ŽIVA NJIVA
LETO I. 1941 - 42
LITERARNA PRILOGA UMETNOSTI
Nebo oblačno skoro je brez žarka.
Na veje smrek, kostanje in platane obeša veter megle pajčolane.
Le moj korak zveni v tišini parka.
2e komaj se razločajo obrisi
gradu in stolpov; vse se v sivo staplja.
Na travi zbira se pri kaplji kaplja in listja lisa rumeni pri lisi.
Vlak mimo zadrvi; njegov je dim pomešal z meglo se; ko blisk so mimo zbežale črke: Bukarešta—Rim.
Čebele v dalijah brenče: »Hitimo in napolnimo panje si za zimo!«
Vprašuje ptič jih z veje: »S čim, s čim, s čim?«
PETRRRCR
Francesco Petrarca — Alojz Gradnik
O blažen bodi mesec dan in leto in letni čas in kraj in mesto sveto, kjer srečal sij me nienih je oči in me kot roba zvezal za vse dni.
O blažena ti prva, sladka tuga, ko bil je Amor mi samo za druga in lok in strelica, ki sem jim cilj in kri srca, ki sem jo ranjen lil.
In blažene naj bodo vse besede, ki z njimi klical njena sem imena in vzdihi, želje vse in solze blede.
•
In blaženi naj bodo tudi listi,
ki v njih proslavljal sem jo v misli čisti,
ki ona vlada ji, druga nobena.
Francesco Petrarca — Alojz Gradnik
Pojdite pesmi tužne k trdi skali, ki dragi moj zaklad pod zemljo skriva, zovite njo, ki jo nebo zrcali, čeprav njen prah tu v črni jami biva.
Povejte ji, da več ne morem pluti po strašnem morju tem, da berem muden nje liste, ki po poti so posuti in da za njo korakam truden, truden.
O nji kramljam le, mrtvi ali živi, poprej še živi, zdaj neumrljivi, da bi spoznal in vzljubil jo ta svet.
Na čas naj pazi, ko pri nji bom spet, ker daleč ni, naj pride mi nasproti in pelje s sabo po nebeški poti.
#
Na kterem nebu, v kleri misli, vzore narava tajno vase je sprejela za njen obraz, ki v njem nam je hotela pokazati, kaj se tam gori more?
Kje nimfa v viru, kje boginja v gaju, ob zori spleta takšne zlate lase?
Kje srce takšen čar sprejema vase?
Vse to življenje moje vodi h kraju.
Božanski lik zaman si čaral bo, kdor videl žara v njenih ni očeh, ko jih obrača v želji hrepeneči.
Ne ve, kako ljubav mori in leči, kdor še ne ve, kako hlepi, kako sladak njen govor je, še slajši smeh.
France Prešeren — Umberto Urbani
Correva il trentatre delTOttocento dal lieto istante in cui sopra Betlemme avea 1'osanna angelico annunciato che la tremenda notte era finita.
Era sabato santo. A visitare tutti i cristiani andavano i sepolcri. Visitate le chiese di Lubiana, giunsi a Trnovo verso le ore dieci.
Trnovo, luogo di fatal memorial Nacque cola la mia disavventura di due pupille dalla pura fiamma.
Quand'ella entro nel tempio illuminato nel cuor mi cadde una scintilla ardente che spegner non potra nessunna forza.
Je od vesel’ga časa teklo leto, kar v Betlehemu angeljcev hosana je oznanila, da je noč končana, dvakrat devetsto tri in trideseto.
Bil vel'ki teden je; v soboto sveto, ko vabi molit božji grob kristjana, po cerkvah tvojih hodil sem, Ljubljana!
V	Trnovo, tja sem uro šel deseto.
Trnovol kraj nesrečnega imena,-tam meni je bilo gorje rojeno od dveh očesov čistega plamena.
Ko je stopila v cerkev razsvetljeno, v srce mi padla iskra je ognjena, ki vgasnit' se ne da z močjo nobeno.
