Littera scripta manet 

Kar je zapisano, ostane. 
Dr. Peter Pavel Klasinc 


LITTERA SCRIPTA MANET 
KAR JE ZAPISANO, OSTANE. 


KR O NIK A 


Dr. Peter Pavel Klasinc 

Ljubljana 2016 


Dr. Peter Pavel Klasinc 


Naša pot ne vodi po mehki travi. 
To je gorska steza s številnimi skalami. 
Vendar pa vodi navzgor, naprej, proti soncu. 


(RUTH WESTHEIMER) 

Možu, očetu in dediju v spomin, hvaležni: 

Miška, Tina, Peter, Tara, Jalen, Eni 



URAD PREDSEDNIKA REPUBLIKE SLOVENIJE; štev dok. 081-01-33/2016. URAD PREDSEDNIKA REPUBLIKE SLOVENIJE; štev dok. 081-01-33/2016. 

Vsebina 

9 
15 
24 
26 
33 
35 
37 
39 
45 

53 
73 

PROLOG 
KRATKA BIOGRAFIJA 
NOVI BRATEC | Maruška Soklič Klasinc 
OSEM SPOMINSKIH UTRINKOV NA SOŠOLCA PETRA | Andrej Brvar 

ŠE NEKAJ VESELIH DRUŽENJ S SOŠOLCI IN PRIJATELJI 

FOLKLORA 
PETER PAVEL KLASINC – KONTRA IN BOREC | Vasja Samec 
………………KO MU JE BILO GORJE ROJENO…………. 
TRDNI TEMELJI ARHIVSKE KARIERE SO BILI PETRU PAVLU KLASINCU 

DANI NA PTUJU (1968-1976) | Marija Hernja Masten 
LABOR OMNIA VINCIT IMPROBUS Vztrajno delo premaga vse | Marjetka Legat 
PETER PAVEL KLASINC – ARHIVIST, ORGANIZATOR, MENTOR | Doc. dr. Miroslav Novak 


81 »PER ASPERA AD ASTRA« Mednarodni inštitut arhivskih 
znanosti skozi čas | Mag. Zdenka Semlič Rajh 
109 MOJE PODŽUPANOVANJE S PETROM PAVLOM KLASINCEM | Dr. Vilibald Premzl 
113 POPOTOVANJE OD MARIBORA DO SEVIDA | Tina Plevnik 
116 NAJIN OČE JE BIL BOLJ REDKO DOMA | Peter Klasinc 
119 DR. PETER PAVEL KLASINC – KOT UMETNOSTNI KRITIK | Ludvik Jerčič 
123 NAPREJ ZASTAVA SLAVE | Jože Lajevec 
126 DR. PETER PAVEL KLASINC – PRIJATELJ, DOMOLJUB, REVOLUCIONAR | Marjan Podobnik 
130 NEDELJSKA ŠOLA | Mag. Milan Štruc 
133 DR. PETER PAVEL KLASINC – OB 70-LETNICI TVOJE MLADOSTI | Prof. dr. Ludvik Toplak 
137 EPILOG 


PROLOG 

Ideja za pripravo te kronike pravzaprav ni nastala na mojem 
»zelniku«. Idejo mi je dal kar Peter sam. Nekoč sva se peljala 
v Maribor, jaz k sinu Petru na obisk, on pa na Alma Mater 
Europaea, kjer je predstojnik katedre za arhivistiko. In se 
tako pogovarjava, nekaj pač moraš početi med vožnjo, da ne 
gledaš vseh tistih kretenov, ki neusmiljeno pritiskajo na plin 
in drvijo mimo tebe ter razglabljava o tem, da bo letos star 
70 let. Peter zagrenjeno pripoveduje, da vsi drugi dobivajo 
plakete, priznanja, nagrade, pišejo knjige o njih, on pa je 
posvetil celo življenje stroki arhivistiki, dosegel vrh, pa se 
ga nobeden niti ne spomni. Na to mi reče, da bi vsaj jaz z 
otrokoma lahko pripravila kakšen program, takšnega, kot 
ga je videl pri drugih, tudi pri svojem bratu (jaz se sicer ne 
spomnim tistega pri bratu). Pri tem me ošvrkne s pogledom, 
da vidi mojo reakcijo, moj pogled baje pove vse. Pa mi pade 
ideja, zakaj pa ne, napišimo kar knjigo – kroniko. Menda to 
ne bo takšna »kunšt« in tako se je začelo. 


Ko me je minila prva zagnanost, evforija, navdušenje, nisem bila več prepričana, 
da bo to tako enostavno. Nisem dovolj zaupala vase in sem se spraševala, ali mi bouspelo? Želela sem, da mi uspe, mora mi uspeti, sem si rekla, še posebej, ker si je Peter 
za rojstni dan zaželel nemogoče darilo, električno kolo. Predstavljajte si, kako se bo 
zbasal na tisto kolo z majhnimi kolesi, če se niti pri vzvratni vožnji v avtomobilu ne 
more obrnit, pa še dva tisočaka stane. Ko sem mu to omenila, je nejevoljno odvrnil, če 
nam morda ni toliko vreden. 

Napeljala sem ga na razmišljanje, da si mora za darilo želeti nekaj, česar si ne 
more kupiti sam. V mislih sem imela nekaj nematerialnega, globokega, čustveno 
povezanega, abstraktnega, ne plehkega, nekaj duhovnega. In obraz mu je kar zažarel, 
ko je rekel: »Mercedes mi lahko kupite, tega si res ne morem sam, kaj se nisem tega žeprej domislil«. Želela sem še kaj pripomniti, a sem raje odnehala in si rekla, da bova ta 
pogovor nadaljevala kdaj drugič. 

No, sedaj se vrnimo k prvemu odstavku in ga nadaljujmo s tem, kako sem ugotovila, 
katera poglavja sestavljajo kroniko in tudi druge publikacije in kako sem izbirala 
avtorje besedil. 

Vklopila sem malo internet, saj tako delajo tudi drugi, in tam prebrala, da so takšne 
knjige sestavljene iz več poglavij. Najprej je posvetilo - misel, predgovor, uvod ali 
prolog, uvodne besede, biografija itd. Temu sledi vsebina knjige - bistvo, ki ga pišejo 
posamezni avtorji in čemur je knjiga sploh namenjena. Na koncu pa je še povzetek ali 
epilog. 

Naletela sem že na prvi problem. Vseh naštetih poglavij ne more napisati kar kdorkoli. 
Napiše jih lahko samo avtor oziroma izdajatelj kronike ali morebitni uredniški odbor. 
Vse to pa predstavljam kar sama. Samo problem je, ker jaz ne znam pisati. Računati 
znam in to dobro, pisati pa ne znam. Znam samo popravljati za Petrom, kadar on kaj 
napiše. Tisto ni težko delo, saj je že vse napisano in v takem primeru, ko je ideja že na 
papirju, mi ni težko pametovati. 

Zato grem spet na internet, da poiščem najprej kakšno pametno misel, ki bo globoka, 
pa spet ne preveč, morda malo poučna, pa ne preveč, predvsem pa čim manj sluzava. 
In sem jo našla. Res ni moja izvirna misel, a tako delajo tudi drugi in potem spodaj 
napišejo »fus noto«. Potem to ni »plonkanje« ampak citiranje. No, jaz sem citirala kar 
zgoraj, bo OK, bi rekla. Tako je nastalo posvetilo. 


Malo sem se spotaknila ob misel, da potrebujem tudi življenjepis oziroma biografijo, 
da bo bolj učeno delovalo. Spet me je rešil internet, res ne vem, kaj bi brez njega. Tam 
piše, da moraš pri življenjepisu obdelati vsa obdobja od rojstva naprej. Tako sem se 
znašla pred novim problemom. Kdo bo to napisal? Pa ja ne spet jaz? Spomnim se, da je 
Peter že večkrat pisal razne življenjepise, še sama sem mu jih pomagala pretipkavati na 
staro Olympio in sem tako rekoč skoraj soavtorica. Iščem, kje drugje kot na internetu, 
in najdem več variant njegovih življenjepisov in jih natisnem. Potem vzamem enega, 
tistega najdaljšega, da je že čim več napisanega. Malo še spremenim in nekaj dodam in 
to je to. Menda ja ne bo Peter rekel, da sem ga »plonkala«, da nisem navedla »fus not«, 
da ga nisem citirala. Saj ga zdaj citiram. 

Tako, dva problema sta že rešena. Ostane mi uvod oz. spremna beseda, predgovor ali 
kakor hočete. Jaz bom uporabila besedo prolog, ker se to tako imenitno in učeno sliši 
in bo v tem kar vse prej našteto združeno. Samo še vedno ne vem, kdo bo to napisal? 
Jaz že ne, ne znam pisati. 

Pogledam malo e-pošto in glej ga zlomka, Andrej je poslal prispevek. Preberem. Prelep, 
zabaven, hudomušen, slovnično izpiljen in večplasten natančno izraža Petrov značajin lastnosti. Berem njegovo besedilo in razmišljam o uvodu, ki ga ne znam napisati. Še 
enkrat preberem, kar je napisal Andrej in se mi zdi, da je pisal kar tako, lahkotno, kot 
je mislil tisti trenutek, samo pisal je, umetnik, tako lepo, neverjetno zanimivo. Pa sem 
si rekla, da bom še jaz tako pisala, točno tako kot on. Misli, trenutne misli, nič ne bom 
pazila na slovnico, samo pisala. In sem pisala. Ko je bilo mojih misli konec, ko ni bilo 
več kaj pisati, sem zagledala štiri polne strani. Kar prijetno mi je bilo pri srcu. Bilo je 
izvirno, samo moje, brez »plonkanja«, brez »fus not«, citatov in vseh tistih imenitnih 
stvari. Mogoče malo bolj »odštekano«, a vendar resnično. Ampak naslov besedila bo 
vseeno imeniten, bo prolog, sem si rekla. 

Sedaj pa še malo o tem, kako so nastala ostala poglavja, kdo so avtorji in kako sem jih 
izbirala. Kot vodilo sem vzela tisto preplonkano biografijo, tisto brez »fus not« in jo 
razdelila na več področij oz. sklopov: obdobje do prve službe, posebej Zgodovinski arhiv 
Ptuj in Pokrajinski arhiv Maribor, podžupanovanje na Mestni občini Maribor in vodenje 
arhivistike na Alma Mater Europaea. Vmes sem nanizala pomembnejše funkcije in tudi 
njegovo angažiranost na drugih področjih, kot so vodenje Arhivskega društva Maribor, 
podpredsedništvo v društvu Heraldica Slovenica, vodenje Mednarodnega inštituta 
arhivskih znanosti Trst - Maribor in sodelovanje pri pripravi dokumentov za arbitražni 
sporazum v zvezi z mejo z Republiko Hrvaško. 


Pisce, avtorje besedil sem izbirala predvsem po strokovni plati, saj sem želela, da bi 
bilo njegovo življenje in delo čim bolj natančno, strokovno in resnično prikazano. 
Problema nisem videla pri izbiri avtorjev za področje Pokrajinskega arhiva Maribor 
in Mednarodnega inštituta arhivskih znanosti Trst - Maribor, saj sem vse tri avtorje, 
Marjetko Legat, dr. Miroslava Novaka in mag. Zdenko Semlič Rajh že leta dobro 
poznala. Peter jih še danes neprestano gnjavi po telefonu - tako jaz doma komentiram 
njegovo nenehno telefoniranje pozno v noč. To področje je tudi najbolj zahtevno, saj 
je Peter v Pokrajinskem arhivu v Mariboru prebil skoraj pol svojega življenja. Vsem 
trem je bila moja ideja všeč in so privolili. Vedela sem, da bodo prispevki izvrstni. 

Tudi za Zgodovinski arhiv Ptuj me ni skrbelo. Tudi tam sem dobro poznala več 
njegovih bivših sodelavcev, še posebej avtorico Marijo Hernja Masten. 

V mlajših letih sem večkrat prišla na Ptuj s Petrom in smo tam lumpali. Velikospominov me veže na to prelepo mesto na Štajerskem, lepih in manj lepih. Enkrat 
mi je Franca (eden od sodelavcev) nekaj »skup« namešal, da sem celo popoldne spala 
na trati pod drevesom, pijana kot čep. Drugič sem ostala pomotoma zaprta v arhivu, 
sama, popoldan in sem komaj našla izhod. Vse je bilo zaklenjeno, »gitre« na oknih in 
tudi pri »oberliftih« nad vrati, okna brez »giter« pa so gledala na Dravo, ob zidu pa 
skalnata stena kot v prepadu. Neutolažljivo sem jokala, minute in ure so tekle. Kako 
bom prišla ven in domov? Imela sem »horalegalis« in nobenega telefona. Takrat ni 
bilo mobitelov, vsako stanovanje tudi ni imelo »stacionarca«, tudi naše ne. Pomislila 
sem, da me bo mama iskala s policijo (saj bi tudi jaz tako naredila) in je bolje, da me 
najde mrtvo, sicer me bo tako ali tako ubila. V paniki, ki me je grabila, sem preiskala 
vse prostore od pritličja do vrha in še enkrat in še in še, ko sem začudena opazila neka 
majhna kovana vrata, ki so bila zaklenjena. Ni se jih dalo odpreti. Vendar so imela 
na notranji strani zapah in jaz sem ga s težavo odmaknila in potegnila. Zaškripalo je, 
vlekla sem in vlekla in zagledala notranje dvorišče. Bila sem na prostosti. Tekla sem 
na avtobusno postajo in z zadnjim drobižem kupila avtobusno karto, ob tri četrt na 
sedem za Maribor. Sredi tega dogodka sem se znašla samo zato, ker sem hotela Petra 
s svojim prihodom presenetiti. V popoldanskem času namreč, ko Petrovega očeta direktorja 
ni bilo v službi, sva se v skladišču za fascikli mečkala. 

Ptujska Mica (tako so Marijo običajno klicali) je bila navdušena nad mojo idejo. 
Odleglo mi je. Knjiga -kronika bo uspela. 

Za Arhivsko društvo Maribor se mi je kar sam ponudil naš dolgoletni prijatelj in 
član društva, Ludvik Jerčič. Pravzaprav sem ga klicala v zvezi z Občino Maribor oz. 


njenim bivšim podžupanom dr. Vilibaldom Premzlom. Zanimalo me je, kako dobro 
se poznata. Prosila sem ga, da ga nagovori in prosi za kakšen prispevek za to kroniko, 
saj sta bila s Petrom istočasno podžupana in tudi sicer sta še zdaj prijatelja. Malo sem 
bila skeptična v zvezi s tem. Bala sem se, da bo dr. Premzl odklonil. Pa ni, celo prvi je 
poslal lep prispevek in ga podkrepil s sliko. Nato se je ponudil naš prijatelj Ludvik, da 
napiše krajši prispevek v imenu Arhivskega društva. Tudi pri tem sem bila skeptična. 
Vem, da zna delati in zna tudi pisati, samo pri njem vse tako dolgo traja. Bala sem 
se, da bo knjiga prej v tiskarni, kot njegovo besedilo pri meni. Pa ni bilo tako. Lep 
prispevek je poslal v sedmih dneh. 

Kaj pa Petrova zgodnja leta? Razmišljam, da bi morda sestra Maruška kaj napisala, ona 
zelo lepo piše. Ali pa bi morda kaj napisala kar sama, samo kaj, o čem? Morala bi ga kaj 
spraševati in bilo bi zelo sumljivo, kako me naenkrat zanimajo stvari o njem. Sicer mi 
po njegovem mnenju, ko je slabe volje, ni nič mar zanj. 

Na misel mi pride, seveda, kakšen sošolec, znanec iz tistih let, ki lepo piše, pisatelj, 
lahko je tudi pesnik. Andrej Brvar, njegov sošolec bo ta pravi, pa še knjiga bo več 
vredna, če bo Prešernov nagrajenec nekaj noter napisal in ga pokličem po telefonu. 
Nisem verjela, da bo pristal. Takšni so radi včasih malo domišljavi. Po glasu me 
ni spoznal. Mislil je, da sem njegova vnukinja. In potem ga vprašam, če želi s tem 
povedat, da mi gre že malo na otročje. Odvrne, da ne, saj da sem bila vedno malo bolj 
otročja. Poslušal me je in pripomnil, da so zborniki strokovna zadeva, on bi pa raje 
napisal kaj zabavnega. Ideja mi je bila zelo všeč in tako sva bila dogovorjena. Ko sem 
kasneje prebrala njegovo besedilo, sem si morala priznati, da si je Prešernovo nagrado 
resnično zaslužil. 

In konec koncev ne moremo brez korektne obravnave in prikaza študija arhivistike in 
dokumentologije na Alma Mater Europaea-ECM, kajti to poglavje je v življenju Petra 
Pavla najpomembnejše, saj potrjuje vsa njegova dosedanja prizadevanja na področju 
arhivistike in nikakor ne bi smelo manjkati. 

Predsednika Alma Mater Europaea prof. dr. Ludvika Toplaka sicer osebno poznam. 
Včasih, pozimi, ko je imel kakšne opravke v Ljubljani, je prišel k nam na tisti dobri čaj 
z limono in medom. Tako ga je sam vedno pohvalil in upam, da ne samo iz vljudnosti. 

Malo sem pobrskala po internetu, da bi mu napisala elektronsko sporočilo in ga 
prosila za sodelovanje. Našla sem le naslove njegovih uslužbencev. V upanju, da niso 
med seboj skregani, sem jim napisala zelo vljudno pismo. Kar precej sem se dobrikala, 


preden sem uspela v svoji nameri. Zato pa je bil rezultat mojih prizadevanj tem slajši, 
saj je avtor besedila kar njihov predsednik in ravno to je tisto, kar sem si že od vsega 
začetka želela. Da bo imela kronika še večjo težo. 

Odprto je ostalo še samo področje »Bitka za mejo«, kot jo je Peter najraje imenoval. 
Dogovorila sem se z Marjanom Podobnikom, ki je preko zavoda 25. junij, katerega 
član je tudi Peter, pripravil odličen prispevek o njegovi angažiranosti pri pripravi 
dokumentov za arbitražni sporazum v zvezi z mejo z Republiko Hrvaško. 

Seveda je v knjigi še nekaj skrivnostnih poglavij, ki tukaj niso posebej izpostavljena in 
morda ali pa predvsem zaradi tega, bo branje še bolj zanimivo. 

Knjiga bi bila sicer bogatejša, če bi sodelovali še mnogi drugi, ki so bili povabljeni k 
sodelovanju pa so iz različnih razlogov sodelovanje odklonili. 

Ko sedaj prebiram te uvodne besede, razmišljam o razgovoru, ki sem ga imela s svojim 
bratom tistega dne, ko je nastala ideja o tej kroniki. Mirno in z zanimanjem me je 
poslušal in na koncu pripomnil nekaj, kar mi je dalo misliti. Vprašal me je, kje bo v tej 
knjigi nekaj mojega, neka pika na »i«. Takrat me je zagrabila panika. Sedaj pa upam, 
da je vse tisto, kar sem v tej knjigi sama napisala, tista pika na »i«, ki jo je imel takrat 
v mislih. 

In tako je s pomočjo izvrstnih avtorjev besedil nastala ta čudovita kronika. Vsem 
avtorjem se iskreno zahvaljujem in jim bom večno hvaležna, da so mi omogočili 
pripraviti izvirno darilo za Petrov 70. rojstni dan. 


KRATKA BIOGRAFIJA 


Dr. Peter Pavel Klasinc, 
docent, znanstveni in 
arhivski svetnik, se je rodil 
dne 18.6. 1946 kot četrti od 
petih otrok očetu Antonu 
in materi Nerini, rojeni 
Zajc, v Mariboru. Rod 
Klasincev izhaja iz Cirkovc 
na Dravskem polju. Mati 
Nerina, sicer rojena v Trstu, 
je živela v Ljubljani, kjer sta 
se z očetom tudi spoznala. 
Sedemčlanska družina je 
stanovala na cesti Zmage 
60 v Mariboru, v manjši 
vrstni hiši, ki je po tedanjih 
merilih zadoščala za 
številčno družino. 


Družina Klasinc leta 1955, Peter drugi z leve strani. 



4. razred osnovne 
šole (l. 1957) 
4. razred gimnazije 
(l. 1965) 
Med letoma 1953 in 1957 je obiskoval štiriletno osnovno šolo v takratni Osnovni šoliVII v Žolgarjevi ulici (sedaj Osnovna šola Franceta Prešerna) na Taboru. Po končani 
osnovni šoli se je vpisal na štiriletno nižjo klasično gimnazijo na Mladinski ulici (sedanji 
prostori Pravne fakultete), ki so jo leta 1958 ukinili. Nato je nadaljeval šolanje na III. 
osnovni šoli Maribor in Osnovni šoli Bojana Ilicha II (sedaj Osnovna šola Bojana Ilicha). 

Leta 1961, po uspešno končani osnovni šoli, se je vpisal na Drugo mariborsko 
gimnazijo in jo uspešno zaključil 1965. leta. Še isto leto se je vpisal na Filozofsko 
fakulteto v Ljubljani, smer zgodovina in umetnostna zgodovina. Po štirih uspešno 
opravljenih semestrih se je zaposlil in študij nadaljeval izredno ob delu. Diplomiral 
je leta 1979 in si pridobil naziv profesor zgodovine in umetnostne zgodovine. 

16 



17 
Za diplomo FF je Petrov oče izjavil, da si jo je on bolj želel, kot Peter. 

Prvo zaposlitev je leta 1968 našel v Zgodovinskem arhivu na Ptuju, kjer je bil v.d. 
ravnatelja od leta 1972 do 1976. Za tem se je zaposlil v Pokrajinskem arhivu v 
Mariboru, kjer je bil v času med letoma 1982 in 1994 direktor in nato, do upokojitve 
leta 2007, vodja oddelka za fonde s področja gospodarstva. 
Prvo zaposlitev je leta 1968 našel v Zgodovinskem arhivu na Ptuju, kjer je bil v.d. 
ravnatelja od leta 1972 do 1976. Za tem se je zaposlil v Pokrajinskem arhivu v 
Mariboru, kjer je bil v času med letoma 1982 in 1994 direktor in nato, do upokojitve 
leta 2007, vodja oddelka za fonde s področja gospodarstva. 
Podiplomski študij je opravil na Univerzi v Zagrebu, kjer je leta 1987 magistriral in 
leta 1991 doktoriral. 
Diploma o opravljenem doktoratu. 

Ob rednih podiplomskih študijskih obveznostih se je strokovno izpopolnjeval v 
mnogih državah v tujini na področjih mednarodnih strokovnih stikov, zgodovine, 
arhivistike, strokovno-tehničnih vprašanj v arhivih, uvajanja novih informacijskih 
tehnologij v znanstveno raziskovalno delo itd. 

Leta 1997 si je pridobil najvišji možni strokovni naziv »arhivski svetnik«, pred tem 
pa še naziv »znanstveni svetnik«. 

Objavil je več kot štiristo 
strokovnih, znanstvenih in 
praktičnih ter teoretičnih 
prispevkov v slovenščini 
in tujih jezikih, v 
številnih domačih in tujih 
znanstvenih publikacijah 
in izdal tri samostojne 
knjige: Materialno 
varovanje klasičnih in 
novih nosilcev informacij 
v arhivih (1992), Štrigova 
(2009) in Okupacija dela 
slovenske zemlje s strani 
NDH (2011). 

Prva samostojna knjiga 
Petra P. Klasinca. 



Že v času skupne države Jugoslavije je imel več pomembnejših funkcij, in sicer: 

› 
Bil je predsednik zveze arhivskih delavcev Jugoslavije, 
› 
od leta 1985 do 1990 je bil predsednik komisije za kulturne 
dejavnost pri zvezi arhivskih delavcev Jugoslavije, 


› 
leta 1988 je bil vodja delovne skupine, ki je pripravila razstavo bogastva 
arhivov Jugoslavije, 
› 
do razpada Jugoslavije je bil član uredniškega odbora časopisa Arhivist. 
Kot angažiran raziskovalec je bil imenovan v različne domače in mednarodne 
strokovne komisije, med drugim tudi v komisijo za pridobitev znanstvenih nazivov 
v Zagrebu. Je tudi gostujoči profesor na več univerzah. 

Pred leti je bil imenovan za konzultanta Okrogle mize arhivov sveta (CITRA/ICA). 

Bil je redni član sekcije profesionalnih arhivistov (SPA/ICA) pri Mednarodnem 
arhivskem svetu s sedežem v Parizu (MAS/ICA). 

Bil je član opazovalcev Mednarodnega komiteja za gradnje in opremo pri MAS 
(CBQ/ICA). 

Bil je član Mednarodnega komiteja za zgradbe in opremo v zmernih klimatskih 
razmerah pri Mednarodnem arhivskem svetu (ICA/CBTE). 

Ustanovitev centra IIAS, Peter drugi, 
Fournier tretji, z leve strani. 


Konferenca Zveze arhivskih delavcev 
Jugoslavije leta 1990 v Karlovcu, z leve: Peter 
Klasinc in Marjetka Legat. 


20 



Bil je ustanovitelj centra IIAS pri PAM, ki je kasneje prerasel v Mednarodni inštitut 
arhivskih znanosti Trst- Maribor. 

Bil je med ustanovitelji Lions kluba Maribor in nato član do leta 2001. 

Dobrodelna prireditev Lions kluba 
Maribor, z leve: Marjana Lavrenčič, 
Dr. Peter Pavel Klasinc. 


Tako pa je Peter Pavel kandidiral za 
državnozborske volitve leta 2000. 


Njegovo politično delovanje se je pričelo leta 1993, ko se je včlanil v takratno stranko 
SKD in naslednje leto kandidiral za župana Maribora, vendar ni bil izvoljen. Po 
združitvi SLS in SKD leta 2000 in kasnejšem razpadu združenih strank, je postal 
član SLS, kar je še danes. 

Od leta 1995 do leta 1997 je bil podžupan MO Maribor za področje družbenih 
dejavnosti in do leta 1998 tudi član mestnega sveta MO Maribor. 

Bil je član sveta Mariborske knjižnice, član sveta Umetnostne galerije v Mariboru, 
v obdobju med letoma 2004-2008 podpredsednik odbora za podelitev Glazerjevih 
nagrad in v obdobju od leta 2010 do 2014 član programskega sveta RTV Slovenije. 

Leta 2007 je prejel nagrado Mestne občine Maribor, Mestni pečat. 

21 



Podelitev nagrad MOM leta 2007, dr. Peter P. Klasinc tretji z desne. Podelitev nagrad MOM leta 2007, dr. Peter P. Klasinc tretji z desne. 
22 
Je direktor Politične akademije pri SLS, direktor Mednarodnega inštituta arhivskih 
znanosti Trst - Maribor, predsednik Arhivskega društva Maribor, predsednik 
Združenja Mednarodni inštitut arhivskih znanosti Maribor, podpredsednik društva 
Heraldica Slovenica in predstojnik Katedre za arhivistiko in dokumentologijo pri 
Alma Mater Europaea, Evropski center Maribor. 

Zadnjih deset let živi in dela v Ljubljani. 

Dr. Peter Pavel Klasinc je skozi vse življenje z 
dušo in srcem predan svojemu delu, pri tem 
pa ima vedno v mislih tudi svojo družino in 
je skrben mož in ponosni oče. Svojo ženo, dva 
otroka in vnuke občuduje in neizmerno ljubi. 

Njegovi trije srčki: Tara, Jalen in mala Eni. 


Flumina pauca vides de magnis 
fontibus orta. (Ovidij) 
Flumina pauca vides de magnis 
fontibus orta. (Ovidij) 

Malo rek izvira iz velikih izvirov. 


NOVI BRATEC 

Maruška Soklič Klasinc 

Junijski dnevi leta 1946 - v prvem povojnem letu... 

Navajeni na skromno prehrano se otroci nismo čudili, 
da smo nekaj dni ob odsotni mamici imeli za kosilo le 
fižolovo juho iz velikega lonca. Bila sem v sedmem letu, 
bratec Tonček je imel leto in pol manj in skupaj sva uživala 
brezskrbne dni na domačem vrtu in po okolici. 

Tako naju je nekega popoldneva obiskal gospod Oberžan 
(telefon je imelo samo župnišče) in nama sporočil novico, 
da sva dobila novega malega bratca in naj razmisliva o 
njegovem imenu. Pripomnil je še, da bo v kratkem praznik 
Svetega Petra in Pavla, bilo bi lepo, če bi uporabili to ime. 
S Tončkom sva se posvetovala, v soseščini so pred kratkim 
dobili malega fantka in mu dali ime Pavel, zato sva se midva 
odločila, naj se novi bratec imenuje Peter. 

V tistih časih so mamice odhajale v bolnico po dojenčka 
peš, vračale pa so se mnoge »s fijakarjem« - v kočiji s konjsko 


vprego. Tudi našega Peterčka so pripeljali domov na Cesto zmage 60 slavnostno v 
kočiji - iz belega razkošja svile, naborkov in čipk… je gledal majhen obrazek, nekaj 
temnih kodrčkov in bleščeče očke. 

Mali bratec je bil že od začetka ljubezniv in prijazen otrok, ne spominjam se, da bi 
mnogo jokal ali povzročal kakšne težave. Kasneje je izgubil prve temne laske in se 
okrasil s svetlimi kodrčki, imel je polna okrogla lička in vedno nasmejan obrazek. 
Prava slika zadovoljnega otročka! Kot ustvarjen za ljubkovanje!! V drugem, tretjem 
letu starosti je bil tako ljubek, da so neznanci včasih pripomnili:»Kako lepa punčka!«. 
Mamice to ni motilo, oboževala je svojega sinčka; atku pa to ni bilo najbolj prav. 
Odpeljal ga je k frizerju in domov pripeljal pravega fantka! Mamica pa se je bridko 
razjokala, ko ga je zagledala….. 


Klasinčevi otroci, z desne proti levi: Maruška, Peter, Mira, Tone. 

