Poštnina plačana v gotovini
Cena Din 1.50
Pohlep po denarju je vedno ubijal v ljudeh vsa čuvstva človečnosti.
ROLL1N
Rokopisi se ne vračajo
Uredništvo in uprava:
Maribor, Aleksandrova c. št. 11/1.
Naročnina:
letno Din 80.—, polletno 40.—, četrtletno 20.— Oglasi po ceniku
čekovni račun št. 16.536 / Telefon št. 2365
Leto II. Št. 11
Maribor, 31. marca 1934
Izhaja vsako soboto
Dr. Fero Miler (Maribor):
Na nova gospodarska pota!
VELIKONOČNO PREMIŠLJEVANJE
IIIIIIIIIlillllllllilM
Bolniku, ki uživa v človeški družbi primeren ugled in pomen, ne manjka niti poklicnih zdravnikov niti raznih prijateljev, odkritih in neodkritih, ki mu ponujajo svojo pomoč in raznih zdravil.
Slično se godi našemu gospodarstvu, ki je bolno, res težko bolno!
Stara gospodarska pravila in dosedaj veljavna gospodarska načela se rušijo. Proizvajalne in pridobitne oblike, ki so pred več desetletji po našem mnenju gospodarstvo dvigale, ustanavljale delo in kopičile zaslužek in dobiček, so se izrabile, izživele in kažejo danes svoje slabe in škodljive posledice. Nemara so bile že od vsega početka napačno zasnovane!
Neomejeno gospodstvo denarja in zlata, proglasitev čimvečjega dobička kot edinega načela in namena vsega dela, vsake kalkulacije in vsakega podjetja, ustvarjanje strojev z edinim namenomi, da postanejo važneiši in emieiši delovni faktor kakor človeški delojemalec s svojo dušo, - vsi ti in drugi pojavi sedanjega gospodarstva očitujejo vseskoz razjedeno in za-
stri'^j^^da^dda se javlja toliko zdravnikov, ki hočejo vsak po svoje, največkrat pa samo sebi in svojemu stanu v korist, prakticirati na ranah našega gospodarstva in da se javlja tudi toliko mazačev v politiki in gospodarstvu, ki jim je že najmanjši začasni uspeh povod In prilika, da kličejo sebi in svojim koristolov-skim tovarišem hinavski »hosijana«!
Kdor pa jih sodi po njihovih dejanjih, spozna takoj, da so to krivi preroki in da so to tisti mešetarji, podkupovale?, prekupčevalci napačnega patriotizma in farizeji, ki jih je Kristus z bičem izgnal iz templja!
Ko se je svoj čas naš narod pod vodstvom dobrih in nesebičnih voditeljev vedno bolj začel oklepati zadružništva in je še prevladovala misel, da ni glavno: ustvarjati velike dobičke in samo na ta način skrbeti za svojo rodbino in svoje potomce, marveč da je nasprotno važnejše: skrbeti za trajno in zdravo podlago bodočega razvoja, predvsem z ustvaritvijo prave duševne podlage, zvestobe, marljivosti, pridnosti, nesebičnosti in dobrote, ki ustvarja trajnejše vrednote, kakor blesteče se zlato, — takrat je bil naš narod v temelju še zdrav!	.	.	.
Ko pa je deloma že pred vojno, med vojno m posebno po vojni tudi k nam prišel tuji duh izkoriščanja, brezmejne spekulacije in višjim vredno-teniem stroja kakor človeka, je ta duh omamil tudi naše gospodarstvo tako, da je postal najbolj ugleden tisti član človeške družbe, ki si je znal z vsemi — četudi najslabšimi sredstvi — utreti pot do bogastva. »Čimprej in čim, več!« je postala po vojni splošna deviza tudi v našem' gospodarstvu; začela je cveteti bujna spekulacija in brez usmiljenja je bil pogažen vsak, ki je podlegel v tej divji tekmi.	v ^
Gospodarsko slabši kmetje, delavci, obrtniki ni trgovci so postali žrtve sedanjega kapitalističnega izživljanja in sprejemali semtertja v svoje obupane vrste tudi take, ki so v tej egoistični borbi bili že mmogo pridobili in vse zopet izgubili.
VESELO VELIKO NOČ!
Da v našem majhnem narodu in v naši nepreveliki državi ne morejo izbiti tako ogromni škandali, kakor v velikih državah in da se pri nas v očigled našega majhnega premoženja ne morejo roditi tako velike korupcijske afere kakor drugod, ni naša zasluga! Da so se pa kompcionistične posledice gospodarskega načina, kateremu je zlato in uživanje začetek in smoter vsega življenja, pojavile tudi pri nas, to vidimo vsepovsod.
Radi tega je skrajni čas, da krene naše gospodarstvo vsaj v svojih težnjah, v svojih principih in podlagah na zdravejšo pot.
Zemljo in zemeljske zaklade, ki nam jih je Bog dal, bi bilo treba iztrgati iz rok divjih in brezobzirnih mednarodnih špekulantov, ki se mastijo s tem na našem gospodarskem telesu. Ko molimo »daj nam danes naš vsakdanji kruli«, priznajmo, da smo ga dobili toliko, da bi ga bilo dovolj za vse, tudi za: lačne in razcapane trpine, da, pa razdelitev ni pravilna in pravična! V to rano kažite s prstom, vsi vi, ki imate pravice vodstva!
Bolj koristno bo to, kakor denunciranje posameznih stanov in obtoževanje mladine, da ni dovolj pa-triotična, čc v borbi za eksistenco kritizira slabo stran našega gospodarstva!
Ni zdrav temelj gospodarstva, pri katerem je posameznikom mogoče, da s protekcijo in močjo kapitala kopičijo denar zopet samo za lastne špekulativne namene, nepriznavajoč interesov in pravic celokupnosti. Ni prav, da potna sraga in krvavi žulj dela in truda ne pribori dostikrat niti človeka vredne eksistence, in grozno je	ozadju plesa okoli zlatega
teleta izstradane postave prosijo za kruh!
Ni res, da mora biti razvoj tovarn in uporaba strojev in da mora biti razvoj veletrgovine tak, da izčrpa delavca, ubije obrtnika istotako kakor srednjega trgovca in male zadruge! Ni treba, da nam splošna mehanizacija razcepi narod v nekaj tisoč gospodarskih vladarjev in v milijone službujočih, uničujoč naš srednji stan kot podlago zdravega razvoja.
Pravilni gospodarski razvoj bi mora] najti učinkovita sredstva, da se divja špekulacija in ustanavljanje tovarn omeji na tako podlago, da najde tudi tisti, ki še ustvarja z delom svojih rok, svojo specialno, lastno pridnostjo in svojim razumom skrbnejše izdelano in pa solidnejše blago — dovolj varno eksistenco!
Ravnotako ni potrebno, da je veletovarnar obenem tudi že veletrgovec, da vrh tega obavlja še funkcije malega trgovca ter potuje s svojim blagom od odjemalca do odjemalca, potem, ko je s strojem izločil iz zaslužka že nebroj delavcev.
Manj številčnega zaslužka in trajnejšega dela s trajnejšim zaslužkom za vse ljudi nam je treba, da bo blagostanje splošnejše in med narodom zopet več zadovoljnosti.
Zato pa je treba tudi duševne preobrazbe, duhovne obnove. Treba je povsod in pri vsaki priliki borbe proti izkoriščanju in sebičnosti človeških nagonov; treba je več krščanske ljubezni, več spoštovanja do bližnjega.
Ljubljansko pismo
Ce takole opazujem in premišljujem dandanašnje naše javno življenje, predvsem politično, vidim, da je najbolj zato tako zmedeno, razdraženo in sploh nekam! bolno, ker je med nami toliko nesporazumi jen j. Da, vse zlo prihaja od uesporazum-Ijenj. Nesporazumljenja pa prihajajo ponajveč od napačnih pojmov.
V tem pogledu je bila ravno zadnja proračunska debata v narodni skupščini zelo poučna, saj je pokazala zlasti v pojmovanju treh faktorjev: država — vlad^ — narod, pravcat kaos, po domače zmešnjavo.
Naj navedem tukaj samo en primer, ki je tako karakterističen, da nam lahko služi kot šolski Pr'mer:
Ko je govoril poslanec Pavlic (kaj je govoril, je tu postranska stvar), so na neki točki njegovega govora s klopi večine padali medklici: »Tudi Vi prejemate denar od vlade!«
Poslanec Pavlič: »Ne prejemam ga za sebe, ampak za siromake!«
Medklici:	»Lepa opozicija, ki
prejema denar od vlade!«
Evo, gospođa moja, ta primer nam drastično osvetljuje, kakšni čudni, megleni in seveda napačni pojmi krožijo po našemi domačem političnem svetu, in kako je tu potrebno razčiščevanje in razčiščenje.
Tu vidimo, kako se mešata pojma država in vlada, oziroma kako se istoveti vlada z državo.
Jasno je vendar, to se pravi moralo bi vsaj biti jasno tudi preprostemu razumu, da država ni vlada in vlada ni država. Vlada je samo upraviteljica države. In če vlada da denar, ni to njen denar, ampak je to denar države. Država pa je dobila ta denar od naroda, od državljanov, od davkoplačevalcev.
