------    213------
Državne stvari.
Češko državno pravo.
Ceskih poslancev ni v državnem zboru dunajskem. Tudi taki nemški časniki, ki niso Slovanom prijazni, priznavajo, da je to ministerstvu in Avstriji velika zadrega, ako tako važni narod, kakor je češki (slovansko-pemski), ni zastopan v zboru državnem, kjer se sklepajo postave in dajejo zakoni za vse dežele. Tak zborov stan ni nič celega — manjka mu nekaj in to prav važnega. Ni po takem čuda, da od vseh strani se želi sprava (poravnava) med narodom češkim in vlado.
Že predno se je cesar podal v Prago k slovesnemu blagoslovljenju novega mosta čez Moldavo, ki je dobil ime „Franc-Jožefovega mostu", govorilo in pisarilo se je po časnikih veliko, da dohod Njih Veličanstva v Prago utegne poravnati razpor češki. Temveč se je to mislilo, ker je Njih Veličanstvo po svojem prihodu v Prago poklicalo tudi državnega kancelarja bar. Beusta tje. Kar brž so zdaj nekteri mislili, ker je državni kancelar se dalje časa pomenkoval z voditeljema češkega naroda Palackom in Riegerjem, da v tem hipu mora vprašanje zarad sprave rešeno biti. Pač malo ume o politiki tak, kdor misli, da kratek pogovor more rešiti večletno pravdo. V ustavni državi ne gr6 to tako. Ni nam znano, kaj so se pogovarjali državni kancelar, c. k. deželni glavar, Palacky in Rieger — to pa je prav verjetno, kar je „Politika" po tem pogovoru iz rrage pisala, da češka reč ne stoji zdaj nic bolje pa tudi nič slabeje kakor pred pogovorom. Vidi se iz tega, da je med omenjenimi gospodi bilo le spravljanje, — od spravljanja do sprave pa, ktero želi svojemu kralju zvesti narod češki gotovo ravno tako iskreno kakor vsak lojalen Avstrijanec, je še dolga pot.
Pa kaj je to, kar Cehi zahtevajo, da se jim da v konečno spravo?
Odgovor na to dajo „Narod. listi" tako-le govoreči:
„Za šalo, za kratek čas niso narodi nezadovoljni, najmanj pa kljubuje samo iz šale narod Češki, o kterem ves svet ve, da je dobrovoljen.
Cesajska rodovina Habsburška je bila za gospodarico na Cesko poklicana po prosti volji naroda našega, in takrat se je na večne čase zavezala v to, da varuje celoto, samostojnost in svoboščine deželne.
Narod češki se nikdar nikoli ni odkrižal svojih pravic, al kratil in vzel jih mu je absolutizem. Zdaj pa, ko je zginil absolutizem, zahteva narod te svoje pravice
------    214    ------
nazaj. Mi smo imeli svoje glavne in deželne zbore. Unih tudi absolutizem ni odpravil, čeravno jih vlada po boji na Beli gori ni več sklicala. Deželne zbore pa smo po stanovskem zastopu neprenehoma imeli do 1848. leta. Tudi smo imeli svojo administracijo, svoje uradnike in deželne sodnike in pa svojega zastopnika — deželnega kancelarja na strani kralja našega. V vseh teh rečeh smo bili popolnoma samostojni in od druzih dežel neodvisni. Te notranje avtonomije še celo po boji na Beli gori nismo zgubili, marveč jo je cel6 Ferdinand II. v svojem imenu in vjimenu svojih naslednikov slovesno in odločno priznal. Se le pod cesarico Marijo Terezijo (1749. leta) je absolutizem nam vzel češko dvorno kancelijo, našo domačo samostojno administracijo in pravosodje.
Naši deželni zbori so se posluževali najvažnejših ustavnih pravic pred in po bitvi na Beli gori, ker oni so dovoljevali novince (rekrute) in davke pa sklepali postave. Davke so dovoljevali naši deželni zbori do 1848. L, — o druzih zadevah jim je absolutizem krajšal pravice. Te glavne pravice je cesar Ferdinand I., ki še živi, priznal 1848. leta.
So li te naše pravice mar le pravlice? Dunajski politiki si ne vejo druzega sveta, kakor tega, da tem našim starejim pravicam nasproti stavijo svoje nove od 1862. in 1867. leta. Zdaj pa se trobi po svetu, da nasproti tem našim pravicam, kterih stvariti nismo pomagali in kterih dozdaj nismo priznali, ni nikakoršnega državnega prava, češ, da „ni pravice zoper pravico". Naši politični in narodni protivniki trdijo, da je Avstrija že izgotovljena pravna država in da naj mi pred vsem priznavamo to ustavo, po tem še le se oni morejo pogajati z nami. Na to pa mi odgovarjamo: „prvo je pogodba z nami, po tej pa pride še le drugo." Ako mi to storimo, kar naši politični in narodni protivniki od nas zahtevajo, bilo bi to toliko, kakor da se mi vdamo
{*im na milo in nemilo. Po takem bi mi isto storili, car je storila vlada pri Magjarih, da jim je najprej ministerstvo dovolila, potem pa še le ž njim denar-stvene zadeve rešila; nepovoljni nasledek tega pa je bilo to, kar sta ministerstvo in državni zbor sama spoznala, da se je potem moralo v vse dovoliti, kar so Magjari zahtevali.
Al se bode to, o čemur smo si zdaj navskriž z vlado, poravnalo po naših željah, tega ne vemo. Nam se ne mudi, mi lahko čakamo in to tem več, ker je trdna volja našega naroda, da on ne za stopinjo ne zgreši postavne pote. Ali pa se drugim mudi, tega mi ne vemo. Dunajski Časnikarji se pač grozno motijo, ako na vse grlo kričijo po svojih listih, da je ljudstvo po deželi drugačnih misli, kakor so voditelji naši v Pragi! Naš narod ni nezrel v politiki; on sam, brez našega poduka, znd dobro ločiti jedro od lupine, teorijo od praktike. Naš narod ve, da mu bo ponova češkega državnega prava „kruha" dala, zato se drži svojih nd-rodnih in političnih pravic."
To je jedro tako imenovanega „českega" vprašanja, kteremu vsak pravi Avstrijan želi pravične rešitve.