25 



OSEM SPOMINSKIH UTRINKOV NA 
SOŠOLCA PETRA 

Andrej Brvar 

Poznala sva se dosti prej, preden sva postala gimnazijska 
sošolca. Njegove in moje starše je namreč nemški okupator 
leta 1941 izgnal iz Maribora v srbski Čačak in jih tako 
prijateljsko povezal za zmeraj. V Čačku se je rodila Petrova 
sestra Mirica, moja sestra in brat, ki sta tam tudi kmalu 
umrla, in navsezadnje jaz sam. In ko sva pozno jeseni leta 
1962 ali 63, že gimnazijca, u Vlakom bratstva in enotnosti 
obiskala to lepo mesto v osrčju Šumadije in v mrzlem 
večeru na glavnem trgu naročila trubačem, naj urežejo 
kakšno šumadijsko, so se mi trenutki prepleta sedanjosti in 
preteklosti zazdeli grozljivo fantastični: nekoč tu najini starši 
s culami, kovčki, zastraženi in zbegani, zdaj Mirica, Peter in 
jaz, ki se držimo okrog ramen in pripevamo trubačem – 

Šumadijo, rodni kraju, / u tebi je ko u raju … 

* 
Glavni odmor. Okrog Petra gruča sošolcev in sošolk, ki si 
s tihim zanimanjem nekaj ogledujejo. Pristopim, iztegnem 
vrat – iz rok v roke potuje stara črno-bela fotografija, 


obrezana na zobce, na njej pa Petrov oče, 
nekoč znan profesor latinščine in grščine na 
mariborski klasični gimnaziji, v klodastem 
delovnem predpasniku med gradbenimi delavci, 
uprt na lopato ob koritu za mešanje malte. Peter 
pove, kar sem že vedel iz pripovedovanja svojih 
staršev: ker se je kot kristjan na božični dan v 
začetku petdesetih let z dijaki le pogovarjal, 
ne da bi jim predaval ali jih spraševal, ga je 
vseopazujoča komunistična oblast nemudoma 
ukazala suspendirati, da se je čez noč znašel na 
cesti s petimi nedoraslimi otroki. Zaposlitev 
je nazadnje našel pri gradbenem podjetju kot 
zidarski pomočnik in mešalec malte. »Fotka bo 
nekoč zgodovinska,« pripomni Peter, drugi pa 
ostajamo še naprej brez besed. 

Petrov oče, prof. Anton Klasinc, si je moral služiti kruh 
tudi z mešanjem malte. 


* 
Ura nemščine. Peter pred tablo prevaja v slovenščino novo lekcijo oziroma naj bi jo, če 
se mu ne bi zataknilo že pri prvem stavku in sicer pri sestavljenki Der Befreiungsfront. 
Od zadrege pokašljuje, se prestopa, popravlja si naočnike, sošolke iz prvih klopi se 
trudijo s prišepetavanjem, a jih očitno preslabo sliši, dokler mu nazadnje ne skuša 
pomagati sam profesor: »No, ozri se skoz okno. Kaj vidiš?« Na pročelju nasprotne 
stavbe je namreč dobro vidna parola v belem: ŽIVELA OF! Prevajalec gleda, gleda, 
se nagiba sem ter tja, medtem ko raziskuje okensko sliko od leve na desno, od desne 
na levo, odspodaj navzgor, odzgoraj navzdol in že se odkašlja – no, končno! – in 
olajšano izjavi: ! Der Befreiungsfront ist osvobodilno pročelje.« 

* 
S Petrom in nekaterimi drugimi sošolci smo ostali prijateljsko povezani tudi v 
študentovskih letih … Aprilska Ljubljana je lahko še precej zamegljena in hladno 
puščobna, zlasti ob koncu tedna, ko jo zapusti večina študentarije, zato smo jo tistega 
petka tudi mi mahnili proti morju, naproti soncu, cvetočim breskvam, mandeljnom 
in češnjam. Najprej smo se ustavili v Piranu in pri Mariji odložili potovalke, potem 

27 



Ogled forme vive v Seči, Peter na levi. 


pa kolovratili in pijuckali po Portorožu in Luciji, 
si v Seči ogledali kiparsko formo vivo in se nato 
spustili na vrt obmorske gostilnice na kosilo. 

Prejšnjo noč je bila burja / in morje je bilo kot v 
stari škotski baladi, sem pozneje zapisal v pesmi 
Pesem in nadaljeval: Ampak zdaj ko smo sedeli 
na rdeči klopi / in se naslanjali na zeleno mizo / 
in jedli argo juho s surovim rumenjakom / zdaj 
smo imeli oči čisto ozke od sonca / in Marija je 
imela na nosu kapljice znoja / Jedli smo torej argo 
juho s surovim rumenjakom / potem velik telečji 
zrezek / in pražen krompir / in majhne rdeče 
redkvice na olju / in spet pražen krompir / In 
potem smo odprli buteljko Radgonski biser / in še 
eno in še eno / in pili na zdravje Mariji na zdravje 
Miri / na zdravje četrti uri popoldne na zdravje 
nazdravju / in čeprav smo imeli dobro podlago 
smo postajali pijani / malo malo bolj in končno 
pošteno pijani / Potem je Peter zaklical zakaj je 
pravzaprav morje / in stekli smo k morju bosi 
po toplem ploščatem kamenju / se slekli oziroma 
samo midva s Petrom / in ker nisva imela kopalk 
sva se v vodo vrgla kar naga / Voda pa je bila na 
tistem mestu temno zelena in sveža precej sveža 
/ zakaj bil je april in sonce je zahajalo / Ampak 
vseeno sem zaplaval še globlje do dna / se tam 
zasukal / dvignil oblaček peska / in ko sem spet 
stal na toplem ploščatem kamenju / je bil penis 
še vedno čisto skrknjen od mraza /in koža je bila 
napeta kot pretesna majica / in glava je bila že 
zelo bistra. 

»Ampak zdaj, ko smo sedeli na rdeči klopi/in se naslanjali 
na zeleno mizo….«Peter na desni. 


28 

Tedaj pa je Peter pokazal na markantnega možaka, ki je s precej mlajšo spremljevalko 
kramljal pri mizi v kotu – moja Pesem se naslednjemu dogodku seveda izogne – in 
mu, nič hudega sluteč, kar čez glave presenečenih gostov zaklical: »Sind sie Curd 
Jürgens?« - »Jawohl!« je odrezavo prikimal možak visokega čela, osivelih zaliscev in 
prodornega pogleda, tiste čase znan nemški gledališki, predvsem pa filmski igralec, 
aboniran za vloge nacističnih generalov. Ko so zaslišale popularno ime, so nemške 
turistke pri mizah levo in desno zavreščale, planile k ubogemu igralcu, ki se jim 
je moral podpisovati na bluze, torbice, rute pa tudi na oprsja in ramena, medtem 
ko je nejevoljna spremljevalka čemela ob njem kot peto kolo. No, mi smo – tako 
pripoveduje moja Pesem – še naprej sedeli na rdeči klopi / medtem so prižgali luči / in 
se naslanjali na zeleno mizo / in pili kavo in kadili in sploh bili bolj tiho … 


Pohajkovanje po Portorožu, Peter na levi. 

* 
Petrovi starši so si na Langersvaldu nad Josipdolom na Pohorju preuredili opuščeno 
kmečko bajto v skromen počitniški tuskulum. Tja smo kot študentje zahajali s Petrom 
cepit polena za zimo, pozimi smučat, predvsem pa, pozimi in poleti, veseljačit … 
Sredi julijske poznopopoldanske pripeke prisopihamo preznojeni do bajte, mi 
štirje in desetlitrska pletenka dobrega miškulanca. Nemudoma si je treba privezati 
duše, kar smo sicer storili že nekajkrat spotoma, ampak zdaj je treba to opraviti kot 


se spodobi, brez naglice, ob prigrizku iz kible in domačem kruhu. Razpoloženje 
narašča, vse več se hecamo, režimo in zafrkavamo iz presežka obnovljenih energij, 
nazadnje ne zdržimo več za mizo in stopimo ven, na trato pred bajto. Peter 
mimogrede brcne v plastično vedro za zbiranje deževnice in že si ga podajamo, 
driblamo z njim, streljamo na fiktivni gol, vedro poči, se razsuje na kosce, a nič 
hudega, Peter stopi v bajto, zdaj po plastično skledo za solato, tekma se nadaljuje z 
nezmanjšanim tempom, namesto navijačev kričimo kar sami, znoj se nam nabira na 
obrvih, nam kaplja z nosov in brad in – baf ! – tudi skledo raznese na prafaktorje, a 
nič hudega, Peter spet stopi v bajto, zdaj po plastični lavor, tekma se nadaljuje, že v 
mraku, ampak plastika je bela in dobro vidna in – baf ! – Peter mora spet v bajto in 
spet in spet in spet … Nekaj dni zatem se je Petrova mama pritožila moji, da se na 
Pohorju nimajo več v čem umivati in si pripravljati hrane in da smo zato vsi štirje s 
Petrom vred do nakupa nove posode nezaželeni na Langersvaldu. 


Klasinčeva »Montana« na Langersvaldu. 

* 
Pozno ponoči se s Petrovim fičkom vračamo po lokalni obmorski cesti iz Portoroža 
v Lovrečico pri Umagu, kjer imajo Petrovi starši v najemu počitniško sobo pri bakici 
Kati. V fičku smo kot v konzervi, glasni, zafrkantski in vinsko predrzni. Vozimo se 
v temi s pregorelimi sprednjimi lučmi, na beli rob ceste opozarjata tista, ki sedita 
ob levem in desnem oknu, potresa nas neusmiljeni istrski makadam, potresajo se 


nam glasovi, ko Žan na vsem lepem zaprosi Petra, naj mu malo prepusti volan, 
čeprav še nima šoferskega izpita. Peter mu brez besed ustreže, presedeta se in Žan 
že pritiska na plin, da beli rob pleše sem ter tja, sem ter tja, dokler v nekem trenutku 
ne preskoči z desne povsem na levo stran fička. V šikari smo. A ne samo to. Pod 
šikaro, kakšnih pet ali šest metrov spodaj šumi in se peni morje. Previdno zlezemo 
iz nagnjenega avta – fički niso imeli varnostnih pasov, menda zato, da jih ne bi 
zamenjevali za nahrbtnike – in ga potisnemo na cesto. Tedaj pa Žan sklene roki kot 
pri molitvi in prosi Petra, naj mu za božjo voljo da še eno priložnost. »Naj bo,« je 
benevolenten Peter, »ampak zdaj res pazi. Avto ni le moj, polovica je bratova.« Žan 
vneto prikimava, visok, kot je, se komaj zdeva za volan in beli rob ceste spet pleše 
sem ter tja, sem ter tja, za nami se belo kadi v temi, peljemo se skoz zaselek, na desni 
brzi visok dvoriščni zid, še, še, še vedno, zdaj pa naenkrat ne več, zdaj nas sunkoma 
zanese, ne na levo, na desno – pa menda ja ne v zid? – ne, ne, pač pa k sreči naravnost 
skoz odprta obokana vrata na dvorišče. Ustavimo se pred šterno, v motorju piska, v 
domačiji se prižigajo luči, v hlevu mukanje, blejanje, kokodakanje, gospodar priteče 
v samih gatah, z ročno svetilko preverja, ali smo živi … »Naslednja priložnost bo 
jutri, za nocoj je bilo dovolj,« reče navsezadnje Peter obnemelemu Žanu, pomaha 
gospodarju in spelje z dvorišča, čeprav v motorju še vedno piska. 

* 
Sredi noči pešačimo s sobotne fešte v Babićih nazaj v Lovrečico. Vsega je bilo dovolj, 
plesa, biljarda in malvazije, zlasti malvazije. V Škrinjarih Petra zanese s ceste v 
mrtvašnico, ki je obenem vhod na vaško pokopališče. V mrtvašnici se brez besed 
zlekne na kamnit pogrebni oder, mi pa, ki mu slepo sledimo, ga brez besed zgrabimo 
za roke in noge, ga odnesemo na britof, odložimo na grob, poln svežih vencev in 
cvetja, češ, naj si človek odpočije na ustreznem kraju, in odidemo naprej. Ko se že 
lep čas spotikamo ob kamne in teptamo prah, sprijet od rose, se vendarle ozrem 
nazaj po belem traku ceste. Ja, nekdo nas skuša dohiteti, ampak razdalja je prevelika 
in mesečina premedla, da bi z gotovostjo razločil, ali je res Peter ali pa mogoče tisti, 
na katerega grob smo Petra odložili … 

* 
Spet smo ob morju, najbrž tri leta pozneje. Zgodnje jutro je, pred sončnim vzhodom, 
konec poletja, neprespani po celonočni »plovbi« po Portorožu in Piranu podrsavamo 
po gladkih kamnih izolskega pomola, z nami je Miška, Petrovo dekle, vso noč je bila 
zgovorna, nasmejana, zdaj pa stopata tiho, objeta čez pas, čutimo, nekaj se lomi, 
nekaj se končuje, mineva za zmeraj. Ampak zakaj ima zdaj Miška solzne oči? Glas 
ji drhti in se zvišuje, ko govori vse hitreje, da jo Peter z glasom komaj dohiteva in 


jo še močneje stiska k sebi. Miška se mu kljub temu izvije, steče po pomolu in se, 
oblečena, kot je, požene v temno zeleno prvino. Peter ne čaka, steče za njo in se, 
oblečen, kot je, tudi on požene s pomola … Kaj je? Kaj se dogaja? … Nekaj se lomi, 
nekaj se končuje, mineva za zmeraj … Peter je naslednji dan odpotoval k vojakom, 
Žan čez kakšen mesec, Anta čez mesec in pol itn. Adijo, študentska leta! Adijo, naša 
skupaj užita mladost! 


Peter na služenju vojaškega roka v Lukovici pri Sarajevu. 

32 



ŠE NEKAJ VESELIH DRUŽENJ 


S SOŠOLCI IN PRIJATELJI 


Skupinski izlet na Borl s kolesi leta 1964. Klasinc Peter…….»kolo ni v redu« 


Jeseni 1968 na Dunaju. Z leve proti desni: 
Gosposka ulica, zbirališče klape. Z desne proti 
Jože Komovec, Peter Klasinc, Andrej Štrukl. levi: Peter Klasinc, brata Hedl in Jože Komovec. 
Maj 1969 na Češkem. Z leve proti desni: Jože 
Maj 1969 na poti na Madžarsko. Na desni Peter 
Komovec, Rupnik Venčeslav in Peter Klasinc. Klasinc, na sredini Janez Rupnik. 
Junij 1969 v Umagu, Peter levo, Jože desno. 
Julij 1969 v Lovrečici, Peter levo, Jože desno. 
34 



FOLKLORA 

V mladosti se je Peter rad ukvarjal s športom. Veliko je 
smučal in igral košarko. Kasneje so ga pričeli zanimali 
predvsem zabavni športi, kjer je lahko sprostil svojo 
vehementno in veselo naravo. Tako je leta 1968 postal 
aktivni član folklorne skupine Kulturno umetniškegadruštva Študent v Mariboru pod vodstvom takratnega 
vaditelja in kasneje tudi dobrega prijatelja Vilija Vrhovnika, 
ki je s pomočjo znanega slovenskega plesalca, pedagoga 
in koreografa Ika Otrina pripravljal kvalitetne folklorne 
programe, s katerimi so folkloristi gostovali na številnih 
prireditvah širom po Sloveniji in tudi v tujini. Izven 
Slovenije so odmevno nastopili v Beogradu ob prazniku 
dneva mladosti, v Skopju, Puli, na tromeji Madžarske, 
Slovenije in Avstrije, dvakrat v Marburgu v Nemčiji in 
Zalaegerszegu na Madžarskem, kjer so bili navdušeni nad 
našimi gorenjskimi plesi in hrvaško bunjevačko. 


Bil je dober plesalec in še boljši zabavljač. Na folklorne vaje je običajno prišel s 
svojim sošolcem iz osnovne šole in gimnazije, Jožetom Komovcem, ki ga je tam 
tudi počakal. Nazaj grede, stanovala sta v isti četrti mesta, sta se namreč ustavila 
še v kakšni gostilni ali bifeju na kozarčku ali dveh, treh, štirih….. 


Priprave na folklorni nastop v Nemčiji. Od leve: Peter, Miška, Zorana Cotič, 
Ivan Novak (p.i. Ivek Kravica). 
Kako je doživljal Petrov prihod v folklorno skupino KUD študent, je opisal njegov 
nekdanji soplesalec in kasneje folklorni vaditelj, Vasja Samec. 


PETER PAVEL KLASINC 

– KONTRA IN BOREC 
Vasja Samec 

V KUD Študent je bilo včlanjenih veliko študentov iz vse 
Slovenije, ki so študirali na takratnih mariborskih višjih 
šolah. Članstvo se je, zaradi takratnega samo dvoletnega 
študija, hitro menjavalo. 

Ob prihodu novih članov se je leta 1968 pojavil mlad, 
črnolas in skodran mladenič, takrat še brez klobuka, Peter 
Pavel. Mislili smo, da je s Ptuja. Kasneje smo ugotovili, da 
je tam samo v službi, sicer pa je prava mariborska korenina. 
»Dober dan, kako ste kaj?«, je glasno pozdravil, da smo kar 
odreveneli. Pomislili smo, kdo je ta glasnež? Prav gotovo 
so ga poslali s kakšnega takratnega političnega vrha, da nas 
malo nadzira. V začetku smo pazili, kako se obnašamo, a 
nas je kar hitro pomiril v svojem slogu: »Kaj je zdaj, gremo 
kaj spit?«. Oddahnili smo si, kakšna sreča, naš je. Kasneje 
smo ugotovili, da je kar dober plesalec, predvsem pa zelo 
dober govorec. V tej svoji suvereni pojavi mu je neopazno 
prekrižala pot mlada, tiha in plaha soplesalka Miška, ter 
ga ujela v »mišjo« past. 


Nastop veteranov ob praznovanju 35. letnice KUD Študent. Peter Pavel Klasinc s soplesalko. 
Svojo kariero kot folklorni plesalec je zaključil leta 1974. Med nami starimi
»kudovci« se je spet pojavil ob praznovanju 35. letnice KUD Študent, ko smo se 
zbrali in nastopili na jubilejni akademiji. 

Vesel sem, da si še zdaj takšen, kot si bil v mladosti, kontra in borec. 

38 



………………KO MU JE BILO 
GORJE ROJENO…………. 


Bil je lep, sončen in topel, skoraj pretopel jesenski dopoldan 
na magistratu. Miška je prišla zadnji trenutek, vsa objokana. 
Frizura ji ni »štimala«. 

Med cerkvenim poročnim obredom je močno grmelo in 
pričelo je deževati kot iz škafa. 

Po skromni zakuski v zakristiji, ob pol osmih zvečer, je 
zapadlo že pol metra snega. 

Nevesta, v dolgi tanki poročni obleki, ženin in obe poročni 
priči, Alenka in Miran, so se odpravili, avanturistično kot 
vedno, proti Lenartu k »Šikerju«. Na poti so bili potrgani 
vsi električni vodi. Na cesti, po eni uri vožnje neveste v 
srebrnih sandalih, niso srečali niti enega avtomobila. V 
tej tihoti in osvetljenosti zgolj z belino snega se je slišalo 
samo škripanje kolesja, ki je ostalo zagozdeno z veliko 
gmoto snega, zasidranega med okovjem. Po treh urah 
mukotrpnega odstranjevanja snega izpod koles avtomobila 


po vsakem prevoženem kilometru ali ovinku, so prispeli nazaj. Tam je v poštnem 
nabiralniku čakalo sporočilo, da poročno potovanje na Mallorco odpade. 

Petrova sestra Maruška je na poti proti domu vso noč obtičala v snežnem zametu 
na Trojanah. 

Takšen je bil dan tistega davnega 18. novembra 1972. leta. Simbolika zakona? 
Simbolika življenja? 



27. 10. 1976 ob šestih in deset minut se 
je rodila hčerka Tina. 
10. 03. 1979 ob štirih zjutraj se je 
rodil sin Peter. 

»Če bi bila 

še samo malo 

bi bilo več za 

Nekaj let kasneje 

Tri Petrove znamenite izjave o njegovem zakonu… 

»Bi jo vrni

mama pra

42 

garancija 


moja žena


lo boljša, ne


za vzdržat« 

Prva izjava: Druga izjava: Tretja izjava: 
Kako si lahko tako dolgo Peter: »Če bi bila moja Peter: »Bi jo vrnil, pa 
vzdržal v zakonu? žena še samo malo njena mama pravi, da 
Peter: »Da pomislim….. boljša, ne bi bilo več za je garancija potekla«. 
težko«. vzdržat«. 

nil, pa njena


ravi, da je

43

potekla« 



Beatos puto, quibus deorum munere datum 
est aut facere scribenda aut scribere legenda; 
beatissimos vero quibus utrumque. (Plinij) 

Menim, da so srečni tisti, ki jim je bilo 
po milosti bogov dano, da napravijo 
stvari, o katerih je treba pisati, ali da 
pišejo, kar je treba brati; za najsrečnejše 
pa imam tiste, ki jim je dano oboje. 


TRDNI TEMELJI ARHIVSKE KARIERE 
SO BILI PETRU PAVLU KLASINCU DANI 
NA PTUJU (1968-1976) 

Marija Hernja Masten 

Imela sem sodelavca, ki ga nisem spoznala, ko sem začela 
delati v ptujskem zgodovinskem arhivu. Arhiv je takrat 
imel le dve pisarni in v prvem, večjem prostoru smo 
delali Marija Kramberger, tajnica in računovodkinja ter 
arhivska referentka, Franc Zelenik, hišnik, kurir in arhivski 
manipulant ter jaz. Druga pisarna je bilo veliko skladišče 
z delovnim prostorom v katerem je bil ravnatelj, profesor 
Anton Klasinc. 

Prvi dan dela sem v pisarni šla do prazne delovne mize in 
se usedla. Ko je prišel ravnatelj, mi je odredil drugo mizo s 
pojasnilom, da je tista za katero sem se usedla Petrova, ki ga 
sedaj še ni, bo pa kmalu prišel. 

Vhodna vrata v 
Zgodovinski 
arhiv na Ptuju. 

Sodelavca Marija in Franc sta se včasih, ko smo imeli polne roke dela med seboj 
pogovarjala in komentirala : » …ko pride Peter bomo že zmogli.« Ali pa: »Petru 
se kmalu izteče služenje vojske, no, potem bo že Peter uredil in profesorju, kakor 
smo klicali ravnatelja, povedal, da tako ne gre, in podobno.« 


Oba sta polagala velike upe 
v tega Petra. Le kakšen neki 
mora biti, da si bo upal kaj 
povedati našemu šefu, sem si 
pogosto mislila. Ker sem bila 
še povsem »nova«, sta bila 
Franc in Marija redkobesedna 
in nezaupljiva in o Petru nista 
kaj dosti razlagala. 

Nekega dne v avgustu 1971, 
pa je na stopnišču naš jutranje 
zapovedan silentium, pretrgal 
glasen smeh, debata, ki je 
mejila na prerekanje s šefom. 
Ko sta vstopila v pisarno 
ravnatelj Klasinc in Peter, sem 
se šele zavedala, da sta oče in 
sin. Bila sta v glasni debati, 
Peter ves »razmahan« in oče, 
ki ga je mirno poslušal. 

Občutek je bil, kakor da je 
s Petrom vstopilo resnično 
in živahno življenje v našo 
arhivsko pisarno. Razbita je 
bila neka zamorjena tihotain distanca med nami. Šef 
je zahteval, da jutranje ure, 
ko smo še sveži in zbrani Očetovi zapisi o Petrovem delu. 


namenimo študiju in je zato 

46 



v pisarni do devete vedno vladala popolna tišina. S Petrom pa se je vse to v 
hipu spremenilo. Njegova pozitivna osebnost, njegov optimizem in mladostna 
volja sta napolnila arhiv. Mlad moški, črnih skodranih las je prisrčno pozdravil 
sodelavko Marijo, potrepljal Franca po rami, nato pa mimo mene vprašal : »Je to 
ta nova? No, bo kaj iz nje?« Franc in Marija sta na povsem nov način zaživela. V 
pogovoru so se sproščeno smejali, se šalili, govorili o domačih, o dogodkih pred 
Petrovim odhodom v vojsko. Videlo se je, da so si bili blizu, povezovalo jih je 
staro poznanstvo in prijateljstvo. Seveda je s časom Peter ob malicah, karikirano 
in njemu svojski humorističen način povedal vse tiste vojaške trapaste peripetije, 
ki jih je doživel kot jugoslovanski vojak in so nas nasmejale do solz. 

Seveda sem pomislila, da je ta mladi gospodič razvajen direktorski sin, ki mu bo 
oče tako ali tako vse dovolil, mi pa bomo za njegove napake nasankali, poleg vsega 
pa bo »staremu« nosil trače. Zelo sem se zmotila. Peter je bil eden izmed nas, 
arhivski delavec, ki je bil s svojim šefom, očetom, v povsem naravnem in večnem 
»kontra« stanju. Ker je bil oče Klasinc vedno in povsod najprej pedagog, je bil do 
Petra strog enako kakor do vseh ostalih, včasih je zanj uporabil celo strožji meter. 

Oba z očetom sta se na delo vozila iz Maribora, kjer je imela Klasinčeva družina 
na Cesti zmage svojo hišo. Peter je včasih celo prespal na Ptuju. Ob razstavah in 
kulturnih obiskih Maribora pa sem sčasoma spoznala tudi njegovo mamo, gospo 
Nerino Klasinc, brata in sestre. 

Od srede sedemdesetih let prejšnjega stoletja se je začelo za slovensko arhivsko 
stroko pomembno, novo obdobje. Skoraj vsi arhivi so dobili podmladek, od 
Zgodovinskega arhiva v Ljubljani, v Kopru in Ptuju, celo v Arhivu Republike 
Slovenije so nastavili nekaj mladih zgodovinarjev, bodočih arhivistov. 

Kako zelo je bila arhivska stroka podhranjena kaže Odprto pismo, ki so ga arhivski 
delavci sprejeli na svojem kongresu leta 1977 v Kočevju, o kritičnem stanju v 
arhivih je razpravljala Republiška skupščina. Podan apel pri takrat vplivnih 
družbenopolitičnih organizacijah je bil, da potrebujejo arhivi večjo materialno 
in moralno podporo. Arhivistika in arhivi so začeli profilirati strokovne kriterije, 
načine dela, vodenje evidenc in iskanje smeri po kateri naj v bodoče hodi slovenska 
arhivistika. Za arhive se je začela pomembna debata o vprašanju pravnega statusa 
arhivov. Na tehtnici sta bila centralističen ali regionalno usmerjen sistem. 


Najprej pa je bilo potrebno arhive 
afirmirati in jih narediti javno 
prepoznavne. V vse te procese 
se je Peter Pavel zavihtel z vso 
vnemo. Pri tem je vedno sledil 
svojem stališču regionalnosti 
in samostojnosti arhivov, kar je 
postala glavna strokovna, politična 
tema vseh naših razprav in 
prijateljskih prerekanj. 

Razlikovanje med muzejem in 
arhivom na Ptuju je bilo toliko 
težje, ker sta obe ustanovi imeli 
svoje prostore v nekdanjem 
dominikanskem samostanu. Arhiv 
je leta 1969 ob 1900- letnici mesta 
pripravil odmevno razstavo, Ptuj 
skozi stoletja 69-1969. Peter je 
pod očetovim mentorstvom ob 
tem velikem ptujskem projektu 
dobil svoje prve izkušnje na 
področju postavitve razstave in 
dela v javnosti. Ta izkušnja mu 
je dala rutino in samozavest ter 
prepoznavnost v ptujskem okolju 
in odlično popotnico za vse 
naslednje čase. 


Na Ptuju se je seznanil s tehničnimi vprašanji arhivov, to kar ga spremlja kasneje 
na vsej njegovi strokovni poti. Ptujski arhiv je doživel temeljito adaptacijo med 
letoma 1971-1972. Kaj je lahko boljši primer spoznavanja arhivskih zgradb, 
gradnje in adaptacije, arhivskih skladiščih in tehnične opremljenosti arhivov, 
kot je bil šolski primer velike adaptacije ptujskega arhiva v starem, spomeniško 
zaščitenem samostanu. 

Tudi področje urejanja arhivskih fondov je osvojil na Ptuju. V ptujskem arhivu 
delo ni bilo razdeljeno po oddelkih oziroma fondih. Vsi trije strokovni delavci 

Pred adaptacijo. V arhivu je bil vsak prostor 
izkoriščen. Lesene police založene s fascikli. 



»Je treba šparat« je bil moto v arhivu in porabili 
smo vsak stari kos nepopisanega papirja. Tudi 
Peter je svoje strokovne zapise napravil na 
obrazcu delovodnika. 


smo delali vse. Ker je bilo na 
terenu ogromno gradiva, smo 
nenehno prevzemali fonde, jih 
timsko urejali in popisovali. Ko 
smo prevzeli velik fond Okrajnega 
sodišča Ptuj, je le- ta postal najina 
skupna urejevalna večletna naloga. 

Pogosto sva opravljala po terenu 
zunanjo službo pri ustvarjalcih 
gradiva, kar je Petru tudi bolj 
ležalo. Težko je bilo odgovornim v 
podjetjih dopovedovati kaj je arhiv, 
in zakaj naj varujejo lasten arhiv. 
Verjetno naju je šef, dal v tandem 
zato, da sem bila protiutež Petrovi 
vehementni naravi. Vendar se je že 
takrat pokazala njegova afiniteta 
do dela z ustvarjalci. 

Decembra 1972 se je oče, profesor 
Anton Klasinc upokojil in Peter 
Pavel je postal leta 1973 vršilec 
dolžnosti ravnatelja ptujskega 
arhiva, čeprav smo vsi vedeli, da 
je neformalno nad delom arhiva 
še vedno iz ozadja bdel oče. Peter 
je bil kot ravnatelj arhiva zaposlen 
na Ptuju do julija 1976. Nova 
funkcija mu je prinesla več administrativnega dela, več sestankov v Ljubljani, kjer 
so se usklajevale arhivske zadeve med slovenskimi arhivi. Strokovna pot pa ga je 


odpeljala tudi na zvezni, jugoslovanski nivo, kjer so ga kmalu vsi poznali. 

Ko se nam je leta 1975 v arhivu pridružila Kristina Šamperl, kasneje poročena 
Purg, smo vsi trije sestavljali dober tim, saj sta Peter in Tina, kakor jo je klical, bila 
kreativca na številnih področjih. 