Torej so bili tisti medklici popolnoma nesmiselni in neumestni. Ampak kakor rečeno, značilni so za dandanašnje politično pojmovanje.
Takih reči doživljamo vse polno v našem političnem življenju. Smo doživljali in doživljamo še vedno tudi to, da se kaka stranka istoveti z državo. Zapiše na svoj program država, pa si že domišlja, da je ona država in proglaša vsakogar, ki ni v njenem taboru, za protidržavnega. Zelo enostavna metoda. Enako enostavna, kakor če kaka druga stranka zapiše v svoj program vero, pa proglaša tistega, ki ni njen pristaš, za brezverca.
S takimi čudnimi pojmi imamo opraviti na vseh koncih in krajih. Interesantno poglavje je zlasti »demokracija«. In bi človek lahko rekel: kolikor glav, toliko različitih pojmov.
Se srečam zadnjič po dolgem času z gospodom, ki ga zelo cenim,
ker je pameten človek in vseskoz pošten Slovenec. In sem doslej mislil, da se v političnem mišljenju nekako strinjava. A kako sem se začudil, ko me je zdaj nahrulil, da sem fašist, ker se v »Razgledu« zavze-mami za stanovsko državo. In je dejal: »Za nas Slovence je rešitev samo v demokraciji.«
»O hudirja, sam si rekel, zdaj sem pa naenkrat fašist. No, če je to, kar jaz pišem v teh »Ljubljanskih pismih«, fašizem, tedaj sem pač fašist — tu se ne da nič pomagati. Ampak da bi jaz ne bil demokrat, proti temu moram pa odločno protestirati.
Tudi jaz sem za demokracijo in pravimi, za nas je rešitev samo v demokraciji. Da. Ampak ne v dosedanji demokraciji, ki doživlja danes polomi po vsemi svetu.
Kako pa- se pravi tej demokraciji? Stavijski se ji pravi! To je njen obraz. Hvala lepa za tako demokracijo! Falirala je, onemogočila se je, preživela se je, — naša doba zahteva novo, boljšo, solidnejšo demokracijo. In če so druge države pričele reformirati svoje demokracije, bomo morali pač tudi mi našo.
Ne zato, ker druge države to delajo, ampak ker je tudi pri nas enaka potreba, ker tudi mi s staro demokracijo ne pridemo nikamor naprej. Tudi pri nas opažamo vse pol-
no nezdravih pojavov, ki vpijejo po železni metli.
Mi Slovenci se moramo pa še posebej vprašati: Ali nam nudi sedanji sistem demokracije dovolj možnosti za našo polno uveljavljenje? Mislim, da ne. Kajti v političnem parlamentu, kjer igra odločujočo vlogo število, bomo vedno v neugodnem položaju manjšine, pa naj nas ima pod svojim okriljem! še tako močna vsedržavna politična stranka.
V	gospodarskem, odnosno stanovskem zastopstvu pia bi bila naša pozicija vse kaj drugega, ker tam bi odločala kvaliteta, strokovno znanje, organizatorno delo itd.
V	zadnji proračunski debati je bilo menda par sto govorov, gospo-darsko-strokovnjaških med njimi pa komaj tucat. In vendar smo sredi najtežje gospodarske krize, kjer nami gre za biti ali ne biti.
Sicer pa nimam' navsezadnje nič proti temu, če ostane tudi pri dosedanjem sistemu demokracije — toda samo pod pogojem, da politikarje zamenjajo gospodarstveniki. Strokovnjaki na plan! Če pride stranka, ki bo pri volitvah postavila take kandidate, bo dobila tudi moj glas. To ji že danes obljubim. Če pa ne bo gospodarske stranke s kandidati strokovnjaki, pa ne pojdem) več volit. Nak. Šemi se na to že priduši!.
Aemonus.
Treba je vzbuditi v narodu smisel za potrebe vseh tistih zaostalih, siromašnih in propadlih članov posameznih stanov, ki nimajo niti dovolj kruha, niti najnuSnejših vsakdanjih potrebščin in iskati je treba zanje ne samo podpornih virov, ki lahko vsak dan zopet usahnejo, ampak stalne zaposlitve in uvrstitve v delavne člane našega gospodarstva, ki ima dovolj dobrin za vse! Manj
požrešnosti, in več na vse ozirajoče se solidarnosti!
Morda se nam: bliža zadnji čas, da razumemo veliki pomen velikega tedna in vstajenja, — zadnji čas, ako nočemo, da nas bo usoda učila s še bolj okrutnimi in bolj poraznimi udarci!
Vstanimo, bratje! Kličejo nas velikonočni zvonovi...
General Maister
obhaja te dni 60 letnico svojega rojstva. Tem povodom so mu mariborska narodna društva v sredo zvečer priredila podoknico z baklado, katere se je udeležila velika množica ljudstva, navdušeno pozdravljajoč slavljenca, ko se je prikazal na oknu in se ginjen zahvaljeval za ovacije. Generalu se je poklonila deputacija predstavnikov mestne občine in raznih korporacij, z dr. Jančičem na čelu. V imenu Maistrovih borcev je izrekel tople čestitke svojemu generalu g. Malenšek. Ko so združeni mariborski pevski zbori pod vodstvom g. Horvata odpeli, je zaključil slavnost mimohod vseh zbranih borcev, Sokolov, gasilcev itd. ob zvokih godbe »Drava«.
Generalu Maistru, osvoboditelju Maribora in junaškemu borcu za naš Korotan, — nad katerim bi danes vihrala jugoslovanska zastava, da ni usoda hotela drugače — izrekamo tudi ml ob njegovem jubileju najiskrenejša voščila!
5 fb številko 7f{az^icaW< poteče I. četrtletje zu naročnino.
Prosimo cenjene naročnike, ki so naročnino za /. četrtletje že poravnali, da nam nakažejo naročnino za II. četrtletje, one prejemnike našega lista, ki so s plačilom naročnine za I. četrtletje še v zaostanku, pa prosimo, da jo zdaj poravnajo po priloženi položnici, obenem z naročnino za II. četrtletje.
Četrtletna naročnina znaša Din 20—, polletna Din 40.—.
Vsem naročnikom, inserentom, sotrudnikorn, čitateljem in prijateljem »Razgleda« želimo veselo Veliko noč!
UREDNIŠTVO IN UPRAVA.
RAZPRODAJA slik V soboto po Veliki noči 7. aprila bo na Glavnem trgu v Mariboru od 9. do 12. ure dopoldne licitacijska razprodaja raznih slik v okvirjih.
TEDENSKI RAZGLED
PO DOMAČIJI IN TUJINI
Na narodni straži
Jugoslovanski senat je sprejel državni proračun. Zunanji minister g. Jevtič je podal svoj ekspoze o mednarodnem položaju. Glede na znano rovanje proti naši državi je g. Jevtič izrekel tele znamenite besede: »V dobi moralnega kaosa, ko se na zahrbtne načine skušajo doseči nedovoljene želje, ko se mednarodno življenje ne more osvoboditi kriminalnih akcij tihotapstva, izdajstva in zločinstva odborov, moramo ohraniti tisto hladnokrvnost in trdno voljo, ki že od nekdaj odlikuje naš narod, da bomo za vedno odpravili te nedovoljene želje In krvave nade, pa da bi se naposled vendar vrnili k pameti oni, ki jim je v lastnem interesu in v interesu miru, če uvidijo neomajno jugoslovansko stvarnost. Jugoslovanski narod je vajen gledati nevarnostim in stiskam v oči in se zna možato ubraniti tistih, ki drezajo vanj. Toda v svoji trezni miroljubnosti ta narod pričakuje z vso pravico od svojih sosedov, da mu v poln! meri vračajo spoštovanje in varnost.«
V	senatu je slovenski senator dr. Gregorin predlagal novo stabilizacijo dinarja, in sicer po tečaju švicarskih frankov, torej na tečaj, ki obstoja dejansko že dve leti. Taka devalvacija ne bi predstavljala nikakršne inflacije, pač pa bi imelo od tega koristi celokupno naše gospodarstvo. — Trgovinski minister g. Demetrovič je napovedal reorganizacijo jugoslovanskega lesnega izvoza. Celokupni izvoz bo v bodoče postavljen pod državno kontrolo in bo tako zadobil značaj državnega monopola.
Pogajanja med nemško in jugoslovansko delegacijo za novo trgovinsko pogodbo potekajo zelo ugodno. Velikonočne praznike bo prebila nemška delegacija na Jadranu in se bodo potem' pogajanja nadaljevala v Dubrovniku. Tja bo zdaj prispel z letalom tudi nemški minister Rohm, štabni šef nacionalno socialistične SA in SS, v spremstvu svojega štaba in bo prinesel nemški delegaciji nova navodila kanclerja Hitlerja.
Na velikih mednarodnih smučarskih tekmah v Planici nad Kranjsko goro, katerih so se udeležili najboljši evropski in hkratu svetovni prvaki, sta bila v skokih dosežena nova svetovna rekorda 92 mi in 95 m. Rekord na 92 m brez padca je postavil Norvežan Birger Ruud, na 95 m s padcem pa njegov brat Sigmund. S tem si je priboril prvo darilo, pokal bana in pokal ljubljanskega župana. Kot najboljši domači tekmovalec je dosegel Albin Novšak skok na 66 m in s tem prekosil za 6 m dosedanji jugoslovanski rekord.
