/fUCREDITO | t^COOPERATIVO BANCA Dl CREDITO COOPERATIVO p <6 DEL CARSO % 1 ZADRUŽNA KRAŠKA BANKA SEDE - SEDEŽ 34016 OPICINA/TRIESTE - OPČINE/TRST Via-UI. del Ricreatorio, 2 tel.: 040/21491 fax.: 040/211879 FILIALI-PODRUŽNICE TRIESTE - TRST SISTIANA - SESLJAM 34132 Piazza-Trg Liberta, 5 34019 Sistiana-Sesljan, 44 tel.: 040/2149357 tel.: 040/2916014 fax: 040/2149352 AURISIMA - NABREŽINA BASOVIZZA - BAZOVICA 34011 Aurisina-Nabrežina, 106 34012 Via-UI. I. Gruden, 23 tel.: 040/201362 tel.: 040/2149234 fax: 040/201133 73779/[3] D Na naslovnici: Plakat in razglednica ob sedemdeseti obletnici smrti pesnika Srečka Kosovela Oblikovanje: Novi kolektivizem Fotografija: Jani Šporčič Uredništvo: UVODNIK 1 Marko Kravos: DA, TO JE DANES MOJ KOSOVEL! 3 Ace Mermolja: KRAS, SAMOTA, SMRT 5 ZA PESNIKA NE IGRAJO VLOGE ZADNJE POSTAJE Dr. Marija Pirjevec: KOSOVELOVA RAZPETOST MED NIČEM IN SMISLOM 6 Dr. Janez Vrečko: KOSOVELOVO RAZMERJE DO MODERNE TEHNIKE 8 Sergio Pipan: KOSOVEL ODKRIVA TUDI NENAVADNO LEPOTO 12 KRAŠKE KRAJINE Pavel Škrinjar: RAZLIČNE UMETNIŠKE UPODOBITVE 14 /1/E Dl/ (DKSO SREČKA KOSOVELA Pavel Škrinjar: OBISK V KOSOVELOVI SPOMINSKI SOBI 16 / Srečko Kosovel: PESMI 20 Informativno revijo Kras izdaja podjetje ^ediacarso, d.o.o., 1000 Ljubljana, Rimska 8 ' telefon +386-061/125-14-22 - Glavni urednik Lev Lisjak; odgovorna urednica Ida •odopivec-Rebolj - Naslov uredništva: Revija *^ras. 6223 Komen, p.p. 17, telefon: +386-^7/78-434 - Maloprodajna cena 500 SIT, 5«X) Lit, 6,00 DEM, 4,00 $; naročnina šestih ... PISMO SEDEMLETNEGA SREČKA V "ZVONČEK" 22 ... KOSOVELOVO PISMO ČERNIGOJU 23 Srečko Kosovel: KOZMIČNO ŽIVLJENJE 24 Srečko Kosovel: HONORAR 24 ZaPorednih številk s poštno dostavo v Sloveniji 3.000 SIT, za tujino s poštno dostavo °° 000 Ut, 80,00 DEM, 60,00 $ - Fotografije: t0agencija Mediacarso - Nenaročenih popisov in fotografij uredništvo ne vrača -rez izdajateljevega pisnega dovoljenja Ponatis ah kakršno koh povzemanje objav-"i*1 prispevkov iz revije Kras ni dovoljeno -. 0 mnenju Urada vlade R Slovenije za Notarski zapis: DOGOVOR MED AINO KOSOVEL IN OBČINO SEŽANA 26 NR in DSP: KOSOVELOVA FONDACUA 29 Aino Kosovel: ŽIVELI SMO KOT V PRAVLJICI 33 Jolka Milič v pogovoru z Aino Kosovel: VSI KOSOVELOVI SMO NADVSE LJUBILI KRAŠKO LIRIKO 32 '"formiranje št. 23/142-92 od 27.5.1993 sodi ^'ija Kras s prilogami med proizvode infor- Lučka Čehovin: KOSOVELOVA HIŠA KOT OBVEZNA POSTAJA... 34 "'"hvne narave, za katere se plačuje davek od j Pmrneta proizvodov po 5-odstotni stopnji -ednarodna standardna serijska številka * SSN1318-3257. Dragica Sosič: SVETI PETER IN PAVEL V TOMAJU 38 Dragica Sosič: TONČKINA POROKA 40 Spoštovani bralci! Naslov uredništva: 1000 Ljubljana, Rimska 8 Telefon: 061/125-14-22 SREČKO KOSOVEL IN NJEGOVA DRUŽINA... "Obletnica je vedno priložnost, da spregovorimo o pomembnosti človeka, dogodka, kraja, da ga poskušamo osvetliti, da z novimi spoznanji in z novimi deli obogatimo it znano..." je začel Pavel Škrinjar v reviji Kras pred dvema letoma svoj uvodnik k zapisu o obisku v Kosovelovi spornim ski sobi. Takrat je tudi ponovil ničkolikokrat izraženo željo ter upanje številnih Kraševcev, da bi v Tomaju, kjer so si Kosovelovi leta 1925 ustvarili domačijo, v njej odprli muzaj> o katerem so velikokrat govorili s takrat še živečim' Kosovelovimi - s Stanom, Tončko, Karmelo in z Anico... Ob sedemdeseti obletnici smrti Srečka Kosovela res št ni mogoče vstopiti v težko pričakovani Kosovelov muzej. Jt pa Aino Kosovel, hči Stanota Kosovela in edina dedinja po Kosovelovih, 22. marca 1996 podpisala z Občino Sežano pogodbo, s katero je prenesla na Občino Sežana vso pravno možnost hišo Kosovelovih v Tomaju št. 39 urediti v Kosovelovo