Na otvoritvi razstave v Študijski knjižnici leta 1975. 


Na otvoritvi razstave v Ormožu 6.2.1976. 
Z leve proti desni: prof. Gorše, Marija Kramberger,Peter Pavel Klasinc, ravnatelj ptujskega arhiva. 
HMM, PPK, KŠP, Jaka Emeršič, znani ptujski 
bibliotekar. 
Peter se je uveljavil tudi v sosednji ormoški občini. Sogovornico je našel v 
dolgoletni občinski tajnici, Minki Rajh in kasneje pri Tonetu Luskoviču. Projekt 
Ormož skozi stoletja, ki je zajemal stalno postavitev dokumentacijske zbirke na 
ormoškem gradu, izdajo zbornika in proslavo 700- letnice Ormoža, mu je močno 
dvignil veljavo. Peter Pavel je dodal še eno dragoceno izkušnjo v mozaik svoje 
arhivske ptujske popotnice. 

Anton Klasinc se je vedno bolj umikal na področje strokovno arhivskih zadev, 
ter vodenje prepuščal Petru, ki se je spopadal s sistemom samoupravljanja, 
pomanjkanju kadrov in sredstev, raznih organov in predpisov. Bila sem predsednik 
delavskega sveta, ki je štel pet delavcev. To naju je s Petrom pogosto vrglo na 
različna bregova Drave, skregala sva se da je kaj, in najin vedno formalen »Vi« 
odnos je včasih pristal na ledišču. Toda že naslednji dan sva oba delala naprej za 
dobro arhiva. 

Klasinčevo delo se je na Ptuju končalo julija leta 1976. Oba štajerska arhiva sta 
dobila nova direktorja, na Ptuju Andreja Fekonja v Mariboru Jožeta Curka, ki je v 
Maribor povabil Petra Pavla, ki si je tam ustvaril družino in je kot arhivist prevzel 
oddelek gospodarskih arhivov. 

50 



S sodelavci ob očetovi upokojitvi leta 1976. 


Arhivsko društvo na Poljskem. 
Od leve proti desni: Klasinc Anton in Marija 
Kramberger. Zadaj: Marija Hernja Masten, 
Franc Zelenik, Peter, Kristina Šamperl Purg. 
V nekaj naslednjih letih je Peter pridobil nove izkušnje, dokončal študij in končno 
postal tudi direktor mariborskega arhiva. Ko je postal predsednik Arhivskega 
društva Slovenije je navezal številne stike z jugoslovanskimi in tujimi, zahodnimi 
in vzhodnimi arhivi. Zasnoval je arhivska posvetovanja o tehnični opremi 
arhivov, najprej v Mariboru, nato v Radencih. Uvedel je sodelovanje s proizvajalci 
opreme, ki so na posvetovanjih v Radencih predstavljali svojo opremo. Pri izvedbi 
Radencev je k organizaciji povabil ptujske kolege, med njimi sva bili tudi midve z 
Nado Jurkovič. 

Kolega Vladimir- Miha Kološa, ki je bil v času Petrovega predsedovanja 
Arhivskemu društvu Slovenije društveni tajnik, je ob neki Petrovi novi ideji 
zamišljeno razglabljal: »Saj ne vem, ali je Klasinc res genij s temi svojimi 
odpičenimi idejami in novotarijami ali je zgolj blefer, ki mu pač rata?« No, to bo 
pokazal čas, je pomodroval nekdo izmed prisotnih. Sama pa sem Petra poznala že 
dovolj dobro, da sem vedela, da bo to, kar si je zadal tudi izpeljal, tako ali drugače, 
kljub nasprotovanju in nerazumljenosti. 

Šele ko je Peter odšel iz Ptuja sva prešla na kolegialni Ti in opustila formalno 
vikanje, ki naju je na Ptuju distanciralo. 

51 



Na zabavi se je Peter zasukal s Tino. 


Od takrat sva sodelovala v številnih projektih. Skupaj sva na povabilo Kennetha 
Halla (1947- 2008) obiskala angleške arhive. Rezultat Radencev je bila afirmacija 
slovenskih arhivov preko številnih arhivskih društev in posameznikov. 

Med njimi še zlasti Društva nemških arhivarjev in dr. Hermanna Rumschöttla, 
Walterja Jaroschke, avstrijskimi kolegi, dr. Gerhardom Pferschyjem, Geraldom 
Gänserjem (1949- 1996), francoskimi, poljskimi, češkimi, ruskimi in celo 
kitajskimi delegacijami, ki so jih Radenci gostili. 

Peter Klasinc je bil urednik slovenskega zvezka Arhivski fondi in zbirke v arhivih 
in arhivskih oddelkih SFRJ, SR Slovenija, Beograd, ki ga je izdala Zveza arhivskih 
delavcev Jugoslavije leta 1984. Za slovensko redakcijo je izbral ožji tim, Marjetko 
Legat, Miha Kološo in mene. Delo v Radencih smo opravili v rekordnem času. Ob 
kratkih pavzah med kosilom in ob kavi je delo popestril Mihov gorenjski humor. 

Peter je v naše družabno življenje uvedel novoletno zabavo, organiziral arhivski 
izlet in druženje z mariborskim in celjskim arhivom. 

Star pregovor pravi: »Ko ti da Bog leta 
in pamet, izgleda vse preprosto.« Tako 
je tudi s Petrovim delom. Kariera 
arhivista, dr. Petra Pavla Klasinca, se 
je začela v najmanjšem slovenskem 
arhivu in tam je dobil trdne temelje, 
na katerih je zgradil svojo vizijo, ki ga 
je popeljala do zenita v svet v katerem 
še danes dela. Vsi nesporazumi, 
prepiri, dokazovanja svojega prav 
so danes tako oddaljeni in se zdijo 
nepomembni in brezpredmetni, da se 
človek vpraša, ali je bilo res vredno? 

Da, bilo je! Vsaka stroka na prelomnih 
obdobjih prinese ljudi Petrovega kova, 
ki z vztrajnostjo, trmo, strokovnostjo, 
zmožnostjo sprejemanja drugačnosti 
in prilagodljivosti, kreirajo procese, 
ki prinašajo spremembe in napredek. 


52 



LABOR OMNIA VINCIT IMPROBUS 
Vztrajno delo premaga vse 

Marjetka Legat 

Začetki spogledovanja Petra Klasinca z arhivsko stroko 
segajo v šestdeseta leta prejšnjega stoletja v Zgodovinskem 
arhivu na Ptuju. Takrat je bil ravnatelj arhiva njegov oče in 
mentor Anton Klasinc, profesor, ki ga je usmerjal pri delu in 
mu dajal strokovno znanje. Vzbudil mu je čut do kulturne 
dediščine in vsega kar govori o naši trajni preteklosti. Od 
1972 do 1976 je Peter Klasinc v tem arhivu opravljal dela 

v.d. ravnatelja. 
Odločil se je, da si poišče službo v Mariboru, kjer je imel 
družino. Leta 1976 je dobil službo v Pokrajinskem arhivu 
Maribor. Prevzel je področje gospodarstva po 1850, ker za 
to gradivo prej ni bilo dovolj poskrbljeno. Imel je veliko dela 
na terenu, ki je zajemal področje od Maribora do Koroške 
in Slovenj Gradca, od Maribora do Slovenske Bistrice in do 
Prekmurja. Skrbel je za kader v delovnih organizacijah, ki so 
urejali nastalo dokumentacijo. Arhivarjem je dajal nasvete 
in jih poučil o delu, predvsem pa poskrbel za arhivsko 
gradivo in njegovo trajno hrambo. 


Takrat 30 letni arhivist je iskal nove izzive. Njegov nemirni duh je zahteval vedno 
nekaj več. Vedel je, da arhivsko in dokumentarno gradivo potrebuje ustrezno 
hrambo. V strokovnih vrstah se je s polno mero odgovornosti ugotavljalo, da mnoge 
rešitve s področja strokovno tehničnega varovanja gradiva niso najbolje izbrane. 
Zaradi tega smo se intenzivno lotili organiziranja posvetovanj o strokovnih in 
tehničnih vprašanjih v arhivih. 

Povezal se je s Primatom, tovarno kovinske opreme in pozneje tudi s Ceršakom, 
tovarno lepenke, ki sta izdelovala opremo v ta namen. Želel je, da se gradivo ohranja 
na primeren način, tako tam, kjer je nastajalo in tudi v profesionalnih arhivih. 

Mednarodni arhivski svet je takrat v sodelovanju z UNESC-om prvič poskušal 
vzpostaviti tesnejši stik med arhivsko stroko in tehniko. 

Peter Klasinc, arhivist iz Pokrajinskega arhiva Maribor, kot predstavnik izvršnega 
odbora Arhivskega društva Slovenije je z dvema predstavnikoma Primata, z Borisom 
Batičem in Ivom Kosijem ter s sodelovanjem tovarne lepenke v Ceršaku organiziral 1. 
posvetovanje o tehničnih vprašanjih v arhivih leta 1979 v predavalnici takratne Višje 
komercialne šole Maribor. Ob 1. posvetovanju je izšla tudi publikacija Arhivi 79. 

1. posvetovaje Arhivi 79: Uvodni govor P. Klasinca. 
Zbirka fotografij in razglednic, PAM. 
Udeleženci 1. posvetovanja 1979. 
Zbirka fotografij in razglednic, PAM. 


54 



Do organizacije tega posvetovanja je 
prišlo na podlagi zaključkov Okrogle 
mize o problemih varstva arhivskega 
gradiva pred prevzemom v arhiv, ki 
se je odvijalo leta 1978 v Mariboru. 
Organizirala sta jo Komisija za varstvo 
arhivskega gradiva pred prevzemom v 
arhiv in Arhivsko društvo Slovenije. 

Zaradi velikega zanimanja za tako 
posvetovanje sta se organizacijski 
odbor in Arhivsko društvo Slovenije 
odločila nadaljevati. Na 2. posvetovanju 
so bili že prisotni predstavniki iz drugih 
republik Jugoslavije. To je bilo tudi prvo 
mednarodno sodelovanje z udeležbo 
predstavnika Avstrije dr. Gerharda 
Pferschyja, direktorja Štajerskega 
deželnega arhiva v Gradcu. 


1. in 2. posvetovanje je bilo namenjeno tehničnim vidikom dela, opremi arhivskih 
skladišč in arhivskega gradiva. 
Zahvaljujoč takratnemu ravnatelju Pokrajinskega arhiva Maribor Jožetu Curku, ki 
za te probleme ni kazal preveč zanimanja, pa Klasinčevim zamislim ni nasprotoval. 
Tako je lahko uresničeval svoje strokovne pobude. Do prihoda Petra Klasinca je 
arhiv namreč deloval v precej mirnem, tihem in statičnem okolju. Z njegovim 
prihodom pa se je arhiv znašel v vrtincu sprememb, postal živahen in šel je naproti 
vedno novim izzivom. Znal je biti tudi trmast. 

Jože Curk je včasih dejal: »Peter umirite se, bodite malo tiho.« 

Peter Klasinc je stalno iskal nove ideje, kako arhive pripeljati do večje prepoznavnosti, 
jih odpreti javnosti in modernizirati njihovo delo Znal je prisluhniti, kaj se dogaja v 
arhivski stroki drugod po Evropi in v svetu sploh. 

Gledal je vedno dalje v prihodnost razvoja arhivske stroke. S Primatom, tovarno 
kovinske opreme in tovarno lepenke v Ceršaku, skupaj z Arhivskim društvom 

Okrogla miza leta 1978, na sredini dr. Jože Žontar. 
Zbirka fotografij in razglednic, PAM. 


55 



Slovenije, Zvezo arhivskih delavcev Jugoslavije in Pokrajinskim arhivom Maribor 
je leta 1981 organiziral 3. posvetovanje, na katerem je organizacijsko sodeloval tudi 
Pokrajinski arhiv Maribor. Ravnatelj Curk je dovolil, da sva na 3. posvetovanju in 
naprej, Marjetka Legat in Antoša Leskovec, poleg svojega rednega dela, delala za 
organizacijski odbor posvetovanj. Organizacijski odbor se je odločil, da preseli 
3.posvetovanje in vsa nadaljnja v Radence v hotel Radin, kjer se odvijajo še sedaj. 
Radenska je bila vsakoletni sponzor v sodelovanju. Radenci so za posvetovanja in 
drugo delovanje v zvezi z arhivsko dejavnostjo postali »zvezda stalnica« kot je v nekem 
prispevku napisala Zdenka Semlič Rajh. Predsednik vsakoletnega posvetovanja in 
urednik publikacije je bil Peter Klasinc, ki je bil s svojimi strokovnimi pobudami 
vedno korak pred drugimi slovenskimi arhivi. 

Na 3. posvetovanju, ki je bilo namenjeno dopolnilnemu izobraževanju za delavce, 
ki delajo z arhivskim in dokumentarnim gradivom v družbeno pravnih institucijah, 
je začel svojo serijo nastopov tudi Martin Modrušan iz Arhiva Hrvatske v Zagrebu, 
tudi velik Klasinčev prijatelj, žal že pokojni. Podal je referat Mikrofilm u arhivima i 
registraturama.Udeležencev na posvetovanju je iz leta v leto raslo. 3. posvetovanje je 
preseglo 100 udeležencev. 

Na posvetovanju leta 1982 je bila poudarjena vloga posvetovanja kot izpopolnjevalnega 
seminarja in se je izvedla tudi v delu sekcij. Prva je pod vodstvom Petra Klasinca in 
Vladimirja Žumra zbrala za okroglo mizo arhivske delavce v gospodarstvu, druga 
pod vodstvom Viktorja Vrbnjaka delavce šol in kulturnih ustanov. Po posvetovanju 
je bila organizirana strokovna ekskurzija v Varaždin in Karlovec. 

Peter Klasinc je stopal v svoji strokovni karieri po stopnicah. Stopil je višje. Ni se 
zadovoljil samo z delom na domačih tleh. Potrebno se je razširiti tudi izven slovenskih 
in jugoslovanskih meja. Tako so na 4. posvetovanju poleg slovenskih sodelovali tudi 
predavatelji iz drugih republik tedanje Jugoslavije in iz tujine. 

Reševanje tehničnih vprašanj ni možno brez reševanja strokovnih vprašanj. Zato je 
bilo 4. posvetovanje leta 1982 posvečeno vprašanju arhivske zakonodaje in drugih 
strokovnih vprašanj. Posvetovanje je dobilo svoj dolgoročni naziv »posvetovanje 

o strokovnih in tehničnih vprašanjih v arhivih«. Tega posvetovanja so se udeležili 
tudi predstavniki arhivov iz tedanje Jugoslavije, Zvezne republike Nemčije, Avstrije 
in Češkoslovaške in sodelovali s predavanji. Na tem posvetovanju je prvič sodeloval 
predavatelj dr. Hermann Rumschottel, direktor Bavarskega deželnega arhiva iz Zvezne 
republike Nemčije s prispevkom Izobraževanje in dopolnilno izobraževanje arhivarjev 

Strokovna ekskurzija udeležencev 
Dr. Ugo Cova, prvič na posvetovanju leta 1983. 
posvetovanja v arhivu v Varaždinu. Zbirka fotografij in razglednic, PAM. 
Zbirka fotografij in razglednic, PAM. 
v ZR Nemčiji. Peter Klasinc je v svojem uvodnem prispevku že takrat najavil zamisel o 
»arhivskem inštitutu«, ki bi lahko združeval arhivsko teorijo in prakso. 

Naslednje posvetovanje, peto po vrsti, leta 1983, je bilo namenjeno tekočim 
problemom arhivske teorije in prakse, določanju rokov hrambe, načinu razvrščanja 
dokumentarnega gradiva, uvajanju mikrofilma in opremi sodobnih arhivov. 
Udeležencev je naraslo na 315. Predsednik organizacijskega odbora je najavil novo 
ime posvetovanja in publikacije: SODOBNI ARHIVI- posvetovanje o strokovnih 
in tehničnih vprašanjih v arhivih. Posvetovanje je postalo vedno zanimivejše tudi v 
tujini. Pridružili so se še predavatelji iz Madžarske in Bolgarije. Prvič je sodeloval 
tudi predstavnik italijanske arhivske službe dr. Ugo Cova, direktor Državnega arhiva 
v Trstu. 

Vrnimo se v Pokrajinski arhiv Maribor, kjer je Peter Klasinc svoje strokovno delo 
nadgrajeval. Leta 1983 je ravnatelj Jože Curk najavil svoj umik kot ravnatelj, ker je 
želel imeti več časa za svoje strokovno in raziskovalno delo. 

Peter Klasinc je prevzel ravnateljsko mesto. Od tega časa je imel škarje in platno v 
svojih rokah. Potreboval je sodelavce, ker vsega sam ne bi zmogel, posebno, ko je vpisal 
postdiplomski študij. Bilo nas je nekaj v arhivu, ki smo pomagali vleči ta arhivski voz. 

57 



Sam je še vedno opravljal službo na terenu za gospodarske pravne institucije. 
Prisotnost arhivistov na terenu se je širila. Zato smo leta 1985 kupili v arhivu prvi 
avtomobil LADA 1300 CARAVAN za opravljanje službe na terenu. Do takrat so se 
arhivisti vozili po terenu s svojimi avtomobili. 

Pokrajinski arhiv Maribor je leta 1983 tudi praznoval 50 letnico svojega obstoja. 
Antoša Leskovec, arhivski svetovalec iz Pokrajinskega arhiva Maribor, je opisal tisto 
plat dela ustanove - jubilanta, ki je povezana z ustvarjalci gradiva od ustanovitve in 
prikazal njen vsestranski razvoj na področju arhivske stroke. V okviru prazničnega 
obeležja je Peter Klasinc s sodelavci arhiva, na pobudo Sekcije arhivskih delavcev 
v podjetjih, poskrbel za predavanje z naslovom Izobraževanje arhivskih delavcev v 
podjetjih. Predavanje je bilo v dvorani Birostroja, ki je bil tudi sponzor. Izdali smo 
tudi posebni katalog 50 let Pokrajinskega arhiva Maribor 1933 – 1983 s pregledom 
zgodovinskega razvoja arhiva. Pripravili smo razstavo Ob 50 letnici Pokrajinskega 
arhiva Maribor, zvečer pa je bil organiziran arhivski ples za vse arhivske delavce 
Slovenije z gosti iz republik Jugoslavije v hotelu Bellewue na Pohorju. 

Posvetovanja so se nadaljevala tudi naslednja leta. Organizacijske priprave so bile 
naporne, kajti ni bilo še računalnikov, ni bilo sodobnih tehničnih pripomočkov. Vse 
se je delalo ročno in s pisalnim strojem. Včasih smo delali tudi dolgo v večer. 

Leta 1984 je Nada Majcen, ravnateljica Centralne tehnične knjižnice v Ljubljani na 
posvetovanju prispevala referat z aktualno vsebino Novi nosilci informacij. Ivo Kosi je ob 

35. letnici Primata, stalnega podpornika in pokrovitelja dosedanjih posvetovanj in vseh 
nadaljnjih, predaval o enotni terminologiji za kovinsko opremo in o razvoju te opreme. 
Udeležba na posvetovanjih o strokovnih in tehničnih vprašanjih je iz leta v leto 
rasla od 62 udeležencev na 1. posvetovanju, do vrhunca 361 udeležencev na 7. 
posvetovanju leta 1985, upoštevano do jubilejnega 20. posvetovanja. 

Gernot Fournier iz Štajerskega deželnega arhiva v Gradcu je na 6. posvetovanju 
govoril o kriterijih pri izboru kopirnih aparatov in njihov pomen. 

Od leta 1985 dalje se je začelo recipročno izvajanje mednarodnega sodelovanja na 
posvetovanjih. 

Že leto pred 8. posvetovanjem leta 1986 so tekli razgovori in bili doseženi dogovori 
z Iskra Delta iz Ljubljane o sodelovanju na tem posvetovanju. Mag. Andrej 


Gernot Fournier na 6. posvetovanju 1984. 
Zbirka fotografij in razglednic, PAM. 

Kovačič, pomočnik generalnega 
direktorja, je predstavil referat z 
naslovom Metodologija informacijskih 
sistemov…. na področju arhivskega 
in dokumentarnega gradiva. Iskra 
Delta je demonstrirala na računalniku 
PARTNER računalniški program APP1, 
ki ga je podrobno opisal v svojem 
referatu dr. Miha Brejc. Že tukaj so 
bili začetki zamisli kompjuterizacije 
mariborskega arhiva. Pot do tega nam je 
takrat utrl dr. Ludvik Toplak, pomočnik 
generalnega direktorja Iskra Delta. 

Vzporedno z dinamičnimi akcijami je 
tekla v Pokrajinskem arhivu tudi skrb, 
kako modernizirati popis fondov in 
pozneje obdelavo arhivskega gradiva. 
V mislih je bil računalnik. Brez 


Delovno predsedstvo 6. posvetovanja Ivo Kosi, 
Marjetka Legat, Peter Klasinc, Valter Žižek in 
Ratomir Mladenovič. 
Zbirka fotografij in razglednic, PAM. 
Iskra Delta predstavi svoj računalniški programPri računalniku dr. Miha Brejc, opazuje Marija 
Hernja Masten in drugi.
Zbirka fotografij in razglednic, PAM.


59 



računalnikov, ki so bili takrat že na pohodu, tega dela ne bo mogoče več opravljati. Ja, 
samo računalnik je premalo, hoteli smo imeti tudi človeka, ki se bo kot zgodovinar 
in arhivist za to delo usposobil. 

V jeseni leta 1986 se nam je nasmehnila sreča, da smo zaposlili komaj diplomiranega 
zgodovinarja Mirana Novaka. Bil je pripravljen se spoprijeti z usposabljanjem 
računalništva oz. s področjem informacijske tehnologije. Vedeli smo, da se moramo 
čimprej lotiti popisovanja arhivskih fondov in zbirk ter pozneje tudi arhivskega 
gradiva na sodobnejši način. 

Peter Klasinc, ravnatelj Pokrajinskega arhiva Maribor, je srečno prestopil še eno višjo 
stopnico. Birostroj, ki nam je v sodelovanju nudil sistemsko opremo in program za 
osnovni popis arhivskega gradiva se je predstavil s svojo opremo Bimar BC 300 in 
tiskalnikom RGB 105/13 ZG. Zahvaljujoč takratnemu direktorju Birostroja Darku 
Zdovcu in strokovnima predstavnikoma s področja računalništva Alojzu Bračiču 
in njegovi sodelavki Ditki Polegeg, se je uspelo Pokrajinskemu arhivu Maribor v 
oktobru leta 1987 skupaj z Birostrojem predstaviti s prvim programom za popis 
arhivskih fondov in zbirk z osnovnimi podatki na Zveznem posvetovanju arhivskih 
delavcev Jugoslavije v Zadru. Novembra istega leta je Miran Novak ta program 
predstavil v Mariboru vsem slovenskim arhivom. 

Pokrajinski arhiv Maribor se je s projektom Računalniška obdelava gradiva 
Arhivskega centra predstavil na 9. posvetovanju leta 1987. Več avtorjev je svoje 
prispevke na posvetovanju posvetilo vidikom varnosti v arhivih, uporabi varnostnih 
sistemov in zaščiti arhivskega gradiva. Irena Sapač iz Univerzitetne knjižnice Maribor 
pa je prikazala v svojem prispevku možnosti računalniške obdelave podatkov v 
arhivih. Opisala je tudi faze prehoda na računalniško obdelavo. Martin Modrušan, 
velik strokovnjak za mikrofilm in Olga Giler iz Arhiva Jugoslavije sta predstavila 
probleme pri pripravi gradiva za mikrofilmanje v delovnih organizacijah. 

Razvoj kompjuterizacije se je iz svojih minimalističnih začetkov iz leta v leto razvijal 
s hitrimi koraki in zajel celotno arhivsko stroko v Sloveniji in kmalu smo prerasli 
dosežke v tujini. 

Seveda pa moram pripomniti, da je Pokrajinski arhiv zaradi svoje prodornosti in 
smelosti na strokovnem področju večkrat tudi naletel na nič kaj prijetne kritike in 
nasprotovanja iz prestolnice, češ »kaj pa se gre ta Klasinc« ali pa »kaj se greste v 
mariborskem arhivu«. 


Uvodni referat predsednika organizacijskega 


Miran Novak predstavi skupaj z Birostrojem 
odbora Petra Klasinca. Maribor projekt Računalniška obdelava gradiva 
Zbirka fotografij in razglednic, PAM. Arhivskega centra. 
Zbirka fotografij in razglednic, PAM. 

Petra Klasinca pa to ni oviralo pri razvoju novih idej. Večkrat se je sporekel s svojimi 
kolegi v Ljubljani, kar smo tudi čutili. Vendar so se strasti zopet polegle in stvar je tekla 
naprej. Do sodelovanja z njimi pa je težje prihajalo. Za zamere pa nismo imeli časa. 

Klasinčeva zamisel, kako združiti in ponuditi vse strokovne in tehnične informacije 
na enem mestu je idejno pomagal udejanjiti dr. Ludvik Toplak, takrat zaposlen 
kot pomočnik glavnega direktorja pri Iskra Delta. Pomagal je pri modifikaciji 
ustanovitve Informativnega inženiringa ali Centra za razvoj arhivske stroke ali 
Informacijskega centra za strokovno tehnična vprašanja, ali Mednarodni arhivski 
informacijski center …ali, ali…… 

Peter Klasinc je budno spremljal razvoj vsakoletnih posvetovanj. Na podlagi sklepov 
posvetovanj in na podlagi maja leta 1985 izvedene ankete o ustanovitvi centra, ki 
bi združeval strokovne informacije na enem mestu, je bila stvar jasna. Preko 70% 
slovenskih in jugoslovanskih arhivov je podprla to zamisel. 

Tako se je leta 1986 v Radencih, ob Simpoziju evropskih arhivskih služb na Ustanovni 
skupščini, ob navzočnosti slovenskih, jugoslovanskih in tujih evropskih in izven 

61 



evropskih uradno imenovanih predstavnikov – korespondentov, rodil, v Sloveniji 
več ali manj »nezaželen otrok« Arhivski center za strokovna in tehnična vprašanja 
v arhivih. Dopolnil se je Statut in Center je postal poslovna enota Pokrajinskega 
arhiva Maribor, ki je začel delovati že v letu 1985. Ustanovitve Centra se je udeležil 
tudi dr. Matjaž Kmecl, predstavnik takratne vlade. 

Od leta 1986 do 1990 so se udeleževali posvetovanj in konferenc oz. skupščin 
Arhivskega centra tudi predstavniki s Kitajske. 

V okviru vsakoletne Skupščine korespondentov članov Centra so potekali tudi 
Mednarodni arhivski dnevi. Prvi Mednarodni arhivski dan je bil leta 1992 in do leta 
2001 jih je bilo 10. Predavanja, ki so jih člani Centra oz. pozneje Inštituta predstavili 
na arhivskih dnevih so bila javna in objavljena v publikaciji ATLANTI. 

V času posvetovanj in mednarodnih dnevov smo pripravili tudi razstave in 
predstavitve sponzorjev iz Slovenije in tujine. Odmevna je bila razstava z naslovom 
Brez arhivov ne gre. Tudi razstava Sodobni nosilci informacij je vzbudila veliko 
zanimanja. Zanimiva je bila razstava in predstavitev podjetja Schroder za izdelavo 
arhivskih škatel iz ZR Nemčije. V letu 1994 je bilo kar šest razstavljalcev, tudi Expo 
Art, Primat, Ad acta in drugi. Po vsakem posvetovanju smo pripravili enodnevno 

Ustanovna skupščina Arhivskega centra 1986. 
Zbirka fotografij in razglednic, PAM. 


Na sliki: Martin Modrušan, dr. Matjaž Kmecl, 
Gernot Fournier, Ema Umek.
Zbirka fotografij in razglednic, PAM.


62 



strokovno ekskurzijo v sosednje države. Strokovne ekskurzije so bile vedno vnaprej 
dobro pripravljene, kar je tudi zasluga tukajšnjega jubilanta. Po 10. posvetovanju, ki 
je bilo jubilejno, so udeleženci obiskali in si ogledali arhiv na Dunaju, Bratislavi in 
Železnem. 

Ustanovna skupščina Arhivskega centra 
Na sliki: dr. Simonida Marjanović, 
Peter Klasinc, dr. Franz Franz in drugi. 
Zbirka fotografij in razglednic, PAM. 


Razstava arhivskih škatel podjetja Hans 
Schroder iz ZR Nemčije.
Zbirka fotografij in razglednic, PAM.


Razstava: Brez arhivov ne gre. 
Zbirka fotografij in razglednic, PAM. 


Direktor tovarne Primat Ernest Fujs ob 
otvoritvi razstave 1992 v Radencih. 
Zbirka fotografij in razglednic, PAM. 


63 



Kljub že veliki prepoznavnosti posvetovanj in mednarodnega sodelovanja na 
področju arhivske stroke, institucije v Ljubljani temu niso bile naklonjene, zato 
financer Pokrajinskega arhiva Maribor te dejavnosti tudi ni finančno podprl. 
Le redko je pozneje pricurljala kakšna finančna podpora. Zahvaljujoč zvestemu 
pokrovitelju vsakoletnega posvetovanja tovarni Primat in njegovemu direktorju 
Ernestu Fujsu ter mnogim drugim sponzorjem smo lahko utečeno nadgrajevali 
vsakoletna posvetovanja in srečanja mednarodnih predstavnikov. 

V začetku je bila naloga Arhivskega centra organizacija vsakoletnih posvetovanj. 
Nadaljnja naloga Centra pa je bila zbiranje strokovnih informacij s področja 
arhivskih zgradb, arhivske opreme ter procesne tehnike, obdelovanje literature in 
tudi propagandnega materiala za arhivsko opremo in gradivo ter dajati to v uporabo. 
Gradivo zbira po svojih korespondentih iz držav od koder prihajajo. Arhivi dobijo 
pomoč pri strokovnem in tehničnem delu. Prva predsednica Sveta Arhivskega 
centra je bila dr. Simonida Marjanović, direktorica Arhiva Jugoslavije, ki ji gre velika 
zahvala za nesebično pomoč pri formiranju Centra. 