V	Beogradu sta bila v torek obešena trgovec- Dimitrij Grandjič in zidar Gavrilo Jovanovič, ki sta polagala peklenske stroje po Beogradu in železniških vagonih. En tak peklenski stroj je eksplodiral na stopnicah oficirskega doma in ubil nekega nosača. Smrtno kazen je izreklo nad njima državno sodišče za zaščito države dne 6. februarja in je bila zdaj izvršena.
Državno sodišče za zaščito države je vse tri obtožence, Petra Oreba, Josipa Be-goviča in Antona Podgorelca, ki so 16. decembra 1933 v Zagrebu nameravali atentat
na našega kralja, obsodilo na smrt. Povodom odkritij v tem procesu, ki so pokazali razne temne naklepe naših sovražnikov, so v protest proti temu rovarenju v sredo zvečer Zagrebčani priredili po mestu velike patriotične manifestacije.
Pred ljubljanskim velikim senatom se je v torek vršila razprava o znanem umoru v Trojanah, in so bili obsojeni: Valentin Herle, ki je umoril Valentina Trdino, in Anton Trdin, brat umorjenega, na dosmrtno ječo, Antonija Trdin, žena umorjenega Valentina, pa na 14 let ječe.
Na Vrtači je preteklo soboto umrla odlična slovenska koncertna pevka ga. Mira Dev-Costaperatia, soproga ljubljanskega arhitekta.
V	angleški notranji politiki je pričakovati velikega preobrata. Ministrski podpredsednik in šef konzervativne stranke Baldwin je napovedal, da se bo vlada v bodoče pri važnih odločitvah poprej posvetovala s predstavništvom konzervativne stranke. Prva zadeva, kjer hočejo konzer-vativci uveljaviti svoj vpliv, se tiče indijske samouprave.
Rusija in Nemčija sta sklenili novo gospodarsko pogodbo. Poglavitno gre za ureditev gospodarskega prometa med obema državama.
Kompenzacijska pogodba med Madžarsko in Cehoslovaško je podaljšana do maja t. 1., ker je v kontingentu predvidena še izmenjava 29.000 madžarskih pitanih volov oz. svinj za čehoslovaški les in oglje.
V	Italiji so bile v nedeljo volitve v zadnji italijanski parlament. Od 10,433.536 volivcev jih je glasovalo 10,041.997 (96.25%) in to za vladno listo 10,025.513 (99.84%), proti pa samo 15.262 (0.15%).
Španija se še vedno ne more pomiriti, štrajki in bombni atentati so na dnevnem redu. Pojavljajo se tudi roparji. Vlada je radi tega zopet uvedla smrtno kazen.
Socialistične stranke se oborožujejo tudi v Franciji. V Parizu je policija odkrila več zalog raznovrstnega orožja.
Avstrija je porabila že vso svojo pšenico in je močno z-nižala carino, kar pa pod komando Mussolinija prihaja v dobro samo Madžarski.
Nekateri člani habsburške rodbine se pripravljajo na vrnitev v Avstrijo in Madžarsko, kjer jih bo zopet pozdravil novi dvoglavi orel. Dosedanjega avstrijskega orla z eno glavo so zamenjali in odstranili tudi državno ime republika.
V	Mehiki so geologi našli velikansko ležišče zlata, največje v zadnjih letih.
Mariborske prireditve
Narodno gledališče:	Na velikonočno
nedeljo popoldne ob 15. uri otroška predstava: pravljična igra »Jurček«. Premijera. Znižane cene. — Ob 20. uri zvečer premijera domače opere »Gorenjski slavček«. iV ponedeljek popoldne (ob 15. uri) repriza opere »Gorenjski slavček«, ob 20. uri opereta »Štambulska roža«. Znižane cene.
Grajski kino: opereta »Velika ljubezen mladega princa«.
Kino Union: opereta »Srečno pot!«
Maribor, o Veliki noči 1934.
Velecenjeni gospod urednik!
Dovolite mi, da se kot optimist in slovenski človek tudi jaz malo pri Vas oglasim. Kajti Vaša inicijativa o novem narodnem duhu me je do srca zganila. Res: baš v Mariboru in okolici je potrebna močna roka. Maribor s svojim okolišem, ta bivša stidmarkovska trdnjava, še danes ni slovenski kakor bi moral biti, — še danes se ne samo velik del starine, ampak tudi mladina poslužuje pokvarjene nemščine. To pa ne samo doma, temveč tudi na ulici in v obratovalnicah, v podjetjih. Kdo je vsega tega kriv? Mi sami- In če gremo po hišah na primer v Studencih, najdemo vsepovsod nemško časopisje, slovenskega časopisa ne vidiš skoro nikjer.
Ce vprašaš ljudi, zakaj slovenskega časopisa ne čitajo, dobiš odgovor, da nemškega bolje razumejo. Vprašaš po enega drugega po narodnosti, dobiš odgovor: Slovenec — Slovenka. Tu moram omeniti tudi ta ljubi radio. V radiu slišiš v Mariboru večinoma le nemške postaje — naših skoro nikoli, saj je ljubljansko postajo sploh težko dobiti. Zato se čudim, kaj merodajni faktorji tako odlašajo z ustanovitvijo nameravane relais-postaje v Mariboru, ko jim' mora vendar biti vse to znano, in se morajo zavedati, kake nacionalne važnosti je za našo severno mejo, da pride tudi ona pod krepko območje domače radio-postaje.
Kdor prihaja danes v Maribor in sliši z radio-aparatov povsod samo nemške postaje, predvsem pa Dunaj, zadobi vtis, kakor da je že onstran v Avstriji.
Potrebna je energična, smotrena vzgoja mladine v nacionalnem duhu. Mladino treba bolje nadzirati in jo pritegniti v narodna društva. Narodna predavanja, narodne pevske zbore, narodne zabave, — to je treba organizirati. S tem se bo mladina navzela narodnega duha; tisti, ki so narodno mlačni ali pa več in manj nam že odtujeni, se bodo v tesnejših tovariških stikih z narodno zavednimi sovrstniki navdušili, in tako bo ta mladina imela ljubezen in spoštovanje do svoje jugoslovanske države in se ne bo navduševala za tuje pojave.
Največja potreba v Mariboru pa je dober, v nacionalnem duhu pisan dnevnik, seveda nestrankarski. Naj omenim, da je že pred leti nekaj gospodov pokrenilo zadevno akcijo, da se je veliko na tem1 delalo, a stvar je slednjič obtičala na finančnem vprašanju.
Maribor kot druga prestolnica Slovenije je itak zapostavljen, kajti danes nimamo tu niti enega višjega državnega urada. Pa tudi
ne višje šole, akademije. In kako bi nam bilo to potrebno na meji! Imeli bi več nacionalno vzgojene mladine in gotovo bi ne bilo toliko izgubljenih dušic med nami. Saj kdor ima le malo narodnega čuta, ga v srce zaboli, če dan za dnem posluša vedno več pokvarjene nemščine. A nihče se ne zgane! Kam plovemo — nazaj pred vojno? In je vedno več ravnodušnikov do lastne države. In je tu parola Hitler, tam internacionala.
Ali veste, da smo veliko slovenskih delavcev izgubili, ker se je malokdo od naše takozvane inteligence hotel z njimi družiti. Dobro mi je marsikaj znano. Gospoda je sedela kje v svoji družbi, za delavca, vajenca, služkinjo itd. pa se je le malokdo zmenil.
Toda Nemci so se ba z njimi družili,-a ne samo delavci, temveč tudi doktorji, inženirji, učitelji itd. in so znali slovenskega delavca na svojo stran pridobiti, — Slovenci si niso znali svojih bratov osvojiti.
Danes je nujno potrebno, da se naše višje naobraženstvo zgane in najde ožjih stikov z delavstvom, obrtništvom, itd., kajti s temi se bo v narodnem oziru marsikaj doseglo.
Sicer so pa tudi minuli časi, igrati gospodo. Kajti vsak je pod svojim klobukom gospod. Danes je delavstvo močan faktor, radi tega je še večja potreba, da se naobra-ženci z njim čimveč družijo in ga izobra-zujejc. Delavec vam bo za to samo hvaležen. I reba le dobre narodne volje, iskrenega srca in ne preveč občutljivosti, pa bo vse šlo po pravi p0ti.
Še nekaj. Čast našemu sokolskemu pozdravu, zato bi ga pa ne smeli izrabljati za navadne pozdrave pri vsaki priliki. Jaz bi predlagal j>e kak drug enoten narodni pozdrav, v čemer naj bi se sporazumela vsa naša kulturna društva. Nadalje bi predlagal, da bi se naša narodna društva medsebojno dogovorila in dosegla, da bi se — baš radi večnega nemškutarenja, — v vse javne lokale obesile na vidnem mestu lične tablice, ki bi bile obenem tudi lokalom v okras, in to z napisi, kakor: Govori slovensko ali srbohrvaško. — Jugoslovanska zemlja. — Jugoslovanski kruh.
