Iz mojega potovanja. (Poročal pri zabavnem večeru -Ljubljanskega učiteljskega društva" Fr. Čraagoj, nadučitelj na Barju.) (Konec.) Pač so za mlade Barjančke zdaj vse drugi časi. Pred strogim hodžo in brezsrčno hodžico se ne da ničesar utihotapiti, ničesar skriti. Neusmiljeno tirata vsacega nemarneža, četudi v mrazu ven na prosto, da si osnaži obuvalo, roke, lica in ušesa. Tiransko zahtevata, da mladi softe spoštujejo stare ljudi in jih pozdravljajo, da se ne tepo, ne kepajo in ne kamenjajo. To je divjim softam najhujše; tudi Sarf jim dela mnogo truda, v ostalih vedah pa še precej dobro napredujejo . . . celo petje kaže, da ne bo več slično žabjim povpevčicam. Nedavno sem bil v barjanski medresi in priznati moram, da se poučuje v nji po istih pedagogiških in didaktiških načelih, kot se to godi pri olikanih narodih. Le kar se vzgoje tiče, se ista v nekej malenkosti razlikuje še od naše. Rad bi bil povprašal hodžo marsikaj, zato ga, povabim po razlagi korana v kavarno na škudeljco čorbe, kar hodža milostno sprejme. »čaatiti hodža«, rečem mu, ko spijeva prvo škudeljco, kako pa je pri vas v medresi s palico ? Presenetilo me je, da je nisem videl v medresi, ker nisem menil, da ste na tako visoki stopinje vzgoje. »0 efendi . . . kako si mlad! . . . Danes je le slučajno nisem rabil. Pri nas imamo celo v koranu paragraf, ki nam zapoveduje, da kaznujemo hudobije vselej s palico. To je paragraf 24.« »0 čudo, hodža,« pravim jaz, »pri nas ravno isti paragraf prepoveduje to! In to je prav, vsaj palico rabijo le barbari!« »čuj me, efendi, povem ti zgodbico!« Na to prične: Bil je hodža, ki je hotel več znati, kot smo znali drugi. Prevrniti je hotel vse na glavo, a najbolj pa ga je bodel § 24. v oči. Zato se oglasi nekega dne v medresi: »Ljubi softe . . . od danes dalje hočem vas učiti le z besedo, palico sežgem. Upam pa, da me ubogate na besedo, da hodite po potih mirno, se ne tepete, ne kepate in ne kamenate! ObljubljateV« »Pri Mohamedu obljubljamo!« zavrisnili so eoftičke pa udrli proti domu. »Salem alejkum, dragi hodža!« pozdravijo prihodnjega dne mladi softe. »Salem, deca, salem!« odzdravlja hodža; ste se vedli včeraj domu grede dopadljivo Alahu?« »O učeni hodža, vsi smo se samo Adil je zalučil stari Arifi kepo blata tja v hrbet, pa Abdul, zbil je nekaj lončkov s telegrafskih drogov in pa Fehim se je povaljal v blatu Ibrahima, da danes nag pri peči ždi, ker mu majka hlače pere!« so tožili softe. »O, Adil Abdul Fehim — — kje pa je obljuba?« zaječi užaljen hodža. »0 hodža hodžice prizanesi nam, po- zabili smo obljube le hoteli pa te nismo žaliti! Ponavljamo: Pri Alahu — nikdar veČ!« jecali so Adil, Abdul, Fehim. »Adil, Abdul, Fehim —> — bodi naj; verujem vam!« de slovesno hodša; pa dostavi še: »Verni moslemini, nadebudni softe — — se bodete še kepali, po cesti kamenjali in valjali se po blatu?« »Mili hodža — — pri Alahu, pri Alahu, prisezamo: Nikdar več!« — — in udrl je zopet trop mladih soft čez prag medrese, kot udre potok skozi odprto zatvornico čez jez. Sivolasi hodža pa si gladi dolgo brado in mrmra: »Ljubi dečaki to — — pa ubogljivi ko ovce —  pri mojej bradi: ne bo mi treba palice!