spominsko hišo in v slovenski kulturni spomenik In prav to pomembno dejanje Aino Kosovel je bilo odločilno, da se je revija Kras odločila za to izdajo o Srečku Kosovel0 in o njegovi družini - Kosovelovih. Sodelavci revije in njeni izdajatelji se zahvaljujemo vsem, ki ste kakor koli pripomogli k nastanku te izdaje. St posebej se zahvaljujemo publicistki in prevajalki Jolki Milk in ravnateljici Kosovelove knjižnice v Sežani Lučki Čehovin ki sta za to izdajo zbrali veliko gradiva ter pridobili za sodt' lovanje še druge avtorje s Krasa tostran in onstran državtk meje. Dvaindvajsetletni Srečko Kosovel -sedemdeset let pozneje... Uk, TO JE DANES MOJ Kosovel! Marko Kravos pesnik in publicist iz Trsta - predsednik Slovenskega PEN centra, 1000 Ljubljana, Tomšičeva 12 V predstavi povprečnega Slovenca je Srečko Kosovel krhek mladenič, ves mil in razčustvovan. Še sedemdeset let po pesnikovi smrti živi s to podobo med nami, Morda so k temu pripomogle prve revijalne in knjižne objave njegovih pesmi, ki so prinašale predvsem njegovo ■ntimistično kraško liriko v bolj tradicionalni obliki. Morda je publiciste, ki so o njem pisali, k izrisovanju take ustvarjalčeve podobe napeljevala njegova mlada smrt. Tudi to je mogoče, da so Kosovela bolj ali manj zavestno oblikovali po takih osebnostih, kakršni sta bili Simon Gregorčič in Josip Mutrn. e pa pogledamo na Kosovelovo delo v celoti, nam pred očmi zrase osebnost, ki ima izrazito zrele in močne poteze: predvsem je tu izredno obsežen opus, ki gaje za štiri zajetne knjige Zbranega dela, pa čeprav je lahko nastajal le v razponu štirih ah petih let. Iz njegovih pesmi, proze, esejev, otroških besedil in pisem žari neverjetna energija, ki je ustvarjalno oblikovala ves tematski spekter človeškega: družbeno prizadetost in angažiranost, narodnostno stisko, kozmično in religiozno obzorje in osebno bivanjsko ravnotežje; eros in narava, veselje in obup, vdanost in uporniški nastopi se zavestno in spontano prepletajo. Iz njih zrase pred našimi očmi vihamiški mladenič pa tudi poglobljena, z izkušnjo prve svetovne vojne in nastopa brutalnega fašizma v naših krajih zaznamovana oseba. A predvsem je to človek dvajsetega stoletja, ki je dozorel prek slutenj in opazovanj, zato pa s toliko več intuicije, s pesniškim smislom za sintezo in bistveno ob dogodkih in stvareh v našem času in proštom. In kolikšno je šele bogastvo oblikovalnih pristopov v Kosovelovi poeziji: od najbolj tradicionalnih, skrbno in zvesto sestavljenih tekstov v sonetni obliki ah z melodično vezavo, do kar najbolj suhih sporočil, celo znanstvenotehničnih obrazcev in likovnih znakov. In pri vsem tem opažamo nenehno skrb, da bi pesmi po eni strani res odražale kompleksnost življenja, obenem pa ohranjale preproščino in pristnost (te oznake rabi pesnik sam) ljudskega izražanja. Ne v njegovi poeziji ne v pričevanjih njegovih sodobnikov pa ni zaslediti vtisa, da bi Kosovela opredeljeval kot šibkega in krhkega. Nasprotno! Zgleda, daje na ustvarjalnem področju, tudi kot urednik Mladine ah pri intenzivni društveni dejavnosti v Ljubljani, kar nadležno priganjal vso svojo okohco k delu. Tak vtis je zapustil Grahorju, Kreftu, Vidmarju, Slodnjaku, Gspanu, Delaku, Hlavatyju - vsem pač, s katerimi je prišel v stik v vročičnih letih svojega življenja. In ne samo na osebni ravni! Znana je njegova dmžbena angažiranost, manj znano pa je, da je poskušal celo priti med Maistrove prostovoljce za severno mejo, a je bil zavrnjen zaradi mladih let. V spominu mi je ostalo še pričevanje o naboru, ki ga je Kosovel opravil leta 1924 v Trstu. V vsej naborniški dmžbi je bil telesno daleč najbolj razvit, da je pri svojih tovariših, med katerimi je bil tudi pisatelj