782 Književne novosti. sy$ Književne novosti Knjige »Družbe sv. Mohorja« za leto 1903. so naslednje: d) Zgodbe sv. pisma« (9. snop.), b) »Slava Gospodu« (molitvenik), č) Poljedelstvo« (II. del), d) »Zimski večeri«, e) »Veliki trgovec« (povest,/) Koledar. — Najvažnejše knjige so: Stritarjevi »Zimski večeri«, Ganglova povest »Vel. trgovec«, »Rohrmanovo Poljedelstvo« ter Koledar. — Slovenskega literata, ki ve ceniti Stritarjevo ime v naši književnosti, utegnejo najbolj zanimati njegovi »Zimski večeri«, v katerih nam je zaslužni pesnik podal pesmi, basni, dramatičnih prizorov ter drobnih povestic. Vse te reči so pisane nalašč za ljudstvo, »in usum delphini«. Stritar je sedel na stare dni med naše vaščane, pogovarja se ž njimi po domače, poje jim pesmi, ne svojih, nego pesmi, ki jih zajemlje svojim poslušalcem iz srca, stavi jim uganke, pripoveduje jim kratke »istorije« ter jim kaže življenje v živih (dramatičnih) podobah. Stritar piše sedaj — »in usum delphini«. Največjo vrednost ima pač prvi del teh »večerov«, to so »Pesmi«. Jezik je lep, oblika čisto po Stritarsko uglajena. V II. in III. delu pa se nam vendar dozdeva, da si predstavlja Stritar naše ljudstvo vendar preveč naivno. A kdor ve, da g. Stritar živi že več nego 40 let samo na tujem in niti o počitnicah ne pride nikdar na Slovensko, ta se ne bo čudil, če pisatelj ne pozna več dobro slovenskega ljudstva, ki se je v tej dobi pač tudi precej izpremenilo . . . Še nekaj! Ko sem zagledal med letošnjimi knjigami tudi eno Stritarjevo, prišlo mi je mahoma na misel neko pismo Stritarjevo, ki sem ga bil od njega pred dvema letoma dobil. Ko sem namreč vabil sotrudnike za »Prešernov album«, povabil sem bil na to delo prvega g. Stritarja. Stritar je bil tisti Kolumb, ki nam je bil Prešerna tako rekoč na novo našel; on je bil spisal leta 1866. svoji izdaji Prešernovih poezij prvi estetični uvod in življenjepis; on je bil prvi povedal Slovencem v slovenskem jeziku, kako velik poet je Prešeren. Za gotovo sem torej pričakoval, da mi g. Stritar kaj pošlje za Prešernov stoletni jubilej. Toda g. Stritar mi je bil poslal samo to-le lakonsko pismo: »Velecenjeni gospod! Dolžnost moja je, zahvaliti se Vam za prijaznost, da ste se o priliki slavljenja našega Prešerna spomnili tudi njegovega naj ne vrednejšega častilca. Prispevka pa za list Vam poslati ne morem; zaprl in zaklenil sem svojo pisarno ter ključ pogreznil v globočino morja! Vso srečo! Na Dunaju 21. septembra 1900. Stritar.« Kakor pričajo »Zimski večeri«, gospod Stritar takrat ni pisal resnice, ko je naznanil, da je »zaprl in zaklenil svojo »pisarno« ter ključ pogreznil v globočino morja«. In da ni pisal resnice, to nas zdaj samo veseli! — Njegova ljubezen do slovenskega ljudstva je tolika, da ga niti to ne moti, če izhajajo njegovi spisi med svet —« z dovoljenjem krškega knezo-škofijstva« ... Književne novosti. 