Od onkraj je potrkal spomin — moj mrtvi oče me je obiskal:
»Pokoplji me vnovič, globlje moj sin!
Premalo ste name nasuli prsti.
Kako, o kako to boli, boli!
Katerih jezdecev konji bi jo trdo na to posvečeno zemljo?«
*
V	obrazih iščem se... Daj, daj mi roko! Če dva, trije... O, kje ste, kam ste šli? Vsak zase vase, v nedogled strmi... Kako, kako molčanje je široko!
Poslušam prej neznano mi tišino, ki smo v zelenih letih jo klicali zaman, kot mladec, ki se s smrtjo šali še brez srca za moško bolečino.
Gre mrtvih dih skoz duše? Zdaj tako je kot v tisti noči, ko je Bog umrl.
Nam se čas pretrgal je na dvoje,
Nam se zvok je v gluhem kriku strl.
Leopold Stanek
c/o.
loma
Na sončno stran, ves nasmejan, trdno
naš dom stoji, beli se v jasni dan.
Čuj, sosed, bič, to je naš grič; ga ni
oskrunil še z nogo in ga ne bo birič!
Čuj bič, mejaš, to oča naš v meglo
zavit čez plan hiti in zdi se bogataš.
In mater glej, otrok ji ne preštej, vse dni
za njih in za zemljo trpi — telo poglejI
Na sončno stran, ves nasmejan, trdno
naš dom stoji, dehti svet razoran.
Čuj, sosed, bič, to je naš grič; če bi
prestavil mu mejo — pobral te bo hudič!
Vstane, gre na njivo iz vasi kmet ob uri zgodnji, zlati — na obzorju daljnjem mladi dan z zarjo se in soncem brati.
«
Čaka dobra mati zemlja nanj, kliče ga polje široko, > da izorje grudo, poškropi z znojem, zrnjem jo globoko.
In zastavi v rodno zemljo plug — škriplje lemež, brazde reže, a škrjanček drobni s pesmijo mu pri delu svetem streže.
Za drevesom stopa tiho kmet, orje, orje zemljo črno in objema gorko jo z očmi, seje seme v njo srebrno.
Kot svetniku mu žari obraz, v vetru sivi las mu veje, ko zamišljen v delo meri pot, upanje srce mu greje.
Saj je veren hlapec Stvarnikov — njemu v čast poseje zrnje, da iz zemlje vzklije spet na dan in mu trud in delo vrne.
Jutro z roso hladno jih rosi, dahne Bog na setve mlade — in bohotno vse ozeleni, cvet se zgrne na livade.
In vse klije, raste, žubori s klasjem njiva se zagrinja, v žarkih bisernih do sinjih dalj žito, polje se spreminja.
In na svetega Telesa dan zaplamte bandera rdeča — skoz pšenico gre procesija, moli srenja vsa goreča:
»Blagoslovi, Oče, polja nam, da bo polno vse in zdravo, naj krotak nebeški bo oblak,
Tebi klas zori naj v slavo!«
Ko pa kresna roža dozori, pozlati se kmetu njiva, rdeča lica zažare ženjic, oglasi se pesem živa.
Od obzorja čez poletno plan božja slava se razliva, in v molitvi skloni do zemlje kmetova se glava siva.
Oči so polne še obilja nežnih skrivnosti, zagorelih nimf pod hrasti, nakita sončnega v neskončni veličasti in vodnih iger v krajinah obrežnih.
A vem, da je že konec vročih dihov razgretih prsi in predrzne luči, ko dramim se v jesen, sem ves še njihov. Poljub pregrešnih ustnic, še enkrat me zmuči!
V	samotnem vrtu ždim in vidim živo poletje iti po zahoda sledi in pod večer grem tiho sest k rezedi, ki po dežju diši ko žena zapeljivo.
Jutranja rosa druži se z večerno kot jutranji nemir s tesnobo v noči, marjetice so zadnjikrat stoterno upanje dvignile v prešibki moči.
Ohola sončnica vsa počrnela vene, votlijo ptice jo izpod neba kot slutnje dragoceni sad srca, da se mi stiska od tegobe neizrečene.
