INSTITUTA ZA SLOVENSKI JEZIK FRANA RAMOVŠA ZRC SAZU JEZIKOSLOVNI ZAPISKI ISSN 0354-0448 Uredniški odbor Kozma Ahačič, Metka Furlan, Janez Keber, Valerij M. Mokienko, France Novak, Vera Smole, Alenka Šivic-Dular, Andreja Žele Urednik Janez Keber Prevod izvlečkov in povzetkov v angleščino Marjeta Hrovat, Artur d. o. o. Prelom Brane Vidmar Oblikovanje v Milojka Zalik Huzjan Naslov uredništva Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC S AZU Novi trg 4, 1000 Ljubljana Slovenija Telefon: 01 4706 160 http://www.zrc-sazu.si/isjfr/jezikosl.htm E-pošta: isj@zrc-sazu.si Cena posamezne številke: 1600 SIT Naročila sprejema ZALOŽBA ZRC, p. p. 306, 1001 Ljubljana Telefon: 01 4706 464 E-pošta: zalozba@zrc-sazu.si Jezikoslovni zapiski so glasilo Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC S AZU in slovenska znanstvena jezikoslovna revija. Izhaja od leta 1991, od 3. letnika 1997 vsako leto, od 2001 dvakrat letno. V njih domači in tuji raziskovalci slovenskega in drugih slovanskih jezikov objavljajo svoje izsledke ter ocene in poročila o najnovejših slovenskih in tujih jezikoslovnih delih. Jezikoslovni zapiski so uvrščeni v mednarodnih bazah podatkov MLA International Bibliography of Books and Articles on the Modern Languages and Literatures, New York; Bibliographie linguistique/Linguistic bibliography, The Hague, The Nederlands; IBZ, K. G. Säur Verlag, Osnabrück, Deutschland; New Contents Slavistics, Staatsbibliothek zu Berlin, Deutschland. Tiskano s podporo Agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije Tisk: Littera picta d.o.o., Ljubljana © 2006, ZRC SAZU JEZIKOSLOVNI ZAPISKI Glasilo Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša 12-1 2006 ZALOŽBA Z R C VSEBINA I. RAZPRAVE IN ČLANKI Alenka Sivic - Dular, Slovensko va v kontekstu slovenskih in slovanskih osebnih zaimkov za dvojino..................................7 AjieKcaHßp /^MHTpneBHH ^yjiHneHKO, TaÜHbi mena u maunu H3UKa y cnaeHH......................................................29 Tjaša Jakop, (Nadjnarečna podoba slovenske ljudske pripovedne pesmi.........51 Borislava Košmrlj - Levačič, O terminološkem slovarju in njegovi izdelavi z vidika terminografske ravnine..................................71 Helena Grochola - Szczepanek, O sytuacjijezykowej napolskiej wsi naprzelomie 20 i 21 wieku.............................................89 Jasmina Temnik, Denis Kalamar, Primerjalni glagolski frazemi med slovarjem in rabo................................................97 v Polonca Sek Mertük, Trpnik v Brižinskih spomenikih....................... 115 II. GRADIVO, OCENE, POROČILA Janez Keber, W. Breustedt, J. Getzin, J. Grätz, L Kolsut, H. Walter, Wörterbuch deutscher Phraseologismen mit englischen und slavischen Äkvivalenten (Greifswald 2004)........................................ 133 Vera Smole, Kosta Peev, Rečnik na makedonskite govori vo r jugoistočniot egejski del, torn 3, (L-N) (Skopje 2005)....................... 143 Peter Weiss, Johann Siegmund Valentin Popowitsch (Janez Ziga Valentin Popovič), Vocabula Austriaca et Stiriaca 1-2 (Frankfurt am Main 2004)............................................ 147 Andreja Žele, O mestu slovenščine v evropskem povezovanju (O zborniku Slovenščina in njeni uporabniki v luči evropske integracije)........153 Vladimir Nartnik, 7. slovenska mednarodna konferenca SloFon 1 v Ljubljani.... 159 I. RAZPRAVE IN ČLANKI Slovensko va v kontekstu slovenskih in slovanskih osebnih zaimkov za dvojino v Alenka Sivic-Dular IZVLEČEK: V članku se analizira besedica va, kije pojavlja na štirih mestih v legendarni pesmi Sveti Tomaž umrje, od tega dvakrat v funkciji osebnega zaimka za 2. os. dv., dvakrat pa v funkciji števnika dva. Z analizo funkcionalnih, dialektoloških in primerjalnojezikoslovnih vidikov besedice v a se skuša pojasniti njen izvor, tj. ali gre za ohranjeni praslovanski arhaizem ali pa za inovativno enakozvočnico. ABSTRACT: The wordva appears in four places in the legendary poem Sveti Tomaž umrje (Holy Thomas Dies), twice as the personal pronoun for the 2nd p. d., and twice as the numeral two. The analysis of the functional, dialectological and comparative-linguistic aspects of the wordva attempts to explain its origin, i.e. whether it is the preserved ancient Slavonic archaism or an innovative homonym. Zapisane ljudske pesmi niso zanesljiv in sistematičen vir1 za preučevanje glasoslovnih značilnosti v govorih, čeprav poznamo kraj zapisa in pogosto tudi pevca. Že prvi zapisovalci so jih poknjiževali, ko so izvorno govorjeni jezik prevajali v pisanega, vendar pa stopnja normativnih posegov v govorjeno besedo ni razvidna in navadno ni podrobneje pojasnjena. To je lahko še posebej problematično v primerih, ko zunaj pesmi ali lokalnega govora oblike (besede) nimajo ustreznic ali vzporednic. Kljub temu pa iz ljudskih pesmi navajajo posamezne besede slovarji (npr. Pleteršnikov slovar), slovnične oblike pa tudi znanstvena dela (npr. morfologija Frana Ramovša). V tem smislu so kot potencialni vir zanimivi ustaljeni jezikovni vzorci (klišeji), ki zaradi svoje ritmiziranosti in tradicionalizma sporadično utegnejo ohraniti kako jezikovno prvino ali vsebino, ki sicer sega daleč v jezikovno in drugo preteklost in kijih raziskujejo sodobne antropološke in kulturološke študije2. Tako je v pesmi Sveti Tomaž umrje mojo pozornost pritegnila besedica va. Pesem je bila objavljena v reprezentativnih izdajah slovenskih ljudskih pesmi, in sicer z gornjim naslovom v Slovenskih narodnih pesmih (SNP I, št. 581) urednika 1 MERHAR 1961, 146. 2 Prim, tovrstna dela V.V. Ivanova in V.N. Toporova, B. Sikimič, A. Lome, M. Mencej, K. Škrubej itd. N V Alenka Sivic - Dular: Slovensko va v kontekstu slovenskih in slovanskih osebnih zaimkov za dvojino Karla Streklja in z naslovom Smrt svetega Tomaža v Slovenskih ljudskih pesmih (SLP II) urednikov Zmage Kumer, Milka Matičetova in Valensa Voduška3. Obe objavi sta vzeti iz rokopisne zbirke Oroslava Cafa (oznaka: CO III, 57-58)4, ki je pesem zapisal po pripovedovanju ljudske pevke Marinke Bobniče5. Pesem se uvršča med pripovedne, po ugotovitvah Zmaga Šmitka pa pesmi o svetem Tomažu vsebujejo tudi zelo stare motive, ki se prek posameznih sestavin navezujejo celo na antično izročilo (ŠMITEK 1998, 139-156). Pesem Sveti Tomaž umrje obsega 45 vrstic; razdeljene so v 4 kitice z naslednjim številom vrstic 13-13-10-9 (SNP I) oziroma v dvovrstične kitice (SLP II)6. Objavljeni pesmi se med seboj razlikujeta po nebistvenih podrobnostih, npr. po grafičnem podajanju posameznih samoglasnikov ali pa po redkih redaktorskih posegih v izvirni Cafov zapis. Pesem je mogoče razdeliti v dva dela, tako da prvi del sestavlja 21 vrstic pripovednega besedila (opisovanja), drugi del pa 24 vrstic dvogovora med svetim Tomažem in tremi pari sogovornikov (ogovorjencev) oziroma tremi »dvojinskimi« osebki7: volka dva, vranova dva in golobca dva. Dvojinske oblike 8 V drugi izdaji (tj. Slovenske ljudske pesmi II, Pripovedne pesmi, Ljubljana, Slovenska matica 1981, str. 395-396, št. 119/3) sta z istim krovnim naslovom pod številkama 119/1 in 119/2 natisnjeni še dve pesmi s podobnim motivom: prvo je pred letom 1824 v okolici Vidma ob Ščavnici zapisal neznanec (zapisana v rokopisni Pesmarici iz Slovenskih goric XI, 1.5), druga pesem, ki izvira iz Lovrenca na Dravskem polju, pa obsega samo nekaj verzov, ki jih je februarja 1939 Francetu Maroku zapela 86-letna Micika Hiršman, po domače Črvica, z dodanim notnim zapisom. Cafovo zapuščino (=CO) sestavljajo tri knjižice iz leta 1844 in knjižica iz leta 1855, hrani pa jo Narodna in univerzitetna knjižnica (Ljubljana) pod signaturo Ms. 482; pesmi so bile zapisane januarja in februarja 1845 (SLP I, XXVII). O Marinki Bobniči se ne ve veliko, prav tako tudi ne o drugih pevkah in pevcih zlasti starejše dobe, zato bi bila osvetlitev njihovih biografij zelo dobrodošla (SLP I, XX-XXI). Iz kazala pevcev in pevk v Slovenskih ljudskih pesmih izvemo, daje bila Bobniča 70-letna ženska iz Morja pri Framu (SLP II, 611) oziroma »stara Morkinja« (SLP IV, 773) in daje leta 1844 Cafu zapela na ducate pesmi, ob katerih »nepričakovano zaslutimo pevsko re-pertoarno in oblikovno bogastvo pred zatonom 18. stoletja (ker se pevci ponavadi nauče peti v mladosti)«. Samo v SLP I-IV je natisnjenih 20 njenih pripovednih pesmi. - Naselje Morje je razloženo naselje med Zgornjo Polskavo in Framom ob (magistralni) cesti Celje - Maribor, njegovo gručasto jedro obdajajo zaselki, razkropljeni po krajnih vesi-nah Pohorja in po valovitem obrobju Dravskega polja. (KLS IV, 236-237). - V imenski obliki Bobniča se najverjetneje skriva ženska oblika (feminativ) k priimku ali hišnemu imenu *Boben. Podatkov o tem hišnem imenu v Morju nimam, med slovenskimi priimki z osnovo Bobn- pa najdemo tudi na Štajerskem naslednje: Bobnar (areal: Kamnik, Kranj, Krško, Litija, Celje, Ljubljana-okolica, Novo mesto, Maribor), Bobnarič (areal: Ptuj), Bobner (areal: Celje, Novo mesto, Maribor), Bobnič (areal: Krško, Laško, Celje, Brežice), Bobnjar (areal: Ptuj, Litija) (ZSSP 1974, 44). Izhajajoč iz natisa v SLP II, št. 119, je pesem je dvakrat objavil tudi Vlado Nartnik, vendar pa pod nepričakovanim naslovom Zveličani svetnik (NARTNIK 1989, 194; NARTNIK 1998/99, 79) in z bistvenimi jezikovnimi posegi v samo besedilo. V tem članku izhajam iz natisa v SNP I. V ljudskih pesmih v dvogovorih prevladujejo »edninski« osebki (tj. izraženi z glagol-skimi oblikami v ednini) in »množinski« osebki (tj. izraženi z glagolskimi oblikami v Alenka Sivic - Dular: Slovensko va v kontekstu slovenskih in slovanskih osebnih zaimkov za dvojino pri samostalnikih in pridevnikih (moškega) spola najdemo tako v pripovednem kot tudi v dvogovomem delu pesmi (prim, siva volka, vrana, golobca), samostalnike pa pogosto spremlja števnik dva kot invertirani ujemalni prilastek (prim, siva volka dva, vrana dva, golobca dva namesto slogovno nezaznamovanega dva siva volka, dva vrana, dva golobca). Dvojinske oblike za 3. os. vsebujejo povedki v pripovednem delu pesmi (prim, prišla sta, dobila sta, nesla sta), glagolske oblike za 2. os. dv. uporablja sveti Tomaž v svojih ogovorih (phm. počajta in čaj ta; hočeta, dobita; bota dobila; prišla sta; bi rada itd.), tiste za 1. os. dv. pa ogovorjenca v svojih odgovorih (npr. bi rada, hočeva in čeva). Nenavadna besedica va se pojavlja samo štirikrat, in sicer izključno v dvogovorih in samo v tej pesmi. Še več, pojavlja se samo v vrsticah, kijih izgovarja sveti Tomaž, tako v ogovorih kot tudi svojih odgovorih ogovorjencema: dvakrat v prvi in dvakrat v drugi vrstici štirih funkcionalno in vsebinsko tesneje povezanih dvostišij (z naslednjim številom zlogov: 7-9; 8-9; 8-9; 8-9; krepko natisnjene številke označujejo vrstice, ki vsebujejo besedico va): 1.1 »Hola, hola, volka dva, Kaj bipak rada va od mene?« (SNP I, št. 581, vrstica 6) 1.2 Počajta, čaj ta, volka va, (SNP I, št. 581, vrstica 9) da bode solnce zahajalo, 2.1 Holaj, holaj vranova va, (SNP I, št. 581, vrstica 18) Kaj hočeta od mene imet'? 2.2 Počajta le, vranova dva, /.../ /.../ Te dobita va moje meso (SNP I, št. 581, vrstica 25). množini), medtem ko so »dvojinski« osebki (tj. izraženi z glagolskimi oblikami v dvojini) redkejši, še redkejša pa so mesta, ko si v isti pesmi sledita ogovor in odgovor z glagolskimi oblikami v 2. in L osebi dvojine. Ogovorjenca - in hkrati tudi odgovarjalca - nastopata kot nedeljiva celota (BELIČ 1932, 7), v kateri je »eno(tno)st prevladala nad dvojnostjo«, saj ne gre »toliko za dve stvari kot za dvojnost ene same« (JAKOP 2004,22). Raba števnika dva v zvezi z ogovorjencema to dvojnost še poudarja in hkrati predstavlja stilem, kije v ljudski pesmi zelo razširjen. Ta stilem se pojavlja tudi v rezijanski pesmi Godec pred peklom (SLP I, št. 48/18-28) - ki motivno prav tako spada med najstarejše -, v kateri sveti Sintilavdič ogovarja »dvojinska« osebka (tj. mater in očeta; dva brata) z glagolskimi oblikami za 2. os. dv. (prim. Bratra dwa, ko sta foläwala? (48/21-Osojane; SLP I, str. 274); Kobej ste delala vedwa bratiča, / ke plešata ta pö pakle? (48/24-Bila; SLP I, str. 278)), onadva pa mu odgovarjata z glagolskimi oblikami za 1. os. dv. (prim. Sawd se smeala judin / nu farne mfämawal_a, njen däncawa ta po pakle (48/21-Osojane; SLP I, str. 274); Sawd vendšala farne judin! (48/24-Bila; SLP I, str. 278)). Vendar pa se v pesmi besedica va ne pojavlja. Alenka Sivic - Dular: Slovensko va v kontekstu slovenskih in slovanskih osebnih zaimkov za dvojino Besedico va zaman iščemo po slovenskih slovarjih, omenjena ni v opombah K. Štreklja k tej pesmi (SNP I), prav tako ne v slovarčku manj razumljivih besed (SLP II) ali v F. Ramovševi morfologiji slovenskega jezika. Kot prežitek praslovanskega osebnega zaimka za 2. os. dv. *va 'vidva' jo je v zapisu vä in brez dokazovanja prvi razložil Vlado Nartnik (NARTNIK 1988, 376; NARTNIK 1998/99, 78d.), za njim pa je razlago kot jezikovno dejstvo prevzela T. Jakop in ji celo pripisala daljnosežen vpliv na oblikovanje sistema dvojinskih osebnih zaimkov v slovenščini (JAKOP 2004, 168). Zdi se logično, da se v vrsticah z velelnikoma/?ocq/ta, čaj ta in medmetoma hola, holaj samostalniki, ki izkazujejo obliko im. dv., uporabljajo v pomenu zvalnika. Tudi besedica va se pojavlja v vrsticah z velelnikoma (počajta, čaj ta) in medmetoma (hola, holaj), pogojnikom (bi rada) in oblikovnim sedanjikom (dobita), in sicer v povezavi s samostalnikom ali pa brez nje. 1. V strukturno in leksikalno primerljivo ubesedenih vrsticah, ki vsebujejo ve-lelnik ali medmet, besedica va alternira s števnikom dva: /h/ola, hola, volka dva - /h/olaj, holaj vranova va8 (ogovor svetega Tomaža} in /p/očajta, čajta, volka va - /p/očajta le, vranova dva (odgovor svetega Tomaža); pri tretjem paru »dvojinskih« osebkov pa nastopa izključno števnik dva: /p/očajta le, golobca dva (odgovor svetega Tomaža). Torej, v dveh vrsticah je uporabljen nedvomni stilem, razvidni invertirani ujemalni prilastek dva9, v drugih dveh vrsticah pa besedica va, katere pomen (in funkcijo) lahko opredeljujemo samo posredno. Zaradi položaja v vrstici ne moremo misliti na kako »mašilo«, mogoče pa je prav tako izhajati iz besednih zvez s števnikom dva (tj. vranova va in volka va < *vranova dva in *volka dva) ob predpostavki, daje besedica va ostanek obrušenega števnika dva10. Same obrusitve ni lahko pojasniti, saj bi se pomensko razpoznavna beseda dva »prevajala« v pomensko nerazvidni va. Druga možnost interpretacije je domnevanje pristavka (apozicije) *vidva (tj. *volka vidva, *vranova vidva), kije sicer v pesmih lahko tudi inverti-ran * vidva volka, prim, /k/obej ste delala vedwa bratica, / keplešata ta pö pakle?«/ »/s/awa vendšala farne judin! (48/24-Bila; SLP I, str. 278), kjer je samostalnik bratica (dodatni) pristavek k osebnemu zaimku vidva. 2. Dvakrat pa se besedica va pojavlja na mestih, kjer je ni mogoče razumeti drugače kot v pomenu osebnega zaimka vidva, saj ne stoji ob samostalniku, ampak kot pristavek poudarja 2. os. dv., izraženo z glagolom: Iklaj bipak rada 8 10 Golobčka kot tretji »dvojinski« osebek pa sveti Tomaž ogovori kar neposredno s ponovitvijo vprašanja: »Kaj četa od mene, golobca imet? I »Kaj četa od mene, golobca imet?«. v Stevnik dva se tudi v pripovednem besedilu pesmi pojavlja takole: Prišla sta k njemu volka dva /Prišla siva volka dva; Prišla sta k njemu vrana dva /Prišla sta k njemu vrana dva; K njemu sta prišla golobca dva /K njemu sta prišla golobca dva namesto nezazna-movanega *dva volka itd. Glasovni niz se lahko zelo radikalno obrusi, npr. pomožnik prihodnjega časa za 1. os. dv. va < bova < bodeva (< psi. *bQde-ve) je v prekmurski pesmi tako celo zapisan (prim. /t/am va se midva rajtala; SNP II, št. 1151), vzrok obrusitve pa ni vselej enoumno razlo-žljiv. Alenka Šivic - Dular: Slovensko va v kontekstu slovenskih in slovanskih osebnih zaimkov za dvojino va od mene? oziroma I tie dobita va moje meso11 (torej v smislu: *kaj bipak rada vidva od mene oziroma *te dobita vidva moje meso). Tudi glagol v 2. os. dv. v režijanski pesmi se v ogovoru dodatno poudarja s pristavkom, osebnim zaimkom wedwa 'vidva' (prim, /k/obej ste delala vedwa bratiča; 48/24-Bila; SLP I, str. 278), v nadaljevanju pa je s še enim pristavkom (bratiča) pomensko okrepljen še »dvojinski« osebek. Da gre za neobvezni pristavek, se vidi iz enako ubesedenih verzov, kjer besedica va preprosto manjka (prim, /k/aj hočeta od mene imet in /k/aj četa od mene, golobca, imet; /t/e bota dobila moje meso). Poleg navedenih osebnih zaimkov za 1. in 2. os. dv. se v pesmi Sveti Tomaž umrje pojavljajo še naslednji: Od treh mest z razvidnim pomenom im. dv. za 1. os. 'midva' je osebni zaimek dvakrat pomnožinjen, tj. izražen z izvorno množinskim zaimkom mi I mi (prim, /m/i bi rada tvoje meso, / tvoje meso no tvoje kosti; /m/i čeva uže od tebe imet //t/vojo dušo, tvoje telo), in enkrat sklopljen, tj. izražen s sklopom midva (prim, /m/idva uže hočeva od tebe imet //t/voje oči, tvoje meso)12. V vrsticah z razvidno glagolsko obliko za 2. os. dv., izraženo s sedanjikom ali prihodnjikom, pa se dvakrat pojavlja besedica va (gl. zgoraj), ustreznega osebnega zaimka za 2. os. dv. pa ne najdemo, tj. nobenega izmed vzporednih 1. os. dv., ki se pojavljajo v jeziku M. Bobniče: vi, vidva, vija. Glede na povedano, je besedico va smiselno in nujno raziskati v kontekstu slovenskih in slovanskih narečnih dvojinskih oblik osebnih zaimkov. Psi. dvojinska osebna zaimka *ve (1. os.) in *v<3 (2. os.) spadata skupaj s tistimi za ednino (*jaz-b in *ty) in množino (*my in *vy) v indoevropsko jezikovno dediščino. Osebni zaimek za 1. os. dv. seje razvil iz debla/korena *ue-13 (prim. got. wit < indoevrop. *ue-d), ki se ponekod pojavlja s podaljšanim samoglasnikom kot *ue- (prim. psi. *ve 'midva', avest. vä, vedsko väm 'midva' < *vä-am < indoevrop. *ue-; SZEMERENYI 1970, 201; ARUMAAIII, 169-171)14. Oblika psi. im./tož. dv. za 2. os. *va 'vidva' izhaja iz indoevrop. *uö in je prvotno omejena na funkcijo tož. dv. (ARUMAA III, 169-171) ter vzporedna s psi. obliko tož. dv. za 1. os. na < ie. *nö. Tudi stranskosklonski osnovi *na-, *va- v dv. (prim, naju, nama in vaju, vama) in mn. (prim, nash, nami», nami in vasi*, vami>, vami) se navezujeta na indoevrop. debla *nos, *uos oziroma *«ö- in 11 V zvezi z golobčkoma pa na funkcionalno istem mestu zgolj glagol v 2. os. dv.: Kaj hočeta od mene imet?; Kaj četa od mene, golobca imet? in s formalnim prihodnjikom izraženi Te bota dobila moje meso. 12 Drugod v pesmih M. Bobniče se pojavlja še oblika osebnega zaimka mija 'midva': Posta-vima si mija straže tri (SNP I, št. 149); Kar srna mija vkupe dana I Ti moj mož, jaz tvoja žena (SNP I, št. 337). 13 Etimološko naj bi šlo za homonim k indoevrop. zaimku za im. mn. za 2. os. *u-e/os 'vi', in sicer je na stranskosklonsko deblo edninskega osebnega zaimka za 2. os. *tu- (prim. *tü /*tu 'ti', npr. psi. *ty) dodana imenska končnica -es/-os za im. mn. Podobno naj bi bil iz stranskosklonskega debla edninskega osebnega zaimka za 1. os. *(e)m- (prim. psi. rod./tož. ed. *me-ne, m% < *me-m) z isto končnico -es/-os izpeljan tudi indoevrop. zaimek za 1. os. mn. *m-e/os. (SZEMERENYI 1970, 121) 14 »Dvojinsko« deblo *ue- z dodano zaimensko končnico -/ se včasih prevede v im. mn. *ue-i (prim. sti. vayarn, got. weis 'mi'). Alenka Šivic - Dular: Slovensko va v kontekstu slovenskih in slovanskih osebnih zaimkov za dvojino *izo15 (s podaljšanim samoglasnikom kot posledico izpada soglasnika v zaimenskem deblu *nos-, *uos- pred sklonskimi končnicami na soglasnik) in sklanjata z imenskimi končnicami (SAVČENKO 1974, 243-244). Gornji sistem praslovanskih dvojinskih oblik za 1. in 2. os. dv. seje večinoma ohranil do zgodovinske dobe, vendar pa se že v stari cerkveni slovanščini pojavljajo inovacije, kot je vdor množinskih oblik v dvojino. V tem smislu se zdi najbolj ranljiv tož. dv., saj sta stari obliki tož. dv. na in va nadomestila prvotna tož. mn. ny in vy, prav tako pa je tudi prvotni im. mn. vy izpodrinil starejši im. dv. va (DIELS 1963 I, 213-214; DIELS 1963 II, 63; BABIC 2003, 116 in 120). Zaradi tega sta zaimenski obliki na in va že v starocerkvenoslovanskih spomenikih razmeroma redki; zaimenska oblika za 2. os. vaje v Savini knjigi in Supraseljskem kodeksu zabeležena v štirih funkcijah, in sicer: im. dv., tož. dv., daj. dv. in tož. mn.: a. Im. dv.: radouita va sq xaipcxc (Mt. 28,9 Sav) poleg/in brez osebnega zaimka: radouita sq (Zogr. Mar As.Ostr Nik) (SJS 1966, 162). b. Tož. dv.: mnogo molix s% bogou za va "i)7i8p 4uuxov' (Supr. 297,10; SJS 1966, 162); s-btvorju va lovbca človekoma (vost. dat. sup. 150, 156) (MIKLOŠIČ 55, geslo ea). c. Daj. dv. (tj. »in valore dat. du. pro eaMa«) kot narečna raba: to ieže va rekq aky otbcb (Supr. 203,28); čto va bystt vbsext človekh (Supr. 212,20; SJS 1966, 162)16. d. Tož. mn. v pomenu »pro eacb«: az-b izbraxt vy oth mira šego radi nenavidith va mir-b (J 15,19 Sav), ki mu ustreza oblika vash v drugih spomenikih (prim. Zogr. Mar. Ostr. do Nik.; SJS 1966, 162). Za staro ruščino navaja Sreznevskij samo dva primera oblike im. dv. va v pomenu »vy dvoe; vos; ocpco«: Se vbšedhšema vama vb gradb shrgščetb va člkb vb skoudelbnice vodou nosq (Jur. ev. p. 1119 g.); Pavbl-b styi apfo . stymi hvalami va predivjasja presvetblo verönym-b kažeta stouju vaju doblestb (Min. Put. XI v. 77), več pa primerov s stranskosklonskima oblikama vaju in vama (SREZNEVSKIJ I, 223; geslo v«)17. 15 Deblo *nes, *nos kot nenaglasnica seje ohranilo v tož./rod./daj. za 1. os. mn. (npr. san-skrtsko nah) in z ničto stopnjo debla *ps (npr. gotski tož. mn. uns, sanskrtsko asma < *|25-me itd.) (SAVČENKO 1974, 243-244). »Dvojinsko« deblo *nö (psi. na, staroind. nä, grško vco) je vzvratno tvorjeno na podlagi množinske oblike *nös, izhajajoč iz razmerja pri končniškem naboru pri o-d.: -ös (mn.) : -ö (dv.) (SZEMERENYI 1970, 200). - Vzporeden razvoj kaže deblo *ues /*uos za 2. os. mn. (prim. sti. vah), v ničti prevojni stopnji *us-me (SNOJ 1997, 716)' 16 V srednjebolgarskih in staroruskih besedilih se tudi v množini obliki ny in vy uporabljata kot daj. mn. namesto 'nami? in \amti (STANISLAV II, 80). 17 Slovar' russkogo jazyka XI-XVII vv. (zv. 2, Moskva 1975, 9, geslo: va) podaja samo stranskosklonske dvojinske oblike, medtem ko Histarycny slounik belaruskaj movy (1983/2, 283) oblike va nima. Alenka Šivic - Dular: Slovensko va v kontekstu slovenskih in slovanskih osebnih zaimkov za dvojino Sistem dvojinskih osebnih zaimkov v slovanskih jezikih med jezikovno dediščino in inovacijo Dvojina kot kategorija je postopoma izginila iz slovničnih sistemov večine slovanskih knjižnih jezikov, kljub temu pa prežitke dvojinskih oblik poznamo iz zgodovinskih virov slovanskih jezikov. Kot samostojna slovnična kategorija se je dvojina ohranila na dveh slovanskih arealih (tj. na južnoslovanskem severozahodu in na slovanskem zahodu) in v treh slovanskih knjižnih jezikih (tj. slovenščini, gornji lužiški srbščini, dolnji lužiški srbščini) oziroma tudi v delu govorov (tj. poljskih). Še pred izginotjem dvojine so se začele pojavljati tudi nove zaimenske oblike, npr. im. dv. za 1. os. va (poleg prvotnega *ve), ki seje razvil pod pritiskom jezikovnega sistema, tj. pod vplivom po spolu razporejenih končnic -e in -a (im. dv.) v imenski in zaimenski sklanjatvi in števniku *di>va, *d,hve in ujemanjem s homonimno gla-golsko končnico *-ve v 1. os. dv. S pojavom inovativne zaimenske oblike va v 1. os. dv. so se na stežaj odprla vrata k razlikovanju spola pri osebnih zaimkih v dvojini (v slovenščini pa še v mn.), kar je bilo dotlej značilno samo za osebne zaimke za 3. os. ed., dv., mn., ki so izvorno povezani s kazalnimi zaimki. Razlika med inovativnim zaimkom va in psi. *va je torej v tem, da se uporabljata za različni slovnični osebi (tj. prva za 1. os. dv., druga pa za 2. os. dv.). Stara češčina: V stari češčini okrog leta 1300 je bil sistem dvojinskih oblik pri osebnih zaimkih še precej ohranjen, vendar pa se v im. dv. za 1. os. poleg podedovanega osebnega zaimka ve pod vplivom končnice im. dv. moških zaimenskih in imenskih oblik (npr. dva, dobra) že pojavlja tudi nova zaimenska oblika va, iz enakega razloga pa tudi (nova) glagolska končnica za 1. os. dv. vedeva, prosiva (namesto prvotno ene same končnice -ve: vedeve, prosive)ls. Tudi obliki osebnega zaimka ve in va se v prvi fazi ne uporabljata glede na slovnični spol, prim, va umfeva hladem (tj. Adam in Eva) ;pod'va va napfed(VÄZNY11/1,121). V Jungmannovem slovarju je zaimenska oblika wa predstavljena z dvema pomenoma, in sicer kot »nom. et acc. dual, mase.« s pomenom »my dwa, nos duo« (prim, /ž/et' toho zädny nezwie, nežli sama wa gedine St. skl. 5, 7; /s/libwaz oba wieru sobie 'slibme my dwa' lb.8.) in kot »terminatio dualis primae personae« (JUNGMANN V, 6; geslo wa), zaimenska oblika we pa kot »nom. dual.« za ženski in moški spol (tj. 'my dwe, nos duae' in 'my dwa, nos duo': We tuto muku trpjwe za naše zlä diela, gichž swe welmi mnoho sdiela (pravi lotr s Kristem ukfizovany k druhemu lotru) (JUNGMANN V, 41). - Nasprotno pa, psi. oblika osebnega zaimka im. dv. za 2. os. *va se v stari češčini sploh ni ohranila, ampak jo je že pred tem nadomestila množinska oblika wy19, prav tako tudi ne psi. obliki tož. dv. za 1. in 2. os. *«a in *va, ki sta ju izpodrinila tož. mn. za 1. in 2. os. ny in vy (in celo izvorni rod. mn. nas in vas) ali pa obliki rod. dv. naju, 18 Glagolski končnici -va in -ve (1. os. dv.) se v stari češčini uporabljata ne glede na spol (VAZNY II/2, 29), razlikujeta se samo po pogostnosti, tj. pogostejša je glagolska končnica -ve (HVČ 1977, 218). 19 Prim, tudi J. Jungmanna kvalifikacijo: »Dualis hujus pronominis obsoletus est« (JUNGMANN V, 218, geslo: wy). Alenka Šivic - Dular: Slovensko va v kontekstu slovenskih in slovanskih osebnih zaimkov za dvojino vaju (TRAVNIČEK 1935, 354). Za stabilnejše pa so se izkazale oblike dvojinskih . 1*111 ' ' ' ' • r • • r • r • r r • r 90 stranskih sklonov naju, nam, naji in vaju, vam, vaji; nama in vama. Gornje- in dolnjelužiškosrbski jezik: V obeh lužiškosrbskih jezikih se inovativni obliki osebnega zaimka21 pojavljata v 1. in 2. os., in sicer: im. dv. moj 'midva' in wöj 'vidva' (gornjelužiško-, narečno dolnjelužiškosrbsko), mej in wej (dolnjelužiško-, narečno gornjelužiškosrbsko), medtem ko so se v stranskih sklonih ohranile prvotne oblike tipa *naju, *vaju in *nama, *vama poleg nama(j), vama(j) (tj. podaljšane s končajem -j). Čeprav mnenja o podrobnostih v razvoju zaimenskih oblik moj {moj) in mej 'midva' niso enotna, se oblike tradicionalno povezujejo z im. mn. my: tako je že Arnošt Muka menil, naj bi se množinski zaimek my po d vplivom im. dv. pridevnikov (prim, dobr-ej) razvil najprej v mej (dolnjelužiškosrbsko), nato pa pod vplivom svojilnih zaimkov še naprej do oblike moj (gornjelužiškosrbsko) (HEWS XIII, 942-944; geslo: moj; HEWS XXI, 1640; geslo: wöj); temu popolnoma vzporeden je razvoj zaimka im. dv. za 2. os. dv. wej (dolnjelužiškosrbsko) in wöj (gornj elužiškosrbsko). Poljščina: Sodobna knjižna poljščina dvojine kot slovnične kategorije ne pozna, so pa oblike dvojinskih osebnih zaimkov znane iz pismenstva, npr. stranski skloni osebnih zaimkov naju in waju; nama in wama (do 17. stol.), im. dv. osebnega zaimka za 1. os. wa: wszystko, co wa przysiqgla (do 15. stol.), osiel z wolem: wa nie umiewa oracyj (16. stol.). Zaimenska oblika wa se razlaga - podobno kot v stari češčini - kot nova tvorjenka namesto pričakovane oblike *wie < psi. *ve: tudi v poljščini naj bi njegov razvoj spodbudila prav (tako nova glagolska končnica za 1. os. dv. -wa, na katere nastanek je že pred tem vplival im. dv. moškega spola samostalnikov in števnikov dwa, oba (GHJP 1965, 322, 366; PWGHJP 1970, 130). 1. Pomorjanski govori: V delu pomorjanskih govorov (npr. v slovinskih, v glöwczyskem, cecenowskem) je dvojina kot slovnična kategorija še živa in - z izjemo rod./mest. dv. - razmeroma ohranjena. Najpopolneje se je ohranila pri osebnih zaimkih, je pa ponekod razvoj tekel v smeri brisanja pomenske razlike med dvo-jinskimi in množinskimi oblikami, še zlasti pri oblikah im. dv. za 2. os., npr. stara oblika za 2. os. mn. *yy seje ohranila samo in predvsem kot znamenje vikanja 'Vi' (LORENTZ III, 869 in 916). V zgoraj navedenih in še v nekaterih drugih pomorjanskih govorih (npr. Wicko, Gač, Babidöl) pa so se je v im. dv. razvile oblike, ki razlikujejo slovnični spol: (a) 1. os.: ma, mam, nam (moški spol) in me, md, ma (ženski spol); različice izvirajo iz različnih govorov. (b) 2. os.: va (moški spol) in ve, vo, va (ženski spol); različice izvirajo iz različnih govorov. Nasprotno s tem so se v slovaščini do 14. stol. ohranile samo oblike za rod./mest. dv. naju, vaju (STANISLAV II, 297). Odrazi psi. osebnega zaimka za 1. os. dv. wi, wje < *ve in glagolske končnice za l.os. dv. —wi, -wje < *-ve so kot arhaizmi značilni za jugovzhodne gornjelužiškosrbske govore (HEWS XIII, 942). Alenka Šivic - Dular: Slovensko va v kontekstu slovenskih in slovanskih osebnih zaimkov za dvojino Navedene zaimenske oblike se po govorih pojavljajo tudi v različnih kombinacijah: (a) obliki ma in va zdi oba spola (v delu narečij); (b) obliki ma in va za moški spol, obliki me in ve za ženski spol (slovinščina, glöwczyski in cecenowski govor); (c) obliki ma in va zdi moški spol in obliki mo in vq za ženski spol22 (Wicko, Gač, Babidol); (d) za moški spol posebna oblika mam ali/in nam; pojavlja se v naslednjih zvezah: mäiü uybadväjü poleg näiü uybadväjü in samo näiü uybadväji (zarnowski govor) (LORENTZ III, 920; LORENTZ 1925, 156). Tudi v pomorjanskih govorih sta v im. dv. prevladala nova zaimka na m- {zdi 1. os.) in v- (za 2. os.), ki sta analogno nastala po množinskih zaimkih *my in *vy, s končnicama -a in -e pa se izraža razlikovanje slovničnega spola, podobno kot je to pri glavnem števniku 'dva': dvai, dvajj, dvaiü (moški spol) in dve, dva (ženski/srednji spol) (LORENTZ III, 953). 2. Malopoljski govori: Razen tega seje dvojina kot slovnična kategorija do sodobnega časa ohranila tudi v jugovzhodnih govorih, tj. v delu malopoljskih govorov, in sicer najbolje pri glagolu (prim. -wa kot končnico za 1. os dv. sed. časa, -ta kot končnico za 2. os. dv. sed. časa itd.), slabše pa pri zaimkih (npr. do waju še pomeni 'do vaju dveh'; okolica Pulaw, Kazimierz ob Wish), izjemoma pa pri samostalnikih (DGP 1995, 75-76: PWGHJP 1970, 130). Dvojinske oblike osebnih zaimkov se v manjšem delu teh govorov oblikovno in pomensko (funkcionalno) razlikujejo od množinskih, v večini govorov pa so podvojinile (dualizirale) množino, tj. izpodrinile množinske oblike zaimkov in same prevzele pomen množine. Slovenščina: Tudi slovenski osebni zaimki v im. dv. za 1. in 2. os. izkazujejo nove oblike, ki so od sredine 16. stol. dokumentirane predvsem za osrednje govore. Med zgodnje inovacije spada pomnožinjenje (pluralizacija) im. dv. v obdobju 16.-18. stol., tj. na mestu dvojinskih oblik se začneta uporabljati množinska mi in vi (npr. mi greve, mi hozheve23; Jurij Dalmatin), kasneje pa se najprej prav v tem sklonu začnejo pojavljati še sklopne oblike tipa midva, vidva (<*mi dva, *vz dva, tj. s pristavkom števnika dva, dve) kot pravi osebni zaimki za dvojino, ki se tudi formalno jasno ločijo od množinskih oblik (RAMOVŠ 1952, 84-85). Sklopni zaimki so ugodno vplivali na razvoj spolskega razlikovanja, tipa midva, vidva (za moški spol) in tipa midve, vidve (za ženski spol) < mi dve, vi dve24 in celo tipa medve, vedve (< me, ve m v in števnika dve). Šele sčasoma sta števnika dve, dva prodrla tudi v stranskosklonske oblike, tako da so se pojavile dvojnice (npr. naju in naju dveh; vaju in vaju dveh; nama in nama dvema; vama in vama dvema). 22 To sta izgleda izvorno množinski obliki, tj. ms < *my, vd < *vy. 23 Glagolska končnica za 1. os. dv. -ve se danes kot končnica za ženski spol vse bolj uveljavlja tudi v govoru Ljubljane. 24 Razmerje po spolu, podobno kot pri psi. števniku *di>va in *di>ve, seje razvilo tudi v gla-golski končnici za 1. os. dv. sedanjika: -va z izglasnim -a kot znamenjem moškega spola (prim, dva in hodiva, sva) in -ve z izglasnim -e kot znamenjem ženskega spola (prim, dve in hodive, sve). Alenka Šivic - Dular: Slovensko va v kontekstu slovenskih in slovanskih osebnih zaimkov za dvojino Slovensko narečno gradivo za osebne zaimke za 1. in 2. os. dv. je bilo sistematično zbrano za projekt Slovenski lingvistični atlas (SLA) in iz njega v svoji doktorski disertaciji izhaja T. Jakop (JAKOP 2004, 56-66, 66-70)25. Na gradivo in analizo v tej disertaciji se pri osvetljevanju izvora (nastanka) besedice va v tipološkem in arealnem smislu tudi v pričujočem članku opiram tudi sama. V sodobnih slovenskih govorih v 1. in 2. os. dv. prevladujejo sklopni zaimki, pri čemer je druga sestavina sklopa (npr. -dva, -dve) tudi označevalec (marker) slovničnega spola, medtem ko je ta marker v prvi sestavini sklopa neobvezen, zato se prva in druga sestavina v spolu formalno ne ujemata zmeraj, npr. midva, vidva in medva, vedva (za moški spol) poleg medve, vedve in midve, vidve (za ženski spol). Sklopni osebni zaimek je naglašen na prvi ali drugi sestavini sklopa: Sklopni zaimki z naglasom na prvi sestavini (tip midva) so značilni za večino severovzhodnih govorov (npr. koroško-mežiško, severnopohorsko-remšniško narečje), za primorske govore (tj. tersko, severni del nadiškega narečja), za govore na meji gorenjskega, selškega in škofjeloškega narečja, za del vzhodnogorenjskih in vzhodnodolenjskih govorov, za večino kostelskih in večino belokranjskih govorov, za večino govorov štajerske narečne skupine (tj. posavsko narečje, srednještajersko narečje, kozjansko-bizeljsko narečje, južnopohorsko narečje) in za govore prleškega narečja. Sklopne zaimke z naglasom na drugi sestavini (tip midva itd.) pa poznajo osrednja slovenska narečja (JAKOP 2004, 59-60). — Posebnost pri zaimenskih oblikah ženskega spola v koroških (tj. rožanskih, podjunskih, mežiških) in severnopohorskih govorih je končnica -i (tj. midvi, vidvi), kije nastala najbrž »po naliki s samostalniško dvojinsko končnico -i ali po ujemanju z glagolskimi končnicami ž. sp. na -vi (delavi)« (JAKOP 2004, 57), torej s posplošitvijo končnice -i na vse oblike ženskega spola v im. dv. oziroma 1. os. dv. V delu koroških govorov in v govorih, povezanih z njimi, tj. v dveh podjunskih in enem severnopohorskem, se v im. dv. za 1. in 2. os. pojavljajo zaimenske oblike za moški in ženski spol, kot so: 'miba in 'mihi, 'uiba in 'uibi (36/Rinkole-Rinkolach)26; 'niba in 'nibe, 'wiba in 'wibe (41/Libeliče); *'naba, 'rnaba in 'ndty/'mobi, *'wQba in 'wobj (49/Pernice) (JAKOP 2004, 57; 62), v katerih se medglasni -b- razlaga iz soglasniškega sklopa -dv- oziroma zaimenske oblike kot sklopi tipa mi dva. Na variantnost na vzglasju (tj. m- in n-) oblik za 1. os. dv. bi lahko vplivala dvojnost zaimenskih osnov, mi < *my in *na- (prim. *naju in *nama)27. Glasovni razvoj v > b/b, njegov areal in pogoji za nastanek so v dialektologiji že dolgo znani, prav tako tudi rožanski razvoj soglasniškega sklopa dv- > db-1% v besedah dvor, dva, dve Avtorica obravnava vrsto vprašanj, med drugim predstavlja formalna sredstva za izražanje dvojine pri različnih besednovrstnih skupinah (osebni zaimek, samostalnik, pridevnik, števnik dva/dve, glagol), jih analizira in razpravlja o njih v teoretičnem okviru fenomenoloških, tipoloških, funkcijskih, primerjalnojezikovnih, jezikovnozgodovinskih in arealnih pogledov na dvojino (dvojnost) v slovanskih, indoevropskih in neindoevrop-skih jezikih. Mrežo krajev za SLA navajam po vodniku po zbirki (BENEDIK 1999, 110-117). V nekaterih primerih se vzglasni n- lahko razvije fonetično, s popolno redukcijo samoglasnika in priličenjem soglasnikov, npr. gorenjsko pduä./ondwä: < midva. Razvoj v + prednji samoglasnik (tj. refleksi za psi. */. *v. *e. *g. *e ) > b poznamo iz Alenka Šivic - Dular: Slovensko va v kontekstu slovenskih in slovanskih osebnih zaimkov za dvojino in tvorjenkah iz njih, neodvisno od sledečega samoglasnika. V prikazu glasovnih značilnosti v podjunskem govoru Kneže-Grafenbacha Tine Logar opiše razvoj tega soglasniškega sklopa z besedami: »dw v poziciji pred a: in akcentuiranim e skupaj z d ali brez njega: (d)bo:iste, bo: 'dva', begx 'dveh'« (FO 1981,210), vendar pa gornji osebni zaimki z naglasom na prvem (tj. predhodnem) zlogu ne ustrezajo dobesedno razumljeni formulaciji naglasnega pogoja. Najverjetneje gre zgolj za vtis in da torej naglasno mesto v zaimenskem sklopu ni prvotno. Sicer pa razvoj glasovnega sklopa dv > db (> b) ali/in celo dv> dg> g (prim, gorica 'ograjen prostor za svinje, ograjen prostor za hišo' < *dvorica; ŠIVIC-DULAR 1996, 437^49) v posameznih besedah srečujemo tudi zunaj omenjenih govorov. Tako tudi osebni zaimek v perni-škem govoru izkazuje nepričakovani -b-, čeprav ta govor glasovnega razvoja *v/Jv > [ bldb ] > bldb praviloma ne pozna (ZORKO 1995, 169-170) in je soglasniški sklop dv- razvidno ohranjen v števniku d'wo.\ d'wi:o 'dva, dve' in sklopnih zaimkih 'mobad'wo.\ 'wobad'wo.\ 'anad'wo: (ZORKO 1995, 175 in 176)29. Zanesljiva rekonstrukcija izhodiščne oblike (tvorjenosti) teh zaimkov je trenutno nemogoča vsaj iz naslednjih razlogov: skromnega korpusa besed z glasovnim sklopom -dv-, starih nesklopljenih oblik v stranskih sklonih tipa *naju, *nama, premajhnega števila zajetih govorov itd. Razlaga -b- v dvojinskih zaimkih 'miba in 'uiba kot poenostavitve -dv- v sklopljenih osebnih zaimkih temelji na naslednjih razlogih: (a) Strukturnomodelni razlog: V im. dv. osebnih zaimkov za 1. in 2. os. v slovenskih govorih prevladujejo oblike, ki so sklopljene iz ustreznega množinskega zaimka in števnika dva/dve: mi dva/dve, vi dva/dve. (b) Arealni razlog: Areal zaimkov, ki vsebujejo medglasni -b-, obkrožajo govori s sklopnimi osebnimi tipa midva, midve, zato se zdi domnevanje enake tvorbe verjetno. (c) Glasovnorazvojni razlog: Fonetični razvoj -du- > -db/db- v samostalniku dvor in števniku dva, pozna del rožanskih govorov, del podjunskih govorov pa tako razviti -db/db- poenostavlja še naprej v -b- (RAMOVŠ II, 159; FO 1981, 210)30. Vendar pa na gornjo razlago meče senco dvoma dejstvo, da se v delu rožanskih govorov kot osebni zaimek za 1. os. dv. 'midva, midve' uporablja zaimek, ki izvira iz zaimka*oZ?a, *obe (prim. 13/Kostanje-Köstenberg: ubä: inubi.o; 18/Cahorče-Tscha-choritsch: ubä: in ubi:; 24/Sele-Zell Pfarre: bä: in bi:o) (JAKOP 2004, 60)31, zato bi govorov v okolici Tolmina, Kobarida, Bovca in na Zilji in enak razvoj v v sklopih vi-, zv-, dv- v rožanščini (RAMOVŠ II, 158-159); širši areal (tj. ziljsko, rožansko, podjunsko, obsoško, nadiško, kraško narečje in baški govor) za glasovni razvoj v + sprednji samoglasnik > b navaja Jakopova (JAKOP 2004, 110, op. 4). Najpreprostejša razlaga se zdi, da so zaimki tipa moba 'midva' fonetični karantanizmi, zvezo s koroškimi oblikami pa bi potrjevala tudi perniška dvojnica z vzglasnim n- (tj. nsba poleg moba). V nekaterih rožanskih govorih se soglasniški sklop *dv- ohranja pozicijsko (prim. 11/ Loče-Latschach: dud: proti dbi.d); enako stanje (razvoj) poznajo še ziljski govori in ob-soški govori, prim, dud: in dbie (JAKOP 2004, 110-114). Iz gradiva v disertaciji ni razvidno, kako se tvorijo osebni zaimki v im. dv. za 2. os. Alenka Šivic - Dular: Slovensko va v kontekstu slovenskih in slovanskih osebnih zaimkov za dvojino bilo pri razlagi oblike 'miba treba najprej zanesljivo izključiti možnost navezave na sklopni zaimek tipa *my (o)ba (in vzporedno morda tudi *vy (o)ba). Tudi za del prekmurskih govorov se izhaja iz poenostavljenega soglasniškega sklopa -dv- > -v-, tj. midva, vidva > müvalmiva, vüva/viva (za moški spol) in midve, vidve > muve/mive, vüve/vive (za ženski spol) (prim. 388/Gorica, 391/Beltinci, 398/ Grad, 402/Salovci); tudi tu se (kot na Koroškem) v oblikah za ženski spol pojavlja izglasni -i, tj. muvi, vüvi (390/Strehovci, 400/Križevci, 403/Markovci)32. Težave pri jezikovnozgodovinski interpretaciji teh dvojinskih zaimkov otežuje predvsem dejstvo, da sta končaj a -va oziroma -ve vezana na im. dv., in da so za stranske sklone značilne samo oblike tipa vaju, naju (JAKOP 2004, 58, 62) ter da se vzglasni sklop dv- v števniku dva, dve ohranja (JAKOP 2004, 110, 113). Zato ni mogoče trditi, da se je v gornjih dvojinskih zaimkih -v- pojavil izključno kot posledica fonetičnega razvoja brez vpliva že morfologizirane dvojinske končnice za moški spol -i-va, kije značilna tudi za neosebne zaimke (prekm. etiva, oniva), pridevnike moškega spola (399/Gornji Petrovci: 'dobriva, 'lekiva) in za glagole (JAKOP 2004, 104, 106)33. Primerjava med koroškimi in prekmurskimi dvojinskimi osebnimi zaimki, ki izkazujejo domnevno poenostavitev dbldb > b/b oziroma dv > v, vodi do naslednjih ugotovitev in značilnosti: (a) Na teh dveh področjih se soglasniški sklop dv- v števniku dva, dve ohrani, v sklopnih osebnih zaimkih pa domnevno poenostavi. (b) Soglasniški sklop -dv- se poenostavlja v fonetično šibkejši soglasnik -v-, čeprav bi v sklopih *bv, *dv, *gv pričakovali poenostavitev v b, d, g34. Pričakovani razvojni potek sklopa *dv > -dbldb- > -b/b- izkazuje govor Kneže-Grafenbacha,. (c) Dejstvo, da naglas v dvojinskih zaimkih na obeh področjih pada na prvi zlog, bi lahko posredno vplivalo na poenostavljanje soglasniškega sklopa v nenaglašenem zlogu. (d) Na osamljeni prekmurski razvoj dv > v (tj. m uyalmiva in vuya/viyq) bi utegnila vplivati naslonitev na glasovno podobni mor fem -va z dvojinsko funkcijo pri glagolih, samostalnikih, zaimkih. (e) Zdi se, da poenostavitev sklopa dv ni dokazljivo samo fonetična, ampak povezana s še drugimi dejavniki (morfološkimi, morfonološkimi, besedotvornimi). Dajnko v svoji slovnici navaja sklanjatveni vzorec dvojinskih osebnih zaimkov za L in 2. os.: midva, naj, nama in vidva, vaj, vama, »/k/ot oblikovne različice« pa še »miva I mive in mia I mie za 1. os. ter viva I vive in via I vie za 2. os. dv. » (RAJH 2002, 88-89), ob tem, da se soglasniški sklop dv razvidno ohranja v vseh oblikah števnika 'dva': im./tož. dv. dva in dve, rod. dv. dvy, daj./mest./orod. dv. dvema (RAJH 2002, 96). Jakop tu piše: »V prekmurskem narečju imajo dvojinski pridevniki značilno končnico -/va.«; Ramovš pa pravi samo »končnica nom. acc. du. pridevnikov je urejena po zaim- v kih« (RAMOVŠ 1995, 143). Izvor samoglasnika -i- v končaju -iva ni jasen, morda gre za izvorno moški končaj -z < *-hjb pri določnih pridevnikih. Ramovš govori o poenostavitvah v naslednjih soglasniških skupinah: bv,pv > b,p; vi- > /-; v skupinah z več soglasniki itd. zaradi disimilacijskega vpliva ustničnika, asimilativ-nega vpliva sledečega dolgega u in q. (RAMOVŠ II, 134). Alenka Šivic - Dular: Slovensko va v kontekstu slovenskih in slovanskih osebnih zaimkov za dvojino Že prej sem omenjala dvojinski osebni zaimek za 1. os. mija 'midva' iz pesmi Marinke Bobniče (SNP I, št. 149 in št. 337). Primerljivi dvojinski zaimki za 1. in 2. os. se danes pojavljajo v jugozahodnem delu panonske narečne skupine: južnopohorsko narečje (356/Zafošt- Slovenska Bistrica: mija 'midva' in mije 'midve', vija 'vidva' in vije 'vidve'; 357/Lobnica: mija in miji, vija in viji), slovenskogoriško narečje (363/ Šentilj v Slovenskih goricah), del prleškega (374/Ljutomer) in haloško narečje (386/ Cirkulane; tu imata funkcijo im. mn.). V delu slovenskogoriških govorov se obliki za moški in ženski spol ločita tudi po tvorjenosti, prim. 365/Kremberk: za moški spol 'mi.ija [in 'me: za ženski spol], za moški spol 'vi.ija [in 've: za ženski spol]35; v moški obliki opažamo nek medglasni -if- (tj. 'mi.ija, 'vi:ija) (JAKOP 2004, 61), katerega izvor ni jasen in omogoča različne interpretacije. Zaimenske oblike mija in mijelmiji Jakopova razlaga iz silno reduciranih sklopov s števnikom dva, dve (JAKOP 2004,58) in se pri tem sklicuje na gradivo36, iz katerega se vidi, da se števnik v zaimku ponekod res podvaja, vendar pa najpogosteje takrat in tam, ko marker 'dva' za dvojino v prvi sestavini ni več prepoznaven (npr. mija/vija dva, müva/vüva dva). Po drugi strani pa ob siceršnji nerazvidnosti prvine 'dva' v zaimkovnih oblikah mija/vija, müva/vüva zgolj na podlagi interpretacije teh osebnih zaimkov kot sklopov tipa mi dva in domnevnega fonetičnega razvoja -dva > -jal-va, nikakor ni dokazano, da imamo pred seboj sklo-pne zaimke tipa mi dva. V dvojinskih oblikah mija. vija in mije. vije sta zanesljivo določljivi samo naslednji dve značilnosti: (a) pomnožinjenje (pluralizacija) dvojine z zaimkoma mi 'mi, midva' in vi 'vi, vidva'; (b) spolna markerja -a (za moški spol) in -e (za ženski spol) na koncu besede. Med tema dvema razvidnima sestavinama se nahaja besedotvorno nejasni -j- oziroma celo -ij- (365/Kremberk). Če bi lahko fonetično določili razmerje med njima v smislu kronološke zaporednosti oziroma izvornega prvenstva (tj. da se soglasniški sklop -dv- lahko obrusi do -j- ali -ij-), bi to bistveno pripomoglo tudi k prepoznavanju besedotvorne (morfemske) sestave teh zaimkov. Če bi izhajali iz prvotnosti glasovnega niza mi-i-j-, bi se z zlitjem (kon-trakcijo) fonetično sorodnih glasov znotraj istega zloga mii.ja- lahko razvil glasovni 35 Podobno stanje je znano tudi drugod, npr. v notranjskem narečju (152/Hrušica: 'midva in 'mie), vzhodnodolenjskem govoru (276/Zavinek: mie.dva in mi:, vi:dva in vie), južnobe-lokranjskem narečju (286/Stari trg ob Kolpi: midva in mi:, vidvä in vi:), sevniško-krškem in laškem govoru posavskega narečja (278/Kostanjevica na Krki: 'midva in 'mie, 'vidva in 'vie; 302/Lokavec: 'midva in 'mie:) (JAKOP 2004,61). To stanje kot celota bi posredno lahko kazalo, da se je model sklopnih osebnih zaimkov s števnikom '2', postopoma širil na ves paradigmatski vzorec. - V nasprotju s tem pa v delu govorov na skrajnem zahodu (89/Ročinj; 96/Grgar, 101/Sovodnje) in jugovzhodu (283/Banjaloka, 284/Spodnja Bilpa, 296/Metlika), v baškem govoru (158/Rut) množinski obliki mi, vi še vedno uporabljata tudi v funkciji dvojinskih (JAKOP 2004, 61). 36 Med narečji s slovenskega vzhoda, kjer naj bi dvojinski osebni zaimki vsebovali celo podvojeni števnik 'dva', Jakopova navaja naslednja: severnopohorsko-remšniško in sre-dnjesavinjsko narečje (326/Vojnik: 'mija d'vä:, 'mije d've: in 'vija d'vä:, 'vije d've:), južnopohorsko narečje (npr. 354/Žiče: 'midua (d'ua:) in 'vidua (d'uä:); 359/Miklavž na Dravskem polju: 'miiadva, 'miiidvei in 'viiadva, 'viiidvei), slovenskogoriško narečje (368/Črešnjevci: 'mija poleg 'mijad'va:, 'me:ipoleg 'me.idvei in 'vija poleg 'vijad'va:, 've:ipoleg 've.idvej), prleško narečje, haloško narečje, prekmursko narečje (404/Gornji Senik-Felsöszölnök: 'müva d'va:, 'müve d've.i in 'vüva d'va: 'vüve d've:i). r ■.,- 19 Alenka Šivic - Dular: Slovensko va v kontekstu slovenskih in slovanskih osebnih zaimkov za dvojino i:!m niz mi.ja Izhajanje iz glasovnega niza mij- kot prvotnega, pa je fonetično bistveno manj ugodna za razvoj prehodnega -/- v kompleksnejši glasovni niz mi-i-j-a31. Zaradi preskromnega števila narečnih oblik, primerljivih z mi-i-ja, in tudi zaradi še vedno premalo podrobnega poznavanj a fonetično pričakovanih možnostih pri radikalnej ših poenostavitvah glasovnih sklopov, se nam zanesljiva in čisto fonetična interpretacija v tem trenutku še izmika. Vsekakor se ne zdi prav verjetna tako radikalna obrusitev soglasniškega sklopa, da se ne bi prepoznavno ohranil noben izmed dveh soglasni-rd kov v prvotnem sklopu, kot se to domneva pri zaimku mijalmiija < *mi dva. Zato ne izključujem morfonološkega vpliva, zaradi katerega bi k zaimkoma mi in vi v dvojinski funkciji lahko »pristopil« -j- iz stranskosklonskih oblik *naju, *vaju -, tako da se je analogno nastali osnovi mi-j-, vi-j- dodajal samo še marker za sklon in spol, npr. mij-a, vij-a in mij-e, vij-e. V funkciji osebnega zaimka za 1. in 2. os. dv. se v delu slovenskih zahodnih N govorov, npr. v severnem delu kraškega narečja (prim. 96/Grgar: mod'ru:ye in vod'ruye) (JAKOP 2004, 61) in nadiškem narečju (prim. 81/Ošnje-Osgnetto: vedru: T5 he) (JAKOP 2004, 70)38, pojavlja posebna skladenjska zveza mi/vi + vrstni števnik ^ drugi. Palatalizacijska premena v obliki za moški spol im. mn. -druz')Q še praslovanski ^ arhaizem, ki je značilen za nedoločno in določno obliko *druz-i/*druzi-ji, ne pa tudi K za oblike za ženski spol im. mn. -drü.he (prim. psi. *drugy in *drugy-je). Stevnika se dodajata im. mn. osebnih zaimkov mi, vi in služita kot markerja za razlikovanje po spolu. Ta besedna zveza je verjetno nastala v množini, nato pa se je skupaj z oblikoma 'mi in 'vi po analogiji začela prenašati tudi v dvojino. Dvojinski pomen ^ se še enkrat poudari z dodajanjem stevnika dva, dve v nekaterih zahodnih govorih J;! (prim. 80/Speter Slovenov: mi drü.z dva:, mi drü.he dvie in vi drü.z dvä:, vi drü.he dvie), kar tipološko ustreza besedni zvezi *mi dva > midva. Slovanskih vzporednic t za takšno tvorbo osebnih zaimkov za 1. in 2. os. dv. ni. Obstajala je sicer besedna zveza s pomenom količine, katere sledi so se ohranile v več slovanskih jezikih (ali njihovih govorih) in ki samo deloma spominja na gornjo. Sestavljata jo dve sestavini, in sicer zaimek sami, (v prvem delu) in vrstilni števnik drugh/tretbjb/četvhrtz itd, (v drugem delu)39, tako da izbira vrstilnega stevnika govori o številu elementov v skupni količini. Ce se torej kot druga sestavina pojavlja vrstilni števnik *drug-, sestavljata skupno količino dva elementa. Obe sestavini v besedni zvezi sta se najprej pregibali po imenski sklanjatvi (npr. rod. ed. *sama druga), kasneje pa se je vsaj ena izmed njiju (tj. ali prva ali druga) začela pregibati po zaimenski oziroma sestavljeni pridevniški sklanjatvi tipa *samogo druga, *sama drugogo, *sama drugajego: prim, strus. /.../ toliko samogo li četverta pusti i kb otcju; I al mostniku samomu drugu exati na dvu konexb sb otrokoma; samomu drugomu sb parobkomb (SREZNEVSKIJIII, 255; Zahvaljujem se kolegi Petru Jurgecu, daje bil pripravljen teoretično razpravljati o čisto fonetičnem pogledu na možnost poenostavljanja soglasniških skupin v govoru, pa tudi o konkretni možnosti poenostavitve skupine -dv- v sklopnem zaimku oziroma njene ohranitve v števniku (5. decembra 2005). Glede areala te skladenjske zveze se v tem članku opiram izključno na gradivo iz disertacije T. Jakop, čeprav je areal iz predstavljenega gradiva za SLA razviden samo okvirno. Ze Miklošič opozarja tudi na neslovanske vzporednice, npr.: stvn. selb ander, selb niund; nem. Gott bewahrte Noe selb achte ( MIKLOŠIČ, 821). Alenka Šivic - Dular: Slovensko va v kontekstu slovenskih in slovanskih osebnih zaimkov za dvojino geslo: samb); rus. sam-drug 'v dvoje' sam-tretej 'v troje', sam-p'at' 'v petero', sam-os'moj 'v osmero' itd.; stčeš. /p/fiwedli sama druheho.; /k/rome Noe sama osmeho; (JUNGMANN IV, 13, geslo: sam). Ta skladenjska zveza je postala izhodišče tudi za izpeljanke z nesklonljivo prvo sestavino samo- in pridevniško sklanjanim vrstilnim števnikom v drugem delu tipa *samo-drugbjb40. Posebnost izražanja količine s to skladenjsko zvezo je, daje položaj osebe, kije izražena s zaimkom *samb, izpostavljen in individualiziran - zato se tudi povedek slovnično ujema z zaimkom *sami> -, medtem ko so vsi ostali elementi količine pojmovani kot nerazčlenjena celota. Navadno se skladenjska zveza *sami> drugb, *samh tretbjb itd. v literaturi razlaga **£ ali v kolektivnem (prim. rus. 