M^^=tiiiTfii i ii »?iTTrii um i mnTi i ii nitTi* i n i u 111 m t tTinu * i tam i m n 11 n 11111 mu 111T1 fiTRi i i 111 ii i i 11 i 11 n
$ =5	—'	^ ■ ii mii,	'--^SfiSS
Podoba Marije, Pomoči kristijanov, v kapeli Marijaniški

5353532323534848535353235353482323482323482323535323239148235323010001020253
0202020002010202010102020200010200010102010000000002020002020102010201010202000102000002020001010202000202020001020002015323480201020002000202020000000101
V V V V HJS&V V V Y ¥
UREDIL
D«- FRANCE LAMPE,
PROFESOR BOGOSLOVJA, VODJA MARIJANIŠČA.
IZDALA
KATOLIŠKA DRUŽBA ZA KRANJSKO.
V LJUBLJANI, 1888.
TISKALA ..KATOLIŠKA TISKARNA".
KAZALO.
Stran
, Predgovor ....................IX
Prvi del.
Antona Martina Slomška sedem postnih pridig.
Prva postna pridiga. Jezus vinska trta svoje cerkve............1
Druga postna pridiga. 0 vinogradnikih..........12
Tretja postna pridiga. 0 družini............23
Četrta postna pridiga. Za stariše in gospodarje.......37
Peta postna pridiga. Za sine in hčere..........51
Šesta postna pridiga. Kako se je treba h Kristusu povrniti ....	64
Sedma postna pridiga. Kako naj s Kristusom Veliko noč obhajamo .	76
Drugi del.
1 Gregor Rihar, duhovnik ljubljanske škofije, slavni slovenski skladatelj
in organist v stolni cerkvi ljubljanski.........91
II.	Dr. Jakob Missia, knezoškof ljubljanski itd. V spomin petindvajset-
letniee njegovega mašništva...........118
III.	Radoslav Silvester. Spomin petindvajsetletnice.......129
Tretji del.
I.	Zlata maša svetega očeta papeža Leona XIII...........139
1.	Daritev zlate maše v Rimu..........140
2.	Vatikanska razstava.......... .	141
3.	Darovi v razstavi ... .........146
II.	Govor o papeževi slovesnosti v katoliški družbi rokodelskih pomoč-
nikov 6. januvarja 1888 .... ...	156
lil. Slava Leonu XIII.! Spevoigra...........162
IV.	Cesarjeva štiridesetletnica.............171
V. Živela Avstrija že štirideset let slavno pod žezlom svitlega cesarja
Franca Jožefa I.! V proslavo štiridesetletnice ....	183
VI. Dve kroni.................187
Četrti del.
I.	Pesmi:	Stran
A.	Sv. vera in domovina.............189
Prihodnjost je slovanska............190
O tisočletnici sv. Cirila in Metoda..........190
Moja oporoka................191
Romar.................192
Sirotišnica.................193
Mrtvaška srajčica . ... ,.........195
Marija in vdova............ .	196
Zadovoljni kaplan..............197
B.	Zvezdici . . . . ».............198
Ozir na Marijo...............199
Slava Mariji......T..........199
Najsvetejše Srce Marije.............200
Sv. rožnivenec..................201
Zdihovanje k Mariji............................202*
Šmarnična pesem............................202 •
Darilo Mariji na Ptujski gori..........••	203
Mariji na Sladki gori...... ............204'
Idite k sv. Jožefu..............205
Najdenje trupla sv. Štefana............306
Sv. Martin................'.207
Sv. Frančišek Ksaverij .............207
Sveta Rotija................208
Sveta Elizabeta...............209
Sveti Križ v šoli...............210
Velikonočni pirlii...............210
Jagnje umorjeno............................212
Storite srečne vekomaj!.............213
Umirajoči deček...............214
II.	Zabava in pouk:
Slika iz domačega kraja....... ...	215
Mož poštenjak...............222
Krščanski junak...............232
Kdo je prvi žganje kuhal?............233
Gorjč brezverskim šolam in učiteljem! .......235
Nekaj za stariše in otroke............237
Očetov praznik.............	. 240
Prošnje .... ............244
Premilostlj ivemu, prevzvišenemu
gospodu, gospodu
Di JAKOBU MISSIA
knezoškofu ljubljanskemu itd
pospeševatelju katoliškega slovenskega tiska,
ob petindvajsetletnici mašništva,

( «
Lucem diffundens orbis descenderat auetor, Verum testificans vitamque instillans amoris. Cur lux, cur verum, cur vita resurgeret orbi? Perdiderat natis pater hacc: instaurat Iesus. Nuntius affertur laetus terris populisque; Mox et scripta volant alis instructa per orbem, Scripta legunt gcntes narrata salubria gesta. Scriptis illustrant Patres per plurima saecla Ecclesiam, Doctores clari scripta recondunt: Discipulos voce pidchre docent, sed scripta relinquunt Docta nimis: quis nesciat korum scripta, virorum ? Quis valcat vires auctas censcre typorum ? Arma fuere inimicorum: quot castra petita! Ipsa eadem rapiuntur nune coguntur et arma Bellis horrendis perccllcre castra credentum. Quid prohibet retundere ferri cuspidem in kostem ? Bellemus, sodi, pro religione paterna! Bellant et fortes manus ad proelia jungunt: liane Tihi laudem det carmen, Celsissime Princeps, Lustris ezactis muneris saeri bene quinque! Littera divulgat claris modulis Tua facta: Protexit virtus Tua nostros sponte labores. Protegat et validam submittat dexteram abunde! /faec nullum celare velim Tua sensa, tacere Non fert cor gratum: liceat solemnia festa Instituissc, Tuis laudes depromere gestis.
Premilostljivemu gosp. knezoškofu
JAKOBU
ob priliki petindvajsetletnice
in na
praznik Matere Božje, Pomoči kristijanov, dne 24. maja,
deška sirotišnica Marijanišče.
Cvetoči majnik polje s cvetjem krasi In hišo božjo s cvetjem ozaljšuje; Mariji v čast vzdigujejo se glasi V nebo milobni, ki jih rado čuje. Radujemo narave se duhteče, H Kraljici majniški srce nas vleče.
V krasoti majniški pri nas proslavlja Najbolj Marija se — Pomoč kristjanov: Patrone hišne danes se spomin obnavlja, Ki mati naša je in nebeščanov. O bodi Ti nam vedno mati mila, Saj si doslej nam vedno dobra bilal
Ze peto leto je od takrat zatonilo, Od kar se dom sirotni je postavil; Strupenih sap že mnogo čez je brilo, A mnogo ran zdravnik naš je ozdravil. Zdravnik in varuh — vse nam je Marija, In hiša ta je Njena — domačija.
Se druga slavnost tukaj se praznuje In mlada srca nam z veseljem vnema:
S pastirjem mlada čeda se raduje, Z ljubeznijo otroško ga objema. Že petkrat peta pomlad zdaj došla je, Da mašnik-škof daritve Bogu daje.
Slovo že lepi maj od Rima jemlje, »Marija Velika« mogočno dviga V nebo se — kras vam to je širne zemlje, Pobožne davnosti umljiva knjiga —: Mlad mašnik prvič tu Bogu daruje, Sirotna mladež ga poveličuje. *)
Ta mašnik naš pastir si, naš slavij enec, Slavijo deea Te i danes borna. Postal si velik, božji maziljenec, In cela Kranjska zdaj Ti je pokorna; A ne slavi spomina dom veliki: Kapela mala klanja se vladiki.
A vendar dan vesel je ta in srečen, Saj srca namestujejo zaklade: Iz njih molitev gre, da naj bi večen Vladar nebes darov Ti dal gromade, Da drugi jubilej prav tu obhajal, Potem k Mariji bi iz groba vstajal.
*) Premil. knezoškof je daroval svojo »novo mašo« v Rimu, v krasni cerkvi »Maria Maggiore« ali Marija Snežnica. Navzoča je takrat bila mlade/ iz nekega zavoda.
Predgovor.
6
srčnim veseljem pozdravimo to knjigo — naših Novic ljubo sestrico — katera bo, kakor te, skrbela za časno in večno osrečenje svojih bralcev.« Tako so pisale »Novice« 1. 1846 (str. 76) o takratnem prvem letniku »Drobtinic«, tako so je z veseljem pozdravljali sploh Slovenci. Od tedaj je preteklo že dveinštirideset let, in pri nas Slovencih se je mnogo spremenilo. Slovenci ne dobivajo sedaj dušne hrane v samih drobtinicah, ampak v lepih in debelih kosih. Zato je bilo skoro predrzno, da so lani »Drobtinice« zopet prisilile na dan, in od neke strani se jim je to skoro očitalo. Toda naj zagovarjam lanske kakor letošnje »Drobtinice« s tem, da niso nikomur na poti, da niso nikakega književnega početja izpodkopale ali izpodrinile, ampak z vso skromnostjo in pohlevnostjo sedle na ono mesto, katero je bilo zanje še vedno ostalo prazno. Družba sv. Mohora podaja Slovencem obilo dušne hrane, podaja krasne knjige, velika obširna dela. A prav zato je tudi poleg družbenih knjig Slovencem treba malega glasila, ki je po svoji vsebini in obliki prosto, posebno pa še v malem obsegu mnogovrstno, da ugaja in ustreza raznim potrebam in razmeram. Ali nimamo bralnih društev in raznih knjižnic, katerim se prilegajo, kakor knjižničarji dobro vedo, posebno »Drobtinice«?
In ali ni za narodno slovstvo velik dobiček, da vzbujamo v narodu veselje do knjig, do poučnega berila, kajti sicer se nam bode vsa književnost razgubila v časopisju? Mnogo bomo sicer pisali in mnogo tiskali, zanamci pa ne bodo od nas ničesa dobili. Prav v tem oziru skušajo »Drobtinice* ustrezati željam
Citateljev, ki imajo radi drobne povesti, nauke, poročila, opomine, pesmi, h krati pa se ozirajo na potrebe našega narodnega slovstva, katero množijo ter zalagajo s pravim domačim blagom.
Seveda, nek drug namen je še važnejši. »Drobtinice* niso začele samo zato izhajati, da bi množile slovstvo. Nikakor se ne vjemam s tistimi, katerim je slovstvo tako vzvišena stvar, da mu ne pridevajo nikakega druzega višjega namena. Taki kličejo vedno: slovstvo in zopet slovstvo, a čemu da je slovstvo, o tem se nikdar ne vprašajo. V resnici ima slovstvo višji namen, kakor da napravljamo knjige in je zapiramo v knjižnice. Slovstvo je ogledalo duševnega življenja narodovega, in sicer ne samo takega naroda, kakoršen je v i s t i n i, ampak takega, kakoršen n a j bode. Slovstvo naj kaže narodu lepe vzore, da se ž njimi blaži, lika in v hudih dnevih tolaži. Slovstvo je podobno hrani in zato se tudi imenuje dušna hrana narodova. Kakor pa ni vsaka hrana tečna, zdrava in krepilna, tako tudi ni vsako slovstvo narodu koristno in primerno. Nek sloveč, a vendar malovreden pisatelj, J. J. Rousseau po imenu, je skušal dokazati, da so vede in umetnosti pokazile nravnost. To je samo na sebi popolnoma napačno. Veda in umetnosti blažijo človeka in ga ne kvarijo; toda laži-veda in slaba umetnost kvari človeka v resnici, in to je oni pisatelj dobro pokazal. Koliko zla je rodilo slabo slovstvo na Francoskem v preteklem in v sedanjem stoletju! Zato imajo »Drobtinice« še ta posebni namen, da vzbujajo zanimanje, ljubezen in vnemo za dobro slovstvo. Katero slovstvo pa je slabo, in katero je dobro?
Slabo slovstvo je tisto, ki se ne meni za Boga in za njegovo postavo, katero ne ljubi kreposti, ali vsaj ne bolj, nego pregreho; katero vero ali popolnoma zaničuje, ali pa vsaj prezira, kakor da bi vera bila za človeka postranska ali celo škodljiva stvar; katero dela človeka nezadovoljnega z njegovim stanom in nesposobnega za resnobno delo; katero uči nevarne ali tudi krive nauke itd., tako slovstvo je slabo. Tudi človek, ako bi se tako vedel v življenju, bil bi napačen, slab človek. Dobro slovstvo pa uči, kako naj je človek dober, pošten, blag; kaže, kaj je zares lepo, dobro; vnema za Boga, navdušuje za krepost, osrčuje v težavah, vero ceni kot najvišji blagor človeštva. Tako jo dobro slovstvo. Neizmerno vrednost ima dobro slovstvo, kakor je tudi
zelo pogubno slabo slovstvo. »Drobtinice« skušajo množiti dobro slovstvo po katoliških načelih.
Povem rad naravnost, da imam o lastnostih dobrega slovstva svoje misli, povzete iz načel naše vere in zdrave pameti, in da se mi ne zdi kateri si koli bodi slovstveni izdelek res dober. Ker pa vsega tukaj ne morem razložiti, naj samo opomnim, da pogrešam mnogokrat v naših spisih one mirne, tihe in ljubeznjive priprostosti, ki tako dobro in prijazno veje v spisih takih pisateljev, ki so polni resnice, vere in ljubezni. In prav vere, trdne, žive in oživljajoče vere nam manjka. V katoliškem slovstvu mora se tudi kazati, da smo verni katoličani, katerim je sveta vera najdražji biser.
Nisem pa hotel s tem reči, da imajo »Drobtinice«, akoravno želijo biti dobre, že v resnici vse prednosti, katere zahtevamo od dobrega slovstva. Pa o tem naj sodijo čitatelji sami. Eno pač menim, da imajo te razne drobtine: verskega duha, akoravno morebiti tu pa tam oblika zaostaja. Strogi kritiki se bodo morebiti spodtikali ob nekaterih pesmih Virkovih, ki nimajo take oblike, kakoršne iščemo dandanes v pesmih. Pomislijo pa naj, da niso sedaj bile zložene; zaradi vsebine in pa zaradi pesnika samega sem je objavil, da ne zapadejo pozabljivosti. Naj bodo tudi te drobtine rajnega blagega pevca v one predale pobrane in oh ni-'' njene, v katerih se nahaja že toliko drugih njegovih. Torej je treba te pesmi sodili drugače, kakor proizvode iz sedanjega časa.
Izbiraje tvarino sem se oziral najprej na lanski letnik in sem zato objavil Slomškovo zapuščino. Te pridige so pravi biser v pridigarskem našem slovstvu in le želel bi, da bi se te pridige — ako tudi ne brale — vsaj razlegale, glasile po celi naši domovini. — Kdor bode čital životopis Kiharjev, spoznal bode kmalu, da je slavni mož zaslužil tak životopis; iz srca se bode zahvalil vrlemu životopiscu, iz kojega peresa bi si želeli še mnogo takih spisov. — In naslednji dve životopisni črtici — sta pač opravičeni, kolikor more sploh kak spis o dobri stvari opravičen biti. Prav tako je tretji del »Drobtinic« popolnoma primeren letošnjemu letu, ki nam je prineslo dvojno slavnost: papeževo in cesarjevo. »Drobtinice« kažejo le svojega duha, ko slavijo po svoji moči obe najvišji oblasti na zemlji. Pa tudi zabave nečejo prezreti, zvesto dosedanjemu načelu.
Na nekaterih mestih spominjajo letošnje »Drobtinice« na tukajšnjo deško sirotišnico MarijanišCe. Morebiti se bode komu zdelo to odveč. Tisti naj gleda na samo stvar in naj pozabi, od kod prihaja. Kdor pa ima pred očmi, da to rado iz ust gre, česar je polno srce, tisti ne bode zameril uredniku, da je odločil nekoliko prostora dobrodelnemu zavodu — iskajočemu ne slave, ampak dobrih in naklonjenih src.
Da so posvečene letošnje »Drobtinice« v prvi vrsti našemu blagemu vladiki, milostnemu gospodu dr. Jakobu Missia, praznujočemu svojo petindvajsetletnico, zato se mi pač ni treba opravičevati. »Drobtinice« s tem niso hotele oznanjevati človeške slave, ampak le kazati so hotele čustva kranjskega duhovstva in ljudstva do svojega višjega pastirja. Naj bode ta knjiga vezilo vzvišenemu vladiki ob tej priliki. Na drugi strani so pa hotele tudi zahvalo izreči blagemu pospeševatelju katoliškega in narodnega tiska. Da ni smela izostali kratka — domača beseda o petdesetletnici predsednika »Katoliške družbe«, mil. gospoda prošla dr. Anton J ar ca, je razvidno samo po sebi.
Na čelu ima ta letnik podobo Matere Božje, Pomočnice kristijanov, ki je v altarju kapele Marijaniške. Naj vzame ta mogočna Pomočnica v svoje varstvo našega milostnega knezoškofa, Vso njegovo duhovščino, »Katoliško družbo« in njenega predsednika, vse vernike naše škofije in sploh dragi naš slovenski narod, in — naj pristavim — še tukajšnji sirotinski zavod Ma-rijanišče, kateremu je Marija mati in patrona, pa tudi dosedaj bila očividna pomočnica! Nebeška kraljica naj izprosi obilo sadu tudi XXII. letniku »Drobtinic«!
Urednik.
Prvi del.
Antona Martina Slomška
sedem postnih pridig,
govorjenih 1. 1861 v predmestni slovenski fari Matere Božje
v Mariboru.*)
Prva postna pridiga.
Jezus vinska trta svoje cerkve.
»Jaz sem prava vinska trta, vi mladike«.
(Jan. 15, 1. 5.)
Navod.
1.	Slovenci imajo lepo navado, da vabijo svoje prijatelje v gorico ali vinski vrh, kjer se prav po domače veselijo in poživljajo z drago vinsko kapljico. Veselo prepevajo mile pesmi o ljubi vinski trti, kije vesolje našega srca, pa tudi zavživajo plemenitega sadu, katerega je vinska trta rodila, ki se pri vsaki sv. maši daruje, pa tudi spoštuje na vsaki pošteni dobri volji. Gotovo, vinska gorica jo veselje vsakega Slovenca, vinski vrh je tudi veselje naše.
2.	Prišel sem tudi jaz vabit vas, predrage moje ovčice! na visok vinski vrh, na goro K al v ar i j o. Tam raste nebeška vinska trta, Jezus, naš Odrešenik in Zveličar, kakor se sam imenuje: Jaz sem prava vinslca trla, vi mladike. Tam teče draga
*) Poslal preC. gospod kanonik Fr. Košar. Govori so ostali, kolikor jo hilo mogoče, v prvotni Slomškovi obliki.
Drobtinico. XXII.	1
kri, cena našega odrešenja in zveličanja. S križa nas kliče Jezus rekoč: Pridite Jc meni vsi, ki se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil. (Mat. 11, 28.) S tega božjega vrha, z gore Kalvarije se razteka božja moč našega odrešenja — posvečujoča milost božja — na vse kraje sveta, priteka na vsako verno srce, da se revno oživi, suho zopet ozeleni in rodi dobrega sadu za večno življenje. Jezus je prava vinska trta, Oče nebeški je vinogradnik, mi smo njegove mladike. Oj, kako lepo in veselo je to, če se svoje vinske trte zvesto držimo, od nje posvečujoče milosti pijemo, zelenimo in sad rodimo za večno življenje.
3.	Ravno sedaj začenjate obdelovati vinograde, rezati in kopati. Skoraj se bodo začele vinske trte solziti in obetati obilnega sadu. Pojdimo tudi mi v s v e t i vinograd b r i t k e g a t r p 1 j e n j a Jezusovega premišljevat največje čudeže božje ljubezni: trpljenje in smrt Kristusovo. Premišljujmo ta sveti post britko trpljenje Kristusovo, vdeležujmo se njegovega neskončnega zasluženja, naj teče skrivna moč posvečujoče milosti božje v naša srca, da bodemo za sveto veliko noč na novo oživeli kot rodovitne mladike Jezusove v drago kupljenem vinogradu Gospodovem, da nas bo Oče nebeški ravno tako vesel, kakti se vi veselite, kadar gledate svoje vinske vrhe lepo obdelane in s sladkim grozdjem težko obložene.
4.	Stopimo danes krog sv. križa, kojega nam je sv. mati katoliška cerkev kot našo vinsko trto na altar vsadila, in premišljujmo najprej dve imenitni resnici zveličanja našega:
I.	Kako je usmiljeni Jezus vernim kristijanom vinska trta;
II.	Kako smo mi njegove mladike.
O Jezus, ti naša vinska trta, naše edino zaupanje in naše najslajše veselje, napolni nas s svojim duhom!
I. Jezus vernim vinska trta.
1. V pozemeljskem raju jo stalo dvoje čudovitih dreves; prvo je bilo drevo smrti, ki jo sv. pismo drevo spoznanja dobrega in hudega imenuje, katerega sad je vsogamogočni liog prvim starišem prepovedal, rekoč Adamu: Od vsega drevja po vrtu jej; od drevesa spoznanja dobrega in hudega pa nikar ne jej; zakaj kateri dan koli od njega ješ, boš moral umreti. (I. Mojz. 1, IH. 17.) — Od hudobne peklenske kače zapeljana sta
Adam in Eva prepovedani sad zaužila, pa tudi ročno zaslišala grozivni glas srditega Sodnika: Ker si jedel od drevesa, od katerega sem ti jesti prepovedal; bodi prekleta zemlja v tvojem delu, v trudu se boš od nje živel vse dni svojega življenja. Trnje in osat ti bo rodila. V potu svojega obraza boš kruh jedel, dokler se ne povrneš v zemljo, iz katere si vzet; zakaj prah si in v prah se boš povrnil. (I. Mojz. 3, 17—19.)
2.	Stalo je pa tudi v raju drevo življenja, kojega čudežni sad je imel moč, življenje večno ohraniti, in od tega drevesa je Bog po prvem storjenem grehu dejal: Glej Adam (hoče biti) kakor kateri izmed nas, ki ve dobro in hudo; to pa, da kje sedaj ne stegne svoje roke in ne vzame tudi od drevesa življenja, in da ne je in ne živi vekomaj, ga je Gospod Bog pahnil iz vrta veselja in je postavil pred vrt kerubine z ognjenim in švigajoeim mečem, varovat pot k drevesu življenja. (I. Mojz. 3, 22—24.) Tako sta zgubila Adam in Eva sebi in nam večno življenje, in spremenil se je zemeljski raj v solzno dolino. Enako se tudi vsaki mladiki godi, ako jo od vinske trte odrežeš: usahne, umrje, posuši se in pride v ogenj: živa podoba strašnega greha in njegove kazni.
3.	Kaj pa je neskončna ljubezen božja storila? Tako je Bog svet ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da, kdorkoli vanj veruje, se ne pogubi, temveč ima večno življenje. (Jan. 3, 16.) Jezus edinorojeni Sin Boga Očeta, rojen v Betlehemskem hlevcu, osmi dan po postavi obrezan, postil se je, trudil in jokal 33 let; bil je krvavo bičan, s trnjem kronan, na križ pribit in neusmiljeno umorjen, ter jo do zadnje kaplje svojo sv. rešnjo kri prelil, da je naš dolg plačal, nam posvečujočo milost zopet zaslužil in pridobil večno življenje vsem, kateri vanj trdno verujejo in se njegovega zasluženja vdeležijo; zato veli: Jaz sem vinska trta, vi ste mladike. Križani Jezus je tisto prečudno drevo življenja, ki daje vsem, ki se njega živo in zvesto drže, večno življenje, rekoč: Jaz sem vstajenje in življenje; kdor v mene veruje, bo živel, akoravno umrje. In kdorkoli živi in v mene veruje, ne bo umrl vekomaj. (Jan. 11,25.) Oj sladke besede! Da bi se tudi nam dopolnile, pomislimo:
4.	Kako nam jo usmiljeni Jezus vinska trta?
a) Po svojih zveličanskih naukih. Človek ne živi le od kruha, ampak od vsake besede, katera pride iz ust božjih.
l*
(Mat. 4, 4.) Kako veselo sta Adam in Eva živela v luči poučevanja božjega! — Kako strašno pa je bilo življenje nezuabogov, ki so pozabili svojega stvarnika in molili stvarjene reči: junce, vole, kače, celo mrtve narejene podobe. Vsak hudodelec si je Hrnislil svojega boga: pijanec Bakha, tat Merkurja, prešestnik Lado, koje malike so častili s pregrešnimi dejanji, pa služili so le hudiču. — Kako nečloveški so bili njih darovi! V Kartagini je bil malik, ki je imel bikovo glavo, kojemu so slepi malikovalci vsako leto po 300 nježnih otrok poklali. V Ameriki so našli krščanski misijonarji v mesti Meksiko tempel malikov, po imenu Bicli-Bucli, ki je imel tron iz golih človeških kosti, koje so mu darovali. Se leta 1860 je poglavar dežele Dahomej v Afriki 1700 ljudi o smrti svojega očeta poklal; toda on misli, da bode še le takrat zadosti, kadar bo 2500 ljudij poklanih. *) Tudi v naših krajih se je taka godila; tudi starodavni Slovani so imeli svojega črnega Boga, Triglava, Torka, kojim so neumneži ljudi darovali. Taka nevednost je hujša ko telesna smrt. — In kdo nas je vsega tega rešil? Jezus, luč svetA, ki je z nebes prišel in sam govoril: Jaz sem luč sveta; Mor hodi za menoj, ne hodi po temi, ampak ho imel luč življenja. (Jan. 8, 12.) Jezus nam je razodel, da je Bog naš ljubi oče, mi pa božji otroci, vsi med seboj bratje in sestre. Jezus nas je učil Bogu lepo služiti, njegove zapovedi dopolnjevati in nam razodel presladko molitvo: Oče naš! On je postavil daritev sv. maše in sedem sv. zakramentov; — on nam je odprl vrata nebeška, da gremo skozi smrt k Bogu, svojemu Očetu. To je nauk večnega življenja; zato se kristijani hvaležno pozdravljajo rekoč: Hvaljen bodi Jezus Kristus!
b) Po svoji posvečujoči milosti, katero nam je zaslužil in v sv. zakramentih zapustil. — Kakor hitro odrežeš trti mladiko, ne teče več sok življenja po njej; brez živeža se začne sušiti in umrje: no zeleni, ne cveto in ne rodi nijednega sadu. Enako sta se prva človeka z grehom od Boga odkrušila, pa tudi ves svoj zarod ločila od Boga, ki je studenec večnega življenja. Posvečujoča milost božja, ki nas dela Bogu prijetne in nam pomaga Bogu služiti in svoj konec doseči, je človeški zarod zapustila; ljudje so bili kakor suhe mladike. Prišel jo usmiljeni Jezus,
*) Salzburg. »Kirchenbl.« 1801. str. 56.
prava vinska trta, plačal je naše zadolženje pred božjo pravico, spravil nas je z Bogom in zopet se je po zasluženju njegove prelite krvi na križu od Golgate razlila posvečujoča milost božja nad vse narode, ki so sprejeli zveličansko znamenje sv. križa. Sedem studencev milosti božje izvira izpod sv. križa, to je: sedem sv. zakramentov, iz katerih doteka oživljajoča moč vsem vernim, kateri sv. zakramente vredno prejemajo. In prav zavoljo tega se imenuje usmiljeni Jezus vinska trta, rekoč: Jaz sem vinska trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, on rodi veliko sadu; ker brez mene ne morete nič storiti. (Jan. 15, 5.)
e) In kakor se vinska trta svojega kola oklene, zvesto drži in vse svoje mladike seboj vzdiguje in jih varno okoli njega ovija, da jih vihar ne podere in ne polomi, ampak da veselo uživajo drago solnčno luč in toploto: enako je usmiljeni Jezus sveti križ objel, pred nami šel in se celo na križ pribiti dal, ter nas vse za seboj potegniti in tudi nas na odrešilni križ pritrditi želi rekoč: In jaz, kadar bom povišan od zemlje, bom vse k sebi vlekel. (Jan. 12, 32.) V to zavetje sv. križa nas vabijo njegove mile besede: Ako hoče kdo za menoj priti, naj zataji sam sebe, in vsak dan svoj križ zadene in hodi za menoj. (Luk. 9, 23.) Vzemite moj jarem nase, in bote pokoj našli svojim dušam. Moj jarem namreč je sladek, in moje breme je lahko. (Mat. 11, 29—30.) Zgled nam je zapustil, da bi po njegovih stopinjah hodili, uči sv. apostol Peter. (1. Petr. 2, 21.) In da bi ne onemagali in se na tem revnem svetu ne pogubili, kaže nam večnega življenja srečni kraj: Očetovo hišo, nebeški raj, ljubeznjivo govoreč: V hiši mojega Očeta je veliko prebivališč, in jaz grem, vam mesto pripravit. In ko odidem in vam mesto pripravim, bom zopet prišel in vas bom k sebi vzel, da bote tudi vi, kjer sem jaz. In ako bi tako ne bilo, vam bi bil povedal. (Jan. 14, 2—3.) O presladke besede Jezusove: V hiši mojega Očeta je veliko prebivališč! Kje je ljudstvo na svetu tako srečno, da bi imelo tako vero, tako pomoč, tako varen pot k svojemu koncu, kakor mi kristijani po Jezusu, Odre-šeniku našem in Zveličarju! Pač zares je usmiljeni Jezus naša prava vinska trta, mi pa njegove presrečne mladike, po sv. krstu vcepljeni, po samem sv. Duhu poživljeni, obsejani od solnca božjega nauka, po sv. zakramentih rojeni in varovani vseh sovražnikov z močjo sv. križa, da bi v vinogradu Gospodovem veselo rastli, cvetli
in obilen sad rodili za večno življenje, ter ga radostno vekomaj uživali v diki nebeški. O kako vesel je ta glas, ki nam sladko kakor angeljske citre na ušesa doni!
Pa strašne so tudi besede Jezusove: Veliko je poklicanih, pa malo izvoljenih. (Mat. 20, 16.) Zakaj? Kajti malo je med nami zdravih, živih mladik, ki se zvesto drže križa Kristusovega. Mladika pa, ki se svoje vinske trte prav ne drži, posuši se in bo odrezana in vržena v ogenj. Kaj nam je tedaj storiti?
II. Verni naj bodo Jezusu dobre mladike.
1. V tempeljnu stare zaveze sta stali dve imenitni stvari v božjem svetišču: svečnik zlat, na katerem je noč in dan sedem svetilnic gorelo, in miza pred božje obličje postavljenih kruhov, iz najčistejše pšenične moke, katere so duhovniki vsak teden spreminjali. Tudi v novi zavezi sta v vsaki katoliški cerkvi dve najpotrebnejši reči: leča besede božje in altar presvetega Rešnjega Telesa, obe od Jezusa v našo časno in večno srečo nam dani, da bi se jih vsi, kakor mladike Jezusove, pridno vdeleževali, lepo živeli in obrodili obilno sadu za večno življenje. Zato veli Jezus: Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, on rodi veliko sadu; ker brez mene ne morete nič storiti. (Jan. 15, 5.) Prelepo nam pobožni Tomaž Kempčan v svoji zlati knjigi: „Hoja za Kristusom" (IV. knj. 11. pgl.) ta nauk razlaga rekoč: „Dveh reči mi je v tem življenju najbolj potreba, brez katerih bi mi ne bilo mogoče v tem revnem življenju prebaviti: jedi in pa luči. Mojim nogam sveti tvoja beseda, moj život poživlja tvojo Telo. Brez teh dveh reči bi ne mogel prav živeti. Tvoja beseda, o moj Bog! je moji duši luč in tvoj zakrament je kruh življenja. Te dve reči sta tako rekoč dve mizi v tvoji sv. cerkvi postavljeni. Ena miza je sv. altar, na kateri je tvoje sv. Telo. Ena pa je miza božjih zapoved, na kateri je nauk, ki pravo vero uči. Zahvaljujem se ti, Gospod Jezus, luč večno luči, za mizo sv. nauka; — zahvaljujem se ti, Stvarnik in Odrešonik vseh ljudi, ki si nam veliko večerjo pripravil, v kateri nam daješ svojo lastno presveto Telo in svojo rešnjo Kri, ter razveseljuješ vse verne s svojo gostijo in jih napajaš z zveličanskirn kelihom, v kojem so vse rajske sladkosti, tako da se tudi angelji z nami gostijo, toda z bolj nebeškim veseljem." — Luč in moč
sta vinski mladiki potrebni, da lepo zeleni in rodi; luč božjega nauka in moč posvečujoče milosti božje pa sta potrebni za vsako dušo, da doseže večno življenje.
2. Kar je svetlo solnce mladiki, to je nauk Jezusov vsaki krščanski duši: brez mene ne morete nič storiti. In vendar je toliko ljudij, ki božjo besedo malo ali celo nič ne cenijo. Ob nedeljah in svetkih se v cerkvi božja beseda oznanjuje, sam Jezus govori po namestnikih svojih: ali ti mlačen in leden kristijan zunaj cerkve stojiš in duhan kadiš, kakor bi se bal, da bi te ljubo solnce besede božje ne obsijalo in ne ogrelo. Jeli ne veš, kaj usmiljeni Jezus takim veli: Kdor vas posluša, mene posluša; in Mor vas zaničuje, mene zaničuje. Kdor pa mene zaničuje, zaničuje njega, Tcateri me je poslal. (Luk. 10, 16.) — Skoraj vsako nedeljo je popoludne krščanski nauk, in natanko in po domače se razlagajo vse krščanske resnice, — besede, ki imajo večno življenje: oj! ali ti doma ležiš, ali pa v krčmi sediš ter še to pozabiš, kar te je ljuba mati naučila, ali kar si v mladih letih v šoli si zapomnil. Od tod prihaja, da mnogo ljudij ne zna ne deset božjih, ne pet cerkvenih zapoved, ne sedem zakramentov, in če jih tudi povedati vejo, jih razložiti ne umejo; — da se nahajajo ženini in neveste, kateri še prav ne vejo, zakaj je Bog človeka vstvaril in kdo je Bog in kdo je človek. Grde, nesramne nemške knjige brati, to jih veseli; poslušati v slabih tovarišijah krive preroke, na uho vleči zapeljivcev in zapeljivk sladke besede, je mnogo posvetnih dečkov in deklic veselje; božjo besedo poslušati, sv. bukve brati, to jim pa mrzi. Naj jim kaka pobožna duša kaj lepega iz pridige ali krščanskega nauka poveda, hitro ji hrbet obrnejo; poslušajo pa željno celo uro malopridne ljudi, tudi take, kateri našo sv. vero zaničujejo, zapeljive krivoverce. Ali se je čuditi, če taki mrzli kristijani, ženske in možki, katere malokdaj v cerkvi vidimo pri božji službi, po besedah sv. pisma (Bceh. 13, 19.) svojo sv. vero za peščico ječmena, to je: za najmanjši časni dobiček prodajo? Je-li so taki zanikrneži žive mladike Jezusove? Kdor je iz Boga, besede božje posluša. Za tega voljo vi ne poslušate, ker iz Boga niste. (Jan. 8, 47.) Podobni so vinskim trtam, katerih gorko solnce no obseva in ne ogreva, katere v smrtni senci stoje, in nijenega sadu. ali pa le grenki sad pregrešnega življenja rodijo, kakor nas vsakdanja skušnja takih zaničevalcev božje besede uči. Kar je
usmiljeni Jezus trdovratnim mestom zažugal, tudi takim mrzlim kristijanom velja: Gorje tebi, Ko ros a jn! gorje tebi, Betsajda! zakaj ako bi se bili v (paganskih mestih) Tiru in Sidonu godili čudeži, lcateri so se pri vas godili, bi se bili zdavna v ostrem oblačilu in pepelu pokorili. Pa vam tudi povem: Tiru in Sidonu bo lažje sodnji dan, kakor vam. In ti Kafernaum! ali se boš do neba povzdignil? v pekel boš pahnen; zakaj ako bi se bili v Sodomi godili čudeži, kateri so se v tebi godili, bi bila še do današnjega dne ostala. (Mat. 11, 21—23.)
Vi pa, krščanske duše! ki hočete biti dobre mladike vinske trte Jezusa Kristusa, nijene pridige, nijenega krščanskega nauka uenidoma ne zamudite! Vsaka pridiga vam bodi nebeška roža, vsak krščanski nauk lepo dišeči cvet, vaša duša pa pridni bu-čelici podobna, ki leta neutrujena od jutra do mraka od rože do rože, od cvetja do cvetja ter si nabira sladke strdi za večno življenje. Tako bote enaki drevesu, ki je zasajeno ob potocih in daje sad ob svojem času; njegovo listje se ne obleta, iti vse, karkoli dela, mu gre po sreči. (Ps. 1, 3.) Lepo vam bo solnce sv. vere sijalo, vas ogrevalo in oživljalo za večno življenje.
3. Kar je mladiki vinske trte živilna moč, to je naši duši posvečujoča milost božja, kojo nam je usmiljeni Jezus zaslužil in nam jo v naše srce vliva po vrednem prejemanju sv. zakramentov. Hočemo vredne in rodovitne mladike Jezusovo biti, moramo sv. zakramente pogosto in vredno prejemati.
Pri sv. krstu te vcepi sv. mati, katoliška cerkev v pravo vinsko trto, v Jezusa Kristusa. Njegova milost te omije in očisti vsakega greha in ti pomaga, mladenič! — mladenčica! da ne rasteš samo na letih, ampak tudi na modrosti in ljubeznjivosti pri Bogu in pri ljudeh. In kakor ima vinogradnik do dobrih mladik veliko veselje, enako se veseli nebeški vinogradnik mladih ljudi, ki v božji milosti rastejo, zedinjeni z Jezusom, ki je njih vinska trta. — Povejte, vi dečki in deklice, jeli ste še vsi take dobre mladiko Jezusove?
a) Pri svetem krstu te jo namestnik božji vprašal: Ali so odpovoš hudiču, njegovemu napuhu in vsemu njegovemu dejanju? Obljubil si po svojih kuinih: Odpovem so. Ali si pa tudi dopolnil svojo obljubo? Hudiču si se odpovedal, sami presveti Trojici pa služiti zavezal; zdaj pa samo presveto Trojico žališ in
hudiču samemu služiš! — Kdo mi more to očitati? lahko ti mladež v svojem srcu nevoljna in razžaljena porečeš. Le počasi — in ti hočem jasno kakor solnce dokazati. Kristus veli: Učite se od mene, kajti jaz sem pohleven in ponižen iz srca. (Mat. 11, 29.) Zato si se pri sv. krstu napuhu odpovedal — odpovedala; poglej pa svojo košato in gizdavo obleko, svojo tobačnico, svojo visoko glavo, in premisli svoje ošabne golče (pogovore) in svojo zamerljivost, da ti ne sme nihče kaj reči, ne oče ne mati, ne gospodar ne gospodinja, tudi tvoj župnik ne, še celo svojemu škofu ošabno odgovoriš: „Kdo mi kaj more; jaz se nikogar ne bojim". Je-li ni to napuh, — iz pekla doma? Taki prevzetneži in prevzetnice niso mladike ponižnega Jezusa; marveč prav njim velja strašna beseda za sodnji dan: In tedaj jim očitno poročeni: Vas ne poznam; poberite se izpred mene! (Mat. 7, 23 ; Luk. 13, 27.)
b) Ti si se odpovedal pri sv. krstu hudiču in vsemu njegovemu dejanju. Ako pa piješ, da pamet zgubiš; cele noči divji zverini podoben prevpiješ; grdo znanje spletaš, prešestuješ in pohujšanje daješ: ali ni vse to prav po resnici hudičevo dejanje, kojemu si se odpovedal — odpovedala? Gorje človeku, po katerem pohujšanje pride! Bolje bi mu bilo, da bi se mu obesil mlinski kamen na vrat in bi se potopil v globočino morja. (Mat. 18, 6—7.) In ravno to delaš ti, zapeljivec in zapeljivka; ti prešestnik in pre-šestnica. — In kar mladi znajo, to večjidel od svojih starih imajo. Zato naj se vsakdo izmed nas s spokornim Davidom skesano na srce udari rekoč: Ne pomni grehov moje mladosti in moje nevednosti, ampak po svoji milosti se me ti spominjaj, o Gospod! (Ps. 24, 7.) In ako rečemo, da greha nimamo, sami sebe zapeljujemo, in resnice ni v nas, veli sv. apostol Janez. (I. 1, 8.) Ali so pa taki grešniki in grešnice mladike Jezusove? Vsak smrtni greh je vinjek, ki dušo odreže; bodisi pijanost, ali jeza, ali nečistost, ali tatvina, ali laž: vsak smrtni greh odtrga mladiko od trte, naše srce od srca Jezusovega. Naj si ravno solnce milosti božje tako mladiko še toliko milo obseva in ogreva; vse zastonj, dokler se Jezusa, vinsko trte zopet ne prime in ne oživi; to pa se zgodi v zakramentu sv. pokore in sv. Bešnjega Telesa.
e) Pogosto tedaj, pa vselej vredno k spovedi in k sv. obhajilu hodi; v vredni spovedi so z Jezusom spraviš in postaneš zopet živ ud njegovega telesa, — vredno prejemši
sv. obhajilo se na novo omladiš in za vse dobro pripravnega storiš, kakor Jezus uči: Kdor je moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jas v njem. (Jan. 6, 55.) Kakor telesna hrana ves život pokrepča in kupica dobrega vina vse ude oživi, enako poživi najsvetejši Zakrament tudi našo dušo, ako ga le vredno prejmemo. Tega nas zagotovlja sam Jezus rekoč: Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi in jas vas bom poživil. — Jas sem vinska trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, on rodi veliko sadu. — O preljuba vinska trta, Jezus Odrešenik in Zveličar naš! tudi za nas betežne grešnike imaš vsegamogočno zdravilo, ako le sami hočemo in se k Tebi povrnemo. Ti si naša vinska trta, mi hočemo biti tvoje mladike. — Pa kdaj? na stare dni? — na smrtni postelji? — Oj nikar; — lahko bi bilo prepozno! Ker sem vas klical, pa ste se branili; stegoval sem svojo roko, pa ga ni bilo, ki bi se bil ozrl: tudi jaz se bom k vašemu pogubljenju smejal, kadar vas zadene, cesar se bojite. — Takrat me bodo klicali, pa jih ne bom uslišal. (Prigov. I, 24—28.) Strašne besede razžaljenega Boga! Zato opominja sv. Duh: Ne odlašaj se k Gospodu spreobrniti in ne odkladaj od dne do dne; zakaj njegova jeza naglo pride, in ob času maščevanja te bo razdejal. (Sir. 5, 8.) Bog, ki ti je današnji dan podaril, ti juteršnjega ni obljubil. (Sv. Avg.) Koliko žalostnih zgledov imate pri posvetni gospodi, katera leta in leta k spovedi ne gre in še na smrtni postelji od dne do dno sv. zakramente prejeti tako dolgo odlaga, da nazadnje zamudi. Je-li so taki žive mladike Jezusovo? Oh, suhe, odsekane veje so, ki se poberejo in vržejo v ogenj. Saj tudi mladika, če jo odrežeš in kake dni, tedne ali mesce ležati pustiš, no bode več oživela; kako bi pa človek oživel, ki se je 10, 20, 40 let v pregrehi postaral? Kakoršno življenje, takšna smrt. Večji je čudež, če se zastaran grešnik na smrtni postelji spokori, kakor če mrtvec od mrtvih, vstane, uči sv. Avguštin. Hočemo torej zdrave in rodovitne mladiko Jezusove biti, moramo pogosto: po vsakem smrtnem grehu, pa tudi vsakega mesca, — ali vsaj vsake kvatre k spovedi in k božji mizi hoditi; le tako bomo mi v Jezusu in Jezus v nas živel, ter so bodo tudi nam dopolnilo besede Jezusove: Jaz sem trta, vi mladike; kdor ostane v meni in jaz v njeni, on rodi veliko sadu.
4. In zdaj še nekaj. Hočemo krepke in močne mladike Jezusove biti, katerih nijen vihar skušnjav iu težav podreti in polomiti ne
more, moramo se slednjič še križa Kristusovega na vso moč okleniti, kakor smo se že učili, pa tudi za Jezusom križ voljno nositi; zakaj križ je ključ do sv. nebes, in le s časnim trpljenjem dojdemo v večno življenje. O naj bi ta zlati nauk prav umeli in v srcu ohranili mi vsi, ter živo spoznali, da je pot križa kraljeva pot v nebesa!
a)	Na svetu soljudje, kateri križa ne poznajo, katerim se vse po volji godi; ali oni niso Jezusovi, zakaj Jezus onih, katere ljubi, brez križa ne pusti. Iz take hiše naj pravi kristijan beži, kakor sv. Ambrož na poti v Kim iz hiše nesrečnega bogatina.
b)	Tudi so na svetu ljudje, ki se križa bojijo in izogibajo, ter bi radi nebesa na zemlji imeli; tudi oni niso Jezusovi, kajti nam .Jezus ni nebes na zemljo prinesel, ampak nam le križ za popotno palico podal, naj bi za njim hodili in si, kakor Jezus, s križem nebesa služili. Kdor neče na svetu z Jezusom trpeti, ne bo se ž njim v nebesih veselil; le s časnim trpljenjem se pride v večno življenje. Zato se je Kristus sv. Katarini Sijenski prikazal, in tej svoji ljubljeni nevesti dve kroni na ponudbo prinesel, prvo zlato, drugo trnjevo, ter vprašal rekoč: Ljuba hči! katero krono hočeš? Brez vsega pomislika je sv. Katarina z obema rokama za trnjevo krono prijela in si jo globoko na glavo potisnila. Vse svoje žive dni je sicer potem veliko trpela, pa si ravno s tem nebeško krono zaslužila. Oj srečna duša! s časnim trpljenjem je zaslužila večno življenje.
c)	Kaj bi si pa ti, krščanska duša! izvolila, ako bi ti Kristus dve kroni na izbero ponudil, eno zlato in drugo trnjevo? — Tebi sicer ponudil ne bo, kakor sv. Katarini Sijenski, pa poslal ti bo, če ti še ni, krono trnjevo. Oj pripravljaj se, zlasti ta sveti postni čas, z obilno molitvijo in premišljevanjem trpljenja Kristusovega, in išči si moči v sv. zakramentih, da kadar se ti trn jeva krona prikaže, se je vstrašil — in kadar križ srečaš, pred njim bežal ne boš; ampak da hvaležno sprejmeš krono in križ in obojno nosiš za Kristusom. Le skozi vrata časnega trpljenja prideš tudi ti v večno življenje.
Sklepanje.
Tako je usmiljeni Jezus naša vinska trta, mi pa njegove mladike. Nauki Jezusovi so ljuba solnčna luč, ki nam sveti in
uas ogreva; sv. zakramenti so studenci njegove posvečujoče milosti, ki nas oživljajo in krepčajo; Jezusov križ je zveličanski steber, ki nas drži, da ne pademo, podpira nas, da varno hodimo in nam slednjič odpira sveti raj. O presrečne mladike! — o pre-Ijubljena vinska trta, Jezus, Zveličar naš! Ohrani nas, da se od tebe nikdar ne ločimo! — Oživljaj nas, da se ne posušimo, ampak obilno sadu rodimo! — Podpiraj nas, da veselo rastemo, zmerom bližje in bližje nebes! — In enkrat ob uri naše smrti presadi nas iz te revne solzne doline na vesele gorice nebeškega Sijona, da kjer si ti, naša vinska trta, bomo tudi mi, tvoje mladike, vekomaj srečni in veseli. Amen.
Druga postna pridiga.
O vinogradnikih.
»Bil je hišni gospodar, kateri je zasadil vinograd, in ga je dal vinogradnikom obdelovati«.	(Mat. 21, 33.)
Vvod.
1.	Vsak pošten stan ima v nebesih svojega patrona, kateri mu s svojimi čednostmi kaže pot in s svojo priprošnjo pomaga v nebesa; kajti iz vsakega stanu pelja gotova steza v nebesa. Vojščaki imajo za patrona sv. Ju rja, tesarji in zidarji sv. Jožefa, kovači sv. K vlogi j a, kmetje sv. Izidor a, tkalci sv. Pavla, krčma rji sv. Foka, sod a rji sv. Aspor-jana, in tudi mesarji sv. Luka. Kako veselo in tolažljivo je to za nas popotnike v tej solzni dolini! Iz vsakega stanu je odprta steza v nebesa in vsakega stanu patron prihaja svojim naproti, jih spremljat na dom, v srečno očetovo hišo, ako le hočejo patronu prijatelji in pa zvesti posnemalci biti; kajti vsak patron po besedah sv. Pavla svojim veli: Bodite moji posnemalci, kakor sem jas Kristusov. (Kor. 11, I.)
2.	Kaj so vam zdi, imajo tudi vinogradniki svojega patrona v nebesih? Je pa vendar! Sam Jezus Kristus nam ga
pove, rekoč: Jaz sem prava vinska trta in moj Oče je vinogradnik. (Jan. 15, 1.) 0 tem najvišem vinogradniku pripoveduje nam Jezus lepo priliko rekoč: Nebeško kraljestvo je podobno hišnemu gospodarju, kateri je šel zjutraj zgodaj najemat delavcev v svoj vinograd. Kadar se je pa zmračilo (večer storil), reče gospodar vinograda svojemu hišniku: Pokliči delavce, in daj jim plačilo in začni od poslednjih do prvih. (Mat. 20, 1. 8.) Oj kolika čast, kolika milost, Boga Očeta za svojega posebnega patrona ali varuha imeti! — Da bi tudi izmed svetnikov živ zgled in pa posebnega pri-prošnika imeli, je dobri Bog vam vinogradnikom celo kralja za patrona dal, sv. Venceslava, kateri je z lastnimi rokami vinske trte obdeloval in vino pripravljal za daritev sv. maše.
3.	Po pravici, da ni delavskega stanu bolj imenitnega, kakor je vinogradski; on ima najimenitnejše delo, obdelovaje vinsko trtje, ki daje najdražjo pripravo za sv. mašo, pa tudi sladko vince za pošteno dobro voljo, da človeško srce oveseli. Vincarsko delo je pa tudi toliko poučljivo delo, da bi vsak vinogradnik lahko postal svetnik, naj bi le posnemal prelepo nauke, koje mu dajeta vinogradnik in vinska trta, in katere tudi pogosto beremo v sv. pismu, tako, da je sv. Duh sam vin-carsko delo posvetil. — Pa strašna je tudi prilika Jezusova o hudobnih in nezvestih v i n c a r j i h , kateri so gospodarja sovražili, mu pridelkov niso odrajtovali zvesto, so celo njegovega sina umorili, da bi vinograd gospodov obdržali za-se. Kaj menite, kaj se bo ž njimi zgodilo? Jezus odgovori: Hudobne bo hudo končal, in svoj vinograd bo dal obdelovati drugim delavcem, kateri mu bodo sad odrajtovali ob svojih časih. (Mat. 21.)
4.	Kako žaljiv je tudi prigovor, kojega ljudje o viličarjih imajo, ko pravijo: Devet vin carje v je deset tatov; kajti vincar že priden ni, ko se na svet rodi. Bog ne daj tega, da bi toliko imeniten in potreben stan tako spriden bil! Jaz bi so ne upal sv. maše služiti brez strahu, no dobre volje biti, če bi res vsi viličarji nepošteni bili. Zaupam, da ni in tudi nikdar tako ne bo. In prav zato premišljujtno danes in si živo k srcu vzemimo:
I.	Cesar se imajo vin carji varovati, —
II.	česar držati, da bodo srečni na zemlji in svetniki v nebesih.
O Jezus, naša preljuba vinska trta, napolni nas s svojim sv. Duhom!
I. Vinogradnikov slabosti.
Žalostno je brati in strašno poslušati, koliko je usmiljeni Jezus ljutih sovražnikov imel! Sovražili so ga pismarji in judovski duhovniki, starašine ljudstva in deželjski poglavarji, kateri so ga krivo tožili in obsodili v najstrašnejšo smrt na križu. Sovražilo ga je zapeljano ljudstvo, kojemu je storil toliko dobrega, ter je neusmiljeno vpilo: Križaj ga! križaj ga! Bil je usmiljeni Jezus zares vinska trta, obrezan, krvavo bičan, s trnjem kronan, na les sv. križa ne privezan, ampak z žreblji pribit, strašno stiskan, da je moral za nas, svoje mladike do poslednje kaplje svojo kri preliti, da se je dopolnilo prerokovanje Izajijevo, ki pravi (53, 4—6.): Resnično, on je prevzel naše slabosti, in on je nosil naše bolečine; mi pa smo si mislili, da je od Boga udarjen in ponižan. On pa je bil ranjen zavoljo naših grehov in potrt zavolj naših hudobij. Pokora je nanj naložena zavolj našega mini in ž njegovimi ranami smo mi ozdravljeni. Gospod je nanj naložil vias vseh pregrehe.
Ako je pa najnedolžnejši in najsvetejši pod solncem imel toliko srditih sovražnikov, ali se je čuditi, da tudi nijeden izmed nas ni brez sovražnikov? — Najhujši sovražniki pa so nam naši domači: naše pregrehe in slabo navade. Tudi vi, preljubi moji v i n c a r j i! imate svoje luide sovražnike; kajti — vi sami ste svojega stanu najhujši sovražniki, ako se teh peterih hudobij zvesto ne varujete, katere so posebno vinogradnikom lastne.
Prva je slaba priprava za vincarski stan. Kdor hoče v svojem stanu srečo imeti in dobro izhajati, mora svojo dolžnosti prav poznati in svoje delo dobro umeti. Vojščak se dolgo uri za vojaščino; rokodelec se uči po dve do pet let svojega rokodelstva; kmet se tudi uči dobro orati in sejati: tudi vinogradnik mora znati svojega posla mnogovrstna opravila. Poznati mora vinskih trt razna plemena, njihovo razno potrebe, nevarnosti in bolezni; — vedeti mora, kako so trta prav obreže, da no oslabi in ob svojem času dobro obrodi; umeti mora, kako se trti dobro postelje, da se močno vkorenini, pa tudi v kleti in pri vinski po-sodbi je treba znati in umeti prav mnogih reči. Vincar, ki prav
rezati ne zna, na svojem vinjeku nosi grozdje z vrha. So-li pa vsi vincarji, ki svoje delo dobro umejo? Ljudje pravijo: da ne. Zakaj pa ne? Kajti niso se nikdar prav učili pa se tudi učiti nečejo. —■ Hlapec se s kako samico soznani in jo hoče vzeti. Išče sebi in svoji strehe in v vincariji jo najde. Dela, kojega se ni učil, v roke dobi, vinograd slabo oskrbuje, gospodarju škodo dela, pa še hujšo napravi sam sebi, ker dobi hitro slovo in dobre službe več ne najde.
Pa tudi taki vinogradniki, ki so se v mladih dneh svojega dela dobro naučili, hitro zaostanejo v svoji vednosti, ako se vino-reje zmerom naprej ne učijo in marljivo krog sebe ne gledajo, kako razumni sosedje delajo in ne vprašajo, kako modri možje opravljajo svoje trsje in zboljšujejo svoje vrhe. Bog je dal vsakemu vinogradniku svoje talente, jednemu pet, druzemu dva, tretjemu jednega. Vsak mora po svojem stanu modro in skrbno ravnati, da pridobi drugih pet, ali vsaj dva s tem, da zboljšuje svoj vinograd vsako leto, da obilneje rodi. Lenemu hlapcu pa, kateri svoj talent zakoplje, bodo še tisti odvzeli, in zanikarneža pahnili v vunanjo temo časne revščine in večnega pogubljenja. Zato je vino-gradnikov
druga velika sovražnica z a n i k a r n o s t ali lenoba. Modri Salomon pripoveduje vsem takim lepo priliko, rekoč: Pojdi k mravlji, lenuh, in ogleduj njene poti in se uči modrosti! Ona nima vojvode, ne učenika, ne oblastnika, pa si vendar po leti hrano pripravlja in ob žetvi nabira, kar ušiva. Lenuh, doklej boš pa ti spal ? Kdaj boš vstal iz svojega spanja ? Nekoliko boš spal, nekoliko boš dremal, nekoliko roke križem držal, da bi spal; in pomanjkanje bo prišlo k tebi, kakor popotnik in revščina kakor vojščak (na tirjanje). Ce pa ne boš len, bo prišla tvoja žetev (obilno) kakor studenec, in pomanjkanje bo bežalo od tebe. (Preg. 6, 6—11.) — Slab delavec si, ako le na videz delaš, da bi te hvalil tvoj gospod; poslušaj, kako te svari sv. apostelj Pavel rekoč: lllapci, bodite pokorni svojim gospodarjem v priprostosti svojega srca, kakor Kristusa. In ne služite le na oko, kakor da bi hoteli ljudem dopasti, ampak kakor Idapci Kristusovi storite voljo božjo iz srca radi; in služite z dobro voljo, kakor Gospodu in ne kakor ljudem, ker veste, da bo sleharni to, kar koli je dobrega storil, prejel od Gospoda, bodisi hlapec ali prost. (Efež. G, 5—8.)
— Slab delavec si, ako le tako dolgo pridno delaš, dokler ti gospod za petami stoji; a brž postajaš in mudiš še druge, kakor hitro gospod odnese pete, ter kradeš Bogu zlati čas, gospodarju denar, sebi pa večno plačilo kratiš. — Bi pač norec bil, da bi se toliko trudil, — sem svoje dni takega lenuha slišal -1-vsaj me ne plačaš, ako si sam ne pomagam. In prav v tem je vinogradnikov
tretji poglavitni greh, namreč nezvestoba, če se ne varuješ tujega blaga in jemlješ, kar tvojega ni, naj si bo sadje ali vino; ali trsje ali grozdje, koje prodaješ, ah pa brez dovoljenja gospodarjevega poshraniš in použiješ. Kar človek sprosi, slobodno nosi in použije; vsak krivični krajcar pa deset pravičnih požre. Tuje blago v tvoji oblasti in pa črv v žitu vso srečo požre. Vsaka tuja reč kliče po svojem gospodu in bo klicala še po smrti na vse večne čase, ako ne odrajtaš, kar ni tvojega, če pred smrtjo ne povrneš, kar si vzel. — Svoje dni je tat sv. Nedardu ukradel vola, ki je imel zvonček na vratu. Naj bi se zvonec ne slišal, zamašil ga je skrbno s travo; pa bolj ko ga je mašil, glasneje je zvonec zvonil. V strahu tat zvonec zaklene v omaro, v zemljo zakoplje, pa zvonec ne utihne, dokler tat vola z zvoncem vred lastniku nazaj ne prižene. Tako vpije vsaka tuja reč po svojem gospodarju. Porečeš: „Vsaj veliko reči ne vzamem; moj gospod veliko ima in se mu ne pozna, če vzamem včasi kaj malega." Ali ne veš, da več krajcerjev goldinar naredi, in iz veliko kapljic celo morje obstoji? Pri malem začneš, pri velikem pa nehati ne moreš, ako ti tatinska žila dozori in predolgi prsti prirastejo. Malo vzameš, veliko pa škoduješ sam sebi, kajti svoje poštenje, na tem svetu najdražje blago, sebi in svojim zapraviš. — „Saj zaslužim; ker težko delam, pa imam malo plačilo." Lahko je ta beseda resnična, pa ne pravična. Vsak de-lavcc je vreden svojega plačila, veli Kristus (Luk. 10, 7.), in že v Mojzesovih bukvah stoji pisano: Ne zavezuj gobca volu, ki mane na gumni tvoje žito (5. Mojz. 25, 4.), da bi ne mogel jesti, kadar dela. Ako ti gospodar ne plača pošteno, kakor sta so pogodila, njegov greh v nebo vpije, uči sv. apostol Jakob (5, 4.); pa njegova krivica tebi ne daje pravice, da bi si sam plačeval. Poprosi, potoži, in če no dobiš, kar ti gre, išči pomoči pri gosposki; in če tudi pri njej no opraviš, poišči si drugo službo, sebi storjeno
krivico pa izroči pravičnemu Bogu. Njemu gre maščevanje, on bo povrnil (Rim. 12, 19.) tebi pa tudi krivičnemu gospodarju, ki ti je učinil krivico; tuje blago pa pusti, kajti nikdar ti teknilo ne bode, bodisi malo, ali veliko. Le Mor je v malem zvest, bo čez veliko postavljen. (Mat. 25, 21.)
četrta sovražnica vinogradnikov je nesnažnost, naj si bo v vinogradu ali pa doma. Ljuba snaga je dober kup, pa veliko veljd ter se Bogu prikupi in vsem poštenim ljudem. Najlepša lastnost hišne gospodinje je ljuba snažnost, ako skrbiš, da so postelje vsako jutro postlane, hiša pometena, klopi in mize omite, lepo bele, stene osnažene, kuhinja čedna, pred pragom vse poravnano, krog hrama vse čedno, da lahko človek blizo dojde in brez skrbi čez prag stopi. Korito bodi v odročnem kraju, pa tudi mačke ne vadi skakati po mizi.
Ko sem svoje dni na Hrvaški meji služil za kape-lana, bilo mi je posebno veselje, gledati lepe bele hrame, le iz lesa, ali celo le iz blata narejene, pa tako čedno obeljene, da je bilo veselje jih obiskati in se vsesti za mizo. Za vsake svetke so jih pridne devojke pobelile in zamazale; vsako soboto so stole in mize pa tudi sklednike čedno oprale. Taka snaga deklice veliko bolj lepša, kakor zlati uhani ali pisana jopica. Gospodinje skrbijo za bele ruteinprtiče, koje vsakega meseca preminjajo, vsaj za dvojno perilo vsakemu domačinu, da se vsako nedeljo vsakdo po pranju obleče, sosebno otroci, ki se tako radi umažejo. Otrokom ne da. prej ne kosilca, ne male južine, dokler se čedno ne umijejo, da s® belo-rudeči, kakor prelepa roža vrtnica. Taka snažna gospodinja drži tri vogle hišine in je zlata vredna. O njej govori sv. Duh: Dar čez vse darove je čedna in razumna žena. Kar je solnce na nebu celemu svetu, je pridna gospodinja svoji hiši — svetla luč in zlat steber. (Sir. 26.) — Srce me je bolelo, ko sem zvedel, še predno sem se v vaše kraje preselil, kako nemarni in nesnažni so radi vaši hrami; ravno zato mi pa tudi ne bote zamerili, da vam odkritosrčno povem, kar mi leži na srcu, ker vas ljubim. Gostokrat dojdejo v vaše hrame imenitni vinski kupci, duhovski in deželski gospodje, kateri daleč po svetu raz-glašujejo vašo nemarnost, pa tudi hvalijo vašo snažnost, ako jo najdejo.
Peta sovražnica vaša je pogosta, nepotrebna selitev. Trikrat so presoliti je enkrat pogoreti, — goste službe
Drobtinico. XXII.	2
so redke suknje. Tako dolgo se seliš, da dobiš beraško palico v roke in na svoje stare dni ne veš kam pod streho. Koliko rečij se ti o selitvi pogubi in p o ter e; te škode pa nihče ne povrne. Komaj se kraja in vinograda privadiš, že potuješ v druge kraje in med tuje ljudi, zapustiš stare prijatelje in zgubiš stare dobrotnike, in to je velika zguba. Pogosta selitev je huda dušna bolezen in priča, da vinogradnik ni na srcu zdrav, ko se brez pravičnega vzroka seli; nezadovoljnost mu srce kolje. Kar pobožni Tomaž Kempčan pravi o romarjih, ki hodijo prepogosto po božjih potih, tudi o vas vinogradnikih velja: Kateri veliko romajo, se malokdaj zveličajo. In ravno to tudi jaz vam povem ter pravim: Vinogradniki, ki se pogosto selijo, si slabo po-steljejo in poslednjič na golih tleh obležijo. Priden vinogradnik ljubi svoj vinograd, in brez velike sile ne zapusti svoje vincarije, dokler ga ne zaneso iz privajenega hrama k pogrebu. Ne verjemite sladkim obljubam tistih gospodarjev, ki radi veliko obetajo, pa malo dajo; in dobro pomnite, da je stokrat boljše to, kar gotovega imate, kakor pa obljuba, katere še ne poznate, bo li resnična, ali lažnjiva. Ne pozabite, ljubi moji vinogradniki! moje današnje besede: Pogosta selitev je naša peta velika sovražnica iz pekla doma, — pa ne iz Boga.
II. Vinogradnikov lepe lastnosti.
Naj si ravno ima vsak človek svoje sovražnike, kakor jih jo usmiljeni Jezus imel, pa tudi svojih prijateljev najde, kakor jih je Kristus našel v svojem britkem trpljenju, o smrti in tudi po smrti. Bile so prijateljice Jezusove dobre žene, katere so milo jokale, ko so Jezusa v smrt peljali. Veronika mu je podala potni prt, da si je obrisal svoje obličje. In če ravno so ga na križu zapustili vsi prijatelji in tudi aposteljni, mu je ljubi Janez z nekaterimi ženami do konca zvest ostal, kojemu je v znamenje hvaležnosti svojo mater izročil. In po smrti sta prišla dva imenitna prijatelja Ni ko dem in Jožef Arimatejski, ter sta Jezusa častito pokopala in dopričala resnico sv. pisma, ki veli: Prijatelj se v sreči ne spozna, in v nesreči se sovražnik ne prikrije. Zvest prijatelj je močna hramba, kdor ga jo našel, je zaklad našel. Le kdor se Boga boji, bo tudi našel dobrega prijatelja. (Sir. 12, 8.— 6, 14. 17.) — Tudi vi, ljubi vinogradniki! imate
svoje dobre, posebne prijatelje, nekoliko na zemlji, še več pa v nebesih. Hočem vam jih petero pokazati:
Prva vaša prijateljica je živa vera in trdno zaupanje v Boga, ki živi ptice pod nebom in oblači lilije na polju in tudi svojih vincarjev ne zapusti. — Poznal sem svoje dni mašnik a, ki je na visoki gori služil in znal prav milo gosti. Vsedel se je na visok breg in prijel za svoje gosli, rekoč: Nimam druzega na svetu, kakor svoje gosli in pa svojega Boga, ter je jel prelepo gosti v čast svojemu Bogu. — Tako tudi vsak vincar lahko reče: Nimam druzega premoženja na svetu, kakor svoj vinograd in svojega Boga; Bogu v čast ga hočem pridno obdelovati od jutra do mraka in pa lepo Bogu služiti; on je moj pravi gospodar, kateri me je najel v svoj vinograd; hoče mi tudi na večer dati zasluženo plačo, kakor mi je obljubil. — Ako bi bili vinogradniki toliko nesrečni, da bi imeli take gospode, ki nimajo vere in nimajo Boga, in bi radi tudi vam Boga vzeli in vam živo vero iztrgali iz srca, oj primite se čvrsto svojega Boga in recite s sv. Frančiškom Seralinom: Moj Bog in moje vse! Ako zgubim pravo vero, zgubim vse. — Ako vas brezbožni gospodar krive vere uči, da spoved, sv. maša, post in kar še več enakega uči sv. katoliška cerkev, nič ni, zatisnite si svoja ušesa rekoč: Kdor nima katoliške cerkve za svojo mater, tudi nima Boga za svojega Očeta. (Sv. Oiprijan.) — Vam ukaže vaš skopi gospodar o sv. nedeljah ali praznikih brez vsake sile in pravičnega dovoljenja kopati ali brati: ne ubogajte in odgovorite takim grabežem rekoč: Danes je dan Gospodov; treba je Bogu bolj pokornim biti kakor ljudem. (I)j. ap. 5, 29.) Ako ne dam Bogu, kar je božjega, tudi ne smem zaupati, da mi bode Bog dal, kar je meni potrebnega. Bolje mi je zapustiti vašo službo, kakor zamoriti se Bogu. — Boga nikar ne zapustite, ljubi vinogradniki! in tudi Bog vas ne bo zapustil.
Druga vaša dobra prijateljica je modra skrb za vašo družino, katere imate po navadi lepo število; vaša dobra družina je vaša prava sreča, če jo le lepo oskrbite. — Srečal je pred nekoliko leti imeniten kralj mladega delalca na veliki cesti in ga popraša: Prijatelj! koliko služiš na dan, da si tako dobre volje? Petnajst grošev, odgovori delalec. Ali pa moraš s tem zaslužkom živeti? Gospod! odgovori delalec, le tretjina zaslužka
2*
ostane meni; prvi del v to obračam, da plačujem svoje dolgove, drugi del na obresti posojujem in le pet grošev meni ostane za prevžitek. Kralj se tem besedam jako čudi in zato mu težak svoje gospodarstvo še na dalje razlaga rekoč: Prvi del zaslužka dajem svojim ljubim star i še m ter jim vračujem, kar so mi dobrega storili; drugi del obračam za svojo deco, da ji dam v šolo hoditi in potrebnega naučiti se, ter zaupam, da mi bodo povrnili na moje stare dni. — Pač lep zgled in nauk za vas, uboge vinogradnike ! Bog vam ni dal bogastva; vaša bogatija so vaša deea. V strahu božjem jih redite, učite jih Bogu lepo služiti, pa privadite jih tudi pridno delati po svojem stanu in ljubo poštenje jim ohranite. Pošteno srce, prebrisana glava in delavne roke so najboljša dota otrokom, pa tudi podpora starišein za stare dni.
Tretja vaša prijateljica je udanost in ljubezen do gospoda in gospe, kojima služite. Imaš srečo dobrega gospoda ali gospo imeti, drži se ju zvesto, kakor otrok svojih starišev. Zvesto jima služi, škode ju varuj, kakor sam sebe, in skrbi, da jima vinograd po moči zboljšaš. Veseli se ž njimi in srečo jim vošči, ako vidiš, da so srečni in veseli; pa tudi žaluj z njimi, ako vidiš, da so žalostni, ko jih je zadela nesreča, kakor nas lepo uči sv. Pavel. Tedaj bodo tudi gospod in gospa do tebe srce imeli in ti radi vse zaupali, kakor Abraham svojemu zvestemu služabniku Eleacarju in tudi o svoji smrti ne bodo pozabili ne tebe, ne tvoje dece. Razjokal sem se pri pogledu, kako so vinogradniki, možje in žene — vsak gorečo svečo v roki — pobožno k pokopu spremljali svoje rajne gospodarje, in glasno molili za njih dušni mir, ter sem .si mislil, koliko je dober in zvest služabnik vreden, kateri še po smrti ne pozabi svojega dobrega gospoda, svoje milostne gospe. Kakoršni bote vi do svoje gospode, taka bo tudi ona do vas.
Četrta vaša prijateljica je dobra soseska. Dober sosed jo na svetu tako velika dobrota, da je dal neki starodavni Atenec, kateri je hotel svojo hišo dobro prodati, oklicati: Ta hiša ima dobrega soseda. Hočeš pa dober sosed, dobra soseda biti, moraš žalost in veselje s sosesko deliti in zvesto dopolnjevati Jezusovo lepo in zlato ravnilo: Vse, karkoli hočete, da ljudje vam storijo, tudi vi njim storite, (Mat. 7, 12.) onako tedaj tudi nasproti: karkoli nočete, da ljudje vam storijo, tega tudi vi njim nikar ne
storite. Uči svoje otrobe, sosedom ne škode delati, ne hoditi po setvi, ne pobirati sosedovega sadja. Ead pomagaj sosedu, ako ima posebno nujno ali težko delo, pa tudi dober nauk mu daj, če vidiš, da zablodi, če se tvoj sosed ženi, spremi ga k oltarju; je tvoj sosed umrl, sprevodi ga k grobu in pomagaj ga krščansko pokopati. Tako boš dober sosed drugim in drugi tebi. S kakoršno mero merite, s takošno se vam bode nazaj namerilo. (Mat. 7, 2.) — Dobra soseska najžalostnejši kraj prerodi v vesel raj; hudobna soseska pa spremeni tudi naj prijetnejšo vinsko gorico v živ pekel.
Peta in poslednja pa tudi naj veča prijateljica vaša, oj vinogradniki ! je prava zvestoba in ljubezendovašegastanu. Kdor vaš stan spoštuje, on je vaš prijatelj; kdor vaš stan zaničuje, on je vaš sovražnik; sovražnik je pa tudi vsak vincar, ki svojega dela prav ne ume, ali pa tako grdo živi, da sramoto dela vin-carskemu stanu. Poučite drug druzega, posvarite se med seboj bratovsko, ne trpite med seboj ne pijanca, ne tatu, ne zapravljivca. Vincarski stan je imeniten in častitljiv stan, mora se ljubiti in v časti imeti. Kdor ga ne ljubi in ne časti, imena krščanskega viličarja vreden ni. Tvoj vinjek, tvoja motika je tvoj nebeški ključ, ako ga z veseljem rabiš vse svoje žive dni. — Bil je krojač na smrtni postelji. Keče si šivanko prinesti. Veselo jo povzdigne, rekoč: Nisem imel prilike veliko dobrega storiti. To šivanko sem rad pridno sukal vse žive dni; zaupam, da mi bode ona ključ svetih nebes.
Sklepanje.
Vsako pošteno rokodelstvo ima svoje bandero, katero o slovesnih sprevodih nosi pred seboj in se krog njega zbira. Kje pa imate vi, pošteni vinearji! svoje bandero? Vaše bandero je sv. križ, in Jezus sam je vojvoda vaš, ki pravi: Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, on rodi veliko sadu; ker brez mene ne morete nič storiti.
Vstopite se torej vsi, pošteni krščanski vinearji in vincarice, krog sv. križa, oklenite se svojega bandera in zaslišite petero zlatih naukov, katere križani Jezus posebno vincarjem s križa deli:
1. Ako hoče kdo za menoj priti, naj zataji sam sebe in vsak dan zadene svoj križ in hodi za menoj. Težaven je sicer
vincarski stan; dostikrat delo težko, živež pa slab; in včasi še kupice vina ni, kadar v potu svojega obraza trti globoko jamo koplješ. Toda pomisli, da se je meni od jaslic do križa še hujša godila; pa Mor do konca stanoviten ostane, bo zveličan.
2.	Si vincar ubog in te boli srce, ker nimaš svoje strehe in ne veš na stare dni kam domu, oglej si križanega Jezusa in natanko čuj, kaj ti s križa pove, rekoč: Lisice imajo jame in ptice neba gnezda; Sin človekov pa nima, kamor bi naslonil glavo. (Luk. 9, 58.)
3.	Ako si siromak in se ti trda godi, nimaš otrokom kruha dati, ne za čem soli kupiti, ter si pogosto pri trdem delu lačen in žejen: ozri se na svojega križanega Odrešenika, ki milo na križu vzdihuje, rekoč: Žejen sem! in kisa mu podajo piti na smrtno uro. Tebi se tako hudo še ne godi in tudi godilo ne bo. Vse tvoje siromaštvo pa se ti bode spremenilo, če voljno trpiš, v morje veselja, kakor ti obeta usmiljeni Jezus rekoč: Zveličani so ubogi v duhu; zakaj njih je nebeško kraljestvo. (Mat. 5, 3.)
4.	Ako si siromaček slab, imaš ženko ali deco betežno, pa nimaš ne zdravnika ne zdravila, pa tudi nijene postrežbe ne: oj, spomni se na svojega križanega Jezusa, in poslušaj ga, kako tebi in tvojim ponuja nebeškega zdravila, rekoč: Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi in jaz vas bom poživil.
5.	Kolikorkrat se v vinograd podaš, ne zabi Jezusa, vinske trte. In kedar trto obrezuješ in jo globoko v zemljo polagaš, oj spomni se in reci: ravno tako bodo tudi mene skoraj v črno zemljo pokopali. In s križa doli boš zaslišal Jezusa tolažljivi glas: Jaz sem vstajenje in življenje; kdor v mene veruje, bo živel, akoravno umrje; jaz ga bom obudil poslednji dan. Ako sem Jezusu, svojemu vojvodu, zvesto živel, ako sem v Jezusu srečno umrl, veselo bom zopet od mrtvih vstal. Križani Jezus! tebi živimo — križani Jezus! tebi umrjemo — tvoji smo živi in mrtvi. Amen.
Tretja postna pridiga. O družini.
»Pristopila je ena dekla k Petru rekoč: Tudi ti si bil z Jezusom Gali-lejcem. On pa je tajil vpričo vseh, rekoč: Ne vem, kaj praviš«.
(Mat. 26, 69. 70.)
Kavod.
Trpljenje Kristusovo je velika knjiga, v kateri vsak stan svoje zglede vidi in bere, česar se ima varovati, česar držati. Zato premišljujemo trpljenje Kristusovo sosebno sv. postni čas, da bi spoznali, ali smo vsak po svojem stanu hodili po stopinjah križanega Jezusa, ali pa smo to edino zveličavno stezo zapustili. In če smo zablodili na široko cesto pogubljenja, da se urno nazaj povrnemo h križanemu Jezusu, iii se po njegovi sv. rešnji Krvi spravimo z nebeškim Očetom v velikonočni izpovedi in svetem obhajilu. — Vinogradnike sem že posebej povabil in jih peljal na goro Kalvarijo, da so vpričo križa Kristusovega premišljevali sebe in svoj stan, svoje dolžnosti in slabosti, ter se zopet bolj srčno, kakor upam, oklenili svojega križanega Jezusa. Pridi zdaj tudi ti, krščanska družina! in vstopi se okoli križa Kristusovega; zakaj tudi družina najde svoje tovariše in tovarišice v trpljenju Kristusovem v svoje poučenje.
Vidimo surovega hlapca v hiši višjega judovskega duhovnika Ane, kateri je nedolžnega Jezusa prav neusmiljeno za uho udaril. Srečamo dve jezični dekli, ki sta sv. Petra zapeljali, da je svojega mojstra tako nehvaležno zatajil. Slišimo hlapce na dvorišču, kako prestrašenega Petra primorajo zarotiti se, da ne pozna Jezusa Nazareškega.
Vsi ti in enaki so žalostni zgledi spačenega družinskega stanu; ne daj Bog, da bi jih posnemali. Zato vabim danes posebej vas, krščanske hlapce in dekle, na goro Kalvarijo okoli križa Kristusovega, da vain pokažem in za postni čas v resno premišljevanje ponudim:
I.	Imenitnost in čast družinskega stana;
II.	Sedem nevarnih jam vaše nesreče;
III.	Sedem zakladov vaše časne in večne sreče.
O Jezus! ki si podobo hlapca na se vzel, usmili se nas! — 0 Marija, ti ponižna dekla Gospodova, prosi za nas! — Ti pa, krščanska družina! zvesto me poslušaj.
I. Imenitnost in čast družinskega stana.
1.	Kdo je postavil družinski stan? Noben cesar, ne kralj, — ampak Bog sam. Kakor namreč imamo na enem telesu veliko udov, in so eni udi v to vstvarjeni, da druge vladajo in vodijo; ti pa, da onim pokorno strežejo in služijo, — le tako je celo telo zdravo, veselo in srečno: enako je tudi v človeški družbi. Vse človeštvo skupaj je eno veliko telo božjih otrok na zemlji, posamezni ljudje pa so udi tega velikega telesa; eni so v to postavljeni, da druge vladajo in vodijo, zato jih vladarje, poglavarje in gospodarje imenujemo, drugi pa so v to odločeni, da onim strežejo in služijo, zato jih strežaje, služabnike, hlapce in dekle zovemo. Od nekdaj je bilo, in za vselej bo ostalo tako, da ubožec bogatejšega potrebuje, da najde pri njem ne le dela, ampak tudi streho, živež in brambo, — da pa tudi bogatin ubožca pogrešati ne more, da mu pomaga. Le ako vsak človek na svojem mestu — gospod kakor hlapec — svoj stan lepo dopolnjuje, je vsa človeška družba zdrava, vesela in srečna. Prav zato pa tudi svetni stan — visok ali nizek — nijenega razločka pred Bogom ne dela, zakaj Bog ne gleda na vnanjo veljavo ljudi. (Kim. 2, 11.) Tukaj ni Jud, ne Grk; ni suženj, ne prost; ni možak, ne ženska. Zakaj vi vsi ste eno v Kristusu Jezusu. (Gal. 3, 28.) Iz vsega tega tedaj, ljuba družina! lahko vesela spoznaš, kako imeniten in častit je tvoj stan, ker je od Boga samega postavljen. Služabni stan velja pred Bogom ravno toliko, kakor gosposki; in ti, uboga dekla, si tako blizu božjega srca, kakor tvoja bogata gospa; ali še tudi bližje, če zvestejše, kakor ona, svojemu Bogu služiš.