Jože Udovič
Dušan Ludvi
(Umedečim ’
Moji prsti več ne govore z njenimi otroškimi rokami, za poljub — kot nekdaj — čez meje svojih željnih usten ne poda mi.
Zdaj v temo le tračnice pojo.
Zvezde s konji zlatimi peljajo svoj pozdrav čez polnočno nebo, s hrepenenjem najinim kramljajo.
Jedko bol sem v sebi zaokrožil in jo v velikem oboku sprožil v krilo tvojega pričakovanja.
Zdaj spet gladni prsti in srce s tvojimi rokami govore — o prevara — saj le misel sanja!
Odkar je v temnem starem gozdu zadnja kukavica pela, da deca je zamaknjena strmela in šla za njenim glasom kakor v daljne kraje iz vasi —
pomlad je ob studencih zdavnaj odcvetela ...
Potemnele so noči, globoke in srebrne kakor med gorami jezera.
Anton Vodnik
Za nami
zaprla so se vrata v tihi hram. Nazadnje smo ostali sami z ljubečimi ženami, ki so prsi jim trudne in težke
kakor sad pred žetvijo.
Sedimo krog zadnjega ognja, ki neme roke nam zlati... Ponoči sneg zamel bo gaje — a neko jutro nova pesem nas zbudi.
Vso noč pričakujem prvega svita nad vodami,
’ da gre vanje, da jih vzdrami, da se iz globin zalesketajo v nas, ki smo še vedno temni in sami.
Da se približajo s prečistimi, srebrnimi valovi našim vrtovom — in mračni krovi, ki v njih naše sanje bede in medle, bodo od njih zasijali do zadnje meje.
Tam bodo dvignile glave njih sestre — ihtele, strmele v prihajajoči šum vetrov: kdo jih kliče, kdo jih vabi skozi ognje jutra v novo pomlad svetov?
Anton Vodnik
Anton Vodnik
Nocoj je večer tako velik...
O, kako prihajam iz neznanosti skozi vrtove, ki v njih mrtvi ob studencih gledajo na mokre zvezde in gredo, z rokami razsvetljenimi, do prvega zamolklega zvonjenja iz kdo ve katere vasi —
ki v njej brni izdavna in še mu konca ni...
Z menoj hiti
angel-popotnik v črne gore — iz kdo ve katere vasi —
Mariji vest oznanit...
Kadar se mesec obrne,
tisoč žena ga v sanjah zagleda:
S srebrnimi rokami
upognile smo zvezde nad Tvojo glavo, in Ti se ne moreš spomniti imena našega —
Marija, ljuba soseda!
Nocoj naj se stihi o grofu glase, ki bival nekoč je v tem gradi, kjer vnuku na čast zdaj kozarci zvene, nevesti prelepi in mladi.
Na svetih bojiščih prelival je kri in ko se je vrnil, ovenčan s častmi, glej, konja razjaše in v grad svoj strmi. Zidovje na hribu je stalo, vse drugo zgubljeno, propalo.
Goethe — Pavel Golia
Ubogi grofič, saj še slabše doma je kakor na bojnih poljanah, po hladnih hodnikih ti veter divja in pleše po praznih sobanah.
A kaj naj v tej noči jesenski storim?
2e slabše sem spal, tudi zdaj potrpim.
Vse dobro bo spet, ko se zjutraj zbudim.
Spočijmo se sred mesečine na postelji brez posteljnine.
In komaj se spanju preda ves voljan, pod posteljo nekaj se zgane.
Uboga podgana, šepeče zaspan, nemara že dolgo brez hranel A glej tam prikupnega pedenj moža, ob drobnem mu boku svetilka binglja, pred grofom govorniško z roko vihra in zadrego vse hiše mu riše.
Grof spal bi že rad, če ne spi še.
Tu gori smo pire slavili ves čas, odkar si odšel nam po sveti, ker mislili smo, da si daleč od nas, smo hteli pravkar spet začeti.