'vdvoem', 'vtroem' itd., sin. v dvoje, v troje itd.) ali v sociativnem smislu (sin. samodrüg 'ki je s kom drugim'; ESSJ III, 216). Po drugi strani so za velik del romanskih govorov ob latinskih nos 'mi' in vos 'vi' (ali celo namesto njih) značilne še gramatikalizirane novotvorjenke nos/vos alteros in nos/vos alter as na razmeroma obsežnih ozemljih, prim. span, nosotroslnosotras, portugalsko, okcitansko, ital. noilnoialtri, voi/voialtri, nareč. nojaltrilnialtri in vojal-tri (Ancona) itd., furl, noältris, voältris (SKUBIC 1982, 185; ILIESCU 1972, 146; ROHLFS 160-161; TEKAVČIČ 246). Pri tem najbrž stanje osebnoimenskih oblik v posameznih furlanskih govorih kaže na 2. os. mn. kot impulzno točko te romanske inovacije, prim, furlansko vodtriš 'vi' (Chiusafbrte) < vos - alteros/alt er i, kjer je ta w dodatek povečeval razliko med 1. in2. os. mn. (GARTNER 1984,90-97)41. Glede na ^ besedotvorne, pomenske in arealne razloge se zdi slovenske narečne oblike osebnih zaimkov tipa *ray druži bolje razlagati kot kalke po romanskih - najverjetneje für- O lanskih - govorih, ne pa kot preoblikovano slovansko dediščino, in torej v sestavini ^ druzi/druge videti (drugostni) vrstni zaimek in ne vrstilnega števnika. Med tovrstnimi besednimi zvezami (oziroma tvorjenkami) ima najširši areal leksikali-zirana zveza *sama druga by ti v pomenu 'gravida' poleg *samodruga(-ja) by ti, prim. sls. samodruhd, gluž. samodruha, dluž. samodruga, češ. žena samodruha 'nosečnica' (ESSJ III, 216, ki navaja še druge vzporednice iz slovanskih jezikov). - Pleteršnikov slovar navaja precej tovrstnega gradiva, ki kaže tudi že nadaljnje pomenske razvoje: prim. števnik (»num.«) samodrüg 'selbstander': samodrug sem (Ribn.-C); sam ali samodrüg (Kast. [Rož.], Jsvkr.; samodrugaje 'sie ist schwanger' (Miki.., Blkr.-Levst.(Rok.); 'doppelt' (Boh.); samodrugo povračati (Krelj.); števnik samotretji 'selbstdritt' (Jan., Ribn.- M., Levst.(Sl.Spr.); 'dreifältig' (Boh.); števnik samočetrti 'selbviert' (Levst. (SI. Spr.)); samo-četrto 'vierfach': samočetrto povrniti (trub., Krelj.); — adverb samosedemkrat 'siebenfältig': s. povrniti (Dalm.); števnik samoösmi 'selbacht'(Trub.-Mik.); Bog je Noaha samo-osmega ohranil (Dalm.) (PLETERŠNIK II, gesla samo-, passim). - Hrvaške / srbske tvorjenke so se uvrstile med pravno terminologijo: samodrug, samotret, samošest, samo-deset, itd.: »povodac priseže samodrug, secundo se, se secundus«, samotret, se tercius, met tercius, tercius met, on sam sa dva porotnika«. V Hercegovini je še iz 18. stol. znan običaj, da se kraja poravnava po načelu: lupež treba da plati »samosedmo«, »od brava sedam« (MAŽURANIČ II, 1016: geslo porota, 1284: geslo samočetvrt; SKOK 1973, 197). - Tudi slovaščina pozna tvorjenke tipa samodruhy, samotreti, samosiedmy poleg sämsiedmy, samoösmy itd. (HSSJ 2000, 214-218). Za romanistično sodelovanje se zahvaljujem mag. Agati Šega, Petru Crisetigu, študentu primerjalnega slovanskega jezikoslovja, pa prav tako za dodatne informacije o nadiškem narečju. Alenka Šivic - Dular: Slovensko va v kontekstu slovenskih in slovanskih osebnih zaimkov za dvojino Iz gornje razprave izhaja, daje pluralizacija dvojine tudi v slovenskih govorih prostorsko najbolj razširjena, zato se - z izjemo rožanskih zaimkov tipa *oba, *obe - v funkciji osebnega zaimka za 1. in 2. os. dv. uporabljata izvorno množinski obliki mi in vi < *my in *vy ali pa (še nekoliko kasnejši) sklopni zaimki naslednjih vrst: (a) mi I vi + glavni števnik dva I dve, (b) mi I vi + vrstni zaimek drugi, (c) mi I vi + dvojinski morfem -val-ve, (d) mi I vi + analogni(?) -j-a. Povzetek ugotovitev Izhajajoč iz primerjalno-zgodovinske analize dvojinskih osebnih zaimkov za 1. in 2. os. v slovenščini in slovanskih jezikih ter upoštevajoč njihove razvojne značilnosti in težnje, lahko ugotovitve o izvoru besedice va iz pesmi Sveti Tomaž umrje strnemo takole: 1. Praslovanski osebni zaimek *va (im. dv. za 2. os.) je dokazljivo izpričan samo v starocerkvenoslovanskih besedilih, vezanih za južnoslovanski in staroruski prostor. 2. Osebni zaimek va se v zahodnoslovanskih jezikih (ali samo govorih) v času 13.-14. stol. pojavlja najprej kot dvojnica k podedovanemu zaimku *ve 'midva' (stara češčina, stara poljščina) za 1. os. dv. 'midva', sčasoma pa se gramatikalizira kot osebni zaimek za moški spol (poljska narečja). Zaimek seje razvil analogno pod vplivom imenske in pridevniške končnice -a (im. dv.) in nove glagolske končnice -va za 1. os. dv. 3. Besedica va iz ljudske pesmi ni dokazani gramatikalizirani osebni zaimek za 2. os. dv. (tj. nima ga ne knjižni jezik in ne slovenski govori). Funkcijo osebnega zaimka samo dopuščamo, zato ker se v dveh primerih (od štirih) pojavlja na mestih, kjer bi iz skladenjsko-pomenskih razlogov pričakovali dvojinski osebni zaimek moškega spola za 2. os. 'vidva', vendar pa to še ne dokazuje, da gre za prežitek psi. zaimka *va za isto slovnično osebo. Po eni strani zato, ker zaradi fragmentarnega gradiva, s katerim razpolagamo, manjka podatek, kako bi se glasila oblika 2. os. dv. osebnega zaimka za »dvojinski« osebek ženskega spola. Po drugi strani pa tudi zato, ker se v drugih dveh primerih (od štirih) besedica va pojavlja na mestih, kjer bi iz skladenjsko-pomenskih razlogov pričakovali moško obliko števnika 'dva'. Stično točko med obema domnevnima funkcijama besedice va predstavlja tudi v formalnem smislu števnik dva, s katerim se v slovenskih govorih najpogosteje tvorijo novi osebni zaimki 1.-3. os. dv. midva, vidva, onadva. 4. Poleg tega služi -va v knjižni slovenščini (in govorih) tudi kot signal za gla-golsko končnico (končaj) v 1. os. dv. (nosiva) in za im. dv. moškega spola v narečnih pridevnikih tipa dobriva (prekmursko). Iz vsega skupaj je razvidno, daje -va postal izrazit morfem za različne oblike moškega spola v im. dv. in 1. os. dv. 5. Ker domnevni osebni zaimek va (2. os. dv.) nima opore v glagolski končnici Alenka Šivic - Dular: Slovensko va v kontekstu slovenskih in slovanskih osebnih zaimkov za dvojino (končaju) -ta (2. os. dv.), tudi njen morebitni vpliv na nastanek tega osebnega zaimka ni verjeten. Prav tako ni verjeten njegov razvoj po konverziji, tj. s prevedbo končnice -va za 1. os. dv. v osebni zaimek za 2. os. dv. Primerjalna tipologija nas uči, da se osebni zaimki v slovanskih jezikih prevajajo vodoravno iz enega slovničnega števila v drugega, tj. ali s pomnožinjenjem (pluralizacijo) dvojine, kar pomeni vdor množinskih oblik v isto slovnično osebo ali/in sklon v dvojini, ali pa s podvojinjenjem (dualizacijo) množine oziroma vdorom dvojinskih oblik v isto slovnično osebo ali/in sklon v množini (npr. 1. os. mn. > 1. os. dv. itd.); ni pa mogoč prevod hkrati še po vertikali, tj. ob prehodu iz enega slovničnega števila v drugega se ne spreminjata ne oseba in ne sklon, razen kadar so vertikalni prehodi sistemsko pogojeni znotraj istega slovničnega števila (npr. prevod osebnega zaimka za rod. > tož. itd.). 6. Ni verjetno, da bi besedica va nastala kot enklitična oblika zaimka, zato ker se te v slovenščini ne pojavljajo v im./zv. dv. za 2. osebo, ampak so značilne za daj./tož./rod. ed. 1. in 2. os. (prim, mi, me; ti, te) in za daj./tož./rod. ed./ dv./mn. 3. os. (prim, mu, ga; ji, jo; jim, jih; jima, ju). 7. Besedica va v navedenih položajih se teoretično lahko interpretira vsaj na dva načina: (a) kot invertirani ujemalni prilastek v im. dv. moškega spola dva (npr. volka va, vranova va < *volka/vranova dva namesto nezaznamovanega *dva volka/vranova); (b) kot pristavek (apozicija) vidva ob samostalnikih volka/vranova (npr. volka va, vranova va < ^volka/vranova vidva); prva možnost razlage se zdi verjetnejša. 8. Besedico va in števnik dva vežejo enakoglasnost, enozložnost in isto nagla-sno mesto, vendar pa bi njuna etimološka identifikacija zahtevala pojasnitev nepričakovane obrusitve glasovnega sklopa dv- > v-. Gotovo pa so besedici va v pomenu Vidva' glasovno najbliže zaimenske oblike viva/vilva 'vidva' (štajerski in prekmurski govori), ki so tvorjene vzporedno z oblikama miva/ müva 'midva', vendar pa imajo naglas na prvem zlogu. 9. Pesem Sveti Tomaž umrje spada v najstarejšo plast ljudskih pesmi, vendar pa to ne pomeni avtomatično tudi vzporedne jezikovne arhaičnosti. Neposrednega in zanesljivega jezikoslovnega dokaza za trditev, da slovenska besedica va ni prežitek psi. osebnega zaimka *va (2. os. dv.), ni mogoče podati, pač pa se zdi iz v kontekstu dosedanje razprave verjetno, da gre za mlajšo, čisto slovensko tvorjenko, ki je prej kot ne tesno genetsko povezana z narečno obliko zaimka viva 'vidva', in morda tudi s števnikom 'dva'. Alenka Šivic - Dular: Slovensko va v kontekstu slovenskih in slovanskih osebnih zaimkov za dvojino Viri in uporabljena literatura ARUMAAIII - Arumaa, Peeter, Urslavische Grammatik, III. Band: Formenlehre, Heidelberg, Carl Winter Universitätverlag 1985. BABIC - Babic, Vanda, Učbenik stare cerkvene slovanščine, Ljubljana 2003. BELIC 1932 - Belič, Aleksandar, Istorija srpskohrvatskog jezika II/l, Reči sa de-klinacijom, Drugo izdanje, Beograd 1965. BENEDIK 1999 - Benedik, Francka, Vodnik po zbirki narečnega gradiva za Slovenski lingvistični atlas (SLA), Ljubljana, Založba ZRC S AZU 1999. BREZNIK 1921 -Breznik, Anton, Slovenska slovnica za srednje šole, Druga, predelana izdaja, Prevalje, Tiskala in založila tiskarna Družbe sv. Mohorja 1921. DGP 1995 - Dubisz, S. - Karaš, H. - Kolis, N., Dialekty i gwarypolskie, Warszawa, Wiedza Powszechna 1995. DIELS 1963 - Diels, Paul, Altkirchenslavische Grammatik, Mit einer Auswahl von Texten und einem Wörterbuch, I. Teil: Grammatik, IL Ausgewähte Texte und Wörterbuch, 2. Auflage, Heildelberg, Carl Winter Universitätsverlag 1963. ESS J - Bezlaj, France, Etimološki slovar slovenskega jezika, Tretja knjiga, Dopolnila in uredila Marko Snoj in Metka Furlan, Izdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, Etimološko-onomastična sekcija, Ljubljana, Založba Mladinska knjiga 1995. FO 1981 - Fonološki opisi srpskohrvatskih/hrvatskosrpskih, slovenačkih i makedonskih govora obuhvačenih opšteslovenskim lingvističkim atlasom [gl. red. akademik Pavle Ivič], Akademija nauka i umjetnosti Bosne i Hrvatske, Posebna izdanja, knj. LV, Odjeljenje društvenih nauka, knj. 9, Sarajevo 1981. GARTNER 1984 - Gartner, Th., Raetoromanische Grammatik, Vaduz / Liechtenstein 1984, Unveränderter Neudruck der Ausgabe von 1883. GHJP 1965 - Klemensiewicz, Zenon / Lehr-Splawihski, Tadeusz / Urbahczyk, Stanislaw, Gramatyka historyczna jezykapolskiego, Warszawa, PWN 1965. HEWS - Schuster-Sewc, Heinz, Historisch-etymologische Wörterbuch der sorbischen Sprachen 13, Bautzen 1984, -Historisch-etymologische Wörterbuch der sorbischen Sprachen XXI, Bautzen 1988. V HSSJ 2000 - Historicky slovnik slovenskeho jazyka V (R-S). Bratislava, VEDA, Vydavatel'stvo Slovenskej Akademie Vied 2000. H VC 1977 - Lamprecht, Arnošt - Slosar, Dušan - Bauer, Jaroslav, Historicky vyvoj cestiny, Praha, Statni pedagogicke nakladatelstvi 1977. ILIESCU 1972 - Iliescu, Maria, Le Frioulan, A partir des dialectes paries en Ro- umanie, The Hague - Paris, Mouton 1972. JAKOP 2004 - Jakop, Tjaša, Dvojina v slovenskih narečjih, Doktorska disertacija, Ljubljana, marec 2004. JUNGMANN - Jungmann, Josef, Slovnik češko-nemecky, Dil V (W-Ž), 2., ne- zmenene vydäni (1. vyd. 1839), Praha, Academia 1990. KLS - Krajevni leksikon Slovenije, IV knjiga: Podravje in Pomurje, [S sodelovanjem Alenka Šivic - Dular: Slovensko va v kontekstu slovenskih in slovanskih osebnih zaimkov za dvojino Franceta Planine pripravil in uredil Roman Savnik], Ljubljana, Državna založba Slovenije 1980. LORENTZ 1925 - Lorentz, Friedrich, Geschichte der pomoranischen (kaschubi- schen) Sprache, Berlin und Leipzig, Walter de Gruyter 1925. LORENTZ III - Lorentz, Fryderyk, Gramatykapomorska. Tom III. Wroclaw-War- szawa-Kraköw 1962. MAZURANIC - Mažuranič, Vladimir, Prinosiza hrvatski pravno-povijesni rječnik, Drugi dio P-Ž, Pretisak »informator« - Zagreb 1975. MERHAR 1961 - Merhar, Boris, Slovenske ljudske pesmi, Ljubljana, Mladinska knjiga 1961, 178 str. [Knjižnica Kondor, Izbrana dela iz domače in svetovne književnosti, 45]. MIKLOŠIČ - Miklosich, Franc, Lexicon palaeoslovenico-graeco-latinum, Vin- dbonae 1862-1865. NARTNIK 1988 - Nartnik, Vlado, K obravnavi dvojine v povojnih slovenskih slovnicah, Zbornik Obdobja 8: Sodobni slovenski jezik, književnost in literatura, Ljubljana 1988, 375-381. v __ NARTNIK 1989 -Nartnik, Vlado, Se nekaj o zvezdnih imenih med Slovenci, Zbornik razprav iz slovanskega jezikoslovja, Tinetu Logarju ob sedemdesetletnici, Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti 1989, 191-202. NARTNIK 1998/99 -Nartnik, Vlado, Pregibanje spregalnoosebnih zaimkov pogovorne slovenščine med nemščino in italijanščino, Slava, Debatni list, letnik 12, 1998/99, št. 2, 77-82. v v PLETERSNIK — Pleteršnik, Maks, Slovensko-nemški slovar, Drugi del P-Z, V Ljubljani 1895. PWGHJP 1970 — Kuraszkiewicz, Wladyslaw, Podstawowe wiadomosci z gramatyki historycznej j%zyka polskiego, Warszawa 1970. RAJH 2002 — Rajh, Bernard, Od narečja do vzhodnoštajerskega knjižnega jezika, Maribor 2002. RAMOVŠ II - Ramovš, Fran, Historična gramatika slovenskega jezika II: Konzo- nantizem, Ljubljana 1924. RAMOVŠ 1952 - Ramovš, Fran, Morfologija slovenskega jezika Ljubljana, DZS založila za Univerzitetno študijsko komisijo 1952. RAMOVŠ 1995 -Ramovš, Fran, Kratka zgodovina slovenskega jezika L, Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU 1995. ROHLFS - Rohlfs, Gerhard, Historische Grammatik der Italienischen Sprache und ihrer Mundarten, Band II: Formenlehre und Syntax, Bern 19722. SAVCENKO 1974 - Savčenko, A.N., SravniteVnaja grammatika indoevropejskix jazykov, Moskva, Vyssaja škola 1974. SJS 1966 - Slovnikjazyka staroslovenskeho I. / Lexicon linguae palaeoslovenicae L, Praha, Academia, nakladatelstvi Československe akademie ved 1966, 162 (geslo va). SKOK 1973 - Skok, Petar, Etimologij ski rječnik hrvatskoga ili srp skoga jezika III (poni-Ž), Zagreb, JAZU 1973. SKUBIC 1982 - Skubic, Mitja, Uvod v romansko jezikoslovje, Ljubljana 1982. SLP - Slovenske ljudske pesmi I, Ljubljana, Slovenska matica 1997, Druga Alenka Šivic - Dular: Slovensko va v kontekstu slovenskih in slovanskih osebnih zaimkov za dvojino nespremenjena izdaja, VII-XXIII, - Slovenske ljudske pesmi II, Ljubljana, Slovenska matica 1981, Uvodna beseda (str. 1-2), - Slovenske ljudske pesmi IV, Ljubljana, Slovenska matica 1981. SNOJ 1997 - Snoj, Marko, Slovenski etimološki slovar, Ljubljana 1997. SNP - Štrekelj, Karel, Slovenske narodne pesmi I, Ljubljana, Izdala in založila Slovenska matica 1895-1898. SREZNEVSKIJ - Sreznevskij, LI., Materialy dlja slovarja drevne-russkogo jazyka I—III, Petersburg 1893-1903. STANISLAV - Stanislav, Jan, Dejiny slovenskeho jazyka II, Druhe, doplnene vydanie, Bratislava 1958. SZEMERENYI1970 - Szemerenyi, Oswald, Einführung in die vergleichende Sprachwissenschaft, Darmstadt, Wissenschaftliche Buchgesellschaft 1970. ŠIVIC-DULAR 1996 — Šivic-Dular, Alenka, Slovensko gorica/zorica 'dvorišče', 'vaški trg', 'ograda', Slavistična revija 1996, letnik 44, št. 4, 437-449. SMITEK 1998 - Smitek, Zmago, Kristalna knjiga, Mitološko izročilo Slovencev, Ljubljana, Forma 7,1998,199 str. [- Sveti Tomaž: 57, 72,104,139-142,144, 146-149, 151, 155] TEKAVCIC - Tekavčič, Pavao, Grammatica storica dell'italiano, Volume III: Morfosintassi, Bologna, Societä editrice il Mulino. TRAVNICEK 1935 - Travniček, František, Historickä mluvnice československa, V Praze 1935. F v r VAZNY — Väzny, Vaclav, Historickä mluvnice češka II, Tvaroslovi, 1 Skloho-vani, Praha, Statni Pedagogicke Nakladatelstvi 1964. - Historickä mluvnice ___ v češka II, Tvaroslovi, 2 Casovani, Praha, Statni Pedagogicke Nakladatelstvi 1964-1967. ZORKO 1995 - Zorko, Zinka, Narečna podoba Dravske doline, Kulturni forum Maribor 1995. ZSSP - Začasni slovar slovenskih priimkov, [Odg. ur. akademik France Bezlaj], Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Razred za filološke in literarne vede, Inštitut za slovenski jezik, Etimološko-onomastična sekcija, Ljubljana 1974. The Slovenian va in the context of Slovenian and Slavonic personal dual pronouns Summary The paper presents the functional and structural, dialectological, areal and comparative-linguistic analysis of the Slovenian wordva, appearing only in four places in the legendary poem Sveti Tomaž umrje (Holy Thomas Dies) - twice as the personal pronoun for the 2nd p. d. and twice as the numeral two. The purpose of the analysis was to establish the origin ofva, i.e. whether this is a rarely expressed (Old Church Slavonic, Russian-Chezchoslovakian) original Slavonic morphological archaism or a Alenka Šivic - Dular: Slovensko va v kontekstu slovenskih in slovanskih osebnih zaimkov za dvojino later homonym, similarly as in western Slavonic languages. Based on the accessible material and methods used in the linguistic research, it was not possible to directly and linguistically or reliably prove that the wordva was not a remnant of the ancient Slavonic personal pronoun *va (2nd p. d.) although it seems more probable in the context of the entire analysis that it is a younger and entirely Slovenian creation, which is probably genetically closely connected with the dialectal form of the pronoun viva 'vidva'(you two) and perhaps also the numeral 'dva' (two). Alenka Sivic-Dular, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana E-pošta: alenka.sivic@guest.arnes.si TaÖHbi Tejia h TaÖHM fObiKa y cjiaBsm (Skrivnosti telesa in skrivnosti jezika pri Slovanih) AjieKcaH^p ^MHTpneBHH ^yjmneHKO _____ ^ IZVLEČEK: Avtor se v svoji razpravi v enajstih poglavjih loteva tesne povezanosti telesa z jezikom, hi se udejanja z govorom prek možganov in govornih organov, ter poimenovanj nekaterih delov telesa v slovanskih jezikih. S tega širšega aspekta, ki vključuje tudi poglavji o tabuju v jezikoslovju in o slovanski leksikografiji obscenega besedja, preide na obravnavo "najmočnejše besede" v slovanskih jezikih, tj. poimenovanj za membrum virile, tj. moški spolni organ. Pri tem usmerja svoj poznavalski pogled v sodobno "falologično " lingvistiko in leksikografijo, ugotavlja, daje najmočnejša beseda vir brezmejne metaforizacije, odkriva samostalniški in glagolski pristop k njenim poimenovanjem in funkcioniranju, navaja (tudi tabelarno) njene parametre in funkcionalno polje ter se na koncu sprašuje, ali je ta beseda objekt "falologije ". ABSTRACT: In his thorough treatise on secrets of the body and secrets of the language, the author deals with the close connection of the body with the language, realized through speech processes in the brain and vocal organs, also naming several body parts in Slavonic languages. From this broader aspect, which also includes two chapters on taboos in linguistics and Slavonic obscene vocabulary lexicography, the author thoroughly discusses "the strongest words" in Slavonic languages, i.e. names for the membrum virile, i.e. the male sex organ, making several very interesting discoveries and enabling us a deeper understanding of the language and human existence. 1. O TaiiHax Tejia h sobiKa... ^3mk, peajiH3yioiirHHCfl b penn, h Teno nejiOBenecKoe CB5i3aHbi opraHHHHo h HaBcerna. CßH3b Meacny 3thmh nByMa cynjHOCTHMH hocht rayÖHHHbiH xapaicrep. ,3,eHCTBHTejibHO, A3biK KaK HeKOTOpaa aöcTpaKTHaa CHCTeMa (})0pMHpyeTC5i h xpaHHTCfl HMeHHO b Tejie HenoBeKa, b ero tojiobhom M03re. ApTHKyjiaijHOHHbie opraHbi nejiOBenecKoro Tejia MarepHajiroyiOT H3biKOByio CHCTeMy, OTHy5K,zjaK)T ee, T. e. BblBO/JHT H3 TeJia H TeM CaMbIM neJiaiOT 3xy CHCTeMy ßOCTyilHOH BOCIIpHflTHK) AneKcaHflp ^MHTpneBHH ^yjiHHeHKo: Taimu mena u maÜHU H3UKay cnaenH ÄpyrHM HenoBeKOM. B CBexe 3xoro «3biK KaK BxopHHHaH cymHocxb hcxo/jhx H3 nejiOBeica, oh ace h B03Bpamaexc5i k HeMy b bhrq hmch, noKpbiBaioiuHx He xojibKO OKpy5Kaiomee npocxpaHcxBO, ho h caMoro HenoBexa. Ecjih roBopnxb b 3xoh cb«3h o HenoBenecKOM xene, xo oho npeßcxaBJiaex coöoio no cyxn e/jHHCXBO MHornx cocxaBjiflioiHHx, Ha3biBaeMbix xo nacxHMH, xo opraHaMH, xo HJieHaMH. Kaagnoe H3 3xhx cocxaBJDiiomHx caM tkq HenoBeK h Ha^enHJi HMeHaMH, cnoBaMH, h b xaKOH npe^MeXHO-H3bIKOBOH COOXHeceHHOCXH OHH H XpaHflXCfl B C03HaHHH JHO^eH. JleKCHHecKafl MHKpocHcxeMa o6o3HaHeHHH nacxen nejiOBenecKoro xejia aBJiaexca, HeCOMHeHHO, O/JHOH H3 ßpeBHeHHIHX B JII060M JBblKC Pa3BHXHe HeJIOBeneCKOH n,HBHJIH3aUHH IHJIO B HanpaBJieHHH BblpaÖOXKH oömecxBeHHOH MOpajiH. Pa3yMeexcH, oÖmecxBeHHaa Mopanb — KaxeropHa HCxopHHecKaa, h Rim Ka^cAOH 3noxH xapaKxepHa, KaK npHHaxo cnnxaxb, cboh Mopanb. O^naKO Koe-nxo b c(])opMHpoBaBiiieHCfl oömecxBeHHoii MopajiH ocxaexca, xaK cxa3axb, Ha Bee BpeMeHa. B hhcjio KOHCxaHx MOpajiH bxo^hx oxHoniemie oömecxBa k xeny HenoBeica, b nacxHocxn, k oxKpbixnio ero oxjjejibHbix nacxen MHpy h k 5i3biKOBOMy o6o3HaneHHio 3XHX Hacxez. OömecxBeHHaa Mopajib no3BOJiaex «pacKpbmaxb» (h 3xo cnpaBe^JTHBo!) jiHuib nacxb HenoBenecKoro xena — xaK Ha3. BepxHHH («Bbiine noaca») h caMbiH hhachhh («HHace KOJieH») apycbi. Ha apyc «HHace nOÄCa H BblHie KOJieH», COCXOfllUHH H3 OpraHOB, BbinOJIHfllOmHX 3KCKpexopHyio h MonenojiOByK) (])yHKUHH («HenpHjiHHHbie», ho xaK 5KH3HeHHO BaacHbie nacxH xena!), oÖHjecxBeHHaa Mopanb /jaBHO HajioacHJia 3anpex, hjih, no-ApyroMy, xa6y 3anpex 3xox 3aKjnoHaexca b xom, hxo Ha3BaHHbifi apyc, coraacHo npe/jnHcaHHio oömecxBeHHOH MopajiH, OKa3biBaexcfl /jocxyneH oÖ3opy JiHuib caMOMy BJiaAejibuy xena, h, xaKHM o6pa30M, ocxaexca h ßOjraeH ocxaBaxbca CKpbixbiM ox oömecxBa. Pa3yMeexcÄ, orparoiHeHHO, b H3BecxHbix CHxyauHax, 3xox apyc MO^cex 6bixb oxKpbix h jxjiä Apyrnx jihu,. PyccKHH (J)hjioco$ BacHjiHH Po3aHOB b 3xoh CBH3H 3aMexHJi: «Bee onepneno h oKomeno b nejiOBeKe, KpOMe nojiOBbix opraHOB, Koxopbie Kaacyxca okojio ocxajibHoro KaKHM-xo MHoroxoHHeM h HeacHoexbK)..., Koxopyio Bcxpenaex h c KoxopOH CB«3biBaexcH HeacHoexb hjih MHoroxoHHe /jpyroro opraHH3Ma. H xor#a — 06a iicHbi» ( PyccKHH 3poc 1991, 141). CpaB. xaK^ce BbicKa3biBaHHe HHKOnaa Bep^eBa: «B none HenoBeK nyBCXByex hxo-xo cxbi/jHoe h yHHacaiomee HenoBenecKoe #ocxohhcxbo, HenoBeK Bcer/ja xyx hxo-xo CKpbiBaex. Oh HHKor/ja He CKpbiBaex jiioÖBH-^cajiocxH, ho CKJioHeH CKpbiBaxb jiioöoBb ceKcyajibHyio. B caMOM cexcyajibHOM aicxe ecxb hxo-xo ypoßjiHBoe...» ( PyccKHH 3poc 1991, 266). TaHHa, KaK H3BecxHO, öojiee Bcero öyzjopaacHx BOo6pa»ceHHe... KpoMe xoro, cjie/jyex 3aMexHXb, hxo nejiOBenecKoe xeno He co,nep5KHx HeHy^cHbix opraHOB, o^HaKo paccMaxpHBaeMbie HaMH 3#ecb oö-beicxbi HH)KHero npyca Moryx 6bixb KBajiH(J)HLtHpyeMbi KaK KpaÖHe Ba^CHbie äjlh ^cH3He^eaxejibHocxH nenoBeKa: )K, X h 77 BbinojiHHiox 3KCKpexopHyio c^yHKi^HK), a X h 77 k xoMy ace h (})yHKUHK) npo^oji^ceHHH po^a. B BepxHeM apyce xejia no BaacHoexn c hhmh MOÄex cpaBHHXbca pa3Be hxo pom (^a^ce npn ^e$eKXHOCXH noca HenoBeK MO)Kex b KOHi^e KOHLtoB nojib30Baxbca ^jih flbixaHHH pmoM). 3xh ocooeHHOcxH xaK^ce paöoxaiox Ha HeßepoüXHO BbicoKyio accou;HaxHBHyK) aKXHBHoexb, Bbi3biBaeMyio yKa3aHHbiMH nacxHMH xena h npoaBji^iomyioca b «3biKe. AneKcaH/ip ^mhtphcbhh ,3,yjiHHeHKo: Taünbi mena u maÜHbi H3bway cnaenn 3anpex Ha oxKpbixocxb noxaeHHbix nacxen xena coßepnieHHo ecxecxßeHHO nepeHOCHxc^ h Ha 3anpex jbmkoboh: oömecxßeHHaa Mopajib He ßonycicaex (H 3T0 xo)Ke cnpaBe^JiMBo!) npHjnoßHoro Ha3biBamm nacxen xejia yKa3aHHoro apyca h CB«3aHHbIX C HHMH ßCHCXBHH. TaKHM o6pa30M, Ka)K,ZJbIH HeJIOBeK, eCJIH HMeXb B BH^y ero xeno, hochx b ceöe o#HOBpeMeHHO h cBOÖoßy, h 3anpex Ha KOMnoHeHXbi cooxBexcxßyiomero apyca. Pa3yMeexca, npeßMexHO-sßbiKOBbix 3anpexoB, o Koxopbix 3/jecb H^ex penb, npH^epacHBaexca /jajieico He Bce oömecxßo: b ox/jejibHbix ero cjiohx h 3anpexHoe M05Kex cxaxb oxKpbixwM. 0#HaKo ace öojibinafl nacxb HejioBenecicoro oömecxBa cjie/jyex BbipaöoxaHHOMy xaöy h xaK, BepoaxHO, 3xo öyzjex Bcer^a. 3xa nacxb nejioBenecxBa, ecjiH BecxH penb o H3MKOBOM nnaHe npoöneMbi, 3Haa c AexcxBa CHexeMy 3anpexHbix cjiob, xaK h 6y#ex coxpaHHXb ee Ha nepH(j)epHH co3HaHH«, b noxaeHHbix «yrojiKax» naMaxH. fljia xaKHx moževi 3xo 6biJiH, ecxb h öyoyx caMbie HH3KonacxoxHbie, caMbie pe#KO ynoxpeÖJxaeMbie hjih ace BOBce HHKor/ja HeHcnojib3yeMbie cjiOBa. 3,zjecb öyzjex coxpaHHXbca ßHCxaHUHfl Me^Kfly 3HaHHeM h ynoxpeÖJieHHeM cooxßexcxByioiHHx cjiob h Bbipa^ceHHH. OßHaico ox axoro 3HaneHHe h 3HanHMOcxb xaicnx cjiob HHCKOJibKO He yMeHbniHxc^! HanpoxHB, noxaeHHbie oö-beKxw, o Koxopbix mbi 3^eCb TOBOpHM, H CJIOBa, KOXOpbIMH OHH 0603HaHaK>XCfl, BbI3bIBaK)X H y OßHOH, H y ApyroM nacxH oömecxBa ocoöbrii HHxepec, noKa3axejieM nero ABJiaexca npouecc aKXHBHoro «)i3biKOBoro paciHHpeHHfl» (xepMHH A. CojDKeHHHbma) Ha 6a3e CyÖCXaHXHBHblX ^OMHHaHX H CBH3aHHOrO C HHMH TJiarOJIbHOrO CJIOBa. <<^3bIK0B0e paciHHpeHHe» Bbipa)Kaexc5i npe^K/je Bcero b aicxHBHOM BOBJieneHHH JieKCHHecKHx ^OMHHaHx yKa3aHH0H c(J)epbi b cjiOBOo6pa30BaxejibHbiH, opMbi npe/jMexa (resp. nacxH xejia), xo Ha ero BHenmeM BH/je, xo Ha (j)yHKUHH, xo Ha xapaxxepe #BH5KeHHfl h x. R. IlpoAyKx fl3biKOXBopnecxBa b o/jhhx cjiynaax b GojibHieH, b #pyrax — b MeHbuieM Mepe npczjcxaBjiaex coöoh noxaeHHyio nacxb oblica h cnoBapa, b nacxHocxH. BaacHO oxiviexHXb, hxo noxaeHHbie cjioßa h Bbipa^KeHHÄ öojiee, neM KaKne-jiHÖo Apyrne, 0Ka3ajiHCb BOBJieneHHbiMH b «cxpaxeraio» pyraxejibCXB h ocKOpÖJieHHH — npoüBjieHHe oxhoihchhh, 6e3 Koxopbix oömecxßo He achjio h He CMO^cex HHKor^a acnxb (cm., HanpHMep, 06 oeoöeHHoexax khbcrxkbhoh cxpaxernn b cepöcKo-xopßaxcKOM h pyccKOM H3bncax cooxßexcxBeHHo: Ermen 1996; )KejibBHc 1997). Oömecxßo oaejiajio hx «öpaHHbiMH» h, cjie^OBaxejibHO, «HenpnjiHHHbiMH», «HenpHCXOHHbIMH». 2. Taöy b JiHHrBHCTHKe Ilo3xoMy He cjiynaHHo paccMaxpHBaeMoe HaMH jieKCHHecKoe ÖJiaro, co3#aBaeMoe Hapo^oM, flBjxaiomeecH npo/jyiexoM ero HSbiKOXBOpnecxBa, xpa^HUHOHHO Haxo#HJio m h noHbme Haxo^Hx «Kyuee» oxpaaceHHe b cjioBapax. TaK ömjio no KpaHHefi Mepe eine b XIX b., xoxa h xor/ja noHHMajin Ba^KHoexb h Heooxo^HMoexb coönpaHHJi AjieKcaimp JTMHTpHeBHH ^yjiHHeHKo: Taünu mena u maünu H3biKay cjiaeRH h aHanH3a Bcero Hapo^Horo cjiOBapa, Bcex xeiccxoB xpa/nmnoHHOH Hapo/jHOH Kyjibxypti, 6e3 Kyniop (cp. y pyccKHx (J)OJibKJiopHbie 3anHCH A. H. A(j)aHacbeBa, y cepöoB — B. Kapa/jacHna h Heicoxopbix jxp.). B KOHue XIX b. nepeBO^HHK ApeBHeHH^HHCKoro 3poxHKO-(^HJioco(^CKoro coHHHeHHü «KaMacyxpa» BaxcbaaHbi P. HImhax 5KajiOBajicü Ha xo, hxo MHorne Mecxa KHHra oh npocxo He peinaexca nepeBO/jHXb Ha HeMeuKHH «3biK. H oh Haxo^nx Bbixo/j — nepeBO^nx hx Ha... jiaxHHCKHH H3biK! (Vätsyäyana 1897, 97 h Aajiee, 170 h #ajiee). H 3xo, KaK xor#a Ka3anocb, oahh H3 cnocoöoB HeHapyuieHHH oönjecxBeHHOH MopajiH. TaKHM o6pa30M, oahh A3biK noMoraex /jpyroMy cnacxn Mopajib BeKaL. O^HaKO P. IHmH/JX B 3XOM OXHOUieHHH ÖbIJI, nO-BH^HMOMy, «nOCJie^HHM H3 MorHKaH». y»ce Hanajio XX b. /jeMOHCxpHpyex HaM oneBH/jHyio pacKOBaHHoexb no KpaHHeH Mepe b HayKe — 3XHorpa(])HH, «3biK03HaHHH, 4>ojibKJiopHCXHKe h /jp. YKaaceM xoxh 6bi Ha xo, hxo c 1904 r. HanHHaex bmxoahx 3HaMeHHxaa cepna «Anthropophyteia» — «E^Kero/jHHK no coönpamno n Hccne/jOBaHnio (j)OJibKJiopa 06 HCXOpHH pa3BHXHfl nOJIOBOH MOpajIH», nOflBJXHK)XC5I H JXpyTUQ H3£aHH5L Bhahmo, 3xo BOOAymeBHJio Bbmaiomerocji fl3biKOBe#a H. A. Bo^y3Ha Ae KypxeH3 Ha HaynHbra no^BHr, Kor/ja oh B35Dica 3a no/jroxoBKy xpexbero H3/jaHH5i «TojiKOBoro cnoBapÄ »cHBoro BejiHKOpyccKoro a3biKa» B. H. J\aim h bkjiiohhji xy#a xe «HenpncxoHHbie» cjiOBa h BbipaaceHHa, Koxopbie He nonajiH b npH5KH3HeHHoe H3^aHne cjiOBapa (flanb 1904; xaK»ce H3/j. 4-oe, 1912). 06 3xoh cxopOHe pe^aKxopcKOH AeaxejibHocxn H. A. Eo,zry3Ha #e KypxeH3 h o coßepacaHHH BKjnoneHHbix hm cnoBa h BbipaaceHHH xopouio HanHcaji He^aBHo B. H. OcHnoB b oöuiHpHOH cxaxbe, onyöjiHKOBaHHOH b xpy^HOAoexynHOM H3#aHHH «TpyzjOB Cere^CKoro yHHBepcnxexa» (OcnnoB 1991, 31-49). npOBe^H xmaxenbHbiH aHanH3 «HenpHcxoHHbix» cnoBa h BbipaaceHHH b cjiOBape B. H. fipsm 6o/ry3HOBCKOH pCuaKUHH h AonojiHHB hx cocxaß CBOHM, BecbMa HHxepecHbiM, MaxepnajioM, aßxop Tjejiaex coßepuieHHO BepHbiM bmbo/j: «<...> xaöynpoBaHHbie cnoBa oxpaacaiox HCxopHio Hapo^a, ee xpare^HH h (Jmpcbi, ee MopajibHbie h aMOpajibHbie cxopoHbi, h 6e3 H3yneHHa 3xoro JieKCHnecKoro njiacxa Hejib3a nojiynnxb o6x>eKXHBHoro npeACxaBJieHHH o Hapo,zjHOH »oohh. Eo,zjy3H iiohjui 3xo oahhm H3 nepBbix, h H3 cepbe3Hbix yneHbix hhkxo c hhm KaK öyzjxo He cnopnji, ho h hhkxo He noAzjepacan, KOH$y3JiHBO oöxoAfl npoÖJieMy MOJinaHHeM» (OcnnoB 1991, 49). ,Q,eHcxBHxejibHO, b cobcxckoh jiHHrBHCXHKe, HanpHMep, jiHHib b nocjicuHen xpexn XX b. cxajiH noaBJiaxbca pe/jKHe paöoxbi, 3axparHBaK)mHe 3xox ^ejiHKaxHbin Maxepnaji h 3xy npoÖJieMy. K xoMy 5Ke 3xh paöoxbi Bbixo^HJin He b Cobcxckom Coio3e, a b /jpyrnx cxpaHax — HanpHMep, HCCJie/jOBarom B. A. YcneHCKoro h H. H. Tojicxoro (cm.: YcneHCKHH 1983, 33-69; 1987, 37-76; Tojicxoh 1985, 431-437). 3. Koe-MTO O CJiaBHHCKOH «ÖpaHHOM» JieKCHKOrpa(|)HM Jinx HaniHx uejieS BaacHO 6biJio 6bi KpaxKO paccMOxpexb Bonpoc o xom, KaKOBa CHxyai^HH c coönpaHHeM h jieKCHKorpa(j)HHecKOH oöpaöoxKOH noxaeHHbix cjiob h Bbipa^ceHHH b Apyrnx cjiaBüHCKHX A3biKax. He kmqä bo3mo)khocxh ztaxb no^poOHbifi OHepK COCX05IHHÄ COBpeMeHHOH CJiaBHHCKOH «ÖpaHHOH» JieKCHKOrpa({)HH, AjieKcaimp ,0,MHTpHeBHH ^.yjiHHeHKo: Tauubi mena u maÜHbi H3biKay cjiaenn ocxaHOBHMCH Ha ox^ejibHbix H3AaHHHx, Bbiine^niHX Ha HeKOxopwx cjiaBHHCKHX «3biKax. B cepöcKO-xopßaxcKOH (resp. xopBaxcKO-cepöcKoii) jiHHrBHCXHnecKOH xpa^HUHH BKJHoneHHe noxaeHHbix cjiob h BbipaaceHHH b jieKCHKorpa(])HHecKHe xpy#bi HMeex, BepoaxHO, caMyio asbhiok) xpa/jHUHio. Ho KpaHHeM Mepe hx b ^ocxaxoHHOM KOJiHHecxBe BKjiioHHJi b nepBbrii cepöcKHH cnoBapb B. Kapa,zj}KHH ([Kapaunn] 1818). O/maico H3-3a nocjiczjOBaBinnx Hana/jOK Bxopoe H3#aHHe BbiniJio yace 6e3 jieKCHHecKHx «HenpHCxoHHOCxen» (cp. cHxyauHK) b Pocchh: B. H. ,3,ajib, xaicace öoHCb HeraxHBHoro oömecxBeHHoro mhchha, He BKjnonaex cooxBexcxByionryK) jieKCHKy b CBoefi cnoBapb, h ßejiaex 3xo 3a Hero yace b Hanajie XX b. H. A. Eo#y3H jxq KypxeH3). B aKa^eMHHecKOM «Cjioßape xopßaxcKoro hjih cepöcKoro oblica», Koxopbiö H3^aBajica KDrocjiaBCKOH AKa/jeMHen HayK h HCKyccxB b 3arpe6e noHXH cxo Jiex, noxaeHHaa jieKCHKa HaniJia ^ocxaxoHHO nnipoicoe oxpaflcemie: neKCHHecKHe /joMHHaHXbi nojiOBOH c$epbi npHBO/jaxca 3#ecb c BbicxpaHBaHHeM b aji(j)aBHXHbiH p*m Bcex npOH3Bo;jHbix (HanpHMep, Rječnik V 1898-1903). Hxo KacaexcH cnennajibHoro cjioBapa paccMaxpHBaeMOH jickchkh, xo 3^ecb oöpamaex Ha ce6a BHHMaHHe «,H,ByHanpaBJieHHbiH cnoBapb cepöcKoro »caproHa h »caproHy pOACXBeHHbix cjiob h Bbipa»ceHHH» /J. AHApHna (AH^pHh 1976). KaK roBopHx caMO Ha3BaHHe khhxh, 3xo oneHb ninpoKHH no cocxaBy czjhhhij cjiOBapb: b HeM He xojibko «njioxne» cjiOBa (nepBoe HanpaBjieHHe), ho h npocxo »caproHHbie 3JieMeHXbi, xapaKxepHbie £jxa pa3Hbix cjioeß oömecxBa (ßxopoe HanpaBjieHHe). TaicoM no^xo/j, cneAOBaxejibHO, pa3Mbraaex acaHpOBbie rpaHHUbi h 3axeMHaex npe^Mex Hamero HHxepeca. B ajicfmBHx 3/jecb bhhochxch Bee H3BecxHbie npOH3Bo#Hbie cjiOBa, a b caMofi cxaxbe no^aioxca (npaB^a, BecbMa cxyno h o,nHoo6pa3Ho) nepBHHHbie h BXOpHHHbie 3HaneHH5I, KOXOpbie 3axeM HJIJIK>CXpHpyiOXC5I B OCHOBHOM yCXOHHHBblMH CJIOBeCHblMH KOMnJieKCaMH, B XOM HHCJie H (J)pa3eOJ10rH3MaMH. CnoBapb coAep^cHx MHorne ^ecaxKH h ^a^ce coxhh jieKCHHecKHX Mexac})op, 3aMeH5nomHx cooxBexcxByiomHe «HenpncxoHHbie» cnoBa. npHMenaxejibHO, hxo b ^aHHbiH cnoBapb, öojibuioH no (J)opMaxy, brjuohcho orpoMHoe KOJinnecxBe HJiJiiocxpanHH — pncyHKOB «ox pyKH», npeACxaBJi^iomnx cooxBexcxByiomHe oö'beKXbi HHaoiero apyca nejiOBenecKoro xejia hjih ace achcxbhh, c hhmh CBjnaHHbie. Ha nemcKOM Maxepnajie ocHOBbiBaexca BbinynjeHHbiH b 1988 r. «uiMHp6yx» — šmirbuch («nocxbmHaa KHHra») P. OypaceßHHKa (Oufednik 1988), HMerouniH no#3arojioBOK «CjiOBapb HeKOHBeHHHOHajibHoro neuiCKoro %3hwa». MaxepnajiOM £jra 3xoro H3/jaHH5i nocjiy)KHjiH jiHxepaxypHO-xyao5KecxBeHHbie xeKCXbi, H3 Koxopbix BbiÖHpajiHCb »caproHHO-aproxHHecKHe 3JieMeHXbi — Bnnoxb ao «HenpncxoOHbix» cjiob, Koxopbie, BnponeM, He BbmocHxca b peecxp, x. e. b aji^aBHXHbiH paß (BMecxo hhx — HopMaxHBHbie e/jHHHnbi). CaM hcxohhhk MaxepHajia yKa3biBaex Ha xo, hxo b öojibiüHHCXBe cjiynaeB 3^ecb penb H#ex o Mexa(f)opHHecKHx 3aMeHax, BCxpenaioinHxcfl b xeKCxax pa3Hbix nncaxejien. CocxaBHxejib npHBO^nx CHHOHHMHHecKne pfl/jbi (HHor#a AOCxHraiomne /jecaxica h öojiee KOMnoHeHxoß), xoxa, npaB^a, jinnib HeKOxopwe H3 hhx HJijnocxpHpyex iiiHxaxaMH H3 xeiccxoB. B 1991 r. Bbimeji Ha 78 cxpaHnnax «KpaxHaHinHii cjiOBapb cjiOBanKoro fl3biica» (Zeleny 1991). CaMO Ha3BaHHe 3xoro cjiOBapHKa, H3AaHHoro b MHKpo(J)opMaxe, roBopnx o ero co^ep^caHHH: 3Aecb coöpaHbi cjioBai^KHe «HenpncxoHHbie» AOMHHaHxw h hx AneKcaHAp ^MHTpneBHH /JyjiHHeHKo: TaÜHbi mena u maÜHU H3biKay cjiubrh npOH3BOAHbie, a xaioKe Heöojibinafl nacxb hhhx cjiob, xaK hjih HHane CB5i3aHHbix c MonenojioBOH h 3KCKpexopHOH c^epaMH nenoBeica. BcjieA 3a nepBHHHbiM 3HaneHHeM 3#ecb no^aioxcH BXopHHHbie, KaK npaBHJio, JiHiiieHHbie «HenpHcxoHHOCXH», a HJiJiiocxpaiJiHH B35ixbi KaK H3 JiHxepaxypbi, xaK h H3 ycxHOH penn. KpOMe xoro, cnoBa cHaö^ceHbi rpaMManrqecKHMH noMexaMH h xapaKxepHcxHKaMH. Pa3yMeexc>i, 3xox cuoBapHK cjie^yex paccMaxpHBaxb, KaK nepBbiH onbix cjiOBarjKOH «öpaHHofi» jieKCHKorpa({)HH. flocxaxoHHO aKXHBHO «öpaHHa«» neKCHKorpa<})Hfl pa3BHBaexca b nocne/mne AecHXHJiexHe-nojixopa b Ilojibine. IlpaBfla, eme b 1913 r. C. KypaimceBHH BbinycxHn HeöojibinoH «IlojiOBOH cjiOBapb» (Kuraszkiewicz 1913), c KoxopbiM HaM, k co^cajieHHio, xaK h He y^ajiocb 03HaK0MHXbca, — ero He OKa3anocb b Kaxajiorax ^a^ce Hai^HOHanbHOH öhöjihoxckh b BapniaBe. B noxoKe H3,zjaHHH nocjieAHero BpeMeHH nojibCKaa noxaeHHaa neKCHKa xaK tkq, KaK h b cjiynae c pyccKoii, HepeAKO noßaexca cxeMaxHHHO hjih yme nonpocxy Henpo(f)eccHOHajibHO. TaK, b KpaKOBe H3AaxejibcxBOM, HMeHyeMbiM xo Total Press, xo Total-Trade, b 1992 r. BbinymeH «»CnoBapb rpH3Hbix cjiob (h BbipaaceHHÜ)» — nojibCKO-HeMeiiKo-4)paHiry3CKO-HxajibHHCKO-HcnaHCKHH, a b 1994 r. — aHajiorHHHbiH cxeMaranecKHH cjiOBapb nOJIbCKHX, aHrjIHHCKHX, HeMei^KHX, (J)paHI^y3CKHX, HXaJIbflHCKHX, HCnaHCKHX, pyCCKHX H CJIOBaUKHX CJIOB H Bblpa^CCHHH. KaK BHAHM, B 3XOM 3aMexHO cxpeMJieHHe «GpaHHoii» jieKCHKorpa(J)HH bhhxh Ha «MesKjryHapOAHbiii ypoBeHb»... B 1993 r. H. Ilo,zrry5Keij (J. Podgörzec) no# nceB#OHHMOM «Urke Tuftanka» H3#aex b BapuiaBe «CjiOBapb 3anpemeHHbix cjiob». Mm 6m ocxaHOBHJiH cBoe BHHMaHHe no KpaHHen Mepe Ha ppyx nojibCKHx cnoBapax KOHua 90-x rr. XX b. IlepBbiH — 3xo «CjiOBapb nonbCKHX npoKJiHXHH h ByjibrapH3MOB» M. TpoxoBCKoro (Grochowski 1996). CjiOBapb npeACxaBJiaex 3arjiaBHoe cjiobo c rpaMMaxHHecKHMH h cxhjihcxhhcckhmh noMexaMH, c xojiKOBaHneM nepBHHHbix h bxophhhmx 3HaneHHH, nocne Hero cjie/ryiox ycxofiHHBbie cjiOBecHbie KOMnjieKCbi, KOMnoHeHxoM Koxopbix flBJxaexcfl ßaHHoe cjiobo. K co)KajieHHio, Bee 3xo cjie/jyex b e^HHoM hh(|>poboh nocJieAOBaxejibHocxH. K AOMHHaHXHbiM cjiOBaM npHBOflflxcfl /nepHBaxbi 6e3 KOHxeKCxyajibHbix no^XBep^cAeHHH. ITpaKXHHecKH Bee e,zjHHHrrbi cjioBapa no^KpenjieHbi npHMepaMH H3 JiHxepaxypbi jihöo H3 ycxHofi penn. Si. JIcbhhcoh H3,o;aji b 1999 r. «CjiOBapb nojibCKHx ceKcyajiH3MOB» (Lewinson 1999). Ka^cexca, xepMHH ceKcyanmM ynoxpeÖJieH 3#ecb b cjiaBÄHCKoS «öpaHHOH» JieKCHKorpa^HH BnepBbie. TaKHx ejxnumx b cjiOBape Si. JleBHHCOHa oKa3anocb 9376. MaxepnajiOM ßjia sxoro H3ßaHHÄ nocjiyacHJiH HCKJiioHHxejibHO jiHxepaxypHbie xeKCxw HanHHaa c XV b. CocxaBHxejib onnpajicji xaK^ce Ha yace BbinießiiiHe nojibCKHe «öpaHHbie» cjioBapn, o#HaKO jiHHib c uejibio yKa3axb Ha xo, hxo ^aHHoe cjiobo b hhx 3a(|)HKCHpoBaHo. He^ocxaxKOM cjiOBapb mo^cho, noMHMO nponero, cnnxaxb cjiaöo pa3pa6oxaHHbie npHHHHnbi cerMenrariHH h no^ann 3HaneHHH cjiOBa, a xaKace oxcyxcxBHe bo mhoitix cjiynaflx KaKHX 6bi xo hh 6biJio HJiJiiocxpaHHH, hxo 3acxaBjriiex BepHXb aBxopy, a He caMOMy ^3biKOBOMy eicxoB h oÖT>e#HHaiomero HX B3aHMHoro ^eiicxBHH b H3MKe 4>opMHpyex neKCHHecKyio xpna/jy, b KoxopoH ceMaHXHnecKH My^ccKofi cyöcxaHXHB (X) npoxHBonocxaßneH aceHCKOMy (IT), npH 3XOM hx B3aHMO^eHCXBHe oxHexjiHBO Bbipaacaexca niarojiOM (E), x. e. cyöcxaHXHB + cyöcxaHXHB <— rjiaroji. 3,zjecb mm kochcmch jihiub o^Horo KOMnoHeHxa yica3aHHOH jieKCHHecKofi xpna^Bi — Myaccxoro (X), nocKOJibicy /jaHHbiii Maxepnan oöuihphmh, pa3HO- h MHoronnaHOBBifi h noxpeöyex öojibinoro oöteivia BpeMeHH h nenaraoro npocxpaHCXBa. My^KCKOH cyöcxaHXHB, oöo3HanaiomHHC5i no-JiaxHHCKH membrum virile, a no-rpenecKH — phallus/phallos, mcokho cnnxaxb «caMbiM chjibhhm cjiobom» H3WKa (Bpn# jih «caMbiM BaacHbiM cjiobom b H3biKe» — Kax jryMaiox HeKOxopbie AjieKcaHflp .U.MHTpHeBHH ^yjiHneHKo: TaÜHbi mena u maüubi H3UKa y cnaenu orpaHHHeHHH oöpamaiomHeca k «HenpHcxoZHbiM» cnoBaM, k Maxy (oö 3xom cm., HanpHMep: flynHHeHKO 1994, 221-232). Bcjie# 3a 3xhm öypHO cxajia npOHBJinxb ceöfl h «öpaHHaa» JieKCHKorpa(j)H$i: noxoKH cnncKOB noxaeHHbix cjiob h Hacnex cocxaBJieHHbix cjiOBapeö pyccKoro Maxa 3anojioHHjiH khhachmh pbiHOK. B 3xom noxoKe «öpaHHbix» H3#aHHH 90-x rr. npo$eccHOHajiH3MOM Bbißejiaioxcfl, noacajiyH, ^Ba cjiOBapa, BbiHie^niHe b o^hh h xox ace tor — 1995: «CjiOBapb pyccKOH öpaHHOH jieKCHKH» B. M. MoKHeHKO h «PyccKaa 3aßexHaa HßHOMaxHKa» A. H. BapaHOBa h J\. O. ,U,oöpoBOJibCKoro (cm.: Mokhchko 1995; BapaHOB, floöpoBOJibCKHH 1995). O^naKO h b 3xhx H3^aHH«x He yzjajiocb H3Öe»caxb Heicoxoporo cxeMaxH3Ma b pa3paöoxKe h HHxepnpexauHH HHxepecyiomero Hac Maxepnajia. ConuieMca Ha oßHH, ho noKa3axejibHbiH npHMep. B «öpaHHbie» cjioßapn BKjnonaexca ceMaHXHnecKH Harpy^ceHHbiH rjiaroji c KopHeM cma-lcmo-, BbicxynaiomHH b BH^e ecmaeamb h cmoxmb: ecmaeamb — «BbinpflMJiaxbca, cxaHOBHXbca XBep/jbiM, B03ÖyKAaacb (o nojiOBOM HJieHe)» h cmonmb — «öbixb b BbinpaMJieHHOM, toxobom #jlh nojioBoro chohichhh cocxoahhh (o MyaccKOM nojiOBOM opraHe)», noMeneHHbix cooxBexcxßeHHo KaK eyjibe.-npocm. u npocm. B 3xoh cbjbh Bcxaex Bonpoc: a cymecxßyiox jih ßpyrae, xaic cKa3axb, Ko,zjH(j)HHHpOBaHHbie rjiarojibi Rim Bbipa^ceHHH 3xoro rjiarojibHoro ^chcxbhh/cocxohhhh Xnt 51, HanpHMep, xaKOBbix He 3Haio... KaK bhahm, xpeöyexca yxoHHeHHe cxaxyca xaicoro po#a cjiob. (O cjioßape B. M. Mokhchko cm. Hauiy cneuHajibHyio cxaxbio: flyjiHHemco 2001, 111-128). -^ TaKHM oöpa30M, H3 3xoro KpaxKoro oÖ3opa bh#ho, hxo cnaBüHCKaa m «öpaHHaa» jieKCHKorpaq)Hii eme He Bbipaöoxajia e^HHbix npHHunnoB onncaHHfl h w npczjcxaBJieHHfl Maxepnajia. OHa HaxoßHxcfl b cxa^HH pa3BHXH5i. 3^ecb eme MHoro ^ npoöneM, CBü3aHHbix, HanpHMep, c pa3rpaHHHeHneM jieKcnnecKHx napa^nm (x. e. oxrpaHHneHHeM »caproHH3MOB ox «HenpncxoHHbix» cjiob h x. ß.), c pa3paöoxKofi N cxpyKxypbi cxaxeM h. noji. Oöteicx «öpaHHoro» cjiOBapa HeKoxopbiMH cocxaBHxejiHMH &&2 HenoMepHo paciuHpaexca — äo BKjnoHeHHü öe30ÖH#Hbix acaproHHbix cnoßeneK. **^ TeM caMbiM oöi>eKx jieKCHKorpa(J)HHecKOH oöpaöoxKH hochx 3anacxyio BecbMa HenexKHH xapaKxep. O^HaKO 3xo «H3Aep»cKH pocxa», Koxopwe, Ha^o Ha^e^xbca, b He^ajieKOM ÖyAymeM nocxeneHHo HanHyx npeoAOJießaxbc^. («"»"*"" AneKcaHflp /Jmhtphcbhh /JyjiHHeHKo: Tauuu mena u maimu H3biKay cjiaenn HCCJießOBaxejiH). B nncbMeHHOM BH^e no-pyccKH mm öyzjeM ynoxpeöjrsxb hmchho Hapo^Hoe cjiobo X, ho 6e3 ero nocjie^yioiHHX KopHeBbix 3JieMeHX0B -y(u). YMecxHO 6biJio 6w öpocHXb B3m^ b HexopHK) h npocjie/nxxb, KaKOBa cyziböa HMeHH, HaHMeHOBaHHfl 3XOH HaCXH My}KCKOrO XeJia B CJiaBflHCKHX ü3bIKaX. Cpa3y ace Hy^cHO yica3axb Ha xo, hxo b npacjiaBAHCKOM 5i3biKe Ha3BaHHe Xh 6biJio BxopHHHbiM 3HaneHHeM ^peBHero KopHa, nepBOHanajibHO oöpameHHbiM k »CHBOMy cymecxBy, a hmchho k nxnue — nemyxy. Penb H/jex o KOpHe ^kur-b/kouvb^ BepoaxHo, 3ByKono,npa»caxejibHoro npOHCxo>KAeHHfl, h BbipaacaBiiiero BHanane 3HaneHHe «nexyx» (cm., HanpHMep, 3CGH 13, 1987, 129-130). Hajinnne y nexyxa /JByX CepOKeK, nO,ZJBH5KHOCXb 3XOrO )KHBOXHOrO H 0£HO H3 (J)yHKUHOHaJIbHbIX npeAHa3HaHeHHH — onepaxHBHO onjioflOXBopaxb Kyp nocjiyaauiH, BepoaxHO, ocHOBaHHeM b ßajieKHe npacJiaBHHCKHe BpeMeHa ajis cpaBHeHHfl 3xoro acHBOXHoro c nacxbK) MyaccKoro xena — XeM h oÖHapy^ceHHH b hcm aHajiorHHHbix npH3HaKOB. B kohchhom cnexe 3xo h aBHJiocb ochoboh Mexa^opHnecKoro nepeHoca ApeBHero Ha3BaHH5i nexyxa Ha MyaccKOH nojiOBOH opraH. (3aMexHM, hxo nepeHOC HaHMeHOBaHHH 5KHBOXHbix Ha nojiOBbie opraHbi HejiOBena 6biJi H3BecxeH eme c HHAoeBponeHCKOÖ 3noxn). O xom, hxo 3xo AencxBHxejibHO xaK, CBH^exejibcxByex Maxepnan MHornx cjiaB5mcKHX 5I3wkob. Tan, b öojirapCKOM H3biice Kyp — 3xo h «nexyx», h «X», b Maice/joHCKHx /jnajieicxax Kyp HMeex 3HaneHHe «X».B npacjiaBAHCKyio 3noxy npoH3omjio pacniHpeHHe KOpHa 3a cnex cycJ)(j)HKca -beb h o6pa30BaHHA xeM caMbiM cnoBa *kurbcb co 3HaneHHeM «X», hxo jjo Hacxoflmero BpeMeHH ocoöeHHO xopouio coxpaH^excH b K»KH0CJiaB)iHCKHx H3biKax, cp. c-xopB. kürac, cjiobch. kürec, 6ojir. Kypne, Kypno, MaKe#. Kypeu — Bee co 3HaneHHeM xojibKO «X». OcxaxKH cy$4>HKcajibHoro 0(f)0pMjieHH5i «nexyuiHHoro» KopHfl ajiji o6o3HaHeHHa Xh coxpaHHJincb b Heicoxopbix nonbCKHX roBOpax — kurzec h kurzak. Bojiee xoro, Hapo/jHoe nojibCKoe kuš h kuška «X», Kaie npeßnojiaraiox, nponcxo^Hx ox xoro >Ke KOpHH kur-, a BepHee ox yMeHbiHHxejibHOH ochobm kur + -uš > kuruš, a oxcio/ja c Bbina/jeHHeM -r(u)-----kuš h #ajiee kuška. B BOCxoHHOCJiaBHHCKHx H3biKax one/jbi «nexyuiHHoro» KOpHH co 3HaneHHeM «X» HaÖJiioAajiHCb eme b He/jaBHee BpeMH. H. H. Tojicxoh npHBO^Hx npHMep H3 «CeBepHbix CKa30K» H. E. OHHyKOBa (1908), b KOxopOM ecxb xaicaa (j)pa3a: «IlaBejT h ManorHyjica: 'Koh Kyp hrqt, He oxKJiHKaHxcfl?'». Hex HHKaKHx comhchhh b xom, hxo 3/jecb cjiobo Kyp no#pa3yMeBaex «X». KpoMe xoro, H. H. Tojicxoh oöpamaexca h k ßonojiHHxejibHOMy Maxepnajiy, no/jXBep)K#aiomeMy Bbinie cica3aHHoe, — penb Hjjex o ceB.-pyc. cnoBe KypoK «pynxa KOcoBHina», «HiKBOpeHb noB03KH», ojiOHeiiK. Kypuuma «cocHOBaa h ejiOBaa uiHiHKa», apocjiaBCK. Kypbdn «HMnoxeHX», apxaHrejibCK. h ojiohchk. KypuK «najiica c xojicxmm kohhom, po/j aepeBAHHoro Monoxa», «nojieHO c yxonmeHHeM Ha Komje», KypÜK «^epeBHHHbiH mojiox», «poß KyBaji^bi: 6epe30Baa nypKa, Haca)*ceHHafl Ha pyKoaxKy», «kjihh H3 nojieHa #jlh kojikh ^poB, i^HJiHHApHHecKHH KycoK #epeBa, npHKpenneHHoro k pmöojiobhoh CHacxn, HxoÖbi OHa He yB«3ajia b Hjie» (Tojicxoh 1985,434). Bojiee xoro, ajibxepHauHOHHbie BapnaHXbi KOpHH Kyp- b BH^e uyp- h uyp- coxpaHHJincb y bocxohhhx cjiaB^H Jiynnie, xoxfl h Bbipa^caiox y^ce HHoe, — «rpamnja, npe^eji» h x. j\. ( Tojicxoh 1985, 431-437; cm. xaK5Ke /],yjiHHeHKO 1994, 125-127). TeM He MeHee h b hhx ecxb ÖJie^Hoe oxpa^ceHHe nepBHHHoro cocxoahhji, cp. pyc. uyp h nypöan, nepecnyp, B03HHKinee AneKcaHAp ^MHTpneBMH ^yjiHHeHKo: Taiinu mena u maÜHbi H3biKay cjiaenn H3 nepe3 + uyp (cp., b cbok) OHepeßb, c o6pa3HbiM Xnepe3 ruienol), yKp. uypncuiOK h tiypyncuioK «oöpyöoK, oöjiomok najiKH», x. e. uyp- < kur- + Mexa(f)OpHHecKHH nepeHOC, CB5i3aHHbiH co cjiobom ncuiKa b xom ace 3HaneHHH «X». BnponeM, HMeioxca h ncxopHHecKHe cBH^exejibcxBa xoxo, hxo y pyccKHx nepBOHanajibHO b 3HaneHHH «X» Bbicxynaji KOpeHb Kyp-. 3xo oxpaaceHO, HanpHMep, b pyKonncHOM pa3X0B0pHHKe HeMeuiKO-pyccKOM 1607 x., cocxaBJieHHOM KynuoM T. OeHHe, npoHCxo/nxBineM H3 npHÖajxxHHCKHX HeMijeB. B ciracice cjiob h BbipaaceHHÖ, Koxopwx 3#ecb HacHHXbiBaexca okojio 4 xhcah, ecxb xaKoe: Tyu : Kyp : kur Mahns gemechte (uhx. no: OajioBCKHH 1993, 321). TaKHM o6pa30M, eme b Hanajie XVII b. B COCX05IHHH HeKOXOpOH KOHKypeHUHH BblCXynaJIH £Ba CJIOBa #jifl o6o3HaHeHH« Xh — jiHAHpyiomee X(b 3anncH — Tyu) h cxoamee Ha BxopoM Mecxe — Kyp\ y cjiOBaKOB h nexoB b ocHOBe cnoBa, Bbipaacaiomero 3Ha*ieHHe «X», xaiojce npocMaxpHBaexca «nexyniHHbin» KOpeHb, o/jHaKO He kur-, a — kokot-, hxo xaioKe 3HanHX «nexyx»! «CaMoe CHJibHoe cjiobo» 5i3biKa OKa3biBaexoi no CBoeMy nponcxoacßeHHio He XaKHM yJOL «CHJIbHbIM»! IlocMOxpHxe: 1) oho B03HHKJIO KaK BxopHHHoe HaHMeHOBaroie ox Kopmi, HMeBiuero HHOe 3HaneHHe; 2) oho coxpaHHjiocb xojibKO y nacxn cjiaBim, x. e. BapbHpyex b cjiaBjmcKOM apeajie. KaK xoBOpHxca, h y «caMoro cnjibHoxo» Moxyx 6bixb cboh cjiaoocxn... B BbiHienpHBe^eHHOM npHMepe H3 pa3XOBOpHHKa 1607 r. $opMa ryu, x. e. X, ABJuiexcfl ecjiH He nepBOH, xo o^hoh H3 nepBbix AOKyMeHxanbHbix (j)HKcanHH pyccKOXo «caMoxo CHJibHoro cnoBa», Kcxaxn, xo»ce bxophhhoxo no CBoeMy npOHCXOtfC/jeHHK)! O/nia H3 axHMOJiorHH cnoBa X c4)opMyjiHpOBaHa eme b Hakane XX b. (b 1908 r.) X. Ile^epceHOM h noanepacHBaeMaa Htrae O. H. TpyöaneBbiM, CBH3bmaex exo co cjiobom xeoH, npexepneßiHHM cooxBexcxByiomHe (j)OHexHHecKHe H3MeHeHH5i, cp. KainyöcKoe /nianeKXHoe chujka «cocHOBoe, ejioßoe ,zjepeBO» (cooömeHHe T. A. IlexoBCKoro 13. X. 2000) h ceMaHXHnecKyio napajijiejib oJiOHenK. Kypüuma «cocHOBa« h ejioßaa niHuiKa» (ocHOBa nepeHOca: no^oöne (j)opMbi h HeKoxopbix 3JieMeHX0B BHeniHero BH/ja). KpoMe pyccKoxo, Xrjik Ha3BaHHfl My^ccKoro nojioßoro opxaHa ynoxpeÖJiHexca b xom hkq bwrq b yKpanHCKOM, öejiopyccKOM, öonxapCKOM h nojibCKOM (chuj), 5i3biKax; b cjiOBanicoM, HanpHMep, oho xoace H3BecxH0 — chuj c xeM ace 3HaHemieM, o^HaKO öojiee pacnpocxpaHeHHbiM, oömenpHHüXbiM ABjiaexca Bce 3Ke kokot. IlojibCKHÖ 3xhmojiox O. CnaBCKHH cHHxaex, HanpHMep, hxo cjiobo chuj b 3HaneHHH «X» öbiJio H3BecxHO yace b XV b. h HBnanocb He Hapo^HbiM, a hhcxo xopo^CKHM H3o6pexeHHeM! (cm. Lewinson 1999, 21). Ecjih 3xo xaK, xo mm HMeeM jxqjio c npoAyKXOM xopo^CKon, HCKyccxBeHHOH, Kyjibxypbi?!... KaK 6bi xo hh öbiJio, ho npHMenaxejieH cjie/iyiomHH (fmKx: ocHOBaHneM j\j\k cjiob co 3HaHeHHeM «X» nocjiy^cHJin cjioßa, o6o3HanaBniHe ^cHBbie npe^Mexbi, — )KHBOXHoe h pacxeHHe. He xyMaHHbifi jih 3xo HaMeK Ha xo, hxo h X KaK nacxb MyaccKoro xejia ABjuiexcfl «^chbmm» Ha 3xom xejie? TaK »ce, KaK opMbi! CKa^ceM öonee xoxo: HeKOxopbie xpynnbi AjieKcaHflp /jMHTpHeBHH /I.yjiHHeHKo: TaiiHbi mena u maimu subim y cjiaexH CJiaBflH, OCOÖeHHO Te, KOTOpbie np05KHBaK>T B HH03THHHeCK0M H HHOÄ3BIKOBOM OKpy^ceHHH, Booöme yTpaTHJiH «neTynraHbifi» Kopem> rjul o6o3HaHeHHÄ Xr. Taic, y cjioBemjeB ceBepo-BoeroHHOH Hrajran, HCHBymnx b #0JiHHe Pe3ba (oTCio^a hx Ha3BaHHe pe3b5me, pe3bflHe-cjiOBeHm>i) b 0Kpy»ceHHH HTajibÄHneB h (})pHyjrbueB, AJin o6o3HaneHJDi Xh HanHHaiOT yace Hcnojib30Barbca .upyrne cjiOBa — kikac, kikec h flaace cv'ak h wt'a? (cooömeHHe X. OresHBeiiKa 11.X.1989; cjiOBa nepczjaHbi b ynpomeHHOH (J>opMe HanHcarora). Meacfly TeM eme b KOHne XIX - Hanajie XX bb. HCCJieAOBarejib pe3b«HCKoro AHaneKTa H. A. Eo#y3H #e KypTeH3 (|)HKCHpoBaji 3^ecb «neTyniHHbifi» KopeHb b 3HaneHHH «X», — čuš (cjiobo OTpa^ceHO b noAroTOBJieHHOM H. H. TojiCTbiM, M. MaTHHeTOBbiM h HaMH k nenaTH «Pe3b*HCKOM cnoBape» H. A. Bo^yaHa j\q KypTeHa), KOTopbiH H. H. Tojictoh CBH3bmaeT c ajibTepHaijHOHHbiM KopHeM čur- (h3 kur-) (Tojictoh 1985, 431^37). IIo cBH,zjeTejibCTBy Toro ace JIHHrBHCTa MOJIH3CKHe CJiaBflHe CpeAHe-K)5KHOH HTaJIHH, npe^KH KOTOpblX öe^cajiH Tyzja ot TypOK c BanKaHCKoro nonyocTpoBa MHorae Beica Ha3a/j, Booöme Ha3biBaiOTXcjioBOM... brat\ CoBepnieHHo HeoöbiHHbiH MeTa(})opHHecKHH nepeHOC, npHpaBHHBaiomHH raaBHoe MyaccKoe jjoctohhctbo k MyaccKofi ocoöh, cocToameH b KpoBHOM poßCTBe... BnponeM, BnojiHe bo3mohcho, hto penb 3/jecb yljxqt 06 OKKa3HOHaJIbHOCTH, TaK KaK COBpeMeHHbie MOJIH3CKO-CJiaBHHCKHe CJIOBapH 3Toro 3HaneHHH y cjiOBa brat He OTMenaioT, ho npHBO^T eme He3a6biToe 3/jecb kurac, k KOTOpOMy npHÖaBjiaeTCJi eine oaho My^ccKoe «nranbe» HOBOo6pa30BaHHe b bhac pičak, cp.pička 'II\pičun 'rojiyöb'. B coBpeMeHHofi »ch3hh HaöJiioaaioTCÄ h napa^oKCbi HHoro po#a, CBA3aHHbie c nonbiTKaMH 3aMeHbi Hapo^Horo cjiOBa co 3HaneHHeM «X» HCKyccTBeHHbiMH HeojiorH3MaMH. JJpoöJieHHe b 90-e rr. XX .b. cepöcKO-xopBarcKoro (resp. xopBarcKO-cepöcKoro) «3biKa Ha cepöcKHH, xopBarcKHH, a TaiöKe öochhhckhh, BW3Bajio Ha noHBe HaitHOHajiH3Ma nypHCTHnecKyio BOJiHy, CTpeMJieHHe otohth #pyr ot ßpyra KaK MOHCHO aajibHie co3AaHHeM HOBbix cjiOB, ocoöeHHo TepMHHOB, B3aMeH Tex, hto cnyacHjra cothh jieT. B3nxsm HeKOTOpwx pb^Hbix nypHCTOB, ecjiH BepHTb nenara, öbiji öponieH h Ha Z! H. Hhphjiob b npe/nicjiOBHH k CBoeiviy «CepöcKO-xopßarcKOMy cjiOBapio BapnaHTOB» cooömaeT, hto, no CBH^eTejibCTBy ra3eTbi «Slobodna Dalmacija», BbixoßameH b xopßaTCKOM ropo^e CnjiHT, b cyÖTHTpax HOBbix HHOCTpaHHbix 4)HJibMOB, a TaioKe b BH^eoKacceTax BMecTo cjiOBa kurac «X» Hcnojib3yiOT HCKyccTBeHHoe cjiobo nježnik btom tkc 3HaneHHH («npOHHTarb» 3Ke 3to cjiobo M05KHO KaK «hokhmh (npe,zjMeT)»!) (Cirilov 1994,9). Ho h 3to He Bee. IIohckh npo^ojmaiOTCfl! He^aBHO aBCTpHHCKaa ra3eTa «Hrvatske no vine», BbixoßÄmaa b AH3eHinra,zrre Ha rpaßHmaHCKO-xopBaTCKOM jiHTeparypHOM MHKpo^3biKe, noBe,zjajia o Tom, hto b XopBaTHH npefljioaceH eme o/jhh 3KBHBajieHT Tpa^HnnoHHOMy cjiOBy kurac — milokliz, hto mohcho 6mjio 6w «nepeBecTH», KaK «npH5rrao CKOJib3fluiHH»! (cm. Tiran 1999, 2). Ecjih 3to ^eficTBHTejibHO TaK, to hto >Ke? «CaMoe CHJibHoe CJIOBO» OKa3bIBaeTCH «pa3MeHHOH MOHeTOH» B »ceJiaHHH OTTOpO^HTbCH OT CBOHX HCTopHnecKHx GpaTbeB — cepöoB, nepHoropiieB, öocHHHi^eB? Tpyz^Ho öbiJio 6m flaaee npe^CTaBHTb, hto ^Jia B03Be^eHHH ctchh Me^c^y pOACTBeHHbiMH Hapo^aMH noTpeöyeTca cjiobo, o6o3Hanaiomee My^ccKOH nojioBoM opraH!... H Bee tkq: KaKHMH 6bl HH 6bIJIH H3BHJIHCTMMH nyTH CJIOB, 0603HaHaK)mHX X, B peaJIbHOH 5KH3HH OHH, 3TH CJIOBa, 6bIJIH H OCTaiOTCfl «CaMblMH CHJIbHblMH»! AjieKcaimp /jMHTpHeBHH /^yjiHHeHKo: Taünu mena u maünu H3biKay cnaexH 5. CoepeMeHHaH «ajiJiojiorHHecKaH jiHHrBHCTHKa» (h JieKCMKorpa(J)HH) Hejib3« CKa3axb, hxo X KaK MyaccKOH nojiOBofi opxaH h KaK (JjeHOMeH Kyjibxypbi He 6biJi jxo chx nop npeßMexoM jnyneHHfl. MHe H3BecxHa KHHxa 3. Pa/rrKe o membrum virile b HxanbHHCKOM H3biKe (Radtke 1979). B Hen npe^cxaBjieH HHxepecHbra Maxepnan, ho pa3onapoBaHHe Bbi3biBaex cKynpcxb cy^c^eHHH aßxopa, oxcyxcxBHe uinpoKOxo HCxopHKO-KyjibxypHOxo KOHxeKexa. He^aBHO no^BHjiacb MOHOxpa(j)Hfl K) raCCHep C KOpOXKHM Ha3BaHHeM «0CUIJIOC»----3X0 3XH0JI0XHHeCK0e HCCJie^OBaHHe 4>eH0MeHa Xh (Gassner 1993). He^ocxynHbiM ßjia Hac 0Ka3ancfl cjioßapb M. BHßaBCKOXO, B Ha3BaHHH KOXOpOXO aHXJIHHCKHM H3MK0M «npHKpbIXbl» nOJIbCKHe cnoBa (Widawski 1994). Cyna, o/rrraKO, no Ha3BaHHio, cjioßapb BKjnonaex niHpoKHH Kpyx cyöcxaHXHBHO-rjiaxojibHOH jickchkh. riepBbiH xom «BojibmoH cjioßapb Maxa» A. IIjxyixep-CapHO, Bbime^uiHH b 2001 x. b CaHKX-IIexepöypxe, nocBfliiieH xojibKo o^HOMy cjiOBy — X. 3xo nnoHepcKHH xpyzj, noxa He HMeroixnxH aHajioxa He xojibko b cjiaBÄHCKOH, ho h b eBponeficKOH «ÖpaHHOH» JieKCHKOXpa(|)HH. B 3XOM Xpyae MHOXO AOCXOHHCXB: HeOÖblKHOBeHHO öoxaxbiii, BnepBbie b xaKOM o6x>eMe coöpaHHbiM, Maxepnan, xeopexHnecKH nexKaa KOHneninxH exo onncaHHü h jieKCHKOxpa(f)HHecKoxo npeßcxaBJieHHfl, KpHXHHecKaa oneHKa xoxo, hxo cuejiaHO /rpyrHMH b oöjiacxn «öpaHHoß» jieKCHKorpa(j)HH, xpaKxoBKa (J>eHOMeHaXh KaK o6x>eKxa MaxepnanbHOH h jxyxoBHOH Kyjibxypbi pyccKoxo Hapo.ua. B^yMaeMca: aBxop BbmejiHJi 15 ochobhbix 3HaneHHH cjioßaX, k KOxopbiM AOÖaBJiaioxca eine 38 oxxchkob 3HaneHHJi h ynoxpeöJieHHH — öonee nojiycoxHn! A ecjiH npHÖaBHXb k hhm erne öonee xwchhh (J)pa3eoJiorH3MOB, b cocxaße Koxopbix HMeexca cjioboX, xo nepe^ HaMH oxKpbiBaexca CBoero po/ja mhkpokocmoc, cxepacHeM KOxopoxo HBJiHexcH npe,zrMex h o6o3HaHaioinee ero cjiobo. A. rijxynep-CapHO, 6e3ycnoBHo, onnpancn Ha onbix oxenecxBeHHOH jieKCHKorpa(f)HHecKOH xpaßHrxHH, OAHaKO oh nonxeji ßanbine — nyxeM HcnepnbiBaioriiero npe^cxaBJieHH^ Maxepnajia h HcnepnbiBaiomero HJieHeHHa ero ceMaHXHHecKofi cxpyKxypbi — Bnnoxb ao XOHHaHHIHX HIOaHCOB, OC03HaBaeMbIX XOJIbKO B npHBOAHMBIX KOHXeKCXaX. Mbl He 3HaeM Apyroxo cjiOBapa, no^oOHOxo 3XOMy. OöparaMca k cpaBHeHHio: b cepöcKOM cjioßape ]\. AHApH^a cxaxbfl Kypaif «X» Bbirnü^Hx xaKHM o6pa30M (b nepeBO/je nacxH ee Ha pyccKHH jbmk): Kypaif — MyaccKofi nojiOBOÖ opraH; MenoHb, He3HaHHxejibHaa Bemb; Kypaif \ — HeB03MO)KHo! xofreni Kypaif jecx! xaMaH nocna! dö Kypifal — yx! aa xh npeyBenHHHBaenib! He Moacex öbixb! hcbo3mo5kho! xo My je do Kypifal — eivxy Bce paBHO 3a kojh Kypaif? — nero pa^H? rjiä KaKOH nenn? CBHpaxH Kypify — roBOpHXb nenyxy ckhhh Me ce c Kypifa I chtjh Me c Kypifa — ocxaßb mchä b noKoe yxßaxH Me 3a Kypaif — HHnexo xbi co mhoio He Moacenib (czjejiaxb) kojh xh j h Kypaif? — KXO Xbi xaKOH? yzjapHXH KypifeM y Jie^HHy — yMepexb Kypaif or OBiie — HHHexo, nonxn HHnexo, oxöpoc h x. #. ...