Zanimanje za delo Centra so pokazale tudi druge arhivske službe iz tujih držav, ki 
še doslej niso sodelovale. V začetku so bile najbolj aktivne tiste, ki so se leta 1986 
udeležile Simpozija evropskih arhivskih služb in ustanovitvene Skupščine Centra. 

Udeleženci na jubilejnem 10. posvetovanju 
1988, Ema Umek, Marija Čarni in drugi. 
Zbirka fotografij in razglednic, PAM. 


Strokovni pogovor treh strokovnjakov: Peter 
Klasinc, Herman Rumschottel, Gerald Ganser. 
Zbirka fotografij in razglednic, PAM. 


64 



Leta 1988 je bilo jubilejno leto, 10. posvetovanje. Peter Klasinc je predstavil delo 
z računalnikom v arhivih in arhivskih službah in ugotovil, da je pri tem delu 
najdalje prišel Pokrajinski arhiv Maribor. Naredil je tudi kratek obračun teh desetih 
let:2400 udeležencev, 80 referentov in 150 referatov, vsi tesno povezani z arhivsko 
tehničnimi vprašanji. Kmalu po 10. posvetovanju smo v mariborskem arhivu kupili 
dva računalnika. 

Na nadaljnjih posvetovanjih so referenti seznanjali udeležence z novimi znanji na 
področju informacijskega sistema in novih nosilcev informacij. Pojavil se je optični 
disk kot novi medij za arhiviranje, ki izpodriva mikrofilm. Obravnavale so se še 
druge aktualne teme in problemi arhivske stroke. 

Na 14. posvetovanju leta 1992, prvič v samostojni državi Sloveniji, je sodelovalo 
kar 31 referentov, poleg domačih še referenti iz Avstrije, Zvezne republike 
Nemčije, Madžarske, Italije, Brazilije, Hrvaške. Uredniški odbor se je odločil, da 
nekoliko spremeni notranjo in zunanjo podobo publikacije SODOBNI ARHIVI, v 
prepričanju, da je pridobila na estetskem videzu in bo še prikupnejša. 

Že leta 1990 je Peter Klasinc v svojem prispevku Na pragu velikih sprememb poudaril 
vlogo arhivov in budno spremljanje, kaj se bo dogajalo na terenu z arhivskim in 
dokumentarnim gradivom ob političnih in družbenih spremembah. Potrebno bo 
misliti tudi na novo zakonodajo o arhivih. 

Zaradi družbenopolitičnih razmer je udeležba po letu 1988 iz jugoslovanskih republik 
začela padati. Prihajali pa so predavatelji iz Hrvaške in Bosne in Hercegovine. 
Močno so bili prisotni referenti iz tujih držav. 

Peter Klasinc je izpolnil še en svoj življenjski cilj: leta 1992 je zaključil svoj doktorski 
študij in doktoriral. 

V letu 1993 je Pokrajinski arhiv praznoval 60 let svojega obstoja. V uvodnem referatu 
na posvetovanju je dr. Peter Pavel Klasinc izpostavil veliko vlogo Pokrajinskega arhiva 
Maribor pri vseh dosedanjih posvetovanjih. Center in Pokrajinski arhiv Maribor sta po 
svoji dejavnosti in napredku postala vedno bolj prepoznavna tudi izven slovenskih meja. 

Publikacija SODOBNI ARHIVI je ponovno doživela notranjo spremembo pri 
postavitvi tekstov in podana je bila njihova oprema. 


Uvodno predavanje Petra Klasinca leta 1991. 
Razstava: Novi nosilci informacij. 
Zbirka fotografij in razglednic, PAM. Zbirka fotografij in razglednic, PAM. 
M.V. Larin iz Moskve je na 16. posvetovanju ugotavljal, da so družbene in politične 
spremembe tudi v Rusiji arhivom prinesle novo zakonodajo z novimi vidiki in 
principi zagotavljanja varnosti pred uničenjem arhivskega gradiva. Leta 1996 je na 
posvetovanju sodeloval tudi predstavnik iz države Utah v ZDA 
Po družbenopolitičnih spremembah se je Pokrajinski arhiv hitro vključil v projekt 
javnih del. Na 17. posvetovanju je Slavica Tovšak iz Pokrajinskega arhiva Maribor 
predstavila izkušnje in rezultate urejanja arhivskega in dokumentarnega gradiva v 
tem projektu. 

Na 18. posvetovanju so bili zelo močno zastopani referenti na temo informacijski 
sistemi in računalništvo. Tako sta iz Pokrajinskega arhiva sodelovala z referati 
Miroslav Novak in Zdenka Keček. Metka Bakan pa je podala predlog strategije 
razvoja informacijskega sistema v slovenskih arhivih in pripravila analizo obiskov 
po internetu v WWW strežniku Pokrajinskega arhiva Maribor. 

Metka Bakan Toplak je na naslednjem posvetovanju predstavila pogoje za izgradnjo 
informacijskega sistema arhiva. Referenti so v svojih izvajanjih ugotavljali, da hiter 
razvoj informacijske tehnologije navaja delavce v arhivih k razvijanju sodobnih 
pristopov k uporabnikom. 

66 



Posvetovanja po letu 1994 so v svoji tematiki segala na področje sodobne arhivske 
teorije in prakse, informatike, računalništva, dokumentalistike, zakonodaje in 
bibliotekarstva. 

Organizacijski odbor se je vse leto zavedal, da je leto 1998 za naše posvetovanje 
SODOBNI ARHIVI jubilejno leto in jubilejno 20. posvetovanje o strokovnih in 
tehničnih vprašanjih v arhivih. Odločil se je, da bo to posvetovanje en dan daljše, 
saj je bilo pripravljenih 42 referatov in 41 referentov., ki so postregli z obilico novih 
spoznanj na področju arhivske teorije in prakse. Udeležilo se je tudi šestnajst 
predavateljev iz Francije, Avstrije, ZR Nemčije, Poljske, Hrvaške, Madžarske in 
Združenih držav Amerike. Med njimi je omeniti predvsem Dr. Michela Ducheina iz 
Francije in Trudy Huskamp Peterson iz Združenih držav Amerike. 

Težko je bilo organizatorju govoriti o rezultatih, ki so bili doseženi v teh dvajsetih 
letih. O tem naj govorijo opravljena dela in objave v publikacijah. 

Grafičnih pregledov posvetovanj, njihove udeležbe in število podanih prispevkov ne 
bom uvrstila v ta prispevek, ker so bili že objavljeni v članku Arhivi-Sodobni arhivi- 
Tehnični in vsebinski problemi klasičnega in elektronskega arhiviranja 1979-2009 
mag. Zdenke Semlič Rajh. 

V preteklih dvajsetih letih je bil storjen velik napredek v arhivih, predvsem na 
tehničnem področju, kar je na jubilejnem posvetovanju ugotavljal tudi Michel 
Duchein, generalni inšpektor francoskih arhivov v pokoju, iz Pariza. Veliko so k 
temu pripomogla tudi posvetovanja, na katerih so začeli strokovnjaki iz sodelujočih 
držav intenzivneje razmišljati o sodobnejši tehnični opremi in sodobnejši obdelavi 
arhivskega gradiva in pomagali k hitrejšemu napredku arhivske stroke. Publikacije s 
posvetovanj Sodobni arhivi so širile njihove izkušnje. 

Brez zagnanosti našega jubilanta, predsednika dvajsetih posvetovanj dr. Petra 
Klasinca in njegovih sodelavcev, predvsem pa podpore mnogih zvestih avtorjev, 
ki so posredovali svoje izkušnje, svoje razmišljanje in tudi ideje za nadaljnji razvoj 
arhivske teorije in prakse, ne bi bilo uspešnih posvetovanj. 

Razvoj Arhivskega centra je hitel dalje. Leta 1992 se je na novo organiziral in 
preimenoval v Mednarodni inštitut arhivskih znanosti (MIAZ). O tem bo napisano 
več v prispevku mag. Zdenke Semlič Rajh, ki se nam je pridružila pri delu v arhivu 
leta 1990 in obogatila delovanje Centra oz. Inštituta na mednarodnem področju, 
v katerem smo organizacijsko, do njenega prihoda, v glavnem delovali Peter 


Klasinc, Antoša Leskovec, Miran Novak in Marjetka Legat. Pri delu za vsakoletna 
posvetovanja pa ne smemo pozabiti še drugih prizadevnih delavcev kot sta Irena 
Žugaj in Marjan Gerdej. 

Konec leta 2000 je prišlo v mariborskem arhivu do sprememb in leta 2001 arhiv 
ni sodeloval na 23. posvetovanju, ki ga je pripravilo Arhivsko društvo Maribor. 
Udeležilo se ga je dvanajst tujih predavateljev. Kot poseben gost se je posvetovanja 
udeležil dr. Charles Kecskemeti, nekdanji sekretar Mednarodnega arhivskega sveta. 
V tem letu je prišlo do izločitve Mednarodnega inštituta arhivskih znanosti prej 
Centra za strokovna in tehnična vprašanja v arhivih, ki je od leta 1986 deloval v 
Pokrajinskem arhivu Maribor. Spremembe na družbenopolitičnem in gospodarskem 
področju zadnjih nekaj let 20. stoletja, ki so se odražale tudi v arhivski stroki, 
dokumentalistiki in informatiki, se je Pokrajinski arhiv Maribor leta 2002 odločil 
dosedanja posvetovanja preimenovati v Tehnični in vsebinski problemi klasičnega 
in elektronskega arhiviranja. Tudi publikacija se je spremenila. 

Dr. Peter Klasinc je kot ravnatelj skrbel tudi za nove delovne moči v arhivu. Leta 
1986 se je arhiv pojačal še za eno sodelavko Emo Ogrizek za področje sodstva, ki je 
bilo, odkar je odšla sodelavka Irma Pesek, dolgo nezasedeno.V času Klasinčevega 
ravnateljevanja se je arhiv ojačal še z delavci Antonom Ožingerjem, Marjanom 
Gerdejem in Borutom Holcmanom, Sabino Lešnik in pozneje še s kom. V 
mariborskem arhivu smo odprli tudi knjigoveško delavnico, kjer se je zaposlil 
knjigovez Edvard Harb in se pozneje poučil v Arhivu Slovenije tudi za manjša 
restavratorska dela. Ob tej priliki moram omeniti, da ima Pokrajinski arhiv Maribor 
bogato Zbirko fotografij in razglednic, 15580 kosov, ki jih po letu 1991 marljivo 
obdeluje sodelavka Sabina Lešnik. 

Ravnatelj Klasinc se je angažiral na vseh področjih. Ni mu manjkalo energije, 
niti idej. Težnja po odprtosti in prepoznavnosti arhivov ter njihov strokovni in 
tehnološki napredek ga je gnala s povezovanjem z arhivi in arhivskimi kolegi izven 
meja takratne skupne države Jugoslavije in pozneje samostojne Slovenije. 

Peter je opravljal tudi razne mednarodne funkcije v strokovnih vrstah kakor tudi 
v Sloveniji in Jugoslaviji. Bil je predsednik Arhivskega društva Slovenije in Zveze 
arhivskih delavcev Jugoslavije in bil imenovan še v več arhivskih komisij. Tako je 
nastalo tesnejše sodelovanje z Arhivom Jugoslavije, ki ga je vodila dr. Simonida 
Marjanović. Veliko je pripomogla, da sta mariborski arhiv in Center za strokovna in 
tehnična vprašanja postala znana v mednarodnih krogih. 


Leta 1983 nam je dala veliko, zgodovinska razstava Tito- misel - beseda in delo, 
ki sva jo s Petrom Klasincem posredovala po skoraj celotni Sloveniji in tudi na 
avstrijsko Koroško ter s tem tudi doprinesla v arhivsko blagajno. Tega se je najbolj 
razveselila naša takratna računovodkinja Katarina Kopše. Pokrajinski arhiv Maribor 
je gostoval v Beogradu z razstavo Maribor 1945. Otvoritev te razstave je bila skupaj z 
razstavo Jugoslavija 1944 – 45 aprila 1986 v Arhivu Jugoslavije v Beogradu. 

Velika zavzetost Petra Klasinca je pripadala tudi kulturnemu delovanju arhiva in 
izdaji publikacij. Arhiv se je na kulturnem področju predstavil z mnogimi razstavami 
in z bogato založniško dejavnostjo. 

V času njegovega vodenja arhiva so izhajale serije publikacij kot so Inventarji, Viri, 
Katalogi posameznih zbirk, Katalogi k razstavam, Gradivo za zgodovino Maribora, 
skrajšano GZM, ki ga je vsa leta prizadevno dopolnjeval dr. Jože Mlinarič iz 
Pokrajinskega arhiva Maribor in pozneje profesor na Filozofski fakulteti Maribor. 

Vodnik po fondih in zbirkah Pokrajinskega arhiva Maribor je bil v celoti narejen in 
izdan v mariborskem arhivu leta 1990. Redakcijska, usklajevalna ter končna dela 
je opravil redakcijski odbor: Peter Klasinc, Miran Novak, Slavica Tovšak, Marjetka 
Legat in Irena Žugaj. Pri pripravi Vodnika so se nedoslednostim pri upoštevanju 
arhivske teorije in prakse v preteklosti pridružile še težave z uvajanjem računalniško 
podprtega informacijskega sistema v Pokrajinskem arhivu Maribor, izvedba lokalne 
računalniške mreže ter poskus uvajanja skenerja v arhivsko urejevalno delo. 

Leta 1984 je izšla v Beogradu obsežna knjiga Arhivski fondi in zbirke v SFRJ, SR 
SLOVENIJA. Izdala jo je Zveza arhivskih delavcev Jugoslavije v sodelovanju s 
strokovnimi delavci v slovenskih arhivih. Bili so trenutki, ko smo složno skupaj 
ustvarjali s kolegi iz Arhiva Slovenije in drugih arhivov. Za predmetno kazalo, zbirno 
krajevno in zbirno časovno kazalo smo bili zadolženi: Peter Klasinc, Marjetka Legat 
iz Pokrajinskega arhiva Maribor, Vladimir Kološa, Marjan Župančič iz Arhiva 
Slovenije in Marija Hernja Masten iz Zgodovinskega arhiva na Ptuju. Za en teden 
smo se umaknili v hotel v Radencih, da smo v miru pripravili obsežno nalogo. 
Urednik zvezka za Slovenijo je bil Peter Klasinc. Prav tako je pripravil Bibliografijo 
arhivskih publikacij. 

Dr. Peter Klasinc je večkrat organiziral za vse mariborske delavce oglede in druženja 
s sosednjimi arhivi v Italiji, Avstriji in na Madžarskem. 


Zbirka fotografij in razglednic, PAM. 


Bil je tudi pobudnik Srečanj obmejnih 
arhivov, ki so se odvijala na različnih 
lokacijah ob meji s Slovenijo. 
Organiziran je bil tudi Mednarodni 
slovensko madžarski tabor, ki poteka še 
sedaj. 

V letu 1995 in 1996 sva v organizacijskem 
odboru za posvetovanja sodelovala 
z Marjanom Gerdejem, ker Antoše 
Leskovca ni bilo več v arhivu, odsotna je 
bila tudi sodelavka Zdenka Semlič Rajh. 

Med leti 1994 -1997 so se udeležili 
posvetovanja predstavniki Hrvaške, 
Litve, Rusije, ZR Nemčije Avstrije, 
Bosne in Hercegovine, Italije, Izraela, 
Francije in Združenih držav Amerike. 


Največ tujih predavateljev je bilo prav na jubilejnem posvetovanju leta 1998. Vseh 
predavateljev na tem posvetovanju pa je bilo 42. 

Delo s Petrom Klasincem je bilo zanimivo in dinamično. Vsi smo se ob njegovih 
novih idejah dograjevali, si nabirali izkušnje in se bogatili z znanjem. Kot pri vsakem 
delu in ustvarjanju je prišlo kdaj pa kdaj tudi do krize, posebno ob časovnih stiskah 
in preobremenjenosti. Vendar smo to timsko in dobrovoljno prebrodili in misel na 
uspeh nas je zopet gnala naprej. Radi smo delali in to z dobro voljo ter se že vnaprej 
veselili novih zmag. 

Večkrat smo se tudi ob delu nasmejali in doživeli nepozabne trenutke.. 

Kot je že bilo napisano, je bilo leto 1986 prelomno leto za posvetovanja in rojstvo 
Arhivskega centra za strokovno tehnična vprašanja v arhivih. 

Ogromno udeležencev, tudi veliko predavateljev in predstavnikov iz tujine, povsod 
po hotelu so bili samo udeleženci posvetovanja in se zbirali za svečani družabni 
večer. Vsi so bili več ali manj svečano opravljeni. Arhivski kolega iz Kosova pride 
v avlo hotela lepo urejen v obleki z belo srajco, kravato in nadišavljen, a bos, brez 
nogavic in brez čevljev. Na vprašanje, kaj to pomeni, »pa bolje mi je tako«. Takoj je 
moral nazaj v sobo. 

70 



Na družabnem večeru udeležencev posvetovanja v kavarni v Radencih je pri mizi 
sedela zbrana družba arhivskih kolegov iz Kosova in Srbije. Med pogovorom je 
prišlo do prerekanja in eden s Kosovega je srdito skočil po konci, izvlekel pištolo iz 
žepa in nekaj jezno komentiral. Na srečo sem to opazila, skočila do njega, mu vzela 
pištolo in pomirila družbo. Bil je tako presenečen, da mi je zlahka predal orožje. 
Dogovorila sva se, da orožje dobi naslednji dan. Pozneje sem razmišljala, kaj sem 
tvegala. Toda v tistem trenutku mi je bila prioritetna samo bojazen, da ne pride do 
nesreče in škandala, ki bi se lahko zgodil. Naslednje jutro je tudi odpotoval in se mi 
opravičil. 

Naš kolega Antoša Leskovec, sijajen človek, vendar včasih je s svojimi principi 
poskrbel za svojo voljo. Sodeloval je na nekem posvetovanju, imel je preskrbljeno 
prenočišče. Zvečer na družabnem večeru smo v ožji skupini praznovali moj rojstni 
dan. Tudi Antoša je bil z nami. Sredi vsega je prišel na idejo, da hoče domov v 
Maribor. Ura je kazala 23. On hoče domov. Ni se dal prepričati. Sedla sva v avto in 
se odpeljala v Maribor. Med potjo je vladala tišina. Ko je pred domom izstopil, je 
dejal: »Oh, kaj sem naredil. No, ja, tudi vam ne bo škodilo malo več spanja.« 

Septembra 1991 smo bili na recipročni izmenjavi na Kitajskem Peter Klasinc, Miran 
Novak in Marjetka Legat. Obiskali smo nekaj arhivov, spoznali njihov način dela 
in izmenjali izkušnje pri obdelavi arhivskega gradiva z računalniško podprtim 
sistemom. Predstavili smo tudi program arhivske opreme našega dolgoletnega 
sponzorja posvetovanj tovarno Primat. Zanimivo je bilo srečanje s strokovnimi 
delavci v Šanghaju, kjer smo si izmenjali izkušnje pri arhivskem delu. Miran Novak 
je predstavil naš računalniški projekt ki nam je že dobro služil. Kitajski kolegi pa so 
predstavili svoje izkušnje na tem področju. Vzporedno s strokovnim programom 
so nam razkazovali njihovo kulturno dediščino in nepozabne kulturne spomenike. 
V Sečuanu so nas pred arhivom pričakali s slavolokom: »Dobrodošli prijatelji iz 
Jugoslavije«. To je bilo tri mesece po osamosvojitvi. Nikakor niso hoteli slišati, da mi 
nismo več Jugoslavija, temveč samostojna država Slovenija. Užili smo vso prijaznost 
in naklonjenost prijateljem iz Jugoslavije. 

Večkrat smo v arhivu praznovali rojstne dneve in tudi praznike. Ob neki taki priliki 
je takratna čistilka v arhivu, našega sodelavca doktorja znanosti čez mizo gledala 
in poslušala razgovor. Nekdo ga je tituliral z doktorjem. Ona pa vstane in vpraša: 
»Kakšen doktor ste vi, ste ginekolog?« Verjetno ga je potrebovala. 

Opisala sem le nekaj tega, kajti v dvajsetih letih se je dogodilo marsikaj zanimivega. 


Peter Klasinc se je ukvarjal tudi z arhivsko zakonodajo predvsem v drugi polovici 
devetdesetih let skupaj z dr. Miroslavom Novakom in drugimi arhivisti iz 
Pokrajinskega arhiva Maribor. 

Bil je ploden tudi na področju zgodovinopisja. Naj omenim samo Ormoški zbornik, 
ki je bil izdan v petih obsežnih zvezkih in je bil urednik prvih štirih. 

Njegovo raziskovanje in strokovno delo je dobilo razsežnosti na vseh področjih 
delovanja. Svoje znanje je še bolj razširil na uvajanje nove informacijske tehnologije 
v arhivski stroki. 

Njegovo strokovno in znanstveno delo je zelo obsežno na področju arhivske stroke, 
dokumentologije in zgodovinopisja. Vse to je dosegel z vztrajnostjo in upornostjo 
ter predanostjo arhivski stroki. Kot je sam povedal v zaključku uvodnega govora na 

20. jubilejnem posvetovanju, citiram skrajšano »20 let posvetovanj so nas združile 
mnoge misli in eno srce za slovensko arhivistiko, za arhivsko gradivo kot kulturno 
dediščino…..to srce bije za arhivsko gradivo kot kulturni spomenik in arhivsko 
gradivo …..spomin slovenskega naroda«. 
Pri svojem delu je pokazal velike strokovne, raziskovalne in organizacijske 
sposobnosti, ki jih je delil tudi z drugimi, ki so mu hoteli prisluhniti doma in izven 
meja. S svojo družabnostjo in smelostjo je znal pritegniti ljudi. 

Zaključujem svoje utrinke v želji, da mu slovensko arhivsko srce še dolgo bije v 
nadaljnjih letih. 


PETER PAVEL KLASINC – ARHIVIST, 
ORGANIZATOR, MENTOR 

Doc. dr. Miroslav Novak, arhivski svetnik 

Petra Pavla Klasinca sem prvič srečal v Zgodovinskem 
arhivu na Ptuju. Konec leta 1985 in v prvi polovici leta 1986 
sem tam zbiral podatke za diplomsko nalogo. Prav veliko se 
ne spomnim, o čem sva se takrat pogovarjala, ostalo pa mi 
je v spominu, da je s svojo prisotnostjo napolnil in razživil 
prostor in da je bil takrat ravnatelj Pokrajinskega arhiva 
Maribor. 

Potem, ko sem končal raziskave v Zgodovinskem arhivu 
na Ptuju, sem nadaljeval z iskanjem arhivskih virov še 
v Pokrajinskem arhivu Maribor. Takrat sva se pogosto 
srečevala v arhivski čitalnici. Med drugim sva se pogovarjala 
tudi o moji bodoči profesionalni karieri. Rezultat teh 
razgovorov je bil, da sem se oktobra leta 1986 pridružil 
»timu« Pokrajinskega arhiva Maribor. Od takrat dalje sem z 
njim intenzivno sodeloval pri mnogih aktivnostih, ki jih je 
organiziral in vodil na področju arhivske dejavnosti. 


Peter Pavel Klasinc je močno zaznamoval razvoj arhivske stroke ne samo v 
Pokrajinskem arhivu Maribor, ampak tudi na nacionalnem in nadnacionalnem 
nivoju. O njegovih aktivnostih priča bogata biografija in bibliografija, predvsem pa 
ohranjeno arhivsko gradivo, ki ga bo potrebno objektivno in zelo natančno proučiti, 
da bomo lahko določili prave gabarite rezultatov njegovega dela. V nadaljevanju 
želim opozoriti samo na nekatere točke, za katere ocenjujem, da niso pomembne 
samo za opredeljevanje arhivističnega profila našega jubilanta, ampak širše, 
predvsem v kontekstu ocenjevanja pomena in poslanstva slehernega slovenskega 
arhivista v turbulentnih časih velikih družbenih sprememb ob koncu 20. stoletja. 

Konec 80. in v začetku 90. let prejšnjega stoletja je bilo arhivsko področje zelo 
razgibano. To je bil čas, ki je napovedoval velike prelome tako v intelektualnem 
kot tudi na čisto praktičnem arhivskem strokovnem področju. Na eni strani se je 
globalno spreminjal svet v geopolitičnem smislu, predvsem na relaciji Vzhodna-
Zahodna Evropa, padec berlinskega zidu, osamosvojitev Slovenije in s tem povezane 
spremembe družbenega reda. Ob teh geopolitičnih in socialnih spremembah v 
srednji in vzhodni Evropi se na tehnološkem nivoju globalno pojavljajo nove rešitve 
s področja obdelav podatkov, predvsem široko uvajanje osebnih računalnikov v 
vsakdanje in poslovno, izobraževalno ter znanstveno-raziskovalno delo vključno z 
njihovim povezovanjem v lokalna računalniška omrežja, nekoliko pozneje tudi v 
globalno internetno omrežje. Temu vzporedno se uvajajo standardizacija na različnih 
področjih arhivske stroke. Izpostavimo naj samo sporadično nastajanje strojno 
berljivega arhivskega gradiva, popisovanje arhivskih vsebin in njihove predstavitve 
preko različnih komunikacijskih kanalov, med drugim tudi preko svetovnega spleta. 
Vse to je vodilo k pomembnim spremembam, ki so se neposredno odražale tudi 
v zelo vsakdanjih arhivskih strokovnih odločitvah. Naenkrat so se arhivi začeli 
intenzivneje odpirati širši strokovni javnosti. Čeprav so se posamezni arhivi na 
to odzvali, sprva bolj previdno in so se novosti lotevali z malimi koraki, je končni 
rezultat kazal na izredno dinamiko in veliko hitrost prilagajanja novim razmeram. 
Med drugim so se v tem času začeli odpirati Madžarski arhivi, z avstrijskimi arhivi 
pa so se začele zapirati zahteve iz danes skoraj že pozabljene restitucije. V smeri proti 
Balkanu je bilo sprva slutiti tesnejše medsebojno povezovanje arhivistov, kar po letu 
1990 vodi v popolno blokado tega sodelovanja in osamitev posameznih arhivskih 
služb v vojnem času. V povojnem obdobju se začnejo ponovno vzpostavljati 
pretrgane vezi z arhivisti s področja nekdanje Jugoslavije. V tem času so se odpirale 
nove smeri sodelovanja z Italijo, Nemčijo (vzhodno in zahodno), Francijo, predvsem 
z Mednarodnim arhivskim svetom, takratno Sovjetsko zvezo in Združenimi 
državami Amerike. Na vse te izzive je s svojimi odločitvami, aktivnostmi im vizijami 


odgovarjal tudi Peter Pavel Klasinc. Kot primer naj navedem samo uspešno izvedene 
poskuse računalniških povezav iz dunajskih arhivov v mariborski arhiv s pomočjo 
lastne opreme in potrebnega znanja, katerega je ves čas zelo podpiral in promoviral 
prav jubilant Peter Pavel Klasinc. 

Izmenjave informacij, ne zgolj na nivoju formalnih dogodkov in izdelanih arhivskih 
strokovnih prispevkov preko strokovnih časopisov, ampak tudi neposredno s stiki 
med arhivskimi strokovnimi delavci, lahko definirano kot predpogoj za izvedbo 
univerzalne dostopnosti do arhivskega gradiva, ki doseže svoji pomembni razvojni 
točki tako z izdelavo in sprejetjem Kodeksa arhivske etike leta 1996 na eni ter 
Univerzalne deklaracije o arhivih iz leta 2012 na drugi strani. Vsi ti dogodki in 
procesi so se tako ali drugače dotikali tudi Pokrajinskega arhiva Maribor, s katerim 
je bil Peter Pavel Klasinc tesno povezan od sredine 70. let pa vse do upokojitve leta 
2007. V tem kontekstu se pojavlja vprašanje, kako je na takratne izzive časa reagiral, 
in na kakšen način je izvedel posamezne aktivnosti, da so dobile svoje strokovno 
priznanje ne samo doma, ampak predvsem v tujini. 

Arhivske strokovne aktivnosti dr. Petra Pavla Klasinca moremo pravzaprav slediti 
vse od njegove prve zaposlitve dalje. Ta je bila v Zgodovinskem arhivu na Ptuju, 
kjer je bil najprej arhivist, nato je v letih 1972 do 1976 opravljal dela in naloge v. 

d. ravnatelja. Svojo strokovno kariero je nato nadaljeval v Pokrajinskem arhivu 
Maribor. Tam je bil zaposlen od leta 1976 kot arhivist in vodja oddelka za gradivo 
gospodarstva po letu 1850. Od leta 1982 do 1995 je bil ravnatelj te ustanove. Po 
prenehanju funkcije podžupana za družbene dejavnosti na Mestni občini Maribor se 
je ponovno redno zaposlil v mariborskem arhivu kot znanstveni in arhivski svetnik. 
V zgodnjem obdobju njegovega strokovnega dela, ki traja nekako do sredine 80. 
let prejšnjega stoletja, so v ospredju aktivnosti s področja organizacije društvenih 
aktivnosti tako na slovenskem nacionalnem nivoju kot tudi na ravni takratne 
skupne države. V tem kontekstu naj omenimo, da je od leta 1979 opravljal mandat 
predsednika Arhivskega društva Slovenije. Leta 1981 je bil za eno leto izvoljen za 
predsednika predsedstva Zveze arhivskih delavcev Jugoslavije. Več let je bil tudi član 
ožje redakcije strokovnega časopisa Arhivist. 

Iz obdobja njegovega predsedovanja Arhivskemu društvu Slovenije je potrebno 
omeniti organizacijo prve arhivske strokovne ekskurzije slovenskih arhivskih 
strokovnih delavcev v tujino leta 1979. Pot jih je vodila na Poljsko. Iz časov opravljanja 
funkcije predsednika predsedstva Zveze arhivskih delavcev Jugoslavije v letu 1981 je 


potrebno omeniti pomenljivo podrobnost. Takoj na začetku svojega mandata se je 
izpostavil z rabo slovenskega jezika na sejah tega organa. 