« »Salem alejkum«, doni pozdrav prihodnjega jutra hodži nasproti. »Salem, salem,« hiti čestiti hodža; »je bila vaša pot iz medrese včeraj mirna, prikupna Mohamedu?« »0, sveti hodža, bila je mirna — — bila; a danes je pa Abdul metal kamenje, in je Fehim zbijal lončke  ter je Adil po blatu valjal Fezajgiča, da danes ta varuje peč, ker mu njega majka hlače pere!« hite softe. »0 Abdul o Fehim — — o Adil što pa je s prisego?« zastoče hodža. »0 hodža dobri hodža na misel le nam ni prišla prisega! — — Pa z nova ti prisezemo pri Mo- hamedu: Nikdar — — nikdar več! Samo še danes nam odpusti!« ječe Abdul, Fehim, Adil. »Abdul, Fehim, Adil še danes bode naj! — Odpuščam! Prisezite pa mi s podvojeno prisego: Pri Mohamedu in pri Alahu prisezamo, da pustimo blato — kamenje in — lončke — — v miru! »Pri Mohamedu in pri Alahu prisezamo!« — — in že drve divji softe krikom ven na cesto, kot drvi hudournik čez skaline. Truden sede hodža, prekrižavši noge, v mehko trato, pred medreso, da si odpočije od napora- Stavim — — ne bo treba palice! Softe so kot jagnjeta, le nekoliko divji in pozabljivi — — a današnja prisega bo držala! — — Ko pa dosežem uspeh, napravim poročilo na divan, kako vzgojujem blagodejno softe in to brez palice narede me gotovo za kadija, celo vizirja, popnem se do najvišje časti. Proslav- ljali me bodo celo neverni kavri!« Tam od daleč pa zadoni presunljiv krik in vik. »Pri Alahu kaj li je?« sikne stari hodža ter skoči kot mladeniČ kvišku »O Mohamed — o Alah — — — li vidijo prav moje opešane oči? Ne ni mogoče  da je že res! Abdul valja Fehima — — in Adil — po obeh nabija! Uničene so moje nade — — — o Mohamed o Alah!« stoče hodža in si ruje sivo brado. Potrt, uničen stopa v goščo, izvleče krivec in odreže šibo. Prihodnji dan. »Salem alejkum alejkum modri hodža!« doni vse vprek. »Nič salem nič alejkum moder hodža sem pač vedno — — a danes hočem biti najmodrejsi! _ Semkaj Fehim semkaj Adil semkaj Abdul da pritisnemo prisegi še pečat in podpis!« kriči srdito hodža. In pečatil je čestiti hodža tri pečate Fehimu, tri pečate Adilu in tri pečate Abdulu! Fehim, Adil in Abdul pa so se zvijali med koleni razjarnega hodže in tulili 99. su.ro korana ki pričenja: »O Mohamed o Alah o jerum, jerum!«  »To je moja zgodbica, efendi«, pristavi hodža; »ta čestihlepni hodža bil sem jaz. Opustil sem hlepenje po vezirstvu pa cenim zopet naš § 24. Pristavim naj le še, da tisti pečati so držali bolje kakor vse prisege.« Resen sem ponudil hodži drugo skudeljco čorbe, sem nalil si v drugič a molčal sem in ničesar več ga nisem vprašal. Molče sva popila čorbo, molče se poslovila. Zdelo se mi je, da bode zanimaJa ta zgodbica tudi Ljubljančane, zato sem krenil z Barja sem med vas, da vam podam to sličico. če je premedla — — oprostite! Barje se mi je pa priljubilo, tako, da se podam nazaj v tiste kraje in ostanem tam koj do onega dne, ko bo moje potovanje končano ter se vrnem — — ne več v Hades temveč v nebeški Olimp.