čast tujcu in njegovemu jeziku. S tem ne mislim zaničevati tujega jezika, še manj pa tujca. Pač pa naj tujec vidi, da $mo narodna in kulturna država.
Za vse one, ki še mislijo, da se ne da brez nemščine živeti, pa naj bo to opomin! Tako bo nemara sčasoma izginil tisti nesrečni duh, ki še vedno propagira nemščino po slovenskem Mariboru.
Pozdravlja Vas
Blaž Jagodič.
Jos. Fr. Knafllč:
Pod pisanim zmajem
Roman skrivnostnih razodetij.
(5. nadaljevanje.)
Doma sem se opremil s črno masko, majhno vrečo, električno pištolo in žepno svetilko, nato pa pohitel tjakaj k vili gospe Erike.
Bila je temna, oblačna, soparna majniška noč, polna opojnih vonjav z vrtov naokoli. Zgoraj po balkonu je migotal žarek luči, torej gospa Erika še ni spala, čeprav je šlo že čez polnoč.
Naglo sem' preplezal vrtno ograjo in smuknil k vratom. Zunanja vrata so bila na stežaj odprta, znotranja steklena pa zaklenjena. Posvetil sem z žepnim reflektorjem v vežo: na vznožju stopnišč je pol-sede ležal zamorec Bimbo in smrčal, da se je slišalo ven. Da je to Bimbo, sem spoznal na kolajnah, ki so mu bleščale na prsih. Svojih slavnih kolajn Bimbo nikoli ni odložil, jih sploh ni mogel več odložiti, ker so mu že prirastle za kožo.
Torej tega divjaka je postavil mandarin za nočnega stražnika gospe Eriki! sem pomislil. Lepa reč! Če ga sredi noči prime tisti apetit, tudi ona ni varna pred njim. Ali pa nemara mandarin celo računa s to možnostjo? Bog ve, kaj ta stari lopov
snuje I
Toda, kako priti v hišo? Spodaj so bila vsa polkna zaklopljena. Kaj če bi gospo Eriko previdno poklical? Vrgel pest peska na balkon in narahlo požvižgal? Preveč tvegano! Ona se lahko prestraši in alarmira stražo. Da bi se mogel kako povzpeti do balkona? Po steblovju glicinij, ki preprezajo steno... To je vse prešibko.
Bedak! sem1 se tedaj udaril po čelu. Nasproti balkona je stala skupina starih visokih jelk, z vejami segajočimi skoro do tal. Če spležem tja gor, — bom morda videl v sobo, kjer še gori luč.
čez par minut sem že bil v višini balkona in sem videl, kar sem: hotel videti: v svojem budoarju je na široki otomani ležala lepa gospa Erika, oblita od rumenega soja kitajske ampole, kadila cigareto in se poigravala z zmajčkom^ ki se je sprehajal po njenem telesu.
Vrata na balkon so bila odprta in nočni vetrič je pregibaval zavese, mojim očem zdaj zakrivaje prizor, zdaj ga zopet raz-krivaje...
Torej še vedno, še vedno... sem mrmral in gnus me je stresal in bes na to vražjo žival.
V tem1 je preletel vilo policijski avijon na nočni patrulji, ki je s svojimi silnimi žarometi obsvetil vsako smet in tudi mene na drevesu. Sicer me je navzgor očem policije zakrivalo gosto vejevje, toda, da bi zdajle gospa Erika dvignila pogled, bi me gotovo opazila. Na srečo ni dvignila pogleda.
Sploh jo je očividno že zmagoval spanec, menda sta se naveličala igračkanja ona in zmajček. Zmajček se je zvil v njenem naročju v klopčič, ona pa je utrnila cigareto in eno roko pod tilnikom, drugo položeno na zmajčka, tako je usnula.
Jaz sem počakal, da oba trdno zaspi-ta, gospa Erika in njen zmajček, potem sem si nataknil masko in... Moj sklep je bil: ugrabiti zmajčka. Tiho se splazim y sobo, ga zgrabim, vtaknem v vrečo in zbežim. Če se bo kaj drl, — morda se taka žival tudi dere, — ga zadavim. Živ ali mrtev, zmajček mora biti moj!
A kako pridem na balkon? Nad‘menoj
tale dolga močna veja, — če se dobro primem, krepko poženem, pa bom' kakor veverica preskočil na balkon.
Sklenjeno, storjeno. Zagrabil sem vejo, se zagugal — hop — in že zgrmel dol na mater zemljo, zbivši pri temi z balkona veliko vazo, ki se je razpočila kakor bomba. Pol nezavesten sem obležal in sem samo slišal, kako je v hiši zabrnel zvonec... zaškripala so vrata... nagli koraki so se bližali... Bimbo!
Zamorec je z nogo zadel ob mene in me povaljal po pesku, dočim sem se jaz trudil izvleči iz žepa pištolo, da ga omamim z električno kroglo. Zaman — roka mi je bila čisto hroma.
In že me je naložil zamorec na svoja pleča. Na stražnico me ponese. Izgubljen sem. Moja karijera je uničena. Srce mi je zastalo strahu.
Toda nikoli ne smeš o kom soditi slabo. Jaz sem imel Bimba za najneumnejše-ga zamorca, ki je kdaj strašil po Evropi, zdaj se je pa izkazalo, da je to najpametnejši zamorec na vseh petih delih sveta.
Bimbo si je namreč mislil: Kaj si bomo delali po nepotrebnem potov in sitnosti! Pojdimo rajši spet spat. To-le strašilo tu je itak dobilo svoje.
Si je mislil pametni zamorec Bimbo in me je kratkomalo vrgel čez zid na sosednji vrt. Tam' sem padel v mehko gredico.
Kmalu nato se je vlila močna ploha, ki mi je dobro dela kakor mrzli obkladki. Da sem se mogel čez nekaj časa pobrati in odšantati domov.
3. poglavje
Klki — dobra tovarišica
Njena mati je bila Malajka, njen oče je bil Japonec. A je imela v svoji krvi še raznih primesi po materinem rodovniku:
rtugiško, holandsko, arabsko in sloven-
0	(njena prababica je bila smrtno za-ibljena v slovenskega inženirja).
Zato je bila mala Kiki zelo interesant-deklica. Najinteresantnejši na njej Pa je
tisti svetloplavi koder v njenih sicer anječrnih laseh, — to je spomin na moja pradeda, holandskega mornarja, je vedala Kiki. In je bila na ta svetli ko-r zelo ponosna.
Kiki je bila po poklicu žurnalistka, od e izobražena, naravnost vsevedna, in je vorila nešteto jezikov. V Maribor ie pn-i, da se nauči slovenščine in da na tu-jšnji že tedaj sloveči žurnahstični fakul-ti izpopolni svoje znanje.
Seznanil «sem se s Kiki na nekem, pre-ivanju profesorja Waa, docenta za re-irtažo, in sva si kmalu postala dobra pri-telja. To prijateljstvo se je poglobilo, ko m Kiki pomagal pri iskanju sorodnikov itega njenega slovenskega pradeda in sva
1	tem izsledila, — da sva si pravzaprav žlahti.
Saj pravim: vsaka nesreča ima tudi r0jo dobro plat. Evropa je sicer propadla, do sem1 pa jaz prišel do svoje malajske istrične tam z otoka Celebesa, kar bi se ■ugače gotovo nikoli ne zgodilo.
Kiki pa je bila zame dragocena prido-tev že zato, ker je imela strica v Tokiu, je bil visok dostojanstvenik in silno vpli-m pri vladi. Tako mi je bilo zavarovano btišče tudi tam v vsemogočni prestolnici reta, — za primer, če bi si z mandarinom ij prišla navzkriž ...
Imel sem res pasjo srečo v tistih ča-h, in samo rožnati izgledi so se mi od-rali v bodočnost. Zadovoljen pa vseeno sem bil. Usoda lepe gospe Erike mi je žala na duši...
(Dalje)
REVIJA MARIBORSKIH PODJETIJ
Ivan Jemec — vrtnarstvo
Razlagova 11
Maribor je mesto vrtov. Redkokje vidiš lepših. In v pomladanskem času se spremeni Maribor v pravljično mesto. Milo tukajšnje podnebje pa pričara cvetje in zelenje že dosti prej nego drugje; ko v megleni Ljubljani komaj šele brsti popje, tu1 v solnčnem Mariboru že cveto marelice. Za dva, tri tedne smo navadno tu s pomladjo naprej. Posebno letos.
Ugodna tla za vrtnarstvo. Zato pa ima Maribor tudi imenitne vrtnarije. In ker je baš zdaj v razmahu vrtanrska sezona, me zamiče, se danes malo pomuditi na tej lepi in poetični panogi. Pa ko me že vodi mimo pot, zavijem1 na vrt g. Jemca.
Simpatičen mi je ta vrt — vse poletje bom spet na njem pasel oči, se že zdaj veselim, ko bodo zažareli prvi tulipani tam na pricestni gredici — simpatičen pa mii je tudi g. Jemec sam. Že od tistega najinega prvega poslovnega stika. To je bilo pred leti, ko seru v nekem listu bral njegov oglas in sem naročil kolekcijo nizkih vrtnic. G. Jemec mi je poslal vrtnice, zraven pa pisal: »Gospod, vaše naročilo je^ že bolj pozno in ne garantirami več, da se bodo vrtnice še prijele.« A vrtnice so se prijele vse in so zdaj dika mo-
jega vrta tam pod' Šmarno goro. Tudi g. Jemec je doma izpod Šmarne gore, torej so te simpatije še bolj razumljive.