öaÖHHH Kypneeu — rpa# (AmrpHh 1976, 90). B nojibCKOM cjioßape M. TpoxoBCKoro cxaxba chuj 3aHHMaex HecKOJibKO öonee AneKcaHAp ^MHTpneBHH ^yjinneHKo: Taüubi mena u maüubi H3biKay cnaenu 4 HeöonbiiiHX no (JjopMary CTpaHHij. Abtop BbmejiaeT 5 ochobhmx 3HaneHHH 3toto cnoBa, nocne Hero cjie,zryiOT 4>pa3eojiorH3MM, b cocTaBe KOTopwx ecTb cjiobo chuj, — TaKHX $pa3eojiorH3MOB 42 (JSTs 6-48) (Grochowski 1996, 45-50). IIo cpaBHeHHio c npe^bmymnM cnoBapeM, mm bh^hm 3^ecb nonbiTKy öojiee /jeTajibHoro npeACTaBjieHH« ceMaHTHnecKofi CTpyKTypbi cjioBa chuj. O/jHaKO ace 3to TOJibKO oflHa H3 CTareS cjioßapa, a He cjiOBapb, nojraocTbio nocBameHHMH o^HOMy cnoBy! Bojiee 6jih3ok A. IXjiyiiep-CapHO b CBoeM no^xo^e k cjioßapio B. M. MOKHeHKO, B KOTOpOM CJIOBO X HMeeT 9 OCHOBHMX 3HaHeHHH H HeCKOJIbKO COT (^pa3eojiorHHecKHx (MoKHeHKO 1995, 122-125). 7. «CaMoe ciuibHoe cjiobo» KaK hctohhhk 6e3rpaHHHHOH MeTac|)opH3amiH KaK H3BecTHO, nepeHoc HaHMeHOBaHHH c o/jhoto npe^MeTa hjih achctbha Ha Apyrae Bbi3BaH accoutiaTHBHMM xapaKTepOM nejiOBenecKoro MbinuieHHfl. Ecjih roBopHTb 06 accoi^HaTHBHbix CBOHCTBax HacTeö Tejia (resp. opraHOB), to ohh npoflBJiaiOTCfl HepaBHOMepHO h nopoac/jaioT Heo/jHHaKOBoe hhcjio acconiiauHH. ECTb HaCTH TeJia (o6paTHMC5I TOJibKO K BHeiHHHM), nO OTHOHieHHK) K KOTOpbIM accoHHaraBHafl AeHTejibHOCTb nejiOBenecKoro pa3yMa npoflBJiaeTca MHHHManbHO, cpaB., HanpHMep, cnuna, öedpo, ncuieu (b nocne^HeM cjrynae, BepoaTHO, no toh npHHHHe, HTO 3Ta nacTb Tena paccMarpHBaeTca KaK opraHHHecKHH KOMnoHeHT/ryK h ho2). B to ace BpeMH HeKOTOpbie ßpyrae nacra Tena Bbi3biBaiOT y nejioBeKa caMbie pa3Hbie acconiianHH, Bbipaacaioiiniecfl cjiOBaMH h cjioboconeTaHHHMH, KOTOpbie HCHHCJL5IIOTC5I nOpOK) #eC5ITKaMH H /jaHCe COTHHMH. MotfCHO npe,ZjnOJIO)KHTb, HTO 3to npeac^e Bcero aKmuenue e deuotcemtu u e KownaKme nacmu, (f>yHKUHH KOTOpbix npoHBJiaiOTCH perynapHO (eacenacHo, okcahcbho, eaceHCzjejibHo h t./j. Ha npoTJDKeHHH Bcefi ^ch3hh HenoBCKa), Tpeöyü npH 3tom onpe^ejieHHbix $h3hhcckhx ycHJiHH. HeTpyzjHo ßora/jaTbca, hto, KaK mm yace roBopHJin b caMOM Hanajie, penb H^eT no KpafiHefi Mepe o ßßyx rpynnax nacTefi Tejia, pacnojiaraiomHxcfl nojxapHO — cooTBeTCTBeHHo b BepxHeM h hhjkhcm apycax HejiOBenecKOTo Tejia: a) b BepxHeM 3to pom (yHKijHÄ "e/jeHHfl" h roBOpeHHfl), hoc ( (J^hkuha AMXaHH5I H /JOnOJIHHTeJIbHO TOBOpeHH^l), 2JIÜ3Ü ((JtyHKUHfl CMOTpeHHfl), ywu ((jtyHKUHfl CJiyUiaHHa), B COBOKynHOCTH C HeHa3BaHHMMH aBJIHK)mHeCH HaCTbK) nejioro, KOTopoe HMeHyeTca eojioea; 6) b HH5KHeM 3TO )K (3KCKpeTOpHaa (J)yHKinxH),XH 77(Mone-nojioBaa 4>yHKUHfl) H , eCTeCTBCHHO, HOeU ( (JtyHKIJHfl ßepflCaHHfl H XOßbÖbl). y HaC HCT npOCHHTaHHMX ^aHHMX O TOM, B KaKOM KOJIHHeCTBeHHOM cooTHonieHHH Haxo^TCH BM3MBaeMbie acconnaTHBHon paöoTOH HenoBenecKoro pa3yMa MeTa(j)opM — jieKCHHecKHe 3aMeHHTejin h 3aMeHHTejiH-cjiOBOConeTaHHH Ha3BaHHbix nacTen BepxHero npyca no othohichhio k nacTüM HHflCHero apyca. O^HaKO ÖMTOBOH H KyJIbTypHO-H3MKOBOH onbiT no#CKa3MBaeT, HTO JieKCHHeCKHe h cjiOBOconeTaeMocTHbie (b 3HaneHHH "HMeiomne ^opMy cjiOBOConeTaHHfl") 3aMeHHTejiH Ha3BaHHbix nacTefi Tena HHflCHero apyca, a hmchho Te, KOTOpbie CBA3aHM c 3KCKpeTopHOH h MOHe-nojiOBOH (JjyHKiiiLHMH Be3#e, no KpaHHeii Mepe, b 5i3MKax eßponencKoro 3THo-KyjibTypHoro apeajia, 3HanHTejibHO npeoÖJia/jaiOT. AjieKcaHAp .ZjMHTpHeBHH ^yjiHneHKo: TaÜHbi mena u mauubi R3biKa y cnaemi TaKHM o6pa30M, accoiniaxHBHbiH MexaHH3M nejiOBenecKoro pa3yMa HaHÖojibHiyio npoflyKXHBHoexb HMeex b hh^khcm apyce («HH^ce noaca», ho «Bbiuie hod>), rae 3a^HeMy oö'beKxy npoxHBonocxaBJieH nepe^HHH, BbicxynaiomnH, b cboio onepe^b, b AByx BapnaHxax — m^okckom h )kchckom, x. e.: X M hjih^ X/U n 8. CyocTaHTHBHa» hjih rjiarojibHan MeHTajibHOCTb? B cjioBape B. M. Mokhchko okojio 100 neKCHHecKHx 3aMeHHxejieH «öpaHHoro» cjioßa X. rionaBniHe cio^a eßHHHUbi npeACxaBJiaiox coöoh b ochobhom Hanöojiee H3BecxHbie 3aMeHHxenH-Mexa4)opbi. ücho, hxo 3xo /jajieKO He nojiHbifi cocxaB. J\ji% cpaBHeHH^: b ÖojibineM no o6i>eMy cjioBape 3pHecxa BopHeMaHa «Ceicc b ycxax Hapo^a. IIoBce,zjHeBHbiH ceKcyanbHbiH h3mk HeMeuicoro Hapo^a» (Borneman 1984), no no^cnexaM B. KyMMepa, npOH3Be#eHHbiM no xe3aypycHoS nacxn KHHrn (nymcx 1.73; KHHra 6e3 naraHaiiHH!), ajia X «oÖHapyaceHo» 869 czniHHij, B OCHOBHOM JieKCHHeCKHX, K KOXOpbIM /JOÖaBJLHIOXCfl XaOKe H eßHHHUbl ÖOJIbHieH npoxflflceHHOCxH, x. e. cjiOBOconexaHH«. 3xo aöcojiioxHbiH peKop/i, «b ycxax HeMenKoro Hapo^a», ecnn HMexb b BHjry, hxo ajih U b cnoBape npHBe,zjeHO 708 cahhhij, a ^jih Emb — 622 (Kummer 1994, 163). B cjioBape Mokhchko, oflHaKO, KOJiHHecxBeHHbiH nepeBec 3a rjiaronoM Emb (no HaniHM no#cnexaM, okojio 150 eOTHHij). Ecjih 6bi 3xh jieKCHKorpa^HHecKHe xpyzjbi ömjih npH6jiH3HxejibHoro hjih o^HHaKOBoro o6i>eMa, xo moecho owjio 6m roBopnxb o CBoero po#a «raarojibHOH MeHXaJIbHOCXH» pyCCKHX H «CyÖCXaHXHBHOH MeHXaJIbHOCXH» HeMH,eB B 3XOH c$epe, HMea b BH^y accomxaxHBHO-JieKCHHecKHe (h mnpe — accoiiHaxHBHO-cjiOBoconexaeMocxHbie) 3aMeHHxejiH-Mexa(f)opbi jijir X h 77 h CB5i3biBaeMoe c hhmh ^eficxBHe no raarojiy Emb. OßHaKO xaKoe 3aKjnoHeHHe noKa Ha ypoBHe HenpoBepeHHOH rHnoxe3bi. IIpOHHi^axejibHbiH nccjie^OBaxejib, OAHaKO, 3aMexnx, hxo cpaBHHxejibHO-xnnojiorHHecKoe H3yneHHe accoiiHaxHBHbix e^HHHij b pa3Hbix «3biKax h Kyjibxypax, e#HHHij, npH3BaHHbix cjiy^cnxb 3aMeHHxejiHMH Ha3BaHHH nacxen HHaoiero apyca HejiOBenecKoro xejia, Moacex npojiHXb CBex He xojibKO Ha «B03HHKHOBeHHe h pa3BHXHe *3biKa», HeM nno^oxBopHo b Hanajie BeKa 3aHHMajica X. LUnepöep (cm. Bbiuie), ho h noMoacex noHaxb BHyxpeHHee cocxo^Hne h 3bojik)uhk) 4)0PMajIbHI>IX H ceMaHXHHecKHx noxeHHHH A3biKa, no-pa3HOMy MaHH(f)ecxHpyiomHxca b pa3JiHHHbix 3XHO-KyjibxypHbix cpe#ax. 9. TlapaMeTpbi «caivioro CHjibHoro cjioea» H3biica OaKx KOJioccajibHOH no oo'beMy h KOJinnecxBy Mexa(f)opH3aiiHH paccMaxpHBaeMbix AneKcaHflp ^MHTpHeBHH flyjiHHeHKo: Taünu mena u maÜHu H3biKa y cnaexH #••; '*«W fc^ ji/mm« ''fmuhr jww<& nacxen HHÄHero apyca HejiOBenecKoro xena cxaBHx nepeA cocxaBHxeneM cnoBapa h Booöme JiK)6biM HCCJie^OBaxejieM pa/j xeopexHnecKH BaacHbix BonpocoB, 3axparHBaiomHx npoöJieMbi ceMaHXHnecKOH xpanxoBKH neKCHHecKHX 3aMeHHxejieö h 3aMeHHxejieH-cjiOBOcoHexaHHH, a xaK^ce cxpyKxypauHH ceMaHXHKH b nejiOM. ^eHCXBHxejibHO, ^ocxaxoHHO jih, HanpHMep, jym Bcex 100 3aMeHHxejien cjiOBaX oömero xojiKOBaHHa b BH/je «My^ccKofi nojiOBofi opraH» (hjih «m)okckoh nojiOBOH HJieH», «My^ccKOH HJieH»), hxo Hepe^KO Bcxpenaexca b «GpaHHbix» cjiOBapax? PacKpbmaex jih xanoe xojiKOBaHHe npHHHHbi accoiiHaxHBHoro MexaHH3Ma, ynpaBJiaioinero nponeccoM Mexacj)opH3anHH h nopoac^aiomero xeM caMbiM xaxoe orpoMHoe HHCJio (J)opMajibHO-ceMaHXHHecKHx nepeHocoB? Ohcbhaho, hxo Hex. Mexa(j)opa (hjih 3B(J)eMH3M?) öojim 3xo 1) cmepjfceHb, 2) npodomoeamuu, 3) c 30J106KOÜ (Bee xpH napaMexpa xapaKxepH3yiox no npH3Haicy (j)opMbi h X Kax nacxb xejia, KaK npe/jMex), Koxopbin 4) eöueawm (hjih eeodnm) eo mno-mo (o/jhh H3 (JjyHKiiHOHajibHbix napaMexpoB 5) Bbipa3HxejibH0CXb Mexa(j)ope öojim npH/jaex xaicace napaMexp Kpenocxn axoro npe^Mexa, c/jejiaHHoro H3 Mexanjia, — HaMeK Ha Monib, 3aKjiK>HeHHyio b 3perHpoBaHHOM Xe. 3xh 5 napaMexpoB, xapaKxepH3yioinHe (xoxa h HenojiHo) X, accoiiHaxHBHbiM C03HaHneM pyccKoro nejiOBeKa öhjih oÖHapyaceHbi b öojime h nocjiyacHjin ocHOBaHHeM /jjxa Mexac])opH3aHHH Xr b HanpaBJieHHH 3xoro cjiOBa. IlpaB^a, 3^ecb He ynxeH eme o/jhh cymecxBeHHbiH napaMexp — pa3Mep. Bcxpenaioxca, o^Haxo, cjiynan, Kor^a 3xox napaMexp HMnjiHUHXHO Bbipaacaexca b jieKcnnecKHx 3aMeHHxejiax, cpaß. dbiuuio, oznoönn h iioj\. B ijejiOM ace cjie/jyex cKa3axb, hxo npH MexaX /JJIHHHblH Momoeujio npncnoco- Rjm CMaxbiBaHHH Moxaex, öojibinoH 6neHHe H.-JI. ABHraexca onpe^ejieHH. o6pa30M AJIHHHblH npuöop annapax MexajinHHecK. H3Mepaex, ynpaBjiaex • H3 npHBeAeHHoii Maxpnubi bh^ho, hxo napaMexpbi, hjih npH3HaKH, npeßMexoB, npHBJieHeHHbix accouHauiuiMH ajiä o6o3HaHeHH« (resp. 3aMeHbi) Xn, BecbMa pa3HOo6pa3Hbi h necxpw. IlapaMexpbi (j)opMbi BKJiionaiox b ce6a xaicne noica3axejiH, KaK djiuna hjih npodomoeamocmb, c HeM CBjnaH xaK^ce pa3Mep (öojim, dbiuuio, oejioöjiH h x. #.), cxpopMJieHHOcmb xeM hjih HHbiM o6pa30M KOHua npe^Mexa (öojim — C rOJIOBKOH, UZJia — C yiHKOM, KOJl — 3aOCXpeHHbIH, KpfOK-, -HOK — c 3arHyxbiM kohijom h x. #.), napaMexp Kpenocmu h eecoMocmu (öcuida — xaacejibiH [mojiox] h MexajuiHHecKHH, xo 7KQ öcuidoMemp, Kopma — cyxaa, cyKOBaxaa, #epeB5iHHaa h noß.) h HeKoxopbie jxp. B CBexe CKa3aHHoro cxaHOBHxca scho, hxo Mexav^opHHecKHe CzjHHHUbi, 3aMemaiomHe cjiobo X, oöjia^aiox BecbMa np03panHbiMH CBoficxBaMH (resp. napaMexpaMH) nocjieAHero. 3xo Morjio 6w BbirjiH/jexb xaK: koji = ncuiKa, Dfcepdb, 3aocmpeHHan e KOHife, eoH3aemcn eo urno-mo, oojibtuan. Hjih: oraoOJia = Dtcepdb, depeexHHcm, «cmoum» (zopmoHmajibuo), ojiuhhoh h no/j. Ilocjie axoro H#ex AajibHeHHiaa HeoöxoßHMaa HH^opMaipDi. /•*>, '■Jr J Sw' mam 10. OyHKUHOHajibHoe nojie «caMoro CHJibHoro cjiOBa» Hxo Kacaexca 4>yHKiniH, xo npeßcxaßjieHHbie b Maxpnue npe^Mexbi-aHajiorH Xh 1) eöuearom, öbtom, eeodnm, 3aKpbieawm (eeodn) - omKpbieawm (eueodn), cmpejixwm, npombiKawm, npoxodxm, nponuKcuom, ecoebieawm, eoH3aJom, peotcym (x. e. X-> 77); 2) deueaiomcR/deuDtcymcfi, Momatom, mperunom, mpym; 3) cmonm, eunupaiom, a xaioice oojimcnomcn, eucnm; 4) ejiueawm, nepejiueawm, cmpejiniom (x. e. X-+ C[nepMa\ —► 77 ); AneKcaHAp ^MHTpHeBHH ^ynHHeHKo: Tauubi mena u maiiHu H3biK.a y cnaefiH 5) coeduHHwm (X + 77); 6) ruiaeawm, Kcmawmcn h no^. Bee 3xo b coBOKynHocxH cne^yex paccMaxpHBaxb, KaK (JjyHKHHOHajibHyio BaneHXHoexb, (f)opMHpyeMyio /jencxBHflMH Xx, x. e. 3xo no cymecxBy He hxo HHoe, KaK (pyHKifuoHcuibHoe nojieXn. Bonpoc 3xox xpeöyex cneuHajibHoro paccMoxpemra, no3xoMy mm KOCHeMca 3^ecb xojibKO HeKOxopbix ero cxopOH, npflMbiM o6pa30M CB«3aHHbix c noBe^eHneM Xn. OöpaxHM BHHMaHHe Ha npoÖJieMy c B03BpaxHO-HeB03BpaxHbiMH rjiarojibHbiMH (JjopMaMH, xapaKxepHbiMH jxjiä pyccKoro A3biKa. TaK, nopomb h nopombcn, mpaxamb h mpaxambcn h MHorne /jpyrae oömhho npe/jcxaBjieHbi b cjiOBapax o^HHM 3HaneHHeM — «coBepniaxb c kcm-ji. nojiOBofi aKx» (BapnaHx «coBepuiHXb nojiOBoe CHomeHHe c KeM-ji.»). Meaqiy TeM pa3JiHHHa MOK/ry HeB03BpaxHbiMH h B03BpaxHbiMH (J)opMaMH HMeioxcfl. HecoMHeHHo, b HeB03BpaxHbix (j)opMax npe^cxaBJieH aKXHBHbiH hcxohhhk ßeiicxBHfl, KOxopOMy cooxBexcxByex MecxoHMeHHbiH Koppejiax oh (oh Eem), b B03BpaxHbix )Ke ({)0pMax CHHxe3HpoBaHbi h aKXHBHbiH hcxohhhk /jeHCXBHa c KOppejiaxoM oh (oh Eemcx, hxo paBHO oh Eem, OH nopemcR, x. e. oh nopem), h coBMecxHoe /jencxBHe, HMeiomee Koppejiax ohu (cpaB. ohu Eymcn dpye c dpyeoM, ohu nopnmcR dpye c dpyaoM). BnponeM, 3#ecb cue^yex c^ejiaxb oaho, BecbMa cymecxBeHHoe pa3JiHHHe. O cobmccxhom ^chcxbhh moxkho roBOpHXb, ecjiH ohu CHHxe3npyex b ceöe #Ba pa3Honojibix cy6i>eKxa — MyacHHHy h flceHiHHHy B cjrynae, ecjiH penb H^ex 06 ohu KaK, cKaaceM, o nape MyacHHH hmcioihhx nojioBbie CHOHieHH« c cooxBexcxByioineii napon xeeHiuHH, aKXHBHbiH hcxohhhk ^eHCXBHÄ Bbicxynaex oxnexjiHBO, cpaB. ohu (3mu deoe) Eymcn c smuMU deyjun (napajiJienbHbie coBMecxHbie ^encxBHH), hxo mo>kho noHHMaxb h KaK ohu (smu deoe) Eym 3mux deyx (#Ba napajuiejibHbix aKXHBHbix HcxoHHHKa /jencxBHa). Kaacexca, b 3xoh nocjieAHefi ocoöeHHOCXH 3aKJiK>Haexca 4>yHKiiHOHajibHO-ceMaHXHHecKa5i cneHH(})HKa B03BpaxHbix 4>opM raarojibHbix 3aMeHHxejieH Embcx, Koxopaa kslborht Ha cepbe3Hbie pa3MbiniJieHH5i no H3BecxH0H npoÖJieMe o cooxHouieHHH npH3HaK0B B03BpaxH0cxH-HeB03BpaxH0cxH pyccKoro raarojia Booöme. Oaho H3 HanpaBJieHHH HCCJießOBaHHfl b 3xom nnaHe 3aKJiiOHaexcfl b BbiflBJieHHH 4)yHKLtHOHanbHo-ceMaHXHHecKHx napaMexpOB rnarojibHoro 3aMeHHxeji$i, hxo ,o,oji5kho conpOB05K^axbca yKa3aHHeM Ha #onojiHHxejibHbie HioaHCbi h yxoHHeHHH. AöcojiioxHoe 6ojibniHHCXBO paccMaxpHBaeMbix rnarojibHbix MexaKaxb, XHCKaxb T/X^ T/n Hamnuymb noxHHyxb (Ha ce6a), Ha^exb hxo-ji. X+-II ommxeueamb/ ommRnymb noxjmyB, oxo^BHHyxb (Hasa^, b cxopOHy) X->+-I7 nuxamb xojiKaxb, 3acoBbiBaxb (hxo-ji Kyzja-ji., bo hxo-ji.) x^n nopomb/noponymb npoxKHyxb (hxo-ji. hcm-ji.) x-+n cynymb B^BHHyxb (hxo-ji. BHyxpb nero-Ji.), XOJIKHyXb, IIHXHyXb x-*n mmamb ^ocxaBaxb (hxo-ji. H3 nero-Ji.), BbroirHBaxb X+-U mojiKamb XOJIHKOM ^BHraXb (HXO-JI. B KaKOM-JI. HanpaBJieHHH)________________________ x-+n PyccKHH MeHxajiHxex oxpaacaex 3#ecb (J)H3HOJiorHHecKyio 3aKOHOMepHOCXb, x. e. aKXHBHbiH, ^BHraxejibHbiH xapaKxep Xh h naccHBHbra — IJbi. Upu 3xom rjiarojibHbiMH Mexa(f)opaMH #ejiaexc5i ynop hmchho Ha achcxbhux Xh, HHor/ja c accoHHauHAMH xaioice h Ha T ( xnn Kanamb, MRmb), o neivt CBH^exejibCXByex npeHMymecxBeHHoe öojibuiHHCXBO oxpa^ceHHbix b cnoBape czhxhhij. OopMyjia X *— IJ Bcxpenaexca peace (xnn namRHymb), KaK pegica h (^opMyjia X —► C—■» IJ (xnn enpbicnymb). HeMano cjiynaeB, Kor#a rjiarojibHbie 3aMeHHxejiH He /jaiox /jocxaxoHHbix ocHOBaHHH /jjia nexKoro Bbi^ejieHH^ cy6i>eKxa h oö'bexxa /jchcxbhh ( x. e. Mo/jejib T/X-+T/Ü), cpaB.: epe3amb yzjapHXb (cHJibHo) e'bexamb e#yHH, nonacxb (BHyxpb), B3o6paxbca Ha hxo-ji. dpamb xepexb (h30 Bcex chji) dymb ^ejiaxb (6e3 nepe^biniKH, c a3apxoM) omcHcapumb cuejiaxb (hxo-xo öbicxpo, jiobko) omodpamb noÖHXb Koro-jiHÖo (h /jocxHHb CBoero) njibimb ßBHraxbca, Kanaacb (njiaBHo) cocmuKoeambCH coe^HHHXbCü (bctbik) cnapumbcn COe#HHHXbC5I (BOe^HHO) mpaxamb(cR) yzjapaxb(c5i) (c ocoöoH chjioh) mapaöanumb cxynaxb (npepbiBHCxo, /jBHraacb BBepx-BHH3) IlpoBeAeHHoe 3^ecb Mo^ejinpoBaHne c BbmejieHHeM ceM h xapaKxepa HanpaBJieHHH ^chcxbhh npOBdjeHO Ha ochobc Majioro aica/jeMHHecKoro cjioBapa pyccKoro *3biKa (cm.: CPÜ, I-IV, 1981-1984). AjieKcaHflp ^MHTpneBHH ^yjiHHeHKo: Taünu mena u maÜHbi H3biKa y cnaenu 3aBepinaa o raarone Emb h ero MeTacJjopax, xothm 3aMeTHTb, hto, no #aHHbiM aHajiH3HpyeMoro cjiOBapa, raarojibHbie (J)opMbi HecoBepineHHoro BHfla no HHCJiy 3#ecb ycTynaiOT (xora h He TaK 3HaHHTejibHo) raarojiaM coBepnieHHoro BH^a (npnMepHo 67:80), hto roBopHT o npHcyrcTBHH b co3HaHHH pyccKoro nenoBeica Ha nepBOM MecTe npeACTaBJieHHH o BaHCHocra /jocTHaceHHfl pe3yjibTara aHanH3HpyeMoro rghctbhx, hokctih o ero HeKOHKpeTHOM npoTeKaHHH. BnponeM, 3to oneHb npeABapHTejibHbifi npOrH03, KOTOpblH MOHCeT 6bITb CymeCTBeHHO CKOppeKTHpOBaHHBIM npH C03#aHHH «nojiHoro 6aHKa» 3aMeHHTeneH rjiarojia Emb. 3aBepniHM 3tot pa3#eji npHMepoM H3 pyccKOH KJiaccHHecKofi jiHTepaTypbi: — BHHMaö, hto % Te6e Bemaio: — Si TejiOM eBHyx, Myac ßyniofi. — Ho hto >k Tbl ^ejiaenib co mhoh? — M meno e dyuiy npeepaiyajo. 3to annrpaMMa, HanncaHHaa Ha KpynHoro penHrH03Horo cjiyHarrejia Ootha h rpa4)HHio OpjiOBy B3«Toe b KypCHB Bbipa^ceHHe cjie^yeT, Ha Ham B3DTim, npH3HaTb BblAatOIUHMCfl 3B(J)eMH3MOM (resp. 3B4>eMHCTHHeCKHM BblpaHCeHHeM), npH3BaHHbIM 3aMeHHTb TaöyHpOBaHHyio b pyccKOM H3biKe $opMy 1 jiHua e^HHCTBeHHoro HHCJia HacTOfliuero BpeMeHH ot rjiarojia, o6o3HanaeMoro no-JiaTbiHH futuere. B 3tom 3B(J)eMHCTHHecKOM BbipaflceHHH ecTb Bee: rpaMMaTHHecKaa 3aKOHneHHOCTb (#a Te MHoroHHCJieHHbie 3HaneHH5i h noA3HaneHHH, to ninpoKoe nojie yCTOHHHBblX CJIOBeCHblX KOMnjieKCOB, B COBOKynHOCTH H C03#aiOinHX OCOÖblH 4>parMeHT MHpa, jmpOM KOToporo abjisctch Bcero jihuib o^hh npeAMeT-cjiOBO. B 3tom 4>parMeHTe OTpa^caeTca 4>hjioco4)ckhh B3DL5m Ha MHp, ocoöaa CHCTeMa ueHHocTen Hapo^a, 3THHHecKa« ncHxojiorafl, 3jieMeHTbi Hapo^Hofi Tpa^HUHH h npe^cTaBJieHHH o MHpe Booöme. Hero ctoht tojibko oaho ypaBHHBaHHe Xx h My^cHHHbi Kaic HOCHTejiaXx, t. e. OHa noexajia k OAHHOKOMy Xw Ha KBapTHpy. üonpoöyHTe 3aMeHHTb 3/jecb cjiobo XKaKHM-HHÖyzüb ßpyrHM cjiobom, o6o3HaHaiomHM nacTb Tejia: <...> OHa noexana k o/jhhokoh ... eonoee/pyxe/Hoee ... AneKcaHflp ^mhtphcbhh flyjiHHeHKo: TauHbi mena u maÜHbi H3biKa y cnaenu____________ Ha KBapTHpy! riojiHaa öeccMbicjiHua! Cio^a noflxoßHT tojibko cjioboX, B03Be#eHHoe b paHr 3KBHBaneHTa cnoBy MyotcHuna\ Ht.a.h t. n. v<~ CKa3aHHoe no3BOJi5ieT roBopHTt o KOHTypax HccjiczjOBarenbCKOH npoGneMbi, KOTopyio kto-to Mor 6bi o6o3HanHTb, KaK <«pcuiJiojio2UR». IlycTb 6yaeT Tax. BpeMfl t■-« « noKa^ceT, HacKOJibKO 3to onpaB^aHO. r JlHTepaTypa AHßpHh, J\. 1976 —JJeocMepHU pennuK cpncKOZ otcapzona u otcapeony cpodnuxpeuu u U3pa3a, Eeorpa/j, Eeorpa^CKH H3,o;aBaHKO-rpa(})HHKH 3aBO/j, 1976. AxMeTOBa T. B. 1996 — PyccKuü Mam, TojiKoeuü cnoeap, MocKBa, Diaron, 1996. [BapaHOB, A.; ,H,o6pOBOJibCKHH, ,3,.] BacHJiHH Eyn 1995 — PyccKan 3aeemnaH uduoMamuKa (Becenuu cnoeapb Kpunarnux ebipaotcenuu), MocKBa, «IIoMOBCKHH h napTHepbi», 1995. flajib 1907 — B. H. flajib, TonKoeuü cnoeapb otcueozo eenuKopyccKozo H3biKa, H3/J;. 3-e, CU6., 1907. flyjiHneHKO 1994 — A. /J. ^yjinneHKO, Eine pa3 o pyccKOM nype, OunonozunecKue 3anucKu, BopoHe^c 1994, N« 3, 125-127. /JyjiHHeHKo 1994 — A. J\. flyjinneHKO, PyccKuün3biK Konua XX cmonemun (Slavis- tische Beiträge, Bd. 317), München 1994. flyjiHHeHKO 2001 — A. J\. /JyjiHHeHKO. «... Si Tejio b ßymy npeBpamaio», hjih Koe- HTO O pyCCKOM CpaMOCJIOBHH. (Pa3MbIHIJieHHH B CBA3H C BblXOßOM «CüOBapfl pyccKOM öpaHHoii jickchkh» B. M. Mokhchko), Studia SlavicaHung, Budapest, 2001, vol. 46, 111-128. >KejibBHC 1997 — B. H. }KenbBHC, ITojie öpanu, M. 1997. [KapaiiHh] 1818 — By k CTe(j)aHOBHh [Kapaunn]. CpncKU pjennuK, ucmonKoean vbeMOHKUM u JiamuHCKUM pujeuuMa. Cxynuo ea u na ceujem mdao ByK Cme- (panoeuh, Y Eeny, 1818. MoKHeHKO B.M. 1994b — PyccKaa öpaHHaa nexcHKa: ueH3ypHoe h HeneH3ypHoe, Russistik, Berlin, N« 1-2, 50-73. MoKHeHKO B.M. 1994c — OyöcTaH^apTHa« (J)pa3eojiorHa pyccKoro 5i3biKa h Heico- TOpbie npoÖJieMbi ee jiHHrBHCTHnecKoro H3yneHHfl, La Revue russe, Paris, JN*o 7, 53-75. Mokhchko B.M. 1995 — Cnoeapb pyccKoü öpaHHoüneKcuKu (uamu3Mbi, o6cueHU3Mbi, 36(peMU3MH c ucmopuKo-smuMonoaunecKUMU KOMMenmapuRMÜ), Koester- Thoma, Berlin, Dieter Lenz Verlag, 11995. OcnnoB B. H. 1991 — 3aMeTKH no noBO^ry OTpaaceHHa TaöyHpOBaHHofi jickchkh b 6o^y3HOBCKHx H3/i;aHH5ix "TonKOBoro cnoBapa 5KHBoro BejiHKopyccKoro H3biKa" B. H. J\sijisi,Acta Universitatis Szegediensis de AttilaJözsefnominatae, Dissertationes slavicae, Sectio linguistica XX, Szeged, 1991, 31-49. riyiHKHH A.C. 1985 — Conunenun e mpex moMax, T. I., MocKBa, Xy^o^cecTBeHHaa JlHTepaTypa, 1985. PyccKuü 3poc unu (punococpun nwöeu e Poccuu. — MocKBa, Ilporpecc, 1991. i ■■* AjieKcaimp /l.MHTpHeBHH /JyjiHHeHKo: Taimu mena u maimu R3UKay cnaeRH Cpe3HeBCKHH H. H. 1893 — Mamepuanu dun cnoeapn dpeenepyccKoeo H3bma, T. I-IIL, CaHKT-neTepöypr 1893-1903. CP# 1981-1984 — Cnoeapb pyccKoao H3biKa, T. I-IV, H3#. 2-oe, HcnpaBJi. h jjoiiojih, MocKBa, PyccKHH Ä3BIK, 1981-1984. Tojictoh H.H. 1985 — PyccK. Hyp h nyuib, International Journal of Slavic linguistics and poetics, 1985, vol. XXXI-XXXII, 431-437. TpyöaneB O. H. 1978 — H3 paöoTbi Ha# pyccKHM OacMepoM. K BonpocaM TeopHH h npaKTHKH nepeBOAa, Bonpocu R3biK03uanuR, MocKBa, N2 6,15-24. YcneHCKHH B. A. 1983-1987 — MH^ojiorciHecKHH acneKT pyccKofi aiccnpeccHB- hoh 4>pa3eojiorHH, Studia slavica, XXIX, Budapest, 1983, fasc. 1-4, 33-69; XXXIII, 1987, fasc. 1-4, 37-76. OajiOBCKHH 1993 —A. OajiOBCKHH, CßH/jeTejibCTBa HHOCTpamjeB o pyccKOM jobiice XVI b, Studia slavica, Budapest, 1993, t. 38, fasc. 3-4, 317-327. Xo^aceBHH B.0.1924 — KomyHCTBa nyniKHHa (H3 KHHra «no3THHecKoe xo3ahctbo nyniKHHa»), CoepeMennue 3anucKu, napn^c, 1924, XIX, c. 405-413. 3CGH 13,1987 — 3muMOJioaunecKuü cjioeapb cnaenncKux R3UKoe, üpacnaeHHCKUü jieKcunecKuü (pond, liojx pGR. O. H. Tpyöaneßa. Bbin. 13. — MocKBa, HayKa, 1987. 3CGH — 3muMOJio2uuecKuü cnoeapb cnaenncKux R3biKoe, UpacnaenncKuü neKcu- necKuü (pond, Bbin. 1. no/j peß. O. H. Tpyöaneßa, MocKBa, Hay na, 1974. Änthropophyteia, Jahrbücher für folkloristische Erhebungen und Forschungen zur Entwicklungsgeschichte der geschlechtlichen Moral, Bd. 1-10, Leipzig, 1904-1913. Borneman E. 1984—Sex im Volksmund, Die sexuelle Umgangssprache des deutschen Volkes, Wörterbuch und Thesaurus, Herrsching, Manfred Pawlak Verlagsgesellschaft mbH, 1984 (ohne Pagination) (auf dem Umschlag: Sex im Volksmund, Der obszöne Wortschatz der Deutschen). Cirilov 1994 — J. Cirilov, CpncKo-xpeamcKU pennuK eapujanama, Hrvatsko-srpski rječnik inačica, Drugo dop. izd., Beograd, Bata Orbis, 1994. Ermen 1996 — I. Ermen, Fluch - Abwehr - Beschimpfung, Pragmatik der formelhaften verbalen Aggression im Serbokroatischen (Slavica helvetica, Bd. 54), Bern etc., Peter Lang, 1996. Gassner 1993 — J. Gassner, Phallos, Fruchtbarkeitssymbol oder Abwehrzauberl Ein ethnologischer Beitrag zu humanethnologischen Überlegungen der apa- tropäischen Bedeutung phallischer und ithiphallischer Darstellung, Wien, 1993. Grochowski 1996 — M. Grochowski, Slownikpolskich przeklenstw i wulgaryzmöw, Warszawa, PWN, 1996. Kummer W. 1994 — Zur Metaphorik der sexuellen Sprache in Bornemanns (!) Lexikon, Studien zur Phraseologie undParömiologie, Sprachbilder zwischen Theorien und Praxis, Akten des Westfälischen Arbeitskreises "Phraseologie/ Parömiologie" (1991/1992), Bochum, Universitätsverlag Dr. N. Brockmeyer, 1994, 163-173. Kuraszkiewicz 1913 — S. Kuraszkiewicz, Slownik plciowy, Zbiör wyrazeh o plciowych. wlasnosciach, przypadlosciach itp., Krakow 1913. AjieKcaHÄp /jMHTpHeBHH ^yjiHneHKo: Taünbi mena u mairnu R3biKa y cnaenu Lewinson 1999 — J. Lewinson, Slownik seksualizmöwpolskich, Warszawa, Ksiažka i Wiedza, 1999. Oufednik 1988—P. Oufednik, Smirbuchjazyka českeho, Slovniknekonvenčni destiny, 2. vyd., Praha, Zelezny, 1988. Radtke 1979 — E. Radtke. Typologie des sexuell-erotischen Vokabulars des heutigen Italienisch. Studien zur Bestimmung der Wortfelder Prostituta und membro virile unter besonderer Berücksichtigung der übrigen romanischen Sprachen, Tübingen 1979. Rječnik 1898-1903 — Rječnik hrvatskoga Hi srpskoga jezika. Dio V., U Zagrebu, JAZU, 1898-1903. Sperber H. 1912 — Über den Einfluß sexueller Momente auf Entstehung und Entwicklung der Sprache, Imago, Zeitschrift für Anwendung der Psycho-Analyse auf die Geisteswissenschaften, I Jhrg., Leipzig-Wien, 1912, Heft V, Dezember (Separatabdruck, ohne Pagination). Tyran 1999 — P. Tyran, Idu Gradiščanskim Hrvatom ča s puta jezične diskusije u Hrvatskoj?, Hrvatske novine, Eisenstadt/Zeljezno, 1999, 4. VI, s. 2. Vätsyäyana 1897 — Das Kämasütram des Vätsyäyana, Die indische ars amatoria, Nebst dem vollständigen Commentare (Jayamangalä) des Yacödhara, Aus dem Sanskrit übersetzt und herausgegeben von Richard Schmidt, Leipzig, Verlag von Wilhelm Friedrich, 1897. Widawski 1994 — M. Widawski, The Fucktionary, Slownik wyrazeh z fuck, Gdahsk-Elbl^g, Wyd. Compendo Publ., 1994. Zeleny 1991 — Zeleny a kol., Najkratši slovnik slovenskeho jazyka, Zilina 1991. Secrets of the body and secrets of the language with the Slavs Summary In his treatise in eleven chapters, the author discusses the close connection of the body with the language, manifested through speech processes in the brain and speech organs, and names of some body parts in Slavonic languages. From this broader aspect, which also includes chapters on taboos in linguistics and on Slavonic obscene vocabulary lexicography, he continues with his thorough discussion of "the strongest word" in Slavonic languages, i.e. the names for the membrum virile, i.e. the male sex organ, thereby directing his expert view to the contemporary "phallological" linguistics and lexicography, establishing that "the strongest word" is a source of limitless metaphorisation. He also discovers the substantival and verbal approach to its names and functioning, stating its parameters (also as a table) and functional field, at the end asking himself whether this word is the object of "phallology ". Aleksandr Dmitrievič Duličenko, Tartu Ülikool, Ülikooli 18, 50090 Tartu, Estonia E-pošta: aleksd@admin.ut.ee (Nad)narečna podoba slovenske ljudske pripovedne pesmi Tj asa Jakop IZVLEČEK: Prispevek nudi vpogled v jezikovno podobo slovenske ljudske pripovedne pesmi in je rezultat opravljene dialektološke analize pesmi, ki bodo vključene v nastajajočo 5. knjigo Slovenskih ljudskih pesmi. Namen prispevka je ugotoviti stopnjo ohranjenosti narečnih prvin na posameznih jezikovnih ravninah. ABSTRACT: The paper offers an insight into the language images of the Slovenian folk narrative song and it is the results of the performed dialectological analysis of the song that will be included in the 5th book of the Slovenian folk songs currently under preparation. The purpose of the paper is to discover the level of preservation of dialectal elements at individual language levels. Prispevek je nastal v okviru raziskovanja narečne podobe slovenske ljudske pripovedne pesmi, kije vključena v program folkloristične in etnološke raziskave slovenske ljudske duhovne kulture pri Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU. Prikazanih je nekaj problemov oz. rezultatov dialektološke analize pesmi, ki bodo v zmanjšanem obsegu predstavljeni v obliki pojasnil k 5. knjigi Matičine izdaje Slovenskih ljudskih pesmi.1 V tukajšnjo jezikovno analizo je vključen le ožji izbor slovenskih ljudskih pripovednih pesmi, in sicer nekaj različic balad Žena umori otroka moževe ljubice, Mačeha in sirota, Pastorek umori mačeho, Kaznjenec odkloni vrnitev k družini {Galjot) in Sestra zastrupi sestro (Zarika in Sončicd). Ker so to balade, vse opisujejo kakšen dramatičen oz. tragičen dogodek iz življenja ljudi nižjega, pa tudi višjega sloja, umeščenega v podeželsko okolje. i Po zadnji izdaji (SLP 4, 1998) povzemam tudi naslednje kratice, ki se pojavljajo pri navajanju virov pesmi, obravnavanih v tem članku: CO = Zapuščina Oroslava Cafa. NUK, Ms. 482; Ms. = manuskript = rokopis; NPI = Narodne pesni ilirske, koje se pevajo po Stajerskoj, Koruškoj i zapadnoj strani Ugarske. Skupio i na svet izdao Stanko Vraz. Zagreb 1839; SPKN = Emil Korytko: Slovenske pesmi krajnskiga naroda. V Ljubljani 1839-1844; SZ = Joža Glonar, Stare žalostne. Slovenske pripovedne narodne pesmi. Lju- v v bljana 1939; S = Karel Strekelj. Slovenske narodne pesmi I-IV. Ljubljana 1895-1923; VO = Vrazova zapuščina ljudskih pesmi I—XXI. NUK, Ms. 481. Tjaša Jakop: (Nad)narečna podoba slovenske ljudske pripovedne pesmi Prva različica pesmi Žena umori otroka moževe ljubice je iz Ribnice na Dolenjskem in jo je leta 1838 za Emila Korytka zapisal Jožef Rudež: Stoji, stoji tam beli grad, je v gradu žlahten gospod mlad in v gradu žlahtna je gospa, z njim poročena pusta dva. 5 Pristavco belo imata, v pristavci mlado majerco, ki ziblje sinka majhniga. Gre majerca pelnice prat, v pristavci sinčika pusti, 10 gospa je zvedela le-to. Gospa ima mojšker devet. Poslala mojškro je mlado: »Na belo hit pristavico, pernesi sinka majerce.« 15 Gre mojškra na pristavico, pernese sinka majerce. [...]2 Prva značilnost, ki jo dialektolog opazi pri prebiranju slovenskih ljudskih pesmi, je težava prehajanja iz krajevnega narečnega v nadnarečni, mestoma celo popolnoma knj ižni j ezik. Z vidika dialektologij e v primeru ljudske poezij e namreč ne moremo govoriti o narečju, temveč o jeziku s posameznimi narečnimi sestavinami. To je seveda razumljivo, saj je pesniški jezik vedno vsaj malo privzdignjen in že zaradi pesniške narave same (verzi, rime) ni popoln odraz vsakdanjega jezika, zato je zlasti na področju skladnje skorajda nemogoče ugotavljati (ne)narečnost ljudskih pesmi. Še pomembnejši razlog za odsotnost narečnih prvin pa je "potovanje" pesmi po širšem območju od narečnega. Primer: V verzih Stoji, stoji tam beli grad, I je v gradu žlahten gospod mlad /je zaradi metrične sheme pesmi v besedi gospo d prišlo do premika naglasa na prvi zlog, čeprav je v narečju (kot tudi v knjižnem jeziku) naglas na drugem zlogu. Iz tega izvirajo tudi številne nedoslednosti, vidne zlasti v različnih zapisih iste besede ali oblike, npr. pri zapisu glagolskega nedoločnika s končnim -/ ali brez njega, izpuščanje samoglasnikov ali ne ipd. Za primer poglejmo 5. verz Pristavco belo imata in 15. verz Gre mojškra na pristavico', vidimo, da se v besedi pristavica v prvem primeru samoglasnik / reducira, v drugem pa ne. Seveda se "poknjiževanje" oz. približevanje knjižnemu jeziku ni dotaknilo vseh jezikovnih ravnin v enaki meri. Najbolj sta na udaru skladnja (že zaradi pesniške narave same; gl. zgoraj) in glasoslovje (opuščanje dvoglasnikov, švapanja ipd.), manj oblikoslovje in najmanj leksika, kar izkazuje tudi druga različica pesmi Žena umori v otroka moževe ljubice iz Cerovca na Štajerskem, ki jo je pred letom 1839 zapisal Stanko Vraz, pela pa Ciglarička: Vir: Ms. 478, 26 (v NUK); obj.: SŽ, str. 30 in Š 123, red. II. Tjaša Jakop: (Nad)narečna podoba slovenske ljudske pripovedne pesmi Anjčika tenko nit delala, zibelko z nogoj potakala: »Oj tuja, haja, mali sin, da bi mi skoro velki bia! 5 Da bi mi skoro velki bia, belega grada herbič bia!« Anjčika gre pleničkic prat, mlada gospa njoj sinka klat. Anjčika pašči se domo. 10 »Moj mali sin še izda spi! Kak je to, ti moj mali sin, to je ne tvoja šega bia, to je ne tvoja šega bia, ka bi mi ti tak dugo spa?« 15 Anjčika zibko odkrila, za svojo se glavo zgrabila: »Ojejojjojinoprejoj, Ježoš presmileni ti moj! Zibelka puna je krvi, 20 sinek pa mrtev v njoj leži.« Mimo mi jase mladi gospod: »Kaj ti je mlada Anjčika, kaj si tak milo skričala, na jezoša se zezvala?« 25 »Kaj si je ne bi skričala, puna mi zibelka je krvi ino v njoj sinek mrtev leži!« v Žlahtni gospod se pašči domo, žlahtna gospa mu proti gre. 30 »Hala, hala, žlahtna gospa, kaj furtoh si si okrvavila?« »Kuharce so se zakesnole, pišenc zabadat pozabile, firtoh si skrvavila. 35 »Ne bi ga tak skrvavila, de bi sto pišenc zaklala! Hala, hala, žlahtna gospa, ge si tak furtoh skrvavila?« [...]3 Za glasoslovje prleškega narečja je značilen glas ü za u; tako npr. oblika fürtoh (s pomenom 'predpasnik'), ki pa jo je Vraz zapisoval precej nedosledno: kot furtoh in fürtoh ter firtoh. Staroakutirani zlogotvomi l> u {dugo = dolgo, puna = polna); glagolski deležnik na -/ > -a {bia, spa); naglašeni izglasni -ov kot -o {domo 3 Vir: S 124 po VO.VIII. 34; Obj.: NPI, 68-70, kjer so bile dodane vrstice 33-39. Glede na v to, daje ista pevka navedena tudi pri S 226 in je tam kot kraj zapisa imenovan Cerovec, so se pri GNI odločili, da tudi v tem primeru podatek »Z meje medjimurske« popravijo v »Cerovec«. Tjaša Jakop: (Nad)narečna podoba slovenske ljudske pripovedne pesmi = domov); gd- > g - (ge — kje); veznik in ima obliko ino in ga danes v narečju ne najdemo. Narečne značilnosti se kažejo tudi v oblikoslovju, npr. glagolska pripona -niti > -noti (zakesnole); poseben način zanikanja pomožnega glagola (je ne = ni); O ed. sam. ž. sp. na -oj (z nogoj); namesto tožilniške oblike mn. sam. ž. sp. imamo rodilniško (je šla pleničkic prat; pišenc zabadat pozabile); D, M ed. 3. os. osebnega zaimka (njoj = njej; v njo j = v njej); določna oblika prid. namesto nedoločne (velki); veznik ka = da. Najbolj avtentična in nespremenjena ostaja leksika: v pesmi najdemo tipične panonske besede, pa tudi nekaj germanizmov: skoro = kmalu; herbič= dedič; pašči se = pohiti; še izda = še zdaj, še zmeraj; furtohlfürtohlfirtoh = predpasnik; šega = navada; presmileni = preusmiljeni; skričala = zakričala; se zezvala = se sklicevala; proti = naproti; zakesnole = zamudile itd. Narečno podobo pesmi lahko popači že sam prehod iz ustnega v pisni kod, saj se pri zapisovanju hočeš-nočeš srečujemo z določeno mero posploševanja, abstrahiranosti in poknjiževanja, kar pa onemogoča natančnejšo narečno analizo. Tako moramo poleg narečne analize upoštevati in analizirati tudi sam zapis. Razne nedoslednosti pri zapisu so posledica ali slabšega posluha zapisovalca za narečne odtenke ali nepoznavanje narečja, pa tudi vpliv knjižne pisave (bodisi slovenske, nemške ali madžarske). Večina zapisov teh pesmi je iz 19. stoletja - iz obdobja romantike, ko se je začelo zanimanje za ljudsko pesništvo, njegovo zbiranje in proučevanje. Zapisovalci so bili Stanko Vraz, ki ga štejejo za začetnika slovenske folkloristike (tako M. Terseglav 2004, 13), Poljak Emil Korytko, Matija Murko, Matija Valjavec, Oroslav Caf, Karel Štrekelj in drugi. Z zbiranjem pesmi je povezana tudi problematika zapisovanja glasov. Glas v s svojimi različicami je npr. pisan kot v in/ali w, z ulv pa je lahko zapisan tudi u < L Mešanje med historičnim zapisom in zapisom po izgovoru je lepo vidno v različici balade Žena umori otroka moževe ljubice yl Ribnice na Dolenjskem, ki jo je leta 1838 zapisal Stanko Vraz: 5 Imata belo pristavico, u pristavici mlado majerco, ona zible sinka mladiga. Majerca je šla pelnice prat, pustila sinka v beli pristavici. t...] 20 Mojškra ga nese nazaj, ga u zibuvko položi. [poud. T. J.]4 Kot primer zapisa balade z dveh različnih koncev Slovenije navajam balado Pastorek umori mačeho: prva različica je »z meje medjimurske«, torej iz Cerovca,5 druga pa z Iga pri Ljubljani, torej z Dolenjske. Prvo je zapisal Stanko Vraz (pred 1839), drugo Franc Kramar (1909).6 4 Vir: Š 123 po VO.XX.23; Obj.: SPKN I, 103-105 inNPI 160-161. 5 Gl. op. 3. 6 Dolenjsko različico je zapela 80-letna Marija Gabrovšek. Tjaša Jakop: (Nad)narečna podoba slovenske ljudske pripovedne pesmi Kraj: »z meje medjimurske«, Štajersko 1. Vse se gore ponižajo, samo ena se zdiguje, na njoj teče zibeljka, v zibeljki leži Štefan. 2. »Zibli me, zibli, mačoha, huda, prevzela mačoha! Naj ti zrasem vrha velk, bom ti kupa senjem le.« 3. Štefan zrase vrha velk, mačohi kupi senjem lep: mačohi kupi suknjico, sebi pa kupi sabljico. 4. »Sedma da si v senčico, no pogledma senjem lep!« Mačoha gledala suknjico, Štefan pa je gleda sabljico. 5. On pa potegne sabljico, mačohi odseka glavico. Kam je glavica klončnila, ta je krvčica šprihnola. [..-]7 Kraj: Ig pri Ljubljani, Dolenjsko 1. Gospa je šla vasuj cimsr spat, gsspud je šu pa kaami vavas. »Oh, ama, luba moja ti, oh, stur mi volo mojo ti!« 2. »Kaku ti voljo strila bom, ker som stanu tak slabega?« »Sej ti bom kupu suknico, ocirano in zidano!« 3. »Oh kaj mi če nek suknica, ocirana in zidana? Ker sam stanu tak slabega, ker som stanu tak revnega!« 7 Vir:Š352poVO.XIX.S9. (115). Tjaša Jakop: (Nad)narečna podoba slovenske ljudske pripovedne pesmi 4. »Oh, ama, luba moja ti, oh stur mi voljo mojo ti! Seat kupu bom srebrni pas, de te obsegu devetkrat bo!« 5. »Kaj am nucov bo srebrni pas, ker nejssm stanu tacega, nosila deab srebrni pas, devetkrat mi obsežen bi v.« 6. Gospa mi pa pred cimrom stoji, sej je vse dobro slišala. [...]8 Pri glasoslovju najbolj izstopa prehod ö > u: (gdspud, stur, kaku), ki ga prle-ško narečje nima, prehod Ij- > /-je značilen za obe različici (prleško zibli, dolenjsko volo,9 luba). Razlike so tudi v glagolskem del. na -/, ki se v dolenjščini realizira kot -u (kupu, obsegu), v prleščini pa kot -o ali -a (kupo, gleda). Prav tako je v dolenjski različici več primerov samoglasniške redukcije (strila, tak), narečje pozna ostanke 2. slovanske palatalizacije v pridevniški besedi (tacega), nekajkrat se pojavi celo diftong ej (npr. nejsdm) in izpad v-ja v zaimku (npr. suj = svoj). V dolenjski različici je zapisan tudi polglasnik: cimar, gdspud, s dm, nejsdm. Dolenjska različica ima več germanizmov (npr. cimdr = soba; ama - dojilja; ocirano = okrašeno; zidano = svileno; nucati = potrebovati, uporabljati), medtem ko ima prleška več panonizmov (npr. mačoha = mačeha; prevzela — prezla, zelo zla; senjem = na sejmu kupljeno darilo; da = sedaj; no = in; klončnila = padla, udarila; ta = tja; šprihnola = brizgnila). V oblikoslovju je za prleško narečje značilna štajerska dvojinska prvoosebna glagolska oblika na -ma (sedma, pogledma) in mestniška (in dajalniška) oblika osebnega zaimka za 3. os. ed. (na njoj). Vzhodnoštajerska različica ima več pomanjševalnic (npr. suknjiča, sabljica, senčica, glavica), v dolenjski različici pa najdemo precej fraz, npr. stur mi volo mojo = ugodi mi; kaj mi če = kaj mi hoče ('kaj mi bo') ipd. Obe štajerski različici pesmi Mačeha in sirota iz Frama je zapisal O. Caf in sta glasoslovno precej poknjiženi: Prva različica: Preuboga porodna žena, preuboga porodna žena celi teden seje trudila, od nedelje do nedelje. 5 Preceli ubogi teden sem no taj po hiši hodila, 8 Vir: GNI O 8079. 9 Pod vplivom knjižnega jezika se pojavi dvojnica: volo in voljo. Tjaša Jakop: (Nad)narečna podoba slovenske ljudske pripovedne pesmi lepo Boga prosila, lepo Boga prosila, 10 da bi le srečno rodila. [..r Druga različica: Poslušajte, kristjani, vsi mi stari ino mladi! Izgled zdaj si vzemite od prehude mačehe, 5 kaj se je tam prigodilo, tam v derželi Madjarski. Detece seje iznebilo svoje ljube matere. Tisti oča seje oženil, 10 dete hudo mačeho dobi. Dete rokice vzdignolo, mačeho za kruha prosilo: "Preljubljena mati moja, dajte meni kruheka!" 15 Kaj je storila mačeha, le ta huda mačeha? Prenesmiljeno gaje tepla, daje bilo vse kervavo. Dete se milo jaokalo, 20 na svojo mater je vzmislilo. Dete težko dočakalo, daje prišel beli den. Daje prišel beli den, dete je k zvonarju šlo, 25 dete je k zvonarju šlo: "Dobro jutro ti Bog daj! Vstajaj, vstajaj, moj zvonar, pojdi, mi pokaži materni grob!" Začne se zvonar jokati, 30 detetu pa odgovarjati: "Preljubljeno dete moje, zabstojn je prošnja tva. Tvoja mati ne more vstati, no ti ne more kruha dat. 35 Tvoja mati mertva leži no černo zemljo tu gnoji. Ona je uže obsojena, kam sije zaslužila. Le pusti mi, ti mertve kosti, 40 da bo njej pri sodbi leže!" Dete seje milo jokalo, Vir in obj.: Š 344 (Iz CO. III. 21-24.). Pela: Marinka Bobniča. Tjaša Jakop: (Nad)narečna podoba slovenske ljudske pripovedne pesmi zvonarja lepše prosilo, "Vstajaj, vstajaj, moj zvonar, pojdi mi, pokaži materni grob, 45 da bom jaz grob zagledalo, serce se mi bo veselilo." Zvonar prime dete za roko No ga pelja na materni grob. [...]" Obe različici te pesmi sta iz južnopohorskega narečja, za katerega so značilni diftongi, ki so v obeh pesmih poenoglašeni oz. »poknjiženi« (npr. žena namesto narečne žiena, prosila namestopruosila, prosilo namestopruosilo itd.), razen enkrat (Jaokalo = jokalo).12 Tipične štajerske glasoslovne značilnosti so: e-jevska voka-lizacija polglasnika (den = dan); vrinjeni -r- (deržela); vrinjeni -b- (zabstonj); dj namesto dž (Madjarski). Primer poknjiževanja je oblika ga pelja (knjižno ga pelje), ki se narečno glasi ga pela in je značilna za štajerske govore. V drugi različici je najti še nekaj primerov hiperkorekcije: izgled; preljubljena mati; prenesmiljeno = preneusmiljeno;y'e vzmislilo = seje spomnilo (narečno je zmislilo). Zlogotvomi rje zapisan z er: kervavo, meriva, černo. Oblikoslovne posebnosti so glagoli na -niti > -noti (npr. vzdignolo = vzdignilo); kontrakcija svojilnega zaimka: prošnja tva (toda tvoja mati); določna oblika prid. namesto nedoločne (materni grob); zamenjava zaimka kam s kamor (Ona je uže obsojena, kam sije zaslužila = ..., kamor...). Kot primer skladenjske posebnosti lahko opazimo zaznamovani besedni red: v derželi Madjarski (nezaznamovana stava je prid. + sam.). Prleško različico pesmi Mačeha in sirota iz Ljutomera (redakcija I) je zapisal Stanko Vraz: Poslušajte da, vsi ljudje, kaj se zgodilo v Zagorskem! Ena mati je umrla, malo detece pustila. 5 Oče pa se oženia, prehudo mačeho si vzeä, eno prehudo mačoho, eno prehmanjo matere. Dete za kruhec jo prosi, 10 al kaj pa ona ž njim včini? Na žemljico ga hitila no na žemljici ga zbila, na žemljici gaje zbila, no kruheca mu ne dala. 15 V skledo vleje mrzle vode, pred njo dene dva kamniča. 11 Vir in obj.: Š 348 - CO. II. 129-132. 12 Po Z. Zorko (1998, 126-137). Tjaša Jakop: (Nad)narečna podoba slovenske ljudske pripovedne pesmi Ob tem je ne moglo živet, namilo se zajokalo. Ono prosilo Bogeca, 20 kaj včakalo b se belga dne. Ono zvonarja šlo budit: " Stani, stani, ljubi zvonar! Stani, stani, ljubi zvonar, pokaži mi materni grob!" 25 Zvonar začea se jokati, detece s mu v srce smiliti. On jega prime za roko no jega pela na grobje, on jega pela na grobje, 30 pokaže mu materni grob. Kak matern grob zaglednolo, premočno je zakričalo: "Odpri se, črna žemljica, no pregovori, mati mä! 35 Komu si me pripravila, mačohi me ostavila!" "Naj me, naj me, dete vbogo, dete vbogo, dete malo! Idi, idi na božji pot, 40 ta k manjki božji bistričkoj. Ona de ti pomagala, ti sveti raj potalala!" Detece pa odišlo je ta k manjki bistričkoj. 45 Pred njoj si pokleknulo, lepo molilo Bogeca. Ona je s tröna stopila no razgrnola zlati plajšč. Detece k seb prigrnola, 50 no ga nesla v sveto nebo. Dete s nebesa veseli, mačoha pa v pekli gori Kak je lepo srebro, zlato, še lepše materino telo!13 ^S ''«9W^ ?'■,-'! Različica kaže značilnosti prleškega narečja v glasoslovju, npr. vleje = vlije; izpad vzglasnega v- (stani); vrinjeni -j- (plajšč); prehod n> j pri osebnih zaimkih za 3. osebo (jega = njega, pred njoj = pred njo); glagolski del. na -/ > -a (oženia, si vzeä, začea)). Prleško je tudi besedje (npr. prehmanja = zlobna, včini = naredi, ga 13 Vir in obj.: S 347. - Pesem je označena kot redakcija I in je vzeta iz VO.XIX. S. 10 (116). Kasneje je Vraz to pesem še večkrat prepisal, njegov prepis pa se tako razlikuje od prvotnega zapisa, da ga je Štrekelj označil kot redakcijo II. Obe redakciji pa sta krepko predelani. Tjaša Jakop: (Nad)narečna podoba slovenske ljudske pripovedne pesmi hitila = ga je vrgla, gaje zbila = ga je pretepla, pela (3. os. ed.) = pelje, grobje = pokopališče, naj me (vel.) = pusti me, idi = pojdi (ve\.),potalala (germ.) = dodelila, odišlo = odšlo, no (< ind) = in). Oblikoslovne posebnosti so glagoli na -niti > -notil-nuti (zaglednolo, pokle-knulo, razgrnola, prigrnola); poseben način zanikanja pomožnega glagola (je ne moglo živet = ni moglo živeti); kontrahirani svojilni zaimki (mati md = mati moja). Najdemo tudi veliko pomanjševalnic (kruhec, dva kamniča, Bogec). Pri skladnji je najbolj poseben besedni red: zvonar začea se jokati = zvonar seje začel jokati; ona de ti = ona ti bo(de) itd. Seveda v zapisu najdemo tudi nedoslednosti: v 6. vrstici imamo fonetično poknjiženo obliko (mačeho), vrstico nižje pa narečno (mačoho). Prav tako za prleško narečje ni značilna samoglasniška redukcija (kaj včakalo b se belga dne), oblike kot ljubi (narečno Ij > l) itd. Kako težko je določati meje med jeziki in kako se jeziki in narečja prelivajo drug v drugega vidimo na primeru prekmurske, porabske (Ritkarovci) in hrvaške medžimurske (kajkavske) različice balade Mačeha in sirota:14 Kraj: Prekmurje Poslušajte da, vsi lüdje, ka se vam je prigoudilo, ka se vam je prigoudilo vu torn vogrskom orsagi! 5 Edna je mati vumrla, malo je dejte nihala. Eden se oča oženo, lagojo mačiho pripelo, ki dejte bije nouč i den, 10 ki njemi kriiheka ne da, ki njemi kriiheka ne da, ki si ne zmisli na Boga. t...] 61 "Oj dejte, jaz nemrem stanoti, nemrem ti kriiheka davati. Jaz sem ti že obsojena, kama sem si prislužila. Kraj: Ritkarovci, Porabje, Madžarska 1. Ka se je prigoŠdilo vo tihem orsagi Crencovci. Prvo je zapisal neznani zapisovalec, drugo Mirko Ramovš in Valens Vodušek, 14. nov. 1970 (pela Julija Molnar, Ferencne, roj. 1908), tretjo pa Matija Valjavec. Vir in obj.: Š 345 - Iz VO. IX. 7. Vnovič je prepisano v VO. XVIII. A. 40-44 in v VO. XIV'21b,22. Tjaša Jakop: (Nad)narečna podoba slovenske ljudske pripovedne pesmi 2. Jedna mati je mrla, malečko dej teče po vrgla, jedna mati je mrla, malečko dej teče po vrgla. 3. Oča se j a j oženol, lagojo mačijo pripelo, oča se jajoženol, lagojo mačijo pripelo. 4. Dej teče se (vajalo) ino je mačiji bejžalo: »O, lüblena mačija, vi te zdaj moja mamica.« 5. Vi ste zdaj moja mamica, vi te zdaj moja mamica.« Mačija se razsrdila, dej teče za roko zgrabila, 6. dol na zemlo vdarila ino na milo ta zbila. Kraj: Medžimurje, Hrvaška Nekaj seje pripetilo vu tem orsagu madjarskem. Jedna mati vumrla, jedno dete ostavila. 5 Otec se je oženil, hudu mačuhu je dobilo. Dete prosilo kruheka, mačuha ga na kla hitila, mučno šibom ga harila, 10 s koleni ga j e gazila. t...] 25 "Tvä mati nemre gore stat, ni tebi nemre kruheka dat, ar ona vre odsujena, kam sije zaslužila." t...]" "%: 'tyW* mlmit 16 Vir: GNI M 32.826 (transkripcija melodije Robert Vrčon, transkripcija besedila Marko Terseglav). v Vir in obj.: S 346 - Od nekega romarja, ki je šel skozi Varaždin k majki božji bistrički. Vzeta je iz Slovenskega glasnika III (1859) 11-12, kjer je tiskana nerazdeljena na verze. Tjaša Jakop: (Nad)narečna podoba slovenske ljudske pripovedne pesmi ■1I/I0/I „<£. Prekmurska in porabska različica imata seveda značilne diftonge: ej za e (dejte, dejtece) in ou za o (prigoudilo, nouc) ter glas ü za u {poslušajte, lüdje, ütro, krühet, lüblend), kijih medžimurska nima. Oblika osebnega zaimkayaz je poknjižena - ni prekmurska. Značilen je tudi prehod lj>l (lüdje; lüblena, na zemlo), glagolski del. na -/ > -o (bio, oženo, pripelo); v porabski različici (Ritkarovci) pa najdemo še primer za prehod h >j (mačija) in vrinjeni -j- (bejžalo). Vendar pa imata prekmurska in medžimurska različica kar nekaj skupnih značilnosti, npr. protetični v- (vumrla); oblika nemrem = ne morem (prekm.) in nemre = ne more (medž.); edna = ena (prekm.) mjedna = ena (porab, in medž.); zamenjava zaimka kamor s kam: kama sem si prislužila (prekm.) in kam sije zaslužila (medž.) itd. w Besedišče (primerjava): prekmursko porabsko medžimursko oče oča oča o tec zgodilo prigoudilo prigoudilo pripetilo (za)pustila nihala povrgla ostavila zlobna lagoja lagoja huda pretepati biti (nedov.) ta zbiti (dov.) hariti (nedov.) ■>nim;> Oblikoslovne posebnosti prekmurske različice so: ponavljalni glagol (davati = dajati); glagolska pripona -niti > -noti (stanoti = vstati); D in M ed. sam. in zaim. m. sp. -u > -i (vu ... orsagi, njemi); pri porabski različici vidimo posploševanje tematske glagolske končnice (vi te < bote = boste), kije značilna za širši SV slovenski prostor, in M prid. ž. sp. na -oj (idi majki bistričkoj); pri medžimurski imamo T na -u pri sam. ž. sp. (npr. hudu mačuhu) in kontrakcijo svojilnega zaimka (npr. tvd mati = tvoja mati) itd. Pesem Mačeha in sirota je znana le na SV delu slovenskega narečnega podro-čja (Štajerska, Prekmurje in Porabje) in samo od tam so tudi zapisi, v ostale slovenske pokrajine pa se ni razširila. Zanimivo je, da v teh različicah variira tudi sam kraj dogajanja - v prekmurski, medžimurski in pohorski različici je dogodek postavljen na Madžarsko oz. Ogrsko (vu ... vogrskom orsagi; vu tem orsagu madjarskem; v derželi Madjarski), prleška o Zagorskem, v eni od porabskih različic (ki v članku ni obravnavana) pa celo na Kranjsko. Iz rovtarskega narečja izhaja pesem Kaznjenec odkloni vrnitev k družini (Galjot) iz Škofje Loke, ki jo je leta 1869 zapisal Jožef Jurčič. Galjot je vozil galejico, vseskozi prosil je Boga, de b še enkrat na suhem stal, de b še enkrat prišel na dom. Obljubil je darove tri: za prvi dar je masni plašč na goro k svetemu Lorencu. Za drugi dar je kelih zlat Tjaša Jakop: (Nad)narečna podoba slovenske ljudske pripovedne pesmi na Huje k svetmu Jožefu. 10 In tretj i dar glasan j e zvon k devic Marij na jezero. "Le vleč, le vleč, veter hladan, veter hladan, veter močan!" Tako je prosil vbog galjot. 15 Potegnil veter hladan, veter hladan, hudo močan, zanesel je galejico na kraj morja širocega. Pri kraj morja širocega 20 stoji mladenič lep in mlad. Tako je rekel vbog galjot: "Mladenič mlad, al me poznaš, al veš, odkod sem jest doma? Al veš, mladenič lep in mlad, 25 kako na mojem domu gre?" "Na tvojem domu dobro gre, tvoj sin bo novo mašo pel, hči tvoja pa se zdaj moži in tvoja žena pa ima 30 že dolgo druzega moža. Galjot poseže v torbico, prinese ven rumeni zlat. "Oj nesi mojemu sinu, ki bo novo mašo pel." 35 Galjot poseže v torbico, prinese venkaj prstan zlat. "Oj nesi moji hčeri to, ki se ravno zdaj moži.« Moji ženi pa poroči: 40 »Zivni več vbog galjot!« Le vleč, le vleč, veter hladan, veter hladan, veter močan!" Potegnil veter je hladan, veter hladan, hudo močan. 45 Odnesel je galej ico spet sred morja širocega. Tako je rekel ubog galjot: "Veselite se, ve ribice, ker boste pile mojo kri. 50 Veselite se ve ribice, ker boste glodale moje kosti."18 Narečne značilnosti na glasoslovni ravnmi so: samoglasniška redukcija (de b še enkrat = da bi...; k devic Marij = k devici Mariji; le vleč = le vleči; pri kraj = pri Vir in obj.: S 250, iz Glasnika Jožefa Jurčiča, ki gaje 1. 1869 pričel izdajati v Mariboru, list 1, str. 18. ■ m'■ ''•ml? X N Ji/i1"- 'MqsiiP, * 64 Tjaša Jakop: (Nad)narečna podoba slovenske ljudske pripovedne pesmi kraju; al = ali; sred = sredi); ostanki 2. slovanske palatalizacije v pridevniški besedi (širocega = širokega; druzega = drugega); s- > 0 (poroči); oblika jest (= jaz) ipd. V besedišču razen izraza rumeni zlat (= rumeni zlatnik) in bo novo mašo pel (= bo posvečen v duhovnika) ni kakšnih posebnosti, najdemo pa nekaj nedoslednosti, npr. k svetemu (7. vrstica) in ksvetmu (9. vrstica). Zaradi metrične sheme pesmi najdemo poleg ven tudi sopomenko venkaj, npr. prinese ven rumeni zlat (32. vrstica) proti prinese venkaj prstan zlat (36. vrstica). Za gorenjsko narečje sem izbrala dve pesmi: prva, Kaznjenec odkloni vrnitev k družini (Galjot), je iz Krope, druga, Sestra zastrupi sestro (Zarika in Sončica), pa iz Preddvora. Prvo je zapisal Fr. (Radivoj) Poznik, drugo pa Matija Valjavec, po zapisu Janeza Valjavca in nareku matere součenca Matevža Savsa, pred 1850. Kraj: Kropa, Gorenjsko Galjot pa vozi galejico po sredi morja globocega. Pri kraj morja en pubič sdi, galjot mu pravi ino govori: 5 "Pubič, povej, kje si ti doma? Al si iz kranjske dežele, al si iz bele Ljubljanice?" "Jaz nisem iz lepe kranjske dežele, jaz sem le iz bele Ljubljanice. 