783 Gangl slika v svoji povesti »Vel iki trgovec« naše narodno življenje v Metliškem okraju. Jezik je lep in dialogi živahen. — Naš kmet naj bi se naučil modernega poljedelstva iz Rohrmanove knjige »Poljedelstvo«. Dvomimo pa, da bi knjiga sama kaj izdala pri ljudstvu. Glavna stvar bi bile poljedelske šole, ki bi morale biti v vsakem okraju, če ne v vsaki občini. To bi bila dolžnost države, da bi ustanavljala take šole za gospodarstvo in gospodinjstvo, a od današnjih evropskih vlad, ki potratijo največ denarja za razne anahronistne naprave, ne moremo pričakovati, da bi imele zmisla za povzdigo kulture in za izboljšanje gmotnega stanja ljudstva. — Koledar ima poleg običajne koledarske vsebine svoj leposlovni in poučni del, kjer najde preprosti čitatelj dosti dobrega. Kar pa smo že lani povedali, to povemo še letos: Za misijone po tujih deželah naj skrbe veliki in bogati narodi, če jim to veleva njih — trgovska politika. Veliko koristijo ljudstvu potopisi s podobami, zato utegne koledarjeve čitatelje zelo zanimati drja. Kušeja opis gornje Italije. Končno naj tisti mož, ki piše »Razgled po svetu«, pazi na to, da bo pisal vselej samo resnico! Ta mož piše namreč v jako čudnem, pristranskem duhu. Misijev kardinalski klobuk n. pr. je slovenski narod sila drago plačal, zato je nespametno pisati o tem dostojanstveniku meter dolgo panegeriko, ko vendar vsak rodoljub ve, da je bil rajni Misija eden največjih nasprotnikov svojega naroda. Torej nikar ne mistifikujte ljudstva! Značilno za mišljenje Koledarjevega podlistkarja je tudi, da ima za rajnega patra Hrovata, kremenitega Slovana, učenjaka in zaslužnega slovenskega pisatelja, manj ali ravno toliko besed kakor za prosta Klofutarja. Toda, pardon, Klofutar je nosil »infulo«, pisatelj Hrovat pa samo ponižno frančiškansko čepico na glavi. Clankarju imponuje torej to, kar ima kdo na glavi, ne pa, kar ima v glavi . . . »Družba sv. Mohorja« šteje letos 80.046 udov — za 1450 udov več nego lani. Veselje nad živahnim razvojem družbe nam kali misel, da je vodstvu v prvi vrsti za ultramontanstvo in v zadnji vrsti šele za moderno prosveto ter slovenstvo in slovanstvo. In vendar bi moralo vodstvo vedeti, da izdaje knjige za Slovence, ki se nahajajo baš v sedanjosti v največji nevarnosti za svojo narodnost. Zatorej bi bilo treba bolj naglasati narodni moment ter seznanjati naše ljudstvo z drugimi slovanskimi narodi. Tega pa vodstvo ne stori, vsaj ne dovolj. Morebiti niti ne sme biti družba odločno narodna, če pomislimo, da je njen pokrovitelj nemški škof Kahn, ki ne zna slovenski in o katerem je znano, da ne ljubi Slovencev! Ali mora imeti slovensko literarno društvo nemškega škofa za — protektorja?! A. Haardtov zemljepisni atlas za ljudske šole s slovenskim učnim jezikom. Priredil prof. Fr. Orožen. II. izdanje s 14 zemljevidi . . . Dunaj. Založil Holzel. 