LADISLAV OOOREK: Ivo Trošt. Ob petdesetletnici njegovega rojstva, "~| vo Trošt, ki mu »Zvonček« ob njegovi rojstveni petdesetletnici poklanja te vrstice v znak hvaležnosti in spoštovanja, je bil ro- jen dne 6. grudna 1865. 1. v slikoviti vasici Orešju poleg Gola na * ^ Vipavskem. Še danes živeča Troštova roditelja trdita, da jima je ^O prvorojenca Iva prinesel Miklavž. Lep dar so dobili blagi nje- ^r govi starši, lep dar je dobila slovenska leposlovna knjiga, lep > \ dar je dobila slovenska mladina! Ivo Trošt se je posvetil učiteljskemu stanu. Učiteljišče je dovršil z dobrim uspehom v Kopru v Istri, kjer se je že kot mar- ljiv dijak bavil s pisateljevanjem. Značilno za vzorno navduše- J nega mladeniča z ozirorn na poznejše njegovo delovanje je bilo, da je z enako lahkoto zmagoval učenje jezikov in računstva. Odlikoval se je tudi v risanju in bil dober pevec, vesel v družbi, zamiš- ljen na izprehodih iz dolgočasnega Kopra po slovenski okolici. V svojih pripovednih spisih nam je pozneje lepo opisal te spomine. Pokojni nje-gov ravnatelj I. Revetante se je trudil, da bi pridržal Tro-šta v svojem obližju ter mu obetal razne poboljške. Ivo, rojen Kranjec, ga je zavračal, da ne mara ostati na1 Prirnorskem, na kar mu je z-apretil Revelante s prstom: »To> boste še obžalovali!« To je bila žalibog resnica. Prvo službo je začel novi učitelj v novi šoli na Ustju poleg Ajdov-ščine, dve uri od rojstnega doma, ki ga je lahko gledal vsak dan. Ni se še dobro ogrel, ga je duh tedanjih razmer dvignil — za kazen seveda — na Razdrto. To je bila glede njegovega napredka prava sreča. Njegovi učenci, pošteni Uščani, se še danes s ponosom spominjajo živahnega, a odločnega prvega učitelja, spominja se jih pa tudi on prav rad. Na Razdrtem ie dobil razdrto Šolo in razdrto pot pred seboj, dobil pa je tudi ziato dušo — prijatelja nadučitelja Franceta Zamana, originalnega Dolenjca in Šaljivca, dovtipneza brez para, ki mu je še danes hvaležen dotlej resnobno zajnišljeni in jako občutljivi Trošt za marsikak požirek humorja. V odličnih izobraženih rodovinah v prijazni vasici si je mirni Trošt pridobil kmalu odličen vpliv. V graščini V. pl. Oarzarolija je bil več let dornači učitelj in velečislan družabnik. Prej preprost knietiški mlade-nič, izšolan brez potrebne vaje v družabni uglajenosti, se je kmalu priva-dil črni suknji in rokavicam, a še prej mogočnemu Nanosu in krasni Piv-ški okolici. Razdrta pot se je ugladila. Kakor med izobraženci si je znal pridobiti TroŠt pot v srca preprostega Ijudstva in slovenske mladine. Večina nje-govih mladinskih povesti opisuje resnične dogodke, ki jih je videl, slišal -+. 267 .»- ali pa doživel sam. Orisani so z resničnostjo, ki je kmalu ne zna vsak tako ubrati— seveda, kadar ni preveč hite! in svojih spisov samo očrtaval. Sodeloval je pri mnogih časopisih in književnih podjetjih, se poglotoil v znanje jezikov in zlasti leposlovja ter zbudil splošno zanimanje za svojo neznatno osebnost. Pokojni književnik dr. France Latnpe je večkrat re-kel, ko sta ožja rojaka občevala prijateljsko: »A, da, te-te! Kako rad bi iz Vas napravil nekaj lepega, prav lepega, pa ste prenagli. Iz ene Vaše strani bi kdo drug napisal cele knjige«. V petnajstih letih svojega učiteljevanja pod Nanosom je napisal Trošt svoja največja dela, med temi mnogo povesti za mladino: Na rakovo nogo, Naša šoia' (v spotnin svojenm najboljšemu učitelju Andreju Pernetu, ki sta ga eno leto skupaj p^cslušala z »Zvončkcrvim« pesnikom Francem Žgurjem), Petranova' Ljudmila, Ob pogrebu (svojega prvega učitelja