—   12   —
Zimsko veselje.
(Taras Vaziljev.)
SHaI^   va^cm  zv"oniku je udarila ura štiri.   Hkrafi HfiW   ie  Pozvoni'   sluga petrazredne šole, nazna-P^*     njajoč, da se konča šola. ^Jfc^         Kmalu  pridejo učenci iz šole.   Do vrat
^HK jih spremi gospod učitelj in zre nekaj časa j|fjHp za njimi. Nekateri so šli ves čas mirno, a |||H|fE drugi so poskakali čez ograjo v sneg in ij|lll|| poleteli po bregu navzdol v vas — kar po l|||||P vseh štirih. Kmalu jih je bilo polno na kupu, #F**^- drug na drugem. Vsi sneženi so hiteli dalje, € dva sta ostala bolj zadaj.
»Zakaj si me pahnil v sneg?" nSaj te nisetn jaz!" nPa si me!"
,,Nisem te ne!" odgovori bolj boječe manjši uče-nec, Anžonov Tonček in zbeži izpred močnejšega iovariša, Kalanovega Franceljna. Toda ta jo ubere za njim in ga jame okepavati.
Pa Tonček ni bil tako neroden, kot bi si bil kdo mislil. Majhen, čokat dečko je delal take stopinje, kot zajec, kadar skoči veverica na tla in ga spravi v ob-upen beg.
Ko prideta pod breg, se pa Tonček opogumi, kajti tovariši so upili, da ni zanič. Hipoma se ustavi in začne prav pridno obsrpavati Franceljna s kepami. Ta seveda tudi ni malomarno gledal in je storil isto. Kmalu sta se prav goreče pozdravljala s sneženimi bombatni, in Tonček je imel že polno pečatov po hrbtu, klobuku in celo za vrat mu je ena priletela.
Da bi bilo treba iti s kepo za vratom v šolo — bi ne bil šel, a kepal se je pa vendarle še dalje.
Drugi otroci so se smejali in uganjali na njiju račun šale, le Tonček se je držal resno, da, skoro kislo. Že mu je bilo žal, zakaj je šel v boj proti močnejšemu tovarišu, a odjenjati le ni hotel. Mislil je nenadoma zbežati,   a  bilo ga je sram, da  bi on, največji izmed
I
—   13   —
pritlikavcev, iz ,,kurjega konca vasi", da bi on bežal pred takim iz spodnjega konca, ne, ne, kaj takega pa že ne — — —
Uvidel je pa, da mora prej ali slej omagati, ubežati.
^Še tole zaženem, pa nobene več! Debela je in v vodi sem jo namočil! Kar tisto leseno torbo mu bom razbil, da bo same deščice pobiral po snegu. Le počakaj! To jo dobiš, da se bodo vsi smejali!"
Komaj sklene, že zapodi trdo kepo. Pa — oh, zletela je v stran, srce mu je zatrepetalo — — — a hkrati  so  zaropotale tudi šipe Bednačeve hiše-------
Tonček ne premišlja, kaj naj stori. Ubere jo proti domu, ves v strahu, in debele solze oblijejo mladega junaka. Srce mu je bilo, kot bi hotelo skočiti iz prsi, a za seboj je slišal, kako je vpila gospodinja hiše, kjer je ubil okno.
Doma ni povedal ničesar. Ko dobi svojo obi-čajno južfno, gre v čumnato in gleda na skrivnem, kdaj bo prišel po cesti kdo Bednačevih. A bilo ni nobenega. S tem se je nialo utolažil. Le to ga je skr-belo, kaj bo, če se zve to v šoli.-------
V strahu gre drugo jutro v šolo. S Franceljnom sta se včasih pred poukom pogledala, a postalo je obeh sram.
Prične se šolski pouk. Gospod učitelj niso ome nili   nič;   tudi   iz   njih vedenja se ni dalo sklepati, da vedo kaj slabega o svojih učencih.
Po pouku pa zvesta Tonček in Francelj kar ne-nadoma, da morata počakati.
Tonček naredi kisel obraz, Francelj pa miren dslane v svoji klopi.
Oospod učitelj pridejo nazaj in vprašajo Tončka: ,,Kdo izmed vaju je ubil tu spodaj okno?"
nJaz sem ga! Saj ga ne bom več!" odgovori jo-kaje Tonček.
^Verjamem, ko si ga že! Kaj pa sta imela, da sta se kepala?" ponove gospod učitelj.
Tonček molči.
,,Kaj sta imela?"
»Udaril sem ga — — pa nalašč!"
—   14   —
»Kolikokrat sem vam že pravil", rečejo gospod učitelj, nda se ne smete pretepati, ne zares, ne nalašč. Vidiš, če bi mu bil ti zagnal kepo v oko, bi ga bil oslepil. Ravnotako on tebe. Podajta si roki v spravo, da se ne bosta več tepla."
Kar zaščemelo je v mladih pretepačih, ko sta to zaslišala. Sram ju je bilo, da se morata spravljati pred učiteljem. Vendar sta morala storiti, kar so rekli. Ob-ljubila sta, da se ne bosta več tepla, niti kepala, vsaj v vasi ne.
Da bi se ne kepala, s tem se le nista mogla sprijazniti. Znata že tako hrbte obračati, da kepa go-tovo ne bo priletela v oko, seveda, če se kepata sama. Z večjo družbo je pa križ.
Pred nekaj dnevi mi je pravila Tončkova mati, da mu je odnesla Franceljnova kepa v Savo klobuk. —
,,Saj pravim, to so otroci", je pristavila ženica. nNe miruje prej, da kaj iztakne. Kar noče, pa noče!"