaka senzacija v gala-sporedu »Cirkusa Elite”, toda spadal je k stalnemu osebju, podobno kot električarji in kapelnik. Toda njegov direktor mu je bil zvest, kajti njegovo občinstvo, to je otroci, so se vedno znova in znova kraljevsko zabavali ob vratolomnih skokih in kozolcih ter samo po-sebi nedolžnih šalah liliputančka. Pa tudi njegovi tovariši so spoštovali malega in skromnega moža, ki je voljno zagrabil povsod, kjer je bilo treba.
Tako je imel palček Peppo svojo odgovarjajočo ceno in primerno življenje. Živel je sam skromno in brez zahtev v svojem
nemogoče!”
Toda Tomažek je proseče dvignil roke. Kapitan je v svetlih otrokovih očeh opazil žar tiste ljubezni, ki ji ni nič nemogoče, in opazil je tudi roteče zaupanje, ki gore prestavlja, zaupanje, ki ga ima mlado, krepko srce do nekoga, ki je še močnejši. Z naprej pomaknjeno čeljustjo in trdno stisnjenimi ustnicami se je mož obrnil vstran.
Tam zunaj v daljavi, da ga je bilo samo z daljnogledom moč opaziti, pa je droben rjav ptiček še vedno brezuspešno poskušal dohiteti ladjo. Papiga, ki jo lahko za nekaj grošev kupiš v vsakem pristanišču. Bilo je naravnost smešno. Dečkov pogled se je počasi odmikal od kapitanovega obraza. Ugledalo je, kot da bo zaspal, podobno, kot je počasi izginjala vedno drobnejša pika daleč na morju. Vroči, čisti žar je počasi ugašal in ves neboljen, ves osamljen je stal mali deček na mostu, ki ga je bil s tako divjim pogumom osvojil.
»Stroje na polovično brzino!”
Častnik v krmarski kabini se je sunkovito obrnil in je nekaj časa obotavljajoč zrl skozi steklene plošče, nato pa je prijel iza vzvod telefona v strojnico. Tedaj je znova zagrmel močni kapitanov glas s poveljniškega mosta: »Počasna vožnja!” Kmalu na to novo povelje: »Ustavite stroje” in čez nekaj trenutkov »S počasno vožnjo nazaj!”
Nekaj časa ni bilo slišati nič drugega kot hrum strojev. Ladijske deske so se lahno tresle in mnogo oči se je preko krna upiralo v drobno, rjavo piko, ki se je sedaj zares veliko nagleje bližala in se je končno z naporom zadnjih sil z onemoglimi zamahi peruti kot mrtva opotekla na ladijski krov.
Ko se je toplo mehko telesce v rahlih Tomažkovih rokah začelo zopet gibati, so stroji že s polno brzino znova hrumeli naprej. Manever je trajal le nekaj minut in kapitan je bil izginil v kabino za zemljevide, ne da bi se še enkrat ozrl po dečku. V naslednjil dneh se je potnikom zdelo, da je bil še bolj resen in redkobeseden, da, skoraj nevoljen in domnevali so, da mu je žal in da ga je sram, ker se je pustil od malega, viharnega dečka pripraviti k nedovoljenemu manevru z ladjo na visokem morju.
malem stanovanjskem vozu in vsak mesec je odnesel nekaj tisoč lir v Komercialno banko, da se oskrbi za čas, ko ne bo več mogel delati kot cirkuški artist. Čeprav so njegovi skoki in kozolci pred občinstvom še vedno vzbujali vtis gibčnost mladeniča, so Peppojevi lasje pod kričeče rdečo lasuljo začenjali siveti in kadar je zvečer po predstavi odšel v svoj stanovanjski voz, je čutil starost na sebi kot dolg, težak plašč.
Nekega dne pa je nesreča prišla v mali cirkus in neusmiljeno zapečatila njegovo usodo. Žena direktorja, pridna mlada akro-batinja, je pri predstavi v Bologni padla s trapeza.
Bil je to dober zakon in direktor smrti svoje družice ni mogel preboleti. Začel je piti.