2.	Pa le Bog je, kateri družinski stan tako visoko časti in prisrčno ljubi, da je že v starem zakonu na brezštevilnih mestih gospodarjem zapovedal, skazovati družini usmiljenje in pravico, in enako ostro prepovedal ž njo neusmiljeno in krivično ravnati. (2. Mojz. 21.) Vse drugače dela svet, kateri Boga ne pozna ali poznati noče. Hudobni ljudje so od nekdaj družinski stan tlačili in ga tlačijo še dandanašnji. Je-li ste že slišali, kako se jo pagan-skirn sužnjim godilo? Manj so pogosto veljali kakor domača živina.
Gospodar je imel vso svojevoljno pravico čez življenje in smrt svojih hlapcev in dekel. Smel jih je, kakorkoli je hotel, pretepavati, trpinčiti in na zdravih udih poškodovati. Nikjer ni našel ubogi suženj pravice zoper surovega in neusmiljenega gospodarja. In če se je prigodilo, da je bil gospodar v smrt obsojen, je morala tudi vsa družina ž njim vred smrt storiti. — Večkrat so bili hlapci prisiljeni, da so se pri javnih igrah v razveseljevanje gospode med seboj ali z divjo zverino do smrti bojevali in klali. Mnogokrat so bili hlapci in dekle hudobnim ljudem prodani, kateri so si ž njimi dobiček delali. — Pa še tudi dandanašnji neusmiljeni in brezbožni ljudje nič boljše z družino ne delajo. V Afriki še zdaj vsako leto na sto tisoč ljudi pokupijo, jih v ladije tako tesno na-tlačijo, da jih od 100 po 7 na poti umrje, mnogi pa, če le morejo, rajše v morje poskačejo in se potopijo, da takim strašnim mukam uidejo. Potem jih pa 5 do 10 na lanec naklenejo, ženejo jih na somenj in jih, kakor pri nas nemo živino, prodajajo. O uboga družina, ki nevernim in brezbožnim ljudem v roke pride!
3. Kakor je usmiljeni Jezus sploh Zveličar vesoljnega sveta, tako je on tudi ljubi Odrešenik in Zveličar vsakega stanu posebej. In tudi ti krščanska družina se imaš le ljubemu Jezusu zahvaliti, če se ti dandanašnji pri krščanskih gospodarjih bolje godi, kakor se je nekdaj ubogi družini pri nevernikih godilo in se ji še zdaj godi. Usmiljeni Jezus je stri trdi jarem in žuleče verige, v katere je hudobni svet družinski stan vkoval, ter je zopet postavil ta zaničevani stan v prvotno čast, ki mu jo je Bog Oče odločil, pa ga še celo višje povzdignil in poveličal. Oj le poslušaj me, ljuba družina! in si grenke solze z očij obriši. Glej, ko je Božji Sin na ta svet prišel, ni podobe bogatega gospoda ali mogočnega kralja na-se vzel, ampak tebi v tolažbo in čast prikazal se nam je v ponižni podobi hlapca (Tit. 2, 7.), kakor sam pravi: Sin človekov ni prišel, da bi se mu streglo, temuč da bi on stregel. (Mat. 20, 28.) In kako vestno je to besedo dopolnjeval do smrti na križu! Ob-stopite ga, krščanski hlapci, in samo pri zadnji večerji ga glodajte ! Vstane od večerje, in dene s sebe svoje oblačilo in vzame prt ter se opaše. Potlej vlije vode v skledo, in začne umivati učencem noge in brisati s prtom, s katerim je bil opasan. (Jan. 13, 4—5.) Krščanski hlapci t od tiste ure, ko Božji Sin kakor hlapec na trdi zemlji kleči in svojim učencem noge umiva in briše, ni vaše delo
več zaničljivo, ampak je vaš stan častitljiv pred Bogom in pred ljudmi. — Pa tudi ve, krščanske dekle! nikakor niste pozabljene. V tem, ko Jezus, Božji Sin, krščanske hlapce pod svoje varstvo vzame: Marija, mati Jezusova in nebeška Kraljica, vam, krščanske dekle, svoj materni plašč razgrinja in vas v svoje posebno varstvo sprejema. Vpričo božjega angelja je izgovorila za vas toliko tolažljivo besedo: Jaz sem delda Gospodova. (Luk. 1, 38.) Glejte, krščanske dekle! takrat je Marija vaš nizki stan visoko povzdignila; z veliko častjo ga pred Bogom in pred ljudmi obdala ter je vaša posebna patrona postala. In kako resno se poteguje sv. Pavel, apostelj Kristusov, za čast in pravice družinskega stanu. Hlapec Onezim je ubežal svojemu gospodarju Filemonu; spoznal pa je svoj greh, obžaloval ga in je celo od sv. Pavla, ki je takrat v Rimu v ječi bil, sv. krst prejel. Sv. Pavel pošlje spokorjenega hlapca z listom gospodarju nazaj. V listu tega hlapca svojega sina imenuje in tako-le prisrčno milosti zanj prosi: Prosim te za svojega sina, hi sem ga rodil v zelezji, za Onezima. Sprejmi ga, kakor moje srce. Ako ti je pa kaj škodoval, to meni prištej. Jaz Pavel sem pisal s svojo roko: Jaz bom povrnil. (Filem. 1.) In kako resno naroča gospodarjem ljubezen in pravičnost do družine! In vi, gospodarji! delajte š njimi (služabniki) ravno tako, in opustite žuganje, ker veste, da je njihov in vaš Gospod v nebesih, in da pri njem ni zunanje veljave ljudij. — Ako pa kdo za svoje, zlasti za domače ne skrbi, je vero zatajil in je hujši od nevernika. (Efež. 6. — 1. Tim. 5.) Iz vsega tega pač jasno spoznaš, ljuba družina! kako veliko hvaležnost in ljubezen si dolžna usmiljenemu Jezusu, kateri je tvoj stan tako počastil in tako po očetovsko zanj poskrbel; vidiš pa tudi ob enem, kako velik je tvoj greh, akoravno ti v grdi nehvaležnosti svojega Jezusa zaničuješ in žališ.
4. Zdaj se tudi ne bodete več čudili, krščanski hlapci in dekle! ako vam povem, da je služabni stan od nekdaj v katoliški cerkvi v veliki časti bil, da šteje ta stan veliko imenitnih svetnikov, in da so mnogi služabniki božji imenitne stanove in veliko bogastvo zapustili, ter si ubogi in nizki služabni stan izvolili, da bi le Jezusu bolj podobni bili, kateri je podobo hlapca na-se vzel. Sveti Adalrik zapusti kraljevi dvor in si kakor svinjski pastir krono svetnikov služi. — Sv. Armogast, rojen imeniten grof, pa zavoljo svete vero v pregnanstvo poslan in vsoga premoženja oropan, služi si
vsakdanji kruh kakor kravji pastir. Napuhneni meščani se posme-hujejo in norčujejo, ko goni imenitni grof kravjo čredo na pašo; on pa se veseli svojega zaničevanega stanu in velik svetnik postane. — Sv. Bendelin, kraljeve rodovine sin, zapusti natihoma dom in rojstno deželo, poda se v tuje kraje, kjer kakor ovčar v službo stopi. Bog je ponižnega pastirja poveličal z velikimi čudeži. Se le na smrtni postelji je sv. Severinu, ki mu je sv. zakramente delil, razodel, kdo daje. Zdaj. je velik svetnik v nebesih in še dandanašnji ga verni posebno o živinski kugi priprošnika časte in na pomoč kličejo. In ali nimamo tudi sedanji čas dosti zgledov, kako gosto-krat imenitni mladi gospodi in gospodičine vso čast in bogastvo prostovoljno zapuste, ter se v kak samostan, postavim usmiljenih bratov ali sester podajo, da strežejo do svoje smrti kakor ponižni hlapci in dekle ubogim in bolehnim? Od kod vse te prikazni? Edino od tod, da božji služabniki spoznajo, da je služabnega stana najviši gospodar sam Oče nebeški; da je služno življenje bolj podobno življenju Jezusa in Marije, kakor življenje gosposko, in da prav zato iz služnega stana bolj ravna, varna in gotova steza v nebesa pelje, kakor iz gosposkega, po besedah Jezusa samega, ki pravi: Kateri je veči med vami, bodi kakor manjši in prednik kakor služabnik. — Kdor se ponižuje, bo povišan. (Luk. 22, 26. — Mat. 23, 11.)
5. Je pa tudi zares srečen družinski stan! Ako svoje delo dobro znaš, — pošteno službo imaš, — in svoje dolžnosti vestno dopolnjuješ, lahko mirno spiš in hude skrbi ti glave ne belijo, kakor prav pogosto tvojemu gospodu in gospej. In ali je tako težko, dobri družini dobro službo najti? Nikakor ne, kakor nas uči skušnja. Vsaka dobra in poštena hiša išče tudi dobre in poštene družine; sprejme jo z veseljem in ji slovo daje le nerada in z žalostnim srcem. V dobri hiši pa najdeš tudi svojo pošteno pravico, najdeš tudi v bolezni pomoč in na stare dni te ne zapusti. — Toda misliš si: to vse je res; pa ker sem ubog in nijenega premoženja nimam, ne morem si vendar toliko dobrih del za nebesa pripraviti, kakor moja pobožna pa bogata gospoda. Ali pomisli: saj pa tudi ljubi Bog takih dobrih del od tebe ne tirja; — pa te tudi ne čaka zavoljo premoženja tako težek odgovor pred Bogom, kakor tvojo gospodo, po besedah Jezusovih: Komur koli je veliko dano, veliko se bo tirjalo od njega (Luk. 12, 48);
— pa tudi nisi v toliki nevarnosti, kakor tvoja gospoda, da bi te bogastvo v napuh, požrešnost in še druge neznane grehe zapeljalo, kakor jih mnogokrat pri bogatinih nahajamo, in o katerih sv. apostelj Pavel tako resno govori: Kateri hočejo obogateli, padejo v skušnjavo in v veliko nepridnih in škodljivih želj, katere potope človeka v pogubljenje. — Ti pa, o človek božji! beži od tega. (1. Tim. 6, 9. 11.) — Oj le nikar zavoljo vsega tega ne žalujte, pobožni hlapci in dekle! saj ste lahko, in še prav lahko bogati in sila bogati na dobrih delih tudi vi, ako se po nauku sv. Pavla ravnate, ki vas tako lepo uči: Vse, kar koli delate z besedo ali v dejanju, vse storite v imenu Gospoda našega Jezusa Kristusa in zahvalite Boga in Očeta po njem. (Kol. 3, 17.) Ako po tem nauku vsako jutro dobri namen obudiš in vse svoje misli in besede in stopinje in dela in težave Bogu daruješ, v tem dobrem namenu celi dan tiho, voljno in veselo delaš in svoj križ nosiš, in s takim dobrim namenom vsak dan na večer skleneš: oj potem blagor tebi! vsa tvoja nizka in zaničljiva dela so se ti v čisto zlato spremenila, ki ga rja ne sne, ampak ki tudi v nebesih večno ceno ima. Saj prav tebi, krščanska družina! ki se celo življenje s telesnimi deli krščanskega usmiljenja trudiš, so prihranjene tolaž-Ijive besede Jezusove za sodni dan: Lačen sem bil, in ste mi dali jesti; žejen sem bil, in ste mi dali piti; nag sem bil, in ste me oblekli; bolan sem bil, in ste me obiskali, llesnično vam povem, kar ste storili kateremu mojih najmanjših bratov, ste meni storili. Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! posedite kraljestvo, katero je vam pripravljeno od začetka sveta. (Mat. 25.)
6. Pa ne le sama sebi, ti krščanska družina! v svojem stanu časno in večno srečo lahko oskrbiš: tudi celi hiši, kjer služiš, srečo in blagoslov božji prineseš, ako se Boga bojiš in za blagostanje gospodarjevo vestno skrbiš. Kolikokrat pošlje Bog v hišo, kateri dobro hoče, pobožnega hlapca ali deklo kakor vidnega angelja varuha svojega: otroku ljubeznjivo varuhinjo, bolniku usmiljeno hiši njo, nevedni in lahkomišljeni gospodinji resno in iznajdeno deklo; in koliko gospodo bi že bilo po mestih pomrlo brez zakramentov, ako bi ne bila pobožna dekla še o pravem času na spoved nagovorila in za spovednika poskrbela! To resnico nam priča tudi sv. pismo in življenje svetnikov. V hiši imenitnega vojskovodjo Naamana je bila mala judovska deklica kakor sužnja v službi. Ko
vidi pri svojem gospodu strašno gobovo bolezen, reče gospej: O da bi bil pač moj gospod pri preroku, hi je v Samariji, gotovo bi ga ozdravil gob, katere ima. (IV. Kralj. 5, 3.) Naaman sluša svojo deklo, gre k preroku božjemu in pride popolnoma ozdravljen domu. Nedolžnega Egiptovskega Jožefa prodajo kakor sužnika v liišo imenitnega Putifarja, in pisano je: Gospod je blagoslovil hišo Egipčanovo zavoljo Jožefa in je pomnožil njegovo premoženje ne le v hiši, ampak tudi na polju. (I. Mojz. 39.) Sv. Notburga je služila za hišinjo pri pobožni gospodi na neki grajščini. Stariši so sinu še na smrtni postelji naročili, naj pobožne dekle Notburge nikar iz službe ne dene, ampak jo kakor sestro spoštuje. Ali posvetna sinova žena ni mogla trpeti pobožne dekle; tako dolgo je moža zoper njo hujskala, da sta ji dala prav z grdo slovo. Ali s pobožno deklo je vzela tudi vsa sreča od grada slovo. Ena nesreča pride za drugo in mladi gospod pride v kratkih letih v revščino. Zdaj se spomni naročila starišev na smrtni postelji, poišče Notburgo, ki je med tem pri nekem kmetu služila, prosi jo s solznimi očmi odpuščanja in jo nagovarja, da naj gre iz ljubezni do rajnih starišev nazaj v grad služit. Tudi milosrčna Notburga se razjoka, vso krivico pozabi in gre nazaj v grad v službo. Z njo se povrne pa tudi nekdanji božji blagoslov. V kratkih letih je bila ta grajščina zopet ena najslavnejših in bogatejših v deželi.
7. Se več: cela dežela, celo ljudstvo srečno postane, koje ima pošteno družino in čedno za njo skrbi. Bog pošlje v kateri kraj pobožno družinče, ljubljenca svojega, da bi jih veliko osrečil in zveličal po njem, kakor je poslal sv. Kristjano Ibercem, daljnemu in številnemu ljudstvu, ki je še v temi paganskega ma-likovalstva živelo, da bi ga k luči sv. vere pripeljal. Kristjana, uboga krščanska deklica, je bila od nevernih roparjev vjeta in v daljno Iberijo v sužnost odpeljana in tam kakor sužnja trdosrčnemu gospodarju prodana. Ko divji neverniki vidijo, kako ta krščanska sužnja v sredi tolike razuzdanosti tako trezno, zdržno, čisto in spokorno živi, vse grenkosti težke službe tako tiho in pohlevno prenaša, pri vsem tem ima pa vendar zmerom tako veselo in dobrovoljno srce, ne morejo so zadosti načuditi, kako je mladi in zali deklici tako živeti mogoče. Marsikdo jo na tihem po vzroku popraša in ona pove odkritosrčno, da jo njena lepa vera uči tako živeti, da jo njena vora v sredi trpljenja s tolikim veseljem na-
polnjuje, ker ji obeta neskončno veselo življenje po smrti. Tako je našla priložnost, prav mnogim o veri Jezusovi kaj povedati. Prigodi se pa, da kralju tiste dežele prvorojeni sinček za smrt zboli; po takratni šegi jutrovih dežel nosijo otroka od hiše do hiše, kdo bi vedel kako zdravilo. Pridejo tudi do hiše, kjer je Kristjana služila. Ona vzame dete, nese je v svojo izbico, poklekne in kliče sladko ime Jezusovo in pošlje kralju popolnoma zdravega otroka nazaj. Ko pozneje tudi bolno kraljico z Jezusovim imenom ozdravi, pošlje ji hvaležni kralj veliko dragocenih darov, ali Kristjana mu vrne vse nazaj ter mu sporoči, da je že s svojo vero zadosti bogata; če ji pa hoče kralj kaj za ljubo storiti, prosi ga, naj tudi on s svojo gospo v Jezusa veruje in mu da cerkev iz hvaležnosti pozidati, ker le Jezus edini, Bog kristijanov, mu je ženo in otroka ozdravil. Kralj se uda željam pobožne dekle, pokliče na njen svet tudi krščanskih blagovestnikov v deželo, in ne dolgo potem je vsa Iberska dežela v Kristusa verovala, in glejte! ena sama pobožna dekla je vse to storila.
Povej mi krščanska družina! ali ne spoznaš iz tega, kako imeniten in častitljiv je tvoj stan pred Bogom in vsemi poštenimi ljudmi; kako ga Oče nebeški za ljubo ima in s posebno milostjo nad njim čuje? V resnici, dobra družina je na tem svetu velika sreča, — malopridna pa tudi velika nesreča.
Od kod pa pride toliko nesrečnih poslov na svetu — in toliko toževanja nad malopridno družino? To pride iz strašnih
II. Sedem jam družinske nesreče.
Cim imenitnejši je stan, tem globljo pade in težje vstane, kdor se v njem pregreši. Taka se poslom godi, če se sedmih prepadov svoje nesreče ne varujejo.
1. Nezadovoljnost v svojem stanu jo družinske nesreče prvi prepad. Boljše bi bilo, da bi na svetu no bil, kakor da moram tako ubogo živeti in toliko trpeti, mrmra marsikateri hlapec in dekla. Oj ti nehvaležni črv, poln prevzetije! Kako se upaš povzdigovati zoper samega Boga? Sme-li ilovica potožiti se nad lončarjem, zakaj je lonec in ne sklede iz nje naredil? Ali ni mogel Bog tebe vstvariti kot konja ali kamen na cesti? Stvaril pa te jo po svoji podobi dediča nebeškega kraljestva. Ne zavidaj gospodi, marveč gledaj na Jezusa, ki te za seboj vabi, rekoč: Kdor liočc
za menoj priti, naj zataji sam sebe, naj zadene svoj križ vsak dan in naj hodi za menoj. Več ko trpiš, bolj si podoben Jezusu in Mariji, lepša bo tvoja krona v nebesih. — Drugi mrmrajo nad težkim delom, pa ne pomislijo, da vsi nosijo Adamov jarem, ki so Evini otroci. — Tretji tožujejo nad svojimi hudimi gospodarji in gospodinjami, kako so čmerni in pikri, da jim nihče ni v stanu po volji storiti, pomislijo pa ne, da so si večjidel sami tega krivi. Janez Tebejski je služil staremu očaku Amonu s silno zvestobo in potrpežljivostjo; pa stari očak mu zato ne d;i nikdar dobre besede. Ko se mu pa smrt bliža, prime svojega zvestega Janeza vpričo drugih očakov za roko in reče: „Bog ti povrni, Bog ti povrni in Bog ti bo povrnil!" Potem se obrne proti očakom in nadaljuje: „ Glejte, to ni človek ampak angelj; celih dvanajst let mi je v moji bolezni neutrujeno in preljubeznjivo stregel, pa niti enkrat ni od mene zato lepe in hvaležne besede prejel." Ta zgled posnemajte tudi vi; mislite le na Boga in delajte le zavoljo Boga, in hipoma vam bodo vse sitnosti lahke postale. To je nauk sv. Petra, ki pravi: lllapci! bodite podložni gospodarjem z vsem strahom, ne le dobrim in krotkim, ampak tudi čmernim; to je namreč milost, če kdo iz vesti zavoljo Boga britkosti prenaša in krivico trpi. (1. Petr. 2, 18—19.)
2.	Nezadovoljnosti soseda je zanikrnost, ako se nijenega posla z veseljem ne lotiš, — nijenega dela prav ne opraviš, — se hitro naveličaš, — službo zapustiš in se po kočah potikaš ter rajše lačen in raztrgan hodiš, kakor da bi pridno delal in se pošteno živil. Ako je že grdo, če neumne matere otroke leno pole-žavati puste, rekoč: Otrok se ne naleži nikdar zadosti: — koliko stokrat grše je, če se družinče še dvakrat v postelji obrne, ko ga že zlato solnce milo obseva in na delo budi, in rajše iz službe zbeži, kakor da bi zgodaj vstajalo. O ve zanikrne samice, ki se službe bojite, ali ne veste, da kdor gospodarju ne služi, njega satan v službo dobi? V pošteno službo te spremlja sveti Duh, iz službe v kočo te vleče nečisti duh. Železo rja sne, zanikrneža pa lenoba; zakaj postopanje nauči veliko hudega, govori sv. Duh. (Sir. 33, 29.)
3.	Zanikrnosti soseda je razuzdanost hlapcev in dekel. Ako se hlapec Boga ne boji, cele noči po krčmah prepije in igra, pogosteje na ples, kakor k spovedi gre, on hodi siromaštvu na prag
in je blizo peklenskih vrat. Hlapec, ki gospodarju veli: Dan je vaš, noč pa moja, je že peklenska paša na tisti cesti, kojo Jezus popisuje rekoč: Široka so vrata in prostorna je pot, hi pelje v pogubljenje, in veliko jih je, ki po njej noter hodijo. (Mat. 7, 13.) — So-li pa dekle kaj boljše? Oh, jokal bi se! Izmed desetero najdeš težko tri, katere bi Jezusu zveste ostale. V mladih letih v svili in tančici, na plesu in na dobrih voljah, na stare dni pa cunje na životu in beraška palica v roki. Tista ptica, ki visoko leta, nizko sede; ravno taka se godi razuzdani družini.
4.	Zanikrnosti in razuzdanosti gotova tovarišica je nezvestoba pri delu. „Ti si pač bedak, da se toliko potiš", rekel je zanikrni težak pridnemu hlapcu Fridolinu, „saj te gospodar ne vidi in se ti zahvalil ne bo". „Pa Bog vidi", odgovori Fridolin, „jaz pa pred vsem Bogu služim, ne pa ljudem", obriše si čelo in dela pridno naprej. — Dekle se navadijo sladkarije izmikati, zdaj sladkorja, zdaj smetane, in če mleko ali zelenjad v mesto na prodaj nesejo, ne oddajo vsega, kar skupijo. Vsak tak krajcar pa je žareč ogel v strehi, ki ti ves drug pošten zaslužek požre, da ti teknil nikdar ne bo. — Čemu pa potrebujejo posli takih krivičnih dobičkov? Oh! da moram kaj tako žalostnega izreči: za
5.	Nesramno znanje. To je tista nesrečna mreža, v kojo peklenski sovražnik največ hlapcev in dekel vlovi. Hudič, pravi sv. Avguštin, je prve čase kristijane s krvavim mečem in z ognjem preganjal, pa mu ni neslo; sedanji čas jih pa v grešno nečisto znanje priganja, in to mu dobro služi posebno pri družini. Dokler si hlapec še nedolžen, rad Bogu služiš, rad delaš in pošteno živiš: kakor hitro pak grešno znanje napleteš, pozabiš Boga in noč in dan druzega ne misliš, kakor na svoje slabe želje. — Samica, dokler je nedolžna, je tudi pridna in vesela, uboga rada in zadovoljno živi: kakor hitro se pa nečisti ljubezni uda, dušo in svoje vse nečistemu grehu proda. Tako nesramno znanje prinese grehov brez števila, solze in sramoto in beraštvo njim in njih nesrečnim otrokom, — prazni nebesa in polni pekel. Ne dajte se nikomur zapeljati, veli sv. Pavel, zavoljo tega (greha) pride jeza božja nad otroke nevere. Ne bodite tedaj njih deležniki! (Efež. 5, 6—7.) — Kdo pa to uči?
6.	Pregrešne dobre volje, posedanje po krčmah, hoja po božjih potih brez pravega namena, ples in ponočna voglarija.
Gorje vam, vi brezbožni krčmarji! ki takim potuho dajete; — gorje vam gospodarjem, ki poslom na take dobre volje dopuščate; trikrat gorje pa vam, hlapci in dekle! ki svete nedelje in praznike v svoje pogubljenje obračate! Vam je vsak Gospodov dan stopinja do pekla, vaše pregrešne dobre volje so hudičeve službe. — Najnevarnejša jama tvoje nesreče pa je
7. pregrešna služba, nevarna hiša, v katero se v službo podaš. Hlapec ima lepo letnino, pa še posebej mnogo daril, in pravi: Imam, hvala Bogu, prav dobro službo in se mi dobro godi. Pa malokdaj v cerkev more, cele nedelje in praznike vozi. Gospodarju mora pomagati pri krivični meri in tehtnici, tudi sekati v tujem lesu ali celo mejnike prestavljati. Oh taka služba je strašno nevarna služba: naravnost te v pekel pelja; hiti, da skoraj proč prideš! — Mlada dekla pride v gosposko službo; ima veliko plačilo; gospa ji daje svoja ponošena oblačila, za novo leto in ob sejmih dobi še kakih posebkov. Toda v hiši ne sliši nikogar moliti, in ne vidi nikogar pokrižati se; ne sme ne k pridigi, ne h krščanskemu nauku, tudi k spovedi ne, razun o Veliki nedelji. Gospodar je morebiti prešestnik, sin nečistnik, hlapec nesramnež. Oh, iz take službe beži, kakor iz Sodome in Gomore! Tisočkrat bolje v Pohorji cokle nositi in ovsenjak jesti, kakor po mestu v žametnih čeveljcih hoditi in kavo piti, poslednjič pa zapeljani in nesrečni k domu se prijokati. Kaj pomaga človeku, ako ves svet pridobi, na svoji duši pa škodo trpi! (Mark. 8, 36.)
Oh preljubi hlapci in dekle, kako močno se meni smilite! Imate jih veliko, kateri vas obžaljujejo, pa malo malo, ki bi po očetovsko za vas skrbeli; — veliko, ki vas pohujšujejo, pa sila malo, ki bi vas poboljšali; — veliko sovražnikov, ki vas v pekel tirajo, pa malo zvestih prijateljev, ki bi vam v nebesa pomagali. Vendar nikar ne obupajte! Ako se vam je varovati na stezi slu-žabnega stana sedem nevarnih jam družinske nesreče, je pa ondi tudi skritih sedem zakladov družinske sreče. Hočem vam jih h koncu pokazati, da jih ne zgrešite.
III. Sedem zakladov družinske sreče.
Vsakemu poštenemu stanu je položil Bog na stezo njegovega življenja posebne zaklade njegove sreče, in najde jih, kdor jih išče. Posebni zakladi tvoje sreče, krščanska družina! so naslednji:
Drobtinico. XXII.	3
1.	Pobožnost. Srce pri Bogu, roke pri delu, to je zlati ključ do tvoje sreče. Pobožnost, uči sv. Pavel, je za vse koristna, in ima obljubo sedanjega in prihodnjega življenja. (1. Tira. 4, 8.) Ne reci: Ne utegnem moliti; kratko pa dobro — sta lastnosti družinske molitve. Tako moli v jutro, tako moli na večer, čez dan pa med delom pobožne vzdihljeje k Bogu pošiljaj, in dan in noč si si spremenil v pobožno molitev. Tudi v cerkev rad hodi in angelji božji ti bodo pri delu pomagali, kakti sv. Izidoru, kajti v tem, ko je sv. Izidor molil v cerkvi, je angelj prijel za oralo, da se pri delu ni kaj zamudilo. — Iščeš ti Boga, — bodo dobri gospodarji tudi tebe iskali: ne bode ti manjkalo ne poštene službe, ne kruha. Konstancij Klor je bil sicer paganski vladar, pa jako pravičen tudi do kristijanov, katerih mnogo je imel celo v svoji službi. Enega dne hoče zvestobo svojih krščanskih poslov poskusiti in izmisli si to-le zvijačo: Ukaže ostro, da morajo vsi njegovi krščanski posli ma-likom darovati, če ne, zgubijo njegovo milost in službo. Nekoliko nevrednežev res kar hitro malikom daruje, njih večje število pa ne. Potem vse krščanske posle pred-se pokliče; pa kako se vsi začudijo! One, ki so malikom darovali, kar pri tej priči zaničljivo iz službe zapodi rekoč, da ker svojemu Bogu zvesti niso, torej se tudi on na njihovo zvestobo ne more zanesti; one pa, ki niso hoteli darovati, je pohvalil in jih obdržal v službi, po pravici zaupajoč, da ker svojemu Bogu zvesto služijo, bodo tudi njemu zvesto služili.
2.	Poštena krščanska hiša, v kateri se greha varujejo in Bogu lepo služijo. Kakor veren mož pogosto neverno ženo spreobrne in posveti (I. Kor. 7, 14.), enako tudi pobožen gospodar pogosto spridenega hlapca ali deklo na pravo pot nazaj privede. Ako si pa našel dobro krščansko hišo, ne zapusti je brez tehtnega vzroka: goste službe so redke suknje. Sv. Cita je 45 let pri oni hiši služila, dokler je niso pokopali, in je svetnica postala. Kdor se pa pogosto seli, lahko se pogubi.
3.	Za do v olj nos t v živežu. Izbirljivega hlapca in dekle se vsakdo boji; eden izbirljivec pokvari celo hišo. Ste-li slišali o hlapcu, ki ni hotel boba? Ko je gospodinja prinesla boba na mizo, je hlapec mrdec napravil, žlico na rob obrnil in jo v skledo porinil rekoč: „Bob! če se žlice na robu primes, jedel to bom; če se ne primež, te jedel ne bom." Norci so se mu smejali, pametni
ga milovali rekoč: še dober mu bo. — Prevzetni hlapec se nekam priženi, pa gospodarstvo se mu slabo obnaša: ni si imel več v čem izbirati. Zdaj bi bil dobri bobek rad jedel, pa še za seme ga ni imel. Vzame prazno vrečo in gre nekdanjega gospodarja boba prosit. Gospodar mu pokaže boba velik vršaj, vzame vevnieo, jo na robu v bob porine rekoč: „Bob! ako se vevnice na robu primeš, dam te nekdanjemu izbirljivemu hlapcu; če se ne primeš, pa te ne dam." Hlapec spozna božjo kazen in se britko razjoka, pa tudi dobri gospodar se razsolzi in mu naloži polno vrečo boba; nam vsem pa ta nauk zapusti, da izbirljivi nikdar ne bodimo, ampak hvaležno uživajmo to, kar se pred nas postavi, kakor sv. Pavel uči: Ako imamo živež in obleko, bodimo s tem zadovoljni. Ničesa namreč nismo prinesli na ta svet; gotovo je, da tudi odnesti ničesa ne moremo. (1. Tim. 6, 7—8.)
4.	Zvestoba in udanost gospodarju in gospodinji, prav taka, kakor so jo otroci dolžni očetu in materi. Njih sreča naj te veseli, kakor lastna, pa tudi njih nesreča zaboli, kakor lastna tvoja. Njih sreča naj te veseli, kakor milosrčne hlapce v sv. evangeliju, ki so žalostnemu gospodarju daleč naproti hiteli, povedat mu veselo novico, da je ozdravel bolni sin. (Joan. 4.) Njih nesreča naj te boli, kakor one pridne hlapce v evangeliju, kateri, ko ljuliko na polju zagledajo, vsi žalostni pred gospodarja stopijo rekoč: Gospod! ali nisi dobrega semena vsejal na njivo; od kod ima tedaj ljuliko ? Hočeš, da gremo in jo poberemo? (Mat. 13.) — Varuj poštenje svoje hiše in ne raznašaj, kar se pri hiši zgodi! Kadar od hiše greš, naj poštenje pri hiši ostane; ono je najdražje blago. Denar so da lahko povrniti, poštenje pa težko in včasi celo ne več.
5.	Lepa edinost s sodružino, da si radi med seboj pomagate pri delu, postrežete v bolezni in se podpirate v vseh pravičnih rečeh. S kakoršno mero bote merili, s tako se vam bo odmerjalo. (Luk. 6, 38.) Ne reci: „To ni moje delo." — Lahko še bo. — Le v eni reči no sme biti edinosti med vami: da bi pri grehu pomagali, ali k grehu molčali. Sv. dekla Gita jo nesramnega hlapca, ki jo jo hotel poljubiti, tako krepko za uho udarila, da so mu ni več ljubilo, kaj takega poskusiti.
G. Varčnost za stare dni. Ne zabi v svoji mladosti, da ne bode zmirom tako. Kar v mladih letih preveč imaš, tega bo lahko skoraj premalo. Vsako modro družinče razdeli svoj zaslužek
3*
na tri dele: prvi del za stariše, za uboge in božjo čast obrne, drugi del za svoje potrebe rabi, tretji del za stare dni prihrani, kadar bo krajcarja najbolj treba, zaslužiti pa ne več mogoče. — Hlapci, kateri svoj zaslužek zapijejo, zaigrajo in zapravijo, sami sebi kradejo. Dekle so lastne tatice, ki svojo letnino na sebe obesijo, vse na cunje izdajo, na stare dni pa pozabijo. Mlada zapravljivka bo stara kradljivka ali pa beračka. Spominjaj se svojega Stvarnika v dnevih svoje mladosti, predno pride čas britkosti (starosti), in se bližajo leta, o katerih boš moral reči: Ne dopadejo mi! (Pridg. 12,1.)
7. Pobožna bratovščina ali družba, ki družini v nebesa pomaga. Mladenič zapusti rojstni kraj in gre v tuje kraje služit, deklica vzame od očeta in matere slovo in se poda v tuje kraje služit. Nima dobre duše, ki bi jo posvarila, poučila, potolažila in ji pomagala v potrebah. Ni pa dobro človeku samemu biti, govori Bog Oče že v začetku sveta. (I. Mojz. 2, 18.) Če si pa v pobožno bratovščino zapisan, zglasi se samo dušnemu pastirju fare, kamor služit prideš, in urno ti bodo pokazali dobrih tovarišev in tovarišic lepo število, ki te bodo kakor bratje in sestre podpirali, da se boš kraju lahko privadil in boš tudi na tujem urno doma. O sv. bratovščinah veljajo zlasti besede sv. Duha: Boljše je, da sta dva skupaj, kakor en sam; ker imata vsaj dobiček svoje družbe. Ako eden pade, ga drugi podpira. Gorje samemu! zakaj če pade, nima ga, da bi ga vzdignil. (Pridg. 4, 9—10.) Kako ljubeznjiva je bratovščina presvetega srca Jezusovega — in presladkega srca Marijinega! — Kako vesela je družba živega rožnega venca, kjer so pobožni dečki in bogoslužne deklice v lepe rože razvrščeni, ki si pomagajo v življenju, postrežejo v bolezni, spremljajo te k grobu in tudi po smrti drug drugega ne pozabijo! Take družbo so iz nebes doma. Kakor vas vlečejo slabe tovaršije na vrvi v časno in večno nesrečo, enako vas vodijo pobožne družbe za roke v nebesa.
Sklepanje.
Še eno reč vam k sklepu priporočam: dobro vest; za njo čez vse skrbite, dobro vest ohranite, in za nijeno ceno je ne prodajte. Dobra vest več velja, kakor zlato in srebro celega sveta. Pokorščina tam neha, kjer se greh začenja. Posnemajte nedolžnega mladeniča, Egiptovskega Jožefa. Prodan od hudobnih bratov, katore je očetu po pravici zatožil, ker so hudobno delali, je bil v Egipt
odpeljan. Od svoje imenitne, pa nesramne gospe v greh siljen, se je spomnil na vsevednega Boga in je šel rajše v železje in v ječo, kakor da bi v greh dovolil: toliko mu je bilo za nedolžno vest. Bobra vest mu je ječo polajšala in ga poslednjič povzdignila do kraljevega sedeža. Dobra vest bo tudi vaša pomočnica v življenji, na smrtni postelji vam tolažnica in vaša krona v nebesih.
Pride enkrat poslednja ura za tebe, pošteni hlapec, bogo-Ijubna dekla! Tudi tvoj delavnik bo nehal in se večna nedelja začela. Takrat s pravičnim Simeonom veselo porečeš: Zdaj pusti svojega hlapca, o Gospod! po svoji besedi v miru; Jcajti videle so moje oči zveličanje tvoje. (Luk. 2, 29—30.) In Oče nebeški, tvoj pravi gospodar, kojemu si vse svoje žive dni zvesto služil, ti bo veselo zaklical rekoč: Blagor tebi, dobri in zvesti hlapec! ker si bil v malem zvest, postavil te bom čez veliko; pojdi v veselje svojega Gospoda. (Mat. 25, 21.) Amen.
v
Četrta postna pridiga. Za stariše in gospodarje.
»Nikar ne jokajte nad menoj, ampak jokajte nad seboj in nad svojimi otroci!«
(Luk. 23, 28.)
N a Y O d.
1.	Kdo bi se ne razjokal, če gleda Jezusa na dvorišču Pila-tovem, vsega raztepenega, bledo njegovo presveto obličje, s trnjem kronano njegovo glavo, stati najpravičnejšega poleg morilca in razbojnika. Pilat ga ljudstvu pokaže rekoč: Ecce homo! Glejte, je-li še človeku podoben? Razdraženo ljudstvo pa vpije: Proč z njim! proč ž njim! Oj nehvaležno, slepo ljudstvo, kako hitro si se spremenilo! Na cvetno nedeljo si ga veselo pozdravljalo: liosana! visoko hvaljen, ki prideš v imenu Gospodovem, kralj Izraelski! Na veliki petek pa vpiješ: Proč ž njim! proč ž njim!
2.	Kako bi nas solze ne polile, ko slišimo Pilata, koliko si prizadeva nedolžnega Jezusa izpustiti rekoč: Katerega hočete, da vam izpustim, Barabo razbojnika, ali Jezusa, kateri je imenovan
Kristus? In ljudstvo na vse grlo vpije: Izpusti nam Barabo! — Kaj bom pa storil z Jezusovi? vpraša Pilat. In ljudstvo še bolj vpije: Križaj ga! križaj ga! Tako je razbojnik Baraba izpuščen, nedolžni Jezus pa k smrti obsojen. — Tako se godi po svetu! tako ta svet plačuje!
3. Komu bi se do dna srca ne užalilo, da peljejo nedolžnega Jezusa s težkim križem na goro Kalvarijo, kjer ga bodo neusmiljeno na križ pribil! in umorili? — Ni se čuditi, da seje množica Jeruzalemskih žen z Jezusom jokala, in ga jokaje spremljala na kraj mrtvaških glav. Ali kdo bi se ne začudil, da se usmiljeni Jezus, s težkim križem obložen, k žalostnim ženam obrne rekoč: Hčere Jeruzalemske! nikar se ne jokajte nad menoj, ampak jokajte se nad seboj in nad svojimi otroci. Zakaj glejte! dnevi bodo prišli, ob katerih poreko: Srečne so nerodovitne, in telesa, katera niso rodilu, in prsa, lcatera niso dojila! Takrat bodo začeli reči goram: Vadite na nas! in hribom: Pokrijte nas! Če namreč nad surovim lesom (nad nedolžnim človekom) to delajo, kaj se bode nad suhim (nad grešnim svetom) godilo? (Luk. 23, 28—31.) Strašno je prerokovanje Jezusovo in ne zadeva samo Jeruzalemskih žen, ampak tudi nas. — Pomislimo danes, ko Jezusa na strašno goro Kalvarijo spremljamo, zakaj usmiljeni Jezus Jeruzalemskim ženam, pa tudi nam veli jokati se? Posebno zavoljo treh vzrokov:
I.	Zavoljo slabih zakonov, ki so korenine vsega h u d e g a.
II.	Zavoljo slabe reje otrok, ki je šola vseh hudobij.
III.	Zavoljo slabe skrbi za družino, ki je pohujšanje sveta.
Krščanski možje in žene, očetje in matere, gospodarji in gospodinje! vaša je moja današnja pridiga; pa tudi vas, otroci in posli, zadeva. Kdor ima ušesa, naj posluša, veli Jezus. V njegovem presvetom imenu tudi jaz govorim in zaupam, da pade moja beseda na dobro zomljo.
I. Slabi zakoni, korenina vsega hudega.
Stvarnik jo vsadil v raju drevo, ki ima dva vrha in so razprostira po vsej zemlji: zakonski stan, moža in ženo, rekoč: Rastita in množita so! To drevo rodi najplemonitejše — pa tudi
najslabše, najslajše — pa tudi najgrenkejše sadje. Zakonski stan je že na tem svetu ali okus nebeškega veselja ali pa živega pekla. Od kod to prihaja? — Kakor si postelješ, ležiš; kakor dopolnjuješ v zakonu svoje dolžnosti, sadiš si rože ali pa trnje. — Ako hoče peklenski sovražnik prav veliko hudega razsejati v hiši — v soseski, oslepi malovrednega dečka in lahkomiselno samico, da se vzameta, ali ju v zakonu razdraži in razkruši po
1. nemarnosti, da mož za ženo, žena za moža ne mara. drug za druzega ne skrbi, naj se mu dobro, ali slabo godi. — Bolj kakor oče in mati za deco, bolj je dolžan skrbeti mož za ženo, in žena za moža, in sicer na duši in telesu. Zato bo zapustil človek svojega očeta in svojo mater, in se držal svoje žene in bodeta dva v enem mesu. (I. Mojz. 2, 24.) Sv. Pavel uči to dvojno dolžnost v dvojni priliki rekoč: Možje! ljubite svoje žene, kakor je Kristus cerkev ljubil in sam sebe za njo dal, da bi jo posvetil. — Tako morajo tudi možje ljubiti svoje žene, kakor svoja telesa. Nihče pa še nikoli ni svojega telesa sovražil. — Kdor svojo ženo ljubi, sam sebe ljubi. (Efež. 5.) Kako pa možje skrbite za dušo svojih žen? Še branite jim moliti, psujete jih, če grejo k spovedi, in grda imena jim dajete, če so pobožne. In kako skrbite za njih telo? Koliko možev pije, masti se po krčmah pri pečenki in radostno prepeva, v tem ko se žena doma solzi in z otroci pri suhem kruhu gladuje. In če se pijan mož na večer domu privleče, tedaj še ne-srarnnež za večerjo grdo razsaja in ženo in otroke pobija, kakor oni divjak, kojemu je nevoljna žena otroka k gorici prinesla. — Ne rekajte, vi možje: Če pijem, saj svoje zapivain. — Ni res: tudi tvoje žene in dece; ti si domač tat, ki kradeš svoji lastni družini. Kako vse drugače je oni pridni čevljar storil, ki je jedino kravico prodal, da je preskrbel bolni ženi zdravila in tečnega živeža. Koliko pa je dandanes možev, ki bolj skrbe za bolno kravico v hlevu kot za bolno ženo v hiši. — Pa tudi žene pogosto svoje može v nemar puščajo in jim nalašč kljubujejo, kakor ona žena, koje mož je imel hud kašelj: ko je hišo pometala, je nalašč pra-šila, da bi moža dražila in mu nagajala. — Oj kako vse drugače bi se morala oba razumeti in ljubiti po nauku božjem! Po tem nauku naj bi bila mož in žena le ono srce, le ena duša. Kakor dva augelja naj bi skupaj molila, pomagala si irl stregla. Le pre-resnična je torej beseda, kojo vam povem: Mož in žena bodeta
najhitreje ali skupaj zveličana, ali skupaj pogubljena. — Hudobni duh zapelje zakonska
2.	v nezvestobo, katera je trojna, a) Nezvestoba v zakonu. Sv. apostelj Pavel uči: Zavolj nečistosti naj ima mož ženo in žena moža. Žena nima oblasti čez svoje telo, ampak mož; pa tudi mož nima oblasti čez svoje telo, ampak žena. (1. Kor. 7, 2. 4.) Zato je prešestvo najgrša oskrumba zakramenta sv. zakona in zakonske prisege najhujši prelom. Ni čuda, da ga Bog z vso ostrostjo svoje jeze na tem in onem svetu preganja. Vsako prešestvo je zakonske sreče grob, nad katerim se trnje vseh pregreh košato razrašča. Kdo prešteje vse kletve, kdo premeri vse solze, kdo pretehta vsa pohujšanja, koja prešestvo rodi? Od take hiše vzamejo angelji božji slovo in hudi duh jo obsede. Zato uči sv. apostelj Pavel: Nikar se ne motite! Prešestniki ne bodo posedli kraljestva božjega. (1. Kor. 6, 9. 10.) b) Nezvestoba v otroški reji, kadar žena pokaži, kar mož prav naredi, ali kadar mož pokvari, kar je žena modro naravnala. Gorje ti, zaslepljeni mož, ki sam otroke učiš, da ni treba matere slušati! Gorje pa tudi tebi, zaslepljena žena, ki grehe sinov in hčer pred možem skrivaš, jim potuho daješ in jih zagovarjaš! Tak zakon je živa šola za pekel, c) Nezvestoba v gospodarstvu. Dva vola lahko peljeta tudi težak voz, če potegneta in vlečeta zložno; pa zastonj tiščiš voz, če se vola pri tegi ne zravnata: kar urno bo voz za cesto, lahko da se še na-te povezne in te zdrobi. Tako je pri gospodarstvu. Gorje hiši, kjer mož in žena vsak na svojo plat vlečeta! Neumni mož misli, da modro gospodari, če ženi zapira, pa ne ve, da jo s tem uči krasti. In bedasta žena se veselo nasmeje, če možu na tihem kaj zmakne, pa ne pomisli, da podira z lastnimi rokami pri hiši vogel za voglom. Nočeta v mladih letih zložno gospodariti, bodeta pa na stare dni zložno revščino ugrebala. Vsako gospodarstvo, uči Jezus, katero je samo zoper sebe razdeljeno, bo razdejano in hiša bo nad hišo padla, (Luk. 11, 17.) — Zakonska nesreča je
3.	nepo trpe žlj i vos t. Vsak človek ima svojo solnčno in senčno stran. Kadar se mladi ljudje ženijo, gledajo le solnčno stran, ker so slepo drug v druzega zaverjeni, oj — pa le prenaglo se tudi senčna stran prikaže, in zdaj je urno vsega veselja in sreče konec, ako krščanska potrpežljivost na pomoč no priteče. Črtijo se in kolnejo, pretepajo se in tožujejo, poslednjič se celo
ločijo. Strašen je tak nesrečen zakon za hišo, za sosesko, za faro; široka jama pohujšanja in brezštevilnih pregreh, ločitva pa pečat pogubljenja. Kdor je nje kriv, je blizu pogubljenja, kajti sam Jezus uči: Kar je Bog zvezal, naj človek ne krasi. (Mat. 19, 6.) Ali se je čuditi, da omiluje usmiljeni Jezus na svojem krvavem potu take zakonske rekoč: Nikar ne jokajte nad menoj, ampak jokajte nad seboj in nad svojimi otroci. (Luk. 23, 28.)
Toda še stokrat bolj zadeva to omilovanje Jezusovo take nesrečne zakonske, kateri imajo otroke, pa jih slabo vzrejajo. Takih hudobija in s hudobijo nesreča sega do tretjega in četrtega roda, tako daleč in tako dolgo, dokler pravični Bog tega rodu s korenino ne poruje in ukonča. — Ta sama misel je že groza in strah, pa britka resnica, kajti
II. Slaba vzreja otrok je šola vseh hudobij.
Vinogradniki, vi dobro veste, kako se vinsko trsje plemeni, pa tudi kako se vinograd pohujša in v puščo preminja. Ako vinograda ne gnojiš, globoko ne koplješ, vedno boljših trt ne posajaš, no obrezuješ jih modro, ne okopavaš, ne vežeš in ne pleveš, imel boš hitro puščavo in namestil trsja trnje, osat in srobot. Tako je s hišo, z rodbino, ki svoje dece po krščansko ne vzreja. Povejte mi, dragi poslušalci! kdo je kriv, da je toliko hudobnih ljudij na svetu, da so polne ječe, da je nadevan pekel? Ako do kraja preiščemo, najdemo, da slaba vzreja otrok. — Strašno zlo je
1. zanikrnost roditeljey, ki telo in dušo svoje dece zanemarjajo. Poglejte ptičice, kako skrbno znašajo gnezdo, mladiče krmijo in jih letati učijo. Ti živinski, nezakonski oče, pa poprej življenje daš, kakor veš, kam boš mater in otroka pod streho spravil. In ti grda ženska, poprej črna mati postaneš, kakor si plenice preskrbiš. Ali misliš, grdež, da dolžnost dopolniš, ako nekaj denarja daš, ali nesrečno ženstvo v mesto pošlješ? — In kako skrbijo taki živinski stariši za dušo otrok? Sami brez Boga, jim tudi pri otrocih skrb ni za Boga. Ne učijo jih ne moliti, ne krščanskega nauka; ne pošiljajo jih ne v šolo, ne v cerkev: tako pa jo po cigansko in ne po krščansko. Bog pa bo tirjal duše otrok iz vaših rok. Vi nezakonski stariši segate stvarniku nebes in zemlje v njegove pravice in postave, zato tudi odšli ne bodeto njegovemu
maščevanju. Kdor v mesu seje, bo tudi od mesa pogubljenje šel. (Gal. 6, 8.) — Velika hudobija je
2. pohujšanje roditeljev, koje deci dajejo, dokler si vpričo otrok najostudnejše grehe očitajo, najgrše priimke dajejo, preklinjajo se in pretepavajo. Sv. Jeronim je pisal neki materi: „Tvoja hči ne sme nikdar ne nad teboj, ne nad očetom česa videti ali slišati, česar ne sme sama storiti in govoriti." — Stariši pohujšajo otroke, ako jih na nevarne dobre volje seboj jemljejo: v krčme, na gostije, kjer se grešno govori in grdo godi; ako jim vse dovolijo, vse spregledajo in jih trmoglavim biti ne odvadijo. Mladenič, vajen svoje poti, tudi v starosti š nje ne stopi. (Preg. 22, 6.) Največja pa je nesreča otrok, ako jih oče in mati kolneta. Sveti Avguštin pripoveduje strašno pripovest o deset otrocih, katere je lastna mati preklela. Eden izmed nesrečnih sinov mu je sam to-le povedal: „Nekega dne jo najstarejši brat materi pokorščino odpovedal in v jezi šel tako daleč, da je začel mater tepsti. Mi drugi smo nemarno gledali in nismo ne brata svarili, ne matere branili. Mati, zavoljo naše hudobije strašno razkačena, leti v cerkev, in pred krstnim kamnom, kjer smo vsi sv. krst prejeli, z razkodranimi lasmi zavpije: „Pravični Bog, ki maščuješ zaničevanje starišev, kaznuj moje zvržene otroke, naj po svetu blodijo in kazen čutijo, ki bo povsod strah in grozo obudila!" Ta materna kletev nas je strašno zadela! Brat, ki je mater tepel, začel se je pri tej priči po celem životu tresti, kar mu nikdar več ni prešlo. Enaka kazen je po vrsti naše starosti nas vse, druzega za drugim, še tisto loto zadela. Ko mati vidi nasledek syoje kletve, obupa od prevelike žalosti in se obesi z lastnimi rokami. Mi pa se razkropimo kakor prekleti in od vseh ljudi zaničevani zarod po širokem svetu, in sedaj ne moremo nikjer skriti svojega greha in svoje sramote, .leden izmed bratov je našel zdravje v Eaveni, kjer je pri svetinjah sv. Lorenca molil. Jaz in moja sestra Paladija sva prehodila že tisoč krajev, pa zastonj pomoči iskala. Slednjič slišim v spanji glas, naj v Afriko v mesto Hipo grem, pri svetinjah sv. Štefana me čaka pomoč. Tako sva prišla tu som s sestro po neizmernem trpljenji, molila in hvala Bogu! sedaj sva ozdravljena. Kod po svetu se moji drugi bratje in sestre potikajo, ni mi znano." — Oujte stariši 1 poslušajte otroci, in kletve nikar ne puščajte čez prag vaših hiš. — Hud greh starišev je dalje
3. slabo preskrbljenje za prihodnji stan, v kojega otroke spravijo. Dolžnost starišev je, otroke skrbno opazovati in premišljevati, za kateri stan so najbolj sposobni; dolžni so jih za ta stan pripravljati in jim, kolikor morejo, v ta stan pomagati, da jih spravijo k dobremu in poštenemu kruhu: nikakor pa nimajo stariši pravice otrok v kateri koli stan siliti, ali jim po grešni stezi h kruhu pomagati. Gorje materam, ki svoje hčere nastavljajo! Gorje očetom, ki otrokom zapravljajo premoženje, ali pa jim zapustijo krivično, nagoljufano, ukradeno blago: tako blago še tretjega roda ne bo doseglo. Pa tudi takim starišem gorje, kateri pre-puste otrokom prehitro pohištvo in pozabijo, kar jim sam sv. Duh svetuje rekoč: Sinu ne (lajaj oblasti čez se v svojem življenju, ne (lajaj tudi nikomur svojega premoženja, da se kje ne boš kesal in boš siljen zanj prositi. Dokler živiš in sopeš, naj te noben človek ne pregovori. Zakaj boljše je, da tvoji otroci tebe prosijo, kakor da bi ti svojim otrokom v roke gledal. V vseh svojih delih bodi ti gospodar. (Sir. 33, 20—2-3.) Poslušajte resnično pripovest o dveh nepodobnih sinovih sedanjih dnij. Neki stariši so bili slepo zaljubljeni v svojega sina, in da bi ga vojaščine rešili, so mu zgodaj in prezgodaj pohištvo izročili. Sin se prevzame in začne zapravljati. Ko se neko noč od tepeža pijan domu priklati, posvari ga nevoljna mati rekoč: „Si se pa že zopet potepal?" To pa sina tako razkači, da se kakor divja zver v mater zakadi, jo vržo in začno teptati. Na njuno vpitje pride oče in sinu tako peklensko divjost ostro očita. Sin pa kakor obseden zakriči: „Ta hiša je sedaj moja; vidva nimata tukaj ničesa več opraviti; kar pri tej priči se mi poberita!" Kar urno sta morala svoje reči pospraviti in si solzna tuje strehe iskati. — V sosedovi hiši pa vidimo drugačnega sina. Modri stariši so otroke v pravičnem strahu imeli; ko so od-rastli, so jim pomagali polagoma v poštene zakone, najmlajšemu sinu pa prepustili še le v svoji visoki starosti domačijo. Dobra mati je več let vsa sključena v postelji ležala, kakor otroka so jo morali pitati, celo nič si sirota ni mogla pomagati, — in kdo ji je prelepo stregol? Bil je mladi gospodar, najmlajši sin. In sedaj poslušajte, kaj se zgodi, ko stari oče umrje. Vsak otrok hoče bolno mater imeti. Omožena hči pravi: „Mati morajo z menoj; taki bolnici zna le ženska prav postreči." Oženjeni sin pravi: „Jaz bom mater vzel; meni so umirajoči oče skrb za mater izročili." Ko pa domači
mlajši sin to sliši, da mu hočeta mater vzeti, milo, milo se razjoka in ne more jenjati, dokler mu ne prepustita brat in sestra postrežbe bolne matere. In ko se ženi, poišče si prav ubogo, pa silno pobožno nevesto, ker je modro preudaril, da bo le takšna stregla voljno bolni materi. — Stariši! katerega izmed teh dveh sinov bi vi rajše imenovali svojega, ali onega hudobneža, ali tega Ijubeznji-vega angeljčka? In glejte, obadva sta v eno šolo hodila, sta ene nauke skupaj poslušala, od kod tedaj tak razloček? Prvega so nespametni stariši v samopašnosti, drugega modri stariši v strahu božjem izredili; zakaj resnica je: domača hiša je šola slabih ali dobrih otrok. Hočete pa dobro deco imeti, morate tako-le začeti:
a)	Nauk je podlaga in začetek otroške reje, in vi stariši ste prvi učitelji svojih otrok, od Boga samega postavljeni. Mati! uči otroke, ko se ž njimi igraš, uči jih, ko jim daješ jesti, uči jih, ko pri kolovratu sediš in predeš. — Oče! uči otroke, ko na večer od dela prideš, uči jih zlasti ob nedeljah in praznikih. Po šoli poprašaj, kaj so se učili, pa tudi pri učiteljih poizvedi, kako se vedejo. Vadi jih moliti, vadi jih delati, pa si tudi zapomni, da zamujenega nauka starišev ne nadomesti nihče več na svetu. Materin nauk je otroku jutranja zarja, očetov pouk pa jutranje solnce. — Učenje pa naj spremlja
b)	s varjenje z dobrim in s hudim, kakor je treba. Sveta Blanka je svojega sina, sv. Ludovika, kralja francoskega, tako-le svarila: „Moj sin! ti veš, kako te ljubim; pa rajše bi te videla pred seboj mrtvega, kakor v smrtnem grehu." ■— Mlada hči prejme jako priliznjen list od nekega zapeljivca, pa ga hitro materi pokaže. Ko mati bere, kapajo ji debele solze na pismo, ker vidi veliko nevarnost za svojo hčer. Ko zagleda hči materine solze, za-kliče: „Mati, ne bojte se! vaše solze so izbrisale vse sladke besede do slednje črke." Vesela mati hčerko objame in ji podari zlat prstan z dragimi biseri rekoč: »Kadarkoli ti še kdo take sladke besede govori, poglej te bisere in si misli, da so solze tvoje matere." — Take matere posnemajto tudi vi, ljubi stariši! Premišljujte slabe nagone mladih, ne spregledujte odraslim krivih potov. Varovati je lahko, ali odvaditi težko. Ako pa beseda ne zda, naj
c)	šiba pomaga, kajti šiba novo mašo poje. Stariši! sv. Duh sam vam šibo priporoča rekoč: Kdor ljubi svojega sina, vedno ga
ima pod šilo, da se ga veseli na stare dni in mu ni treba trkati na sosedova vrata. Neukročen konj se ne dd voditi, in samopašen sin bo predrzen. Le gladi sina, in on te bo imel v strahu; le igraj si ž njim, in žalil te bo. Ne pripuščaj ga v mladosti njegovi volji, in ne puščaj v nemar njegovih umišljav. Pripogibaj njegov vrat v mladosti, in daj mu po hrbtu, dokler je še otrok, da ne bode trdovraten, kar bi ti bilo dušna bolečina. — Šiba in svaritev podeljujete modrost; deček pa, ki je svoji volji prepuščen, dela sramoto svoji materi. (Sir. 30. Prig. 29.) Pa šiba bodi zdravilo, ne pa vsakdanje kosilo; kakor uči sv. apostelj Pavel: Očetje! nikar ne dražite svojih otrok, da jim srce ne upade, — te,muc izredite jih v poučevanju in svarjenju Gospodovem. (Kol. 3. Efež. 6.) Da pa nauk zda, svarjenje pomaga in šiba ne škodi, mora se ž njimi družiti
d) molitev, katera kakor rosa nebeška zaliva in rast daje temu, kar sadijo stariši z lastnim trudom. Treba je vselej moliti in ne jenjati. (Luk. 18, 1.) Te besede Jezusove veljajo zlasti vam, krščanski stariši! Molite za svoje otroke, dokler so mladi in nedolžni, da jih skušnjava ne zmoti. Molite za otroke, kadar jih imate v tujih krajih, da vam jih zapeljivi svet ne spridi: molitev gre čez hribe in doline. Molite za razuzdane sine in hčere, da se povrnejo zopet na stezo pokore, kakor je molila sv. Monika z neštevilnimi solzami za svojega zgubljenega sina Avguština, katero je sam njen škof tolažil rekoč: „Potolaži se! sin, za kojega pred Bogom toliko solz prelivaš, ne bo pogubljen." In glejte! solze svete matere so spremenile zgubljenega sina v velikega svetnika. Bodi vam tudi pred očmi zgled pobožnega očaka Joba. Ko so sinovi od doma šli, je skrbni oče o svitu vstajal in je žgavne daritve za vsacega opravljal. Rekel je namreč: Morebiti so moji sinovi grešili in Boga v svojih srcih razžalili. Tako je Job vse te dni delal. (Job. 1, 5.) Take zglede posnemajte tudi vi, in vaši dobri otroci bodo na svetu vaša slava, v nebesih vaša krona. Slabo izrejeni otroci pa so starišem na tem svetu krvava šiba, po smrti pa goreče kače v peklenskem brezdnu, česar vam ne daj učakati ljubi Bog.
Imate pa tudi vi gospodarji in ve gospodinje še drugo deco: svojo družino; tudi za svoje hlapce in dekle bodete na božji sodbi stali. Da vam ta sodba ne bo enkrat težka, še pomislimo, da je
III. Slaba skrb za družino pohujšanje sveta.
Prva sreča za vsako pošteno hišo so dobra deca, druga sreča, prvi enaka, pa dobra družina, pošteni hlapci in dekle. Ako imaš zvestega hlapca, bodi ti tako ljub, kakor si sam sebi; ravnaj ž njim, kakor z bratom. (Sir. 38, 31.) Oh, ali kdo nam bo dal dobre posle, zveste hlapce in dekle? — Ves svet tožuje, da je družina tako spridena, da ni več ž njo obstati. Jaz pa povem: kakoršna gospoda, takšna družina. Hočemo dobre posle imeti, do-polnjujmo trojno dolžnost:
1.	Poišči m o si poštenih hlapcev in dekel! Ne gledajmo le na to, ali so močni in pridno delajo, vprašajmo tudi, ali radi Bogu služijo in pošteno žive? Le jednega samega malopridnega hlapca k hiši, in v kratkem bo vsa družina razdražena; le jedno samo razuzdano deklo, hitro bo vse pohujšala. Malopridno družinče je kakor gnjilo jabelko, ki cel kup zdravih okuži. — Imaš pa mlade hlapce in dekle, uči jih Boga spoznati in mu zvesto služiti; uči jih pa tudi delo zvesto opravljati. Tudi rokodelec se mora svojega dela učiti; pa hlapec in dekla tudi učena z nebes ne padeta. Gospodinja, ki potrpežljivo razkazuje svoji mladi še nevajeni dekli vsa opravila in jo vseh poslov ljubeznjivo uči, postala ji je zlata vredna mati: za celo življenje jo stori srečno. Ne reci: „Saj niso otroci." Bog hotel, da bi bili, kajti njih je nebeško kraljestvo. (Mat. 19, 14.) Zakaj je Bog poslu drugo zibelko, drugo mizo odločil, kakor tebi? Zato, da bi mu ti oče, mati — namestnik božji bil. Oh ne pozabi, da bodo morali tvoji otroci morebiti tudi enkrat služiti; in s kakoršno mero ti družini meriš, utegne se tudi tvojim otrokom zopet meriti.
2.	Ako smo pa našli dobro družino, skrbimo, da jo tudi dobro ohranimo, in varujmo jo, da se v naši hiši ne pohujša. Gorje gospodarju, katerega hiša je pošteni družini kamen spod-tikljeja in jama grešnega padca! No bodi torej naša hiša podobna Sodomi in Gomori, iz koje bi moralo bežati vsako nedolžno družinče, da bi ne bilo pohujšano in zapeljano! Ne trpimo v svoji hiši ne kletve, 110 grdega govorjenja, ne nesramnega obnašanja in grešnega znanja, najmanje ponočnega vasovanja! — Skrbimo, da pristopijo hlapci in deklo pogosto k sv. spovedi in božji mizi; kruh angeljski je hrana deviške lepoto. — Posvarimo milo, če pri kom kaj ne-
rodnega, posvarimo resno, če pri kom kaj nespodobnega zapazimo, in če enkrat in trikrat ne pomaga, dajmo mu slovo; bolje je, da kamen na tistem mestu leži, kjer je sedelo sprideno družinče in pohujševalo celo hišo. Ne reci: Saj nič ne pomaga. Oe ne družini, pa tebi; kajti Bog te ne bo vprašal, kako so te slušali, ampak kako si učil in svaril. Grehi družine so tudi naši, ako ne svarimo in po moči ne branimo. Vrh družinskih grehov imamo mi gospodarji še tri lastne in poglavitne:
a)	Ce le na to gledamo, da nam delo opravijo, sicer jim pa dopustimo vso svojovoljo, morebiti celo ključ od hišnih vrat izročimo.
b)	Oe le tožujemo, kako izbirljivi, leni, nezvesti so posli, pa jih nikoli po očetovsko ne učimo, nikoli po materno ne svarimo.
c)	Če mi svoje posle sami pohujšamo, gospodar dekle, gospodinja hlapce. Največja sramota za hišo je, če hlapec ali dekla poštena k hiši pride, pa gre zapeljana od hiše. Takemu zapeljivcu veljajo strašne besede Jezusove: Gorje človeku, po katerem pohujšanje pride! Bolje bi mu bilo, da bi se mu obesil mlinski kamen na vrat, in bi se potopil v globočino morja. (Mat. 18, 6—7.) Oj, kje najdemo današnje dni hlapce, podobne nedolžnemu Egiptovskemu Jožefu, ki bi zapeljivi gospodinji srčno odgovorili: Kako bi mogel to hudobijo storiti in grešiti vpričo Boga? (I. Mojz. 39, 9.) Pa kje najdemo tudi dekle, ki bi se zoper zapeljive gospodarje tako srčno vojskovale, kakor sv. Du 1 a, dekla vsa nedolžna in pre-srčna? Imela je sv. l)ula dobro in pobožno gospo, ali njen mož, še pagan, je bil grd nesramnež, ki je hotel deklo v greh zapeljati. Prilizuje se ji, ji ponuja dragocene darove in lepa oblačila, ali Dula se obrača z zaničevanjem od zapeljivca. Ko jo nekdaj zopet nadleguje, odgovori mu resno: „Jaz sem kristjana, in zapoved Jezusa Kristusa mi prepoveda vsako nečisto dejanje." Ko se je loti v tretje s silo, ustavi se mu srčna dekla tudi s silo. Gospodar, ki nepokorščine ni mogel prenesti, razsrdi se tako, da meč potegne in ji smrt zažuga: ali srčna dekla se tudi smrti ne ustraši. Gro-zovitnež jo pri tej priči prebode; pred njegove noge se zgrudi mrtvo telo, njena duša pa zleti v naročje nebeškega ženina uživat dvojno krono, devištva in mučeništva.
3, Hočemo dobro družino imeti, moramo ji skrbeti za časno srečo in večno zveličanje. Tudi posli so otroci božji, naši bratje in sestro, za nebesa vstvarjeni, kakor mi.
a)	Lepo jih torej imejmo in ljubeznjivo ž njimi ravna j m o! Nikar ne bodi kakor lev v svoji hiši, da bi svojo družino premetaval in svoje podložne zatiral (Sir. 4. 35.), ampak ravnaj se po nauku sv. Pavla, ki gospodarju Filemonu hlapca Onezima priporoča rekoč: Sprejmi ga kakor preljubega brata! Kako bo družina imela srce do tebe, ako je nikdar lepo ne pogledaš, nikoli prijazno ž njo ne govoriš, ampak neprenehoma nad njo razsajaš, z zaničljivimi priimki jo pitaš, ji le z jezo zapoveduješ in jo le s srdom strahuješ? Kdo more veselo in zadovoljno pri tebi prebivati, ako je pod tvojo streho zmerom huda ura, grom in blisk, kletev in tepenje?
b)	Pravico jim dajmo v jedi, pijači in plači. Vsak delavec je svojega plačila vreden. (1. Tim. 5, 18.) Plačo družini trgati ali zadrževati, je greh, ki vpije v nebo za maščevanje. (Jak. 5, 4.) Pa tudi družine razvajati nikar! Vsaka razvada družino pokvari, da ne bo v nobeni službi več zadovoljna. — Tudi ne podkupavati sosedove družine in je spravljati k sebi. Tako se najboljši hlapec in dekla prevzameta. Prevzetna družina pa, kdo bo poleg nje obstal?
c)	V bolezni jim lepo postrezimo in zdravila preskrbimo! Na stare dni jim privoščimo mirni koteč v hiši! Kjer je pustil hlapec zdravo moč, naj najde tudi na smrtno uro pomoč. Hvaležni gospodar mu sam oči zatisne. Kdor spusti bolno družino iz hiše, staremu služabniku slovo da, tisti božji blagoslov od hiše odganja. Kdor pa bolnemu družinčetu do smrti postreže, pripravlja sam sebi mehko posteljico za smrtno uro, kajti pisano je: Zveličani so usmiljeni, oni bodo usmiljenje dosegli. (Mat. 5, 7.)
d)	Pa tudi za nebesa moramo svoji družini skrbeti, da nobenega svojih ne zgubimo, ampak da vsi, ki smo tukaj skupaj delali in skupaj trpeli, se tudi tamkaj skupaj veselimo v hiši Očetovi, kjer je veliko prebivališč pripravljenih. (Jan. 14, 2.) Kdor drugim v nebesa pomaga, tudi sam ne bo zgrešil nebeškega praga, kakor sv. Avguštin tolažljivo uči: ,Ako si bratovo dušo rešil, si svoji duši zveličanje zagotovil." — Kdor pa za svoje, zlasti za domače ne skrbi, je vero zatajil in je hujši od nevernika. (I. Tim. 5, 8.)
Pravična je tožba čez slabo hlapce in dekle, kdo bi to tajil? — pa še pravičnejša je tožba čez slabe gospodarje in gospodinje, ki so sami krivi, da družina boljši ni, kajti za njeno poboljšanje ne skrbe, ali jo še celo pohujšujejo.
Sklepanje.
1.	Predno sklenemo današnjo postno pridigo, oglejmo si še enkrat krvavo stezo na Golgato in zaslišimo žalostne besede Jezusove, koje govori Jeruzalemskim ženam rekoč: Hčere Jeruzalemske! nilcar ne jokajte nad menoj, ampak jokajte nad seboj in nad svojimi otroci! Zakaj glejte! Dnevi bodo prišli, ob katerih poreko: Srečne so nerodovitne, in telesa, katera niso rodila in prsa, katera niso dojila! Takrat bodo začeli reči goram: Padite na nas! in hribom: Pokrijte nas! Ta mili glas Jezusov doni že več ko 1800 let od jutra do večera, od kraja do kraja in zadeva:
a)	Vse malopridne zakonske, ki so korenina pohujšanja in vsega hudega na svetu.
b)	Vse malopridne stariše, ki svoje otroke slabo redijo, in svet s hudodelniki, pekel pa s pogubljenci polnijo.
c)	Vse malopridne gospodarje in gospodinje, kateri branijo družini v nebesa, pomagajo pa ji v pekel. — Njim vsem kliče usmiljeni Jezus: „0 vi nesrečni možje, nesrečne žene! nikar n e j o k a j t e nad menoj, a m p a k j o k a j t e n a d seboj, ki v nesrečnem zakonu živite, nad svojo deco, ki se bo pogubila, nad svojo družino, ki vas bo na sodbi tožila. Prišli bodo dnevi, da porečete: Srečni, ki niso v zakonu živeli, ki niso otrok imeli, ki niso bili gospodarji, ne gospodinje. Vpili b odete: Gore, padite na nas! Hribi, pokrite nas pred obličjem Njega, ki sedi na t r o n u, in pred jezo Jagnjetovo!"
2.	Kdaj pa se je to žalostno prerokovanje Kristusovo dopolnilo? 37 let pozneje, ob razdjanju Jeruzalemskega mesta in pokončanju Judovskega kraljestva, ki je svojega nebeškega kralja, obljubljenega Mesija umorilo. Sovražnik je mesto obdal, da nihče noter in vunkaj ni mogel. Strašna lakota nastane. Za stare podplate in jermene so se trgali: slamo in seno so ljudje jedli. Imenitna žena ni druzega imela, kakor malo dete pri prsih. Od glada in jeze premagana otroka zakolje in polovico speče. Mimo gredoči lačni tolovaji pečenko ovohajo in žugajo, da bodo mater umorili, ako jim ne da pečenke. „Se prav dober del sem vam prihranila", srdita mati zavpije in jim pomoli pol krvavega otroka; oni pa vsi prestrašeni zbežijo. Druge matere so metale svoje otroke čez mestno
Drobtinico, XXII.	4
ozidje sovražnikom na sulice, da jim živi v roke ne pridejo. Nad milijon ljudij je ali od gladu pomrlo, ali pod mečem padlo, ali izdihnilo dušo na križih, kakor so sami križali svojega kralja Jezusa. Oj takrat so pač gotovo nesrečne matere vpile: Srečne so nerodovitne, in telesa, ki niso rodila in prsa, ki niso dojila.
3. In kdaj bode nas predstojnike zadelo to grozovitno prerokovanje, ako svojih dolžnost ne dopolnimo? Lahko že na tem svetu, dokler si sami v zanemarjeni družini redimo v razuzdanih otrocih krvave trinoge; kajti hudobije je že toliko, da si stariši pred otroci in gospodarji pred družino premoženja in življenja več niso svesti, in dan na dan slišimo o grozovitnih tatvinah, pobojih in morijah. Gotovo pa enkrat v večnosti, kadar bo angeljska tromba zapela, po grobih donela in nas iz prahu zemlje k sodbi klicala v dolino Jozafat.
a) Tam bo iskala žena svojega hudobnega moža, pa ga ne bo našla, — oziral se mož po svoji pogubljeni ženi, pa je ne bo več rešil: eden bo stal na desni — drugi na levi.
h) Tamkaj bodo klicali stariši svojo deco rekoč: Kje si moj Janez, moja Jerica, da skupaj pojdemo k sodbi? Ali pogubljeni otroci bodo hudobne stariše strašno kleli rekoč: Vi ste krivi našega pogubljenja; vaša slepa ljubezen nas je v grešno življenje in pogubljenje zapeljala.
c) Tamkaj bo zval gospodar svojega hlapca: Marko! kje si? Skupaj sva krivico delala, pridi, da tudi skupaj odgovor dava. — Preklet bodi gospodar! da sem te slušal, svete dni Bogu kradel in krivico delal za goljufivi dobiček. Zdaj nosim in bom nosil svojo krivico na vse večne čase. — Klicala bo tudi gospodinja svojo deklo: Lenka! kje si ? Pridi, da greva skupaj na sodbo, ki sva skupaj grešili. — Prekleta bodi ura, v koji sem v vašo nesrečno hišo prišla. Vi ste mi vse dopustili, vsega grdega me naučili. Božja pravica naj vas zadene! — Tistikrat bodo vpili, ki se zdaj smejajo: Gore, padite na nas! Hribi, pokrijte nas pred pravičnim Sodnikom in strašno večnostjo!
Na kateri strani bomo pa mi stali, gospodarji in gospodinje, — hlapci in dekle, — stariši in otroci? Obojna stran nam je zdaj še odprta; lahko si še izberemo, dokler nam sije ljubo solnce milosti božje. Oh skrbimo in tako zvesto svoje dolžnosti dopol-
njujmo, da bomo tisti dan peljali vse svoje proti Sodniku rekoč: Tukaj so vsi, katere si nam izročil, po naši zanikr-nosti se ni nobeden pogubi 1. Amen.
Peta postna pridiga.
Za sine in hčere.
»Ko je tedaj Jezus mater in učenca, katerega je ljubil, videl zraven stati, reče materi: Žena, glej, tvoj sin! Potem reče učencu: Glej, tvoja mati! In od tiste ure jo je učenec k sebi vzel«.
(Jan. 19, 26. 27.)
Kavod.
1.	Ali poznate na tem svetu človeka toliko ubogega in zapuščenega, kakor je bil poslednjo uro usmiljeni Jezus? — Tudi najrevnejši berač ima svojo beraško malho in svoje cunje, katere svojcem zapusti, najde snopič slame, na katero položi svoje trudne ude in umrje. Vsega tega usmiljeni Jezus poslednjo uro ni imel. Njegova oblačila so si razdelili križalci, za njegovo suknjo so vadljali, njegovo presveto telo je bilo na trdi križ pribito. Dopolnile so se mu v smrtni uri besede, koje je poprej sam o sebi govoril: Lisice imajo jame, in ptice neba gnezda; Sin človekov pa nima, kamor bi glavo položil. (Mat. 8, 20.)
2.	Ko je ves svet Kristusa zavrgel, ko je celo Oče nebeški svojega Sina kakor zapustil, takrat so Jezusu na križu samo tri reči ostale: neumrljiva duša, ljubi prijatelj sv. Janez, in njegova žalostna mati Marija, ki sta oba stala pod križem, na kojem je on umiral. Vse je dopolnil, kar mu je Oče nebeški naložil; le te tri reči skrbe ga še poslednjo uro: komu bi svojo ljubo mater zapustil, komu sporočil svojega učenca Janeza, kojega je ljubil, da bi potem mirno svojo dušo izročil v roke nebeškega Očet a. Ko je tedaj križani Jezus svojo mater videl pod križem stati in učenca, katerega je ljubil, reče materi: Žena, glej, tvoj s'n! Potem reče učencu: Glej, tvoja mati! Ko je tako za mater
4*
in ljubljenega učenca poskrbel, zdaj še le se more njegova duša celo mirno posloviti od telesa. Se enkrat povzdigne svoje utrujene oči proti nebesom in zakliče: „Oče, v tvoje roke izročim svojo dušo!" Potem nagne glavo in umrje.
8. Kako lep in živ zgled je dal križani Jezus vsem otrokom, sinom in hčeram, kako morajo za svoje stariše, očete in matere skrbeti, ne jih pozabiti, ne zapustiti, tudi na smrtni postelji ne, in dopolniti četrto zapoved božjo, katero je Bog s svojim prstom na kamenito tablo zapisal rekoč: Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel na zemlji. (II. Mojz. 20, 12.) Oh, da bi mogel ta prelepi Jezusov zgled vsem sinom in hčeram prav živo staviti pred oči, pa tudi globoko v srce zapisati; pač je v sedanjih časih potrebno! — Pristopite torej danes vi, krščanski mladeniči in deklice ! postavite se krog križa Jezusovega, in natanko poslušajte, kako vas uči Jezus svoje ljube stariše spoštovati, kako za nje skrbeti.
Kako naj se to zgodi, vam bo današnje razlaganje otroških dolžnostij pokazalo, iz kojega se bote lahko do živega prepričali, da stariše spoštovati je otrokom v srečo, stariše pa zaničevati otrokom v nesrečo na tem in onem svetu.
Sini in hčere! poslušajte nauk svojega očeta, da se vam dd krona na glavo in zlata verižica okrog vašega vrata. (Preg. 1, 8. 9.) V imenu križanega Jezusa bom govoril; zvesto me poslušajte! .
Razlaganje otroških dolžnostij.
Bog je zapisal svojih deset zapovedij na dve kameniti tabli; na prvi so se brale tri dolžnosti do Boga, na drugi pa sedem dolžnostij do bližnjega. Najprva zapoved na drugi tabli je bila četrta : Spoštuj očeta in mater, da boš srečen i n d o 1 g o živel na zemlji. Ta je prva zapoved, ki ima obljubo, veli sveti apostelj Pavel. (Efež. 6, 2.) Spoštovanje starišev prinese otrokom blagoslov, — blagoslov pa časno srečo in krono večno. Z dejanjem in z besedo spoštuj svojega očeta, da njegov blagoslov nad te pride in do konca (pri tebi) ostane. Očetov blagoslov utrjuje otrokom hiše, materina kletev pa jih do tal podira. (Sir. 3, 9—11.) — Spoštovanje starišev pa jo podobno zelenemu rožmarinu, ki ima sedem vrhov ali dolžnostij.