Peter Pavel Klasinc je bil leta 1980 imenovan v komisijo za edicijo Arhivski fondi 
in zbirke v SFRJ, hkrati pa je bil tudi urednik obsežnega slovenskega prispevka 
v tej ediciji, ki je izšla leta 1984. Svoje delo na tem področju je nadaljeval tudi v 
naslednjem desetletju. Kot direktor Pokrajinskega arhiva Maribor je spodbujal 
in organiziral aktivnosti za izdelavo Vodnika po fondih in zbirkah Pokrajinskega 
arhiva Maribor. Ideja je bila uresničena v letu 1990. Izvedena pa je bila v celoti v 
Pokrajinskem arhivu Maribor, vključno s tiskanjem in vezavo publikacije. 

Njegovo predanost arhivski stroki moremo zaznati tudi skozi evidentiranja 
arhivskega gradiva v tujini. Tega je opravljal v obdobjih, ki niso bila naklonjena 
odpiranju arhivov, in sicer v novejšem času na Hrvaškem, v Srbiji v njegovem 
zgodnjem strokovnem obdobju, pa tudi v arhivih v Italiji in Avstriji. S svojim 
delom na področju evidentiranja arhivskega gradiva in vzpostavljanjem osebnih 
stikov z odgovornimi arhivisti v tujih arhivih je odpiral mnoga vrata slovenskim 
raziskovalcem in tako omogočal dostop do ohranjenega arhivskega gradiva, ki se 
nanaša na Slovence in slovensko ozemlje. Neposredni rezultat njegovih tovrstnih 
aktivnosti je bila med drugim tudi obsežna publikacija z naslovom Vodnik po 
informativnih pomagalih Štajerskega deželnega arhiva v Gradcu iz leta 1991. 
Skozi ta vidik lahko dojamemo tudi priprave, urednikovanje in objavo publikacije 
z naslovom Glosar zgodovinskega domoznanstva : nemško-slovensko-italijanski, 
katerega pobudnik in idejni vodja je bil. Projekt je bil uresničen v sodelovanju z 
italijanskimi, avstrijskimi in slovenskimi strokovnjaki v letu 1995. 

Njegovo širokopoteznost pa moremo dojeti tudi skozi aktivnosti in organizacijo 
arhivskih strokovnih srečanj, ki so znana pod imenom Srečanje obmejnih arhivov = 
Das Treffen der Nachbararchive = Susret arhiva na granici = Határmenti levéltárak 
találkozója = Convegno degli archivi vicini = Meeting of Neighbouring Archives. 
Iniciativa je bila sprožena v drugi polovici devetdesetih let. Izvedenih je bilo nekaj 
tovrstnih srečanj vključno z izdanimi priložnostnimi zborniki, katerih urednik je bil 
dr. Klasinc. Iniciativa je po letu 2000 žal zamrla. 

Dr. Peter Pavel Klasinc je izrazito deloven tudi na področju zgodovinopisja. To 
dokazuje obsežen seznam strokovnih in znanstvenih prispevkov, ki jih je napisal 
s področja lokalne zgodovine. V tem kontekstu naj izpostavim le uredništvo 4 
zvezkov zbornika Ormož skozi stoletja. Pozneje pa se je posvečal predvsem objavi 


arhivskih virov. Omenim naj samo publikacijo z naslovom Arhivski dokumenti o 
dogodkih v Štrigovi in okolici v prvih letih po drugi svetovni vojni iz leta 2009 in 
publikacijo Okupacija dela slovenske zemlje s strani Neodvisne države Hrvaške v 
času med letom 1941 in 1945 iz leta 2011. 

Svoja ožja strokovna in teoretična spoznanja s področja materialnega varstva 
je najprej poglabljal na podiplomskem študiju Univerze v Zagrebu. Tam je leta 
1987 magistriral na temo Vzdrževanje in materialno varovanje arhivskega in 
dokumentarnega gradiva. Leta 1991 je na isti univerzi zagovarjal doktorsko 
disertacijo z naslovom Materialno varovanje klasičnih in novih nosilcev informacij v 
arhivih. Naslednje leto pa je bil promoviran v doktorja znanosti. Zaradi intenzivnega 
tehnološkega razvoja in specifike problemov na področju materialnega varstva se je 
ob rednih podiplomskih študijskih obveznostih strokovno izpopolnjeval v arhivih, 
arhivskih službah ter v drugih arhivom sorodnih ustanovah v Angliji, Avstriji, 
Italiji, Nemčiji, Nizozemski, Franciji, Kanadi, Združenih državah Amerike, Kitajski, 
Madžarski, Češki, Slovaški, Poljski ter v skandinavskih državah. Kmalu pa je 
njegovo raziskovanje in strokovno delo dobilo ob tehničnih problemih upravljanja 
arhivskega gradiva ter ob intenzivnem izvajanju arhivske zunanje službe nove 
razsežnosti. Te so se razširile predvsem na področje uvajanja novih informacijskih 
tehnologij v arhivsko strokovno delo. 

Ob bogatem in raznovrstnem arhivskem strokovnem in raziskovalnem delu je bil 
aktiven tudi na področju organizacije in izobraževanja arhivskih strokovnih delavcev 
in delavcev, ki so delali z arhivskim in dokumentarnim gradivom. Kot predsednik 
ali član različnih organizacijskih odborov je snoval tematsko vodenje različnih 
strokovnih posvetovanj. Med njimi vsekakor izstopa vsakoletno arhivsko strokovno 
posvetovanje v Radencih. Peter Pavel Klasinc je bil eden od vidnih pobudnikov tega 
posvetovanja, hkrati s tem pa tudi pronicljiv usmerjevalec strokovnih vsebin ter 
promotor strokovnega izobraževanja odgovornih pri ustvarjalcih arhivskega gradiva. 
V tem okviru je spodbujal in aktivno sodeloval pri reševanju različnih arhivskih 
strokovno-praktičnih problemov. Skoraj četrt stoletja je vodil organizacijski odbor 
za pripravo in izvedbo Posvetovanj o strokovno-tehničnih vprašanjih v arhivski 
teoriji in praksi z naslovom Sodobni arhivi. Ob tem je bil ves čas tudi glavni in 
odgovorni urednik publikacije Sodobni arhivi. 

Posvetovanje v Radencih se je v obdobju od leta 1978 do danes razvilo v pomemben 
vsakoletni dogodek s področja arhivske teorije in prakse. Zaradi svoje programske 
in organizacijske konsistence, predvsem pa zaradi izrazito naprednih strokovnih 


usmeritev je posvetovanje postalo srednjeevropsko priznani dogodek z dobrim 
vsakoletnim strokovnim odzivom. Na njem so bili angažirani številni domači in tuji 
arhivski strokovni delavci kakor tudi arhivski stroki komplementarni strokovnjaki. 
S skupnimi ali samostojnimi raziskavami in študijami je Peter Pavel Klasinc 
pripomogel k boljšemu in kvalitetnejšemu prenosu različnih strokovnih znanj ter 
medsebojni interakciji različnih arhivskih praks, kar je v veliki meri pripomoglo k 
razvoju arhivske znanosti tako v Sloveniji kot tudi v drugih državah. V tem kontekstu 
naj med drugim izpostavim samo njegove nastope na kongresih Mednarodnega 
arhivskega sveta. 

Prav tako je že več kot 20 let aktiven v Mednarodnem inštitutu arhivskih znanosti v 
Mariboru (MIAZ/IIAS). Ta se je razvil iz Centra za tehnične in znanstvene probleme 
v arhivih, ki je nastal leta 1986 prav tako na pobudo dr. Petra Pavla Klasinca. Njegov 
začetek je bil povezan z arhivi nekdanje Jugoslavije, pozneje pa je začel povezovati 
arhiviste iz Avstrije, Madžarske in Italije. Leta 1992 se je Center reorganiziral in 
preimenoval v Mednarodni inštitut arhivskih znanosti (MIAZ). Pod njegovim 
vodstvom je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja organiziral nekaj mednarodno 
odmevnih arhivskih strokovnih dogodkov. Omenim naj le organizacijo mednarodne 
arhivske šole (ISFABUS), konferenco Blue Shield pod okriljem UNESCA, vsakoletno 
posvetovanje Mednarodni arhivski dan in Konferenco članov MIAZ od leta 2001 
dalje ter s tem povezano vsakoletno Jesensko arhivsko šolo v Trstu, ki jo vodi od leta 
2007. Obenem je že več kot 20 let odgovoren za arhivsko strokovno mednarodno 
publikacijo ATLANTI. 

Ob bok aktivnostim s področja upravljanja materialno-tehničnih in arhivskih 
sodobnih izzivov, ki jih je izvajal dr. Klasinc, pa nikakor ne moremo mimo 
unikatnega projekta, ki je znan kot Mednarodni slovensko-madžarski arhivski 
raziskovalni tabor. Prvi tovrstni tabor je bil izveden leta 1991 na obmejnem območju 
v okolici Lendave. Vsakoletni tabor še danes poteka v osnovi po istih načelih kot 
na začetku. Njegove rezultate moremo sistemizirati v dve skupini. V prvo moremo 
uvrstiti promocijo arhivske dejavnosti na pristojnem območju Pokrajinskega arhiva 
Maribor, Županijskega arhiva v Sombotelu in Županijskega arhiva v Zalaegerszegu, 
vključno s popularizacijo arhivske dejavnosti med mladimi. V drugo skupino pa 
prištevamo nekaj odličnih najdb arhivskega gradiva tako na madžarski kot tudi na 
slovenski strani, ki so sedaj varno spravljene v pristojnih arhivskih ustanovah. 

Kot arhivist in raziskovalec različnih arhivsko-tehničnih problemov je bil dr. Peter 
Pavel Klasinc imenovan v komisije za pridobitev naziva magister ali doktor znanosti 


na Univerzi v Zagrebu. V tej zvezi naj omenim samo kandidate: Branko Bubenik,
Azem Kožar in Živana Heđbeli, ki so uspešno obranili svoje doktorske disertacije. 
Ob tem pa je bil imenovan tudi v nekatere druge strokovne komisije v Sloveniji in 
tujini. Tako je bil že leta 1988 imenovan za konzultanta Okrogle mize arhivov sveta 
(CITRA/ICA) in istega leta za člana sekcije profesionalnih arhivistov (SPA/ICA) 
pri Mednarodnem arhivskem svetu s sedežem v Parizu (MAS-ICA). Bil je tudi član 
opazovalec Mednarodnega komiteja za gradnje in opremo pri MAS (CBQ/ICA) in 
član Mednarodnega komiteja za zgradbe in opremo v zmernih klimatskih razmerah 
pri Mednarodnem arhivskem svetu (ICA-CBTE). Kot gostujoči predavatelj sodeluje z 
Univerzo v Zagrebu, ki mu je leta 1996 podelila naziv znanstveni sodelavec, prav tako 
pa tesno sodeluje z Arhivom Tuzelskega kantona, Društvom Media_doc in drugimi 
organizacijami na področju organiziranja in prenosa znanj, predvsem s področja 
arhivske teorije in prakse. Hkrati je še vedno predstojnik Mednarodnega inštituta 
arhivskih znanosti na Univerzi v Mariboru in predsednik Arhivskega društva Maribor. 

Njegova prizadevanja po sistemskem in poglobljenem študiju arhivistike 
in dokumentologije, ki bi morala imeti značaj multidisciplinarnega in 
interdisciplinarnega študija, lahko sledimo skozi več kot četrt stoletja. Neuspeli 
poskusi organizacije in izvedbe tovrstnega študija na različnih fakultetah in njihovih 
oddelkih mariborske in ljubljanske univerze mu niso preprečili njegovih nadaljnjih 
aktivnosti na tem področju. Še več. Z veliko vnemo se je pred leti lotil priprav in 
organizacije študija na privatni izobraževalni ustanovi Alma Mater Europaea – 
Evropski center Maribor, kjer mu je uspelo skupaj s sodelavci akreditirati magistrski 
študij arhivistike in dokumentologije. Leta 2013 so tako že vpisali prve študente 
arhivistike in dokumentologije, sam pa je prevzel odgovornost za razvoj katedre kot 
njen predstojnik. V letu 2016 pa je skupaj s sodelavci sprožil postopek akreditacije 
dodiplomskega študija arhivistike. 

Strokovno, organizacijsko ter znanstveno-raziskovalno delo jubilanta je dolgoročno 
konsistentno. Njegove bogate izkušnje so aktualne in dragocene tako na področju 
prenosa znanj v okviru študijskega programa Arhivistika in dokumentologija kot 
sicer v sami arhivski stroki. Dejstvo je, da njegov strokovni in znanstveni opus obsega 
več kot štiristo objavljenih in izvedenih del s področja arhivistike, dokumentologije 
in zgodovinopisja. Rezultate njegovih raziskav in ugotovitev je mogoče najti v 
slovenščini, mnoge pa so prevedene v različne tuje jezike. Analiza zvrsti njegovega 
dela po izpisu iz sistema COBISS pa kaže, da je njegovo znanstveno-raziskovalno 
in publicistično delo raznoliko, sistematično in usmerjeno v razvoj in napredek 
arhivske stroke v najširšem pomenu besede. 


Arhivski in znanstveni svetnik doc. dr. Peter Pavel Klasinc je iniciator in začetnik 
mnogih novih arhivskih strokovnih aktivnosti, ki ne predstavljajo inovativnih rešitev 
samo v Sloveniji, ampak tudi na mednarodnem arhivskem strokovnem področju. Kot 
človek z izjemno življenjsko energijo, ki jo je usmeril v napredek arhivske stroke, je 
»spiritus agens« prizadevanj za razvoj arhivske stroke. Njegove raznovrstne arhivske 
strokovne in organizacijske aktivnosti ter znanstveno-raziskovalno delo moremo 
slediti vse od njegove prve zaposlitve do danes. Vse to kaže na mnogostrano in 
inovativno osebo, na odličnega organizatorja in v nekem smislu tudi »trend setterja« 
na področju arhivske stroke. Svoje cilje dosega z vztrajnostjo, upornostjo in popolno 
predanostjo. Prav zato so njegove bogate in raznolike izkušnje aktualne in dragocene 
na področju prenosa arhivskih strokovnih znanj med generacijami, ne glede na čas 
in prostor, v katerem živijo. 

»Še na mnoga zdrava in uspešna leta, dragi Peter!« 


»PER ASPERA AD ASTRA« 
Mednarodni inštitut arhivskih 

znanosti skozi čas 

Mag. Zdenka Semlič Rajh, arhivska svetnica 

Naj na začetku tega prispevka vsem bralcem povem, 
da je dogodkov, ki so se zgodili skozi vsa leta delovanja 
Mednarodnega inštituta arhivskih znanosti toliko, da jih 
je nemogoče opisati na le nekaj listih te publikacije. Toliko 
jih je, da bi o tem lahko napisali celo knjigo, mnogo pa je 
tudi takšnih, ki se jih ne da ujeti na papir in bodo za zmeraj 
ostali v spominu nas, tistih nekaj tvojih najožjih sodelavcev 
pri tem, če ga smem imenovati projektu, Marjetke, Zdenke 
in Mirana, ki smo skupaj s teboj sooblikovali in razvijali to 
skupno zgodbo in ji posvetili veliko našega časa in energije. 
Zato upam, spoštovani bralci, pa tudi ti, ki ti je ta prispevek 
namenjen v počastitev tvojega jubileja, da mi ne boste 
zamerili, če tukaj izpostavim predvsem dogajanja začetnih 
let delovanja inštituta ter tiste najpomembnejše dogodke in 
projekte, ki so zaznamovali njegovo delo ter delo dr. Petra 
Pavla Klasinca. Seveda pa se pri takšnem prispevku ne da 
izogniti tudi osebnim refleksijam in spominom, ki me vežejo 
na vsa leta poznanstva z dr. Petrom Pavlom Klasincem. 


NAJPREJ MALO ZARES 

Z vprašanjem reševanja tehnične problematike v arhivih so bili arhivisti v svetu 
soočeni že od šestdesetih let dalje, v sedemdesetih pa je pričelo prihajati do silnega 
vpliva tehnologije na arhivsko stroko. Arhivisti so se pričeli soočati z nujnostjo, da 
je potrebno zagotoviti vedno nova skladišča za nastajajoče arhivsko gradivo in mu 
zagotavljati varstvo pred vlago, ognjem, vlomom, insekti in zajedavci ter onesnaženim 
zrakom. Temu pa se je v naslednjih letih pridružila še informatika oziroma nove 
informacijske tehnologije, ki so v marsičem pričele spreminjati delovne metode in 
postopke. Tako je konec sedemdesetih let dozorel čas za odločnejšo akcijo in prvi 
korak k temu je bila organizacija prvega posvetovanja Arhivi’79. Prav Slovenija in 
Pokrajinski arhiv Maribor sta bila tista, ki sta spodbudila internacionalizacijo te 
problematike. 

Iniciativa, ki so jo leta 1978 prevzeli dr. Peter Pavel Klasinc, Pokrajinski arhiv 
Maribor, Arhivsko društvo Slovenije in podjetje Primat, tovarna kovinske opreme 
Maribor, da namenijo letno posvetovanje tehničnim vidikom arhivskega dela je bila 
daljnovidna ideja. To je bilo v času, ko je Mednarodni arhivski svet v sodelovanju z 
UNESCO-m skušal prvič vzpostaviti stik med arhivsko in tehnično sfero. Tako so 
v sodelovanju z arhivisti, bibliotekarji, raziskovalci in tehniki izvedli nekaj študij s 
področja arhivske tehnike. V tem času pa so se tudi vse svetovne strokovne revije 
pričele ukvarjati s tovrstno problematiko. In tako je konec sedemdesetih let dozorel 
čas za pobudo zgoraj omenjenih kolegov, da organizirajo svoje prvo posvetovanje, 
posvečeno tehnični problematiki v arhivih. 

Velika novost, ki se v delovanju Pokrajinskega arhiva Maribor, ki je deloval pod 
vodstvom dr. Petra Pavla Klasinca, pojavi v letu 1985, je nastanek in delovanje 
Arhivskega centra za strokovno-tehnična vprašanja. Center je bil ustanovljen na 
temelju sklepov dotedanjih posvetovanj in na temelju 1985 leta izvedene ankete, 
ko je večina slovenskih arhivov in arhivskih inštitucij v Jugoslaviji predlagala 
ustanovitev takšnega centra. Arhivski center je postal poslovna enota Pokrajinskega 
arhiva Maribor. 

Mogoče njegova ustanovitev ni bila zgolj naključna, saj je bil v letu 1985 ustanovljen 
tudi Komite za zgradbe in opremo pri Mednarodnem arhivskem svetu (CBQ/ICA), 
katerega cilje je uradno potrdila skupščina MAS-a leta 1988. 


Center si je zadal nalogo pomagati arhivistom in drugim zainteresiranim, ki se pri 
svojem delu srečujejo s tehničnimi problemi v arhivski stroki. Zato so bile kot glavne 
naloge opredeljeni študij problematike: 

• 
arhivskih 
zgradb 
(tako 
novogradnje 
kot 
adaptacije), 
• 
konstrukcij, 
• 
opreme 
arhivskih 
skladišč, 
• 
prostorov 
za 
uporabnike 
in 
ostalo 
javnost, 
• 
varnostnih 
sistemov 
in 
• 
sodobnih 
informacijskih 
tehnologij 
v 
arhivih. 
Ena izmed osnovnih dejavnosti Centra na začetku njegovega delovanja pa je bilo 
organiziranje posvetovanj o strokovnih in tehničnih vprašanjih v arhivih. 


Slika 1: Organizacijska struktura Centra. 

Arhivski center, ki je organizacijsko postal poslovna enota Pokrajinskega arhiva 
Maribor, je pričel svoje organizacijske in širše interese uveljavljati preko svojih 
organov delovanja, ki so bili: svet centra, izvršni odbor, svet korespondentov, 
znanstveni svet in člani konzorcija (slika 1). Vodenje Centra je kot takratni direktor 
Pokrajinskega arhiva Maribor prevzel dr. Peter Pavel Klasinc, prva predsednica sveta 
Arhivskega centra pa je postala dr. Simonida Marjanović (slika 2), podpredsednica 
izvršnega odbora UNESCO in predsednica sveta Evropskega centra za mir in razvoj 
s sedežem v Beogradu. Funkcijo predsednice sveta je opravljala vse do leta 1991. 


Slika 2: Prva skupščina korespondentov 
Centra za tehnična in strokovna vprašanja v 
arhivih leta 1986. Druga z leve dr. Simonida 
Marjanovič. Vir: Zbirka fotografij in 
razglednic, sig. 11851-01, PAM. 

Zanimanje za delo Centra so pokazale tudi tuje arhivske službe, predvsem iz tistih 
držav, katerih člani so se leta 1986 zbrali v Radencih na simpoziju evropskih arhivskih 
služb. Evropski arhivski strokovnjaki, med katerimi velja omeniti Margarito Vasquez 
de Parga, Kena Halla, dr. Uga Covo, dr. Charlesa Kecskemetija in dr. Franza Eckarta 
ter nekateri vodilni jugoslovanski arhivisti so na tem simpoziju podali temelje dela 
in organiziranosti Centra (slika 3). 

Slika 3: Simpozij evropskih arhivskih služb, 
Radenci 1986 (na sliki med drugimi: Ken Hall, 
dr. Hermann Rumschöttel, dr. Ema Umek). 
Vir: Zbirka fotografij in razglednic, sig. 11850-01, 
PAM. 


Vse od leta 1980, ko se je posvetovanja 
prvič udeležil tudi predstavnik iz 
tujine, so se le tuji strokovnjaki 
posvetovanja redno udeleževali. 
Z ustanovitvijo Centra pa je le-ta 
dobil tudi svoje uradno imenovane 
korespondente tujih držav (slika 
4). Tako so bili leta 1990 uradno 
imenovani člani inštituta Rosana 
de Andres (Španija), dr. Gerald 
Gänser (Avstrija), dr. Ugo Cova 
(Italija), Ken Hall (Velika Britanija), 
dr. Edvard Fraçki (Poljska), Shen 
Lihua (Kitajska), dr. Josef Maršal 
(Češkoslovaška), dr. Irina Shepilova 
(Rusija), dr. Imre Ress (Madžarska), 
Ventislav Veltschev (Bolgarija), dr. 
Hermann Rumschöttl (Nemčija) in 
Daniele Neirinck (Francija). 

84 



Le-ti so z leti postali orodje 
komunikacije med Centrom in 
njegovimi uporabniki. Evropske 
arhivske službe so v Arhivskem 
Centru kot delu Pokrajinskega arhiva 
Maribor, ki je skrbel za pospeševanje 
sodelovanja na področju arhivske 
tehnike, arhivskih gradenj, na 
področju specifične infrastrukture, 
kakor tudi za razvoj delovnih metod, 
že takoj na začetku pravilno ocenile 
arhivski znanstevni potencial 
in gonilno silo, ki jo je Center 
predstavljal. Tako je naraščajoče 
število arhivskih strokovnjakov 
evropskih in neevropskih držav v teku 
let vedno bolj poudarjalo in utrjevalo 
svojo prisotnost v okviru te institucije. 

Center je že leta 1986 organiziral prvo 
skupščino korespondentov, ki so se je 
udeležili vsi takrat uradno imenovani 
korespondenti in nekateri opazovalci. 


Slika 4: Uradno imenovani korespondenti 
na svoji seji leta 1989 (od leve: dr. Ugo Cova, 
direktor Državnega arhiva v Trstu, Italija, ki je bil 
tudi prvi uradno imenovani korespondent, mag. 
Martin Modrušan, Hrvaška in Ken Hall, direktor 
arhiva grofije Lancashire, Združeno kraljestvo). 
Vir: Zbirka fotografij in razglednic, sig. 11882, 
PAM. 


V skladu s politiko delovanja Centra, so se skupščine korespondentov odvijale na 
za javnost zaprtih sejah, korespondenti pa so na njih razpravljali o posameznih 
strokovno-tehničnih vprašanjih, obravnavana tematika pa je bila zelo raznolika. Ker 
je bil namen delovanja Centra in njegovih korespondentov posredovanje znanja in 
novih metod dela ostalim arhivistom in zainteresiranim, je kmalu postalo jasno, 
da bi bilo nujno potrebno, da se prispevki, obravnavani na skupščinah objavijo v 
ustrezni publikaciji in tako napravijo dostopni tudi za druge uporabnike. 

Tako je bila leta 1991 premierno predstavljena nova publikacija Arhivskega centra 
z imenom ATLANTI (slika 5), v prvi številki pa so bili predstavljeni prispevki 
korespondentov, ki so jih le ti predstavili na skupščini leta 1990 in so obravnavali 
osnovne zahteve za adaptacije obstoječih zgradb za arhive. Svoje prispevke so 
predstavili dr. Peter Pavel Klasinc (Slovenija), dr. Ugo Cova in dr. Marco Carasi (oba 
Italija), dr. Gerald Gänser (Avstrija), Daniele Neirinck (Francija), dr. Edward Fraçki 
(Poljska), dr. Josef Maršal (Češkoslovaška) in dr. Long Yuchuen (Kitajska). 

85 



Slika 5: Prikaz razvoja oblikovanja naslovnice publikacije ATLANTI, Revija za sodobno arhivsko 
teorijo in prakso. 
Leta 1991 so korespondenti na svoji VI. letni skupščini obravnavali vprašanje 
minimalnih standardov za arhive, strokovne prispevke na omenjeno tematiko pa 
so predstavili dr. Ugo Cova (Italija), dr. Gerald Gänser (Avstrija), dr. Eva Turbuly 
(Madžarska) in Graziella Bobulescu (Romunija). Na tem mestu velja omeniti, da 
v začetku delovanja Inštituta strokovnih prispevkov na izbrano tematiko še niso 
predstavljali vsi korespondenti, kasneje člani, temveč le tisti, ki so se za to odločili. 

Vse do leta 1992 je Arhivski Center za strokovno tehnična vprašanja uspešno 
sledil svojim zadanim nalogam in zbiral informacije s področij svojega delovanja 
ter jih obdeloval po posebni klasifikaciji. Leto 1992 pa je pomenilo za Center 
svojevrstno prelomnico. Center se je preimenoval v Mednarodni inštitut arhivskih 
znanosti pri Pokrajinskem arhivu Maribor, njegovo delovanje pa je podprl tudi 
Mednarodni arhivski svet na čelu z dr. Charlesom Kecskemetijem. 

Zaradi vse hitrejšega razvoja sodobnih informacijskih znanosti in naraščajočih 
potreb po raziskovanju in študiju strokovno-tehničnih vprašanj je dozorela 
odločitev, da se v okviru vsakoletne skupščine članov Inštituta (do leta 1992 
korespondenti) organizira t. i. »mednarodni dan«, ki bo posvečen širši javnosti in 

86 



na katerem bodo člani javno predstavili svoje prispevke na določeno temo. Tako je 
bil v okviru VII. konference članov inštituta v tem letu organiziran »1. mednarodni 
dan«, posvečen pa je bil vprašanjem protipožarne zaščite v arhivih. Svoje prispevke 
so tako prvič širši javnosti predstavili dr. Hermann Rumschöttel (Nemčija), dr. 
Imre Ress (Madžarska), dr. Ugo Coval (Italija), dr. Jacquie Crosby (Združeno 
Kraljestvo), Graziella Bobulescu in Dan Vireoneu (Romunija), dr. Gerald Gänser 
(Avstrija) dr. Daniele Neirinck (Francija), Josef Maršal (Češkoslovaška) in Edward 
Fraçki (Poljska). 

Leta 1992 so se predstavniki inštituta dr. Peter Pavel Klasinc, Marjetka Legat, 
dr. Miroslav Novak in mag. Zdenka Semlič Rajh udeležili XII. Mednarodnega 
arhivskega kongresa v Montrealu, Kanada, kjer so tudi uradno prvič predstavili 
dopolnjeno prvo izdajo publikacije ATLANTI širši arhivski javnosti. Rezultat te 
predstavitve pa je bila ponudba Mednarodnega arhivskega sveta, da prevzame 
distribucijo publikacije vsem uradnim članom Mednarodnega arhivskega sveta, 
ki so jo predstavniki Inštituta seveda z veseljem sprejeli. 

V okviru udeležbe na kongresu, so se predstavniki inštituta v Nacionalnem Arhivu 
sešli tudi s članom inštituta iz Kanade dr. Dereckom Ballantynom, ter obiskali 
tudi sosednje Združene države Amerike, kjer so se v Washingtonu sešli s članico 
inštituta dr. Adrain Thomas ter kot ena izmed redkih delegacij, obiskali takrat, 
in mislim da lahko to trdim 

tudi še za danes, največje 
arhivsko gradbišče nove 
stavbe Nacionalnega arhiva 
v College Parku (slika 6). 

Slika 6: Pred vhodom v novo 
arhivsko stavbo Nacionalnega 
arhiva v College Parku, september 
1992 (od leve: dr. Peter Pavel 
Klasinc, mag. Zdenka Semlič Rajh, 
vodja gradbišča, Marjetka Legat in 
dr. Miroslav Novak). Vir: Zasebni 
arhiv Zdenke Semlič Rajh. 


87 



Po uspešno izvedenem prvem »Mednarodnem dnevu« je 24. 3. 1993 MIAZ v 
okviru VIII. skupščine članov organiziral »2. mednarodni dan«, katerega teme so 
bile posvečene varnosti v arhivih in arhivskim policam. Prispevke na prvo temo so 
predstavili dr. Michel Duchein (Francija), dr. Ugo Cova (Italija), dr. Josef Maršal 
(Češkoslovaška), Daniele Neirinck (Francija), dr. Gerald Gänser (Avstrija), dr. Imre 
Ress (Madžarska),benjamin Haspel (Izrael), dr. Peter Pavel Klasinc (Slovenija) 
in Smiljan Strmšek (Primat Maribor), na drugo temo pa so prispevke prispevali 
dr. Fritz Lendenmann (Švica), Arnold den Teuling (Nizozemska), dr. Grazia 
Tato, dr. Daniele Neirinck (Francija), Gernot Fournier (Avstrija), Akos Koroknai 
(Madžarska), dr. Peter Pavel Klasinc (Slovenija), György Feiszt (Madžarska), Edward 
Fraçki (Poljska), Ventislav Veltschev (Bolgarija) in Eloiza Rocha Pereira (Brazilija). 
Mednarodni dan je potekal v sodelovanju z Ministrstvom za kulturo Republike 
Slovenije in Ministrstvom za znanost in tehnologijo Republike Slovenije (slika 7), 
potekal pa je v sklopu posvetovanja »Sodobni arhivi«. 