Spored je izgubil svoj nekdanji blišč in
OTTO NERBIER:
VxUtik<Mu/ a mož bueda
F. GRIVSKI:	22
vzniki povest
»Pusti te misli! Z menoj pojdi in vesel bodi! Nobena stvar naju ne bo ločila! Pojdi!” Prijela ga je za roko in vlekla k mizi. Sedla mu je naproti, nalila kozarec in vnemala: »Na zdravje, Niko! Poj!” Zapel je pesem o voznikih in drugi so jo podprli. Vedno višje jo je nastavljal, da ga ni nihče dosegel.
Pesem je izzvenela že v zgodnjo noč.
Napregli so in počasi plezali na voz. Na prvem vozu so se peljala dekleta. Ob Nikolu je sedela Tilka. Obračala je prstan na roki Ln pela z. dekleti. Za njimi je vozil Janez pevce, ki so vriskali in se majali na loj-trnicah. Organist je zaspal.
Na ovinku je zasvetila velika luč. Slepila je konja, da sta se vzpela na noge. Niko je nategnil vajeti, dekleta so umolknila. Motor je zavozil tik pred konje. Živali sta se splašili in potegnili vstran. Voz se je nagnil in zvrnil v jarek. Noč je pretresel krik in jok. Na cesti je stal razkoračen polir Her-
man in se režal. Zraven njega je zasmeh-Ijivo gledala Elza.
»Krasen voznik!” se je norčeval. Pognal se je v gručo deklet, ki so se preplašene zbrale okrog Tilke. Niko jo je dvignil.
»Kaj se je zgodilo?” je rohnel polir.
»Nogo si je zlomila!” so pojasnila dekleta. Tilka je stokala v bolečini. Herman jo je iztrgal iz naročja Nikolu in odnesel v prikolico ter pognal motor.
Pevci so pomagali izvleči voz. Nezgoda jih je streznila. Gregor je ves besen stopil preti Nikota in mu vrgel v obraz: »Dobro znaš voziti! Kamnje bi vozil, ne pa ljudi! Odslej ti še kamnov ne bom več zaupal!”
Vozova sta privozila na dvorišče Ludvikove gostilne. V sobi je na divanu ležala Tilka. Zdravnik, ki ga je pripeljal polir, ji je obvezal rano. Herman jo je pomagal prenesti na prikolico ter jo odpeljal domov. Pevci so se razkropili. Radostni dan se je prevrgel v mrko noč.
Ko je Niko pripeljal domov okrašeni voz, je potrgal vence, razpregel konja in ves potrt sedel na klop pred hišo. Skozi okno je sijala luč. Vzpel se je kvišku in kakor ranjena ptica padel nazaj. Nad poste-
ljo, kjer je ležala Tilka, se je sklanjal polir. Zraven njega je stala mati in Gregor. Nemiren, obupan in osramočen se je usedel v temno kolnico na soro. Počasi je doumeval dogodke in videl temno pošast, ki je šla proti njemu. Iz hiše je stopil nadzornik, za njim mati in gospodar. Razločno je slišal:
»Kakor domenjeno! Jutri pridem z avtom in jo popeljem v bolnišnico!”
»Hvala, gospod! Kako ste dobri in skrbni!” se je v joku zahvaljevala gospodinja.
»Nič hvala! To je moja dolžnost! Hlapca pa čimprej spodite od hiše! Sramoto vam dela. Danes sem ga zalotil v kleti, ko se je pajdašil z Elzo. Ničvreden pritepenec je in nikjer za rabo. Le povejte Tilki, naj ga odžene!” Gregor je obstal. Domislil se je dogodka pred krčmo. Zjasnilo se mu je, zakaj je bil hlapec ves rdeč v obraz in polir nevoljen. »Če je pa tako,” je zagrozil, »naj izgine! Vam pa hvala, gospod polir, za vso skrb. Pa nikar ne pozabite naše hiše. Veliko smo vam dolžni!”
»Lahko noč!” je voščil gospod Herman in odbrzel / motorjem po klanctr.