1. Otroška pokorščina, vsled katere morajo otroci vse storiti, kar velevajo stariši, ne le na besedo, ampak tudi na migljej. Otroci, veli sv. Pavel, bodita pokorni svojim starišem zavoljo Gospoda; kajti tako se spodobi. (Efež. 6, 1.) Zgled te dolžnosti vam je zapustil sam Jezus, Božji sin, ki je kakor mladenič bil ponižno pokoren Jožefu in Mariji.
a)	Kako grdo je, če deček pravi: Mati! kaj mi bote pa dali, če to storim? — ali če deklica odgovori: Mama! tega pa nečem. Taki svojeglavni otroci — in pa kropive na vrtu.
b)	Kako hudobno ravna razuzdani sin ali malovredna hči, ki brez dovoljenja starišev po krčmah in plesih hodi, pijančuje, raja in igra, gostokrat očetu in materi krade ali jih goljufa, da ima kaj zapravljati. Kdor svojemu očetu ali materi kaj vzame in reče, da to ni greh, je ubijalcev tovariš. (Preg. 28, 24.) •— Kako hudobna je hči, ki starišem skrivaje jemlje, in si ošabno obleko kupuje, da bi mladeničem všeč bila!
c)	Kolika je nepokorščina sinova, ki z nesramnim ženstvom znanje dela, dekleta napaja in zapeljuje, pohujšanje dela in je večkrat kriv največjih hudobij, starišem pa grob koplje in jih s sramoto obklada! — Kolika je nepokorščina hčere, ki se brez dovoljenja starišev po božjih potih, sejmih, plesih potika, ponoči k domu prihaja, poslednjič nesrečno očetovo hišo z jokom in kletvijo napolnjuje! — Nepokorni sini in hčere! vzdihljeji vašega očeta in solze vaše matere bodo na božji pravici vaši najhujši tožniki.
d)	Kdaj pa ne smejo otroci starišev ubogati? Ako bi oče ali mati kaj ukazali, kar je prepovedano v božjih in cerkvenih zapovedih; n. pr. krasti, lagati, nečisto dejanje itd. Pokorščina tam neha, kjer greh začne. Boga je treba bolj ubogati, kakor ljudi. (l)j. ap. 5, 29.) Kako lepo je storil mali šolarček na Francoskem, kateri v petek po nobeni ceni ni hotel mesa jesti pri mizi svojih imenitnih starišev. Z lepim in hudim mu prigovarjajo, ali fantič vedno jokaje ponavlja: „Gospod katehet so v šoli rekli, da je greh." Poslednjič se nedolžni fantič vendar le starišem usmili in voljo mu dopolnijo. Ali od tistega dne ni noben postni dan meso več prišlo na mizo; cela hiša se je zanaprej postila: rahločutni strah božji pridnega šolarčka jo je spreobrnil. Se bolj častitljiv zgled nam jo zapustil sveti Hermenegild, mlad Seviljski kralj na
Španskem, ki je, poprej krivoveree, prestopil v katoliško cerkev. Ko krivoverni oče to zve, razsrdi se tako, da mu ukaže kar urno zapustiti katoliško vero, sicer mu vzame kraljestvo in življenje. Sin očetu pošlje spoštljivi odgovor, da ga hoče v vseh rečeh ubogati, le v tej ga ne more in ne sme, ter rajše kraljestvo in življenje zgubi, kakor sv. vero zataji. Oče prigromi s silno vojsko nad njega, vjame ga, sleče mu kraljevo obleko, vkuje ga v težko železje in ga vrže v temno ječo, kjer daje sinu le toliko jesti, da gladu ne umrje. Večkrat mu milost ponuja, če zataji katoliško vero, ali vselej mu sin nazaj poroči: „Zguba posvetnega kraljestva je zelo lahka, ako morem le večno in presrečno upati." Oče se naveliča čakati in pošlje beriča, naj sinu glavo odseka, če se ne uda. Sin ostane tudi zdaj stanoviten, vesel poklekne, dušo Bogu priporoči, glavo pa rabeljnu nastavi, ki mu jo s sekiro razkolje, da se raz-lijejo možgani po tleh. In tako je prelepo dopolnil zapoved Jezusovo, ki pravi: Kdor očeta ali mater bolj ljubi ho mene, ni mene vreden. (Mat. 10, 37.)
2. Stariše imeti v časti, kakor veleva četrta zapoved: Spoštuj očeta in mater. Oče je tvoj prvi učitelj in prva učiteljica tvoja mati. Zato
a) rad poslušaj njune nauke in sprejmi hvaležno njune opomine. Poslušaj, moj sin! nauk svojega očeta, in ne puščaj v nemar postave svoje matere, da se ti dd krona na glavo in (zlata) verižica okoli vrata. (Preg. 1, 8—9.) Kdo izmed vas še ni videl podobe sv. Ane, kako pazljivo jo posluša ukaželjna hčerka, devica Marija, v tem ko ji sv. Ana na bukvice kaže in jo uči.
b) Tvoj oče in tvoja mati sta namestnika božja, stariši so za Bogom tvoji največji dobrotniki. Zato se ponižno in spoštljivo do njih obnašajte, lepo, pošteno in hvaležno vse povsodi o njih govorite ali med seboj ali z drugimi ljudmi. Iz vsega svojega srca spoštuj svojega očeta; in ne pozabi bolečin svoje matere, in povrni jim, kar so ti oni storili. (Sir. 7, 29—30.) Kako lep zgled vam je zapustil mladi kralj Salomon. Kavno sedi na kraljevem tronu, ko mati v izbo stopi, nekaj ga prosit. Urno je kralj vstal in ji je šel naproti, ter se ji je globoko priklonil in je sedel na svoj prestol; in postavili so prestol kraljevi materi, ki je sedla na njegovo desnico. In rekel ji je: Prosi, moja mati! zakaj ne spodobi se, da bi odrekel tvojo prošnjo. (III. Kralj. 2, 19—20.) —
Ko je Benedikt XI. kot papež stol sv. Petra zasedel, hotela mu je tudi njegova mati, uboga perica v Rimu, srečo vošiti k novi časti. Nespametni ljudje ji svetujejo, naj se bolj imenitno obleče, ker se ne spodobi, da bi tako borno oblečena pred papeža stopila. Pa kako jo zaboli srce, ko stopi pred sina, on pa jo mrzlo sprejme rekoč: „To ni moja mati; moja mati ni gospa, ampak uboga perica." Mati gre in obleče svoje navadno revno oblačilo. Oj, zdaj pa ji hiti sin z razpetimi rokami naproti, preljubeznjivo jo sprejme in obdrži do smrti pri sebi, ter se nikdar in pred nobeno gospodo svoje matere, uboge perice, ne sramuje.
c) In ko bi bil tudi tako nesrečen, da bi imel malopridne ali celo hudobne stariše, vendar nikdar ne pozabi do njih dolžnega spoštovanja. Lep zgled te dolžnosti nam je zapustil mlad dijak na Dunaju. Jetniki v verigah so ravno kameniti tlak na ulicah popravljali, ko dijak mimo pride. Urno stopi med jetnike in enemu izmed njih prav spoštljivo roko poljubi. Ko neki dvorni svetovalec skozi okno to vidi, pokliče ga nevoljen k sebi in ga ostro zavrne, da se za dijaka ne spodobi hudodelcu roko poljubiti. Ves žalosteii mu odgovori dijak: „Pa ta hudodelec je moj oče." Ta odgovor globoko gane visokega gospoda; naznani ga cesarju, kateri brez odloga pridnega dijaka za vsa leta njegovega šolanja obilno preskrbi v pohvalo, da tudi do nevrednega očeta četrto zapoved tako vestno dopolnjuje. — Ne pozabite tedaj nikdar opominjevanja sv. Duha: Ne pozabi očeta in matere, lcadar med mogočnimi stojiš, da kje Bog tebe ne pozabi, da v sramoto ne padeš, in bi rajše hotel, da bi rojen ne bil, in da ne preklinjaš dneva svojega rojstva. (Sir. 23, 18—19.)
Koliko pa je dandanašnji takih malopridnih otrok na svetu, a) kateri očetu in materi prevzetno odgovarjajo, očitajo, če jih svare, celo njihove grehe rekoč: „Saj ste bili vi sami tudi taki." Gnjusoba pred Bogom je, če otroci grehe svojih starišev razglašajo, ali se posmehujejo njih grešnim slabostim. Zgled božje kazni nam je zapustil Kam, hudobni sin očaka Noeta. Noe je začel prvi vinograd obdolavati in vino pripravljati. No spoznavši moči vina, opijani se pobožni mož in obleži v svojem šotoru. Ko Kam to vidi, pokliče svoja brata, in z zaničljivim smehom pokaže na očeta. Dobra brata sta nad Kamovo hudobijo jako nevoljna, očeta spodobno pokrijeta in so žalostna proč obrneta. Ko se Noe zbudi in zve
Kamovo hudobijo, izreče nad njim hude besede. In do današnjih dnij je Kamov zarod najnesrečnejši med vsemi ljudstvi na zemlji. (Gen. 9.)
b) Koliko je hudobnih otrok, ki svoje roditelje s hudim očesom gledajo, zaničljivo jim besedujejo in nesramno jezik kažejo. Oko, hi svojega očeta zasramuje in porod svoje matere zaničuje, naj krokarji pri potokih izkljujejo in mladi orli požro. (Preg. 30, 17.) Poslušajte otroci strašen zgled, ki se je leta 1846 pri nas na Slovenskem zgodil. Stariši so imeli sina, kojemu so vso svojovoljo pustili. Ko doraste, postane popoln divjak, ne pozna več ne starišev, ne mašnikov, ne Boga. Več let že ni bil pri spovedi, tudi o veliki noči ne. V Maribor je hodil na delo, in kar je zaslužil, je zapil, pa tudi očetu kradel in vlačuge napajal. Zdaj ga učiti in svariti je bilo prepozno. Neko nedeljo na večer tirja od očeta ključ od kleti, da bi s prijatelji popival. Oče mu ključa ne d<i, sin pa se v očeta zažene in ga tako dolgo vije in davi, da ključ dobi. Zdaj je bil zidane volje, pa tudi zrel za božjo pravico! Še ves od vina omamljen pod(i se v jutro zopet v mesto na delo. Takrat so ravno veliki most za železnico čez Dravo dogotavljali in ga s črno smolo mazali, da bi dalje trajal; zato so tudi vsi delavci imeli posebne platnene halje. Tudi naš pijanče si opaše umazano haljo in spleza na most. „Varuj se, da v Dravo ne padeš, ker si pijan!" svari ga moder tovariš. Ta pa se mu debelo na-smeja, stopi na desko, pa prekucne se v Dravo in ni ga bilo videti več. Zima pride in prejde; vigred se ozeleni, potopljenega sina še ni najti. Pastirci že pasejo po Dravinih bregovih, in ko voda upade, prikaže se v sredi Drave kup proda, na katerem je strašno veliko krokarjev frfotalo in divji hrup gnalo, da je bila groza ljudi daleč okoli. Podajo se gledat, in — za milega Boga! kaj najdejo? Mrtvo truplo, na pol zasuto; le glava in prsi mole iz proda; pa oči so krokarji izpikali in možgane vrauovi izkljuvali in razmesarjenega obličja ni bilo mogoče spoznati; le platnena, počrnjena halja je pričala, da je to tisti nesrečni sin, ki je s hudim očesom očeta pogledal in z grešno roko ga davil. („Drobt.u 1853. str. 173.) O naj bi naša slovenska zemlja takega sina nikdar več ne rodila!
e) So sinovi, ošabno oblečeni ali v gospodski suknji, ki se sramujejo ubozega kmečkega očeta in ga še poznati nočejo. -So hčere, ki pridejo v mesto služit, oblečejo se v gosposke cunjo«
ki so jih morebiti od dobre gospe v dar dobile, in zdaj jih je sram, spremljati po mestu borno mater ali sestro, če jih obiskat pridejo. Prevzetuež! kdo te je brisal? kdo ti plenice pral? kdo ti prvo srajčico dal? V starem zakonu so take sine in hčere kamnjali, v novem zakonu jih pa tepe Bog sam. Vsako nehvaležnost Bog črti; nehvaležno deco pa tepe do belih kostij. Zato je vaša tretja dolžnost
3. hvaležnost — v besedi, v dejanju in nehanju. Za Bogom zaslužita vašo prvo zahvalo vaš oče in vaša mati.
a)	Roko starišem poljubite za vsako stvar, kojo vam dajo, za vsak košček kruha, za vsako oblačilo. Z lepo zahvalno besedo sprejmite vsako dobroto iz njihovih rok. Bolj ko bote vi hvaležni, bolj bodo stariši radodarni; pa vam bo tudi bolj teknilo, kar se vam da, kajti pisano je: Vsaka stvar bošja je dobra, katera se s hvaležnostjo uživa. (1. Tim. 4, 4.)
b)	Hvaležni pa jim bodite ne le dokler ste mali iu slabi, in si še sami pomagati ne morete, ampak tudi takrat, ko ste že odrastli, iu imate že svoj lastni kruh. Hvaležnost do starišev naj vas spremlja vse žive dni do hladnega groba. Nikdar ne pozabite, koliko so se stariši trudili in skrbeli in sami sebi pritrgovali, da so vam pomagali h kruhu, vas oženili ali oinožili. Hvaležnost v mladosti je mehka posteljica v starosti: tudi vi ne bote na stare dni zavrženi in zapuščeni.
e) Tudi za šibo bodite hvaležni. Srečni otroci, koje oče in mati tepeta, kadar so vredni in potrebni; ne bodo jih enkrat tuja vrata po petah tolkla. „Le tepite me, le; saj setn zaslužila", jo blaga hči očetu rekla, ko se je nekaj pregrešila. Očeta so solze polile, in toliko bolj je ljubil svojega otroka.
Kdo pa bi se no razsrdil nad nehvaležnimi otroci,
a) kateri po zgledu zgubljenega sina od starišev pohištvo in premoženje tirjajo, naj bi svojevoljno živeli, pohajali, igrali, grdobije počenjali in denar zapravljali; — hčere pa ošabno in prevzetno opravljene hodile in možtvo na svoje limanice lovile? Oj, da bi taki otroci osodo zgubljenega sina na dalje premišljevali! Urno je svojo dedščino do slednjega peneza zapravil. Ko pa nič več nima, obrnejo mu tudi zapeljivi tovariši in tovarišico urno hrbet; nihče se več zanj ne zmeni. Siromak, nobenega dela vajen, ne zna se drugače preživiti, kakor da gre v službo za svinjskega pastirja.
Zdaj obiščite nekdanjega dobrovoljca na samotni paši, vi nehvaležni in zapravljivi sini in hčere; poglejte ga, kako ves raztrgan in od glada prepaden medli, srečne nekdanje dneve v očetovi hiši s krvavečim srcem premišljuje, grenke solze pretaka in milo milo vzdihuje: Koliko najemnikov v hiši mojega očeta ima obilno krulia, jaz pa tukaj lakote umiram! (Luk. 15, 17.) Ravno tako bo prav lahko danes ali jutri tudi vaše nehvaležnosti konec.
c) Kdo bi se nad sinom in hčerjo ne zavzel, ki še na grobu rajne stariše kolne, za doto se prepira in tožuje, da pekel veselja poskakuje. Taki otroci so pajdaši nehvaležnega sina Absoloma, ki je hotel očeta Davida s prestola pregnati in mu kraljestvo vzeti. Oče David je moral bežati pred lastnim sinom, bos je hodil in grede je jokal. Toda božja roka je že bila nad Absolomom. Od očetove vojske premagan, na begu skozi hosto obvisi na drevesu in od treh sulic preboden stori strašno smrt. V globoko jamo ga vržejo in vse ljudstvo meče kamenje nanj rekoč: Tako naj se vsakemu nehvaležnemu sinu zgodi. (2. Kralj. 18.)
Hvaležnost na rožmarinu otroške ljubezni pa še drugo čednost porodi, ker uči otroke
4. starišem pri delu pridno pomagati, na stare dni pa jih lepo oskrbeti. — Zares čudežno je, pa — usmili se Bog! — le preresnično, da oče in mati po deset otrok preredita, pa vseh desetero otrok ne more starega očeta ali stare matere beraške palice obvarovati. Godi se starišem, kakor stari mošnji, katero za-vržemo, kadar je prazna in oguljena. — Kako grdo je, ako sin po krčmah piješ, prevzetno pri mastni pečenki sediš, stari tvoj oče pa si prosi kruha od praga do praga. — Kako nagnjusno je, ako hodiš hči v svili in pisanih trakih našopirjena, tvoja mati pa razcapana vbogajme prosi z beraško palico. — Kako črna nehva-ležnost je, ako sin in sineha stare hitro od mize in od hiše spravljata rekoč: „Nam je pretesno, le kje drugodi si poiščite strehe!" Kolika v nebo vpijoča krivica je, ako mladi starim njih pravice, njih izgovorjenega preužitka ne dajo, in so raje tožujejo pri gosposki. Take hudobije še neverni Turk ne trpi, kar nam priča naslednja zgodba sedanjih dni. V mestu Jean d'Acre (Zan Dakr) izroči krščanski oče sinu pohištvo, sebi pa drugo nadstropje v stanovanje pridrži, ki je bilo prostornejše in prijetnejšo od prvega ali spodnjega. Ko se sin ženi, prosi očeta, naj bi za čas ženitvo
drugo nadstropje prepustil. Prav z veseljem oče sinu postreže in se v spodnje nadstropje preseli. Zenitva mine, pa sin stanovanja nič več v misel ne vzame. Oče čaka več tednov tiho, poslednjič vendar sina prijazno opomni na dano besedo. Sin prosi še odloga za kratek čas. Oče tudi v to dovoli; ko pa še enkrat sina opomni, sin srdito nad njim zarezi, da kjer je, tam tudi misli ostati. Oče ne reče besede in sinovo krivico tiho trpi. Pa v kratkem se vendar le po mestu razve, celo Turki so nevoljni in sina zatožijo pri mestnem poglavarju. Turški poglavar se silno razsrdi in pri tej priči sina pred-se pokliče. Z jeznim očesom ga vpraša: „Katere vere si ti?" Sin, ki je poprej pri poglavarju veliko veljal, odgovori: „Visoki gospod! saj veste, da sem kristijan." Na to poglavar: „Kristijan si ti? to ni mogoče; hočemo poskusiti. Napravi znamenje kristijana!" Sin se pokriža s trepetajočo roko. „Ne tako", zagromi Turk in po sablji seže, „tudi besede govori, ki spremljajo to znamenje." Sin se zopet pokriža in z drhtečim glasom svete besede izgovarja. Zdaj pa Turk še bolj srdito zakriči: „Še enkrat se po-križaj in glasno govori, jaz sem že star in precej gluh." Sin se začne zopet križati in glasno moliti: „V imenu Boga Očeta in Sina in sv. Duha!" „Prav tedaj", strašno zdaj Turk zagromi, da vsi pričujoči strepečejo, „hudobnež! ali ne vidiš? Oče je zgoraj na čelu, sin je spodaj na ustih. Ali razumeš, kaj to pomeni? Zdaj se mi poberi domov, in če v četrtinki ure tudi v tvoji hiši ne bo tako, bo tvoja glava pred mojimi nogami ležala." Sin hiti naglo domu, očeta odpuščanja prosi, in ga kar neutegoma v drugo nadstropje nazaj preseli. In zopet je bil oče zgoraj, sin pa spodaj, kakor znamenje sv. križa uči. — Oj sini in hčere! spomnite se tudi vi, kadar sv. križ delate: da oče je višji, kakor sin. — Bog varuj, da bi mi odgovorili: „Saj bi radi starišem pomagali, pa nimamo s čim; komaj sami za sebe izhajamo." Kolikokrat so si oče in mati zavoljo vas kaj pritrgali; pritrgajte si tudi vi, in vedno hote kaj našli za stariše. Poslušajte prigodbo treh neenakih hčer! Stara vdova in uboga mati si ne more kruha več služiti. Prva hči pravi: „Rada bi kaj materi dala; ali potem si za stare dni nič prihraniti ne morem." Druga je dejala: „Jaz bi tudi rada kaj dala; ali potlej bi se ne mogla tako lepo oblačiti, kakor druge dekle." Najmlajša pa reče: „Ko sem bila še mala in si nisem pomagati mogla, mati niso mislili, ne da bi si kaj pri-
hranili, ne da bi se lepo oblačili, ampak vse so dali, da so mene nasitili in oblekli. Zato jim bom zdaj tudi jaz povrnila, naj se meni godi, kakor rado." Otroci, katera izmed teh treh hčer vam je najbolj všeč? — Z vašo hvaležnostjo pa bodi sklenjena tudi
5. potrpežljivost s stariši, zlasti na stare dni. Koliko uboga mati pretrpi, predno odredi svojo deco. Sama trudna od dola, vendar potrpljivo, dvakrat, trikrat in še večkrat po noči vstaja, da otroka potolaži in mu milo popeva, da slajše zaspi. Koliko se oče poti in se noč in dan križem sveta trudi, da preskrbi deci kruli in obleko. Kako pa otroci? Angelji, se ve da, stariši tudi niso, ampak svoje slabosti in sitnosti imajo, zlasti na stare dni. Oj, ali otroci nočejo celo nič prenesti in potrpeti!
a)	Mnogi otroci svoje stariše preklinjajo; toda pisano je: Kdor svojega očeta iti svojo mater leolne, njegova luč bo ugasnila v sredi največe teme (Preg. 20, 20.), to je: v največji sili ga bo Bog zapustil.
b)	Drugi celo roko vzdigujejo zoper stariše, in ni jih strah udariti očeta ali mater. Toda poslušajte, kaj se je nedavno v Moldavi prigodilo. Tamkaj je živel pošten mož Jakob Simonič, ne bogat, pa tudi ne dolžan; na vso moč je bil priden in svojo deco pošteno preskrboval. Enega sina, Marko mu jo bilo ime, je prav bogato priženil. Ali Marko se prevzame, začne silno zapravljati in se da v pijanosti vseskozi sleparjem goljufati, da celo žetvo na njivi pod nič proda, da ima le za sladko žganjico. Enega večera sedi zopet ves pijan med sleparji, ki so sklenili ga prav debelo ogoljufati. Pismo že napravljeno na mizi leži, naj bi ga Marko le še podpisal. Oče zve, priteče v krčmo, za božjo voljo sina prosi rekoč: „Marko, nikar ne podpiši, vsaj nocoj ne!" Izmakne pismo in hoče zbežati, da bi obvaroval sina velike nesreče. Ali Marko skoči za očetom: „ Pismo nazaj! to vam nič mari!" Z levico za pismo zgrabi, z desnico pa potisno očeta skozi vrata, in so kro-hotaje med tovariše povrne, ki ga glasno pohvalijo; ali Marko jo že zapadel pravici božji! — „Tvoj stari ima še denar", reče mu zdaj eden sleparjev, „in se boji, da bi moral za teboj plačevati. Jaz vem, kje ima mačka zakopanega. V onem starem zidovju, ali v topu (kanonu), ki za zidom sloni, ali pod topom mora denar biti, saj ljudje pravijo, da včasih tam ropoče in straši." Dolgo noče Marko verjeti, na enkrat pa pravi: „Oudežno jo zares; nedavno
se mi je sanjalo, da so me oče svarili topa se ne dotakniti, da mi roke ne zdrobi!" „No, torej vidiš", se vsi nasmejajo, „da je tamkaj gotovo denar. Hajdi! še danes — zaklad vzdignimo." — Marko je pripravljen ; vzamejo luč in gredo. Marko jim reče: „Naj-poprej od luknje odkopljite prst, da sežem v top." Marko seže in veselo zavpije: „Nekaj že tipljem, le bliže posvetite." Ali na enkrat strašno zakriči in roko izmakne, da vsi tovariši prestrašeni zbeže in Marko v temi sam ostane. Roka ga neizrečeno boli, tiho se proti domu plazi in v neizmernih bolečinah noč prečuje. V jutro vidi, da je roka silno otekla in že vsa črna. Zdravitelj pride, roko pregleda in prestrašen zavpije: „ Usmili se Bog! tu sta dve luknji: gad je piknil. Roka se mora odrezati pri tej priči." — Zdaj pride tudi oče sina obiskat in mašnika seboj pripelja. Sin, bled kakor smrt, v postelji ječi, odrezana črna roka pa že na mizi leži. pravični Bog!" razjoka se oče, „to je tista roka, ki je včeraj pahnila očeta skozi vrata." Mašnik pa pristavi: „Pa je tudi usmiljen Bog, ki je roko kaznoval, da bi dušo rešil." — Vi sinovi in hčere pa se iz tega učite, da je roka prekleta, ki se loti očeta.
c) Nahajajo se celo nečloveški otroci, ki očeta in mater za lase vlačijo in hišo ž njimi pometajo. Pa njim se bo godilo še sedemkrat hujše. Ali še niste slišali, kaj se je prigodilo onemu sinu, ki je očeta čez prag za lase vlekel? Na pragu zakriči oče: „Nehaj, sin! tudi jaz nisem svojega očeta dalje, ko do tu sem, za lase vlekel." Zares; sin, ki očeta do praga privleče, njega bodo otroci sunili čez prag.
S telesnimi dobrimi deli do starišev pa je treba, da sklepajo dobri otroci tudi duhovne. Zato je njih šesta dolžnost
6. molitev za stariše. Če ne moreš svojim ostarelim starišem veliko dati, pa toliko več moli za nje in Bog jim bo pomagal. Ako jim ne moreš na tem svetu zadosti povrniti ljubezni, pa vsaj moli zanje; tvoja hvaležna molitev jim bo nebeška vrata odprla. Ako si v tujih krajih daleč od starišev, nobeden dan ne pozabi moliti za nje, da ostaneš vsaj v molitvi ž njimi sklenjen, in oni s teboj. — Kadar je očetov ali materin god, pojdi k sv. maši in moli za nje in vošil jim bodeš najboljšo srečo. — Zaglcdaš, da tvoj oče ali tvoja mati živijo grešno, preklinjajo drug drugega in v sovraštvu živijo, dolžan si, ne jih zmerjati, ampak prositi in pohlevno jih opominjati. — Ko vidiš, da so na starost že pozabljivi,
da ne molijo, da k spovedi ne hodijo: pomagaj jim ti, ti jih pripravi in ljuheznjivo za roko k spovednici jih pelji. Sin, podpiraj starost svojega očeta in ne žali ga v njegovem življenju; in aJco mu pamet peša, zanašaj mu in ne zaničuj ga v svoji moči; zakaj usmiljenje do očeta ne bo nikdar pozabljeno. Za materino sitnost ti bo z dobrim povrneno in potrjen boš v pravici. (Sir. 3, 14—17.) — Kako grdo pa slovi, ltdor očeta zapusti; in preklet je od Boga, kdor mater razsrdi. (Sir. -3, 18.) Zares, čez vse grda so deca, ki zabijo stariše na stare dni, ali jih celo puste umreti brez sv. zakramentov. Zato je poslednja otroška dolžnost
7. Stariše na smrtni postelji oskrbeti, mašnika jim pripeljati, od njih sveti blagoslov prejeti, hvaležno jim oči zatisniti, po krščansko spodobno jih pokopati, za njih dušni mir in pokoj moliti, njih poslednjo oporoko zvesto dopolniti in ohraniti jih v lepem spominu. Tako je storil Egiptovski Jožef. Oče Jakob ga prosi na smrtni postelji: „Ako sem milost našel pred teboj, pri-sezi mi, da me ne pokoplješ v Egiptu, ampak me pelješ iz te dežele in me pokoplješ v pokopališču mojih starišev." Odgovoril mu je Jožef: „Storil bom, kar si zapovedal." In ko je stari očak vsakemu sinu poseben blagoslov dal, je umrl. „Ko je Jožef to videl, je padel na obraz svojega očeta, seje jokal in ga poljuboval." Zbere presilno imenitno spremstvo, prepelje truplo rajnega očeta v deželo Kanaan in ga z vso častjo pokoplje. (I. Mojz. 47, 50.) — Tudi usmiljeni Jezus je svojemu krušnemu očetu Jožefu na smrtni postelji ljuheznjivo stal na strani in mu hvaležno oči zatisnil.
Kako hudobno pa delajo otroci, ki se za svoje stariše na smrtni postelji še ne zmenijo ne; ali kadar zbolijo, odpravijo jih od hiše in pošljejo v bolnišnico. Pa čujte, kaj se je enkrat zgodilo! Sin in sinaha sta s starim bolnim očetom tako grdo ravnala in ga tako brez vse postrežbe pustila, da je sam prosil, da bi ga prenesli v soseskino bolnišnico. Sina prosi le še za edino dobroto, naj bi poslal dve plahti za njim v bolnišnico. Nehvaležni sin dve najbolj raztrgani poišče in mu jih po svojem sinčku pošlje. Ko pa za otrokom gleda in vidi, kako eno plahto pod skladom drv skriva, vpraša ga srdito, zakaj je to storil? Nedolžni fantič, misleč, da je celo modro storil, odgovori brez strahu: „Eno plahto sem za vas shranil, da mi ne bo treba dobre dajati, kadar enkrat vi v bolnišnico pojdete." Oče obledi in spozna svoj greh, hiti za
očetom v bolnico, ponižno ga prosi, naj se dA zopet domu prenesti, in mu od tega dneva potrpežljivo streže. — Kako nehvaležni so otroci, ki svojih pokojnih starišev še do groba ne spremijo, še očenaša za nje ne zmolijo, še ene sv. maše ne najmejo za one, od katerih so vse prejeli in kateri lahko ravno za njih del na božji pravici plačujejo in v vicah trpijo. — Oj nehvaležni sin — neusmiljena hči! toliko sva se trudila, da bi te spravila k dobremu kruhu, vinograde in lepe hrame ti zapustila, ti pa nimaš, da bi le eno obletnico za naju obhajal ali ubogim kaj podaril — vpijeta oče in mati na kraju trpljenja. — Veliko krivico delajo deca rajnim starišem, ako ne dopolnijo njihove oporoke, pohujšanja ne popravijo, tujega blaga ne odrajtajo in se za doto prepirajo in tožu-jejo. — Pravi trinogi svojih pokojnih starišev pa so oni razuzdani otroci, ki še po smrti njih grehe in slabosti raznašajo, ali njih poštenemu imenu nečast delajo, sad njih krvavih žuljev zapravljajo, ali celo v greh obračajo in grdo žive. Nasproti pa so poštena in bogaboječa deca pokojnih starišev čast tukaj na zemlji in krona tamkaj v večnosti, kakor sv. Duh govori: Ako mu oče umrje, je, kakor da bi ne bil umrl; zakaj sebi enacega je zapustil. Dokler je bil živ, se ga je veselil, in tudi ob smrti se ga ne sramuje. (Sir. 30, 4—5.) Taki sini in hčere si prizadevajte biti, ter bote dolgo živeli in vam bo dobro. Oj, pa kako malo je takih!
Sklepanje.
V neki vasi na Švicarskem je živel leta 1846 ubog kmetič v borni bajti s svojim razuzdanim sinom. Dobri ljudje so starčku stregli, sin je živel ves divji, nesramno in grdo. Starčka ni toliko v srce pekla velika sila, v koji je živel, kakor veliko več hudobija njegovega sina. V solzah je oče prosil in opominjal sina, naj se poboljša in naj nikar ne spravlja njegove sive glave od same žalosti pod grudo, sebe pa v časno in večno nesrečo. Ali trdo-vratnik za vsako svarjenje očeta le kolne in neusmiljeno pretepa.
Od starosti, pa še več od žalosti oče zboli in iz postelje ne more. Kateri otrok bi bolnemu očetu ne stregel in ne dopolnjeval z veseljem povelja sv. Duha: „Sin, podpiraj starost svojega očeta in ne žali ga v njegovem življenju." Ali nečloveški sin je svojega na smrt bolnega očeta klel, kolikorkrat se je iz svojih slabih tovaršij domu povrnil. Dostikrat so otekle bunke
pričale, kako grdo je delal sin s svojim očetom. Rad bi bil nesrečni oče sosedom potožil, kako se mu godi, pa se ni upal.
Poslednjič pošlje Bog angelja v borno bajto potolažit ubogega starčka. Mašnik pride in ubožcu prinese sveto popotnico. Bolni oče potoži dušnemu pastirju, kako se mu godi, ter ga prosi, naj mu vsaj on pomaga, da bo mogel mirno umreti. Ves prestrašen od tolike grozovitosti hudobnega sina se poda župnik kar naravnost k gosposki in jo prosi, naj nesrečnemu očetu poslednje ure po-lajša in ga reši hudobnega sina. Brez odloga pošlje okrajni poglavar beriča po hudobnega sina, ter ga ukaže tako dolgo zapreti, dokler oče ne umrje. Ko berič v hišo po njega pride, se bolan naredi, dasiravno je preteklo noč lazil po grešnih potih. Pa po-tuhnenost mu takrat nič ne pomaga; voz naprežejo in hudobnež mora ž njimi; pa od umirajočega očeta ne vzame slovesa, tudi ga niti z eno besedo ne prosi odpuščanja.
Pripeljajo ga pred sodniško hišo; voz postoji in berič hoče hudobnežu z voza pomagati, pa ta ni pustil, ampak je prav grdo klel. Stopi iz voza na tla, ali pri tej priči se mrtev zgrudi. Tako se je dopolnilo žuganje pravičnega Boga: Kdor udari svojega očeta ali svojo mater, naj umrje. Kdor leolne svojega očeta ali svojo mater, naj umrje. (II. Mojz. 21, 15. 17.) — Slabih starišev, reši nas o Gospod! Hudobnih otrok, reši nas križani Jezus! Amen.
Šesta postna pridiga.
Kako se je treba h Kristusu povrniti.
»Gospod! spomni se me, kadar prideš v svoje kraljestvo. In Jezus mu je rekel: Resnično ti povem, danes bodeš z menoj v raju.«	(Luk. 23, 42. 43.)
Navod.
I. Dve stezi sta, ki nas vodita v nebesa: steza nedolžnosti in steza pokore. Po stezi nedolžnosti dojdejo srečno v nebeško veselje vsi nedolžni otroci, kateri oprani v krvi Kristusovi po
sv. krstu umrjejo. Zaradi zasluženja Jezusovega jih sprejme večni Oče v svoje kraljestvo. Zato nesejo beli križ brez mrtvaške glave na sprevodu otrokovem, zato imajo duhovniki belo štolo, kadar pokopavajo otroka in tudi za dušo otrokovo ne molijo, ampak le Boga hvalijo, da jo je brez lastnega zasluženja vzel v nebesa. — Po stezi nedolžnosti dojdejo srečno v diko nebeško tisti mladeniči in tiste deklice, ki svoje srce čisto obvarujejo vsakega smrtnega greha ter brez madeža ohranijo prvo oblačilo krstne nedolžnosti; katerih čista duša še nosi deviški venec, koji so ji angelji pri sv. krstu kot nevesti Jezusovi na glavo deli. Zato spletejo mrtvi deklici zeleni rožmarin okoli glave, mrtvemu dečku pa denejo šopek rožmarina na prsi. Oj blagor jim, ki so čistega srca, oni bodo Boga gledali. (Mat. 5, 8.) — Samo dve stezi vodita v nebesa: druga je steza pokore. Po stezi ostre pokore je došel v nebeško kraljestvo Dizmas, kateremu je Jezus na sv. križu sv. raj obljubil. Steza pokore je odprta tudi nam, ki smo prvo stezo nedolžnosti nesrečno zgrešili. Povem vam, če ne bote polcore storili, bote vsi enako pogubljeni. (Luk. 13, 5.) Ali pa dojdejo vsi grešniki po stezi pokore v nebesa?
2.	Dva razbojnika visita poleg Jezusa na križu; levi preklinja in zaničuje nedolžnega Jezusa rekoč: „Ako si ti Kristus, p o m a g a j sam sebi in n a m a." Hudodelec ne misli na smrt, ki ga že za dušo drži, ampak on le želi s križa priti in uiti smrti. Usmiljeni Jezus molči in se ga ne usmili. Trdovratnik obupa in na strani Jezusovi izda ubogo dušo peklu. Desni razbojnik svari svojega hudobnega tovariša rekoč: „Ali se tudi ti ne bojiš Boga, ki si v ravno tistem obsojenju? In midva sicer po pravici, zakaj po zasluženju svojih del prejemava; ta pa ni nič hudega storil." Kako lepe so bile spokornega razbojnika besede! Pa še lepša njegova ponižna prošnja: „Gospod! spomni se me, kadar prideš v svoje kraljestvo!" Oj, s kolikim veseljem reši Jezus še eno dušo pred svojo smrtjo in njega milo tolaži rekoč: „ Res nično ti povem: danes bodeš z menoj v raju!" O blažena pokora, ki največjega grešnika hipoma v pravičnega spreminjaš, s sladko tolažbo ga napolnjuješ in mu pri tej priči odpiraš vrata nebeška!
3.	Pokoro pa odlašati na poslednjo uro, kakor Dizmas, Bog ne daj! „Le eden je na poslednjo uro milost našel, da ne obupamo;
pa tudi le samo eden, da se predrzno ne zanašamo", veli sveti Avguštin; zakaj poleg Jezusa na križu je levi razbojnik obupal in se pogreznil v peklensko brezdno. In koliko milijonom se sedanje dni enaka godi, dokler je greha toliko, pokore pa tako malo! Zato opominja prerok: Iščite Gospoda, dokler se lahko najde; kličite ga, dokler je blizo. (Izai. 55, 6.) In kedaj je to? O sv. velikonočnem času. Zato hočemo danes premišljevati:
I.	Kako mora vsaka duhovnija, —
II.	Kako vsaka krščanska hiša, —
III.	Kako vsaka krščanska duša pripravljati se za sveto veliko noč.
„Jaz sem vinska trta, vi m 1 a d i k e", veli .Jezus. Oj, da bi se vsi v tem svetem času v Jezusu in za Jezusa omladili! Kako? Poslušajte!
I. Priprava vsake fare za sv. veliko noč.
Kaj se vam zdi, preljubi moji! katero delo je sedanji letni čas najbolj potrebno? — Vrtnarji velijo, vrt lepo osaditi in grede čedno opraviti; kmetje pravijo, orati in polje posevati; vinogradniki pa rečejo, hitro kopati in vinograd obdelati, da se oka na trsju ne bode otepala. Vsako tako delo je zares važno in potrebno, da se ne zamudi, inače bi bila škoda velika in se ne dala popraviti. Jaz pa velim: eno delo je še veliko bolj potrebno, — vinograd Gospodov skrbno okopati, vse grdo in škodljivo iz njega potrebiti ter ga lepo očediti in pripraviti za sv. velikonočne praznike; zakaj ravno zdaj so pripravni dnevi, ravno zdaj so dnevi zveličanja za vsako pošteno katoliško duhovnijo.
Kako se morajo verni farani za sv. veliko noč pripraviti?
1. Deca, ki so že pri pameti in znajo že ločiti dobro od hudega, morajo se pridno k nauku za prvo spoved pošiljati, pa tudi doma skrbno učiti, kaj je, kaj da, kako se mora zakrament sv. pokore vredno prejeti; — kako se spoved spodobno začne, kako se sklene in kako so kes ali obžalovanje popolnoma obudi. Kakor se otrok doma nauči, tudi vse svoje žive dni zna. — Če so pa otroci žo pri 10 do 12 letih in že eno ali dve leti k spovedi hodijo, tedaj je čas, da se pripravijo za prvo sv. obhajilo in se prav zvesto k temu poučevanju pošiljajo. Stariši pa naj ta čas ž njimi doma obilnejše in bolj pogosto govore o življenju in trpljenju
Kristusovem, zlasti o zadnji večerji in sv. Rešnjem Telesu, da bodo otročiči razlaganje svojih duhovnih učiteljev lažje umeli in ohranili ter živo spoznali, kako čisto mora srce biti, ki Jezusa prejme; kako strašansk je greh, z neočiščenim srcem Jezusa prejeti; kako se moramo po duši in po telesu vredno pripraviti za sv. obhajilo, kako pa tudi dostojno zahvaliti, in kako srečno je mlado srce, ki se z vredno spovedjo očiščeno in prerojeno prvikrat z Jezusom sklene ter se kakor mladika vcepi v nebeško trto Jezusa Kristusa, kakor sam Jezus uči: Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, on rodi veliko sadu. Da bo pa to posebno poučevanje o sv. zakramentu obilnejše zdalo, je treba v tej starosti otroke tudi prav pridno h krščanskemu nauku v cerkev pošiljati; le tako bo mogoče, da bodo otroci ne le lupino, to je: zunanje šege in navadne molitve, — ampak tudi jedro zakramenta svete pokore in sv. Rešnjega Telesa dostojno razumeli.
Slaba zares in grešna je navada tistih starišev, kateri svojim otrokom ne dajo poprej iti k spovedi, kakor da jim slabe in grešne navade prerastejo srce že do vrha, ter se vedno izgovarjajo: Saj tako dete še nima greha. Tako je ravnal ošaben in maloveren rokodelec, ki je imel dečka v šoli, kojega je hotel dušni pastir že k spovedi vzeti, oče pa po nobeni ceni ni dopustil. Skrbni dušni pastir se sam k očetu poda in si veliko prizadeva, da bi ga pregovoril, naj otroka k spovedi pusti, toda vse zastonj. Oče trmoglavo vedno le eno ponavlja: „Tako dete še nima greha." Mašnik še ne obupa, ampak zna prav umno napeljevati očeta tako dolgo, da zadnjič pove, kako dečka večkrat s šibo prav ostro strahuje. „Pa zakaj ga strahujete?" popraša mašnik. „Kaj si hočem", odgovori oče, „če ne sluša, ali če se zlaže, ali če kaj vzame; kaj ga liočom pustiti, da mi kakor divjak vzraste? Kadarkoli kaj tacega napravi, šiba brez usmiljenja poje." Resno ga zdaj mašnik pogleda ter reče: „Kako je to, oče! poprej ste rekli, da vaše dete še nima greha, zdaj ste pa vi sami tri že prav velike otrokove grehe našteli: da no sluša, da laže, da krade; ali bi ne bilo dobro za otroka in za vas, ako bi se dete teh grehov spo-vedalo, z Bogom se spravilo iu, kakor zakrament ti rja, od spovednika resno poučeno trden sklep storilo, da se bo teh grehov odvadilo?" Zdaj še le so se slepemu očetu oči odprle, da je spoznal svojo zmoto in dečka prepustil mašnikovi volji. — Ako mlado srce
5*
v grehu otrpne. .Jezus v njem ne najde več prostora, zato tudi vam starišem njegova beseda velja: Pustite otročiče in nikar jim ne branite k meni priti; zakaj takih je nebeško kraljestvo. (Mat. 19, 14.) Še gršo navado imajo pa oni zanikrni stariši, koji priženejo svojo deco brez vsega pravega pouka k spovedi in k mizi Gospodovi. Cesar se deca navadijo, tudi starčki ne opuste, in vse žive dni ne vedo, kaj prejemajo. Takim starišem pa velja resna beseda sv. Pavla: Kdor za svoje, zlasti za domače ne skrbi, je vero zatajil in je hujši od nevernika. — Da bo pa mili spomin na prvo sv. obhajilo vaše otročiče vse žive dni kakor dober angelj varuh spremljal, pomagajte, da se bode vsako leto prvo obhajilo otrok vršilo prav slovesno in veselo v vaši fari. Kaj takega človek več ne pozabi. Kdo izmed vas še ni kdaj slišal pripovedovati o nekdanjem mogočnem cesarju Napoleonu? Ko je stal ta cesar na vrhuncu svoje slave in sreče, poprašajo ga nekega dne njegovi vojskovodji v prijazni družbi, kateri dan je bil najlepši v njegovem življenju. Cesar postane resno zamišljen, dolgo tiho gori in doli hodi in potem reče: „Dan mojega prvega obhajila." Nekateri vojskovodji se pri teh besedah na smeh namuzajo, eden izmed njih si pa skrivaje briše solze. Ko cesar tega zapazi, vesel k njemu stopi in prijazno mu na ramo potrka rekoč: „0j ti moj dragi! ne morem ti povedati, kako silno me v srcu veseli, da si me vsaj ti razumel."
2. Vsi odrasti i so dolžni k velikonočnemu izpraševanju ali k molitvi priti in pokazati, da so v krščanskem nauku dovolj poučeni. Kdor v znanju krščanske resnice ne raste, tisti čedalje več pozabljuje, da na zadnje že deset božjih in pet cerkvenih zapoved ne ve; tudi kesanja obuditi ne zna in se k spovedi in k božji mizi prav pripraviti več ne more. Vsak dušni pastir mora za svoje ovčice porok biti pred Bogom in pred svojim škofom. Zato je v naši Lavantinski školiji zapoved, da pride vsakdo o velikonočnem času pred svojega dušnega pastirja in pokaže, kaj zna. Brez izpraševanjskega listka je spovednikom pod grehom prepovedano dati komu obhajilni listek za veliko noč, razun takim, o katerih ve že po njih stanu, da so v veri zadostno poučeni.
Gorje duhovnikom, ki so predobri; oni so krivi, da se v nevednosti toliko duš pogubi, in božjih ropov brez števila zgodi! Gorje nepokornim faranom, kateri k izpraševanju povabljeni priti
nočejo! Kdor vas zaničuje, pravi Jezus, mene zaničuje. In kdor cerkve ne posluša, ti bodi kakor nevernik in očiten grešnik. (Luk. 10. — Mat. 18.) Trikrat gorje pa onim hinavcem, ki lažejo in goljufajo, da dobijo obhajilni listek, ali pa ošabno reko: „Kaj me bo mari listek zveličal?" Pa tvoja nepokorščina te bo pogubila. Kajti pisano je: Bodite pokorni svojim prednikom in bodite jim podložni; kajti oni čujejo, kakor taki, kateri bodo za vaše duše odgovor dajali, da z veseljem to delajo in ne vzdihovaje, to bi namreč ne bilo za vas dobro. (Hebr. 13, 17.)
3.	Vsi verniki naj pred veliko nočjo in ne po veliki noči svojo spoved opravijo, da bodo že očiščeni velikonočno jagnje z .Jezusom zavživali. Kdor le odlaga in odlaga, prelahko slednjič celo odloži; kdor pa spoved enkrat opusti, tistega hitro deset in trideset let več k spovedi ni. Taka zanikrnost je pa strašna pregreha zoper četrto cerkveno zapoved, ki veli, vsako leto najmanj enkrat se spovedati in o velikonočnem času sv. Rešnje Telo vredno prejeti. Tak zanikrnik sam sebe izobči in iz sv. cerkve pahne, in ako brez spovedi umrje, pogreba na blagoslovljeni zemlji ni vreden, in mašniki božji ga pri sprevodu ne bodo spremljali; kajti kdor v življenju sv. eerkve za mater ne spozna, tistega tudi po smrti v svoje naročje sprejeti ne more. Njemu veljajo za sodbo strašne besede Jezusove: Resnično, resnično vam povem: ako ne bote mojega mesa jedli in moje krvi pili, ne bote imeli življenja v sebi, to je: vi bote pogubljeni. (Jan. 6, 54.)
4.	V vsaki pošteni duhovniji se mora poravnati vsaka očitna krivica in vsako sovraštvo; — povrniti se mora tuje blago in raztrgati vsako nesramno znanje itd. po besedah sv. Joana Krstitelja: Pripravite pot Gospodovo, ravne storite njegove steze; vsaka dolina naj se napolni, in vsaka gora in vsak grič naj se poniža; in kar je krivega, bodi ravno, in kar je ostrega, gladke poti. In vse človeštvo bo videlo zveličanje božje. (Luk. 3, 4—6.) Zato je dolžnost dušnih pastirjev, da v sv. postnem času obilnejše, ko sicer, učijo; prisrčnejše, ko sicer, opominjajo in ostrejše, ko sicer, svarijo in vernemu ljudstvu očitajo njegove zmote in pregrehe, bodi si ljudem prijetno ali neprijetno. Gorje grdunom, ki govorijo: „Kaj meni župnik? — Nimam kaj pri njih opraviti." — Tako jezikanje je puntarstvo zoper namestnike božje — zoper cerkev Jezusovo, je greh zoper sv. Duha, ki se mu pravi: proti lepemu opominjevanju
otrpneno srce imeti. Ali prav takim zaničevalcem namestnikov Kristusovih velja njegova pogubljiva beseda: Kdor me ho zatajil pred ljudmi, bom ga tudi jas zatajil pred svojim Očetom, kateri je v nebesih. (Mat. 10, 33.)
II. Priprava vsake krščanske hiše za sveto veliko noč.
Kakor vsaka duhovnija, je dolžna tudi vsaka krščanska hiša vredno se pripravljati za sveto veliko noč. V tej zadevi sta gospodar in gospodinja dušna pastirja svoje hiše.
1.	Gospodar in gospodinja sta dolžna skrbeti svojim domačim za dobro in posebno krščansko poučen je. Ob večerih pri preji, ob sobotah in sv. nedeljah naj eden kaj svetega bere, in drugi naj poslušajo. O tem, kar se je bralo, naj se potem prijazno pogovarjajo in drug druzemu nauke pojasnjujejo. Branje katekizma je posebno primerno za postni čas; gospodar in gospodinja naj izprašujeta otroke in družino nauke katekizma, zlasti o spovedi in sv. obhajilu. Nevednemu hlapčeku naj se preskrbi tovariš, in nevedni dekli tovarišica, da jo kaj nauči. V Pišecih sem našel navado, da se po zimi dekleta s kolovrati zbirajo v hiši, kjer so skupaj predla, katekizma se učila, pa ga tudi gladko znala. Velika čast gospodarju, ako domači dobro, — pa tudi velika sramota, ako slabo znajo. Vi ste luč svoje hiše. Naj tedaj sveti vaša luč pred domačimi ljudmi, da vidijo vaša dobra dela in časte Očeta, kateri je v nebesih.
2.	Gospodar in gospodinja sta dolžna skrbeti za obilnejšo molitev v postnem času. Ni zadosti, le pet očenašev moliti, ako se mesno uživa, treba je sploh veliko moliti, da z molitvijo nadomestimo, kar se premalo in preslabo postimo, in si izprosimo z molitvijo duha prave pokore. Molite v postnih večerih ali žalostni rožnivenec, ali litanije, tri božje čednosti, ali druge pripravne molitve. Moj Bog! kako ostro so se kristijani nekdanje čase postili: še le ob treh ali štirih popoldne so jedli, o velikem postu pred veliko nočjo pa so se otešali še le na večer. Nam mehkužnim kristijanom pa, ki post že skoraj le po imenu poznamo, zdaj že tudi molitev preseda in že četrtinko ure v molitvi preklečati, zdi se nam preostro in pretežavno! Kaj bo za nebesa, ljubi moji! kaj bo za nebesa? Greha toliko, — pokore pa tako malo, ali nič.
Postavljajmo torej z obilnejšo molitvijo, kar nam v ostrosti posta primanjkuje. Dnevi štiridesetdanskega posta so dnevi pokore; pokora pa je očiščevalni ogenj, v katerem - se očiščuje naša grešna duša; post, molitev in miloščinja pa so drva, katera polagamo na altar božje pravice, da nam ogenj pokore ne ugasne. Ako teh drv pomanjkuje, tudi ogenj pokore ugasuje, in kadar teh drv popolnoma zmanjka, takrat do cela ugasne, dušo pa objame večna tema. Oj, kakšen odgovor tedaj bodo še le tisti gospodarji dajali, ki še toliko ne poskrbijo, da bi se pet očenašev zavoljo mesnih jedij odmolilo v njih hiši.
8. Gospodar in gospodinja sta dolžna prizadevati si v tem sv. času za poboljšan je svoje družine po vsi moči. Tedaj ne trpeti, da bi se pri domu preklinjalo, ter posvariti hlapce rekoč: „Janez, nikar tako!" — Poravnati sovraštvo, ako ga med domačimi zapazijo, da si podajo roke, predno odidejo k sv. spovedi. Razkrušiti slabo znanje in grde pajdašije rekoč: „Kako je, Nežika! si že zapustila slabo in nevredno priložnost? Marko! ali si pohujšanje že popravil, koje si dajal? Ne daj Bog, da bi v take zanjke zapleten k spovedi in božji mizi šel in strašni božji rop učinil! Oj, to bi bila nesreča med vsemi največja!" — Tako morate vi gospodarji in gospodinje svoje domače na velikonočno spoved pripravljati in spovedniku delo polajšati. Tudi vas je postavil Bog čez vašo družino in tudi za vas so pisane besede sv. aposteljna Jakoba, ki veli: Bratje moji! ako kdo izmed vas zajde od resnice in ga kdo odvrne, naj ve, da kdor grešnika odvrne od njegove krive poti, bo rešil njegovo dušo od smrti in pokril veliko število grehov. (Jak. 5, 19. 20.)
4. Potreba je domačim modro ukazati, kdaj naj k sveti spovedi gredo; ne ob nedeljah in svetcih, ko je stiska velika, temveč naj se jim delavnik odloči, da bodo priložnost imeli, prav čisto se spovedati in svojo pobožnost dobro opraviti. — Hitro po veliki noči naj pobere gospodar obhajilne listke v celi hiši in naj jih na dan, kakor dušni pastir oznani, vestno oddl
Ali ste vsi gospodarji in gospodinje vsako veliko noč s svojimi domačimi tako obhajali? Oj, kako močno se bojim, dane! Veliko je trdovratnih gospodarjev, ki še sami za sebe obhajilnega listka nimajo, mari bodo taki svoje domače zastran njih poprašali? So tudi drugi zanikrni gospodarji, katerim sicer otroci in posli izročijo svoje listke, pa so preleni in prenemarni, da bi jih oddali dušnemu
pastirju. Kako bodo taki trdovratni zanikrneži na sodbi odgovor dajali, ki svojih niso v nebesa, ampak v pekel vodili? Vidva, gospodar in gospodinja, bila bi lahko zase še zveličana, pa zavoljo svojih domačih bota morebiti pogubljena.
Ako je temu tako, porečete, pa ni dobro gospodar in gospodinja biti. V resnici, da ne! Kadar čujem svate ukati, godce gosti, rajše bi se jokal, nego smejal, premišljevaje, kako ostri bodo enkrat računi! Nebeško kraljestvo silo trpi, in le tisti gospodarji in gospodinje, ki si za svoje domače veliko prizadevajo, je bodo posedli. Oj, pa tudi blagor jim, kajti takih plačilo je veliko v nebesih! Kateri jih veliko poučujejo v pravičnosti, boclo se svetili kakor zvezde na vse večne čase. (Dan. 12, 3.)
III. Priprava vsake krščanske duše za veliko noč.
Kar naj se po celi fari in v vsaki hiši za veliko noč zgodi, to se ima zgoditi tudi v vsakem vernem krščanskem srcu posebej, v kojem hoče usmiljeni Jezus prebivati. Ravno o veliki noči trka Jezus najbolj glasno na vrata našega srca rekoč: Glej, stojim pri vratih in trkam; ako kdo moj glas posluša in mi vrata odpre, pojdem noter k njemu, in bom ž njim večerjal in on z menoj. (Skr. raz. 3, 20.) Da; Jezus želi v našem srcu z nami o veliki noči večerjati, ako mu le odpremo in ga hvaležno sprejmemo; ako pa ne, tedaj gre mimo in morebiti ga nikdar več nazaj ne bo. Iskali me hote, in ne bote me našli, in hote v svojem grehu umrli. (Jan. 7, 8.) Zato, krščanska duša! je tvoja dolžnost:
1.	Luč sv. vere popraviti, tedaj krščanski nauk bolj skrbno poslušati, pobožne bukvd obilnejše brati, da razumeš, kaj je zakrament sv. pokore in sv. Rešnjega Telesa in kako se more vredno prejeti. Oj, koliko je odrastlih kristijanov, ki so že zdavna pozabili, kar jih je dobra mati in šola učila, ker pozneje niso ne krščanskega nauka več obiskovali, ne pobožnih bukev več brali. Ne znajo več ne deset božjih, ne pet cerkvenih zapoved, tudi kesanja prav obuditi ne vedo. Kako bi se mogli taki nevednoži za veliko noč prav spovedati in spokoriti ?
2.	Pobožne vaje pomnožiti, sv. križev pot obiskovati, več moliti, pogostejše k službi božji hoditi. Take pobožnosti so olje za luč sv. vere; če pa olja ni, tudi luč ugasne. — Pa ne utegnemo, porečete. Res je, da v delavnikih nimate časa veliko
moliti; gotovo pa ob nedeljah in praznikih. Kako lepo jih je gledati tu in tam po pobožnih farah po dvajset in trideset skupaj sv. križev pot moliti ob nedeljah in praznikih, zlasti ko na popoldansko službo božjo čakajo. — Kaj pa, ko bi o tem času pokore ob delavnikih za eno uro poprej vstajali, in to uro za sveto pobožnost obrnili? Saj nam sv. cerkev v postnem času ravno to vajo priporoča, dokler v svojih ponočnih molitvah prepeva: Nikar vas naj ne grozi, zgodaj vstajati pred svitom, ker je Gospod čuječim krono obljubil.
3. Tvoja velikonočna spoved bodi, ako te kaj teži, velika, dolga spoved o celem letu, še vse bolj natančna, kakor sicer, da prav spoznaš, kateri greh je pri tebi korenina vseh druzih, da dobro pregledaš, ali si od lanskega leta bližje pekla, ali bližje nebes.
Komu se pa imaš spovedati? V prejšnjih časih je bila cerkvena zapoved: svojemu lastnemu dušnemu pastirju, župniku ali kapelami. Sv. škof Karol Boromejski je duhovnom svojo škofije naročil, da naj onim, ki prosijo, dovolijo iti drugam k spovedi, ako sprevidijo, da ne gredo iz slabega namena. V sedanjih časih je cerkev pri tej zapovedi odjenjala od nekdanje ostrosti in le sploh želi, naj si vsak vernik dobrega in zvestega spovednika poišče, pred katerim si upa spoved vredno opraviti iu se resnično spokoriti. Kakor ni vsak zdravnik za vsakega bolnika, tudi ni vsak spovednik za vsakega grešnika enako dober. — Gorje takim, ki nalašč lahkega in mehkega spovednika iščejo, na pol se jim spo-vejo in le edino željo imajo, odvezo dobiti, ne pa greh zapustiti. V življenji sv. Frančiška od Hijeronima se bere, da je tak grešnik svojega spovednika srečal rekoč: „Tukaj imate denarcev na pot."
—	„Kam?" — „V pekel. Jaz, ki sem vas iskal, vi, ki ste me tako lahko odvezali."
Gostokrat lahko slišite brezbožne ljudi govoriti: Pač bedak bi bil, da bi se mašniku grehov spovedal, saj mi 011 ne more greha vzeti. Mašnik res da ne, kakor človek; pač pa kakor namestnik Kristusov, kojemu je on sam to oblast dal rekoč: Prejmite sv. Duha! Katerim bote grehe odpustili, so jim odpuščeni, katerim jih, bote zadržali, so jim zadržani. (Jan. 20, 22. 23.) Taki široko-ustniki so podobni levemu razbojniku, ki se tudi ni hotel Jezusu
—	še na poslednjo uro ne — spovedati, temveč jo zabavljal in klel, dokler ni nesrečne duše izdihnil, v tem ko je njegov spokorjeni tovariš Dizmas tako ponižno svojo krivico spoznal, pa tudi zaslišal
tolažljive besede: Besnimo ti povem: danes bodeš z menoj v raju! — Ako hočeš, bodeš tudi ti slišal tolažljive besede. Če se spoveš, ue bo nihče vedel, izbrisano je na vekomaj; ako zatajiš, izvedel bo ves svet na sodni dan. Brez spovedi ni odpuščanja, ako je le sicer mogoče spovedati se. Adam in Eva sta se morala spovedati, Kajn se je moral spovedati, Izraelci so morali svoj greh spoznati, spoved so imeli prvi kristijani, k spovedi hodijo še zdaj papeži, škofje in cesarji. Tudi za tebe ni druge pomoči: ali spoved, ali pogubljenje.
4.	Je-li zadosti, samo o veliki noči k spovedi iti? Prvim kristijanom ni bilo zapovedano, kolikokrat v letu se morajo spovedati. Kolikorkrat so čutili potrebo, so se spovedali. Ko so pa kristijani mlačni prihajali, so tudi spoved vedno dalje, tudi čez leto opuščali. Zato je sv. cerkev leta 1215 v četrtem Lateranskem zboru, pri kojem je bilo 472 škofov pričujočih, četrto cerkveno zapoved dala: Vsak vernik, ko je razsodno starost nastopil, naj se vseh svojih grehov najmanj enkrat v letu sam zvesto spove. Kdor ni tej zapovedi pokoren, v cerkev ne sme in naj brez krščanskega pokopa ostane. Pa tak kristijan le za las še v katoliški cerkvi visi, ter živi v silni nevarnosti, da se pogrezno v naglavni greh duhovne lenobe. Izmed sto spoved, ki se na leto le enkrat opravijo, je morebiti komaj deset dobrih, devetdeset pa slabih, in kdo ve, koliko izmed njih celo nevrednih! Vest takega kristijana je podobna hiši, kojo v letu le enkrat pometeš, posodi, kojo v letu le enkrat očediš. Takim zanikrnežem velja beseda Kristusova: O da bi bil mrzel ali goreli! Ker si pa mlačen, in ne mrzel, ne gorele, bom te izpljunil iz svojih ust. (Skr. raz. 3, 15. 16.)
5.	Kolikokrat je pa potreba spovedati se? Po vsakem storjenem smrtnem grehu. Kdor v smrtnem grehu živi, na pajčevini nad peklenskim brezdnom sedi; kajti Jezus uči: Pripravljeni bodite, ker ne veste ne dneva, ne ure. — Gospod bo prišel, kakor tat po noči.
Vsa tvoja dobra dela, molitve, sv. maše nimajo tako dolgo pred Bogom vrednosti, dokler se ue spoveš, kajti šesta resnica uči, da brez milosti božje ne more nihče za večno zveličanje kaj zaslužljivega storiti.
Vrh tega: čimdaljo pokoro odlašaš, tem tožej se spoveš, spokoriš in poboljšaš. Stara navada železna robača (srajca). Kakor
telesno rano hitro obvežeš, tudi dušno rano brez zamude ozdravi. Zato je rekel sv. škof Krizostom svojim vernim: Noe in dan sem pripravljen spovedovati. Ako bi se pripetilo, da bi kdo ponoči grešil, pridi in vzbudi me iz spanja, in spovedal ga bom. Tako morajo tudi vsi katoliški spovedniki vsako uro pripravljeni biti in se vselej razveseliti, kadarkoli se grešnik približa njih spovednici, kakor dobri pastir, ki je popustil devetindevetdeset ovac in je šel za zgubljeno, dokler je ni našel.
6. Mlačni kristijani pravijo: Saj nisem tak velik grešnik, da bi moral vedno k spovedi hoditi: ubil nisem nikogar, ničesar ukradel, živim pošteno: česa bi se spovedoval? Prijatelj! iz tebe govori lažnjivi posvetni duh; vse drugače pa sv. Duh uči rekoč: Alco rečemo, da greha nimamo, lašemo in resnice ni v nas. (I. Jan. 1, 8.) čeravno nimaš smrtnih grehov, imaš pa male grehe. Mali grehi milost božjo manjšajo, — dušo slabijo in čolnič tvoje vesti tako potežajo, da se lahko potopi. Snažen človek ne oddrgne le debelo blato od svojih čevljev, ampak obriše večkrat tudi prah ž njih. Skrbni kristijani gredo k spovedi vsake kvatre, prav pridni pa vsaki mesec. Najbolj zvesto se pa pripravljajo za sv. velikonočno spoved: ona je solnce tvojega življenja, ki posveti v tvoje pretekle dni, da se moreš prav spokoriti, in posveti v tvoje prihodnje dni, da se moreš prav poboljšati. Kakor se spoveduješ, slabo ali dobro, tako boš živel, pravično ali krivično, in kakor boš živel, boš tudi umrl.
Sklepanje.
Zdaj pa, preljubi! prej ko se danes ločimo in današnjo pridigo sklenemo, podajmo se v duhu na goro k sv. Barbari1) ter se pred trojni križ vstopimo in resno premišljujmo, kaj nas uče trije križi. V sredi stoji Jezusov križ in nam veli: Tako umrje nedolžni! On lahko svet zapusti, nebeškemu Očetu mirno svojo dušo izroči, glavo nagne in se preseli v boljšo deželo, v nebeško domovino. Oj, kako lepa in dragocena je smrt pravičnih! — Na desni strani vidimo spokornega razbojnika. Spoznavši svojo krivico milo Jezusa usmiljenja prosi in veselo besedo zasliši: Se
') Na prijaznem griču poleg Maribora stoji cerkev sv. Barbare, kjer je tudi prav lepa Kalvarija.
danes boš z menoj v raju. Tako umrje spokorni grešnik. Oj srečna pokora, poslednja deska našega zveličanja! Koliko tolažbe prinašaš onim, ki se resnično spokorijo; ti si na grešnikovi smrtni postelji najslajša blazina, pred teboj zbežijo vsi smrtni strahovi, urno dvigneš dušo v naročje Jezusovo! Na levi strani vidimo trdovratnega grešnika, ki ostane do konca brez pokore, namesto spovedi le preklinja in izda svojo črno dušo peklenskemu brezdnu. Tako umrje trdovratni grešnik. Najgrosovitnejša je smrt grešnikov. (Ps. 33, 22.)
Kako bomo pa mi umrli? Nedolžno, kakor Jezus? Spo-korno, kakor Dizmas? Trdovratno in hudobno, kakor levi razbojnik?
Oj usmiljeni Jezus! Po tvojem britkem trpljenju in grenki smrti, po tvoji predragi preliti krvi, po tvojih peterih krvavih ranah te prosimo: daj se nam za sveto veliko noč prav spovedati in vredno spokoriti, na poslednjo uro pa vesele besede zaslišati: Se danes boš s menoj v svetem raju. Amen.
Sedma postna pridiga.
Kako naj s Kristusom veliko noč obhajamo.
Iz srca sem želel to velikonočno jagnje /, vami jesti, predno trpim.
Luk. 22, l(i.
Navod.
1. Kadar se je dopolnil čas, da je hotel Bog Izraelsko ljudstvo rešiti iz Egiptovske sužnosti, je ukazal po Mojzesu vsakemu hišnemu gospodarju pripraviti prav lepo jagnje, ki je moralo brez vsega madeža biti, za večerjo pred odhodom, z njegovo krvjo pa pomazati podboje in naddurje. Izraelske žene so tisto noč tudi kvas postavile, da bi popotnico spekle. Vsi na pot pripravljeni, -s palico v rokah in s čevlji na nogah in prepasanim ledjem, enako ljudem, kojiin se mudi —, vstopili so so krog jagnjeta in so je jedli. Bilo je ravno polnoči; po vseh Izraelskih hišah so vsi poleg pečenega jagnjeta zbrani. Bog pošlje smrtnega angelja, ki pomori po hišah Egipčanov vse prvorojence od kraljevega sina do
otroka najemnikovega; tudi vse prvorojeno od živine pogine; le v Izraelskih hišah ostane vse živo in zdravo. — Prestrašeni planejo kralj in vsi Egipčanje iz spanja; jok in krič odmeva po vsem Egiptu. Po noči poklice kralj Mojzesa in Arona rekoč: Vzdignite se in pojdite izmed mojega ljudstva. Tudi svojo drobnico in svoja goveda ženite seboj in grede za-me molite. Priganjali so jih tudi Egipčani sami, da naj le kar pri tej priči odidejo: da ne bomo vsi mrtvi, so djali. Ni bilo časa popotnice speči; surovo testo so v plašče zavili in si na rame naložili. To noč so imenovali veliko noč mimohoda Gospodovega zato, ker je angelj Gospodov, moreč prvorojence Egipčanov, mimo šel ob hišah Izraelcev, katerih podboji so bili s krvjo jagnjetovo zaznamovani. (II. Mojz. 12.)
2.	Spomin te čudežne velike noči so morali Judje po božjem ukazu praznovati vsako leto spomladanski čas slovesno. Vsak hišni oče je moral lepo, brezmadežno jagnje zaklati in je speči, pa nobena kost so mu ni smela zlomiti; ako ni bilo pri hiši dosti ljudij, da bi se celo jagnje použilo, je moral ubogih sosedov povabiti. Gospodinje so ves kvas od hiše spravile, postrgale in pometle, in celo osmino visokega velikonočnega praznika se ni smel drug, kakor le opresni kruh uživati. Po noči so velikonočno jagnje jedli, in vsi ostanki so se morali zažgati.
3.	Tudi Jezus, kakor hišni oče, je s svojimi učenci po postavi starega zakona veliko noč obhajal ter zaužil velikonočno jagnje. Zato so ga vprašali učenci: Kje hočeš, da ti pripravimo jesti velikonočno jagnje? In Gospod reče Petru in Janezu: Pojdita in pripravita! Glejta, ko prideta v mesto, srečal bo vaju človek, ki nese vrč vode, pojdita za njim v hišo in reeita hišnemu gospodarju: Učenik ti reče: Kje je gostilnica, kjer bom jedel velikonočno jagnje s svojimi učenci ? In pokazal bo vama veliko obednico pogrneno, in tam pripravita. Ko se zmrači veliki četrtek zvečer, pride Jezus z učenci, zasede mizo, ter jim prav po očetovo reče: Iz srca sem želel to velikonočno jagnje z vami jesti, predno trpim, Pa to jagnje je bila lo podoba božjega Jagnjeta, katero grehe sveta odjemlje, podoba imenitnejše večerje, katero je usmiljeni Jezus postavil, naj bi jo vsi njegovi verniki do konca sveta pobožno obhajali v zahvalni spomin njegovega odrešenja. Ko je bila tedaj velikonočna večerja starega zakona končana, pripravi se Jezus, da bi postavil velikonočno večerjo novega zakona. Predno je pa Jezus
to storil, prepasal se je s prtom, je vi jI vode v skledo in je apo-steljnom noge umil, naj bi jim telesna čistost bila živo znamenje, kako čista mora duša biti, katera hoče velikonočno Jagnje novega zakona vredno zaužiti. Tisto noč tedaj pred svojo smrtjo — tisto sveto uro pred svojim trpljenjem je vzel kruh v svoje roke, blagoslovil ga je in aposteljnom razlomil rekoč: To je moje telo, katero bo za vas dano (to je: zaklano). Potem je vzel kelih z vinom, zopet ga je blagoslovil in aposteljnom podal rekoč: Pijte iz njega vsi! Ta kelih je nova zaveza v moji krvi, katera bo za vas prelita v odpuščanje grehov. To storite v moj spomin. (Mat. 26. — Luk. 22.) Tako je postavil Jezus presveto Eešnje Telo, o kojem sv. apostelj Pavel uči: Kolikorkrat boste jedli ta kruh in kelih pili, bodete smrt Gospodovo oznanjevali, dokler ne pride. Kdor-koli torej bo nevredno jedel ta kruh, ali pil kelih Gospodov, bo kriv telesa in krvi Gospodove. Naj torej človek sam sebe presodi, in tako naj je od tega kruha in pije od kelilia. Zakaj kdor nevredno je in pije, si sodbo je in pije, ker ne razloči telesa Gospodovega. (I. Kor. 11, 26—29.)
4. Kar je Kristus pri zadnji večerji postavil, je dopolnil drugi dan na križu, kjer je bil kakor pravo velikonočno jagnje zaklan in njegova kri do poslednje kaplje prelita. To je presveta daritev nove zaveze, katere spomin obhajamo verni kristijani vsako leto o veliki noči, dokler k božji mizi pristopamo in za-uživamo to presveto Jagnje Božje v podobi belega opresnega kruha. Oj, naj bi ga le tudi vsi vredno zauživali, da bi sveto velikonočno obhajilo nikomur ne bilo v pogubljenje, temveč vsem v večno življenje! Spodobi se torej, da za sklep letošnjih postnih pridig najsvetejšo zvezo ali sklenitev z Jezusom v svetem obhajilu dostojno premislimo. Preglejmo torej dve, v tej zadevi najimenitnejši reči:
I.	Vredno sv. obhajilo največja sreča, ki se človeku na svetu dogodi;
II.	Nevredno obhajilo največja nesreča, nad katero strašnejše na svetu ni.
Usmiljeni Jezus! kako goreče želiš k nam priti in veliko noč z nami obhajati; kako hladni pa smo mi proti tebi! Ti si ves ogenj žive ljubezni do nas, mi pa smo mrzli kakor led! Oj, daj nam to uro tvojo neskončno ljubezen občutiti in živo spoznati ta največji čudež tvoje ljubezni!
I. Vredno sv. obhajilo največja sreča.
1.	Tri največje čudeže svoje ljubezni je storil Kristus, da bi odrešil človeški rod. Prvi čudež, da je nebesa zapustil, v to revno solzno dolino prišel in se včlovečil. Talco je Bog svet ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da kdor-koli vanj veruje, se ne pogubi, ampak ima večno življenje. (Jan. 3, 16.) Drugi še večji čudež je usmiljeni Jezus storil, da je na križu za nas umrl in do poslednje kapljice svojo drago kri za nas prelil, on ves nedolžen za nas grešnike, Gospod za svoje nevredne hlapce. Resnično; on je prevzel naše bolezni, in on je nosil naše bolečine; ranjen je bil zavoljo naših grehov, in potrt zavoljo naših hudobij; pokorjenje je bilo nad njim zavoljo našega miru, in z njegovimi ranami smo ozdravljeni. (Izaj. 53, 4. 5.) Tretji, največji čudež je pa storil Jezus, ko je pri zadnji večerji postavil presveto Kešnje Telo, zapusti! nam samega sebe in se dal našim dušam v hrano. Lepo uči sv. Tomaž Akvinski: Na križu je skril svojo božjo natoro, da je mogel za nas trpeti in umreti; na altarju skriva tudi svojo človeško natoro, da se nam more v živež dati, le sama ljubezen je še ostala v podobi kruha in vina, po kateri se nam zauživati daje. V resnici; akoravno je Bog vsegavedoč, ni nam vedel dati kaj boljšega, in da si je tudi vsegamogočen, nam ni vedel dati kaj dražjega, kakor svoje meso in kri, uči sv. Avguštin. O čudež božje ljubezni! Kavno tisti Sin nebeškega Očeta, kojemu strežejo angelji, ravno tisti Sin Marije, prečiste Device, kateri je v jaslicah ležal in za nas na križu umrl. ravno tisti Sin Božji, ki sedaj sedi na desnici Boga Očeta in bo zopet prišel sodnji dan v svojem veličastvu sodit žive in mrtve: on živi v ponižni podobi belega kruha med nami. Vsakdo ga lahko obišče, potoži mu svoje težave; berač in kralj imata enako pravico pristopiti k njegovi mizi in zaužiti njegovo telo in kri. Kje je ljudstvo toliko srečno, da bi imelo tako blizo svojega ljubega Boga? Njegovo veselje je, bivati med človeškimi otroci (Pregov. 8, 31.), kakor nam je sam obljubil: Glejte, z vami sem vse dni do konca sveta. (Mat. 28, 20.)
2.	Velik čudež ljubezni Jezusove je, da živi med nami v presvetem Rešnjem Telesu; pa še večje so milosti in dobrote, katere nam deli, ako se vredno obhajamo.
a)	V novic se zavežemo v ljubezni Jezusu, kateri nam je v poslednji uri izročil svojo ljubezen rekoč: Večje ljubezni od te niliče nima, da bi svoje življenje dal za svoje prijatelje. Zato vam dam novo zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem jaz vas ljubil. V tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, ako bodete ljubezen imeli mecl seboj. (Jan. 15, 13.) Zato so se prvi kristijani toliko radi imeli, da so se neverniki čudili, rekoč: Glejte, kako se ljubijo! Kjer živi ljubezen Jezusova v srcih kristjanov, ondi prebiva vsaka sreča; ta ljubezen pa se vselej ponovi in razgreje, kadar-koli prejmemo vredno sv. obhajilo.
b)	Z vrednim obhajilom ponovimo živi spomin Jezusove smrti na križu in se vdeležimo njegovega zasluženja in vseh milostij, katere nam je na križu zaslužil, da bi nikoli ne pozabili, kaj je on za nas storil. Kolikorkrat bote jedli ta kruli in pili kelih, bote smrt Gospodovo oznanjevali, dokler ne pride.
e) Z vrednim sv. obhajilom prejmemo pravo telo, pijemo rešnjo kri Jezusa, Zveličarja našega. Njegovo meso se z našim združi, njegova kri po naših žilah teče, ter se nam dopolnijo zlate besede Jezusove: Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, on rodi veliko sadu; ker brez mene ne morete nič storiti. (Jan. 15.) — Resnično, resnično vam povem: Ako ne bodete jedli mesa Sinu človekovega in pili njegove krvi, ne bodete imeli življenja v sebi. Kdor pa je moje meso, in pije mojo kri, ima večno življenje: on ostane v meni in jaz v njem. (Jan. 6.) Kakor je krščanski zakon po nauku sv. aposteljna Pavla lepa podoba zaveze Jezusove s sv. cerkvijo, nevesto njegovo, enako je zakon tudi lepa podoba zaveze Jezusove s pobožno dušo v sv. obhajilu. Pravična in darežljiva ljubezen v zakonu stori, da sta mož in žena le eno srce, le ena duša: enako, pa le neskončno bolj popolnoma obhaja in ponavlja naša duša v vsakem sv. obhajilu presladko zaroko z nebeškim ženinom in v ljubezni postane ono srce z Jezusom: On ostane v meni in jaz v njem.
d) Presveto Rešnjo Telo je naša popotnica in zastava večnega življenja. Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan. — »Jezus ves naš in mi vsi njegovi, to je del gorečo ljubezni onih, ki se živo ljubijo", uči sv. Krizostom. Oj kolika tolažba! Ako nosimo v tej solzni dolini potrpežljivo svoj križ za Jezusom in radi trpimo
ž njim in zavoljo njega, nam jo sv. obhajilo, ki je na poti v večnost zauživamo, sladka in gotova zastava, da bodemo tudi sodnji dan p o vel i ča ni iz groba vstali, to je: v tako lepem, častitljivem in blaženem telesu, kakor je Jezus po svojem trpljenju iz groba vstal, kajti pisano je: Ce š njim trpimo, hotno tudi š njim poveličani. (Rom. 8, 17.)
8. To čudovito moč in te preblažene nasledke sv. obhajila nam priča tudi življenje svetnikov in svetnic božjih, ne manj glasno pa tudi naša lastna vsakdanja skušnja. Kateri je bil namreč tisti skrivnostni in čudodelni pomoček, po katerem so božji svetniki do tako visoke svetosti dospeli in srčno in veselo trpeli tako grozovite muke za Jezusa? Kar so postali — so postali edino s pogostnim in vrednim prejemanjem sv. obhajila.
a)	Kakor pričujejo celo starodavni paganski pisatelji in se tudi bere v sv. pismu (Ap. dj. 2; I. Kor. 11.), so imeli prvi kristijani prelepo navado, da so pri vsaki božji službi, posebno pa ob nedeljah z mašnikom vred sv. Rešnje Telo zauživali. Zato je bilo pa tudi toliko ljubezni in sv. čednosti med njimi, da so se celo Judje nad njimi zgledovali, kakor je pisano: In bili so prijetni vsemu ljudstvu. (Ap. dj. 2, 47.), in je bilo skoraj toliko svetnikov, kolikor kristijanov.
b)	Na tisoče in tisoče šteje naša cerkev sv. m učeni ko v, kateri so tako neznane muke trpeli, da nam že srce trepeče, ko beremo o njih, in mnogi izmed njih so bili še celo mladi ter so komaj otroškim letom odrastli. Od kod so prejeli moč? Beremo, da so hodili mašniki in dijakoni skrivaje, po noči, po hišah in ječah s sv. Rešnjim Telesom in so obhajali one, katere je že čakala krvava smrt. Sv. Oiprijan piše: ,Nikoli se niso podali v nevarnost, dokler niso sv. Rešnjega Telesa prejeli; kajti vedeli so, da moč peša in ponehava, ako je ne krepča sv. Rešnje Telo." (Ep. ad Coni.) In sv. Krizostom piše: „Poprej boječi, postanejo po sv.obhajilu srčni kakor levi; peklenski duh trepeče, ko zagleda njihova usta s krvjo Jezusa Kristusa zaznamovana."
