Zmagoslavni polet Sokola med Srbe.
Nekako ob 15. uri 26. junija so se sestali Sokoli in Sokolice vseh naših poki*ajin v Zidanem mostu, da nadaljujejo pot med brate Srbe. Pred Zagrebom so dohajali še naši posavski Dolenjci in Dolenjke.
Polagoma je zadežilo; v Zagrebu smo morali obleči površnike.
Ej Zagreb, Zagreb, ali te je dež ohladil, ali je dež pogasil tvoje luči ? Pa tudi sam še nisi ozdravil popolnoma; to vemo, zato ti oproščamo.
Ob 21. uri je zadrdral vlak dalje. Ob 25. uri smo v Sisku. Krasen sprejem, vse mesto, posebno mladi svet obojega spola, se gnete po prastrani postaji z zastavicami v rokah in nas obsiplje s cvetjem.
Ob 23. in pol se moraš posloviti; dve himni še in že se pomika vlak med krepkim sokolskim „na zdar."
Dva stroja teško in brzo puhata po ne-skočni  ravnini,   skozi dež in temo. Malo smo
spali, pa kako, saj je toliko bratov in sester, ki jim razburjeno utriplje srce v pričakovanja pogleda na srbsko zemljo.
Zdani se. Tam zadaj, odkoder smo prišli, se trgajo oblaki in nebesna modrina, se blešči skozi nje, svetloba postaja prijaznejša; včasih celo solnce pogleda zvedavo na žitno poljano.
Ob 9. uri 27. junija smo v staroslavnem Siču. Vsa postaja v zastavicah troplemenske-ga naroda, godba svira, mestni mešani zbor poje navdušeno in dovršeno. Vsipa se cvetje, stiskajo se roke in rušijo oči čakalcev in do-šlecev v prekipevajočem navdušenju.
Posloviti se je treba; še dolgo ne bo konca ravnine ; na vsaki mali postaji se ustavlja vlak, čim bolj zapuščena je, tem dalje stoji, samo da bi zaslužili tamošnji odurno švabu-joči židovski postajni gostilničarji; pa bratje Sokoli in sestre Sokolice imajo zdrave in ostre nosove v veliko žalost in razočaranje izsesovalcem ; bratje in sestre postanejo začasni protialkoholiki in pijejo rajši vodo, da-si je slaba.
Med   vožnjo   se vrše  v prednjih vozovih
naprej in naprej posvetovanja, izdajajo se povelja, brzo natiskana od urnih sester Sokoli c strojepisk. Vse kaže, da bo šlo v najlepšem redu. Živahni, komaj same sebe brzdajoči mladeniči se posvetujejo s krepkimi in že osivelimi, mirnimi in preudarnimi starejšimi brati. Zgovorne, komaj kratkemu krilu odrasle sestre, razpravljajo s Sokolicami — ženami in materami našega ljubkega naraščaja. Skratka cel sprednji del vlaka je podoben veži in stranskim sobam v parlamentu.
Že smo v Indiji. Navdušeni pozdravi, petje, kratko okrepčanje in ajdi dalje, skozi Eruško goro, vedno v divjem diru navzdol po brzo se menjajočih ovinkih; ob starem Dunavu vživamo vso lepoto njegovih bogatih bregov ; pol ure še in evo nas v NovemSadu.
Pet ur nas je pričakovalo celo mesto zunaj na postaji, petkrat je bilo že premočeno; zato nas pozdravljajo samo še najvztrajnejši, najpogumnejši, a še teh je nekoliko tisoč.
Brat Sokol.
(Nadaljevanje sledi.)