(Dalje)
Greš po poti
Greš po poti,
zravnan in s seboj zadovoljen, z nekim prazničnem čustvom v poletni toploti in svet je oljen ...
Kako vonja seno!
Kot čudatvorna leka poživi človeka, ki v lijočem znoju hlepi po senčnem oddihu in zlatem pokoju!
Greš po poti,
vzkipevajoče kot polsvetal angel, ki blagoslavlja žuljave roke in razveseljuje pojoče otroke —
Valentin Polanšek
točnost, cirkus je začenjal izgubljati svojo privlačnost. K temu se je pridružila smola s konji. Nekega dne so našli direktorja mrtvega v njegovem vozu. Ustrelil se je bil.
Bilo je znova v Bologni. Mož, ki ga je bila oblast na zahtevo upnikov postavila za prisilnega upravitelja cerkusa, ga spravil na kant. Cirkus umre s svojim direktorjem, pravijo stari cirkuški umetniki. Na nekem pustem travniku izven mesta so taborili klaverni ostanki nekoč blestečega cirkusa »Elite”. Divje mahajoč z rokami so tekali upniki od enega konca do drugega, živali so postajale nemirne v svojih kletkah, artisti so bili razdraženi, kajti že dolgo niso dobili plače. Peppo se je zaprl v svoj stanovanjski voz. Nihče ni sedaj pogrešal malega, čudno rašČenega šaljivca.
Negibno je sedel v naslanjaču in zrl skozi okno. To je torej konec — konec njegovega sveta, ki mu je bilo ime »Cirkus Elite”. Razpust, zmešnjava in okrog 100.000 lir dolgov. S škodoželjno poželjivostjo po> senzacijah je konkurenčno podjetje izkoristilo ta škandal. Ime starega cirkusa so povaljali v blatu. Vsak je poskušal, da zagrabi zase zadnji grižljaj. Vse, kar je gibljivega, bo prodano na dražbi.
Sicer pa, kaj to njega briga? se je povprašal Peppo. Ali ni delal vse življenje zato, da si zagotovi brezskrben življenjski večer? In če naj cirkus res gre po zlu, tega vendar ni on kriv. Odprl je majhno skrinjico in začel prelistavati izvlečke računov komercialne banke. Za njega, starega klovna, bo že zadostovalo. Vso noč je Peppo negibno sedel v naslanjaču. Naslednje jutro pa se je počasi in skrbno oblekel ter odšel v mesto.
Moral je pol ure čakati, da je banka odprla svoj vhod za občinstvo. Peppo se je moral iztegniti, da je njegova glava dosegla, linico blagajnika. Mirno, z negibnimi potezami na obrazu je opravil svoj posel: dal si je izplačati 100.000 lir iz svojega bančnega računa. Kar mu je še ostalo, skoraj ni bilo več vredno računanja. Nato je odšel Peppo nazaj v cirkus. Zbobnal je skupaj upnike in jim dejal, da bo on osebno poravnal vse dolgove »Cirkusa Elite”. Poplačal je račune za krmo, prevoznine, zaostale davke in tudi svojim kolegom je izplačal pripadajoče plače.
Dal si je za vse, kar je iz lastnega žepa plačal za »Cirkus Elite”, izstaviti potrdila, nato pa je naznanil, da je s tem »Cirkus Elite” v redu in častno razpuščen. Pospravil je svoj kovček in odšel.
»Še kdo?” je zavpil agent skozi zaprta vrata v predsobo. Peppo je obotavljajoč stopil v urad.
„A, vi ste, Peppo! Ali ne veste, kako težko je dandanes spraviti pod streho klovna, posebno ako je ... ”
„... ako je ostarel! Saj ste to hoteli reči!”
»Ne, ne, Peppo, tako ni bilo mišljeno. Danes je res tako težko celo za klovna z vašim imenom in slovesom najti primerno mesto.”
»Torej nimate zopet ničesar zame?” Peppo je stal pred njim in hotel oditi.