In kaj nas uči naša lastna skušnja? Ravno to, kar nam priča življenje svetnikov.
c)	Kam pribežimo tudi mi, kadar nas skuša poželjivo meso, zapeljivi svet ali hudi duh? Ali ne k sv. obhajilu? In ali no čutimo po vsakem vrednem obhajilu novo, čeznatorno moč? Ali se ne
Drobtinice. XXII.	(;
vojskujemo lažje zoper skušnjave? Ali ne prenašamo lažje svojih križev? Ali se ne trudimo bolj goreče v dobrih delih? Pač lahko tudi mi po vsakem sv. obhajilu veselo zakličemo s sv. aposteljnom Pavlom: Vse morem v njem, ki mi moč daje. (Pil. 4, 13.)
d) In kje iščejo še dandanes umirajoči sebi pomoči proti smrtnim strahovom? Ali ne ravno tam, kjer nekdaj sv. mučeniki? Za umirajočega kristijana ni večjega poželenja, ni večje tolažbe, kakor mašnik s sveto popotnico v rokah. Kdo še ni videl bolnikov, ki so bili vsi nemirni, vsi nepotrpežljivi, vsi obupljivi in boječi pred smrtno uro? In ko so sv. popotnico zaužili, postali so na-krat vsi mirni, vsi veseli, polni zaupanja na Boga in brez strahu pred smrtjo ? Umirajoč kristijan, ko je sv. popotnico prejel, je podoben sv. starčku Simeonu, ki je Jezusa vzel v naročje in potem smrti želel rekoč: Zdaj spusti svojega hlapca, o Gospod! v miru, ker so videle moje oči tvoje eveličanje. (Luk. 2, 29. 30.)
4. Vredno sv. obhajilo je pa tudi živ studenec vseh dobrot za dušo in telo, ne le za nas, ampak tudi za naše, kateri so naši skrbi izročeni in za katere bomo enkrat odgovor dajali. Jezus nam v sv. obhajilu deli z obema rokama svoje milosti, z eno roko nam, z drugo pa onim, za katere ga prosimo.
Imaš oče zgubljenega sina, mati zmoteno hčer, žena hudobnega moža, mož nezvesto ženo, pristopi k božji mizi, daruj sveto obhajilo zanje, priporoči jih presladkemu Srcu Jezusovemu, in čudežno bo pomagalo.
Če imate doma bolnika, kojemu ne pomaga nijodno zdravilo, če vas žalost in druge težave stiskajo: oj, pridite k božji mizi in potožite usmiljenemu Jezusu, kar vas teži na srcu. Saj zato je v presvetem Zakramentu pričujoč, kakor sam veli: Pridite k meni vsi, ki trpite in ste obteženi, in jas vas bom posivil. Ravno tisti tolažnik in zdravnik, ki je nekdaj po svetu hodil, živi še zdaj na naših altarjih; enaka, ko takrat, je še zdaj njegova moč in milosrčnost. Svoje dni so se le roba njegovega oblačila dotaknili in so ozdraveli: koliko gotoveja bo naša pomoč, ako ga vredno prejmemo v svoje srce. Ne manjka na njegovi strani ne moči, ne dobre voljo; le na naši strani manjka vere in trdnega zaupanja.
Oj usmiljeni Jezus! tako dobrotijiv in mogočen nas čakaš in vabiš, celo ponujaš nam svojo dobrote, in vendar je toliko ne-
srečnih, zgubljenih ljudij in toliko se jih pogubi! — To se zgodi iz treh vzrokov:
a)	Veliko se jih božje mize izogiba, kakor povabljeni v svetem evangeliju; eni gredo po svojih kupčijah, drugi po svojih kmetijah, in pravijo, da ne utegnejo, ter mislijo, da Jezusa ne potrebujejo. Toda kaj pomaga človeku, ako ves svet pridobi, na svoji duši pa škodo trpi?
b)	Drugi gredo po svojih dobrih voljah, jedo in pijejo, vriskajo in popevajo, igrajo in rajajo, dokler jih nesreča ne zadene, ali smrt ne zaleze, pa jih ne najde pripravljenih. Bila je še njih jed v njih ustih in srd božji se je vzdignil nadnje in jih je pomoril. (Ps. 77, 30. 31.)
e) Tretji se le na veliko noč zanašajo ter mislijo, da je zadosti, če le velikonočno obhajilo kakor si že bodi prejmejo, pa ne pomislijo, da enkratno obhajilo na leto je le prerado nevredno obhajilo; kajti ravno o veliki noči se največ božjih ropov stori: to pa jo za grešnika največja nesreča.
II. Nevredno obhajilo največja nesreča.
Predno je Jezus pri zadnji večerji sv. Rešnje Telo postavil, je svojim učencem noge umil in dejal: Vi ste čisti, pa ne vsi. — Gorje tistemu človeku, po katerem bo Sin človekov izdan. Bolje bi mu bilo, da bi ne bil rojen tisti človek. (Jan. 13. — Mat. 26.) To „gorje", katero je Jezus tukaj zažugal, pa ne velja samo nesrečnemu Judežu Iškarjotu, ampak tudi vsakemu kristijanu, kateri sv. obhajilo po nevrednem prejme in po Judeževo Jezusa izda. Kdo pa prejme po nevrednem?
1. Kdorkoli gre v smrtnem grehu k božji mizi, prejme Jezusa po nevrednem ter ga kakor Judež izda svoji pregrehi in stori božji rop. Kdorkoli bo nevredno jedel ta kruh ali pil ledih Gospodov, bo kriv telesa in krvi Gospodove. On si sodbo je iti pije, ker ne razloči telesa Gospodovega. — Božji rop je toliko večji in strašnojši, kolikor svetejša je reč, kojo oropaš. Ako bi ti altar podrl, raztrgal podobo Marijo in svetnikov, vlomil v taber-nakelj, razsul svete hostije in poteptal: to bi bil strašen božji rop! Pa šo veliko večji je božji rop, ako ti prešestnik poprej Jezusa prejmeš, kakor svojo zanjke raztrgaš, in ti sovražnež prej, ko sovraštvo poravnaš, in ti krivičnež prej, ko krivico popraviš. Ti
C*
Jezusa svoji hudi navadi prodaš, kakor Judež svoji lakomnosti. Ti Jezusa hinavsko pod svojo streho povabiš, potem ga pa zaničljivo poleg svojega ostudnega greha posadiš, ki je največji sovražnik Jezusov. Kako nesramna predrznost!
Pa ne samo nesramna predrznost je božji rop, ampak tudi neizrečena nehvaležnost. Jezus te vabi rekoč: Pridi moj prijatelj, moja prijateljica; pridi moj sin, moja hči! večerjaj z menoj in bodi ves moj, in tudi jaz bom ves tvoj; poživi se, pokrepčaj se; vzemi si iz zaklada mojega božjega srca, karkoli želiš, da boš ves srečen na duši in na telesu in ti, nehvaležna pošast, pa toliko dobrotnega gosta svojemu grešnemu poželenju prodaš! Slepi Judje so Jezusa križali, ker ga niso poznali; ti kristijan ga pa dobro poznaš in vendar ga še na grši in ostudnejši križ svojega trdovratnega srca pribijaš! Cuj, kako milo Jezus toži nad tvojo ne-hvaležnostjo, pa tudi kako srdito ti žuga rekoč: Ko bi me bil preklinjal moj sovražnik, bil bi, seveda, prenašal; in ko bi bil on, ki me sovraži, veliko zoper mene govoril, bi se bil kje skril pred njim. Ali preveč in prehudo je in prenesti ne morem, da ti kaj takega storiš, o človek! ki imaš mojo vero, ki si moj znanec, ki si z menoj sladke jedi užival in sva v božji hiši v edinosti hodila! Smrt naj pride nadnje in živi naj se pogreznejo v pekel. (Ps. 54, 13—16.)
2. Da; neizrečeno velika je pregreha božjega ropa, pa je tudi grozovita njega kazen, kakor sam Jezus veli: Gorje tistemu človeku, po katerem bo Sin človekov izdan. Bolje bi mu bilo, da bi ne bil rojen tisti človek!
a)	Prva kazen so časne nesreče. Nesreča pri domačiji, pri otrocih, slabe letine, kužne bolezni, nagla smrt so prav pogosto šibe nevrednega obhajila, priča sv. Janez Krizostom. Tistim, kateri trdijo, da jedno samo nevredno obhajilo ne moro toliko hudih nasledkov imeti, odgovarja ta svetnik: „Tudi Judež je svojega Gospoda le enkrat izdal, tudi Judje so Zveličarja le enkrat križali, pa vendar niso ušli strašnim šibam, ki jih je Bog poslal nadnje." — Moj Bog! če pa že jeden sam božji rop tako hude šibe nakoplje, kaj čaka potem pa ono kristijane, ki imajo po sto in sto božjih ropov na vesti — ki celo svoje življenje v božjih ropih živijo!
b)	Grozovito in naglo pogreznenje v pregrešno življenje. Le jedno samokrat zamolči greh in po nevrednem idi k
božji mizi, in hitro bodeš velik hudodelec. Sedem hujših duhov te bo obsedlo in veliko večji grešnik boš, kakor poprej. Roparski vojvoda si je pridobil mladeniča, pri katerem pa še vest ni celo oglušila, zato je bil jako boječ in se je le nerad vdeleževal ropov in tatvin. Vojvoda mu reče: „Ti strahopetnež! pojdi tak, kakor si, k božji mizi, in proč bo vsa ta otročja boječnost." Nesrečni mladenič stori po tem satanskem nasvetu. Brez spovedi gre k sv. obhajilu; pa tudi pri tej priči ves otrpne ter je bil zanaprej najsrčnejši in najgrozovitnejši tolovaj.
c) Trdovratna smrt brez pokore. Kdorkoli nevredno je ta kruli in pije kelili Gospodov, si sodbo je in pije, ker ne razloči telesa Gospodovega. Strašen zgled te resnice vam hočem za svarjenje povedati. Leta 862 je Lotar, kralj Lotarinški, brez vsega vzroka svojo pravo ženo zapodil in drug neveljaven zakon sklenil, kateri pa seveda nič druzega bil ni, kakor ostudno prešestvo. Zato ga je takratni papež Nikolaj I. iz cerkvene družbe pahnil. Za čas naslednjega papeža Hadrijana II. pride kralj z velikim spremstvom v Rim, zatrdi papežu, da se je resnično poboljšal — ali ta zaprisega je bila laž — in prosi, naj ga od cerkvene kazni odveže, da bi smel zopet pristopiti k sv. obhajilu. Papež ga usliši in hoče sam obhajati kralja in njegove spremljevalce. Ko že vsi klečijo okoli božje mize, vzame papež sv. Rešnje Telo v roke, in se obrne h kralju rekoč: „Kralj, če je res, da nisi več prešestoval, odkar te je moj prednik svaril, in če si sklenil prešestnico za vselej zapustiti, pristopi z zaupanjem in prejmi zakrament večnega življenja. Le pa tvoja pokora ni resnična, in če je laž, kar govoriš, pa Bog obvari telo Gospodovo prejeti in s to oskrumbo presvetega Zakramenta pogubljenje si nakopati." Hinavski kralj pri teh besedah sicer nekoliko ostrmi, pa urno ves strah zaduši ter predrzno prejme iz papeževih rok sv. obhajilo. Na to vzame papež zopet posvečeno hostijo, jo tudi njegovim spremljevalcem pokaže ter jih svari rekoč, da kateri izmed njih niso k grehu kralju nikakor pomagali no s svetom, ne z dejanjem, naj prejmejo zaupljivo sveto Rešuje Telo; katerim pa vest kaj očita, naj se nikar ne predrznejo, da jih nesreča ne zadene. Osupneni nekateri odstopijo, drugi pa po zgledu kraljevem prejmejo predrzno sv. Rešnje Telo. Kralj s svojim spremstvom zapusti Rim in se vrne domii; pa ko pride do mesta Lucca (Luka) imenovanega, napade njega in večji del njegovih
tovarišev grozovita vročinska bolezen. Zgubili so lase, nohte in kožo od zunaj, znotraj pa jih je grozoviteu ogenj žgal: v strašnih mukah drug za drugim umirajo. Ali kralj še ne spozna pravice božje. Poda se naprej, ali vse moči ga zapustijo; v mesto Piacenza (Piačenca) ga prinesejo, tam mu hitro besedo vzame, in brez najmanjšega znamenja pokore izdihne tudi 011 svojo nesrečno dušo. Strah in groza popade vse, kateri zvedo to prigodbo, zakaj kazen božja je bila celo očitna. Vsi so strašno umrli, kateri so božji rop storili, a nobenemu izmed onih, ki so se zdržali božjega ropa, ni se kaj hudega zgodilo. — O neskončno usmiljeni Bog! reši nas kuge, lakote in vojske, pa še bolj nas varuj nevrednega obhajila! Eeši nas ropov, tatvin, prešestva in vseh družili grehov, pred vsem in nad vse pa nas obvaruj božjega ropa; kajti on je največja nesreča za dušo in telo, za čas in večnost, za človeka samega, pa tudi za celo hišo in sosesko, v kateri se zgodi božji rop.
3. česa nam je pa treba za vredno sv. obhajilo? Ne zlata, ne srebra, ampak le štirih rečij, katero si lahko preskrbi vsak berač, da le hoče.
a)	Čisto srce omito v zakramentu sv. pokore, kakor veli sv. apostelj Pavel: Zato naj človek sam sebe presodi, in tako naj je od tega kruha in pije od keliha. Zakaj, kdor nevredno je in pije, si sodbo je in pije, ker ne razloči telesa Gospodovega. Kakšna pa mora čistost srca biti? Najmanj tolika, da je človek brez vsega smrtnega greha in brez prostovoljnega nagnenja do njega. Vendar naj se duša s to še nepopolno čistostjo nikakor ne zadovolji; temveč, ker je gost, ki naše srce obišče, neskončno svet, moramo pač očistiti tudi stanovanje vseh madežev, vseh napak, vsega slabega nagnenja. Čim bolj prazno srce ko Jezus najde, tem obilnejo ga napolni s svojimi darovi. Tako namreč je razodel sv. Jederti rekoč: „Le eno želim, kadar me prejmeš, da si prazna same sebe in me prejmeš s praznim srcem." Naša spoved bodi tedaj vselej čista: Cisto srce vstvari v meni, o Bogi in ponovi v mojem osrčju pravega duha! Naše kesanje bodi vselej, kolikor se da, veliko, kajti naj-prijetnejši dar Bogu je skesana duša; potrtega in ponižanega srca ne bo zavrgel. (Ps. 50.)
b)	Svatovsko oblačilo pobožnosti, kojo naj kraso kakor svetlo zvezde nebeško prelepe čednosti: ponižnost, hvaležnost in srčno poželenje, posebno pa tri božje čednosti: živa vera, trdno
upanje in goreča ljubezen, katere moraš, prav skrbno obuditi in prav goreče oživiti. — Na večer, predno se vležeš, pomisli, kako vesel dan bo jutri zate. „Danes vedite, da Gospod pride in jutri bodete videli njegovo veličastvo." (Off. vig. Nat.) — V jutro, ko vstajaš, pomisli, da te dobrotljivi Jezus, kakor nekdaj Caheja, ljubeznjivo vabi rekoč: Stopi hitro, ker danes moram v tvoji hiši ostati. (Luk. 19, 5.) Teci tedaj veselo v hišo božjo, ponižaj se in reci z evangeljskim stotnikom: „Gospod, nisem vreden, — pa sem potreben, — da pod mojo streho greš, in mojo dušo ozdraviš."
c)	Pa tudi svoje telo spodobno opravi; snažno se umij in po svojem stanu čedno obleci. Pred vsem pa pazi, da popolnoma tešč k božji mizi pristopiš. Le kdor sv. obhajilo kot popotnico prejme, njemu ni treba teščemu biti. „Vemo sicer, pravi sv. Avguštin, da učenci Kristusovi od začetka niso tešči prejeli telesa in krvi Gospodove. Ali od nekdaj je dopadlo sv. Duhu, da iz spoštovanja poprej telo Gospodovo v usta pride, kakor druga jed. Po vsem svetu je ta šega."
d)	Po obhajilu ne hiti iz cerkve, to kaže pomanjkanje žive vere. V ponižni tihoti kleči pred Gospodom, kateri prebiva na altarju tvojega srca: moli ga, ljubi ga, hvali ga, dušo in telo mu izroči, vse potrebe mu priporoči, prosi za-se in za vse, za katere si posebno dolžan moliti, za dobrotnike in sovražnike, žive in mrtve. — Ne daj Bog, da bi se na dan sv. obhajila kdo upijanil! Oblia-jilni dan je imeniten ženitovanjski dan, ko duša obhaja svojo zaroko z Jezusom. Tako zaročena in zedinjena z Božjim Sinom laliko veselo zakliče s sv. Pavlom: Kdo me ho ločil od ljubezni Kristusove? Kristus je moje življenje in umreti mi je dobiček. Ako pa živim, Gospodu živim; ako umrjem, Gospodu umrjem, živ in mrtev sem Gospodov. — Kdor obhajilni dan tako obhaja, on bo zaslišal, kakor nekdaj Cahej, iz ust Jezusovih veselo tolažilo: Danes je došlo tej hiši zveličanje.
4. Kako se pa mora posebno s v. v e 1 i k o n o č n o obhajilo opraviti?
a) Kar smo o velikonočni spovedi rekli, veljd tudi o velikonočnem obhajilu. Karkoli se spodobi pred in po obhajilu storiti, vse to opravimo še bolj skrbno, natančno in goreče o veliki noči, kakor sicer, kajti velikonočno obhajilo bodi posebno hvaležen spomin, da jo ljubi Jezus o tem času sv. Rešnje Telo postavil, za nas trpel
iti umrl in po svojem vstajenju odprl nam nebeška vrata. —• Če je mogoče, pristopimo o veliki noči tudi v svoji domači fari k mizi Gospodovi; to je lepo znamenje občestva cele duhovnije, da vse ovčice krog svojega pastirja zbrane sv. večerjo zauživajo. Tudi v starem zakonu so morali vsi domači skupaj velikonočno jagnje jesti in hišni oče med njimi. Farna cerkev je naša prava duhovna mati; dobrim otrokom pa je materini dom vedno najbolj drag in častitljiv.
b) Je-li pa zadosti samo o veliki noči k božji mizi iti? Ne daj Bog take mlačnosti! V prvih časih, kakor smo slišali, so radi pristopali vsak dan, za čas sv. Bazilija štirikrat na teden, za čas papeža Fabijana o vseh velikih praznikih; in še-le, ko so kristijani silno mlačni postali, je leta 1215 sv. cerkev ukazala, vsaj enkrat na leto iti in sicer o veliki noči. To pa vemo, da otroče, koje mati z jedjo siliti mora, ni zdravo, ampak bolno; enaka se na duši kristijanom godi, kateri nikoli drugače k božji mizi ne gredo, kakor prisiljeni o veliki noči. Sveta cerkev v Tridentinskem zboru prosi in opominja, naj bi verni to sv. večerjo obhajali tako pogosto, kakor je le mogoče. In prav lepo sv. Frančišek Sa-lezij o pogostem obhajilu uči: „Ako vas poprašajo, zakaj tako pogosto k božji mizi hodite, odgovorite: Dvojnim ljudem je pogosto obhajilo potrebno: pravičnim, da pravični ostanejo, slabim in nepopolnim, da popolni postanejo; trdnim, da ne oslabijo, slabim, da se okrepčajo; bolnim, da ozdravijo, zdravim, da ne zbolijo; onim, kateri nimajo veliko skrbi, zato ker lahko storijo, tisti pa, ki imajo dosti posvetnih skrbi, zato ker sv. obhajila jako potrebujejo." -Nikar se ne dajte motiti od tistih, ki govore slabo in zaničljivo o pogostnem sv. obhajilu, ki se celo norčujejo iz njega! Seveda, samo k zakramentom pogostokrat pristopati in nič se ne brigati za pravo krščansko popolnost, nič se ne zatajevati, svojega jezika, svojega napuha ne krotiti: to bi 110 bilo prav, to bi bila velika nečast Jezusu Kristusu v sv. Eešnjem Telesu in bila bi velika spodtika ljudem. Pogostokrat namreč posvetnjaki pravijo: „Kaj mi koristi sv. obhajilo? Saj vidim, kako živijo tisti, ki so pogostokrat pri sv. obhajilu!" Zato si zapomnimo vsi, kar pravi sv. Avguštin: Tako živi, da boš mogel iti vsak dan k sv. obhajilu ! Glejmo toroj neprenehoma, da rastemo v čednostih iu prosimo ponižno pomoči ljubega Jezusa v sv. Zakramentu: gotovo nam jo no bode
odrekel, kajti sam je obljubil: Kdor je moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jas v njem. (Jan. 6, 57.) Obhajaj se tedaj pogosto, krščanska duša, tolikokrat, kakor ti tvoj modri spovednik dovoli in verjemi, kar je roži juterna zarja, in vinski trti juterno solnce, to je tvoji duši presveto Rešnje Telo. Jaz sem prava vinska trta, veli Jezus, vi ste moje mladike. Ako v meni ostanete in jaz v vas, bodete veliko sadu obrodili za večno življenje. Oj srečni mi katoliški kristijani, ki svojega Boga in Zve-ličarja v presvetem Rešnjem Telesu med seboj imamo; pa še trikrat bolj srečni, ako ga pogosto in vredno v sv. obhajilu prejemamo, posebno o velikonočnem času. — Bodi tedaj vekomaj hvaljeno in moljeno presveto telo Jezusovo v presvetem Zakramentu!
Slovo.
1.	Tako smo dokončali postne pridige in vzemimo drug od druzega danes slovo! Pokazal sem vam Jezusa, našo vinsko trto, pa vas tudi učil, kako je treba držati se njega, ako hočemo njegove žive in zdrave mladike biti in ostati. Lepo se vam zahvaljujem, da ste tako radi k postnim pridigam hodili. Bilo so prve za Slovence, lahko tudi poslednje za mene in za mnoge izmed vas.
2.	Kaj vam hočem še danes za slovo povedati? Ko je usmiljeni Jezus na Oljski gori od svojih učencev slovo jemal, priporočil jim je dve reči: Cujte in molite. Ravno te dve besedi vam tudi jaz za slovo sporočam.
Cujte! — Hudi nevarni časi se nam kažejo. Sovražniki zunanji iu znotranji nas obdajajo: vzeti nam hočejo vero, dušo, življenje in premoženje. Zato vam rečem: Cujte in ne verjemite vsakemu duhu, kajti veliko lažnjivih prerokov je po svetu izšlo. Cujte sami nad seboj, čujte nad svojo deco, čujte nad svojimi domačimi, katerim vas je Bog varuhe postavil. Bili ste Slovenci dosihmal sinovi prave vere; ohranite, kar imate, da vam nihče večne krone ne vzame.
Molite! — Molito za duhovsko in deželsko gosposko; molite za papeža, za škofa, za cesarja, za njegove svetovalce, kojo ste sami izvolili; molite za-se, za svojo hišo, za svojo sosesko, za svojo faro. Ako Gospod ne zida hiše, trudijo se zastonj, kateri jo zidajo; ako Gospod ne varuje mesta, zastonj čuje, kateri ga varuje, (Ps. 126, I.) Molite vselej, molite povsodi, molite brez
nehanja! Molite, ako bote culi, da mene več ni; tudi jaz bom molil za vas.
Tecite pogosto k sv. mizi Gospodovi, in vedno bolj tesno in živo se družite z Jezusom, Božjim Sinom. Tako ž njim združeni se pa tudi ničesar ne bojte! „Ako je Kristus Jezus z nami, kdo bo zoper nas?" Jezus je premagal, in bo premagal, in ž njim bomo premagali tudi mi.
Dii; usmiljeni Jezus! to je naše upanje, to je naša tolažba. Zato se te oklepamo z vso dušo in s celim srcem, in naj pride karkoli, od tebe se nikdar več ne ločimo. Ti pred nami in mi za teboj; dokler srečno v hišo tvojega Očeta ne pridemo, kjer angeljci sami nebeško mizo pogrinjajo; tam boš ti z nami, in bomo mi s teboj veselo večerjali na vse večne čase. Amen.

lltp/-	v** V- vC^V-	^gj
x y • ir. • x r .x-y- x• ^'jr	\ r x r
žt'I ttfffflfff
Drugi del.
i.
Gregor Rihar,
duhovnik ljubljanske škofije, slavni slovenski skladatelj in organist v stolni cerkvi ljubljanski.*)
»Hvalimo sloveče može in naše očake v njih rodovinali . . . oni so s svojo umetnostjo iskali muzičnih napevov in so pesmi pisem skladali . . .«	(Sir a h 44.)
»Ne hčere ne sina Po meni ne ho, Dovelj je spomina, Me pesmi pojo.« Vodnik.
Štiri uro od Ljubljane proti zahodu se razteza ob bregovih Gradaščice prijazna vas Polhov Gradec. Bil je ta kraj pred nekaj desetletij zelo znan in obiskovan. V graščini grofa Blagaja je bilo po letu vse živo; gostoljubni grof je vabil na deželo znance in prijatelje priprostega in žlahtnega stanu. Tudi slavni škof \Volf je bil velikokrat gost v gradu. V tej prijetni dolini je tekla zibel mnogim znanim duhovnikom, ki so delali ali še delajo v vinogradu Gospodovem. Tu se je porodil tudi slavni mož, ki je naučil Slovence v cerkvi in doma lepo peti. Ime mu je Gregor Rihar. Bil jo
*) Največ zanimivih črtic k temu životopisu sem zvedel od vis. č. g. Karola Tedesclii-ja, župnika v Gorjah, kateremu izrekam tu očitno hvalo; ob jednem pa se zahvaljujem spoštovanemu gospodu Jos. Levičniku, učitelju v Železnikih, da mi je dovolil k temu spisu porabiti črtice, katere je o pokojnem Riharju objavil v Koledarčku družbe sv. Mohora 1. 1864; hvala mu
tudi za doposlane nove črtice.	Pisatelj.
sloveč muzik, ki je veliko storil v čast božjo ter v prid in slavo slovenskega naroda. Hvaležni Slovenci tega ne bomo pozabili. Ker je pa ravno letos 26. malega srpana 25 let, kar ga je zagrnila črna zemlja, naj mu prineso „Drobtinice" sledeči životopis v spomin.
Gregor Rihar je ugledal luč sveta dne 1. marca 1796. Bil je sin priprostik in revnih starišev. Oče mu je bil Boštjan, ki je izdeloval različno muzično orodje, materi je bilo ime Marija. Težko sta preskrbela osem otrok. Mali Groga, bister fantič, je moral iti služit za pastirja k Bitencu, kamor se je bila priženila očetova sestra; „ko bodeš odrastel", so dejali oče, „boš pa ondi hlapčeval." Pa človek obrača, Bog obrne.
Ravno ob tem času so sklenili pograjski farani postaviti orgije v farni cerkvi. K temu jih je pregovoril francoski jezuit p. Robert, ki je imel veliko veselje do muzike in tudi nekaj zmož-nostij. Ko je divjala po francoskih pokrajinah silna revolucija, so morali bežati vsi redovniki; tudi pater Robert je zapustil svojo nehvaležno domovino Belgijo ter je dobil gostoljubno zavetje v graščini pograjski. Ta č. pater je rad zahajal k očetu Boštjanu v vas, ter ga opazoval pri izdelovanju goslij, viol itd.; bilo mu je to v kratek čas. „Oče, orgije bomo delali v cerkvi", reče nekega dne č. pater Boštjanu. „Bom tega prav vesel", odgovori oče Boštjan. „Samo organista nimamo; znabiti bi bil pa vaš Grogec za to?" reče pater Robert. „E, ne vem; in če bi tudi bil za to, kdo bi pa fanta učil?" reče oče. „Učil ga bom pa jaz sam", reče na to pater Robert. Očetu je bila ta ponudba takoj všeč; materi sprva ni bilo prav, pa se je naposled udala. Vprašali so še Grogca: „Fant, ali se hočeš učiti?" Vesel je odgovoril: „Bom se, bom." Bil je takrat star 12 let, ko se jo odločilo njegovo življenje.
Začel jo Grogec hoditi k patru Robertu v šolo. V gradu so imeli glasovir in tu je čul prvi nauk o glasbi. To ure za Grogca niso bile kaj sladke. Pater Robort je bil oster mož in nagle jeze; hotel je, da bi bil fant v par urah dober za organista, kar seveda ni šlo, če tudi je bil fant nadarjen. Ako je Grogec le sedel za glasovir, bil mu je učitelj že v laseh in pri ušesih. Temeljitega in dobrega nauka pri tacih okoliščinah doček seveda ni mogel dobiti. Saj je pravil v poznejših letih sam: „Kar mi je pater Robert o muziki kazal, to sem večjidel le od daleč gledal in tako kako vednost ujel; blizo nisem smel, kor zdajci jo bilo hudo." Učitelji
njegovi so bili prav za prav: mati narava, bistra glavica in živa pevska domišljija; ti božji darovi so pomagali Grogcu, da je hitro napredoval v lepi muzikalni vednosti. Po kratkem času je znal izvabljevati glasoviru lepe napeve, v kratkem je za čuda izuril si prste. Pa tudi sluh se mu je ostril, kar nam kaže sledeči zgled. — Grajski glasovir je postal nekoč tako razglašen, da ga skoro ni bilo moči več poslušati. Rad bi bil Grogec ozdravil bolne strune, pa veliki strah pred učiteljem mu kaj tacega ni svetoval. Nekega dne pride fant k pouku, ko patra Roberta k sreči ravno doma ni bilo. Ročno zgrabi tebi nič meni nič za ključ in prične nategovati krivoglasne strune. Komaj je bil skončal svoje delo in še ni utegnil odnesti peta, stopi strogi učitelj v sobo. Grogec si komaj upa dihati, kajti pater Robert se napoti naravnost k glasoviru ter se vsede. Ko pa izmakne prve akorde ozdravljenim strunam, hipoma vpraša: „Kdo je bil tukaj?" Grogec zarudi kakor piruh in si misli „zdaj sva pa že zopet skupaj" in trdi, da nikogar ni bilo. Učitelj se ve, o Gregorju še mislil ni, da bi on to mogel storiti; ker so pa struno sedaj tako čisto pele, je mislil, da je moral biti tu kak tuj umetnik, ki se je usmilil bolnega muzikal-nega orodja. Tako dolgo je tiščal v Gregorja, dokler mu ta s strahom ne pove, da je le on s ključem strune malo nategnil. To pot mu učitelj vendar ni silil v lase, temveč pohvalil ga je in rekel: „No, če pa ti znaš tako, nam boš pa ti zanaprej ugiaševal glasovir."
Med tem, ko je Grogec tako lepo napredoval v glasbi, so bile orgije v farni cerkvi zvršene. V začetku je opravljal orgljarsko službo pater Robert. Pa kmalu se je umaknil Grogcu, ki je pokazal čudečim se faranom, kaj se je naučil v tako kratkem času. Ljudje ga niso mogli prehvaliti: „Presneti fant! kaj dobro se je v orgljanju izuril." Res ni bilo kaj vsakdanjega videti, kako majhen 131etni fant urno prebira tipke (taste) naglo stopajoč po podnož-nikih; bil je namreč še premajhen in sede ni mogel doseči pedala. Orgije pa so bile slabe; Grogcu nikakor niso bile všeč; začel jih jo tedaj popravljati. Vzel jih je narazen in kmalu je bil precej dobro znan z mehaniko orgelj. Zboljšal jih je, kolikor je le mogel; dokler jih je 011 imel v rokah, so bile vedno v dobrem stanu. Tako je Grogec opravljal več let v farni cerkvi orgljarsko službo k splošni zadovoljnosti. Za njegov trud so mu odločili kmetje
nekaj bire. In mali Groga je moral hoditi koledovat od hiše do hiše, da se je preživel in podpiral revne stariše. Kad je pripovedoval o tem koledovanju ; večkrat je pravil, da je nekega zimskega dne skoraj obtičal v snegu in zmrznil.
Tako se je godilo Grogcu do 19. leta. Sedaj se je začelo zanj drugo življenje.
Oče Boštjan je želel, da bi Groga postal gospod, zato ga pošlje v Ljubljano v šolo, če tudi je bil že tako v letih. Po mestih se morajo slovenski dijaki boriti navadno s siromaščino; tudi Grogu ni bilo postlano na rožicah. Od doma ni mogel dobivati kaj pomoči, pomagati si je moral sam. Kar se je človek naučil, vse mu pride na leta prav. Tudi našemu Grogu je v pomanjkanju pomagala glasbena umetnost. Hodil je po hišah uglaševat glasovire ter si s tem nekaj zaslužil. Kot dijak je začel tudi po malem že skladati. Nekega dne gre Groga na ljubljansko polje s šolsko knjigo pod pazduho, da bi se učil šolske naloge; naenkrat pa vzame v roke listič in svinčnik — in naglo je bil na papirju napev: „Bod' Marija počeščena! pravi angelj k nji poslan itd.", tedaj brez pomoči glasovirja. Počastil je takrat menda s prvo pesmico Marijo, katero je pozneje toliko proslavljal s svojimi napevi in Marija mu je naklonila dar: ker so peli to pesmico v stolni cerkvi in je zelo bila všeč stolnemu kapiteljnu, dal mu je ta napraviti mestno ukrojeno obleko. Kdo je bil tega bolj vesel kot naš Groga, ki je do takrat moral hoditi po mestu v kmečki obleki, v kratkem jopiču? Tako se je preživi! Groga siromašno, pa pošteno. Pri vsem pomanjkanju pa ni pozabil svojih revnih starišev, posebno v letih 1816 in 1817, ko sta vladali v Ljubljani in po kranjski deželi huda lakota in silna dragina; mernik turšice je bil menda po 4 gld. Kot hvaležen otrok je pošiljal Groga ubogim starišem žita in druzega živeža, pa tudi pozneje je imel kaj rad stariše, bilje „luč njihovim očem, palica starosti", kakor Tobija. Sv. Duh pravi: ..Dobrota, ki jo skažeš očetu, ne bo pozabljena" (Sirah 3.) in Bog je dal tudi Grogu srečo v poznejšem življenju.
Med tem, ko jo Groga obiskaval ljubljanske šole, je pa ostal še vedno organist pograjski. Vsako soboto in na predpražnike je ubral pot proti rojstni vasi, kamor je štiri uro peš hoda, in tam je v farni cerkvi poveličeval službo božjo s svojim že takrat umetnim orgljanjem. Popoludno po večernicah ali pa drugo jutro zaranojo
pa odrinil zopet v Ljubljano. To mučno potovanje je trajalo več let, tudi še potem, ko je mladi Kihar že začel orgljati v stolni cerkvi ljubljanski pri jutranji službi božji ob V26. Prišel je s stolnega kora še le proti sedmi uri, ob desetih je moral biti že na koru pograjske cerkve. Videli so ljudje vsako nedeljo po cesti v Polhov Gradec teči dijaka z robcem v ustih in čevlji v rokah. Trpel je veliko na teh potih. Kot sedmošolec jo je na tem potu staknil. Bredel je skozi vodo ter se prehladih Jele so mu slabeti oči; bali so se, da bo popolnoma oslepel. Moral je ostati pol leta doma, pa milostljivi Bog mu je podelil zopet ljubi vid.
Huda so bila ta pota za Riharja, učiti se je moral šolskih predmetov, pri vsem tem pa ni pozabil svojega veselja — priljubljene mu glasbe. Vedno bolj je hrepenel ukaželjni mladenič spopolniti svoje glasbeno znanje. Nobene prilike ni zamudil, kjer je bilo le kaj lepega slišati o muziki. Najraje pa je tičal na korih ter zainakneno gledal v organista ter se učil po gledanju, ker druzega učitelja ni imel.
Ob tistem času je bil organist v Senklavžu (v stolni cerkvi) postaran mož, Heller po imenu, ki je bil pravi mojster v svojem poslu. Tega je Rihar najrajše poslušal in kolikorkrat se je dalo, je bil v Šenklavžu na koru. Želel je naučiti se kaj več od imenitnega umetnika in tudi, ko bi bilo mogoče, seznaniti se ž njim; zato je tičal vedno le blizo njega ter mu gledal med orgljanjem na prste in note. Hellerju je postala s časom fantova vedna navzočnost že nadležna, zato neki dan med sv. mašo jezno zarezi vanj po nemško: „Kaj me gledaš?" Rihar se prestraši ter mu boječe odgovori: „Rad bi se od vas kaj naučil." — „Ali mar že kaj znaš?" ga vpraša na to Heller. Mladi dijak se osrči in pravi: „0 da, nekaj že znam." Pel se je med njunim pogovorom pred altarjem evangelij (ali predglasje, so ne ve za gotovo), in Heller reče Riharju: „No, če je temu tako, pa poskusi malo, da bom slišal, koliko znaš." Vprvič se vsede sedaj Rihar k orjaškim orgijam, katere je potem skozi toliko let tako umetno prebiral. Akoravno so se mu roke zelo tresle, kakor je pozneje sam večkrat šaljivo pripovedoval, so vendar že prvi glasovi, katere je Rihar privabil iz orgelj, Hellerja tako zadovoljili, da tebi nič meni nič vzame klobuk in palico ter gre s kora. Med celo sv. mašo je sedaj mladi Rihar orgljal in si prizadeval vplesti v svojo igro vse lepe akorde, ki si jih je bil
po pridnem posluhu prisvojil. Heller pa ni bil zapustil cerkve, kakor je Rihar mislil, ampak ostal je pod koroni ter poslušal mikavno igranje nadepolnega mladeniča. Ko se je pa bližala presveta daritev svojemu sklepu, pride Heller zopet nazaj na kor, zadovoljno stopi k dijaku in mu reče (onikajoč ga, prej ga je tikal): „Prav dobro jim je šlo; ne bi pričakoval kaj tacega od njih. Vejo kaj", pravi mu dalje, Jaz sem že star in s težavo opravljam svojo službo. Naj pridejo večkrat, da me bojo nadomestovali; jaz pa jim bom še kaj več pokazal v muzikalni vednosti, da se vedno bolj in bolj izurijo." — Kdo je bil sedaj bolj srečen, kakor naš mladi Kihar? Saj je bil s tem položen temelj k njegovi prihodnji slavni službi.
Heller je začel sedaj Riharja poučevati v „Generalbassu"; Rihar je pa kot plačilo za ta nauk vsako nedeljo zjutraj namesto priletnega in slabotnega Hellerja orgljal.
Heller je pešal z leti bolj in bolj, tako, da je počasi mladi Rihar prevzel skoraj vso organistovo službo. Obiskoval je tako zvano „Physik" ali po naše osmo šolo, tedaj je pa Heller umrl (leta 1825). Po njegovi smrti je stalno nastopil Gregor Rihar službo stolnega organista, ki jo je tako slavno opravljal 44- let v čast božjo in spodbudo vernega ljudstva ter slavo Slovencev. Naselil se je v semeniško hišo, kjer ima stolni organist svoje stanovanje ter je vzel k sobi sestro Mico, da mu je stregla.
V tistem letu je skončal Rihar gimnazijo. Kam sedaj? Pot mu je bila odprta na vse strani; smehljala se mu jo sreča kot nadopolnemu muziku; tovariši in prijatelji so ga vabili med svet, češ: tu med svetom boš postal sloveč glasbenik. Pač marsikoga omami slavohlepje, ko si išče stanu, Riharja ni omamilo. Ni si izvolil Gregor sveta in slave, izvolil si je za „delež Gospoda" (Ps. 15), odločil se je, da postane duhovnik. Prosili so ga prijatelji in od-vračevali od storjenega sklepa, pa vse prošnje in obetanja so bila zastonj. Rihar je ohranil blago, pobožno srce tudi med sprijenim svetom, on ni pozabil dobrih naukov, ki mu jih je vcepila skrbna mati. Koliko naših mladeničev-dijakov pa zgreši pravo pot! Mnogi pridejo že v šolskih letih ob vero in nravnost ter si po končanih srednjih šolah iščejo slavno svetno službo, h katerej jih vleče sprijeno srce. Dal Bog, da bi posnemali našega Gregorja ter se obvarovali marsikaterih grenkih prevar!
Postal je Rihar bogoslovec. Dovolil mu je škof, da je ostal v starem stanovanju ter tudi kot bogoslovec opravljal orgljarsko službo v stolnici. Višnjevo-obrobljenega semeniškega plašča ni nosil, temveč navadno duhovsko obleko. V teh letih je našel Rihar iskrenega prijatelja, sedanjega preč. župnika Gorjanskega, g. Tedeschi-ja; ta vez ja je vezala do smrti. Naj povem, kar sem čul od samega preč. župnika o tedanjih semeniških razmerah. G. Tedeschi pravi, da ja je združila ljubezen do petja. Med velikim številom tedanjih bogoslovcev — sam gospod Tedeschi je imel 47 tovarišev iz istega leta — je bilo prav malo gospodov, morebiti kacih sedem ali osem, ki so se zanimali za petje. Večina druzih o petju niti pojma imela ni ter se je iz te male peščice, ki je včasih kakšno veselo zakrožila, naravnost norčevala ter jih nazivala s priimkom: „navžarji". Kaj čuda tedaj, da je bila ta osmerica toliko bolj navezana jeden na druzega ter je tem bolj prijateljsko občevala med seboj, kar takrat v semenišču ni bila navada. Tedanji bogoslovci, večkrat celo tovariši so drug druzega niso tikali, slušatelji višjih letnikov so le malo govorili in občevali z nižjimi sovrstniki. Med „navžarji" teh razločkov ni bilo; če tudi so bili iz različnih letnikov, je vladalo vendar med njimi lepo prijateljstvo, kakoršno vlada danes v semenišču.
Ker so bogoslovci takrat svoje kollegije (šole) v licealnem poslopja (kjer so sedaj gimnazijalne šole) imeli, je zahajal Rihar v semenišče le takrat, kadar je poučeval bogoslovce v petju. Zgodilo se je to vsak četrtek. — Pri tem pouku gosp. Tedeschi ne more prehvaliti Riharjevega ljubeznjivega obnašanja, njegove skromnosti in prav zgledne potrpežljivosti. Osemdeset bogoslovcev, ki so bili, kakor že omenjeno, trdih ušes, vaditi v petju — to res ni bila lahka naloga, pa Rihar je vse voljno prenesel, če tudi ni mogel vselej doseči svojega namena. Le včasih, kadar njegova tanka ušesa niso mogla več prenašati »prelepih" dis-akordov, kadar je 80 grl v semeniški kapeli vseh osem psalmovih napevov ob enern kar križem pelo, je včasih premagala gospoda potrpežljivost, in takrat jo zarudel in zavpil — „osli" ! Pa veliko večkrat je k temu ali onemu prav mirno stopil ter mu prijazno na uho povedal: »Gospod, prosim vas, malo bolj tiho pojte!"
Za duhovski stan se je Rihar pridno in zvesto pripravljal ter se raznih bogoslovskih ved rad učil. A pastirska služba, posebno pridigovanje ga je že naprej skrbelo. Svojemu prijatelju Tedeschi-ju
Drobtinice. XXII.	7
je to večkrat odkritosrčno in priprosto potožil rekoč: „Za kaplana, ki mora vsako nedeljo in praznik po jeden- ali celo dvakrat pri-digovati, jaz nisem ustvarjen. Nimam spomina in organa (glasu) za to. Ko bi pač dobil dobrega župnika, ki bi vsaj včasih kako pridigo prevzel mesto mene, oj, kako bi mu bil hvaležen; kako lepo bi zato skrbel za lepo cerkveno petje, za katero ves živim in gorim." — Dasiravno je bil zelo pobožen in je imel vse dobremu duhovniku potrebne lastnosti — tudi sposobnost za govorništvo, kar si je pa odrekal v svoji ponižnosti in skromnosti — branil se je prav iz tega vzroka sprejeti višje rodove. Še le, ko so mu predstojniki — med njimi njegov posebni prijatelj Albrecht, tedanji prošt — obljubili, da bo tudi v prihodnje ostal stolni organist, udal se je ter je bil z drugimi tovariši vred posvečen v mašnika 29. velikega srpana 1829. Novo sv. mašo je pel Gregor v stolnici.
Skoraj ob istem času je umrl stolni zakristan Mauser. Postavil je škof na njegovo mesto Riharja. Kot stolni organist in zakristan je živel Rihar potem do smrti. Tiho in brez hrupa je teklo odslej življenje njegovo. Z gorečnostjo je opravljal svojo službo kot orgljavec in pevovodja stolne cerkve z vedno mladim srcem. Živel je in gorel za cerkveno petje, zlagal pridno cerkvene pesmi ter oživil petje po slovenskih cerkvah z lepimi napevi. Gregor Riharje začel novo, slavno dobo za cerkveno glasbo med Slovenci. Kar je Vodnik slovenskemu slovstvu, to je Rihar naši cerkveni glasbi; on je naši cerkveni glasbi preporoditelj. Storil je veliko v čast božjo ter slavo in spodbudo slovenskega ljudstva. Njegove zasluge bom skušal v naslednjem odstavku nekoliko opisati.
Kaj žalostno je bilo stanjo cerkvene glasbe na Slovenskem pred Riharjem, če se sploh o cerkveni glasbi pred njim more govoriti. Bilo je petje po naših cerkvah skoraj popolnoma posvetno in ni nikakor zadostovalo svojemu vzvišenemu namenu.
Prvi in glavni namen cerkvene glasbe je ta, da časti Boga, poveličuje in prosi pomoči v nadlogah; cerkvena glasba je torej nekaka molitev. Drugi njen namen, ki je tudi zelo važen in so ne smo nikdar prezreti, je ta, da povzdiguje srca pričujočih vernikov k Bogu, budi v njih sveta, pobožna čustva, čustva žalosti iu pokoro, ob gotovih časih tudi radosti in veselja. Vendar mora biti to veselje sveto, mora biti po besedah sv. Pavla v Bogu, torej
bistveno različno od vsakaterega posvetnega razveseljevanja. Izostati mora iz cerkvene glasbe vse, karkoli bi onečastilo hišo božjo, pričujoče ljudstvo pa motilo v pobožni molitvi in ga spominjalo na svet. Častiti Boga in povzdigovati srca vernikov, to sta dva glavna namena, katera mora imeti prava cerkvena glasba. Take cerkvene glasbe v cerkvenem duhu pred Riharjem Slovenci nismo dokaj imeli. Znano pa je, da je slovensko ljudstvo rado imelo petje, kakor ga še danes rado ima. Petje tedaj so hoteli imeti pri službi božji, pesmij za cerkev pa je bilo prav malo število. Orgijavci in pevci bi radi ustregli ljudem; ker pa je manjkalo primernih napevov, so si pomagali sami, kolikor so najbolj znali . . . Skladateljev je bilo tedaj skoraj toliko, kolikor orgljavcev, toda njih dušni plodovi, njih napevi . . . uboga ušesa! — dejal mi je neki duhoven — pevec iz onega časa. Umetalne vrednosti te skladbe niso imele nikakoršne,*) ker so bili orgijavci navadno slabo izobraženi v glasbi; cerkvenega duha so imele morebiti še manj. Bile so navadno posnemanje posvetnih melodij, včasih prav nedostojnih, posebno še zato, ker je spačen lašk ukus segal tudi med Slovence. Ljudstvo pa, navajeno tacih okroglic, je imelo pesem tem rajše, čim okroglejše se jo glasila. Tako je zapel v Šmariji učitelj-orgljavec ob koncu sv. maše: „Šmartinski šolmašter tak' je govoril . . ." in se je menda ljudem prikupil. Ukus slovenskega ljudstva v petju cerkvenem je bil zelo spačen. Pačili so ga zelo tudi godci, ki so v cerkvah večkrat spremljali petje in spopolnjevali presledke med petjem. Orgelj v mnozih farnih cerkvah še imeli niso. Kjer je bila pa le večja slovesnost, n. pr. „žegnanje", tam so godci morali biti. Pa tudi ob navadnih nedeljah in praznikih so v cerkvi radi godli. A kakšna je bila ta godba? Koračnice, polke, mazurke vrstile so se druga za drugo. „Piskači", tako namreč so imenovali te godce, so si na vso moč prizadevali, da bi spravili s svojimi „vižami" ljudstvo v dobro voljo. Zato so se mu pa tudi zelo prikupili. Mislimo si pa lahko, koliko nečast da so delali ti piskači hišam
*) Izvzeti moramo enega ali dva, tako n. pr. ribniškega dekana Travna, ki je zložil precej napevov, ki se morajo pred Riharjem med najboljše šteti; peli so jili v stolnici in nekaj tudi po deželi. Ker pa Traven ni znal general-basa, so bile vse njegovo skladbe enoglasne. Rihar je nekaj njegovih napevov opilil in čveteroglasno postavil ter jih sprejel v 1. svoj zvezek, ki ga je dal natisniti.
božjim in kako so s svojim pohujšljivim igranjem motili ljudi, zlasti mladino; glasile so se v cerkvi med najsvetejšim opravilom iste „viže", kakor v gostilnici pri plesu razuzdane mladine. Kolika nečast!
V tako žalostnem stanu je bila cerkvena glasba na Slovenskem, ko je nastopil Gregor Kihar svojo službo v stolnici ljubljanski. Srce je bolelo moža, vnetega za čast božjo, ko je videl in čul take ne-dostojnosti v cerkvah. Že kot dijak in neskušen mladenič je čutil, da taka glasba in petje ni za cerkev, pa ni mogel pomagati; sedaj, ko je bil postavljen stalno za stolnega organista, ponudila se mu je prilika delati v zboljšanje cerkvene glasbe. Posvetil se je popolnoma svoji službi. Živel je le za muziko, da bi zvršil svoj blagi namen ter spravil petje po slovenskih cerkvah na pravo pot. Pač je vedel, da ga bo stalo obilno truda, predno hode mogel odpraviti vsaj deloma iz cerkvene glasbo necerkvenega duha; toda on je sklenil trdno, in trden sklep in odločnost premagata tudi največje zapreke.
Najprvo si je prizadeval, da bi spodil s korov piskače, ki so hišam božjim delali toliko nečast, ljudstvo pa motili z nespodobnim igranjem. Kjer je mogel, je prosil in nagovarjal cerkvene predstojnike, da naj odpravijo iz hiš božjih to sramotilno godbo ter popevanjo preveč posvetnih pesmij. Z odločnim postopanjem si je nakopal sovraštvo ljudstva, kateremu so bili piskači zelo priljubljeni, pa tudi sovraštvo godcev samih. Požreti je moral marsikatero grenko. Pa Rihar ni odjenjal, največje zoprnosti mu niso omajale trdnega sklepa. Saj si je bil svest, da dela za dobro stvar, dobra stvar ima pa vedno in povsodi svojo nasprotnike. Našemu Gregorju je bila čast božja nad vse.
Kdor hoče razpadajoče poslopje popraviti, ne sme samo podirati, on mora tudi zidati. To je spoznal tudi Rihar in je delal, kolikor je mogel. Videl je, da manjka Slovencem dobrih cerkvenih napevov, zato je ves čas, odkar je nastopil službo organistovo v stolnici, pa do smrti neumorno delal na polju cerkvenega petja ter zložil veliko število lepih cerkvenih skladeb; ž njimi je Slovencem zapustil dragocene zaklade. K pridnemu delovanju ga ni naganjalo niti slavohlepje, niti hlepenje po dobičku. Pač pa ga je k temu nagibala gorečnost za čast božjo in ljubezen do svojih rojakov.
Dobro je poznal Rihar namen cerkvene glasbe, zato mu je zloraba njena provzročevala toliko žalosti. Skladajoč napeve je gledal posebno na to, da bi bili ti v resnici v čast božjo; ob enem pa ni pozabil ozirati se na značaj slovenskega naroda, da bi s svojimi napevi tem lažje in vspešneje budil ljudstvo k pravi po-božnosti. In on je zares znal najti pot do src vernih Slovencev ter jih s svojimi krasnimi skladbami navdušiti za čast božjo. Zato odseva v njegovih sicer v cerkvenem duhu zloženih pevoskladih tudi značaj slovenskega naroda. Njegove priproste in lahke, pri vsem tem pa lepe melodije so se naglo priljubile ljudem. Ko so peli v Senklavžu vprvič prelepo pesem: ,.Rešnje vidimo Telo", je bilo po cerkvi neki tako tiho, kakor da bi si ljudje ne upali sopsti. Hlastno so segali organisti in pevci po novih napevih, ki jih je Rihar izdajal. Prosili so ga velikokrat za božjo voljo, da naj da zopet kaj na svetlo, ako je le nekaj časa molčal, ali pa v svoji ponižnosti ni hotel objaviti vseh napevov, katere je zložil. Posebno mladi učitelji so si prizadevali dobiti v last Ribarjeve napeve; večkrat so učiteljski pripravniki skušali skrivaj zmuzniti se na kor stolne cerkve (kar se jim je tudi posrečilo) ter so ondi v naglici prepisavali tam shranjene Riharjeve skladbe. Tako so se širili napevi Riharjevi čedalje bolj med narod, ki jih je pozdravljal z veseljem. Slabi in spačeni napevi so se morali umakniti; kjer so se hoteli pevci posebno ponašati, so dejali: „Pri nas pojemo le Riharjeve." Vesel je gledal Gregor Rihar sad svojega truda, odpravil je nečastno petje iz cerkva ter ga nadomestil z dostojnišim petjem. Ni dolgo trajalo, že so se udomačile njegove mile in pobožne pesmi po slovenskih cerkvah. Ljudstvo jih je zamakneno poslušalo, pa jih je neslo tudi seboj na dom ter jih popevalo pri svojih opravilih. Pastir jih je pel na paši, oratar na polju, dekleta pri preji. Zlasti nekatere Riharjeve pesni, posebno Marijine, so se udomačile med ljudstvom tako, da so postale tako-rekoč njegova lastnina. Naj omenimo tukaj imenoma napeve, ki jih je zložil mojster Rihar in objavil:
I. Iz prvih „Potočnikovih bukvic" je napevov za 79 sv. pesmij. Pesmi z napevi so: ena „,Jutranja", ena „Večerna", šest „Maš", en „Očo naš", ena „Zahvalna", ena „Spokorna", ena „Vera, upanje, ljubezen", tri „svetega obhajila", pet „sv. Rešnjoga Telesa", ena „Adventna", tri za „Sv. večer", ena za „Novo leto", dve za „Raz-
glašenje Gospodovo", ena »Sladko ime Jezus", dve za „Svečnico", deset »Postnih", tri »Velikonočne", ena za „ Križe v teden", ena za »Vnebobod", dve za »Binkošti", ena »Sv. Trojica", ena »Cerkveno žegnanje", deset od »Matere božje", petnajst p. »Svetnikov in svetnic", ena »Vernih duš", ena »Novi mašnik", ena »Nebesa", ena »Pred blagoslovom in po blagoslovu".
II.	Iz druzih »Potočnikovih bukvic" je 44 napevov za pesmi. Ti-le so: ena »Sv. maša", vsak razstavek z drugim napevom, dve »Črni maši", vsak razstavek s svojim napevom, ena od »Darovanja", ena »Novi mašnik", ena »Pri škofovem obiskovanji", dve »Sveto Kešnje Telo", ena »Jezus", ena »Počeščenje sv. peterih ran Jezusovih", ena »Sv. Koženkranc", vsaki del na dva napeva, ena »Angel.j varh", šestnajst pesem Matere božje.
III.	Čveteroglasnih napevov je: v prvem zvezku: trinajst pesem od »Matere božje" iz bukvic »Slava Marije"; v drugem zvezku: pet pesem za »Sv. Obhajilo" in pet pesem »Matere božje"; v tretjem zvezku je trinajst pesem »Matere božje", dve »k Jezusu" (sv. Obhajilo), ena »Sv. Duh", ena »sv. Cecilija", ena »Spokorna" (ta zvezek je druzega natisa); v četrtem zvezku je dvanajst pesem »Matere božje"; v petem zvezku je šestnajst pesem »Matere božje za majnik".
IV.	24 pol svetih pesem, v katerih je dvainšestdeset pesem »Matere božje", tri za »sv. Obhajilo", štiri za »sv. večer", šest p. »Svetnikov in svetnic", ena »Ozir v nebo", dve »Molitvi", ena »Gospodov dan", ena »Zaupanje v Boga", ena »Svečnica", ena »Kje je kristijana pravi dom", ena „Angelj varh".
V.	zvezek: »Velika maša" četveroglasno postavljena sostavno in razstavno.
VI.	zvezek, v katerem je osem sv. Maš, ena Adventna, dve Božični pesmi, ena k Jezusu pri blagoslovu.
VII.	zvezek, v katerem sto dve sv. Maši (pri prvi vsaka kitica po svojem napevu), ena o kropljenju med letom.
VIII.	V zvezku »Thesaurus" je 21 himen ali slavospevov o sv. Rešujem Telesu in sicer, čo pojo sami moški ali samo ženske ali pa oboji skupaj; besede so sicer latinsko; pojo so pa ti himni tudi lahko v slovenskem jeziku, ker je večji del teh himen žo gospod J. Bilec preložil v slov. jezik v tisti meri (metrum), kakor je v latinskem.
V zvezku Thesaurus so naslednji napevi: prvi „Pange lingua", hymnus; drugi „Sacrissolemniis", hymnus; tretji „Adoro te supples", hymnus; četrti „Ego sum panis vivus", antiphona; peti „Oaro mea vere est cibus", antiph.; šesti „0 quam suavis est", antiph.; sedmi „0 salutaris hostia", hymnus; osmi „0 salutaris hostia", liymnus; deveti „Sit laus plena", ex bymno „Lauda Sion"; deseti „Oredo", ex hymno „Adoro te supplex"; enajsti „Da pacem Domine", antiph.; dvanajsti „Osaerum convivium", antiph.; trinajsti „0 sacrum eonvivium", antiph.; štirnajsti „Dominus Jesus", antiph.; petnajsti „Bone pastor, panis vere", hymnus; šestnajsti „0 quam suavis est", antiph.; sedemnajsti „Lauda Sion", hymnus; osemnajsti „Ecce panis angelorum", ex „Lauda Sion"; devetnajsti „Tu qui cuncta seis et vales", ex „Lauda Sion"; dvajseti „Ave verum corpus", hymnus; edenindvajseti „Devota suspiria".
IX.	Trinajst „Tantum ergo", ki so v sedmih polah.
X.	Venec četveroglasnih pesmij s sedemnajstimi napevi (posvetnih pesmij).
XI.	Zvezek „Narodnih pesmij".
Samo tiskanih napevov je okrog 350, in to nam kaže marljivost in čudovito plodovitost mojstra Eiharja. Med svoje zbirke je uvrstil tudi nekatere napeve svojega prijatelja Blaža Potočnika, (ki mu je dal včasih motiv kake pesmi in napev, Rihar jo je pa harmonizoval) in malo število Travnovih napevov, ki so pa tudi vsi od njega harmonizovani. Nenatisnenih napevov je bilo po smrti Riharjevi najdenih menda tudi še čez 200. Prav so imele „Novice", ki so pisale: Rihar je bil pravi Croesus krasnih melodij.
Veliko je torej število napevov, ki jih je zložil Rihar in dal na svetlo; veliko pa tudi neobjavljenih. Sv.pesmi, zložene od Riharja, moremo razdeliti v mašne, obhajilne, Marijine, pesmi za vse praznike, kakor božič, veliko noč itd., postne, adventne, raznih svetnikov in še nekaj družili. V slehernem napevu je izraženo času in priliki primerno čustvo, in ker se je skladatelj skladajoč pesmi oziral tudi na značaj narodov, zato so tudi zelo vplivale nanj; budile so v ljudstvu ista čustva, kakoršna je imel skladatelj sam pri skladanju. Te skladbe so priproste, lahko umevne in ravno zato primerne za ljudstvo. Kaj pomaga skladati napeve, ako jih narod prav tako ne umeva, kakor ne umemo nam neznanega jezika! Mašne posmi prešinja duh prave, resnične pobožnosti in globoke
ponižnosti pred Bogom. Kdo ne občuduje črnih maš Riharjevih? Naj omenim le še maše: „Bog pred Tvojim veličastvom" itd. Že besede zložene od BI. Potočnika so krasne, krasnejši pa še je napev Riharjev. Ganiti mora in vzbujati vsakega kristijana, če le nima ledeno-mrzlega srca. Iz obhajilnih pesmij odseva goreča ljubezen, ki jo je skladatelj gojil vedno v srcu do Jezusa, pričujočega v najsvetejšem Zakramentu. Komu niso znani prekrasni himni, ki jih je uglasbil Rihar za praznik sv. Rešnjega Telesa? Koga ne ginejo v dno srca: „Dominus Jesus", ali: „Ave, ave verum corpus" ? Pravi biseri so zares. Kdo ne občuduje pesmi: „Poznate dom?" ali: „0 kam Gospod, gre tvoja pot" itd.? Ako čuješ z občutkom peti te pesmi, zdi se ti, da se je oprostila duša prstenih okovov in da je splavala v nadzemske višave. Kako milo in ganljivo se glase napevi Riharjevi za sv. postni čas; resno vabijo k pokori ter obujajo sočutje do trpečega Zveličarja, svareč glas so trdovratnim grešnikom, da naj nehajo križati največjega dobrotnika svojega, Jezusa Kristusa. Kakor pa v teh pesmih izraža skladatelj bridko žalost nad trpljenjem in smrtjo Kristusovo, tako izraža n. pr. v pesmih božičnih, velikonočnih svoje veselje, bodi-si nad rojstvom ali vstajenjem Gospodovim, dobro vedoč, da je v teh praznikih dovelj vzroka, veseliti se in se radovati sv. skrivnostij, katerih nas spominjajo. Nad vse druge pesmi, tako-rekoč krona med njimi, so pa pesmi Marijine. Te so v resnici ogledalo notranjega življenja skladateljevega. Ves prešinen od gorečo ljubezni in trdnega zaupanja do prečiste Device, ne more je nikoli dosti preslaviti in prohvaliti. Mnogo, mnogo pesmij je zložil v čast Marijino, pa se mu je še zdelo, da ni dovelj častil nebeške Gospo s svojim petjem. Zato so je še na smrtni postelji izrazil: „Ako mi ljubi Bog da še zdravje, še bom slavil Marijo v pesmih." Marijino pesmi Riharjeve so prava zakladnica biserov in dražili kamenov. Sedaj se topi skladatelju srce goreče ljubezni do Marije; sedaj ga navdaja popolna udanost, v drugi pesmi zopet hvaležnost ter ponižna prošnja do nebeške Gospe; sedaj žaluje prav otroško z žalostno Materjo Božjo v prav mojsterski in nedosegljivi: „Žaloslna je mati stala." Tako jo zvil pobožni Rihar prečisti Devici krasen venec iz raznobojnih duhtečih cvetlic ter tako vnemal srca vernikov k nežni in goreči ljubezni do Marije. Uresničile so se pri njem besode: Kakor trta sem sladak in dišeč sad rodila, in moje cvetje je častitljiv in pošten
sad. (Sir. 24.) Ni čuda, da te pesmi ljudstvo tako rado ima; z velikim veseljem jih posluša in samo popeva. Pa če se tudi sto in stokrat vnovič pojo, zde se vendar človeku vedno nove, vedno so mu ljube in drage; seveda peti se morajo prav in z občutkom, sicer nobena pesem, tudi najlepša ne naredi nikakega prijetnega vtisa.
Poleg vseh teh omenjenih napevov je zložil Rihar še mnogo družili sv. pesmij v čast raznim svetnikom ter za razne prilike, o katerih je navada prepevati.
Zares neprecenljive so zasluge, katere si je pridobil Rihar s svojimi skladbami za cerkveno glasbo med Slovenci. On je položil temelj ter začel zidati krasno zgradbo; na ta temelj zidajo in do-vršujejo od njega začeto zgradbo njegovi nasledniki.
Rihar pa ni delal le v povzdigo cerkveno glasbe med Slovenci, on je budil in gojil prav pridno tudi narodno petje. Očitali so tujci Slovencem velikrat, da nimajo lepih narodnih pesmij. To očitanje je bolelo Riharja, zato je zložil precej posvetnih, jako lepih napevov v prav narodnem duhu. Z velikim navdušenjem in radostjo je je pozdravljal narod slovenski ter je pridno prepeval. Kdo ne pozna „Savice" ali »Žalosten glas zvonov"? Postale so te in enake pesmi prav lastnina narodova.
Naj pri tej priliki povem še neko misel. Velikokrat že se je govorilo in pisalo o splošnem ljudskem petju v cerkvi. To je tisto petje, s katerim pri službi božji, ali pri cerkvenih pobožnostih vse ljudstvo s pevci na koru vred kakor iz enega grla slavi in poveličuje Gospoda. Tako petje jo zares veličastno in ima neko posebno moč do človeškega srca; skoraj šiloma odtrga človeškega duha iz trupla ter ga dvigne v nebeške višavo k vzvišeni pobožni molitvi. Kdor je čul le enkrat tako petje, ne more ga pozabiti. Slovenci pa cerkvenih napevov sposobnejših za tako splošno petje skoraj nimamo, kot so Riharjevi. Lopi so, pa tudi priprosti in lahki, da se jih ljudstvo igraje nauči. Da so pa ti napevi ljudstvu tudi priljubljeni, učila je in uči še skušnja. Iz teh vzrokov se je že za časa Riharjevega oživilo splošno cerkveno petje. Komaj so culi ljudje le parkrat nov napev, že so siga zapomnili; na božjih potih, pri šmarnicah in enačili prilikah je vso polo po cerkvi. Kako spodbudno se jo glasilo tako petje, ko so se družili glasovi otroški in glasovi odraslih k časti božji! Peli so ljudje te pesmi v cerkvi, pa so jih nesli tudi domov, da so jih tukaj peli pri dolu.
Ponehavalo je prepevanje grdih in nespodobnih popevk, na mesto njih pa so stopale pesmi svete, zložene v čast Marijino in svetnikov. Razlegale so se te sv. pesmi na polju, v gozdu, sredi vasi; prepevala sta jih oratar in plevica. Kako je vsaj mene velikokrat milo ganilo, idočega skozi polje ali vas, ko so mi donele na uho ljuboglasne pesmi Marijine Riharjeve, vesel sem bil tega; zdelo se mi je, da je to petje v nebo duhteča molitev, blagroval sem svoj narod, ki tako lepo in vzajemno zvršuje ukaz svete vere: Moli in delaj. Srečen tak narod! Zalibog, da med narodom našim ginejo sedaj te blažilne pesmi; čuješ pa pogosteje popevati zopet grde popevke. Od kod to? Ljudstvo v cerkvi le redko čuje Riharjeve napeve, posledica tega je, da je bo pozabilo. Znano je vsakemu, kako moč da ima petje do človeških src. Prepevanje lepih pesmij, zlasti svetih, blaži srca, zlasti nepokvarjene mladine, ter v njih vzbuja čut za dobro, lepo in pravo; popevauje grdih pesmij pa zamori čut za vse blago in provzročuje nravni propad. Orgijavci in pevci naj bi ne opuščali preveč Riharjevih blažilnih napevov! S tem ne zahtevamo, da bi morali peti vse Riharjeve napeve vprek pri najsvetejši daritvi; zares so nekateri za to malo preveseli; je pa večina Riharjevih napevov, ki popolnoma ustrezajo cerkvenim določilom; te naj pridno popevajo, ker segajo ljudstvu prav v srce. Vse Riharjeve pesmi brez razločka naj se pa glas6 pri pobožnostih, n. pr. pri šmarnicah, da jih ljudstvo zopet čuje iu se jih priuči. Segajte tedaj pridno po napevih Riharjevih, vi slovenski pevci in pevke; učite pa tudi vi učitelji otroke Riharjevih Marijnih pesmij; na tak način se bodo ti blažilni napevi zopet ukoreninili v narodu ter pomagali ohraniti ljudstvo v pobožnosti ter ga varovati nravne spačenosti. „Srečno jc ljudstvo, katero veselo peti zna" pravi že sv. pismo. (Ps. 88.) Naj pristavimo le šo krasne besedo blagega Slomška: „Lep dar božji je čedno ubrana pesem in moder pesnik, ki prave pesmi snuje, on jo v resnici božji mož in pa svojega rodu velik dobrotnik." Tak velik dobrotnik slovenskemu rodu je bil Rihar, in da govorim z g. Kržičem*): „Vsak v resnici dobro delo stori, kdor premilo pesmi Riharjeve razširja med narod."
:(l) Osmero blagrov str. (17. Seveda, strinjamo so tudi mi s tem, kar pravi isti pisatelj: »Ne rečem, da bi se kar sploh v cerkev vpeljevale in kar ni za cerkev, naj ostane zunaj — u za domače veselje ni nič pripravnejSega, nič boljšega, kakor ti veseli napevi.«	Uredn.
Tako je naučil slavni Rihar peti Slovence v cerkvi in doma, podal je prekrasnih napevov obilno število cerkvi in narodu. Delal je neumorno kot otrok katoliške cerkve in kot veren sin matere Slovenije. Oživil je službo božjo po slovenskih cerkvah s pobožnimi napevi, ki bodo še v srcih poznih rodov obujali pobožna čustva. Zato se ga bode s hvaležnim srcem spominjalo slovensko ljudstvo, dokler bode vedelo in znalo ceniti zasluge svojih slavnih rojakov. »Slovesno slavimo prvake svojega rodu in slovelo bo slovensko ime!" *) Pa Gregor Rihar ni bil samo mojster v skladanju napevov, on je bil tudi izvrsten pevovodja in orgljavec. Petje v Senklavški cerkvi je zaslovelo po Ljubljani in po deželi že 1. 1826, tedaj takoj, ko je nastopil Gregor službo organistovo. Omenjenega leta so prvič peli v stolnici lamentacije, čveteroglasno postavljene od Riharja. Trudil se je Rihar mnogo, da je izuril bogoslovce v četveroglasnem petju. Takega petja, kakoršno je bilo veliki teden 1. 1826 v stolnici, Ljubljana do takrat še ni slišala. Ker se prej po mestu ni nič vedelo, kaj je Rihar zložil, zato veliko sredo v stolnici ni bilo posebnih poslušalcev. Vse drugače pa je bilo veliki četrtek. Take gnječe, kakoršna je bila tedaj, menda ni bilo nikdar pri jutranjicah. Pred cerkvijo so stale krasne kočije, ena poleg druge, v katerih so se pripeljale odlične osebe poslušat krasno petje. Med poslušalci je bilo videti mnogo omikancev — posebno vojaški dostojanstveniki
*) »čudno se mora zdeti« — dejal mi je sivolas častitljiv duhovnik, ki je tudi vešč muzike — »da nekateri mlajši gospodje tako ostro sodijo Riharja. Ko bi poznali« — dejal je — »natanko tedanje razmere, kakor sem jih videl jaz z lastnimi očmi, sodili bi drugače.« Pomniti je treba, da je Rihar moral čeloma orali ledino ter se boriti z neopisljivimi zaprekami; pomniti je, da je Kiliar živel ob času, ko je bila tudi po družili deželah cerkvena glasba še v povojih, in so bili stari mojstri n. pr. Palestrina, popolnoma pozabljeni. Ako je katera njegovih pesmij veselejša, razlagamo si to lahko od tod, ker se je moral saj sem in tje ozirati na značaj ljudstva, če je sploh hotel prodreti s svojimi težnjami in željami. Velika večina Riharjevih napevov pa ustreza cerkvenim določilom. Saj je rajni Rihar dobro poznal cerkvene zahteve; želel je storiti vse prav, zato so je izustil o priliki: »No smem« — je dejal pobožni mož — »ne smem se prevoč pečati s svetno godbo, ker se bojim, da bi se svetili pesmij svetno krožiti ne navadil.« Sicer pa nihče pod solncem ni popolnoma in zato ni Čuda, če se je tudi Hiharju kak mipov ponesrečil. Kako so cenili sovrstniki Hiharja in imi bili hvaležni! Hodimo mu hvaležni tudi mi! Želimo tedaj, ko smo ocenili zares zaslužno delovanje blazega Gregorja, da bi ga v prihodnje sodili milejše in ne toliko nehvaležno prezirali.
so bili v obilnem številu navzoči. Slučajno sta bila na koru prisotna tudi dunajska glasbena umetnika; videlo se jima je na obrazih, da sta iznenadjena. Stopita k Riharju sedečemu pri orgijah in trdita: „Kaj tacega nisva še čula." Sprašujeta ga, kdo je te ža-lostinke harmonizoval; dalje časa se obotavlja Rihar v svoji skromnosti, ker pa le nista odnehala, je naposled povedal, da je to on storil. O praznikih je vsa Ljubljana govorila o Riharju in hvalila njegove žalostinke.
Zgodaj tedaj je že zaslovelo petje Šenklavško pod vodstvom Riharjevim ter je svojo slavo obdržalo do smrti Riharjeve. Ob nedeljah, posebno pa še o večjih praznikih, tako n. pr. o božiču, veliki noči se je glasilo lepo ubrano in umetno petje po prostorni stolnici ter povzdigovalo čast božjo in budilo k pobožnosti. Ko so se pričele v Ljubljani (menda 1834. leta) ob adventnem času zornice, je sproti skladal Rihar napeve; mnogoštevilno ljudstvo jih je za-makneno poslušalo. Trumoma so pa drli v cerkev ljudje, ko so se pričele v Šenklavžu šmarnice; Zupan, rajni prošt, je pridigoval, na koru pa so peli Šenklavški pevci in pevke Marijine krasno pesmi, ki jih je Rihar od dno do dne sproti za celi mesec zlagal. Ljudstvo je bilo kar navdušeno, ko je poslušalo to petje: čulo se je sploh: „takega petja še ni bilo." Dan sv. Rešnjega Telesa so Ljubljančani vselej željno pričakovali; saj so peli bogoslovci pod vodstvom Riharjevim. in takega petja ni bilo lahko sicer slišati. Pa poslušajmo glas „Danice": „Našim gg. bogoslovcem pod vodstvom g. Riharja gre posebno čast in hvala, da z izvrstnim petjem miloglasnih Riharjevih pesmi povzdigujejo slavo božjo, in no bojimo se trditi, da nikjer se ne sliši kaj tacega. Že davno bi bili radi pohvalili divno potjo gg. bogoslovcev naših, ali ni se nam spodobno zdelo, cerkvena opravila devati na oder očitnosti; pri tej priliki pa, ko so se njih posmi razlegale javno po ulicah mestnih, so ne moremo zdržati, da ne bi vsled množili razodetih nam želj očitno dali hvalo, komur hvala gre, in da nebi ponovili žive resnico: naš Rihar jo v cerkvenem petju osnoval čisto novo dobo." Oni sem že več veščih gospodov trditi, da jo bilo petje Šenklavškega zbora pod vodstvom Riharjevim prvo v Avstriji.
Težko pa jo stalo Riharja, kakor jo pravil večkrat sum, da so jo moral klanjati Ljubljanskim gospodičinam pevkam. Zato je bil silno vesel, da si je s sestro .)urico pridobil tako izvrstno pevsko
moč. Imela je poln, močan sopran; celo tujci so jo zelo hvalili in trdili, da bi bila celo „operi" krasna pridobitev. Kot pevovodja je bil Rihar silno natančen. Pevcev svojih nikdar ni pohvalil. Če so mu peli še tako lepo, je navadno zmeraj le z ramami migal, nikdar mu niso mogli ustreči. Gospod Tedeschi ga jo večkrat dražil, češ, da njemu celo nebeško petje ne bo všeč in da bo rekel, ko bo slišal angeljski kvartet: „Mihael piano, Rafael ti pa bolj forte itd." Pri poučevanju mu je včasih zmanjkalo potrpežljivosti, ker je bil hude krvi. Pa če je v naglici rekel žal besedo, je navadno takoj prosil odpuščanja.
Orgljanje Riharjevo je bilo mojstersko. Že pater Robert je spoznal, da bode Grogec izvrsten orgljavec. Že v pol leta so mu pele orgije kaj polno in ubrano, kmalu je prekosil svojega učitelja. Oe tudi je bil samouk in ni obiskoval glasbenih šol, je vendar čudovito naglo napredoval ter je kmalu dosegel visoko stopinjo te umetnosti. Njegovo igranje je bilo tehnično dovršeno, kakor je ume malo umetnikov; posebno pedal je imel čisto v oblasti, kar igral se je ž njim. Tehnični dovršenosti se je družila čudovita fantazija Riharjeva, ki se je kazala že v prvih letih, pa se je od leta do leta bujnejše razvijala, tako, da se je njegov duh zdel vedno mlajši in živejši. Tiskanih preludij (prediger) ni nikdar rabil, skladal si jih je sproti sam; bil je v stanu, kakor je povedal sam, pol ure ali tudi celo uro preludovati, da ni ponavljal nobenkrat istega akorda, ampak vselej prijel druzega.
Nekaj posebnega je bilo pri Riharjevem orgljanju; prešinjal ga je duh pobožnosti in milobe; njegovo igranje je bila umeteljna molitev. Znal je kaj mojstersko izlivati svoja čustva ob različnih praznikih in časih v orgljine glasove; o veselih praznikih je bilo njegovo orgljanje navdihneno veselja, ob časih žalosti je odmevalo v tužnili mol-akordih. Od daleč so hodili poslušat umetno orgljanje Riharjevo. Kakor povedo, jo pa sam sebe prekosil sv. večer; v tej sveti noči je bil vselej nenavadno vesel. Ko so škofa peljali v cerkev, jo začel izvabljevati orgijam nečuvene glasove; veselje se mu jo zarilo na obrazu; prav v srcu jo čutil pobožni orgljavec besede ter jih zlival v glasove: »Bog je svet tako ljubil..Mili ti glasovi so se čarobno razlegali po prostorni cerkvi. Ljudstvo pa je zamaknemo poslušalo; pač se mu jo zdelo, da čujo odmevanje godbe angeljske in onega petja, ki so je čulo v sveti noči: »Slava Bogu . . ."
Pri sv. Jakobu v Ljubljani bila sta za istega časa zaporedoma izvrstna organista — Schwert in Statin. Oba sta slovela zaradi izvrstnega orgljanja, vendar pa sta oba ponižno spoznala, da se z Riharjem meriti ne moreta. Statin je o priliki izrekel preč. g. Tede-schi-ju sledečo sodbo o Riharju: „Riharjeva fantazija je občudovanja vredna. Kadarkoli ga slišim preludovati, vedno kaj novega slišim. Nikdar se v svojih preludijah ne ponavlja, vedno ima nove fantazije, vedno je izviren. Meni revežu pa, naj pričnem kadarkoli, vedno v staro nazaj zaide."
Živo se še gosp. Tedeschi spominja, kako izvrstno je včasih Rihar pri duhovnih vajah orgljal. Posebno zvečer po litanijah je velikokrat zbrane gospodo kar očaral, tako, da so bili vsi ene misli: „Tako le Rihar zna."
Zadnje štiri ali pet let mu je menda proti n skrčil prste tako zelo, da je mogel pri orgljanji rabiti le pet ali šest prstov na obeh rokah. Podal se je v kopel Krapinsko, da bi se mu razpustili prsti, pa ni nič pomagalo. In vendar je ostal Rihar z zgodovinskimi peterimi prsti prvi orgljavec, in splošna sodba je bila: da Rihar s petimi prsti boljše in lepše orglja, kot vsak drugi z desetimi.