Bogomir Magajna, vzbujal kar komplekse. Te dogodke je Kosovel pribeležil v dveh okroglih priložnostnih pesmih... Tudi ob njegovi tragični, prezgodnji smrti in njegovem hiranju doma na Krasu v zadnjih mesecih se ta vtis ne naruši. Literarni zgodovinar Anton Slodnjak mi je pravil, da je bil pesnik vse prej kot bolehen: predvsem brezbrižen da je bil do svojega zdravja - kot vsak od mladeniških sil prekipevajoč človek - in da je denar, ki ga je prejemal od staršev, od brata ali kot honorar, raje zapravljal za knjige, revije, gledališče in koncerte kot za kruh. Prav tako mi je iz svojega osebnega in zdravniškega znanja pravil slikar Robert Hlavaty, da je bil meningitis, ki mu je Kosovel podlegel, veijetno res tuberkuloznega izvora: pa gotovo je bila to posledica neredne in slabe prehrane v letih neposredno po prvi vojni, kar so posebno občutili primorski emigranti, ki niso imeli možnosti prejemati paketov s hrano iz svojih rodnih krajev prek meje. Tudi izčrpaval se je preveč ta kraški fant, ko je dolgo v noč žgal luč in vedno nekaj pisal - tako Hlavaty, ki je z njim nekaj časa delil sobo. Pa seveda še tista noč, ki jo je pesnik preživel na mrzli železniški postaji v Zagorju po literarnem nastopu v zimi 1925/26... V mojih prvih doživetjih Kosovela - pesnika so tudi otožni samotni verzi iz njegove kraške lirike, občutljivost predsmrtnih pesmi. V svoji prvi zbirki Pesem iz leta 1969 sem svojo navezanost na tega Kosovela hote in opazno pokazal v pesmi: Neizpeta Dlan prislonim ob kamen, tih sem, sam. Veter prenaša sivo gmoto nebo in ne ve kam. Nekje se oglaša piščal, glas se krha, bori vršijo. Morda je bilo v tej moji gesti kaj protestniškega proti tedanjemu mladinskemu političnemu vihamištvu, pa proti vse večji konceptualizaciji, filozofski utemeljitvi tedanje literature na Slovenskem. Temu nasproti sem hotel izpostaviti intimistične tone. In prav gotovo so bili verzi, posvečeni Kosovelu, tudi opozorilo, da se moje delo navezuje na izvirno primorsko tradicijo, ki je v času med obema vojnama izgorela v obrambi osebne in nacionalne integritete. A takoj ob tej podobi pesnika, kar istočasno, je živel v meni tudi drugi lik Kosovela: doživljal sem ga kot silovito, nepomirljivo, strastno osebnost... Tako, ki napiše tudi zelo vznemirljivo erotično pesem Rdeči cvet, v kateri "za belo ograjo panter preži". To in še kako drugo njegovo ljubezensko pesem sem si. ko mi je bilo okrog petnajst let, izpisal na liste iz zvezka. Ko sta nekoč te prepise odkrila moja starša, sta se molče zgražala nad mojo razuzdanostjo... Potolažila sta se, ko sem jima razložil, da so to Kosovelove pesmi. A kdo ve, če sta veijela, ko pa je bil kraški pesnik vse preveč jetičen, hirajoč tudi v njunih predstavah... Če pogledujem danes v svoj odnos do pesnika, mi ob samozavestnem izrazu, ki ga žarči konstruktivistični Kosovelov portret Avgusta Černigoja, prihaja pred oči spomina tale njegova pesem: Videl sem bore rasti v nebo. Stoike mirne zkozi ognje sonc. Videl sem že požar ki bo jih požgal. Na belo blazino so naslonili starci-hribi glave in obmolknili. -Bori šumijo. (S kom govore?) Videl sem jih, kako so romali goreči stebri v nebo... V pepel se mi je sesulo telo. Ta podoba ognjevitega mladeniča, ki v vizionarski drži in čisto nič plašen ali zgrožen govori sredi kraške pokrajine namesto domačih ljudi, obsojenih na molk, napoveduje vse hudo in vse poveličanje človeka v tem veku. Obenem je v tej postavi z očali še vedno zaznati pomirljivo bližino narave, starcev-hri-bov in borov... Nad vsem pa sij® vedrina neba, ki podeljuje zvestobi, ustvarjanju h1 sanjam večni smisel. Da, to j c danes moj Kosovel! 