Dopisi. Z Dobrne. (Slavnostno zborovanje.) Dae 12. avgaata so se udje tukajšnje podružaice kmetijske družbe zbrali v šolakem poslopji. Tem se je razven številao gospodarjev iz domače občine pridružilo več gostov iz sosedajib krajev. Soba prvega šolskega razreda je kot zbirališče bila primerno okinčaaa. Pogled na prednji del izbe nas je prav živo apominjal, da ves blagoslov, pa tudi vsaka čast pribaja od Boga. Razpelo in ob straneh iatega viaeči podobi, predstavljajoči avitlega vladarja z blago cesarico, in pod križem nameščeaa slika pokojnega nadvojvode Jovaaa, uatanovitelja kmetijske družbe in velikega podporaika v gospodarstveaih zadevah, — vsi ti predmeti bili ao oviti s svežimi venci. Cemu to ? Predstojaik podružnice kmetijske v Celji, g. dr. Laager, je pozdravivai zbrane ,,drage prijatelje" povdarjal, da delati mora vsak Človek, ia če vsakdo dolžnosti svojega staau zveato spolauje, takrat koristi samemu sebi ia avojemu bližniku, a tem poatane vreden ud človeške družbe. Enej pridnej oaebi, velja današnja akupščina. Pri laatniku poseatva Lemberg je mož, kateri tam služi že dolgih 34 let. Janez Pukmajater je temu hlapcu ime. Pri letošaji glavni skupščini c. kr. kmetijske družbe štajerake v Gradci je vrlemu službeniku bilo priznano darilo 30 fl. Ta znesek je vložen v hranilnici, vsled česar ao na mizi ležale branilnične bukvice. Tote je govornik izročil preč. g. župniku Gajšeku kot aačelniku tukajšaje podpodružnice. Imeaovanec s knjižico v roki povzame besedo ter govori o razmerji med predpoatavljeaci in podložniki v obče ia še posebič o navzočem odlikovaaci in ajegovem gospodu. Redki so hlapci, redke ao dekle, kateri bi več deaetletij alužili pri eni biši, zatoraj se pa tudi na maraikaterem alužinčetu prerado vreaaičujejo beaede: ,,Goate aelitve — redke sukaje", t. j. tiati, ki vaak čaa na drugem mestu alužijo, so navadao še zapravljivci, a posebao na atare dni jib čaka beraška palica ia atrgan rokav. Svoj govor je končal, naj bi ae vsako družiace prizadevalo z bogoljubnim alužbovaajem delati sebi čaat na tem avetu, potem bo upaaje, da bode ob čaau smrti Goapodar vseh gospodarjev zamogel reči: Ti dobri in zvesti hlapec, ti dobra in zveata de- kla, — pojdi v veaelje svojega Goapoda! Potem je kajižico govornik dal vrlemu lilapcu. Ko se je obdarovanec bil zabvalil, je njegov goapodar segnil po drugo kajižico hranilničao, pokazal jo je svojemu hlapcu, rekoč *. „ Janez! Ti si pridea, ti ai prav pridea; ni ti se treba bati, da bivpomaakanje trpel, dokler jaz kaj premorem. Ce bi pa veadar kedaj v kakšao zadrego prišel, pomagaj si s to-le kajižico, ki je ravno toliko vredna, kakor tista, ki jo že imaš v rokah. Janez! Ti si pa tudi dober, še več, ti si predober; kar imaš, to rad drugim razdeliš, ia jaz ti svetujem, da deaarja iz hraailnice ne vzameš do ,,,,železne sile"". Vrb. tega je gospodarjeva gospa hlapcu aapravila 6 srajc, njuai sia pa je poslal žepno uro. — Druga točka, ki je bila določena, se je morala nekoliko spremeaiti. &. Kalman, se je aamreč