Imel je Rihar posebno veselje in tudi zmožnost za izdelovanje glasovirjev in orgelj. Ko je še kot deček v farni cerkvi Pograjski orgljal, seznanil se je z mehaniko (sestavo) orgelj. Te so bile menda slabo narejene ter so tudi malo prida pele. Grogčevim ušesom niso bili taki glasovi všeč, zato jo je vzel narazen ter je prav dobro popravil. Ko je obiskoval gimnazijo in je hodil domu orgljat, sta naredila z očetom sama glasovir, ki ga je Rihar rabil celo življenje. To ni bilo kaj navadnega. Nekaj potreba, še bolj pa veselje ga je naganjalo, da se jo posebno v umetniji za stavbarstvo orgelj od leta do leta bolj spopolnjeval. Kot stolni organist je velikokrat popravljal velike orgije v Senklavški cerkvi; dvakrat jih je pa prav temeljito predelal iu uglasil, enkrat v družbi z Rlažem Potočnikom, drugič pa sam. Kakor je znano, sta bila Rihar in Potočnik iskrena prijatelja. Potočnik jo bil pravi „l!niversalgenie" in je tudi dobro razumel izdelovanje orgelj, zato so jo v tej stroki Rihar marsikaj od njega naučil. Nek sloveč mojster — imena nisem mogel zvedeti, tako tudi no časa, kdaj — je popravljal orgljo v stolnici. Imel jo pa nekaj nujnih opravkov, zato je moral z delom za nekaj časa prenehati. Med tem, ko mojstra v Ljubljani
ni bilo, opašeta si Blaž in Rihar predpasnike, in hajdi nakor! V malo dneh je vse popravljeno in uglašeno. — Mojster je bil sicer hud, ker sta mu prevzela delo, a priznati je moral, da bi sam ne zvršil dela boljše nego omenjena gospoda. — Ko so leta 1840 zidali kupijo v Šenklavški cerkvi, je Rihar sam popravil in uglasil cele orgije. Delal je na koru celo poletje, od zjutraj do večera; zadnji večer, predno so blagoslovili kupijo, je delal celo do ene po polnoči, imel je samo pomočnika mizarja, ki mu je potrebno limal, delal je sam. Koje je popravil, so pele neki izvrstno. Vedno je želel novih orgelj v stolnici ter večkrat prosil škofa Wolfa, da naj dii v ta namen 10.000 goldinarjev. Hotel je poklicati izvrstnega izdelovalca orgelj iz Stajarske in bi tudi sam storil, kar bi mu bilo mogoče; gotovo bi bil preskrbe! izgledne orgije stolnici, pa se mu želja ni spolnila. Tudi orgije na Rožniku pri Ljubljani je on pomagal delati, ravno tako jih je popravljal pri sv. Petru v Ljubljani. V Kranju je delal orgije Malahovski; sestavil jih je, uglasiti pa jih kar ni mogel; poklicali so Riharja in kmalu so se glasile lepo ubrane orgije v lepi mestni cerkvi Kranjski. Blaž Potočnik pa je izgovoril sledečo sodbo: „Ne Malahovski-ju, ampak Riharju gre spričevalo in čast!" Ravno tako so ga klicali v Bohinj in še na veliko družili krajev, če orgelj ni mogel nihče popraviti ali dobro uglasiti. Rihar je posebno o počitnicah rad hodil po korili in popravljal slabe orgije. Tedeschi je bil nekaj časa župnik na Prežganju. Rihar ga jo večkrat obiskal. Prežganjske orgije so bilo tako slabe, vsaka piščal je poprej „zasmrčala," predno je zapela, (tako se jo izrazil sam č. gospod župnik). Rihar je o priliki popravi tako, da se je vse čudilo. Obsuli so možje župnika idočega v nedeljo od mašo ter rekli: »Slišijo, ta gospod so pa orgije seboj prinesli; ni mogoče, da bi naše tako pele."
Izdelovalci orgolj in župniki, ki so hoteli v svojih cerkvah delati nove orgije ali staro prenoviti, so navadno iskali sveta pri Riharju in ta jim jo postrežljivo šel na roko s svetom in dejanjem. Rihar je hodil tudi poskušat in ocenjevat nove orgije; pogodili so se navadno z izdelovalcem orgolj, da bodo dobro orgije plačali samo s pogojem, če je bo potrdil Rihar. Tudi škof VVolf jo storil tako, ko je naročil orgije zaGornji Grad pri sloveči dunajski tvrdki: »Sprejel je bom, je dejal, čo bodo všeč Riharju." Nek tedanji list je pisal: »V povzdigo umetnosti za izdelovanje orgelj je veliko, veliko pri-
pomogel slavnoznani g. Gregor Rihar, organist . . ., ki je mnogokrat dobre umetnike in naročnike podpiral s poukom in dobrim svetom. Slava mu!"
Podpiral je Riharja pri vsem njegovem delovanju čudovit sluh, kakoršnega redko najdeš. Že kot deček je pokazal bister sluh, ko je grajski glasovir v graščini Pograjski sam urno uglasil. Od leta do leta pa je postajal ta sluh ostrejši. Znano nam je že, da je kot dijak uglaševal glasovirje po Ljubljani; in ljudje so bili ž njim zelo zadovoljni. Klicali so ga večkrat v Trst, da naj pride uglaševat glasovirje ter ga vabili, naj se preseli v Trst, česar seveda ni hotel storiti. Ko je bil kongres v Ljubljani, je bil v gledališču velik koncert, ki so ga hoteli prirediti dunajski umetniki. Kakih pet glasovirjev je bilo treba uglasiti v enem popoldnevu. Kdo bo takemu delu kos? Poklicali so Riharja in ta je v kratkem popoldnevu uglasil vseh pet glasovirjev tako natančno, cla so se mu čudili dunajski glasbeniki. Pravil je sam Rihar gospodu L., da, kadar med šolarsko sv. mašo tudi on sam mašuje, prav natanko ve, v katerem glasu (Tonart) se poje ali orglja, da v duhu celo vidi vsako tipko (tasto), ki se je dotakne organist. Pomagal je Riharju bister sluh posebno pri uglaševanju orgelj in zvonov. Kako so čislali Riharja kot uglaševalca orgelj, že vemo; s svojim bistrim sluhom je pa Rihar šel na roko tudi rajnemu zvonarju Samassi. Pripovedovala mi je Jerica, sestra Riharjeva, da je Samassa večkrat prihitel s piščaljo v roci k Gregorju, posvetovat se, kako naj harrno-nizuje zvonove. In ravno lepo zvonenje je bilo največje veselje Riharjevo. Zato je bil silno vesel, če se je njemu in Samassi posrečilo poslati kam lepo ubrane zvonove. Že od nekdaj je želel, da bi tudi Pograjska cerkev imela lepo zvonenje. Nada se mu je spolnila, pa le deloma. Naročil je rajni župnik Pada nove zvonove pri Samassi. Pripeljejo zvonove ter jih obesijo v zvonik. Komaj so oglase zvonovi, so bili takoj všeč g. župniku iu ljudem. Čez nekaj dni pa pride poslušat zvonove Rihar* sam ter jih popolnoma zvrže; morali so dva nova zvona uliti. Samassi se je Rihar takrat neki zelo zameril. Pa tudi potem, ko sta došla nova dva zvonova, Riharju zvonilo še ni bilo všeč. Zato je najel pil v Ljubljani ter vzel nekaj delavcev seboj v Polhov gradeč; pilili so zvonove cel teden v navzočnosti Riharjevi; Rihar ni miroval, dokler zvonovi niso čisto poli. Še sedaj slovi Pograjske cerkve
zvonenje. Milo in ubrano se glase po dolini Bogu v čast in na slavo Mariji, patroni farne cerkve!
Oglejmo si Riharja še kot duhovnika in človeka!
Bil je Rihar kot kristijan in duhovnik zelo pobožen. Rad je hodil v cerkev; videli so ga večkrat skrivaj moliti v kakem kotu, posebno na koru. Molil je kaj rad, zlasti pa je kot poseben častilec Marijin velikokrat prebiral rožni venec. Ljubil jo Rihar iskreno Marijo prečisto devico. Kadar je govoril o njej ali pa zlagal pesmi njej na čast, vselej se je odkril. Sploh je pa vselej prej molil, predno je začel skladati napev. Nejevoljen je bil, če je videl pri večerni skupni molitvi koga dremati; „kako", je dejal večkrat, „kako more vendar človek dremati, če moli". Pri neki priliki je obiskal škofa Slomška; pozneje je povedal večkrat, da mu je v hiši blagega škofa najbolj to bilo všeč, da družina tako lepo in spodbudno skupaj moli.
Rad je hodil Rihar na božja pota, tako n. pr. na Dobrovo, na Šmarno goro itd. Navadno je vzel pevcev seboj, da so peli po božjih potih Mariji v čast. Med potoma se je ločil od družbe, je vzel košček papirja v roke in svinčnik ter je osamljen zamišljeno korakal proti cerkvi. Predno so dospeli do cerkve, je njegov pobožen duh že vstvaril pesem, da jo je kot duhteč šopek položil Mariji na altar. Želel je vedno iti na božjo pot v Marijino Celje. Zvedel je škof Wolf to Riharjevo hrepenenje ter mu je sam ponudil denar za potne stroške. Podal se je tedaj Rihar s sestro v Marijino Celje in o tej božji poti je vselej rad in vesel pripovedoval.
Spovednik je bil Rihar neutrudljiv. S kora podajal se je v spovednico, iz spovednice na kor. Pripovedujejo, da jo priprosto kmečko ljudstvo organistovo spovednico kar oblegalo. Ko je bil č. g. Tedeschi še kaplan v Polhovem Gradcu, je dohajal oče Riharjev k njemu ter mu večkrat rekel: »Gospod kaplan, mojega Groga bodo v Ljubljani končali. Z orgljanjem in petjem ima toliko opraviti in potoni pa še noč in dan spoveduje." Bilje Rihar tudi spovednik rajnega knezoškofa VVolfa.
Imel jo Rihar posebno rad bolnike in jim jo storil veliko
v
dobrega. Včasih je ostal pri nevarno bolnem kar celo noč. Ce je bil kam povabljen 11. pr. na pojedino, pa so ga klicali k bolniku, podal so jo takoj k bolniku in popustil vso veselje. Slab sem
Drobtinico. XXH.	g
slabim postal, da bi slabe pridobil (1. Kor. 9.), je pač tudi Rihar govoril s sv. Pavlom. Posebno reveži bolniki so ga radi klicali, ker Rihar navadno nikdar prazen ni prišel. Celo prosil je večkrat svoje prijatelje za svoje revne bolnike. — Tudi reveži in berači so dobro poznali Riharja. Ce ga je le kdo prišel moledovat, je gotovo dobil, samo če je Gregor imel; če pa ni slučajno imel „drobiža", pomolil mu je pa kar petak; reveža ni mogel izpustiti brez daru. Ob godu Riharjevem je bila veža polna beračev. Kadar so zvedeli, da dobi Rihar kaj denarja na roko, tako n. pr. kot zakristan, so ga čakali že pri žagradu šenklavške cerkve, da bi jim pač ne ušel. Tako so ga večkrat obrali, da je prišel kar „suh" domov, in sestra ni imela toliko, da bi šla na trg. Spolnjeval je naročilo Kristusovo: »Ljubi bližnjega kot samega sebe." Ce je v njegovi družbi kdo jel govoriti čez koga in ga obirati, je bilo Gregorju takoj zadosti.
Bil je Rihar prijazen z vsakim, posebno duhovniki so radi občevali ž njim. Njegovo stanovanje se je po pravici smelo imenovati „duhovska hiša". Ljubljanskih duhovnikov je imel vedno mnogo na hrani; iz dežele so pa duhovniki tem rajše k njemu zahajali, ker so vedeli, da je pri Riharju več duhovnih sobratov zbranih. Afriški misijonarji Knoblehar, Kirchner, Lap i. dr. so bili tudi enckrati pri njem na obedu, in Rihar jim je v slovo zložil lepo pesem: „Misijonarjem v slovo", katero so peli njegovi povci pri odhodu misijonarjev v vročo Afriko. Mnogi duhovniki se z veseljem spominjajo prijetnih ur, ki so jih doživeli v družbi Riharjevi.
Prijatelji Riharjevi so bili: Traven, Tedeschi, Zoru, Velkavrh, Zupan; Volčič, Jeran, Praprotnik so mu bili tudi zelo ljubi, ker so takrat precej pcsnikovali; Rihar je pa tem besedam delal napeve. Posebni prijatelj njegov pa je bil Blaž Potočnik, stolni kapelan, poznejši župnik v Št. Vidu. Pravijo, da jo bil Blaž več pri Riharju, kot pa doma v svojem stanovanju. Splošno so je takrat po Ljubljani govorilo, da je božja previdnost sama ta dva gospoda nastavila v stolnico. Blaž jo pesmi koval, Groga jim je pa napeve delal. Eden brez druzega kar nista mogla biti. Blaž je bil navadno manj priden, in Rihar je imel včasih mnogo opraviti, da je Blaža spravil na Parnas. Pa tudi nekatere napove je naredil Potočnik, Rihar je te opilil in sprejel v svojo zvezke. Ko jo Rihar umrl, je bilo Blažu tako hudo, da ni mogel blizu priti. Bila sta prava prijatelja.
Rihar je bil velike postave, mož priprost, brez vsake prisiljene olike. Tujec bi mu tega nikdar ne bil prisodil, kar je v resnici bil. Ponižnost je bila ena najlepših čednost njegovih. Samohvale ni maral; s hvalo se mu nihče ni prikupil.
Prav blag značaj je bil Rihar, dober človek, izgleden duhovnik. Z nadarjenostjo in pridnostjo je delal v čast božjo in prid naroda. Med delom in molitvijo so mu tekli dnevi. Pa bližal se mu je večer življenja.
Bolehal je Rihar že od 1. 1858. Imel je sila veliko dela in si je pri tem nakopal bolezen na jetrih, vendar ni bilo še nevarnosti za njegovo življenje. L. 1862 gaje prosil župnik iz Dobovca pod Knmora, naj pride poskusit zvonove. Vesel se je podal na pot, pa prinesel je s tega potovanja domov bolezen, ki ga je položila na smrtno posteljo.
L. 1863 v postu je postajal od dne do dne slabši. Kaj težko je opravljal službo. Se o velikonočnih praznikih je orgljal in vodil petje, na to je pa moral leči. Vstal ni več. Bolezen je rastla naglo, ter mu prizadevala hude bolečine; toda Rihar je trpel udan v voljo božjo. Bolniku je stregel brat njegov Anton. Ko ga je še rajni šentjakobski župnik Kosti previdel, je mirno čakal zadnje ure. Kako malo je maral za svet in premoženje, ki marsikoga oslepi in mu dela celo težke zadnje ure, kažejo besede: „Ljubi brat", je dejal večkrat v bolezni bratu Antonu. „kaj bi meni pomagali sedaj tisočaki, ki bi si jih nabral; le dobra dela bom nesel seboj." V četrtek pred smrtjo je izrekel besede (ki smo je že omenili): „Šo nisem dosti delal; če mi ljubi Bog podeli zdravje, še bom delal v čast Marijino." Pa Bog je klical Marijinega služabnika uživat plačilo. V petek 24. malega srpana mu jo postajalo vedno huje. Proti šesti uri pa je mirno zaspal v Gospodu. Smrtnega boja ni nihče opazil pri njem; ugasnil je, kakor ugasne svetilnica, ko jej poide olje. K zadnjemu trenutku je prihitel č. g. Heidrich, da je izročil dušo stvarniku. Urno se je širila žalostna novica po mostu in deželi: »Riharja ni več", in marsikomu je zaigrala v očeh solzica pri tej novosti. Bridka zguba je zadela Slovence.
V nedeljo popoldne ob šestih je bil pogreb. Predno so truplo dejali v rakov, so prijatelji rajnega poklicali fotografa, dajo napravil
8*
njegovo podobo (živega k temu ni mogel nihče pripraviti). Foto-grafoval ga je sedečega pri glasovirju; v levo roko so mu dali himne, v desno ubiralne vilice (Stimmgabel). Na to so ga vzdignili. Mrliča so nesli gimnazijski dijaki. Spremljala ga je k sv. Krištofu mnogobrojna množica iz vseh stanov, gotovo nad tisoč; zadnjo čast so mu med druzimi skazali tudi narodovi prvaki, tedanji župnik stolne cerkve Jožef Zupan, mnogi korarji in duhovniki iz mesta in dežele. Pri pogrebu so peli bogoslovci same Riharjeve pesmi. Zasula se je zemlja nad truplom zaslužnega „mojstra pevcev", marsikatera solza je kanila na gomilo umetnikovo. Sledi naj tu ljubeznjiva pesmica, ki jo je položil č. g. Praprotnik na grob Rihar je v.
Solzice pri pogrebu preč. duhovnika g. Greg. Riharja, zakristana in orgljarja v ljubljanski stolni cerkvi in slavnoznanega slovenskega skladatelja.
Tamni oblaki nebo so pokrili,	Kaj je zakladov za tabo ostalo!
Sape večerne drevesca vij6,	Mnogo si zlatih nam strunie navil: Glasi ■/. zvonikov bučijo nam mili, — Cerkev, domovje olepšal si zalo,
Častno mrliča pogrebci neso.	Rajskih si dokaj čutil nam rodil!
Tebe tak' tudi, oj mojster preslavni, Kladvo mrtvaško zabilo je v les. Tvoji zdaj prsti, pred čuda stvarjavni, So zakovani v nemilo nam vez.
Sladko počivaj zdaj v tihi gomili, Naše solze jo obilno rose! Slavni spominek napevi vsadili Tebi so — krasno bo tvoje ime!
Tudi po deželi so žalovali za rajnim. Zvonilo mu je skoraj po vseh farah; v množili cerkvah so zanj opravili tudi bilje in sv. maše zadušnice. Povsodi se je kazalo, kako priljubljen je bil rajni in kako visoko so cenili njegovo delovanje in zasluge.
Cez nekaj mesecev je sprožil list misel: rajni Rihar je bil naše gore list, slaven mož, sloveč skladatelj, ljubljenec naroda: „narodova dolžnost jo torej, da mu postavi spomenik, ki bi slavil narod in mojstra." Našle so te besede rodovitna tla. Sostavili so častilci Riharjevi v ta namen odbor v Ljubljani. Nameravali so mu postaviti dvojen spomenik, dušni in telesni. Dušni bi bil ta, da bi izdali veličastno knjigo, v katorej bi bili zbrani vsi napevi Riharjevi, natisneni in nenatisneni: da bi so v njej videla vsa umetnost skladateljeva. Toda, ta misel se ni uresničila. Pač pa se jo kmalu nabralo dosti denarja za kamenit spomenik, ki so ga
mu postavili na grob. Prav lepa je bila slovesnost, ki se je vršila o tej priliki na grobu Riharjevem. Naj navedeni poročilo »Učiteljskega Tovariša" o tej slovesnosti: »Narod, ki zasluge svojih prvakov na kakoršnemkoli polju hvaležno časti, slavi tudi sam sebe. Hvala Bogu, da se takim narodom more prištevati tudi narod slovenski. Ta misel nas je navdajala po slovesnosti dne 3. novembra (L 1864), ko se je prvemu našemu pevoskladatelju Gregorju Riharju na čast postavil na pokopališču spomenik. Ob devetih je bila slovesna črna maša, služili so jo preč. g. Anton Kos, stolni prošt in škofov vesoljni namestnik; pri sv. maši odpevali in peli so naši gg. bogoslovci, kakor vselej, tako tudi danes izvrstno latinski in slovenski, po Riharjevih napevili in sicer „Requiem" (slovenski »Usmili"), antifoni „Ego sum resurrectio" in »Oredo", »Jamica tiha" in »Strašen dan". Po sv. maši smo šli k Riharjevemu grobu; ondi so bile opravljene molitve za ranjcega; bogoslovci so peli »Gredo"; od groba šli smo k spomeniku", (ki je nekaj korakov bil proč od groba, op. pis.); „g. stolni prošt ga pokrope z blagoslovljeno vodo, bogoslovci pa še enkrat zapojo: »Ego sum resurrectio". S tem je bila končana lepa slovesnost, katere se je vdeležila velika množica spoštovalcev ne le mestnih, temveč tudi iz daljnih krajev. Spomenik je izdelal Ignac Toman iz kraškega marmeljna v bizantinskem zlogu. Pozlačen kelih na vrhu naznanja, da je bil duhovnik on, komur na čast spomenik stoji •— v znamenje, da je bil pevo-skladnik, so v znožji odlikuje ovenčana zlata lira z notami ene njegovih posebno izvrstnih pesem »non, non morietur in aeternum". Napis:
Gregor Rihar,
mašnik, zdkristan in organist v ljubljanski stolni cerkvi, prvi slovenski pevoskladnilc. Rojen v Polhovem Gradcu 1. sušca 179(1, mašnilc posvečen 29. velikega srpana 1829, umrl v Ljubljani 21. malega srpana 1S63.
Vikšal glasi Božjo čast si, pol Marijo, Si preslavil sebe, narod svoj, Pevoskladi tvoji v daljni svet slavijo, Neugasljiv spomin ostane Tvoj!
Postavili spoštovale i.
Nekaj let pozneje so prenesli kosti Riharjevo prav k zidu pokopališča, kjer stoji spomenik na zid naslonjen. Tam počivajo sedaj telesni ostanki Riharjevi prav blizu Copa in Vodnika; ondi
čaka v družbi s tema dvema slavnima možema dneva vstajenja tudi Kihar, mož sloveč, o katerem je pokojni skladatelj Anton Hajdrih, konservatorist praški, izrekel sodbo: „Ko bi Rihar dve leti obiskoval muzikalno šolo, dosegel bi največje evropske glasbene velikane ali jih pa celo presegel."
S svojimi slavnimi deli in zaslugami si je Gregor Rihar pridobil med Slovenci neumrljiv spomin; njegovi krasni napevi žive in bodo živeli. O njem veljajo besede Levičnikove: »Dokler bode se slovensko pelo, Ime tvoje, slavni Rihar, bo slovelo!«
IX.

Dr. Jakob Missia,
knezoškof Ljubljanski itd. V spomin pet in dvajsetletnice njegovega mašništva.
Dne 30. maja t. 1. je preteklo 25 let, odkar je bil knezoškof Ljubljanski, dr. Jakob Missia, v Rimu v mašnika posvečen in 31. maja 18(53, v praznik presveto Trojice, je obhajal na tihem v cerkvi Marije Snežnice v Rimu novo mašo. Mnogi čitatelji »Drobtinic" poznajo sicer prevzvišenega srebrnomašnika po obrazu, po plemenitem srcu in po lepih delih, katere je že zvršil, odkar vlada Ljubljansko škofijo. Saj je v kratkem času treh let obhodil vso svojo veliko škofijo, deleč v več farah zakrament sv. birme ter povsod božjo besedo oznanjujoč. Ali njegovo življenje in delovanje pred nastopom Ljubljanske škofije je bolj skrito. Zato so se ..Drobtinice" te prilike z veseljem poprijele, da ponudijo svojim čita-teljem ne sicer pravega životopisa, kajti pravi životopis so piše le po smrti, ampak samo nekatere črtice iz življenja visokega gospoda pred nastopom Ljubljansko škofovsko stolice. To pa smo storili le s tem namenom, da ga bodo njegovi verniki bolje spoznali, tudi nekako domači postali ž njim, videč v malih obrisih njegovo dosedanje življenje.
Porojen je naš slavljenee dne 30. junija 1838 pri „Mislovih" na Moti, fare Sv. Križ na Murskem Polju blizu Ljutomera na slovenskem Štajarju. Dočakal je tedaj letos tudi petdesetletnico svoje starosti. Stariši so mu bili Martin Missia in Neža, rojena Pintarič, ki sta imela na Moti lepo posestvo. Gospod jima je bil dal več otrok, katerih je nekaj pomrlo v zgodnji mladosti; odrasli so bili Marija, Anton, France, Magdalena, in najmlajši naš Jakob. Za vse te sta prav po krščansko skrbela in je v strahu božjem vzrejevala. Zadnja dva, Magdalena in Jakob, prikupila sta se bila že zato, ker sta bila najmlajša, nič manj pa tudi z lepim vedenjem tako svojim starišem, da sta bila njih posebna ljubljenca. Sestra Magdalena, ki je bila nekoliko starejša kot „Japec", je ljubega bratca, ko je bil toliko dorastel, da se je mogel s pridom vdele-ževati službe božje, v cerkev vodila ter mu bila v tistih letih varuhinja in zvesta tovarišica. Anton, med brati najstarejši, porojen 5. januvarja 1818, je leta 1842, v praznik angelov varuhov, pri Sv. Križu novo mašo pel. On med brati in sestrami našega škofa jedini še živi. L. 1886 je kot župnik v Št. Marjeti blizo Lebringa ob južni železnici na Štajarskem stopil v zasluženi pokoj ter se preselil v Ljubljano, kjer hoče pri svojem bratu — škofu — preživeti stara leta. Pridigoval je gospodu Antonu pri novi maši sloveči govornik Anton Krempl, ki je izdal dva zvezka nedeljskih in prazniških pridig v Gradcu 1. 1839. Pri novomašni veselici, kjer je bilo zbranih mnogo gostov, imeli so z mladim Jakobom veliko veselje. Gospodu novomašniku pa so svatje naročali, naj bi hotel on skrbeti, da bo tudi jako nadarjeni „Japec" študiral in gospod postal. Kar so svatje v svoji dobri volji želeli, je bilo, žali Bog, še prej potrebno, kakor je kdo mogel pričakovati. L. 1847 zboli namreč in umrje oče Martin, in vsa skrb za mladega Jakoba, ki je hodil takrat v začetno šolo v Kapelo pod Radgono, pripala jo bratu Antonu, ki je svojemu varovancu postal drugi oče.
Kot vnet duhovnik, ki je imel tudi sam v šoli opraviti, g. Anton ni skrbel Jakobu samo za časne potrebe, gledal je zlasti, da so je njegov varovanec prav odgojeval. Kar bi moglo bratcu koristiti v poznejšem življenju, uravnal jo g. Anton, da se je mladi „Japec" priučil. V dokaz navajam samo to, da se je mladi učenec že v Kapeli na gosp. Antonovo izrečno željo uril pri tedanjem g. učitelju Andreju Schof-u v glasbi ali muziki, v kateri umetnosti
se je pozneje tako visoko povspel, da slovi sedaj v cerkveni glasbi škof Jakob kot jeden prvih veščakov. Gospod Anton, ki je tudi imel dober posluh za glasbo in znal tudi lepo popevati, je namreč zelo obžaloval, da se ni bil v glasbi tudi umetnostno izuril. Dobro je vedel, koliko koristi zlasti duhovniku izurjenost posebno v cerkveni glasbi. Kar je bil sam — gotovo ne po lastni krivdi — zamudil, ni smel — po njegovi krivdi — zamuditi jako nadarjeni bratec.
V jeseni 1. 1847 je jel Jakob Missia obiskovati šolo v Radgoni. Po končanem šolskem letu ga pelje g. brat Anton v jeseni 1848 v tretji razred v Maribor. Vodja glavne šole in učitelj tega razreda, g. Wiederhofer, poučeval je že tudi starejšega brata Antona, ki mu je sedaj mlajšega bratca pripeljal v šolo. Lahko si tedaj mislimo, da se je g. učitelj Wiederhofer prav posebno trudil z nadarjenim iu pridnim dečkom, katerega mu je bil g. Anton prav toplo priporočil.
Počitnice v teh in naslednjih letih do pete šole preživel je mladi učenec večinoma pri svoji materi na Moti. Kaj pa da je rad obiskaval za nekaj duij tudi g. Antona, ki je takrat služil za kapelana v Sekovski škofiji po raznih krajih nemškega in slovenskega Štajarja v onem delu, ki je do 1. 1863 pripadal Graški škofiji. Spomina vredno je, da se je slavni župnik Lešnik pri sv. Marku niže Ptuja posebno veselil, kadar je prišel dijak Missia svojega brata kapelana Antona obiskat.
L. 1849 je dovršil Jakob v Mariboru s prav dobrim vspehom glavno šolo. Da ga dobro pripravi za latinske šole, vzame ga gospod Anton na počitnice k sebi v Voitsberg, kjer je takrat služboval, uči ga nemščine in vsega potrebnega za vsprejem v latinske šole. Prej še pa mu je bil izprosil g. Anton vsprejem v Graško deško semenišče, kjer je bil takrat vodja dr. Riedl. poznejši prošt in župnik pri mestni fari Sv. Krvi v Gradcu in sloveči govornik, katerega občudovane pridige v nemškem jeziku so nedavno na svetlo prišle. Kot prvošolec je šel Jakob v Gradcu k sv. birmi. Za kuina ali botra bil mu je na g. Antonovo prošnjo vodja dr. Riedl sam, ki je pa birmancu rekel, — seveda v šali — da spolni to prošnjo le s tem pogojem, če bode v šoli prvi. To besede pridni birmanec ni pozabil; koncem istega šolskega leta bil jo res prvi in jo ostal prvi vseskozi v latinskih šolah.
Ko se je 1. 1858 knezoškof Josip IV. Otmar vitez Rau-scher odpravljal iz Gradca na Dunaj, kamor je bil imenovan za nadškofa, napravili so mu bili gojenci deškega semenišča v du-bovskem semenišču lepo slovesnost v slovo, pri kateri se je dijak Jakob Missia posebno odlikoval v glasbenih točkah, tako, da je imel prihodnji Dunajski kardinal veliko veselje nad njim.
V četrti in peti latinski šoli je prepridni dijak začel bolehati, tako da so mislili, da bo dobil jetiko. Vodja dr. Riedl bil je zelo v skrbi zanj. Celo škof Otok ar Marija grof Attems, ki je bil po Rauscherju imenovan knezoškofom Sekovskim (10. sept. 1853, posvečen 6. novembra 1853), jel se je brigati za zdravje nade-polnega petošolca. Od tistega časa moral je priti na škofovo povabilo vsako leto na počitnice v škofovski grad Sekovo pri Lipnici, od koder ga je škof Otokar vodil na razne kraje Graške škofije. Lahko si mislimo, da za priprostega mladeniča ni bilo kaj lahko živeti na škofovskem dvoru. Veliko rajše bi bil hitel vsake počitnice k ljubljeni, če tudi priprosti svoji materi. Če sedaj mislimo nazaj, spoznamo v škofovem ravnanju voljo božjo, ki je hotela, da se za tako visoko službo namenjeni mladenič privadi v visokih krogih tudi onega zunanjega obnašanja, ki je za tako čast nič manj potrebno, kot bistra in izurjena glavica.
O nekih počitnicah v teh letih bila je Jakobu mati prav nevarno zbolela. Dobri sin, ki je ljubil svojo mater čez vse, poprosi škofa, naj mu dovoli, da hi šel obiskat bolno mater. Škof ga potolaži, češ, da bode o pravem času že še videl mater. Res ni dolgo trajalo, ko se škof odpravi na pot ter vzame dijaka Missio seboj. In kam sta se peljala? Na Moto, bolno Jakobovo mater obiskat. Bolna vdova se je samega veselja v solzah topila, nič manj videča svojega sina, kot videča toliko ljubezen in ponižnost škofa Otokarja, ki jej jo pri odhodu podelil svoj blagoslov. Lahko si mislimo tudi čustva dobrega sina, ko so je potolažen s škofom poslavljal od matere.
Lepo tedaj kakor malokomu so tekla našemu Jakobu dijaška lota. Krasnih talentov, s katerimi ga je bil Bog obdaril, ni nikdar zanemarjal, marveč rastel je prav po zgledu Jezusovem, kakor na telesu tako na duši v milosti in ljubezni pri Bogu in pri ljudeh. Vsak, kdor ga je poznal, imel ga je rad; najočividneji dokaz temu je slavni škof Otokar, ki ga je ljubil kot svojega sina.
Leta 1857 zvršil je Missia s sijajnim vspehom gimnazijske nauke. Kaj storiti sedaj? Kaj druzega, kot stopiti za svojim ljubljenim bratom v duhovski stan, posvetiti se v službo Gospodu, ki ga je vodil do takrat ves čas po varnih potih! Brez obotavljanja poprosi za vsprejem v semenišče, kar se mu je seveda z veseljem dovolilo.
Ali predno je vstopil v semenišče, čakala ga je še bridka zguba. Ljubljena mati mu je za smrt zbolela. Gospod Anton hiti na smrtno posteljo dobre matere. Ko mu pove mati, kako je v skrbi za svojega Jakoba, naznani jej on, da bode tudi Jakob duhovnik, da je že vsprejet v semenišče. Krščanska mati mu na to odgovori: „Prav je, da bode duhovnik, ali povej mu, da naj bode dober duhovnik, sicer naj raje ne bode duhovnik." Materina — reči smemo — zadnja želja se je spolnila. Jakob je res postal dober duhovnik in sicer višji duhovnik. Kes, mati tega ni učakala, kajti od tiste bolezni ni več vstala. Umrla je 24. avgusta 1857. Zato se pa sedaj toliko bolj veseli v nebesih, ker je dala svetu jednega gorečega župnika in jednega katoliškega škofa.
Vstopivši v Graško semenišče poprijel se je mladi bogoslovec Missia z vso pridnostjo bogoslovskih ved ter z vsem srcem raznih vaj duhovniškega življenja. Dokončati bogoslovske nauke pa mu ni bilo usojeno v Gradcu. Le jedno leto učil se je tii bogoslovja. Volja božja odločila mu je Ki m, središče krščanstva, da si tam pridobi višje bogoslovske izobraženosti.
V „večnem" mestu Rimu ustanovil je bil sv. Ignacij, za četnik Jezusove družbe, s kardinalom Janezom Morone leta 1552 pod papežem Julijem III. bogoslovski zavod „Collegium Germa-nieum", v katerem naj bi se mladi bogoslovci iz vseh nemških dežel izobraževali pod vodstvom Jezuvitov v modroslovnih in bogoslovnih vedah, da bi oboroženi s pravo, globoko učenostjo branili katoliško vero na Nemškem pred zmotami Lukovimi. Zavod ta je bil konečno uredil papež Gregor XIII. I. 1573. Skozi 200 let je bil ta zavod na najboljšem sluhu. Iz njega so prihajali najbolj učeni možje duhovniškega starui ter zavzemali potem po vsej Nemčiji, pod katero je spadala takrat tudi Avstrija, najčastnejša mesta. Ali leta 1773 bila je pod papežem Klementom XIII. raz-puščena Jezusova družba. Tudi zavod „Oollegium Germanicum" je moral prenehati. Se-lo leta 1818 ukazal je papež Pij VIL zavod
zopet oživiti, na kar se pa po naših krajih niso dosti ozirali, da-si se je v prejšnjih stoletjih v njem izobraževalo mnogo najbolj slo-večih naših duhovnikov.
Kot bogoslovec prvega letnika pa se domisli Missia nekega predavanja profesorja zgodovine, ki je osmošolcem vedel toliko lepega povedati o tem zavodu v prejšnjih časih. Začne misliti, ali bi mu ne bilo mogoče vsprejetemu biti v ta zavod, kjer bi se mogel kolikor mogoče dobro izuriti v modroslovju in bogoslovju. Missieve misli in želje prišle so tudi knezo-škofu do ušes, in kaj bi bilo, da bi škof Otokar Marija ne bil storil za svojega Missio, če je le bilo v njegovi moči. Piše v Rim in nazaj dobi odgovor, da z veseljem vsprejmejo v „ColIegium Germanicum" Missio, prvega gojenca iz Graške škofije v tem stoletju. Dne 18. oktobra 1858 odpelje se bogoslovec Missia s svojim bratom g. Antonom proti Rimu. Do Trsta spremljal ja je tudi brat Frane, ki se je pa od tu zopet domov vrnil. Jakob in Anton odrinila sta po morju do Ancone, od tod dalje čez Loreto pa z vozom proti Rimu. Blizu mesta Macerate v neki gostilni ustavi se jima voznik, da-si sta mu bila plačala vožnjo prav do Rima, ter se nikakor ne da pregovoriti, da bi ja dalje peljal. Tu pa jima priskoči na pomoč nek Jezuvit, ki je tudi počival v oni gostilni in ki je dobro poznal voznikovega gospodarja. Prav resno zažuga upornemu vozniku, da bode vse povedal gospodarju, če ne bode dalje peljal naših potnikov, ki sta plačala celo vožnjo do Rima. Na resne besede Jezuvitove se voznik (vetturino) vendar uda in srečno pripelje naša brata v Rim. V zavodu „Collegium Germanicum" bil je takrat vodja P. de Lacroix, ki je med bogoslovci znan kot velik učenjak. Ta se je prihodnjega gojenca zelo zveselil, nekoliko že zato, ker je bil iz Graške škofije prvi v tem stoletju, še bolj pa zato, ker je bil sloves o njegovi nadarjenosti in marljivosti došel že pred njim v Rim. Gospod Anton ostal je bil nekoliko časa v Rimu, da bi bratu Jakobu ne bilo preveč dolgčas ter da bi si oli jednem ogledal vse znamenitosti »svetega" mesta. Stanoval je on v romarskem zavodu deli' Aniina, kjer jo bil takrat vodja Tirolec dr. Alois Flir, doma iz Landecka ria Tirolskem, umrl 7. marca 1859. Imenujemo ga izrecno, ker je on na novo uredil ta zavod, katerega je bil rešil naš presvetli cesar Franc Josip 1. za duhovnike in sploh •romarje iz vseh nekdanjih nemških zveznih držav. Vsakokratni avstrijski
cesar je zaščitnik tega zavoda. V njem je navadno krog 20 mladih duhovnikov, kapelanov iz gori povedanih dežel, ki oskrbujejo dušno pastirstvo za nemške in avstrijske romarje ter se ob jednem izobražujejo v višjih bogoslovskih naukih, zlasti v cerkvenem pravu. V tem zavodu poslovil se je naš Jakob od ljubega svojega brata, ko seje moral vrniti v svojo domovino. Solze so oblile oba, kajti dolgih šest let se ne bodeta videla.
Mladi za učenje vneti bogoslovec Missia se je kmalu popolnoma privadil Rima in zavoda, v katerem se je vzgojeval. Vemo in lahko povemo, da se prevzvišeni vladika še danes spominja z največjim veseljem onih šest let, katere je preživel v „Collegium Germanicum". Napredoval je sijajno tudi tukaj v vedah in čednostih. Posebno ljuba tovariša bila sta mu brata Hrvata, sedanji Sarajevski nadškof dr. Josip Stadler in sedanji Zagrebški kanonik dr. Anton Kržan. 30. maja 1863 bil je, kakor smo povedali začetkom tega spisa, v mašnika posvečen. Po leti 1864 pa se jo povrnil v domovino kot doktor bogoslovja.
Kam je hvaležni mladi duhovnik prišedši v domovino naj-prvo hitel, ni težko uganiti. Kam drugam, kot k visokemu svojemu dobrotniku in zaščitniku knezo-škofu O to k ar j u v Sekovo pri Lipnici, kjer je vladika bival o poletnem času. Naključba je hotela, da je bil takrat v Sekovi tudi našega slavljenca birmski kum dr. Riedl. Veselje snidenja pa bi ne bilo popolno, če bi ne bilo vpričo tudi onega, ki je bil mlademu nadepolnemu g. Jakobu drugi oče, ljubljenega brata g. Antona. Knezo-škof ukaže g. Antonu Missii sporočiti, naj pride v Sekovo, ne da bi vedel zakaj. V gradu pride g. Antonu naproti dr. Riedl, ki mu vesel zakliče: „Brat je tukaj," a gospod Anton odgovori, da tega ne verjame, dokler brata no vidi. Videl ga je kmalu, srčno ga objel in bratovsko poljubil.
Začetkom prihodnjega šolskega leta je postal mladi dr. Jakob Missia p r efekt v graškem deškem semenišču „Carolinum-Augu-stineum" ter pričel tam svoje delovanje, kjer jo bil pred petnajstimi leti začel tudi svojo latinsko šolanje. Tii je preživel, če prav vemo, dve leti, ljubljen od svojih predstojnikov in gojencev.
L. 1866 postal je škofovski pridvorni kapel an in tajnik v ordinttfijatni pisarni, ker ga je hotel njegov mecena knezoškof Otokar blizu sebe imeti. A, žali Bog, Ijudomili knezoškof Otokar
125
i
je kmalu jel bolehati ter je umrl 12. aprila 1867 v Sekovi. Pokopali so ga v Frauenbergu pri Lipnici.
Dr. Jakob Missia ostal je pridvorni kapelan in tajnik tudi pod novim Graškim knezo-škofom dr. Janezom K. Zwerger-jem, ki je bil v Gradcu dne 10. novembra 1867 slovesno vmeščen na prestol Sekovskih knezoškofov.
Delujoč v pisarni se je v kratkem času v zadevah duhovniškega uradovanja tako izuril, da je kmalu zaslovelo njegovo ime. Do svojih sobratov duhovnikov, ki so imeli v pisarni opraviti, bil je tako postrežljiv, da se nikdo ni ločil od njega nevoljen. Knezo-škof dr. Zvverger ga zato postavi za svojega kancelarja in kon-zistornega sovetnika. Pri mnogih pisarničnih opravilih ga je pa tudi močno veselilo pomagati v dušnem pastirstvu. ■— Za svoje izborno delovanje dobi kmalu papeževo odlikovanje: postal je namreč papežev častni kamornik ali monsignor.
Dne 23. aprila 1879 imenovan je bil dr. Missia od presvetlega cesarja kanonikom stolnega kapitula Sekovskega v Gradcu. Ob jednem pa je tudi še dalje opravljal službo kancelarsko. — Spomladi 1. 1884, ko se je državni zbor na Dunaju posvetoval o novi postavi za zboljšanje duhovskih plač, spisal je dr. Jakob Missia pre-koristno knjigo o „kongrui", katera je bila vzbudila takoj veliko pozornost, da-si se takrat še ni vedelo, kdo jo je bil spisal, kajti pisatelj imenoval se je samo „J. Martini", t. j. Jakob, Martinov sin; ž njo je on v zadevi „kongrue" mnogo pojasnil in mnogo koristil.
Tako je bilo življenje, delovanje in napredovanje prečastitega g. dr. Jakoba Missie, do takrat, ko se je po svetu razširil glas, da je on z odlokom presvetlega našega cesarja 14. junija 1884 imenovan knezoškofom Ljubljanskim. 10. novembra je sv. Oče Leon XIII. to imenovanje potrdil. Graški škof dr. Zvverger ga je dne 7. decembra 1884 ob asistenci vojaškega škofa dr. Antona Grusche in Solnograškega pomožnega škofa dr. Jan. Hallerja v škofa posvetil.
Nepričakovano prišla mu je ta čast, pa tudi težka butara. O tem sam piše v svojem prvem pastirskem listu, kateri je poslal svojim vernim v dan svoje intronizacije, 14. doc. 1884, tako-le:
„V komaj poldrugem lotu so težke in bridke zgube zadele škofijo Ljubljansko. Posebno pa žaluje za tremi izvrstnimi možmi
katere je zgubila. Dva izmed njih sta jo mnogo let kot višja pastirja vladala, tretji pa je za to odločen bil. Roka Božja bila je, katera je te rane vsekala, a mi — molče se uklanjamo in molimo ravnanje Božje.
Ravno tista roka Vsemogočnega je bila, katera je sedaj po smrti onih mož Ljubljanski škofiji v moji nezmožni osebi novega škofa postavila. Veličanstvo našega cesarja me je z dovoljenjem sv. Očeta imenovalo. Namestnik Božji na zemlji in najvišji vodja katoliške cerkve, papež, so mi potem škofovsko oblast podelili: po najvišjih pooblastencih duhovnih in svetnih je Bog sam nam govoril, in mi se hočemo zopet pohlevno uklanjati, naj je tudi meni in vam ta klic kaj nepričakovano prišel."
Pove pa tudi, kaj mu bode — dobremu pastirju— med ovčicami iskati: „To kar bom pri vas iskal, za kar se moram pri vas truditi, ste vi, so vaše duše; vi pa in vaše duše ste božji i 11 B o g sam skrbi za vas."
Kako je kot škof to svojo obljubo z Božjo pomočjo do sedaj spolnjeval, je vsem čitateljem »Drobtinic" več ali manj znano. Zato opuščamo za sedaj opisovanje delovanja dr. Jakoba Missie kot knezoškofa Ljubljanskega.
Od tedaj, ko je prevzel on vodstvo škofije, niso še minula štiri leta, in v tem kratkem času prepričala se je Ljubljanska škofija, da ni gojila zastonj lepih nad o svojem novem škofu. Zato so verniki s svojimi duhovniki že pri različnih prilikah kazali ljubezen, udanost in spoštovanje, katero gojijo do ljubljenega svojega škofa. Pokazali so to tudi o priliki njegove srebrne sv. maše, dne 30. maja t. 1., katero je sicer na tihem obhajal, ne črhnivši prej komu o tem niti besedice. Ali kako bi mogla udana srca prezreti toliko pomenljivi dan!
Dne 24. maja obhajalo je Ljubljansko M arijanišče god svoje zavetnice Matere božje Pomoči kristijanov, in milostni gospod knezoškof jo ta dan v kapeli tega zavoda daroval presveto daritev. Po sv. maši pa je napravilo MarijanišČe kar na svojo roko malo proslavo petin dvajsetletnice mašništva prem. gosp. knezoškofa. „V ta namen je bila neka dvorana primerno z zelenjem in cveticami okrašena, napravljen odličen prostor med drevesci za jubilanta, nasproti pa se je postavil kor pevcev domaČih in nekaj
drugih. Stena nasproti visokemu gospodu je bila lično olepšana s preprogami, modro in belo: sredi bele je visela slavljenčeva slika, okrog nje seje razprostiral primeren nadpis: „Summo sacerdoti ■—Jubilaeum celebranti — Gratulatur Coll. Marianum". Slavljeneu na čast so se pele in igrale mične skladbe, deklamovala naravnost v ta namen zložena čestitka*) in druga deklamacija. Višji pastir so bili kaj veselo iznenadjoni in to so tudi izrazili v svojem lepem nagovoru do otrok ob koncu slovesnosti. Povedali so, daje slučajno tudi pri Njihovi prvi ali novi maši bil navzoč zavod malih otrok, kakor danes, ko so nevede praznovali tako ljubo slovesnost. „Mislil sem priti Mater Božjo v Vaši kapeli počastit, a Vi ste mi napravili to nepričakovano slovesnost." Kaj lepo je bilo videti višjega pastirja sredi male svoje črede. Navzočih je bilo precej prijateljev zavoda, ki so bili prišli k sveti daritvi." („Slovenee" 24. maja.)
29. majnika je čestitala gosp. knezo-škofu za petindvajsetletnico mašništva vsa mestna duhovščina Ljubljanska. Preč. gosp. stolni dekan dr. Pauker pl. Glanfeld izrazil je prevzvišenemu vladiki v imenu vse kranjske duhovščine svojo ljubezen in spoštovanje ter pristavil srčno željo, da bi ga Bog varoval in vodil do skrajne človeške starosti v veselje vsej škofiji na veliko korist izročene mu črede. „Slovenec" izšel je tisti dan v krasni slavnostni obleki ter prinesel na čelu lep sostavek, iz katerega naj k sklepu to le povzamemo: „V času svojega bivanja med nami si je premil. knez s svojo ljubeznjivostjo, prijaznostjo in častitljivo gorečnostjo pridobil popolno srca svojih vernikov. Prepričati se zvestobe in uda-nosti svojih podložnih imel je priliko prečastni naš jubilant na svojih potili po deželi, kjer jo bival med dobrim, pobožnim svojim ljudstvom; prepričal se je, da naš v časnem imetju borni narod je bogat v zvesti ljubezni do svojega škofa.
Posebno pa se vesele jubileja s premilostivim vladiko duhovniki njegove škofije, ki so povsod v posebni zvezi s svojim škofom. Kdor namreč je bil priča pri najlepšem in pomenljivejšem trenotku mladomašniškega življenja, kdor je videl, kako pri mašni-kovem posvečevanji kleči novi mašnik pred svojim škofom, kako ga roko v roki in oko v oko vpraša višji pastir: Obljubiš-li meni in naslednikom mojim pokorščino in udanost? — in kako se s
*) Ta čestitka je tiskana spredaj v teh »Drobtinicah«.
poljubom miru po dani obljubi ločita oče in sin, za vselej z duhovno vezjo tesno zvezana — tak ve in ume, zakaj da je in mora biti duhoven vedno tam, kjer je škof njegov, tak spozna, da je ta zveza neločljiva.
In ako le mimogrede omenimo, kako ima prečastni naš jubilant za časa potrebe odprte oči, odprto srce in odprte roke, potem bo tudi jasno, zakaj da se duhovščina in verni Ljubljanske škofije tako tesno kakor prejšnjih oklepajo tudi sedanjega škofa. Pastirske okrožnice njegove pričajo, kako mu je pri srcu časna, posebno pa večna sreča njegovih vernikov. On ne poseza sicer neposredno v burno, strasti-polno politično življenje, pač pa po-vdarja po svojih okrožnicah, kako bodi med katoličani javno življenje; to nam spričuje njegov lepi razglas o volitvah 1. 1885.
Posebno pozornost obrača časopisju in sploh katoliškemu tisku; in v tem oziru je omeniti, da je On pokrovitelj »Katoliškemu tiskovnemu društvu", ki ima uprav v tem oziru spolnjevati pre-važno nalogo. — Kako mu je mar prava blaginja narodova, pričajo družbe treznosti, ki so v življenje stopile in se veselo množe vsled njegove spodbudne okrožnice. Cerkvenemu petju vešči pospeševatelj, dobrodelnim napravam naklonjeni podpornik in siromakom dobri oče pa gleda in deluje tudi čez meje svoje škofije, kakor pričajo avstrijskih škofov obravnave glede kongrue in šolskega vprašanja. Sploh se kaže povsod vnetega katoliškega škofa, ki ima svoje srce pri sv. Očetu v Rimu, kamor rad zahaja poročat o svoji škofiji, ki pa tudi kot Avstrijan zvesto ljubi svojega vladarja, enako goreče, kakor udani mu verniki.
Zato se duhovniki in verniki radujejo veselega dno svojega premilostljivega jubilanta želeč in proseč Boga iz dna srca: „Mili Bog, blagoslavljaj, kakor do sedaj, tudi v prihodnje življenje in delovanje prevzvišenega knezo-škofa — jubilanta, dodeli mu milost, da se kakor sedaj svojo srebrne maše, veseli čvrst na duhu iu telesu na večer svojega življenja bogat v dobrih delih tudi svoje zlate maše!"
Ni treba omenjati, da se tudi »Drobtinice" tem čestitkam pridružujejo; kajti pokazalo so to na prvih straneh letošnjega letnika.
III.
Radoslav Silvester.
Spomin petindvajsetletnice.
Spisal A. Kržič.
Najboljše ni vselej najhasnejše, ali kakor nam nemški pregovor trdi, „najboljše je sovražnik dobremu". To se le prepo-gostokrat prikazuje v človeškem življenju.
Poznal sem dijake, ki so imeli izvrstne zmožnosti; a zanašaje se le na svojo nadarjenost, so menili, da jim pridnosti ni treba, in ob svojih velikanskih — zakopanih talentih postali so uborni nad-ležniki sebi in drugim. Premnogi drugi dijaki pa, srednje nadarjenosti, so postali jako koristni udje človeške družbe po svojem vstrajnem trudu. — Drugi se zopet vspenjajo le po tako zvanih „vzorih" ter si mislijo: ali kaj izvrstnega, ali pa nič! Ker so pa izvrstne, izvenredne reči — kakor beseda sama lepo pravi — redke na svetu, ne upajo si s svojimi deli na dan, — ne koristijo ni sebi, ni človeštvu toliko, kolikor bi lahko. Ne vem sicer, zakaj je sedanji naš naučni minister dijakom ukratil red ,,izvrstno"; vendar menda nisem zelo krivičen, ko trdim, da jim je hotel pokazati, da izvrstnost je tako redka stvar, da naj bi se še imenovala ne po šolah. Ko bi si torej kdo v glavo vtepel, da bode le izvrstne izdelke pošiljal med svet, ali se bo mar mogel gostokrat prikazati? Ni tedaj najboljše vodilo, ki so je že stari poznali: „aut Oaesar, aut nihil!" — če nisein za glavo višji od vseh druzih, pa raje nič!
Tudi pri onih, ki se zovejo veleumi, ni vse izvrstno, kar priobčijo; o koliko je plev in slame v tem, kar se prodaja z vabljivim imenom „klasiki"! Vsaka se tudi najboljšemu umu ne sponese: „quandoque bouus dormitat Homerus", semtertje se je tudi Homerju zadremalo! In taki so po vrsti vsi. In ko bi le izvrstna dela klasikov izbirali, podražili bi se „klasiki" močuo. Najboljšega je malo; veseli bodimo, če nam ostane dovolj dobrega. Menda so to, kar imenujemo najboljše, le ,.ocvirki", to pa, kar smemo imenovati „dobro", je vsakdanja tečna hrana. Od same zabele se pa nihče ne zredi. — Hrepenimo sicer po najboljšem
Drobtinico. XXII.	g
— po vzorih; a zadovoljni bodimo, če dosežemo le to, kar je dobro. Strelec tudi višje meri, nego zadene. — Glavna stvar je pa ta-le, da se veleum lahko zlorabi in tedaj se najboljše sprevrže v najslabše. In v obče smemo trditi, da so bili in so pri vseh narodih mnogi tako zvani „ k I asi k i" v kvar in pogubo, ne pa v pravi blagor narodu. Zato bi bilo stokrat boljše, da bi bili po črki manj izvrstno, a po duhu bolj blažilno pisali. Lepa lupina, pa smrdljivo jedro!
Tak predgovor se mi je potreben zdel, ker sem se namenil nekoliko besedij izpregovoriti o možu, ki se ne šteje med „slavne", ali celo med „prvake", in vendar je njegovo ime že nad stokrat častno podpisano, in prepričan sem, da je s svojimi deli že mnogim koristil, mnoge oveselil. Mene je že zelo oveseljeval, ker sicer bi ti, dragi čitatelj, ne imel teh-le vrstic pred seboj.
Tam le spredaj sem zapisal „spomin petindvajsetletnice"; zakaj pa tako? Moj slavljenec namreč je že lansko leto obhajal 251etnico, kar je začel prve pesmice po „Danici" priobčevati. Akoravno se v sedanji dobi, ko bolj hitro živimo, težko zgreši kaka bolj važna petindvajsetletnica, le-ta se je vendar le zgrešila. Jaz sem sicer vedel zanjo in sem tudi osebno čestital pesniku, na zvon pa tega nisem obešal, čeravno bi s tem bil boljše storil, kakor da sem zanemaril. Pa boljše prepozno, kakor nobenkrat; zato sem si namenil danes zanemarjeno poravnati in pozabljeno petindvajsetletnico oživiti.
Ime mojemu slavljencu je: Eadoslav Silvester — vsem „l)aničinim" čitateljem dovolj znano. Kaj pa naj povem o Radislavu Silvestru? Najkrajše bi bilo, ko bi rekel: „Toje Slovenec — narodnjak in poštenjak od nog do glave!" A to bi se zdelo premnogim prekratko; torej moram to sodbo nekoliko raztegniti in dokazati.
Silvester je zdaj v najlepšem cvetu možke dobe, ako smemo leta 40—50 cvet možke dobe imenovati. Rojen je na Vrhniki 3. decembra 1840. Njegov oče je bil mizar in voznik, mož poštenega značaja, pa vedno veselega srca in vedrega lica. Zelo radi so ga videli prijatelji v svoji družbi; pri ženitninah in enakih prilikah jim je kar nekaj manjkalo, ako njega ni bilo. Mati pesnikova je bila jako pobožna žena, žena pristno slovenskega srca in značaja, — nekateri hočejo prerokovati, da take preblage matere
stare slovenske korenine čedalje bolj izmirajo; Bog hotel, da bi bili taki vedeži — slamopreroki!
Kako zelo je naš pesnik svojo blago mater ljubil, razodel nam je v premnogih svojih pesmih. Zgubil jo je sicer zgodaj, a njene besede in njeni zgledi so se mu vtisnili neizbrisljivo v spomin in srce. Naš pesnik žaluje premočno po njej, a ne obupljivo in čmerno, marveč prav po krščansko ganljivo, pa utolažljivo, — tako, da mu mora človek sočutno pritrditi, če tudi ima sam še nepopisljivo srečo, zreti v premilo obličje še žive ljube matere!
Prve šole, menda edine, je zvršil doma na Vrhniki in z ozirom na to kratko njegovo šolanje ga moramo imenovati pesnika-samouka. In če se nam zdijo nekatere njegovih poezij manj dovršene, soditi jih moramo vedno s tega stališča; če se pa oziramo na njegove boljše izdelke in sploh na preblagi namen in na duha, ki tako lepo veje po vseh njegovih poezijah, moramo milovaje vsklikniti: „Oh, zakaj nimajo tega srca oni, ki jih imenujemo prvake, velikane na parnasu!"
Silvester je kazal že v otročjih letih nekaj pesniškega; silno rad se je sprehajal po vrtih in logih, večkrat je utrgal cvetlico na travniku in se začel ž njo pogovarjati. Tako umno in prisrčno opazovanje proste narave se kaj prijetno razodeva v premnogih pesmih njegovih.
O njegovem Vrhniškem šolanju mi ni nič znanega, le pesnikovo hvaležnost do-učiteljev svojih moram pohvalno omenjati; to se mi zdi tem potrebnojše omeniti, ker pač premnogi učenci le preradi pozabijo dobrot svojih učiteljev, ravnaje se po pravilu: „lzpred očij, iz srca." Naš Eadoslav pa ne tako. Ko mu umrje nekdanji Vrhniški katehet Svetličič, koj mu potoči hvaležno solzico in mu v hvaležni spomin zloži nežno pesmico žalnico. Sploh se rad spominja v pesnih te zlato dobe otročjih let, n. pr.:
O Vrhnika, kraj blagega spomina! Pozdravljam te, pri cesti koča mala, Ki v tebi zibelka je moja stala — Ti srcu nepozabna dragotina!
Mi tukaj mati, ki jo krije tmina Gomile hladne, sladko je pevala, Ko posteljico mojo je rahljala, Ljubila vedno vroče me je — sina. —
Nekdanje sreče solnce več ne sije, V meglah osode ljute se je skrilo, Postal nezgod prebritkih sem igrača:
In vendar srce za-te gorko bije, O rojstni kraj, in bo te zmir ljubilo, Solzno oko se rado v te obrača.
Se bolj, kakor domača hiša, mu je božja hiša — cerkev ostala v milem, nepozabljivem spominu. 0 cerkvici, ki stoji na prijetnem gričku poleg Vrhnike, tako-le poje:
O draga cerkev presvete Trojice! Mladosti moje ti spomin veseli, Kak srčno rad sem še v obleki beli Po tvoji gori modre bral cvetlice.
Kako žarilo je radosti lice, Ce so me draga mati s sabo vzeli; Molili z mano v tebi — in tudi peli, Kak dvigal male sem v nebo ročice! —
Pa oj, minila je presrečna doba, Že dvajset let spč mati v hladni jami, Na vek nje blagi glasi so vtihnili.
Svetišče krasno! tvoja le podoba Duha otožnega vedri in drami, Moj spomin do groba srčno-mili.
Družinske okoliščine so bile take, da si naš pesnik ni mogel v javnih šolah iskati višje olike: kar zna, naučil se je sam — samotež. In čuditi se moramo, da je poleg pesniške izurjenosti mogel pridobiti si še toliko druzega znanja, zlasti jezikoslovnega, v nemščini in laščini.
Namestu višjih šol treba mu je bilo iskati si kruha. Cveteč mladenček, kakih 14 let, pride v Ljubljano učit se pekovskega obrta. Sreča mu je ugodna, da pride v prav dobro krščansko hišo, kjer so še zvečer skupno molili sveti rožnivenec in kjer mu je bilo vsako jutro mogoče k sv. maši iti. — Iz Ljubljane pride najprej v Planino, tam zloži v slavo Mariji pesmico, ki jo je „Danica" prinesla v 44. listu 1. 1862; vadil se je v pesnikovanju že poprej, a ta je prva prišla v natis. Da si je sploh upal v svoji ponižnosti ž njo na dan, je bil pred vsem vzrok njegov posebni dobrotnik in prijatelj tamošnji kapelan Anton Potočnik, ki je
sprevidel njegovo nadarjenost in ga k petju močno priganjal. Ko mu tudi ta nepozabljivi prijatelj kot župnik v Sent-Vidu nad Ljubljano nenadno umrje, potoži tudi za njim odkritosrčno solzico ter pošlje „Danici" nežno pesmico.
Iz Planine pride v Postojno ter se bavi najprej pred pečjo, a ker je bil jako izveden, prepusti mu gospodar v oskrb proda-jalnico. Poskusil je na svojo roko v Idriji, pa ni šlo, zato se kmalu preseli v Vipavo, kjer še zdaj živi in kupčuje. S pridnostjo in varčnostjo si je toliko pridobil, da je zdaj hišni posestnik; kupil si je namreč hišo, ki je bila zapuščina g. Hitija, kateri je največji dobrotnik našega lista „Slovenca" ter posredno „Katoliškega tiskovnega društva". Naj mimogrede še temu možu izrečem pohvalo in zahvalo: Bog mu stoterno povrni v večnosti ta blagi čin!
In kaj naj še rečem o značaju pesnikovem ? Kar sem poprej rekel: on je značaj en Slovenec — poštenjak. Kaj pa je Slovenec, ki ni po tujstvu popačen, to sami veste. Prva svetinja nepokvarjenemu Slovencu je sv. vera — živa vera, taka, ki mu z nebeškimi resnicami in milostmi vse prešinja, misli in želje, besede in dela; vera taka, ki je pripravljena vse, tudi življenje dati za Boga! Bistveni znak pa, menim, je pri vsakem vernem Slovencu — goreča ljubezen do prečiste Device Marije; kdor bi hotel to tajiti, izdal bi se, da se je že ali sam potujčil, ali pa da ne pozna našega vernega naroda. Pa neka detinska priprostost je tudi lastnija nepokvarjenega Slovenca, katera se posebno vnema za oni neprecenljivi biser, ki nam ga imenuje prekrasna beseda „nedo!žnost", kateri se po drugi strani studi vse, kar je nravno-umazanega, in zdi se mi, da smo prav v tej zadevi Slovenci bolj kočljivi in rahločutni kakor drugi narodi, 11. pr. hladnokrvni severjani. Ta značaj vrlega Slovenca kaže pesnik Silvester po vseh svojih poezijah: navdušenost za sv. vero, za sv. katoliško cerkev in njenega poglavarja; gorečo ljubezen in trdno zaupanje do nebeške kraljice Marije in vnemo za svete čednosti, zlasti za čistost in nedolžnost.
Glede cone in vrednosti njegovih poezij moram najprej to-le omeniti: pri vseh umotvorih in vseh vednostih moramo imeti dvojno mero — nekaj je namenjenega le učenjakom in strokovnjakom, nekaj pa priprostemu narodu. Godba n. pr., ki očara razvajenega olikanca, ji! dolgočasna priprostemu ušesu; vzorna, po
vseh pesniških pravilih umerjena pesem je lahko najboljši užitek za umetnika, a prostaku gre le do ušes, ne pa do srca. Nasproti bode pa priprostega čitatelja do solz ganila pesmica, ki jo ima »strokovnjak" za nebodijetreba.
Silvester je bolj ljudski pesnik; tudi najhujši kritiki ne bodo utajili, da nima pevske žile: to je resnica, le da ni imel šole. Strogi kritiki se bodo morda semtertje spodtikali, a naše dobro ljudstvo mu bode hvaležno, da bi ga le dovolj poznalo. Vse pesmi seveda niso enako dobre; a dovolj nam je, če si moremo na pesnikovem vrtu vsaj nekaj šopkov prelepih cvetlic natrgati. In kaj dobro bi bilo res, da bi se najboljše odbrale, še nekoliko opilile in v posebni knjigi na svetlo dale in v obilnem številu spravljale med narod. Gotovo jih je med njimi več, ki se smejo klasične imenovati: n. pr. „Kedo si Ti?", ki jo je letos prinesla »Danica", je tako vzvišena in lepa, da bi bila celo v čast našim pesnikom-prvakom. Ta pesem je tako veličastna, da naj bi jo bral slovenski mašnik, predno gre pred aitar, da naj bi jo bral slovenski bogoljub, predno pristopi k mizi Gospodovi. Naj jo podamo čitateljem, da tem lažje sodijo o pesniku.
Kedo si Ti?
Kedo si Ti? — moj um strmi, Ko duša Tebe premišljuje, Src6 zastaja — triplje — čuje, -Topi se v vekovitosti. — Kedo si Ti? — neskončno Bitje, Resnični Bog si Ti le sam, V nezmernih visočinah tam Duhov neštetih raj, užitje. Oj, to si Ti! - ki z ničnosti Stvari pokličeš milijone, Ki zlih duhov na legijone, Upornih ti, si vrgel v plam, Temote večne grozni hram. Oj ta si Ti! — ki ti pokorno Je vse, kar diha, kar živi; Pa, saj življenje vsim si Ti! Z ljubeznijo objemaš vzorno Vso svojo last, Ki Tvojo čast
Veliča, nizko se Ti vklanja, In služi v strahu Ti spoznanja.
Oj ta si Ti! — ki migljajočim Si zvezdicam odkazal pot, Ki zemlje najglobeji kot Prešinjaš z duhom zmir čujočim. Oj ta si Ti! — iz milosti Si stvaril svet in vso natoro, Si stvaril mrak in zlato zoro, Dal zemlji živelj — čisti zrak, Prižgal ji solnca svitli trak, Ti stvaril toplo si pomlad, Ti stvaril si poletje vroče; Jesen hladnd, ki daje sad, In zimo, mraz, storiš Ti, Oče! Dejal si »Bodi« noč in dan, Nebrt, morji nezmerna plan, In tisuče »vitlih tclčs, In luči tisuče nebčs, Miljarde trav, rastlin, cvetlic, Miljarde rib, živili in ti«, In vse življenje je dobilo, Te Stvarnika lepo slavilo. —
Oj ta si Ti! — v množini silni Za vsaki prahek dobro veš, Na nič ne zabiš, ne prezreš
V	dobroti svoji preobilni! — Crviček mali v divji pusti, Ki zvija se, je Tebi znan, Kakor pogumni oroslan, Velblod, in slon, goščave hrusti. Oj ta si Ti! — ki po strminah, Kjer praha sin še stopil ni, Kjer večni gojzd še zeleni,
Po vnebotičnatih pečinah Vse vladaš, vodiš, brez besed Modrost neskončna, veda ved! — Oj ta si Ti! — ki gromonosne Oblake tiraš semtertje, Ki dež in kapljic bisre rosne Dajčš na trate in polje; Ki strahovito moč viharno,
V	oblasti blisk in grom imaš, Ki strelo grozovito žarno Poljubno vsaki hip degaš!
Ti spremljaš orla po višavah, Ki bistro prčza na svoj rop ;
V	pustinjah širnih in planjavah Bivolov, mezgov, čilih trop;
V	močvirjih kače, krokodili
In tiger, ris — a brez verig, — Pokorno slušajo tvoj mig, Jih nihče ne spodbada, sili. — Ti si! ki vse zaklade gorske Prešinjaš, — ognjcmetno dno, Premčrjaš globočine morske, Pred Tabo nič — ni nič tamn6. Ti znano je število trave, Drobirja, kapljic vsih morji, Človeku šteješ lase glave, Mu siješ v vsaki kot sred,
In vsaki trip, In vsaki hip, Posamni dih, ln skupaj vsih, In vsako čut, In vsako snut, ln vsaki sklep,
Namen, pohlep, Vsih vir želja Tvoj svit obda;
Namera, misel Ti je znana,
Še tako skrita — zakopana.
In vendar Ti si zgolj dobrota,
Ljubezni najčistejši žar,
Stvaritelj vsega, Gospodar!
Spoznaš, da človek je sirota. —
Zato si sama Milost mu,
Ko je zaslužil pogubljenje,
Poslal si Sina mu v rešenje,
Po njem Ti vodiš ga domu.
Ko dete preskrbljiva mati,
Ga čuvaš, in ne zabiš nanj,
Ga dramiš iz grehote sanj, —
Veselja kažeš raj mu zlati;
Raj slave večne, lepotičja,
Kjer od obličja do obličja
Vživati daješ tam se vsim,
Ljubečim Te, — izvoljenim.
A kdo sem jaz? ah, prah, pepel! —
Kako sem drzniti se smel,
Odkrivati neba radosti,
Jaz reven grešnik, poln slabosti?
Vesoljstva vbožen jaz črvič,
Med Veličastvom Tvojim — nič! —
Strmim moleč — človeček mali —
Ko kerubi, serafi zali
Pred Tabo skrivajo obraz,
In trepetaje Ti na glas
Prepevajo tam spčv slavilni,
Ko zbor nebeški brezštevilni
Prelepo odgovarja vmes,
Oj vse gori za Tvoj slovez!
Oj vse objemlje sladka všz,
Ljubezni v6z, ognjeni kržs!
Ljubezni vidim tu žareti,
Ljubezni čujem spev doneti:
Oj slava, slava! Sveti! Sveti! Sveti! —
Iz kraja v kraj, Brezmejni raj, Doni, zvonf, Sladko glasi, Slavilni spčv,
Častit odmčv, Kot vihre hrum, Kot reke šum Presega um: Bog vojnih trum! — Preslavlja Te, Pozdravlja Te Brez vpehanja, Brez nehanja Odmeva jek Iz veka v vek. Kedo si Ti? — Moj Bog neskončni! Stvaritelj vsili svetov neba, Stvaritelj mojega duha, — Oj slava Ti v višavi solnčni! Ponižnosti pogreznjen v prah Iz ničnosti zakličem plah: Gospod! če prah sme govoriti,
Dvigniti se iz zemskih r6v, Gospod! če grešnik smem prositi, Naj Tvoje milosti odsev: Naj plamen božjega Srca Prešine, vname me vsega; Da duša moja, Tvoja last, Gori za-Te, Ti zvesto služi, Da enkrat s Tabo spet se združi, Zvišuje večno Tvojo čast.
Dvignite zemlje se narodi! Kar diha in živi v prirodi, Slavimo vsi Stvaritelja, Slavimo vsi Rešitelja, Slavimo Ohranitelja: Le Tebi večna slava bodi!
„Danica", 1888, štev. 5.
Opeva naš pesnik raznovrstne reči: veliko je svetih, mnogo pa tudi iz vsakdanjega življenja. Posebno prisrčne so nekatere Marijine, šmarnične, potem božične, velikonočne itd. V navadnih pesmih pa opeva razmere in zadeve, ki segajo najgloblje v srce človeško: ljubezen otrok do starišev, starišev do otrok, smrt, ločitev, spomine, prizore v naravi itd. Kako polna čustev je nastopna:
Memento moril
Misli na smrt!
V jutra zori — glej! utrinja Človek nežna se cvetlica, -Preden mrak zemljo zagrinja, Lčpa zvtine že glavica! — Tužno-žalostni razdori Kličejo: Memento mori!
Svitlo solnčice na nčbi Žito z6ri, pomnožuje; A nesreča vmčs telebi, Toča bije, vse posuje. Al se vničeni prostori Ne glas6: Memento mori?
Hrast košiUi, sto 16t stari, Skor kljubuje času v gaju; Se zabliskne — strela vdari
Košatenje vse je v kraju —
V	zrak moleči suhi štori Ti kričč: Memento mori!
Zdravo dete b6žka mati, Kdo v6, kaj si domišljnje — Kaj bo še? — Pa angelj zlati
V	smrt zaspi — za vek miruje; Mami potok solz odtvori,
Kliče ji: Memento mori!
Čvrst mladeutfi lic rudečih Si obeta lčt še mnogo; Smrt pa v sanjah mu cvetečih
V	srce zasadi ostrogo, — Pojemdje — v zadnjem bori Te uč(: Memento mori!
Dekle ko cvetličje mlado, Cisto milega pogleda,
Na pokop nes6 mrliča, So iztekli se mu dnovi, V grob se deva črvov piča; Zapuščenih pa glasovi — Oh, prebritki so prizori! — Se glase: Memento mori!
Svetni up si dela rado; — Al na enkrat žena bleda
Mahne s koso, — v njenem dvori Pa šumi: Memento mori!
Milo milo zvonček poje, Mašnik »z Bogom« gre k bolniku, Čudno gane srce tvoje, Slovo daje svetnem' miku; — Zvonček vabi te k pokori, Ko zvenči: Memento mori!
Vse na zemlji je trohljivo, Puhla je posvetna slava, -V sebi zčlo umrljivo
Nosi človek in narava, — Vse stvari že v rani zori Kličejo: Memento mori!
Le pri Jezusu nahaja Se življenje stalno — srečno, Tam več smrtnega ni zmaja, — Je veselje, — ki bo večno; Potrudimo se tje gori,
Kjer ni več: Memento mori! „Danica", 1874, št. 37.
Povsod se kažo odločnega Slovenca, ki	želi iz dna srca srečo svojemu narodu; pove pa na vsa usta in večkrat ponavlja, da bodo Slovenije otroci le tedaj srečni, ako	so verni in pobožni sinovi sv. matere katoliške cerkve.
Mojemu narodu.
Glej, narod moj! bučelico, kak zbira Presladki med iz rožic vsake baže, Izgleda mar živalica ne kaže: Iz pridnosti vse dobro da izvira?
Na delo, narod moj! ne daj si mira; Pogum naj roka in srce pokaže Za sveto geslo, srcu ti najdraže, Pri temu dolu te sam Bog podpira.
Ne vstraši se srditih trum sovraga, Naj tulijo ko v hosli divje zv6ri, Ne boj se jih, — če Bog je tvoja nada.
Pravica zadnjič naša slavno zmaga, Ak' tvoje geslo je: »domovju, veri« —; Se radoval kdaj sladkega boš sada. —
,Mali šopek", str. 42.
Y tolažbo.
Sreč, zakaj si vedno tak nemirno?
Saj zopet bliža se spomlad zelena,
In doba mladih let še ni zgubljena;
V	Boga zaupaj, Njemu vdaj se verno.
Glej, solnčice zahajati večerno;
Za mali čas mu luč je zatemnjena,
A komaj zora odbeži rumena,
Prikaže se krasnejše neizmerno!
Zato sreč, v britkosti in nadlogi
Pomoči išči vedno le pri Bogi,
V	Njegovo milost upanja ne zgubi. -—
Od Njega prejme solnce žar bliščeči,
Tud ti ne boš na veke v nesreči;
Saj On te bolj — kot svitlo solnce ljubi! —
,,Mali šopek", str. 45.
0 da bi se res že v otročjih letih Slovenci tacega duha navzemali, da bi pri tako čistih virih ves čas napajali nepopačeno srce! Pesnik je svoje storil, in še deluje, naj storijo pa še drugi svoje, da pripravljena čvrsta hrana res na mizo pride in se po-uživa. Vrlemu pesniku pa želimo, da bi nas še mnogo let razveseljeval z ljubkimi pesnicami in da bi mogli petdesetletnico njegovega pesniškega delovanja obhajati še z večjo radostjo.
Tretji del. i.
Zlata sv. maša
svetega očeta papeža Leona XIII.
Slovenci so verno in pobožno ljudstvo, udani otroci sv. katoliške cerkve. Kakor ljubi otrok svojo mater, tako ljubi pravi Slovenec svojo cerkev, ž njo se veseli in ž njo žaluje. Saj je znano po širokem svetu, koliko stori verni naš narod za lepoto in dostojnost hiše božje. Poglejmo le toliko belih cerkva po slovenskih deželah: ali niso žive priče, da še prebiva vera med nami? Kaj še le porečeš ob nedeljah in praznikih, ko ti doni od vseh štirih vetrov prijetno zvonjenje na uho, in ko vidiš dolge vrste praznično oblečenih ljudij pomikati se proti farnim cerkvam k službi božji?
O posebnih slovesnostih pritegnejo še sosedje, da praznik povikšajo in se veselja vdeležijo, — ker Slovenci močno ljubijo blesk in veličastvo pri cerkvenih bogoslužnih opravilih.
Kadar se bliža nova maša, koliko priprav in skrbij in koliko hrepenenja in nad, in ko napoči tisti blaženi dan, ali se ne bere vsem veselje na obrazu in hvaležnost v očeh, da so tako srečni pri novi maši biti in blagoslov novomašnikov sprejeti?
Kadar višji duhovni pastir faro obišče: ali ni vse zavito v cvetje in zelenje, ali ne vihrajo z zvonikov, mlajev in hiš mogočne zastavo in ne grome topiči? Da, vse to in še mnogo več stori vera, stori vnema in spoštovanje za službo in čast božjo.
Tako veselje se je tudi pokazalo, kadar je počil glas o zlati maši sv. očeta papeža Leona XIII. Brž so se začeli popra-
ševati, kaj hočemo storiti, kako njegovo slavno ime še bolj po-slaviti? Priprave so bile velike, zato so bile tudi slavnosti lepe. Ker so »Drobtinice" lani vzbujale Slovence, naj slovesno praznujejo zlato mašo, povedale bodo letos, kako se je praznovala.
Torej bom na kratko popisal najprej, kaj se je storilo drugodi po svetu v ta namen, in potem nekoliko obširnejše, kako se je praznovala zlata maša papeževa po naših krajih.
i. Daritev zlate sv. maše v Rimu.
Sv. oče papež Leon XIII. je bil v mašnika posvečen dne 31. grudna 1837 in je precej drugi dan, 1. prosinca 1838 novo mašo pel. Zato je torej ravno 1. prosinca 1888 minulo 50 let, od kar je prvikrat daritev sv. mašo opravil, in je bil ta dan tudi dan petdesetletnice ali zlate maše.
Te lepe papeževe zlate maše natanko popisati ni mogoče, le nekoliko črtic naj pove in popiše to sv. opravilo.
Novega leta dan je bilo hladno in megleno jutro in solnčni žarki so se v gosti megli topili. Vkljub slabemu vremenu se je zgrinjalo od vseh strani verno rimsko ljudstvo in pobožni romarji proti cerkvi sv. Petra v Vatikanu. Ta cerkev je največja na svetu in sprejme okrog 80.000 ljudij, in ta dan je bila skoraj polna. Več ko 50.000 vernikov je molilo k Bogu med zlato sv. mašo.
Kako veličasten je bil pač ta prizor! Tam pod velikansko kupolo stoji altar sv. Petra pod krasno streho (nebom) nad grobom sv. Petra. Tako je torej papež prav na Petrovem grobu kot Petrov naslednik opravil sv. mašo in to prvikrat v svojem življenju, ker se sicer ni upal zavoljo nevarnosti življenja tamkaj maševati.
Okrog altarja je bil svetli zbor kardinalov v rudečih oblačilih. Za njimi so stali škofje in prebitje iu poslanci raznih držav in velika množica druzega ljudM.a. Med sv. mašo predore solnce meglo in zlati solnčni žarki se vsipljejo v mogočno cerkov in odsevajo od marmeljnastih sten in dražili oblačil in lišpov ginenih poslušalcev.
Vsakemu je prišla na misel „luč z neba" v pravem pomenu; ta priimek ima sv. oče po starem prerokovanju. Nepopisljivo je vse pričujoče to ganilo in celo take, ki so sicer le zaničevali papeža, je ta pogled omamil in premagal. Lahko je marsikomu prišel na
misel krst Kristusov v Jordanu. Bog sam je takrat znamenje dal: „Ta je moj ljubeznivi sin!" In tudi nad papežem Bog govori: „Ta je moj namestnik, ta je naslednik sv. Petra, ta varuh in učenik vse resnice, njega poslušajte!"
Na sv. treh kraljev dan je papež v drugo maševal v cerkvi sv. Petra in v tretje o priliki francoskih in naših romarjev v Rimu.
Novega leta dan je sv. oče mašo daroval za ves svet, in po vsem svetu so ravno ta dan maševali za papeža in molili na njegov namen. Ta skupna in zaupna molitev gotovo ni bila zastonj in sad se bo pokazal o svojem času.
2. Vatikanska razstava.
Vatikanska razstava je bila namenjena za to, da bi v njej spravili in na ogled postavili vsa darila, katera je sv. oče za vezilo dobil o svoji zlati maši. Napravili so jo na papeževem velikem vrtu in v njegovi palači.