V Jemčevi vrtnariji je danes živahno vrvenje, ljudje se preskrbujejo z raznim rastlinjem za svoje vrtove, in g. Jemec ima polne roke dela, — ne moreva se dosti pomeniti, pa se le bolj sam sprehajam med gredicami, kjer že vse veselo poganja in odganja, v toplih gredah se bohotijo zelenjadne sadike, iz odprtih rastlinjakov pa toplo vonjajo cvetlice lončnice.
Najbolj me pa interesirajo vrtnice. Tam stojijo v gostem gaju, visoke in nizke, vsaka s svojo rumeno tablico. Prebiram respektabilna in sloveča imena: Pius XI. (belo-rumena), Madame Buterfly, Chaplin, Hugh Dickson, Sachsengruss...
»Domačih tipov še nimamo nič, g. Jemec?« ga pridržim' za trenutek.
»O, da, tudi že; tu poglejte: kralj Tomislav, solferinsko-rdeča, Kosovo, breskovorožnata ...«
In zdaj sva že v razgovoru z g. Jemcem. Najprej o vrtnarsko-go-spodarskih in stanovskih vprašanjih. [zvem o temi marsikaj zanimivega. Koliko je v Mariboru vrtnar-
Sloveči filmski igralec Johnny Weissmiiller
<desno na sliki) je ondan rešil iz morskih valov neko igralko, ki bi bila skoro utonila.
skih podjetij? Poklicni vrtnarji, organizirani v vrtnarski zadrugi v Ljubljani, so poleg g. Jemca (predsednik mariborske sekcije) gg. Požar, Urbanek, Vutolen, Mejovšek, Portenšlager in pa Olepševalno društvo. Pod okriljem tega društva so, kakor znano, mestni nasadi, s katerimi se Maribor lahko ponaša, in agilni društveni vrtnar g. Borov-ka si daje zlasti tudi truda na olepšavi mariborskih ulic. Vrtnarsko zares vzorno urejeno pokopališče na Pobrežju, to je delo in zasluga g. Požarja.
Pogovor sc zasuče tudi na nekdaj sloveče vrtnarsko podjetje Džamonija, ki je propadlo'. Zelo škoda je tega podjetja, pravi g. Jemec, in kake velike vrednosti bi bilo za našo stroko, ko bi banovina to prevzela in ustanovila tu srednjo vrtnarsko šolo, kakor jih imajo v Franciji, Nemčiji, na Holandskem in drugod. Treba skrbeti za domač, strokovno izšolan naraščaj, ker domačih strokovnih moči nam danes še zelo primanjkuje; vrtnarska kultura pa se razvija, vsa večja mesta v naši državi izpolnjujejo svoje parke in nasade, potrebujejo vrtnarskih strokovnjakov, a ker ni na razpolago kvalificiranih domačinov, morajo segati po tujcih.
V odlomkih se vrši ta najin pogovor; medtemi ko g. Jemec odpravlja stranke, si jaz delam beležke in si pravim: Pravzaprav mi je ta g. Jemec povedal več o drugih mariborskih vrtnarijah, kot pa o se-
bi. Dober stanovski tovariš to. Ne pozna konkurenčne zavisti. Vsem gre dandanes trda, treba medsebojne opore. SiCer pa, tam v kontoru vidim na steni diplome, kar jih je že takole prejel g. Jemec: Na industrijski obrtni razstavi v Mariboru zlato kolajno, na pokrajinski obrtni razstavi srebrno kolajno itd., z lanske jesenske razstave Mariborskega tedna pa ima diplomo s posebnim priznanjem. Saj tisti vrtnarski aranžman g. Jemca na Mariborskem tednu, to sem tudi sam videl, bila je res sijajna miniatura moderne vrtnarije. In tudi drugače vem, da sega njegova spretna vrtnarska roka daleč po deželi; na koliko vrtovih sem že zasledil njegove lepe rože! Tam na Bledu paradirajo celo na kraljevemi vrtu.
V Mariboru se je naselil g. Jemec pred 12 leti, pred vojno je vrtnaril pri baronu Rotschildu na Dunaju in v znanemi hotelu Panhans na Semmeringu, v vojni pa se je boril na vseh frontah. Pa da naj kaj napiše iz teh svojih spominov za »Razgled«, ga zaprosim, in mi obljubi, da bo. Saj je ustrežljiv človek, dobra, poštena, vedra slovenska duša, mož z zdravo življensko filozofijo. Saj je vrtnar, kdor živi med rožami, ne more biti pulstež. In tako je pri nas vrtnarjih, pravi g. Jemec, enkrat vijemo svatovske šopke, drugikrat mrtvaške vence. Kakor nanese...
Odhajam! iz vrtnarije g. Jemca s tremi velikimi rdečimi nageljni.
Fraze
V špecerijski trgovini je nastalo ponoči čudno in skrivnostno šepetanje: dišave, ribe, delikatese, sadje in vse druge stvari so govorile o ljubezni.
»Ah, ko sem jo videl prvikrat!... V tistem trenutku sem izgubil glavo,« je pripovedoval slanik.
»Kaj je to v primeri z mojo bolečino! Odkar so naju ločili, zija strašna praznina v moji notranjosti,« je vzdihoval ementalski sir.
»Varala me je!« je tožil sladkor. »Ko sem to zvedel, mi je šlo srce v kose.«
»Tudi meni je moje dekle postalo nezvesto. Sam Bog ve, kako me to peče!« je sanjaril poper.
»Vi ste si sami krivi. Če si zaljubljen, I
moraš goreti in nikoli ugasniti,« jih je poučila sveča.
»Tudi na čednost premalo pazite. Jaz pa izgledam vedno, kakor bi prišla iz škatlice,« se je pohvalila konzerva.
Iz kota se je zaslišalo ironično smejar nje. Prihajalo je od praznega soda.
»Fraze, nič ko fraze!« je vzkliknil zaničljivo. »Samo enkrat bi rad slišal nekaj, kar ne doni votlo!« 9
Gospod pride na policijo: »Oprostite, ali bi mogel hipček govoriti z možem, ki ste ga prijeli zaradi vloma v moje stanovanje.«
»Kaj pa hočete od njega?«
»Rad bi ga samo vprašal, kako je napravil, da je prišel v hišo, ne da bi prebudil mojo ženo.«
Grajski kino v Mariboru.
Od velikonočne sobote do vključno četrtka 5. aprila 1934 velikonočni spored-
Velika ljubezen mladega princa
V gl. vlogah Willy Fritsch, Trude Marlen, Paul Hörbiger, Ida Wüst, Alice Treff
Briljantna opereta, eden najboljših filmov te sezone.
Prihodnji film: Carica Katarina In njenih 17 ljubimcev
Zdravnik ubije berača
Indijska dogodivščina.
Nekega večera — bilo je na vožr vzdolž zapadne obale Indije — je pripov -doval ladijski zdravnik: »... ko sem iioc
cm, enH° c.!Uninem S,Vi,tu k°t zbalo po ulit
letdl G o v o r d1' j e 6 z "rfj " mož kakih trides SnÄf črnega"0	^
tako siromašno, kakor večina njegovih vr nikov. Bil pa je seveda bos. NeslU™ LVft
pal po debelem prahu netlakovanih uhc * Prispela sva tako polagoma globoko predmestje in dokaj daleč od evropske sf re. Slednjič se ustaviva na samotnem kr ju, kjer nii bilo ne hiše ne žive duše
Pri svetli mesečini sem bližnjo'okolic dokaj jasno razločeval. Valovita tla, kam* nje, prah in dvoje mogočnih dreves, »banjar imenovanih, katerih korenine so se spenja v zrak in izgledale kot prežeče kače. Grei par korakov dalje, ko hipoma obstanem j se borbeno oklenemi svoje palice s svinčer bunko. Pred menoj je bda jama, ki je m prijetno nalikovala odprtemu grobu. Past Moj šibki vodnik mi ni mogel biti nevarei Toda kaj se giblje tam za tistimi čudnii drevesom? Neka postava se odloči in se n majaje približa.
Iztegnjena roka, vse obnašanje kaže berač. V Indiji srečavaš najbolj čudne pr kazni, kakor te strašijo v sanjah, kadar I tlači mora. Človek, ki se je zdaj ustav tik pred menoj, s hrbtom obrnjen proti h mi, je izgledal grozno. Od mnogih kot okosi je suhih Hindov, ki sem jih kdaj srečal, j bil ta najbolj mrtvaški. Brezbarvna krp okrog ledij je bilo edino njegovo oblačilc v očesnih globinah pa je žarelo dvoje črni oči. Brade ni imel, toda bujni lasje so m pokrivali v dolgih pramenih koščeno glavi »Tvo ana! tvo anal Sahib (gospod)! je prosil z jokavim glasom in molel v men roko.