In če v tej dvorani pustiš nam oblast, zarajamo hrupno, da slast bo in strast, bogati in brhki nevesti na čast.
Grof v sanjah prijetnih: Bog s tabo, ves prostor vam je na porabo.
Prijezdijo trije konjiki na plan, dozdaj so pod posteljo stali, za njimi pritlikavcev zbor razigran.
Kako so norčavi in zali!
In spremstvo in bala na urnih vozeh, da vse migota ti in pleše v očeh.
Navada je ta le v kraljevskih gradeh.
Nazadnje v kočiji se zlati pripelje nevestica s svati.
Zdaj urno in ročno spuste se v galop, vse poje, se smeje, hohoče, in v plesu poskočnem, da stresa se strop, objemajo ljubice vroče.
To piska in vriska, zvonklja in zveni, se vije in vleče, šumi in šušti, drsklja in poklja in prasklja in hrešči. Grof gleda ko v mrzlici blazni ta raj in te čudne prikazni.
Ropoče, klopoče, raglja dirindaj krog miz in klopi ob razsviti, vsak hoče razkošno za mizo sedaj se z ljubico žlahtno gostiti.
Klobas čisto majhnih, gnjati prineso, pečenke in rib in perjadi nato, in venomer točijo vince sladko.
Vihrava in bučna zabava naposled vsa v pesmi odplava.
Kaj bilo potem je? Naj, preden povem, utihne vriščeče vrvenje!
Kar v sanjah je gledal ga spremi potem z nevesto v resnično življenje:
Trobačev in pevcev zveneči koral, vozil in konjikov razgibani val, in svatje in gostje s pokloni do tal, vse vedro, prijazno, zabavno.
In spet je kot bilo je davno.
Kamelije dehte sladko.
Na Pincio plava mlada Vesna in širijo se srca tesna ko rože, kadar se razcveto.
Med pinijami Rafael,
z umetnim kistom in paleto, kot da bi hotel mesto sveto naslikati na kamen bel.
Silvin Sardenko
To bil bi krasen umotvor,-
Če bi naslikal Romo Almo, ko skozi vatikansko palmo pogleda vanjo zadnji zor.
Krvavo rdeč je diadem
in obla mehka in velika kot glava Janeza Krstnika na krožniku Herodovem.
Kot ta bi marmor oživel
in s kistom svojim čarodejnim očem lepote mojim žejnim ta dražestni prizor otel!
Rabindranath Tagore — Alojz Gradnik	v
■	v	■
Ko mi veliš, naj pojem, se mi zdi,	mi poči	srce od	ponosa,	in zrem	ti	v	obličje in
solze mi zalivajo oči.
Vse, kar je trdega in neskladnega v mojem življenju, se taja v sladko harmonijo — in moja molitev razpne peroti, kakor	vesela ptica na	letu	čez	morje.
Vem, da ti je všeč moje petje. Vem, da se	ti samo	kot	pevec morem	približati.
Z robom široko razpetih peroti svojega speva se dotikam tvojih nog, ki se jih ne bi upal nikoli doseči.
Omamljen od razkošja svojega petja, se izpozabljam in zovem prijatelja tebe, ki si moj gospod.
♦
Kjer je duh brez bojazni in glava pokonci; kjer je spoznanje svobodno,-
kjer svet ni zrušen v drobce tesnih domačih zidov,-
kjer prihajajo besede iz globin resnice;
kjer izteza neutrudno stremljenje roke po popolnosti;
kjer ni zašel jasni tok razuma s pota na pusto peščeno pustinjo mrtvega običaja; kjer vodiš duha dalje k širje in širje se razvijajočim mislim in dejanjem — v ta raj svobode, Oče moj, daj, da se prebudi moja domovina I
Ničesar te nisem prosila; nisem povedala svojega imena tvojemu ušesu. Ko si odhajal, sem stala molčeča. Bila sem sama pri studencu, kjer je poševno padala senca drevesa, in žene so bile že odšle domov z rjavimi, lončenimi vrči, polnimi do roba. Zvale sa me in klicale: »Pojdi z nami, jutro se že nagiblje k poldnevu!« Ali jaz sem se onemogla obotavljala, v motne misli izgubljena.