10 "Pubič, povej, ali kaj veš kako se na tvoj mu domu godi?" Jaz pa še to dobro vem, kako se na tvoj mu domu godi: Hči se bo zdaj omožila, sin bo pa novo mašo pel. Žena se za drugič moži." Galjot tako pravi ino govori: "Hotel bi darovat dare tri, vse tri v to lepo kranjsko deželo. 20 Ta prvi dar bi bil le ta: hotel bi darovati velik zvon Devici Mariji na Jezeru. Ta drugi dar bi bil le ta: hotel bi darovati masni plašč 25 na Huje svetemu Jožefu. Ta tretji dar bi bil le ta: hotel bi darovati kelih zlat k spominu svetega Lovrenca." Segel je v zlato torbico, 30 vun je prinesel prstan zlat. "Na, nesi ga moji hčeri domu, saj ga ona rabila bo: kadar ta prstan vidila bo, se vselej na me spomnila bo." Tjaša Jakop: (Nad)narečna podoba slovenske ljudske pripovedne pesmi e-i 35 Segel je v zlato torbico, vun je prinesel venec zlat: "Na, nesi ga mojmu sinu domu, saj ga še on le rabil bo. Kadar ta venec videl bo, 40 vselej na me se spomnil bo." Segel je v zlato torbico, vun je prinesel dobre službe. "Na, nesi jih moji ženi domu." Galjot še vozi galejico 45 sredi morja globocega.19 Različica balade iz Krope kaže značilnosti gorenjskega narečja, zlasti na gla-soslovni ravnini, npr. samoglasniška redukcija {pri kraj = pri kraju, mojmu = mojemu, tvojmu = tvojemu, sdi [zdi] = sedi, al = ali); domu = domov; ostanki 2. slovanske palatalizacije v pridevniški besedi {globocega = globokega); starinska oblika ino (= in); vun (= ven) ipd. Izraz dobre službe s pomenom 'dobro plačilo' danes ni narečni kroparski. Primer poknjiževanja je oblika vidila (knjižno videla), ki se narečno glasi vidla. Zapisovanje glagolskega nedoločnika je nedosledno: brez končnega -i {hotel bi darovat, 18. vrstica) ali poknjiženo {hotel bi darovati, 21., 24. in 27. vrstica). Med oblikoslovnimi posebnostmi opazimo naslednje: dajalniška oblika namesto mestniške pri svojilnem zaimku m. sp. ed. {na tvojmu domu); odsotnost podaljšane osnove z -ov- pri sam. m. spola ni značilna za kroparsko narečje, niti za ® gorenj ščino {dare tri = darove tri). Pri skladnji izstopa besedna zveza darovati ...k i£ spominu svetega Lovrenca, ki danes ni narečno kroparsko (pa tudi sam svetnik oz. >-* zaščitnik cerkve ni njihov - Kroparji imajo svetega Lenarta); hotel bi darovati = rad '^ bi daroval, daroval bom. w Balada Galjot kaže na to, da je zapisovalec besedilo čistil in popravljal, zato je ""* v pesmi težko iskati avtentične narečne prvine (Zmaga Kumer, 1993:205-208). Nekaj izrazito kroparskih glasoslovnih značilnosti v pesmi seje izgubilo že zaradi pisave (npr. razlikovanje dveh ozkih e, posebni kroparski temni i, uvularno izgovorjeni r ipd.). Tudi polglasnik v tej različici ni zapisan (npr. verz Jaz pa še to dobro vem bi se narečno glasil Jdspa še to dobsr vem; z&prvi pa ima narečje celo izgovor z ar: parvi). Kot primer bolj narečno obarvane pa je naslednja gorenjska različica pesmi Zarika in Sončica: Kraj: Preddvor, Gorenjsko Star Vah j in stara Vahinja prosiva sta lepo boga, de b jima dav jen poros lep. Boh jima j dav jen poros lep, 5 Boh j ima j dav je hčeri dve: Ta prva j biva Zarika, f"*"s: (!'} j8&m,,; 19 Vir in obj.: Š 251 - Narodno blago iz Krope, 150-152. 65 Tjaša Jakop: (Nad)narečna podoba slovenske ljudske pripovedne pesmi ta druga j biva Sončica. Sončico vkrade turšči car, Zariko vzame španšči kralj. 10 Zaričin mož na semenj gre pa praša mvade Zariče: "Kaj pa ti kupim na semnji, kar bi po všeči b'o tebi?" Zarika tok odgovari: 15 "Kar naj deš tam nej levšega, nejlevšega, nejdražega!" Sončica na semnji stoji, j in Zarčin mož tak govari: "Kolko pa Sončica velja?" 20 "Sončica štir sto kron velja, gdor jih ima, ta nej jih da, gdor jih pa nima, nej neha." Zarika tako govari: "Kaj si mi kupu za semenj - 25 vse levši, koker sama sem, vse draži, koker sama sem!" "O nič ne marej, Zarika, v Stenže nam bo pometova, vsak dan bo grš prhaj ova." 30 Sonca j štenže pometova, vsak dan je levš prhajova." že mi pokliče hvafce vse: "Le pejte vovit ribice, ki so z imenam kačice." 3 5 Žarka j e kače kuhova, Sonca jih je pokušova. Sončico gvava zaboli, De precej v lica vobledi. Sončica j sva v ta gornji stan: 40 "Le vleči, veterček hvadan, semkej j iz vaščih deževa, čer so voča j in mat doma. Zarika je posušova, močno seje prestrašiva: 45 O Sončica, sestra moja, de nisem vedva preh tega, pa sem ti dava kači strup! Zarika tudi vomedli j in dušo s Sončico spusti. 50 Koko je vender to hudo, De sestra sestre na pozna Jin strupa kačiga ji da!20 20 Virinobj.:Š72. Tjaša Jakop: (Nad)narečna podoba slovenske ljudske pripovedne pesmi Zapisi te pesmi so samo z Gorenjske. Iz predgovora k pesmi21 je razvidno, da je Valjavec izvirno ljudsko pesem krepko prenaredil po takrat veljavnih pesniških 4 kriterijih, vendar pa je gorenjske narečne značilnosti ohranil. Ta različica namreč •; izkazuje vse tipične glasoslovne značilnosti gorenj skega narečj a, kot so švapanj e (Vah, r i Vahinja, prosiva, biva, mvade, pometova, prhaj ova, hvafce, vovit, kuhova, pokušova, *^ gvava, sva, hvadan, vaščih, deževa,posušova,prestrašiva, vedva, dava; b'o< bilo); palatalizacija k, g, h > č, ž, š (turšči, španšči, Zariče, vaščih, čer; štenže); prehod zvenečega mehkonebnika v nezvenečega -g > -x (Boh); prehod zvenečega zapornika iam4 v nezveneči pripornik -d > -s (poros); -d > -x ipreh); prehod pš > vš (najlevšega, & levši, levš);pc>fc (hvafce); v- > 0 (praša); protetični v- (voča, vomedli); protetični & j- (jin,jen,jiz); glagolski del. na -/ > u (kupu); disimilacijsko akanje (odgovari, go- ** vari); preglas a > e predy (nejlevšega, nejdražega, nej, ne marej, semkej); onemitev a" samoglasnika i (kolko, mat) itd. - Pri besedju izstopajo: semenj = sejem; tok = tako; koker = kakor; štenže = N stopnice; de = da; grš prhaj ova = grša postajala; levš prhaj ova = lepša postaj a\a;pejte (vel.) = pojdite. Oblikoslovne značilnosti so: rodilniška oblika sam. ž. sp. namesto tožilniške (praša mvade Zariče); posplošitev ženske sam. končnice še v O m. sp. (z imenam); M sam. m. sp. na -i (na semnji). '** Zaključek O \/ imutmi; Pripovedne pesmi (balade) sodijo v najstarejšo plast slovenskega ljudskega slovstva, zato v njih najdemo razne arhaizme (zlasti v besedju in oblikoslovju), ki jih v nare- N čjih danes ne slišimo niti pri najstarejših govorcih. Tak primer so npr. kontrahirani & svojilni zaimki v različicah balade Mačeha in sirota, npr. prošnja tva (Fram 2), -t mati md (Ljutomer), tva mati (Medžimurje). Kot je pričakovati je največ arhaičnih narečnih besed in oblik v pesmih slovenskega obrobja, zlasti v panonski narečni skupini, vključno s Porabjem (Madžarska) in Medžimurjem (Hrvaška); v osrednjih pokrajinah (Gorenjska, Dolenjska), ki sta bili osnova slovenskemu knjižnemu jeziku, je arhaizmov manj. Knjižni jezik kot tak vdira v ljudsko pesem že od samega začetka (lahko so to tudi razne umetne tvorbe in kalki iz nemščine ipd.) in od tod v primarno narečnih pesmi toliko nenarečnih, neljudskih besed in besednih zvez. Razni normativnimi posegi v besedilo ljudskih pesmi, kot so jezikovni popravki, čiščenja, ponarejanja in domnevne olepšave zabrišejo prvoten izvir ljudske pesmi in kvarijo njeno originalnost. Jezik ljudskega slovstva je narečje oz. jezik tistega okolja, v katerem je besedilo nastajalo, in se od knjižnega razlikuje tako v fonološko-fonetični kot tudi v oblikoslovni in skladenjski podobi. Marko Terseglav piše (2004, 34), da so »prav narečja [so] del lokalne in tudi vsesplošne kulture. Ljudske pesmi bi lahko bralcem neprisiljeno pokazale razčle- Zora in Solnca. Pripovedna pesem v treh delih. Zložil M. Kračmanov Valjavec. V Celovcu 1867, str. 5. Tjaša Jakop: (Nad)narečna podoba slovenske ljudske pripovedne pesmi njenost slovenskega jezika in utrjevale dejstvo, da so ljudske pesmi v svojem bistvu narečne. Tudi še tako slavistično naravnan koncept folkloristike tega ne bi smel spregledati, kaj šele opustiti, saj je s tem odstranjena ena od temeljnih značilnosti ustnega slovstva.« Iz zgoraj napisanega je razvidno, da tovrstno ljudsko izročilo ne more služiti kot študijsko gradivo dialektologom (četudi poznamo pokrajino in večinoma tudi kraj, od koder pesem izvira). Res, da pesmi bolj ali manj odsevajo poteze lokalnega govora (nekatere so celo zapisane z dodatnimi - diakritičnimi znamenji), vendar ta jezik že zaradi metričnih pravil in poetike same ni več čisto narečje.22 Morda bi bilo v večini primerov bolje govoriti o pokrajinskosti kot narečnosti ljudskih pesmi. Literatura in viri Benedik, Francka, 1993, Nova varianta Pegama in Lambergarja, SR 41, št. 4, 535-544. Kumer, Zmaga, 1975a, Pesem slovenske dežele, Maribor, Obzorja, 1975. Kumer, Zmaga, 1975b, Kam bi s to folkloro, Ljubljana, Naše tromostovje, 1975. Kumer, Zmaga, 1993, Eine slowenische Volksballade vom Galeerensträfling, Festschrift zum 60. Geburtstag von Wolfgang Suppan I Hrsg. von Bernhard Habla, Tutzing, Hans Schneider, 1993, str. 205-208. Merhar, Boris, 1961, Slovenske ljudske pesmi. Ljubljana, Mladinska knjiga 1961 [Knjižnica Kondor, Izbrana dela iz domače in svetovne književnosti, 45]. Stanonik, Marija, 1999, Slovenska narečna poezija, Logarjev zbornik, Maribor, Slavistično društvo (Zora 8), 372-403. Terseglav, Marko, 2004, Folkloristika in literarna veda ali esej o ločitvi, Traditiones 33, št. 2, 17-45. Zorko, Zinka, 1998, Haloško narečje in druge dialektološke študije, Maribor, Slavistično društvo (Zora 6), 126-137. The (above)dialectal image of the Slovenian folk narrative song Summary The Paper presents the findings of the dialectal analysis of the Slovenian folk narrative song. It comprises songs from the Dolenjska, the Gorenjska, the Rovte, the Štajerska and the Pannonian dialectal group, with none of the ballads discussed here representing variants from the Koroška and the Primorska group. Only some of the problems and findings in the field of the research of the dialectal nature of the Slovenian folk song have been shown needing still to be solved. The folkloristic research up to now did not tackle this problem, at least not O tem je pisal že B. Merhar (1961, 146) in kasneje še Z. Kumer (1975a, 69). Tjaša Jakop: (Nad)narečna podoba slovenske ljudske pripovedne pesmi to the extent relevant for the dialectological profession. This field also calls for interdisciplinary research, for due to insufficient knowledge of dialects, many a word have been written and explained wrongly, whereby the meaning of at least a portion of the text of songs is blurred. The instability and individual approaches to the first form of recording and any later changes have often substantially damaged the image of folk songs regarding the local character leading to a more detailed place of origin and method of relating - the recording of a song in a certain place does, of course, not yet mean that it was also created there. In the future, the musical-ethnographic profession should pay more attention to the original language image and it is here that co-operation with dialectologists is urgently required. Tjaša Jakop, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Novi trg 2, 1000 Ljubljana E-pošta: Jakop@zrc-sazu.si #*■>$ un J0HU-,, '"tam/P N O terminološkem slovarju in njegovi izdelavi z vidika terminografske ravnine Borislava Košmrlj - Levačič IZVLEČEK: V prvem delu prispevka O terminološkem slovarju in njegovi izdelavi sta bili prikazani strokovna in jezikovna ravnina, v tem delu pa bo predstavljena še tretja, tj. terminografska ravnina. Šele obravnava na vseh treh ravninah omogoča sestavljavcem slovarja, da zajamejo termine celovito in sistematično, in sicer z upoštevanjem strukturiranosti pojmovnega sistema določene stroke, jezikovnih značilnosti in posebnosti njene terminologije ter ob upoštevanju ter-minografskih načel. Predstavljene so mikro- in makrostrukturneprvine v normativnem razlagalnem terminološkem slovarju s tujejezičnimi ustrezniki, pa tudi načela, metodologija in problemi, s katerimi se pri svojem delu srečujejo sestavljavci slovarja, ter izkušnje, pridobljene ob nastajajočem Botaničnem terminološkem slovarju, Geografskem terminološkem slovarju in deloma tudi ob nastajajočem Terminološkem slovarju urejanja prostora. ABSTRACT: In Part One of the paper On the Terminological Dictionary and its preparation, the professional and language levels were described and in this part, Part Three, i.e. the terminographical level, is presented. Only a discussion at all the three levels enables the authors of the dictionary to include the terms thoroughly and systematically, namely by taking into account the structure of the notional system of a certain profession, the language characteristics and special features of its terminology, and terminographical principles. This paper presents micro- and macrostructural elements in the normative explanational terminological dictionary with their foreign-language equivalents, and also the principles, the methodology and the problems encountered by the authors of the dictionary during the course of their work, and the experience obtained while preparing the Botanical Terminological Dictionary and to a part the Spatial Planning Terminological Dictionary. Izdelavo terminološkega slovarja razumem kot celoto, sestavljeno iz strokovne, jezikovne in terminografske ravnine, pri čemer strokovno ravnino sestavlja pojmovni Borislava Košmrlj - Levačič: O terminološkem slovarju in njegovi izdelavi z vidika ... sistem stroke, ki ga tvori odprto število tematskih polj, katerih temeljna sestavina so pojmi; v jezikovno ravnino se kot temeljni prvini uvrščata termin in njegov pomen, ki ponazarjata pojem, termini skupaj s pomeni sestavljajo odprto število terminoloških pomenskih skupin, vse skupine skupaj pa gradijo terminološki sistem stroke; na terminografski ravnini dobi termin vlogo iztočnice, pomen pa je zajet v razlagi ali definiciji, iztočnica in razlaga kot temeljni sestavini slovarskega sestavka skupaj z ostalimi sestavinami tvorita mikrostrukturo slovarja,1 celota vseh slovarskih sestavkov pa z makrostrukturo2 zaokrožuje slovarsko besedilo v ^ terminološki slovar. (Prim, delno shemo na naslednji strani.) Mikrostruktura slovarja Zgradba slovarskega sestavka V normativnem razlagalnem terminološkem slovarju s tujejezičnimi ustre-zniki je vsak termin prikazan v samostojnem slovarskem sestavku, ki je zgrajen iz iztočničnega dela, namenjenega prikazu jezikovnega znaka za določen pojem, in razlagalnega dela, v katerem je zgoščeno ubesedena vsebina obravnavanega pojma. Ker je razlagalni del zamejen s pomenskim obsegom razlaganega termina, v razlagi ni pojasnil o drugih, pomensko bližnjih terminih,3 zato lahko med obema deloma postavimo enačaj, kar pomeni, da bi lahko določen termin v kakem besedilu nadomestili kar z njegovo razlago. Sestavek ima največkrat tudi dodatni del, v katerem so navedeni razmerni izrazi, tj. sopomenke, podpomenke in raznopomenke, pa tudi tujejezični ustrezniki. Iztočnični del slovarskega sestavka Iztočnična stran je zgrajena skoraj enako pri polnih slovarskih sestavkih kakor tudi pri kazalkah oz. vodilkah. Prinaša relevantne jezikovne podatke o terminu. S kazalkami so prikazani neprednostni termini, pri katerih puščica usmerja uporabnika k prednostni iztočnici. Ker je v slovarju upoštevano izrazje več strok, so kazalke praviloma opremljene tudi s strokovnim označevalnikom, kije sicer pri polnih slovarskih sestavkih sestavina razlagalnega dela. Pisne dvojnice so prikazane z vodilkami, v katerih stoji za oznako gl. prednostna oblika dvojnice. Vsi upoštevani 1 Mikrostruktura predstavlja tipično zgradbo slovarskih sestavkov, se pravi, določa, katere prvine bodo prikazane v sestavkih, v kakšnem zaporedju in kako. Upoštevana je v zasnovi slovarja. Med drugim mora prikazati tudi posebnosti, po katerih se terminologija določene stroke razlikuje od terminologije drugih strok. 2 Slovarska makrostruktura določa, kako se posamezne slovarske sestavine družijo v slovar. Med najpomembnejšimi je način razvrščanja iztočnic, ki je lahko abecedni ali sistemski (tematski). 3 Razlagalni del, ki vključuje tudi druge sorodne termine in zunaj jezikovne podatke o izrazu, navedenem v iztočnici, npr. o času, okoliščinah, v katerih je izraz nastal, o morebitnih preimenovanjih ali o spremembah pomena, je značilen za leksikone in enciklopedije. Borislava Košmrlj - Levačič: O terminološkem slovarju in njegovi izdelavi z vidika mikrostruktura makrostruktura TERMINOLOŠKI SLOVAR i ,,«-.., * ■■mm*' i ,«.«,, 4 '»«■'■■ i f"--I * t * • 1 e-i • vmtii 1 N w e^- neprednostni termini so navedeni pri prednostnem terminu kot sopomenke, dvojnice pa kot dvojnične oblike v zaglavju prednostnega termina. savana s trnatim grmičevjem -e-------ž biogeogr. savana, kije zaradi dolge suhe dobe porasla s travami v nestrnjeni ruši in z redkim trnatim grmovjem S: trnäta savana PRIM.: drevesna savana, gozdna savana, travnata Delna shema s prvinami jezikovne in terminografske ravnine savana trnäta savana -e -e ž biogeogr. —► savana s trnatim grmičevjem Ijäno -a in liano -a [ljäno] m (šp.) 1. biogeogr. brezdrevesna visokotravnata savana, preprežena z galerijskimi gozdovi, značilna za ravnice v porečju Orinoka v Južni Ameriki 2. biogeogr. brezdrevesna savana v tropskem in subtropskern pasu liano -a [ljäno] m biogeogr. gl. Ijäno Navedeni zgledi so povzeti po Geografskem terminološkem slovarju. Izbor terminov Ker na izbor terminov, ki bodo vključeni v slovar, bistveno vpliva odločitev o tem, komu bo terminološki slovar namenjen, se morajo sodelujoči dogovoriti, ali bo namenjen ožjemu krogu strokovnjakov specialistov ali predvsem nestrokovnjakom oz. je izbor terminov mogoče uravnotežiti tako, daje slovar hkrati zanimiv za širok krog uporabnikov (Cabre 1998). Pomembno je tudi, ali bo slovar namenjen popisu vsega izrazja, ki se uporablja v stroki, torej tudi pisnih in sopomenskih različic, ali Borislava Košmrlj - Levačič: O terminološkem slovarju in njegovi izdelavi z vidika ... pa bi želeli v njem prikazati sistematiziran, na pojmovnem sistemu temelječ, strokovno in jezikovno preverjen izbor terminov, ki jih najdemo v temeljnih domačih strokovnih virih, primarnih in sekundarnih, pri čemer je treba zaradi tujejezičnih ustreznikov, morebitnih tematskih belih lis in sledenja novim spoznanjem upoštevati tudi pomembne tuje vire. Botanični terminološki slovar (dalje BTS) je začel nastajati na pobudo strokovnjakov, ki so se zavedali njegove potrebnosti. Želeli so zbrati, pregledati, sistematizirati izrazje svoje stroke in ga v sodelovanju s članom Sekcije za terminološke slovarje Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša (dalje Sekcija) terminografsko obdelati. Tako bo slovar namenjen zlasti strokovnjakom in študentom; prinašal naj bi strokovno in jezikovno prečiščeno terminologijo, kar pomeni, da naj bi izkazoval pomensko nedvoumno opredeljene pojme in ustrezna poimenovanja zanje, pri tem pa naj bi usmerjal rabo, še zlasti v primerih, ko obstaja za isti pojem več izrazov. Za vključevanje terminov v slovarje pomemben tudi logično-ontološki vidik, se pravi, ali se termin nanaša na določen člen pojmovnega sistema, medtem ko je jezikovni vidik besedne družine zanemarjen. Znak, po katerem je mogoče termine razlikovati glede na oba vidika, je tip razlage, saj je po slovarskih načelih treba termine iz prve skupine pojasniti s polnopomensko terminološko razlago (botanika veda, ki proučuje ...), medtem ko lahko marsikateri pomensko prozorni termin iz druge skupine pojasnimo s sklicevalno razlago (botanik strokovnjak za botaniko). Ker slovar nastaja v sodelovanju s strokovnjaki, je obstoječe, še ne povsem ustaljene termine mogoče besedotvorno uskladiti z drugimi termini znotraj istega tematskega polja. To velja tudi za morebitne pojmovne in/ali poimenovalne praznine, za katere naj bi slovar predlagal ustrezne rešitve (Cabre 1998, 205-213).4 Določanje slovarske oblike termina Sestavljavci slovarjev navadno najprej pripravijo geslovnik, tj. seznam terminov, ki bodo prikazani v slovarju, a s tem delo z oblikovanjem iztočnic še ni končano. Upoštevati je namreč treba dejstvo, da se v strokovni literaturi termini pogosto pojavljajo tudi v variantnih oblikah, ne glede na to, da sta sicer dvojničnost in sopomenskost v strokovni komunikaciji moteči in hkrati sistemsko nefunkcionalni (Vidovič 2005,211-212, Felber 1984). Tako najdemo v virih pisne dvojnice, kot so: zonalna tla: conalna tla, hlamidospora: klamidospora, ali izvorno in podomačeno pisane prevzete termine, npr.: meiospora : mejospora, liano : ljano, gytja : jitja. Pogoste so sopomenske dvojice terminov, ki se razlikujejo po variantni morfemski zgradbi, npr. vazicentrična traheida : vazocentrična traheida, telemorf: teleo-morf, detoksifikacija: detoksikacija, paraklimatogena združba: paraklimaksna združba, intersticialna voda: intersticijska voda, protoplazmatska diferenciacija : protoplazemska diferenciacija, fotosintetska barvila : fotosintezna barvila, genotipična prilagoditev : genotipska prilagoditev, vikariant: vikarist. To za sestavljavce slovarja pomeni, da se morajo razen s pravopisno manj 4 Najpogosteje gre za spoznanja raziskovalcev v drugih okoljih, ki v domači literature še niso bila obravnavana. Borislava Košmrlj - Levačič: O terminološkem slovarju in njegovi izdelavi z vidika ... primernimi ali neustreznimi oblikami terminov (braunizacija, intersticielna voda, A horizont) ukvarjati tudi z vprašanjem, ali bodo upoštevali vse dvoj nične oblike oziroma v katerih primerih bodo v slovar vključili le eno, vedno pa morajo določiti prednostno obliko. Zato je treba v teh primerih preveriti rabo in se nato odločiti, kako bo pojem predstavljen v slovarju. Npr.: v literaturi sicer za pomožno fotosintezno barvilo razen oblike karoten najdemo tudi zapis karotin, a smo v slovarju upoštevali le prvo obliko,5 ker je rabljena pogosteje. Analogno še karotenoid, ne pa karotinoid ter betakaroten in ne betakarotin. Ker je za ta različek karotena pogostejši zapis s črkovno sestavino grškega alfabeta, smo upoštevali tudi obliko ß-karoten, nismo pa upoštevali zapisa narazen: beta karoten. Enako smo ravnali tudi z dvojnicami alfakaroten, alfa karoten, a-karoten oziroma alfakarotin, alfa karotin, a-karotin. Odločitev, da smo v slovar vključili zloženko s črkovno sestavino grškega alfabeta, nas je opomnila, daje treba načela za razvrščanje iztočnic - te si sledijo v abecednem zaporedju - dopolniti z rešitvami, ki veljajo za termine z nelatiničnimi ali drugimi, nečrkovnimi znaki (Košmrlj 2002). Tako smo vpeljali razvrščanje v več korakih, v prvem se iztočnica s posebnimi znaki uvrsti na mesto glede na abecedo po latiničnih sestavinah termina, če je, tako kot v obravnavanem primeru, teh izrazov več, se ti v drugem koraku razvrstijo z upoštevanjem prej zanemarjene sestavine. To pomeni, da smo kazalki a-karoten in ß-karoten v zaporedju grškega alfabeta prikazali neposredno za iztočnico karoten, pri iztočnicah alfakaroten oziroma betakaroten pa smo ti obliki kot enakovredni navedli tudi v zaglavju. karoten -a m nav. mn. 1. cit. barvila oranžne ali rumene barve, ki ... a-karoten -a [alfakaroten] m gl. alfakaroten ß-karoten -a [betakaroten] m gl. betakaroten alfakaroten -a in a-karoten -a [alfakaroten] m cit. pomožno fotosintezno in zaščitno barvilo ... betakaroten -a in ß-karoten -a [betakaroten] m cit. pomožno fotosintezno in zaščitno barvilo ... Za del mednarodnega znanstvenega izrazja sta značilni zlasti latinski končnici -us oziroma -um/-ium, ki se v angleščini in nemščini večinoma ohranjata, v slovenščini pa se ohranjata le v določenih primerih, npr.: genus, humus, talus, sfagnetum, granum, pri drugih seje namesto končnice -ium uveljavil končaj -ij,6 npr.: herbarij, kambij, nodij, micelij, refugij.7 Pri delu tovrstnih terminov raba omahuje med obema možnostma, tako da dobimo dvojnice z ohranjenima končnicama -us, -um 5 V Slovenskem medicinskem slovarju so upoštevali kot manj pogosto sopomenko tudi karotin, medtem ko oblik alfakaroten oz. betakaroten niso upoštevali. Obliki z grškima črkovnima sestavinama so uvrstili neposredno za iztočnico karoten. 6 Na podomačitev končnic pri poimenovanjih kemičnih prvin opozarja že M. Cigale v uvodu Znanstvene terminologije (1880, VI), ko pravi: »sem prvine s končnico -ium in -um po splošnem pravilu in ruskem primeru prikrajseval, ker se mi ta oblika ne zdi primerna za sklanjanje in nadaljšnje izvajanje ter je preneukretno, n. pr. s kaliumom, kaliumove spojine, aluminiumov okis i. t.« 7 V elektronski zbirki Nova beseda Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša sicer najde- Borislava Košmrlj - Levačič: O terminološkem slovarju in njegovi izdelavi z vidika ... oziroma brez, npr.: askus in ask, annulus in anul, cirus in cir, septum in sept. flagelum in flagel. VBTS smo v navedenih primerih sprejeli obe dvojnici in dali prednost podomačeni obliki. Nadalje so tudi za botanično terminologijo značilne kratične dvojnice, tj. kratice in njihove razvezane oblike, kot so: DNK = deoksiribonukleinska kislina, RPP = reduktivni pentozefosfatni cikel, LHC = svetlobni žetveni kompleks.8 V teh primerih kot prednostno prikažemo razvezano obliko, neprednostno kratično pa kot kazalko. Razen teh se v stroki uporabljajo tudi zloženke s kratično sestavino v prvem delu, npr.: A-horizont oziroma z mešano črkovno in števčno sestavino: z Aj-horizont. Pri tovrstnih zloženkah lahko raba omahuje pri zapisu števčne sestavine, kije pisana bodisi navadno ali pa je podpisana: C3-rastlina : C3-rastlina. Posebnost je zloženka ATP-aza, tvorjena iz kratičnega prvega dela in s konfiksom -aza v drugem delu,9 ki bi jo lahko poimenovali kratično-konfiksna zloženka. (Stramljič 2004, 14, 38). V besedilih so razen dvojničnih oblik precej pogosti sopomenski termini, ki so funkcionalno nepotrebni.10 Razlogi za njihov nastanek so različni. Sopomenski termini se lahko rabijo v primerih, ko postane kak termin zaradi novih spoznanj v stroki neustrezen, zaradi česar ga nadomesti drug termin, pri čemer se prvotno rabljeni termin lahko ohranja še različno dolgo. V terminološkem slovarju tovrstne termine upoštevamo s kazalkami, navadno opremljenimi s primernim označevalnikom, npr. po funkcionalnem vidiku neustr.(ezno), ter opozorimo na novo veljavno poimenovanje. V mikologiji je tak izraz konidij, kije bil sistemsko nadomeščen s terminom spora, kar velja tudi za podredne zloženke z jedrno sestavino -konidij: artrokonidij —> artrospora ipd. Včasih lahko postaneta termin ali njegova sestavina zaradi razvoja jezika stilno moteči, zato se začne v stroki uporabljati še jezikovno ustreznejša sopomenka, npr. ob terminu kasni les oziroma rani les sta se v stroki pojavili sopomenki z nevtralnima objedrnima sestavinama: zgodnji les in pozni les. Razlog za nastajanje sopomenk v terminologiji je tudi prevzemanje terminov iz drugih jezikov, ki jih lahko strokovnjaki različno podomačijo in s tem ustvarijo mo zapis herbarium, a gre za angleško obliko termina: »... v iskalnik vpišemo botanical database, ali recimo, herbarium« (Revija Monitor, marec 2003). 8 Po mednarodno sprejetih načelih ima kratica le eno obliko, ki se pri prevzemanju ne podomačuje. Podomači se le njena razvezana oblika: LHC = ang. light-harvesting complex. 9 S konfiksom -aza se poimenujejo encimi: amilaza ipd. 10 V strokovni literaturi sta dvojničnost in sopomenskost različno opredeljeni: npr. »sopomensk(e) par(e) zaradi (besedilne) nefunkcionalnosti ustrezneje imenujemo dvojničnost (dubletnost)« (Vidovič 2005, 212); po drugi strani pa v širšem pomenu lahko za sinonimijo štejemo med drugim tudi razmerja med designatom in njegovo razlago, med ustreznikoma v dveh različnih jezikih, v ožjem pomenu pa razmerje med kratično, okrajšano obliko termina in razvezano obliko, med znanstvenim in splošnim poimenovanjem oziroma med pisnimi različicami termina (Cabre 1998, 109-111). V terminološkem slovarju upoštevamo tudi v leksikologiji veljavno načelo, po katerem uvrščamo med dvojnice zlasti pisne in skladenjske različice termina - te prikažemo v zaglavju -, medtem ko štejemo besedotvorne različice z variantnimi obrazilnimi, korenskimi morfemi za sopomenke - prikažemo jih kot razmerne izraze za razlago. Borislava Košmrlj - Levačič: O terminološkem slovarju in njegovi izdelavi z vidika ... množico konkurenčnih, še neustaljenih oblik. Npr. za angl. biodiversity najdemo podomačitve: biodiverziteta, biotska diverziteta, diverziteta življenjskih oblik, diverziteta organizmov, biološka raznovrstnost, biotska raznovrstnost, biotična pestrost. V BTS smo ta nabor skrčili, saj smo upoštevali le termina biodiverziteta in biotska raznovrstnost. S tem smo upoštevali za terminologijo značilno lastnost, namreč da se v botaniki (kakor tudi drugih vedah) ob prevzetem terminu pogosto uporablja tudi domače poimenovanje, ki je sicer v mnogih primerih kalkirano.11 Tako nastaja tip sopomenskosti, ki bi jo lahko poimenovali terminološka vzporedna sopomenskost. Poznajo jo tudi drugi jeziki in je tudi v nemščini precej pogosta, redkejša je v angleščini,12 zato v slovarju navajamo tudi sopomenske tujejezične ustreznike. Čeprav so v terminologiji določene stroke ob že uveljavljenem prevzetem terminu kalkirani termini sicer nepotrebni, so (če po svoji tvorbeni podstavi niso moteči) vendar koristni, saj olajšujejo razumevanje terminov, medtem ko poznavanje prevzetih mednarodnih terminov (pogosto gre za termine grško-latinskega izvora oziroma za sodobne latinizirane termine) omogoča prepoznavanje in razumevanje terminov v drugih jezikih, npr. rastlinska združba : fitocenoza. slovensko: prevzeto mednarodno: listna ploskev listna lamina rastlinska združba fitocenoza biček flagel steljka talus vrsta species rod genus klobuk pileus trosnjak karpofor — ekologija Preglednica terminoloških sopomenk v slovenščini nemško: mednarodno: angleško: mednarodno: Blattfläche Lamina leaf blade leaf lamina Pflanzengesellschaft Phytocoenose community phytocoenosis Geißel Flagellum — flagellum Lager Thallus — thallus Art Spezies — species Gattung — — genus 11 V slovnici so npr. take dvojice nominativ : imenoval nik, genitiv : rodilnik, dativ : dajalnik. 12 Zaradi zgodovinskega razvoja so na oblikovanje angleške leksike močno vplivali tudi romanski jeziki, natančneje normanska stara francoščina in latinščina, zaradi česar se v sodobni angleščini marsikateri mednarodni znanstveni termin deloma ali v celoti ne občuti kot tuja prvina, kar hkrati pomeni, da v teh primerih tvorjenje »domačih« terminov ni potrebno. Borislava Košmrlj - Levačič: O terminološkem slovarju in njegovi izdelavi z vidika ... nemško: mednarodno: angleško: mednarodno: Hut — cap pileus Fruchtkörper — fruit body carpophore Zellenlehre Zytologie — cytology Preglednica terminoloških sopomenk v nemščini in angleščini V BTS bomo upoštevali tudi poimenovanja, ki jih določa mednarodni kodeks botanične nomenklature, npr. nomen dubium, nomen nudum, nomen substitutum. Ker se ta uporabljajo samo citatno in jih strokovnjaki ne sklanjajo, jih bomo prikazali kot nesklonljiva, domača (kalkirana) poimenovanja zanje: dvomljivo ime, golo ime, nadomestno ime, pa kot kazalke. V tej tematski skupini se za ime, ki se nanaša na nenormalno, iznakaženo obliko organizma ob latinskem izrazu nomen monstrositatis v literaturi pojavlja še oblika nomen monstrositas, ki ga nismo upoštevali. Ker za nomen monstrositatis nismo našli ustreznega domačega poimenovanja, smo zanj predlagali izraz monstrumsko ime. Podobna sta še termina nomen genericum in nomen specificum, kiju bomo v BTS prikazali s kazalkama, saj sta prednostni domači obliki rodovno ime in vrstno ime. nomen dubium------[nomen dubium] m neskl. po kodeksu botanične nomenklature ime taksona, za katerega tipski material ne obstaja več in ga zaradi tega ni mogoče zanesljivo pripisati določenemu taksonu S: dvomljivo ime nomen genericum-----[nomen generikum] m neskl. —»rodovno ime Sopomenske dvojice nastajajo tudi zaradi poenobesedenja večbesednega termina, npr. nitrofilna rastlina : nitrofit, endemična vrsta : endemit, inicialna celica : inicialka.13 Poseben tip terminoloških sopomenskih dvojic sestavljajo večbesedni termini, pri katerih ima en člen izimensko motivirano objedrno sestavino, medtem ko ima drugi člen stvarno tvorbeno podstavo, npr.: Hillova reakcija : fotoliza vode, Melerjeva reakcija : psevdociklični elektronski transport, Mitchelova teorija : kemiosmotska teorija. V teh primerih so prednostni stvarno motivirani termini. Redek pa je tip sopomenskih terminov, medponskih podrednih zloženk, pri katerih se križno zamenjata konfiks in drugi del zloženke s pomenom veda, in sicer geo- oziroma ge-o- (Stramljič 2005) + veda o rastlinah ter fit-o- + veda o pojavih na Zemljinem površju, tj. geobotanika : fitogeografija. Med zloženkami in večbesednimi termini je pogosta skupina sopomenskih terminov, pri katerih je posamezni člen dvojice deloma ali v celoti tvorjen hibridno, tj. z mešanjem domačih in tujih morfemov ali (ob)jedrnih sestavin. Npr.: mikromicete : mikroglive, mikrosom : mikrotelo, hemiparazit: polparazit, diecična rastlina : dvodomna rastlina, lihenizirane glive : lišajske glive, natezni les : tenzijski les, aksilarni meristem : zalistni meristem, listna lamina : listna ploskev. Ob teh pa obstajajo tudi prevzeti sopomenski termini z raznojezičnimi morfemi, grškimi 13 V botaniki naštete poenobesedene oblike niso rabljene žargonsko. Borislava Košmrlj - Levačič: O terminološkem slovarju in njegovi izdelavi z vidika ... in latinskimi: mezokolpij : interkolpij, mikostaza : fungistaza, karioplazma : nukleoplazma. V BTS marsikatere sopomenske dvojice upoštevamo in jim določimo prednostno obliko, se pravi, da eno sopomenko prikažemo s polnim slovarskim sestavkom, drugo pa kot kazalko.14 Seveda je treba najprej ugotoviti, ali gre resnično za sopomensko dvojico, zato preverimo pomenski obseg obeh terminov, njuno pomensko prekrivnost, za sopomenki poskušamo ugotoviti pogostost rabe, sistemskost njunih izraznih oblik glede na druge izraze iz iste terminološke pomenske skupine. Strokovno in jezikovno primernejšo obliko nato prikažemo kot prednostno, pri čemer po preudarku dajemo prednost domači sopomenki, če je ta v stroki splošno uveljavljena. Npr. species —> vrsta, stresor —> stresni dejavnik. Pri določanju slovarske oblike se med drugim srečujemo tudi z jezikovno neustreznimi termini, za katere v stroki ne obstaja sopomenski izraz. Tak je npr. kalkirani termin svetlobni žetveni kompleks po ang. light-harvesting complex, pa tudi izraz Kranz anatomija, povzet po nem. Kranzanatomie, ki se v angl. piše sicer narazen, vendar z ohranjeno veliko začetnico: Kranz anatomy. V tem primeru bi bilo smiselno poiskati ustreznejše poimenovanje. S terminom je namreč poimenovana posebna anatomska zgradba žile, ki poteka v obliki venca, to pa pomeni, da se jedrni del termina ne naša na anatomijo kot vedo. Še bolj nesmiselno je ohranjanje citatno prevzete oblike K/kranz v objedrni sestavini, saj ta nemški leksem slovenimo kot venec. Pa vendar, narediti primerno poimenovanje za določen pojem ali ga najti za prevzeti termin, je marsikdaj težavno opravilo, ne glede na jezik, saj se s podobnimi problemi srečujejo tudi strokovnjaki v drugih jezikovnih okoljih. Poveden je primer poimenovanja za delovno področje »krajinogradnje«, pri katerem se uporabljajo rastline, njihovi deli, npr za varovanje brežin, pobočij. Gre za pojem, ki bo prikazan v Terminološkem slovarju urejanja prostora. Zanj se v nemščini uporabljajo izrazi: Grünverbauung, Ingenieurbiologie, Lebendbau, v angleščini biological engineering, landscape engineering, v slovenščini pa inženirska biologija. Med navedenimi izrazi je po moje ustrezno poimenovanje landscape ingineering, ki bi mu v slovenščini ustrezal prevod krajinsko inženirstvo ali pa morda sonaravno inženirstvo. Zaglavje V zaglavju so v stalnem zaporedju navedeni relevantni jezikovni podatki o terminu,15 kar pomeni, da se navede le nevtralna, najbolj običajna oblika, ne pa tudi druge, v splošnem (knjižnem) jeziku obstoječe pisne, naglasne, paradigmatske dvojnice, npr. gozd tudi gozd ipd. V slovarju se upoštevajo le dvojnice, ki so značilne za rabo v stroki oz. so pomembne s terminološkega ali terminografskega stališča, npr. ljano in liano. Slovar prinaša podatek o jakostnem naglasu, s katerim je večinoma opremljena že iztočnica. Ta ostaja neonaglašena v primeru, ko iz njenega zapisa ni mogoče nedvoumno razbrati, kako se izgovarja. Sledi navedba V slovarju sopomenske enakovrednosti ne izkazujemo, ker dejansko enakovrednih sopo- menskih terminov skorajda ni, npr. tros : spora. Kot iztočnice so enakovredno izkazani enobesedni termini kot tudi večbesedni. Borislava Košmrlj - Levačič: O terminološkem slovarju in njegovi izdelavi z vidika ... končnice/končaj a neprve slovarske oblike. Ker so v slovarju praviloma prikazane le samostalniške iztočnice eno- ali večbesednih terminov, gre za rodilniško obliko. Zaglavje največkrat zaključi besednovrstni podatek oziroma simbol za slovnično kategorijo spola in po potrebi tudi števila (mn., nav. mn.). Sledijo morebitne pisne dvojnice, ki so lahko opremljene tudi z onaglašenim zapisom izgovora. Pri izvorno pisanih prevzetih izrazih je praviloma naveden tudi jezik. Termine z imensko motivirano sestavino, pisano z veliko začetnico, prikazujemo tudi z dvojnico z malo začetnico in to ne glede na dejstvo, da v stroki večinoma niso izpričane. Pri kratičnih iztočnicah je razen tega navedena še razvezana oblika, pri čemer je lahko tujejezična razvezava tudi prevedena. jitja -e in gyttja -e [jitja] tudi gitja -e ž (Šved.) pedogeogr. s hranili bogata šota, nastala zlasti iz odmrlih delov rastlin in živali, nakopičenih v stoječi vodi Mercalli-Cancani-Siebergova potresna lestvica -e -e -e [merkäli kankäni zibergova] in mercalli-cancani-siebergova potresna lestvica -e -e -e ž geomorf. 12-stopenjska lestvica za prikaz potresne intenzitete, ki upošteva učinke potresa na objektih, v pokrajini in občutke ljudi ob potresu S: MCS-potresna lestvica, Mercallijeva potresna lestvica PRIM.: evropska potresna lestvica, Medvedev-Sponheuer-Kärnikova potresna lestvica, Richterjeva potresna lestvica pH pH-ja [peha] m (lat. potentia hydrogenii potenca vodikovih ionov) krajšava pedogeogr. enota za merjenje reakcije prsti, ki se izraža kot negativni logaritem koncentracije aktivnosti vodikovih ionov Zgledi so povzeti po Geografskem terminološkem slovarju. Čeprav je jakostni naglas v slovenščini sistemsko predvidljiv in so nam hkrati na voljo ustrezni jeziko(slo)vni in drugi viri, se pri onaglaševanju sicer manjšega dela v slovar vključenih terminov srečujemo tudi s problemi.Tako smo npr. morali za geografska termina izoseista in izoseizma opraviti anketo. Ugotovili smo, da del strokovnjakov izraza onaglašuje kot izoseista in izoseizma, drugi pa kot izoseista in izoseizma oz. nekateri celo vsakega drugače. V slovarju smo upoštevali le izgovor z naglašenim i-jem, saj gre za termina iz terminološke pomenske skupine črta na zemljevidu, ki povezuje točke enake številčne vrednosti določenega pojava, procesa, količine (GTS), kot so še izobära, izohalina, izohipsa. Razlagalni del slovarskega sestavka Razlagalni del uvaja strokovni označevalnik, ki razlagani termin uvršča na ustrezno strokovno področje ali ožje podpodročje. Celota vseh v slovarju navedenih strokovnih označevalnikov hkrati kaže na notranjo razčlenjenost v naslovu slovarja navedene stroke in na njeno povezanost z drugimi sorodnimi strokami. Namreč, nobena, sicer samostojna stroka dejansko ni izolirana, pač pa se po predmetnosti, ki jo raziskuje, spoznanjih, metodologiji in izrazju v določenem delu navezuje na druge sorodne stroke. Zato je treba v začetni fazi dela najprej določiti, katere stroke in področja bo obsegal posamezni slovar. Tako je v nastajajoči BTS ob temeljnem Borislava Košmrlj - Levačič: O terminološkem slovarju in njegovi izdelavi z vidika botaničnem izrazju, ki tradicionalno razen rastlin, tj. alg, mahov, praproti in semenk, upošteva tudi glive in lišaje (v simbiozi živeče alge in glive), hkrati vključeno še fitocenološko (vidik rastlinske združbe), ekološko (vidik okolja in medsebojnih vplivov), biogeografsko (vidik razširjenosti na Zemlji) in drugo izrazje, termini pa so glede na posamezna ožja podpodročja razčlenjeni še na citologijo (celica), histologijo (tkiva), organografijo (organi), morfologijo (zunanja zgradba), fiziologijo (življenjski procesi), razmnoževanje, deloma pa so termini upoštevani tudi z vidika genetike in biotehnologije. fs| Razlaga Oblikovanje razlag je gotovo najzahtevnejši del pri sestavljanju slehernega slovarja. Ker se ti razlikujejo po tipu, obsegu, namenu, je razumljivo, da razlag ne moremo preprosto »prepisovati« iz drugih virov, slovarjev, strokovne literature. Če namreč želimo sestaviti slovar, ki naj bi bil zgrajen celovito, sistematično in konsistentno, morajo biti tudi razlage medsebojno usklajene in uravnotežene, narejene posebej za nastajajoči slovar ali vsaj ustrezno prirejene, prilagojene. Termini/pojmi so namreč večinoma tako kompleksni, da jih je mogoče pojasniti z več vidikov (z vidika multidimenzionalnosti), z navajanjem različnih pomenskih sestavin, z različno natančnostjo; zato doživi prvotni predlog razlage, ki ga pripravi posamezen strokovnjak, med redakcijo v komisiji številne spremembe, popravke, dopolnitve, vsebinske in tehnične uskladitve, dokler člani komisije razlage dokončno ne potrdijo. Razlage so dvodelne, saj imajo uvrščevalni in pojasnjevalni del. Kot uvrščevalni razlagalni termin (URT)16 ali leksem nastopa termin ali leksem, pomensko širši od razlaganega termina, ki je hierarhično nadpomenski, pri čemer gre navadno za neposredno nadpomenko, lahko tudi nadpomenko višjega reda. Npr. rastlina organizem, ki ...< vodna rastlina17 rastlina, ki ...< potopljena vodna rastlina vodna rastlina, ki ... Želena slovaropisna lastnost je, da se v razlagah uporabljajo izrazi, ki jih uporabnik pozna, kar velja tudi za uvrščevalne razlagalne termine. Tako lahko pri manj znanih terminih iz iste tematske skupine - kot je npr. tematska skupina z nadpomenko štela, prikazana na naslednji strani - pri pojasnjevanju podpomenk različnega reda: štela < sifonostela < amfifloemska sifonostela < diktiostela, ravnamo: igtniim, f** jfflZht 'mM/ml a) tako, da pri vseh podpomenkah ne glede na stopnjo podpomenskosti navedemo isti, splošno znani termin: Termin: štela sifonostela amfifl. s. diktiostela URT sistem žil sistem žil sistem žil sistem žil 16 Gre za analogijo po uvrščevalna razlagalna prvina (URP) (Vidovič 2000). 17 S puščico je označeno hierarhično razmerje med podpomenko in njeno nadpomenko. Borislava Košmrlj - Levačič: O terminološkem slovarju in njegovi izdelavi z vidika ... Shema tematske skupine z nadpomenko štela b) pri podpomenskem terminu prvega reda lahko navedemo neposredno nadpomenko, ki jo ponovimo tudi pri ostalih, hierarhično nižjih terminih: Termin: štela sifonostela amfifl. s. diktiostela URT sistem žil štela štela štela c) dosledno upoštevamo le neposredno nadpomenko: Termin: štela sifonostela amfifl. s. diktiostela URT sistem žil štela sifonostela amfifl. s. V terminološkem slovarju sta v rabi predvsem tipa c) in b), medtem ko tip a) s pomensko preširoko nadpomenko ni zaželen. Za razlaganje po tipu c) je koristno, če se najprej naredi pregledna shema tematskega polja, iz katerega so razmerja jasno razvidna. Pojasnjevanje z vsakokratnim nadpomenskim uvrščevalnim terminom sestavljavcem omogoča, da v pojasnjevalnem delu razlage navedejo le bistvene Borislava Košmrlj - Levačič: O terminološkem slovarju in njegovi izdelavi z vidika ... lastnosti, po katerih se razlagani termin razlikuje od nadpomenke in morebitnih raznopomenk, medtem ko je treba pri tipu b) ob uvrščevalni nadpomenki višjega 4 reda razlago razširiti s pomenskimi sestavinami vmesnih nadpomenskih terminov. fj '■"■«j/o*-' Razlage lahko glede na nj ihov poj asnj evalni del razčlenimo napolnopomenske ei in sklicevalne, na splošne, terminološke in enciklopedične, na intenzijske in n ekstenzijske. V terminološkem slovarju so razlage praviloma polnopomenske, to se pravi, da so v njih razčlenjene vse za pojasnitev razlaganega termina najpomembnejše pomenske sestavine, medtem ko so te v sklicevalnih razlagah *-* nadomeščene s pomensko podstavo razlaganega termina. Npr botanika veda, & ki proučuje rastline, njihovo zgradbo ... \ veda o rastlinah. Členitev na splošne, ^ terminološke in enciklopedične razlage v bistvu presega terminografski vidik, saj "^ naj bi splošne razlage - torej take, v katerih so termini pojasnjeni navadno manj Sw natančno, brez navedbe vseh, s strokovnega vidika najpomembnejših pomenskih - sestavin oziroma je lahko izbor le-teh prilagojen znanju uporabnikov, pri čemer so ^ manj znani termini pogosto nadomeščeni z bolj znanimi, četudi pomensko manj f.tmmtH preciznimi izrazi -, imeli predvsem splošni slovarji.18 V terminoloških slovarjih naj bi bile razlage terminološke, tj. sicer kratke, pa vendar strokovno dovolj popolne, tako da bi bil razlagani pojem/termin z uporabo ustreznih, v stroki prednostno ^ rabljenih terminov, opredeljen natančno, jasno, enoumno. Tudi enciklopedične w razlage, značilne za enciklopedije in leksikone, v terminološkem razlagalnem ^ slovarju niso zaželene, predvsem zaradi dejstva, da presegajo pomenski obseg m pojasnjevanega pojma/termina, saj upoštevajo tudi zunajjezikovna dejstva, ki za 'w razumevanje termina niso pomembna, hkrati se v njih navajajo tudi značilnosti 'i£ drugih, pomensko bližnjih pojmov/terminov. Terminografsko ustreznejša je členitev razlag/definicij m jezikovne (lingvistične), ontološke in terminološke, kot N jih navaja M. Cabre (1998, 104-107). Povzemam: Jezikovna razlaga pojasnjuje ^ jezikovni znak, ontološka izhaja z vidika objekta v realnem svetu, terminološka "-t pa z vidika pojma kot sestavine tematskega polja. Jezikovne razlage navadno ne vključujejo vseh, za pojem značilnih lastnosti, pač pa navadno le najpomembnejše razločevalne značilnosti, po katerih se razlagani pojem razlikuje od drugih. Ontološka razlaga vključuje različne aspekte, značilne za pojem, ki niso nujno tudi bistvene klasifikacijske značilnosti in se po tej lastnosti približuje enciklopedični razlagi. Terminološke razlage so po besedah M. Cabre (1998, 107) bolj opisne kot razločevalne; pojem pojasnjujejo z vidika pripadnosti določenemu tematskemu polju ne pa z vidika jezikovnega sistema. Dodaja še, da so tipološke razlike bolj jasne v teoriji, kot v praksi, kjer so termini lahko pojasnjeni tudi z razlagami, v katerih se mešajo značilnosti jezikovne in terminološke razlage. Nazadnje pojasnimo še izraza intenzijska in ekstenzijska razlaga. Intenzijska razlaga vključuje vse bistvene značilnosti razlaganega pojma/termina, ekstenzijska pa navaja specifične objekte, ki jih pojem obsega. V terminološkem slovarju navajamo intenzijske in intenzijsko-ekstenzijske razlage, ne pa tudi ekstenzijskih. Npr.: Gre za teoretični vidik, ki pa se lahko v praksi kaže na različne načine. Tako M. Žagar v svojem prispevku ugotavlja, daje marsikateri termin lahko v splošnem slovarju opredeljen natančneje kot v terminološkem slovarju (Žagar 2005, v tisku). Borislava Košmrlj - Levačič: O terminološkem slovarju in njegovi izdelavi z vidika ... mestna država -e -e ž polit, geogr. državna enota, ki obsega le mestno ozemlje z bližnjim zaledjem, npr. Singapur, Monako S: mesto drŽava priprava vode -e ~ ž var. okolja postopki, s katerimi se vodi zagotavljajo lastnosti, potrebne za določeno rabo, npr. za pitje, tehnološke namene, hlajenje S: kondicioniranje vode Zgleda sta povzeta po Geografskem terminološkem slovarju. Dopolnilne sestavine slovarskega sestavka Ker obstajajo med termini različna razmerja, tj. razmerje sopomenskosti, logična hierarhična razmerja nadpomenskosti, podpomenskosti, raznopomenskosti in ontološka razmerja partitivnosti (razmerje med celoto in njenimi deli) oziroma medjezikovna razmerja, navajamo v slovarskem sestavku tudi razmerne izraze. Za oznako S: navajamo neprednostne sopomenke, ki smo jih v slovarju navedli s kazalkami, za oznako GL.: navajamo podpomenke, oznaka PRIM.: opozarja uporabnika na raznopomenke, pod GL. še: pa v omejenem obsegu navajamo najpomembnejše, pomensko bližnje partitivne člene. Na koncu slovarskega sestavka so za krajšavami za jezike - v BTS so to angleščina, nemščina in v stroki sistemsko rabljena latinščina - navedeni tujejezični ustrezniki z morebitnimi sopomenkami. S takim prikazom nismo mogli zajeti vseh povezav, ki obstajajo med pojmi znotraj pojmovnega sistema, pač pa le del naštetih razmerij med termini posameznega ožjega, jasno definiranega tematskega polja. Nismo pa upoštevali drugih razmerij, npr. vzrok : posledica, dejavnost: rezultat, ontoloških razmerij, vezanih na stičnost v prostoru, času ipd. Zaradi kompleksnosti je mogoče tovrstna razmerja ustrezneje predstaviti v elektronsko zasnovani bazi znanj. Makrostruktura slovarja Temeljni del slovarske makrostrukture sestavlja celota vseh slovarskih sestavkov, polnih in kazalčnih, ki so tudi v terminološkem slovarju najpogosteje urejeni po abecedi iztočnic, redkeje si sledijo tematsko, torej glede na uvrščenost v pojmovni sistem; tako so urejeni sistemski slovarji. Ker je mogoče termine sistemsko razvrščati na več načinov, je obvezna sestavina teh slovarjev abecedno urejeni seznam iztočnic z opozorilom na mesto, kjer lahko najdemo iskani termin. Dodatne sestavine Med sistemske makrostrukturne sestavine spada tudi različno grafično gradivo, tj. risbe, skice, sheme, preglednice, slike, fotografije, ki lahko dopolnjujejo slovarske sestavke in olajšujejo razumevanje razlag. Ker je izhodišče za iskanje tujejžičnih ustreznikov v slovarskem besedilu slovenščina, so obvezni še obrnjeni seznami ustreznikov za vse jezike s slovenskim ustreznikom na drugem mestu. V BTS bo med dodatki tudi pregled rastlinskega sistema s seznamom rastlin. Ker v slovarskih sestavkih ne bo informativnega razdelka, ki bi uporabnika opozarjal na vse, v slovar vključene termine z isto jedrno sestavino, ki so lahko abecedno uvrščeni Borislava Košmrlj - Levačič: O terminološkem slovarju in njegovi izdelavi z vidika ... na različna mesta, bo v dodatku navedeno tudi kazalo upoštevanih terminov. Terminološki slovarji navajajo še informativne dodatke. Razen seznama sodelujočih strokovnjakov po področjih, za katera so bili odgovorni, spadajo med te dodatke še uvodna beseda, navodilo za uporabo slovarja, seznam krajšav in oznak, pa tudi seznam uporabljene strokovne literature. Računalniška podpora Seveda si izdelave terminološkega razlagalnega slovarja ni mogoče zamisliti brez računalniške podpore, zato smo v Sekciji v sodelovanju z zunanjim sodelavcem Tomažem Seliškarjem razvili uporabniško programsko orodje SlovarRed 2.1, ki nam delo močno olajšuje (Košmrlj in Seliškar 2004). S tem programom smo doslej izdelali Geografski terminološki slovar, Gemološki slovar, pred izidom sta še Geološki terminološki slovar in prvi zvezek Tehniškega slovarja, drugi pa so še v pripravi. Viri in literatura Geografski terminološki slovar, 2005, ur.: Drago Kladnik, Franc Lovrenčak, Milan Orožen Adamič; leksikogr. in jezik, redakcija Marjeta Humar in Borislava Košmrlj -Levačič, Ljubljana, Založba ZRC S AZU, ZRC S AZU. Terminografsko obdelano besedilo za nastajajoči Botanični terminološki slovar. Batič, Franc, Tone Wraber in Boris Turk, 2003, Pregled rastlinskega sistema s seznamom rastlin in navodili za pripravo študentskega herbarija, Ljubljana, Biotehniška fakulteta, Oddelek za agronomijo. Handerson's Dictionary of Biological Terms, 2000, ur. Eleanor Lawrence, London, Pearson Education Limited. Kranjčič, Božo, 2001, Botanika: razvojna in funkcionalna morfologija, Maribor, Fakulteta za kmetijstvo. Mali leksikon botanike, 1998, Tomaž Petauer, Vlado Ravnik, France Šuštar, Ljubljana, Tehniška založba Slovenije. v Sugar, Ivan, 1990, Latinsko-hrvatski i hrvatsko-latinski botanički leksikon, Terminološki riječnici Jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti. Zagreb, Razred za filologiju, JAZU. Bowker, Lynne, 1996, Learning from Cognitive Science: Developing a New Approach to Classification in Terminology, Euralex '96 Proceedings, 781-787, Göteborg, Göteborg University. Cabre Castelevi, M. Teresa, 2003, Theories of terminology: Their description, prescription and explanation, Terminology 9/2, 163-199, John Benjamins Publishing Co. Cigale, M., 1880, Znanstvena terminologija s posebnim ozirom na srednja učilišča, Ljubljana, Matica Slovenska. Codamines, Anne, 1995, Terminology: New needs, new perspectives, Terminology 2/2, 219-238, John Benjamins Publishing Co. '«#■ Borislava Košmrlj - Levačič: O terminološkem slovarju in njegovi izdelavi z vidika ... Felber, Helmut 1984, Terminology manual, Unesco, Infoterm, Paris. Handbook of Terminology Management, 1997, 1, ur. Sue Ellen Wright in Gerhard Budin, Amsterdam, John Benjamins Publishing Co. Košmrlj - Levačič, Borislava, 2001, Prikaz pojmovnega sistema v terminološkem slovarju, Filologija, knj. 36-37, 291-301, Hrvatska akademija znanosti i umjetnosti, Razred za filološke znanosti, Zagreb. Košmrlj - Levačič, Borislava, 2002,0 razvrščanju iztočnic v terminološkem slovarju, Jezikoslovni zapiski, 9,29-47, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Ljubljana. Košmrlj - Levačič, Borislava in Tomaž Seliškar, 2004, Uporabniški računalniški program SlovarRed 2.0, Terminologija v času globalizacije, ur. Marjeta Humar, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, Ljubljana, Založba ZRC SAZU. Slovar slovenskega knjižnega jezika, I-V, 1970, 1975, 1981, 1985, 1991, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Ljubljana, Državna založba Slovenije. Slovenski pravopis, 2001, ur. Jože Toporišič idr., Ljubljana, Založba ZRC. Stramljič Breznik, Irena, 2004, Besednodružinski slovar slovenskega jezika, Poskusni zvezek za iztočnice na B, Zora, Priročniki 1, Maribor, Slavistično društvo Maribor. Toporišič, Jože, 1992, Enciklopedija slovenskega jezika, Ljubljana, Cankarjeva založba. — 2003, Prevzete oblikoslovne prvine slovenskega jezika, Oblikoslovne raz-/?rave,10-108, Ljubljana, Založba ZRC. Vidovič Muha, Ada, 2000, Slovensko leksikalno pomenoslovje, Govorica slovarja, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, Ljubljana. — 2005, Medleksemski pomenski razmerji - sopomenskost in protipomenskost, Knjižno in narečno besedoslovje slovenskega jezika, ur. Marko Jesenšek, 206-221, Zora 32, Maribor, Slavistično društvo Maribor. v Žagar, Mojca, 2005, Determinologizacija v terminoloških in splošnih slovarjih, (Prispevek je bil predstavljen na mednarodnem znanstvenem simpoziju Razvoj slovenskega strokovnega jezika, Obdobja 24 v Ljubljani. Zbornik je v pripravi.) On the Terminological Dictionary and its preparation from the terminographical level point of view Summary The paper discusses the terminological level, where the basic units of the language level, i.e. the term and its meaning, are shown as the headword and the terminological explanation, which are the essential elements of a dictionary article. Its structure is shown within the microstructure. The headword part of the dictionary article states the basic, terminologically relevant language data (the professionally and Borislava Košmrlj - Levačič: O terminološkem slovarju in njegovi izdelavi z vidika ... linguistically appropriate form of a term, its written, accent form, the type of the word, and any duplicates, pronunciation data, and similar). The explanatory part %s of the dictionary article is introduced by a professional marker, classifying the term f in a specific field, the subfield. The terminological explanation must clarify the term m concisely but sufficiently in detail, so that it may be distinguished from the terms close ^ in meaning. In the additional part of the dictionary article, related expressions are stated, i.e. synonyms, hyponyms, meronyms and foreign-language equivalents. The macros tructure of the dictionary includes, in addition to the basic dictionary article, i.e. all the dictionary articles in alphabetic order, the graphical material -£ (pictures, drawings, schemes), lists of foreign-language equivalents for all languages ^ with Slovenian in the second place, and also the introductory word, instruction for use, the list of reference literature, and other items. **'" Additionally, the paper also mentions some problems the authors met with, such as: ^ the selection of synonym terms, the determination of the dictionary form of the term N (the headword), the determination of the priority term, the selection of meaning elements in the explanation, and similar. ,0"I1,. '•>i- *W Helena Grochola - Szczepanek: O sytuacji jqzykowej napolskiej wsi na przelomie 20 i 21 wieku zachodz^ najwolniej. Ješli chodzi o wazniejsze cechy fonetyczne g wary spiskiej, sq. dobrze zachowywane w mowie starszego i mlodszego pokolenia. Možna tu wymienic: 1) mazurzenie, np. copka 'czapka', sopa 'szopa', wyscyrzyc 'wyszczerzyc', 2) zw?