1902. — Ne mislimo tega atlasa ocenjevati s strokovnega stališča, ker v to nismo poklicani, a nekaj drugega posebnega ima ta atlas na sebi, kar pa smo poklicani soditi in — obsoditi! In čudimo se — ali pa tudi ne! — da še nobeden slovenski časopis ni zapazil v tem atlasu, kar je sila zanimivo in Črez vse mere karakteristično! To je še malenkost, da je na naslovnem listu tiskano: za šole s slovenskim učnim jezikom. Zakaj ne: za slovenske lju.dske šole? Saj v drugih ljudskih šolah itak ni slovenski jezik učni jezik nego v — slovenskih, t. j. namenjenih Slovencem! Toda to je nerodna stilizacija, ki se cesto pripeti ob »zeleni« mizi . . " 784 Književne novosti. Glavna zanimivost tega atlasa je ta, da sta med slovenskimi deželami, ali — če hočete, da se tudi mi izrazimo v birokratskem žargonu — med deželami s slovenskim, prebivalstvom posebej natisnjeni samo Kranjska in Primorska, a slovenska južna Štajerska ter slovenska južna Koroška sta natisnjeni le površno pod skupnim imenom: »Avstr. planinske dežele«! Ta atlas torej, namenjen slovenski mladini, govori na ves glas: Vi mladi Slovenci, vam je treba vedeti poleg skupnih avstroogrskih dežel bolj natančno le za Kranjsko in Pri morsko; južna Štajerska in južna Koroška spadata med »Alpenlander« — in to nam je že nekoliko bolj »oddaljeno«; to je za nas »fremdes Gebiet«! Slov. otroci ne smejo poznati slov. dežel, slov. zemlje v celoti, kajti to bi dišalo po narodni avtonomiji, če ne po — »panslavizmu«. Šalo na stran — ali mi mislimo, da mora vendar vsak Slovenec, ki si ta atlas natančneje ogleda, vprašati: Zakaj sta v tem, slovenskim otrokom namenjenem atlasu izpuščeni deželi Štajerska in Koroška?! Vzrok te ureditve je političen... Divide et impera! . . In tudi znanost mora pomagati, da se Slovenci ne bi preveč čutili kot celoten narod, pa naj prebivajo v katerisibodi avstrijski pokrajini ... Etnografija je sicer tudi znanost in prav lahko bi bil v tem atlasu, namenjenem slovenski mladini, tudi zemljevid slovenskih pokrajin. Pa, če tudi tega ne pričakujemo od tako oficialnega izdanja, vendar bi morala biti v takem atlasu zemljevida Štajerske in Koroške, zato, da bi se razločneje videli slovenski deli doticnih dveh dežel. Vprašali smo profesorja Rutarja, zakaj v atlasu ni Štajerske in Koroške, in on nam je rekel, da ni imel prof. Orožen nikakega pametnega razloga, izpuščati ti dve deželi. Utegnilo bi se nam ugovarjati, da kartografski zavod Hol-zlov morebiti baš ni imel pripravljenih doticnih dveh dežel v takem merilu — česar pa ne verjamemo! — potem pa bi bil moral gospod prof. Orožen reči: »Gospod Holzel, jaz takega pomanjkljivega atlasa ne morem urediti za slovenske šole, ker bi se Slovenci zlasti po južnem Štajerskem pritoževali, da sem jih popolnoma prezrl in izdal — kar se niti z znanstvenega stališča ne da odobravati. In če izdaste Vi, g. Holzel, tak atlas brez Štajerske in Koroške, moram reči, da ste jako nepraktičen trgovec, ker morate vedeti, da štajerski Slovenci Vašega atlasa ne bodo kupovali. Vi imate potem torej toliko in toliko sto naročnikov manj! . .