Nisem čula tvojih korakov, ko si prišel. Oči so ti bile otožne, ko so pogledale name; tvoj glas je bil truden, ko si tiho rekel: »Ah, žejen romar sem!« Planila sem iz bedečih sanj in vlila vode iz vrča v tvoje sklenjene dlani. Listje je šelestelo nad glavo,- kukavica je pela iz nevidnega mraka in vonj bablovega cvetja je prihajal izza cestnega ovinka.
Stala sem brez besede in sram me je bilo, ki si me vprašal po imenu. Zares, kaj sem storila zate, da bi me ohranil v mislih? Ali spomin, da sem ti mogla dati vode, da pogasiš svojo žejo, se bo oklepal mojega srca in ga zastiral s sladkostjo. Jutranje ure minevajo, ptiči pojo s trudnimi glasi, listje nimovega drevesa šelesti nad glavo, jaz pa sedim in premišljam in premišljam.
-k
Vem, da si moj Bog, in stojim ob strani — ne vem, da si moj, in stopim bliže. Veni, da si moj oče in se sklonim pred tvojimi nogami — ne prijemljem za tvojo roko kakor za roko. prijatelja.
Ne stojim tam, kjer stopaš doli in se mi daješ spoznati, da bi te tam privil na srce in	te	sprejel	za tovariša.
Ti	si brat	med mojimi brati,	ali	jaz jih puščam v nemar, ne	delim z	njimi	zaslužkov,
deleč tako vse svoje s teboj.
V	radosti	in bolesti ne	stojim ob strani ljudi in tako stojim	pri tebi.	Strah	me	je,	da
bi	se	odrekel življenju, in	tako	se	ne potapljam v veliki vodi	življenja.
*
Vem, da pride dan,	ko se	mi izgubi	izpred oči ta zemlja	in se življenje poslovi
molče in pregrne zadnji	zastor	čez moje	oči.
In vendar bodo bedele zvezde po noči in jutro bo vstajalo kot prej in ure bodo naraščale kot valovi na morju, bruhajoči radosti in bolesti.
Ko premišljam o tem	koncu	svojih hipov, se pregrada hipov	razruši	in v svitu smrti
vidim tvoj svet z njegovimi malovažnimi	zakladi. Dragocen je	njegov	najnižji sedež,
dragoceno je najmanjše njegovih življenj.
Stvari, ki sem po njih zastonj hrepenel in stvari, ki sem jih dosegel — kaj mi do njih! Daj, da bodo res moje stvari, ki sem jih vselej zaničeval in zanemarjal.
*
Dovoljenje imam za odhod. Recite mi zbogom, bratje moji! Klanjam se vam vsem in se odpravljam na pot.
Tu vračam ključe svojih duri — in odrekam se vsem pravicam do svojega doma. Prosim vas le za poslednje prijazne besede.
Bili smo sosedje za dolgo, ali prejel sem več, nego sem mogel dati. Zdaj se dan svita in svetilka, ki je svetila v mojem temnem kotu, je ugasnila. Povelje je prišlo in pripravljen sem za pot.
ZALOŽILA UMETNIŠKA PROPAGANDA ITALIJANSKA LIRIKA. SLOVENSKI PREVODI ALOJZA GRADNIKA LJUBLJANA 1940.
Ena najpomembnejših prevodnih knjig zadnjih let na slovenskem književnem trgu je Gradnikova »Italijanska lirika«. Pomembnosti te izdaje se danes toliko bolj zavedamo, ko nam je bilo v kratkem času po izidu knjige usojena združitev v politično in kulturno sožitje z velikim italijanskim narodom. Knjigo bo z odkritosrčnim veseljem vzel v roke sleherni ljubitelj	pesništva, ki ne	obvlada, ali	vsaj v zadostni	meri ne razume
zlasti staroitalijanskih literarnih	tekstov. Izbira pesnikov v	antologiji	je skušala biti	pravična vsem
velikanom italijanske poezije, ki	imajo danes	svetovni sloves	od Sv. Frančiška Asiškega, Danteja, Petrarce,
Rafaela, Mihelangela in Torquata	Tassa dalje,	pa do pesnikov	moderne in	najmlajših.
