263 Drobtinica iz slovenske slovnice. V listu 82. „Novica leta 1853 sem priporočal iz bukev veljavnisih pisavcov druzih slovanskih narečij posneto pravilo, naj bi se tudi v slovenski pisavi imena (nom. subst.) in pa zadevne oziravne ali na naša vne pri imena (pron. rel.) pok la da le eno zraven druzega tako, da ne bode med njima nikake druge besede, razan kacega imenu pritaknjenega rodiv-nika ali pa pridevka. Ta raba, v druzih slov. narečjih večidel poterjena, in tudi v francozkem in laškem jeziku veljavna, lepša govorico in jo dela razumejšo. Torej jo še enkrat spoštovanim slovenskim pisavcom živo priporočam. Danas pristavljam temu drugo, v čistejših slovanskih narečjih (namreč v ruskem, serbskem in tudi poljskem, manj v češkem in najmanj v slovenskem, nemščino posne-majočem) enako veljavno, z unim tesno zvezano pravilo, namreč: pokladaj v slovenskem stavku vladajoči glagol od kraja ah' v sredo, in ne sklepaj i njim stavkov po nemški šegi. Tudi ta raba je čistosti in nerazumljivosti jezika koristna. Da je pa to pravilo s poprejšnim sklenjeno, vidimo iz sledečega ad libitum vzetega primera ali izgleda: „Ich habe ge^tern alle Gassen durchschritten, die in unserer Stadt nur zu fioden sind, und doch gelaug es mir nicht, nur einen Menschen zu treffen, der mir bekannt warea. Navadno ee to prestavlja na priliko takole: „ Včeraj sem vse ulice prehodil, kar jih naše mesto le ima, in vendar nisem mogel ne enega človeka zagledati, kterega bi bil poznal". — Čistejše in obema praviloma priležno bi se pa reklo takole: »Včeraj sem prehodil vse ulice, kar koli jih je v na^em mestu, in vendar nisem naletel ne na enega človeka, kteri bi mi bil znan". Prevdarimo vse dobro, in poprimimo se boljšega! Cigale.