žon^artykulacj? samoglosek np. dröga 'droga', mlyko 'mleko', pön 'pan', 3) przejšcie wyglosowego ch,w>k lub/ np. do drogifsklepöf'do drogich sklepöw', w nogawicak 'w spodniach', 4) przejšcie nagtosowego chw >f9 np. faia 'chwala',/zoc sie 'chwiac si?', 5) archaizm podhalanski, np. c-isty 'czysty', s-idlo 'szydlo', z-ito 'zyto'. Pewne röznice mi?dzypokoleniowe zauwaza si^ w trzech kolejnych cechach: 6) akcent inicjalny, np. dlo pola, nile godojze M/aryna\, slarpacka 'szarpanina', 7) frykatywne f, np. griby 'grzyby', krikač 'pokrzykiwac', kripač 'kaszleč', 8) prejotacja i labializacja, np. japtyka 'apteka', lociec 'ojciec', na loborze 'na oborze, na podwörku'. Akcent inicjalny, wymowa z r frykatywnym oraz zjawisko prejotacji i labializacji wyst?pujq. obecnie glöwnie w mowie naj starszego pokolenia. U mlodszego pokolenia zauwaza si? mniejszq. wyrazistosc tych cech lub calkowity brak tych zjawisk. Trzeba tu dodač uwag?, že zjawisko archaizmu podhalahskiego i labializacji nie wyst?pujq. regularnie na calym terenie Spisza. Najwi?ksze röznice w mowie mieszkahcöw wsi widoczne sq. w slownictwie, a leksyka jest tq. plaszczyznq., w ktörej zachodzq. dynamiczne zmiany. Jak pisze J. Kq.s: Plaszczyzna leksykalna jest i\ plaszczyznq. systemu j?zyka, na ktörej powojenne ^ przeobraženia gwar dokonujq. si? najszybciej i sq najlatwiej postrzegane. Wynika to z najmocniejszego zwiazku tego wlasnie podsystemu z rzeczywistosciq. pozaj?zykowq.. Podsystem leksykalny jest najbardziej otwartym, co sprawia, že z j ednej strony z latwosciqprzenikaj qdo niego jednostki odz wierciedlaj a^ce dokonuj a^ce si? przeobraženia cywilizacyjne wsi, z drugiej zaš - na skutek wartosciowania wiejskiego i (w uproszczeniu) miejskiego typu kulturowego przyjmowanie nowych jednostek przyspieszane jest przez dzialanie czynniköw psychologicznych. Znajomošč i poslugiwanie si? slownictwem ogölnopolskim ma bowiem wymiar nie tylko j?zykowy, komunikacyjny (dqzenie do bycia zrozumialym przez rozmöwc? spoza wlasnego kr?gu kulturowego), ale tež emocjonalny (obrona wlasnego prestižu w rozmowie z obcym rozmöwcaj (Kqs 2001, 191-192). Ješli chodzi o zmiany w leksyce gwarowej, možna zauwazyc dwie tendencje rozwoju: 1) przyswajanie nowego slownictwa, ktöre przychodzi na wies wraz z rozwojem techniki, cywilizacji, z zetkni?ciem si? z kultur^ miejsk^ poprzez prac? poza gospodarstwem oraz poprzez šrodki masowego przekazu, 2) wyzbywanie si? starego slownictwa poprzez zanikanie pewnych desygnatöw w zwi^zku z zaniechaniem tradycyjnych czynnosci, pozbyciem si? pewnych przedmiotow oraz nieobecnosciq. pewnych sytuacji i zjawisk spolecznych. Najbardziej podatne na zmiany w j?zyku jest mlode pokolenie mieszkahcöw wsi, ktöre ma wi?kszy kontakt z miastem, z telewizjq. oraz rožnego rodzaju nowinkami technicznymi. Poza tym w swiadomosci mlodych mieszkahcöw wsi fiff/toi,,, Helena Grochola - Szczepanek: O sytuacjijqzykowej napolskiej wsi naprzelomie 20 i 21 wieku kultura wiejska i gwara istnieje jako cos gorszego, mniej wartosciowego, cos czego chcieliby si$ pozbyc w niektörych sytuacjach. Niekiedy mlodzi ludzie pröbujq. si§ identyfikowac z kultura^ i j^zykiem miejskim. Kiedy rozmawia sie o zwyczajach charakterystycznych dla tamtego terenu, mlodzi ludzie dystansujq. sie wobec gwary i kultury wiejskiej, möwiac, np.3 To downi tak bylo, teroz tu tu ni ma röznicy z miastem. Weselejest takie samojak i w miešcie. Söm zarqczyny, šlub no iprzyjyncie. I ubranie takie samojak w miešcie. Ni ma röznicy. Mlodzi ludzie tak nie godajöm, tojuz tylko starzy. To downo ludzie wierzyli w takie zabobony. Dzis nifto nie wierzy w takie tarn. Starzy ludzie nie znajöm polskiego, tojak dzie idöm, to sie z nik smiejöm. Gwaröm mozna sobie godač w dömu, ale nie w skole w miešcie. [...]. Unos w dömu nie godo siejuz taköm gwaröm. Ni ma wielkij röznicy, godo sie podobniejak w miešcie. Dia starszego pokolenia möwienie gwara^ w každej sytuacji (nieoficjalnej i oficjalnej) jest tak oczywiste i naturalne, že nie wyobrazaja^ sobie, nie pröbuja^ möwic inaczej: My tu zawse tak godali. Sička nos rozumiöm. No, a po co by tofto gware zminioll Niy\ gwary to bo siejuz nie zminio. Gware mo siejednom. Jo sie z kozdym dogodöm, mnie rozumiom i panowie i sička. Unos to furt ino ta gwara. [...], nawetpanowie z Warsiawy, co tuprzijezdzajöm, fcieliby nasöm gware znač. Slownictwo nowe przenika do gwary zasadniczo z jejzyka ogölnopolskiego. Wraz z nowymi urza^dzeniami i zjawiskami wchodzq. do gwary nowe nazwy. Mieszkancy zwlaszcza starši wymawiajq. te wyrazy zachowuja^c wlasna^ fonetyke, poniewaz trudno pozbyc sie^ pewnych cech fonetycznych, do ktörych przyzwyczajeni sq. od dziecka, np. mazurzenia, pochylonej wymowy samoglosek, dlatego nowe wyrazy probujq. dopasowac do swojego systemu, np. bankomat 'bankomat', dzinsi 'dzinsy', jantybiotyk 'antybiotyk', glybogryzalka 'glebogryzarka', kömbaj 'kombajn', kömputer, reklama, radijo, studynt 'student', telewizör, telefon, telefanuwac 'telefonowac', tyrorysta 'terrorysta', unijo 'unia'. Mlode pokolenie nie tylko szybko i latwo przyswaja sobie nowe slownictwo, ale takže uzywa go poprawnie i ze zrozumieniem. U starszego pokolenia bywa tak, že znaja^niektöre nowe wyrazy, ale tylko w sposöb bierny. Kiedy rozmawia si? z nimi, np. o komputerze, internecie, mowia^, že jest cos takiego, ale nie umieja^nic konkretnego o tym powiedziec: J es co si takiego, jo sly sala w telewizörze, ale nie wiym, co by to bylo (mowa o internecie). No to mlodzi majöm ty kömörki (telefony komörkowe), ale jak to sie telefanuje, to jo nie wiym. Kömputer, no to cosi takie chyba bars möndre, bo sie godo, zeftosi mo w glowie kömputer. Kömputer to chyba rachuje? Niekiedy zdarza sie, že jest to slownictwo nabyte z innego j^zyka (gwary) podczas dlužszego pobytu za granica^. W przypadku slownictwa obcego jest to zazwyczaj niewielka ilošč slow lub wyrazeh, ktöre funkcjonuja^ tylko na zasadzie wtra^ceh. 3 Ze wzgl^döw technicznych zrezygnowano z zapisöw fonetycznych w cytowanych przy-kladach gwarowych. Zastosowano pisownie uproszczonq., ogölna^. Helena Grochola - Szczepanek: O sytuacji jezykowej napolskiej wsi naprzelomie 20 i 21 wieku Jako przyklad možna podač 75-letniq. mieszkank? jednej z wsi, ktöra przebywala kilka miesi?cy u swojej wnuczki w Chicago. Poza tym kobieta mieszka cale zycie na wsi i möwi wyla^cznie gwarq.. W trakcie wspomnieh z podrözy i pobytu w USA kilka razy pojawiaja^ si? angielskie slowa, np. To tam sycka majöm kary (car 'samochöd') / dzie trza to ino tym karym siejedzie. Niedalyko byl lyjk (lake 'jezioro') / tarn my chodziyli z tymi dzieciami nad lyjk. A co to w tym siopie (shop 'sklep') byio, to tu jesce fürt tego ni ma w sklepaf. Uchodziylaf sie po tyfsiopaf. W gwarze dose cz?sto mamy do czynienia ze zjawiskiem wariantywnosci leksykalnej, b?dacej wynikiem oddzialywania na siebie dwöch systemöw: gwarowego i ogölnopolskiego. Znajomošč okrešleh (gwarowych oraz niegwarowych) danego desygnatu daje uzytkownikowi mozliwosc pewnego wyboru odpowiedniego wariantu w trakcie rozmowy oficjalnej lub nieoficjalnej. Selekcja polega w glöwnej mierze na zast?powaniu istnieja^cego gwarowego stownictwa odpowiednikami z jezyka ogölnopolskiego. Istotny wplyw na pojawienie si? i wybör pewnych wariantöw w mowie uzytkownika gwary ma cz?stotliwošč kontaktu z kultur^ miejskq. i j?zykiem ogölnym. Codzienny kontakt ze šrodkami masowego przekazu sprawia, že uzytkownik gwary nabywa nowych okrešlen i sformulowah, a nast?pnie sam swiadomie (w sytuacji oficjalnej) lub podswiadomie (w sytuacji nieoficjalnej) korzysta z nowego slownictwa. Z czasem slownictwo gwarowe jest juž tylko biernie przechowy wane, a w kontaktach zaröwno oficjalnych, jak i nieoficjalnych wybiera si? warianty niegwarowe. Tworzenie wariantöw leksykalnych w gwarze jest procesem zywym i wieloaspektowym (Ka^š 1994). Zasöb slownictwa i wybör wariantu typowo gwarowego lub niegwarowego zalezy w dužej mierze od wieku mieszkanca. Mlode pokolenie jest najbardziej podatne na wplyw nowej kultury, a takže nowego slownictwa. Starsze pokolenie zachowuje i uzywa starego gwarowego slownictwa. Oto kilka przykladowych zestawöw wariantywnych: biylawy - niebieski, hanbliwy — wstydliwy, godzinka — zygarek 'zegarek', kabot - plasc 'plaszcz', klopkač — pukač, marasič - brudzič, odziynie - ubranie, pukiel - garb, rajbac - prač, simač - sciöngac/zdyjmuwac 'zdejmowac', siol - sialik 'szalik', zbocičlprzibocič se - przypomniec se, zoglöwek -poduska 'poduszka', zolusnicki - kölcikilkolciki 'kolczyki'. Majale na uwadze drugi kierunek zmian w j^zyku mieszkancöw wsi, czyli zanikanie starego slownictwa, nalezy zauwazyc, že ma to bezpošredni zwiazek glöwnie z zaprzestaniem wykonywania pewnych prac, czynnosci gospodarskich oraz z zanikaniem dawnych zwyczajöw, obrz^döw i wierzeh. Kilkadziesiajt lat temu mieszkahcy wsi spiskiej byli spoleczehstwem samowystarczalnym. W kazdym gospodarstwie produkowano zywnosc oraz przedmioty codziennego uzytku. Pieczono chleb, wyrabiano maslo i sery, otrzymywano mi^so z wlasnego chowu, tkano plötno, szyto odziež na potrzeby domowniköw...itd. Zjawisko samowystarczalnosci mieszkancöw wplywalo korzystnie na upowszechnianie i ujednolicanie si? wlasnego slownictwa. Obecnie wiejtszosc produktöw i przedmiotöw codziennego uzytku kupuje si? w sklepie, a wraz z nimi „kupuje si?" nowe okrešlenia i wnosi do gwary. Wiele prac gospodarskich zanika (lub zaniklo), a wraz z nimi odchodzi tradycyjne slownictwo gwarowe. Gina^ nie tylko Helena Grochola - Szczepanek: O sytuacjijqzykowej napolskiej wsi naprzelomie 20 i 21 wieku c- stavQ desygnaty i ich nazwy, ale tež cale kategorie nazewnicze. Przykladem mog^ ^ byc nazwy prac i urz^dzen zwi^zanych z uprawq. Inu oraz tkaniem plötna. Lnu nie N uprawia si? juž od okolo 40 lat. Tylko naj starši mieszkancy pami^tajq. wszystkie czynnosci zwi^zane z uprawq. i obröbkq. Inu oraz nazwy urz^dzen, np. blot, ^ nicielnice, podnozaje, suka... 'elementy warsztatu tkackiego', miyndlorki, trocki, O trojacki 'wspölne mi?dlenie, tarcie lnu przez kilka kobiet', rafacka 'urz^dzenie m do oddzielania glöwek od lodygi lnu', spulorz 'przyrzqxi do nawijania nici na tzw. r* falfy lub cywki'. Obröbka lnu byla w dužej mierze zajfeiern kobiet, zwlaszcza od q nich možna uzyskac wyczerpuj^ce informaeje. Zanikanie calych kategorii nazw <* dotyczy wielu dziedzin zycia wiejskiego, nie tylko prac typowo gospodarskich. v Duže zmiany zaszly w nazewnietwie zwi^zanym z wyposazeniem domöw, strojem, pozywieniem oraz w zakresie obrz^dowosci. Zanikanie starego nazewnietwa prowadzi do zuboženia zasobu leksykalnego N mieszkancöw wsi. Gin% stare wyrazy, bo nie ma potrzeby ich uzywania, a > tradycyjne przedmioty, urz^dzenia nie znajduj^ zastosowania, wi?c mieszkancy "^ pozbywaj^ si? ich ze swojego otoczenia. Obserwuj^c rzeczywistosc j^zykow^ na wspölczesnej wsi trudno nie ^ zauwazyc ogromnych przeobražeh w mowie mieszkancöw. Mimo že j?zyk K ogölnopolski coraz cz^šciej wkracza na teren srodowiska wiejskiego, gwara jest nadal prymarnym ködern. Procesu zmian i przeobražen j^zykowych na pewno nie da si? zatrzymac, ale možna zachowac stan wspötczesnej mowy mieszkancöw poprzez jej doktadne zbadanie i opisanie. Na co zatem nalezy byc zwröcona uwaga !"t dialektologa? Aby zbadač dokladnie kierunki zmian zachodz^cych w j?zyku ^ mieszkancöw wsi, nalezy zwracac uwag? na obydwa aspekty wspölezesnego '■'•WM' o swiata wiejskiego: tradycj? i nowoczesnosc. Nalezy poznač i zarejestrowac mow? t mieszkancöw najstarszego pokolenia, ale takže mlodszych mieszkancöw. Pozwoli to poznač najstarszq. warst w? g wary oraz wykryc nowe tendencje w j?zyku mieszkancöw. W badaniach j^zykowych nalezy uwzgl^dniac kontekst kulturowy i spoleczny danej wsi czy regionu. Tradycyjny opis jezykoznawczy powinien byc wzbogacony o sfer? kulturaln^ i spoleczny mieszkancöw wsi, poniewaz niektöre wspölezesne zmiany j?zykowe možna rozpatrywac tylko na tie przemian cywilizacyjnych i kulturowych. Bibliografia Bartmihski, Jerzy, 1977, O derywaeji stylistycznej, Gwaraludowawfunkcjijezyka artystycznego, Lublin. K^š, Jözef, 1994, Interference a leksykalna slownietwa gwarowego i ogölnopolskiego (na przykladzie gwar orawskich), Krakow. Kurek, Haiina, 1995, Przemiany jezykowe wsi regionu krosniehskiego, Studium socjolingwistyczne, Krakow. Pelcowa, Haiina, 2001, Metodologia badan leksyki gwarowej u schylku XX wieku, [w:] Gwary dziš. 1, Metodologia badan, red. J. Sierociuk, Poznan. Helena Grochola - Szczepanek: O sytuacji j^zykowej napolskiej wsi naprzelomie 20 i 21 wieku Reichan, Jerzy, 1999, Gwary polskie w koncu XX wieku, [w:] Polszczyzna 2000, Or^dzie o stanie j^zyka na przelomie tysiacleci, red. W. Pisarek, Krakow. The Linguistic Situation in Polish Countryside at the Turn of the twenty and the twenty-first Centuries Summary Helena Grochola-Szczepanek, Instytut J^zyka Polskiego PAN, al. A. Mickiewicza 31, Krakow E-pošta: helenags@interia.pl Y The article presents contemporary linguistic reality in the Polish countryside ^ (exemplified by the region ofSpisz). The country undergoes a lot of economic, social and cultural transformations such u" as the appearance of new subjects and new mechanisms, caused by evolutionary < changes, the transfer of social manners from the city to the countryside (through ^ school, work and media), the disappearance of some traditional activities and _______ ilBÖUiH, old handicrafts,...etc. These changes have a huge influence on the language of Y' the inhabitants of the countryside. This especially has caused the transformation in the vocabulary. We can generally notice two kinds of changes in the dialect lexicon: the first is the appearance of new words from official language and the second is the disappearance of old words. The author shows a lot of examples for these two kinds of changes. c/: During the research of the present linguistic situation in the dialect a dialectologist C has to pay attention to old and new aspects of life in the countryside. The traditional ^ methods of description dialectal language shall be combined with a new approach to dialects viewed through civilization and cultural changes. K Primerjalni glagolski frazemi med slovarjem in rabo1 « Jasmina Temnik Denis Kalamar IZVLEČEK: Prispevek predstavlja izbrano skupino dvanajstih glagol-skih zvez živeti kot, umreti kot, gledati kot, držati se kot, smejati/režati se kot, govoriti kot, smrdeti kot, izginiti kot, preklinjati kot, molčati kot, tresti se kot in zebsti kot z namenom, primerjati slovarsko in korpusno gradivo z odgovori anketirancev, in tako ugotoviti, katere od zvez so navadne primerjave in katere zaradi pogostosti in ustaljenosti lahko uvrstimo med primerjalne glagolske frazeme. ABSTRACT: The paper presents the selected group of twelve verb partnerships: živeti kot, umreti kot, gledati kot, držati se kot, smejati/režati se kot, govoriti kot, smrdeti kot, izginiti kot, preklinjati kot, molčati kot, tresti se kot and zebsti kot in order to compare the dictionary and the corpus material to the respondents' answers, thereby establishing which of the partnerships are ordinary comparisons, and which can be classified among comparative verbal phrasemes due to their frequency and stability. lUvod V članku je predstavljena izbrana skupina glagolskih primerjalnih frazemov tako, da sooča njihovo prisotnost v SSKJ, besedilnih korpusih Nova beseda in Fida ter rabo pri anketiranih študentih. "Frazeološke enote ali frazemi so stalne besedne zveze, katerih pomen ni ali je samo delno ugotovljiv iz pomenov njihovih sestavin, in ki imajo praviloma stalno in samo omejeno spremenljivo sestavo" (Keber 2003, 6). Osnovne lastnosti frazemov so večbesednost, stalnost (oblike in pomena), neizpeljivost pomena celote iz pomenov sestavin, celovitost in ekspresivnost. Frazem mora obsegati vsaj dve besedi, da zadosti pogoju večbesednosti. Stalnost frazema zahteva nespremenljivost njegovih sestavin. Besede znotraj frazeološke zveze ni- v majo enakih možnosti kakor zunaj frazema (kot samostojne besede). Ce to omejitev prestopimo, dobimo iz frazema navadne besedne zveze. Stalen je tudi pomen fraze- 1 Prispevek je nastal pod mentorstvom izr. prof. dr. Irene Stramljič Breznik. Jasmina Temnik, Denis Kalamar: Primerjalni glagolski frazemi med slovarjem in rabo ma. Frazem seveda ni popolnoma nespremenljiv. Njegova oblika se lahko deloma spreminja glede na obliko rabe, obstajajo pa tudi frazeološke različice (variante). V zvezi s spreminjanjem frazema govorimo o spremenljivosti, ki obsega oblike za vključevanje v besedilo (raba - npr. časovne: gledati, gledal je ... kakor tele v nova vrata) in frazemske različice (npr. sestavinske:/?//^/? kot čep/krava). Neupoštevanje stalnosti frazema lahko povzroči nesporazum in nerazumevanje. Napačna raba povzroča razpad pomena frazema, namesto frazeološkega pomena v besedilu nastopa dobesedni pomen proste besedne zveze, kadar ta obstaja, ali pa pride do nesmisla (Kržišnik 1994). Primerjava in primerjalni frazem sta na prvi pogled zelo podobna. Primerjave ali komparacije so pogoste v vsakdanjem govoru, kjer jih sproti tvorimo, literatura pa jih razvije na višji ravni. "Komparacija je na splošno kratka ali razširjena primerjava kakega pojava z drugim, pri čemer mora obstajati med njima neka podobnost" (Kos 1959, 124). Obenem primerjave povezujejo ali razločujejo pojme iz dveh področij, pri čemer se intenzivira lastnost, delovanje ali stanje, ki služi kot iztočnica za primerjanje. Pri tem imata A in B del, ki se ju primerja, vsaj eno skupno lastnost, vsaj en skupni sem, daje lahko primerjava mogoča in razumljiva. V SSKJ je veliko primerjav, ki so le enkratne. Zelo majhen del takšnih primerjav seje ustalil v uporabi in se je začel kot celota uporabljati v govorjenih ali pisanih besedilih. Še vedno pa ostaja mnogo primerjav, ki jih lahko označimo kot avtorske; čeprav imajo mnogo značilnosti frazema, pa ne ustrezajo pogoju stalnosti, kije potreben, da lahko neko besedno zvezo označimo kot frazem. V SSKJ je zapisanih nekaj čez 1700 primerjalnih zvez z vezniki: kot, kakor in ko (povzeto po Vaupotič 2004, 9).2 Njihov manjši del se je ustalil in prešel med primerjalne frazeme. Po (Fink - Arsovski 2002, 12) sta znana dva osnovna strukturna tipa primerjalnih frazemov: tridelni (A + B + C) in dvodelni (B + C). A-del je sestavina, ki se primerja, B-del je primerjalni veznik, C-del pa sestavina, s katero se primerja. Tridelni strukturni tip je najštevilčnejši. 2 Namen raziskave Namen najine raziskave je, predstaviti omejeno skupino glagolskih primerjalnih frazemov glede na zastopanost v slovarju, korpusnih virih in dejansko rabo anketiranih študentov tretjega letnika eno- in dvopredmetnega univerzitetnega pedagoškega programa Slovenski jezik s književnostjo. V SSKJ sva izbrala številne zveze po načelu A kot/kakor/ko B, ki so bile že zajete v imenovanem diplomskem delu. Ob raziskovanju se nama je pojavilo zlasti vprašanje, ali so te zveze res tudi primerjalni frazemi. Izkazalo se je, da jih je večina med njimi le navadnih primerjav. Izvedla sva sondažno raziskavo tako, da sva izbrala 12 primerjalnih glagolskih zvez po SSKJ z vsemi različicami, poiskala njihovo zastopanost po besedilnih korpusih in nato še z anketo preverila njihovo živost med anketiranci. Podatki, dobljeni 2 Lea Vaupotič, Slovenski primerjalni frazemi v SSKJ, diplomsko delo, mentorica dr. Irena Stramljič Breznik, 2004. Jasmina Temnik, Denis Kalamar: Primerjalni glagolski frazemi med slovarjem in rabo s preverjanjem rojenih govorcev, pomagajo pri razmejevanju med frazeološkimi variantami in modifikacijami. Ta metoda je lahko zelo relevantna. Po mnenju E. Kržišnik 1996, 137, je pomembna tako za raziskovanje frazeologije danega jezika kakor tudi za odkrivanje poti, po katerih je mogoče spodbujati spoznavanje tega dela jezikovnega opisa v šoli. Mnogi odstopi od norme tudi v pisnih besedilih so namreč odraz nepoznavanja frazeologije. 3 Metodologija Za izbranih 12 primerjalnih glagolskih frazemov sva preverjala njihovo zastopanost po besedilnih korpusih Fida in Nova beseda. Pri tem so bili upoštevani: vse glagolske oblike, časi in vsi trije primerjalni vezniki kot, kakor, ko. Izkazalo se je, da je za relevantno predstavitev živosti frazemov treba opraviti tudi anketo. Anketiranih je bilo skupno 100 študentov. 4 Primerjalni glagolski frazemi v SSKJ, Fidi in Novi besedi ter pri anketirancih 4.1. ŽIVETI KOT... 4.1.1 Zveze, ki se pojavljajo v SSKJ: živeti kot kralj (F: 2, NB: 0); živeti kakor baron (F: 0, NB: 2); živeti kot grof (F: 2, NB: 0); živeti ko mali bog (F: 0, varianta živeti kot Bog: 3, NB: 0); živeti kakor pravi paša (F: 0, NB: 0). 2.2.2 V besedilnih korpusih se pojavljajo zveze, kijih v SSKJ ni. Dodatno se v FIDI pojavijo naslednje zveze: živeti kakorpuščavnik (F: 7, NB: 2); živeti kot v raju (F: 1, NB: 0); živeti kot ljudje (F: 1, NB: 0). V Novi besedi so dodane še naslednje zveze: živeti kot gospod (F: 0, NB: 1); živeti kot zvezda (F: 0, NB: 1); živeti kakor ptiček na veji (F: 0, NB: 1); živeti kot žival (F: 0, NB: 1); živeti kot idiot (F: 0, NB: 1); živeti kot grešni kozel (F: 0, NB: 1). 2.2.3 Rezultati anket so podali naslednje zveze: živeti kot kralj (A: 49, F: 2, NB: 0); živeti kot ptiček na veji (A: 8, F: 0, NB: 1); živeti kot grof {A: 7, F: 2, NB: 0); živeti kot lord {A: 6, F: 0, NB: 0); živeti kot gospod (A: 5, F: 0, NB: 1); živeti kot car (A: 4, F: 0, NB: 0); živeti kot bog (A: 4, F: 1, NB: 0); živeti kot kraljična (A: 2, F: 0, NB: 0); živeti kot kralj na Betajnovi (A: 1, F: 0, NB: 0); živeti kot bogataš (A: 1, F: 0, NB: 0); živeti kot vladar (A: 1, F: 0, NB: 0); živeti kot ptiček (A: 1, F: 0, NB: 0); živeti kot graščak (A: 1, F: 0, NB: 0); živeti kot cesar (A: 1, F: 0, NB: 0); živeti kot plemič (A: 1, F: 0, NB: 0). Med odgovori anketirancev so bile podane še naslednje zveze: živeti kot tele (A: 1); živeti kot svetnik (A: 1); živeti kot Človek (A: 1); živeti kot cerkvena miš (A: 2); živeti kot boem (A: 1); živeti kot revež (A: 1). Primerjavo so dopolnili vsi anketiranci. 4.1.4 V SSKJ-ju so upoštevane zveze, ki kot določilo prvemu delu živeti kot ... vsebujejo predstavnika moškega spola, kije po naših prepričanjih bogat, uspešen, «M «Ni ■401* w /■-,■1 Jasmina Temnik, Denis Kalamar: Primerjalni glagolski frazemi med slovarjem in rabo ki lagodno živi, skratka nekdo, ki ne živi v pomanjkanju. To so kralj, baron, grof '(vsi predstavniki višjega stanu), bog in paša3. Zanimivo je, da se v besedilnem korpusu Nova beseda pogosteje pojavlja določilo baron, saj določuje plemiča, ki je za stopnjo nižji od grofa, ki se v omenjenem besedilnem korpusu sploh ne pojavlja, medtem ko besedilni korpus Fida upošteva le določilo grof, barona pa ne. Nova beseda ponudi še dodatne možnosti, ki prav tako potrjujejo našo teorijo; tako najdemo še naslednja določila: gospod, zvezda m ptiček na veji. Gospod predstavlja prav tako uspešnega moškega, vrednega spoštovanja, medtem ko prilastek zvezda določa predvsem slavno osebo (igralca ali pevca). Frazem živeti kot ptiček na veji ne pomeni ravno dobro in lagodno živeti, temveč živeti svobodno in brezskrbno.4 Anketiranci so najpogosteje podali zvezo živeti kot kralj, kar potrjuje dejstvo, daje ta frazem še zelo močno uporabljan; prav tako je ta frazem najpogostejši v Fidi. V nasprotju z anketiranci in Fido pa Nova beseda slednjega frazema sploh ne vključuje, temveč je najpogostejša zveza živeti kakor baron. Zanimivo je, da so anketiranci pogosto navedli tudi frazem živeti kot ptiček na veji. Slednji odstopa od med anketiranci najpogosteje izraženega pomena 'dobro, lagodno živeti'. Rezultati anket so podali še naslednja določila, ki kažejo na medsebojno povezanost pomena zveze z njenim določilom: lord,5 car,6 bogataš, vladar, graščak, cesar, plemič. Opazno je, da C-deli zvez večinoma niso intenzivirani s prilastki, razen redkih izjem (živeti kot ptiček na veji, živeti kot kralj na Betajnovi). Izkazalo seje, da vsi odgovori anket niso frazemi, ampak so individualni primeri. Ker je za frazem potrebna stalnost, so to navadne primerjave in ne frazemi: živeti kot bogataš, živeti kot vladar, živeti kot graščak, živeti kot cesar, živeti kot plemič. Anketiranci so v eni zvezi podali tudi primer rabe določila ženskega spola, in sicer v zvezi živeti kot kraljična. Opazno je tudi krčenje oz. izpust določenih sestavin frazema, kot npr. v primeru živeti kot ptiček (kjer manjka zadnji del določila: na veji). V oči bode tudi samostojna zveza živeti kot kralj na Betajnovi, katere sestavina je prenesena iz Cankarjeve drame Kralj na Betajnovi. 4.2 UMRETI KOT ... 4.2.1 Zveze, ki se poj avlj aj o v S SKJ: umreti kot berač (F: 0, NB: 0); poginiti kot pes za plotom (F: 0, NB: 0). 4.2.2 V besedilnih korpusih se pojavljajo zveze, kijih v SSKJ ni. V FIDI se pojavijo naslednje zveze: umreti kot pes (F: 2, NB: 0); umreti kot kokoš (F: 2, NB: 0); umreti kot siromak (F: 2, NB: 0); umreti kot tujec (F: 2, NB: 0); umreti kot popotnik (F: 2, NB: 0); umreti kot cigan (F: 1, NB: 0); umreti kot revež (F: 1, NB: 0); umreti kotpuščavnik (F: 1, NB: 0). V Novi besedi je dodan še naslednji frazem: umreti kot mučenik (F: 0, NB: 3). 3 PasaJQ bil zlasti v fevdalni Turčiji visok vojaški ali civilni oblastnik (SSKJ). 4 V tem pomenu je podan tudi v SSKJ. 5 Beseda lord prav tako pomeni 'višji plemič'. 6 Beseda car ima v SSKJ prvi pomen 'vladar'. Jasmina Temnik, Denis Kalamar: Primerjalni glagolski frazemi med slovarjem in rabo 4.2.3 Rezultati anket so podali naslednje zveze: umreti kot revež (A: 20, F: 1, NB: 0); umreti kot žival (A: 10, F: 0, NB: 0); umreti kot berač {A: 8, F: 0, NB: 0); umreti kot siromak (A: 5, F: 2, NB: 0); umreti kot pes (A: 4, F: 2, NB: 0); umreti kot sirota (A: 2, F: 0, NB: 0); umreti kot državni siromak (A: 2, F: 0, NB: 0); umreti kot klošar (A: 2, F: 0, NB: 0); umreti kot bednik (A: 1, F: 0, NB: 0); umreti kot zadnji pes (A: 1, F: 0, NB: 0); umreti kot smet (A: 1, F: 0, NB: 0). Med anketiranci so bili podani še naslednji manj pogosti odgovori: umreti kot dostojanstvenik (A: 1); umreti kot kralj (A: 3); umreti kot junak (A: 6); umreti kot Bog (A: 3); umreti kot človek (A: 2); umreti kot gospod (A: 1); umreti kot legenda (A: 1); umreti kot papež (A: 1); umreti kot bedak (A: 1); umreti kot cerkvena miš (A: 1); umreti kot grof (\); umreti kot starec (A: 1); umreti kot vojak (A: 1); umreti kot suženj (A: 1). Neodgovorjenih je bilo 17 anket. 4.2.4 Anketiranci so najpogosteje zapisali frazem umreti kot revež, slednji se pojavi le še v Fidi, ki poleg slednjega najpogosteje ponuja frazem umreti kot pes. Nova beseda ne vsebuje nobenega od naštetih frazemov; najpogostejša zveza je umreti kot mučenik. Pri dopolnilnih sestavinah frazemov se je ugotovilo, da se zveza umreti kot... dopolnjuje z določilom, ki ima negativen prizvok oz. ki določa osebo ali bitje, ki živi v pomanjkanju in osamljenosti. Tako se v SSKJ pojavljata dve določili s tem pomenom: berač in pes. V besedilnih korpusih se ti dve določili znova pojavljata, vendar v drugačni izrazni podobi; tako Fida izpušča del sestavine {umreti kot pes - izpust: za plotom), doda pa še dve določili, ki ponazarjata človeka, ki živi v pomanjkanju: revež in siromak. Ankete so podale naslednje sestavine, ki so v SSKJ ali v besedilnih korpusih: revež, berač, siromak, pes. Glede na to, da so rezultati anket podali visoko frekvenco rabe pri frazemih umreti kot revež (20 odgovorov) in umreti kot žival (10 odgovorov), lahko rečemo, da sta to frazema, saj sta pogosto v rabi. Pri drugih zvezah se ugotavlja, da so to navadne primere, saj so rabljene bolj individualno. Pri zvezi umreti kot cerkvena miš je verjetno prišlo do vsebinske zamenjave, saj je tej zvezi prvoten frazem reven kot cerkvena miš. 4.3 GLEDATI KOT ... 4.3.1 Zveze, ki se pojavljajo v SSKJ: gledati kot tele v nova vrata (F: 7, NB: 3); gledati kakor zaboden vol (F: 2, NB: 3); gledati kakor bik v nova vrata (F: 0, NB: 0); gledati ko zaboden bik (F: 0, NB: 0); zijati kot krokodil (F: 0, NB: 0); gledati kot norec (F: 0, NB: 0); gledati, kot da sem prikazen (F: 0, NB: 0). 4.3.2 V besedilnih korpusih se pojavljajo še dodatne zveze. Tako se v FIDI pojavijo naslednji frazemi: gledati kot idiot (F: 7, NB: 2); gledati kot otrok (F: 2, NB: 0); gledati kot deveto čudo (F: 2, NB: 3); gledati kotsoha (F: 1, NB: 0); gledati kot zabodeno govedo (F: 1, NB: 0); gledati kot antilopa (F: 1, NB: 0); gledati kot kreten (F: 1, NB: 0); gledati kot Božiček (F: 1, NB: 0); gledati kot huda ura (F: 1, NB: 0); gledati kot čuk (F: 1, NB: 0); gledati kot (zastreljena) srna (F: 1, NB: 0); gledati ko zver (F: 1, NB: 0); gledati kot teliček (F: 1, NB: 0); gledati kot nor (F: 1, NB: 0); gledati kot sedmo čudo (F: 1, NB: 0); gledati kot otrok (F: 1, NB: 0); gledati Jasmina Temnik, Denis Kalamar: Primerjalni glagolski frazemi med slovarjem in rabo kot zajec (F: 1, NB: 0); gledati kot vol (F: 1, NB: 0). V Novi besedi so najdeni še naslednji primeri: gledati ko zaklano tele (F: 0, NB: 1); gledati kot zajec (F: 0, NB: 2); gledati ko zamaknjen (F: 0, NB: 1); gledati kot iz sna (F: 0, NB: 1); gledati kakor turški golob (F: 0, NB: 1); gledati kakor žaba iz jajca (F: 0, NB: 1); gledati kakor strašilo iz nasada (F: 0, NB: 1); gledati kakor zabodeno tele (F: 0, NB: 1); . 4.3.3 Rezultati anket so podali naslednje možnosti: gledati kot tele v nova vrata (A: 41, F: 7, NB: 3); gledati kot bik v nova vrata (A: 20, F: 0, NB: 0); gledati kot bik (A: 6, F: 0, NB: 0); gledati kot tele (A: 4, F: 0, NB: 0); gledati kot vol (A: 4, F: 1, NB: 0); gledati kot zaboden vol (A: 2, F: 2, NB: 3); gledati kot tele v pisana vrata (A: 1, F: 0, NB: 0); gledati kot bik nova vrata (A: 1, F: 0, NB: 0); gledati kot osel (A: 1, F: 0, NB: 0); gledati kot lipov bog (A: 1, F: 0, NB: 0); gledati kot norec (A: 1, F: 0, NB: 0); gledati kot zaklano tele (A: 1, F: 0, NB: 1); gledati kot prestrašena žival (A: 1,F:0,NB:0). Med anketiranci so se pojavile še naslednje zveze: gledati kot ris (A: 5); gledati kot sokol (A: 4); gledati kot miš iz moke (A: 2); gledati kot hudič (A: 1); gledati kot orel (A: 1); gledati kot zmaj (A: 1); gledati kot sova (A: 1). Neodgovorjen je bil le en vprašalnik. 4.3.4 Najpogostejši frazem med anketiranci je gledati kot tele v nova vrata, prav tako je ta frazem poleg zvez gledati kakor zaboden vol in gledati kot deveto čudo najpogostejši v Novi besedi, prav tako poleg zveze gledati kot idiot tudi v Fidi, dopolnilo v C delu frazema gledati kot idiot se nanaša na človeka, ki je neumen in se med odgovori anket ne pojavlja. V C-delu frazemov se zelo pogosto uporabljajo poimenovanja za živali, katerih nadpomenka je govedo (bik, tele (Keber 1998, 99), vol, govedo).1 Nekateri frazemi imajo določila bolj razširjena, nekateri pa določene sestavine izpuščaj o, npr. gledati kot tele v nova vrata/gledati kot tele. "V primeru gledati kakor bik v nova vrata lahko bika zamenjajo tele, vol, krava, v primeru gledati kot zaboden bik pa, je namesto bika pogostejši vo/" (Keber 1996, 85). Zanimiva je individualna raba zveze gledati kot tele vpisana vrata, kjer je verjetno sestavina zveze 'pisana' prenesena iz poznavanja hrvaškega frazema gledati kao tele u šarena vrata. Zeljka Fink - Arsovski je na predavanju na Pedagoški fakulteti v Mariboru januarja 2006 predstavila svojo ugotovitev, da imamo med osmimi slovanskimi jeziki samo Slovenci v frazemu gledati kot... dve možnosti: gledati kot tele in gledati kot bik. To je zanimivo predvsem zato, ker ima bik med simboli pozitivno konotacijo v nasprotju s teletom. Zanimivo je, da frazema gledati kot bikvnova vrata v besedilnih korpusih ni, frazem gledati kot tele v nova vrata pa je le v Novi besedi. 4.4 DRŽATI SE KOT ... 4.4.1 Zveze, ki se pojavljajo v SSKJ: držati se kot lipov bog v pomenu 'neroden, molčeč' (F: 1, NB: 2); držati se kot kup nesreče (F: 1, NB: 0); držati se kot dež vpratiki (F: 0, NB: 0); držati se kot pust vpratiki (F: 0, NB: 0); držati se, kakor 7 Spolno zrel samec je bik, rezan ali kastriran bik pa vol (Keber 1996, 59). Jasmina Temnik, Denis Kalamar: Primerjalni glagolski frazemi med slovarjem in rabo bi dren jedel v pomenu 'pusto, grdo'(F: 0, NB: 0); držati se, kot bi grile jedel (F: 0, NB: 0); držati se kakor milajera (F: 0, NB: 0); držati se, kot bipiljesih (F: 0, NB: 0); držati se kakor mokra kura (F: 0, NB: 0); držati se kakor polit kužek v pomenu 'boječe, preplašeno' (F: 0, NB: 0); držati se pobito kot okregan otrok (F: 0, NB: 0); držati se kakor na pepelnico (F: 0, NB: 0); držati se kakor kvatrni/veliki petek (F: 0, NB: 0); držati se kot na pogrebu (F: 0, NB: 0); držati se kot napogrebščini (F: 0, NB: 0); držati se, kakor bi pokoro delal (F: 0, NB: 0); držati se, kot bi preklo požrl (F. 0, NB: 0); držati se kot na sedmini (F: 0, NB: 0); držati se kot tatrman (F: 0, NB: 0); držati se kot huda ura (F: 0, NB: 0). 4.4.2 V besedilnih korpusih se pojavljajo zveze, ki jih v SSKJ ni. Dodatno se v FIDI pojavijo naslednje zveze: držati se ko mona (F: 3, NB: 0); držati se ko marela (F: 1, NB: 0); držati se kot zombi (F: 1, NB: 0); držati se kot za stavo (F: 1, NB: 0); držati se kot kak tolst opat (F: 1, NB: 0); držati se kot trda droga (F: 1, NB: Obdržati se kot napol razcepljeno poleno (F: 1, NB: 0); držati se kakor kol (F: 1, NB: 0). V Novi besedi je dodana še zveza: držati se ko stare klešče (F: 0, NB: 1). 4.4.3 Anketiranci so podali naslednje zveze: držati se kot mila j era (A: 18, F: 0, NB: 0); držati se kot kisla kumara (A: 10, F: 0, NB: 0); držati se kot mula (A: 10, F: 0, NB: 0); držati se kot kisla kumarica (A: 6, F: 0, NB: 0); držati se kot limona (A: 6, F: 0, NB: 0); držati se kot lipov bog (A: 4, F: 1, NB: 2); držati se kot kisla murka (A: 4, F: 0, NB: 0); držati se kot mona (A: 3, F: 3, NB: 0); držati se kot kisla repa (A: 3, F: 0, NB: 0); držati se kot kis lica (A: 3, F: 0, NB: 0); držati se kot kumarica (A: 1, F: 0, NB: 0); držati se kot nor (A: 1, F: 0, NB: 0); držati se, kot da bi ti kdo kaj naredil (A: 1, F: 0, NB: 0); držati se kot kisla limona (A: 1, F: 0, NB: 0); držati se, kot da ima palico v riti (A: 1, F: 0, NB: 0); držati se kot mevža (A: 1, F: 0, NB: 0); držati se kot čok (A: 1, F: 0, NB: 0); držati se kot huda ura (A: 1, F: 0, NB: 0); držati se kot kup nesreče (A: 1, F: 1, NB: 0); držati se, kot bi se sam naredil (A: 1, F: 0, NB: 0); držati se, kot da bi ti murko v rit tiščal (A: 1, F: 0, NB: 0). Med odgovori anketirancev se pojavljajo še naslednje zveze: držati se kot pijanec plota (A: 5); držati se kot pijan plota (A: 4); držati se kot klop (A: 2); držati se kot cek (A: 1), vsi ti primeri v pomenu 'trdno se držati'; držati se kot kip (A: 1); držati se kotjesihar (A: 1); držati se kot princesa (A: 1); držati se kot kmečka nevesta (A: 1, F: 0, NB: 0). Pri dani zvezi držati se kotjesiharje prišlo do napake v razumevanju oz. do prenosa sestavine od prvotnega frazema kričati kotjesihar. Odgovora ni bilo pri šestih anketah. 4.4.4 Besedilna korpusa najpogosteje upoštevata frazem držati se kot lipov bog, anketiranci pa držati se kot milajera. Zanimivo je, da slednji frazem v Novi besedi in Fidi zastopan le dvakrat, čeprav je med anketiranci najpogosteje rabljen. Sestavine, ki dopolnjujejo prvi del frazema držati se kot... , predstavljajo predvsem hrano, kije kisla in izzove na obrazu tistega, ki jo uživa, kisel pogled {kumara, kislica, hren, dren, limona, kisla repa,jesih), ali pa hrano, ki ni užitna oz. ni na prehranjevalnem seznamu naše kulture (gril). Anketiranci so najpogosteje v različnih variantah izpostavljali: kisla kumara, kisla kumarica, kisla murka, kumarica. Pri slednjem primeru se izkaže, daje bila izpuščeno pridevniško določilo kisel, vendar se zaradi pogoste rabe takšnega določila kljub temu zazna, kakšen pomen primerjalna zveza predstavlja. Poleg tega so sestavine pomensko vezane še na dogodke, ki v nas zbujajo Jasmina Temnik, Denis Kalamar: Primerjalni glagolski frazemi med slovarjem in rabo žalost {pogreb, veliki petek, pogrebščina, pokora, sedmina, huda ura), predvsem v zvezi s poslednjim stikom z umrlim, tj. s pogrebom in sedmino. 4.5 SMEJATI SE KOT ... 4.5.1 Zveze, ki se pojavljajo v SSKJ: smejati se kot cigan belemu kruhu (F: 0, NB: 0); režati se kot pečen maček (F: 0, NB: 0); smejati se, kot da bi bil neumen (F: 0, NB: 0); smejati se, kot bi orehe stresal - v pomenu 'glasno, hrupno' (F: 0, NB: 0). 4.5.2 V besedilnih korpusih se pojavljajo zveze, ki jih v SSKJ ni. Dodatno se v FIDI pojavijo naslednje zveze: smejati se kakor (razposajen) otrok (F: 3, NB: 4); smejati se kot ptiček (F: 1, NB: 0); smejati se kot neumen (F: 1, NB: 0); smejati se kot blazen (F: 2, NB: 0); smejati se kot bebec (F: 2, NB: 0); smejati se kot utrgan (F: 1, NB: 0); smejati se kot nor (F: 1, NB: 3). V Novi besedi so dodane še naslednje zveze: smejati se kot cigan (F: 0, NB: 1); smejati se kot norec (F: 0, NB: 2); smejati se kot obseden (F: 0, NB: 1); smejati se kot bolna žival (F: 0, NB: 1); smejati se kot mladenič (F: 0, NB: 1); smejati se kot pečen (F: 0, NB: 1); smejati se kakor grlica (F: 0, NB: 1); smejati se kakor pečen salamander (F: 0, NB: 1); smejati se kakor šestnajstletnica (F: 0, NB: 1); smejati se kakor iz čistih, stoterih zrcal (F: 0, NB: 1); smejati se kakor gospod (F: 0, NB: 1). 4.5.3 Rezultati anket so podali naslednj e zglede: smejati se kot počen pisker (A: 14, F: 0, NB: 0); smejati se kot krava (A: 10, F: 0, NB: 0); smejati se kot konj (A: 6, F: 0, NB: 0); smejati se kot hijena (A: 5, F: 0, NB: 0); smejati se kot koza (A: 4, F: 0, NB: 0); smejati se kot nor (A: 4, F: 1, NB: 3); smejati se kot počen lonec (A: 3, F: 0, NB: 0); smejati se kot opica (A: 3, F: 0, NB: 0); smejati se kot počen groš (A: 3, F: 0, NB: 0); smejati se kotpoknjen groš (A: 3, F: 0, NB: 0); smejati se kot norec (A: 3, F: 0, NB: 2); smejati se kot osel (A: 2, F: 0, NB: 0); smejati se kot pečen maček (A: 2, F: 0, NB: 0); smejati se kot cigan belemu kruhu (A: 2, F: 0, NB: 0); smejati se kot nori (A: 2, F: 0, NB: 0); smejati se kot veverica (A: 1, F: 0, NB: 0); smejati se kot budala (A: 1, F: 0, NB: 0); smejati se kot maček (A: 1, F: 0, NB: 0); smejati se kot žaba (A: 1, F: 0, NB: 0); smejati se kot klovn (A: 1, F: 0, NB: 0); smejati se, kot bi lešnike nasul (A: 1, F: 0, NB: 0); smejati se, kot bi orehe stresal (A: 1, F: 0, NB: 0); smejati se kot nora Neža (A: 1, F: 0, NB: 0); smejati se kot Režonja (A: 1, F: 0, NB: 0); smejati se kot budalo (A. 1, F: 0, NB: 0); smejati se kot otrok (A: 1, F: 3, NB. 3); smejati se kot sraka (A: 1, F: 0, NB: 0); smejati se kot v cirkusu (A: 1, F. 0, NB: 0); smejati se kot harmonika (A: 1, F: 0, NB: 0); smejati se kot pečena repa (A: 1, F: 0, NB: 0); smejati se kot počena lisica (A: 1, F: 0, NB: 0); smejati se, kot bi bil zadet (A: 1, F: 0, NB: 0); smejati se kot mula (A: 1, F: 0, NB: 0); smejati se kot kokoš (A: 1, F: 0, NB: 0); smejati se kot tele (A: 1, F: 0, NB: 0); smejati se kot sliva (A: 1, F: 0; NB: 0); smejati se, kot da bi kozapoplehi scala (A: 1, F: 0, NB: 0). Preostale zveze, ki se še pojavljajo med odgovori anketirancev, so: smejati se kot kuhan rak (A: 1) - pri tem primeru je prišlo do sestavinskega prenosa iz frazema rdeč kot kuhan rak; smejati se kot slika (A: 1); smejati se kot strte klešče (A: 1). Neodgovorjenih je bilo devet anket. 4.5.4 Zveze, ki so zastopane v SSKJ, niso uporabljene v nobenem besedil- * Jasmina Temnik, Denis Kalamar: Primerjalni glagolski frazemi med slovarjem in rabo nem korpusu. Oba besedilna korpusa najpogosteje ponudita zvezo smejati se kakor razposajen otrok, poleg slednjega Nova beseda še smejati se kot nor. Med anketiranci je zelo zanimiva najpogostejša raba primerjalne zveze smejati se kotpočenpisker, saj le-ta ni zastopana v nobenem primerjanem viru. Pri frazemu smejati se kot cigan belemu kruhu se pojavlja tudi njegova različica, ki ne zajema vseh sestavin omenjenega frazema in je zastopana v Novi besedi, tj. smejati se kot cigan. V Fidi je upoštevana zveza, kije avtorske narave, torej je to navadna primera, in ki je vzela samostalniško določilo iz frazema živeti kot ptiček na veji: smejati se kot ptiček. V Novi besedi pa se pojavi zveza smejati se kot pečen, kije prevzela sestavine iz frazema režati se kot pečen maček. Anketiranci so namesto omenjenega A-dela režati se ... uporabili smejati se ... Pri tem naj omeniva, daje pri enem odgovoru prišlo do izpusta pridevniškega določila pečen. "Prave predstave o tem, kako se reži pečen maček, danes nimamo. Brez dvoma pa so jo nekoč imeli, saj je znana zamenjava zajca z mačkom" (Keber 1996,207). Anketiranci so podali zveze, kijih zaradi pogostosti rabe lahko štejemo med frazeme in ki se razlikujejo le v samostalniškem določilu: smejati se kot počen pi-sker/smejati se kot počen lonec. Piskerje sopomenska varianta določila lonec, le da je prva omejena na pogovorno rabo. Rezultati anket so pokazali, da se kot določila pogosto uporabljajo živali (krava, koza, konj, hijena, opica, osel). Opazen je enkraten prenos sestavine zveze iz leposlovja: smejati se kot Režonja, kjer je verjetno prišlo do prenosa iz dela Režonja na svojem. Med rezultati je v tem delu izkazanih največ navadnih primerjav, pravih frazemov s tem pomenom je malo. 4.6 GOVORITI KOT ... 4.6.1 Zveze, ki se pojavljajo v SSKJ: govoriti kot dež (F: 5, NB: 2); govoriti kakor raztrgan/strgan dohtar (F: 1, NB: 4); klepetati kakor branjevka (F: 0, NB: 0); teči komu jezik kot mlin (F: 0, NB: 0); jezik komu gladko teče, ji teče kot namazan (F: 0, NB: 0); govoriti kot odvetnik (F: 0, NB: 1); govoriti kot papagaj (F: 0, NB: 0); govoriti, kakor bi iz rokava stresal (F: 0, NB: 0); govoriti kot stara baba (F: 0, NB: 0). 4.6.2 V besedilnih korpusih se pojavljajo zveze, ki jih v SSKJ ni. Dodatno se v FIDI pojavijo naslednje zveze: govoriti kakor otrok (F: 2, NB: 0); govoriti kot raca (F: 2, NB: 0); govoriti ko džanki (F: 2, NB: 0); govoriti kot navit (F: 1, NB: 0); govoriti kot ponoreli vlak (F: 1, NB: 0); govoriti kot namazan (F: 1, NB: 0); govoriti kot pada toča (F: 1, NB: 0); govoriti kot racman Jaka (F: 1, NB: 1); govoriti kot Salomon (F: 1, NB: 4); govoriti kot kavčičevec (F: 1, NB: 1); govoriti kot raca (F: 1, NB: 2); govoriti kot toča (F: 1, NB: 0); govoriti kot namazan (F: 1, NB: 0). V Novi besedi so dodane še naslednje zveze: govoriti kot pridigar (F: 0, NB: 1); govoriti kot mlačen apostol (F: 0, NB: 1); govoriti kot voda (F: 0, NB: 1); govoriti kot vest (F: 0, NB: 1); govoriti kot stroj (F: 0, NB: 1); govoriti, kakor bi rožice sadil (F: 0, NB: 2); govoriti kakor Sveto pismo (F: 0, NB: 1); govoriti kakor mlečnozob pastir (F: 0, NB: 1); govoriti kakor cigan (F: 0, NB: 1); govoriti kakor pijan (F: 0, NB: 1). 4.6.3 Rezultati anket so podali naslednje zveze: govoriti kot raztrgan dohtar (A: 31, F: 1, NB: 3); govoriti kot strgan dohtar (A: 12, F: 0, NB: 1); govoriti kot Jasmina Temnik, Denis Kalamar: Primerjalni glagolski frazemi med slovarjem in rabo navit (A: 9, F: O, NB: 0); govoriti, kot bi bil navit (A: 7, F: O, NB: 1); govoriti kot dež (A: 3, F: 5, NB: 2); govoriti kot navita ura (A: 3, F: O, NB: 0); govoriti kot bi rožice sadil (A: 3, F: O, NB: 2); govoriti kot politik (A: 1, F: O, NB: 0); govoriti kot klepetulja (A: 1, F: O, NB: 0); govoriti kot namazan (A: 1, F: O, NB: 0); govoriti kot potoček (A: 1, F: O, NB: 0); govoriti kot utrgan dohtar (A: 1, F: O, NB: 0); govoriti kot navit dohtar (A: 1, F: O, NB: 0); govoriti kot ura (A: 1, F: O, NB: 0); govoriti kot strela (A: 1, F: O, NB: 0); govoriti kot strgan meh (A: 1, F: O, NB: 0); govoriti kot klopotec (A: 1, F: O, NB: 0); govoriti kot stara baba (A: 1, F: O, NB: 0); govoriti kot pokvarjen kasetofon (A: 1, F: O, NB: 0); govoriti kot nor (A: 1, F: O, NB: 0); govoriti kot kokoš (A: 1, F: O, NB: 0). Odgovori anketirancev so podali še naslednje zveze: govoriti kot doktor (A: 3); govoriti kot papiga (A: 3, F: O, NB: 0) - v pomenu 'ponavljati'; govoriti kot kmet (A: 2); govoriti kot filozof {A\ 1); govoriti kot veliki (A: 1); govoriti kot papež (A: 1); govoriti kot polž (A: 1); govoriti kot restant (A: 1); govoriti kot otrok (A: 1); govoriti kot župnik (A: 1); govoriti kot raztrgani zdravnik (A: 1) - slednji primer je napaka v razumevanju, saj dohtar/doktor ne pomeni zdravnika, temveč pravnika. Neodgovorjene so bile tri ankete. 