Slika 7: »2. mednarodni arhivski dan«, 
Radenci 1993 (od leve: dr. Leopold 
Auer (Avstrija), predsednik skupščine 
članov dr. Michel Duchein (Francija), 
dr. peter Pavel Klasinc (Slovenija), 
Antoša Leskovec (Slovenija), dr. 
Gerhard Pferschy (Avstrija) in 
Benjamin Haspel (Izrael). 
Vir: Zbirka fotografij in razglednic, sig. 
11929, PAM. 


Leta 1994 je bila konferenca članov in s tem tudi 3. mednarodni arhivski dan 
posvečena tematiki tehničnih vprašanj v zvezi z uporabo arhivskega gradiva 
ter transportnim sistemom v arhivih (vsakdanja uporaba in uporaba v izrednihrazmerah). Širši strokovni javnosti je bilo predstavljenih 23 strokovnih prispevkov 
na omenjeni temi. Tudi tokrat je dogodek potekal v sodelovanju z Ministrstvom za 
kulturo Republike Slovenije in Ministrstvom za znanost in tehnologijo Republike 
Slovenije, podprli pa so ga tudi različni sponzorji. 

88 



Istega leta sta se predstavnika Inštituta udeležila XXX. zasedanja CITRA (Okrogla 
miza arhivov sveta), ki je potekalo septembra 1994 v Solunu. Dr. Peter Pavel je 
v tem času opravljal funkcijo konzultanta Okrogle mize arhivov sveta (CITRA) 
(slika 8). 

Gre za eno izmed pomembnejših srečanj, na katerem je dr. Petru Pavlu Klasincu 
predstavnikom Mednarodnega arhivskega sveta na čelu z dr. Charlesom 
Kecskemetijem uspelo prvič predstaviti idejo o organizaciji Mednarodne arhivske 
šole za arhivske zgradbe in opremo ISFABUS, ki je bila nato uspešno izvedena leta 
1996 in o kateri bomo podrobneje govorili v nadaljevanju. 


Slika 8: Družabno srečanje v okviru 

XXX. konference CITRA v Solunu, 
september 1994 (od leve: dr. Peter 
Pavel Klasinc, gospa Lendenmann, dr. 
Fritz Lendenmann, direktor Mestnega 


arhiva Zürich, dr. Reimer Witt, direktor 
Deželnega arhiva Schleswig-Holstein). 
Vir: Zasebni arhiv Zdenke Semlič Rajh. 

Leto 1995 je bilo za Inštitut prelomno, saj so prisotni na X. konferenci članov 
Mednarodnega inštituta arhivskih znanosti (slika 9), ki je potekala od 28. marca 
do 1. aprila 1995, slavnostno obeležili deseto obletnico delovanja Inštituta. V 
jubilejnem letu so člani za temo »4. mednarodnega dne« izbrali materialno varstvo 
fotografskega in filmskega gradiva ter kot drugo temo funkcija arhiva v povezavi z 
oblikovanjem arhivske zgradbe. Mednarodni dan je bil organiziran v sodelovanju 
z Univerzo v Mariboru, Mednarodnim arhivskim svetom ter Ministrstvom za 
znanost in tehnologijo Republike Slovenije, predstavljenih pa je bilo devetnajst 
prispevkov. 

89 



Slika 9: Uradno imenovani člani Inštituta 
na svoji skupščini leta 1995. 
Vir: Zasebni arhiv Zdenke Semlič Rajh.


Deseti jubilej Inštituta so člani in gostje 
slavnostno obeležili z akademijo v 
Viteški dvorani mariborskega gradu, 
kjer so s posebnim slavnostnim 
programom počastili obletnico 
delovanja (slika 10). Zbrane sta med 
drugimi nagovorila tudi takratni 
župan Mestne občine Maribor dr. 
Alojz Križman in dr. Michel Duchein, 
predsednik skupščine članov Inštituta. 

Leta 1996 je poleg organizacije XI. 
Konference članov Inštituta in »5. 
mednarodnega dne«, katerega teme so 
bile posvečene arhitekturi in opremi 
arhivskih prostorov namenjenih javnosti 
ter kontraverznim izkušnjam v arhivih s 
posebnim poudarkom na zdravstvenih 
problemih, prinesel še celo vrsto drugih 
aktivnosti. Na mednarodnem dnevu je 
bilo predstavljenih skupno sedemnajst 
prispevkov. 

XI. konferenca članov Inštituta, ki je 
potekala od 19. do 23. marca 1996 pa 
je minila tudi v žalostnem vzdušju, 
kajti petnajst dni pred konferenco, je 
članske vrste zapustil dr. Gerald Gänser, 
Slika 10: Dr. Miroslav Novak, takratni direktor 
Pokrajinskega arhiva Maribor predaja sliko 
direktorju Inštituta in podžupanu Mestne 
občine Maribor dr. Petru Pavlu Klasincu. 
Vir: Zasebni arhiv Zdenke Semlič Rajh. 



član Inštituta iz Avstrije, ki je 5. marca podlegel težki bolezni. Člani inštituta, pod 
vodstvom predsednika skupščine članov dr. Michela Ducheina in direktorja Inštituta 
dr. Petra Pavla Klasinca so se mu poklonili in zahvalili za njegovo nesebično delo z 
obiskom njegovega zadnjega počivališča. 

Glede na področje svojega delovanja je Mednarodni inštitut arhivskih znanosti pri 
Pokrajinskem arhivu Maribor v sodelovanju z Mednarodnim arhivskim svetom, 
Univerzo v Mariboru ter arhivskimi službami Avstrije, Italije, Madžarske in Slovenije v 
letu 1996 organiziral v Radencih prvo poletno Mednarodno šolo za arhivske zgradbe 
in opremo ISFABUS. 

Šole se je udeležilo štirinajst slušateljev iz Nemčije, Kanalskih otokov (Velika 
Britanija), Islandije, Madžarske, Izraela, Turčije, Grčije, Kostarike, Beliza, Namibije, 
Hrvaške in Zvezne Republike Jugoslavije in sicer Ulrich Wilhelm Maria Helbach 
(Nemčija), Denise Jean Williams (Kanalski otoki – Velika Britanija), Magnus Hakon 
Olafsson (Islandija), Beata Fabo in Andras Sipos (Madžarska), Evdokia Alagem In 
Dalia Moran (Izrael), Fikret Edine Süleymanoglu (Turčija), Nikolaos Frangiskos 
Karolas (Grčija), Guiselle Godinez Mora (Kostarika), Margaret Vernette Ventura 
(Belize), Friedhold Jochen Kutzner (Namibija), Tanja Mušnjak (Hrvaška) In Nada 
Berić (Zvezna Republika Jugoslavija). 

V treh tednih, kolikor je trajala šola, so se udeleženci podrobneje seznanili s 
teoretičnimi in praktičnimi rešitvami na področju arhivske gradnje in tehnike. Na 
začetku so se seznanili s sodobnimi gradbenimi koncepti, vključno s problematiko 
okolja, problemi varstva okolja, geologijo, problematiko ustreznega lociranja gradnje 
ter gradbenimi materiali. Prav tako pa so udeleženci spoznali tudi problematiko 
področja varovanja v arhivskih zgradbah, opreme delovnih prostorov, prostorov za 
javnost in uporabnike, problematiko varnostne opreme v arhivih, opreme skladišč in 
nenazadnje tudi opreme za hrambo arhivskega gradiva. Prav posebna pozornost pa 
je bila posvečena tudi vprašanju standardizacije in normativov s področja arhivskih 
gradenj. V nadaljevanju pa so se udeleženci v obliki delavnic in pod strokovnim 
vodstvom strokovnjakov z različnih področij seznanili s konkretno problematiko 
področja arhivskih gradenj in adaptacij. 

Predavatelji, ki so udeležencem posredovali znanja s posameznih področij so bili: 
dr. Yves-Marie Berce, Ecole des Chartes, Francija; dr. Michel Duchein, Inspecteru 
general honoraire des Archives de France, Francija; dr. Wolf Buchmann, Bundesarchiv 
Koblenz, Nemčija; dr. Michael Cook, University of Liverpool, Velika Britanija; Kenn 


Hall, Essex Record Office, Velika Britanija; dr. Lorenz Mikoletzky, Österreichische 
Staatsarchiv Wien, Avstrija; dr. Leopold Auer, Haus-, Hof- und Staatsarchiv 
Wien, Avstrija; dr. Gerhard Pferschy, Avstrija; dr. Jozef Riegler, Steiermärkisches 
Landesarchiv Graz, Avstrija; dr. Elisabeth Schöggl Ernst, Steiermärkisches 
Landesarchiv Graz, Avstrija; dr. Ugo Cova, Archivio di Stato di Trieste, Italija; prof. 
Paula Carucci, Universita “La Sapienza”, Italija; dr. Pierpaolo Dorsi, Archivio di Stato 
di Triste, Italija; dr. Grazia Tato, Archivio di Stato di Triste, Italija; dr. Ivan Husar, 
Univerzitet u Zagrebu, Hrvaška; dr. Nenad Prelog, Leksikografski zavod Hrvatske, 
Hrvaška; dr. Jozef Hanus, Slovak National Archives, Slovaška; Benjamin Haspel, Tel 
Aviv University, Izrael; dr. Moshe Mossek, State Archives Jeruzalem, Izrael; dr. Peter 
Pavel Klasinc, Pokrajinski arhiv Maribor, Slovenija; dr. Miroslav Novak, Pokrajinski 
arhiv Maribor; dr. Vilibald Premzl, Univerza v Mariboru, Slovenija; dr. Ludvik 
Trauner, Univerza v Mariboru, Slovenija; dr. Ivan Jecelj, Univerza v Mariboru, 
Slovenija; dr. Marjan Pivka, Univerza v Mariboru, Slovenija; Zdenka Semlič Rajh, 
Pokrajinski arhiv Maribor, Slovenija. 

Sestavni del šole je bila tudi enotedenska strokovna ekskurzija, v času katere so 
udeleženci obiskali nekatere arhivske zgradbe v Avstriji, Italiji, na Madžarskem in 
v Sloveniji ter s tem pridobili možnost praktičnega ogleda in primerjave izvedenih 
arhivskih novogradenj in adaptacij. Udeleženci so si strokovno ogledali in podali 
podrobnejše strokovne ocene arhivskih zgradb v Budimpešti, Dunaju, Gradcu, 
Udinah, Trstu, Benetkah, Novi Gorici, Ljubljani in Mariboru. 

Vsi udeleženci so po končanem šolanju morali pripraviti seminarsko nalogo na 
temo po lastni izbiri. Rezultat ene izmed njih pa je bila tudi novogradnja arhiva na 
Kanalskih otokih. 

Leta 1996 pa so se mnogi člani Inštituta, med njimi tudi direktor dr. Peter Pavel 
Klasinc udeležili XIII. Mednarodnega arhivskega kongresa v Pekingu (slika 11), ki je 
postregel z dvema velikima novostma na področju arhivistike. Generalna skupščina 
je namreč potrdila in sprejela Etični kodeks ter Standard ISAD(G), ki je postal 
osnova popisovanja arhivskega gradiva. 

Poleg vseh obveznosti, ki jih je bilo potrebno opraviti v času kongresa, pa so 
slovenski predstavniki obiskali tudi takratnega prvega slovenskega veleposlanika na 
Kitajskem (slika 12). 


Slika 11: Dr. Peter Pavel Klasinc in mag. Zdenka 


Slika 12: Na obisku pri slovenskem 
Semlič Rajh s slovensko zastavo v preddverju veleposlaniku v Pekingu (od desne: Miha 
Kongresne dvorane. Kološa, mag. Zdenka Semlič Rajh, Ivan Seničar, 
Vir: Zasebni arhiv Zdenke Semlič Rajh. veleposlanik, gospa Seničar, dr. Peter Pavel 
Klasinc, dr. Vladimir Žumer). 
Vir: Zasebni arhiv Zdenke Semlič Rajh. 


Leto 1997 je poleg organizacije XII. konference članov Inštituta in »7. mednarodnega 
dne«, ki je potekal na tematiko zdravstvene problematike v arhivih, inštitutu 
ponovno prineslo velik uspeh pri pridobivanju mednarodne veljave. Na pobudo 
Mednarodnega arhivskega sveta kot člana Mednarodnega komiteja Modri ščit je bila 
inštitutu na XXXII konferenci CITRA v Edinburghu zaupana organizacija seminarja 
Osebno posredovanje v primeru oboroženega spopada in drugih elementarnih 
nesreč. 

Zahteva po označevanju spomenikov premične kulturne dediščine (vključno 
z arhivskim gradivom) in aktualno mednarodno stanje v devetdesetih letih sta 
spodbujala mnoge strokovne razprave o stanju premične kulturne dediščine. Eden 
izmed faktorjev, ki je prispeval k ustanovitvi Mednarodnega komiteja Modri ščit, 
ki je bil ustanovljen leta 1996 za zaščito svetovne kulturne dediščine v primerih 
oboroženih spopadov in drugih naravnih nesreč, so bile negativne izkušnje v času 
vojne krize v nekdanji Jugoslaviji, ko se je izkazalo, da je kulturna dediščina resno 
ogrožena, reakcija strokovnih služb pa nekoordinirana in nezadovoljiva. Komite si 

93 



je zadal dve poglavitni nalogi, in sicer izobraževanje in sprememba mednarodne 
zakonodaje o zaščiti kulturne dediščine. 

Na iniciativo Mednarodnega komiteja Modri ščit in s podporo UNESCO-a je bila 
novembra 1998 Mednarodnemu inštitutu arhivskih znanosti pri Pokrajinskem 
arhivu Maribor zaupana organizacija mednarodnega seminarja o osebnem 
posredovanju v primeru oboroženega spopada in ostalih elementarnih nesreč. To 
srečanje lahko pravzaprav označimo za zgodovinsko, saj so vse štiri organizacije 
prvič sodelovale v skupni akciji (slika 13). 

Mednarodni komite Modri ščit (ICBS - International Committee on Blue Shield) 
sestavljajo štiri nevladne organizacije in sicer: Mednarodni arhivski svet (ICA 

- International Council on Archives), Mednarodni muzejski svet (ICOM – 
International Council on Museum), Mednarodni svet za kulturne in naravne 
spomenike (ICOMOS – International Council on Monuments and Sites) in 
Mednarodna federacija knjižničnih združenj in institucij (IFLA – International 
Federation of Library Assiciations and Institutions). Znak modrega ščita je določen 
s konvencijo za zaščito kulturne dediščine v primeru oboroženega spopada, ki je bila 
sprejeta leta 1954 v Haagu. Slovenija se je konvenciji in Protokolu, ki prepoveduje 
izvažanje kulturne dediščine iz 
okupiranih območij in prepoveduje 
prilaščanje kulturne dediščine v 
obliki vojnega plena, pridružila leta 
1992. 

Seminarja so se udeležili predstavniki 
vseh štirih organizacij, združenih 
v Mednarodni komite Modri ščit 
ter udeleženci iz Belgije, Bosne in 
Hercegovine, Hrvaške, Francije, 
Madžarske, Italije, Nizozemske, 
Poljske, Slovenije, Švedske in 
predstavniki UNESCO-a. Za 
Slovenijo so se seminarja udeležili 
Ralf Čeplak Mencin (ICOM), Jovo 
Grobovšek (ICOMOS), dr. Jana 
Kolar (IFLA) in dr. Miroslav Novak 
(arhivi). 


Slika 13: Dr. Miroslav Novak, Axel Plathe 
(UNESCO), dr. Peter Pavel Klasinc, 
dr. Patrick Boylan (ICOM International). 
Vir: Zasebni arhiv Zdenke Semlič Rajh. 


94 



Udeleženci seminarja so se v prvem delu seminarja, ki je bil odprt tudi za javnost, 
najprej seznanili z varstvom kulturne dediščine v Republiki Sloveniji vse od pravne 
ureditve pa do pripravljenosti na naravne in druge nesreče v Sloveniji, nato pa je 
bila predstavljena vloga organizacij, ki sestavljajo komite Modri ščit na mednarodni, 
kakor tudi na nacionalni ravni. Dr. Savin Jogan iz Ministrstva za kulturo RS je 
udeležencem spregovoril o Pravni in institucionalni ureditvi varstva kulturne 
dediščine v primeru oboroženega spopada; Stane Mrvič, prav tako iz Ministrstva 
za kulturo RS je v svojem prispevku podal naloge ministrstva za kulturo pri varstvu 
kulturne dediščine v primeru elementarnih in drugih nesreč, Bojan Ušeničnik iz 
Ministrstva za obrambo RS pa je spregovoril o pripravljenosti na naravne in druge 
nesreče v Sloveniji. Posamezne organizacije so predstavili Patrick Boylan (ICOM 
International), Dinu Bumbaru (ICOMOS International), George P. Mackenzie 
(ICA), Marie-Thérese Varlamoff (IFLA International). Christiane Logie iz Belgije 
pa je predstavila izkušnje belgijskega nacionalnega komiteja Modri ščit. 

V drugem delu seminarja so udeleženci, ki so prihajali iz vrst arhivistov, muzealcev, 
bibliotekarjev, restavratorjev ter profesionalne vojske in so imeli različna 
teoretična in praktična znanja, delali v okviru delavnic, na katerih so se ukvarjali 
s posameznimi teoretičnimi in praktičnimi nalogami. V tem sklopu so obdelali 
škodo, ki jo je povzročila vojna v Bosni in na Hrvaškem, škodo, povzročeno v 
poplavah na Poljskem in potresno škodo v Italiji. V posebnem sklopu so general 
Wahlgren (Švedska), nekdanji UN komandant v Bosni in nizozemsko vojaško 
osebje, predstavil vlogo oboroženih sil v času spopadov in naravnih nesreč ter na ta 
način zagotovili gradivo za uspešno izvedbo seminarja. Predstanika UNESCO-a pa 
sta podrobneje predstavila tudi haško konvencijo. 

Ob koncu seminarja je bila sprejeta t. i. »radenska deklaracija« (The Radenci 
Declaration on the protection of cultural heritage in emegencies and exeptional 
situations) v kateri so se udeleženci zavezali za varovanje in spoštovanje kulturne 
dediščine ter njeno vključitev v nacionalno politiko in programe, za razvoj strategij, 
ki zmanjšujejo riziko in izboljšujejo odzivno kapaciteto v primeru ogrožanja 
nacionalne kulturne dediščine, ter za vključevanje posebnih programov za 
pripravljenost v primeru nesreče in preprečevanje škode v redne aktivnosti tistih 
inštitucij, ki hranijo kulturno dediščino. 

XIII. konferenca članov Inštituta in »7. mednarodni dan« sta potekala od 25. do 29. 
marca 1998 na temi vpliv novih medijev in novih tehnologij na uporabo arhivskega 
gradiva ter kemikalije, okolje in arhivi (slika 14). 

Slika 14: Delovno predsedstvo 7. mednarodnega 
Slika 15: Člani inštituta in gostje na 
arhivskega dne leta 1998 (od leve: dr. Hermann konferenci leta 1998 v Radencih. 
Rumschöttel (Nemčija), Ken Hall (Velika Vir: Zasebni arhiv Zdenke Semlič Rajh. 
Britanija), dr. Leopold Auer (Avstrija), 
Trudy Huskamp-Peterson (Združene države 
Amerike), Peter Pavel Klasinc (Slovenija). 
Vir: Zbirka fotografij in razglednic, sig. 
12014, PAM. 
Svoje prispevke so predstavili Hermann Rumschöttl (Nemčija), Trudy Huskamp-
Peterson (Združene države Amerike), Grazia Tato (Italija), Benjamin Haspel 
(Izrael), Rosine Cleyet-Michaud (Francija), Michail V. Larin (Rusija), Rolf Hagstedt 
(Švedska), Elisabeth Schöggl-Ernst (Avstrija), Peter Pavel Klasinc (Slovenija), Ken 
Hall (Velika Britanija), Peter Horsman (Nizozemska), Magnus Hakon Olafsson 
(Islandija), Martin Modrušan (Hrvaška), Josef Hanus (Slovaška), Michal Ďurovič 
(Češka), Ugo Cova (Italija), Karl-Ernst Lupprian (Nemčija), Viktor Haraszti 
(Madžarska), Irina Shepilova (Izrael) in Erna Pilch Karrer (Avstrija) (slika 15). 

XIV. konferenca in 8. mednarodni dan leta 1999 (24.–28. marec 1999) sta potekala na 
tematiki popisovanja in varovanja slikovnega gradiva v arhivih in tematiki o vplivih 
sodobnih informacijskih tehnologij na izdelavo informativnih pomagal v arhivih. 
Predstavljenih je bilo osemnajst prispevkov (slika 16). V okviru 8. mednarodnega 
dne pa je potekala tudi predstavitev petih zaključnih nalog slušateljev ISFABUS-a 
in sicer Denise Williams (Kanalski otoki), Beate Fabo in Andrasa Siposa (oba 
Madžarska), Ulricha Helbacha (Nemčija) in Guiselle Godinez Mora (Kostarika). 
96 



Slika 16: Nastop otroške folklorne skupine 
Slika 17: XVI. Konferenca in 10. 
na odprtju 8. mednarodnega dne leta 1999. mednarodni dan 2001 (od leve: dr. Ugo 
Vir: Zbirka fotografij in razglednic, sig. Cova (Italija), dr. Magdalema Marosz
12013, PAM. (Poljska), Javier Aguado Gonzalez (Španija). 
Vir: Zasebni arhiv Zdenke Semlič Rajh. 

XV. konferenca članov Inštituta in 9. mednarodni dan leta 2000 pa sta prvič v svoji 
zgodovini potekala izven meja Slovenije. Pod pokroviteljstvom Občine Trst in v soorganizaciji 
Državnega arhiva v Trstu je bil celoten dogodek izveden v Trstu. Kot 
temi za konferenco sta bili izbrani programska oprema za manjše arhive in knjižnice 
v arhivih. 
XVI. konferenca članov Inštituta in 10. mednarodni dan leta 2001 pa sta bila zadnja, 
ki sta bila organizirana v okviru delovanja Mednarodnega Inštituta arhivskih 
znanosti kot poslovne enote Pokrajinskega arhiva Maribor (slika 17). Ta je namreč 
v letu 2001 odklonil sodelovanje pri organizaciji tako posvetovanja Sodobni arhivi, 
kot tudi XVI. konference članov Inštituta. 
Tematika, ki so jo člani izbrali za temi konference v letu 2001je bila arhivi in internet ter 
najnovejše izkušnje pri izgradnji in adaptaciji arhivskih stavb. Leta 2001 je Pokrajinski 
arhiv Maribor zaradi nerazumevanja slovenske arhivske stroke Mednarodni inštitut 
arhivskih znanosti izločil kot poslovno enoto (skupaj z edinstveno strokovno 
knjižnico), Inštitut pa je postal del Centra za interdisciplinarne in multidisciplinarne 


Slika 18: Slušatelji Jesenske mednarodne arhivske šole 
2007. Vir: Zasebni arhiv Zdenke Semlič Rajh. 


raziskave in študije pri Univerzi v Mariboru. Uradno imenovani člani v letu 2001, 
ko MIAZ preneha delovati kot poslovna enota Pokrajinskega arhiva Maribor so bili 
dr. Leopold Auer, predsednik skupščine članov (Avstrija), dr. Ugo Cova (Italija) 
dr. Elisabeth Schöggel Ernst (Avstrija), dr. Karl Ernst Lupprian (Nemčija), Ken 
Hall in dr. Peter Anderson (Velika Britanija), dr. Jozef Hanus (Slovaška), Rosine 
Cleyet-Michaud (Francija), dr. Magdalena Marosz (Poljska), dr. Michail V. Larin 
(Rusija), Galina Baranova (Litva), Graziela Bobulescu (Romunija), Shen Lihua 
(Kitajska), dr. Azem Kožar (Bosna in Hercegovina), Benjamin Haspel (Izrael), mag. 
Martin Modrušan (Hrvaška), Javier Augado Gonzalez (Španija), dr. Rolf Hagstedt 
(Švedska), Pirko Pirilä (Finska), Magnus Hakon Olafson (Islandija). Častni člani: 
dr. Michel Duchein (Francija), dr. Hermann Rumschöttel (Nemčija), dr. Charles 
Kecskemeti (Francija) in dr. Gerhard Pferschy (Avstrija). 

Leta 2004 pa je Inštitut na osnovi posebnega dogovora z Generalno direkcijo 
Italijanskih arhivov svoj sedež prenesel v Državni arhiv v Trstu, kjer Inštitut še danes 
uspešno deluje. 

V času svojega delovanja v Trstu 
je Inštitut poleg vsakoletne 
organizacije Konference članov 
ter mednarodnega arhivskega 
dne, v letu 2007 pričel tudi z 
izvajanjem Jesenske mednarodne 
arhivske šole, ki se je vsako leto 
udeleži do trideset slušateljev. 
Gre predvsem za mlajše arhiviste 
na začetku njihove poklicne poti, 
šola ki traja v ciklusu treh let, pa 
jim daje nova znanja in razširja 
njihova obzorja na vsa področja 
arhivske stroke. Predavatelji 
prihajajo iz vrsta članov Inštituta, 
prav tako pa so k sodelovanju 
vabljeni uveljavljeni strokovnjaki 
iz različnih univerz in arhivske 
stroke po svetu (slika 18). 


98 



Mednarodni inštitut arhivskih znanosti 
je vse od svojega nastanka zelo tesno 
sodeloval z Mednarodnim arhivskim 
svetom, ki je že zelo zgodaj prepoznal 
potencial Inštituta. Tesno sodelovanje 
je potekalo predvsem s Komitejem za 
zgradbe in opremo pri mednarodnem 
arhivskem svetu ICA/CBQ, saj je 
bil predsednik komiteja tudi uradni 
opazovalec inštituta, in direktor Inštituta 
uradni opazovalec pri komiteju. V 
mandatu komiteja v letih 2000-2004 pa 
sta bila dva ožja člana Inštituta (dr. Peter 
Pavel Klasinc (slika 19) in mag. Zdenka 
Semlič Rajh) tudi uradno imenovana 
člana Komiteja za zgradbe in opremo 
pri Mednarodnem arhivskem svetu. To 
sodelovanje poteka tudi še danes, saj je 
bila v letu 2014 ponovno ustanovljena 
Ekspertna skupina za arhivske zgradbe 
in opremo, v kateri ima Slovenija tudi 
danes svojo predstavnico (mag. Zdenka 
Semlič Rajh). 

Slika 19: Dr. Peter Pavel Klasinc na 
Mednarodnem dnevu leta 2013 v Trstu. 
Vir: Arhiv Mednarodnega inštituta 
arhivskih znanosti. 


MIAZ je odigral tudi izjemno pomembno vlogo pri povezovanju stroke in 
strokovnjakov iz držav nekdanje skupne države, ki so se kljub težavni situaciji 
redno srečevali in izmenjevali svoje strokovne izkušnje ter reševali strokovno 
problematiko. Predvsem močno je bil Inštitut angažiran v Bosni in Hercegovini, 
kjer so strokovnjaki inštituta s svojimi nasveti pomagali pri reševanju strokovne 
problematike v BIH. 

Veliko število članov Mednarodnega inštituta arhivskih znanosti ter drugih 
udeležencev, ki še danes prihajajo ne samo iz Slovenije in nekdanje skupne države, 
temveč tudi iz skoraj celotne Evrope in sveta in prispevkov, kaže na to, da predstavlja 
Inštitut in njegova mednarodna konferenca možnost za predstavljanje svojih 
pogledov na arhivske strokovno tehnične probleme in tudi prostor, kjer je podana 
možnost diskusije o posameznih problemih in istočasno tudi možnost pridobivanja 
novih znanj na področju arhivske teorije in prakse. Inštitut je namreč tekom let svojo 

99 



dejavnost razširil iz osnovnih tehničnih vprašanj na vsa vprašanja in probleme, ki so 
povezani z arhivsko teorijo in prakso. 

Mednarodni inštitut arhivskih znanosti je na področju mednarodnega sodelovanja 
pomemben spodbujevalec raziskovalnega dela, ki je dosegel zavidljive mednarodne 
uspehe. Pri vseh pa so sodelovali tudi uveljavljeni slovenski arhivski strokovnjaki, 
ki so bodisi kot predavatelji, udeleženci ali organizatorji sodelovali pri pripravi in 
izvedbi dogodkov, ki jih je organiziral Inštitut. 

Z delovanjem Inštituta je tudi slovenska arhivska stroka dobila možnost uveljavljanja 
slovenskih strokovnjakov s področja arhivske stroke v mednarodnem merilu. Tako 
so le ti uspešno sodelovali kot vabljeni predavatelji tudi na mnogih mednarodnih 
seminarjih, posvetovanjih, konferencah in kongresih. 

Močna mednarodna uveljavitev in ugled slovenskih strokovnjakov pa je razvidna 
tudi iz dejstva, da je bilo v letu 2015 in 2016 Inštitutu zaupana izvedba strokovnega 
izobraževanja arhivistov iz Sultanata Oman, ki so jo izvedli dr. Peter Pavel Klasinc, 
dr. Miroslav Novak, mag. Zdenka Semlič Rajh, dr. Bogdan Popovici in mag. Tatjana 
Hajtnik (slika 20). 


Slika 20: Predavatelji Mednarodnega 
inštituta arhivskih znanosti na 
izobraževanju v Muškatu, Oman 2015 (od 
leve: dr. Miroslav Novak, dr. Bogdan F. 
Popovici, mag. Zdenka Semlič Rajh, 
mag. Tatjana Hajtnik, Abdulmohsin Al 
Hinai, dr. Peter Pavel Klasinc). 
Vir: Zasebni arhiv Zdenke Semlič Rajh. 