Vzel sem iz hlačnega žepa denarnico i spustil sem v njegovo dlan zaprošeni nc vec. S poželjivim pogledom je strmel odprto denarnico. Opazil setm da enako str m!i vanjo tudi moj vodnik, ki je miedter Pristopi].
• ...^.denarnice le gledalo nekaj bankovcec indijskih in angleških. Položaj pa je bil ta
le: desno za menoj je stal moj spremljevalec, pred menoj pa berač obrnjen s hrbtom proti jami.
Imel sem oči vidno opraviti s poklicnim beračem. Komaj je bil spravil denar v gubo svojega »oblačila«, je že spet iztegnil roko in prosil: »Tvo ana, tvo ana, sahib!«
Da se ga rešim, sem mu dal še nekaj drobiža in sem hotel oditi. Toda stokajoče okostje me je zadržalo. Oprijel se je s koščenimi prsti mojega zapestja. Dotik njegove roke me je kar stresel: bila je grozan-sko umazana in suha, nohti pa dolgi ko kremplji kragulja. Mazinec pa je manjkal.
In ko se je tako ta roka z neverjetno močjo oklepala mojega zapestja, sem začutil leden mraz.
Izkušal sem. se osvoboditi, ker pa ko-stenjak ni izpustil in sem čutil njegove i nohte, sem nehote zamahnil s prosto pestjo, da ga odbijem od sebe.
Ta moja obramba pa je imela nepričakovan uspeh. Ali se je berač baš v tem trenutku pripognil? Ali pa je bil tu le nesrečen slučaj? Moja pest je zadela ubogo paro uprav v sence in dasi ni bil udarec, kar lahko z mirno vestjo trdim, nič kaj silen, ga je vendar podrl.
Berač, ki je bil očividno od bede in bolezni skrajno izčrpan, je padel ko od strele zadet in naravnost v odprto jamo. Še Par stresljajev, nato je obležal nepremično v jami, z obrazom navzgor.
Do tega trenutka je bil moj usiljeni spremljevalec le — gledalec. Zdaj pa je skočil, očitno ves prepaden, v jamo, pregibal beračevo glavo sem in tja, nekaj zamrmral in vzdihnil.
Vzdihnil je globoko in brezupno: »Mrtev, mrtev! Vi ste ga ubili!«
Ne bom vam zdaj razlagal, kako temeljito sem berača preiskal in kako sem se trudil, da zbudim še iskrico življenja v njem. Toda zaman. Verjeli mi boste, da sem zmožen po dolgoletni praksi ločiti mrtveca od živega. A pred to odprto jamo, ki je tu kot hudobno naključje usode postala grob temu beraču, sem; moral ugotoviti: mrtev je, nepreklično mrtev.
Obupno sem se ozrl v svojega spremljevalca, strt in kriv. Bil sem če ne morilec, pa gotovo ubijalec.
Vodnik pa je s turobnim: glasom, ponavljal: »Mrtev — mrtev — vi ste ga ubili!«
»Kaj pa počenjate?« sem prestrašeno vzkliknil, ko je hitel metati zemljo na
mrtveca, kar z golimi rokami in nogami, kot žival, ki rije po zemlji.
Indec je jezno prenehal in dejal: »Saj pi morava takoj zakopati. Vsak hip se lahko pojavi stražnik! Mar hočete, da vas primejo kot morilca?«
Zdaj sem pa naredil neoprostljivo napako. Dejstvo je, da v tropskih krajih težje zbereš svoje misli; izgubil sem duševno ravnovesje, ker me je dogodek preveč pretresel.
Namesto da bi vzel pravično nase posledice tega dogodka, in namesto da bi takoj zapustil ta kraj in šel na prvo stražnico javiti dogodek, sem se pustil vplivati od Indca.
. *
Odkod se je naenkrat pojavila žena? Ne morem si razlagati. Kot da jo je veter pripihal, kot usoda, ki ml je grozila, je stala žena pred menoj. Bila je Hindka’, ki se je vrgla v jamo in plakala in obupno klicala mrtvega.
Bila je razmeroma še mlada in niti ne preveč grda ženska, siromašno oblečena.
Ves prepaden sem gledal na ta prizor.
»Ona je nejgova žena,« je dejal vodnik. In obrnil se je v stran, da si naskrivaj obriše solzo. »Ona je njegova žena,« je ponovil, »ne — njegova vdova. Vi, vi ste jo naredili vdovo!«
Spomnil sem se, kako žalostna je usoda indijske vdove, in kot odmev mi je zvenelo v ušesih: »Vi, vi ste jo naredili vdovo!«
»Dajte ji denarja,« je svetoval vodnik. »Denarja, kolikor morete. To bo ubogo ženo morda malo potolažilo, vsaj za trenutek. In potem« — njegovo govorjenje je bilo naglo, grozeče — »potem pa zbežite! Bežite, kolikor vas noge nesejo!«
Potem je rekel vdovi nekaj besed po indijsko. Jaz pa sem izpraznil denarnico v njene drhteče roke.
»Več! Več! Ves vaš denar!« je silil vodnik. »Vse, kar imate!«
Ta opomin je bil nepotreben: v svesti si svoje velikanske krivde, ki se ne bo dala nikdar poplačti, sem ji dal vse, kar sem imel pri sebi in še svojo žepno uro povrh.
»Ali nimate nič drugega?« je vprašal vodnik in dalje metal zemljo v grob, ves čas, ko sem imel opravka z Indijko. Z nogami in rokami je vročično zasipal jamo in potem še z nogami teptal gomilo.
»Ce nimate nič več,« je zašepetal, »potem kar zbežite. Naprej, tecite!«
In v svojo sramoto moram priznati, da sem ga ubogal. Nič nisem več poslušal vesti in razmišljal, kako bi vdovi še nadalje pomagal, in kaj je moja dolžnost, če me zaseže indijska pravica; ne, bežal sem, gnan od groze, s kraja mojega zločina.
Po treh dneh pa sem je! občutiti, kaj se to pravi, če peče vest. Ves zmeden sem taval četrti dan po tistem dogodku tam nekje, v evropskem predelu mesta Bombay. Kar zagledam pod drevesom drevoreda ne-kaj, da sem malone okamenel. Pomel sem si oči in sem’ bil prepričan, da imam privide.
Ali je mogoče? S hrbtom naslonjen na drevo, je čepel Indec in gledal na svoje blago; slamnata preproga je bila polna zelišč, ležala je tu gornja čeljust mladega krokodila, kos oklepa želve, razne stekleničke, bodice ježa in kosi drevesne skorje. Toda ni me vznemirjala čudna raznovrstnost predmetov — ker tak na cesti čepeč mazač ni v Indiji nič čudnega.
In vendar, to je on! Kljub vsem dokazom, ki so govorili proti; ni mogel biti nihče drugi! Ne more biti kar tako kak dvojnik; taka prikazen nima dvojnika.
In tudi roka samo s štirimi prsti je tu! In ta edinstvena koščenost! Le obleka je nekoliko popolnejša; toda v nji tiči ista oseba iz kože in kosti. Tu nisem sanjal. Še nikdar nisem bil tako pri zavesti, kot zdaj.
Pri peklenskem, zobu kobre! Kaj nisem tega človeka pred tremi dnevi umoril? Kaj nisem na lastne oči videl, kako so ga pred mojimi očmi pokopali, ce! tovor zemlje zvalili nanj in jo povrh še poteptali? In bliskovito me je prešinilo spoznanje: pred tremi dnevi sem nasedel čarovniji fakirja, Indijski fakir oziroma yogi se je dal pred mojimi očmi zakopati od svojega tovariša.
Pa kaj sem zdaj storil, ko sem videl od mene ubitega berača pred seboj? Ali sem sleparja obsipal z besnimi očitki? Ali sem ogorčen tekel na policijo?
Da povem resnico: najrajši bi mu bil od veselja padel okoli vratu! Kamen se mi je odvalil od srca. Vsem bogovom: Indije bodi hvala: jaz nisem več ubijalec, nisem povzročitelj gorja uboge vdove. Sicer pri-znaml vsi trije so me obrali za lepe denarce. Nič ne dč. Bom že prebolel. Kot pokora naj mi bo za namišljeni uboj, in kot plačilo za imenitno izvedeno čarovnijo fakirja.
S. S. Van Dine:
V oblasti demonov
Kriminalni roman
(5. nadaljevanje.)
Torek, 9. novembra, ob 3 uri popoldne.
»Mati je že stara in sitna,« jo je opravičeval Chester Greene, ko smo zopet sedeli v salonu. »Neprestano mora godrnjati na svoje drago potomstvo, sicer se ne počuti dobro. — Tako, in kaj bomo počeli sedaj?«
Markham je bil nekam zamišljen. Filo je odgovoril zanj. »Kako bi bilo, če bi nam zdajle predstavili služinčad, Mr. Greene? Radoveden sem na njihove, domišljije polne pripovedke. Mogoče kar začnemo s Sprootom.«
Markham je molče pritrdil. Greene je vstal in potegnil srebrno vrvico za zvonec. Cez minuto se je prikazal sluga in ponižno obstal pri vratih. Ker je Markham očivid-no še vedno bil s svojimi mislimi nekje drugje, je prevzel Filo zasliševanje.