4.6.4 Določila govoriti kot... se nanašajo predvsem na stvar oz. pojavnost, ki ima lastnost ponavljanja, utečenosti {dež, mlin, ponoreli vlak, toča, voda, stroj, potoček, klopotec). Pri določilih živih bitij, se le-ta nanašajo tudi na predstavnice ženskega spola, kar se sklada s stereotipom, da ženske raje govorijo kot moški (bra-njevka, stara baba, klepetulja), a so ta določila pomensko negativno nastrojena. Edina določila, ki se nanašajo na moški spol in so med anketiranci tudi najpogostejša, je dohtar/doktor/pravnik/odvetnik. Z vprašanjem, ali v slovenščini določene vrste govorne dejavnosti pripisujemo predvsem moškemu oz. ženski, seje ukvarjala Erika Kržišnik (1997). "Pri glagolskih frazemih kot slovarskih enotah, ki obsegajo sestavine frazema in vezijivostna določila, je v SSKJ določenost govorca po spolu izražena leksikalno in/ali oblikoslovno", npr. klepetulje so hotele vedeti, kaj se dogaja pri njih doma (Kržišnik 1997, 48). Ker je v slovenščini moški spol nasproti ženskemu slovnično nezaznamovan, je avtorica omenjenega prispevka pod zaznamovane primere uvrstila le tiste, ki kažejo na določenost za ženski spol in jih je v SSKJ okrog 6 odstotkov.8 Med frazemi, ki so izbrani iz SSKJ in besedilnih korpusov ter odgovori anketirancev in ki vsebuje sestavinoy'ezz&, ima v SSKJ žensko zaznamovanost le frazem "jezik teče gladko/kot namazan (komu)" (Kržišnik 1997, 53), a je bilo ugotovljeno, daje bila izbira ženskega vršilca dejanja naključna. Pri tem se pomen frazemov govorjenja, ki jim je dodan ženski govorec, nanaša zlasti na lastnost govorca in je tako ženskim govorcem pripisana gostobesednost. Tako nam omenjeni prispevek bolj odgovarja na vprašanje ženske zaznamovanosti pri frazemih govorjenja, ki se nanašajo na količino in ne na način govorjenja, torej "lažje odgovorimo na vprašanje, kdo govori koliko, kakor na zastavljeno vprašanje, kdo govori kako". Izkazalo se je, "da sistemska omejitev po spolu za frazeme govorjenja ne velja" (Kržišnik 1997, 56). V Daje ravno izbira ženskega spola za vršilca dejanja pri frazemih govorjenja v SSKJ in v slovarjih najbolj zaznamovana, potrjuje tudi primerjava s stanjem v nekaterih drugih slovarjih slovenskega knjižnega jezika (Pleteršnik, Glonar), povzeto po Kržišnik (1997). Jasmina Temnik, Denis Kalamar: Primerjalni glagolski frazemi med slovarjem in rabo Novi besedi je najpogostejša zveza govoriti kot raztrgan dohtar, v Fidi pa govoriti kot dež. V sestavinah primer se zelo pogosto uporablja določilo navit govoriti kot navit, govoriti, kot bi bil navit, govoriti kot navita ura, govoriti kot navit dohtar ... 4.7 SMRDETI KOT ... 4.7.1 Zveze, ki se pojavljajo v SSKJ: smrdeti kot dihur (F: 0, NB: 2); smrdeti ko drek (F: 0, NB: 0); smrdeti kakor gnojnica (F: 0, NB: 1); smrdeti kot kozel (F: 0, NB: 2); smrdeti kotpraščar (F: 0, NB: 0); smrdeti kotprč (F: 0, NB: 0); smrdeti kot od tisoč vragov (F: 0, NB: 0); smrdeti kot star zaprtek (F: 0, NB: 0). 4.7.2 V besedilnih korpusih se pojavljajo zveze, ki jih v SSKJ ni. Dodatno se v FIDI pojavijo naslednje zveze: smrdeti kot kuga (F: 7, NB: 3); smrdeti ko moker pes (F: 2, NB: 0); smrdeti kot hudič (F: 1, NB: 0); smrdeti kot žival (F: 1, NB: 0); smrdeti kotpostana scalnica (F: 1, NB: 0); smrdeti kot neočiščeno javno stranišče (F: 1, NB: 0); smrdeti kot kamilični čaj (F: 1, NB: 0); smrdeti kot mokra plenica (F: 1, NB: 0); smrdeti kot prašič (F: 1, NB: 0); smrdeti kot papagaj (F: 1, NB: 0); smrdeti kakor greznica (F: 1, NB: 1); smrdeti kot v peklu (F: 1, NB: 1); smrdeti kot (gnila) riba (F: 2, NB: 1); smrdeti kot svinja (F: 1, NB: 1); smrdeti kot pes (F: 1, NB: 1); smrdeti ko mrhovina (F: 1, NB: 0). V Novi besedi so dodane še naslednje zveze: smrdeti kot iz straniščne luknje (F: 0, NB: 1); smrdeti kot plin (F: 0, NB: 1); smrdeti kot vflaši (F: 0, NB: 1); smrdeti kakor zaporniška celica (F: 0, NB: 1); smrdeti kakor po hlevu (F: 0, NB: 1); smrdeti kakor gnoj (F: 0, NB: 1); smrdeti kakor črvi na gnoju (F: 0, NB: 1); smrdeti kakor hudiču krst (F: 0, NB. 1). 4.7.3 Anketiranci so podali naslednje zveze: smrdeti kot dihur (A: 49, F: 0, NB: 2); smrdeti kot pok (A: 10, F: 0, NB: 0); smrdeti kot kuga (A: 7, F: 7, NB: 3); smrdeti kot gnoj (A: 5, F: 0, NB: 1); smrdeti kot cigan (A: 5, F: 0, NB: 0); smrdeti kot pes (A: 4, F: 1, NB: 1); smrdeti kotpujs (A: 4, F: 0, NB: 0); smrdeti kot drek (A: 3, F: 0, NB: 0); smrdeti kot svinja (A: 2, F: 1, NB: 1); smrdeti kot prašič (A: 1, F: 1, NB: 0); smrdeti kot hur (A: 1, F: 0, NB. 0); smrdeti kot hudič (A: 1, F: 1, NB. 0); smrdeti kot nesnaga (A. 1, F: 0, NB: 0); smrdeti kot polh (A. 1, F: 0, NB: 0); smrdeti kot po ribah (A: 1, F: 0, NB: 0); smrdeti kot gnila hruška (A: 1, F: 0, NB: 0); smrdeti kot gnilo jajce (A: 1, F: 0, NB: 0). Brez odgovorov so ostali trije vprašalniki. 4.7.4 Najpogostejši C-del med anketiranci je dihur, v obeh besedilnih korpusih pa kuga. Določila, ki v tem primeru dopolnjujejo A-del primere, se nanašajo na žival, ki oddaja smrdljiv vonj {dihur, kozel, prč, prašič, gnila riba, svinja, pes, pok, polh) (Keber 1998, 101) ali pa na stvar oz. zadevo, ki prav tako oddaja neprijeten vonj {drek, gnojnica, zaprtek, scalnica, neočiščeno javno stranišče, greznica, plin, hlev, gnoj, gnila hruška, gnilo jajce). Slednji primeri v veliki meri kažejo zgolj na navadne primerj ave. Pojavlja se sopomensko določilo v pomenu smrdeti kot 'kozel'', smrdeti kot prč.9 Zaznam, je tudi obojespolska raba živali: prašič in svinja, prav tako je v rabi 9 Narečno v pomenu 'kozel'. Jasmina Temnik, Denis Kalamar: Primerjalni glagolski frazemi med slovarjem in rabo oblika pujs.10 Zaradi smrdenja se morda kozel povezuje s pijanostjo. Po Glonarju pomeni kozel tudi 'izbruhana pijača in jed. V zvezi s tem je verjetno glagol koz lati 'bljuvati, bruhati' (Keber 1996, 187). Od tod tudi možnost zveze, ki se pojavi v Novi besedi: smrdeti kot kozli. 4.8 IZGINITI KOT ... 4.8.1 Zveze, ki se pojavljajo v SSKJ: izginiti kot kafra (F: 25, NB: 7); izginiti, kot bi se v zemljo pogreznil, udri, ugreznil (F: 0, NB: 6); izginiti kot fatamorgana (F: 0, NB: 2). 4.8.2 V besedilnih korpusih se pojavljajo zveze, ki jih v SSKJ ni. Dodatno se v FIDI pojavijo naslednje zveze: izginiti kot bi mignil, v pomenu 'v trenutku, nenadoma izginiti' (F: 1, NB: 0); izginiti kot škrat (F: 1, NB: 0); izginiti kot solza v dežju (F: 1, NB: 0); izginiti kot jutranja meglica (F: 1, NB: 0); izginiti kot svetloba (F: 1, NB: 0); izginiti kakor prikazen (F: 1, NB: 0); izginiti kakor meteor (F: 1, NB: 0); izginiti kot duh (F: 1, NB: 0); izginiti kot solza v dežju (F: 1, NB: 0); izginiti kot ponikalnica (F: 1, NB: 0); izginiti ko jutranje sanje (F: 1, NB: 0). V Novi besedi so dodane še naslednje zveze: izginiti kot blisk (F: 0, NB: 2); izginiti kakor senca (F: 0, NB: 2); izginiti kot nebeška mana (F: 0, NB: 1); izginiti kot sanje (F: 0, NB: 1); izginiti kot mučen sen (F: 0, NB: 1); izginiti kot bi se razpuhtel (F: 0, NB: 1); izginiti kot bi trenil (F: 0, NB: 1), izginiti, kakor bi pihnil (F: 0, NB: 1); izginiti kot privid (F: 0, NB: 1); izginiti kakor megla (F: 0, NB: 1); izginiti kakor rosa (F: 0, NB: 1); izginiti, kakor da bi upihnil svečo (F: 0, NB: 1); izginiti kakor blisk v grmovje (F: 0, NB: 1); izginiti, kakor izgine dih s stekla (F: 0, NB: 1); izginiti, kakor bi se razpuhtel (F: 0, NB: 1); izginiti kakor strah (F: 0, NB: 1); izginiti kakor zvezde na jasnem nebu (F: 0, NB: 1); izginiti kakor prijetne sanje (F: 0, NB: 1). 4.8.3 Rezultati anket so podali naslednje zveze: izginiti kot kafra (A: 63, F: 25, NB: 7); izginiti kot duh (A: 11, F: 1, NB: 0); izginiti kot strela (A: 2, F: 0, NB: 0); izginiti kot blisk (A: 2, F: 0, NB: 2); izginiti kot šus (A: 2, F. 0, NB: 0); izginiti kot čarovnik (A: 2, F: 0, NB: 0); izginiti, kot bi se v zemljo pogreznil/udrl (A: 2, F: 0, NB: 6); izginiti kot miš v luknjo (A: 1, F: 0, NB: 0); izginiti kot miš (A: 1, F: 0, NB: 0); izginiti kot veter (A: 1, F: 0, NB: 0); izginiti kot megla (A: 1, F: 0, NB: 0); izginiti kot noč (A: 1, F: 0, NB: 0); izginiti kotfrancoz (A: 1, F: 0, NB: 0); izginiti kot kapra (A: 1, F: 0, NB: 0); izginiti kot bi trenil (A: 1, F: 0, NB: 1); izginiti kot Karadordevič (A. 1, F: 0, NB: 0). En anketiranec je podal še naslednjo primero: izginiti kot lisica (A: 1). Ne-odgovorjene so bile tri ankete. 4.8.4 Daleč najpogostejši frazem, ki ga uporabljajo anketiranci in kije zastopan v vseh primerjanih virih, je izginiti kot kafra.11 Tokrat se v sestavinah zvez 10 Beseda/jw/'s je v SSKJ označena kot ljubkovalna beseda s pomenom 'prašič'. 11 Kafra je zelo dišeča, hlapljiva, mastna kristalna snov. Jasmina Temnik, Denis Kalamar: Primerjalni glagolski frazemi med slovarjem in rabo pojavljajo še sestavine, ki predstavljajo hitrost: svetloba, blisk, strela, šus,12 veter oz. glagola migniti, treniti. Zveza izginiti kot francoz ima prenesene sestavine iz frazemov delati se francoza oziroma oditi po francosko,11, kar kaže, ali na nepoznavanje frazema ali pa na pomenski prenos sestavin zaradi trenutne zmedenosti anketiranca. 4.9 PREKLINJATI KOT ... 4.9.1 Zveze, ki se pojavljajo v SSKJ: preklinjati kot furman (F: 1, NB: 1); preklinjati kot candra (F: 0, NB: 0); preklinjati kot pogan (F: 0, NB: 0); preklinjati kot Turek (F: 0,NB:0). 4.9.2 V besedilnih korpusih se pojavljajo zveze, ki jih v SSKJ ni. Dodatno se v FIDI pojavijo naslednje zveze: preklinjati kot za stavo (F: 1, NB: 0); preklinjati kot najhujši rokovnjač (F: 1, NB: 1); preklinjati kot kak knap (F: 1, NB: 0). V Novi besedi so podane še naslednje zveze: preklinjati kakor Tolminec (F: 0, NB: 1); preklinjati kot furmanski konji (F: 0, NB: 1); preklinjati kot nebodigatreba (F: 0, NB: d. 4.9.3 Anketiranci so podali naslednje zveze: preklinjati kot Madžar (A: 7, F: 0, NB. 0); preklinjati kot hudič (A: 5, F: 0, NB. 0); preklinjati kot mornar (A: 4, F: 0, NB: 0); preklinjati kot pijanec (A: 4, F: 0, NB: 0); preklinjati kot cigan (A: 4, F: 0, NB: 0); preklinjati kot stara baba (A: 3, F: 0, NB. 0); preklinjati kot satan (A: 3, F: 0, NB: 0); preklinjati kot stari ded (A: 3, F: 0, NB: 0); preklinjati kot nor (A: 3, F: 0, NB. 0); preklinjati kot velik (A: 3, F: 0, NB: 0); preklinjati kot starka (A: 2, F: 0, NB: 0); preklinjati kot knap (A: 2, F: 1, NB: 0); preklinjati kot sam vrag (A: 1, F. 0, NB: 0); preklinjati kotfoter (A: 1, F: 0, NB: 0); preklinjati kot za šalo (A: 1, F: 0, NB: 0); preklinjati kot Zid (A: 1, F: 0, NB: 0); preklinjati, kot da ne poznaš manire (A: 1, F: 0, NB: 0); preklinjati kot doktor (A: 1, F: 0, NB: 0); preklinjati kot tovornjakar (A: 1, F: 0, NB: 0); preklinjati kot Srb (A: 1, F: 0, NB: 0);preklinjati kot stari mož (A: 1, F: 0, NB: 0); preklinjati kot ceferin (A: 1, F: 0, NB: 0); preklinjati kot vrag (A: 1, F: 0, NB: 0); preklinjati kot za stavo (A: 1, F: 1, NB: 0); preklinjati kot žafran (A: 1, F: 0, NB: 0); preklinjati kot pes (A: 1, F: 0, NB: 0); preklinjati kot star šofer (A: 1, F: 0, NB: 0); preklinjati kot razbojnik (A: 1, F: 0, NB: 0);preklinjati kot odrasli (A: 1, F: 0, NB: 0); preklinjati kot veliki (A: 1, F: 0, NB: 0);preklinjati kot barbar (A: 1, F: 0, NB: 0); preklinjati kot dež ob nevihti (A: 1, F:0, NB: 0). Med odgovori anketirancev je zaslediti še naslednje zveze: preklinjati kot jesihar (A: 2); preklinjati kot raztrgan dohtar (A: 1); preklinjati kot star pisen pinter (A: 1). V primeru preklinjati kotjesihar je prišlo do kontaminacije s frazemom dreti se, vpiti kot jesihar. V tem primeru se pokaže veliko individualizma med anketiranci, saj so kot odgovore podali kar nekaj enkratno rabljenih primerov, npr. doktor, ceferin, pinter ... Neodgovorjenih je bilo 33 vprašalnikov. 4.9.4 Besedilna korpusa najpogostej e ponudita obliko preklinjati kot furman, 12 Šus je nižje pogovorni izraz za strel. 13 V SSKJ je to pogovorna varianta s pomenom 'oditi brez slovesa, neopazno'. Jasmina Temnik, Denis Kalamar: Primerjalni glagolski frazemi med slovarjem in rabo Fida dodatno še preklinjati kot za stavo. Anketiranci najpogosteje v C-delu kot določilo uporabijo prebivalca sosednje države, Madžara. Pogosta določila so še pripadniki delavskega sloja (knap,14 furman,15 candra,16 rokovnjač,17 mornar, tovornjakar, star šofer, razbojnik, barbar), pripadniki drugih narodov {Turek, Madžar, cigan, Zid, Srb), starejši ljudje (stara baba, stari ded, starka, velik, foter) in hudič (hudič, satan, vrag, ceferin). 4.10 MOLČATI KOT ... 4.10.1 Zveze, ki se pojavljajo v SSKJ: molčati kot grob (F: 35, NB: 6); molčati kot kamen (F: 0, NB: 2); molčati kot mutci (F: 0, NB: 0); molčati kot zid (F: 0, NB: 3). 4.10.2 V besedilnih korpusih se pojavljajo zveze, kijih v SSKJ ni. Dodatno se v FIDI pojavijo naslednje zveze: molčati kot riba (F: 7, NB: 1); molčati kot miška (F: 2, NB: 0); molčati kot ovce (F: 1, NB: 0); molčati kot klop (F: 1, NB: 0); molčati kot nevesta (F: 1, NB: 0); molčati kot nezainteresirane miši (F: 1, NB: 0); molčati kot kakpuščavnik (F: 1, NB: 0). V Novi besedi so dodane še naslednje zveze: molčati kot pes (F: 0, NB: 1); molčati kot finske vrane (F: 0, NB: 1); molčati kot miš v luknji (F: 0, NB: 1); molčati kakor spomeniki (F: 0, NB: 1); molčati kakor skala (F: 0, NB: 1); molčati kakor stoletni grobovi (F: 0, NB: 1); molčati kakor mrtva skala (F: 0, NB: 1); molčati kakor nem (F: 0, NB: 1); molčati kakor svetnik v cerkvi (F: 0, NB: 1); molčati kakor otrok (F: 0, NB: 1); molčati kakor zemlja (F: 0, NB: 1); molčati kakor mumija (F: 0, NB: 1); molčati kakor žival (F: 0, NB: 1). 4.10.3 Rezultati anket so podali naslednje zveze: molčati kot grob (A: 86, F: 35, NB: 6); molčati kot zid (A: 2, F: 0, NB: 3); molčati kot miš (A: 2, F: 0, NB: 0); molčati kot kamen (A: 2, F: 0, NB: 2); molčati kot zaklan (A: 1, F: 0, NB: 0); molčati kot riba (A: 1, F: 7, NB: 0); molčati kot top (A: 1, F: 0, NB: 0); molčati kot rit (A: 1, F: 0, NB: 0); molčati kot stena (A: 1, F: 0, NB: 0); molčati kot miška (A: 1, F: 2, NB: 0). En anketiranec je zapisal odgovor molčati kot za stavo (A: 1), neodgovorjena je bila 1 anketa. 4.10.4 V zvezi molčati kot ... se kot določila pojavljajo predvsem živali, ki so plašne - z izjemo določila pes (riba, miš, ovce, pes, finske vrane), pogoste pa so tudi stvari oz. predmeti (grob, kamen, zid, stena) ter deli telesa (rit). Vsi raziskovani viri najpogosteje ponudijo frazem molčati kot grob. Fida in anketiranci med drugim ponudijo tudi zvezo molčati kot miš, kar se povezuje s pomenom miši kot tatinske živali, ki mora v hiši in okrog nje na svojih skrivnih poteh povzročati čim manj hrupa. Ta primera je prenesena iz prvotne zveze biti tih kot miš. 14 Izraz knap je nižje pogovorna varianta za rudar. 15 Izraz furman pogovorno zaznamuje voznika. 16 Slabšalni izraz candra pomeni 'vlačuga'. 17 Izraz slabšalno zaznamuje malovrednega, ničvrednega človeka. Jasmina Temnik, Denis Kalamar: Primerjalni glagolski frazemi med slovarjem in rabo 4.11 TRESTI SE KOT ... 4.11.1 Zveze, ki se pojavljajo v SSKJ: tresti se kakor cucek (F: 0, NB: 0); tresti se kot hladetina (F: 0, NB: 0); tresti se kot list v vetru (F: 0, NB: 0); tresti se kot žolča (F: 0,NB:0). 4.11.2 V besedilnih korpusih se pojavljajo zveze, kijih v SSKJ ni. Dodatno se v FIDI pojavijo naslednje zveze: tresti se kot vibrator (F: 1, NB: l18); tresti se kot zajec (F: 1, NB: 0); tresti se kot šiba na vodi (F: 1, NB: 22); tresti se kot lističi v vetru (F: 1, NB 0); tresti se kot bilka na vodi (F: 1, NB: 0); tresti se kot list (F: 1, NB: 1); tresti se kot antilopa (F: 1, NB: 0). V Novi besedi so še naslednje možnosti: tresti se kakor šiba (F: 0, NB: 7); tresti se kakor mrzličen (F: 0, NB: 3); tresti se kot za stavo (F: 0, NB: 3); tresti se kakor v mrzlici (F: 0, NB: 2); tresti se kakor od mraza (F: 0, NB: 2); tresti se kakor zajček (F: 0, NB: 2); tresti se kakor šibica na vodi (F: 0, NB: 1); tresti se, kakor bi jih zvijal krč (F: 0, NB: 1); tresti se, kakor bi ga držala mrzlica (F: 0, NB: 1); tresti se kakor otrok pred stražnikom (F: 0, NB: 1); tresti se kakor paglavec (F: 0, NB: 1); tresti se kakor ob potresu (F: 0, NB: 1); tresti se kakor bolan (F: 0, NB: 1); tresti se kakor morivec (F: 0, NB: 1); tresti se kakor plamen (F: 0, NB: 1); tresti se kakor pred biričem (F: 0, NB: 1); tresti se kakor listje na košatem drevesu (F: 0, NB: 1); tresti se kakor mrzličen bolnik (F: 0, NB: 1); tresti se kakor ranjenec (F: 0, NB: 1); tresti se kakor raca na vodi (F: 0, NB: 1); tresti se kakor na sodni dan (F: 0, NB: 1); tresti se kot bi lovil sapo (F: 0, NB: 1); tresti se kot bi me hotelo razgnati (F: 0, NB: 1); tresti se kot ob sodnem dnevu (F: 0, NB: 1); tresti se kot žolča (F: 0, NB: 1); tresti se kot zmešan (F: 0, NB: 1). 4.11.3 Rezultati anket so podali naslednje zveze: tresti se kot šiba na vodi (A: 76, F: 1, NB: 22); tresti se kot pes (A: 5, F: 0, NB: 0); tresti se kot miš (A: 5, F: 0, NB: 0); tresti se kot mlado pišče (A: 1, F: 0, NB: 0); tresti se kot šiba (A: 1, F: 0, NB: 7); tresti se kot križ (A: 1, F: 0, NB: 0); tresti se kot pijanec (A: 1, F: 0, NB: 0); tresti se kot moker pes (A: 1, F: 0, NB: 0); tresti se kot mali muc (A: 1, F: 0, NB. 0); tresti se kot treska (A: 1, F: 0, NB: 0); tresti se kot vibrator (A: 1, F: 1, NB: 1). Neodgovorjenih je bilo 6 vprašalnikov. 4.11.4 Večina zvez, ki so upoštevane v SSKJ, v besedilnih korpusih in med anketiranci niso v rabi. Fida uporablja le različice primere tresti se kot list v vetru (tresti se kot lističi v vetru, tresti se kot list). Vsi raziskovalni viri se ujemajo v najpogostejši rabi frazema tresti se kot šiba na vodi. Pri enem anketirancu se pojavi primer izpustitve desnega določila C-dela: tresti se kot šiba, kar se v sedmih primerih pokaže tudi v Novi besedi. 4.12 ZEBSTI KOT ... 4.12.1 Zveze, ki se pojavljajo v SSKJ: zebsti koga kot psa (F: 2, NB: 3); zebsti kot tristo hudičev (F: 0, NB: 0); zebsti kot spaka (F: 0, NB: 0). 18 Delo, 17. januarja, 1998; poved 4303: Ko prekinem "zvezo" opazim, da se tresem kakor vibrator v svoji široki z vodo napolnjeni obleki. Jasmina Temnik, Denis Kalamar: Primerjalni glagolski frazemi med slovarjem in rabo 4.12.2 V besedilnih korpusih se pojavljajo zveze, kijih v SSKJ ni. Dodatno se v FIDI pojavijo naslednje zveze: zebsti kot v zametu (F: 1, NB: 0); zebsti kot hudič (F: 1, NB: 1). V Novi besedi je dodana še naslednja zveza: zebsti kot cigana v burji (F:0,NB: 1). 4.12.3 Rezultati anket so podali naslednje zveze: zebsti kot psa (A: 43, F: 2, NB: 3); zebsti kot mokrega psa (A: 10, F: 0, NB: 0); zebsti kot pes (A: 5, F: 0, NB: 0); zebsti kot cucka (A: 5, F: 0, NB: 0); zebsti kot svinja (A: 4, F: 0, NB: 0); zebsti kot vraga (A: 3, F: 0, NB. 0); zebsti kot zajca (A: 2, F: 0, NB: 0); zebsti kot hudič (A: 2, F: 0, NB: 0); zebsti kot malega psa (A: 1, F: 0, NB: 0); zebsti kot mačka (A: 1, F: 0, NB: 0); zebsti kot bogpomagaj (A: 1, F: 0, NB: 0). Med odgovori anketirancev sta še dve zvezi: zebsti kot cerkvena miš (A: 1); zebsti kot eskim (A: 1). Neodgovorjenih je bilo 21 vprašalnikov. 4.12.4 Frazem zebsti kot psa je najpogostejši tako med anketiranci kot v obeh besedilnih korpusih, upoštevan pa je tudi v SSKJ. Najpogostejši nadaljnji frazemi med anketiranci se nanašajo na že omenjeni frazem, saj le dopolnjujejo C-del z levim prilastkom {mokerpes) ali pa napačno uporabljajo določilo v C-delu v imenovalniku {zebsti kot pes), kar seje pojavilo zelo pogosto. Prav tako se pojavlja slabšalni izraz za psa, cucek. Ostala poimenovanja za živali, ki se še pojavljajo v C-delu primer so: svinja, zajec, maček. Napačno je uporabljena zveza zebsti kot cerkvena miš, saj je osnovni frazem s tem C-delom reven kot cerkvena miš. 5 Zaključek Za izbrane primerjalne glagolske frazeme slovenskega jezika seje izkazalo, da so v določenih primerih velike razlike med viri in odgovori anketirancev, kot tudi med samimi viri, tj. SSKJ in obema besedilnima korpusoma. Tako se pri frazemu smejati kot... izkaže, da zveze, ki so zastopane v SSKJ, niso potrjene v nobenem besedilnem korpusu; pri frazemu tresti se kot ... pa poleg tega niti med odgovori anketirancev. Na drugi strani pa se v primerih izginiti kot ..., molčati kot ..., zebsti kot ... izkaže, da se med seboj popolnoma ujemajo rezultati vseh raziskovanih virov. V korpusih so najpogostejši frazemi izginiti kot kafra, molčati kot grob, zebsti kot psa. Največ neodgovorjenih vprašalnikov med anketiranci je bilo v primeru preklinjati kot..., kar neposredno kaže tudi na to, da se te zveze v naši kulturi ne uporabljajo tako pogosto. V nasprotju s slednjim so velike razlike med anketiranci pri dopolnjevanju frazema živeti kot ..., pri čemer se izkaže, da ljudje radi primerjamo svoj način življenja z nečim dobrim in lagodnim. Tako si med odgovori anketirancev po pogostosti rabe od najpogostejšega do najmanj rabljenega frazema sledijo: molčati kot grob (A: 86), tresti se kot šiba na vodi (A: 76), izginiti kot kafra (A: 63), smrdeti kot dihur in živeti kot kralj (A: oba 49), zebsti kot psa (A: 43), gledati kot tele v nova vrata (A: 41), govoriti kot raztrgan dohtar (A: 31), umreti kot revež (A: 20), držati se kot mila j era (A: IS), smejati se kot počen pis ker {A: 14), preklinjati kot Madžar (A: 7). Ugotoviti je mogoče, da se nekaterim primerjalni glagolskim frazemom glede na dodano sestavino spremeni pomen, npr. gledati kot tele/bik v nova vrata »neumno, začudeno gledati« proti gledati kot ris »jezno srepo« proti gledati kot miš Jasmina Temnik, Denis Kalamar: Primerjalni glagolski frazemi med slovarjem in rabo iz moke »gledati s priprtimi očmi/morda tudi zadovoljno gledati«. Ker anketiranci v navodilih niso imeli nobenih pomenskih omejitev, njihovi odgovori posredno kažejo na najpogostejšo in najtrdneje uzaveščeno frazeološko zvezo in pomen. Predstavljena primerjava slovarskega, korpusnega gradiva in vedenja anketirancev zanimivo osvetljuje vprašanje rabe tovrstnih frazemov in spodbuja k namenskemu spremljanju slovenske frazeologije v živi rabi govorjene in pisane besede. Viri in literatura Fink-Arsovski, Željka (2002), Poredbena frazeologija: pogled izvana i iznutra, Zagreb, Filozofski fakultet. Keber, Janez 1996, Živali v prispodobah 1, Celje, Mohorjeva družba. — - 1998, Živali v prispodobah 2, Celje, Mohorjeva družba. — 1998, Raziskovanje slovenske frazeologije: živalski nazivi v frazeologemih, JZ, št. 4, (99-112). — 2003, Frazeološki slovar slovenskega jezika: Poskusni zvezek, Ljubljana, ZRC SAZU. Kos, Janko 1995, Očrt literarne teorije, Ljubljana, DZS. Križaj Ortar, M., Bester M., Kržišnik, E. 1994, Pouk slovenščine malo drugače, Trzin, Založba Different. Kržišnik Kolšek, Erika 1994, Slovenski glagolski frazemi (ob primeru frazemov govorjenja). Doktorska disertacija, Ljubljana. — 1996, Norma v frazeologiji in odstopi od nje v besedilih, SR, št. 44, (133-154). ~ 1997, Kdo govori kako, XXXIII. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, Ljubljana, Filozofska fakulteta, (45-56). ~ 1998, Normativno v frazeologiji, Jezična norma i varijeti, Zagreb. Stramljič Breznik, Irena 1999, Prispevki iz slovenskega besedoslovja, Maribor, Slavistično društvo Maribor. Vaupotič, Lea 2004, Slovenski primerjalni frazemi v SSKJ, diplomsko delo, mentorica dr. Irena Stramljič Breznik. Comparative verbal phrasemes between the dictionary and the use Summary The paper presents the selected group of verbal comparative phrasemes: živeti kot, umreti kot, gledati kot, držati se kot, smejati/režati se kot, govoriti kot, smrdeti kot, izginiti kot, preklinjati kot, molčati kot, tresti se kot and zebsti kot by presenting their entries in the Dictionary of the Slovenian Literary Language (the DSLL), the text corpuses Nova beseda and Fida and use to students - respondents. The selected comparative verbal phrasemes of the Slovenian language have revealed that in certain cases, large differences exist between the sources and the respondents' answers, as well as among the sources themselves, i.e. the DSLL and both text corpu- Jasmina Temnik, Denis Kalamar: Primerjalni glagolski frazemi med slovarjem in rabo tai!s ses. The most frequent phrasemes in the corpuses are izginiti kot kafra, molčati kot ^ grob and zebsti kot psa. Among the respondents, the phrasemes according to their N frequency are as follows: molčati kot grob (A: 86), tresti se kot šiba na vodi (A: 76), izginiti kot kafra (A: 63), smrdeti kot dihur and živeti kot kralj (A: both 49), zebsti ^ kot psa (A: 43), gledati kot tele v nova vrata (A: 41), govoriti kot raztrgan dohtar O (A: 31), umreti kot revež (A: 20), držati se kot milajera (A: 18), smejati se kot počen :/) pisker (A: 14), and preklinjati kot Madžar (A: 7). r* As the instructions put no limitations on the respondents, their answers indirectly q show the most frequent and the most solid phraseological partnership made consci- ^ ously and the meaning of a specific comparative verbal phraseme. The presented # comparison of the dictionary, the corpus material and the respondents' behaviour highlights the question of how to use such types of phrasemes in an interesting manner and encourages the deliberate monitoring of the Slovenian phraseology in the real N use of the spoken and written word. Jasmina Temnik, Pedagoška fakulteta Univerze v Mariboru, Koroška cesta 160, 2000 Maribor Denis Kalamar, Pedagoška fakulteta Univerze v Mariboru, Koroška cesta 160, 2000 '7 Maribor "■'««(»«■'■■ 114 Trpnik v Brižinskih spomenikih1 Polonca Sek Mertttk IZVLEČEK: Prispevek se osredotoča na trpni glagolski način (o njem govorimo, kadar osebek ni vršilec dejanja, pa tudi ne nosilec stanja ali poteka, ampak je od dejanja prizadeti) in na njegovo rabo v Brižinskih spomenikih. Predstavljeni sta jezikovni analizi trpnika v Brižinskih spomenikih dveh jezikoslovcev, R. Kolariča in G. Stona, primerjava, sinteza in kritična presoja obeh predstavljenih jezikovnih analiz ter avtoričina lastna opredelitev rabe trpnika v Brižinskih spomenikih. ABSTRACT: The paper focuses on the passive voice (used when the subject is not the performer of an action or the carrier of a condition or a course but affected by an action) and its use in the Freising Manuscripts. The paper presents two language analyses of the passive voice in the Freising Manuscripts by two linguists, R. Kolarič and G. Stone, a comparison, the synthesis and the critical judgment of both presented language analyses, and the author's own definition of the use of the passive voice in the Freising Manuscripts. 0 Brižinski spomeniki so prvi od dveh najpomembnejših mejnikov slovenskega jezika, s katerimi se začne zgodovina slovenskega jezika. To je prvo "absolutno" izhodišče zgodovine slovenskega jezika; so prvi, najstarejši in zato tudi najzanimivejši slovenski slovstveni spomeniki.2 So prepisi veliko starejših predlog in vsebujejo tri bogoslužna besedila v staroslovenskem jeziku, dva obrazca splošne spovedi in odlomek pridige. Prvi slovenski, in po ugotovitvah znanosti tudi prvi slovanski, latinični spomeniki so napisani v karolinški minuskuli s prehoda 10. v 11. stol.3 Predloge starejših zapiskov, ki so tudi mogle biti samo prepisi še starejših predlog ali prvopisov, niso ohranjene. Prvopisi pač ne bodo dosti mlajši od prvih časov pokristjanjevanja Slovencev in v Članek ima po mnenju uredniškega odbora Jezikoslovnih zapiskov pregledno-informa-tivno vrednost. Nikolai Mikhailov, Jezikovni spomeniki zgodnje slovenščine. Rokopisna doba slovenskega jezika (odXIV. stol. do leta 1550), Trst 2001, 13-14. France Bernik, Začetek slovenske jezikovne identitete, Zbornik Brižinski spomeniki, Ljubljana 1996, 9. Polonca Sek Mertük: Trpnik v Brižinskih spomenikih morejo segati v prvo polovico 9. stoletja, vsekakor pa v meje tega stoletja.4 Brez dvoma je bilo slovenskih tekstov več in tudi še drugačnih, toda izgubili so se in le trije Brižinski spomeniki so priča, daje bila slovenska beseda napisana že v 9. stoletju.5 Jezik spomenikov je pomenil prvo priznanje jezikovne istovetnosti naših prednikov in napovedal je dolgo, pogosto prekinjeno, vendar uporno nastajanje slovenske duhovne, kulturne in naposled narodne identitete. Sprožil je proces, ki seje odvijal po Brižinskih spomenikih skozi stoletja redkih zapisov naših imen ali odlomkov podobnih verskih besedil in dosegel vrhunec s prvo tiskano knjigo v slovenskem jeziku leta 1550.6 1 R. Kolarič7 je na podlagi jezikovne analize Brižinskih spomenikov ugotovil, da se je trpnik v Brižinskih spomenikih pojavljal na različne načine. 1.1 Predstavil je štiri skupine konstrukcij, v katerih naj bi bil izražen trpnik: 1.1.1 Konstrukcije s povratnim zaimkom se - V to skupino uvršča štiri primere; vsi so iz drugega Brižinskega spomenika. V vseh primerih gre za trpno izražanje v sedanjosti. Glagolska oblika je v prvi osebi množine s končajem -m in je nastala iz starocerkvenoslovanske oblike po izgubi trdega polglasnika v zadnjem zlogu. - I paki, bratrija,pomenem se, da i sinove božji narečem se; potomu ostanem sih mrzkih del, eže sunt dela sotonina /.../ (II 14-20). Slov, prevod:8 In vendar, bratje, spomnimo se, da nam tudi sinovi božji rečejo. Zato opustimo ta mrzka dela, ker so dela satanova /.../. Nem, prevod: Und doch, Brüder, erinnern wir uns, daß wir Söhne Gottes heißen. Deshalb lassen wir ab von diesen verhaßten Werken, denn sie sind Werke des Satans /.../. Angl. prevod: Nevertheless, brothers, let us remember that we are also called the sons of Got. Therefore, let us give up those vile deeds, for they are the deeds of Satan /.../. - /.../ da potomu nine w cirkwah jih klanam se i modlim se jim i časti jih pijem i obeti naše jim nesem o sspasenije teles naših i duš naših (II 35-40). 4 Fran Ramovš, Milko Kos, Brižinski spomeniki, Ljubljana 1937, 7. 5 Fran Ramovš, Milko Kos, n. d., 9. 6 France Bernik, n. d., 10. 7 Rudolf Kolarič, Sprachliche Analyse, Freisinger Denkmäler. Brižinski spomeniki. Mo-numenta Frisingensia. München 1968, 18-120. 8 Za boljše razumevanje in za primerjavo, kako so obravnavane konstrukcije prevedene v slovenskem, nemškem in angleškem jeziku, so vsakemu obravnavanemu zgledu dodani tudi slovenski prevod B. Paternuja in drugih, nemški prevod K. D. Olofa ter angleški prevod G. Stona. Prevodi so povzeti po knjigi Brižinski spomeniki (Monumenta Frisingensia, Znanstvenokritična izdaja, Ljubljana 2004). Polonca Sek Mertük: Trpnik v Brižinskih spomenikih Slov, prevod: Zatorej se zdaj v njih cerkvah klanjamo, in se jim molimo, in v čast njih pijemo, in obete naše jim nosimo za odrešitev teles naših in duš naših. Nem, prevod: Deshalb verneigen wir uns nun in ihren Kirchen, und beten zu ihnen, und trinken auf ihre Ehre, und bringen ihnen unsere Dankopfer dar für die Errettung unserer Körper und unserer Seelen. Angl. prevod: Therefore now in their churches we worship and pray to them and drink to their honour and bring them our prayers for the salvation of our bodies and our souls. 1.1.2 Konstrukcije z različnimi oblikami glagola biti - V to skupino uvršča dva sorodna zgleda. V obeh primerih je trpna konstrukcija rabljena brezosebno, ima obliko za 3. osebo ednine. Obliki je zato označil kot neosebni trpnik. - Pridete otca mega izwol'eni, primete wecne weselie i wecni žiwot, eže w(i) jest ugotowl'eno iz weka w wek (I 33-35). Slov, prevod: Pridite, Očeta mojega izvoljeni, prejmite večno veselje in večno življenje, ki vam je pripravljeno iz veka v vek. Nem, prevod: Kommt, meines Vaters Auserwählte, empfangt die ewige Freude und das ewige Leben, das euch bereitet ist von Ewigkeit zu Ewigkeit. Angl. prevod: Come, chosen of my Father, receive the eternal joy and eternal life which is prepared for you from eternity to eternity. - Tako, sinci, i nam se modliti tomuje wrhnemu otcu: gospodi, do(ž)da ni tamoje wsedli w cesarstwo swoie, eže jest ugotoul'eno iskoni dokoni izwol'enikom božjem (II 58-66). Slov, prevod: Tako, sinki, se je tudi nam moliti prav temu vsevišnjemu Očetu Gospodu, dokler nas prav tja ne vseli, v cesarstvo svoje, kije pripravljeno od konca do kraja izvoljencem božjim. Nem, prevod: So, meine Söhne, sollen auch wir beten zu ebendem allerhöchsten Vater, dem Herrn, bis Er uns daselbst einsetzt, in Sein Reich, das bereitet ist von Anfang bis Ende den Auserwählten Gottes. Angl. prevod: Thus, my sons, we too are to pray to the same supreme Father [and] Lord, until he settles us there in his kingdom, which is prepared from end to end for the chosen of God. 1.1.3 Konstrukcije z oblikami, izpeljanimi iz bodo, zdi izražanje prihodnosti - V skupino je uvrstil en sam primer. - Togo wsego ispoweden bodo bogu i sankte Mariii i sankto Laurencu gospodi i wsem swetim i tebe, božji rabe (III 41-46). Slov, prevod: /.../ tega vsega izpovedan bom Bogu, in sv. Mariji, in sv. Lovrencu, Gospod, in vsem svetim, in tebi, božji služabnik. Polonca Šek Mertük: Trpnik v Brižinskih spomenikih Nem, prevod: /.../ das alles will ich Gott bekennen und der heiligen Maria und dem heiligen Laurentius, Herr, und allen Heiligen und dir, Knecht Gottes. Angl. prevod: Of all that I shall be confessed to God and St. Mary and St. Lawrence, O Lord, and to all the saints and to thee, servant of God. 1.1.4 Konstrukcije za izražanje preteklosti - Trpnik je izražen v aoristu s pomožnikom bih ali bui in trpnim deležnikom. V to skupino R. Kolarič uvršča štiri zglede. Trije zgledi so v prvoosebni edninski obliki pomožnika (bih), četrti zgled pa je tretjeosebni edninski. - Bože milostiwi, primi mojo ispowed mojih grehou: eže jessm stworil zla po t dan, poheže bih na ss swet uwrat'en i bih krsten, eže pomho ili ne pomno/.../(I 10-13). Slov, prevod: Bog milostljivi, sprejmi mojo izpoved mojih grehov: kar sem storil zla do tega dne, potem ko sem bil na ta svet poslan in bil krščen, kar pomnim ali ne pomnim/.../. Nem, prevod: Barmherziger Gott, empfange meine Beichte meiner Sünden: was ich Böses getan habe bis auf diesen Tag, nachdem ich auf diese Welt gebracht und getauft worden bin, dessen ich mich erinnere oder nicht erinnere /.../. Angl. prevod: Merciful God, receive my confession of my sins: whatever evil I have done until this day, since I was brought into this world and was christened, what I remember or do not remember /.../. - /.../ eže jesam stworil p(ro)tiwo bogu od togo dane, poheže krst'en bih daže do dsnsšhego dane /.../ (III 37-41). Slov, prevod: Kar sem storil zoper Boga od tistega dne, ko sem krščen bil, pa vse do današnjega dne /.../. Nem, prevod: Was ich getan habe wider Gott seit jenem Tag, an dem ich getauft wurde, bis zum heutigen Tag /.../. Angl. prevod: What I have done against God from that day when I was christened even unto this day. - Poheže zawistjo by neprijaznino wignan od slawi božije, potom na narod clowecki strasti i pečali pojdo, i nemofi i b(e)z redu ssmrt (II 7-14). Slov, prevod: Ker je bil z zavistjo Neprijaznega izgnan od slave božje, po tem so na rod človeški bolečine in skrbi prišle, in bolezni, in po tem redu smrt. Nem, prevod: Weil er durch den Neid des Widersachers vertrieben wurde aus dem Ruhm Gottes, kamen danach über das Menschengeschlecht Schmerzen und Sorgen, Krankheiten, und in dieser Folge der Tod. Angl. prevod: As he was by the evil one's envy cast out from the glory of God, therefore upon the human race came pain and sorrow, sickness, and eventually death. Polonca Sek Mertük: Trpnik v Brižinskih spomenikih 1.2 Ob podrobni proučitvi navedenih Kolaričevih konstrukcij, ki naj bi izražale trpnik, in celotnega besedila Brižinskih spomenikov, se pokaže, da Kolaričeva navedba konstrukcij, ki naj bi izražale trpnik, ni dosledna in popolna. 1.2.1 V kolikor z dajalnikom vezano zvezo biti izpovedan razlaga trpno, bi v tretjo skupino trpnih zgledov (trpne konstrukcije s pomožnikom v prihodnjiku) moral uvrstiti še en zgled. Gre za soroden primer, le da osebek v trpni povedi ni en sam, torej tisti, ki se izpoveduje, pač pa se nanaša na skupino ljudi (vernikov). — /.../ da potomu, sinci, božj(e) raba prizwause, tere jim grehi waše poštete i Um ispowedni bodete grehou waših (II 112-113). 1.2.2 Podobno je z še enim zgledom. Po v prejšnjem odstavku predstavljeni zakonitosti in na podlagi podrobnejše analize se kaže, da bi bila ob predstavljenih štirih skupinah po Kolaričevem zgledu upravičena še ena, to je peta skupina, v kateri naj bi bil trpnik izražen z neosebno glagolsko obliko, in sicer z vezanim nedoločnikom ob naklonskem izrazu hotenja (hoteti). — I tebe, božii rabe, hofo biti ispoweden wseh mojih greh /.../ (I 7). Kolaričevo mnenje glede rabe trpnika v današnjem času izraža zaključna misel njegove analize trpnih konstrukcij, da je raba trpnika v slovenščini še danes zelo omejena.9 2 Trpnik v Brižinskih spomenikih je proučeval tudi G. Stone v razpravi Word Order in the Freising Texts.10 Menil je, daje v Brižinskih spomenikih trpnik izpričan zgolj opisno, to je s pomožnim glagolom biti in trpnim deležnikom preteklega časa. Druga oblika izražanja trpnega glagolskega načina - trpnik s se - po Stonovem prepričanju v Brižinskih spomenikih ni izpričana. V vseh treh Brižinskih spomenikih je našel skupno devet povedi, v katerih naj bi šlo za trpno izražanje. Glede na besedni red v povedi, natančneje, glede na položaj pomožnega glagola biti v razmerju do trpnega deležnika preteklega časa, je ugotovil dve možnosti: pomožni glagol je lahko pred trpnim deležnikom preteklega časa ali za njim. Na podlagi teh dveh zakonitosti je izoblikoval dve skupini trpnih zgledov: 2.1 Konstrukcije s pomožnikom pred trpnim deležnikom preteklega časa - V šestih povedih je pomožni glagol biti rabljen pred trpnim deležnikom preteklega časa. Trpnik naj bi izražala konstrukcija z vezanim nedoločnikom ob naklonskem izrazu hotenja. 9 "Der Gebrauch des Passivs ist im Slowenischen auch heute noch sehr beschränkt" (60). 10 Gerald Stone, Word Order in the Freising texts, Zbornik Brižinski spomeniki, Ljubljana 1996, 213-224. Polonca Šek Mertük: Trpnik v Brižinskih spomenikih - I tebe, božji rabe, hot'o biti ispoweden wseh mojih greh /.../ (I 7-8). Slov, prevod: In tebi, božji služabnik, hočem biti izpovedan vseh mojih grehov /.../. Nem, prevod: Und du, Knecht Gottes, wollest mir die Beichte abnehmen aller meiner Sünden /.../. Angl. prevod: And to thee, servant of God, I wish to be confessed of all my sins /.../. Zveza pomožnega glagola biti in trpnega deležnika preteklega časa naj bi upravičevala trpno pojmovanje naslednjega zgleda. - Ijessm, bratrija,pozwani ip(o)b(e)jeni L. J (II 67). Slov, prevod: In smo, bratje, pozvani in poklicani /.../. Nem, prevod: Und wir sind, Brüder, aufgerufen und aufgefordert /.../. Angl. prevod: And we are, brothers, called and summoned /.../. Trpni glagolski način seje rabil tudi za izražanje preteklosti. - Bože milostiwi, primi mojo ispowed mojih grehou: eže jessm stworil zla po t dan, poheže bih na S3 swet uwrat'en i bih krsten, eže pomho, ili ne pomho/.../(I 10-13). Slov, prevod: Bog milostljivi, sprejmi mojo izpoved mojih grehov: kar sem storil zla do tega dne, potem ko sem bil na ta svet poslan in bil krščen, kar pomnim ali ne pomnim/.../. Nem, prevod: Barmherziger Gott, empfange meine Beichte meiner Sünden: was ich Böses getan habe bis auf diesen Tag, nachdem ich auf diese Welt gebracht und getauft worden bin, dessen ich mich erinnere oder nicht erinnere /.../. Angl. prevod: Merciful God, receive my confession of my sins: whatever evil I have done until this day, since I was brought into this world and was christened, what I remember or do not remember /.../. Kot trpnik obravnava tudi edino trpno konstrukcijo z izraženim vršilcem glagolskega dejanja. - Poheže zawistjo by neprijaznino wignan od slawi božije, potom na narod člowečki strasti i pečali pojdo, i nemofi i b(e)z redu ssmrt (II 7-14). Slov, prevod: Ker je bil z zavistjo Neprijaznega izgnan od slave božje, po tem so na rod človeški bolečine in skrbi prišle, in bolezni, in po tem redu smrt. Nem, prevod: Weil er durch den Neid des Widersachers vertrieben wurde aus dem Ruhm Gottes, kamen danach über das Menschengeschlecht Schmerzen und Sorgen, Krankheiten, und in dieser Folge der Tod. v Polonca Sek Mertük: Trpnik v Brižinskih spomenikih Angl. prevod: As he was by the evil one's envy cast out from the glory of God, therefore upon the human race came pain and sorrow, sickness, and eventually death. Tudi brezosebni konstrukciji s trpnim deležnikom naj bi izražali trpnik. - Pridete otca mega izwol'eni, primete wecne weselie i wecni ziwot, eže w(i) jest ugotowTeno iz weka w wek (I 33-35). Slov, prevod: Pridite, Očeta mojega izvoljeni, prejmite večno veselje in večno življenje, ki vam je pripravljeno iz veka v vek. Nem, prevod: Kommt, meines Vaters Auserwählte, empfangt die ewige Freude und das ewige Leben, das euch bereitet ist von Ewigkeit zu Ewigkeit. Angl. prevod: Come, chosen of my Father, receive the eternal joy and eternal life which is prepared for you from eternity to eternity. - Tako, sinci, i nam se modliti tomuje wrhnemu otcu: gospodi, do(ž)da ni tamoje wsedli w cesarstwo swoje, ežejiest ugotoul'eno iskoni dokoni izwol'enikom božjem (II 58-66). Slov, prevod: Tako, sinki, se je tudi nam moliti prav temu vsevišnjemu Očetu Gospodu, dokler nas prav tja ne vseli, v cesarstvo svoje, kije pripravljeno od konca do kraja izvoljencem božjim. Nem, prevod: So, meine Söhne, sollen auch wir beten zu ebendem allerhöchsten Vater, dem Herrn, bis Er uns daselbst einsetzt, in Sein Reich, das bereitet ist von Anfang bis Ende den Auserwählten Gottes. Angl. prevod: Thus, my sons, we too are to pray to the same supreme Father [and] Lord, until he settles us there in his kongdom, which is prepared from end to end for the chosen of God. 2.2 Konstrukcije s pomožnikom za trpnim deležnikom preteklega časa - Take trpne povedi so tri. Zvezi s trpnim deležnikom preteklega časa in pomožnim glagolom biti v prihodnjiku naj bi izražali trpnik. - /.../ da potomu, sinci, božj(e) raba prizwause, tere jim grehi waše poštete i urn ispowedni bodete grehou wasih (II 112-113). Slov, prevod: /.../ in izpovedani jim boste grehov vaših. Nem, prevod: /.../ und sie werden euch die Beichte eurer Sünden abnehmen. Angl. prevod: /.../ and you will be confessed of your sins. - Togo wsego ispoweden bodo bogu i sankte Mariji i sankto Laurencu gospodi i wsem swetim i tebe, božji rabe (III 41-46). Polonca Sek Mertük: Trpnik v Brižinskih spomenikih Slov, prevod: /.../ tega vsega izpovedan bom Bogu, in sv. Mariji, in sv. Lovrencu, Gospod, in vsem svetim, in tebi, božji služabnik. Nem, prevod: /.../ das alles will ich Gott bekennen und der heiligen Maria und dem heiligen Laurentius, Herr, und allen Heiligen und dir, Knecht Gottes. Angl. prevod: Of all that I shall be confessed to God and St. Mary and St. lawrence, O Lord, and to all the saints and to thee, servant of God. Prvoosebni pripovedovalec je bil v preteklosti prizadet od dejanja, katerega (iz)vršitelj ni imenovan. - /.../ eže jesam stworil p(ro)tiwo bogu od togo dane, poneže krsfen bih daže do današhego dane /.../ (III 37-41). Slov, prevod: Kar sem storil zoper Boga od tistega dne, ko sem krščen bil, pa vse do današnjega dne /.../. Nem, prevod: Was ich getan habe wider Gott seit jenem Tag, an dem ich getauft wurde, bis zum heutigen Tag /.../. Angl. prevod: What I have done against God from that day when I was christened even unto this day. 3 Pregled obeh jezikovnih analiz rabe trpnika v Brižinskih spomenikih predstavljenih avtorjev kaže, da sta R. Kolarič in G. Stone izpostavila vsak po enajst zgledov, za katere menita, da je v njih izražen trpni glagolski način. Kolarič je enajst zgledov, za katere meni, da izražajo trpnik, našel v osmih povedih, Stone pa v devetih. Od pri vsakem avtorju predstavljenih po enajst zgledov, ki naj bi izražali trpnik, jih zasledimo sedem pri obeh avtorjih. To so primeri, za katere oba navedena avtorja menita, da gre za rabo trpnika. Poleg sedmih zgledov pa je vsak izpostavil še štiri primere, ki naj bi izražali trpnik. Tako ima Kolarič sedem zgledov za trpnik, ki jih je izpostavil tudi Stone, poleg tega pa še štiri, ki jih Stone nima; prav tako ima Stone sedem zgledov, ki so navedeni tudi pri Kolariču, in štiri zglede, ki jih Kolarič nima. Pri Kolariču štiri zglede za trpnik, ki jih Stone nima, predstavljajo zgledi trpnika s se. Kolarič je poleg opisnega trpnika v Brižinskih spomenikih našel tudi primere trpnika s se, medtem ko je bil Stone prepričan, da je bil v Brižinskih spomenikih trpnik izražen le s trpno konstrukcijo s pomožnim glagolom biti in trpnim deležnikom preteklega časa. 3.1 Sedem zgledov za konstrukcije, ki naj bi izražale trpnik in sta jih navedla tako Kolarič kot Stone: - Bože milostiwi, primi mojo ispowed mojih grehou: eže jesam stworil zla po t dan, poneže bih na S3 swet uwrat'en i bih krsten, eže pomno, ili ne pomho/.../(I 10-13). - /.../ eže jesam stworil p(ro)tiwo bogu od togo dane, poneže krsfen bih daže do dansšhego dane /.../ (III 37^1). Polonca Sek Mertük: Trpnik v Brižinskih spomenikih - Poneže zawistjo by neprijaznino wignan od slawi božije, potom na narod clowecki strasti i pečali poj do, i nemofi i b(e)z redu samrt (II 7-14). - Tako, sinci, i nam se modliti tomuje wrhnemu otcu: gospodi, do(ž)da ni tamoje wsedli w cesarstwo swoje, ežejiest ugotouYeno iskoni dokoni r izwol'enikom božjem (II 58-66). - Pridete otca mega izwol'eni, primete wecne weselie i wecni žiwot, eže w(i) jest ugotowXeno iz weka w wek (I 33-35). - Togo wsego ispoweden bodo bogu i sankte Mariji i sankto Laurencu gospodi i wsem swetim i tebe, božji rabe (III 41-46). 3.2 Kolaričeve dodatne štiri konstrukcije, ki naj bi izražale trpnik: - I paki, bratrija,pomenem se, da i sinove božji narečem se; potomu ostanem sih mrzkih del, eže sunt dela sotonina /.../ (II14-20). - /.../ da potomu nine w cirkwah jih klanam se i modlim se jim i časti jih pijem i obeti naše jim nesem o sspasenije teles naših i duš naših (II 35- >; 40). 3.3 Stonove dodatne štiri konstrukcije, ki naj bi izražale trpnik: - I tebe, božji rabe, hot'o biti ispoweden wseh mojih greh /.../ (I 7-8). - /.../ da potomu, sinci, božj(e) raba prizwause, tere jim grehi waše poštete i Um ispowedni bodete grehou waših (II 112-113). - Ijessm, bratrija,pozwani ip(o)b(e)jeni L. J (II 67). s 4 Vseh sedem zgledov, za katere tako Kolarič kot Stone menita, da izražajo trpnik, predstavljajo trpne oblike s trpnim deležnikom na -n in pomožnim glagolom biti. V vseh teh konstrukcijah je trpni deležnik tvorjen izključno iz do vršnih glagolov. Predstavljene trpne zveze so izražene v sedanjiku, aoristu in prihodnjiku. 4.1 Nesporno trpni pomen izkazujejo zgledi s trpnimi konstrukcijami v aoristu. V dveh od treh trpnih primerov, izraženih v aoristu, vršilec glagolskega dejanja ni izražen, saj tudi nima vidne vloge v povedi. V tretji trpni konstrukciji pa brezpredložna orodniška zveza (zawistio nepriiaznino) predstavlja prislovno določilo vršilca glagolskega dejanja. Glagolska oblika je prvo- in trejeosebna edninska. - Bože milostiwi, primi mojo ispowed mojih grehou: eže jesam stworil zla po t dan, poneže bih na S3 swet uwrat'en i bih krsten, eže pomho ili ne pomho/.../(I 10-13). - /.../ eže jessm stworil p(ro)tiwo bogu od togo dane, poneže krst'en bih daže do dsnsšhego dane /.../ (III 37-41). - Poneže zawistjo by neprijaznino wignan od slawi božije, potom na narod clowecki strasti i pečali pojdo, i nemofi i b(e)z redu ssmrt (II 7-14). Polonca Sek Mertük: Trpnik v Brižinskih spomenikih ^ 4.2 Sedanjiške trpne konstrukcije po Kolariču in Stonu predstavljata dva zgleda. :(V] Sedanjik v funkciji brezčasnega dejanja izraža zveza eže jest ugotouTeno. Oba N navedena avtorja menita, da gre za obliki, ki izražata trpnik. Nedvomno gre za *"" trpno konstrukcijo, saj je tvorjena s trpnim deležnikom preteklega časa, kar je ^ zapisano tudi v slovarskem delu Znanstvenokritične izdaje Brižinskih spomenikov ob iztočnici ugotouTeno (dov., del. pret. trp. I edn. s), nima pa ta trpna konstrukcija trpnega pomena. Ali v navedenih trpnih konstrukcijah gre dejansko tudi za trpni rd pomen ali zgolj za tvorno zvezo, izraženo s trpnima oblikama, je mogoče opredeliti s Q pomočjo pomensko sorodnih časovnih prislovov iz veka v vek in iskoni dokoni. Prav zaradi teh dveh časovnih prislovov, ki izražata brezčasnost, predstavljata navedena ^ zgleda le trpni konstrukciji, ne pa tudi trpnika. Trpna oblika zaradi dodanih časovnih določilnic nima trpnega pomena. Taka poved navidezno res spominja na trpnik, vendar trpnika ne izraža. Gre za neosebno trpno konstrukcijo, ki izraža stanje. ■i. '''■'■! >■ - Tako, sinci, i nam se modliti tomuje wrhnemu otcu: gospodi, do(ž)da ni tamoje wsedli w cesarstwo swoje, eže jest ugotouTeno iskoni dokoni izwol'enikom božjem (II 58-66). - Pridete otca mega izwol'eni, primete wecne weselje i wecni žiwot, eže w(i) jest ugotowTeno iz weka w wek (I 33-35). 4.3 Sedmi zgled, ki ga zasledimo pri obeh navedenih avtorjih, predstavlja trpno zvezo z glagolskim dejanjem, izraženim v prihodnjiku. Glagolska oseba je prva edninska. V slovarskem delu Znastvenokritične izdaje Brižinskih spomenikov je ob iztočnici ispoweden zapisano, da gre za trpni deležnik preteklega časa. Če navedeno trpno konstrukcijo pretvorimo v tvorno obliko (ali obratno, če jo izpeljemo iz tvorne oblike), ostane osebek trpnega (tvornega) stavka hkrati tudi osebek tvornega (trpnega) stavka. To pomeni:jaz hočem biti izpovedan >jaz (se) hočem izpovedati). Ker je v obeh primerih vršilec glagolskega dejanja isti (osebek sam), ne moremo govoriti o trpniku. Trpna konstrukcija, zgolj trpna oblika, tudi v tem primeru nima trpnega pomena. - Togo wsego ispoweden bodo bogu i sankte Mariji i sankto Laurencu gospodi i wsem swetim i tebe, božji rabe (III 41^46). 4.4 Stone je trpni pomen trpnih konstrukcij videl tudi v dveh sorodnih zgledih iz prvega in drugega spomenika (I tebe, božji rabe, hofo biti ispoweden wseh mojih greh I.. .1 (I 7-8) - i jim ispowedni bodete grehou wasih (II 112-113)). V prvem primeru gre za trpno obliko z vezanim nedoločnikom ob naklonskem izrazu hotenja. Sedanjiška trpna konstrukcija izraža trenutno sedanjost. Tudi drugi zgled je soroden zgledu s pomožnikom v prihodnjiku, ki sta ga izpostavila oba avtorja. Osebek trpne konstrukcije je drugoosebni množinski. Podobno kot v zgledu iz tretjega spomenika je tudi v teh po obliki sicer trpnih zvezah vršilec glagolskega dejanja osebek trpnega stavka sam. Navedeno trditev narekuje dajalniško določilo (jim ispowedni bodete), kije očitno tudi v zgledu iz tretjega spomenika (Togo wsego ispoweden bodo bogu i sankte Mariji i sankto Laurencu gospodi i wsem swetim i 124 v ___ Polonca Sek Mertük: Trpnik v Brižinskih spomenikih tebe, božji rabe). Ravno te dajalniške zveze dokazujejo, da z njimi niso izraženi vršilci glagolskega dejanja (vršilec ni božji rabe, ne Bog, ne Marija, ne Lovrenc ali božji služabniki), ampak le-ti opravljajo vlogo predmeta (Bogu se izpovemo svojih grehov, kar ustreza pomenu, da smo izpovedani svojih grehov). Zato tudi v teh dveh primerih ne moremo govoriti o trpnem glagolskem načinu, saj ne pride do pretvorbe predmeta tvornega stavka v osebek trpnega stavka. To je dokazovala tudi A. Vidovič Muha11 na podlagi analize udeležencev govornega dejanja v prvem in tretjem spomeniku. V zvezi z glagolskim dejanjem izpovedovanja je ugotovila, daje ogovorjeni v vlogi prejemnika tega dejanja - dajalniški delovalnik - hierarhiziran: "govoreči se v okviru iste povedi izpoveduje najprej Bogu, nato vsem, ki so z Bogom povezani - svetim in božjim, tudi božjim vernikom, nazadnje še vsem pravičnim /.../. Zaporedje navajanja tistih, ki jim je izpoved namenjena, po njihovi pomembnosti je izpeljano brez najmanjše motnje: od Boga, učlovečenega Boga, Marije, nadangela (Mihaela), angelov prek utemeljitelja Cerkve svetega Petra so vseh pravičnih" (232). - I tebe, božji rabe, hofo biti ispoweden wseh mojih greh /.../ (I 7-8). - /.../ da potomu, sinci, božj(e) raba prizwause, tere jim grehi waše poštete i Um ispowedni bodete grehou waših (II 112-113). 