aapovedal, da bo aam razlagal o sadjereji toda ni prišel. Vsled tega je uadučitelj g. Lopan iz Celja razkazoval ,,cepljeaje z očesom". Za to je mesec avgust najprimernejši. Iz Ptuja. (Kmetom) ptujskega okraja, posebno jihovim občinskim predstojnikom imamo resao besedo spregovoriti, eakrat se jim mora resaica povedati, če je tudi greaka. Pred obiskovanjem cesarja je občina vNemškem, z iiaenom Eggeaberg, takozvaao egeaberško^prošajo do cesarja tudi po celem sloveaskem Stajerji na podpis razpošiljala. Tudi ,,graska Tagespošta" se je občiaam brez marke pošiljala, v kteri se je ta prošnja priporočala. Vsi beriči, prefetiši, v obče vsi aemškutaraki hlapci so bili na nogah, da so to prošajo okoli na podpis nosili; in zares, ne samo naši Svaršniki, Mariniči in Kolariči, kteri so vsikdar prvi, kedaj se gre nemškutarijo podpirati, so toto prošnjo podpisali, ampak tudi skoro V8i drugi občinski predstojniki brez male izjeme nekih poštenjakov. Drugod pa je niso podpisali, ne v Ljutomerskem, ne Ormožkem, ne Celjskem ne Koajičkem okraji, samo v Ptujskem okraji so veliko silo imeli. Vpraša pa se: kdo je imel prav, tisti ki so prošajo podpisali, ali ki je niso podpisali ? G-otovo tisti, kteri je niso podpisali, ker cesar tote prošnje ni sprejel, ker se mu ni dopadla. — Bližajo se volitve v okrajni zastop, in ptnjski nemškutarji so oklic izdali in razposlali, v kterem pravijo, da v prihodajem okrajaera zaatopu mora biti večina druga, zopet aemškutaraka, s sedanjo večiao niso zadovoljai, ae zarad tega, ker bi slabo gospodarila bila, ne, tega še ajej najhujši aovražaik očitati ae more, ampak zarad tega, ker je slovenska. Zopet so bili Svaršaiki, Mariaiči, Kolariči tisti, ki so ta oklic nemškutarjem na ljubo podpisali. Za Boga, kmetje, kaj Vam ai prav ? Ce se gospodje volijo , Vam ai prav, in če so kmeti v večini, Vam zopet ai prav. Ali znate, kdo sedaj v okrajaem zastopu zvonec nosi? Kmetje. Ali Vam poateajaki, kakor so: Merkuš, Kosiše, Zuakovič, Koaer, Mikl, Uurič, Domiter, in drugi aiso po volji? Toti so do sedaj v okrajaem zastopu odločevali, ne pa uemškutarji. Kar 80 ovi dovolili, to je bilo dovoljeao, česar pa aiso dovolili, to ni bilo dovoljeno. Nemškutarji niso mogli aičesar napraviti, če so kmetje rekli, ae. Ia le na taki načia smo tako dalei; prišli, da 8e je v 3 letih, kar je-tota večiaa, okoli 20.000 fl. dolga poplačalo, kterega so poprej aemškutarji napravili, ko so ti bili v večiai. Ia Vi si zopet ta blaženi čaa nazaj želite? Tota tri leta so kmeti kamen ali šoder na ceste aavažali; če pa bodo zopet aemškutarjemna krmilo pustili, tedaj bodo pa meščanski podjetaiki ceste navažali. Vaši koaji bodo v štali stali, Vi pa bote za grošom gledali, kde bi ga zaslužili. Le potegnite z aemškutarji pa bodo si meščanje z Vašimi krvavo pridelanimi krajcari moste stavili, ia mesto ,,flajštrali", Vi pa bote svoje konje z drogi iz blata vlačili. — Ptujski kmetje, Vi ste že od leta 1848 naprej vse storili, kar so Vam ptujski nemškutarji veleli, vse podpisali, kar so oni