Misliti si morate velike sobe, široke in visoke skoro kot vaša farna cerkev, in tacih sob celo vrsto po dolgem in počez. Ves prostor meri 7800 [3 metrov, in treba je hoditi brez postajanja dobrih 5 ur, da pride ogledovalec skozi vse sobe in le po vrhu pogleda razstavljene reči.
Iz vseh krajev sveta so prišla darila za sv. očeta v Rim, in toliko je bilo teh daril in tako raznovrstnih, da se mora vsakdo čuditi nad tem, kar ima lepega svet. Cenili so jih nad 50 milijonov lir vrednosti.
Največji pomen pa imajo ti darovi od tod, da jih je položila ljubezen in spoštovanje do papeža na altar krščanske jedinosti. Nič ni prišlo posiljenega ali naročenega, vso je le dar veselega srca. In če pravi sv. pismo, da »veselega darovalca ljubi Bog", kako močno je bilo torej všeč Bogu, da je še toliko ljudi na svetu, ki ne gledajo samo na-se, ampak tudi bližnjemu podele veselega srca radi, kar imajo.
Še drug pomen ima Vatikanska razstava v tem, da tako lepo kaže vesoljnost katoliške cerkve. Zato se imenuje naša cerkev katoliška, ker jo jo postavil Kristus za vso ljudi, za vse kraje in za vse čase, in ravno v tej razstavi so bila darila vseh ljudstev
in narodov; v to razstavo so poslale vse pokrajine zemlje svoje izdelke in pridelke svojemu duhovnemu poglavarju.
Oglejmo si nekoliko to velikansko delo!
Na sv. treh Kraljev dan je papež sam odprl slovesno to razstavo; tega dne pač ne pozabijo nikdar vsi tisti, ki so ga doživeli.
Častna soba ali dvorana je bila pripravljena, da sprejme sv. očeta in srečne povabljene. Ta častna dvorana je prostorno in prelepo stebrišče. Na 28 lepih stebrih sloni krasen strop, sredi stropa siplje mogočno okno iz pisanega stekla milo in mirno svetlobo v bogato olepšan prostor.
Zadej ob steni se dviguje rudeče-žametov papežev prestol z zlatimi razobešenimi čopki. Po obeh straneh so postavljeni sedeži za kardinale, zadej za škofe, diplomate in rimsko plemstvo.
Pri vhodih in ob stenah stoje stražniki s visokimi vojaškimi pokrivali.
Ura udari četrt na eno, vse glave se obrnejo proti vhodu, tihota nastane po dvorani.
Sv. oče, papež Leon XIII., vstopi s sijajnim spremstvom, obdan od štiridesetih kardinalov. Pevski zbor zapoje: „Ti si Peter . .
Papež sede na prestol; vse gleda veličastno njegovo postavo. Bled je; obleka, lasje — vse je belo kot iz kamna vsekano, le bistre oči se svetijo kot biseri na prsnem križcu. Na levi prestola stoji knez Colonna, na desni knez Orsini in potem po vrsti drugi prelatje in dostojanstveniki.
Ko so pesem odpeli, stopi kardinal Schiaffino, častni predsednik razstave, pred papeža in ga tako-le nagovori:
„Sveti oče!
Ker je mene doletela čast, da smem na tem mestu Vas nagovoriti, in Vas prositi milostnega povelja, da se odpre Vatikanska razstava, ni mi lahko mogoče v svojem govoru držati se v mejah, ki so spodobne pred Veličanstvom Vaše osebe in pred hrepenenjem, čuti Vaš glas, katerega posluša z nestrpljivo radostjo ves katoliški svet.
Misli se kopičijo v duhu in brez sile se uvrščujejo v umetni govor, da-si prihaja iz malo zgovornih ust.
Le na lahko hočem spomniti se tega, kar že samo odmeva v srcih poslušalcev.
Vatikan, kjer zbrani stojimo, Rim, to mesto duhovsko, to mesto velikih neumrljivih spomenikov, je komaj v dneh najvišje svoje slave gledalo kaj enaeega, kakor gledajo naše oči.
To zmagoslavje ni v eni pokrajini, marveč celi katoliški svet stopa pred Vaš prestol zdaj povodom Vaše zlate maše, navdušen in edin, kakor bi bil že komaj čakal priložnosti, svoja čustva ljubezni in spoštovanja in hvaležnosti razodeti Vam iz srede brezbožnega sveta, in Vam pokazati, da skrbi, truda in molitve niste nehvaležnikom skazovali celih dolzih deset let.
Doživeli smo že več slavnosti, ko so hvaležna udana ljudstva častila svoje vzvišene predstojnike v slovesnih trenotkih življenja. Z Vami vred, sv. oče, smo se veselili tudi mi, da ljudstvo vladarjem toliko spoštovanja skazuje. Vse to kaže, da načelo oblasti pripoznavajo in v knezu vidijo božje veličastvo, izvir vse pravice; to pa je veselo potrdilo tistega nauka o božji oblasti pri vladarjih, kateri so vedno učili Vaši predniki, in kateri ste Vi pred kratkim z nova tako jasno kot krasno zatrdili. Vendar smerno opomniti, da ni bilo dano niti jednemu tudi najmogočnejšemu vladarju tega niti želeti, kar danes z Vami Vaši otroci gledajo in občudujejo.
Ni ga kotiča na zemlji, kjer bi ne praznovali Vaše zlate maše, in kateri ne bi imel daril v tej razstavi razstavljenih.
Pokrajine paganske, kjer se apostolski možje, od Vas poslani, trudijo razgnati temo nevere in surovosti in škropiti s potom in krvijo seme besede božje; pusti otoki, ki v daljnem morju skoraj pozabljeni in svetu neznani plavajo; dežele, katerih ni še nihče obiskal razun neustrašenih misijonarjev — goreče sveti evangelij oznanujočih; mesta, kamor so pred kratkim posijali žarki krščanske omike: vsi ti so slastno sprejeli vabilo plemenitih nekaterih src, in so prišli — kakor pravi sv. pismo o zvezdah — z veseljem, da v Vašem krogu svetijo, o oče vseh vernikov!
Kakor ni noben kraj na svetu zaostal, tako tudi ne manjka nobenega stanu in nobene vrste ljudi v slovesnem skazovanju spoštovanja in ljubezni do Vas.
Prišli so najprej vladarji, ki jih je prignala ali otroška ljubezen, ali pa čustvo občudovanja in spoštovanja Vaših zaslug in Vaše učenosti: položili so svoje darove v Vaše roke in so srčno želeli, naj Bog Vaše drago življenje cerkvi in državi v blagor še dolgo ohrani.
Potomci star o slavnih rodovin, ki so nekdaj vodili zgodovino svoje domovine, so potrdili staro živo vero z novimi dragocenimi darili.
Učenjaki in umetniki svetovne slave so prihiteli papeža, svojega najplemenitejšega varuha in zaščitnika pozdravit; darovali so modrosti polnih knjig ali pa prečudno osnovanih strojev, s katerimi širijo gospodstvo človeka nad naravo.
Lepe umetni je videle so zopet ta Vatikan, kjer so jim napravili slavno zavetišče Vaši predniki in Vi, ki ne zaostajate za nobenim, in od koder so se mogočno razgrinjale po svetu.
Delavci, ki služijo v potu svojega obraza kruh, prijeli so z veseljem za svoje delo, da Vam povedo, kako Vas radi imajo, in veselega srca čutijo, da ste jim dobri oče in skušeni učitelj, kadar je treba slabo poučene in zaslepljene v strasti krotiti, ali zatiranih pravice braniti.
Res je, sv. oče, ako stopite s prestola, in te z rimsko vedno delavno umetnijo prirejene prostore napolnite s svojim Veličastvom, tedaj bodo naproti Vam hiteli vsi Vaši otroci veselja gorečega lica in se uklonili Vaši od Boga dani višeduhovski očetovi časti.
Vaše zmagoslavje se ne d& primerjati nobenemu drugemu, ne blizo ne daleč; to je zmagoslavje neprisiljeno, ki ni stalo ne vzdihljeja, ne solze revežev; to je zmagoslavje, kjer se ne veselite samo Vi kot najvišji vodnik, kjer tudi zmago slave Vaši otroci v tej krasni zmagi sv. vere, ki je svet premagala.
In ravno tukaj, sveti oče, se srečata in menjata udanost in plačilo v ljubeznivi vzajemnosti med otroci, ki očetu spoštovanje kažejo in med očetom, ki ga otroci občudujejo. Nihče izmed teh, ki tu sem stopajo in Vam zapuščajo zastavo ljubezni in vere, nihče no odide brez plačila, katero presega mnogo vsa darila.
Vladarji, ki se sicer uklanjajo pred Vami, kot najvzvišenejšim zastopnikom iz Boga izvirajoče oblasti, vidijo sami sebe mnogo častitljivše v oni svetlobi, ki od Vas izhaja in se razliva na njihovih glavah.
Umetnije in lepe vede se čestitajo bližajo, da sprejmejo luč resnice, v kateri odseva lepota. Gojitelji znanja in ved darujejo svoje stroje, s katerimi človekovo gospodarstvo nad natoro širijo in s tem slovesno priznavajo, da veda in umetnost v rimskem papežu nikdar nimata nasprotnika, ampak vselej le podpornika;
utrjeni v veri, ki nad njimi kot svetla zvezda sije, vračajo se domu, in tam v novi luči in novi moči hrepene po zaželenem smotru.
Ko se bližajo prvaki na polju kupčije in obrtnije z delavci —■ svojimi vojaki in Vam skupno prinašajo sad dela in denarja, ali ne dosegajo tudi skupnega blagoslova, ki se iz ust vesoljnega očeta spušča nanje, ki obojim oznanjuje zakon ljubezni, v katerem se dolžnosti in pravice spopolnijo in omilijo v soglasju? Kako lep in za vse ljudi vesel praznik praznuje celi svet na dan Vaše zlate maše!
Praznik tako lep in ljubezniv, da moramo zatajiti čustva, tužna in bridka, ki vse katoličane, Vaše otroke zbadajo in srce krvavo ranijo.
Zato raje z veselim očesom in s polnim zaupanjem glejmo na reči, ki se vpričo nas gode, s prepričanjem, da zvršuje previdnost božja velike reči po nenavadnih potih in obrača misli in namere ljudij v zvršitev svojih namenov.
Zdaj pa, sveti oče, povzdigujemo svoj radostni glas iz polne duše in polnega srca ob Vašem zmagoslavju in ga jedinimo z glasi godbe in petja slavnega pesnika ter kličemo z našimi bližnjimi in daljnimi brati: Z i vi o Leon XIII."
„Živio!" se razlega po častni dvorani.
Sv. oče se potem nekoliko zgane, obrne na prestolu proti kardinalu Schiaffino-u in sede spregovori te-le besede ob največji tikoti:
,.Vaša zgovorna beseda, gospod kardinal, dobro naznanja pravi značaj Vatikanske razstave, katera hrani mnogovrstne darove s celega sveta nam poslane o veseli priliki zlate maše.
Naše očetovsko srce je močno veselo, ko vidi, da se je vde-ležila vsa krščanska družina naše zlate maše z izdelki duha, narave, umetnije in obrtnije.
Nič manj nas ne tolaži in ne gane misel, da ravno skupna radodarnost knezov in narodov, prosvetljenih in neomikanih dežel je zbrala to razstavo darov, kateri so ne redko tirjali velikih in občutljivih, pa veselih žrtev.
Enako nam je v tolažbo zavest, da vsako darilo naših otrok je priznanje udanosti do apostolskega sedeža, naklonjenosti do naše oblasti in delavne ljubezni do nas. Saj tudi neizmerna množica darov v svoji celoskupnosti glasno priča, da ena vera živi v vseh darovalcih in to je ravno najlepši znak sv. katoliške cerkve.
Drobtinico. XXII.
Tako ima ta razstava v tem, kar je in kar pomeni, prav poseben značaj in največjo vrednost za vsakega globoko mislečega.
Zato se vsem prav radovoljno zahvaljujemo, ki so kaj pripomogli k tej za papeža in cerkev tako neizmerno častni razstavi in veseli odpiramo na ta dan sv. treh Kraljev, ki je poln spominov njihove pobožnosti in darežljivosti, Vatikansko razstavo."
Na to zapoje pevski zbor slovesen „koral", iu vsi pričujoči so bili navdušeni in gineni.
Zdaj stopi sv. oče s prestola in ogleda razstavo.
Pojdimo še mi za sv. očetom in poglejmo si razstavljene darove!
3. Darovi v razstavi.
a) Darila vladarjev.
Prav posebnega pomena so ta darila vladarjev, cesarjev, kraljev, knezov, vojvodov in drugih mogočnih gospodov in gospej ne le zavoljo nenavadne vrednosti in lepote, ampak tudi zavoljo tega, ker tako očitno kažejo, kako veliko veljavo uživa sv. oče tudi pri kronanili glavah.
Darila, na kratko popisana, so ta-le:
1.	Zlat križ z vdelanimi drazimi kamni, dve pedi visok, namenjen je za papeževo mizo, kjer bere in piše —• darilo našega svetlega cesarja, Franca Jožefa 1.
2.	Naprsni križ iz samih briljantov in safirov — je darilo cesarja Brazilijanskega.
3.	Enak, le nekoliko manjši križec je podarila cesaričina vladarica Brazilijanska.
4.	Križ na stojalu, mojstersko delo iz pozlačene kovine s prekrasnim rubinom nad glavo Križanega — je podaril kralj Wiirtemberški.
5.	Biblia pauperum, to je knjiga polna slik in zgodeb iz sv. pisma po šegi srednjeveški sestavljena iu dragoceno in okusno vezana — darilo kralja in kraljice Saksonske.
6.	Lep vlit kip sv. Janeza Krstnika je podaril viteški red Joanitov ali Malteški.
7.	Kropilna posodica, podobna malemu altarju, prav umetno izdelana in visoke ceno — darilo cesarice Brazilijanske.
8.	Zlata tobačnica — darilo rimskega plemstva.
9.	Zlat prstan s hrizolitom in briljanti — darilo vojvode Penthievriškega in princa Joinvillskega.
10.	Mednarodni odbor papeških viteških redov je prinesel v dar dva lepa križa, jeden veliki za obhode, drugi mali se lahko obesi na vrat.
11.	Briljantni križec za na prsi; v sredi ima dragi kamen zlatega runa cesarja Karola V. — je darilo Don Karlosa, vojvode Madriškega.
12.	Čipke ali špice za albo sv. očetu namenjeno, prekrasno izdelane — so darilo cesarice naše in cesaričine Štefanije in Dunajskih gospej.
13.	Tijara ali trojna papeževa krona, nepopisljivo lepega dela in velike vrednosti — je dar mesta Pariza.
14.	Križ in verižico okrog vratu iz samih briljantov — je darovala država Kolumbija.
15.	Krasna preproga s podobo Jezusovega križanja umetno in pobožno sestavljena — darilo princa-vladarja Bavarskega.
16.	Veliko pogrinjalo Turškega Sultana, na katerem je klečal in molil rajni Sultan, kadar je prišel ob petkih v mošejo. Lepo delo iz svilenega atlasa s srebrom in zlatom prevezeno. Eazun pogrinjala poslal je Sultan še prelep zlat prstan z velikim dragim kamnom, izdelan po njegovem lastnem načrtu.
17.	Velikansko vazo, to je posodo za cvetje, veliko kot človek, s cvetjem in listjem ovito tako umetno in naravno, da skoraj žive cvetko presega — je podaril predsednik Francoske ljudovlade; pri-dejana je bila tudi umetna posoda za pisanje s pomenljivimi podobami.
18.	Dragocena mitra ali škofovska kapa neprecenljive vrednosti, ima 72 dražili kamnov vdelanih — darilo rajnega nemškega cesarja Viljema I.
19.	Briljantni prstan, dar Španske kraljice-vladarice. Zraven tega je poslala grb sv. očetu iz samih žlahtnih kamnov sestavljen.
20.	Čudovito lep kelih s pateno vred iz čistega zlata sta darovala kralj in kraljica Portugalska.
21.	Zlat kelih z dragimi kamni je darilo predsednika iz Venecuvele.
22.	Skrinjica iz prozornega kamna posuta z dragimi kamni — je darilo ljudovlade Ekvadorske.
28. Predsednik američanskih Zedinjenih držav je poklonil svobodne zakone svoje države krasno vezane.
Drugi vladarji so prinesli druga darila in so pisali lepa pisma srčnih vošil papežu za zlato mašo. Edini kralj Švedije ni pisal, ne poslal nič, prišel pa je sam osebno in daroval in vošil sv. očetu, česar ne ve nihče, nego on sam.*)
To so le nekatere reči podarjene od vladarjev in knezov; še mnogo več pa je onih rečij, ki so je darovali drugi ljudje, posvetni in duhovni, katerih pa opisati ni moč, ko bi tudi popisal tolikošne bukve, kakor so mašne.
1) Druga darila.
Kar si lepega in koristnega misliti morete, vse je ondi razstavljeno iz enega ali druzega dela sveta. Žive in nežive reči; kar se je in kar se pije, kar se obuje in obleče; kar je za v hišo in na vrt, za na polje in v gozd: domačo in cerkvene posode in obleke: vse to in še veliko več se tam najde in vidi.
Tukaj vam hočem samo še našteti, kar so poslale škofije iz naših krajev.
1.	Goriška nadškofija je darovala svetemu očetu te-lereči: eno srebrno monstranco, en srebrn pozlačen kelih, en svilen pretkan velum (ogrinjalo), eno mizico z vso mašno pripravo za misijonarje, eno celo mašno opravo, mnogo cerkvenega perila, en ciborij, dve velikonočni sveči.
2.	Škofija ljubljanska je darovala: pet srebrnih kelihov, en z zlatom vezen mašni plašč, dve albi z idrijskimi čipkami, petdeset plaščkov za ciborije, dve lepi štoli, dvanajst korporalov, in eno celo težko vlito opravo na altar, delo in dar g. Samasse, zvonarja ljubljanskega, to je: šest svečnikov, en lestenec stot težak, dve svetilnici, en mali svečnik, kanon-table, kadilnica, ladijca itd.
3.	Škofija tržaška je darovala: en gobelin ali preprogo z vdelanimi dvanajst apostelj ni iz petega veka, pet mašnih oblek v petih barvah, en prt na altar, dve celi mašni opravi z leviti, osemsto oblačilic za revne otroke, eno albo, dve korski srajci,
*) Humbert, kralj laški, je sicer ponujal kelih v dar, papež pa ga ni mogel in ni hotel kot »darilo« sprejeti, ker je kralj dolžan po starih pogodbah vsako leto zlat kelih pokloniti. Tudi je kralj dolžan sv. očetu vrniti uropano deželo.
štiriindvajset korporalov, štiriindvajset pal, eno zastavo, en zlat križ z verižieo, en album in zbirko kipov iz mavca in razno cerkveno perilo.
4.	Škofija poreška-puljska je darovala: pet prtov na altar, pet korskih srajc zarobljenih, štirideset brisalk na kelih, deset naramnih prtičev, šest svilenih cvetic, vezeno pregrinjalo, deset svilenih burz, eno srebrno posodico za olje, eno srebrno posodico za sv. popotnico, eno velikonočno svečo.
5.	Škofija lavantinska je darovala: šestnajst celih mašnih oblek, en pluviale, šest štol, dva plaščka za ciborije, dva plaščka za obhajilo s pripravo, dve ogrinjali, šest blazinic, osem alb, deset pasov, deset naramnih prtičev, štirinajst korskih srajc, trideset pal, trideset korporalov, trideset brisalk. dva prta na altar, dve mašni knjigi, eno Skrinjico za misijonarje, dva keliha, šest vlitih svečnikov, eno svetilnico.
6.	Škofija krška je darovala: osemnajst mašnih plaščev, tri pluviale, osemnajst naramnih prtov, dvanajst štol, trinajst alb, dvanajst korskih srajc, dvanajst pasov, oseminštirideset korporalov, dveinsedemdeset brisalk za kelih, dveinsedemdeset brisalk za prste, dveinsedemdeset pal, en krasen mašni plašč nadvojvodinje Jožefe.
Enakih in še lepših rečij so darovale še druge škofije, katerih vseh pa ni moč popisati. Kdor je romal v Rim, je to videl in doma pravil svojim znancem in prijateljem in tako morete si še dostaviti, kar manjka našemu popisu.
Poglejmo še romanje k sv. očetu o zlati maši!
c) Romarji.
Rim je sedež papeža, poglavarja cele katoliške cerkve, zato se imenuje središče cerkvene edinosti.
Stara je navada v Rim popotovati ali romati in že prvi cerkveni očetje nam o tem pripovedujejo. Res, da je bilo v tistih časih potovanje veliko težavnejše ko dandanes.
Romanje se je močno povzdignilo v srednjem veku, ko so začeli praznovati sv. leto in to samo v Rimu. Kdor je v sv. letu romal v Rim, prejel jo mnogovrstnih duhovnih dobrot in odpustkov, kar je bilo v tistem vernem času kaj dragocena reč in zato je trumoma ljudstvo hitelo v Rim.
Odpustki sv. leta se sicer v našem času zadobe lahko doma, in ni treba daljne poti storiti v Rim, vendar ima Rim, to „večno mesto", zavoljo papeža še vedno toliko moči, da vleče ves svet na-se. Kadar je bila še kakšna posebna priložnost in slovesnost v Rimu, so se stekale množice vernih s svojimi škofi vred v rimsko mesto.
Tako je vzbudil tudi zdaj pozornost in navdušenje glas o zlati maši papeževi in o Vatikanski razstavi.
Na tisoče in tisoče pobožnih romarjev se je vzdignilo in hitelo v Rim. Če le samo tiste štejemo, kateri so v romarskih rednih sprevodih prihajali k sv. očetu, je njihovo število več kot 850.000, to je: tristo in petdeset tisočev romarjev, brez onih, ki so posamezni ali v malih zborih popotovali.*)
Tukaj bomo gledali le nekatere imenitnejše oddelke romarske.
Dne 16. meseca vinotoka so priromali francoski delavci. Lepo število jih je bilo, okrog dveh tisoč. Razvrščeni so bili pod štiristo zastavami in vodila sta je k sv. očetu dva slavna moža: kardinal nadškof Rheimski in grof de Muri, predsednik katoliških rokodelcev.
Nagovoril je papeža najprej kardinal, potem pa je grof de Mun prebral navdušeno pismo delavcev sv. očetu. Okrog papeža so stali kardinali, škofje in prelatje in sv. oče ginen odgovori in spodbuja delavski stan, naj se stanovitno drži sv. vere, kjer edino — more gotovo najti srečo in zveličanje. Potem so oddali darove in lepo vezano knjigo vseh katoliških delavskih društev. **)
30. listopada so bili sprejeti od sv. očeta ogerski romarji z veliko slovesnostjo. Pričujočih je bilo dvajset kardinalov, mnogo škofov in prelatov. Poklonili so papežu en milijon in osemsto tisoč podpisov u danosti in darovali so tristotri deset tisoč frankov denarja.
29. grudna je prišlo drugo krdelo Ogrov, ki so bili enako lepo sprejeti.
1. prosinca 1888 je bila zlata maša in pričujočih več kot šestdeset tisoč romarjev in Rimljanov.
*) Dokler je bila razstava odprta, se je izdalo čez pol milijona vstopnic.
**) Podobo, ki nam predstavlja zaslišanje francoskih romarjev pred sv. očetom, je prinesel list »Dom in Svet« v prilogi, kakor tudi še dve drugi podobi iz Vatikanske razstave.
3. prosinca so bili sprejeti Lahi iz cele laške dežele z duhovni in škofi, veliko veliko število jih je bilo.
6.	prosinca so bili sprejeti odposlanci vladarjev in držav.
7.	prosinca so bili pri papežu zastopniki katoliškega središča državnega zbora nemškega.
10. prosinca je prišlo šest škofov iu štiristo petdeset romarjev iz Angleškega k sv. očetu.
21. prosinca so bili sprejeti odposlanci avstrijskih roma r j e v.
29. prosinca so priromali vrli Švicarji s slavnim škofom Mermillodom.
1. svečana pripelje nadškof dr. Walsh pred sv. očeta zatirane pa krepke Irce.
13. svečana so bili sprejeti romarji iz Karpineta, rojstnega mesta papeževega.
Nadalje so prišli ponosni Španci in Portugalci z bogatimi darili. Prišli so stanovitni in zvesti Nemci s slavnimi svojimi možmi, in duhovniki.
Priromali so umetni in veseli Francozi v velikih trumah s slavnimi gospodi in polnimi rokami. Prihajali so romarji dan za dnevom v Eim od vseh štirih vetrov in od vseh krajev zemlje. Beli Evropejci, rumeni Kitajci, temni Indijanci, črni Zamorci in Arabci, vsi so prihiteli sv. očetu se poklonit.
Med vsemi prelep pa je bil sprejem
d) Avstrijskih romarjev.
Na Dunaju, prestolnem cesarskem mestu, ustanovil se je bil osrednji odbor za slovesno praznovanje zlate maše papeževe.
Na čelo temu odboru je stopil slavnoznani grof Anton Per gen, mož skozi in skozi katoliškega prepričanja in trdne vere.
Odborniki so bili tudi plemeniti in učeni možje, vneti katoličani, tako, da je bilo pričakovati prav lepih slovesnostij.
Ni pa bilo lahko toliko dežel z Dunaja naravnost voditi, zato si jo izbral osrednji odbor po škofijah pododbore ali škofijske odbore, ki so morali po svojih škofijah v malem zvrševati, kar je osrednji odbor sklenil za vse dežele.
Treba je bilo mnogo previdnosti in strogega reda, da se tako imenitna in sveta reč zvrši vredno in dostojno. Dobili so romarji svoj vlak, ki je popelje do Kima po znižani ceni. Kmalu se pokaže, da en sam vlak ne more sprejeti vseh romarjev. Pripravili so drugi in tretji in slednjič je imela skoraj vsaka dežela lasten vlak za svoje romarje.
Po veliki noči 4. malega travna se odpeljejo prvi in potem za njimi drugi po vrsti, tako, da so 12. dne istega meseca lahko vsi avstrijski romarji došli v Rim.
Kaj so romarji med potjo lepega videli, hudega skusili, ne moremo naštevati, tudi popisovati znamenitostij rimskega mesta ne utegnemo*); le tri reči moramo omeniti, ker so se romarjem tako globoko vtisnile v srce in v spomin, to je: razstava v svojih čudežih, slovesno zaslišanje pri sv. očetu, in papeževa sv. maša za romarje v cerkvi sv. Petra.
Kako čudovito lepa je bila razstava, smo že opisali, in že tak skromen popis navdušenje vzbuja, kaj še le resnično gledanje toliko lepih in novih rečij! Kako je romarje prevzelo gledanje razstavljenih rečij, opažalo se je še dolgo časa pozneje, ko so, pri-povedovaje o razstavi, težko ostali mirni in kaj radi ponavljali, kar se jim je zdelo najlepše.
Poprašajte še danes enega ali druzega izmed njih in poreče vam gotovo: kaj tacega pa še nisem videl, kar hodim po svetu.
Vendar je res, kar pregovor pravi: „kdor je bil v Rimu in papeža ni videl, ta Rima ni videl", zato so tudi romarji hrepeneli najbolj po tem, da bi gledali v obličje sv. očetu, Kristusovemu namestniku na zemlji. Ta želja se jim je dvakrat spolnila do vrha; najprej so gledali sv. očeta maševati v cerkvi sv. Petra in drugič ob slovesnem zaslišanju v Vatikanu. Ta sprejem romarjev pred sv. očetom je bil lep, velikansk in slovesen kakor malokdaj, in to zavoljo posebnega spoštovanja, katero goji papež do našega cesarja in do Avstrije.
Res so morali romarji dve uri čakati, res je bila vročina in gnječa velika, ker je bilo v dvorani čez dve tisoč ljudij zbranih, vendar vse to je bilo pozabljeno, ko se prikaže sv. očo papež v
*) Primeren spis o potovanju po glavnih mestih laških in o Rimu prinese') »Drobtinice« prihodno leto, ker v tem letniku je dovolj slavnostne tvarine.	Uredn.
sijajnem spremstvu kardinalov in škofov. Veselje in navdušenje je rastlo in prikipelo do vrha pri živem nagovoru papeževem.
Vsem je podelil apostolski blagoslov. Nekateri so bili še tako srečni, da so prišli k prestolu sv. očeta in mu poljubili nogo.
Ta dan bi že sam za-se ne zginil do smrti iz spomina romarjev, ali v svoji dobrotljivosti je dal papež pozneje poslati še vsacemu romarju srebrno svetinjico za spomin zlate maše in romanja v Eim.
Tako blago srce ima sv. oče Leon XIII. Ljubeznivo so bili sprejeti H r v a tj e pod vodstvom slavnega škofa Strossmayerja, prisrčno tudi Bošnjaki s svojim nadškofom dr. Jos. Stadlerjem. Pri tem sprejemu južnih Slovanov sta bila pričujoča tudi dva mala dečka. Papež je pustil vsacega romarja pred-se, da mu poljubi nogo ter da sprejme spominsko svetinjico z blagoslovom. Ko prideta ta dva dečka na vrsto pred papeža, ja sv. oče vzame na koleno in ja boža kot Kristus otroke. Srečna ta dva si bodeta pač dobro zapomnila, kdaj sta papežu Leonu XIII. sedela v naročju.
Drugi pot so videli romarji papeža v cerkvi sv. Petra pri romarski sv. maši. Malokdaj mašuje sv. oče v tej veliki cerkvi, zdaj pa je hotel za naše romarje. Bilo je v cerkvi pri sv. maši okrog petnajst tisoč romarjev avstrijskih in francoskih in tudi nekoliko druzih.
Po sv. maši so sv. očeta nesli na prestolnem sedežu po cerkvi, da so ga lahko vsi videli, in med potjo je dajal blagoslov. Nekaj časa so romarji klečali, ali kmalu je zmagala ljubezen, vse je hotelo biti blizo sv. očeta, ki je ljubeznivo gledal na verne svoje otroke.
Kar hipoma se začuje po vsi mogočni cerkvi, da odmeva kot grom od gora: „Zivio", „Evviva" itd. Pri tem papež nekoliko postane, stopi po koncu na prestolu in solze veselja mu pridejo v oči. Ne more več rok vzdigniti k blagoslovu, kar stegne jih proti romarjem, kakor da bi jim izročil vse svoje ljubezni polno srce. Po tem nad vse ginljivem trenotku zgine sv. oče v svoje sobe, romarji pa so se pripravljali, da po zvršenih svojih svetih opravilih pobite domov, povedat še svojim doma ostalim prijateljem o lepih in svetih rečeh, ki so se godile v večnem mestu Rimu.
Zapustiti moramo tudi mi Rim in pogledati, kako so kristijanje po domačih svojih krajih obhajali zlato mašo papeževo in še posebno, kaj smo Slovenci storili v ta lepi namen.
e) Slovesnost zlate maše papeževe zunaj Rima.
Povedali smo že, da so imele dežele in škofije svoje odbore, sestavljene za vredno obhajanje papeževe zlate maše. Ti odbori so skrbeli za to, da se napravi romanje v Rim, da se pošljejo darila za Vatikansko razstavo in tudi da se doma lepo praznuje ta imenitna pa redka slovesnost.
Razdeliti se je moralo praznovanje na dvoje: v strogo cerkveno in v splošno zunaj cerkve.
Vsi škofje so zapovedali na novega leta dan slovesno cerkveno opravilo za sv. očeta papeža Leona XIII. s primernim nagovorom do vernih kristijanov, da Boga hvalijo za dobrote sv. vere in prosijo za poglavarja sv. cerkve v teh resnih in hudih časih.
Ker niso mogli vsi, ki bi bili to radi storili, potovati v Rim in zadobiti tam popolne odpustke, so škofje dovolili duhovno romanje, to je: spremljati so morali romarje doma ostali vsaj v duhu v Rim in več moliti ta čas in sprejeti sv. zakramente in na tak način so dobili popolne odpustke, kakor oni, ki so v Rim popotovali.
Prav mnogi bolj goreči Slovenci pa niso strpeli, da bi ne bili vsaj kam blizo romali v namen sv. očeta, ker že v Rim niso mogli, in tako smo videli romanje na Dobrovo pri Ljubljani, na sv. Vi š ar je na Koroškem in na Trsa t pri Reki.
Kdor je kristijan in katoličan, mora biti tak povsod, v cerkvi in zunaj; kdor spoznava in časti papeža za poglavarja sv. cerkve, za namestnika Kristusovega na zemlji, mora to pripoznati vselej in povsod. Očitno se je pokazalo to versko prepričanje o tej slovesni priložnosti.
Kralji in cesarji so srečo vošili papežu, državni in deželni zbori*) so slovesno izrazili čustva spoštovanja in udanosti. Velika mogočna mesta so čestitala sv. očetu.
Katoličani so se skušali, kako bi lepše in primernejše poslavili ta dan. Časopisi so bili polni poročil iz vseh delov sveta, kako so tu in tam praznovali slovesni dan papeževe zlate maše.
Vse katoliške družbe napravile so posebne slavnosti v ta namen.
*) Tržaški deželni zbor ni hotel papežu čestitati; lepo pa se je obnesel naš kranjski deželni zbor.
Kaj je Ljubljana, središče Slovencev, storila na slavo papežu, naj še k sklepu tukaj omenjamo.
Mesto ljubljansko je bilo bogato in okusno razsvetljeno na starega leta večer. Novega leta dan je bil srečni dan zlate maše papeževe. Dopoludne so molili verni kristijani v cerkvi in hvalili Boga za to. da nam je dal tako modrega in blagega poglavarja; popoludne pa so se zbrali v dvorani kranjske deželne zbornice ali v Keduti in skupaj pokazali svetu, da so verni, zvesti in stanovitni otroci sv. očeta.
Kako lep je bil ta zbor! Najvišje osebe vojaškega in meščanskega stanu so napolnile zbornico. Mil. g. knez o-škof in blag. g. deželni predsednik in glavar so prišli povzdignit slavo tega dneva. Oder je bil okusno olepšan, kip sv. očeta sredi zelenja in zastav. Vojaška godba in mogočen moški zbor so skupaj delali v čast sv. očetu.
Nastopili so govorniki: gosp. prelat dr. Andr. Cebašek, g. Henrik Povše, ki so osebo in delovanje sv. očeta naslikali v krepkih in jasnih potezah.
Slednjič vstane mil. g. knezoškof in v prijazno ljubeznivem govoru kaže zbrani gospodi pomenljivo slovesnost tega dneva in naznani radostno iznenadenim poslušalcem, da jim je sv. oče podelil apostolski blagoslov.
Vse poklekne, resna tihota zavlada po dvorani, ko pride blagoslov na verna srca ljubljanskih meščanov.
Izvirno lepa in točno izvedena je bila slovesnost v ljubljanski deški sirotišnici „Marijanišču". Dečki, napravljeni po šegi narodov sveta, so v vezani besedi stoje pred kipom sv. očeta slavo njegovo poveličevali. Zamorci, Indijanci, Kitajci, Evropejci itd. so izpovedali, za kaj se imajo posebno zahvaliti papežu.
Kjer že vse praznuje, tam tudi katoliški rokodelci zaostati ne smejo in nečejo. Sv. treh Kraljev dan so napravili v pričo svojega škofa in mestnega župana pomenljivo slovesnost. Krepka pevska grla je spremljevala vojaška godba. Govorilo se je lepo in navdušeno in gotovo se je verska zavest tudi tukaj mogočno utrdila.
Iz toga kratkega pregleda vidimo, da se jo spolnila želja, katero so izražale lanske »Drobtinice": »Bodi nam zlata maša
Leonova ugodna prilika, ob kateri pokažemo, kako je Slovenec verno udan sveti stolici rimski . . . Pokažimo, kako spoštujemo in ljubimo sivolasega starčka Leona XIII. — zlatomašnika!" — To smo pokazali Slovenci.
II.
Govor o papeževi slovesnosti
v katoliški družbi rokodelskih pomočnikov 6. januvarja 1888.
(Govoril Anton Kržič.)
Prvikrat obhajamo v tej prekrasni dvorani svojo običajno božičnico; prvikrat si tukaj katoliško društvo rokodelskih pomočnikov s svojimi blagimi prijatelji in podporniki vosi „veselo in srečno novo leto"! Prvikrat je tudi meni dana častna naloga, tukaj javno nastopiti kot „s!avnostni" govornik. In kaj naj Vam povem? Na vabilu stoji: „Slavnostni govor". Toda nikar ne pričakujte od mene umetno sestavljenega, po vseh govorniških pravilih uglajenega govora, — jaz nisem mož za to; marveč prosim Vas, imejte z menoj potrpljenje, ako le bolj po domače kaj povem, tako, kakor sem vajen. Eno dobro lastnost bi pa vendar-le pri vošil svojemu govoru, to namreč, da bi bil času primeren, kajti to vem, da nobena reč, naj bi bila sicer še tako dobra in popolna, ni veliko prida, ako ni času primerna, — še najmanj pa „slavnostni" govor. To je čisto naravno, da kar ugaja spomladi, ni ugodno jeseni, in kar je primerno zimi, ni ob jednem tudi primerno poletju: vsak čas ima svojo zahteve, enako tudi vsaka slavnostna prilika.
In ker smo zdaj ravno v sredi zime, pritrdili mi bodete, slavna gospoda, gotovo radi, da je moj govor že s tem kolikor-toliko času primeren, ako začnem z zimo, ker v svesti sem si, da zdaj času primerno besedo spregovori vsakdo, če le po imenu pokliče zimo.
Zima ima mnogo neprijetnega in pustega, tako, da so je že od daleč bojo ne le otroci, marveč tudi odrasli ljudje. To se ve,
da vam ne bom na dolgo in široko opisoval vseh sitnosti), ki nam je pusta zima ponuja, temveč le samo dvoje najbolj občutno breme, ki nam je naklada zima, vam imenujem: mraz pa temo. 0, tema pa je po zimi, tema! Noč je tako dolga, da dan skoro prostora ne najde, in še to mrvico dneva, kar ga je, zakriva nam večkrat trmasta gosta megla, da se nam kar v sredi dneva skoro naredi noč.
To pa sami veste, da tema je najtužniša reč na svetu. Kar groza nas spreletava, ko beremo o preubozih jetnikih, ki so bili nekdaj zaprti v temnicah, kamor le žarek svetlega dneva ni posijal; po pravici so bile take temnice najhujši strah hudodelnikom. In naš Gospod sam nam pripoveduje, da bode za pogubljene to pre-grozovito gorje, ker bodo morali trpeti v večni temi!
A tudi mraz ima svoje bridkosti, zlasti za one, kateri nimajo po dnevu gorke obleke in po noči ne gorke odeje. Premožnim pa dela mraz zato premnogo straha, ker tako lahko vsadi v nosu nadležni nahod, v grlu hripavost in kašelj, blizo srca pa vnetje in pljučnico.
Vendar moj govor bi ne bil popolnem času primeren, ko bi povdarjal le slabo stran zimskega časa. Moram omeniti, da ima zima tudi svojo reakcijo, ali bolj po domače povem: ljudje se znajo hudi in oblastni zimi tudi v bran postaviti in se izvrstno vojskovati zoper temo in mraz; temo vspešno pobijajo z lučjo, mraz pa z gorkoto.
I. Kako luč zimi odjemlje neprijetnost, skusil sem sam že v otročjih letih. Pred tridesetimi leti prišel sem s hribov v Ljubljano. Zdi se mi, da je bilo nekako v adventu, ker dobro se še spominjam, da mi je Miklavž prinesel abecednik, tablico pa katekizem, in jaz se nisem mogel načuditi v svoji otročji priprostosti, kako vendar sv. Miklavž to ve, da sem zdaj v Ljubljani in da sem ravno takega orodja sedaj potreben. V tem prvem adventu mojega ljubljanskega življenja me vzame moja dobra gospodinja zjutraj zgodaj s saboj v stolnico k prelepim zornicam. In jaz, hribovski deček, ki sem bil doma vajen le brleče trščenice, zagledam naenkrat brez števila lučic po cerkvi — sapa mi začne zastajati in zdi se mi, kakor bi bil v malih nebesih. Nikoli ne bom pozabil tega otročjega iznonadjenja. In menim, da se tudi Vam enako godi. Povejte mi, kaj bi bil božič brez luči? To je ravno božična
radost, da je že v adventu pri zornicah vse tako lepo razsvetljeno, in potem o božiču vse v lučih in lučieah po cerkvah; po krščanskih hišah gori luč vse tri božične praznike celo noč; in kaj bi bile preljube jaslice otrokom, kaj bi bila božična smrečica, ko bi otroci lučic ne zažigali?
Prozajično mrzloto zimskega časa pa tudi tako prijetno preganja poetična gorkota. Le mislite si tak-le idiličen prizor: skla-dalnica prav debelih in razklanih bukovih polen se založi v peč in zažge; potlej pa se posedejo domači okrog žehteče peči in si kaj lepega bero, pripovedujejo ali pa zapojo. Od tod je prišlo ravno »ognjišče" v tako veljavo, da se večkrat vse drugo prezre, kar je v hiši in pri hiši, in imenuje se le samo domače ognjišče, in posebno blagrujemo onega, ki ima svoje ognjišče; celo mrzlemu Angležu tam gori v severu se otaja srce, če se vsede poleg svojega „fireside".
O pač morajo biti hvaležni členi „Katoliške družbe rokodelskih pomočnikov" veleč. gosp. društvenemu predstojniku, da jim je napravil domače ognjišče, da se tukaj ob lepi razsvetljavi na gorkem o prostih urah radujejo in izobražujejo v tem, kar je v sedanjem času delavcu potrebno. In jaz se le čudim ter se ne morem dovolj načuditi, kako da se še vsi pomočniki ljubljanski niso oklenili tega našega ognjišča.
II. Pa odprimo zdaj še svoje dušno oko in oglejmo si po nekoliko tudi duševno zimo.
Pač huda zima je bila pred Kristusovim prihodom. Huda tema zmot in neverstva in najostudnejšega malikovanja je bila razširjena po vesoljnem svetu. In kako mrzlo, — oh, kako ledeno je bilo v srcih človeških! Saj to je naravno, da tam, kjer ni v glavi svetlo, tudi v srcu ni gorko. Strah nas sprehaja, ko beremo, kako spriden in popačen je bil paganski svet: le dve vrsti ljudij sta bili, po eni strani razkošni bogatini, zatiralci-trinogi; po drugi strani zatirani sužniki, s katerimi so ravnali gospodarji-trinogi nečloveško kakor z brezumno živino. Zlasti delavcem je bila nesrečna osoda. Nihče ni takrat prijazno potrkal pri rokodelcu, da bi bil spoštljivo rekel: „Gospod mojster, prosim, naredite mi to in to." Rokodelci bili so sužniki. Sploh je bil ugasnil ves ogenj svete ljubezni. Celo pri Izraelcih, pri izvoljenem ljudstvu, je bila zima;
bilo je sicer nekoliko dneva in solnca, a bil je zimski dan in farizejci so dovolj skrbeli za gosto temo in za ohlajenje src.
Zdaj pa je prišel — v sredi zime — v sredi najdaljše noči
—	Zveličar na svet, on, ki je sam rekel: „Ogenj sem prinesel na svet in kaj hočem druzega, nego da gori?"
Kako prijetno je že pripovedovanje njegovega prihoda! Tu se govori skoro le o luči: Nebeška svetloba se prikaže o polunoči na Betlehemskih planjavah; pa ta nebeška luč ni le svetila, ampak tudi ogrela je srca dobrih pastircev, da so precej prihiteli k Jezusu. Svetla zvezda se je prikazala trem Modrim; a zvezda ni le svetila, marveč tudi ogrela jim dobra srca, da so k Jezusu hiteli, molili ga ter svojemu stanu primerno obdarili. Ko je bilo dete štirideset dnij staro, ga blagi starček Simeon v tempeljnu v naročje vzame, na srce pritisne ter vsklikne: „To je luč v razsvetljenje nevernikov"; tudi segrelo se je pri tej priči njegovo srce, — celo smrt mu je zdaj sladka.
Zdaj je bila tedaj nebeška luč na svetu. Toda po božjem nam nerazumljivem sklepu je še morala prikrita ostati: le en sam prostorček tam v sveti deželi je bil tako srečen, da so ga obsevali njeni premili žarki; le dvoje src je bilo na širokem svetu, ki ji je vedno ogrevalo to solnce nebeško, — ta presrečni prostor v Palestini bila je sveta hišica v Nazaretu, in dvoje najsrečnejših src
—	srce Marijino in Jožefovo. O kako rad bi dopovedal vsem rokodelcem vsega sveta, da d e 1 a v n i c a je bila že razsvetljena po nebeškem solncu, ko je bila še tema po vseh hišah! Srce delavca je že ogrevala ta nebeška gorkota, ko drugi stanovi še vedeli niso zanjo. Oh, to vam je bilo domače ognjišče, da mu ga ni bilo enacega ne prej, ne slej!
Prišel je čas, da je začelo nebeško solnce sijati v širše kroge, in prvi so bili zopet delavci, — ribiči, ki so prejemali največ svetlobe prav od blizo; njih srca so bila najbolj razgreta; delavci bili so posredniki, ki so nesli lučico vere po vseh pokrajinah takrat znanega sveta in ogrevali vsako srce, katero se je le ogreti dalo.
Zdaj jo postala luč tudi sodnica. V dva dela se je razdvojilo vse človeštvo: na eni strani prijatelji luči, prijatelji Kristusovi
—	plemeniti ljudje — svetniki; na drugi strani sovražniki Kristusovi — neplemeniti v vsem dejanju in mišljenju — podli, zlobni
ljudje. To je izrekel Kristus sam rekoč: „To pa je sodba, ker je luč prišla na svet, pa so ljudje bolj ljubili temo nego luč."
V vseh stanovih se je pokazala in se še kaže ta sodba; pa zdi se mi, da nikjer ne tako bujno in očitno, kakor v delavskem stanu, zlasti poznejše čase. Tu se nahajajo ljudje, ki imajo hudo — prav sibirsko zimo v svojih srcih: mračne so jim misli, in le iskrice krščanske ljubezni ne najdeš v zamrznenih prsih, pač pa zmrzlino ledenega sovraštva. — Vseh sedem naglavnih grehov jim trga in uničuje otrplo srce; če morebiti je skopost manjša, je tem večja požrešnost in zapravljivost: to so nihilisti, socijalisti — pravi strah samim sebi in družim —• vsemu človeštvu!
Pač si boljšega dela ne more nihče izvoliti, kakor če po vsej moči odganja megle iu oblake, ki prinašajo tako temo in tak mraz v srca človeška; nasproti pa neti na vso moč oni ogenj, ki ga je Zveličar pred 1888 leti prinesel na svet. To pa delajo zlasti katoliške rokodelske družbe v smislu nepozabljivega Kolpinga. Na to stališče naj se postavi vsaki, kateri hoče delavcem v resnici kaj koristiti. — Zastonj je vsako drugo prizadetje: Zima se ne da, z nobeno drugo rečjo premagati, kakor z lučjo in gor koto; tudi mrzlo in ledeno srce se ne da drugače otajati, če ne posije solnce nebeško!
III. Pa še eno luč Vam moram pokazati, predno končam. Povzdignimo svoje dušne oči, poglejmo tje čez južne alpe — ultra montes! Tam v večnem mestu — dvakrat slavnem Rimu — zagledamo luč, ki je namestnica one luči, o kateri sem ravnokar govoril.
Sveti irski škof Malahija je že v začetku dvanajstega stoletja preroško imenoval sedanjega papeža „1 umen de coelo — luč z neb d". Pač res ne najdemo druzega imena, ki bi nam tako na kratko pa tako točno označilo velikega Leona XIII. — tako glede njegove plemenite osebe, kakor vspešnega delovanja.
Da, luč z neba je Leon XIII. glede svojega brezmadežnega življenja. V dveh mesecih bode star že oseminsedemdeset let. O kako mora plemenitega starčka veseliti, če pogleda nazaj na svoja pota — pota nedolžnosti, na svoje stopinje — stopinje pravice in svetosti!
Da, luč z neba je Leon XIII., ker že v otročjih letih mu je obsevalo in ogrevalo detinsko srce solnce nebeških naukov in milostij.
Da, luč z neba je Leon XIII., ker ves čas v dijaških letih mu je žarno svetilo solnce Jezusovih naukov in ogrevala gorkota milostij božjih.
Da, luč z neba je Leon XIII., ker posebno žarno je osvitala in ogrevala nebeška luč božjih naukov in milostij njegovo mašniško in škofovsko srce.
Da, luč z neba je Leon XIII., ker zdaj, ko je povzdignen do najvišje časti na svetu, kaže se še posebno vpliv nebeške luči, kajti njegovo srce gorko bije za vse ljudi vsega sveta; seveda najbolj za katoliške kristijane. a tudi za krivoverce in razkolnike; vse, vse bi rad objel in pritisnil na svoje ljubeče prsi, še za pagane gori njegovo očetovsko srce — na vse strani razpošilja misijonarjev, da bi privabil v svoj hlev te zgubljene ovčice.
Da, luč z neba je Leon XIII., ker za vse narode mu gorko bije plemenito očetovsko srce; vendar menim, da nad vse moramo mu biti hvaležni mi Slovenci, ker se je tako ljuheznjivo ozrl na nas zlasti 1. 1880. Prav je, da smo mu te slavnostne dni kazali tako iskreno sinovsko udanost. Že sem v dvainštiridesetem letu, a še nikdar v svojem življenju mi ni bil Božič tako ljubeznjiv, kakor letos; in z ginenim srcem sem poslušal sodbo iz najmerodajniših ust, da med vsemi mesti je pač naše mesto — bela Ljubljana — obhajala najprisrčniše Leonovo slavil ost ob zlati maši! — Bog daj, da bi ta navdušenost ne bila podobna zažgani kodelji prediva, ki bujno vsplamti, pa potlej ne pusti niti svetlobe, niti gorkote; marveč naj ostane v naših srcih ta navdušenost kot neugasljiv ogenj!
Da, luč z neba je Leon XIII., ker do vseh stanov se obrača njegova očetovska ljubezen; a zdi se mi, da še prav posebno gorko mu bije plemenito srce za rokodelce. Sam je to že večkrat izrekel, zlasti pa v okrožnici 1. 1884. »Največjo skrb, pravi, mi dela socijalno vprašanje", in med vsemi društvi zlasti gorko priporoča krščansko delavske družbe, med njimi na prvem mestu družbe Kolpingove; z vidnim veseljem spremlja korake, ki jih delajo na Francoskem vrli možje v prid katoliškim rokodelcem, veseli ga, kar se snuje v Ameriki v prospeh katoliškim rokodelcem.
Bodi mi torej dovoljeno, da v imenu vseh dobromislečih rokodelcev, zlasti naših družnikov izrečem zahvalo svetemu očetu za toliko ljubezen, ki jo ima za delavski stan, ter mu želim, naj
Drobtinico. XXII.	H
bi še dolgo dolgo svetila ta luč na nebu sv. katoliške cerkve in še dolgo ogrevala temni in mrzli svet, ki je luči in gorkote tako zelo potreben. V imenu katoliških rokodelcev torej nocoj še posebej povzdigujem svoj glas in kličem: Leonu XIII. slava, slava, slava!!
III.
Slava Leonu XIII.!
Spevoigra.
(Priredilo* Marijan išče v proslavo zlate maše sv. očeta dne l.januvarja 1888.)
Prolog.
Oj širna zemlja, kaj se ožarjuješ Od severa do vročih južnih tal? In kaj razvnema srca ti nebrojna In vzbuja čustva jim navdušen val?
Oj širna zemlja, kaj se ožarjuješ Povsod, kjer zveličavni križ časte? Kjer sveti evangelij se oznanja, Kjer bfje Kristu še zvesto srce?
Oj širna zemlja, kaj se ožarjuješ, Da tudi nam srce gorko kipi, Da tudi mi združujemo se s četo, Ki praznik vsa navdušena slavi?
* Ta spevoigra se je tako igrala, da so se zastopniki raznih dežel in tudi meniških redov — kakor so navajani — poklanjali pred sv. očetom, kojega kip je bil na odru. Posamezni deklamovalci so nastopali v krasnih opravah in se združili nazadnje v slikovit prizor. Pred igro in med igro glasila se je glasba, petje s klavirjem in harmonijem. Popevale so se mnogoštevilne papeževe himne. Ob koncu je v bengalični razsvetljavi genij venčal Leona XIII., ko je donela po dvorani krasna papeževa pesem: »Kjer je Petra itd « Tukaj podajamo samo deklamacije, ki so zložene deloma samostojno, deloma opiraje se na neko nemško igro.
Gemu vprašujem? Saj mi odgovarja Na to vprašanje gora, dol in log, Mi odgovarja mesto in vasica, Mi odgovarja zemlje širni krog!
Leonu v čast — razglaša se mogočno; Leonu v čast — odmeva ti povsod; Leonu v čast — Leonu v proslavljanje, Ki zdaj obhaja svoj slavnostni god,
Ki sveto cerkev častno, slavno vlada — — čuvaj prezvesti — skušeni krmar — Ki je pred pol stoletja dni številnih Kot mašnik stopil v prvič pred oltar.
Oj sveta ura, blaženo trenotje, Ko je mladenič, posvečen Bogu
V	daritvi v prvič vino, kruh spremenil
V	telo in kri nebeškega Sinu!
Oj sveta ura, blaženo trenotje, Ko je nastopil Leon sveti stan In pot, po kteri ga je Bog pripeljal Na prestol Petrov, v večni Vatikan.
Oj sveta ura, blaženo trenotje; Zato proslavljamo zdaj tvoj spomin, Ker si nam dala slavnega Očeta, Časti te hči in te pozdravlja sin.
Naj vse se spaja, vse se verno druži, K očetu vse navdušeno hiti, Da se pokloni, da se mu zahvali, Da tisoč sreč mu za naprej želi, —
Da mu poljubi blagonosno roko, Ki vedno se dviguje v blagoslov, Ki se bori za vero in resnico, Za pravo in dolžnost zemljč rodov.
1. Evropejec.
(Lah v upravi neapoljski.)
Oj, celi svet se v slavnem Rimu zbira, Poklanjajoč se in pozdrav nosčč, In vse na prestol Petrov se ozira, Očeta zlatomašnika slaveč.
U*
Moj dom se tudi verno ž njimi spaja, Hvaležnosti, ljubezni ves navdan, In s Tabo, Leon slavni, vred obhaja Tvoj zlati god in Tvoje slave dan.
Res ljubiš, Oče, gorko vse otroke In vsem deliš svoj sveti blagoslov, Vendar največ moj dom iz Tvoje roke Prejel je blagrov svetih in darov.
Zato hvaležno danes se poklanja, Ljubezni zagotavlja te zvesto In z vdanim srcem prosi odpuščanja, Ker tolikrat Te žalil je hud6.
Odreka Tvojo Ti sovrag lastnino, In v lastnem mestu si jetnik ujet, A bodi Ti v uteho, v odškodnino: S Teboj trpi in čuti celi svet.
In skoro vsi Evropini sinovi Te še časte, očeta še slave; Najlepši k zlati maši so darovi Udanih Tebi zvestih src vrste.
Nešteta dragocena so darila, Ki smo prejeli ja iz Tvojih rok, Zato sprejmi nektera vsaj vošila Ljubečih Te Evropinih sinov.
2. Slovan.
(Moravec v domači noši.)
Od sivih skal Kavkaškega pogorja, Do tje, kjer Laba v morje se drvi, Kjer Don buči in Donava se peni, Kjer Sava vre, Triglav v nebo kipi:
Moj rod tam biva, rod sinov slovanskih, Sinov junaških krepek, močen rod, Ki sta ga v veri sveti prerodila Solunska brata: svet Ciril, Metod.
Pred tisoč leti tod je tma bivala, In v njej je taval tožno še Slovan; Zato pa z radostjo spomin obnavlja Na odrešenja iz robstva slavni dan.
Zato se vnet v apostola ozira, Ki sta mu vžgala svete vere žar, Prinesla mir in slast mu večne sprave In strla mu njegov pagansk' oltar.
Poznal si, oče, to ljubezen našo In milostno si se na nas ozrl, Apostolov spomin si nam oživil, Ceščenje novo jima si odprl.
Odslej v kraljestvu širnem svete cerkve Slavita se, častita se povsod, Altarje v slavo jima cerkev stavi, In z nami vsi proslavljajo njun god.
In z nami vse Ciril-Metoda prosi, Naj v veri spet se združi z bratom brat, Naj se prestola Tvojega podnožju Ponižno bliža Tebe pripoznat.
O moli za nas, prosi za Slovane, Saj ljubi Tvoje milo jih srce, Da ves naš rod pomlajen zopet vstane V naročji ene prave Ti cerkve!
3. Zamorec.
(Zamorec iz osrednje Afrike.)
Zamorčev dom, oj žalostna dežela, Kjer Kamov sužni rod potrt živi, Kjer na oltarjih, vragom posvečenih, Žrtvuje gorka se človeška kri.
Narava bujno se sicer razvija, Oživlja vroče solnce nam zemljč, A rod, ki v kožnih kočah tam prebiva, Robuje strt in zapuščen — strašno!
Vojska krvavih vsaki dan donaša In novih žrtev za mališk oltar, ln novih žrtev za krvavo sužnost, Sinu posuži oče za denar.
Zamorčev dom, dasi dežela tužna, Vendar s Teboj se danes veseli, In k Tebi, Leon, cerkve božje oče, Udan poklanjat se Ti zdaj hiti.
Ce celi svet nas suži in vklepa, Če sramoti in blati nas povsod; Saj Ti nas vendar ljubiš kot otroke, Skrbiš kot oče za zamorski rod.
V	življenja stiski ni imel pomoči, Neba zaklade si mu ti odprl, Pokazal Krista vero zveličavno,
In ž njo verigo zmečil mu in stri.
Učiš ga poti križeve v nebesa, Po kteri hodil je Zveličar naš, In sužno pot mu s tem sladko olajšaš, Ko z zemlje k Bogu kvišku ga ravnaš.
Zato se bliža Afrika hvaležna In se Ti udana vrže pred noge; Darov ne nosi, Kamov sin jih nima, Zato pa, Oče, zvesto na srce!
4. Avstralec.
(Zlatokop )
Avstralija, oddaljena dežela — Je novi, tužni osamljeni svet, A tudi tjakaj luč je prisijala Razsvetlit jo, razjasnit in ogret.
Oj Tvoja luč, preblagi oče Leon, Ki si po selili svojih jo prižgal, 2e blagodejne žarke nam prostira, Proganja črno tino z Avstralskih tal.
Že cerkev sveta svoje roke širi, In k njej zateka divji se pagan, Da najde v njej tolažbe in resnice. — Zalo se v Tvoje zlate maše dan
Vesel Ti bliža in Ti v dar poklanja Najdražje, kar domovje mu rodi, Ta zlati venec Ti avstralska zemlja
V	zvestobe znak hvaležno podari.
Naj Tvojo čelo sveto in junaško Krasi zlatd v slavnostni praznik Tvoj, Saj venec zlat je Tvojih dni število, Ki v njih si bojeval svoj sveti boj.
Kot se zlato rumeno v solncu sveti, Leskeče Tvoja se duhovska pot, Leskečeš sam se — veliki duhoven, Ko vodiš, blagoslavljaš zemski rod.
Tijara v zlatu glavo ti okraša, S katero te ovenčal sam je Bog, — A lepše Te krasi zvestobe krona, Ljubezni Tvojih kronica otrok! —
5. Indijan.
(Indijem severne Amerike, oborožen.)
V	ameriških prerijah se raduje Budečekožec Tvoje slave dne,
In s celim svetom tudi on se druži, Ko Tvoje zlate maše dan slavž.
Saj tudi Indijancu Ti si oče, Vodeč ga k sreči božjega miru, — Kjer divji črt je preje kri prelival, Odmev zdaj čuješ božjega glasu.
Pred kratkim divji krik se je razlegal, In tomaliavk je ostri krvavel,
V	dobravah naših vojska je vršala, Nemir, poboj je ljut pri nas hrumel.
A zdaj odmeva Ti zahvalna pesem, Ki v čast Bogu jo peva Indijan, Umirjen zdaj v ljubezni je nebeški, In boj krvavi je na vek nehan.
Glej, slavni Leon, mir nam podelila Cerkve je božje silovita moč; Zato proslavlja naše Te domovje, Iz naših src odmeva glas Ti vroč.
Bog živi Te in Bog Te blagodari In nam ohrani Te še mnogo dnij!
V	darilo bode to naj Ti voščilo,
Ki naj proseč pred božji tron doni.
6. Frančiškan.
Oj tužno je bilo pred šeststo leti, Ljubezni svete žar jo ugaševal, Sovraštvo krute boje je rodilo, In Kristov nauk iz src je zginjeval.
Tedaj v Asizu se mladenič dvigne, Napoveduje grešnikom vojsko, Ne z mečem ostrim, marveč s sveto vero, Z ljubeznijo, ki vžiga se ob nj6.
Mladenič oče duševni postane, — Jaz tudi sem njegov nevredni sin — In sinov in hčera nebrojno četo Preganja zlobna moč peklenskih tmin.
Nektere v ostre samostane zbira, Ostalim samostan je celi svet. Med vojsko svojim vsem vstop odpira, Kličoč jih in vabeč v svoj tretji red.
Junaških činov v to jim ne naklada, Le opozarja jih na Kristov glas, Naj z živim vzgledom svetega življenja Postali zemlji bi krepilni kvas.
Naš vek — Frančiška veku je podoben, Pri nas se tudi Krista luč gasi"; Življenje v veri vedno bolj zginjuje, Upor prot' Bogu javno se slavi. —
Spoznal si to, oj sivi zlatomašnik, Zdravila bolnim dušam si iskal, In našel si ga v svetem tretjem redu, Da ž njim okrepljen svet bi zopet vstal.
Kot v davnem času, — tudi zdaj oživlja In greje srca, vžiga za Boga, In prekvašava neskvašene duše In dviga kvišku z blatnih zemskih tlft.
Beseda Tvoja in priporočilo Je oživila ta Frančiškov lek, Da kot nekdaj je bolna srca zdravil, Okrepil bo i devetnajsti vek.
Oj delo Tvoje, slavni sveti oče, Ze bujno sad rodeva krog in krog, Hvaležno udano Te zato pozdravljam V imenu vseh Frančiškovih otrok,
7. Dominikanec.
Navdušen bližam Tebi se, oj Leon, Dominika očeta revni sin, Budi navdušenje mi Tvoja slava, In Tvojih nepreštetih del spomin.
Pred šeststo leti v našem svetem redu, Je vzbudil se mogočen mož, — svetnik, Tomaž z Akvina, modrijan krščanski, Cerkvene vede velikansk pomnik.
Pozabil nanj je svet in na nauke, Ki je je od Boga navdan učil, Zato pa ti si spet ga priporočil, Kot luč rešitve svetu ga odkril.
Da modroslovje Kristu odtujeno Se vrne spet na svojo pravo pot, In v sveti veri nekdaj zasajeno Osreči z vero zopet zemski rod.
Z lažjo in zvitostjo je kriva veda Besnieo poteptala prejšnjih dnij, Orožje to nevarno in brezbožno Otopil si, uničil tudi Ti.
Odprl si nam arhive Vatikanske, Da celi svet se steka tja lahko In pouči, prepriča se resnice, Ustavi starim se lažem krepko.
Učene z vedo Ti si oborožil, Neukim tudi si orožje dal, Da bi peklensko silo s cela zmagal, Prepodil tmo pogina z zemskih tal.
Orožje sveto mojega očeta: Mariji venec rožni v čast spleten, Ki s tiho vnemo dušno se bojuje, Ki zmage je z nebes zagotovljen.
Na Tvoji strani, Leon, je resnica, S Teboj Marija in s Teboj je Bog, S Teboj srce, s Teboj krepka desnica Je za Te vnetih, vernih Ti otrok!
8. Državnik.
(Dvorjan v dolgi, črni, patricijslci halji.)
Države silne videla je zemlja In videla njihovo rast in moč, A videla je tudi njih razdjanja, Ko so potrte rušile se v noč.
En prestol pa neupognen ti caruje; Ne stre ga sila, čas ga ne podre, Ker božja moč ga čuva in varuje, Na skalo Kristovo sezidan je.
In ista moč, ki ta prestol ohranja, Daje i drugim prestolom oblast; Daje vsem drugim carstvom krepke sile, Daje neupognenost in čilo rast.
Zastopniki na Petrovem prestolu Ved6 skrivnost obstanka carskih sil, Ved6 skrivnost provspeha zemskih carstev, Vedo skrivnost orjaških njih gomil.
In slavnih prednikov naslednik vredni, Ki luč na nebu, Leon, nam sloviš, Skrivnosti te očetovsko oznanjaš — In jih zemlje mogočnike učiš.
Oj vera križa, Kristovi nauki, Daj6 prospeh državam in trdnost, In to pa zglašaš, s krepkim glasom kličeš, Krščanske vere zabljeno krepost,
In sveto vero v djanju oživljeno, človeški družbi vrneno nazaj, Da se povrnejo nam zlati časi, Miru in sreče svete zemski raj. —
Učiš zakona nezrušljivo zvezo, Ki jo omajal je pohotni svet; Da zveza Krista s cerkvijo presveto Odseva ž nje, zrcali v njej se spet.
Pozdravlja celi svet Te in časti Te, Ki si v rešitev mu z nebes poslan, Uklanjajo se kronane Ti glave Z narodi vsemi v Tvoje slave dan.
9. Otroci.
(Mali Marijaniški (jojenci.)
Vse se Ti klanja, vse Te pozdravlja Danes v Tvoj slavnostni čas, Vse si sprejel in vse blagoslovil: 0 blagoslovi še nas. —
Borna sirota, dete nezmožno K Tebi, k očetu hiti; Kakor je Kristus srčno nas ljubil, Tvoje i srce za nas gori!
Prazne so roke, ni ga darila, Polno pa želj je sreč, Sprejmi obljube, sprejmi vošila, Z duše nam vrejo gorke.
Kadar vzrastemo in smo veliki, Bomo živeli za T6, Bodo branile vero presveto Naše roke in srce.
To Ti obeta dete slabotno, To Ti prisega trdno, Kristu in Tebi, Oče presveti, Nikdar nezvesto ne bo.
Zate živeli, zate molili Bodemo, bodemo vsi; Tebe, naš Oče, Tebe, naš Leon, Bog naj še dolgo živi!
IV.
Cesarjeva štiridesetletnica.
Meseca grudna t. 1. bodo praznovali narodi slavne Avstrije štiridesetletnico vladanja slavnega svojega vladarja, cesarja Franca Jožefa I. Že sedaj se pripravljajo dežele in mesta na ta zgodovinski praznik, snujejo se razni odbori, tu pa tam se tudi že obhajajo slovesnosti v ta namen, napravljajo se ustanove, izdelujejo se razni spominki, da bodo pozni vnuki pomnili redko slovesnost. Pač ne bode hriba ne dola, kjer bi se ne spominjali slavnostnega dneva. Tudi »Drobtinice" so se kaj rade poprijele te vesele prilike, da proslave nekoliko to veliko srečo, ki jo uživajo pod dobrotnim, verno-katoliškim, očetovskim vladarjem. Zato podajajo častitim čitateljem v kratkih potezah najbolj bistvene dogodke iz življenja presvitlega cesarja, kajti s tronom Habsburškim bo vedno trdna stala sreča Avstrije; ljubezen pa je tista vez, ki veže vladarja z ljudstvom njemu podložnim.
Bilo jo jutra 2. decembra v viharnem letu 1848. V Olomucu na Moravskem, kamor se je umaknil Ferdinand I. Dobrotni s cesarico, jo bilo vse nenavadno živo. Vse je pričakovalo nekaj
nenavadnega, ali nihče ni vedel prav za prav povedati, kaj se bode zgodilo. Pred knezoškofijsko palačo je pridrdral voz za vozom, udje cesarske rodovine, ministri in državni dostojanstveniki so se zbrali v prestolni dvorani, kamor so bili povabljeni; nihče ni hotel vedeti, kaj naj pomeni. Slavno zbirališče je ugibalo to in ono. Slutilo je nekaj nenavadnega. Kar se h krati odpre dvoje vrat, ki so vodila k cesarskim sobam, in v slovesnem sprevodu stopata cesar Ferdinand in cesarica, pred njima pobočnik knez Jožef Lobkovic, za njima pak so šli: nadvojvoda Franc Karol, nadvojvodinja Sofija in poslednjič nadvojvoda Franc Jožef.
V prestolni dvorani se vsedeta Nju Veličanstvi in drugi udje cesarske rodovine na sedeže njim pripravljene. Cesar vzame v roke list in bere sicer le nekaj, a silo tehtnih besedij, med tem, ko ga vse strme posluša. Tako-le pa bere:
„Iz tehtnih vzrokov smo neovrgljivo sklenili, da hočemo odložiti cesarsko krono, in sicer na korist Našemu preljubljenemu stričniku Francu Jožefu, katerega smo razglasili polnoletnim, potem ko je Naš preljubljeni brat, svitli nadvojvoda Franc Karol, Njegov oče, določno izrekel, da se odpove pravici nasledstva, ki mu pristoji po hišnih in državnih postavah, na korist vzvišenemu svojemu sinu."
Ko je bilo prebrano to velevažno pismo, prebrali so še druga pisma, namreč odpoved cesarja Ferdinanda in odpoved nadvojvode Karola na nasledstvo, ki mu pristoja.
Sedaj nastane gi ulji v prizor. Mladi cesar poklekne pred cesarja Ferdinanda, njegove oči govore glasneje, kakor najbolj zgovorna usta, a cesar Ferdinand ga objame rekoč: ,.Naj Te Bog blagoslovi, bodi vrl in Bog Te bode varoval; rad sem to storil." Ob tem svečanem trenotju se je slišalo ihtenje po celi dvorani. Zgodovinsko dejanje je dovršeno; sedaj stopi ministerski predsednik knez Schwarzenberg pred občinstvo in naznani premembo v vladarstvu. Na treh krajih v mestu so trobentači naznanili prebivalstvu to velevažno novico. Ko se jo dve uri pozneje cesar Franc Jožef na čelu svojega dragonskega polka pokazal v javnosti, pozdravili so ga vojaki z burnim klicem, odmev se jo razlegal po mestu, in vojaška godba vseh polkov je zasvirala cesarsko pesem.
Cesar Ferdinand so jo takoj odpeljal v Prago, in novi cesar jo spremljal Veličanstvi do kolodvora. Ta novica je tudi na Dunaju
vse osupnila. Prebivalstvo je radostno začulo, da je nadvojvoda Franc Jožef postal cesar in 8. decembra so peli po cerkvah zahvalno pesem.
To novico so radostno začuli ne le avstrijski narodi, temveč tudi v inozemstvu so pozdravljali to veselo vest; Avstrija je veljala po vsi Evropi kot zaščitnica pravice, miru in blagostanja med narodi. Iznenadjeni so bili le tajni rovarji, prikriti sovražniki, ker ti so že pričakovali, da razpade Avstrija zaradi narodnostnega prepira; to so bile njihove najiskrenejše želje.
Cesar Franc Jožef je ostal čez zimo v Olomucu in je prišel 5. maja 1849 v Schonbrunn. Kakor blisk se je hitro razširila ta novica in že večer tistega dneva je bil Dunaj krasno razsvetljen. V nedeljo — prihodnji dan — je bil cesar na Dunajskem „glacis" v sredi vojakov pri vojni sveti maši. Povrnil se je potem v Schonbrunn in tam je sprejel poslanstvo Dunajskega mesta. Na nagovor Dunajskega župana dr. Seilerja odgovoril je presvitli cesar, da je prišel sem, hoteč biti bližje vojnega polja, — bila je tačas vojska na Ogerskem, — kajti on hoče v hudih in dobrih dnevih biti pri svojih podložnikih. Zanašajo se na pomoč božjo in sodelovanje vseh dobromislečih, pošilja Dunajskemu mestu cesarski pozdrav.
Kakor svetlo solnce predere gosto jesensko meglo, tako je razpodil nastop presvitlega cesarja debelo meglo, ki je ležala po Avstriji od meseca sušca prejšnjega leta sem. A na hip se to ni moglo zgoditi. Od tistega 2. dne decembra 1. 1848 je preteklo dolgih šest let, predno so se duhovi upokojili. Posebno pa je bila razburjena in vznemirjena Ogerska, katero je framason Košut zapletel v vstajo. Poslednjič so vendar le pomirili Ogersko, kakor nekaj let poprej Dunaj. Radecki je slavno zmagal Piemonteze in pomiril Loinbardo-Beneško. Potem ko je postalo mirno, nastopil je čas za važne premembe na znotraj in zunaj.
Prenared.be.
Cesar Ferdinand I. je 24. novembra 1848 izročil vlado mi-nisterskemu predsedniku knezu Feliksu Schwarzenbergu, in to je bilo prav modro in pametno. Njegov mladi naslednik je z mirno vestjo lahko zaupal izkušenemu državniku osodo države, kajti njemu so zaupali doma in tudi po inozemstvu so ga čislali. Ministerstvo Schvvarzenberg-Stadionovo (poslednji je bil minister notranjih zadev)
se je odlikovalo posebno po odločnosti in pogumu. Ko seje angleški prvi minister, lord Palmerston, ki je bil tudi prvak med framasoni, potegoval za Sardinskega kralja in se celo vtikal v notranje zadeve Avstrije, rekel mu je knez Schwarzenberg naravnost, da bi on bolje storil, ko bi bolj gledal na zamotano štreno na Irskem, kakor pa na Avstrijsko. Toda lord Palmerston je ostal, kar je bil, Karola Alberta je nahujskal zoper Avstrijo, papež Pij IX. je bil prisiljen Rim zapustiti, ki se je proglasil za ljudovlado; 1.1849 dne 21. marcija seje zares začela vojska med Avstrijo in Piemontom, ki je trajala tri dni, v katerih so Avstrijanci trikrat zmagali; Karol Albert pa je bil prisiljen odpovedati se prestolu.
Piemont je bil zmagan, Radecki ga je imel popolnoma v oblasti, a presvitli cesar, najvišji vojni poveljnik, je dovolil nasledniku nesrečnega kralja, Viktorju Emanuelu mir, ki se mora po okoliščinah imenovati zelo ugodnim. Prerojena Avstrija pa se je zdela nevarna Prusiji, ki je že tačas skušala dobiti glavno besedo in vodstvo na Nemškem. Zato je delala Prusija spletke in iskala je povoda k razponi in ga je tudi našla.
Da bi spravila zopet v red zamotane zadeve v Evropi, sklicala je Avstrija nekdanji nemški zavezni zbor v 2. dan septembra 1850 v Frankobrod ob Menu. Vse druge nemške zavezne države, da celo vnanje vlade, odobravale so ta korak Avstrije, le Prusija je oporekala in se je ustavljala sklepu zaveznega sveta, da je bilo videti, vojska je neizogibljiva. Tedanji avstrijski poslanik v Berolinu, grof Prokesch-Osten, je vendar srečno pripravil pruskega kralja Viljema IV., da je prijenjal.
Knez Schvvarzenberg je tedaj na vnanje Avstriji pridobival veljave, a grof Stadion je uravnaval notranje zadeve, svitli vladar pa je bil duša vsemu gibanju, vse zadeve je poznal iu delal vsestransko; jedini smoter delovanju mu je bil blagor države.
V Kromerižu je bil še 1. 1849 zbran državni zbor, ki je bil sestavljen iz vsakovrstnih sil, ki niso vselej delale na blagor Avstriji ter dragi čas tratile z neplodnimi teoretičnimi razpravami, s takimi, ki se v prvi vrsti niso dotikale potreb državinih; tedaj je izšel 4. marca 1. 1849 cesarski ukaz, ki je razpustil državni zbor in dal ustavo avstrijskim deželam, kakoršno je bilo mogočo takrat zvrševati. Sostavil jo je grof Stadion; ta gospod je že poprej več modrih postav nasvetoval, 11. pr. srečkanje pri vojaščini podvrženih,
okrajšanje vojne dolžnosti na šest let, dolžnost plemstva za vojaščino. A prerano je zbolel ta zelo obdarovani mož, sila opravkov ga je potlačila, in že 1. 1849 je moral odstopiti, a Sehwarzenberg je ostal do svoje smrti 3. aprila 1852.
Samodrštvo y Avstriji.
Bodisi, da je bila ustava za Avstrijo neizkušena novost, ali pa so bili drugi vzroki, sploh je prevladala misel, da je treba vajeti pri vladi bolj strogo nategniti, ako naj se red ohrani. Bodisi to ali ono, 31. decembra 1851 so odpravili ustavo z dne 4. marcija 1849; ministerstvo notranjih zadev je prevzel Aleksander pl. Bach, in nastopila je takozvana doba absolutizma. Bachova doba pri mnogih slabo slovi, mnogo pa je med njimi takih, ki so zajemali zgodovino tistih časov iz kalnih virov framasonskih listov. Toliko se sme reči, da je ta doba mnogo dobrega uvedla v Avstriji. Katoliško gibanje se je pričelo, kajti vedno bolj so spoznali, da se mora prostost tudi v verskih rečeh pokazati v dejanji. Pregnani redovi so se smeli zopet vrniti, da, vpeljali so še novih, katerih delovanje se jim je videlo koristno. Katoliške bratovščine so se zopet oživile in udje so se smeli shajati. Cesar sam je skrbel, da so se oo. je-zuvitje smeli povrniti, in 1. 1852 so imeli na veliko radost Dunajskih katoličanov majevo slovesnost.
Napad, na cesarja.
Vse to je pa neznansko podkurilo stranko, ki na tihem ruje in tla izpodkopava veri in državi, — cesarja, ki tako neustrašeno postopa, je treba s pota spraviti; — vendar previdnost Božja je čula nad posvečeno osebo vladarjevo.
Bilo je 18. februvarja 1853, ko se je cesar sprehajal s po-bočnikom grofom O' Donnel-om ob Dunajskem nasipu. Poleg starih Koroških vrat se je cesar naslonil na ograjo ter je zrl v rov. V tem trenotju se priklati mlad človek, ter sune cesarja z nožem, na dve strani nabrušenim, v zatilnik. Žena, ki je šla za cesarjevim spremstvom, je videla, kako se je nož zahlisknil, ter je zaklicala: Jezus, Marija, Jožef pomagajte! Med tem se cesar obrne, in nož, zavihten z vso silo, je zdrznil. Prehoden je bil ovratnik pri ulanki, a noževa ost je šla v vrat samo kacih šest črtic. Pobočnik grof 0'Donnel je zgrabil zavratnega morilca Libenija in gaje na tla
podrl, in Dunajski meščan Ettenreieh, ki je uprav prišel mimo, držal je morilca dotlej, dokler ni straža prišla in ga v zapor tirala. Žena, ki je na pomoč klicala, zgubila se je med množico, ki je od vseh stranij skup vrela.
Cesarju je močno kri lila, in podal se je v palačo nadvojvode Alberta, kjer so ga obvezali, in potem se je peljal v cesarski grad. Tri tedne je moral cesar doma ostati, vse cesarstvo je žalovalo; ko se je pa 12. marca peljal v cerkev sv. Štefana, Bogu zahvalit se za rešitev, je bilo povsod nepopisno veselje.
A pogumnega vladarja to ni ostrašilo, neupogneno je liodil svojo pot, da pomiri razburjeno državo; prvo najvažnejše njegovo delo je bil „konkordat", to je uravnava cerkvenih razmer s sveto stolico, kajti večkrat rekel je presvitli vladar, „delam in prizadevam si za to, da imajo podložni časnih dobrot, a da zaradi njih ne zgube večnih."
Poroka presvitlega cesarja.
Napad na presvitlega cesarja je bil žalosten prizor v njegovem življenju; tem bolj je bilo ljudstvo veselo presenečeno, ko se je presvitli cesar poročil dne 24. aprila 1854 s princesinjo Bavarsko Elizabeto, našo presvitlo cesarico, ki si je stopivši na avstrijska tla pridobila in ohranila ljubezen in spoštovanje vseh podložnih do današnjih dnij.