»Trenutek! Tukaj imam neko ponudbo: Iščemo klovna za talno akrobatiko. Toda samo za štiri tedne; je zgolj nadomestitev. Ali bi hoteli vskočim?”
Mali klovn je prikimal in vzel nakaznico. »Kdo ve, morda utegne tudi iz tega postati dvajset let!” In z dvignjeno glavo, kot kralj, je odšel.
Kako važni so dokumenti za vsakege človeka
Po devetnajstih letih je izvedela, da sploh ne obstoja — Pet prič je moralo potrditi, da
se je res rodila
Ne malo presenečena je bila študentka Ljudmila Sittaro, ko je ob vpisu na visoko šolo v Vidmu (Udine) izvedela, da pravzaprav sploh ne obstoja. V Italijo je prišla iz Ukrajine kot dvomesečen dojenček s skupino italijanskih povratnikov. Odraščala je v bližini Vidma v vasi St. Pietro al Natiso-ne. Njena mati — po rodu Rusinja — je umrla pred dvemi leti, njen oče pa je živel v Franciji, kjer je pred leti dobil zaposlitev. Ljudmila je po materini smrti ostala pri stari materi v domačem kraju.
Ko se je lani poleti nameravala vpisati na visoko šolo v Vidmu, je hkrati zaprosila tudi za potni list, da bi Obiskala očeta. Tedaj so ji povedali, da njenega biva-
nja na zemlji ne morejo priznati, če ne predloži svojega rojstnega lista. Brez te listine ne bo mogla dokončati visoke šole, niti se ne bo mogla poročiti.
Uradnik, ki ji je razodel to ,,odkritje”, se je obrnil na rusko poslaništvo v Rimu, ki je obljubilo,.da bo stvar razčistilo. Pred dnevi je prišlo sporočilo, da v Ljudmilinem rojstnem kraju ni možno dobiti dokumentov o njenem rojistvu. Iz Francije se je moral vrniti oče ter s petimi pričami potrditi, da je bila Ljudmila res rojena.
Tako bo z devetnajstletno zakasnitvijo Ljudmila sprejela italijansko državljanstvo in listine, s katerimi bo lahko dokazala, da sploh prebiva na tem svetu.
----==:Q====EE:
Pestro in zanimivo
INDUSTRIJSKI ZAVOD V KoLNU je dbjavil številke, iz katerih izhaja, da živi v Zapadni Nemčiji nad 190 tisoč delavcev, ki so lastniki avtomobilov. To je malo manj kot 10% vseh vozil v državi. Vsak deseti delavec ima torej svoj avto.
NESPAMETNO JE RAVNAL V bližini Versaillesa je šolski helikopter dnevno preletaval kokošjo farmo. To pa je motilo kokoši pri nesenju jajc. Čuvaj je zato streljal na helikopter. Zadel ga sicer ni; pač pa mu je sodišče za to odmerilo tako visoko kazen, da mu je tudi pri nemotenem nesenju jajc vse njegove kokoši ne bodo mogle nadomestiti niti v dvajsetih letih.
glasi stavko, ako podjetja ne priznajo delavcem in nameščencem tri proste dneve v tednu. Počitek naj bi trajal od četrtka od 6. ure popolne do 8. ure zjutraj v ponedeljek. Plače bi morale seveda ostati nespremenjene;
ZA DOBRO VOLJO
Ivana Ivanovičeva je povozil stroj za planiranje cest. Znanci so ga nesli domov, da ga izroče ženi. A nesreča je hotela, da so se znašli pred zaklenjenimi vrati. Na ponovno klicanje se žena ni oglasila: znamenje, da je bila zdoma. Kaj storiti? Nazadnje so se domislili: ponesrečenca so porinili skozi špranjo pod vrati v hišo.
TELOVADBA ZA GENERALE Glasilo sovjetske mornarice ,,Sovjetski flot” je objavilo najnovejši ukaz sovjetskega obrambnega ministra Zukova, ki odreja, da bodo morali vsi pripadniki sovjetske armade od vojakov do maršalov vsak dan telovaditi eno uro.
