414
Še nekaj o čbelarstvu.
Bilo je sicer v 47. listu ,,Novic" dobro razloženo, kako se zamore roparcam v okom priti. Znalo bi se toraj komu nepotrebno zdeti, da bi se kdo kaj o tem pisaril. Al človeški um je tudi se v ti reci tako omejen, da ne more prav gotovega pripomočka najti. Le po skušnjah mora proti njemu tavati, in čbelar mora tiste enostranske pripomočke za dobre sprejeti, ktere mu je lastua ali družin skušnja odkrila. Skušnja pa ljudi po različnih potih vodi. Naj mi toraj drage ,,Noviceu dovolijo, da tudi se jez nektere pota, po kterih me je skušnja zastran roparc vodila, svojim brav-com naznanim.
Poglavitno pravilo je, ko si panjem, ki so čez zimo matico zgubili, pomagal, kakor je bilo v 47. listu ,,Novica nasvetovano, da imaš žrela tako pridelane, da jih ven in notri gredoče čbele večidel zapolnejo. V ta namen sem si dal luknjičaste plehe narediti, ki so na enem koncu še menj kot četrt palca na visoko, in dober palec na dolgo, žrelu enako, izrezani. Z njimi bolj ali menj žrela pripiram, kakor tudi čbele bolj ali menj letajo. Slab panj imam tako priprt, da čbele le posamno ven in notri grejo. pri tako majhnem žrelu bo tudi ena sama domača čbela roparci vhod ubranila, zlasti, ker so roparce, dokler se še niso v paiij navadile, prav boječe. Te plehe imam tudi čez zimo na žrelu priterjene, da skozi plehasto, majhno žrelo miši v panj ne morejo.
Na to vižo morajo biti spomladi panji, dokler ni paše, pridelani. Imej pa tudi vse panje pridelane, ker marši-kteri panj, ki je čbeinat in je na videz prav dober, se vendar ne bo roparcam bolj branil, kakor oni, ki je brez matice. To so taki panji, ki nimajo še ali nič ali prav malo zadelane zalege. Take panje naši čbelarji vsaj kake četrt ure deleč in v tak kraj zanesejo, ker ni družiti čbel v obližji. Še le čez kakih 14 dni, ko imajo tudi že zadelano zalego, jih zopet v svoj čbelnjak prinesejo.
Tudi sem prepričan, da ni dobro čbel čez zimo v kakem kraju zaprtih imeti, in jih še le o gorkih spomladanskih dnevih v čbelnjak razpostaviti. Roparce jim prve dni potem rade zlo nadlegvajo.
Roparce tudi take slabe panje lože iu brž premagajo, ki so začeli od zadej satovje delati, in so na prvem koncu še prazui in take, ki poprek satovje delajo. Da temu v okom pridem, vstavim v vsaki panj, pred ko roj noter ogrenem, na prvem koncu podolgem kako dlan široko škrilico satovja, da čbele tam in tako delati pričnejo, ker in kakor sem jim pokazal.
Posebno pa naj se čbelar pravila drži, da ne bo čbelam podnevi, ampak še le zvečer pokladal, ko čbele nič več ne letajo. Tudi se jim sme na enkrat le toliko položiti, kar čez noč povžiti ali pospraviti zamorejo. Dobro je tudi brž drugi dan zjutraj posodo, v kteri si pokladal, iz panjev pobrati. Le v kakem grdem deževnem dnevu bi se jim smelo tudi podnevi pokladati. Celo nevarno je , v kakem toplem dnevu med okoli čbelnjaka prenašati. Tudi ni dobro satovja v čbelnjaku hraniti.
Na vse to pa mora čbelar ob času, ko se čbele rade ropajo , večidel ali vsaj večkrat na dan , pri svojih čbelah biti. Poznati mora vsako ptujo čbelo, ki okoli panjev stika, že na videz, da jo zamore odgnati, ko bi se imela v kak panj vkrasti.    Tudi ne boš veliko škode naredil, ako kako
prvinko raji stereš, kakor v panj spustiš, ker potem bi utegnila k mali celo trumo seboj pripeljati in ti veliko sitnost napraviti.
Ako bi se pa vendar na vse to še pripetilo, da bi roparce iz kakega panja med nositi začele, jih popolnoma priperaj in čez nekaj časa jim sopet odpri, kakor je bilo v 47. listu „Novic" nasvetovano. Še bolj boš pa opravil, ako roparce, ki so se ta čas obilo okoli žrela nabrale, z vodo kropiš in polivaš. Tudi, ko žrelo zopet odpreš, vengredoče sproti polivaj. Z vodo sem jih jez še najbolj ostrašil in odvadil.    Vendar so se drugi dan zopet povrnile.