Zakonsko življenje slavne cesarske dvojice je bilo vzgledno podložnikom širnega cesarstva. Dve hčeri sta razveselili cesarske stariše, tretji otrok je sedanji prestolonaslednik, svitli nadvojvoda Rudolf (Franc, Karol, Jožef). Da bi se Bogu skazal hvaležnega, je cesar ustanovil na Dunaju (1858—1864) bolnišnico „Rudolfinum". V službo bolnikom so poklicali novo „kongregacijo" služabnic presladkega Srca Jezusovega. Mladi cesarjevič je rastel na radost svojega preslavnega očeta in vsi narodi Avstrijo ozirajo se veselega upanja zanašaje se na milost božjo s ponosom na vzvišenega prestolonaslednika.
Vojska 1. 1859.
Avstrija je hodila po svoji poti, da se prenovi, in vse je šlo dobro. Tudi na zunaj se jo vse gladko razvijalo, a 1. 1857 se je zopet začelo oglaševati sovraštvo proti vladarski oblasti. Ko je
cesar 1. 1856 potoval po Lombardo-Beneškem, je laško časopisje bilo tako brezobzirno, in pisava tako razžaljiva, da so pretrgali diplomatsko vez s Piemontom, in je bil cesarski poslanik domov odpoklican. Na to je nastopila mržnja med vladama, a ravno to je hotel Piemont, ki si je med tem iskal zaveznikov. In ta je bil Napoleon III., cesar francoski, poslušen sluga kovarjev, ki so mu pretili s smrtjo, ako ne reši (?) Italije. Dne 29. aprila 1859 je prekoračila avstrijska vojna piemonško mejo, in pričela se je vojska, v kateri je bila Avstrija zmagana prvič pri Magenti ob piemonški, drugič pa pri Solferinu ob beneški meji. Nemška zveza se je sicer pripravljala na vojsko, a Prusija je zadrževala vso stvar; Avstrija sama sebi prepuščena je sklenila mir v Villafranki, lepa Lombardija je bila zgubljena. Framasoni so se radovali. Avstrija je postala tako rekoč zasmeh svojim nasprotnikom. Izvrstna vojna, a slabo vojena, nemarnost in sleparije pri uradnikih so tako očitne postale, da se je moralo kaj zgoditi. Cesar je odpustil ministerstvo in poklical grofa Goluchovskega. Dne 20. oktobra 1860 je izšlo cesarsko pismo („Oktober-Diplom"), ki je podelilo samoupravo posameznim deželam ter je imelo glavne poteze nove ustave. A liberalizem je tačas po Evropi gospodaril in kakor slana moril vsako opravičeno gibanje, tako tudi oktoberski diplom ni nikdar stopil v veljavo, marveč v Avstriji je nastopila doba liberalizma. Novi minister Schmerling je iskal blagra Avstrije v tem, da je hotel vso Avstrijo ponemčiti in po enem kopitu vso preustrojiti, bil je, kakor pravimo, nemški centralist; ob enem pa je hotel Avstriji nakloniti vse blagre novodobnega liberalizma. Pomagali so mu vsi, ki so hoteli iz zgodovinsko Avstrije napraviti neko moderno edinostno državo. Avstrija jo dobila svobodo obrti, ki je odprla vrata oderuhom; svobodo tiska, a le za nemške centraliste in brezbožne pisatelje; pa enakopravnost judov s kristijani, z vsemi posledicami, ki izvirajo iz take mešanice. Dobili smo februvarsko ustavo 1. 1861 in Schmerling je ostal pet let na krmilu državinem. Avstrijski narodi, zvesti svojemu cesarju, niso se dali ukloniti nenaravnemu pritisku. Slednjič so se ga naveličali, in Schmerling je odstopil dne 27. julija 1865. Sedaj pa je bilo vprašanje: po katerem potu treba kreniti? Na čelo vlade je stopil konservativni grof Belcredi. Ta je poskusil pogoditi se s Čehi in ustreči Madjarom; nastopil je politiko miru in sprave in skrajne varčnosti pri državnih stroških. Videti je bilo,
Drobtinico. XXII.	i«
da se bode vse na bolje obrnilo, zaupanje se je zopet povračalo; februvarsko ustavo so ostavili 20. septembra 1865. A vojska, ki se je med tem pričela, je zopet vse potlačila.
Vojska 1. 1864 in 1866.
Mnogo je že bila Avstrija skusila s Prusijo, a vendar ji je zopet zaupala in 1. 1864 podpirala jo v vojski zoper Dansko zaradi zamotanih razmer v Holsteinu. Avstrija jo tako ravnaje prišla ob zaupanje pri nemški zvezi. Dvojna vlada v osvojenih deželah je dala povod mnogim pritožbam; knez Bismarck je dolžil Avstrijo, da je Pruski sovražna in nasprotna. Ni poslušal opravičenja Avstrije, marveč vprašal je pri nemških zveznih državah, koliko se sme zanašati na-nje, ako pride do vojne med Avstrijo in Prusijo. Sam je pa šel k Napoleonu III. in si je tam zagotovil, da se Francoska ne bode vmešala v to vojsko, z Laško vlado je pa sklenil zvezo na odboj in napad. Jeden dan imata obe državi vojsko začeti zoper Avstrijo. Avstrija je bila osupnena, tem več, ker je Pruski kralj dal častno besedo, da nima zveze z Italijo. Pa še ni bilo dosti! Bismarck se je pogovoril z uporniki na Laškem in na Ogerskem; tačas ko bodo sovražniki na mejah pritisnili, vstati imajo domači sovražniki, vzdigniti se zoper vlado; ogerski polki pa imajo udariti na cesarske.
Se ob zadnjem trenotju, predno je napočila vojska, zagotavljal je naš cesar, da on ni kriv te vojske, ki je izmed najbolj ne-srečuih in žalostnih, ker se bojujejo Nemci zoper Nemce; zgodovina bode obsojevala tiste, ki so začeli to vojsko, in Bog, ki je vseveden, je bode sodil.
Dno 20. junija 1866 je Italija napovedala vojsko, in 21. junija so prilomastili Prusi na Cesko.
Na jugu jo zmagal 24. junija nadvojvoda Albrecht pri Kustoci (Custozza) ter jo Lahe zapodil nazaj čez reko Mincio. Pri otoku Visu je zmagal Tegethoff 20. julija laško brodovjo, Persano je pripeljal laško brodovje vse razbito v Ancono nazaj. Ali nesrečna Litva pri Kraljevem Gradcu in pri Sadovi, kjer so Prusi užugali cesarsko vojno, jo Lahom prijala, tepeni so bili na suhem in na morju, a vendar so si pridobili Benečansko.
Zmagati v ti dvojni vojski jo bilo, po človeško govorjeno, nemogoče; tretji v zvezi jo stal Napoleon, ki bi bil gotovo segel
vmes, ko bi bila Avstrija zmagala; po ti vojski je bila Avstrija pahnena iz Laške in iz Nemčije. Avstrija ni bila sicer uničena, a zelo opešana in ponižana, namesto Habsburžanov so prišli pruski Hohenzollerji na čelo Nemčije.
Liberalizem prodira v naši državi.
»Razderimo Avstrijo ter podkurimo narodnostni boj", tako je že leta 1851 svetoval Mazzini. Kar je tačas svetoval laški rovar framason Mazzini, začel je zvrševati minister vnanjib zadev, pri-šedši iz Saškega, baron Beust s tem, da jo monarhijo v dve polovici razdelil, tostran in onostran Lita ve. V tako zvanih nemških državah je gospodarilo pet let »meščansko" ministerstvo, na čelu mu je bil Karlos Auersperg. Kako je gospodarilo, to dobro vemo katoličani, in še dolgo se ne bodo zacelile rane, katere so bile vsekane v tisti dobi. Vzbudili so boj zoper konkordat, slovesno pogodbo med cesarjem in papežem, ki je uravnala cerkvene razmere; na korist in radost judom, pravim in krščenim, so odpravili oderuške postave, vpeljali so civilni zakon za silo, zmoto in resnico postavili na eno in isto stopinjo, uvedena je bila tudi brezverska ljudska šola, ki je davkoplačevalce zelo obremenila ter v kratkem času napolnila ječe z mladimi nepridipravi. Svitli cesar se je sicer branil podpisati to postave, a žugali so z ljudsko vstajo in korak za korakom so tiščali naprej; toda poslednjič se jim je verular-le cesar ustavil. Poklical je 1. 1871 grofa Hobenvvarta v ministerstvo. Pogumno se je lotil grof Hohenvvart težavnega dela, s krepko roko je prijel za krmilo, a tisti, ki bi ga bili imeli podpirati, višji uradniki, so mu polena pod noge metali, časopisje je hujskalo na vse strani, v odzadju pa je bil grof Beust. Jeseni 1. 1871 je odstopil grof Hohenvvart, a kmalu za njim je šel tudi Beust.
Ob tem času hudih notranjih stisk je cesar nastopil zanimivo pot v Jeruzalem, v tisto mesto, od koder je zveličanje došlo vsemu svetu. I)ne 25. oktobra 1869 je šel z doma in je bil 9. novembra na Jeruzalemski višavi. Prišedši v sveto mesto je stopil s konja, pokleknil in poljubil sveta tla. Ljudstvo vseh veroizpovedanj je bilo globoko gineno, in ko cesar vstane, pozdravljalo ga je radostno in s častjo spremilo v mesto, seveda v prvi vrsti katoličani.
Na Beustovo mesto je prišel grof Andrassy, za meščanskim ministerstvom je pa prišlo »ministerstvo dohtarjev", od temena do
12*
peta liberalno, na cehi mu je bil Adolf Auersperg. Ta doba je najbolj nesrečna izmed vseh, ta je doba nesramnega sleparstva in brezobzirne spridenosti. Ta doba bode ostala narodom v neblaženem spominu že zaradi velikega poloma 1. 1873.
Takrat je vendar vsakdo mislil, da bode vlada izpregledala in da bode varovala ljudstvo nesramnega odiranja po oderuhih in zvitih sleparjih; a tega ne, marveč je narodnostni prepir divjal hujše nego poprej; občno nezadovoljnost so pa znali potlačiti s tem, da so tu in tam napravili kak škandalček, kakšno hujskanje na cerkev in nje naprave, na zveste katoličane, na narodnjake, sploh na vse take, ki niso hoteli verovati, da bi nemški centralizem in židovski liberalizem mogla zveličati Avstrijo. Vendar Avstrija je že mnogo prestala, liberalna vlada jo je močno oslabila, a uničila je vendar le ni. Prišlo je rešenje, ko ga že nihče ni pričakoval, ali vsaj nihče ni vedel, kako bode prišlo. Kamenček se je odvalil od hriba, je rastel in rastel, v Avstriji stri liberalno ministerstvo in provzročil živo gibanje med narodi. Kako se bode vse to končalo, nas bode učila prihodnjost.
Kristijani na Turškem niso mogli dlje prenašati Turškega jarma. L. 1875 je naš presvitli vladar potoval po Dalmaciji. Istega leta je tudi buknila vstaja v Hercegovini. Beguni iz Bosne in Hercegovine so bežali na cesarska tla; 1. 1876 je zgrabila Srbija za orožje, a ni bila srečna v vojski zoper Turka. Prihodnje leto je začela Rusija boj s Turčijo, a še lo naslednje leto 1878 jo je zmagala do dobrega. V Berolinskem pomirju tega leta jo prevzela Avstrija nalog, da pomiri Bosno in Hercegovino ter zasede te deželi. Politika nemških liberalcev v Avstriji je bolj skrbela za Turke nego za tlačene kristijane — Slovane, ter je bila zoper zasedenje teh dežel. A Avstrija se ne more ozirati na take želje, Dalmacija je dolga, a ozka dežela, in ko bi bila kaka močna država za njo, bilo bi lo Avstriji nevarno. Liberalci so se bili z upornostjo cesarju zamerili, in to je dalo povod, da se je tudi na notranje politika zasukala. Cesar je odpustil ministerstvo, naročil pa je grofu Taaffeju, naj si poišče mož, s katerimi bode mogel zavoženi državni voz zopet na pravi tir spraviti. Novo ministerstvo si je privzelo načelo: „mir in spravo med narodi." Grof Taaffe je ustavil kulturni boj, ki je prikrito trajal in verno begal, spridil je tudi oderuhom, velikim in malim, pogubonosno delovanje
na škodo posameznim in vsej državi. Nove volitve so bile razpisane, prišli so drugačni možje v državni zbor; Čehi so tudi poslali svoje zastopnike v državni zbor, katerega so se že dolgo časa ogibali in nekdanja večina v državnem zboru, ki je narode hujskala in ljudstvo odirala, je bila potisnena v manjšino. Ni čuda tedaj, da nagaja, kjer more, in ker sama ni vstvarila nič plodo-vitega, zavira pa sedaj vsako plodonosno delovanje, kljubuje vladi in večini v državnem zboru, in tako se vrši zboljšanje le počasi. Ministerstvo Taaffejevo je sicer krenilo po drugi poti, a ima dosti napotja, katerega se ogiblje počasi in previdno, ker obstoječe postave se ne dajo tako na mah prenarediti. Dobili smo sicer novo obrtno postavo, a v državnem zboru so jo popravljali in popravljali, da je prvotnemu dobro premišljenemu načrtu komaj podobna. Uprav tako počasi napreduje tudi zboljšanje šolskih postav, oziroma prestop iz brezverske šole k verski. Liberalci so svoje dni skrbeli, da so hitro skovali brezversko šolo, sedaj se pa opirajo na postavo, kakor na stvar, ki je nedotakljiva. Ogromna večina ljudstva želi versko šolo; tudi bremen, katere nalaga šolska postava dne 9. maja 1869 prenašati ne more, a vse to v očeh nevernih liberalcev, kateri so največ v judovskih rokah, ne pomaga nič. Žugajo z odstopom iz državnega zbora, ako bi vendar-le ta postava imela biti sprejeta. K notranjim težavam prihaja pa še skrb in strah pred vojsko, in je zmirom treba vzdrževati veliko vojno, ki je pripravljena za boj in napad. To pa tudi v notranjih zadevah vladi roke veže, da ne more tako odločno postopati, kakor bi morda rada. Treba je skrbeti za nove vire dohodkom, nalagati novih davkov. To je pa stvar vselej kočljiva, vzlasti pa v Avstriji, ki je razdeljena v dve polovici, ki sestoji iz mnogih dežel, katerih koristi se ne vjemajo vselej med sabo, dostikrat je na kvar temu, kar onemu koristi. To se je pokazalo pri davku na žganje. Vendar je večina iz višjih državnih ozirov sprejela postavo za zvišanje davka na opojne pijače. Odložili so pa to spomlad predlog Liechten-stoinov za versko šolo, da so se ognili večega razburjenja duhov, in da je država za vse slučaje pripravljena na vnanje delovanje. Od modrosti cesarja in njegove vlade pa pričakujemo, da se bodo ozirali tudi na želje katoliških narodov. Zlasti upajmo, da nam bode dobrota in znano katoliško mišljenje našega svitloga vladarja priskrbelo versko šolo, katero želijo imeti narodi avstrijski iu
kateri se ustavlja samo neka stranka, kateri pa ni mari niti blagor Avstrije, niti večni blagor posameznih Avstrijancev. To bi pač bil najlepši dar, ki nam bi ga podaril svitli cesar ob svoji štirideset-letnici. Vemo pač, da prepušča svitli cesar, naj narodi po postavni poti urejajo svoje razmere, a prav zato ne nehamo klicati in javno naznanjati, česa si želimo od onih, ki so poklicani, da nasvetujejo svitlemu cesarju modre zakone. Kakor so ,.Drobtinice" nekdaj delovale za dobro šolo, tako tudi nečejo opustiti te slovesne prilike. Avstrija vendar ne bodo zatajila svoje zgodovinske naloge, biti varuhinja katoliški veri.
Vladanje tako pa je umetnost vseh umetnostij; pravo pot izbrati si ob odločilnem trenotju, to pa je modrost vseh modrostij. Ta dar pa pride le od Boga. „l)aj mi modrost, da svoje ljudstvo prav vladam", prosil je Salomon pri svojem nastopu Boga. Tudi o našem svitlem cesarju pripovedujejo, da je v slovesnem trenotju, ko je imel nastopiti vlado, pred vsem mislil na težke vladarske dolžnosti. Koliko skrbij, koliko bridkih skušenj, koliko prevar in iznenadenj čaka vsacega vladarja! Krščanski podložni so dolžni moliti za svojega vladarja, da bi Bog razsvetlil njega in njegove svetovalce. Sicer to prosimo pri vsaki sveti maši, pri vseh javnih molitvah; da bi vselej zgodilo se s premislekom in prevdarkom! Letos se vsa Avstrija pripravlja, da praznuje štiridesetletnico vladanja presvitlega cesarja, o tej priliki bodo gotovo vsi verni zahvalili se Bogu za vse dobro, kar je je Bog skazal presvitlemu vladarju in po njem tudi vsem njegovim podložnikom. Prosili pa bodo pri prestolu Božjega veličanstva milostij — vladarju in njegovim podložnim potrebnih — da on, ki je po božji volji cesar postal tudi pod božjim varstvom mogočen postane.	k.
V.
Živela Avstrija
že štirideset let slavno pod žezlom svitlega cesarja Franca Jožefa L!
V proslavo štiridesetletnice, *)
Prolog.
Dežele znate li ime, Ki v moči krepko dije,
V	njej vali Donave šume,
V	čarobnem krasu sije? Zastav premnogo v njej se pne, Blišče se v barvi živi;
V	gorah srce zvesto še vre.
V	doleh glej ljud marljivi!
V	deželi bujno se svetli Krasota v razni boji:
To, moja Avstrija, si Ti, In mi — sinovi Tvoji — Sinovi svitlega vladarja, — Fran Josipa, cesarja!
Bosna in Hercegovina.
Prav je, in dobra je navada, Najmanjši prvi bod' vselej, Zato i mi, še deca mlada, Pred drugimi gremo naprej. Hvaležna vro nam srca vroča, Da cesar z Donave obal Odslej nam bode skrben oča, Nas vodil bo in varoval. Nasilje strastno je divjalo In polumesec kraljeval,
Sedaj bo solnce tmo pregnalo, Nam zakon bo na strani stal. Bogato naše je domovje, Bogat gora je naročaj, A divje raste tam mahovje, Plevelno v njem je še dozdaj. Ce naših šum surove čete, Ki zdaj divjost jih še teži, Se navzemo omike svete: Smo hvalo Avstriji dolžni.
Solnigrad.
I jaz slaveč naznanjam vam darove, Po soli se ime že moje zove, Ki jih pred drugimi moj dom prejel. In nje je v meni mnogi poln predel.
*) Naslednja spevoigra se je igrala o božiču 1. 1885 v Marijanišču, ter obstoji iz deklamacij in spevov. Deklamovali so dečki kot zastopniki dežel v raznih narodnih opravah, vrneš je pevski zbor peval krasne speve. Tukaj podajamo samo deklamacije ob slovesni priliki štiridesetletnice. Prevedena je igra večinoma iz nemškega izvirnika M. S. Purschke. Naj bode to spomin, kako se radujejo avstrijanski narodi s svojim vzvišenim vladarjem, kako smemo ob tej priliki res klicati: Živel Franc Jožef L! Živela z vladarjem svojim Avstrija! II krati je to — neznatna poklonitev ljubljanskega sirotinskega zavoda »Marijanišča« pred svitlim cesarjem — očetom sirot.
O gori moji baji vam pravljica, Da v njenem skrivnem dnu junaki spe. Se zvestim škratom kronana devica, Tu sanja sanje čudne in grozne.
O moje g6re, jezera višnjeva! Spomin na vas mi v veke bo ostal, Kjer voda silno z divjih skal bobniva, Tam vzdiga pesništva se prava kal!
Dalmacija i
Jadransko morje nas omiva, Obdaja venec nas gora; Tam nam zori ognjeno-živa Škrlatna vinska kapljica.
Zimzelen figo in citrono Obvija; okrog nje se pn6
Primorsko.
Ponosni lavor, s svojo krono Se sklanja v vrte pisane.
Zidovje se prostira krasno, Naš ponos, carske hiše dar, Blešči se nad gradovi jasno Nad morjem čudež — Miramar.
Galicija in Bukovina.
Ponos, ta je pri nas doma, Moj rod ve, kaj da je. Ce bojna godba zaigra, Se v ognju kvišku vspne.
Moj Sobijeski je junak, Ta Avstrije rešnik;
Ko strašni je pretil sovrag, Je čul njen mili krik.
Iz vrelcev naših olje vre, Ki sveti marsikje. V Vilički sol dobiva se, Ki slavi nje imž.
Hrvatska in	Slavonija.
Ko je polumesec domovju pretil,	In z delom veselo si vedno čas krati,
Mi mejni stražarji smo bili,	Ribar in pa lovec — oboje je h krati In mnog naš junak je kri svojo prelil, Najmilše domače ognjišče mu je,
Ko z vragom smo srčno se bili.	Nad vse pač je ljubi in čisla nad vse.
Naš ljud obdeluje si zemljo marljiv,	Pri nas se v navadi očakov živi:
In sadežev mnogih pribori si z njiv	Najstarši je gazda, on hišo vzdrži.
Ogersko in Sedmograško.
Bliska oko se mi, vino žari, Bujno gozdovje mi tam zeleni, Grozdje najboljše pijače dajč,
V	žilah pa vroča kri urno mi vrč. Oglje in sol, dragocenih kovij
V	srcu to mojih gord mi tiči. Virov zdravilna, divotna jo moč, Bolnim da zdravje in slabim pomoč.
Polja v obilnosti vsega rodč, Moji konjiči najbrže drvč. V pustah pa gode ti burno cigan, Kodrastih las je, od solnca ožgan. Mojih Karpatov se vrhi bel6, Švice pozabiš si na-nje gledč. Kralja si kronam sč krono staro, Hunjadov mnogo se v meni dobo.
Češka.
Posamič kar se v drugih krajih,	Da, blagoslov je v mojih gajih,
To v meni skupaj se dobi.	In blagoslov pod njimi bdi
Granatov se škrlat ti sveti, Srebra se svit ti lesketa; Darovi moji so nešteti, Od premoga tja do zlata. Povprašaj le po svetu malo, Ge mojih virov moč vedo. Dokler bo to svetovje stalo, Na slavo mi iz zemlje vro.
Kolo vrti se, stroj se giblje, Vreteno noč in dan drdra. V nestanem delu vse se ziblje, Marljivost je pri nas doma. Kupčija in obrtnost klije, Umetnost, godba tud' evete. Tako razcvele, krasne ni je Dežele v lasti Avstrije.
Gorenje
Precej dežel gorovje Slavilo se je že, Zeleno njih gozdovje, In sladko vinčice.
Lej, virov moč zdraveča, In jezera s vitle, In sapica blažeča, Pri nas dobiš to vse!
Avstrijsko.
Gozde imam zelene, Polja bogatih krog, Gore i osnežene, Livado, bujni log.
Imam i samostane, Gradov krepko vrsto, Moči cesarju znane In ljudstvo mu zvesto!
Dolenje Avstrijsko.
Kdo bil je carstvu prva mila Parka? Kdo v detinski je dobi je gojil? To Babenbergov b'la je vzhodna marka, Okoli nje se krog je ta vrstil.
Naj le slave Avstrijci domovino: Ponosno pišem si na prapor svoj, Da biser Avstrije imam v lastnino, Si'ce države, njen branik je moj.
To Dunaj ti si, carstva mesto krasno, Kjer blagi sedež svoj ima vladar! V t6 vseh oči odpirajo se jasno; Bog živi v njem te, naš presvitli car!
Moravska in Šleska.
Bog mene tudi je obdaroval;	Prebrskale gora so mojih dno,
Klasje se zlato ziblje mi na polju,	Zakladov dragocenih z njih zajele, ln mili, zdravi zrak v mojem okolju Ž njih varstva črni demant so otele,
Je mnogo bolnih prs že okrepčal.	Železo jim z naročja kopljejo.
Boke prepridne vedno se gibljoč	Narava tudi zabila me ni,
So mesta v delovanje si vzgradile,	Odprtih rok je krase na me lila;
In v parno silo krepko se združile,	Mi v jamah čuda divna je razlila,
Da raste vedno dalje naša moč	In z mojih gor ti solnce skor blišči.
Tirolska.
Kdorkol ven v narave čar želi se, Kogar hladilo čelo hrepeni, V gora kotičku našem poživi se, Spomin na svetni hrup si utopi. Čistejše sape vam pri nas pihljajo, Srce tesno prosteje dviga se; Radosti še neznane vas obdajo, Ko v bližnje se nebo oko ozre. In nižje, kjer log temno zeleneva, In planšarjev ti rajajo vrste, Pastir pri čedah svojih milo peva, In zvonci sladko vmes drobeč zvone. Najboljše strelce tla so ta vzredila, In vera bujno še pri nas cvete, Zvestoba naša ni še omahnila, Zvesto kot Hofru vsem nam vre srce.
Kranjsko.
Kjer Triglav se kvišku vspenja, Sava bistra se rodi, Ondi dom se moj začenja, Ondi narod moj živi.
Cerknice ime zveni ti Morda znano na uho? O Postojni čudoviti Veš li, da je v nas samo?
Znaš ti jezero li Bleško, Bohinj li ti naš je znan, Znaš Savico, hčer nebeško, Celo znaš gorenjsko stran?
Živo ti srebro je znano? Koplje 'z mojih se gora; Veš za blago li Ljubljano, Kjer je usmiljenost doma? -
Pa še vprašaj po krasoti! Pa še vprašaj, kdo smo mi! Kranjska naša je v celoti, Krasna je, zmed vseli blišči.
Epilog.
Kranjska se cesarju klanja, Petkrat osem Tet slavi: Glas veselja tam odzvanja, Kjer sirotam dom stoji; Naj vam lo ime naznanja: Mar'janišče so glasi.
VI.
Dve kroni, i.
Dve kroni zrem!
Zmed bojev strašnih sojno se svetlita,
Ko vse razdira se, krepko stojita!
Dve kroni zrčm!
Vsa zemlja dviga se in se majč,
In trga s sebe si vezi in ruši vse.
Napuh se za vladarja sam šopiri,
»Ne bom ti služil«, silni krik se širi,
»Ne bom ti služil«, človek vporni vpije, —
In boj bobni in — bratska kri se lije. —
V družini boj in boj rodov z rodovi:
Svobodni črt in vpor jim bog je novi . . .
Proseč rešitve solzo si otrem! . . .
Zmed bojev strašnih sojno se svetlita, Ko vse razdira se krepko stojita! — Zastonj bobni krog nju sveta vihar, Teh svetlih, žarnih kron ne stre nikdar! Ta blišč in lesk, ki milo ž njiju miga, Bog sam neti, Bog sam krepi in vžiga! Ce vpor človeški dviga se silneje, Žarita in svetlita se jasneje. Dve kroni zrčm!
Pri njih ogrejem se, sreč oprem!
Zdravstvuj mi krona prva, ti — tijdra, Ti krona sveta, krona slavnostara! Saj Petrov lesk ne mine ž nje, ne vpada, Še vedno svet ožarja, zemljo vlada! »Kodeš lajahveh« starih svečenikov Skrivnostno še vničuje roj malikov . . . »Sveto Gospodu« Tvoj srca napaja In zvesto s Tabo druži jih in sp&ja. Iu zdaj, — ko krasotiš glavo Leona, Se bolj ponosno siješ, sveta krona! Ko z glave zlatomašnikii žariš, Še bolj razvnemaš srca in netiš. Oj vkloni kroni svetega Očeta Vesoljna zemlja se in boš — otela!
II.
Še druga krona sveti se nam slavna: Habsburška krona, krona starodavna Se sveti —■ žarko znamenje rešilno, Prijatelju ljubo, sovragu silno. Tak ljubko sije, tak krepko se žari: Ker greje se in vžiga ob — tijari. Saj ne temni tijara krone carju, Le vtrdi jo in brani jo viharju. Ob njej krepljeno se cesarsko žeslo Na veke nikedar ne bo spodneslo! — Krščanska diči zdaj cesarja krona: Saj roka sveta tretjega Leona Je prva na zapadu jo vsadila In ž njo Karolu glavo okrasila. Oj diči in krasi in nam ožarja Franc Jožefa — katoFškega vladarja, Ki »viribus u niti s« — sveto geslo Si vdolbil v svoje je cesarsko žeslo. Oj »viribus unitis« — skupna sila Obeli bo kron sovražnika zdrobila. Ge carska krona papeško podpira, Tijara jej sovražnike podira. Ta zveza sveta vsako silo vniči In »viribus unitis« res vresniči. Naš viteški vladar ve te skrivnosti, Zato blišči se krona mu v kreposti. Zato v molitvi roka se dviguje In prošnjo vsem v nebo srce vsklikuje: Oj dolgo krasi še obojna krona Frančiška Jožefa nam in Leona!
Sovran.

v
Četrti del.
i.
Pesmi.
Sv. vera in domovina.
i.
Po slovenski domovini Vabi Jezus k ženitnini, Plete v vence svatovske Snežnobele limbarje,
2.
Komu hoče jih poslati In v spomin zvestobe dali? Tebi, draga Slave hči, Ge nevesta verna si.
3.
Krasni vrtec vidim stati, Tam Marijo rože brati; Plete v vence vertnice, Z rešnjo krvijo barvane.
4.
Komu hoče jih poslati In v spomin zvestobo dati? Tebi, hrabri Slavjanin, Ge si zvest jej, veren sin.
Rožni grm na vrtu cvete, Tam pa sveti Jožef plete V zlate vence solnčnice, Z rujno zarjo kinčane.
6.
Komu hoče jih poslati In v spomin zvestobe dati? — Tebi moj slovenski rod, Ak' si veri zvest povsod.
7.
Glej, slovenska domovina! Tebi rajska ženilnina Ze pripravljena stoji, Ak' si cerkvi vdana hči.
8.
Kdor pa vero zaničuje, Hod svoj lastni grdo psuje — Jezus z Jožefom beži, Ga Marija zapusti.
f Jožef Virk.
Prihodnjost je slovanska.
Nad Balkanom mati Slava
V	grenkih solzah se topi, Solznih isker luč krvava Iz obličja ji gori;
V	grozni tugi roke vije, Da nje rod nad štirsto let Grize, davi zver Turčije Kakor žrtvo, rop zaklet.
2.
Pa še večje seka rane Ji z nemškutarjem Madjar, Ki jednajst sto let Slovane Tlači, psuje in slepar'. AP kdo zna nje bolečino, Od kar Focij je razklal Svete vere vez edino In razpor med brati vžgali
Več, o Slava, solz ne toči! Glej, že vstaja sinov rod; Dvoje zvezd ti gre k pomoči: Svet' Ciril in svet' Metod. Led razpora Slomšek taja, — Narod vstani! kliče nam; In že rod slovanski vsaja Vere, sloge močni plam.
4.
Od Kamčatke do Pomorja, Od bregov ledenih vod Do Balkanskega pogorja Vstaja moj slovanski rod. Toraj dika veličanska, Mati Slava se raduj! Da prihodnjost bo slovanska, Po vsi zemlji oznanjuj!
t Jožef Virk.
O tisočletnici sv. Cirila in Metoda.
(1863.)
i.
Tisočkrat cvetlice zale Je zbudila že spomlad, Kar dve zvezdi zasijale Na zemljo Slovanskih trat. Zvezdi te sta dva Slovana: Svet' Ciril in svet' Metod, Nam apostola poslana, Poučit Slovanski rod.
3.
Hvala Vama, brala mila: Svet' Ciril in svet' Metod! Da ljubezen je ganila Vaji za Slovanski rod! Kdo izreče glas veselja, Ki prešine srca vse, Kadar nauki Evangelja Po slovansko zadone?
2.
Mašnikov že več učilo Je Slovane tisti čas, Pa ni ljudstvo zastopilo Tujega jezika glas. Al' cvetlice najbolj krasne So v podnebju rojslvonom, In resnice miloglasne Le v jeziku maternem.
4.
Teče vama glas slovanski, Ko bi rožice sadil; Omladi se duh krščanski, Ki je srca prerodil; Kadar kneza Rastislava Ino ljudstvo krstita, Je stopila mati Slava V sveto cerkev Jezusa.
V	rajski luči vera sluje, Svete čednosti cveto, Zmaga, sveti križ kraljuje, Barvan z Jagnjeta krvijo; Peli so slovanski sini Slavo Večnemu takrat,
V	veri, ljubavi edini,
Bil Slovan je bratu brat.
7.
Dnevi slave pa minili, Plavaj v solzah mi oko! Kar so bratje razdvojili Jezusovo suknjico. — Zdaj v nesreči razkolnije Brate spet zediniti, Tretja zvezda nam zašije, Anton Martin se veli.
Bodite Slovanom mile Bodoljubja zvezde tri, O da vence bi zlatile Bratovske edinosti! Stojta nam na strani brata: Svet' Ciril in svet' Metod! Anton Martin, zarja zlata, Združi spet Slovanski rod!
f Jožef Virk.
Moja oporoka.
Ko se ločila duša bo, Jo sprejmi Večni tje v nebo! Truplo moje v grob denite,
V	grob denite, pokopljite, Nanj pa rožic posadite, Sveže vod'ce jim prilijte, -Sveže vod'ce, da cvetšle Bodo krasno in duhtele, Krog duhtele, v zrak puhtele,
V	čast in slavo Večnemu,
V	slavo Trojedinemu,
V	slavo Materi Mariji, Njeni slavni tovaršiji. Bodo rožice zvenele, Bodo mi kosti strohnele: Tamen grob zdaj odkopljite, Odkopljite, ga odprite, Prah iz njega moj vzemite In po svetu ga stresite. Nekaj vrzite ga v morje, Na košato ga pogorje, Nekaj tod, kjer kmetifi orje; Naj povsod ga nekaj pade:
Na pobrdja, trate mlade, Na cvetoče mi livade; Vrzite ga na planjave, Na planjave goličave, Na strmine in pečine, Na višine in doline. Ino koder se raztrese, Sad premnogi naj prinese: Sad prinese po planinah, Po strminah in nižinah, Tod kjer burno pluska morje, Se odbija ob pogorje; Kjer po peči gad se zvija, Gad se zvija, brezno zija; In nedolžne kjer device Nežne si goje cvetlice; Koder ptički žvrgolijo, Žvrgolijo, se podijo; Kod prostira se življenje, Vlada radost alj trpljenje: Tod naj prah se moj raztrese, Se raztrese, sad prinese. Kam bo zrnce prašno palo,
Betce čile bo pognalo; Bo pognalo — po dolinah, Po pobrdju in pečinah In po polju rodovitnem, Rodovitnem, lepem, žitnem; Rast bo zemlja bilki dala, Da bo rastla kvišku zala. In na vsakem zemskem kraju, Na pečevju, cvetnem raju, Vse povsod se bo razvila: Tukaj v drevee, tam pšenico, Tu v grmiček, tam cvetlico; Tu bo stala trta zala, Tam se jelka bo klanjala, Mah in travo bo rodila, Kakor danes zemlja mila. — Iz morja bo stvarca pila, Se na novo poživila; Pila tudi sred' žemljice
Od presladke bo vodice. Vse bo kakor dnes živelo, Se gibalo bo veselo; Vendar v rasti bo velika In v življenju tem razlika, Bo razlika prav tolika: Da iz prahu kar pognalo, Vse, ko jaz, bo ljubit' znalo — Vsemu ljubav žarovita Vrastena bo plemenita, Plemenita, ognjevita, Za Očeta v svetem raju, Ki ohranja v vsacem kraju, Bo za narod moj premili, Moj premili narod čili, Večno dragi majki Slavi Hrabre zveste verne sine Naše mile domovine.
S. Bonaventura.
Romar.
i.
Otožnega srca odpravlja Se romar na sveto goro; Znabiti, da slednjič pozdravlja In jemlje od ljubih slovo.
2.
Ko pride do prvega hotna, Še enkrat pogleda nazaj, Potem se pa loči od doma, Kjer biva nja radosti raj.
3.
Cez hribe, doline ga pelje, Zdaj gladka, zdaj trnjcva pot, Pa vse mu poslajša veselje, Ko pride na goro dobrot.
Oh, kdo pa veselje izreče, Ko tam pred Marijo kleči, In v morju ljubezni goreče Se radosti srce topi.
5.
Pri nogah nebeške Kraljice Vsi trudi pozabljeni so, Tam pije blagosti sladčice In v prsih mu klije nebo.
6.
Ti človek, si romar na sveti, Po trnjevi poti v nebo; Ne boj se zdaj tukaj trpeti, Počival boš tamkaj sladko.
7.
Oh, kol'ko veselja boš vžival Na gdri prelepih nebes, V Očetovi hiši prebival Boš vekomaj srečen zares!
f Jožef Virk.
Sirotišnica.
(Prosto poslovenjena.)
Miljarda zvezdic gleda v jezero Genevsko, Tje bliža mož se z belo ko čisti sneg glavo, In dečkov pet ga spremlja od mraza se tresoč, Pred krasen grad zavije mož lahno stopajoč.
Tam šeta mož ves v zlatu, — ohola visokost! -Oko in čelo znači visoko učenost, Zamišljen bere knjigo, kot bi modrost ž nje pil, Naslov pa na stranici jej vtisnen je »Emil«.
Zdaj starček sivolasi k Gospodu bliža se: »O hvaljen Jezus Kristus!« šeptajo ustnice. In učenjak pogleda od knjige tje na stran, A »amen« odzdraviti ostane on dolžan. —
Na starčka in na dečke pogleda on srpo In reče: »Pač prosjaki navadni so le-to.« Rahlo veli zdaj starček: »Vganili ste gospod!
V	imenu Jezusovem mi prosimo zdaj tod.«
Gospod zdaj vpraša: »Kdo ste?« Lep6 odgovori Mu starček: »Jaz sem oče tu z dečki petimi, Jaz vejica sem šibka, ki hranim pet peres, Ki bodemo prosili vam blagoslov nebes.
V	ljubezni mi podaril teh pet sirot je Rog, Za te iskal zavetja v deželi sem okrog;
Tu zvčm, da v lepem kraju jezera Gen'vskega Ljudje žive preblagi in milega srca.
Pričnem tedaj prositi krog vsmiljenih ljudij,
V	mošnjici tu-le hranim dobrotnih src dari, Pri jezeru da krasnem pozidal kmalu bom Sirotam svojim ljubim zavetja lastni doin «
Izrekši starček blagi mošnjico da mu kar,
V	kateri se nahaja za sirotnico dar, Ter čaka, kaj podaril bogati bo možak, In kaj bo odgovoril visoki učenjak.
A čuj! — kako izpelje visoka jo modrost: »Prijatelj! vaša misel je blodnja, zgolj norost, Deset tu srebrnikov v mošnjici je samo, Pa hočete zidati le-tu sirotnico?
Drobtinico. XXII.	]tj
Vi hočete ječiti, zapirati mladost, Jemati ji življenje, jemati ji prostost? Kaj mar vam je mladina? Kaj čelo vam grbi? Za vboge pač zadostno država poskrbi. —
Pustite to nespamet, pustite jo v nemar, Namen le-ta doseči ne more se nikdar, Z desetimi denarji zidati hišo — n6 — Da, hišo iz papirja, še to — pač težko bo.«
Odide ponosito, pod njim odmeva tlak, — In še mrmra polglasno: »Tako se zida v zrak; Za verske sirotnice podal ni in ne bo Nobenega beliča nikdar — Jean Jaccjues Rousseau«.*)
»In vendar« —■ mu zakliče še starček ves goreč —
»Postavila bo vera sirotam dom sloveč;
Vse z Bogom se zamore, da človek ni zaspan,
Tako jaz ver'jem, upam, — duhovski je moj stan!« *
* *
Miljarda zvezdic gleda v jezero Genevsko, Val6 sneženi plazi se z vrh gora grozn6. Pri kamnatem spominku, ki mrzel je kot svet, — Bogatega očeta — otrok zdaj kliče pet.
Mu mesto dalo slavni po smrti spomenik, Ki bil mu v življenju je skoraj da tnalik; A kamen, mrzli kamen, ki umrlega slavi, Sirotam se njegovim le v kruh ne spremeni.
Ko točijo solzice, ne vidi oče več, Ko sklepajo ročice, ne čuje, je molčeč; Ko srčica pretresa jim tuga, mraz, gorjž, Nikdo jih ne tolaži, ne briše jim solzč.
A čuj! »Marija Ave!« - zapoje zvon z višav, Ta sladki srčnomili, ta angeljski pozdrav; In glej! res angelj blagi, zavije na to pot,
Kjer čuje zdihovanje nedolžnih se sirot.
*
* *
Miljarda zvezdic gleda v jezero Gčnevsko, Tje pride starček mili s častitljivo glavo, Pristopi k spomeniku: »Kaj ubožci jokate?« »Gospod, tu spi rednik naš«, s solzami mu velč.
*) Izreči: 2an Žak Rusi').
»Daj kruha nam, obleke, smo lačni, zebe nas, Usmiljen bodi, gani te milih prošenj glas!« — »O vsi na srce moje!« de starček ves solzan, »Saj jaz sirot sem oče, ne jeklo, bron kovan.«
In joka se z otroci, poljublja jih srčn6, Jih božika smehljaje in kliče jim ljubo: »O pridite v naročje, sprejmite moj objem, Ste tudi vsi sirote, vsem oče biti čem.
Sem hiši lepi novi še streho dans zvršil
In vas popeljem prve, preljubi! v svoj ,Azil';
Zakaj, povejte vendar, ste sem prišli, kako?
Kedo je bil vaš oče?« —- »Je bil Jean Jacques Rousseau.«
Se zgane starček, — v novič oko mu zasolzf; »Prečudna tvoja pota, Gospod! so večnosti. On, ki se z vero šalil, mi delo stavil v smeh, Zdaj prosi odpuščanja v otrocih me za greh. --
Pošilja prvi male v papirno hišico; -Ne jokajte, ljubiti vas čem očetovsko. Me oče je zavidel, jaz vas blagoslovim, Gospod nam vsem odpusti, jaz vse mu odpustim.«
Objame otročiče in kliče ves vesel: »O danes sem bogastvo nezmerjeno prejel, Gospod! ti sam si rekel -- ti sam si mi porok —: Kraljestvo da nebeško lastnina je otrok.«
R. Silvester.
Mrtvaška srajčica.
(Stara pripovedka.)
Je bilo dele malo, Kot cvetna rožica, Krasč obličje zalo Rudeča ličica;
Ga raje je imela Kot ves široki svet, Ah zanj bi vse trpela, Je bil njen srčni cv6t.
So vsi ljudje ljubili To dete presrčnd,
A ljubi Bogec sklene,
Jej vzeti dragi dar, Kot rožica ovčne, Očesic gasne žar;
Da je, — so se čudili, Tak bistro in lepo.
Kako še le ljubila Ga draga mamica, Nad njim skrbno bedila, Čuvala ljubčeka,
Še enkrat mamo milo
Pogleda za slovč, ln angcljčkov obilo
Odplava ž njim v neb6.
Prebritke solze toči Njegova mamica, Po dnevi in po noči, Vtešiti se ne da; Povsod ga išče, kliče, Žaluje v enomer, Po njem pogosto viče, A ni ga več nikjer. —
A po pogrebu kmalo Ga vidi mama — glej! — Po noči, kjer igralo Se živo je poprej; Ker ona tarna, joka, Še dete se solzi, Da zjutraj zora poka, Potem pa se zgubi.
Ko mati žalovati Le dalje ne neba, Pri sebi vidi stati Otroka svojega, Oblečenega v belo Mrtvaško srajčico, Gvetličice mu čelo Krasč in glavico.
Se v znožje lahno vsede, Pogleda mamico, Izgovori besede Premilo žalostno: »Zakaj, preljuba mama, Še zame se solziš? O mama! le ti sama Iz groba me budiš!
Glej, srajčica se moja Poprej ne posuši, In nimam ga pokoja, Dokler solziš se ti, Solzica tvoja vsaka, Ki jo rosi ok6, Mi srajčico namaka, Mi spanje trč sladko.«
Koj mati jok ustavi; V ročici z lučico Spet drugo noč pozdravi Jo dete ljubljeno: »Glej mama, posušila Se mi je srajčica, Me v miru bo hranila Poslej gomilica.« —
In mati v tej zavesti Ne joka več nikdar, Dar! srca bolesti Bogu ponižno v dar; Zeli nad zvezdne zide Za detetom si v raj, A dete več ne pride
Iz groba k njej nazaj.	r. Silvester.
Marija in vdova.
l.
Vzeli med vojake vbogi Vdovi so edino dete, Nje podporo, up v nadlogi, Žar ljubezni za njo vnete; O zato se reva joka, Da ji v prsih srce poka.
2.
Od gospoda do gospoda Solzna mati prošnje nosi, Al', o žalostna osoda! Sina vendar ne izprosi; Ko nikjer pomoči ni je, Se obrne do Marije.
Vsaki dan o zgodnji zarji V cerkev teče in zdihuje Tam pred kipom na altarji Mater Božjo nadleguje; Al' vse njene solze mile Sina niso oprostile.
Še ne zgovori, solzice Se vdero z oči Marije, Vdova pa zakrije lice, Ginena do solz zavpije: »Vidiš, vidiš, Božja Mati! KoFko moram jaz prestati!
4.
Ko si nekdaj prste vije In po sinu tam žaluje, Sname Sina z rok Marije In obupna beseduje: »Glej, kakšna je bolečina, Če zgubila mati sina!«
6.
Oh, al' tvoja bolečina Britko rani srce moje; Na! nazaj, Marija, Sina — Ljuheznjivo Dete svoje! Pa tud' ti, o Mali! vsliši, Grenke solze mi obriši!«
7.
Predno se domov odpravi, Se Mariji zaobljubi; Komaj prišlo že pozdravi, Mater rešen sin poljubi; Vdova pa »moj sin!« zavpije, Njeno srce več ne bije!
f Jožef Virk.
Zadovoljni kaplan.
i.
Častitljiv je moj stan, Po celem svetu znan; Veselo srce moje Prav lahko si zapoje, Od jutra do noči Kaplan se veseli.
Me glava ne boli Od praznih vseh skrbij; Naj drugi se potijo Za čast in bogatijo, Jaz s tem vesel živim, Kar 'mam, in lahko spim.
Od indija do morja, Povsod sem jaz doma, Po hribih in dolinah, Po mestih in ledinah Kaplanu zeleni Ven'c zadovoljnosti.
Ne sejem, ne orjem, Pa vendar dobro vem, Da v stiski ne puste Me dobri ti ljudje; Oj koliko ljudij Tak' srečnih bit' želi!
In kadar imam čas, Pa grem k prijatlom v vas, Po travnikih pogledam, Radujem tam s sosedom; — Res meni celi svet Je venčan rožni cvet.
6.
Rad v šolo se podam, Igra mi srce tam, Ker vidim cvet mladosti Roditi sad modrosti, Bogu prepevam čast, Ko blagoslovi rast.
7.
K bolnikom rad hitim, Se smrti ne bojim, Čeravno strela šviga, Strahu pri meni ni ga; Dežuje al' sneži, Nazaj me ne drži.
Za ljubo vse imam, Tud' vbogih me ni sram; Ovčice prav voditi, Sirote tolažiti, Kar mi moj stan veli, To mene veseli.
9.
Pri kmetiču živeti, Pri njem tud' čem umreti, K pomoči starim priti, Pastir nedolžnih biti, Prijatelj mladih let, Dokler živim na svet'.
10.
K'dar je ločitve čas, In slovo jemljem jaz, Me žalost ne prevzame, Zadenem križ na rame, -Saj sem povsod doma, Od morja do morja.
f Jožef Virk.
B.
Zvezdici.
Migljaj, migljaj mi, Zvezdica. Z jasnobe divne prežarno, Ki dičiš sreče mi nebo, Oj divno rajska lučica! -
Nebeška ti si Iskrica, Krasnejše ne pozna oko, Naj v te zarnakneno mi bo, Presladka Kažipotnica!
Ko me obdaje tmina, dvom, Oj Zvezdica migljaj, migljaj! Na Te gledala zvesto bom!
Ti vodi me, da pridem kdaj
Tje v Tvoj nebeški pravi doni,
Marija k Tebi v sveti raj!	S. Bonaventura.
Ozir na Marijo.
Na zlate strune pevec vdarja, V ljubezni svete pesmi zlaga; Ljubezen, moj'ga srca zarja, Si Ti, Marija, Mati blaga! Na Tebe milo se oziram In Tebi le srce odpiram: O da bi Te, Marija! ljubil In nikdar, nikdar Te ne zgubil.
2.
Mornar, ki se čez morje pelje, Na morsko zvezdo zre v višave; Ta morska zvezda, o veselje! Si Ti, Marija, mati sprave! Na Tebe milo se oziram In Tebi le srce odpiram: O sijaj mi, Marija, jasno In peljaj me v deželo krasno.
Vojšak, ki bije boj krvavi,
V	bandero gleda, ki se vtrinja; Bandero, ki me pelje k slavi, Si Ti, Marija, Vojvodinja!
Na Tebe milo se oziram, In Tebi le srce odpiram: Oh vodi me, Marija, srečno, Da osvojim si krono večno!
4.
Smehljaje gleda dete malo
V	obličje ljubeznive mame; Obličje, bolj ko solnce zalo, Obračaj o Marija, na-me! Po njem le milo se oziram In Tebi le srce odpiram:
Oh, kdaj Te bom Marija! gledal, Vse srčne želje Ti povedal?
Le Tebi zdaj srce odpiram In k Tebi, ker sem grešnik vbogi, Zdihujem, k Tebi se oziram: Pomagaj Mati mi v nadlogi! Kaj ne d»a bodeš, Mati mila, Za-me pri Bogu govorila? Da Te, Marija, večno ljubil
In nikdar več ne bodem zgubil? f Jožef Virk.
1.
O Marija, naj Ti vijem Venček s cvetja majnika, Da čutila Ti razlijem Srca za-Te vnetega.
2.
V Tvojo slavo cvetje maja Po vseh cerkvah naj diši, Da se lepše god obhaja Tvoje šmarnične časti.
Mariji.
3.
Vse stvari naj Te slavijo, Mati! spomladanski čas, Ptice sladko žvrgolijo Tvojo slavo naj na glas.
4.
Vsi potoki, vsi studenci, Vse doline, vse gorč, Gaj, polje in rožni venci Naj, Marija, Te časte.
Orgije in zvonovi vbrani Glas povzdignite z menoj, Počastite vsi kristjani, Vse, kar zna, Ji glasno poj!
6.
Slavo Tebi, o Devica, Vsi jeziki naj pojo, Večno slavo Ti, Kraljica, Žene zemlja in nebo!
Šmarnica, Marija mila! Naj Te gine petja glas, Da v nebesih boš prosila Sina Jezusa za nas!
8.
Kadar v šmarnic zadnjem maju Zvenel bo življenja cvet, Mati daj nam v svetem raju Slavo večnih šmarnic pet!
f Jožef Virk.
Najsvetejše Srce Marije, i.
0 Marija! mi veseli Pridemo pred Tvoj obraz, Da bi čast in slavo peli Srcu Tvojemu na glas. Odpev: O Marija! Srce Tvoje, Polno božje milosti, Bodi pribežaPšče moje, Bodi bramba vseh ljudij!
2.
Tvoje Srce je gorelo Kot ljubezni božje žar, Je nad lepo lil'jo belo, Svete čistosti altar. O Marija! . . .
5.
I^do pa žalost bo presodil, Kadar šel je v smrt Tvoj Sin, Tvoje Srce pa prebodel Meč neznanih bolečin. O Marija 1 . . .
3.
Tvoj'ga Srca kri topila Se je v sveto Rešnjo Kri, Ker si Božja Mali bila, Kralja slave in časti. O Marija! ....
0.
Sedem mečev zasadilo Se je v Srce materno, Kadar si sprejela v krilo Mrtvo Jezusa Telo. O Marija! . . .
In na Srcu časne hrane Je dobival Božji Sin, Da nam jed nebeške mane Je zapustil v Svoj spomin. O Marija! . . .
Al' iz bridkih ran zašije Solnce večne radosti, In iz Srca Tvoj'ga 1 i jo Sedem virov milosti. O Marija! . . .
Zdaj otroci pribežimo K Srcu zlate matere, Grešniki, v nja rane skrijmo Pred pravico božjo se. O Marija! . . .
Torej, o Marija! kaži Srce materno nam zdaj, Da podpira in tolaži Nas na stezi v sveti raj! O Marija! . . .
10.
Mati! da bi tam častili Tvoje Srce vekomaj In veselje rajsko pili, Nam po Svojem Srcu daj! O Marija! . . .
t Jožef Virk.
Sv. rožnivenec.
(Za Konjice 25. septembra 1873.)
1.
V	Božjem vrtu se sprehaja Vrtnarica lepa vsa,
Ta kraljica svet'ga raja Je Marija vsmiljena, Ki nam Jezusa rodila, Izveličarja sveta, In tri rože je vsadila
V	zemljo srca našega.
2.
Prva roža snežnobela Je z nebes prišla na svet, Ko Marija je spočela Jezusa, deviški cvet; Ko noseča obiskala Teto je Elizabet, In rodila, darovala,
V	tempeljnu ga našla spet.
Drugo rožico rudečo Vsmiljen Jezus je sadil, Ko z ljubeznijo gorečo Je krvavi p6t potil; Ko je bičan nečloveško, Venčan Rešnjo Kri prelil. Kadar nosil križ je težko, Za človeštvo križan bil.
Tretjo rožo v Božjem vrtu Ljubi Jezus je objel, Ko je vstal častit od smrti, Slave poln v nebesa šel, Ko je poslal Tolažnika, Mater pa v nebesa vzel, Da je venčal, čast velika! Za kraljico jo vesel.
5.
Kje še neki križem sveta Take rožice cvet6? Kje se lepši venec spleta, Ko z molitvijo le-to? Blagor dušam, ki Marijo Z rožnim vencem kinčajo ln, da Jezusa častijo, Rožni venec molijo!
6.
O, kalite ve cvetice V zarji božje milosti, Bodite nam tolažnice Po vseh stezah naših dnij! Oh, še takrat nam cvetite, Ko zatisnemo oči, In v nebesih dušam vijte Venec slave in časti!
■j- Jožef Virk.
Zdihovanj
Po rajskih višavah In svetnih planjavah Razlegaj veselja se blaženi glas: Češčena Kraljica, Prečista Devica,
Brez madeža Mati! ozri se na nas! 2.
Marija sprejemlji
V	nebesih, na zemlji
Zahvalo in slavo od Svojih otrok! Cez nas naj pa teče Ljubezni goreče
In milosti potok Ti z maternih rok!
3.
Smo grešniki vbogi,
V	trpljenju, nadlogi,
Zato pribežimo pod Tvojo pomoč:
Marija! oh vsliši,
Solze nam obriši
In ljubemu Jezusu nas priporoč'!
4.
Glej, mati zdihuje, In oče daruje
Ti v srečno zavetje otroke svoje, Da bodeš vodila, Pred grehom jih skrila, O ljubljena Mati! v deviško srce.
Šmarnična
i
Spet šmarnice so pricvetele, So ptičice zažvrgolele, In šmarni maj nas vabi spet, Mariji čast in hvalo pet'
k Mariji.
Glej, vse zapuščene, Sirote zgubljene,
Kam hočejo reve se neki podat', Ko k Tebi Devica, Mogočna Kraljica?
Oh, bodi Marija, jim vsmiljena Mat'!
6.
Vesel solze vroče Hvaležnosti joče,
Ki v stiski, bolezni pomoč je dobil,
In vslišan bo v sili.
Kdor k Materi mili
Skesan bo, Marija pomagaj, zavpil.
7.
O Mati premila,
Tud' nam si sprosila,
Da Bog nas ni vdaril sč šibo dozdaj!
Vse hudo odvrni,
V Svoj plašč nas zagrni
In Jezusa nam za popotnico daj!
8.
K'dar bomo zaspali, Od tod se podali
In vzeli od znancev, prijatlov slovo, O Jezus, Marija! Vi dva tovaršija
Spremljajta dušice k Očetu domo!
f Jožef Virk.
pesem. *)
2.
Že vtrinjajo se v svitli zarji Marije venčani altarji, hi slava Božji Materi I/, ncštevilnili src doni.
*) Zložena Zbelovskim pevkinjani, ki v ondušnji kapelici Mariji ginljivo prepevajo, 18. maja 1877.
B.
Kaj čem pa jaz, o ljuba Mati, Za šmarnice Ti darovati ? Ko sem ubogi grešnik le In nimam druz'ga kot solze.
4.
Pa vendar grem na vrtec zlati, Cvetlic dišečih čem nabrati, — Na njih pa lesketajo se Kot jagode solze moje.
5.
S cvetličic hočem venec plesti, Ga Tebi, Mati! v dar prinesti, O ne zavrzi ga nikar, čeravno sem le grešna stvar!
6.
Kaj ne, Marija! da vesela Boš venček za spomin sprejela? Saj sklenem zvesto Te ljubit' In večno Tvoje dete bit'.
7.
Marija! prosim Te pohlevno, Naj položim še dušo revno Na Tvoje srce materno, Da večno, večno Tvoja bo!
8.
Kadar bo smrtni dan napočil, Da se od tod za vselej ločil, Te bom zaklical na pomoč: O Mati, Mati! lahko noč!
Darilo Mariji na Ptujski gori.
(O priliki Lučke procesije na (joro, 1. junija 1862.)
1.
Kadar iz daljnega kraja priteče K materi zlati njen ljubljeni sin, Kako darilo ljubezni goreče Sabo prinese v zvestobe spomin; Roža Marija, o vsmiljena Mati! K Tebi pritekli smo romarji mi,
V	slavo tri vence želimo Ti dati, Z njih pa otroška ljubezen gori.
2.
V	prvem so vencu vrtnice vpletene, Se lesketajo ko biserni žar,
Tebi Marija! jih možje in žene
V	čisti ljubezni prinesli so v dar. O ne zavrzi ljubezni darila!
Ti jim podaj pa mogočno roko! Zvesto jih varuj, o Mati premila, Enkrat pa pelji dušice v nebo!
3.
V	drugem se vencu potočnice cvetje Lepo utrinja, ko sinje nebo,
Tebi, Marija, o naše zavetje! Romarji Tvoji ga v dar prineso.
Naj Ti dopade potočnica mila, O ne pozabi, Marija! na nas, Mati ostani nam, kakor si bila,
V	cvetju življenja, poslednji še čas!
4.
V	tretjem pa venčeku lilije bele Krasno cvetijo, kraljice cvetlic, O da bi v rajski lepoti cvetele
V	srcu mladen'čev in modrih devic! Varuj, Marija! po stezah nevarnih,
Z materno roko podpiraj jih Ti, Prosi za nje, da v skušnjavah viharnih čistosti venec jim ne obledi.
5.
Kaj, o Marija! pa Ti darovala Romarjem bodeš v ljubezni spomin? Ti imenuješ se šmarnic a zala, ln rožmarin je pa Jezus, Tvoj Sin; Torej nam šmarnic in vrh rožmarina, lioža Marija! v lep venec povij; Daj nam v popotnico Svojega Sina In po vsili potili pa spremljaj nas Ti I
6.
Zdaj pa, ker moramo slov6 jemati, Jezusa prosi, Marija! za nas, Bodi v življenju vseh romarjev Mati In tolažnica poslednji nam čas. Kadar pa bomo se v večnost podali In zapustili ta romarski kraj, Da bi tam zopet Ti slavo dajali,
Vzemi nas k sebi, Marija, v svet' raj! f Jožef Virk.
Mariji na Sladki gori.
(10. avgusta 1878.)
1.
Sladka gora Si radosti svitla zora; K tebi romar pribežiin, Da Marijo počastim.
2.
Vrtec zlati!
Kjer kraljuje naša Mati S svojim Sinom Jezusom, Mojim ljubim ženinom.
6.
O Devica,
Bodi naša pomočnica! Ko se nam hudo godi, Skaži se nam Mater Ti!
7.
Za nas prosi In molitve k Bogu nosi Za rešenje duš iz vic — Naših bratov in sestric.
3.
Torej vleče
Duh sem romarje goreče, Da tolažbo zadobč, Kadar v revah se solze.
4.
O Marija!
Svet'ga raja lepotija, Lilija brez trnja si, Polna božje milosti.
Kaj ne V Mati, Da smem k Tebi pribežati, Naj sem ravno grešna stvar, Ne zavrzi me nikar!
8.
O Marija!
Bodi naša tovaršija, Kadar nam zvonilo bo Milo žalostno slovo.
9.
Sladkih ustij
Vsaj le glasek zame spusti, Kadar pred Sodnikom stal ln odgovor bom dajal.
10.
Mati zlata!
Odpri mi nebeška vrata, Da Te večno tam častim /, lepim petjem angeljskim!
t Jožef Virk.
Idite k sv. Jožefu.
i.
K svetemu Jožefu, varhu tecimo, Njemu, kar smo in imamo, zročimo; Ženin Marije, rednik Jezusa Ključe nebeških zakladov ima. K njemu pribeži, sirotej ubogi, On zna pomagati v vsaki nadlogi.
2.
K svetemu Jožefu vi pribežite, Ki se za venec deviški bojite, Da bi ne vzel vam prekanjeni svet čistega srca najkrasnejši cvet; Glejte sv. Jožef skrbi za device, Z lil'jami venča devištva stezice.
K svetemu Jožefu grešnik priteci, »V groznih skušnjavah pomagaj mi!« reci: »Glej, kako satan na dušo preži, In zapeljivec me v zanjke lovi. O sveti Jožef! nikar ne zapusti, Eno besedico za-me izusti!«
4.
K svetemu Jožefu revež pribiti, Kadar te hočejo solze zaliti, Kadar je ranjeno tvoje srce, Da si pomagati nič več ne vč, — Takrat povzdigni gor v sveta nebesa K svetemu Jožefu solzna očesa!
5.
K svetemu Jožefu vsi pribežite,
Kadar ste lačni, za gladom medlite,
Koščeka kruha pri hiši več ni,
Dete na maternih prsih bledi: —
Daj nam, svet' Jožef, vsakdanjega kruha,
Svet,' blagoslov pa od svetega Duha!
6.
O sveti Jožef! po tebi zavpili
Bodemo, kadar od tod se ločili,
O drevenelo bo trudno telo
In povrnilo se v hladno zemljo.
Takrat svet' Jožef in Jezus z Marijo
Duše sprejmite v svojo tovaršijo!	f Jožef Virk.
Najdenje trupla sv. Štefana.
(Zložena za Spodnjo Poljskavo 3. avgusta 1862.)
1.
Danes slaven god obhaja Fara svet'ga Štefana. Pomočnika tega kraja, Mučenika prvega.
2.
Zato pesem bom veselo Svet'mu Štefanu zapel, Kak' njegovo skrito telo Bog ljudem je razodel.
3.
Kadar judje kamnovali So do smrti Štefana, So kristjani pokopali Ga na vrt Gamaljela.
4.
Za Honorija cesarja Zve v prikazni svet Lucjan, Kje svet Štefan, rajska zarja, Bil je nekdaj pokopan.
5.
»Hitro škofu to naznani!« Svet Gamaljel mu veli, »Da ljudem bo stal na strani, Prosil božje milosti.«
G.
Ko je odkopano bilo Svet'ga Štefana telo, Se ko solnce zasvetilo In dišalo je lepo.
*) »Kaka« ali »rake« pomeni — grob.
7.
Zrastlo je cvetlic veliko Iz lepo dišečih rak;*) Kdor je prišel ž njim v dotiko, Brž je bil ozdravljen vsak.
8.
K svet'mu Štefanu tecite, Vi Poljskavski farmam!
V	rajski venec si vpletite Božič svete čednosti!
2.
Vi mladen'či in device, Sem tecite rožic brat, S cvetjem lil'je in vrtnice Spletajte si venec zlat!
10.
Ljube žene in očetje! Kaj bi neki radi vi? Prave vam ljubezni cvetje
V	hišah vaših naj cveti.
11.
Sem tud' grešniki tecite, Sveti Štefan vas želi;
V	ven'c pokore naberite Smarnic božje milosti.
12.
O svet' Štefan! ti pa vsmili, Svojih farmanov se zdaj; Kadar bomo se ločili, Spremljaj duše v sveti raj!
f Jožef Virk.
Sv. Martin.
(Za Ponikvo, 11. novembra 1861.) 1.	4.
Danes lepo počastimo Svetega Martina vsi, In za var'ha izvolimo Po vsili potih naših dnij! Zato hočem pokazati, Kak je živel svet' Martin, Krasnih rožic vam nabrati V rajski venec za spomin.
Enkrat videl je človeka V hudi zimi golega, Brž na dvoje plašč preseka, Revežu ga pol poda; Jezus z angeljci po noči Pa prikaže njemu se, Ino pravi: »Glejte, s'noči Martin je oblekel me.«
2.
Bil je že v otročjih letih Ves za sveto vero vnet, Rad učil se naukov svetili. Želel je svet' krst prejet'. Kako lep izgled podaja Svet' Martin otrokom vsim, Kliče vas iz svefga raja, Da hodite vi za njim.
5.
Ko svet' Martin škof postane, Gorel je za božjo čast, Grešnikom ozdravljal rane, Je zatiral greha slast; Srčno je učil resnice, Kazal je v nebesa pot, Vodil k Jezusu ovčice, Ril je oče vseh sirot.
3.
Svet' Martin v petnajstem leti Med vojake je sprejet, Pa tud' tam ko angelj sveti Jo vojščakov žlahten cvet; Svete čistosti cvetlice Venčale so nja srce. O mladen'či in device: Li podobni njemu ste?
6.
Zdaj v nebeški domovini Svet' Martin se veseli, Prosi za nas v solz dolini Ino k sebi nas želi. Torej zdaj tako živimo. Kakor nekdaj svet' Martin, Rajski venee si spletimo 'z rožic danih nam v spomin!
f Jožef Virk.
Sv. Frančišek Ksaverij.
i.
Svitla zvezda zasijala Je v Ksaverju na zemljo, Da Ind'janom pot kazala Bo za Jezusom v nebo; Zvezda ta Frančiš'k jo svet', Ves za božjo slavo vnet.
2.
Svet' Erančiš'k je že v mladosti Rep izgled ljudem dajal, Z lučjo vere, učenosti, Je Pariz razsvitljeval; Roda plemenitega Je bil ljubljen od sveti.
»Kaj človeku pa pomaga, Celi svet če pridobi, Ce edina duša draga Se na večno pogubi?« Tak' svet Ignac kliče ga
V	novo družbo Jezusa.
4.
Kdo je v stanu popisati, Kaj je svet' Frančiš'k prestal? Duš zgubljenih zna iskati, Da bi jim življenje dal? Bil je oče vseh sirot, Vsem v potrebah vir dobrot.
5.
Ko za mater si Marijo, Jezusa v tovar'ša 'zbral, Je zapustil domačijo,
V	daljno Ind'jo se podal Neznaboge krščevat, Evangelj oznanjevat.
Klical k sebi je otroke, Jih učil, jim molil, pel, Potem star'še in visoke Je za krst in vero vnel; Vse želi spreobrnit', Sveti cerkvi pridobit'.
7.
Vse jezike govoriti, Vstaviti vihar morja, Mrtve zopet obuditi, Cudov dar mu Jezus da. Zato k njemu zdaj ljudje V križih, revah pribeže.
Sto dežel je bos prehodil, Nad sto tisoč milj hoda, Dve sto tisoč duš prerodil Njegov krst je za Boga. Slednjič ves ubog zaspal, Dušo Jezusu je dal.
Zdaj pred sedežem Marije Svet' Frančiš'k se veseli In z nebes na zemljo lije Vire božje milosti; Pri Očetu vsaki čas Prosi Jezusa za nas.
f Jožef Virk.
Sveta
i.
Prelepi vrtec zeleni, Na njem pa rožica cveti, Oj rožica — Botija; line pomeni božji dar, Ker bila vdana je vsikdar Bogu sveta Botija.
2.
Botija, solnce vseh deklet, Je bila vse lepote cvet,
Rotija.
Zato jo vsakter' ljubi; In tud' Apricij, maličan. Je bil tako v ljube/.ni vdan, Da jo za ženo snpbi.
3.
»Moj ženin ljubi Jezus je, Le Njemu dala sem srce«, Botija odgovarja; »Za Jezusa trpet' želim, Zato se smrti ne bojim, Ne tvojih muk viharja«.
4.
Strašno se trinog razjezi, Na pezo jo razpet' veli In bičati brez mere. Jo dvema ženskama izda, Ki zatajili ste Boga, Oropati jo vere.
5.
Botija pa odpadnici Spet sveti cerkvi pridobi; Za Jezusa umrjete. Še bolj razsrdi trinog se, Obglaviti jo zapove, Ker zaničuje svete te.
6.
Teofil šali, smeje se Devici, ki vesela gre Za sveto vero k smrti: »Rotijal pošlji jabolk nam In rožic, ki cvetejo tam Na ženinovem vrti.«
7,
Ko v sveti raj Botija gre, Prinese angelj rožice, Cvetoče pri Očeti; Strme Teofil, neznabog, Zavpije: »Jezus je le Bog! Za Njega hočem umreti!«
8.
Oh, ta nebeška jabolka
In rože Srca Jezusa
Naj tudi nam cvetijo!
O Ti pa mili Jezus! daj,
Da v rajskem vrtu vekomaj
Častimo Te z Rotijo!	f Jožef Virk.
Sveta Elizabeta.
Elizabeta je bila Pobožna, vsmiljena gospa; Ko lakot hudo je grozila, Ubožčkom kruha je nosila.
Nje mož pa, grof, bog<it grajščdk, Nad tem jezil se dan je vs&k: »Če Lizabeta še bo taka, Beraška palica me čaka!«
In zopet neki dan jedi Napravi ona in spusti S košiiro polno se iz grada, Da reši siromake ghida . .
O tem pa zve nje Ljudevit, Za njo jo mahne ves srdit: »2e zopet po navadi stari! Povoj, kaj notri je v košari V« Drobtinico. XXII.
Elizabeta v strahu vsa Molččč upr6 ok6 na tla; A grof odgrne jej srdito Takoj košarico pokrito . . .
A glej! kak6 on ostrml, Iz k6ša rožic duh puhti: Elizabetina darila So v r 6 žice se spremenila!.. .
Poloti sram se ga tedaj, Da čudež tu je, vč sedaj, In v6: soprogino dejanje Pred Bogom našlo je priznanje . . .
Zatorej ganen v dno srca Soprogi roko zdaj poda, V oko solzlca mu prirOsi, Soprogo odpuščanja prosi.
K nebesom ona se ozre
Ter odpusti soprogu vse:
Odslej pa bednim je svetnica
Še veča bila pomočnica. -	Janko Leban.
Sveti I
i.
Razpelu blagoslov je dan, Na njem pa Jezus prižebljan Visi, ko Jagnje darovan, Nas vabi v svojo desno stran.
2.
Pozdravljen bodi, sveti Križ, Učilnice najlepši blišč! Učencem pamet razsvetliš, Omiko pravo jim deliš.
3.
Na Križu se pa lesketa Telo razpeto Jezusa, Ki je v odkupščino sveta Na njem rešilo rop pekla!
v šoli. *)
4.
Poglej, o dete rešeno, Ljubezen za-te križano! Kak' ima glavo nagneno, l)a bi jo ti poljubilo.
5.
Glej, krono s trnja krog glave, Pribite roke in noge; Petere rane krvavž, Naj tvoje srce omeče.
6.
Učenec svoje srce daj Zveličarju za sedež zdaj, Da tam kraljuje vekomaj In te pripelje v sveti raj!
f Jožef Virk.
Velikonočni pirhi.
i.
Ljubi, presrečni čas,
Poj prečastiti glas! Aleluja, Aleluja!
2.
Poj tud' ti moj kristjan V velikonočni dan: Aleluja, Aleluja!
3.
Pirlie vam dans delim,
Srečo v srcih želim. Aleluja, Aleluja!
4.
Pirhi rudeči so,
Kri nam pomenijo. Aleluja, Aleluja!
*) Pesmica zložena o priliki blagoslovljenja šolskega razpela v Ločah 27. maja 1873. Bil je govor v cerkvi, — v šoli, — procesija v šolo s trijan-čenjem. (Napev pesmici: »Kraljevo znamenje glej stoji I«)
5.
Spomnite, bratje, se,
Kri prelil Jezus je. Aleluja, Aleluja!
6.
Trdo luščino ima,
Trd'ga spomin lesa. Aleluja, Aleluja!
7.
Voljno ga je objel
Jezus za nas vesel. Aleluja, Aleluja!
8.
Struplje, olušči se,
Cist beljak notri je. Aleluja, Aleluja!
9.
Jezus vmorjen je bil,
Nedolžen kri prelil. Aleluja, Aleluja!
10.
V	prah tud' mi pojdemo,
Greha se varujmo. Aleluja, Aleluja!
11.
V	sredi je pirh rumen,
Lepih nebes pomen. Aleluja, Aleluja!
12.
Kdor tu voljn6 trpi,
Krona mu tam blišči. Aleluja, Aleluja
13.
Mladim hod' pirh izgled,
Cisto, sveto živet'. Aleluja, Aleluja!
14.
Čedno jih takajte,
Čistost" ne strupajte. Aleluja, Aleluja!
15.
Kakor beljak naj bo
Duša vam in telo. Aleluja, Aleluja!
16.
Pirh rumenjak ima,
Krone pomen neba. Aleluja, Aleluja!
17.
Srce nedolžno le
V	zlata nebesa gre. Aleluja, Aleluja!
18.
Al', kot se pirli zdrobi,
Čistost' nazaj več ni. Aleluja, Aleluja!
19.
Pirb' se postarajo,
Čistost naj mlada bo. Aleluja, Aleluja!
20.
Pirb naj izgled bo tvoj,
Srčno vesel zapoj: Aleluja, Aleluja!
21.
Bod' vam velikanoč
V križih sladka pomoč. Aleluja, Aleluja! 22.
Ko pride slednji čas,
Čujte predragi glas: Aleluja, Aleluja!
23.
Bodete vstali spet,
Jezus to hoče imet'. Aleluja, Aleluja!
24.
Pel tam vesel bom
Večno pred Jagnjetom. Aleluja, Aleluja !
25.
Pirhe vzemite zdaj,
Hranite vekomaj. Aleluja, Aleluja!	f Jožef Virk.
Jagnje umorjeno.
Glej, trume divje se val6, I)a, trume ljute, bčsne; Iz mesta vse na piano grč, Da ulice so tesne.
Zmed trum se vzdiga divji krik Razburjenih divjakov; Hotenje, smrtne jeze sik Hazljučenih vojakov.
Gorjč mu, komur boj veljA, Ne bode mu p res t A ti; Da četa v rokah ga imd, Na kose ga razmlati! —
Nesrečnež kaj li storil je Izničen tej druhali? Dovolj se že pokoril je! Ne: v smrt ga bodo gnali.
Gorjč, kako se jim žari — Nevstrpnost iz očesa! Kako se iskra med zobmi Skripečimi zakrčsa! —
In vsak si stiska pest trdo, Na žrtev psovke siije; Jo zmerja, kolne prehudo, Da kamen pretresuje.
Kam trume divje se vale? — Te trume ljute, bčsne. Kedo med njimi v sredi grč, Da ulice so tesne ? —
Ga roparsko vlovila je In z vrvmi je zvezala, Pregrozno že mučila je, Mu križ na rame djala! . .
Oj, ti zaslepljena druhal! Kje Jagnje to si vjela? — Kedo je v roke tebi dal, In kaj boš ž Njim počela?
In dalje, dalje na goro Mi trume se valijo; Peljajo Jagnje tje sebo, Groznejše zdaj besnijo.
Gorje! — Zmanjkuje mi besed O Jagnjemorstvu peti, Prizor strašan — strašan pogled, Kaj vse mu je trpeti! —
Lej! solnce skrije svoj obraz, Narave moč umira; Pretresa trdo zemljo mraz, Grobov se dno odpira. —
In trume zdaj na vse strani Mi zmedene hitijo; Pred Njim, ki živ se branil ni, Strahu z gor6 drvijo.
Dovršen čin je, čin strašan, In Jagnje je vmorjčno; Drži Je križ s krvjo opran, In s tem je — dopolnjeno! . . .
Storite srečne vekomaj!
Gori! Gori, vi ognjebrani! Na delo hej! — Strašan plamen, Ne bodite tako zaspani, Naj mi nikd6 ne bode len! -
Ah, grozno vidim tam goreti, (Ne mesta, hiše, ne vasi;) Plamen pregrozen plapoleti, Gorjč, vse v ognju se žari.
Na delo zdaj, nikar ne stojte, Trenotek kratek nam je dAn; Tje k pogorišču z mano pojte, Kjer vidite prizor strašan.
Umrlim bratom in sestricam Velja žarenja ljut objem; Tam rajnim bratom in sestricam Zapaljen sprave je plamen.
Ko vzdiga se plamen z nad hiše, Vse gane bratovo gorje, In vsak biti na pogorišče: Ali, dajte tem usmiljenje! . .
Gasilne brizglje napolnite, Hitite na trpljenja kraj; Čiščenja ogenj vroč gasite, Potem se vrnite nazaj!
Tam marsiktera dobra duša Prestopke male pokori; Neznosna je trpinči suša, Ki so nezmernost vživali.
Tam v ognju pokori šaljivec Trenotke, ki jih zgubil je, Trpi spokorni zapeljivec Strašno za vse pohujšanje.
Se pokorijo trdo usta Za nepotrebnih več besed; Jim družba je nezmerno pusta V okovih tisočerih bftd.
Ta MI OČC, marsiktera mati Trpi, ker sin in hči greši; Mu v ognju dotlej bo ostati, Dokler vse to gorjž živi . . .
Kedo popiše to trpljenje I . . . Kedo smiljenja ne ima!? . . . Da bi pomagal jim v življenje Iz ognja priti ljutega! . . .
Gasilne brizglje napolnite, Hitite na trpljenja kraj! — Pravične muke jim hladite, Da kmalu gredo v sveti raj! —
Dosegle s kesom so smiljenje, Pred njimi pekel je zaprt: A kdo popiše vic trpljenje? Še daleč je nebeški vrt! . . .
Zberite se vi, ognjebrani, Vse, staro, mlado naj hiti; Nazaj nikdo mi ne ostani, Da sam pomoč enkrat dobi!
Posode vse zdaj napolnite, Hitite na trpljenja kraj! S krvjo presveto jih škropite: Storite srečne vekomaj!! —
S. Bonaventura.
Umirajoči deček.
Deček v postelji leži,	Zdaj sem sanjal sčn krasan,
Oj, bolan je in čumi;*)	Kakor prej nobeden dan;
Pri postčlji mati, oče	A besede take ni še,
Milo joka mu in stoče.	Da dostojno ga popiše.
Oh! li ne bi jčkala?	Zdelo se mi je tako,
Oh! li ne bi stokala? —	Da sem prišel bil v nebo,
Sin, on jima je jedini:	Kjer krilatci in svetniki
Smrt naj žalost jima včini ? . . .	V radosti živ6 veliki . . .
A zdravnik učen denčs	Prestol stal je sred neba,
Vbogim staršem tožen včs	Prčstol krasen od zlata,
Hazodel je z 6či v 6či,	Pod prestolom je ležala
Da za dečka ni pomoči! . . .	Pisana preproga zdla.
Staršev jokanje britko	Na prest61u krasnem tam
Vd&ri dečku na uho,	Sčdel v časti Hog je sam,
In odprl oči je svoje,	A klečali na preprogi
Staršem besedil tako je:	Dečki mojih let so mnogi.
»Oh! zakaj li jbčeta?	In, ko se jim bližam jaz,
Oh! zakaj li sMčeta?	Vsi zaorijo tačas:
Cujta: moje naznanilo	,1'rav, da priti si izvalil,
Hode vama v tolažilo!	Z nami bodeš tukaj molil!'