»Sedite, Sproot,« je velel. »Povejte nam, kaj se je včeraj ponoči zgodilo v tej hiši? Toda, prosim, bodite kolikor mogoče kratki.«
Sproot je počasi stopil bližje, z očmi uprtimi v tla in je počasi obstal pred našo mizo. »Sedel sem zgoraj v svoji sobi in baš čital neko zgodovinsko delo,« je pričel in ponižno dvignil oči. »Naenkrat se mi je zazdelo, da je zamolklo počilo, kakor strel. Nisem bil popolnoma siguren — avtomobili na cesti delajo vedno tak ropot. Končno pa sem si mislil, da je bolje, ako grem pogledat. Bil sem v negližeju, če milostivi gospod razume, kaj mislim s tem reči, ogrnil sem si kopalni plašč in sem. šel dol. Nisem vedel točno, iz katere smeri je bil prišel pok. Toda bil sem še na pol poti, ko sem zaslišal drug strel. Tokrat se mi je zazdelo, da prihaja iz Miss Adine sobe. Takoj sem pohitel k njej in pritisnil na kljuko. Soba ni bila zaklenjena in ko sem vstopil, sem videl Miss Ado ležati na tleh — žalosten pogled, sir. Klical sem gospoda Chestra in potem sva oba položila ubogo gospodično na posteljo. Potem sem telefoniral doktorju van Blouu.«
Filo je prebadajoče pogledal slugo. »Zelo ste bili pogumni Sproot. Takole sredi noči, v temnem hodniku slediti strelu neznanca — to ni majhna reč!«
»Hvala, sir,« je ponižno odgovoril. »Vedno se trudim izpolniti svojo dolžnost. Sem že tako dolgo v družini...«
»To vse vemo, Sproot,« ga je prekinil Filo. »V Miss Adini sobi je gorela luč, ko ste odprli vrata, kaj ne?«
»Da, gospod.«
»In niste nikogar videli? Ničesar slišali? Da je na primer kdo zaprl kaka vrata?«
»Ne, gospod.«
»Saj je vendar človek, ki je oddal strel, moral v istem času biti na hodniku kot vi, — kdo ve, kje.«
»Bržkone, gospod.«
»Saj bi bil tudi vas lahko zadel.«
»Res je, gospod.« Nevarnost, ki ji je bil ušel, ga očividno prav nič ni spravila iz ravnotežja. »Toda kar mora priti, to prK de, oprostite, gospod, če tako govorimi Razen tega sem star mož...«
»No, no! Predvidoma boste še dobršen čas živeli; kako dolgo, tega vam jaz seveda tudi ne morem povedati.«
»Ne, gospod.« Prazno je gledal predse. »Nihče ne ve za tajna življenja in smrti.«
»Kakor vidim, ste filozof,« je suho pripomnil Filo. »V ostalem', ali je bil dr. van Blou doma, ko ste mu telefonirali?«
»Ne, gospod. Toda nočna strežnica mi je rekla, da mora priti vsak čas in da ga bo takoj poslala sem. Čez pol ure ie res prišel.«
Filo je pokimal. »To je vse, hvala, Sproot. — In sedaj mi, prosim, pošljite kuharico.«
»Da, gospod.« Stari sluga je oddrsal iz sobe.
Filo je zamišljeno gledal za njim. »Prikupen značaj,« je mrmral predse.
Greene se je nejevoljno smejal. »Vi ne morate živeti z njim. On bi bil rekel ,Da, gospod’, pa če bi bili z njim govorili kitajsko ali pa hindostansko. Sila prijetno je, o tem ste lahko prepričani, če takle subjekt štiriindvajset ur dnevno povsod stika po hiši!«
Kuharica, zastavna, flegmatična Danka, stara približno petinštirideset let — imenovala se je Esther Bergsou — je vstopila in se blizu vrat vsedla na rob stola. Filo jo je za trenutek pozorno pogledal in jo potem vprašal: »Ali ste rojeni v tej deželi Mrs. Bergsou?«
»Sem iz Kopenhagna,« je tiho odgovorila, »toda že z dvanajstim letom sem prišla v Ameriko.«
»Niste vedno bili kuharica, kaj ne?« Filo je z njo govoril nekoliko drugače, kot pppreje s Sprootom.
Ženska najprvo ni odgovorila nič. »Ne, gospod« je končno rekla. »Šele po smrti svojega moža.«
»Kako ste prišli h Greeliovim?«
Zopet je oklevala. »Moj mož je poznal starega gospoda Tobijo Greena. Ko je umrl, ni bilo beliča pri hiši. In takrat sem si mislila,- stari gospod Tobija ...«
»Že dobro — razumem« Filo je premolknil. Njegove oči so zrle preko ženske. »Včeraj ponoči niste ničesar slišali?« jo je vprašal.
»Ne, gospod. Ne prej, dokler nas ni Mister Chester poklical in nam velel, naj pridemo dol.«
Filo je vstal in stopil k oknu. »Dovolj o tem, Mrs. Bergsou. Bodite tako dobri in recite Hemmingovi —• saj ji je -tako ime — naj pride sem.«
Ne da bi kaj rekla, je zapustila kuharica sobo. čez nekaj trenutkov je vstopila visoka, mršava ženska, ostrega obraza, z lasmi tesno počesanimi nazaj. Okoli suhega telesa ji je hlapavo mahala črna obleka, velike noge pa so tičale v okornih platnenih čevljih brez pet. Debela očala so še bolj podčrtavala njen strogi izraz.
»Povedali so mi,« je pričel Filo in se zopet vsedel li kaminu, »da tudi vi niste včeraj ponoči slišali obeh strelov, ampak o vsej tragediji doznali šele, ko vas je Mister Chester poklical.«
Dekle je napravilo z glavo sunkovito, emfatično kretnjo. »Mene je usoda obvarovala,« je rekla teatralično. Njen glas ie bil neprijetno hripav. »Toda tragedija — kakor vi to imenujete — je prej ali slej morala priti. Če vprašate mene, potem vam rečem, da je to bila kazen božja.«
».laz vas sicer za to nisem vprašal, sem pa kljub temu navdušen, slišati vaše mnenje. — Pravite, da je imel pri tem streljanju Bog svoje prste vmes?«
»Bilo je Njegovo delo.« Deklin glas se je zatresel od verskega fanatizma. »Greenov! so vsi vkup slabi, brezbožni ljudje. Izzivalno je pogledala proti Chesterju Greenu, ki se je, prisiljeno se\ smejoč, obrnil v stran. »,ln prišel bom nadnje’, govori Gospod Zebaot, ,in uničil njihov spomin, njihove potomce, otroke in otrok otroke’ — tu sicer ni otrok otrokov — ,in pometel jih bom z metlo pogube’, pravi Gospod Zebaot.«
Filo je zamišljeno opazoval njen od strasti spačeni obraz. »Vi torej držite s prerokom .lezaijom. In ali smem vprašati, če ste mogoče od neba poučeni o tem. koga je Gospod Zebaot izbral, da poosebi v njem metlo pogube?«
Ona je stisnila ustnice. »Kdo ve!«
»Imate prav, kdo ve... Toda, da se vrnemo k posvetnim, stvarem; domnevam, da vas to, kar se je včeraj tu zgodilo, ni presenetilo?«
»Skrivnostno delovanje Vsemogočnega me ne preseneti nikdar.«
Filo je vzdihnil. »Nočem vas vašemu svetemu čtivu še nadalje odtegovati. Poda bilo bi mi ljubo, če se med potjo nekoliko
Avtomatični buffet v Mariboru
od 1. aprila dalje prvovrsten
SLADOLED
Aleksander Grigorovič:
Krava
Poučna zgodba.
Vso zapuščino svojih staršev sta si bila med seboj že razdelila. Preostala je samo še krava...
Zdaj sta brata v največji zadregi. Premišljujeta to, premišljujeta ono... Kaj storiti? Vendar ne moreta razpoloviti krave!
Peter, mlajši, predlaga: Napraviva takole. Ti boš kravo samo krmil, jaz jo bom pa molzel.
A Jure. starejši, s tem ni sporazumen: »Je bolj praktično, da jo krmiš ti, jaz jo bom pa pomolzel z drugimi svojimi kravami vred. To gre tako v enemi, in ne bom imel zato kaj več dela.«
Peter pa se ne dd kar tako nabrisati. Pa pove to bratu naravnost v brk. Tako sta se brata hudo sprla.
Prepirala sta se en dan, prepirala dva dni, tretji dan sta si bila že v laseh.
Konečno je bilo Petru, mlajšemu, tega zadosti. Vrag te vzemi! Ne boš me opeharil. Poizkusiva rajši pošteno delitev. In je predlagal mirno poravnavo:
»En dan boš imel kravo ti, Jure, jo boš krmil in molzel, drugi dan pa pride krava k meni, pa jo bomo pri nas krmili in molzli in tako dalje...« Tako sta se pobotala, in Peter je kravo odvedel v svoj hlev.
