Ksaver Meško: Klic z narodne meje. 133 Ksaver Meško: Klic z narodne meje. I. nog pevec naš o krajih tujih peva, ne vidi pa domačih, rodnih tal, in ne, kako sovražnikov naval nam krči sveto last od dne do dneva. Se v sanjah mučnih vam ne razodeva nikoli matere bolest in žal? In lic ni rdečil srdu vam val, ko zrli ste, kako umira reva ? Nobeden ni na rodno grudo pal v bolesti in navdušenosti uri, in ni močan, goreč prerok z nje vstal, ko vsrkal je iz nje ljubav in srd in moč, da boj započne zoper smrt, ki nas kosi ob Soči, Dravi, Muri? II. Pogledal sem po zemlji naši sveti. Oj čudo ti! — Spev moral bi zapeti, kakor zapet še bil nikoli ni, da vredno bi slavil vse te čari. O domovina, deva v rajskem cveti, najkrasnejša na širnem božjem sveti — kako srce ljubezni mi gori! A srd iz duše do neba kipi, ko zrem, da trgajo nevestin venec z deviškega ti čela, z belih senec, kako ti ropajo ves rajski kras. Kdo? — Tujci? — Res! A bolj še lastni sini, ki smrt želijo naši domovini, ko sejejo sovraštvo v srca mas . . . m 134 Ksaver Meško: Klic z narodne meje. III. „Usmili se, pomagaj nam, Gospod!" Naj tujcu bo v korist vse naše delo? Ves zarod naš požre naj tujca žrelo? Naj zanje tujec naših žuljev plod? Kamor oko ozre se, vsepovsod se krči bojnih vrst zvesto krdelo; ni daleč čas, ko tujec vzklikne smelo: ,Slovenov rod nekdaj je bival tod!' . . . „„Pomagam naj, naj rešim vas pogina? Ko pa poceni vam je domovina, ko pa sami želite robovati! Ko pa ne nehate se — bratje! — klati in v srdu divjem tratite moči — Saj rodu takemu pomoči ni!"" IV. Kot svetli blisk v noči oblake piše, bi vžgal v rojakov srčne globočine, da jim iz src več slov teh ne izbriše ne čas, ne čast, ne mamona oblast: Združite se v obrambo domovine ! Z dnem slednjim gine naša sveta last, ne ura v boju našem nam ne mine, da ne začrta v zgodbe list: Propast! Doklej še, bratje? — Sosed pa preži, lokavo bojem našim se smeji: „Le netimo strasti jim in zavist! Le brata proti bratu vztrajno ščujmo, sovraštva vzroke vedno nove snujmo, njih divji boj —največja nam korist!" Ksaver Meško: Klic z narodne meje. 135 V. Bil sad sovraštva kdaj je blagoslov? In boj med brati — srečo kdaj rodi, in rod naj. dom naj naš krepi? Ne, ne, poguben, smrten je otrov! Odkar nam večnost zgodovino piše, le sami boji, sama bol, trpkost, in samo suženjstvo in le nizkost, ki narod škriplje v njih, ihti in vzdiše. Ponižan bil pa ni nikdar tako, nikdar še tlačilo ga ni igo, kot tlači ga v današnjih mračnih dneh. Je čudo, če plamti nam srd v očeh, in če kriči vprašanje v srcih vseh: „Kdo kriv je žalostne usode, kdo?" VI. „„Mogočni sosed!"" — Res! — A bolj še vi, ki v narodu budite le strasti, iz duš in src ljubezen rujete, in brata zoper brata ščujete! Kjer brat se zoper brata le srdi in mu nesrečo le, pogin želi, je v domu takem srečna revna mati, se sme in more sinov radovati? O domovina, kot nevesta si, ko gledajo telesne te oči; a če pogleda duša globlje v te, le vdova si, s solzami orošena, v posmeh sovragom, od otrok žaljena — korak tvoj v smrt in v grob prezgodnji gre. 136 A. Debeljak: Sanjač v zasneženi poljani. VII. Ni več rešitve? — Je! — A večji rod bo moral vstati in z ljubeznijo preplaviti bo moral zemljo vso, da zopet zbere razkropljene čete. In ko jih združi, vse ljubezni vnete, in ko iz src sovraštvo jim izžge in s strastjo ljubavi presune vse — tedaj naš slavni dan nam da Gospod. Le src in misli sveti preporod roditi more nov in velik rod, ki kos bo tujcem, gladnim naše zemlje . . . Radost in strah tesan srce objemlje: Kdaj prideš veliki naš slavni čas? Pomoči več, rešitve ni za nas? . . . A. Debeljak: Sanjač v zasneženi poljani. mano čez poljano neskončno se lije srebrno-svilena koprena. Nad mano se vije črno-svinčena zavesa, z oblakov — mračnjakov spletena, in krije nebesa in pije vso luč in toplino solnčno. Čez polje blodim jaz, neznaten popotnik, in bolj je bled mi obraz ko sneg na planjavi in bolj izžet, kot da sem osivel pohotnik. A v srcu je mrak, teman kot oblak, ki ziblje nad mano v temi se sanjavi. Onemogla je želja vzbrstela: raztopi snegove, razkolji oblak in zapali mrakove!