27. maja na Pošti Sežana... PRILOŽNOSTNI ŽIG Ob sedemdeseti obletnici smrti pesnika Srečka Kosovela je seifltiskj filatelistično in numizmatično društvo Lipica zaprosilo upravo Pošte Slovenil za uporabo priložnostnega žiga na dan pesnikove smrti na pošti 6210 Seial,il\ Poštna uprava je izdala soglasje in 27. nmja oddane poštne pošiljke na da'' , pošti v Sežani so bile žigosane s priložnostnim žigom, na katerem je bil tn Kosovelov lik. Kras, Samota, Smrt ZA PESNIKA NE IGRAJO VLOGE ZADNJE POSTAJE Srečko Kosovel je bil ob meni, čeprav me je med Primorci navduševal tudi Alojz Gradnik. Pesnika sta si različna, zanimale pa so me in me še vedno zanimajo razlike. Kosovel je trenutek. Gradnik je teža. Kosovel išče novost, Gradnik išče temelje. Kosovel je moderen, Gradnik posluša mrak romanskih cerkev... Zanimala sta me oba istočasno. Moje zanimanje za Kosovela tudi ni bilo enosmerno. Najprej me je očaral kraški pesnik, nato konstruktivistični in izraziteje mestni. Uporabljam Preteklik, ker se mi je Kosovel nekoliko Umaknil; sedel je k drugi mizi, morda pa so ga tja porinili. O njem nisem spremenil mnenja, imam pa občutek, kot da ni več tako naš, kot je bil... Pesniki sploh nismo bistvena skrb Slovencev. Treba se ie bilo osamosvojiti, da smo to spoznali. Ker nismo tako bistveni, se oddaljujemo, ■n tako je tudi Kosovel stopil kak korak od mene. Naj ga prikličem! Najprej mi je bil blizu kraški pesnik... v"0 se vozim po avtocesti proti Vidmu, me v >žini Tržiča pritegne komolec, po katerem se ras spušča s planote v ravnino. V moji °rnišljiji je to Kosovelov Kras: gmajna je pusta k kamnita, redki borovci se zdijo stražarji, ki mnijo pred ravnino. Taka pokrajina je lahko res Prispodoba samote in smrti, a tudi zdravja. Burja PrePiha pokrajino in odžene bacile. Na podobnih 8°ričavah so se nekoč pasle koze in ovce, za Pj*nu so se potikali vedno lačni in slabo oblečeni asevci. Kosovel jih je prav gotovo videl. In ko m Pesn*k odločil, da piše o tem svetu, ni Sel mimo kamnite samote in smrti. Vseskozi me je spremljala misel, da Kosovelova smrt vendarle ni Konec. Kot bi nas poučili poslednji slovenski heidegerjanci, si smrti kot smrti ne moreš zamišljati, ker po Koncu umre tudi misel: res cogitans izgine. Kam? Ne mislimo, kaj pomeni smrt mrtvim, ampak samo, kaj pomeni živim. Kosovel je s smrtjo odkrival osebne in družbene nevihte, osebno in družbeno stisko. Njegov novi človek je moral prek kamnitih poljan in skozi smrt do življenja. Zanj je bila smrt velika preizkušnja, njeno obličje pa je bilo veliko ogledalo. Treba bi bilo bolje premisliti funkcijo smrti pri Kosovelu, saj mu je pomenila veliko več kot utrinek ali pejsaž. Kras, samota, smrt za pesnika ne igrajo vloge zadnje postaje. So prostor notranjega preobrata, ki vodi v veliko spremembo in v modernizacijo. Kosovelove kraške pesmi so res vezane na tradicijo, vendar seje pesnik kot nihče drug posvetil velikim temam modernega, tehnološkega in tudi ideološkega sveta. Po eni strani je videl zaton Evrope, po drugi strani je zrl v novo izkušnjo. Ta ni natančno definirana, vendar je. Kosovelovi Integrali so del nove izkušnje. Vseskozi sem mislil, daje bila in daje velika napaka ločevati kraškega pesnika od pisca Integralov. Problematika kraških pesmi nakazuje spremembo. Tolmačimo jo lahko v več smislih: kot spremembo v človeku, torej kot psihološko spremembo, kot socialno in družbeno spremembo in končno kot civilizacijsko spremembo, to je kot revolucijo v proizvodni tehniki. Smrt nam nastavlja zrcalo in nas sili k velikemu skoku. Integrali pomenijo tipanje po novem svetu. Kosovelov pristop k modernizaciji je problemski a hkrati optimističen; bolj optimističen, kot bi lahko bil danes. Kje vidim ta optimizem? V Integralih beremo vitalizem