Gradnikovi prevodi so kongenialni izvirnikom, pesniško in oblikovno dovršeni; zelo lep literamo-zgodovinski pregled italijanske poezije in biografske podatke o avtorjih je napisal književnik in literarni kritik B. B o r k o.
ANTON VODNIK: SKOZI VRTOVE. ZALOŽILA NOVA ZALOŽBA V LJUBLJANI 1941. STR. 92. CENA
VEZ. L 18.—, BROS. L 14.50
»Žalostnim rokam« in »Vigilijam« je prav v dneh, ko se je na dvoje	pretrgala	zgodovina	našega	naroda
v burni letošnji veliki noči skoraj neopazno sledila tretja Vodnikova samostojna pesniška zbirka »Skozi vrtove«. Zbirka je razdeljena v šest tesno med seboj povezanih ciklov, ki nas vodijo od nežnih osebnih razpoloženj, ihtečih zvokov, izredno občutenih ljubezenskih pesmi, pa preko religioznih razmišljanj in predsmrtnih slutenj v čudovito ubrano himno domači zemlji. V primeri s prejšnjimi, je nova Vodnikova zbirka mnogo bližja našemu čustvovanju, manj oddaljena od vsakodnevnih doeodkov zunanjega sveta in zato tem bolj usmerjena v najskrivnostnejše globine človeške duše. S t*ho in svečano pobožnostjo odkriva obenem vso leooto naših tal, neba in človeka in nenehno snovanje človeškega življenja in njegove usodne povezanosti z rodnim krajem. V današnjih razgibanih časih smo resnično veseli vsakega pristnega, nepotvorjenega pesniškega dela brez hrupnih zunanjih gesel, ki se prej ali slej porazgubijo v dnevnih dogodkih. Vodnikovim pesmim moramo nedvomno prisoditi izbrano mesto v naši najnovejši poeziji in mu priznati naslov najčistejšega lirika v povojnem rodu.
Pesmi so tudi po zunanji formi dograjene in jim bo usojeno, da bodo našle mesto med najboljšimi liričnimi pesnitvami našega časa. Zbirki se tudi skladno prilega zunanja oprema z naslovno risbo Staneta Kregarja.
SILVIN SARDENKO: ROMA. NOVA IZDAJA. LJUBLJANA 1941. ZALOŽIL ODVETNIK DR. ALEŠ
PERŠIN V LJUBLJANI
Stolni kanonik dr. Alojzij Merhar, s pesniškim psevdonimom Silvin Sardenko, v slovenskem pesništvu ni neznana osebnost. Njegovi pesniški početki segajo še v čas ljubljanske »Zadruge«, kjer je ob koncu stoletja tcvariševal z Ivanom Cankarjem in ubiral pota, ki jih je hodila slovenska »Moderna«. Sedaj je avtor pesniško zbirko, ki je izšla prvič že leta 1906., na novo priredil po prvotnem rimskem rokopisu in dodal vse pesmi, ki so bile že tedaj zložene, a radi tesnega prostora niso mogle iziti.
Tako je obsežni pesniški opus, ki obsega pet ciklov, dosegel zaključek kot celota in kaže vse, vrline Sardenkovega pesniškega peresa. Preprosto, ljubko in venci jo, pristen in iskren zanos in globoka doživet j?^ okolja Večnega mesta. Zbirka ima	v ponovni izdaji svojo življenjsko pravico	že	v	tem,	ker	nam	je	na	novo
predstavila slovenskega religioznega	pesnika, nežnih verskih občutij.
Knjiga se častno uvršča med številne tuje pesniške zbirke, posvečene Rimu, posebno vrednost ji dajeta tudi uvodna izvrstna karakterizacija Sardenkove pesniške osebnosti izpod peresa odličnega poznavalca našega leposlovja prof. Umberta Urbanija in pa avtorjevi, ob sklepu knjige prvič objavljeni, rimski literarni spomini.