Ukaz določa, da bodo morali telovaditi tudi vsi generali, maršali in drugi visoki oficirji, ki so zaposleni v uradih obrambnega ministrstva.
VEČ PROSTEGA ČASA HOČEJO Zveza delavcev, zaposlenih v ameriških tovarnah avtomobilov, je sklenila, da pro-
slavili srednjeveški pridigar Abraham a Santa Clara je nekoč oznanil vernikom, naj mu dado na prižnico list, kjer naj bo napisan predmet, o katerem naj pridiga, in jim bo pridigal, kolikor časa bodo hoteli.
Res so mu položili na prižnico list, a nanj niso napisali niti črke. ,,Bomo videli, ali ga bomo spravili v zadrego ali ne,” so si šepetali med seboj.
Abraham a Santa Clara je prišel na prižnico, odmolil očenaš in zdravomarijo, vstal in vzel v roke papir. Pogledal ga je na prav, pogledal narobe in rekel: »Spredaj nič, zadaj nič, Bog je ustvaril svet iz nič.” In je začel pridigati od stvarjenja sveta naprej.
ČE AVTO SVOJ STARI PRODAJAŠ, AL’ MOTORJA ZNEBIL B’ SE RAD, BRZ KUPCEV TI MNOGO PRIŽENE,
»'DzdttLk&o”
NAJMANJŠI INSERAT
MALI OGLASI VSAKA BESEDA STANE 1.10 S (IN 10% DAVKA) Poudarjene besede in take z več kot 15 črkami stanejo 2.20 šil (in 10% davka). — Naročilo malih oglasov naslovite na upravo »Našega tednika”, kjer mora biti najkasneje do vsakega ponedeljka zvečer. Oglas morete naročiti tudi telefonsko (Celovec it. 43-58).		DAM V NAJEM Gostilno s trgovino z mešanim blagom in trafiko ter majhno gospodarstvo v dvojezičnem ozemlju na Zilji dam meseca julija v najem. Potrebna je trgovska obrt. Ponudbe na Fran SCHERZ. FANZISKA, Klagenfurt, St.-Veiter Ring 3, tel. 47-82.
		KMEČKI FANTJE, POZOR! Nudi se kmečkemu fantu do 22 let priložnost, da z oskrbo in dobrini ravnanjem starejše posestnice, pride do 6 in pol ha ravninske kmetije. Dopise pošljite pod ,,Lepa vas” na upravo lista.
	17. do 20. 5.: Barvni film: „1 A in Obcrbayern”. (Vstop za mladino prepovedan).	
KINO		
CELOVEC-KJLAGENFURT ST ADTTHEATER 17. do 23. 5.: CinemaScope barvni film: „... und immer lockt das Weib”. (Za mladino vstop prepovedan).	WULFENIA 17. do 21. 5.: »Die licbc Familie”. Film pokaže skrbi vsakdanjega življenja. (Stop za mladino prepovedan.) 22. do 23. 5.: »In acht und Bann”, CinemaScope - barvni film. (Vstop za mladino prepovedan).	
		NAPRODAJ Kupite tam, kjer imate prednost! Okom-modroci so specialno čiščeni in poceni. OKORN, Vdlkermarktei Platz.
PRECHTL 17. do 20. 5.: »Die 7. Kavallcrie”, zgodovinski barvni film. 21. — 23. 5.: Kriminalni film: »Kronzcugc gesucht”.		
	PLIBERK 18. do 19. 5.: »Hofjagd in Ischl”. 21.-22. 5.: »Liebc, Brot und Eifer-sucht”. (Z.a mladino do 14. leta vstop prepovedan).	POROKA Z.a vsako nevesto primerne okraske za glavo, novosti v nevestinih pajčolanih, mirte, za camarje, velika izbira v strokovni trgovini „PR1N-ZESS", Klagenfurt, Alter Platz 34.
