Ljubezen do poklica. Pogosto se pritožujejo učitelji, da so preslabo plačani za svoj veliki trud; svct pa jih tudi uaalo čisla, ker so revni; ko bi bili bolje piačani, pravijo, bi svojo službo bolj ž veseljem in bolje čislani tudi z večjim pridoni opravljali. To je vse resnično, in kako nedosledno je, ko svet čedalje več zahteva od učiteljev—za njih plačo pa le toliko stori, da životarijo; pomisliti pa je tudi treba, da zanikernega delavca tudi boljša plača ne poboljša, in naj bolj plačani učeniki ali duhovni še zato niso najboljei delavci. — Učenik pa tudi s svojim stanom ni zadovoljen, če svoje službe ne opravlja iss višjih namenov, če le gleda na to, kar ga čaka na tem svetu. To sicer velja od vsakega revnega človeka, posebno, če živi v stiskah; pred vsem pa mora učitelj ta višji namen, vse /.avoljo Boga, ki zapoveduje Ijubezen do bližnjega, zmirom pred očmi imeti: Ijubezen učenikova do svojega stami izliaja iz vere, ima svojo podlago v veri, in najde tudi v veri moči za nevtrudljivo delovanje. Učenik naj spoznava, da je njegov stan imeniten in častitljiv, naj ima živo vero, in plačila za svoje delo naj bolj pričakuje na unem svetu. Grajščinskeruu gospodu na novo prišlt-mu se pokloni veški učitelj s temi besedami: ,,Jaz otroke podučujem, in sem gospod v tej vasi". ,,Kaj?" reče gospod, ^ali ne veste, da sem jaz grajsčinski gospod, in je vas moja". Učitelj odgovon : ,,i\leni so pokorni otroci, otrokom matere, materam pa očetje. Sedaj pa sami sodite, nisem li gospod v vasi ?" Ne bilo bi dobro, ko bi bil učitelj na tak način gospodar v vasi, ali njegovo delovanje sega globoko v družinsko življenje. Starši mu zaupajo svoje najdražje blago, nedolžne otročiče, naj iz njih izreja umne ljudi in dobre kristijane. Zato je tudi sv. Janez Zlatoust rekel: »Višej od podobarja cpnim gojitelja, kajti ta izdeljuje živo podobo Kristusovo". Koliko pa je človeška duša vredna, to pa nam pove sveta vera; posvetni človek se ne bo dosto rnenil, za enega človeka. Če tedaj šolo z vernim očesom pogledamo, spoznamo, da je naprava božja za podučevanje neumerjočih duš; učenik pa je orodje v rokah Ijubega Boga, ki izreja duše za nebesa, je sodelavec tistega, ki je rekel: ,,Najte malini k meni priti". Učenik je vertnar v božjem vertu, ki oskerbljuje mlada drevesa, da veselo rastejo na zeinlji, potem pa se vzdignejo do svetih nebes. Učenik je angel varh otrokoni, ki jih k dobremu napeljuje, varuje hudega, in jih svari pred hudim. Učeniki so tudi misijonarji v svojem krogu; in neki imeniten cerkveni knez je iraenoval duhovne desno, učenike pa levo roko katoliške cerkve. Se ve, da taku niisli od učiteljskega stanii le tisti, kdor ga gleda z vernim očesom. Navadno se pa od učitelja vse drugače misli in govori, njih stan se ljudem zdi milovanja vre~ den; potreben je, pravijo, pa za učitelja je tisti, kdor za kaj drugega ni sposoben; starši in rejniki pa dostikrat vse kaj drugega store, kakor pa, da bi učenika podpirali. Ker pa sedaj govorim le od iciealov, liučem na dalje popisovati učenika, ki ima živo vero v sebi. Zopernosti in težave mu ne odvzamejo Ijubezni do svojega stami, svojo službo opravlja, ker mu je Bog ta stan odločil, za njega je ta stan naj primernejši, v njem si hoče služiti nebesa. Oe ravno vidi, da dostikrat Hialo opravi, pa veselja le ne zgubi, ker pri Bogu ga čaka plačilo za njegov trud, od Boga tudi pričakuje, da bo blagoslovil njegovo delo, ker se spominja besed: ,,Ne tisti, ki orje in seje, kaj velja, ampak tisti, ki rast daje". Oe mu je svet nehvaležen, ni žnlosten, sej ni delal zavoljo Ijudi, pa se tudi ne boji Ijudeni zameriti, kedar spolnuje svojo dolžnost. Vse stiske in težave mu služijo k dušnemu pridu in njpgovemu poboljšanju. Tako misli in ravnti učitelj, ki zajema iz vere Ijubezen do svojega stanii; kar pa človek rad stori, to stori z veseIjem. Navesti bi mogli še druge nagibe, kteri priganjajo učitelja k vestnemu spolnovanju njegovih dolžnusti; med temi bi bili: ljube/,en do otrok, veselje do podučevanja in posebno radoljubje. Kar se pervpga tiče, mislimo, da na dolgo otroke ljubi le tisti, ki spozna imenitnost človeške duše, z drago rešnjo kervijo odkupljene, tedaj le zopet verpn človek. Kar se tiče Ijubezni do podučevanja, godi se z njo, kakor z vsako drugo rečjo, s ktero se človek za svoje veselje ukvarja, dostikrat se v nasprotno preverže, posebno če človek namesto veselja, najde le britkost in grenkost. — Rodoljubje dalje je tfsti plamen, kteri človeka ogreva v blage čine. Pravo rodoljubje pa ravno izvira iz keršanske ljubezni, iz živega spoznanja, da je človek zato na svetu, da drugim dobro dela, in (o ljubezen pa skazuje naj poprej svojemu rodu. Brez keršanske podlage se pa rodoljubje preverže v velikansko samoljubje in samopridnost; narod mu je Ie zato drag in mil, ker ga slavi in časti. -- Tako tedaj le v svfti veri najde učitelj ^datno in stanovitno moč, da svoje težavno delo veselo in kolikor tnogoče dobro opravlja, le vera ga varuje maloserčnosti v njegovem revnem in nizkem stanu. M. M.