forme. Izrazito razvejane in semantično skrajno odprte oblike nam pripovedujejo o tehnološki ravoluciji. Že sam pogled na pesmi nam razkriva govorico strojev, tovarn, novih izumov. Pesniška avantgarda je v tistih letih na različne načine tesno povezana s tehnološko revolucijo. Futurizem, konstruktivizem in drugi izmi so v bistvu kulturna predstava tehnološke civilizacije. Kosovel vendarle ne malikuje stroja, kot so to počeli futuristi. V središče svoje pozornosti postavlja človeka; tistega človeka, ki se mora očistiti v samoti in smrti. Tu se zarisuje velika tema tega stoletja, ki zapaža vedno večjo razpoko med človeško psiho in tehniko. Tehnika je nenavadna novost, vendar se kljub vsemu ne Ace Mermolja pesnik-publicist -profesor na srednjih šolah v Trstu in predsednik Zamejske zveze kulturnih društev kaže kot poslednje odrešenje. Tudi vloga tehnike pri Kosovelu ni povsem razčiščena. Dolga polemika o poznem izidu Integralov me je le deloma segrela. Težko pa si je povsem razložiti, zakaj je Anton Ocvirk zavlačeval z njihovo izdajo in zakaj mu je morda čas narekoval, naj počaka. V tem stoletju so bile ideologije - naše je stoletje ideologij - tesno vezano s tehnologijo. Socializem je bil ideja o tehnološki družbi in je zagovarjal, ali bolje občudoval, tehniko, čeprav je v njej zaznal razpoko, ki je zevala med človekom kot človekom in proizvodnjo. Marksizem je poskušal razpoko sanirati tako, da bi ohranil človeka in tehniko. Kosovel je razmišljal prav o tem problemu. Zato ni enostavnih razlag, zakaj so njegovi Integrali motili. Očitno je obstajal med slovenskimi intelektualci strah pred modernizacijo, neglede na to, da so jo zagovarjali. Dejstvo je, da so se majhni narodi ustrašili modernizacije in tehnologije. Zbali so se za identiteto. Močan kmečki element je v slovenski kulturi prav gotovo še dodatno oviral nekatere tipično mestne in modeme drže. Skratka, razlog, zakaj smo se lahko počutili ob Kosovelovem eksperimentatorstvu v zadregi, je še vedno zanimivo vprašanje. Nekateri so videli v Integralih zmoto, kar ne drži. Lahko jih zavržemo, nikakor pa jih ne moremo ločevati od kraških pesmi, ki vnašajo v diskurz velike teme našega stoletja. Ko si takole zastavljam vprašanja, se mi zdi odmik od Kosovela predvsem odmik od njegovih interpretacij. Morda pa je Kosovel ponovno aktualen in se prav zaradi problemov, ki nam jih odpira, odmikamo od njega. V njegovih pesmih in v njegovem času lahko razbiramo izbire, ki so bile pozneje usodne za slovenski narod in ki še danes določajo naše življenje! Kosovelova razfost med ničem in smislom Prof. dr. Marija Pirjevec profesorica književnosti na Visoki šoli modemih jezikov Univerze v Trstu, 34114 Trst, Via d’Alviano 15/1 Pesnik Srečko Kosovel je pustil v svojem delu močan in oseben odtis velikega zgodovinskega in duhovnega dogajanja v evropskem svetu, seveda dogajanja skozi posebnost svoje usode. Tako lahko današnji bralec skozi njegovo pesniško delo prebere duhovno pa tudi psihološko in politično zgodovino velikega dela Evrope po prvi svetovni vojni. Pa ne samo to, prebere lahko zgodovino duhovnega in fizičnega preživetja, lahko bi rekli notranjega obvladovanja strahotne destrukcije modernega sveta in modernega subjekta. Saj gre za avtorja, ki si je sodobni evropski interno upal odpreti v vsej širini in ga tako ali drugače tudi sam izkusil, posebno še kot pripadnik malega, nesvobodnega in skrajno ogroženega naroda. Hkrati pa je prav v tem skrajnem položaju znal vzdržati in vztrajati s posebnim smislom za človekovo svobodo, pa tudi s smislom za vrednost poezije sredi do kraja dehumaniziranega sveta. Poezija Srečka Kosovela je kljub kratkosti časa, v katerem je nastala - pesnik