hteli, zato ste tudi tako daleč prišli, da ste Vi berači, mestai nemškutarji pa bogatini, in veader še jira več verjamete, kakor Slovencem. Zopet Vam moramo povedati, kaj je nemškutar ? To je po rodu Slovenec, pa bi po sili rad Nemec bil. To so vekšinoma Ptujčani. Njihovi ocetje so tam vuni po slovenskih vaseh se rodili, sini pa bi radi Nemci bili. Cujte, kaj je Lovro Modrinjak pred 70 letrai na zaanega mešaika Cvetkota, rojeaega v Doraavi pisal: Zadnji človek je na sveti, Ki svoj rod za aič drži; Zapstoaj so mu rožni cveti; Njemu nikaj ne diši. V aadrah materaih se slirani, V njenoj reji se zredi; Mačeho oslepno braai, Mater pa za nič drži. Erjav kakti Judež bodi, Naj te pes za plotom j6, Med Sloveace aaj ae hodi, Ki je prav Slovenec ne! Cudno, da je Modrinjak ravao na aekega gospoda iz Ptujskega okraja kaj takega pisal, ptujski nemškutarji so že pred 70 letmi morali na slabem glasu biti, ia Vi še jih aedaj niste spozaali ? Nič ne zamerite! Od sv. TJrbana pri Ptuji. (Kaj smo si vzredili!) Sloveaci smo v enem obziru srečni, da smo si, akoravao nas je malo število, odgojili primerao mnogo učeaih mož, kteri z vso močjo in vednostjo sloveaskemu aarodu služijo. Tem se imamo zahvaliti, da smo Slovenci, o kterih še pred 1848 leto skoro ni govora bilo, pozornoat višjih oblastaikov na se obrnoli. Pouosai slobodao so Ljutomercani, da imajo Mi- kloaiča, kteri s avojo izredao učeaostjo po celem svetu alovi, ponosai Svetiačaai aa svojega Staako Vraza, Sv. Peterčaai na svojega Krempeljna, Tomaševci na svojega Božidara Raič-a, Savaičarji na svojega Trstenjaka, Malonedeljščani na svojega Razlaga itd.; tudi mnogo drugih mož imamo z velikimi zaslugami za sloveaaki aarod. Imeaa jihova so zaana in po domovini aa dobrem glasii, ker se za domovino žrtvujejo. Kaj pa smo si mi Urbaačaai izredili, 6e izvzeaiemo nekaj učenih aarodiijakov? Vzemirao na primer rodbino Kocmutovo. Bilo jih je pet; dva odvetaika dohtarja, edea notar, in dva učitelja, edea pri aas doma, eden na Hajdini. Od prvih 3 sta vže dva mrtva, edea še živi in je pre jako bogat. Ali je kedaj kteri za slovenski uarod., za svojo domoviao kaj storil ? Nikdar nie. Vsi se po izaolanji sloveaskemu narodu hrbet pokazali, in so šli 3 trobuhom za krnhom, še teptati so slovenski narod pomagali; zato pa tudi aikdar nihče o njih ne govori. Pozabljeni ao. Kaj pa brata učitelja? Tudi sta se sloveaskemu naroda izaeverila, ia sedaj kleeeplazita za Nemci in nemškutarji, in beračita za Judeževe groše nemškega ,,šulferajaa". Hajdiaski Kocmut je celo rekel, da mu to ni dosti, da tu pa tam kakih 30 fl. dobi, oa hoče v šole tako nemšcino vrivati, da bode od ,,3u]ferajca" stalno plačo dobival. Tako zatajuje avoj narod, ia služi drugemu, svojemu aa kvar. — Tudi naša Mariniča sta aeke lete v višje šole hodila, toliko da sta se za narod pokvarila; za kmeta sta se prevee; za gospoda premalo naučila. Ker pa bi vendar rada goapoda bila, dobrikata se aemškutarjem po mestu in svoj sloveaski narod izdajati pomagata. — To 8iao si mi izredili.