100 



… IN ŠE NEKAJ OSEBNIH REFLEKSIJ ALI »SMRKLJA, TI PA ČISTO 
TIHO BODI« 

V resnici moje poznanstvo s Petrom sega v čas, daleč pred tem, ko sem se leta 
1990 zaposlila v Pokrajinskem arhivu Maribor. Ker spadam v tisto nesrečno 
generacijo, ki se je morala v srednji šoli spopadati s tako imenovanim »usmerjenim 
šolstvom« sem na svoja takrat še zelo mlada ramena morala sprejeti tudi breme 
učenja predmeta Arhivistika. Pa kaj hočem razlagati, saj veste kaj je to pomenilo za 
nadebudno najstnico, ki si je v tretjem letniku srednje šole zagotovo bolj želela česa 
drugega, kot pa učenja predmeta, ki ga nikoli v življenju ne bo potrebovala. Tako 
sem mislila vsaj takrat. A zadeva vendarle ni bila tako zelo napačna, kot se je to zdelo 
na prvi pogled. Izkazalo se je, da si je tista čudna pojava z očali, katerih okvir je bil 
skoraj večji od glave in polno glavo črnih, gosto skodranih las in črnim poslovnim 
kovčkom v roki, le ni bila tako zelo nezanimiva. Ah ja, pa da ne pozabim obveznega 
dodatka, metuljčka, ki nikakor ni smel manjkati kot obvezna uniforma. Z vedno 
polnim kovčkom zanimivih originalnih dokumentov in listin si je v trenutku znal 
pridobiti pozornost celotnega razreda, tudi tistega dela, ki je drugače spadal med 
»problematične«. Če smo na začetku godrnjali nad nepotrebnim predmetom, nam 
je predvsem zaradi Petra postal eden naših najljubših. Ker pa vsaka dobra stvar ne 
traja dolgo, se je to kmalu spremenilo. Naslednje leto smo vsi razočarani ugotovili, 
da smo namesto Petra dobili profesorja Antošo Leskovca, za katerega danes lahko 
iz srca rečem, da je bil moj dober učitelj, mentor in tudi sodelavec v času, ko sem se 
zaposlila v Pokrajinskem arhivu Maribor, a kot učitelj Arhivistike, je naše veselje do 
tega predmeta spremenil v ure, ko smo komaj čakali, da jih bo konec. 

Seveda se mi v tem času še niti najmanj ni sanjalo, da bom kdaj tudi sama svojo 
poklicno pot hodila v Pokrajinskem arhivu Maribor. Še ko mi je kot študentki drugega 
letnika študija samostojne zgodovine, moja nekdanja profesorica zgodovine dejala: 
»Zdenka, pa zakaj ne bi povprašali v Pokrajinskem arhivu, če imajo kakšno prosto 
delovno mesto?« In veste kaj sem dejala? Jaz v arhivu, nikdar in nikoli! No vidite, 
in tukaj se znova potrjuje znan slovenski pregovor, da se zarečenega kruha največ 
poje. Namreč že sedemindvajseto leto teče, odkar svoje poklicno življenje posvečam 
arhivistiki, ki je postala ne samo moj poklic, temveč tudi moj način življenja in 
nekaj, za kar se čutim poklicana. No, pa da se vrnemo nazaj na Petra. 


Slika 21: Slovenska delegacija na XIII. Mednarodnem 
kongresu v Pekingu, Kitajska, september 1996 (od 
leve: dr. Peter Pavel Klasinc, mag. Zdenka SemličRajh, dr. Vladimir Žumer in mag. Vladimir Kološa). 
Vir: Zasebni arhiv Zdenke Semlič Rajh. 

Nekje na sredini svoje študijske poti 
sem sama sebi vendarle dejala, kaj pa 
če poskusim v arhivu. Če mi ne bo všeč, 
še vedno lahko rečem ne. In sem odšla, 
ter povprašala. Pa so mi odgovorili, da 
trenutno pač nimajo prostega delovnega 
mesta, a da bodo moje zanimanje vzeli na 
znanje in me obvestili, če se pojavi kakšna 
možnost. In spomladi leta 1990, ko sem 
se že nekaj časa poleg študija ukvarjala s 
turizmom (kot vodič angleško in nemško 
govorečih turistov v takratni še Jugoslaviji) 
me je doletelo sporočilo, da naj se brž 
zglasim na razgovoru v Pokrajinskem 
arhivu Maribor, ker imajo prosto delovno 
mesto. 

In to je bil trenutek, ko sem po petih letih ponovno srečala Petra. Tokrat seveda 
v čisto drugačni vlogi. To je bil trenutek, ki se ga verjetno vsi spominjate in ki je 
verjamem, podoben pri vseh, ko prvič iščejo zaposlitev. Pri svojih relativno zelo 
mladih letih, takrat sem jih štela šele…. hm, tega pa vam seveda tukaj ne morem 
zaupati, sem bila seveda zelo prestrašena, srce mi je hotelo skočiti iz prsnega koša in 
neprestano sem si ponavljala, da bo vse v redu, da bom prestala tudi to. In vendar v 
tistem trenutku še nisem bila prepričana, ali je ta služba res to, kar si želim. Ali si res 
želim zapustiti »svobodno življenje«, ki sem ga živela kot turistični vodič, v smislu 
danes tukaj, jutri tam. 

Ko sem ob napovedanem terminu stopila skozi oblazinjena vrata takratne direktorske 
pisarne, me je za pisalno mizo dočakala oseba, ki je bila še vedno natančno takšna, 

102 



kot sem jo imela v spominu. Velika črna očala, ki so pokrivala skoraj polovico obraza 
ter črni, močno skodrani lasje. In še vedno ista energija, ki ga je poganjala že takrat, 
ko sva se prvič spoznala. Iz vsake izgovorjene besede v najinem prvem razgovoru 
je bilo razbrati neskončno veselje, celo strast bi lahko rekla, do tega, o čemer sva 
govorila. Arhivistike namreč. No, pa da ne dolgovezim, očitno sem razgovor uspešno 
opravila, tudi tistega, ki me je po tem s Petrom, čakal še pri Marjetki Legat. Dobro da 
takrat še nisem vedela, da je bila strah in trepet večine mlajših zaposlenih, predvsem 
pa tehničnega osebja, v Pokrajinskem arhivu Maribor. Ampak da ne bo pomote, 
sama Marjetke nikoli nisem videla kot takšne, saj sva v času, ko je še bila zaposlena 
v arhivu razvili izjemno dobro sodelovanje in postali navkljub temu, da naju loči 
kar lepo število let, tudi dobri prijateljici. In seveda pri tem nikakor ne gre pozabiti 
tega, da je bila zame vzor na mnogih področjih dela in da mi je kot mentorica, v času 
v katerem sva sodelovali, uspela predati ogromno znanja, ki ga še danes s pridom 
uporabljam pri svojem delu. 


Slika 22: Na XXXIII. 
konferenci CITRA v 
Stockholmu 1998 (od leve: 
Moshe Mossek (Izrael), 
mag. Zdenka Semlič Rajh 
in dr. Peter Pavel Klasinc). 
Vir: Zasebni arhiv Zdenke 
Semlič Rajh. 

In tako se je pričela moja poklicna pot arhivistke v Pokrajinskem arhivu Maribor, 
ki pa je bila na to delovno mesto sprejeta predvsem zaradi razpisnega pogoja znanja 
angleškega in nemškega jezika. Naj pa pri tem še omenim, da v tem času še vedno 
nisem dokončala svojega študija zgodovine, a to ni bila ovira za zaposlitev. Ker pa 
seveda vedno vse zadeve ne potekajo gladko, je bilo tudi tukaj nekaj manjših težav, saj 
so nekateri člani kadrovske komisije dvomili v Petrovo pravilno odločitev in v moje 
znanje jezikov in so zahtevali predložitev uradnih dokazila o znanju jezikov. Čeprav 
sem bila v začetku kar nekoliko jezna, saj je to pomenilo, da sem morala opraviti 


Slika 23: Dr. Peter Pavel Klasinc vrazgovoru z dr. Petrom Horsmanom(Nizozemska) v Bernu 1998.
Vir: Zasebni arhiv Zdenke Semlič Rajh.


izpit na ustrezni izobraževalni instituciji in si pridobiti potrdilo o aktivnem znanju 
jezikov, pa sem danes vsem tistim neskončno hvaležna za njihovo nezaupanje, saj 
sem si pridobila ustrezna potrdila, predvsem pa sama sebi dokazala, da je moje 
znanje jezikov več kot amatersko. 

Moja zaposlitev v Pokrajinskem arhivu Maribor je padla ravno v čas, ko so se začeli 
intenzivirati stiki arhiva z Mednarodnim arhivskim svetom, ter ko so se pričele 
pojavljati prve ideje o preimenovanju Arhivskega centra v Mednarodni inštitut 
arhivskih znanosti. Tako sem po začetnem pripravništvu svoje delo v arhivu 
nadaljevala predvsem na področju delovanja Arhivskega centra oziroma kasnejšega 
Mednarodnega inštituta arhivskih znanosti in na mednarodnem področju. Peter 
je v tem času deloval kot konzultant Okrogle mize arhivov sveta (CITRA), bil pa je 
tudi član opazovalec Mednarodnega komiteja za gradnje in opremo pri MAS (CBQ/ 
ICA) ter redni član sekcije profesionalnih arhivistov (SPA/ICA) pri Mednarodnem 
arhivskem svetu s sedežem v Parizu (MAS-ICA). 

Tako sem že takoj na začetku svoje 
profesionalne poti skupaj s Petrom 
odpotovala v Pariz na sedež Mednarodnega 
arhivskega sveta, kjer sem imela priložnost 
spoznati takratnega generalnega sekretarja 
mednarodnega arhivskega sveta dr. 
Charlesa Kecskemetija in dr. Michela 
Ducheine, generalnega inšpektorja 
generalne direkcije Francoskih arhivov in 
predsednika Komiteja za zgradbe in opremo 
pri Mednarodnem arhivskem svetu. Moram 
priznati, da mi je kot mladi arhivistki skoraj 
zastalo srce, ko sem se morala srečati s tema 
dvema velikanoma svetovne arhivistike, a 
me je Peter s svojo energijo, humorjem in 
komunikativnostjo prepričal, da to pa res ni 
nič takšnega, da bi me moralo biti strah. In 
imel je prav, res ni bilo nič takšnega, česar bi 
se morala bati…. In to je bil zgolj začetek… 


V letih ki so sledila sva skupaj, včasih tudi 
skupaj z Marjetko in Miranom, prepotovala 

104 



dobršen del sveta, vse od Amerike do Kitajske, od juga do severa. Preveč je držav in 
arhivov ter konferenc in srečanj, ki sva jih obiskala, da bi jih tukaj posebej omenjala. 
Delili smo mnogo smešnih, zabavnih pa tudi žalostnih trenutkov. Saj se spominjate 
vseh pripetljajev s prenašanjem Atlantov v Kanado, pa seveda znamenitega piva iz 
korenin, ko sta z Miranom dokazala, da vama poznavanje piva ne leži preveč. Pa 
vendar sva vam z Marjetko bili neskončno hvaležni, saj sta nama skušala ustreči, ko 
sva si neskončno zaželeli piva sredi noči. Pa trenutkov, ko smo spravili ob živce našo 
vodičko na poti na Niagarske slapove….. in neurja s točo, ki je popolnoma uničila 
službeni avtomobil. Pri vsem tem pa seveda ne smemo pozabiti vseh zabavnih 
dogodkov v Radencih in še in še bi lahko naštevala. 

Slika 24: Peter in znamenito pivo iz korenin(Root Beer), Montreal, Kanada 1992.
Vir: Zasebni arhiv Zdenke Semlič Rajh.


Slika 25: Marsovci prihajajo ali Miran inPeter na poti pod Niagarske slapove. Niagara,
Kanada 1992.
Vir: Zasebni arhiv Zdenke Semlič Rajh.


105 



Tisto, kar pa je potrebno in vredno omeniti pa je dejstvo, da se je najino sodelovanje 
z leti krepilo in raslo in da je v vseh teh letih uspel name prenesti ogromno svojega 
znanja. Upala bi si trditi, da je najino sodelovanje skozi vsa ta leta ubiralo tako 
uspešno pot predvsem zaradi ene skupne stvari, ki jo deliva že vrsto let – dejstva, 
da je arhivistika najin način življenja, razmišljanja in ob enem najina strast. To 
pa vsekakor predstavlja najtrdnejši temelj dobrega, uspešnega in dolgoročnega 
sodelovanja. 


Slika 26: Krst novih članov Mednarodnega 
inštituta arhivskih znanosti v Janževem 
hramu na Kapeli leta 2001 (z leve: dr. 
Azem Kožar, Galina Baranova, dr. Jozef 
Hanus s harmoniko, dr. Leopold Auer alias 
King Leopold, mag. Zdenka Semlič Rajh 
alias ceremonial majster, dr. Peter Pavel 
Klasinc alias Pietro Mafioso). 
Vir: Zasebni arhiv Zdenke Semlič Rajh. 

Pa vendar vedno ni bilo tako zelo lepo 
in lahko. Ker sva si na nek način zelo 
podobna, so med nama večkrat letele tudi 
iskre. Padale so tudi hude besede, včasih 
sva celo tako zelo kričala drug na drugega, 
da so nekateri raje zapustili prostor….. 
pa vendar je bilo vse to izrečeno v želji 
po uspešni realizaciji skupnih projektov 
in ko sva oba zadevo prespala so tudi 
nesoglasja izzvenela. Upam, da mi ne 
zameriš Peter, če tukaj povem, da delat 
s teboj ni vedno lahko, pa saj to veš tudi 
sam. A se še spomniš, kako si mi še posebej 
v mojih mlajših letih, in po tistem, ko je 
arhiv zapustila Marjetka, ko sem ti želela 
pomagati in vzpodbuditi, da kakšno stvar 
mogoče premisliš in odreagiraš drugače, 
znal reči: »Smrklja, ti pa čisto tiho bodi!« 
To isto slišim še večkrat tudi danes. Saj 
vem, da s tem ne misliš nič slabega, a tvojih 
misli zaenkrat še ne znam brati. Čeprav je 
včasih težko slediti tvojim korakom, ker 
mnogokrat prehitevaš po desni, pa je delo s 
teboj tudi užitek. 


Skupaj sva preživela tudi najtežje 
trenutke v najini karieri, ko so naju 
stanovski kolegi in dolgoletni sodelavci 
zaradi tradicionalne slovenske zavisti 
brezkompromisno križali in želeli 
uničiti tisto, za kar smo se leta trudili 
in delali, predvsem tudi z željo po večji 
prepoznavnosti slovenske arhivske 
stroke v svetu. In pri tem niso izbirali 
sredstev. Bili so težki trenutki, v katerih 
sem bila velikokrat na tem, da obupam. 
Pa vendar verjamem, da nas je vse 
vpletene to naredilo še močnejše in v nas 
vzpodbudilo še večjo željo po uspehu 
tega, kar smo gradili in ustvarjali vsa ta 
leta. In z veseljem lahko rečem, da so bili 
projekti, ki smo jih skupaj načrtovali in 
izpeljali uspešni in verjamem, da bo tako 
tudi v prihodnje. 

Mnogo je stvari, ki bi jih tukaj še lahko 
zapisala, mnogo je misli, ki mi rojijo po 
glavi. A tukaj je premalo prostora za vse, 
za nekatere pa je tudi bolje, da ostanejo 
samo v naših glavah. Ker s svojim 
pisanjem ne želim biti preveč osladna 
in se preveč zahvaljevat, naj zaključim 
tole pisanje s sledečimi besedami: Hvala 
za možnost, ki sem jo dobila kot mlada 
arhivistka, da sem se na samem začetku 
svoje poklicne poti lahko vključila v 
mednarodno arhivsko sceno, osebno 
spoznala velikane svetovne arhivistike 
in z njimi tudi dolga leta uspešno 

Slika 28: Peter in Moshe Mossek 
na potepanju po Halkidiki, Grčija 1994. 
Vir: Zasebni arhiv Zdenke Semlič Rajh. 


Slika 27: Na večerji v Pekingu septembra 1996(dr. Vladimir Žumer, dr. Peter Pavel Klasinc). 
Vir: Zasebni arhiv Zdenke Semlič Rajh. 


107 

sodelovala. To je bila edinstvena 
možnost, ki je drugi slovenski arhivisti 
niso imeli. Predvsem pa hvala za to, da 
si me v vseh letih najinega sodelovanja 
»okužil« z arhivistiko na način, 
da je postala nepogrešljiv sestavni 
del mojega življenja. In mislim da 
lahko na samem koncu brez dvoma 
zaključim z besedami: »Per aspera ad 
astra« oziroma z ugotovitvijo, da nas 
je pot preko trnja, na koncu vendarle 
pripeljala do zvezd. 


Slika 29: Na obisku pri kanadskem Slovencu 
Ivanu/Johnu v Torontu (od leve: Peter, 
Zdenka, Ivan/John, Marjetka in Miran). 
Vir: Zasebni arhiv Zdenka Semlič Rajh. 

108 



MOJE PODŽUPANOVANJE S 

PETROM PAVLOM KLASINCEM 


Dr. Vilibald Premzl 

Petra Pavla Klasinca pred najinim imenovanjem za 
podžupana Mestne občine Maribor osebno nisem poznal. 
Vedel sem, da je zelo aktiven v Pokrajinskem arhivu Maribor. 
Ustanovo sem poznal kot direktor Zavoda za urbanizem 
Maribor, ki se je soočal s problematiko gradbenega arhiva 
mesta, arhiva urbanističnih dokumentov, gradbenih 
dovoljenj in z arhivom fotografskega materiala razvoja 
mesta. Kartoteko s slikami je vodil fotograf, znan po izredno 
lepih posnetkih mesta. V obdobju 60-tih in sedemdesetih 
let prejšnjega stoletja sta sprememba zakonodaje s področja 
arhiviranja in obseg zbranega arhivskega gradiva zahtevala 
predajo tega, v spremenjenem načinu in obliki, ter odstop 
tega Pokrajinskemu arhivu Maribor. To so bili moji prvi stiki 
s to ustanovo in arhivistiko kot dejavnostjo. Šele osebno 
druženje s Petrom Pavlom mi je odprlo oči o pomenu 
arhivov, ne le zgolj kot zgodovino preteklega razvoja in 
dogajanja za mesto Maribor, temveč tudi o pomenu in 
uporabnosti gradiva za sedanji in prihodnji čas. 


Vsi trije podžupani, z desne proti levi: dr. Peter Pavel Klasinc, Bojan Peče in dr. Vilibald Premzl. Vsi trije podžupani, z desne proti levi: dr. Peter Pavel Klasinc, Bojan Peče in dr. Vilibald Premzl. 
Kot podžupan za kulturo in družbene dejavnosti je bil njemu značilno aktiven 
na področju, ki je tradicionalno večplastno in polno nasprotujočih si interesov. 
Maribor kot drugo največje slovensko mesto ima družbene in kulturne dejavnosti 
dobro razvite, ki vsaka zase postavlja svoje zahteve, večinoma glede uveljavitve v 
širšem regionalnem prostoru in s tem povezane materialne potrebe. Naravno 
je, da odgovornost za te dejavnosti, ki presegajo zgolj mestno občino Maribor, 
prevzema le ta, čeravno so koristniki teh s področja širše regije. Temu pa ni bil in ni 
primeren odziv še danes, ko gre za finančno kritje za dejavnosti regijskega pomena. 
Uravnoteženje teh razhajanj je Peter Pavel opravljal uspešno, v skladu s finančnimi 
možnostmi mariborske občine in njegovimi sposobnostmi komuniciranja s širšim 
območjem regije. 

V času njegovega vodenja teh področij se je aktivno vključeval v vrsto izvedbenih 
aktivnosti, tudi pri vodenju in pripravi projektov, kot je prenova zgradbe sedanjega 
lutkovnega gledališča na Lentu, izkopavanj na Piramidi in vrsti drugih projektov. 
Tovrstni projekti so bili interdisciplinarni, kar je Peter Pavel vseskozi tako tudi 

110 



razumel in ravnal. Skupno delo in medresorsko usklajevanje med nami, podžupani, 
nas je zbližalo tudi osebnostno, kljub skrbi in raznorodnosti vsakega od podžupanov 
za naloge in pristojnosti, ki jih je imel, smo predstavljali skladno ekipo za upravljanje 
in vodenje nam zaupanih nalog. To nalogo je Peter Pavel razumel celostno, preko 
svojih obveznosti. Ob tem pa ni pozabil na svojo osnovno profesionalno zavezanost 
arhivistiki. Nadaljeval je z organizacijo strokovnih in znanstvenih prireditev, kar je 
razvidno v spremljajočih zbornikih in prispevkih s teh srečanj. 

Skupni interesi v dobro občine in njegovega vplivnega območja se niso zmeraj 
ujemali z ravnanjem in interesi tedanjega župana. Po dveh letih našega mandata 
so ta razhajanja pripeljala do našega predčasnega odstopa, kar pa ni pomenilo 
prekinitev skupnih srečanj in sodelovanja. 


Forsan et haec olim 
meminisse iuvabit. (Vergilij) 
Forsan et haec olim 
meminisse iuvabit. (Vergilij) 

Morda nam bo nekoč ugajal 
tudi spomin na to. 


POPOTOVANJE OD 
MARIBORA DO SEVIDA 

Tina Plevnik 

Vsak od nas ima kakšno skrito ali manj skrito željo. Očitova 
je bila ta, da kupi oz. zgradi hiško ob morju. Tako se je leta 
1980 podal na popotovanje iz Maribora, do obale in ob 
obali vse do Dalmacije, kjer jo je našel. Za nekatere bogu za 
hrbtom, za druge predaleč od morja, za očita točno to kar 
je iskal.. 

Kupil je staro podrtijo z malim dvoriščem v še manjši vasici 
Sevid v srednji Dalmaciji, za katero še nihče ni slišal. S tem 
si je uresničil željo o vikendu na morju, kamor bo lahko 
zahajal med dopustom in v penziji. Že takoj po nakupu 
smo začeli podrtijo prenavljati in preživljati poletja in 
druge počitnice v temu od civilizacije pozabljenemu kraju. 
Odkrili smo svojo pustolovsko žilico, ko smo spali med 
surovimi zidaki, skozi katere so se videle zvezde in vsake 
toliko je skozi odprtino prilezel kakšen škorpijon. Bližina 
morske vode nas je rešila pred prahom, ki se je dvigoval 
vsakič, ko smo se sprehodili po sobah. 


Na začetku smo v Sevid hodili občasno tudi samo oči, Peter in moja malenkost. To 
se ni izkazalo za preveč dobro zamisel, saj sva tako s Petrom za kosilo tri dni jedla 
juho, v katero je oči zmetal vse kar je našel na tržnici, okrog hiše in pri sosedih. 
Ker mami ni želela, da bi s Petrom prišla z morja kot kost in koža ali se zastrupila z 
očitovim eksperimentalnim kuhanjem, je z nami na morje začela hoditi oma. Omica 
je lepo poskrbela za naju. Bila sva sita, lepo naju je razvajala in naju nasmejala. Zlasti 
ko se je drla na očita: Cepec, kaj si spet naredil.. Cepec ono in cepec tisto...Hi, hi.. 
še danes se lahko nasmejim tem prigodam.. Kljub temu, da je mama poskrbela, da 
takrat, ko ni šla z nami na morje, oma skrbi za red in mir, se oči ni dal. Tako je npr. 
ostrigel Petra in mene tako, da nama je dal lonec na glavo, da bo vse lepo ravno. Pri 
tem je potrebno poudariti, da me mama celo leto ni postrigla, da bi mi lasje lepo 
zrasli. No, pa je šlo vse v franže. Sprašujem se, če je posledica očijevega abstraktnega 
razmišljanja tudi ta, da se nikoli ne obremenjujem s svojo pričesko in s svojim 
izgledom. Če je to res, bi lahko striženje a la Klasinc tudi patentirali. 

S Petrom sva cela poletja preživljala v Sevidu, se igrala na divjih in manj divjih 
delih obale ter se dobro naučila plavati in potapljati. Živo se še spominjam bogatega 
podmorskega sveta, tople vode, miru... Oči je običajno medtem spal v senci, mami 
pa se je sprehajala in se sončila. Hodili smo na pustolovske ali manj pustolovske 
izlete okrog vasi. Po vasi smo se klatili z otroci iz vasi in otroci vikendašev. Nobena 
skrivnostna luknja, noben osamljen osel ali prazen vodnjak ni mogel uiti našim 
igram. Najraje smo se po strehah sprehodili čez celo vas in imeli zabavo v lokalnem 
diskaču. Z očitom in včasih tudi mamo smo raziskovali skrivnostne nadzemne in 
podzemne jame, si pri tem pomagali z vrvjo, svetilkami in celo z lestvijo. Redno 
smo hodili v vaško trgovino k Anteju na sladoled in sladkarije ter obiskali Ljubota. 
Nikoli nismo zamudili Marinske fešte in zabav v hotelu Medena. Tam sva se z očitom 
večkrat zavrtela. Na teh zabavah sem se naučila dobro plesati in še danes se z lahkoto 
zavrtim s vsakim plesalcem. 

Skupaj z adaptacijo hiše in okolice, sva rasla tudi midva s Petrom. Potepanje po vasi 
sem zamenjala z branjem knjig in tečnarjenjem, če naju oči in mami nista dovolj 
pogosto peljala v diskoteko. 

V Sevid hodimo tudi sedaj, ko smo baje odrasli in odgovorni in ko imamo svoje 
družine. Sevid sta vzljubila tudi Primož in Tara, ki vsako leto komaj čakata, da 
gremo na morje. 


Ko mislim na Sevid, pomislim na vse lepe 
trenutke, ki sem jih doživela s Petrom, 
mamo, očitom, vsemi obiskovalci našega 
malega skrivališča na koncu mavrice in na 
vse lepe trenutke, ki sem jih in jih še bom 
doživela s Primožem in s Taro. 

Želim, da bo tudi Tara imela tako lepe 
spomine na svoje otroštvo v Sevidu in na 
čas v tej majhni vasici, ki ni več tako daleč. 
Kjer se zdi, da čas kar obstane in je največji 
problem to, kam se boš šel kopat in kaj boš 
jedel za kosilo ali večerjo. 

S Sevidom očitu ni uspelo zgraditi samo 
vikend hiške pri morju, temveč prostor, 
kamor se skupaj včasih pa tudi sami redno 
vračamo in se imamo lepo. Kot pravi 
zgodovinar se je s tem zapisal v zgodovino 
za vse rodove, ki še prihajajo za nami in 
bodo našli čare te majhne vasice nekje na 
morju... 

Na počitnicah v Sevidu, leta 1995.
Od desne: Pal, oči, Tina, Peter in sošolka 
Vesna. 


115 



NAJIN OČE JE BIL BOLJ 

REDKO DOMA 

Peter Klasinc 

Najin oče je bil bolj redko doma. Odhajal je že zelo zgodaj, 
niti ne vem točno kdaj, tam nekje ob 6 h bi rekel, morda 
že prej. Včasih sem ga v polsnu slišal žvižgati, prepevati in 
podobno. Tudi kakšen komentar mame sem ujel, da naj ne 
bo tako glasen, ker otroka še spita. Kadar pa je bil doma, 
je to pomenilo zabavo. Takrat so odpadli učenje in vse 
obšolske dejavnosti. Kolovratili smo po obiskih od vrat do 
vrat in od veselice do veselice. Seveda smo zunaj tudi jedli, 
slastne pice in sočno popečene zrezke. Kot velik gurman je 
vedno sprejel najino željo po hrani, najraje zunaj, v kakšni 
dobri restavraciji. Mama se je vedno jezila, ker sva takrat 
zanemarjala šolske obveznosti, povrhu pa smo zapravljali 
denar, ki ga takrat ni bilo ravno na pretek. Običajno je tudi 
pripomnila, da nama je slab vzgled ... kar je mimogrede 
pripomnila tudi ob številnih drugih priložnostih. Še dobro, 
da kakšnih prehodov čez Kardeljevo cesto mimo prehoda 
za pešče, prehod zebre ob rdeči luči ali kakšnega dodatnega 
sladodela ni opazila. 


Oče je bil tudi velik nasprotnik kakršnih koli živali v hiši, ker prinašajo nesnago, ker 
so potem bolhe, ker jih moraš hraniti in čuvati, ker da so same težave z njimi, recimo 
ko kam odpotuješ – čeprav je vedno zatrjeval, da se s prijetnimi občutki spominja 
otroških dni, ko je njihov domači ovčar spal poleg njega v sobi. Midva s Tino se 
seveda teh težav nisva zavedala oz. o tem sploh nisva razmišljala. V rednih razmakih 
sva vztrajala na kakšnih živalih. Pri prepričevanju je bil najin oče zelo trd pogajalec 
oz. načeloma je bil odgovor »ne«. No, kljub temu njegovemu stalnemu »ne«, smo 
imeli najprej muco. Bila je prelepa žival povsem bele barve brez kakršnega koli 
madeža. Čistokrvna po značaju in videzu. Prava dama in princeska. No, ko je spolno 
dozorela, se je pa začelo. Nočno mijavkanje in nastavljanje »tazadnje« vsakemu 
živemu bitju, ki je ravno prišlo mimo. Kot višek razvnetosti je enkrat celo skočila iz 
tretjega nadstropja, bojda da k mačaku. Našli smo jo na tleh, povsem nepoškodovano, 
mačaka pa ni bilo nikoder. Se je zgleda ustrašil preveč temperamentne dame. Ker 
njena strast do aktivnega življenja ni in ni pojenjala, sta jo starša odnesla na kmetijo 
v Cirkovce, kjer je še dolgo in srečno živela. Na programu so bile tudi skobčevke, 
Bučko in »samička« Plavkica, ki sta nas zjutraj razveselila s petjem v zlati kuhinjski 
kletki. Šele letos, 2016, ko pišem ta prispevek, izvem, da sta bila oba samčka! Tudi 
ta naša ptička sta pozneje našla svoj dom pri mamini prijateljici Angelci. Imeli 
smo tudi želve rdečevratke, ribe, kak dan tudi kakšnega netopirja, spomnim se 
nekajdnevnega obiska pižmovke in avstralskih zebric, ki so mi ušle na poti na morje 
in to prav pred hišo strica Toneta v Ljubljani. Nekega dne sem imel idejo, morda 
prej preblisk, da bi imel doma kačo ali ptičjega pajka. Omenil sem tudi, da jedo 
žive miši, ki jih kupiš v lokalni prodajalni za živali. Pa saj samo eno miško na 1–2 
tedna. Še predobro se spomnim pogleda staršev, kombinacije med nejevernostjo 
in prestrašenostjo, verjetno sta menila, da to pa je zdaj višek pubertete ... ali morda 
pride še kaj? Oče je na hitro ocenil, potem pa že raje imejmo psa, s čimer se začne 
naša zgodba o Palu, kosmatincu, ki nas je spremljal polnih 14 let in s tem pridobil 
status petega družinskega člana. 