je umrl v triindvajsetem letu starosti -duhovno in slogovno nadvse razgibana, heterogena in kompleksna. Skoraj težko je verjeti, da je tenkočutno impresionistično liriko in divje eksplozivne ekspresionistične krike ali drastično izzivalne, na paradoksu zgrajene konstrukcije napisal eden in isti avtor. Res je, da so filozofski in politični pretresi dehumaniziranega časa prisilili tega etično občutljivega in zgodaj dozorelega pesnika, da se je distanciral od svoje "baržunaste" lirike, kakor jo je on sam imenoval, in z vso notranjo odgovornostjo prisluhnil evropskim moralnim in idejnim impulzom kot tudi socialnim konfliktom, ki so razgibavali prvi dve desetletji našega stoletja. Že v zgodnji liriki s kraško tematiko je počlovečeni Kras postal simbol njegove osebne tesnobe in smrtnih slutenj. V ta prostorje projiciral osebno bivanjsko, kasneje pa tudi narodno stisko svoje ožje, od matične domovine odtrgane Primorske, ki jo je kot del tuje države zašla, pod vplivom militantnega fašizma, v vse hujšo izobčenost in položaj brezizhodnosti. Morda ni odveč, če na tem mestu navedemo besede italijanskega pisatelja in literarnega kritika Claudia Magrisa, ki je v knjigi Trieste, un’identita di frontiera poudaril, "da dosežeta v Kosovelovi liriki določeni pejsaž in bivanjska usoda - Kras in slovenska izvrženost - univerzalno razsežnost, saj postaneta simbol splošnega stanja in določenega trenutka evropske civilizacije". Nacionalna travma, ki jo je doživel kot otrok, še prej pa izkušnje prve svetovne vojne - fronta je tekla nedaleč od njegovega doma v Tomaju - in povojni kaos, vse to je Kosovela trgalo od vizije v sebi urejenega, harmoničnega bivanja in mu vsiljevalo podobo o stvarnosti, ki je bila moralno načeta, ne več obvladljiva in znotraj katere so se pod sunki modernega barbarstva sesuli vsi vrednostni sistemi včerajšnjega sveta. Pesnik je začutil, da "v praznoti divja strašni Nesmisel", da "je svet zdrknil iz tečajev" ir da je konec že tu (Opolnoči, Iz tečajev, Proti človeku) in spričo tega se mu je zazdel umetnostni esteticizem nekaj tujega {Mojo pesem). Ta svetovno brezupni položaj človeka dvajsetega stoletja je svoj vrh dosegel v apokaliptični pesnitvi Tragedija nO oceanu, v kateri je ocean mogočna metafora absurda in niča. To mu je uspelo z nenavadno preroškostjo in jasnovidnostjo vnaprej uzreti muke in krče, ki so pretresali naše stoletje - od koncentracijskih taborišč do Hirošime. Zavest etične krivde in propada je Kosovelu inspirirala knjiga Oswalda Spengleija Untergang des Abendlandes. Vendar ne gre prezreti, daje Spcnglcrjcvo destruktivno občutje le del Kosovelovega dinamičnega in dihotomičnega razmerja do sveta. Tako se v njem skriva temeljna stiska umetnika dvajsetega stoletja, razpetega med nesmislom in neutrudnim iskanjem smisla, ki se mu odkrije zdaj v revoluciji, zdaj v dimenziji Boga pa tudi docela osamljenega vztrajanja. VVerflov volun-taristični "Mensch wir sind!" odmeva tudi v Kosovelovi klasično ubrani pesmi Revolucija: "Mi smo tu!" Revolucije pa ne sprejme naivno, saj se ob vsej veri v dan, ki "se rdeči na Vzhodu" {Oda na bodočnost), jasno zaveda njene tragičnosti, njene krvi. Natančno tudi čuti, da njena resnica ni nič dokončnega in se kaj kmalu lahko izteče v novo diktaturo. Kosovelova strastna vera v novi svet, ki bo zrastel na Prevratu, je nekatere kritike usmerila v zoženo razlago njegove Poezije, v kateri so odkrivati predvsem marksistično usmerjenega Pesnika in misleca. Temu enosmernemu gledanju tehtno ugovarja Alojz Rebula, po katerem je v slovenskem pesniku dovolj snovi, ua podlagi katere ga lahko proglasimo zdaj za marksista, zdaj za kristjana. Zato ni napak reči, da sta si vera v