4.5 Stone je izpostavil tudi zgled, ki ga obravnava kot trpnik. Trpna konstrukcija z osebno glagolsko obliko pomožnika biti in dvema trpnima deležnikoma preteklega časa je izražena v sedanjiku. - Ijessm, bratrija, pozvani ip(o)b(e)jeni I.../ (II 67). Tako pozvan kot pobejen sta trpna deležnika preteklega časa, rabljena ob pomožniku s prvoosebnim množinskim osebkom. Tudi v tem primeru trpna konstrukcija nima trpnega pomena, ampak izraža zgolj stanje po izvršenem dejanju. Očitna je časovna sprememba (preteklik > sedanjik). Vršilec glagolskega dejanja ni izražen, lahko pa sklepamo, daje le-ta Bog. Glagolsko dejanje in njegov učinek (rezultat) nista vezana na isti glagolski čas; pri pretvorbi tvornika v trpnik pride do časovne spremembe (On nas je pozval, zato smo zdaj pozvani). Zato tudi v tej povedi ne gre za trpni pomen, ampak za stanje po izvršenem dejanju. 4.6 Kolarič poleg sedmih s Stonom ujemajočih se zgledov trpne rabe navaja še štiri. Vse zglede predstavljajo trpne konstrukcije s se. - I paki, bratrija,pomenem se, da i sinove božji narečem se', potomu ostanem sih mrzkih del, eže sunt dela sotonina /.../ (II 14-20). - /.../ da potomu nine w cirkwah jih klanam se i modlim se jim i časti jih 11 Ada Vidovič Muha, Udeleženci govornega dejanja v L in III. Brižinskem spomeniku -njihova izrazna podoba in besedilna vloga, Zbornik Brižinski spomeniki, Ljubljana 1996, 225-237. Polonca Šek Mertük: Trpnik v Brižinskih spomenikih pijem i obeti naše jim nesem o sapasenije teles naših i duš naših (II 35-40). 4.6.1 Kot trpnik s se je predstavil dve povedi, v katerih je videl štiri zglede trpne rabe. Skoraj zagotovo trpni pomen izraža trpna konstrukcija da i sinowe božji narečem se (II 16). Skoraj zagotovo zato, ker osebek trpnega stavka označuje kategorija živosti, kar pomeni, da je le-ta v trpni konstrukciji lahko ali vršilec glagolskega dejanja ali od dejanja prizadeti.12 Gre za trpno obliko s se, ki ustreza današnji obliki imenovati se. Zaradi narave besedila (vernik sam se ponavadi ne imenuje božji sin) obravnavani primer obravnavam kot zgled trpne rabe. Ker v navedenem zgledu vršilec glagolskega dejanja in osebek trpnega stavka nista identična, je oblika s se trpna. To potrjuje tudi prevod v sodobno slovenščino znanstvenokritične izdaje, kjer pa je zaradi želje po istokorenski besedi za izvirno trpno obliko izbrana tvorna različica (da nam tudi sinovi božji rečejo). 4.6.2 Ostale tri konstrukcije s se (pomenem se, klanam se, modlim se) ne izražajo trpnosti. V vseh treh konstrukcijah je osebek množinski, glagolska oseba pa prva. Osebek v nobenem od teh treh primerov ni od dejanja prizadeti, ampak je sam vršilec glagolskega dejanja. Zato takih konstrukcij s se ne moremo obravnavati kot trpnik z morfemom se. 5 Ob številnih kot trpnik obravnavanih in predstavljenih trpnih konstrukcijah je v Brižinskih spomenikih le malo takih, ki so s trpno obliko izražale tudi trpni glagolski način. Večina predstavljenih po obliki trpnih konstrukcij - konstrukcij s pomožnim glagolom biti in trpnim deležnikom preteklega časa ter konstrukcij z morfemom se - je v Brižinskih spomenikih izražalo tvorni glagolski način. Le štiri konstrukcije s pomožnim glagolom biti in trpnim deležnikom na -n (trpni deležnik na -t ni izpričan) in le ena konstrukcija z osebno glagolsko obliko in morfemom se so izražale trpni glagolski način. 5.1 Tako je od mnogih (večinoma zgolj po obliki) trpnih konstrukcij, ki so bile v Brižinskih spomenikih rabljene v glavnem v funkciji tvornosti, le pet takih, ki so bile tudi po pomenu (ne le po obliki) trpne. V Brižinskih spomenikih sta tako izpričani dve obliki za izražanje trpnika: 5.1.1 Opisni trpnik - trpnik s pomožnim glagolom biti in trpnim deležnikom preteklega časa na -n: Marko Jesenšek oblike s se, ki jih opredeljuje merilo živosti, obravnava kot oslabljeni trpnik. Če je povzročitelj dejanja zakrit, lahko zaradi kategorije živosti postavimo enačbo osebek = predmet, pri čemer je stopnja trpnosti zabrisana in oblika prehaja v tvorno. Osebek pa je v takih trpnih konstrukcijah lahko tudi od dejanja prizadeti; v tem primeru poved obravnavamo kot trpnik (Pomenske funkcije nedoločnika, namenilnika in pasiv-nih konstrukcij v Kremplovih Dogodivščinah Štajerske zemlje, CZN, 1988, 211). Polonca Šek Mertük: Trpnik v Brižinskih spomenikih - Bože milostiwi, primi mojo ispowed mojih grehou: eže jessm stworil zla po t dan, poneže bih na ss swet uwrat'en i bih krsten, eže pomno ili ne pomho/.../(I 10-13). - /.../ eže jessm stworil p(ro)tiwo bogu od togo dane, poneže krst'en bih daže do dsnsšnego done /.../ (III 37-41). - Poneže zawistjo by neprijaznino wignan od slawi božije, potom na narod člowečki strasti i pečali pojdo, i nemofi i b(e)z redu ssmrt (II 7-14). 5.1.2 Trpnik s se - trpnik z osebno glagolsko obliko in morfemom se, ki pa 1. ni se, ki sam na sebi nič ne pomeni (tip smejati se), 2. ni se, ki dela prvotno prehodni glagol neprehoden (tip ubiti se), 3. ni se, ki izraža splošnega vršilca dejanja (tip govori se), 4. ni se, ki je enklitična raba povratno-osebnega zaimka sebe (tip umiva se), 5. ni se, ki izraža pomen 'drug drugega' (tip srečati se).i3 - I paki, bratrija,pomenem se, da i sinove božji narečem se', potomu ostanem sih mrzkih del, eže sunt dela sotonina /.../ (II 14-20). 5.2 Trpne konstrukcije v Brižinskih spomenikih glede pozicije pomožnega glagola biti kažejo naslednje značilnosti. Tako prvi kot tretji Brižinski spomenik, obrazca splošne spovedi, vsebujeta vsebinsko sorodna trpna zgleda in kažeta določeno zakonitost v rabi trpnih konstrukcij. V prvem spomeniku, v katerem je ena dvostavčna poved, ki izraža trpnik (pon'eze bih na se swet uwrat'en i bih krsten), je trpna konstrukcija zgrajena na način, ki je enak današnjemu knjižnemu jeziku - pomožni glagol biti + trpni deležnik preteklega časa na -n. Tudi ostale trpne konstrukcije, ki pa ne izražajo trpnega glagolskega načina, so v prvem spomeniku grajene na podoben način -pomožni glagol biti je vedno pred trpnim deležnikom. V tretjem spomeniku je zgled v trpnem glagolskem načinu (pon'eze krst'en bih) zgrajen v drugačnem besednem redu kot trpni zgled v prvem spomeniku; pomožni glagol biti je tukaj postavljen za trpnim deležnikom. Tudi v drugi trpni konstrukciji s trpnim deležnikom, ki pa ne izraža trpnika, je pomožnik rabljen za deležnikom. Tako se v prvem spomeniku kaže doslednost pisanja pomožnega glagola biti pred trpnim deležnikom preteklega časa, v tretjem spomeniku pa za njim. Drugi spomenik, že po vsebini drugačen, se od ostalih dveh razlikuje tudi po tem, da ima poleg opisnega trpnika tudi trpne konstrukcije s se (pomenem se, narečem se, klanam se, modlim se). Zdi razliko od prvega in tretjega spomenika v tem spomeniku tudi ni uresničena zakonitost glede besednega reda znotraj trpnih konstrukcij s pomožnikom in trpnim deležnikom. Oblika s trpnim deležnikom in pomožnim glagolom, ki izraža trpnik, je ena sama (poneže zawistjo by neprijaznino wignan). Pomožni glagol je zapisan pred trpnim deležnikom. Podobno (z eno izjemo) je tudi v konstrukcijah s trpnim deležnikom in pomožnim glagolom biti pomožni glagoli rabljen pred trpnim deležnikom. Jože Toporišič, Slovenska slovnica, 357. Polonca Sek Mertük: Trpnik v Brižinskih spomenikih 6 Sklep V Brižinskih spomenikih sta izpričani dve obliki za izražanje trpnika - trpnik s trpnim deležnikom -n in trpnik s se. R. Kolarič in G. Stone sta v jezikovni analizi Brižinskih spomenikov izpostavila vsak po enajst zgledov za trpnik, od tega se v sedmih primerih ujemata, po štiri pa vsak dodaja svoje. Trpne konstrukcije s se je izpostavil samo Kolarič. Manj odstopanj je v trpnih konstrukcijah s trpnim deležnikom. Trpni deležnik preteklega časa je v vseh primerih tvorjen iz do vršnih glagolov in ima vedno obliko na -n. Stone trpne konstrukcije (med njimi so tudi take, ki nimajo trpnega pomena) deli glede na položaj pomožnega glagola; leta je pogosteje rabljen pred trpnim deležnikom, le v tretjini primerov za njim. V prvi skupini (pomožnik pred trpnim deležnikom) so trpne konstrukcije izražene v sedanj iku in aoristu, v drugi (pomožnik za trpnim deležnikom) pa v prihodnjiku in aoristu. Zgledi, ki sta jih obravnavana avtorja označila kot trpnik, nimajo vedno trpnega pomena. Tako npr. časovna prislova iz veka v vek ter iskoni dokoni nakazujeta brezčasno dejanje, ki trpni pomen spreminja v tvornega. Podobno je v zvezah biti izpovedan, kjer je osebek (vršilec glagolskega dejanja) tako v trpni kot v tvorni obliki identičen. Zato so take konstrukcije trpne zgolj po obliki, nimajo pa trpnega pomena in zato ne izražajo trpnika. Zveza jesm, bratriia, pozvani in pobejeni pa izraža stanje po izvršenem dejanju. Trpni glagolski način predstavlja v Brižinskih spomenikih le pet zgledov: poheže bih na so swet uwrat'en i bih krsten (I 10-13); poheže krst'en bih (III 37^41); poheže zawistjo by neprijaznino wignan od slawi božije (II 7-14); da i sinove božji narečem se (II 14-20). Viri in literatura Bernik, France, 1996, Začetek slovenske jezikovne identitete, Zbornik Brižinski spomeniki, Ljubljana, 9. Dolinar, Darko, Faganel, Jože (ur.), 2004, Brižinski spomeniki, Monumenta Frisin-gensia, Znanstvenokritična izdaja, Ljubljana. Jesenšek, Marko, 1988, Pomenske funkcije nedoločnika, namenilnika in pasivnih konstrukcij v Kremplovih Dogodivščinah Štajerske zemlje, Časopis za zgodovino in narodopisje, 211. Kolarič, Rudolf, 1968, Sprachliche Analyse, Freisinger Denkmäler. Brižinski spomeniki. Monumenta Frisingensia, München, 18-120. Mikhailov, Nikolai, 2001, Jezikovni spomeniki zgodnje slovenščine, Rokopisna doba slovenskega jezika (od XIV. stol. do leta 1550), Trst, 13-14. Pogačnik, Jože, 1972, Srednjeveško slovstvo, Izbrano delo, Ljubljana. Ramovš, Fran, Kos, Milko, 1937, Brižinski spomeniki, Ljubljana. Stone, Gerald, 1996, Word Order in the Freising texts, Zbornik Brižinski spomeniki, Ljubljana, 213-224. Toporišič, Jože, 2000, Slovenska slovnica, Maribor, 357-359. Polonca Sek Mertük: Trpnik v Brižinskih spomenikih Passive voice in the Freising Manuscripts Summary In the Freising Manuscripts there are two forms of expressing the passive voice - the passive voice with the passive participle on -n and the passive voice with se. R. Kolarič and G. Stone have each exposed eleven examples of the passive voice in their language analysis of the Freising Manuscripts, agreeing on seven examples, with each adding four of their own. Passive constructions with se were only exposed by Kolarič. There are fewer deviations in passive constructions with the passive participle. The passive participle of the past tense is formed in all examples from perfect verbs and always has the form on -n. Stone divides passive constructions (among them are those which do not have a passive meaning) regarding the position of the auxiliary verb; the latter is more frequently used before the passive participle and only in one third of the examples, after it. In the first group (with the auxiliary verb before the passive participle, passive constructions are expressed in the present tense and in aorist, and in the second (with the auxiliary verb after the passive participle), in the future tense and in the aorist. The examples marked by the aforementioned authors as the passive voice, do not always have a passive meaning. Thus, e.g. the time adverbs iz veka v vek and iskoni dokoni show a timeless action, changing the passive meaning into an active one. The same applies to the word partnership biti izpovedati, where the subject (the performer of a verbal action) is identical both in the passive and in the active form. Therefore, such constructions are merely passive in their form, but do not have a passive meaning and therefore do not express the passive voice. The partnership jesm, bratriia, pozvani in pobejeni, however expresses the situation after the performed act. There are only five examples of the passive verbal voice in the Freising Manuscripts: poheže bih na S3 swet uwrat'en i bih kršfen (I 10-13); poheže krst'en bih (III 37^41); poheže zawistjo by neprijaznino wignan od slawi božije (II 7-14); da i sinove božji narečem se (II 14-20). Polonca Sek Mertük, Pedagoška fakulteta Univerze v Mariboru, Koroška cesta 160, 2000 Maribor E-pošta: polonca.sek@uni-mb.si IL GRADIVO, OCENE, POROČILA W. Breustedt, J. Getzin, J. Grätz, I. Kolsut, H. Walter, Wörterbuch deutscher Phraseologismen mit englischen und slavischen Äkvivalenteii (Greifswald 2004) Janez Keber IZVLEČEK: V prispevku je predstavljena knjiga Wörterbuch der deutschen Phraseologismen mit englischen und slawischen Äquivalenten. Knjiga je tehten prispevek k historični, primerjalni oziroma kontrastivnifrazeologiji tudi zaradi upoštevanja slovanskih ekvivalentov Predstavitelj bi si med temi želel več slovenskih, saj je slovenska frazeologija glede najezikovnoprostorsko bližino predstavno pogosto zelo podobna nemški. W Breustedt, J. Getzin, J. Grätz, L Kolsut, H. Walter, Wörterbuch der deutschen Phraseologismen mit englischen und slawischen Äquivalenten ABSTRACT: The review deals with the book Wörterbuch der deutschen Phraseologismen mit englischen und slawischen Äquivalenten (Dictionary of German phraseologisms with English and Slavic equivalents). This book is a valuable contribution to historical, comparative or contrastive phraseology, also because of the included Slavic equivalents. The reviewer draws attention to the omission more of Slovene equivalents, since the concepts in Slovene phraseology are frequently quite similar to German - because of the centuries long contact between the two languages and because of their geographic vicinity. Delo Wörterbuch der deutschen Phraseologismen mit englischen und slawischen Äquivalenten avtorjev W. Breustedta, J. Getzina, J. Grätza, I. Kolsuta, H. Walterja ali - kakor ga v kratkem uvodu (str. 3) imenuje H. Walter - zbirka gradiva -je nastala v okviru študentskega projekta na oddelku za slovansko jezikoslovje Inštituta za slavistiko Univerze v Greifswaldu v poletnem semestru 2004. Za uvodom H. Walterja, kije bil vodja projekta, sledi študija V. M. Mokienka z naslovom Istoričeskaja frazeografija v sopostavitel 'noj perspektive, tj. Historičnafrazeografija v primerjalni perspektivi (str. 4-12). Za njo je slovarski del z nemškimi besednimi iztočnicami od Ado Z, ki so glavne sestavine obravnavanih frazemov (str. 13-152). Za slovarskim delom sta še seznam v slovarju obravnavanih nemških frazemov (str. 153-158) ter literatura (str. 157-162). Janez Keber: W Breustedt, J. Getzin, J. Grätz, L Kolsut, H. Walter, Wörterbuch deutscher ... Avtorji so v Slovarju nemških frazemov posebno pozornost namenili iskanju ekvivalentov v drugih jezikih. To iskanje seje izkazalo kot zelo težavno, kajti dostopna leksikalna dela vsebujejo praviloma vse premalo specifičnih lastnosti frazemov. Mnogih tu obravnavanih frazeoloških enot v normativnih slovarjih pogosto sploh ni. Razumljivo je, da v okviru takega študentskega projekta ni mogoče obravnavati celotne idiomatike nekega jezika. Zato so se odločili samo za obravnavo takih enot, pri katerih motivacija, predstava ni očitna ali so bile podvržene t. i. ljudski etimologiji (teh je bilo več kot 600). Za boljše razumevanje, kije predvsem na višji stopnji učenja kakega jezika nujno (v tem tudi nemščine kot tujega jezika) so bili dodani čim bolj ustrezni angleški, poljski, ruski in ukrajinski ekvivalenti (npr. wissen, wo Barthel den Most holt - znat', gde raki zimujut; am Hungertuche nagen - klast' zuby na polku). Pri tem je nujno poznavanje izvora nemških zvez, njihovo kulturno ozadje. Sestava skupine je omogočila, da se poleg angleščine in imenovanih slovanskih jezikov, ki se lahko študirajo kot prvi jezik na slavistiki kot glavnem predmetu in v B.A.-študijskih smereh ter stopnjah (razen ukrajinščine), lahko dodajajo nekatere nadaljnje paralele (s tem so, kot piše H. Walter, sledili primeru J. Kebra, 2003). Tako so v manjšem obsegu navajani tudi češki, slovaški, beloruski, hrvaški, slovenski frazemi in celo nekaj švedskih. Zaradi tega naj bi gradivo sicer delovalo nekoliko heterogeno, obenem pa kaže perspektive za primerjavo jezikov in nadaljnje delo. Skupina je imela zelo široko podporo nemških in drugih raziskovalcev (v uvodu so našteti poimensko), zlasti pa prof. V. M. Mokienka, predstojnika ukrajinske stolice in predsedujočega Frazeološke komisije pri evropskem slavističnem komiteju. V. M. Mokienko je za uvodom H. Walterja prispeval izčrpno študijo z naslovom Istoričeskaj a frazeografij a v sopostaviteVnoj perspektive, tj. Historičnafrazeografija v primerjalni perspektivi (str. 4-12). Povzemanje ugotovitev te temeljne študije, ki obsega natančen historiat ruskih raziskovanj historične in primerjalne frazeologije ter njihovega umeščanja v evropsko frazeografij o, bi lahko močno povečalo obseg mojega tokratnega prikaza, zato se bom omejil le na njegove ugotovitve, ki se nanašajo na tu obravnavani slovar. Ta je po njegovem mnenju nekakšen eksperimentalni slovar nemške idiomatike, tj. frazeoloških enot, katerih notranja oblika je zabrisana, nerazumljiva uporabnikom jezika, npr. den Amtsschimmel reiten, wissen, wo Barthel den Most holt, wüten wie ein/die Berserker, keinen/nicht einen Deut, es zieht wie Hechtsuppe, etw. wieder ins [rechte] Lot bringen, sein Scherflein beitragen, den heiligen Ulrich anrufen (rufen), Zicken machen. Izbor frazeoloških enot za slovarje pripravil vodja projekta H. Walter. Ta je pri tem kot član Frazeološke komisije pri Mednarodnem komiteju slavistov izhajal iz mnogoletnih izkušenj zgodovinsko-etimoloških priročnikov v slovanskih jezikih in ga uspešno uporabil že v prvi etapi dela. V slovar so bile vključene pretežno take stalne zveze nemškega jezika, ki med frazeologi in kulturologi sprožajo ostre diskusije in so svojevrstni trdi orehi za specialiste, ker je njihova izhodiščna predstavnost težje prepoznavna. Prvo varianto takega izbora z referatno predstavitvijo najbolj verjetnih interpretacij Janez Keber: W. Breustedt, J. Getzin, J. Grätz, L Kolsut, H. Walter, Wörterbuch deutscher ... je H. Walter objavil že prej (Walter 2004), kar je omogočilo izdelavo obravnavanega frazeološkega priročnika. Ena od bistvenih razlik tokratne v primerjavi s prvo varianto slovarja je predstavljenost frazeoloških ekvivalentov in paralel iz drugih (predvsem slovanskih) jezikov: ruskega, ukrajinskega, beloruskega, poljskega, češkega, slovaškega, srbskega, hrvaškega, slovenskega, litavskega, lotiškega, angleškega in francoskega. Pri iskanju ekvivalentov vsi niso bili enakovredno upoštevani: češki, slovaški, srbski, hrvaški, slovenski, litavski, lotiški in francoski so bili pritegnjeni v primerjavo sporadično, beloruskih in poljskih ekvivalentov je v korpusu slovarja manj kot ruskih in ukrajinskih itd. Ta neuravnovešenost je bila v mnogočem odvisna od jezikovnih kompetenc skupine sestavljavcev in zelo kratkih rokov pri sestavljanju slovarja. Pomemben zaviralni moment je tudi čisto leksikografski: v večini evropskih dvojezičnih slovarjev - celo kapitalnih frazeoloških - prevodni del slovarja vsebuje zelo malo ekvivalentov-frazemov. Prav zato je bil eden od glavnih ciljev sestavljavcev obravnavanega slovarja prizadevno iskanje ekvivalentov v mnogih virih najrazličnejšega tipa. Nemalo ekvivalentov je bilo pridobljeno z metodo direktnega spraševanja informatorjev - nosilcev jezika (posebno pri perifernih žargonskih zvezah v jeziku mladine). Gradacija ekvivalentov je potekala po že preverjeni metodologiji, ki jo je H. Walter uporabil pri sestavljanju velikega rusko-nemškega slovarja (Walter, Mokienko 2002): v prvi vrsti ekvivalentov so postavljeni idiomi, enaki po strukturi in predstavnosti, v drugi tisti, ki so po teh parametrih precej blizu, dalje zelo idiomatični in ekspresivni izrazi drugačne predstavnosti in strukture, vendar skladni z nemškimi po svoji stilistiki. Potem se navajajo nevtralno opisne besedne zveze ali razlage, ki točno sporočajo pomen opisovane zveze in končno (pri odsotnosti ali nezadovoljivosti predhodnih tipov ekvivalentov) - leksični ustrezniki, sopomenski frazemom. Osnovno izhodišče pri tem so bili taki ekvivalenti, ki so ali enaki nemškim idiomom po strukturi ali predstavnosti ali jim po teh parametrih dovolj blizu. Prav s tem so sestavitelji poskusili prikazati - in, kot se zdi, jim je to v veliki meri uspelo - mednarodni značaj in veliko kulturološko povezanost večine nemških izrazov z evropskimi izrazi tudi tako visokega idiomatičnega tipa, kateremu raziskovalci navadno dajo status specifičnega nacionalnega. Prikaz take povezanosti je posebno pomemben že zato, ker je v zadnjem desetletju ukvarjanje s kognitivizmom in rekonstrukcijo t. i. "slike sveta" v lingvistiki nasploh in v frazeologiji posebej privedlo k precej drugačni oceni posebno nacionalne komponente v frazeoloških sistemih evropskih jezikov. Dejstvo take drugačne ocene nacionalne komponente v frazeologiji evropskih jezikov pa se objektivno pojavlja pri doslednem primerjanju raznojezičnih frazeoloških sistemov. Tako primerjanje ruske, češke, poljske in drugih frazeologij z nemško kaže več skupnega kot različnega - in to tako na sinhroni kot diahroni ravnini. Slavisti so bili že pozorni na tako veliko število slovansko-germanskih ujemanj in so dovolj natančno prepoznali mnoge od njih kot germanizme v slovanskih jezikih. Na žalost se germanisti (z izjemo del D. O. Dobrovol'skega) niso posvečali primerjanju take vrste, kar je, kot se zdi, škoda tako za teorijo kot tudi prakso frazeologije nemškega jezika, posebno z diahronega vidika. Posebno zato, ker so Janez Keber: W Breustedt, J. Getzin, J. Grätz, I. Kolsut, H. Walter, Wörterbuch deutscher ... slovanski jeziki, ki so bili dolgo v stiku z nemškim, pogosto ohranili mnoge nemške frazeme, ki so že davno iz rabe ali so bistveno spremenili svojo obliko in pomen. Raziskovalcu nemške frazeologije tak material odkriva prostrano polje rekonstrukcij notranje in zunanje oblike mnogih sodobnih izrazov. Preučitev takih dejstev pod lupo slovanskih jezikov lahko očitno mnogo prispeva k historični frazeologiji nemškega in slovanskih jezikov. Ob navajanju ekvivalentov v drugih jezikih ob nemških se velja zamisliti tudi nad nekaterimi splošnojezikovnimi in splošnokulturnimi problemi. Eden od njih je precej paradoksalna slika, ki se kaže pri pregledovanju korpusa slovarja: nemško-slovanske frazeološke paralele so dosti bolj številne, trdne in strukturno-semantično sistemske kot nemško-angleške. Seveda je to samo prvi vtis in bi bilo kako posploševanje preuranjeno. To dejstvo pa bi slaviste lahko vzpodbudilo k iskanju germanizmov v slovanski idiomatiki, česar doslej skoraj niso delali, ker je bilo težišče predvsem na iskanju leksičnih germanizmov - tipa rus. parikmaherskaja, ukr. rahunok, češ. klika itd. Za germaniste pa opazna navzočnost germansko-slovanskega kontinuuma lahko mnogo prispeva k zgodovinsko-etimološkim interpretacijam nemške idio-matike, in sicer prvič - mnogi slovanski frazemi-kalki so postali konzervati starih oblik in pomenov srednjeveških nemških idiomov (prim, staročeško v diu hü truhlu klästi, rus. položit9 v dolgij jaščik in nem. auf die lange Bank schieben); drugič - nemalo takih podobnosti odraža staro kulturološko (resp. genetično) vzajemno delovanje germanskih in slovanskih jezikov (prim. rus. krasnyj petuh in nem. roter Hahn), ki ga ni v romanskih jezikih, in ki odražajo skupne mitološke reminiscence); tretjič - obilje skupnih nemško-slovanskih zvez, tvorjenih po skupnih strukturno-semantičnih vzorcih, tvori dober metodološki instrumentarij za izbor najbolj verjetne etimološke interpretacije (gl. rus. puskat' pyP v glaza in nem. Sand in Augen streuen). Množica podobnih rusko-nemških podobnosti je bila odkrita pri delu za Istoriko-etimologičeskij slovar' russkoj frazeologii (Byrih, Mokienko, Stepanova 1998). Razumljivo je, daje nemajhna količina skupnih točk pogojena tudi s stalnimi direktnimi kulturnimi, gospodarskimi in političnimi medsebojnimi stiki Nemčije in slovanskih držav. Mnogo biblizmov, skupne mitološke in literarne vsebine iz antike, klasična književnost in sodobna sredstva množičnih informacij - vse to je prispevalo v skupno frazeološko zakladnico Slovanov in Nemcev. Zato tudi ni nenavadno, da tako specifično in z nacionalno kulturo povezano področje, kot so nemške krilatice, kaže veliko skupnega z ustreznim gradivom ruskega jezika (Dolgopolov 2004). Nemški frazeološki slovar z angleškimi in slovanskimi paralelami je potemtakem prvi poskus mnogojezičnega slovarja s historično-etimološko specializacijo. Greifsvaldski frazeografi dajejo ta poskus v presojo bralcu, zavedajoč se pri tem, da je tudi v samem korpusu slovarja in v načelih njegovega sestavljanja možno najti dosti spornega. Upamo, da bo široka diskusija o njegovih slovarskih sestavkih omogočila sestavljavcem, da se približajo končnemu cilju - daljnosežnemu projektu velikega historično-etimološkega slovarja nemške frazeologije, narejenem po lingvistični metodologiji in doslednem primerjanju frazeologije evropskih jezikov, posebno slovanskih. V nadaljevanju bom ob nemških iztočnicah podal vse slovenske frazeme, Janez Keber: W Breustedt, J. Getzin, J. Grätz, I. Kolsut, H. Walter, Wörterbuch deutscher ... ki so v slovarju navedeni kot ekvivalenti. Ni težko ugotoviti, da so vzeti iz mojega Poskusnega zvezka Frazeološkega slovarja slovenskega jezika, kije izšel leta 2003, in je sicer omenjen tudi v uvodu H. Walterja. V Poskusnem zvezku FSSJ zaradi omejenega obsega seveda ni bilo mogoče najti vseh ekvivalentov k nemškim iztočnicam, ker pa je gradivo nastajajočega Frazeološkega slovarja slovenskega jezika trenutno že bistveno bolj celovito, bom v svojem prikazu dodal še več ekvivalentov. V obravnavanem slovarju so naslednji slovenski ekvivalenti (navedeni so za nemškimi frazemskimi iztočnicami, označenimi z zvezdico: *): * das A und O, (auch:) das A und das O (ugs.) - slowen. älfa in omega * von A bis Z (ugs.) - slowen. od a do ž * jmdm. einen Bärendienst erweisen (leisten) - narediti kömu medvedjo uslügo * die Flinte ins Korn werfen (schmeißen) - slowen. metati puško v koruzo1 * auf den Hund kommen - slowen. priti na psä * jmdn. einen Korb geben - slowen. däti kömu košarico * ein [wahrer] Krösus sein - slowen. bogät kot krez * jmdm. liegt (hat) etw. auf der Leber - slowen. iti kömu na jetra2 * das trägt die Maus auf dem Schwanz fort (weg) - slowen. mačji kašelj3 * [so] alt wie Methusalem [sein] (ugs.) - slowen. stär kot Metüzalem4 * wie ein Ölgötze dastehen - slowen. držati se kot lipov bog, stati kot lipov bog * in die Patsche geraten (kommen); in der Patsche sein (stecken, sitzen) -slowen. biti v godlji5 * (einen) Pyrrhussieg (erringen) - slowen. Pirova zmaga 1 Ustreznejša oblika je vreči puško v koruzo, ki je v poskusnem zvezku FSSJ navedena kot glavna iztočnica. Sestavina metati je nedovršna in se uporablja tudi v zanikanem velelniku: ne meči puške v koruzo. 2 Tu je napačno zapisano imeti bela jetra, kar pa pomeni nekaj čisto drugega: 'biti zelo trdoživ'. Do napake je verjetno prišlo, ker v Poskusnem zvezku FSSJ iztočnici imeti bela jetra in iti komu na jetra stojita ena zraven druge. 3 Obstajata tudi sopomenki mačje solze, mačkine solze. Vsi ti frazemi pa se navadno uporabljajo zanikano in zato pridobijo nasprotni pomen. Na majhnosti, nepomembnosti mišjega repa temelji slovenski frazem za mišji rep v pomenu 'zelo malo', npr. Čeprav se je Veroni van de Leur zlato izmuznilo za mišji rep, zaradi tega še zdaleč ni bila razočarana (Delo, 22. apr. 2002, NB). Za mišji rep je manjkalo, pa bi me ujeli (SSKJ IV, 476). Nepomembnost česa, prinesenega na repu, kaže tudi slovenski pregovor Izgovor je dober, tudi če ga pes na repu prinese. 4 Omenjam še sopomenko star kot zemlja. Obstajata tudi frazema Metuzalemova starost in metuzalemska starost v pomenu 'visoka starost'. V prenesenem pomenu je Metu-zalem (metuzalem) 'zelo star človek', tudi 'zelo stara žival'. Obstajata pa še izpeljanki metüzalemec 'zelo star človek' in metüzalemka 'zelo stara ženska'. 5 Frazem biti v godlji z različico znajti se v godlji temelji na sestavini godlja v prenesenem pomenu 'neprijeten, zapleten položaj' in se uporablja za slikovito označevanje slabega položaja neke osebe. Z dodajanjem sestavine do vratu v frazemu biti do vratu v godlji se pomen stopnjuje v 'zelo neprijeten, zapleten položaj'. Sopomenski ali pomensko Janez Keber: W Breustedt, J. Getzin, J. Grätz, L Kolsut, H. Walter, Wörterbuch deutscher ... * jmdn. Sand in die Augen streuen - slowen. metati (nasuti, natresti, vreči) pesek v oči * die Schlange am Busen nähren (wärmen, erziehen) - slowen. gojiti kačo na prsih, greti kačo na prsih * Tantalusqualen erdulden (ausstehen, erleiden) (müssen) (bildungsspr.) -slowen. Täntalove (täntalske) müke. To so slovenski ekvivalenti v tu obravnavanem slovarju nemških frazemov. V nadaljevanju k le-tem dodajam še nekatere zanimivejše ekvivalente iz gradiva za Fraze-ološki slovar slovenskega jezika, ki ga pripravljam v okviru slovarskih projektov na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša. Skupaj jih je 50: * jmdm. goldene Berge versprechen - obljubljati komu gradove v oblakih * einen Bock schießen (ugs.) - ustreliti kozla, streljati kozle6 * um den heißen] Brei herumreden - hoditi okrog vrele kaše * jmdm. den (die) Daumen drücken - držati pesti za koga/kaj * jmdm. /für jmdn. böhmische Dörfer, ein böhmisches Dorf sein - španska vas * das Ei des Kolumbus - Kolumbovo jajce * der rote Faden - rdeča nit * fünf[e] gerade sein lassen (ugs.) - pogledati komu skozi prste. * das Gras wachsen hören - slišati travo rasti * Hals über Kopf (ugs.) - na vrat na nos * ein alter Hase (ugs.) - stari maček * nicht gehauen und nicht gestochen sein - ne biti ne tič ne miš7, ne krop ne voda blizu so frazemi biti v zosu, biti v kaši, biti v škripcih. M. Cigale, II, 1144, nemško in der Patsche sein prevaja s slovenskim v stiski biti. 6 Frazem streljati kozle, tudi ustreliti kozla, se verjetno navezuje na nem. einen Bock schießen. Ta se povezuje z nekim starim običajem strelskega ceha, po katerem je najslabši strelec kot tolažilno nagrado dobil kozla. Oblikovno bližje nemškemu frazemu je edninska oblika, ki je tudi v slš. strelit capa. Predstavo o nepremišljenosti in tveganju v zvezi s kozlom pa je mogoče najti tudi v ruskem rimanem pregovoru ljubov' zla - poljubiš9 i kozla v pomenu 'ljubezen je slepa'. Po sestavi podoben je ukr. frazem zabivati kozla v pomenu 'igrati domino'. Nem. einen Bock schießen razlaga M. Cigale, I, 270, s sle. ustreliti z motovilom, z matiko in primerja pol. bajta ustrzelič. V Pleteršnikovem slovarju frazema streljati kozle ali ustreliti kozla ne najdemo, omenja pa ga J. Glonar v SSJ pri iztočnici kozel - kozla ustreliti (ironično): storiti veliko neumnost, napako. 7 Frazem v obliki ni ptič ni miš najdemo že pri Plet. I, 585 (z razlago: er hat keinen ausgesprochenen Charakter), v obliki ni ptič ne miš pri Glonarju (SSJ, 212, z razlago: hinavec, nikdar ne pokaže svojega pravega lica). Enakopomenski parni frazemi obstajajo v več evropskih jezikih, a z drugačnimi parnimi sestavinami, npr. angl. neither fish, flesh nor good red herring; fr. ni chair ni poisson; češ. ani ryba ani rak; hr., srb. ni riba ni meso; nem. weder Fisch noch Fleisch sein; pol. ni pies, ni wydra; ktoš ni z pierza ni z miesa; rus. ni ryba ni mjaso; ni kaftan ni rjasa; ni pava ni varona. Slovenski parni sestavini ptič (tič) in miš sta izvirni in zelo spominjata na eno od mnogih poimenovanj netopirja: pol ptič pol miš (tj. žival, ki ni ne ptič ne miš, čeprav po letenju kaže na prvega, po izgledu na drugo). Janez Keber: W Breustedt, J. Getzin, J. Grätz, L Kolsut, H. Walter, Wörterbuch deutscher ... * [sich] um des Kaisers Bart streiten - prepirati se za oslovo senco8 * keinen/nicht einen [roten, lumpigen, blutigen] Heller wert sein (ugs.) - ne biti vreden piškavega groša * da lachen ja die Hühner (ugs.) - [še] krave bi se smejale čemu9 * einen Kater haben (ugs.) - imeti mačka * die Katze im Sack kaufen (ugs.) - kupiti mačka v žaklju * mit jmdm. ist nicht gut Kirschen essen - ni dobro češenj zobati s kom * jmdm. einen Korb geben - dati komu košarico * Krokodilstränen weinen (vergießen) (ugs.) - pretakati krokodilje solze * jmdm. liegt (hat) etw. auf der Leber - komu kaj leži na srcu * jmdm. die Leviten lesen - brati komu levite, peti komu levite; brati komu kozje molitvice * Lorbeer pflücken/ernten - dobiti lovoriko, osvojiti lovoriko * sich auf seinen Lorbeeren ausruhen (ugs.) - počivati na lovorikah * Maulaffen feilhalten (feilhaben, feiltragen, feilbieten), verkaufen (abw.) - prodajati zijala 8 V Pleteršnikovem slovarju je navedena samo zveza oslova senca pri iztočnici oslov, in to brez razlage. J. Glonar, SSJ, 347 pri iztočnici senca navaja frazem prepirati se za oslovo senco: za neumnost. M. Cigale pa v nemško-slovenskem slovarju iz leta 1860 pri iztočnici Bart nem. um des Kaisers Bart streiten razlaga s sle. prepirati se za oslovo senco, za nič. Ustrezni nemški frazem, ki ga Cigale ne navaja, se sicer glasi um den Schatten eines Esels streiten (zanken), v hrvaščini raspravljati o magarčevoj sjeni. Frazem prepirati se za oslovo senco z različico pravdati se za oslovo senco je nastal po Ezopovi bajki Osel in njegova senca. V njej je neki mladenič nekega vročega dne najel osla, da bi iz Aten odjezdil v Megaro. Toda opoldne, ko je sonce le preveč žgalo, je razjahal, da bi se odpočil v senci osla. Gonjač pa gaje začel naganjati iz sence, češ daje najel samo osla, in ne njegove sence. Ko sta se prepirala, kdo ima prav, seje osel naveličal čakati in nenadoma oddirjal. Preostanek poti sta morala iti peš. Erazem Rotterdamski pripisuje pregovorno vrednost citata, ki se v latinščini glasi de asini umbra (tj. 'o oslovi senci') Demostenu, ki je nekoč, ko je opazil, da sodniki nepozorno poslušajo njegov obrambni govor, začel pripovedovati zgodbo o oslovi senci. Ko je videl, da ga pridno poslušajo, je obmolknil. Prosili so ga, da bi končal, on pa je rekel: "Torej raje poslušate o oslovi senci kot o zadevi reveža, ki mu gre za glavo." Bilo jih je sram in so poslušali obrambni govor do konca. Približno enak pomen kot sle. prepirati se za oslovo senco ima fr. faire un proces, une querelle sur un pied de muche (tudi faire une quereile d'Allemand), ki ima namesto sestavine oslova senca jedrno sestavino noga muhe, ki prav tako vzbuja predstavo o nepomembnosti, ničnosti. Po posamostaljenju glagolskih sestavin prepirati se, pravdati se v obravnavanih fra-zemih v samostalnike prepir, pravda sta nastala še frazema prepir za oslovo senco, pravda za oslovo senco. 9 Frazem temelji na predstavi, da krava in sploh člani goveje družine niso preveč pametni (prim, gledati kot tele v nova vrata). In če se še tej zdi kaj zelo smešno ali neumno in na to reagira s smehom, tj. mukanjem, potem mora biti to res neumno, nesmiselno ali smešno. V drugih jezikih v tej vlogi nastopajo tudi druge živali, npr. v angleščini mačka, v nemščini in ruščini kokoši, v poljščini konj, npr.: angl. enough to make a cat laugh; nem. da lachen [ja] die Hühner; pol. kon by si$ ušmial; rus. 3to kuram na smeh. Janez Keber: W Breustedt, J. Getzin, J. Grätz, L Kolsut, H. Walter, Wörterbuch deutscher ... * weiße Mäuse sehen (ugs.) - videti bele miši * blauer Montag/blauen Montag machen (ugs.) - plavi ponedeljek/usekati plavi ponedeljek * jmdn. an der Nase herumführen (ugs.) - voditi koga za nos * mit langer Nase abziehen [müssen] (ugs.) - oditi z dolgim nosom * sich etw. hinter die Ohren schreiben (ugs.) - zapisati si kaj za uho * unter dem Pantoffel stehen (ugs.) - biti pod copato * Perlen vor die Säue werfen (salopp) - metati bisere svinjam * einen [kleinen/richtigen o ä] Pik auf jmdn. haben - imeti koga na piki * von Pontius zu Pilatus laufen (ugs.) - hoditi od Poncija do Pilata * von Pontius zu Pilatus geschickt worden - pošiljati koga od Poncija do Pilata * aus einem Saulus zu einem Paulus werden (bildungspr) - iz Savla postati Pavel * schwarzes Schaf - črna ovca * ins Schwarze treffen - zadeti v črno * seine Siebensachen zusammensuchen, vestauen, packen (ugs.) - pobrati svojih pet češpelj * der verlorene Sohn - (kot) izgubljeni sin * den Stier (Bock) bei den Hörnern packen/fassen - zgrabiti bika za roge * Stroh im Kopf haben (ugs.) - imeti slamo v glavi * aufs Tapet kommen (ugs.) - priti na tapeto, znajti se na tapeti * etw. unter den Teppich kehren (ugs.) - pomesti kaj pod preprogo10 * den heiligen Ulrich anrufen (rufen) (scherzh., verhüll.) - klicati Urha [na pomoč]11 10 Frazem pomesti kaj pod preprogo ima še različice z drugačnimi glagolskimi sestavinami, npr. skriti, spraviti. Frazema ne najdemo v starejših slovarjih, prav tako ne v Slovenskem pravopisu 1962 in 2001 ter SSKJ. Pojavi se šele v novejšem slovarskem gradivu za SP 2001 po letu 1990. Pozna pojavitev kaže, daje frazem nastal v najnovejšem času, saj npr. tudi nemški frazeologi datirajo ustrezni nemški frazem etwas hinter den Teppich kehren z letnico 1950. Pomensko in po sestavi enak frazem je še v češčini: zamest neco pod koberec. Osnovna predstava, po kateri je iz navadne besedne zveze pomesti kaj (tj. navadno smeti) pod preprogo, je malomarnost, površnost pri pospravljanju, ki pa je tisti, ki jo je zagrešil, noče priznati. Sestavina pomesti še ohranja povezavo s prvotnim pomenom, sestavini skriti, spraviti pa sta prišli v sestavo besedne zveze, ko je bila že v prenesenem pomenu. 11 Frazem urha (Urha) klicati [na pomoč] ne temelji na poimenovanju urh 'brezrepa dvoživka', kije nastala po imenu Urh, Ulrih nemškega izvora, ampak se povezuje s sv. Ur-hom. Razlagajo ga kot spomin na nekdanja poganska slavja, kijih npr. v Angliji še danes prirejajo v nedeljo po 4. juliju. Na slavjih se opijejo, zato pogosto tudi bruhajo. Sv. Urh je tako zaradi svojega mesta v koledarju moral prevzeti še vlogo zavetnika in priprošnjika tistim, ki so pregloboko pogledali v kozarec in jim je bilo potem slabo. Slovenskemu urha (Urha) klicati po sestavi in pomenu ustrezata nemška izraza den heiligen Ulrich anrufen in sankt Ulrich rufen, po pomenu pa npr. srbsko praviti rigoleto in slovensko peti rigoleto. Sestavino Ulrich v nemškem frazemu, ki je obstajal že v 16. stoletju, razlagajo kot olepševalni posnetek glasov osebe, ki bruha. Janez Keber: W. Breustedt, J. Getzin, J. Grätz, I. Kolsut, H. Walter, Wörterbuch deutscher ... * ins Wasser fallen - pasti v vodo * ins Wasser gehen - skočiti v vodo * ein Wolf im Schafpelz - volk v ovčji koži * bis an die Zähne bewaffnet - oborožen do zob * auf einen grünen Zweig kommen - priti na zeleno vejo. , Stan1 (*»», w ?"-■' Novost iz zbirke LINGUISTICA ET PHILOLOGICA Nataša Jakop PRAGMATIGäNA FRAZEOLOGIJA V monografiji so obravnavane frazeološke enote, ki znotraj frazeoiogije predstavljajo posebno skupino - pragmatične frazeme. Z jezikoslovnega vidika so obdelane slovnične in pomenske lastnosti frazemov, s katerimi govorci v slovenščini izražamo svoja čustva, razpoloženja (npr. ljubi bog), svoj odnos do naslovnika (npr. pojdi se solit), vzpostavimo stik z naslovnikom (npr. dobro jutro) ali z njimi poudarimo vsebino sporočila (npr. reci in piši). Teoretična spoznanja so podprta z zanimivim živim jezikovnim gradivom slovenskih pragmatičnih frazemov. 2006, 212 str., 17 x 24 cm, ISBN 961-6568-49-3. CENA: 3.355 SIT / 14,00 €. Informacije in naročila: ZALOŽBA ZRC Novi trg 2, p.p.306, 1001 Ljubljana tel.: 01/470 64 64, faks: 01/425 77 94 e-pošta: zalozba@zrc-sazu.si http://zalozba.zrc-sazu.si Katalog izdaj založbe si oglejte na: http://zalozba.zrc-sazu.si Kosta Peev, Rečnik na makedonskite govori r vo jugoistočniot egejski del, torn 3, (L-N) (Skopje 2005) Vera Smole IZVLEČEK: Predstavljamo tretji zvezek slovarja makedonskega dialektologa Kosta Peeva Rečnik na makedonskite govori vo jugo-istočniot egejski del, torn 3, (L-N) s kratkim ozirom na primerjavo pogojev nastajanja takih del, možnim pomenom za nestrokovnjake in predstavitvijo dodatkov k izšlim zvezkom. ABSTRACT: The third book from Macedonian dialectologist Kosta Peev, A Dictionary of Macedonian Dialects in the South-East Aegean Part of Macedonia (Rečnik na makedonskite govori vo jugoistočniot egejski del, torn 3, (L-N)) is presented with short discussion comparing the conditions for producing similar work, its possible importance for non-professionals, and additions to published books. Z zanimanjem in občudovanjem spremljamo v Sloveniji izhajanje narečnih slovarjev drugih slovanskih jezikov, pri čemer se ob pomanjkanju svojih posebno pozornost posveča slovarjem jezikov bivše Jugoslavije.1 Tako nista ostala neopažena tudi prva dva zvezka Peevega slovarja jugovzhodnih makedonskih govorov, ki so se nekdaj govorili predvsem v današnji Grčiji: prvega je podrobno, predvsem pa z vidika pomembnosti gradiva za jezikovnozgodovinske in jezikovnogenetske raziskave v predstavila Alenka Sivic-Dular (v Slavistični reviji 50, 2002, št. 3, str. 373-380), oba pa - prav tako podrobno - z leksikografskega vidika Peter Weiss (v Jezikoslovnih zapiskih 8, 2002, št. 1, str. 231-237). Tako je morda ob tretjem zvezku o slovarju težko dodati še kaj novega, a že samo nadaljevanje izhajanja tega obsežnega dela si pozornost zasluži. Dosedanji zvezki so izhajali na tri leta: prvi leta 1999, drugi 2002 in tretji r r 2005. Prinašajo leksiko od črke A do N (po azbučnem zaporedju), črke L, L, M, N in N, ki so začetnice iztočnic, obdelanih v tretjem zvezku, pa so ravno osrednje črke makedonske azbuke - trinajst jih je pred njimi in trinajst za njimi. Na približno 1000 zelo drobno tiskanih straneh se število obdelanih iztočnic bliža 10.000-im, kar nam že na prvi pogled priča o obsežnosti posameznih gesel oz. bogatem ponazarjalnem gradivu. Vsak zvezek ima tri dele: uvodni je razumljivo najobsežnejši v prvem Posebej je potrebno izpostaviti ocene Petra Weissa. Vera Smole: Kosta Peev, Rečnih na makedonskite govori vo jugoistočniot egejski del, torn 3 ... ^ zvezku, kratek v drugem, v tretjem ga ni. Osrednjemu slovarskemu delu sledijo ^ avtorjeve razprave, nastale na istem gradivu in napisane za različna znanstvena sre- N čanja - k njim se še vrnemo. Posebnost tega slovarja ali bolje - teh govorov je, da ^ so izgubili svoj avtentični prostor rabe in je njihova krajevna pripadnost in notranja ^ diferenciacija svojevrstna rekonstrukcija, z izjemo izpisa starejših dialektoloških O študij narejena na podlagi anketiranja informatorjev, živečih izven avtohtonega crt prostora; to je torej slovar narečnih govorov, ki jih več ni. Obenem pa so to govori, r* v katerih se zaradi obrobnosti išče ne samo arhaizme, ampak tudi narečno osnovo 0 cirilmetodovega jezika ter so zato pritegovali pozornost ne samo domačih ampak še ^ prej tujih raziskovalcev.2 :.-y Pozornost vzbujajo na samem začetku tudi odlomki iz recenzij in predstavitev .m!..-.., slovarja, ki pričajo o tem, da so bile izdaje opažene in dobro sprejete tako doma (v Makedoniji) kot v tujini. Daje temu tako, sta ob dejstvu, da slovar vsebuje izjemno N bogato besedno, frazeološko in besedilno gradivo, deloma celo enciklopedično > (prim. Weiss 2002: 236) pomembna še dva dejavnika: 1) delo skupaj z obsežno av- *tj torjevo monografijo o enem izmed govorov s tega področja, tj. o kukuškem govoru, predstavlja veličasten spomenik Makedoncem, leta 1913 pregnanim iz rodnih vasi v ^ Egej ski Makedonij i in raztepenim na vse strani, tudi preko oceana (prim. Weiss 2002: 7", 231), in 2) obsežno in zahtevno delo - resda tudi z izrabo gradiva iz skupinskega projekta - že tretje desetletje opravlja en sam avtor, upokojeni prof. dr. Kosta Peev. Skoraj 30 let urejanja, vnašanja v računalnik in slovarske obdelave bi bila najbrž za vsakogar brez velike čustvene prizadetosti za usodo rojakov, ki so ostali brez doma, ^ nesprejemljiva žrtev. Za pišoče, ki nimajo opravka s številnimi posebnimi znaki za ^ fonološki zapis, 1000 strani morda ni veliko; vsem nam, ki se s tem ubadamo vsa- o kodnevno in vemo, da tudi čudežna računalniška tehnologija ni prinesla odrešitve, « pa lahko vzbuja samo občudovanje avtorjeve delavnosti, vztrajnosti, potrpežljivosti in neomajne volje. Koliko težav in odrekanja, pa tudi potrebne podpore s strani naj- bljižjih je bilo v vseh teh letih potrebne, dajejo slutiti posebna spremna besedilca, avtorjeva posvetila in zahvale: ženi in hčerama (1. zvezek), zdravniškemu timu (2. zvezek), vnukom (3 zvezek); zeta pa sta poskrbela za tehnično podporo (program za vnos in oblikovanje).3 Morda so zgoraj našteto nepomembne podrobnosti; dejstvo pa je, da so ključne za nastanek dela, za katerega lahko samo želimo, da bo izpeljano do konca, do zadnje makedonske črke, tj. S. Makedonci bodo tako dobili svoj daleč najobsežnejši narečni slovar, primerjalno in etimološko jezikoslovje pa obsežno gradivo z južnega roba južnoslovanskih jezikov. Strah (a upamo, da neuresničen), da bi delo ostalo torzo, vzbuja ugašanje zanimanja financerjev in pristojnih institucij: če je prvi zvezek še nastal kot del projekta »Makedonski dialekti v Egejski Makedoniji«, ki ga je pri Makedonski akademiji znanosti in umetnosti vodil akad. Božidar Vidoeski, se 2 Prve raziskave na tem področju je opravil ravno slovenski jezikoslovec Vatroslav Oblak in jih objavil v znameniti študiji Macedonische Studien, Die slavische Dialecte des südlichsten und nordwestlichen Macedoniens, Wien 1896. 3 Mimogrede: to je med drugim tudi neposreden dokaz o močni povezanosti makedonske družine, četudi njeni člani živijo daleč vsaksebi. Vera Smole: Kosta Peev, Rečnik na makedonskite govori vo jugoistočniot egejski del, torn 3 ... je po koncu projekta in izidu prvega zvezka delo za drugi zvezek preselilo v okvir Inštituta za makedonski jezik Krste Misirkov (gl. str. 3 obeh zvezkov), tretji zvezek pa je očitno nastajal tudi brez tega okrilja.4 Upoštevajoč okolnosti, je razumljivo, da delo leksikografsko ne more biti vrhunsko: njegove slabosti in prednosti je natančno obdelal P. Weiss (2002:232-237) in hkrati poudaril, da »... je domet slovarja veliko večji.« (237). Nehote se vsiljuje primerjava s podobnim projektom, ki istočasno poteka na Filozofski fakulteti v Novem Sadu pod vodstvom prof. dr. Dragoljuba Petroviča, dosedanji rezultat pa so 4 zvezki (od A do Lj) slovarja srbskih govorov Vojvodine (Rečnik srpshih govora Vojvodine) (Petrovič 2000, 2002, 2003, 2004), izdeluje pa ga skupina 4-5 ljudi, sloneč na bogati srbski (narečni) leksikografski tradiciji, kar oboje vpliva tudi na slovaropisno veliko bolj dodelan izdelek (prim. Weiss 2001). In če potegnemo še paralelo s stanjem doma oz. s slovarskimi projekti iz slovenskih narečnih govorov: dokončani so slovarji manjšega obsega ali delni (tematski) in večinoma leksikografsko manj zahtevni, medtem ko sta oba obsežna in leksikografsko zahtevna projekta (zaenkrat) zastala že kmalu na začetku poti (pri H); to sta večavtorski koroški Thezaurus der slowenischen Volkssprache in Kärnten (ur. Stanislaus Hafner, Erich Prunč) I A- bis B-, 2 C- bis dn-, 3 do- bis F-, 4 G- bis //-(Dunaj, 1982,1987,1992,1994) in slovar Petra Weissa Slo var govoro v Za drečke doline med Gornjim Gradom inNazarjami: Poskusni zvezek A-H (Ljubljana, 1998).5 Tako smo potencialni pisci narečnih slovarjev - in verjetno je isto mučilo tudi Kosta Peeva - pred težko odločitvijo: 1) dodelovati vsako geslo do potankosti in tvegati, da slovar nikoli ali pa le delno izide ali 2) biti, pa čeprav v nasprotju s svojim strokovnim znanjem in pričakujoč kritik, »zadovoljen« s preprostejšo slovaropisno rešitvijo (napake so vedno nenamerne!) in v skladu z omejenostjo človeškega življenja zastavljeno pripeljati do cilja. Iz prakse vemo, da se zgledujemo po dobrih izdelkih, s pridom pa uporabljamo vse, ki so vsaj zadovoljivi - še toliko bolj, če so redki. Sledeč edinemu cilju, tj. »ohraniti veliko bogastvo tistega dela makedonskega naroda, kije moral zapustiti svoja ognjišča« (Mileva Lazova, Voskresuvanje na eden istoriski etnokulturen subjekt, poročilo o promociji 3. zvezka in intervju z avtorjem v reviji Makedonsko sonce 571, 10. 6. 2005, str. 40^-1), avtor vlaga velike napore, da bi slovar pripeljal do konca: po napovedi iz intervjuja ob izidu tretjega zvezka lahko pričakujemo, da bo to že z izidom četrtega zvezka v letu 2006. Skupaj s slovarju pridanimi članki in v letih 1987 in 1988 izšlo obsežno monografijo o enem izmed 4 Tu se namesto navedbe projekta oz. institucije nahaja pretresljiva pesem Blažeta Kone-skega, ki se (v mojem nestrokovnem prevodu) glasi takole: Z namišljenimi mejami / sem orisal svojo domovino. /Postavil sem mejnike na vse njene robove: /... na reke, jezera in na morski breg. /... Na planinske vrhove /s katerih se skozi razredčene oblake / odkriva pogled v daljne kraje. /Do kamor seže moja ljubezen, /do tam je moja domovina. /A vi, hej! /Kaj ste si izmislili, dajo zamejite?! 