V naslednjih dnevih smo malce pregledovali časopisne oglase in kot naročeno je 
oče ravno odpotoval na daljše potovanje. Odhiteli smo v blokovski predel Maribora, 
kjer nas je že na zunanjem balkonu pričakala mala črna kepica ljubke postave in 
igrive narave. Ime ji je bilo Pal. Mama je sicer vnaprej želela, da bi bilo našemu 
psu ime Mozart, po tistih sladkih čokoladnih kroglicah, vendar si je premislila, ko 
ga je videla. Ime mu je pristajalo. Bil je prijazen, nikoli ni lajal, bil je kot človek, 
samo da ni govoril. No, še zadnjo oviro je bilo treba premagati. Očita. Ponoči, ko 
se je oči vračal s poti, je odprl vrata in začudeno ugotovil, da se pod mizo skriva 
neka žival. Kot je sam večkrat povedal o tej zgodbi, je za trenutek pomislil, da je v 


napačnem stanovanju. No, tako je spoznal 
našega novega člana, ki nas je spremljal še 
mnogo let. 

Čeprav nad Palom ni bil najbolj navdušen, 
enako Pal ni bil najbolj navdušen nad 
njim, sta z leti spletla trdno vez sobivanja 
in medsebojnega spoštovanja. Pal je lahko 
celo občasno prebival na očitovem stolu, 
ki ga je imel rezerviranega za gledanje 
televizije. Oči ga je tudi rad jezil, ali se 
hecal, da napada mamo, kjer pa Pal ni 
poznal heca. Se je tudi dogodilo, da je 
očita malce napadel ali ga nekoliko ogrizel. 
Potem pa je oči poslušal še od nas, kaj tako 
vznemirja tega našega ljubljenčka. 

Ko sva s sestro študirala v Ljubljani, je oče 
večkrat izjavil, da je Pal edini, ki ga zvečer 
vedno prijazno pozdravi. Ko smo ga po 14 
letih zaradi bolezni dali uspavati, je tudi 
oči, tako kot mi, potočil kakšno bridko 
solzo. In še dolgo je govoril, da ko pride 
pozno zvečer domov, vedno pogreša Pala, 
ki se ga je vedno tako razveselil. 

118 



DR. PETER PAVEL KLASINC 

– KOT UMETNOSTNI KRITIK 
Ludvik Jerčič – častni občan Občine Muta 

Vedno urejen gospod, z belo srajco in kravato, temna 
obleka, plašč, beli šal, klobuk, vedno nasmejan, radodaren 
pri napitninah, glasen, neposreden, veren, inovativnega 
razmišljanja za prihodnost, brez strahu, s smislom za humor, 
zgodovinar, raziskovalec, zaprisežen arhivist. Takšnega 
poznam od davnega 29. septembra 1980, ko sva se srečala 
in spoznala v Pokrajinskem arhivu Maribor. Prof. Peter P. 
Klasinc je takrat vodil arhive za gospodarske organizacije. 
Pomagal mi je pri urejanju arhiva v Delovni organizaciji 
Tovarne Muta. Takrat smo ustanavljali tudi INDOK centre. 

Leta 1993 je postal prvi predsednik Arhivskega društva 
Maribor, kar je najino sodelovanje še poglobilo. Z izkušnjami 
iz gospodarstva in pri vpeljevanju sistemov kakovosti po 
ISO 9000, sem pridobil toliko znanja, da sem lahko kot 
predavatelj večkrat sodeloval na posvetovanjih o Sodobnih 
arhivih v Radencih. 


Jubilejna razstava Ludvika Jerčiča v 
Pokrajinskem arhivu Maribor leta 1998. 


Srečevala sva se tudi na kulturnem 
področju. Za vsako posebno priliko 
sva zbirala ideje, kako s kulturnim 
dogodkom počastiti slavnost. Kod 
podžupanu mestne občine Maribor, 
sem ob njegovi 50. letnici leta 1996 
izročil spominsko darilo Arhivskega 
društva Maribor. 

Leta 1998 je ocenjeval mojo jubilejno 
foto razstavo v Pokrajinskem arhivu 
Maribor. 

Ob 80. letnici dr. Sergeja Vrišerja in prof. 
Mire Medvedove leta 2000, sva skupaj 
v imenu Arhivskega društva Maribor 
podarila slavljencu okovan kelih, ki sem 
ga izdelal za to priložnost. Prizadeval 
si je za likovno ureditev kapelice v 
Malečniku (2003). 

Leta 2005 mu je Arhivsko društvo 
Maribor v Trstu na vsakoletni konferenci 
Mednarodnega inštituta arhivskih 
znanosti Trst – Maribor podelilo kipec 
Atlanta (avtor L.J.). Od takrat na tej 
konferenci vsako leto podelijo dva 
kipca Atlanta najbolj zaslužnim iz sveta 
arhivistike. Leta 2007 je kipec Atlanta 
prejel tudi Jovan Popović, nekdanji 
pomočnik direktorja Arhiva Jugoslavije 
in tesni sodelavec g. Klasinca. 

Podelitev kipca Atlanta Jovanu Popoviču, na desni. 


120 

Istega leta je Arhivsko društvo Maribor 
organiziralo izlet v Razkrižje. Na 
spomenik žrtvam povojnih pobojev 
je društvo položilo kovano vrtnico z 
bodečo žico. 14. aprila 2008 je Arhivsko 
društvo Maribor, na dom preminulega 
arhivskega delavca mag. Martina 
Modrušana v Veliki Gorici na Hrvaškem 
namestilo spominsko ploščo. 

Na izletu ADM v Split aprila 2008 je 

g. Klasinc predstavljal in ocenjeval 
umetniškega fotografa iz Maribora, 
Smiljana Pušenjaka in mene, ki sva tam 
razstavljala svoja dela. 
Aprila 2009 je Arhivsko društvo 
pripravilo izlet v Srbijo. Na poti v Srbijo 
smo si ogledali znameniti Most na Drini 
(na mostu bral iz knjige). V Užicah smo 
za novi Arhiv v izgradnji, podarili jekleni 
grb Srbije. 

V Dalmaciji si je prizadeval za ohranitev 
sakralnih spomenikov. Tako je za 
cerkvico v Sevidu daroval velik kovan 
svečnik s palminimi listi in raziskoval 
stare turške vodnjake. 

Leta 2011 je na Muti ocenjeval razstavo 
kovanih skulptur, ki sva jo skupaj 
pripravila z Borisom Kraljem. 

Dr. P.P.Klasinc, slavnostni govornik na razstavi 
Borisa Kralja na Muti leta 2011. 


Izlet v Srbijo leta 2009. Ogled spomenika 
mavzoleja na gori Avala pri Beogradu. 


Cerkev v Sevidu. 

121 

Iz razstave fotografij Smiljana Pušenjaka na Dunaju leta 2012. 
Maja 2012 se je Arhivsko društvo Maribor odpravilo na izlet na Dunaj. V slovenskem 
kulturnem domu smo pripravili razstavo fotografij Smiljana Pušenjaka in mojih 
kovanih izdelkov. 

Osrednji predmet razstave je bila replika Negovske čelade, ki sem jo v sodelovanju z 

g. Klasincem in mag. Milanom Štrucem izdelal za to priložnost. 
G. Štruc je imel ob tej priložnosti odmevno predavanje o zgodovini Negovske čelade. 
V Muzeju na Dunaju smo si ogledali prave primerke Negovske čelade. 
Junija tega leta smo razstavo z Dunaja prenesli v Pokrajinski arhiv Maribor, kjer je 
tudi vladalo veliko zanimanje za repliko Negovske čelade. 

Razume se, da je pri vseh teh kulturnih dogodkih g. Klasinc imel najprej idejo, skupaj 
sva iskala rešitve in izbirala organizacijo izvedbe, podajal je umetniško kritiko in 
imel vselej zaključno besedo. Za vse to sem mu iskreno hvaležen. 

122 



NAPREJ ZASTAVA SLAVE 

Jože Lajevec 

Z včlanitvijo dr. Petra Pavla Klasinca v društvo HERALDICA 
SLOVENICA smo imeli srečno roko, saj smo vedeli za 
njegova neprecenljiva znanja iz področja zgodovinskih 
znanosti, narodove identitete in zavzemanja za ohranjanje 
narodove istovetnosti. 

Zrela leta, ki sedemdeseta prav gotovo so, prevzemajo 
tudi celotnost nravnega življenja, ki obsega tri teologalne 
kreposti: vero, upanje in usmiljenje - s štirimi kardinalnimi 
krepostmi: pravičnostjo, previdnostjo, zmernostjo in močjo. 
Vse te lastnosti so mu vile rojenice položile v zibel pred 
sedemdesetimi leti. 

Tudi v društvu Heraldica Slovenica že vsa leta izpričujemo 
podobne vrednote: domoljubje, jezik, kulturo, zgodovino in 
slovensko nrav. 

Nekaj dni pred razglasitvijo samostojne države se tedanji 
»tridom« ni mogel uskladiti o grbu in zastavi samostojne 


Ogled parlamenta s predsednikom FIAV leta 2003. 
V prvi vrsti od leve: dr. P. P. Klasinc, Michaell R. Lupant, predsednik HS Jože Lajevec. 
Slovenije. Po daljši razpravi je bilo dogovorjeno, da belo modra rdeča zastava še 
naprej ostaja zastava vseh Slovencev, zastava z državnim grbom pa bo zastava 
vseh državljanov Slovenije. S to odločitvijo se nekateri niso strinjali in so zahtevali 
zamenjavo grba in zastave. Državni zbor je imenoval petčlansko komisijo za 
spremembo grba in zastave. V to komisijo je Heraldica Slovenica imenovala dr. 
Petra Pavla Klasinca, kar se je izkazalo kot zelo modro, saj je s svojo avtoriteto in 
znanjem zgodovine pomembno vplival, da predlagani modernistični brez narodove 
identitete oblikovani predlogi niso bili uzakonjeni. 

Leta 1997, v najhujših časih obstoja društva zaradi nelikvidnostnih težav, je prevzel 
funkcijo podpredsednika. S skupnimi napori in s pomočjo donatorjev in sponzorjev 
nam je težave uspelo rešiti. 

Leta 2003 je PPK zastopal Slovenijo na 20. kongresu Svetovnega združenja Vexillogie 
v Stockholmu na Švedskem. Pri udeležencih je požel veliko simpatij in naklonjenosti, 
še posebej, ker je na odru zapel Slovensko pesem: Naprej zastava slave! Udeležba na 
kongresu je bila, predvsem po njegovi zaslugi, dobro sprejeta pri predsedniku FIAV 
(federation internationale des associations vexiollohiques) gospodu Michaellu R. 
Lupantu. Zato nas je kot prvo članico tega združenja s področja jugovzhodne Evrope 
obiskal v Sloveniji. Ob tej priliki je bil sprejet tudi pri predsedniku državnega zbora, 
gospodu Borutu Pahorju. 

124 



Praznik Slovenske zastave na Geoss-u, replika knežjega kamna. 
Nad obiskom v Sloveniji je bil predsednik FIAV navdušen predvsem nad 
zgodovinskimi kraji in znamenitostmi, kot so Valvasorjev grad Bogenšperg, Zagorica, 
rojstna hiša Vege in Vačami z vaško Situlo in ostalimi znamenitostmi geometričnega 
centra Slovenije GEOSS, kjer vsako leto v mesecu aprilu, v spomin na prvo izobešanje 
slovenske zastave, ki je bila 7. aprila 1848 na Wolfovi 8 v Ljubljani, praznujemo praznik 
slovenske zastave. 

Pred dvema letoma smo na GEOSS-u postavili, tudi s pomočjo Petrove 
naklonjenosti temu projektu, repliko knežjega kamna, ki ga je izdelal akademski 
kipar Zlato Rudolf. 

Dragi Peter, hvala ti za vse, kar smo skupaj počeli z edinim namenom ohranjanja 
domoljubja in ljubezni do naše identitete. 

125 



DR. PETER PAVEL KLASINC – PRIJATELJ, 
DOMOLJUB, REVOLUCIONAR 

Marjan Podobnik 

Prijatelj in sodelavec Peter se je dejavno, z veliko energije 
in entuzijazma vključil v prizadevanja Slovenske narodne 
zveze pri Slovenski ljudski stranki, da bi pravično rešili 
vprašanje slovensko – hrvaške meje. 

Na okrogli mizi Za pravično mejo s Hrvaško, ki jo je SLS 
organizirala na občini v Razkrižju 5. 9. 2005, je v razpravi 
zelo odločno nastopil s predlogom, da se je potrebno 
lotiti tudi vprašanja meje na jugovzhodu, saj je bila do 
takrat predvsem izpostavljena meja na morju in v Istri. V 
Mariboru je zato najprej pri mestnem odboru SLS ustanovil 
Slovensko narodno zvezo. Organiziral in sodeloval je na 
okroglih mizah: prvi Zakaj je potrebna resolucija o meji s 
Hrvaško?, ki je bila 4. 9. 2006 v Hotizi v okviru 15. Tabora 
SLS in drugi Ob 60 letnici dogodkov v Štrigovi, ki je bila 5. 

2. 2007 v Mariboru. 
Sistematično se je lotil raziskovanja vzhodnega dela meje 
v letih 2006 in 2007 v skupini, ki smo jo v ožji sestavi 


sestavljali, mag. Pavel Zupančič, prof. dr. Branko Janez Rojc, Duša Krnel Umek in 
jaz, v posameznih delih pa so sodelovali še številni drugi sodelavci. Bil je soavtor 
besedila in pripravil je podlage za štiri točke zemljevida: okolico Bregane, Štrigove 
in dveh predelov ob reki Muri. Zemljevid Slovenko - hrvaška meja in meje občin v 
Sloveniji sta izdala Zavod 25. junij in Geodetski inštitut Slovenije leta 2007. Besedilo 
v slovenskem in angleškem jeziku je pojasnjevalo zgodovino poteka meje na najbolj 
kritičnih točkah pri določanju meje. 

Peter je ves čas dejavno sodeloval 
pri predstavitvah stališč o mejnem 
vprašanju, na tiskovnih konferencah in 
na razpravah, ki sta jih organizirala SNZ 
pri SLS in po letu 2007 Zavod 25. junij 
za varovanje narodne dediščine. S svojo 
neustavljivo vitalnostjo je bil kot član 
strokovnega sveta v Zavodu 25. junij 
vseskozi tudi eden od pobudnikov za 
sodelovanje z Ministrstvom za zunanje 
zadeve pri reševanju mejnega vprašanja 
in pripravo ustreznih strokovnih podlag. 

Svoje bogato znanje kot zgodovinar in 
arhivist je uporabil pri zbiranju arhivskih 
dokumentov za dve monografiji. V prvi 
knjigi Arhivski dokumenti o dogodkih v 
Štrigovi in okolici v prvih letih po drugi 
svetovni vojni - Od nasilnega določanja 
meje do »nepotrebnih« likvidacij, (izdal 
in založil Zavod 25. junij, Ljubljana 2009, 
275 str.) je predstavil dokumente od leta 
1945 do 1948, ki pričajo o pomoru – 
rodomoru Slovencev po drugi svetovni 
vojni, ki so se upirali spremembi meje 
in hoteli ostati v Sloveniji in dokumente 
civilne iniciative, ki si je po letu 1991 
prizadevala za pravično rešitev meje pri 
Štrigovi. 


127 



V drugi knjigi Okupacija dela slovenske 
zemlje s strani neodvisne države Hrvaške 
v času med letom 1941 in 1945 – Arhivski 
dokumenti na in ob okupiranem ozemlju 
(založil Zavod 25. junij, Ljubljana 2011, 
320 str.) je predstavil dokumente in 
11 tematskih map za ozemlje, ki ga je 
okupirala Neodvisna država hrvaška od 
leta 1941 do 1945. 

Peter je s tema dvema raziskavama odkril 
zelo pomemben del slovenske zgodovine, 
ki je bila do sedaj nepoznana, zamolčana 
ali prirejena. Delo je bilo opravljeno zunaj 
uradnih državnih inštitucij, kar dokazuje, 
da je odkrivanje resnice o slovenski 
preteklosti še vedno mukotrpno delo, ki 
se je vsakokratna oblast zelo izogiba. Zato 
je Petrovo delo še toliko bolj dragoceno 
in ima trajno vrednost. 

Peter je bil tudi član skupine ki je 
oblikovala takoimenovani B predlog za 
Arbitražno sodišče. V tej skupini smo 
poleg njega sodelovali še Duša Krnelj 
Umek, pokojni Danijel Starman, pater 
Marjan Vogrin in jaz. Do zadnjega 
smo si prizadevali prepričati slovensko 
politiko, da je potrebno bolj odgovorno 
pristopiti k reševanju odprtih mejnih 
vprašanj in da je prav vsebina tega 
memuranduma pokazatelj, kakšna je 
stopnja te odgovornosti v slovenski stroki 
in politiki. V prizadevanjih za pravično 
rešitev odprtih vprašanj so Peter in ostali 
omenjeni ves čas tesno sodelovali z 
Joškom Jorsom, ki se je sam vedno najbolj 
odločno izpostavljal za pavično mejno 

128 



rešitev, s profesorico Ano Kalc Hafner, Zvonetom Škofom, Rudijem Merljakom in 
še nekaterimi. Petrova zagnanost in pripravljenost za najrazličnejše aktivnosti nam 
je tudi danes, ko praznuje sedemdesetletnico svojega življenja v spodbudo, da kljub 
pogostemu nerazumevanju našega dela, ostajamo zvesti ciljem, ki smo si jih skupno 
zastavili. 


Avtorji zemljevida in ustanovitelji Zavoda: mag. Pavel Zupančič, Joško Joras, Ana Kalc Hafner, 
dr. Duša Krnel Umek, Marjan Podobnik, dr. Peter Pavel Klasinc, prof. dr. Branko Janez Rojc. 


NEDELJSKA ŠOLA 

Mag. Milan Štruc 

Kdaj in kako je natančno v Ljubljani nastala nedeljska šola, 
se podrobnosti ne spomnim. Vsekakor je šola nastala šele 
po tem, ko se je Peter Pavel s soprogo preselil v Ljubljano. 
Brez njega šole namreč ne bi bilo. 

Kot se za takšno resno šolo spodobi, so bila prva srečanja v 
Abecedariju, to je v hiši, ki je bila pred davnimi leti v lasti 
velikega Slovenca Primoža Trubarja. Kasneje se je nedeljska 
šola selila na druge lokacije oziroma lokale ob Ljubljanici, 
še največkrat k Zlati ladjici. Standardni udeleženci so 
bili, seveda poleg Petra Pavla, še Mišika, Biserka, Janko 
in jaz, drugi udeleženci so bili občasni in slučajni. Razen 
poletnih počitnic je bila udeležba obvezna. Med upravičene 
odsotnosti so štele kakšne daljše študijske poti v Oman 
ali pa obvezne študijske poti okoli sveta. Bolezen ni bila 
opravičilo! 

Ljubljana takšno nedeljsko šolo gotovo potrebuje, 
udeleženci pa še bolj. Obravnavane teme so vedno izrazito 


strokovne, čeprav se občasno kdaj pojavijo tudi krajši nestrokovni vložki. Če bi vse 
teme in razprave povzeli v zbornikih, kot se to počne na najrazličnejših strokovnih 
simpozijih, bi jih bilo za veliko knjig. 

Med drugim mi je v spominu ostala razprava o čeladah, starih dva tisoč let, morda 
tudi več, ki jih je pred dvesto leti, šestindvajset skupaj, izkopal nek domačin na 
posestvu v Slovenskih goricah. Gre za tako imenovano negovsko najdbo, ki je ena 
največjih najdb vojaške opreme v vsej Evropi. Na eni izmed čelad je tudi znameniti 
napis, ki vse od takrat še vedno buri znanstvenike po vsem svetu. Medtem, ko so 
dvestoletnico najdbe Avstrijci proslavili s številnimi dogodki, naredili o tem strokovni 
film, priredili največjo razstavo orožja v Inomostu (Innsbrucku) in podobno, se pri 
nas ni zgodilo praktično nič. Zadnji trenutek smo v Benediktu, kamor danes spada 
kraj najdbe Ženjak, ob prizadevanju tamkajšnjega župana in krajanov, priredili 
manjšo proslavo in predavanje. 

Seveda je bila razprava o negovski najdbi, predvsem zaradi slovenskega napisa na 
eni od čelad, tudi tema nedeljske šole. Nato se je nadaljevalo hitro. Arhivsko društvo 
iz Maribora, ki mu predseduje Peter Pavel, je že imelo v načrtu strokovno ekskurzijo 
na Dunaj in razstavo v tamkajšnjem Korotanu. Sedaj je bilo potrebno v to vključiti 
še negovsko najdbo. Peter Pavel je poklical umetnostnega kovača Ludvika z Mute, 
da naredi repliko po originalni čeladi in jo vključi med eksponate svoje razstave, 
sam bo opravil vodenje po tamkajšnjem Kulturno-zgodovinskem muzeju, kjer si 
bomo ogledali tudi veliki oddelek, posvečen negovski najdbi, jaz pa bom imel o tem 
predavanje v Korotanu. 

Peter Pavel, rečeno – storjeno. Vse je teklo kot po maslu, na otvoritev razstave 
je prišlo tudi nekaj pomembnih osebnosti z Dunaja, udeležba na razstavi in na 
predavanju pa je bila velika. Ogled muzeja je vodil Peter Pavel in tam se nam je 
pridružil še televizijski novinar, ki pri nas poroča o dogodkih iz Avstrije. O tem je 
naslednji dan pripravil za večerna poročila na naši televiziji štiriminutni prispevek. 
Ni šment, da je prispevek videl tudi nek naš pomembnež, ki se je zaradi slovenskega 
napisa na čeladi pritožil na slovensko televizijo. Vehementno je trdil, da naj bi bil 
napis na čeladi v nemščini! 

Tako vidimo, da so nekatere teme nedeljske šole za koga lahko tudi sporne, ampak 
nič za to! Pomembno je, da šola deluje in bo delovala še naprej, saj ima Peter Pavel 
samo in šele sedemdeset let. 


Replika Negovske čelade na razstavi na Dunaju leta 2012.
Levo dr. P. P. Klasinc, desno mag. M. Štruc. 


DR. PETER PAVEL KLASINC 

– OB 70-LETNICI TVOJE MLADOSTI 
Prof. dr. Ludvik Toplak – predsednik AMEU ECM 

Pestra in plodna je pot dr. Petra Pavla Klasinca. Mladost 
v družini klasično izobraženega humanista intelektualca 
je Petra Pavla zaznamovala z domišljijo, entuziazmom in 
presežno energijo za vse življenje. Bujno, plodno in realno, 
tako kot je delo in življenje na Dravskem polju. 

S presežno energijo je navdajal sodelavce v Pokrajinskem 
arhivu v Mariboru, na strokovnih konferencah v Radencih, 
v Mednarodnem inštitutu arhivskih znanosti v Mariboru 
in v Trstu, na okroglih mizah o arhivistiki Mednarodne 
znanstvene konference v Opatiji Society and Technology, 
na konferencah Mednarodnega inštituta arhivskih znanosti 
v Trstu in zadnja leta na mednarodnih znanstvenih 
konferencah Alma Mater Europaea v Mariboru, kar vse 
spremlja znanstvena revija Atlanti, ki jo ureja Peter Pavel 
Klasinc. Energijo in znanje je Peter Pavel dokazal zadnja 
leta kot predstojnik podiplomskega študijskega programa 
Arhivistika in dokumentologija na Alma Mater Europaea. 


Naštel sem samo nekaj skupnih projektov, kjer sva sodelovala zadnja tri desetletja. 
Po letu 1980 je Iskra Delta povezala slovenske znanstvenike od Kalifornije in 
Bostona do Japonske ter razvila proizvodnjo v tistem času najnovejših uporabnih 
informacijskih tehnologij. In tu sva se prvič delovno srečala v želji, da sanje o novih 
informacijskih tehnologijah uveljavimo v arhivih, najprej v Sloveniji, na to v vsej 
Jugoslaviji in v svetu. Dobili smo podporo najvplivnejših predstavnikov nacionalnih 
arhivov in stroke, tako doma kot v svetu. 

Da bi presegli lokalne blokade, promovirali in v mednarodnem okolju uvajali 
nove informacijske tehnologije, je Peter Pavel organiziral Mednarodne znanstvene 
konference v Radencih. Informacijska industrija Iskra Delta je prepoznala tržne 
priložnosti v domačih in mednarodnih arhivih tudi za sebe. 


Mednarodni inštitut arhivskih znanosti Maribor v takratnih prostorih Univerze na Krekovi 
ulici, leta 2005. Od leve: Marjana Jerčič, Peter P. Klasinc, Margareta Klasinc. 


Podelitev diplom diplomantom leta 2016. Dr. Peter P. Klasinc četrti, prof. dr. Ludvik Toplak šesti, 
z desne strani. 
Kmalu se je ugotovilo, da je potrebna znanstvena institucija. Ustanovil je Mednarodni 
inštitut arhivskih znanosti v Mariboru, pod okriljem Univerze v Mariboru. Tu nas 
je usoda ponovno povezala. Desetletje plodnega dela je na drugi strani izzivalo 
podpovprečneže, ki so se povezali s politiko na nacionalni ravni z namenom, da 
se uniči vse, kar niso bili sposobni nadzirati in tako tudi inštitut. Zaradi lastnih 
izkušenj sem čutil v sebi veliko olajšanje, če sem mogel zaščititi napredno misel, 
tokrat kot rektor univerze. Da je obvaroval edinstveno institucijo pred domačo 
destrukcijo, je Peter Pavel ustanovil sestrski Mednarodni inštitut v Trstu, pod 
patronatom italijanskega ministrstva za kulturo v Rimu, z imenom Mednarodni 
inštitut arhivskih znanosti Trst-Maribor. 

Kot znanstvenik in strokovnjak v praksi je Peter Pavel začutil potrebo po sistemskem 
visokošolskem izobraževanju arhivistov doma in po svetu. Začel je s poletnimi 
šolami in nadaljeval z razvojem visokošolskega magistrskega študija Arhivistika in 
dokumentologija pri Alma Mater Europaea-ECM. 

135 



Dr. Peter Pavel Klasinc 
In ponovno sva se srečala v sili. Ponovno se je ponudila priložnost in potreba, da sva 
združila moči v želji, da se arhivistika in dokumentologija uveljavi kot samostojen 
interdisciplinaren program na univerzi. To je uspelo, če še ne doma pa v tujini. 

Dragemu sodelavcu dr. Petru Pavlu Klasincu želim, da ob sodelovanju domačih in 
mednarodnih strokovnjakov in znanstvenikov razvija in vodi akademske programe 
s področja arhivskih znanosti ter skrbi za kulturno dediščino Slovencev, vzgaja 
sistemsko šolane strokovnjake, vse v skladu z načeli Lions International: »Delaj 
dobro in to tudi pokaži.« 


EPILOG 


Knjiga, mini kronika ali kakor koli jo želite 
imenovati, je napisana. Upam, da so v njej 
slikovito izpostavljena vsa obdobja njegovega 
življenja in ustvarjanja, ki so bistveno 
zaznamovala njegovo življenjsko pot. 
Predvsem pa upam, da boste skozi branje 
spoznali Petra kot človeka, intelektualca, 
strokovnjaka in znanstvenika v srž njegove biti 
in ugotovili, da je lahko ponosen na vse, kar je 
v svojem življenju dosegel. 


………………..in gremo, novim delovnim zmagam naproti………………… 


Založila: 

Z. MEDNARODNI INŠTITUT ARHIVSKIH ZNANOSTI MARIBOR IN 
MARGARETA KLASINC 
Zbrala in uredila: 

Margareta Klasinc 

Avtorji besedil: 

Maruška Soklič Klasinc, Andrej Brvar, Vasja Samec, 
Marija Hernja Masten, Marjetka Legat, 
mag. Zdenka Semlič Rajh, dr. Miroslav Novak, 
dr. Vilibald Premzl, Tina Plevnik, Peter Klasinc, Jože Lajevec, 
Ludvik Jerčič, Marjan Podobnik, prof. dr. Ludvik Toplak in 
mag. Milan Štruc 


Posebno voščilo predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja. 


Avtor nepodpisanih besedil: 

Margareta Klasinc 

Fotografije: 

Pokrajinski arhiv Maribor 
Zgodovinski arhiv Ptuj 
Alma Mater Europaea 
Zasebni arhiv Jože Komovec 
Zasebni arhivi avtorjev 

Oblikovanje: 

Borut Kupnik 

Leto izdaje: 

2016 


CIP - Kataložni zapis o publikaciji 
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 

929Klasinc P.P.(0.034.2) 
930.25(497.4Ptuj)(091)(0.034.2)

 DR. Peter Pavel Klasinc [Elektronski vir] : kronika / [avtorji besedil 
Maruška Soklič Klasinc ... [et al.] ; zbrala in uredila, avtor nepodpisanih 
besedil Margareta Klasinc ; fotografije Pokrajinski arhiv Maribor ... et al.]. 

- El. knjiga. - Maribor : Mednarodni inštitut arhivskih znanosti ; Ljubljana : 
[samozal.] M. Klasinc, 2016 
Način dostopa (URL): http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc76EZH26Z/ 


ISBN 978-961-285-340-2 (pdf ) 

1. Soklič Klasinc, Maruška 2. Klasinc, Margareta 3. Klasinc, Peter Pavel, 
1946- 285304576 

Littera scripta manet 
Kar je zapisano, ostane.