Zadovoljno je ogledoval dobrorejeno ži-vinče in si dejal: Takoj jo pomolzem. Ampak bi bil neumen, če ne bi prodal sena rajši v mesto. Jure jo bo jutri že nakrmil. En dan bo ta debela kravica že prebila tudi brez krme.«
In prav isto si je mislil drugi dan tudi Jure, ko mu je Peter kravo privedel, kakor je bilo pogojeno.
»Pomolzel te bom takoj, ljuba kravica. Ampak nisem tako bedast, da bi krmil tuje živinče, tega ne moreš zahtevati od mene.«
Prijazno je potrepljal kravo po vratu in se smejal v pest. »Peter, moj bratec, te bo jutri že nasitil!«
Tako je krava romala tfeden dni od enega do drugega. Potem pa je iztegnila vse štiri od sebe in je bila mrtva.
Glejte, prijatelji, kako je, če hoče biti eden bolj pameten ko drugi.
Mamica pelje svojega štiriletnega sinčka k fotografu in ga poučuje: »Janček, zdaj pa mirno stoj, glej v tole luknjico in boš videl sfrčati lepega ptička.«
»Ne bodi no smešna, mamica. Gospod fotograf naj hitro dene kaseto v aparat in sproži zaklopko. Jaz bi že rad šel.«
Trgovski dom, Horllior, Aleksandrovo 25
DOBRNA
Za srčne, živčne in ženske bolezni, počitka potrebne!
Do 30. junija In od 1. septembra do 30. oktobra 20 dnevno zdravljenje za pavšalno ceno Din 1200 (oziroma Din 1380). (Avto, soba, hrana, kopeli, zdravnik, taksa in davki). Prospekti na zahtevo
Karijera
Preden je postal italijanski tenor Enrico Caruso slaven, je životaril kot nadomestni tenor pri manjši operni družbi, ki je potovala po italijanskih mestecih. Ko je bil nekoč zopet brez zaposlitve, se je podal v gostilno in tam' iz obupa pil. Naenkrat priteče gledališki uslužbenec v gostilno in zakliče »Hitro, pojdite v gledališče, tenorist je zbolel.« Čeprav se je pijani Caruso komaj držal na nogah, se je vendar podal v gledališče in na oder. Zibaje se, a vendar s krasnim, glasom, je odpel arijo. Naslednjega dne pa je bil radi svoje pijanosti odpuščen.
Zvečer pa je zopet sedel v gostilni in pil, ves obupan nad svojo usodo. Zopet so se odprla vrata, in noter je planil gledališki uslužbenec: »Hitro, gospod Caruso, takoj morate v gledališče.« — »Toda jaz sem vendar odpuščen.« — »To nič ne de. Publika noče več poslušati prvega tenorja. Kričijo in zahtevajo samo tistega pijanega komika.« — In tako je vzšla Carusova zvezda.
»Iščem kraja, kjer bi ves dan ne videl ne slišal človeka.«
\%Pr»ctani mni	«intniflnik.«
Vrtnarstvo J. JEMEC
Maribor, Razlagova 11
nudi vse vrste zelenjadnih in cvetličnih sadik. Vrtnice novejših vrst v krasnih barvah. Naročila se izvšujejo točno in takoj
Hranilnica Dravske banovine Maribor
Centrala i Maribor v lastni novi palači na oglu Gosposke-Slovenske ulice Podrulnlcai Celje nasproti pošte, prej Južnoštajerska hranilnica
Sprejema vloge na knjižice In tekoči račun proti najugodnejšemu obrestovanju. Najbolj vama naložba denarja, ker jamči za vloge pri tej hranilnici Dravska banovina s celim svojim premoženjem in z vso davčno močjo. — Hranilnica izvršuje vse v denarno stroko spadajoče posle točno In kulantno.
Ni treba gotovine /
S hranilnimi knjižicami domačih denarnih zavodov morete najbolj ugodno kupiti pohištvo, divane, otomane, matrace, stole ter vse druge za stanovanje potrebne predmete v trgovini pohištva
ERHEJT ZELENKA, MARIBOR
Ulica 10. oktobra štev. 5
ustavite in vaši tovarišici, Bartonovi, poveste, da naše srce hrepeni po njej.«
Dekla je vstala in s hitrimi, nespretnimi koraki zapustila sobo.
Vstopila je mlada Bartonova, očividno preplašena. Toda njena prirojena koketnost je ni zatajila. V plahem pogledu, s katerim, nas je oplazila, se je zrcalil strah in želja, da bi nam dopadla. In preden se je vsedla, je nehote šla z roko preko svojih kostanjevorjavih kodrov.
Filo si je nataknil monokel. »Morali bi se oblačiti v pla.vo, gdč. Barton,« je resno svetoval dekletu. »Za vašo rjavkasto polt bi to bilo mnogo bolj prikladno, kot pa češnjevordeča barva, — res!«
Izraz strahu je izginil iz dekličinih oči. Sramežljivo je pogledala Fila.
»Toda vzrok, zakaj sem, vas dal poklicati,« je nadaljeval, »je pravzaprav tale: Hotel sem vas vprašati, ali vas je Mister Greene kdaj poljubil?«
»Kdo — Mister Greene?« je jecljala, popolnoma zbegana.
Chester je pri Filovem vprašanju skočil s stola. Temnordeč od jeze je premikal ustnice, toda iz sebe ni spravil glasu. V molčečem ogorčenju je pogledal Markhama.
Kotičkih Filovih ustnic so se tresli, »lastimo to, gdč. Barton,« je hitro rekeh »to ni tako važno.«
»Ali me nočete ničesar vprašati radi včeraj ponoči?« Dekle je napravilo razočaran obraz.
»Da — ali sploh kaj veste o dogodkih včeraj ponoči?«
»Pravzaprav ne,« je priznala. »Spala sem...«
»No torej. Zato vas tudi nočem mučiti z vprašanji.« rilo ji je dobrodušno pokimal in ji rekel, da lahko gre.
»Prokleto. Markham, jaz protestiram!« je vpil Greene, ko je deklica že odšla. »Fri-volnost tega — tega gospoda je več ko neokusna!«
Tudi Markham se je jezil na Fila. »Res ne morem uvideti, kakšen uspeh naj ima tako ničevo vprašanje,« je dejal s težko pritajenim razburjenjem.
»Vzrok je to. Markham, ker se še vedno držite teorije o tatvini,« je odgovoril Filo. »Toda če je — kakor meni Mister Greene — kaka drugačna razlaga za zločin v pretekli noči, potem je važno, da smo poučeni o razmerah, ki v tej hiši vladajo. Pravtako je nadalje važno, da ne preplašimo zlužinčadi. Namenoma sem govoril^ v lahkem tonu. Jaz skušam razne človeške faktorje, s katerimi imamo opravka, urediti po njihovem pomenu, in dosedaj mi je to zelo dobro uspelo. Razne zanimive možnosti se dvigajo na obzorju, gospoda moja.«
(Dalje prihodnjič.)
Križaljka
TT				i	—	r	l	>		
8										40
a	n					n			19	
				&			§	rt		
i»			2	19		ur		tl		
!-	>	..i IV	A d	if			%	U		M
U			I			d	1	19		
			31	v.		j*	V9-			
L	*>								S	
												
Vodoravno: 1. svetopisemska oseba. S. raste v gozdu. 9. del sveta. 11. pastir. 13. rabi slikar. 15. ves (hrv.). 17. kakor. 18. določilo kraja. 19. slovenska narodna jed. 21. oče. 22. rokodelec. 23. žensko ime (4. sklon). 25. maščoba. 26. pojedina (hrv.). 28. ima žival. 29. žensko ime. 30. kritika. 33. bojevnik. 35. gorska globina. 36. žival plazilka. 37. moško ime.
Navpično: 2. sod (hrv.). 3. žensko ime. 5. kretnja. 6. balkanska mera. 7. ladja. 8. verski predpis. 10. skupina ptic. 12. učenec. 14. duplina. 16. breme. 19. začimba. 20. vprašanje. 23. Mojzesov brat. 24. gradbeni materijal. 26. vinjen. 27. dvoživka (minož.). 31. sledi dnevu. 32. oče. 33. čut. 34. kazalni zaimek.
Rešitev krlžalike v št. 10-Vodoravno: 1. opeka. 5. Osaka. 10. ona. 11. ura. 13. Morana. 16. oranža. Ivo. 19. trava. 20. dan. 21. koks. 23. vda. 24. Apis. 25. nora. 27. vrag. 29. Sana. 32. opat. 34. Andi. 36. sol. 37. Luter. 39.^' 4.0- »“• 42. Donava. 44. rak. 45. kor. 46. lagan. 47,
raVdNavpično: 2. poroka- 3. ^a-4- Kant. 6. sura. 7. ara. 8. Kand>a. p omika. 12 kanal. 14. ovo. 15. Ares. 16. oven. 17 Žal. 22. «nnrt 23 vrana. 26. gospa. 27. Valera. 28. Kluli-V sled. 30. Ankara. 31 pisan. 33. por.
Veletrgovina M. Ojet, Maribor
Glavni Irg štev. 23
telefon interurban štev. 2173 In 2970
Zaloga vsega špecerijskega in kolonijalnega blaga.
Lastna pražarna za kavo.
Zaloga avto-pnevmatik znamke Pireli.
Monopolska zaloga soli itd. itd.