103
Poučni in zabavni del.
Potopisne črte.
Iz Ljubljane v Ljubljano.
Spisuje J o s. Le vični k.
(Dalje.)
Preden prestopimo v duhu prag trsatskega svetišča ozrimo se nekoliko v njegovo zgodovino. Posnamem naj to nekaj malega po mojem spisu: „Spomini na veliko slav-jansko romanje v Rim 1881," katerega sem priobčeval v „Novicah" 1. 1882 — 1884.
Bilo je v dan 10. maja 1291. — neko soboto, — ko so vgledali prebivalci hrvatskega Primorja na neki višini ob obrežji Jadranskega morja nad Reko in v stran poleg Trsata hišico na mestu, kjer poprej nikoli ni stalo kako poslopje. Sezidana je bila iz rudečkastih, v teh krajih neznanih kamnov (opek), in je stala brez temeljnih zidov na zemeljskem površji. Imela je hišica le ena vrata in edno okence, ob strehi pa se je nahajal stolpič, kamor bi se bil lahko obesil mali zvonec. Na znotranjih stenah so bile videti slikarije, tu in tam že od starosti poškodovane. Strop bil je višnjevo pobarvan in s pozlačenimi zvezdicami okinčan. Na enem koncu stal je kamenit altar in nad njim križani Izveličar; na eni strani altarja bila je duplina z Marijnim kipom, na drugi strani pa omara z  nekaterimi  lončenimi  posodami  (kuhinjskim   orodjem).
Lahko si je misliti, kako je ljudstvo občudovalo to hišico, ki je na tako nerazumljiv način in kar tako hipoma čez noč tja prišla. Nihče si ni zamogel tega dogodka tolmačiti, vseh srca pa je prevzel nek sveti strah in pobož-nost. Ko je začudeno ljudstvo še stalo okoli neznane hišice, glej! pride naenkrat gospod župnik trsatski, Aleksander plem. Giorgio, o katerem je bilo znano, da je že tri leta za vodenico neozdravljivo bolan ležal v postelji. On naznanil je vedno bolj strmeči množici, da se mu je v noči prikazala najsvetejša Devica Marija, ter naznanila mu, da je neznano poslopje njena lastna hišica iz Naza-reta; altar ravno tisti, ki ga je postavil prvak aposteljev* sv. Peter, križani Bog in pa Marijni kip iz cedrovega lesa pa sta izdelek sv. evangelista Lukeža. V dokaz resnice mu je Marija obljubila zdravje, o katerem se vsi lahko prepričajo na lastne oči. Na te besede blagega gosp. župnika prešinilo je ljudi neizrekljivo  veselje.
Radosti in hvaležnosti zavzeto ljudstvo pričelo je hišico in kipe častiti po vsej mogočnosti. Deželni namestni kralj, ban Nikolaj Frangopani, prejel je od cesarja Rudolfa L dovoljenje, prepričati se o resničnosti te prikazni, odposlal je štiri može, med temi tudi gosp. župnika Aleksandra v Nazaret v Galilejo. Le-ti so videli, da se Marijna hišica ne znajde več tam, pač pa še njeni temeljni zidovi, ki se so po tvarini in merah natančno strinjali s trsatskim svetiščem. Poročilo teh mož ni pomnožilo le pobožnost Rečanov in Trsatcev, ampak razširilo se je tudi po sosednih deželah, od kodar so dohajali pobožni kristjani na romanje na sv. Trsat.
Toda veselje in navdušenost domačinov in ptujih romarjev ni trajalo dolgo. Čez tri leta in devet mesecev, dne 10. dec. 1. 1294. zginila je zopet hišica na čudovit način*). Žalost ondotnega ljudstva zaradi zgube tako dragocenega duhovnega zaklada bila je silna, in le deloma so se vtolažili, ko so zvedeli, kam da je sveta hišica prenesena bila. Da bi ljudstvu nadomestil vsaj nekoliko to britko zgubo, dal je Nikolaj Frangepani na mestu, kjer je stalo Marijno svetišče, zidati kapelo, njegov sin Martin pa je dal zraven postaviti samostan in ga izročil čč. gg. oo. Frančiškanom, ki ga imajo, kakor je znano, v lasti še zdaj. Tudi papež Urban V. želeli so utolažiti Trsatčane; poslali so jim namreč za zgoraj omenjeno kapelo Marijno sliko, izslikano po sv. evangelistu Lukeži, ki se še dandanes časti na sv. Trsatu z veliko vnemo in pobožnostjo.
Kot v pojasnilo ravno navedenih podatkov naj vendar še omenim, da zgoraj omenjena kapelica, ki jo je bil dal pozidati grof Nikolaj Frangopani, ni bila tako velika, kakor je prava sveta hišica v Loreti. Prostor je bil vendar še vedno zaznamovan, kamor so bili angeli sveto hišico postavili. L. 1614. se je pod vodstvom tedanjega zaslu-gopolnega in marljivega g. O. Frančiška Glaviniča zidala nova kapelica, ki služi kot presvetišče trsatske cerkve še dandanes, in sicer na ravno taistem mestu, kjer je stala sveta hišica. Ima tudi natančno njeno dolgost in širokost. Druge poprave, predelovanja in zvekšanja cerkve, vršile so se nekaj okolu leta 1644., nekaj pa leta 1691. Da se vsled tehničnih ved in stavbenega ukusa taistega časa, ter zaradi mnogih prizidav trsatsko svetišče ne more meriti s cerkvenimi stavbami naših dnij, je vsakemu lahko umevno. Vendar pa to ne ovira goreče vneme pobožnih romarjev, ki iz bližave in daljave prihajajo v obilnem številu, poklanjat in priporočevat se milostni priprošnji premile trsatske Majke Božje.                    (Dalje sledi.)
104
*) Zanesljivi viri pripovedujejo, da so 10. dec. 1294;. prenesli angelji s\eto hišico čez Jadransko morje na Laško v pokrajino jakinsko (Ankona) in ondi postavili jo v neki lovorovi gozd. (V italijanščini zove se lovorov gozd »Lauretum«, odtod tedaj Loretto.j Zgodila se je bila ta dogodba v noči. Kakor pred tremi leti poprej na sv. Trsatu, tako je bilo tudi tu zdaj ljudstvo začudenja obvzeto, od kod je prišla prečudna stavba. A, tudi tam ni ostala dolgo. Nekega jutra zginila je hišica iz gozda in prenesena bila blizu mesteca Rekanato. Pa tudi tam še ni ostala. V jutro 7. septembra 1295. znajdela se je zopet za streljaj oddaljena od poprejšnjega mesta, in tam stoji še dandanes, namreč na slovesnem Marijnem božjem potu v Loretu. O natančnih preiskavah govoriti bolj obširno, ki so se vršile na Sv. Trsatu in tudi v Nazaretu, da se je dognalo, da je današnje loretsko svetišče resnično prava Marijna hišica, ne spada v okvir mojega potopisa.                       Pisalec.
Lepa molitvena knjiga z celim popisom zgodovine Trsatske božje poti ozaljšana s krasnimi podobami, v slovenskem in hrvatskem jeziku, dobi se pri oo. frančiškanih v Ljubljani in Trsatu.