*) Gumčti, čutnim schlummern, znana beseda na Kanalskem in Tolminskem.
Oj, kak6 zelo lep6
Tam v nebesih bi bilo
Med pobožnimi fantiči,
Da se sen mi kdaj vresniči!« —
To izreče in otrok Vzdih iz prs spusti globok, Obmolčf, zapre očesa, Duša splava mu v nebesa . .
Starši sklonijo trpšč Do mrliča se solzčč, V lice sinu zrejo bledo, S tiho govore besedo:
»Ponos najin, up j edin, Bil si nama, dragi sin; A sedaj ga mrzla jama S taboj vred pokrije nama!
Vendar, sinko, srečen si, Mir zadobil večen si, Vroče želje in premile Tebi so se izpolnile!
V svetih zdaj nebesih g6r" Moliš ti in dečkov zbor, O, le moli še za naju, Da se vidimo spet v raju ...»
Janko Leban.
II.
Zabava in pouk.
Slika iz domačega kraja.
(Spisal P. Ogrin.)
„Povsod je dobro, a doma je najbolje." I)a je ta pregovor resničen, prepriča se večjidel vsak, ki se podil v tujino, skusi pa tudi dijak. Ako je dijaku tekla zibelka v še tako pustih liovtah, ne strpi, da bi mu psovali domači kraj, in kadar pridejo počitnice, rad zamenja bivanje v mestu z domačo hišo na dolgočasnih gorah. To pa ne radi tega, ker je morda bolj prost doma ali ker se mu ni treba doma toliko učiti, — saj pravemu dijaku so knjige najboljšo prijateljice, povsod ga spremljajo, torej tudi domov, — ampak zato, ker srčno ljubi svoj dom. Pa tudi še kot sivi starček, če mu Hog da starost doživeti, ko bo dosegel srečen stan, ko bo videl mnoga mesta in druge dežele ter mnogo skusil, podal se bo še rad domov. Tukaj so nekako pomladi, ker mu srečne mladosti spomini ožive. Vsaka stvar ga zanima, kakor takrat. Na tem kraju sem prebil prijetne ure nedolžnega veselja, na onem griču sem se v mladostni brezskrbnosti tolikokrat radoval. K srcu jo prirastel do-
mači kraj vsakemu človeku, katerega je osoda na tuj kraj prestavila, naj bo učenjak, ali priden rokodelec, ali ubogi trpin. Ne moremo se čuditi, da se pravi domoljub poteguje z vsemi postavnimi sredstvi za čast in veljavo domovine svoje. Naj nam ne zameri blagovoljni čitatelj tega premišljevanja, katero smo zapisali kot uvod naslednji dogodbi.
Tomaž J. je šel nekoliko odrastel učit se mizarstva. Pobožen mladenič, kakor so večjidel Slovenci, — kajti slovensko ljudstvo je dobro, katoliško, posebno matere žele imeti verne otroke in si za krščansko izrejo veliko prizadevajo, — šel je Tomaž od doma. Ali na tujem je kmalu pozabil lepe nauke, katere mu je dobra mati dajala, navzel se je tujega duha. Od začetka je opuščal molitev, katere je bil doma navajen, ni molil niti zjutraj, niti zvečer, ne pred jedjo in ne po jedi, prav tako, kakor je druge videl. Kmalu je pa tudi začel opuščati ob nedeljah in zapovedanih praznikih božjo službo. Bil je takrat v nekem katoliškem mestu na Švicarskem. Nihče mu sicer ni zapovedoval, da bi ob nedeljah v delavnico hodil, ker si je izgovoril, da hoče nedelje in zapovedane praznike praznovati, toda, ker k božji službi ni šel, ni vedel kaj početi, včasi je doma kaj bral, dolgega branja ni bil navajen, zato mu postaja dolgčas. Nič ne bo tako, si misli, ker drugi ostajajo ob nedeljah in praznikih v delavnici, zakaj bi jaz tako nespameten bil, da bi dolg čas prodajal. Glejte, oni so bolj pametni, kakor jaz, ni jim dolg čas, in zraven si še kakšen krajcar prislužijo, in tako je začel tudi on dopoludan delati. Po kosilu ni delal, ampak popoludan bil jo za zabavo. Tu se jih je navadno zbralo nekaj enakomislečih in šli so kam na izlet. Zabave nobene si še mislili niso drugače, kakor da se zavije v krčmo okrepčat se za potrebo. Nekateri so pili čez potrebo. Če se kroglja navzdol zatekla, kdo v<$, kje se bo ustavila. Tomaž je prišel na to pot, več let jo hodil po njej. Videl jo veliko tovarišev bistro glave in sicer pridnih rok pozebsti, kakor je rekel. Eni so se udali pijanosti, navadno so privzeli še ponedeljek za pijančevanje, še lo v torek so hodili vsi mršavi in zaspani v delavnico. Gospodarji tega niso bili veseli, ali kaj so hoteli, trpeli so jih, dokler so bili še mladi. Plačila jim povišali niso radi, izgovarjali so se: Kadar se navadiš rodno v delavnico hoditi, ti toliko primaknem ; če pa zopet storiš po svoji stari razvadi, ti toliko za do-tični teden vtrgam, ali so jim dajali od dno ali od storjenega dola
plačilo. Pomagači so bili pa tudi tako zadovoljni, vsaj so bili bolj prosti. Ob nedeljah so delali dopoludne, popoludne so se zabavali. Nekateri so pri tem začeli hirati, ker narava ni mogla toliko prenašati, in so šli pred časom gnojit zemljo, kakor so dejali. Močnejše narave so se ustavljale, da so se nekako postarali. Star pomagač, posebno še po nerednem življenju, za delo tudi ni več tako dober, kakor mlada moč. Gospodarji so jib slovili. Zdaj bi bilo treba na svojo roko začeti rokodelstvo, ali kaj, ker so zaslužene novce sproti pognali po grlu in potratili z veselicami. Životarili so revno, ali pa še popolnoma pozebli, čakaje, da jim kdo vrže kak košček, da si vsaj za silo lakoto utolažijo. Nekateri so začeli žganje piti, da je bila tako njih nesreča popolna.
Tomaž je dobro videl in vedel vse to, in sreča zanj! njegov bister um, ki ga mu je dal ljubi Bog, ga je rešil tako žalostne osode. Tudi z menoj se mora taka zgoditi, če bom tako ravnal. Zato je pil le za potrebo, redno je hodil v delavnico, tam prav pridno delal. Radi so ga imeli gospodarji in mu še kaj sami od sebe plačila primaknili, ker so videli, da je priden in varčen, pa tudi tovariši so ga ljubili in spoštovali. Radi so ga videli v druščini, pa so ga tudi slušali. Oe so vinjeni bili že drugi, Tomaž je ostal zmirom trezen, vedno je vedel kaj zanimivega povedati, pa tudi jim je znal vselej prav svetovati; prav je zadel, kdor ga je slušal. Precej skušnje si je tako nabral, pa tudi močno izuril se v mizarstvu. Prihranil si je z treznim ravnanjem zadosti novcev, da začne rokodelstvo na svojo roko. Vse to pa je delal le iz časnih ozirov, iz posvetnih namenov; na svojo neumrjočo dušo, na večnost, na Boga ni dosti mislil. Svojo vest si je vselej znal potolažiti z izgovorom: Tako je na svetu, drugače se ne more živeti. Tudi bi bil tako ostal, živel bi bil za ta svet, in umrl bi bil brez Boga, saj zanj se ni dosti menil. A „Bog Slovenca ne zapusti", pravi pregovor; tukaj se je vresničil.
Tomaž se ohrabri, stopi nekega dne pred svojega gospodarja ter mu razodene željo iti domov in tam v domovini svoji začeti rokodelstvo na svojo roke. Gospodar mu prigovarja, da naj ostane tukaj, ker se je navadil popolnoma jezika in ljudij, zaslužek je dober, lopa prihodnjost se mu obeta; da, on kot mojster mu bo dal najboljše spričalo in mu bo tudi drugače pomagal z veseljem, čo bo kje njegove pomoči potreboval. Sicer jako obžaluje,
da izstopi iz njegove delavnice. Tomaž ostane pri svojem sklepu, da se poda v domovino. Dotični dan pride. Tomaž je pripravljen za odhod, poslovi se pri svojih znancih in prijateljih in vesel nastopi svojo pot v domovino. Očeta in matere ne bode sicer več našel, ker so mu kmalu po njegovem odhodu pomrli. Eno sestro še ima, ki je blizu rojstnega kraja omožena. Kako se ji godi, ne ve; ker si nista nič pisala; gotovo bo vesela, ko pride, pri nji se hoče najprvo oglasiti. Komaj čaka, da stopi na domačo zemljo. Slednjič pride čez mejo na Slovensko zemljo. Srce mu utriplje, zagledajočemu prvikrat po toliko letih domačo ozemlje. Zdaj ve, kaj je domovina. Domača beseda mu sega v srce, veseli ga bolj, kot najlepša godba na tujem, zdi se mu, da biva v domači hiši med svojimi. Ni še pozabil slovenskega jezika, prav gladko mu še teče, da se sam čudi. Najprvo popraša po svoji sestri, ali je še živa, kako se ji godi. Odgovor dobi po voljen, da ima pametnega, pridnega moža. „Ali ima kaj otrok?" izvedavo poprašuje zaraščeni tujec. „Ima dva fanta in eno deklico; fantiči že hodijo v šolo in se prav pridno tiče", dobi za odgovor. „Ako se pridno uče in se vrlo obnašajo, je upanje, da bo kaj iz njih", popravi tujec Tomaž. Nadalje si ne upa vpraševati, boje se, da bi ne vzbudil preveč radovednosti s svojim popraševanjem.
Ponoči dospe v domačo vas. Ker mu je kraj dobro znan, najde brez vprašanja hišo svoje omožene sestro. Lahno in nekako boječe potrka, in kmalu odpro se vežna vrata. Mož se prestraši bradatega tujca, vendar mu veli vstopiti in ga prosi, da naj pove, česa želi. „Tujec sem v tem kraju, nihče me ne pozna, in iščem dobrih ljudij, da bi me prenočili." „Ce je tako", odgovori gospodar, „drage volje pri nas ostanite! Kaj bodete nocoj naprej hodili, ker je že tako pozno? Postreči vam hočem, kar hiša premore; če pa ne bo vso tako, kakor bi moralo biti, bodete malo potrpeli." Odkaže mu snažno sobo s čedno posteljo. Trudni Tomaž so vležo in kmalu sladko zaspi. Prebudi se zjutraj, ko jo že solnce visoko na nebu bilo. Vstraši se, da prvo jutro v domači vasi zasluži kot lenuh pokaran biti. Zal mu jo, da ni mogel svojo sestre pozdraviti, ko jo zjutraj na vse zgodaj vstala in šla po svojih opravilih. Sam je kriv, da rova ne ve, da svojemu lastnemu bratu zajulrok pripravlja. Hitro skoči iz postelje ter se umije. Lase si ravnajo sliši v sosednji sobi otroško glasove. „Otroci so vstali, iu mati, moja
sestra, moli ž njimi jutranjo molitev. Tako je bilo, ko sem bil še mlad. Najina mati je ravno tako z nama molila, kakor sestra zdaj s svojimi otroci moli. Sestra je ohranila to lepo navado, in jaz —" vzdihne tujec, dalje ne upa premišljevati tega. Sramuje se prvič od tistega časa, kar je opustil molitev, da ne moli več. Drugekrati se je lahko potolažil zastran tega, a danes se ne more tako lahko sam pred seboj izgovarjati. Tudi se mu zde otroški glasovi v molitvi tako mili, da nehote sam poskusi, če zna še moliti. Po kratkem poskusu zopet zna „Oče naš" in „Češčeno si Marijo". Odmoli. Prvikrat čuti kesanje zavoljo tega, da je molitev opustil. Prišedšega iz spalnice dobri gospodar povabi k zajutreku. Precej ga prinese marljiva sestra izgovarjaje se: „Nismo vas, dragi gospod, hoteli zjutraj zgodaj klicati, ker ste se tako pozno vlegli spat. Bog blagoslovi!" reče in zopet odide. Nekako tesno prihaja pri srcu tujcu; sestra ga vendar ne pozna. Da je možu neznan, to je lahko, ali da ga tudi sestra ne pozna, to kaže, da se je moral jako spremeniti. Med tem, ko ima sestra drugod opraviti, se Tomaž z možem njenim prijazno pogovarja, izprašuje to in uno, vendar ve vselej pogovor tako spretno zasukati, da gospodar ue more spoznati, da bi bil iz tega kraja.
Razvidi, da se bo moral konečno vendar le sam izdati, kdo je, in kaj je njegov posel. Naravno je, da sestri brat ne more na misel priti. Odkar je od doma šel, in sta mu oče in mati umrla, ni pisal nič več domov. Od začetka ni mogel od žalosti radi smrti starišev, pri tem se je pa odvadil na dom misliti, posebno še, ker je imel dosti povoljne druščine.
Ko sestra zopet pride, začne se ž njo razgovarjati. „Včeraj nisem mogel videti vasi, ker sem po noči prišel", pravi, „danes pa vidim, da je prav snažna vas, všeč mi je tukaj. Ali imate vi še kako sestro?" Sestra začne tujcu pripovedovati: „Sestre nisem imela nobeno. Enega brata sem imela" — otere si solzo — „a šel je po svetu še prav mlad, ker so bili najini stariši revni," — „pa pošteni", pristavi tujec, — „doma bratu ni kazalo ostati. Sel se jo mizarstva učit. Jaz som ostala pri njih, ali kmalu so umrli. O koliko bridkosti sem jaz takrat užila! Čudim so, da sem vse to preživela. Bratu smo pisali, da so stariši umrli. Še danes mi je žal, da smo pristavili v pismu, da naj nikar no hodi zavoljo tega domov, ker je predaleč, da naj le pridno moli za nje. Brata res
ni bilo k pogrebu, pa tudi pisal ni nič več. Ni ga dne, da bi nanj ne mislila. Ne vem, ali je živ, ali je mrtev. Vsak dan molim zanj, tudi otrokom naročam, naj pridno molijo za svojega strica." Pri teh besedah se ji udero solze po licih. Tudi pričujoči zgubljeni brat se ne more solz zdržati in pove, da je on tisti, od katerega je zdaj govorila. „Odpusti mi, draga sestra", pravi, „da ti nisem nič pisal. Vem, da nisem prav ravnal, hočem pa zdaj popraviti." Sestra ga je gledala vsa zavzeta, komaj verjame prav njegovim besedam. A kmalu jej povč srce, da je to njen pravi brat. „0 ljubi brat!" zakliče ona, „hvala ti, da si še prišel! Kar je bilo, naj bo vse pozabljeno, da si le še prišel." Pride tudi mož in se prihoda svakovega srčno veseli. Sramujeta se oba, da ga že sinoči nista spoznala. Pridejo tudi otroci eden za drugim strica pozdravit. Od začetka so malo v zadregi, pa kmalu so domači in se tudi močno vesele, da je stric prišel. Ta dan bil je pri tej hiši praznik. Bilo je pa tudi obestransko toliko dopovedovanja in vpraševanja, da so se komaj pogovorili do večera. Gospodar in gospodinja povabita brata, naj zdaj pri njima ostane.
Po vasi se kmalu zve, da je Tomaž domov prišel. Ko se prikaže, ga že vsi vaščani poznajo ter ga prijazno pozdravljajo. Tako se je Tomaž kmalu zopet vdomačil. Dasiravno so vaščani radi kaj novega zvedeli, vendar niso imeli grde navade, da bi bili koga zvedavo izpraševali: od kod ste prišli in kam greste. Prav lahko se je tedaj Tomaž kmalu zopet privadil tega kraja.
Nad vasjo se vzdiguje prijazen griček, raz kateri je lep razgled po ozki dolini. Od tukaj se lahko pregleda cela vas. Tukaj sem se podil Tomaž. Kaka čustva ga spreletavajo, ko zagleda prvič po tolikih letih celo vas pred seboj! „Oh! tam-le jo rojstna hiša. Tam so stanovali najini dobri stariši, ki so se potili za srečo svojih dveh otrok. Umrli so, ni jih več. Lepi nauki, ljubeznjiva opominje-vanja starišev mu zvene po ušesih : „Bodi dober, Boga so boj, rad moli in v cerkev hodi." Oh! moja sestra jo pač blaga. Po smrti starišev jo šla služit, pridno je delala in vrlo se obnašala, da so jo potloj pošteno in dobro omožila. To me veseli, da se ji dobro godi. Tam stoji cerkev. Drugo je še vse tako, kakor je bilo, samo zvonik ima novo streho, in cerkev je drugače barvana. Tudi cerkev, nema cerkev mi resnico oznanjujo, mi budi spomine. Marsikatero lepo in imenitno cerkev videl sem po svetu, a nisem šel
v cerkev zavoljo njega, ki je vstvaril nebo in zemljo, da bi ga počastil, ampak le zato, da bi stavbo si ogledal, se nad njo radoval in slavil, rekel bi, oboževal um človeški, ki jo je postavil. Oh! kaj je um brez Boga? Zdaj spoznam bolje, kot sem kedaj prej spoznal. Moja sestra je ohranila Boga v svojem srcu. Kako je zvesta v svojem poklicu! Dobro bo otroke izredila, ker jim bo vcepila strah božji v srce. Videl sem ljudi, ki so bili bistrega uma, učeni in premožni, a bili so nesrečni, ker strahu božjega niso poznali. Vse posvetne dobrote so uživali, a slednjič se jim je vse pristudilo. Siromaki so bili pri vsi svoji bogatiji. Ali kaj hočem drugod zgledov iskati, rajše pričnem sam pred svojim pragom pometati ! V to cerkev, ki tukaj pred menoj stoji tako blizu, vodili so me kot otroka moji stariši.
Kazala mi je inati krstni kamen. „Tukaj", dejala je, „pri tem kamnu prejel si sv. krst." Opominjala me je moje krstne obljube. Rekla je, da sem dolžan vedno spolnjevati, kar so takrat namesto mene, ko še sam govoriti nisem mogel, obljubili moji dobri botri. Oh, kako sem spolnjeval v tujini svojo krstno obljubo? Živel sem večjidel med slaboverci, oni se niso po meni ravnali, jaz pa sem se po njih. Prvikrat sem šol k spovedi v ti cerkvi, takrat mi je mati zatrjevala, da ne smem ničesar zamolčati ali zatajiti, kar vem, da je greh, kor bi tako še večji greh storil, prejemši nevredno zakrament svete pokore. Res sem se čisto spovedal, kolikor sem mogel; Bog mi je pomagal s svojo milostjo, da sem pravo žalost nad svojimi grehi obudil. Zadovoljen sem šel od spovednice, mir sem užival. Le še blažen spomin imam od njega. In dan prvega sv. obhajila, ti dan prave sreče, kje si? V posvetnem šumu, v druščinah, zatope se vse take blage misli. Dan za dnevom teče, spoved se odlaša. Zdaj pa moram dobro spoved opraviti", — tako je sklenil Tomaž za danes. Prihodnjo soboto je klečal Tomaž pred spoved-nico, napravil je dolgo spoved ali spoved od vsega življenja. Zadovoljen in vesol je šel od spovednice. Naslednji dan, (ki je bila nedelja), jo prejel z veliko pobožnostjo presveto obhajilo in je potlej še dolgo časa ostal zatopljen v molitvi. Predno se loči od tega blaženega kraja, gre še na pokopališče, na grob svojih starišev. Tam so zgrudi na kolena: Odpustite, oče, mati! Globok vzdih iz-vije so mu iz srca. Solze ga oblijo in padajo na zemljo, katera krije pozemeljsko ostanke njegovih starišev. Njegov duh pa se
zgubi v nepoznane nadzemske prostore. Omamljen od visokosti in veličastva božjega obstane iu počiva v molitvi, v vroči molitvi za dušni mir pokojnih starišev. Sam ne ve, koliko časa je tako klečal in molil. Čudno moč ima goreča molitev. Lahko mu je pri srcu. Potolažen vstane, bolj kakor more kak človek potolažiti. Od zdaj je Tomaž zopet redno molil in v cerkev hodil. Po nedelji je pripravljal potrebno, da prične mizarstvo. Mizarja v vasi še ni bilo, torej je Tomaž dobro došel. Nekaj časa je ostal pri svoji dobri sestri. Kmalu se ponudi prilika, da kupi za svoje rokodelstvo pripravno hišo, kar mu ni bilo težko, ker ni bil brez denarja. Tukaj Tomaž tako pridno in dobro dela, da zaslovi njegovo delo kmalu daleč okrog. Radi tega dobi toliko naročil, da sam ne more izhajati, mora si privzeti še pornagačev. Ko odrasteta sestrina fantiča toliko, da sta za mizarsko delo, vzame ja v pouk. Da sta se pri njem dobro mizarstva izučila, pa tudi se naučila lepega krščanskega življenja, razumeva se samo po sebi.
Rad je pripovedoval, kako se mu je na tujem godilo. Ko-nečno pa je vselej z glavo zmajal in rekel: „Ljubo je le doma, kdor ga prav ravni Na tujem je nevarno, da se molitev pozabi in sv. vera zanemari. Kmalu bi bil moliti pozabil. To se pa ne bi bilo zgodilo, ako bi bil jaz tako srečen, da bi bil blizu imel katoliško rokodelsko družbo. Gotovo bi se bil vpisal." Zdaj je bil ves čas sam pri katoliški rokodelski družbi, pa tudi vsi njegovi pomagači so se morali vpisati. To je storila dobra izreja v mladosti, to jo vtis in učinek domače slike.
Mož poštenjak.
Vi ga niste poznali Zlatoporjovega očeta, pa da bi ga bili poznali, rekli bi z mano vred, da je bil mož poštenjak, mož stare slovenske korenine. Kako bi ga bili neki poznali? Vasica „Za Kotlinami", kjer se jo rodil, živel in umrl, je gotovo jedna izmed najmanjših in najskritejših v naši domovini. Komaj pet domov šteje in nekaj bajt, v katerih stanujejo „lazarji", ki pomagajo delati kmetom na polju ter skrbe, da pašnikov 110 preraste preveč jelšovjo in loščevjo. Delajo namreč po grmovju tako imenovane Jaze", v
katere sejejo največ ajdo in rž in se tako prežive. — Doli pod vasico pa bobni gorski potok, ki si trudoma dela pot med skalami in globokimi kotlinami. Odtod menda ime vasici. Prebivalci te gorske vasice imeli so poldrugo uro daleč do cerkve, vendar so bili vneti za čast božjo in so sploh veljali za poštenjake.
V tej neznatni vasici torej je živel Zlatoperjev oče, zato pa tudi njegovo ime ni bilo Bog ve kako daleč okoli znano. Bil je le priprost kmet, pa vendar zasluži zavoljo svojih lepih lastnostij, da se bere o njem v bukvah, kakor o slavnih kraljih in cesarjih.
Učen res, da ni bil, še pisati ni znal. Tako neveden pa tudi ni bil. Kdor bi bil dobil v roke listnico Zlatoperjevega očeta, videl bi bil v njej čudne kljuke, katerih bi še učeni ne bili znali brati. In vendar je bilo s temi znamenji zapisano razločno, koliko mu je ta ali oni dolžan; kajti imel je tako dobro srce, daje pomagal vsakemu iz zadrege, če je le mogel. Če še povem, da je Zlato-perjev oče znal dobro brati, boste mi vsi verjeli, da tako neveden res ni bil, ker takrat so bili še drugi časi; šole imele so le največje vasi, iz „Zakotlin" pa je bilo do prve šole debele tri ure hoda. Lahko si sedaj mislite, da tako daleč naš oče vendar ni mogel hoditi v šolo, ko je bil še majhen deček, dasi je bil bistre glave in silno ukaželjen. Brati pa je znal tako dobro, da je še malo pred smrtjo sam bral knjige družbe sv. Mohorja po zimi vsak večer, ženske so pa predle. Med branjem se je večkrat zgodilo, da se je tej ali oni sicer pridni predici ustavil kolovrat kar sam od sebe. Videl jo pa še zadnja leta pred smrtjo boljše, kakor bledolični mestni mladeniči s tistimi čudnimi jarmi na nosu. Ko je prebral, pristavil je še sam kaj iz svoje skušnje ter potrdil to, kar se je bralo v bukvah.
„ Ali se je neki res tako godilo Svetinovim?" vpraša jedenkrat radovedni Janezek za pečjo starega očeta, ki je bil ravno do konca prebral povest „Sreča v nesreči".
„„1 zakaj bi se pa ne bilo? Oe boš kaj živel, boš pa kaj skusil, kakor sem jaz, pa boš videl, da se čudne reči gode.""
„Oče, vi bi tudi lahko bukve pisali, ko znate tako lepo pripovedovati!" oglasi se dekla pri kolovratu.
„„Beži, beži, bukve pišejo samo gospodje, ki so na to učeni."" „Boste pa še po večerji malo pripovedovali, oče!" oglasi se v hišo stopivša mlada gospodinja, „scda,j jo čas večerjati, le brž za mizo, da se ne pomrzli!"
„„E, gori pa tudi ne; pa se ve, stari moramo ubogati!" rekel je stari oče ter mirno šel za mizo, na kateri se je že kadila velika skleda krompirja.
Po večerji so predle ženske še po jedno uro, in oče je imel zopet prvo besedo.
Povedal sem vam, kako lepo je bral, pa skoraj bi bil pozabil povedati še nekaj iinenitnejšega. Zlatoperjev oče je bil vse svoje otroke naučil sam brati. Kadar je izprevidel, da je otrok dosti pri pameti, začela se je šola. Mali razposajenec je moral po celo uro pri miru sedeti pri očetu. Najpreje je naučil vsakega črko b. Kekel je na primer tako-le: „Janezek, ti paseš sedaj ovce; kako pravi ovca, kadar zgubi jarčka?" Janezek, bistra glavica, se odreže: „be". — „Dobro, poglej sedaj v bukve, to je tudi be.u Na podoben način razlagal je tudi druge črke. Crko i n. pr. primerjal je z Janezkom, pika na i pa je bila Janezkova glava. Omenim naj še, da so črte imenovali kole ali stebre; n je imel dva stebra, m pa tri, prav kakor Zlatoperjev kozolec. Ni se torej čuditi, da so so vsi tako kmalu naučili brati, da so jim zavidali vsi drugi otroci. Sedaj se godi vsem prav dobro; jeden je na domu oženjen, ki bo že kmalu za „ starega", drugi so pa tudi pri dobrih hišah, ker Zlatoperjev oče ni pustil nobenega od hiše brez petič.
Nič vam še nisem povedal, kako se je godilo našemu očetu, ko je gospodaril še sam. Ko je bil prevzel po svojih starišib precej veliko posestvo, bilo je na njem še nekoliko dolga, ker so bile mnogo let zapored slabe letine in pri živini ni bilo sreče. Oče pa se je zaobljubil, da bode plačal toliko in toliko sv. maš za duše v vicah in da pojde na božjo pot na sv. Višarje, in glejte, od takrat naprej je šlo vse po sreči. Kako bi pa tudi ne bilo? Stari možje so dejali: „Moli in delaj!" — in vse to je Zlatoperjev oče spolnjeval, in Bog mu je blagoslovil polje in živino. Tako mu je rastlo vsako leto premoženje, da je mogel pošteno poplačati dolgove in odrajtovati cesarju davek, razun toga je pa še kaj na stran del in svojim sosedom pomagal iz marsikake zadrege.
„Ti si predober!" rekla je večkrat rajnca njegova žena Reza, Bog ji daj nebesa, „ti boš vse razdal, sami pa ne bomo nič imeli."
„„K, kaj boš godrnjala! Ali no veš, da moramo svojega bližnjega tako ljubiti, kakor sami sebe? Ali ne veš, da nam Bog tudi
lahko vzame, kar nam je dal ? Kar sem pa posodil, bodo mi pa že vrnili, če je božja volja!""
Tako je govoril Zlatoperjev oče, pa je bil zmerom vesel. „Zlatoperjev oče pa ni nikoli žalosten, naj bode mraz ali vročina", rekel je Tone za mejo „žalostnemu" Tomažu.
„„Lahko je vesel"", odvrne ta, „„ko je bogat! Tudi jaz bi bil, če bi kaj imel, brez božjaka je pa Bog pomagaj!""
Take govorice so prišle tudi Zlatoperjevemu očetu na uho. rKaj bom neki bogat!" rekel je, Jesti moram vsak dan, kakor drugi, umrl bom tudi, kakor drugi. „ Žalostni" Tomaž vedno tarna, kak revež da je, in vendar je vsak dan sit, kakor jaz. Seveda moram jaz zadovoljen biti z ovsenjakom, on si pa zna boljše postreči. Vere mu manjka, vere, zato pa vse krajcarje v loterijo , znosi!"
In res je Zlatoperjev oče jedel ovsenjak od svojih mladih let pa do svoje smrti, prav nikoli si ni nič priboljšal. Sedaj, ko je umrl, ni v čeli župniji nobenega več, ki bi vse svoje žive dni ne bil pokusil kave. Ta jed mu je bila posebno pristujena, in večkrat se je norčeval iz Reze, ki si je tudi včasih rada skrivaj privošila te rumene pijače; posebno zvečer, ko so drugi odšli spat, ali pa zjutraj pred dnem, kar pa očem našega očeta ni ušlo. Tudi pravijo ljudje, da Zlatoperjev oče ni pil vina, odkar se je bil oženil. Mi za gotovo sicer ne vemo, ali je res to ali ne, vendar se nam zdi verjetno, ker ni hodil skoraj nikamor drugam kakor v cerkev k maši. Kadar je pa šel na božjo pot, tedaj je vzel v bisagi sabo hleb kruha in sira.
Najlepše je bilo pri Zlatoperjevih o velikih praznikih, o Božiču, o Veliki noči in o Binkoštih. Tedaj so jedli meso. Ze zvečer je šel s posebno zadovoljnim obrazom v klet, prinesel mesa toliko, da ga je bilo dosti za celo družino, ter je je razsekal z veliko mesarico, kosci pa so se skrbno oprali. A vse to je moralo biti zasluženo. Pred prazniki morala je družina moliti vse tri rožno vence in še lavretansko litanije zraven. Pa nikomur se to ni zdelo preveč.
Vsako nedeljo je varoval jeden doma. Kadar je pa prišel od mašo, zahteval jo Zlatoperjev oče, da je moral vsak povedati, kar si jo zapomnil iz pridige, nekaj zato, da je to vedel tudi varuh,
Drobtinico. XXII.	j r,
nekaj pa zato, da je vsak poslušal. Sara oče je pa vedel vse najbolje, skoraj ravno tako, kakor je gospod povedal.
Ko je po leti ob nedeljah pojužinal, vzel je navadno naš oče, če je bilo le vedro, rožni venec v roke ter se podal na polje, gledat, kako „žito raste". Ljubi Bog je pa uslišal njegovo molitev, in vsako leto je vsipal z zadovoljnim obrazom žito v pregrade.
Lahko si mislite, kako lepo so jim tekli dnovi pri Zlato-perjevih.
Toda Bog je poslal tudi našemu očetu skušnjo. Prišla je huda lakota. Stari možje vedo pripovedovati še sedaj o njej. Pridelek je bil majhen, razun tega pa ljudem še teknilo ni nič, ves božji blagoslov je bil šel od ljudij, tako, da so ljudje šli lačni k mizi in od mize. Tako hudo je bilo baje tista leta, da so dobivali mrtve berače s travo v ustih. Zlatoperjev oče je imel dosti blaga v svojih kaščah, pa lahko bi bil porabil vse sam, če bi bil samogolten. On pa je trpel rajše lakoto s svojo družino, da je le mogel pomagati svojemu bližnjemu, kakor nekdaj egiptovski Jožef svojim bratom. Tudi „žalostni" Tomaž je bil prišel prosit in postregel mu je. Kaj ne, da je bil Zlatoperjev oče skušnjo dobro prestal V
Zlatoperjev oče je znal daleč na okrog najbolje kmetovati. Vedel je vse natanko, kdaj se mora začeti to delo, kdaj ono, da bode prav. Vsi drugi so se ravnali po njem. Imel je vse polno pregovorov, kdaj se ta ali ona setev ali sadež dobro obnese. Marsikateri izmed teh pregovorov se bore sedaj tudi že v bukvah.
Tudi za živino je imel tako skrb, da sedaj „Za Kotlinami" nima nobeden take. Vsak večer je šel sam s svetilnico pogledat po hlevih, če vsa živina prežvekuje. Ako je zbolelo kako živinče, znal je vse tudi sam ozdraviti, bodisi da je „zavlekel" s telohovo korenino, bodisi, da je puščal kri, ali zdravil s kulmežem, ali krvnim zeliščem, ali s smolnjakom. Še mnogo drugih zdravil je bilo pri hiši. Znal je ozdraviti celo rumeni in črni volčič. Tudi drugim je pomagal rad v takih položajih z dejanjem in svetom. Seveda ga je zato spoštovalo vso razun »žalostnega" Tomaža, čegar beseda pa ni da bi rekel tako veljavna.
Zlatoperjev oče ni hodil v šolo, pa jo tako dobro skrbel za svojo živino. Dandanašnji pa hodijo vsi v šolo, pa imajo vendar tako medlo živino, da se Bogu smili. Seveda, ker imajo večjo
veselje sedevati pri poličku sladkega vina, skrb za živino pa pripuščajo družini. Zlatoperjev oče je pa imel povsod sam svoje oči.
Še človeških boleznij je mnogo znal ozdraviti. Če je pa spoznal, da je bolezen za smrt, rekel je takoj, da ni več pomagati.
„Kaj bi pa bilo, če bi ljudje ne mrli", rekel je pri takih priložnostih šaljivo, potem je pa pristavil resno: „Saj smo ,tako le popotniki, ki gremo proti domu. I)a bi le prišli jedenkrat tja gori domov!"
Posebno veselje je imel Zlatoperjev oče do sadja. Vsako pomlad je nacepil mnogo.
„Vsak človek ima kako neumnost, jaz imam pa to", rekel je, „morebiti pride za mano tak gospodar, ki bo pustil vse v nemar, da bo sneg polomil. Bom saj lahko rekel, da sem jim pripravil, da bodo živeli, če bodo hoteli!"
„„Tega pa nikar ne govorite"", zavrnil je ogovorjenee, „„saj imate tako pridne otroke!""
„Tisto pa, tisto. So še sedaj, so še! Toda Bog ve, kaj še pride, mladina ima dandanes svoje muhe!"
Premalo sem vam še povedal, kako je bil varčen. V gorenji hiši je bilo nabranih vse polno starin, kajti oče je vse shranil, kar je kje našel; kar je pa podedoval po svojih prednikih, vse to mu je bilo sveto. Tu je bilo vsake vrste železnine, žreblji, podkove, žage, noži, stare sekire, dve stari puški, dolg nož, rogje od divjega kozla, srnjaka in jelena. Vseh teh živalij danes ni več „Za Kotlinami".
„Kdor kaj shrani, pa kaj ima", rekel je zadovoljno, ko je kazal vse to svojim otrokom.
Rad je govoril o starih časih.
„Pa tedaj so bili še vse drugačni ljudje", dejal jo, „moški so nosili še kite in pasove za denar. In petico so imeli in križavce. Sedaj pa ni nič! In tatov tudi ni bilo, tatov! In ključavnic ni bilo še pri nobeni hiši, povsod so bila vrata po noči odprta. In oblačili so se z domačim blagom!"
Zlatoperjov oče se je držal tudi v obleki starih navad. Nosil je namreč po stari šegi vedno v nožnici sabo nož, pa le zato, da je odrezal v kakem leskovem grmu rogovilo ali kako rasohasto palico za grabljišče.
Imel je tudi statve v hiši, kakor je bila včasih navada. In po zimi je tkal platno za domačijo. Otroci so pa morali viti štrone.
15*
Brez dela ni pustil nobenega. Zato so pa Zlatoperjevi otroci tudi delali kakor ogenj, da so le nekoliko odrastli.
Zamejač je pa moral vedno kregati svoje otroke, kako da so neokretni ter leni; a vsega tega je bil kriv sam, ker se ni zmenil za nobenega prav nič, razun kadar ga je potreboval pri delu.
Zlatoperjev oče je znal z otroki tako lepo ravnati, kakor bi se bil tega v šoli učil. Tepel ni nikoli nobenega, in vendar je njegova beseda veljala, kakor bi bilo pribito.
„Tepel jih pa ne bom, tepel, dokler me bodo slušali; če bi jih bilo pa treba, bi jih pa tudi, bi!" rekel je, če ga je kdo vprašal.
„Če me boš slušal, dobiš vse za mano, če ne, pa nič! Stariši delajo vse le za otroke, otroci pa tega ne spoznajo; a stariši imamo že ljubezen, že, le otroci je nimajo!" rekel je najstarejšemu sinu, ki je bil namenjen, da bode doma.
„Le pridno molite, otroci", rekel je drugikrat, „stari ljudje so dejali, da si človek izprosi od Boga vso srečo le v mladosti."
In res je pridno molil vsak večer in vsako jutro.
Zlatoperjev oče govoril je vedno tako modro, da je naša gostija Anica jedenkrat rekla: „Škoda, da Zlatoperjev oče ni gospod, kako bi znal lepo pridigovati."
Ko so bili /žalostnemu" Tomažu prodali bajto, in mu je huda predla, rekel je: „Slabo se godi samo norcem. Ljudje bi radi živeli kakor angelji ali pa kakor živina; toda nobeno ne gre, ker jih je ljubi Bog vstvaril za ljudi. Pečena piščeta pa seveda no lete ljudem v usta, saj so si še Izraelci morali skuhati tiste prepelice. Ce bi ne bil ležal vsako jutro do sedmih, morebiti bi mu še ne bili prodali bajte!"
Otroci so dorastli, in Zlatoperjev oče je začel misliti, da bi bilo že čas „dati čez".
„Oče, pa Še vendar ne boste dali čez. Saj ste še tako trdni, kakor pri dvajsetih letih. Saj še oče Humar tudi ne da čez, čeprav je mladi že štirideset let star. In Humar je starejši ko vi", — rekel jo sosed Matija.
„„Dal bom, dal. Kaj čcmo, tako polje svet. Mi smo se potili en čas, sedaj naj se pa še drugi. Truden sem, Matija, truden, treba so bode preskrbeti za zadnjo uro . . .""
„Kaj boste neki tako! — Tako trdni ste še! A sodbe se vam pa tudi ni treba bati, bili ste že vedno tak mož, da nič boljših ni treba. Kar je, pa je."
„„Hm, kaj se če; ljudje smo, ljudje!""
Tako skromen je bil Zlatoperjev oče, in vendar je bil naj-pobožnejši mož daleč na okolu.
In kaj mislite, da je molil samo tedaj, kadar ga je slišala družina? O, kaj še! Kjer koli je bil, imel je svete besede na jeziku
in vedno je sabo nosil molek ali rožni venec.
*
* *
Postal je res za starega. Izgovoril si je jedno kravo, nekaj polja in kot, druzega nič. Od tega je potem živel. Sedaj je imel bolj čas moliti in skrbeti za svojo dušo. Pečal se je pa sedaj tudi s čebelami. Pri Zlatoperjevih je bila že Bog ve koliko rodov sem navada, da je vsak stari inlel čebele. Kadar ni bilo pri hiši starega, je stal čebelnjak prazen. Naučil se je bil čebelariti od svojega starega očeta, in sedaj mu je prišlo to prav.
Pa čeprav je bil za starega, imel je vendar še pri hiši tako veljavo, kakor bi bil on gospodar. On je vodil vse. Celo vstajal je prvi. (ludno je bilo po letu slišati starega očeta, kako je s krepkim glasom klical družino po koncu, ko so je komaj dan zaznal. Bil je prvi in zadnji na nogah.
Stari Zlatoper je imel na svetu dva prijatelja, tabak in pa starega Jerneja, kupca z govejo živino z Brda. Kadar je prišel ta po svojih kupčijah, tedaj se je razvnela včasih čudna govorica med starima možema.
„Kaj misliš Zlatoper, kako dolgo bode današnja mladina tako norela", vprašal je kupec našega očeta.
„„ Dokler bode imela kaj naših žuljev. Kadar bo suha, bo rada pri miru. Bog je že vedel, kaj dela, ko je vstvaril človeka takega, da ne more jesti ne prsti ne trave . . .""
„Ta je bila pa moška, Zlatoper. Kaj se ti pa zdi o obleki, ki jo n.osijo sedaj?"
„„Hm, današnji svet je na pogled prav lop, če bi le v žepih tudi kaj imel! Mi smo nosili čevlje z ostavo (na kveder), zavihano čez kolena, a smo imeli zato cvonk. Sedaj pa nosijo
gosposke čevlje in kupljene hlače ter prazne žepe. In boben poje! In stari naj pa pomaga! Taka-le je!""
„Čevlji zavihane! so jim pretežki", pravi kupec, „a ni jim pretežko ležati cele noči na mrazu, ko so je vrgli iz gostilne, in gnjiti po ječah cela leta!"
„„Hu, to je gnjusoba! Jernej, le premisli, kako lepo je bilo, ko smo bili mi mladi! Nikdar nobenega pretepa, nikoli nič krvi, in nože smo imeli, da jih je lahko vsak videl! Kako pa zdaj? Na Brdu so se že zopet tepli! Zaprli so je zopet menda pet, zaprli"", pravi oče.
.»Kaj zaprli! obesili naj bi je, obesili, pravim ti, potem bi bil kmalu mir", odgovori Jernej.
" »»Nič ne marajva, nič, Jernej, midva sva storila, kar svaf mogla. Jaz sem preskrbel pošteno svoje otroke, ti tudi! Upajva, da nama bode Bog milosten! Sedaj pa veš, kaj naju čaka. Starost je bolezen, in smrt jej je za petami. Stara sva, stara! In mladini na poti! Tako pelje svet, kaj čemo.""
»Ti si še dober, ti! Imaš dobre otroke, a moji ,niso nič prida! Skazila je je vojaščina, moj Bog, jaz nisem kriv, da ' je je!"
Tako sta kramljala stara moža vselej, kadar sta se sešla. Bila sta prijatelja iz mladih let. Potem sta se poslovila.
»Če se več ne vidiva na tem svetu, bova se pa tam gori, upajva!"
„»Srečno hodi!"" rekel je na to Zlatoperjev oče, rok pa si nista podala nikdar, ni bila taka navada.
Daleč na okoli bito je že znano ime Zlatoperjevega očeta zavoljo njegove modrosti in pobožnega življenja, če je kdo šel skozi „Za Kotlino", vprašali so ga njegovi doma takoj:
»Ali si bil kaj pri starem Zlatoperju, kaj pravi, ali je
v ■ 1)
se ziv r
»»Bil sem, bil"", odgovarjal je potoni ta, »»postaral se jo, postaral, a mož je pa še vedno tli k, kot jo bil, ni ga mu para!"" Tako so tekla leta Zlatoperjevemu očetu. Postaral se je. Ko ga je vprašal jedenkrat sosed Matija, koliko je star, rekel jo:
»Tistega pa ne vem prav natanko, žo gospod vedo, ki imajo zapisano. Star sem že, star, mislim, da imam dve več kot bi jih
281
t-
imel kupec Jernej, katerega so letos zagrebli. Tudi jaz pojdem za njim!"
Vzela ga je neka pomlad. Umrl je tako lepo, da je gospod župnik rekel, da še niso videli človeka, ki bi bil umrl tako udan v voljo božjo.
„Ali kaj težko umirate, oče Zlatoper?" so ga vprašali.
„„Čemu bi neki težko umiral, saj smo tako le popotniki. Saj star človek tako ni za nič!""
„AIi nas boste zapustili, oče?" dejali so vaščani. „Kako bomo brez vas, ki ste nam zmerom in povsod pomagali?"
„„Otroci, če sem kateremu kaj hudega storil, naj mi odpusti! Molite in delajte! Tudi vi boste umrli, vsi boste umrli!""
Molili so ravno češčenomarijo, ko ga je poklical Bog k sebi.
Vse je jokalo. Sosed Matija pa je rekel: „Ali ste neumni, ljudje, ali pa še le boste? Ali ne privoščite našemu očetu sreče v nebesih? Jaz pa pravim, skušajmo, da bomo tako živeli, pa bomo ravno tako lepo umrli. Tako je!"
Vsem se je zdelo to pametno.
* *
Kako je pa sedaj pri Zlatoperjevih? Dobro se imajo, hiša je še trdna. Toda starih šeg ni več. Statve so tudi ven vrgli, gospodar je rekel, da ni treba te šare v hiši. Sedaj so nekje gori pod streho, če bi še živel rajni oče, rekel bi: „Tako svet pelje!" Domače obleke tudi ne nosijo več, le moški še kake hlače iz domačega platna.
Dobili so tudi gostilno „Za Kotline", da je vse prav „po novem".
Vendar Zlatoperjevega očeta se še spominjajo.
Če se zbero možje pri kupi vina iti se pričkajo o kaki stvari, reče ta ali oni: „Tako je rekel Zlatoperjev oče, tako je in nič drugače in mir besedij!"	.
In res je potem mir besedij.	—e-
v
232
Krščanski junak.
Na zelenem polju vasice Spodnja-Briace v Vendee stoje še danes častitljivi ostanki starega križa, pred katerim je v strašni francoski revoluciji prelil svojo kri mučenik. Dogodba pa je ta: Mož poštenjak, z imenom „Ripoche", bojeval seje hrabro s kraljevo vojsko proti trumam republike, pa je bil oborožen ujet. Peljali so ga takoj k omenjenemu križu, ki je stal blizu njegove koče, in mu rekli: »Tebe smo oboroženega vjeli; zapal si smrtni obsodbi. — Pa, glej tu svojo kočo, v kateri si bil rojen; še živi tvoj oče v njej; tudi ti boš živel, če nam hočeš biti pokoren. Pošteni Vendeejec se ozre proti koči, in solza se mu utrne v očesu. „Kaj zahtevate od mene, da ohranim življenje?" — je vprašal jetnik živahno. — „Na, tu imaš sekiro in posekaj ta križ!" odgovori mu republikanski vojak in mu pomoli sekiro. Ripoche zgrabi sekiro. Drugi v jetniki so kar zatrepetali pri tem prizoru, misleč, da je njih tovariš postal odpadnik, izdajalec; republikanci pa so bili veseli navidezne zmage. Vseh oči so uprte na Ripoche-ja; kar za-vihti sekiro, se požene in skoči tik križa ter zakliče prav glasno: »Smrt in pogin tistemu prokletemu, ki bi se drznil oskruniti križ Jezusa Kristusa! Jaz ga hočem braniti do poslednjega izdihljeja!" Neki nebeški ogenj se mu je zasvetil v njegovih očeh pri teh besedah, in posrečilo se mu je, da je odganjal nekaj časa, rekel bi, s skoraj čeznaravno močjo oskrunjevalce od križa. Pa kmalu se zapraše vsi z groznim vpitjem v pogumnega bojevnika, ki se ni bal smrti, in ga vržejo na tla. Ta se pa oklene križa z rokama. Divjaki hočejo njegove roke odtrgati od križa, mu nastavijo bajonete na prša in ponavljajo svoje bogokletno zahtevanje: »Posekaj to znamenje prazne vere, in pustimo ti življenje!" Glasno pa je klical krščanski junak: »To jo znamenje mojega odrešenja; trdno se ga hočem okleniti!" Napel je še zadnje svoje moči ter se je krčevito oklenil križa; a smrtno zadet je izdihnil dušo. —r.
Kdo je prvi žganje kuhal?
(Pripovedka iz severnih dežel.)
Znano je, da Šotlandec ne zaničuje žgane pijače, katero imenuje „whisky". Znabiti je temu vzrok mrzel, pust zrak škotske dežele, ali pa obilo tovaren. Vedo pa ljudje, da ta pijača ni nič prida; največkrat izvirajo iz nje le greh in hudobije. To resnico vam pojasnuje prav pomenljivo stara ljudska pripovedka iz severne Holandije.
Bili so svoje dni — pove povedka — v peklu prav slabi časi. Tudi pri nas na zemlji tožijo le prevečkrat čez slabe čase, pa pameten kupec se tolaži: „Ko bi slabih časov ne bilo, bi tudi dobrih ne bilo." Je pa med slabimi časi v peklu in na zemlji neka zveza: Če gre vse na svetu dobro in po sreči, pozabijo ljudje Boga in ga bolj žalijo, in tako pride veliko več hudobnežev v pekel. Če je pa pri nas na zemlji slabo, t. j. če so slabe letine, dragina, vojska ali pa kužne bolezni more ljudi, se jih na sto in \ sto obrne prav pred peklenskimi vratmi, in takrat pač hudič toži: „Slabo gre, slabo. Nihče ne pride več notri!"
Primerilo se je, da so ti slabi časi nekdaj v peklu le predolgo trajali. Kuga, lakota, vojska, ti ostri, pa dobri pridigarji ljubega Boga so se glasili po zemlji in ne brez vspeha; molčali pa tudi niso pobožni misijonarji in sveti redovniki, tako, da je komaj vsak mesec ena duša cepnila v peklensko peč, in začel se je hudič pri peklenskih vratih jeziti: „Prav res ne vem, kaj imajo tam gori na zemlji; pa ga res nimam več veselja tukaj-le biti za čuvaja. Da bi mi pač Lucifer dal drugo službo." Tudi Luciferju se je zdela stvar resna, zato je sklical svetovalce in se posvetoval ž njimi, kaj storiti. Pa glej, ponudi se majhen, čokat zavrženec, ki je bil o svojem času svetovalec kralja Faraona v egipčanski deželi, on pravi: „l)ovolite mi, da grem samo za štiri tedne na zemljo, in slabih časov v peklu bo konec, kot toča gosto bodo zopet cepale človeške duše v peklenski ogenj." Z veseljem so sprejeli to ponudbo. Ko je minulo četrt ure, šepal je peklenšček, spremljan od enega izmed hudičev, v škotsko skoraj neznano mestece Dundee in so je ustavil pred majhno, staro, neprijazno hišo. „Ste vi oštir in pivovar ,pri srebrni bolhi', Murdoh WhiskyV" nagovoril je hišnega gospodarja, ki je stal ravno med vratmi.
„„Murdoh Whisky mi je ime in sem gostilničar, pivovar pa ne več. Bila je slaba kupčija; popustil sem jo prejšnji mesec, ko sem zadnjič nesel visok davek za kuhanje piva v davkarijo. Kaj vas je pa prignalo sem? S kom vam postrežem? S steklenico bledega piva ali bokalom vina?""
„Najrajše bi imel steklenico pive, ki ste jo pridelali sami." „„Da bom resnico govoril"", odgovoril je oštir, „„kisatiseje jelo moje pivo, zato sem ga skoraj vsega prodal velikemu kmetu, da ga bo dal za pijačo delavcem ob žetvi. Kar ga imam pa še v kleti, za to pa še maral ni več; tega tudi Vam ne smem dati."" »Kolikor bolj kislo je, toliko boljše je za moj želodec. Vam povem, da me tu v truplu zmeraj nekaj peče. Kisel požirek, ta me poživi."
„„No, bo pa moje pivo veudar še za nekaj dobro, mislil sem ga ravno danes izliti na ulico.""
„0, tega pa že ne smete storiti", reče tujec, „jaz znam iz / njega skuhati prav sladko, ognjeno vino, ki je-močnejše kot najbolj močno južno vino. Ali hočem poskusiti?"
Kaj sladko so donele te besede na ušesa oštirju. Skoraj je že prišel na boben, in sedaj se mu ponudi tako lepa prilika, da reši posestvo in obogati. „„ Koliko vam bom pa plačal, če me navadite svoje umetnosti?""
„0, pa ste predobri! Počakajte vendar, kako se mi posreči. Boste prej pokusili in cenili, potem še le delali obljube. Pa nečem, da bi bili vi boljši od mene; jaz nečem od vas tudi vinarja ne. Vi ste pošten mož, in takim pomagam rad, kjer le morem."
Tako sta se oba pogodila. Peklenšček si pripravi potrebne posode in začne pivo kuhati; on kuha in kuha ter izkuha močno, čisto — žganje. To mu ni bilo težko, ker se je že pri kralju Faraonu s lo kuharijo pečal. V malo urah so je raznesla po mestecu Dundee novica o »ognjenem vinu", in vsakdo ga je hotol pokusiti. To vam je bila gnječa v prej zapuščeni »srebrni bolhi" pozno v noč, oštir se je pa muzal in nosil vrč za vrčem na mizo. Ker pa takrat še niso poznali malih žganjarskih glažkov, so pili kar iz vrčev; to se ve, daje bilo vse pijano. Beseda je dala besedo; začeli so se pretepati in pobijati; ker so bili policisti sami pijani, tega niso mogli ubraniti; prej zmiraj miroljubni Dundejci so so tako zbili, da je bilo več smrtno ranjenih, dva sta pa kar mrtva obležala.
„No, ni slab začetek", se je zakrohotal peklenšček, „e, pa mora še bolje biti." In bilo je. Prihodnjo nedeljo so drli ljudje iz vseh fara v znano gostilno; to vam je bil ravs in kavs v vseh prostorih „srebrne bolhe" in pred gostilno; pa hudičevo delo je neslo nesrečo tudi domov v družine.
Pa še hujše je prišlo. Ko so sinovi Murdoha Whisky-ja v sosednih farah napravili žganjarije in so žgano pijačo prodajali oštirjem in kramarjem, sedeli so ob nedeljah možje in fantje namesto v cerkvi celi dan v beznicah pred steklenico žganja, brezbožne in umazane govorice so se jim kadile iz ust, prav kakor iz peklenskega žrela. Nekateri so se tako navadili nove pijače, da so bili dan za dnevom pijani, dokler niso zapili domačije, zdravja, pameti in življenja. „Sedaj že zna dosti ljudij žganje kuhati in piti", je rekel peklenšček sam k sebi, „bodo že še druge navadili." Poslovil se je od Murdoha rekoč, da je namenjen v bolnišnico v Glasgow, da bi ondi ozdravil oteklo levo nogo, ki jo je imel vedno povezano. Ees to se ve ni bilo; izgovoriti se je moral, da bi ga hudičeva konjska noga ne izdala; zato jo je imel vedno obvezano. (Hudič, pravijo, ima eno nogo s kopitom, podobno konjskim.) Zato pa tudi ni nihče videl v bolnišnici v Glasgowu šepastega malopridneža. Povrnil se je nazaj v pekel k vikšemu hudiču in je dobil kot plačilo višjo peklensko službo.
„Pošteno jo je zaslužil", rekel je Lucifer, „kot toča gosto cepajo sedaj ljudje v peklensko žrelo."	—r.
Gorje brez verskim šolam in učiteljem!
Na Francoskem so pred nekaterimi leti klicali pred sodišče notarja, ker je bil kriv treh zločinov. Po tridnevni kazenski obravnavi so obsodili zatoženca k dosmrtnemu prisilnemu delu. Ko je cul obsodbo, je zavpil: „Zakaj me niste obsodili k smrti? Sprejel bi jo kot največjo dobroto!" V istem trenutku je potegnil nož in se je hotel umoriti. Okoli stoječi pa so ga zgrabili in preprečili samomor. Na to pa je z ganljivim glasom govoril nesrečnež: „Jaz tožim tiste, ki so me vzgajali v mladosti; brezverski nauki, katero so mi dajali, so krivi mojih hudobij." — Na predvečer, ko so ga
odpeljali v Toulon, je pisal prijatelju dolgo pismo, iz katerega naj sledi tu to-le: „Tebi, katerega sem nekdaj imenoval prijatelja, hočem povedati, pred vsem svetom bi zaklical: Slabi učitelji so me pahnili v pogubo. Imel sem dobro srce, ti veš; v svoji mladosti sem živel dobro in pobožno. Kako pa sem postal, kar sem? O, da bi odgovor, ki ga hočem dati, ne napolnjeval že tako užaljene matere moje še z večjo bridkostjo!... Tisti dan, kateri sem vstopil v šolo, je bil odločilen za moje hudobno življenje. Ko bi pač mogel vsem starišem z mogočnim glasom zaklicati: Trosite se! Pazite, da ne izročite svojih otrok pogubljenju! Glejte, komu izročite otroke v vzgojo! Ne verjemite zunanjosti; kajti pred Bogom boste dali račun za otroke . . . Vse vodi v slabem šolskem zavodu k zapeljevanju in nenravnosti; celo angelj bi se moral popačiti... Katero srce se more upreti? In vendar sem se dolgo bojeval, skrivaj jokal; naposled sem omagal . . . Mnogo, vem, jih ne pride v hudobiji tako daleč, kot jaz. Mnogo jih zapusti te šolske ustave, in ostanejo v očeh ljudij pošteni ljudje, pa so samo na zunaj. Kdo izmed teh gojencev, ki spolnuje nauk učenikov, bi v teh slučajih ne storil ravno tega, kot jaz? Naj vstane, naj položi roko na srce in odgovori! — Učili so nas: vera je vzrok vseh nesreč na svetu . . . verski nauki so neumni, smešni . . . služba božja nepotrebna ceremonija . . . pekel je pravljica, s katero se strašijo otroci, neumrjočnost duše misel, ki ni več za naš čas. To vse sem verjel svojim učiteljem; po tej veri sem tudi živel. Vsa moja hudobija obstoji v tem, da sem nauke svojih učiteljev izpolnjeval. In sedaj sem zapadel ostri postavi! . . . Ko je sodnijski predsednik izgovoril besedo: neumrjočnost duše, sem ga vprašal, če ni to vprašanje, ki ni več za naš čas. In ko mi je 011 začel žugati o večni pravici božji, sem ga vprašal: ali res mislite, da me boste s takimi »otročarijami" ostrašili? Umolknil je. Bil sem obsojen; obsodba bo tudi izvršena. Učenec mora vse življenje trpeti sramoto in kazen, ker je učeni ko m verjel... Pa jaz kličem svoje zapeljivce pred sodnji stol večnega Boga, katerega oni ne bodo uničili, in ki bo plačeval po delih. Večno prekletstvo jim. ... ki si s tem igrajo, da z besedo in pisanjem pačijo mladini srce in dušo!"	—r.
Nekaj za stariše in otroke.
Bil jo dopoldan. Strojarjev Tonček se je igral s svojo triletno sestrico pred domačo hišo. Solnce je ostro pripekalo, a razoglavi deček se ni menil za ostre solnčne žarke. Z malim vozičkom je veselo letal pred hišo gori in doli, Anica pa je tekala za njim. Sicer je šel druge dneve v šolo, ali danes je doma — bil je ravno četrtek.
Po stezi od Dolenčevega mlina prideta čez nekaj časa dva njegova tovariša, Čuvajev France in Kovačev Anže. Čuvajev je bil kaj navihan deček. Po celi vasi so ga poznali, in otroci so se ga bali.
Ko zagleda Čuvajev Strojarjevega Tončka, pridruži se mu hitro. Zadej se mu vsede na voz ter mu nagaja, da ne more peljati. Tonček je hud, in Anica od daleč gleda razposajenega dečka. Čuvajev pa navlašč še bolj nagaja.
Nazadnje pravi France: „Pojdi z nama!"
„„Ne smem"", odgovori Tonček, „„mati mi je rekla, da moram biti pri Ančiki.""
„Kako se bojiš matere! — Jaz pa kar grem", se pobaha Čuvajev.
France hoče oditi. Tonček ne ve, kaj bi storil. Tako rad bi šel ž njima in tako poželjivo se ozira za odhajajočima tovarišema. ■ v Ukazali so mu, da mora biti doma. Pa zmerom doma tičati, kako dolgočasno je to! Saj Ančika ne bo šla nikamor, si misli, in vidi ga nobeden ne. Oče je v hiši, mati v kuhinji.
„Ančika, le tukaj bodi! Kaj ne, da boš tukaj ? Vidiš, tako pri miru sedi tukaj!"
Tonček še enkrat pogleda proti hišnim vratom in se pod okni tiho splazi za Francetom in Janezkom.
Sli so zdaj vsi trije — kam, sami niso vedeli.
Pot jih je privedla mimo Grudnovega vrta. Vrt je poln najlepšega sadja. V ozadju v nekem kotu raste mlada breskev; njene veje vis6 čez plot in so šibe pod debelimi breskvami.
Čuvajev jih prvi opazi. „Oh, ali vidita, kako so lepe! Kako so rudeče, jaz jih bom klatil." To izrekši, pobere kamen in ga zaluči v veje. Zadel je dobro. Kakor toča so se vsule breskve na tla. Tudi Tonček in Anže sta dobila pogum, in poredneži so klatili in klestili, da so bile v kratkem času gole vse veje.
Ali nesreča je hotela, da pride oče Gruden mimo. Slišal je šum in pok na vrtu, zato je prišel pogledat, kaj to pomeni. To je bil strah! Saj pa je tudi oče Gruden nesel saboj tako palico, da bi morala vsacega — ki je imel slabo vest — že od daleč pogreti.
„Bežimo, bežimo!" zakliče Janezek, in kakor bi trenil so se razpršili mladi tatovi.
Tonček je pribežal ves zasopljen domu. Žepi so bili še polni, in v roki je držal breskev z Grudnovega vrta.
Ali ta strah še ni bil dovolj, zdaj je prišla — kazen.
Ni še dospel do doma, ko je začul, da ga nekdo kliče: „Tonček, Tonček!" Mati ga je klicala.
Ko ga mati ugleda vsega razbeljenega v obraz, vpraša ga takoj: „Kod si hodil? Kje imaš pa Ančiko? Ali ti nisem prej rekla, da bodi pri njej ? Zdaj Ančike ni nikjer — ali veš, kam je šla Ančika?"
Tonček molči.
„Kaj imaš pa v roki? — Breskev. Kje si dobil breskve?"
„„Nek mož mi jih je dal"", odgovoril je počasno Tonček. Poznalo se mu je, da ni povedal resnice.
„V hišo pojdi — k očetu! — z otroci ni nič!" se huduje mati ter se napravi iskat zgubljeno Anico.
Tonček je premišljeval, ali bi šel v hišo ali ne. Naposled vendar-le odpre vrata.
Oče sedi na rezilnici in obdeluje novo grabljišče. Mirno dola dalje, kakor bi ne vedel, kdo je vstopil v hišo.
Čez nekaj časa vpraša: „Pravijo, da imaš breskve. Pokaži, kakšne breskve imaš?"
„„Nimam jih več.""
„Ne več? Kaj pa je ondi v žepu?"
Tonček je bil na to pozabil. Na očetovo besedo poklada sad za sadom poleg peči na klop.
Oče, prijemši dečka za roko, ga ostro pogleda rekoč: „Kje si dobil to breskve? Povej!"
„„Pri sosedu.""
„Pri sosedu? Ni ros! Pri sosedovih nimajo breskev."
Tonček se prestraši. Rudečica mu zalije obraz, in oči se mu povesijo v tla. Bilo mu je, kakor bi stal na žrjavici. Kaj je bilo storiti? Z boječim glasom jo povedal resnico.
„„Na Grudnovem vrtu smo jih naklatili.""
„Tako? Na Grudnovem vrtu ste jih klatili! In ti se še lažeš ! Ali veš, kaj si storil?" Govor očetov je postal osoren.
„Ko ti je zadnjič sosedov Andrejče vzel voziček, kateri sem ti naredil po zimi, ali ti je bilo to prav — kaj ?"
„„Ne.""
„Vidiš! To ni bilo prav, ker voziček je bil tvoj in ne Andrejčkov. In čigave so bile te breskve? — Grudnove — kaj ne?"
„Ko si prišel tožit uni dan sosedovega Andrejčka, kako si takrat rekel, kaj ti je naredil?"
„„Da mi je ukradel voziček."" — „Da ti je ukradel voziček", poprime oče za besedo, „in takrat si zahteval, da Andrejčka natepem. Jaz pa sem te posvaril, da se varuj, da ne boš ti katerikrat kaj tacega storil. In vendar — kaj si ti danes naredil?"
„„Kra-del"", izgovoril je na pol glasno Tonček, tako, da se je komaj slišalo.
„Ali veš, kaj se to pravi — krasti? Krasti je velik greh. Včeraj si mi pravil, da si bil v šoli vprašan deset božjih zapovedij. Rekel si, da si jih znal. Povej mi jih danes še enkrat!"
Tonček našteva zvrstoma desetero božjih zapovedi.
„Kako se glasi sedma?"
„„Ne kradi!""
„Tako je. Sam Bog ukazuje: ne kradi! Ti si danes kradel, se lagal. Lagal si materi, ki tako skrbi za-te, in lagal meni — svojemu očetu. Zašel si v slabo tovarišijo, ali po slabi tovariši ji rada glava boli; prej ali poznej zadene kazen take neposlušne otroke. Menil si, da te nihče ne bo videl. Ali Bog te je slišal, ko si lagal, in Bog te je videl, ko si kradel breskve na Grudnovem vrtu."
Mati vstopi v hišo vsa prepadena in prestrašena. V naročju drži Anico.
„Joj, joj! — vsa se tresem. Kar groza me je!"
„„Kaj pa je, kaj pa je?"" vpraša naglo oče.
„K sebi ne morem priti, tako mi bije srce. Tam pri plotu sem dobila Anico. Pa tak velik gad je ležal zraven nje. Oh, če bi se bila lo nekoliko premaknila, pa bi bilo po njej. Prav sam angelj varuh je varoval otroka, da se mu ni nič hudega pripetilo. Ti neubogljivec — ti! V kak strah pripraviš človeka!"
Oče poprime zopet za besedo.
„Tonček, glej, kaj si naredil, kam te je dovedla tvoja nepokorščina. Prav ti bi bil vzrok, če bi bil gad pičil tvojo sestro, in bi umrla Ančika. Res, sam angeljček varuh, ki ima zmerom rad pridne otroke, cul je danes nad njo. Tudi ti imaš svojega angelja varuha, pa kako te je mogel danes žalosten biti, ker si se tako hudo pregrešil zoper njega. Zvečer, ko boš šel spat, moraš mu obljubiti, da se hočeš za naprej poboljšati."
Tonček se jame jokati.
»Prav, da se jokaš, reče oče; vsak greh je grenak in vsak greh zasluži kazen. Bog hoče, da stariši kaznujejo svoje hudobne otroke. Ko si bil prejšnjo nedeljo z mano pri sv. maši, bila je pridiga od dveh Helijevih sinov, ki sta tudi kradla in velike hudobije počenjala. A oče jih ni strahoval, zato ga je huda kazen zadela. Bog torej tir ja, da oče in mati kaznujeta otroke, kadar zaslužijo."
„ Vidiš brezovko tam v kotu pri uri? Daj mi jo semkaj!"
Silno nerad je spolnil Tonček to očetovo povelje. Ali udal se je. Pokleknil je na tla, in oče mu je odmeril zasluženo kazen. Rekel je: „Da boš vedel za drugikrat. Tuje blago pusti pri miru in stori, kar ti ukažeta oče ali mati."
To je pomagalo. Tonček je bil odslej odkritosrčen in priden deček. Nikdar več ni prikrival kake stvari svojim starišem.
Zdaj je odrastel mladenič. S svojim lepim vedenjem je v spodbudo celi fari. Ali spominja se še vedno, kako je Grudnove breskve kradel in kako je bil potem tepen. Stari Strojar, pošten mož in skrben oče, pa večkrat ponavlja: „Da, di'i — brezovo mazilo, je dobro zdravilo."
Ko bi bilo pač več tacih dečkov, da bi se tako radi poboljšali, kakor se je Strojarjev Tonček; pa ko bi bilo tudi več tacih starišev, ki bi znali tako lopo posvariti in kaznovati svojo otroke! —k—
Očetov praznik.
(V spomin zlate maše mil. gospodu prosta dr. Antonu Jarca.)
Letošnjo »Drobtinice" slavijo za ^Katoliško družbo" najpo-menljivejše osebe: Sv. očeta papeža, prosvitlega cesarja in promi-lostnega knezoškofa. Poleg tega pa imajo vsaj nekoliko prilike,
proslaviti moža, prezaslužnega za „Katoliško družbo" in za mnoge druge družbe, zaslužnega za državo in za škofijo našo: mil. gospoda prošta dr. Antona Jarea, ki je praznoval dne 15. avgusta svojo zlato mašo. Te vrstice nikakor nimajo namena, da bi po vrednosti slavile gospoda, ki je kot predsednik „Katoliške družbe" v tako bližnji dotiki z „Drobtinicami" in ž njihovim urednikom. Tudi nečejo žaliti njegovega ponižnega duha, kateremu je prikrito delovanje ljubše, kakor javna hvala. Ne stoji na tem stališču pisatelj teh vrstic, ampak samo srčno veselje hoče izraziti nad prelepim praznovanjem petdesetletnice, veselje nad plodonosnim delovanjem vzvišenega zlatomašnika, in res prav sinovsko ali otroško veselje nad slavnim dnevom dobrega očeta, kajti tako smemo imenovati slavljenca v mnogem oziru, in prav zato ima ta sestavek nadpis: očetov praznik. Kdo pa mi brani veseliti se? Kdo se more spodtikati, ako to radost in veselje spoznavam tudi javno? Ali ne velja tukaj lepa in prijetna dolžnost pijetete? S tem je dovolj opravičen ta spisek, ki naj nadomestuje slavnostno knjižico.
Naš mili in dragi slavljenec je želel obhajati petdesetletnico svojega mašništva tiho in brez slavnosti. Že je bil namen storjen, da se bode to zgodilo v prijazni kapeli Matere Božje v Marijanišču. Toda mnoge odlične osebe, ki so odobravale sicer lepi namen ponižnega zlatomašnika, niso odobravale takega ravnanja: kajti cerkvene lepo slavnosti spodbujajo vernike in so nekake cvetlice, ki rastejo na lepem vrtu sv. cerkve. Skoda pa bi bilo — zakrivati jih, in ne jih povijati v lep šopek v čast najvišjemu nebeškemu vrtnarju in vernemu ljudstvu. Zato je bilo spodobno in koristno, da se je ta slavnost obhajala v krasni cerkvi sv. Jakopa v Ljubljani, h kateri že tako gospod prošt nekako kot domačin pripada.
Niso pa zamudili spoštovalci jubilantovi pokazati mu, kako ga cenijo. Dohajale so častitke, prihajali so mnogoštevilni častitelji osebno; dne 12. avgusta pa se je zbral odbor „Katoliške družbe" v polnem številu, na čelu mu podpredsednik družbe, gospod prelat dr. Andr. Cebašek, ter v ognjevitih besedah častital zlatomašniku ob tej slavni priliki, ter slikal zasluge njegovo na razne strani. „Pač z veseljem in zadovoljnostjo morete se torej ozirati na slavno dobo petdesetih lot svojega mašništva, mil. gospod prošt!" Ves odbor je v srcu in v besedi pritrjeval temu govoru, ki je globoko ganil zlatomašnika, toliko bolj. ker mu je odbor h krati izročil okusno
Drobtinico. XXII.	i a
pripravljeno masno knjigo ali „missale" kot spomin udanosti in hvaležnosti »Katoliške družbe".
Skoro še ganljivejše je bilo, ko se je prihodnji dan, v ponedeljek ob 6. uri zvečer, zbrala „Vineencijeva družba" obeh konferenc, da častita svojemu tako marljivemu udu, svojemu skrbnemu predsedniku. Rekel bi, da je žareče besede govoril gospod kanonik Andrej Zamejic, predstojnik prve konference, opisuje zasluge zlatomašnikove za „Vincencijevo družbo", za reveže ljubljanskega mesta.
Da ue omenjam drugih častitek, naj opišem na kratko zlato mašo samo, ki se je vršila na Veliki šmaren. Ob 9. uri dopoludne je stopal zlatomašnik med obilnim duhovskim spremstvom, posebej svojega brata in nečaka in takrat že imenovanega novega stolnega prošta dr. Klofutarja, čez lepi s slavolokom okrašeni in z množico napolnjeni trg v cerkev sv. Jakopa. Lepo je bilo videti čvrstega in krepkega zlatomašnika s škofovsko palico in mitro stopati, kakor da bi praznoval komaj svojo petindvajsetletnico. Slavnostni pridigar je bil domači župnik, preč. gospod Janez Rozman, znani in priljubljeni izvrstni govornik, ki je slikal veselje za zlatomašnika in za vernike ob tem dnevu. Prav lepo je vpletel tudi kratek životopis zlatomašnikov, iz katerega smo spoznali, da je res na odlična mesta stavila božja previdnost mil. gospoda prošta in mu dala priliko razvijati na vse strani svoje delovanje. S kakimi čustvi je pač zapel zlatomašnik ob koncu slovesne daritve: „Te Deum laudamus!" S kakimi čustvi so čuli to slavospev njegovi znanci in častilci! Pač to je bil očetov praznik, častitljiv in prijazen!
O obedu, ki ga je napravila zlatomašnikova gostoljubnost svojim povabljencem v veliko veselje, ne bom pisal. Tega vendar ne smem zamolčati, da je priprost znanec zlatomašnikov v lepi napitnici pripisoval časno srečo zlatomašuikovo njegovemu spolnje-vanju četrte božje zapovedi, ker jo namreč tako zelo spoštoval svoje stariše. Kako ljubeznjiv zgled za mladino!
A pravi očetovski praznik se jo pokazal zvečer ob (i. uri, ko se jo zlatomašnik podal v „Marijaniščo", deško sirotišnico „Vin-cencijeve družbe", kjer ga je že čakalo mnogo občinstva. Slavnostna dvorana jo bila primerno ozaljšana, odličen sedež pripravljen slav-ljencu, in ob njegovem vstopu je zadonolo veselo petje, za katerim se je vrstilo igranje na klavir in harmonij, deklamovanje in tudi
kratek govor je poveličal iz ust dečka-sirote slovesno priliko. Naj ta govor podamo, kolikor moremo natančno svojim čitateljem.
„Milostni gospod prošt!
Prečastiti gospod predsednik!
Nimam potrebne zgovornosti, da bi v malo besedah osla viti mogel spodobno današnji dan.
Ako se radujejo premnogi Vaši znanci, ako se veselijo hvaležni Vaši učenci današnjega Vašega slavnega dneva, koliko bolj se ga moramo veseliti mi, gojenci „Marijaniški", ki bivamo in se vzgojujemo v zavodu „Vincencijeve družbe", Vaši skrbi in Vašemu vodstvu izročene.
Zato je današnji dan tudi za našo hišo slaven dan. Zato se ga radujemo, kakor se radujejo otroci s svojim očetom.
A vesele počitnice so marsikaterega izmed tovarišev, M arij a-niškili gojencev, gnale domov, ako ima kakega domačega človeka, da se tudi sirota oveseli šolskih praznikov. S toliko večjim veseljem se oklepamo mi v malem številu danes tukaj Vas, prečastiti gospod predsednik!
Kako pomenljiv je ta dan za Vas, milostni gospod! Petdeset let ste že slavno preživeli v mašniškem stanu. Koliko ste storili v svojem duhovskern poklicu v blagor dušam! Kot vrli vodnik in učenik na srednjih šolah, kot vplivni in veljavni šolski nadzornik pri pobratimih Hrvatih in v svoji domovini dosegli ste slavo in priznanje cerkveno in državno. In Vaš počitek — ni bila nedelja po težavnem delapolnem tednu, ampak Vaša vsestranska in neumorna delavnost v neštevilnih društvih, kojim ste — rečemo lahko — glava in roke h krati, znana je dovolj po Ljubljani, po Kranjskem in še daljo.
Pomenljiv pa je ta dan tudi za nas, gojence Marijaniške. Veselje, ki napolnjuje danes Vaše srce in vnema Vaše obilne častilce, to veselje občutimo posebno še mi, ker vemo, da mi, nismo zadnji, ki zavzemamo ljubezen Vašega srca. Tudi čast, katero Vam daje slavna petdesetletnica, zdi se nam naša čast, naš ponos, naša slava.
Zato pa kličemo tukaj radostno in slovesno:
Bog Vas ohrani še mnogo let v taki čilosti in v takem zdravju, kakor Vas gledamo danes, — v prid nam Marijanišnikom,
Vincencijevi družbi in drugim družbam, in enkrat Vam Vsega-mogočni daj doseči večni jubilej v nebesih!"
Iz tega lahko spoznaš, dragi čitatelj, da je bil torej očetov praznik — dan zlate maše gospoda prošta Jarca.
Enako tudi »Drobtinice" kličejo — poveličujoč ta očetovski praznik in hraneč ta spomin njegov: Bog ohrani in živi zlatomašnika v prid in veselje vsem onim, ki ga spoštujejo! Naj bi se sam še dolgo dolgo mogel v njihovi sredi spominjati tega praznika!
Prošnj e.
Ob koncu letošnjih »Drobtinic« obračamo se z nekaterimi ponižnimi prošnjami do blagih čitateljev.
Urednik »Drobtinic« prosi slovenske pisatelje, naj ne prezrejo tega glasila, ki je častitljivo po svoji starosti in koristno po svojem namenu. Da imajo primeren prostor v našem slovstvu, to kaže ta letnik. Naj blagovoljno pripomorejo uredniku, da bodo »Drobtinice« leto za letom boljše, kratkočas-nejše pa tudi poučnejše. H krati pa tudi prosi urednik, da bi vneti rodoljubi storili kaj po svoji moči za razširjanje te knjige, da bi se pridno nakupovala zlasti po knjižnicah in podajala našemu čitajočemu narodu. *) Gospodje du-hovski bratje se bodo pač ozirali na to prošnjo in olajšali oskrbniku »Drobtinic« težavno delo.
Drugo prošnjo ima Katoliška družba za Kranjsko, ki je krušna mati »Drobtinicam«. Da ta družba krepko živi, to kaže ona ob raznih prilikah, kažejo tudi »Drobtinice«. A še krepkejše bode živela, ako jej bodo do-raščali udje ter jo duševno in gmotno podpirali. Donesek 1 gld. 20 kr. na leto se sme imenovati pač malenkosten, v primeri s tem, kar imajo zlasti ljubljanski udje od te velekoristne družbe.
Tretjo prošnjo pa ponuja z vso ponižnostjo deška sirotišnica Marija-nišče. Dovršila se je sedaj po prvotnem načrtu hiša in je res lepota za ljubljansko mesto. A zidanje in notranje pripravljanje požrlo je velikanske svote. Lansko leto jo bilo ugodno, letošnje pa nas no napolnjuje sicer z malo-srčnostjo, ker so dohodki le majhni gledč na veliko .stroške, ampak le z velikim zaupanjem v božjo pomoč in v dobrotnikov blago srce. Presvitli cesar ne želi za svojo štiridesetletnico potratnih veselic in zunanjega blišča, ampak da bi se proslavljal ta slovesen spomin z dobrotnimi čini. Kaj, ko bi se ob tej tako ugodni priliki spominjali slavitelji cesarjeve štiridesetletnice tudi našega Marijanišča?	,
Sto in trideset otrAk, ki se vzrojujejo v tem zavodu, molilo bode za njihov časni in večni blagor. Letošnje loto kaže tudi ta velik napredek v hiši, da se bodo odslej poučevali vsi dečki v domačih ali notranjih šolah, kar je za vzgojo velikega pomena, seveda provzročuje tudi večje stroške. Ustav Mariborskih šolskih sester je odločil za šolo vrlih močij, katere obetajo najlepšega sadu, tako da je prihodnjost Marijanišču - - hvala Hogu! — jasna. Itog mu obudi vedno več prijateljev!
IIH-
•) ProeM i/.vodov jo osi til., 40 o<l lanskega! jitniku. Dobiva so liihkn, kakor tudi ver letnikov „01a*i katoliško družbe" in dru^Ui AniiCbonik k^jKio (n. pr. Zlatomamiik Pij IX., Zlatomariiiik Looii XIII.. 1'apožova noziuotljivo*Vy?v^a!(o nizjil" Veni pri predhodniku „KatolUko družbo".
(,•/«.'