KAMMERLICHTSPIELE »In Frisco vor Ankcr”		
	Izdelava modrecev (žimnic) z najboljšim in točnim čiščenjem s Specialnim strojem. Ce pridemo zjutraj po nje, jih zvečer žc spet lahko imate. OKORN, Celovec - Klagenfurt, Vdlkerniarkter Platz.	
VOLKSKINO 21. do 22. 5.: Pretresljiv zakonski roman »Die goldene Brucke’’. (Za mladino do 14. leta vstop prepovedan).		
		Za pomlad kupite blago in perilo dobro in po nizki ceni pri STOFF-SCHVVEMME, Klagenfurt.
ŠMIHEL VAS VABI
KAT. PROSVETNO DRUŠTVO V ŠMIHELU PRI PLIBERKU vas vabi v nedeljo, dne 26. maja ob pol 3. uri popoldne v prosvetno dvorano pri Šercerju na igro v 6 dejanjih s petjem
„ Č R N A ŽENA«
Igra nam prikazuje zakonsko zvestolro moža, ki je dvakrat navidezno pravilno poročen, drži pa svoji prvi ženi — Črni ženi — zvestobo. Špikov duh, ki straši na Brdih, je črna žena. Igra se godi v času turških bojev in ko so se naši kmetje - predniki borili še proti mogočnim grajščakom.
VSI FARANI STE ISKRENO VABLJENI!
Vzrok požara: neprevidnost. Razdelitev na 1000 hiš v letih 1950-55
— Oenchtsbezirlee 0-9 Bran a e
10-19-------
20-Z9-------
30 - 59 Branete 60 u mehr — < —
Vzrok požara: neprevidnost. Razdelitev absolutnega števila v letih 1950-55
SLOVENSKE ODDAJE V RADIU
PONEDELJEK, 20. 5.:	14.00 Poročila, objave.
Pregled sporeda. — Marijine pesmi. (Kotmara ves). 18.45 /.a našo vas: Boj plevelu in boleznim na rastlinah. — TOREK, 21. 5.: 14.00 Poročila, objave. — Veseli letni časi. - SREDA, 22. 5.: 14.00 Poročila, objave. — I/. domačih gajev: Zaključna akademija na gosp. šoli v št. Petru pri št. Jakobu. 18.45 Za ženo in družino. - ČETRTEK, 23. 5.: 14.00 Poročila, objave. — Mlada setev. Sodelujejo gojenci Državnega učiteljišča v Celovat. — PETEK, 24. 5.: 14.00 Poročila, objave. — Pisan spored. 18.45 Okno/ v svet. — SOBOTA, 25. 5.: Od pesmi do pesmi — od srca do srca. 18.10 Po dolinah in planinah naša pesem se glasi. — NEDELJA, 20. 5.: 7.20 Duhovni nagovor. 7.25 S pesmijo pozdravljamo in voščimo.
Ofiosui
BsaiaBSEifflfflsiaBniBiBsafflaia
v našem listu
i
Čemu ste v skrbeh, če boste še dobili „Naš tednik - Kroniko” v trafiki ali jra morda pri sosedul Izpolnite to naročilnico in naš list dobite na dom!
Tu odrežite in pošljite kot tiskovino v kuverti na naš naslov (Celovec - Klagenfurt,
Viktringer Ring 26)1
Kot naročnik dobite naš list hitro in zanesljivo!
Naročilnica
S tem naročam list
„ Haš tednik - lUonika."
Plačilne možnosti: mesečno 5.— šil. za tuzemstvo.
Ime:
Naslov:
(prosimo, da ločno navedete tudi poštol)
Datum:
(Podpis)
List izhaja vsak četrtek. - Naroča se pod naslovom: „Naš tedcnik-Kronika”, Celovec, Viktringer Ring 26. - Naročnina mesečno 5 šil., za inozemstvo 5 dolarjev letno. Odpoved en mesec naprej. - Lastnik m izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. - Odgovorni urednik: Janko Janežič, Leše pri St. Jakobu. -Tiskarna Družbe sv. Mohorja. Celovec. Viktringer Ring 26. - Tel. štev. uredništva in uprave 43-58.