revolucijo in v Boga v njem pravzaprav vzporedni in da se podobno kot pri ruskem simbolistu Aleksandru Bloku na svojski način dopolnjujeta. Seveda je njegovo razmerje do Boga, podobno kot razmerje do revolucije, fleksibilno, protislovno, obdano z dvomom in daleč od dogmatike {Odprto). Čez meje ekspresionizma in na skrajni rob modernizma sežejo Kosovelovi Integrali - besedila, ki predstavljajo poezijo v slogu konstruktivizma, ki ga je spoznal po posredovanju dmgega avantgardno usmerjenega Tržačana Avgusta Černigoja. Toda te eksperimentalne montažne konstrukcije, ki ukinjajo pesniško besedo in jo nadomeščajo z jezikom tehnike in materije same, uporablja Kosovel za silovit upor zoper scientistično, tehnološko, ekonomsko in politično rebarbarizacijo življenja, zoper moderno "evakuacijo duha". Evakuacija duha Duh v prostoru. Požar neviht razžarja temo. Duh gori v prostoru. Magično luč razseva. Zelena okna razsvetljenega brzovlaka na viaduktu. Sam gorim in sebi svetim; slepi čutijo samo elektriko moje luči, ne vidijo svita. A vsi trepečejo kakor jaz, kakor v smrtnem opoju. In ne vedo, da je to trepet kril, ki se hočejo razprostreti, izžareti kot zlati ogenj v noč. In preklinjajo policaje sonca, ki spijo ponoči kakor malomeščani. In vsi ljudje spijo ponoči in ne čutijo magičnih razodetij, ki sijejo v meni iz mene. Ljudje so evakuacija duha. Anomalija psihologije. Novejša zgodovina odkriva v Integralih, ki so izšli šele štiri desetletja po pesnikovi smrti, novo, zanimivo in doslej neznano poglavje evropske pesniške avantgarde. Na koncu dodajmo, daje poseben privilegij Kosovelove poezije izredna askeza besede njena semantična zgoščenost in hkratna odprtost v vse smeri. I Kosovelovo RAZMtJE DO MODERNE TEHNIKE Na spominskem večeru je o Kosovelovem razmerju do tehnike spregovoril dr. Janez Vrečko. Gledališka igralca iz Trsta Aleš Kolar in Vojko Belšak sta prebrala nekaj Kosovelovih del, Dina Slama, Irena Pahor in Miloš Pahor iz tržaške skupine Gallus consort pa so predstavili več skladb s Kosovelovo poezijo. Dr. Janez Vrečko docent na Filozofski fakulten v Ljubljani, 1000 Ljubljana, Aškerčeva 2 in gostujoči docent na Pedagoški fakulteti v Mariboru Na spominskem večeru v Kosovelovi knjižnici v Sežani 25. aprila 1996, posvečenem obletnici smrti Srečka Kosovela, je o pesnikovem razmerju do moderne tehnike spregovoril dr. Janez Vrečko. Kosovelovo razmetje do modeme tehnike je nedvomno zelo občutljivo, zapleteno in doslej malo raziskano področje njegove poezije, čeprav za razumevanje vsega tistega, kar se je s Kosovelom dogajalo zadnji dve leti njegovega življenja, izredno bistveno; predvsem zaradi Kosovelovega dvojnega odnosa do vsega, kar prinaša modema tehnika: razume jo kot odrešujočo moč, ki je sposobna prekiniti z vsem starim, pa tudi kot silo, ki zasužnjuje in mehanizira človeka in medčloveške odnose. Kosovel v svojem poetičnem repertoarju zapiše skoraj vse pomembnejše besede iz tedanjega tehničnega arzenala -od avtomobila, brzovlaka, letala, torpeda, motorja itd., nad katerimi je preprosto očaran in prevzet. "Avtomobil je senzacija". (Integrali 136), "Avtomobil 4 km, misli 1 km, stremljenje 100 m". (Int. 184). Kosovelu je jasno, "da je tehnika zanimivejša, politika aktualnejša, ter da zato obe ti stroki privlačujeta nase" bolj kot umetnost. (Zbrano delo Srečka Kosovela, 3. zvezek, stran 111) Sele nastanek in razvoj moderne industrije je zanesel v ljudske množice kali izobrazbe: "stroji so zanesli moderno kulturo celo na deželo, na kmete. Kmet se je moderniziral. Radio, brzojav, pošta, železnice, parobrodi, časopisi, knjige so pospeševalci razvoja". (ZDSK, 2, 26) In naprej: "Človek sam je začel ustvarjati. A vsa tehnika je