« Kaj bi pač rekel danes Blaž Ko cen, ki je bil dodal svojemu atlasu že pred četrtjo stoletja tudi posebno karto »Siidslavenlander«! In kako bi se čudil Orožnovemu atlasu »za šole s slovenskim učnim jezikom« Peter Kozler, ki je bil že leta 1864. izdal svoj »zemljevid slovenskih dežel«! Anno 1902. pa izdaje gospod profesor Orožen atlas za slovenske šole — brez Štajerske in Koroške! . . O tempora, o moreš! Znamenje časa! A. A. Matica Hrvatska. (Konec.) Kuzmanovic. Vitropir. Slika u tri čina. m. 8°. »Vetropir« pomenja lehkomislenega človeka in tako nazivajo v igri neko dekle, ki je v hiši kovača Marka kot daljna sorodkinja in ki se zaljubi v odvetniškega dnevničarja. Po njej se imenuje vsa igra tako, zakaj, ne vem povedati, ker je to dekle, Jele, postransko lice. Vsa igra ima tobože namen, slikati prilike katoliških Bošnjakov, in res je zanimiv jezik (ikavščina) in nekatere fraze, ki se pa dosadno ponavljajo. Zakaj je pisec te slike napisal v dra-matski obliki, mi ni jasno, ker v vseh treh činih ni prav nič dejanja; situacijska Književne novosti. 785 komika je prisiljena, igre z besedami in nemškutarjenje Ivice ter njegove sestre neprirodno, lica sploh so karikirana, tako da odvračajo od sebe. Veliko bolje bi bil storil pisec, da je svojo snov obdelal v kaki povestici. Tako pa nastopajo osebe nemotivirano. Kako pride Ivica iz Banjeluke kar naprasno v Markovo hišo v Travnik? Tudi Ivan se čudno hitro zaljubi v Jelico. — Bogatička pade v hišo in si vse razgleda, pa domačega človeka ni nobenega v rtezaprti hiši itd. Turških besed netolmačenih je precejšen kup. Sploh ima vsak hrvatski pisec manijo, ako je pogledal v Bosno, svoj čisti hrvatski jezik natikati s turškimi ocvirki. Kako more, kdor se ni v Bosni naučil, vedeti, kaj je sedija? »Peškun« tolmači z besedama »bosanski astalak«, ne da bi takoj povedal: bosanski stolič (mizica); rafa (polica), gjergjef (Stickrahmen), bošča (prt), lala (neka cvetlica). Da bi Bošnjaci rekli »ne čini nista« das macht nichts, namesto »nista zato«, ne verjamem. Isa Velikanovid. Otmica Pjesma u šest pjevanja. m. 8°. 135 str. — Ta komični ep v rimanih dvanajstercih, izprepleten s pesmimi v desetercih, opisuje, kako so skušali brezdelni turški momci ugrabiti lepo Stano, katero so roditeiji udajali za sina bogate hiše, za katerega pa ona ni marala, ampak je ljubila Pavla iz siromašne hiše, h kateremu je pobegla v noči, ko se je v hiši slavila njena zaroka z bogatinom. Po noči se zbudi njena stara mati in ker je ne najde v postelji, jo hiti iskat na vrt, a tu ugrabijo Turki njo namesto Stane. Tako so doživeli sramoto objestni Turki, pa tudi lakomni prosci, ki so gledali samo na bogastvo; Stano pa je dobil hrabri Pavle. Pripovest je gladka, dikcija spominja cesto na narodne pesmi; humor je svež in se kreče vedno v mejah dostojnosti. Pesem pa slika tudi običaje, prednosti in slabosti naroda. Vsekako je ta ep pridobitev za hrvatsko literaturo. A'. Perušek. CujibBecrep flpnieBCKflii: paHU, IlpeiuepeH, HafionjibuiHH ciOBmbCKHH noeT. Moro iKHTG H TBOPH. — LlePeMHUlJIb. 