Brezhibni tisk v Toscana črkah je oskrbela Univerzitetna tiskarna in litografija J. 'Blaznika nasled., d. d. v Ljubljani.
PETRARCA IN LAURA
Za letošnjo Veliko noč je bila šeststoletnica znamenitega dogodka, ko je bil leta 1341. na rimskem Campidogliu slavni italijanski pesnik, začetnik humanizma Franceso Petrarca (1304—1374) slovesno kronan z lovorjevim vencem in proglašen za rimskega pesnika, zgodovinarja in meščana, največja čast, ki jo je bil lahko deležen smrtnik tedanje Italije. Neznani umetnik nami je v drobni miniaturi ohranil pesnikov portret te dobe, ki ga objavljamo. Iz iste dobe je tudi podoba Madone Laure, žene Uga de Sade, ki jo jel pesnik podobno kot naš Prešeren Primčevo Julijo, prvič ugledal na veliki petek leta 1327. v cerkvi sv. Klare v Avignonu. Njej je posvečena znamenita zbirka sonetov, kanconov, balad in tercin »II Canzoniere«, ki predstavlja eno najlepših ljubezenskih poezij, porojene iz neuslišane ljubezni. Laura je umrla leta 1348. kot mati enajstih otrok, Petrarca pa je, kakor naš Prešeren, našel cjrugo dostopnejšo ženo, s katero je imel dva otroka. Vpliv Petrarcove poezije je bil zelo velik ne samo na vse italijanske pesnike 16. stol., temveč tudi na poznejše pesnike drugih kulturnih narodov, pri nas zlasti na Prešerna. Naše prešernoslovje vsaj je nedvomno izpričalo, da je bil Prešernu glavni mojster soneta Petrarca.
RABINDRANATH TAGORE
Dne 7. avgusta 1941 je umrl v Kalkuti največji indijski pesnik in mislec R. Tagore, star 80 let. Rojen je bil 7. junija 1861 v Kalkuti kot potomec bogate plemiške rodbine.	Posvetil	se	je	že zgodaj
pesništvu in je izdal prvi zvezek poezij, ko mu	je bilo štirinajst	let.	Po	študiju	v Londonu	se	je vrniL	v
Kalkuto. Napisal je ogromno število pesmi in drugih literarnih del, ki so mu prinesla svetovno slavo. Leta 1913. je prejel Nobelovo nagrado, angleški plemiški naslov »sir« je kasneje odklonil, v znak protesta proti Angležem, ki so krvavo zatirali upore v Indiji.
Ukvarjal se je tudi z likovno umetnostjo in je na potovanjih po Evropi skoraj povsod razstavljal tudi svoje slike in risbe.
Slovenci poznamo Tagoreja po številnih mojstrskih provodih Alojza Gradnika (Ptice selivke. Rastoči mesec, Vrtnar, Žetev, Gitandžali ali žrtveni spevi, Dom in svet), dočim je France Bevk poslovenil Povestice. Gitandžali ali žrtveni spevi, od katerih smo v počastitev spomina velikega misleca, nekaj verzov ponatisnili (natisnila in založila Učiteljska tiskarna v Ljubljani leta 1924.), je eno najlepših Tagorejevih del, ki je vzbudilo v Evropi največje občudovanje in prav za to delo je pesnik prejel Nobelovo nagrado.
S Tagorejem je Indija izgubila enega svojih	največjih svojih	mož	—	pesnika, misleca	in	rodoljuba,	ki
jih imajo tudi drugi veliki kulturni narodi malo.
NOV PREVOD PREŠERNA V ITALIJANŠČINO
Prof. Umberto Urbani, znani kulturni delavec za spoznavanje obeh sosednih narodov, je prevedel Prešernov Sonet, kateri bo tudi objavljen v njegovi knjigi »Piccolo mondo sloveno«, ki bo v kratkem izšla v Ljubljani.