Ze ves nevoljeu si izmislim drug pripomoček. Ko so namreč roparce najbolj v panj šle, ga zadelam. Zadnjo skončnico odprem. Okoli panja žakelj, ki ga imam za roj loviti, tako ovežem , da so se roparce, ki so skozi zadnji konec ven letale, v žakelj lovile. Se ve, da so mogle biti vrata čbelnjaka ta čas odprte, da je svitloba v panj nastajala. Zadnji konec žaklja pa naj je nakviško iu proti vratam obrnjen. Ko potem žrelo zopet odprem, in še druge roparce v panj spustim , je bil v kaki četrt uri popolnoma mir storjen. Vzamem potem žakelj preč, in čez nekaj časa roparce iz njega spustim; pa kmalo so se spet povrnile. Ko jih pa potem zopet vdrugič na to vižo polovim, sem ž njimi drugači ravnal; in potem sem tudi mir imel.
Pa misliti bi si utegnil kdo, da sem prav nekristjansko ravnal. Toraj moram opomniti, da se je gospodar roparc debelo krohotal, ko sem mu svetoval, kako da naj jih ustavlja. Zasramljivo me je zavrnil in mi celo dovolil, z roparcami storiti, kar se mi ljubi. „Volenti non fit iujuria." To bi tudi jez bil takrat storil, ako bi bil prepričan bil, da kdo svoje čbele v roparii podpera.
Ne bi se bilo pa tudi bati, da bi na to vižo roparčni panj končal. Prepričan sem, da bo tak panj tudi še potem dober ostal. Tudi se na to vižo samo roparce v žakelj lovijo. Domače čbele namreč le čez žrelo , ko so vajene, ven silijo. Roparca pa, ko se enkrat medu nasrka, brž iz panja zleti, kjer več prostora in svitlobe vidi.
Pripetilo se mi je pa tudi pretečeno pomlad, ko so se čbele zlo ropale, da je tudi moje panje cela vojska roparc napadla , česar sem nekoliko tudi sam kriv bil. Imel sem do večera hudo homatijo pri čbelnjaku. Tudi drugi dan, pred ko so moje čbele letati jele, so jih zopet roparce napadale. Brž toraj vse žrela s pleni popolnoma priprem. Da so žrela tudi v temi bile, zaprem tudi unanje vrata. Potem podim z rutami in z zelenimi vejami prihajoče roparce tako dolgo preč, da večidel vse odženem. Ko potem ob kaki 10. ali 11. uri zaprte čbele, ki so solnčno gorkoto že zlo čutile in močno ven silile , odprem , so s tako silo ven planile , da so še ostale in prihajoče roparce prestrašene kar zginile. Nobena se ni več postopila prikazati «e blizo žrela, ki je od domačih čbel zlo obsedeno bilo. Ako je pa vendar še kak panj bil, iz kterega niso čbele planile, ko sem ga odprl, sem ga imel še tako dolgo priprtega , da so tudi tam začele ven siliti. Ravno tako sera tudi drugi dan storil in popolnoma sem roparce ustavil. Brž bi po takem ravnanji domače na rop šle , kakor da bi ee od roparc premagati dale.
Dobro se pa mora paziti, da ne bi kak panj med tem časom, ko je zadelan, zadahnil; kar se po tem spozna, ako bi močno hrumeti jel.
Naši čbelarji tudi okoli žrel z briujevim oljem mažejo, da medeni duh pred žrelom slabijo.
Po ajdovem cvetji, ko paša neha, se taki panji, ktere roparce premagujejo , tudi lahko brez škode v kak temen kraj toliko časa zaprejo, da se čbele sploh ropati nehajo.
Ako pomladi kaki panj brez matice dobim, ga le takrat uaveznem , ko je slab. Ima pa dosti čbel in medu. vzamem najslabejemu mačico in jo onemu dam; tega se le ali naveznera ali pa le čbele h kakemu slabemu sožeoem. Mu le zalego izrežem.   Drugo pa dobro shranim in pozneje
kak roj noter ogrenem. Ravno tako ravnam s panjem brez matice pred ajdovim cvetom. Le ta razloček je, da matico v novem panju kak dan v škatlici zaprto imam. Oni slab rojiček pa, kteremu sem matico vzel, vselej uaveznem.
Več reči sem sicer v tem spisu morebiti premalo razjasnil, pa to le zato, ker nočem s predolgim spisom kovicam" prostora kratiti.
F. Z .... a Uršnaselski.
415