1902. (= Silvester Jaričevskij : Franc Prešeren, največji slov. pesnik. Njegovo življenje in njegova dela. — Peremišlj.) — To je 31 strani obsegajoč odtisk iz premišeljskega gimnazijskega programa. Članek o našem pesniku je napisal tamošnji gimnazijski profesor, g. Jaričevskij. Gosp. Jaričevskij se s tem člankom ugodno razlikuje od nekaterih svojih tovarišev, ki objavljajo v šolskih programih razprave o predmetih, za katere se ne zanima živa duša, ker dotični predmeti niso v nikakršni zvezi s sedanjostjo . . . V uvodu podaje pisatelj v velikih potezah razvoj naše literature od Trubarja do naših dni. Njegova sodba kaže, da je precej verziran v naši književnosti. Jako lepa pa je tudi razprava o Prešernu samem. Pisatelj vpleta med svojo razpravo tudi več prevodov Prešernovih poezij; ti prevodi so bržčas prvi iz naše poezije na maloruskem narečju. Prevedene so naslednje pesmi: »Strunam«, »Pod oknom«, »Kam?« »Nezakonska mati«, »Pevcu«, »Hčerin svet«, »Judovsko dekle«, »Dohtar«, 1 gazela in 2 soneta. Ne moremo si kaj, da ne bi ponatisnili vsaj »Nezakonske matere«, da bodo čitatelji videli, kako se glasi bratovsko malorusko narečje v Galiciji. HeaaKOHHa siaTB. Ha mo 6yjio mhhi xpe6a -refie, JK)6e AHTHTKO, ftHTS ftOPOre — xa MOJioAeceHbKH jVibihhl, m,e h Heo6pyMeHiii Maxepn? »Ljubljanski Zvon« 11. XXII. 1902. 55 786 Glasba. EaTeHbKO kjihjih i čhjih MeHe, HeHa HaA mhoh) ji mi niaKaJiH Bce: i cboi MeHe Bcrnuajin ca, / Hyasi Ha MeHe ztm&mr ca. Bhh, mo gahhhh KOxaHen mm, bhh, mo e npaBecHHfi GareHbKo TBifl, nifflOB y cbBHT, Bor 3Hae ne, copoMHTb ca MeHe h xe6e! Ha mo 6yno mhhi Tpeoa reoe, moče ahtatko, ahth Aopore ! Ane hu xpe6a 6yjio7 aCo ii m, bjmho th, cepneHbKO, jiioOe mhhi! He6o 3Aaerb OTBrePTe mhhi, ckopo 3arjiaHy b omhu;'i tboi, aK ycbMiHera ca Jiio6a3HO nu\e — Bce, hj,o Tepnijia, 3aoyjia ya!e! Toh, m,o rrraniaTa ro,n,y6 aph6hi, H,afl th Becejii, macjiHBi' ftHll Hh reoe rpeGa 6yjio a6o fl hi, bhhho rri, eePneHbKO, nioSe mhhi! Ker mora itak vsak izobražen Slovenec znati citati cirilico, se nam ne zdi potrebno, da bi prepisavali na latinico. Aškerc. Jfr Glasba -#- Koncert Františka Ondfička. Sezono zimskih koncertov je otvoril v Ljubljani češki vijolinski virtuoz Frančišek On df i č e k s koncertom, prirejenim dne 19. oktobra v dvorani »Mestnega doma«. Igral je Saint-Saensov koncert, Ernstove ogrske napeve, Beethovnovo romanco, Bachovo preludijo, Nešvere eklogo, lastno skladbo Scherzo in Čajkovskega valček. Da je Ondfičkov nastop le sijajen in da ponuja neskaljen umetniški užitek, je že predobro znano, saj nam je bil že mnogokrat ljub gost. Premagujoča moč je Ondfičkova umetnost; blesteča je tehnika in nad vse lehak lok, izpod katerega poj o čutapolni toni in pasaže, pred vsem pa je subjektivnost, ki diči Ondfičkove reprodukcije. Ni gola reprodukcija, kar podaje Ondfiček, ustvarja marveč ob svoji igri, in ko evokacije onega, kar mu je že dolgo kipelo v duši, je občutiti, kar podaje v luči lastne močne osebnosti, ozarjeni v barvah momentanega razpoloženja. Ondfiček je temperamenten ustvarjajoč umetnik, umetnik muzik, in muzikalnost je, ki si jo cenimo na njegovi umetnosti. Njegov temperament uvaja utripanje njegovega srca v srca poslušalca in ogreva le-tega toplota čuvstvenih valov, katerim se vdaja svirajoči umetnik v razvnetosti svoje duše. Spremljevalec mu je bil mladi pianist Josip Famera, ki je nastopil z dostojnim uspehom tudi v samostalnih klavirskih točkah. Spored sta obogatila razen njega še člana