5 Pridružuje se jima še izvrsten, lahko bi rekli konkordančni slovar A-K, priložen (neobjavljeni) disertaciji Karmen Kenda-Jež Cerkljansko narečje. Teoretični model dialek-tološkega raziskovanja na zgledu besedišča in glasoslovja. (mentor T. Logar). Ljubljana 2002, 203 + 156 str. Vera Smole: Kosta Peev, Rečnik na makedonskite govori vo jugoistočniot egejski del, torn 3 ... teh govorov, tj. o kukuškem govoru {Kukuškiot govor) istega avtorja,6 bodo ti, sedaj že skoraj povsem izumrli makedonski govori med najbolje obdelanimi. Dosedanji trije zvezki prinašajo v razdelku Izbrana gramatična vprašanja na 68 straneh šest razprav o pomembnejših pojavih na različnih jezikovnih ravninah teh makedonskih govorov. V prvi, Redukcija kot dejavnik delitve dolnjevardarskih govorov, na kontrastiven način avtor utemelji delitev teh govorov na južne in severne - z našega stališča je zanimivo to, da v južnih govorih redukcijo (končnih) nenagla-šenih samoglasnikov vzpodbuja morfološki pojav, in sicer slabljenje kategorije spola, povzročeno od turškega in aromunskega jezika; v drugi, O malo poznanem arhaizmu v jugovzhodnih makedonskih govorih, dopolni dotakratne razprave o pomenu in funkciji veznika da v teh govorih (oba v 1. zvezku); v tretji, O zaimenskem sistemu v južnih makedonskih govorih, na obsežnem gradivu dokazuje porušen sklonski in spolski sistem; v četrti, O dezintegraciji jugovzhodnih makedonskih govorov, poskuša tudi s pomočjo demografskih podatkov iz obravnavanih vasi ugotoviti upravičenost in stopnjo vdora t. i. balkanizmov v različne plasti makedonskih govorov; v peti, Ponovno o »lažnih ostankih« končnega j era v jugovzhodnih govorih, obdela vse dosedanje teorije o tem pojavu in na koncu, s pomočjo veliko obsežnejšega gradiva, kot so ga imeli drugi avtorji, ugotovi, da ga ne povzroči glasoslovni, pač pa oblikoslovni pojav, kije povezan s slabljenjem kategorije spola zaradi vpliva turškega jezika (vse tri v 2. zvezku); v šesti, Relikti v prozodijskem sistemu jugovzhodnih makedonskih govorov s kukuško-dojranskega področja, opozarja na vrsto posebnosti v naglaše-vanju besed - govori imajo prosto mesto naglasa, naglas je zelo premičen, veliko besed je naglašenih končniško. Iz razprav lahko razberemo natančno predstavitev obravnavanih problemov, bogato gradivsko potprto in premišljeno izbrano snov, saj se ob ožjih krajevnih posebnostih odkriva vrsta jezikovnih univerzalij, pomembnih še posebej za tiste, ki se ukvarjajo z dialekti v stiku z drugojezičnimi, tudi tipološko raznorodnimi jeziki. Naj bo tale kratek prikaz tistega dela raziskav, katerim se je makedonski dialektolog in univerzitetni profesor dr. Kosta Peev posvečal z največjo vnemo in ljubeznijo, obenem tudi skromno voščilo ob njegovi 70-letnici z željo, da bi mu zdravje služilo še vrsto let - v veselje njegove družine, prijateljev in stroke. Vera Smole, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Novi trg 2, 1000 Ljubljana E-pošta: vera.smole@guest.arnes.si 6 Monografija spada med boljša dela ne samo makedonske, pač pa slovanske dialektologi-je nasploh. Izšla je v dveh knjigah: prva na 351 straneh za uvodom (7-39) prinaša fonolo-gijo (43-158), morfologijo (163-272) in sintakso (275- 316), druga pa še na dodatnih 363 straneh slovar (17-143), frazeološki slovar (151-212) in besedila (215-359), vse s kratkimi uvodi in znanstvenim aparatom. Johann Siegmund Valentin Popowitsch (Janez Žiga Valentin Popovič), Vocabula Austriaca et Stiriaca 1-2 (Frankfurt am Main 2004) Peter Weiss IZVLEČEK: Avstrijski slovar, ki gaje v tretji četrtini 18. stoletja sestavil slovenski učenjak Janez Žiga Valentin Popovič (1705—1774), je izšel šele leta 2004 v uredništvu Richarda Reutnerja, kije k njemu napisal obsežen uvod. Slovar vsebuje mnogo jezikovnogeografskih podatkov za nemščino, odlične razlage in marsikaj primerjalnega, veliko pa se najde tudi v zvezi s Popovičevo materinščino. Občudovanja vredna je avtorjeva razgledanost predvsem po nemškem jezikoslovnem prostoru in po takratni jezikoslovni literaturi ABSTRACT: The Austrian dictionary composed by the Slovenian scho-lar Janez Ziga Valentin Popovič (1705-1774) in the third quarter of the 18th century was only published in 2004, and edited by Richard Reutner, who wrote an extensive introduction to it. The dictionary comprises many language-geographical data for the German language, excellent explanations and many comparisons with much information provided regarding Popovic's mother tongue. The author s broad horizon is admirable, especially with regard to the German language area and the linguistic literature ofthat time. V uvodih k slovarjem avstrijskih posebnosti v nemščini v zadnjem času čisto na začetku beremo ime učenega slovenskega rojaka iz 18. stoletja, jezikoslovca in naravoslovca Janeza Žiga Valentina Popoviča. V zadnjem času zato, ker je šele od leta 2004 širši javnosti dostopen njegov avstrijski slovar, kije - sicer občasno uporabljen - skoraj dve stoletji in pol ležal v knjižnici sicer dostopen javnosti, vendar pa neobjavljen. To sicer ni prvi izdani Popovičev slovarje pa daleč najobsežnejši. Delo, ki je izšlo v dveh knjigah, si je treba ogledati iz več različno tehtnih razlogov. Prvi je naklonjenost slovarski predstavitvi besedja in iz tega izvirajoča jezikoslovna radovednost, drugi je slovensko gradivo v tem slovarju, tretja pa je pisec slovarja, v Arclinu pri Vojniku leta 1705 rojeni Janez Žiga Valentin Popovič, kije ustvarjal večinoma v tretji četrtini 18. stoletja. Popovič je bil slovenskega rodu, kar je, kadar je beseda nanesla na njegov rod, rad pokazal in poudaril. Otroška leta je preživel v Arclinu, potem pa je deset- Peter Weiss: Johann Siegmund Valentin Popowitsch (Janez Žiga Valentin Popovič), Vocabula ... leten odšel z bratoma študirat v Gradec. Po končanem bogoslovju ni bil posvečen v duhovnika, ampak je gostoval najprej kot domači učitelj (tudi po slovenskem ozemlju), potoval med drugim tudi v južno Italijo in na Malto ter učil na ustanovah, kakršna je bila plemiška akademija v Kremsmünstru. Od leta 1746 naprej je bil, kot piše Kidrič v Slovenskem biografskem leksikonu, od koder povzemam Popovičeve življenjepisne podatke, »zaseben učenjak in publicist«, sprva v Kremsmünstru, nato v Regensburgu, Nürnbergu in Leipzigu, ustalil pa seje leta 1753, ko je dobil mesto javnega učitelja nemškega jezika in govorništva na dunajski visoki šoli. Tuje ostal dobrih 13 let, preostanek življenja pa je kot delavni upokojenec preživel večinoma v Perchtoldsdorfu pri Dunaju, kjer je obdeloval vinograd in spisal večino svojega avstrijskega slovarja in kjer je leta 1774 umrl. Popovičev avstrijski slovar se je v prepisu Popovičevega mlajšega sodobnika, piarističnega redovnika in učitelj a lepopisj a Antona Wasserthala, ohranil v Avstrij ski narodni knjižnici. Uporabljali so ga mnogi germanisti in iz njega črpali podatke za svoje slovarje in za druga jezikoslovna dela. Nemalokrat so bila izražena pričakovanja in zahteve, da bi slovar izšel v knjižni obliki, kar je izrecno zapisal recimo že nemški slovaropisec Johann Christoph Adelung osem let po Popovičevi smrti. Navsezadnje se je obsežnega rokopisnega slovarja lotil dunajski germanist Richard Reutner, tako da je zdaj pred nami Popovičev slovar na več kot 770 straneh z urednikovim dodatkom (aparatom). V njem so navedeni v rokopisu prečrtani deli besedila (str. 777-806), spregledi v rokopisu, ki so zahtevali vrivke v objavljenem besedilu (str. 807-818), pojasnila (str. 819-858) in slika ene od rokopisnih strani slovarja (str. 859). Slovarju ustrezno dragocen je v tej izdaji obširni in zgledni Reutnerjev uvod v slovar na 212 z rimskimi številkami označenih straneh, kjer so zapisane tehtne ugotovitve in izčrpno navedeno gradivo, mimo katerega pri raziskovanju Popovičevega dela ne bo več mogoče. Iz urednikovega uvoda izvemo o Popovičevem življenju in delu le bistveno, saj so dejstva natančneje navedena pri drugih piscih, nazadnje recimo v knjigi Kurta Faningerja o Popoviču kot avstrijskem slovničarju (Johann Siegmund Valentin Popowitsch: Ein österreichischer Grammatiker des 18. Jahrhunderts) iz leta 1996. V uvodu so predstavljeni Popovičev položaj v okviru nemške jezikovne reforme v Avstriji v 18. stoletju in Popovičev pristop in metoda, tj. njegovo jezikovnoteo-retično stališče. Iz razdelka o nastanku in dataciji Popovičevega avstrijskega slovarja izvemo, daje misel na slovarsko ureditev avstrijskega besednega gradiva pri piscu zorela od štiridesetih let 18. stoletja in je izkazana tudi v njegovi knjigi Raziskave morja (Untersuchungen vom Meere) iz leta 1750, Popovič pa je slovar dopolnjeval do časa tik pred smrtjo, torej do leta 1774 (str. XXXVI-XXXVIII). Posrečeno je urednikovo mnenje o slovarski strukturi Popovičevega slovarja: »Kdor bi z zahtevami, kakršne se danes postavljajo slovarjem, pristopil k zgodovinskim slovarjem in še posebej k Popovičevemu, bi ga na mestu kap. Glede na izročilo je več gesel, katerih iztočnice se pravopisno ujemajo. Kazalke kažejo v prazno. Sistematičnega tudi sicer ni nič. Kot iztočnica nastopa praviloma v Avstriji veljavna pisna, pogovorna ali narečna oblika, pa tudi to ne dosledno [...]. Za pisanje iztočnic uporablja Popovič nedosledno svoje lastno označevanje. Podatki o pravopisu in etimologiji so nesistematični. In vendar so Popovičeva gesla po drugi strani Peter Weiss: Johann Siegmund Valentin Popowitsch (Janez Žiga Valentin Popovič), Nocabula ... v določenem smislu tudi že spet moderna. Zaradi pripovednega sloga, ki sega vse do klepetavosti, so bila že gesla natisnjenega Poskusa [Versuch einer Vereinigung der Mundarten von Teutschland iz leta 1780 - P. W.] označena kot ,slovaropisne pripovedi' [...].«(Str. XLIII-XLIV) V slovarju je Popovič navajal sopomenske in heteronimne nize iz različnih jezikovnih zvrsti: črpal je iz slovarjev in drugih del, in ker je prepotoval kar nekaj nemškega ozemlja, je imel ogromno podatkov iz lastnih zapisov, saj si je, kot so poročali njegovi sodobniki, tako ohranjal, kar so mu povedali njegovi informatorji, ki so bili kuharice in otroci (tem je puščal, da so »popravljali njegovo štajersko nemščino«) ter vajenci in služabniki (str. XXXIV). Že iz po Popovičevi smrti natisnjenega Poskusa je razvidno, daje bil predhodnik sodobne jezikovne (besedne) geografije (str. CXII). Ker je Popovič prevneto grmadil gradivo, ki gaje potem v svojem bivališču še obdeloval in opremljal z etimološkimi in pravopisnimi izsledki in domislicami, se mu je tako nakopičilo, da »nobeno [njegovo] slovnično in slovaropisno delo ni šlo v tisk v celoti« (str. XXXV). Pri nemških sopomenkah, ki v avstrijskem slovarju seveda prevladujejo, je bil urednik Reutner v uvodu še posebej pozoren na Popovičeve podatke o prostorski razširjenosti leksemov; po primerjavi s podatki v najnovejših objavljenih nemških jezikovnih atlasih je sklenil: »Primerjava kaže, da Popovičevi besednogeografski podatki sicer ne zdržijo koraka z izčrpnostjo in natančnostjo v modernih jezikovnih atlasih, v glavnem pa držijo« (str. LXXI). Poskusov etimoloških razlag je v avstrijskem slovarju veliko: Popoviču je šlo še bolj za jezikovno podobnost (str. LXXXII), saj seje znanstveno opazovanje jezikov v tem smislu uveljavilo šele v drugi četrtini 19. stoletja, nemščine z Jacobom Grimmom (str. LXXXIII). Poleg tega so etimologije v avstrijskem slovarju marsikdaj na nepričakovanih mestih, recimo Schmetten 'smetana', kar seje govorilo v nemščini na področju Češke in Moravske, v geslu Obes. Že v knjigi Raziskave morja je Popovič zastavil nov način zapisovanja istih glasov, ki so se v upoštevanih jezikih pisali različno. Res sije, kot ugotavljajo starejši slovenisti, prizadeval za zapisovanje po načelu ena črka - en glas, kar naj bi kazalo na odmik od bohoričice in željo po čem takem, kar smo veliko pozneje dobili z dajnčico in metelčico ter nazadnje z današnjim črkopisom na osnovi gaj ice, vendar pa je pri tem snoval nekaj takega, kot je mednarodna fonetična abeceda. Ni mu šlo za reševanje slovenskih zadreg, ampak tistih, ki jih je imel z nemščino (str. XLIII) in npr. madžarščino, kar pa si bo treba ogledati še bolj sistematično. V avstrijskem slovarju je uporabljen ta način za mnoge nove primere, natančnejši pa je (ali je želel biti) Popovič tudi pri zapisovanju nemških samoglasnikov, kar je v zvezi z njegovimi prizadevanji za nemški pravopis. Avstrijski slovarje zelo moderen s tem, ker vsebuje 73 ilustracij, ki želijo pri Popoviču, kot piše urednik Reutner, »informirati, ne krasiti« (str. XCI). Prepisovalec Wasserthal jih je prerisal iz Popovičevega izvirnika, Popovič pa jih je včasih iz literature, ki jo je uporabljal (str. XCI). Tako kot je Popovič navajal in kopičil podatke iz drugih objavljenih del (str. LXXI-LXXVIII), so njegov rokopisni avstrijski slovar in tudi objavljeni Poskus iz leta 1780 prepisovali in v svojih delih upoštevali drugi sestavljalci slovarjev avstrijskih Peter Weiss: Johann Siegmund Valentin Popowitsch (Janez Žiga Valentin Popovič), Vocabula ... jezikovnih posebnosti (str. XCII-CXI). V 18. stoletju natisnjena Popovičeva dela so upoštevali npr. Adelung in brata Grimm v svojih nemških slovarjih ali Schmeller v bavarskem. Avstrijski slovar v Reutnerjevem uredništvu sicer ne premore potrebnega registra, saj bi obsegal več sto strani (str. XLII-XLIII). Zato pa je urednik preveril vse dosegljive Popovičeve navedke in zbral natančne naslove virov, ki so zdaj razvrščeni po strokah (pri Popoviču so bili večinoma samo nakazani), tem pa pripisal gesla v avstrijskem slovarju, kjer so navedeni ali nakazani. Pri tem mu je bil v pomoč natisnjeni dražbeni katalog knjig iz Popovičeve zapuščine. Reutner je kar se da natančno navedel tudi vse kazalke na tuja in Popovičeva objavljena in rokopisna dela (str. CXXXVI-CCXII). Seznam Popovičevih del ter primarna in sekundarna literatura o njem obsegata 19 strani (str. CXVII- CXXXV). Iz urednikove ocene (str. CXII-CXIII) je mogoče povzeti tole bistveno: Popovičev avstrijski slovar je »najobsežnejša dokumentacija avstrijske jezikovne rabe v 18. stoletju«. V njem se mešajo različne slovaropisne zamisli, od katerih sta najpomembnejši zamisel idiotikografije in zamisel enciklopedije. Popovič je z avstrijskim slovarjem še dodatno potrdil vlogo predhodnika moderne jezikovne geografije. Nasprotoval je najvplivnejšemu nemškemu jezikovnemu reformatorju 18. stoletja Johannu Christophu Gottschedu, kije želel nemško knjižno rabo umeriti po saški iz okolice Meißna; Popovič je v nemški knjižni jezik uvajal pokrajinske knjižne besede, kar je »v okviru zamisli nemškega jezika kot pluricentričnega jezika« zdaj že dolgo samoumevno. (Mimogrede: Avstrijci so pri rabi nemščine v Evropski uniji uveljavili svoje dvojnične izraze za 23 pojmov, recimo Erdäpfel nasproti siceršnjemu nemškemu Kartoffeln 'krompir', Fisolen :: grüne Bohnen 'stročji fižol', Karfiol:: Blumenkohl 'cvetača', Kren :: Meerrettich 'hren', Marillen :: Aprikosen 'marelice', Paradeiser :: Tomaten 'paradižnik' ali Ribisel :: Johannisbeeren 'ribez' (nav. po Robert Sedlaczek, Das österreichische Deutsch: Wie wir uns von unserem großen Nachbarn unterscheiden, Wien, 2004, str. 13).) V avstrijskem slovarju je Popovič pri opisih obravnavanih besed in besednih zvez izredno natančen in izčrpen, tako daje upoštevanja vreden ne le za germanistiko, ampak tudi za druge discipline, kot je zgodovina mesta Dunaja, arhitekture, medicine, botanike, zoologije, lova, iger ipd., pri njem izvemo podrobnosti o tedanjih merah ali vrstah peciva, skratka zelo dragocene podatke izpred kakih 250 let. Za slovenistiko je Popovičev slovar pomemben zaradi uveljavljanja vedenja o slovenskem jeziku in zaradi zapisa slovenskih besed, opisa slovenskih posebnosti, ki so se odrazile v nemščini (kozolec je predstavljen v geslu Härpfe in kolač v geslu Kolätschen), to pa je velikokrat povezano z iskanjem izvora nemške besede ali z navajanjem drugih besed, ki imajo pri Popoviču podobno obliko. Slovar bo koristen pripomoček tudi pri ugotavljanju nemških izposojenk v slovenščini. - O Popoviče-vem slovenskem izvoru pričajo tudi v Reutnerjevem uvodu (str. X) navedena imena slovenskih krajev iz okolja, iz katerega je izhajal: Celje, Vransko, Vojnik, Ljubljana, Maribor, Ptuj, Prebold, Prevole (pri Novem mestu), Podgrad in Tabor (pri Vranskem), Tabor (pri Vojniku), Slovenj Gradec in Vipava. Dodati bi bilo treba še eno, ki je zapisano v geslu »Präßberg. Wind.[isch 'slovensko' - P. W.] Mozirje«. Rokopisni slovarji, v katerih je upoštevana slovenščina iz preteklih časov, se Peter Weiss: Johann Siegmund Valentin Popowitsch (Janez Žiga Valentin Popovič), Vocabula ... še vedno tiskajo. Izhajajo ponatisnjeni delno preurejeni slovarji, kakršen je Pleter-šnikov, pred leti je bil izdan obrnjeni rokopisni Kastelic-Vorenčev slovar in že prej natisnjeni Gutsmanov slovar. Krog zgodovinskih slovarjev pa se še širi: s Popoviče-vim avstrijskim slovarjem (zaradi težav pri latinskem izgovoru in pomenu naslova ^ slovarja: Vocähula Austriaca et Stiriaca pomeni 'avstrijske in štajerske besede') smo dobili slovar slovenskega pisca, ki z nekaterimi zelo modernimi postopki obravnava predvsem nemško pokrajinsko in narečno besedje, upošteva pa tudi mnoge slovenske in druge slovanske besede ter še marsikaj slovenskega, kar vse si bo treba pogledati pobliže. Richard Reutner, urednik pričujočega slovarja, je poleg razprav o Popoviču za tisk pripravil še dva obsežnejša Popovičeva rokopisa, ki sta izšla v knjigah Der Abschnitt »Dialecti« aus den vermischten Schriften des Johann Siegmund Valentin Popowitsch (1705-1774) (2003) in Orthographische Schriften (2005). Popoviče-vega nenatisnj enega gradiva (ne da bi upoštevali njegovo korespondenco) je še kar nekaj, in sicer tudi rokopis Ms 423 iz Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani z naslovom Specimen Vocabularii Vindo-Carniolici (prvič ga srečamo v Pohlinovi Bibliotheci Carnioliae - Pohlin gaje dodobra izčrpal za svojo knjigo Glossarium Slavicum, izdano leta 1792), ki ga zdaj pripravlja za natis prizadevni in vestni urednik Reutner, tako da bomo lahko »novo« Popovičevo delo, ki je bilo predolgo v rokopisu, kmalu brali natisnjeno. Peter Weiss, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Novi trg 2, 1000 Ljubljana E-pošta: Peter.Weiss@guest.arnes.si Novost iz zbirke LINGUISTICA ET PHILOLOGICA oze loponsic BESEDJESLOVNE RAZPRAVE V knjigi so objavljeni avtorjevi sestavki in razprave, ki so izhajali od srede 60. let (1965) pa do leta 2005. Objavljeni so bili v kar 25 domačih, nekaj pa tudi v tujih glasilih ali zbornikih. Knjiga obsega šest razdelkov, naslovljenih po jezikoslovnih vejah, ki obravnavajo ustrezno problematiko besed in posebnih besednih zvez: Besedoslovje, Besedotvorje, Oblikoglasje, Izrazoslovje, Frazeologija in Slovaroslovje. Dodano je stvarno in imensko kazalo ter seznam sestavkov. 2006, 668 str., 17 x 24 cm, trda vezava, ISBN 961-6568-42-6. CENA: 5.704 SIT / 23,80 €. Informacije in naročila: ZALOŽBA ZRC 7Novi trg 2, p.p.306, 1001 Ljubljana tel.: 01/470 64 64, faks: 01/425 77 94 e-pošta: zalozba@zrc-sazu.si http://zalozba.zrc-sazu.si ................^rrr......i--------.i- t: nrtr rr r/ifr it i: si n r r.....r v r v rnm rrrnrtrrnrr rtrtr irtrtr r irrr-ff o..-,■.,■! o .v r :.t ::< r> ou .v f.i.-im.-.if.i..T .■.w,i...i..j...i..j..,i...i.„ ji..j...u. .s. ..1...1.....;. .x:.::.:t.Jh 11 Katalog izdaj založbe si oglejte na: http://zalozba.zrc-sazu.si O mestu slovenščine v evropskem povezovanju (O zborniku Slovenščina in njeni uporabniki v luči evropske integracije) Andreja Žele IZVLEČEK: Aktualno stanje in problematiko slovenščine današnjega trenutka skušajo prispevki v pričujočem zborniku vsaj z nekaj vidikov (tj. z vidika slovenske jezikovne politike in jezikovnega načrtovanja, z vidika jezika v stiku in medkulturnega sporazumevanja in glede na trenutni socialno-funkcijski položaj) samo ujeti in nakazati ali opisati, nekateri pa celo problemsko predstaviti. The place of the Slovenian language in European integrations (A short presentation and comment of the compendium Slovenščina in njeni uporabniki v luči evropske integracije (The Slovenian Language and its Users in the Light of the European Integration)) ABSTRACT: The papers in the present compendium only attempt to catch and show or describe the current situation and problems of today's Slovenian language at least from several points of view (i.e. from the point of view of the Slovenian language policy and language planning, the language in use and inter cultural communication, as well as of the current social and functional situation), with several papers presenting existing problems. Stalna dosedanja vloga slovenščine kot t. i. jezika v stiku po uradnem političnem evropskem povezovanju dobiva še druge širše medkulturne razsežnosti in pri vsem tem pa je prvobitna oz. izhodiščna naloga stalno in sprotno osveščanje uporabnikov slovenščine o njenih aktualnih zmožnostih in rabah. Aktualno stanje in problematiko slovenščine današnjega trenutka skušajo prispevki v zborniku vsaj z nekaj vidikov (tj. z vidika slovenske jezikovne politike in jezikovnega načrtovanja, z vidika jezika v stiku in medkulturnega sporazumevanja in glede na trenutni socialno-funkcijski položaj) samo ujeti in nakazati ali opisati, nekateri pa celo problemsko predstaviti. Pri založbi Annales je v letu 2005 v Kopru izšel zbornik prispevkov pod skupnim naslovom Slovenščina in njeni uporabniki v luči evropske integracije, ki sta ga uredili Vesna Mikolič in Karin Marc Bratina. Zbornik je še toliko pomembnejši, ker je bil spodbujen in je izšel iz večjezične in večkulturne sredine Slovenske Istre. Tovrstna okolja so tudi za slovenščino in njene uporabnike izziv, da se še potrdijo v živi aktualni vsestranski uporabnosti tudi na področjih vsakdanje med- in večkul- Andreja Žele: O mestu slovenščine v evropskem povezovanju (O zborniku Slovenščina in njeni ... turnosti in z drugimi jeziki, ki so z njo v vsakodnevnem uporabniškem stiku. Stalna dosedanja vloga slovenščine kot t. i. jezika v stiku po uradnem političnem evropskem povezovanju dobiva še druge širše medkulturne razsežnosti in upati smemo, da s tem posledično pridobiva tudi večjo veljavo. Pri vsem tem pa je prvobitna oz. izhodiščna naloga stalno in sprotno osveščanje uporabnikov slovenščine o njenih aktualnih zmožnostih in rabah. Aktualno stanje in problematiko slovenščine današnjega trenutka skušajo prispevki v zborniku vsaj z nekaj vidikov (tj. z vidika slovenske jezikovne politike in jezikovnega načrtovanja, z vidika jezika v stiku in medkulturnega sporazumevanja in glede na trenutni socialno-funkcijski položaj) samo ujeti in nakazati ali opisati, nekateri pa celo problemsko predstaviti. 1 Obseg S sinhronega vidika obravnave so prispevki razdeljeni v tri tematske sklope 1 Medkulturnost jezika in njegovih uporabnikov (M. Stabej: Kdo si, ki govoriš slovensko? (13-22), L. Čok: Posameznik in jezik v medkulturnem in jezikovnem stiku (23-34), M. Grosman: Medkulturnost kot izziv sodobnih družb (35-47), L. Škof: Pragmatizem, vzgoja in medkulturnost (49-56), M. Kopcyk: Vprašanje sodobnega univerzalizma. Nekaj opomb ob branju Dnevnika Witolda Gombrowicza (57-65), E. Tokarz: Položaj slovenske subjektivitete v procesu evropske integracije (67-70)), 2 Socialno-funkcijski položaji slovenskega jezika (A. Žele: Opredelitve leksike glede na besedilnotipsko raznovrstnost (73-80), Igor Z. Žagar: Argumentiranje v državnem zboru Republike Slovenije - Ali argumentacija še vedno pospešuje demokracijo? (81-106), S. Bergoč: Diplomatska besedila: Od »najboljšega primerka« do robov kategorije (107-120), V. Medved Udovič: Sodobni pouk slovenščine v osnovni šoli. Premislek ob novih razsežnostih slovenščine v šoli (121-130), B Baloh: Slovenščina kot drugi jezik v šolah z italijanskim učnim jezikom v Slovenski Istri (131-147), S. Stare: Matura iz slovenščine kot drugega jezika v Slovenski Istri (149-170), 3 Slovenski jezik v stiku (V. Mikolič: Sporazumevalna zmožnost v JI in J2 skozi prizmo časa in prostora - primer Slovenske Istre (173-185), M. Sedmak: Jezikovne izbire članov etnično mešanih družin (187-212), N. Komac: Slovenščina in njeni uporabniki v Kanalski dolini (213-218), E. Bernjak: Sociolingvistični problemi pri slovenski manjšini na Madžarskem (219-243), V. Požgaj Hadži, T. Balažic Bule: Meje (ne)tolerantnosti do govorcev slovenščine kot tujega jezika (245-252), J. Zemljarič Miklavčič: Jezikovne tehnologije - viri in pripomočki za učenje slovenščine kot tujega jezika (253-259), M. Schlamberger Brezar: Nekatere skladenjske značilnosti prevodov iz francoščine v slovenščino - lekcija iz konstrastivne slovnice (261-268), M. Schlamberger Brezar, N. Logar, N. Dobnik, J. Markič, K. Marc Bratina: Prevajanje in tolmačenje strokovnih besedil v Sloveniji in Eropski uniji (269-283)). V poglavju Literatura (305-331) je abecedno popisana vsa upoštevana strokovna literatura, sledita pa abecedno združena imenski in stvarni seznam upoštevanih avtorjev in strokovnih izrazov (333-350). 2 Glavni poudarki Glede na to, da so avtorji in njihovi prispevki poimensko in obsegovno predstavljeni že v zgornjem razdelku, bom pri naštetih vsebinskih poudarkih pripisala Andreja Žele: O mestu slovenščine v evropskem povezovanju (O zborniku Slovenščina in njeni ... samo stran v zborniku, kjer bralci najdejo povzeto trditev oz. komentar skupaj s sobesedilom. - Slovenska jezikovna in jezikoslovna situacija sta na dobri poti proti zrelosti v smislu celostnega pogleda na jezikovno situacijo, ki ne temelji na omejevanju pravic ter na izključevanju, temveč na zavedanju o raznolikosti govorcev, kodov in jezikovnih rab (17). S povečano množičnostjo javne komunikacije se spreminja pojmovanje prestiža jezika; vzporedno se razvijajo nove prestižne govorice in novi sociolekti. Jezikovnotehnološke možnosti omogočajo tudi uspešno komunikacijo z bistveno manjšo stopnjo jezikovnega znanja tujega jezika, kot se je predvidevalo včasih (18-19). Za uspešno nadaljnje jezikoslovno raziskovanje so ključnega pomena izvirnost gradiva in raziskovalnih hipotez, raziskovalni cilji pa morajo voditi predvsem k izboljšanju katerega koli segmenta jezikovne situacije (21). Vsesplošno pa je pomembno stališče oz. ugotovitev, da je bolje imeti tiste govorce slovenščine, ki si jo želijo uporabljati in vedo, zakaj jo hočejo govoriti, kot pa tiste, ki slovenščino uporabljajo zgolj zaradi kakršne koli prisile (22). - Dobro si je uzavestiti pojme in razmerja med prvim/izvornim jezikom, nacionalnim jezikom in državnim jezikom; opredeliti pojme jezikovnega načrtovanja, etnične in kulturne identitete, medkulturnega dialoga in jezikovne medkulturne komunikacije (23-26). Vedno pogostejša je uporaba (tudi zelo različna in zato neenoumna) pojmov medkulturnost, medkulturna zavest, mnogokulturnost, multi-kulturnost in kulturni pluralizem (35, 41). V zadnjih letih mednarodni medkulturni projekti prispevajo k razvoju uporabnega jezikoslovja (pragmatike), družbenega jezikoslovja, psihologije kulture, antropologije jezika in jezikovne didaktike tudi in predvsem znotraj in v okviru posameznih vključenih jezikov (288). Dobro razvita medkulturna zavest namreč ne odpira le vrat v razumevanje tujih kultur in ne omogoča le ustvarjalnega stika s potencialnim bogatenjem osebnosti, marveč hkrati omogoča tudi pozitiven odnos do lastne kulture in jezika, brez občutka manjvrednosti ali dvomov o izraznih možnostih materinščine - tovrstno osveščenim pa medkulturna zavest pomaga reševati tudi nadaljnja razmerja med jeziki (45^6). - Današnje analize jezikovnega gradiva, razvoj jezikovnih tehnologij in razvijanje korpusnega jezikoslovja opozarjajo na nezmožnost predvsem pa na neučinkovitost splošnozvrstne opredelitve besedja in s tem hkrati na nujnost prehoda od presplošne in zato premalo uporabnostno konkretne zvrstnosti k zvrstni tipologiji konkretnih besedil, ko lahko govorimo o konkretnih tipih besedil s specifičnim be-sedjem in skladenjskopomensko rabo. Širšo terminološko rabo, na kateri je težišče današnje rabe, spodbujata stalna vzporedna procesa terminologizacije in determi-nologizacije (78-80). - Glede na upoštevanje najpogosteje uporabljenih argumentativno-pojasnje-valnih indikatorjev so npr. analize raziskave besedil v državnem zboru Republike Slovenije pokazale, da vladajoča koalicija še vedno bolj uporablja argument moči, tj. aritmetično glasovalno večino, kot pa moč argumentov, tj. pojasnjevanje in argumentiranje svojih predlogov, kar je slaba novica tako za argumentacijo kot za demokracijo (105-106). - Osnovnošolski učni načrt Slovenščina 1998 je kljub številnim prednostim Andreja Žele: O mestu slovenščine v evropskem povezovanju (O zborniku Slovenščina in njeni ... še vedno pomanjkljiv prav glede uporabe sodobne izobraževalne tehnologije, saj ne zajema celotnega pristopa do različnih vrst medijev in ne upošteva vseh vidikov množičnega komuniciranja v sodobni družbi tudi glede na ustrezno rabo slovenščine (128-130,294). - Posledica jezikovnega stika je, da so govorci izpostavljeni procesu prevzemanja tujih prvin v svoj materni jezik, kar se kaže v interferencah, psevdoizposojen-kah, diglosiji, poljezičnosti, kot t. i. vmesni jezik ipd. Predmet slovenščina kot drugi jezik v vzgojno-izobraževalnih institucijah na narodno mešanem območju Slovenske Istre pomaga pri iskanju osebne in kulturne identitete in mesta v družbi (137-138). Dosedanje maturitetne naloge iz slovenščine kot drugega jezika v Slovenski Istri kažejo na močan vpliv italijanščine tako pri izbiri besedišča kot pri tvorbi povedi, šibkosti pa se pokažejo tudi pri sklanjanju, glagolski vezavi, pravopisu, pri pozai-mljanju, rabi členkov, tj. tudi pri tvorbi preprostejših besedil ipd. (164-169, 297). Medtem ko se tako kompetenca v slovenskem kot v italijanskem jeziku s starostjo niža, pa od drugih socialnodemografskih dejavnikov na kompetenco v slovenskem jeziku pomembno vpliva le še izobrazba, in sicer se z višjo izobrazbo viša tudi kompetenca v slovenskem jeziku. Sporazumevalna zmožnost v italijanskem jeziku pa ne more biti ovira za sporazumevalno zmožnost v slovenskem jeziku, saj rezultati kažejo premosorazmerno povezanost sporazumevalne zmožnosti v prvem in drugem jeziku in tako potrjujejo izsledke nekaterih preteklih raziskav (175-185). Osrednje družbeno-socialne okoliščine, ki pomembno vplivajo na jezikovne izbire članov etnično mešanih družin, so /ne/avtohtoni status, kraj bivanja družine, pa jezikovna, religiozna, rasna ter obča kulturna pluralnost okolja, makro družbene in politične spremembe, številčnost etnije in stopnja prepustnosti etničnih meja, in nenazadnje tudi spol (210-212, 299). - V zadnjih petih letih slovenska beseda v Kanalski dolini kljub izrazito diglosističnemu položaju počasi prodira v javne govorne položaje. Lokalni veljaki večkrat javno poudarjajo, daje prednost in prihodnost tega območja prav v njegovi jezikovni in kulturni raznolikosti (215,217). Na osnovi obravnavanih zgodovinskih in sociokulturnih dejavnikov pa se ugotavlja, da se slovenski jezik v Porabju nahaja v določeni fazi ogroženosti. V manjšinskem položaju je namreč slovenščina funkcij skozvrstno okrnjena, standardna zelo reducirana različica pa ne more prevzeti in opravljati jezikovnih funkcij drugih socialnih zvrsti (242-243). - Za ustvarjanje ugodnejših pogojev za razvoj interkulturnosti so potrebne tudi raziskave stopenj tolerantnosti do govorcev slovenščine kot tujega jezika - zanimiva bi bila primerjava stopnje tolerantnosti Slovencev pri ocenjevanju znanja slovenščine (npr. besedišča, slovnične pravilnosti, izgovora ipd.) govorcev iz republik bivše skupne države nasproti govorcem drugih tujih jezikov (250-252). - Za prihodnost se razvija tudi učenje slovenščine na daljavo, kar omogoča razvoj internetnih tehnologij (253-259). Zaradi velikega pomanjkanja kvalitetnih prevajalcev in tolmačev za slovenski jezik pri mednarodnih organizacijah, predvsem pa v institucijah Evropske unije, je potrebno čimbolj podpirati pogoje za sistematično izobraževanje oz. usposabljanje prevajalcev in tolmačev, tudi v sodelovanju s strokovnjaki iz prakse in lektorji/mentorji, ki so se v ta namen poglobili tudi v jezik stroke (280-283). Andreja Žele: O mestu slovenščine v evropskem povezovanju (O zborniku Slovenščina in njeni ... 3 Sklep Zbornik je sinhroni presek oz. pregled predvsem funkcijskih in uporabniških zmožnosti današnje slovenščine, vključno z njenimi socialnimi in funkcijskimi zvrstmi, predvsem z vidika večjezikovne in jezikovne rabe v večkulturnih sredinah in z vidika medkulturnih stikov nasploh. Zbornik poudarja trenutno aktualne resnice oz. dejstva in zaradi eksplicitnega sinhronega uporabniškega pristopa s poudarjeno problematiko medkultumosti je danes aktualen prikaz slovenščine še zlasti na večjezičnih in večkulturnih področjih v državi in izven državnih meja. Tovrstne monografije so lahko zgled, kako ujeti in jeziko(slo)vno problemsko zaobjeti krajša nekajletna obdobja, jezikovno politiko in jeziko(slo)vno načrtovanje; in upamo, da se bo praksa tovrstnih zbornikov kot občasnih aktualnih presekov j eziko(slo)vnega stanja nadaljevala. Andreja Žele, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC S AZU, Novi trg 2, 1000 Ljubljana E-pošta: andrejaz@zrc-sazu.si Marko Snoj SLOVAK JEZIKA JANEZA SVETOKRIŠKEGA Slovar jezika Janeza Svetokriškega prikazuje in pomensko opredeljuje občno in imensko besedje 233 pridig, ki jih je ta baročni pisec izdal v petih knjigah med letoma 1691 in 1707. Delo vsebuje Predgovor, Uvod in 1416 slovarskih strani v dveh knjigah, na katerih je v 8540 geselskih člankih prikazano in obravnavano vse slovensko občno in imensko besedje, uporabljeno v 233 pridigah Janeza Svetokriškega. 2006, 2 zvezka: 728 + 710 str., 16 x 21 cm, trda vezava, ISBN 961-6568-45-0. CENA: 15.576 SIT / 65,00 €. / \ Informacije in ^aročila: / -£,,, / ZALOŽBA ZRC \ 'Novi trg 2, p.p.306, 1001 Ljubljana\ tel.: 01 /470 64 64, faks: 01 /425 77 94 % e-pošta: zalozba@2rc-sa2u.si http://2al02ba.2rc-sa2u.si Katalog izdaj založbe si oglejte na: http://zalozba.zrc-sazu.si 1. slovenska mednarodna konferenca SloFon 1 v Ljubljani f-, # Vladimir Nartnik IZVLEČEK: Sestavek prinaša kratek vpogled v delo 1. slovenske mednarodne konference SloFon 1, kije potekala v okviru Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša v dneh od20. do 22. aprila v Ljubljani. Na konferenci je sodelovalo 64 avtorjev iz 8 držav, ki so predstavili 42 prispevkov s področja fonologije, splošne fonetike, fonetike slovenščine, fonetike in govorne rehabilitacije, jezikovnih tehnologij in kontrastivnih raziskav. SloFon 1, 1st Slovenian International Conference in Ljubljana ABSTRACT: The paper presents a short insight into the work of SloFon 1, the 1st Slovenian International Conference, which took place at the Fran Ramovš Institute of Slovenian Language from 20 to 22 April in Ljubljana. Sixty-four authors from eight countries participated at the conference, presenting forty-two papers from the fields of phonology, general phonetics, Slovenian language phonetics, phonetics and speech rehabilitation, language technologies and contrastive research. Med pomembnimi dogodki v okviru Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša je gotovo 1. slovenska mednarodna fonetična konferenca SloFon 1, ki je potekala od 20. do 22. aprila 2006. Program konference je po pozdravnih nagovorih akademika Janeza Orešnika in glavnega organizatorja Petra Jurgca sestavljalo 40 referatov avtorjev iz devetih držav ob treh vabljenih predavanjih. Avtorica prvega vabljenega predavanja Moira Yip je v fonologiji prevzetih besed prepoznala sožitje med percepcijo in slovnico. Tako je za kantonščino bolj pomembno prilagoditi prominentne soglasnike in ton kot odraz angleškega naglasa kakor prilagoditi prozodično strukturo, le da je to še vedno bolj pomembno kakor prilagoditi kakovost ter trajanje samoglasnikov. Avtor drugega vabljenega predavanja Jože Toporišič je po vrsti povzel svoje večdesetletno opisovanje glasoslovja od glasovja do jakostnega in tonemskega na-glašanja ter naštel tudi ugovore drugih v razponu od števila fonemov do tvorj enega izrazja. Avtor tretjega vabljenega predavanja Bernd Möbius je izhajal iz trditve, Vladimir Nartnik: 1. slovenska mednarodna konferenca SloFon 1 v Ljubljani da nastanejo notranji fonetični modeli iz shranjenih reprezentacij velikega števila percipiranih akustičnih realizacij oziroma eksemplarjev. To je dokaz, da se v govorni percepciji in pri tvorjenju eksemplarji in njihove fonetične podrobnosti tudi uporabljajo. Zbornik slovensko-angleških povzetkov, ki so ga prejeli udeleženci, je bil sicer urejen po abecednem seznamu avtorjev, s tem da so si prispevki dejansko sledili predvsem v okviru naslednjih tematičnih sklopov: AFonologija Franc Marušič si je zastavil vprašanje, zakaj nasproti korenskim vponam niso možne tudi korenske opone. Tatjana Marvin je usmerila svojo pozornost vstavitvi polglasnika pred pripono v besedah tipa hinder-ing, ne pa tudi pred pripono v besedah tipa hindr-ance. Sašo Zivanovič je priporočil previdnost pri širjenju fonološke izpeljave na račun nepravilnih besednih oblik, ki spadajo v mentalni slovar. Alja Ferme je v zvezi z izglasno zložnostjo v zvočniških sklopih posebej izpostavila trikotnik z barvanjem izglasij tipa barv in morij. Peter Jurgec je glede slovenskega polglasnika zagovarjal tezo, daje ta samo epentetičen. Teodor Petrič je spremljal glasoslovni razvoj v govoru predšolskega otroka. Bolj naravni in domnevno zgodnejši so zlogovni robovi z večjo zvočnostno razdaljo med soglasniki. Vlado Nartnik je posebej izpostavil prekrivnost delitve na samoglasnike in soglasnike z delitvijo na kontoide in vokoide. Agata Sega je iskala odgovor na vprašanje, kaj kakšnih 150 latinizmov in romanizmov, ki so prišli v slovenščino nekako do konca 11. stoletja, lahko pove o glasovni vrednosti tedanjih vulgarnolatinskih glasov. B Splošna fonetika Ker je sluh eden od zaznavnih načinov ne glede na vir zvoka v prostoru, je to po mnenju Iva Skarica potrebno upoštevati tudi pri rehabilitaciji otrok s polževim vsadkom. Gordana Varošanac-Skarič je povzela raziskavo moduliranja osnovne frekvence treh opernih pevcev: znanega 80-letnega ter 23- in 21-letnega bas-bari-tonista. Pokazalo se je, da pevski vibrato lahko kultivira tudi tremor, ki ga je z leti vse težje nadzorovati. Sodobno jezikoslovje se pri razboru spontanega govora po Ani Zwitter Vitez ne opira zgolj na diskurzivne kriterije pisnih besedil, ampak upošteva še druge komunikacijske strategije, pri čemer ima pomembno vlogo prozodija. Prispevek Branke Stare je zadeval vokografijo, ki transkribira fonacijo 160 Vladimir Nartnik: /. slovenska mednarodna konferenca SloFon 1 v Ljubljani govora in petja, s popredmetenjem pa do določene stopnje omogoča tudi njen opis in razbor. C Fonetika slovenščine Razbiraj e slovenski naglas sta Peri Bhaskararao in Nina Golob ugotovila, daje trajanje skupna lastnost naglašenih zlogov in da so značilne akustične razlike samo v naglasnih minimalnih parih, v tonemskih pa ne. Tonemska slovenščina ima sicer značilen tonski potek, vendar so te razlike majhne in le težko pomensko razlikovalne. Melita Zemljak Jontes je opazovala, kako lahko prihaja v spontanem narečnem govoru do zlitja glasov na zlogovni in besedni meji. Medtem ko so dosedanje fonetične analize pokazale, da se leksikalni ton v ziljskem narečju prejavlja kot nizko-visoki zateg in visoko-nizki oblok, sta Peter Jurgec in Karmen Kenda Jež nadgraditev te ugotovitve videla v upoštevanju osnovne frekvence, jakosti, trajanja in kakovosti glasu. V nasprotju z ustaljenim mnenjem, da izhaja govorjeni jezik iz pisave, je že Primož Trubar izhajal iz govorjenega jezika kot primarnega jezikovnega prenosnika. Na to pa je Hotimir Tivadar ugotavljal, kako so po letu 1990 številne televizijske in radijske postaje spet usmerile pozornost na dejanski (knjižni) govor. Damjan Huber je poročal, da so testi pri pomurskih srednješolcih pokazali veliko slabše prepoznavanje ojevskih in ejevskih vokalov nasproti ajevskim, kar je delno v zvezi z bližnjo madžarščino. Ko se v zapisnikih kljub uradnosti opazno ohranjajo prvine spontanega govora, so po Nini Novak posebej zanimive skladovne in besedotvorne prvine glede na sovisnost s potrebo po razumljivosti besedila. Retorik Zdravko Zupančič je svoje točke na temo premisleka kot manjkajočega člena med "verbum mentis" in "vis sermonis" sklenil s 15. točko o tem, kaj vse lahko naredimo s premislekom kot venčkom nepremišljenih misli o premisleku. C Fonetika in govorna rehabilitacija Irena Hočevar Boltežar in Miha Zargi sta z raziskavo pokazala, da polžev vsadek zveča govorno razumljivost zlasti pri otrocih, pri katerih motorični vzorci še niso toliko avtomatizirani kolikor pri odraslih. Raziskava razumljivosti govora oseb z motnjo sluha, ki jo je predstavila Martina Ozbič, je izzvenela v ugotovitev, da celoten nabor spremenljivk diskri-minira stopnje razumljivosti in da se na podlagi števila izgovornih napak, stopnje zvenečnosti, tekočnosti govora ter vidnosti oziroma jasnosti formantov lahko napove stopnja razumljivosti. Prispevek Tanje Kocjančič in Štefana Werner j a je bil usmerjen v akustično analizo diadokokineze v govoru oseb z nevrološko poškodbo. Vladimir Nartnik: 1. slovenska mednarodna konferenca SloFon 1 v Ljubljani D Jezikovne tehnologije Tomaž Šef, Tea Tušar, Andrej Bratko in Matjaž Gams so s primerjavo med človekom, človeškimi pravili in strojnim učenjem pri naglašanju nepoznanih slovenskih besed pokazali, da delujejo človeška pravila slabše kakor računalniško generirana pravila. Za slovenski jezik so bili pripravljeni številni slovarji izgovarjav, najširši pa je leksikon izgovarjav SI-PRON avtorjev Jerneje Žganec Gros, Varje Cvetko-Orešnik, Primoža Jakopina in Aleša Miheliča. Pri avtomatski analizi je posebno težavno ustrezno sintetizirati tuja lastna imena, ker pri njih pravila grafemsko-fonemske pretvorbe odstopajo od pravil, ki veljajo v slovenskem jeziku. Zato sta bili za odkrivanje tujih imen izdelani obsežni fonetični slovarji lastnih imen v okviru slovarjev SIlex in LC-STAR, katerih uporabo sta predstavila Matej Roje in Darinka Verdonik. Prispevek Andreja Žganka, Darinke Verdonik, Aleksandre Zögling Markus in Zdravka Kačiča je zadeval razvoj avtomatskega razpoznavanja govora, kjer imajo pomembno vlogo jezikovni viri, potrebni za učenje akustičnih in jezikovnih modelov. Prvi slovenski jezikovni vir za razpoznavanje tekočega govora je bila baza BNSI Broadcast News, njeno razširitev pa pomeni govorna baza SINOD, namenjena avtomatskemu razpoznavanju govora govorcev, katerih materni jezik ni slovenščina. Prispevek Tomaža Rotovnika, Mirjam Sepesy Maučec in Darinke Verdonik je zadeval razpoznavanje spontanega govora ob primerih korpusa spontanih telefonskih pogovorov v turizmu Turdis-1. Uspešnost razpoznavanja se zveča zlasti z akustičnim modeliranjem in vključevanjem dodatnih modelov. Analizo govora kot enega od biometričnih načinov ugotavljanja in preverjanja istovetnosti oseb so predstavili Simon Dobrišek, Boštjan Vesnicer, France Mihelič in Nikola Pavešič, podavši tudi lastne izkušnje in rezultate, dosežene med pripravo na mednarodno ovrednotenje sistemov za samodejno razpoznavanje govorcev, ki poteka v organizaciji ameriškega Nacionalnega inštituta za standarde in tehnologijo NIST 2006. Jekaterina Panova je predstavila načela sestavljanja zvočne komponente v združevalni sintezi govora za sorodne jezike, kakor so srbščina, hrvaščina in slovenščina. V prispevku Mateja Rojca, Andreja Zganka, Tomaža Rotovnika in Bojana Kotnika je bil predstavljen dvosmerni prevajalnik govora v govor BABILON za jezikovni par slovenščina-nemščina v službi izvajanja hotelskih rezervacij. France Mihelič je predstavil potek dela in dobljene rezultate pri določanju formantnih frekvenc slovenskih samoglasnikov. Primož Jakopin je v okviru dinamičnega besedilnega korpusa Nova beseda predstavil razmerja med samoglasniki in soglasniki v besedah treh podkorpusov: literature, publicistike in javnega govora. Prispevek Tomaža Erjavca in Matija Ogrina na temo fonetičnih znakov in elektronske izdaje je slonel na izkušnjah, pridobljenih v zvezi z Elektronsko znanstvenokritično izdajo slovenskega slovstva, zlasti pa s kodiranjem fonetične Vladimir Nartnik: 1. slovenska mednarodna konferenca SloFon 1 v Ljubljani transkripcije Brižinskih spomenikov v tipografiji ZRCola in s posredovanjem tega zapisa na medmrežju v izmenljivi in standardizirani obliki. Jana Zemljarič Miklavčič in Marko Stabej sta spregovorila o tem, kako se je pri načrtovanju gradnje govornega korpusa za slovenščino kot dela referenčnega korpusa pokazala potreba po izdelavi načel za prilagojeno ortografsko transkribiranje spontanega govora. E Kontrastivne raziskave Charalampos Karypidis, Antonia Colazo-Simon in Angelica V. Castigliola so na podlagi poskusov z laškimi južnosalentskimi ter španskimi govorci opozorili na neenakomernost razlikovanja med francoskim /i/ in /e/. Študija Elenmari Pletikos, Jelene Vlašič in Jordana Bičaniča je obravnavala vprašanje vplivanja treh različnih glav na uresničevanje štirih hrvaških besednih naglasov s perceptivnega in akustičnega vidika. Rastislav Sušteršič je v svojem prispevku podal zlasti opažanja v zvezi z vplivom medjezikovnih razlik na angleško izgovarjavo slovenskih študentov angleščine ter nekatere aplikacije pri pouku angleške fonetike. Statistična analiza Damirja Horga, Vesne Požgaj-Hadži in Marka Likerja je pokazala značilne razlike v časovnih parametrih med slovenskimi in hrvaškimi ter med maternimi in nematernimi govorci hrvaščine in slovenščine. Hotimir Tivadar in Matea Hotajac sta poskusila zajeti artikulacijsko-aku-stični opis slovensko-hrvaškega jezikovnega sistema, izhajajoč iz dvanajststoletne slovensko-starohrvaške jezikovne skupnosti, vključujoče kajkavščino in čakavščino nasproti štokavščini, ki je z nastopom razsvetljenstva začela oblikovati novohrvaško-srbsko jezikovno skupnost. Tako seje slovensko-hrvaško razhajanje naposled pokrilo s srednjeevropsko-sredozemskim razhajanjem. Vladimir Nartnik, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC S AZU, Novi trg 2, 1000 Ljubljana E-pošta: vlado@zrc-sazu.si JEZIKOSLOVNI ZAPISKI 12 • 2006 • 1 RAZPRAVE IN ČLANKI Alenka Sivic - Dular, Slovensko va v kontekstu slovenskih in slovanskih osebnih zaimkov za dvojino AjieKcaHAp ^MHTpneBHH ^jihhchko, Tüühu mejia u maüubi H3i*iKay cjiübkh Tj asa Jakop, (Nad)narečna podoba slovenske ljudske pripovedne pesmi Borislava Košmrlj - Levačič, Ö terminološkem slovarju in njegovi izdelavi z vidika ierminografske ravnine Helena Grochola - Szczepanek, O sytuacji jezykowej napolskiej wsi na przelomie 20 i 21 wieku Jasmina Temnik, Denis Kalamar, Primerjalni glagolski frazemi med slovarjem in rabo Polonca Sek Mertük, Trpnik v Brižinskih spomenikih GRADIVO, OCENE, POROČILA Janez Keber, W, Breustedt, J. Getzjn, J, Grätz, L Kolsuty H. Walter, Wörterbuch deutscher Phraseologismen mit englischen und slavischen Äkvivalenten (Greifswald 2004) Vera Smole, Kosta Peev, Rečnik na makedonskite govori vo jugoistočniot egejski del, torn 3y (L-N) (Skopje 2005) Peter Weiss, Johann Siegmund Valentin Popowitsch (Janez Žiga Valentin Popovič), Vocabula Austriaca et Stiriaca 1-2 (Frankfurt am Main 2004) Andreja Žele, O mestu slovenščine v evropskem povezovanju (O zborniku Slovenščina in njeni uporabniki v luči evropske integracije) Vladimir Nartnik, L slovenska mednarodna konferenca SloFon 1 v Ljubljani ISSN 0354-0448 9 770354 " 044012 Navodila avtorjem Jezikoslovni zapiski so periodično glasilo Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC S AZU m slovenska znanstvena jezikoslovna revija, ki izhaja dvakrat na leto. Uredništvo sprejema prispevke praviloma do konca marca za prvi in do konca julija za drugi zvezek v tekočem letu, glasilo pa izide predvidoma v juliju in novembru. Razen delavcev Inštituta so k sodelovanju vabljeni tudi drugi domači in tuji raziskovalci slovenskega in drugih slovanskih jezikov. Uredništvo za pisanje posebej vzpodbuja mlade raziskovalce in raziskovalke. Predviden okvirni obseg člankov je ena avtorska pola, tj. 16 strani s po 30 vrsticami, za razprave po dogovoru z uredništvom tudi več. Poročila naj bi obsegala do pet, recenzije, predstavitve ali kritike jezikoslovnih del do 10 strani. Tekste, ki morajo biti izvirni in še ne objavljeni, je treba oddati uredništvu na disketi 3,5 in vnesene v oknih v programu Word ter v pisavi Times New Roman (velikost 10). Vse posebne in naglašene znake, ki se jih ne da vnesti prek tipkovnice, je treba vzeti iz Wordovih Simbolov, naborov Brane 1, 12, 3, 4 ali navesti zanje posebne kode. Pri tabelah, grafih ipd. je treba upoštevati format Jezikoslovnih zapiskov. Pri pisanju naj avtorji ne uporabljajo slogov. Oblikovanje prispevka naj prepustijo Založbi ZRC, označene so lahko pisave krepko, ležeče, podčrtano. Disketi naj bo priložen iztis na formatu A 4 v dveh izvodih. Razprave in članki morajo imeti na začetku slovenski izvleček. Temu bo sledil angleški prevod izvlečka. Na koncu bo angleški povzetek (avtorji naj slovenski izvleček in povzetek odtisnejo posebej za prevajalko). Povzetek naj ima največ 15 vrstic. Prispevki v razdelku GRADIVO, OCENE, POROČILA imajo na začetku slovenski in angleški izvleček. Pri člankih in razpravah mora biti pred povzetkom seznam virov in literature ali navedenk, ki se nanašajo na obravnavano tematiko. Pri tem naj se avtorji ravnajo po zadnjem letniku Jezikoslovnih zapiskov. Pri navajanju virov in literature je zaželeno, da se ime, kije zapostavljeno priimku z vejico, (po možnosti) navede neokrajšano. Vse prispevke preberejo člani uredniškega odbora, ki članke in razprave praviloma tudi recenzirajo. Pri recenziranju sodelujejo tudi zunanji recenzenti. Priporočila in popravki članov uredniškega odbora oziroma recenzentov so posredovani avtorjem, da jih upoštevajo in jih pred oddajo v tisk vnesejo na disketo. Uredniški odbor Jezikoslovnih zapiskov si pri pripravljanju revije želi čim širšega sodelovanja. Zato poziva sodelavce in bralce revije ter vse zainteresirane, da pošiljajo svoje predloge in mnenja v zvezi z obliko in vsebino revije ter delom uredniškega odbora. Objavljeni bodo v razdelku ODMEVI. Naslov uredniškega odbora Jezikoslovnih zapiskov: Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC S AZU Novi trg 2, 1000 Ljubljana, Slovenija Telefon: 01 4706 160, e-pošta: ISJ@zrc-sazu.si Glavni urednik: telefon: 01 4706 177; e-pošta: keber@zrc-sazu.si. Maks Pleteršnik SLOVENSKO-NEMŠKI SLOVAR (1894-1895) Transliterirana izdaja iz gotice in elektronska izdaja na CD-ju Knjižno izdajo uredila Metka Furlan. Elektronsko izdajo na CD-ju uredile Metka Furlan, Helena Dobrovoljc in Helena Jazbec. Slovensko-nemski slovar /—//velja za klasično delo slovenskega slovaropisja. Ob Slovarju slovenskega knjižnega jezika je to naš najobsežnejši slovar. Delo z več kot 102.000 iztočnicami iz knjižnega in narečnega besedja 19. stoletja ter z besedjem starejših obdobij od 15. stoletja dalje je urednik Maks Pleteršnik izdelal na podlagi gradivskih zbirk številnih slovenskih jezikoslovcev in jih dopolnil s svojimi izpisi. Transliterirana izdaja iz gotice slovar približuje sodobnemu uporabniku. Elektronska izdaja uporabnikom omogoča številne možnosti hitrega iskanja po slovarju, tako po iztočničnih besedah kot tudi po nemških ustreznicah in vsebini slovarskih sestavkov. Transliterirana izdaja: prvi del A—O, 904 str.; drugi del P—2, 1010 str., 17 x 25 cm, trda vezava, ISBN 961-6568-31-0. Cena: 24.800 SIT / 103,49 €. Elektronska izdaja: ISBN 961-6568-32-9. Cena enouporabniškega paketa: 12.800 SIT / 53,41 €. Cena knjižne izdaje v kompletu z elektronsko je 34.590 SIT / 144,34 €. Več o slovarju: http://isjfr.zrc-sazu.si/pletersnik/ Informacije in naročila: ZALOŽBA ZRC Novi trg 2, p.p.306, 1001 Ljubljana tel.: 01/470 64 64, faks: 01/425 77 94 e-pošta: zaiozba@zrc-sazu.si http://zalozba.zrc-sazu.si Katalog izdaj založbe si oglejte na: http://zalozba.zrc-sazu.si