Va-lcntina Bernota), Iz zlatih skledic, V zadregi, Odgovor, Zaostala čestitka, Trije medvedje in dr. Mncgo teh spisov je priobčenih v našem listu. Ob-širnejši so iz tega časa njegovi pripovedni spisi za slovensko ljudstvo. Vedno bolj se je pa način njegovega pisanja nagibal na šaljivo in satirično ^tran. Ko je bil premeščen na lastno prošnjo v Tomišelj pri Igu pod Kri-mom, kjer službuje še sedaj, je bil že našel samega sebe: iz prej mirnega, vestnega opisovalca realista se je pokazal šaljivec in satirik, kar je ostal do danes. Škoda samo, da so ga trle gmotne razmere po eni, šibko zdravje po drugi strani, da ni tnogel doslej poipolnoma razprostreti peruti. Zlasti plodovita je ta doba Troštovega peresa. Kaj bi našteval? Vze-mite v rcke katerikoli letnik »Zvončka«, pa dobite njegovo ime malone v vsaki številki! Toliko ni napisal doslej za naš list še nihče! — Eno knjigo zase obsega povest: »V srca glcbini« — visoko1 pesem domoljubja jo je nazval E. Gangl — in »Dobrota in hvaležnost«. S prijateljem Žgurjem sta skupaj izdala en zvezek Knjižnice za mladino (A. Oabršček), kjer so tudi Fr. Žgurja pesmi. — V »Zvončku« zopet: Vahčarji. Začetek je težak, Naš ded, Med cigani. Pomlad prihaja. V Trst z niamo, Mirko in štorklja, Naša Danica, Škrat, Živa Velika ncč, Niko — ribič, Novo veselje (do petja), Vrli bratec, Skisano vreme, O sv. letu, Veliki petek in Velika sobota, Zaj-čkali sino se (z mladimi tovariši iz ljudske šoie), Vseh svetih dan, En sam pogled, Oli, to je šlo, V domovino. Budnica, Žigatov Primož, Očetov list itd. Nadaljeval je v tem času še pod Nanosom začete basni: Oko in tre-palnica, Volk in lisica, Osel — kralj, Volk in pes, Osla in nož, Mak in pše-nica, Sušec in mali traven, Čebela in čmrlj, Zvonček baliač, Bršljan in smreka i. dr. Nekaj je tudi bajk. Nekaterim jako ugajajo Krimske pripo- 1 Stavba na podobi Troštovega rojstnega kraja, priobčeni v današnjem »Zvončku«, ki nas gleda s štirimi okni naravnost v oči, je šola — »Naša šola«. Ured. yL' / \Jf¦¦— —*« 269 »~— vedke: Krim in Mokrec, Čarobno jezero, Turki na Gornjem Igu, Jezero pri Preserju, Vodna vila. — Vseh naslovov Troštovih del nam pač ni mo-goče našteti. Že veliko let je Trošt zvest sotrudnik pri Mohorjevi družbi, kjer zla-sti cenijo njegov humor. V predgovaru svojim zbranim spisom za mladino »Moja setev« oce-njuje Trošt satn svcje delovanie na književnem polju značilno: »Pero je drselo po papirju, in dolga vrsta spisov se je daljšala. Vsi so pa privreli iz srca z nado in strahom za Tvojo srečo — o, mladina! Zato mi pero ni moglo zastati. Oledal sem Te v duhu in resnici, gledal ter pisal... Ti pa, slovenska mladina, čitaj te-le zbrane spise. odseve žalostnih in veselih dni, ter vedi, da1 čitaš v njih — dogodke lastnega življenja!« Reči pač smemo z mirno vestjo, da je naš dobri Ivo Trošt vse svoje življenje in delovanje v šoli in izven nje posvetil blaginji, sreči in bodoč-nosti ljubljene slovenske mladine. Viscko bi častili in dvigali takega vrlega i delavca na polju mladinske vzgcje drugod, a tni se v svojih skromnih slo-venskih razmerah le skromno spominjatno petdesetletnice njegovega roj-stva v listu, ki je Troštu najbclj pri srcu. Drugega daru ne zmoremo. Za-gotavljamo ga pa, da sta rnu slovenska mladina in slovensko ljudstvo od srca hvaležna za vse, kar jirna je v obilnosti napisal dobrega in lepega! Bo li mu to dovolj? Da! Saj veljajo zanj Oregorčičeve besede: Ziveti vrli mož ne sme zase! \z bratov sreče njemu sreča klije. veselje ljudsko njemu v oku sije, ¦ in tuja solza mu meči sree!