le plod razuma; a kdo bi jo danes tajil? Kdo bi tajil njeno vrednost in pomoč človeštva? Tehnika in priroda, obedve tvorita kontrast. Organična priroda in mehanična tehnika. (ZDSK, 3, 556-557) Vendar pa smo že omenjali, da pravkar prikazani pozitivni odnos do modernih civilizacijskih pridobitev pri Kosovelu ni bil njegov edini odnos do teh vprašanj. Gre pravzaprav za to, da v svojem odnosu do moderne tehnike in civilizacije pogosto v isti sapi demantira pravkar izrečeno afirmativno misel, kar se nanaša predvsem na modernega stehniziranega in mehaniziranega človeka, ki se je sesul ali se še sesipa pod težo moderne civilizacije. Njegovo temeljno izhodišče pri tem je, da "ljudi se ne da mehanizirati" (Int. 145), "človek ni avtomat" (hit. 145), zato: "Padi, mrtvi človek!... Suženj mehanike". (Int. 294); podobno velja za prirodo in za zveri, za katere prav tako ni dresure. (Int. 145) Če je bil prej zanj avtomobil senzacija, postane zdaj naprava, ki "škropi blato". (Int. 199) "Avto nima svobodne volje". (ZDSK, 3, 677), "V mehaniki ni kulture". (Int. 145) "Vlak je počasen kakor črni polž. /Misel je kakor blisk". (Int. 138) itd. Podobno je tudi s Kosovelovim odnosom do mestne civi- lizacije, do njenih številnih slepil, ki pritiskajo na človeka in vodijo Zahod v neizbežen propad. Se pravi, da je bil Kosovel daleč od slepega futurističnega oboževanja kinetične lepote velemestnih predmetov: nasprotno, do vsega tega je imel distanco, ki se v končni posledici kaže kot moralna obsodba (vele)mestnega zabaviščnega, cirkusantskega, verižniškega, prešušt-niškega in taylorjanskega ambienta, kol korenit upor slepi tehnizaciji in opozorilo pred njenimi nevarnostmi. "Stoletje se mehanizira", (Int. 277) opozarja Kosovel. Zelo jasno je vse to videti v Kosovelovem znamenitem manifestu Mehanikom (glej ZDSK, 3, 113). Kralj domneva, da gre za "Kosovelovo kvalificirano in informiran11 polemiko, ki jo navdihujejo ekspresioniS' tična ideološka stališča, z MarinettijevO kategorijo -1’uomo meccanico dalle part‘ cambiabili-". (Kralj, 3) (mehanični človek1 zamenljivimi deli - op. J. Vrečko) Marinettijeva teza je bila, da bo preživel k kdor se bo pustil mehanizirati. Kakor je lepo videti iz podnaslo va, je Kosovelov manifest Mehaniko!1' namenjen tandemu: mehanikom in šofe' jem, torej oskrbnikom in upravljalcem strojev in modeme tehnike. Ves njegov prvi del, od rimske številke I do vključno številke III, je naperjen proti brezdušni mehanizaciji kot nasprotju organskega življenja, proti brezdušnemu mehaničnemu človeku, ki ni sposoben razumeti paradoksa; paradoksa, ki je "skok iz mehanike v življenje". Paradoksalno je že to, da preskok električne iskre pomeni svetlobo, pomeni električni plamen kot nekaj izjemno Pozitivnega pri združevanju novih in mladih življenjskih sil, medtem ko v mehaničnem svetu, v svetu mehanikov taisti stik električnih žic "požge mehanizme". (ZDSK, 3, 113) Zato je naloga mladih, ki so združeni v "električnem stiku", da požgo mehanizme in uničijo človeka - stroj. Kot beremo v manifestu, gre za Prvo vojno napoved v državi SHS, ki se je Po Kosovelovem mnenju zgodila v Sloveniji (čeprav je ta stavek v rokopisu Prečrtan). Zato je treba plakatirati: "človek Spominska soba Srečka Kosovela v Sežani stroj bo uničen... Vojno smo napovedali vsem mehanizmom!... Boj vsem mehanikom!" (isto). Iz tega dela minifesta zelo razločno veje nasprotje med življenjem, ki je živo, iskrivo, paradoksalno, električno -in mehaniko in mehaničnim, ki je brezdušna, ne razume paradoksa in ni sposobna preživeti v svetlobi "električnega plamena", ne da bi doživela kratek stik in s tem poraz. Podobne misli srečamo tudi drugje v Kosovelovem delu. "Suženj mehanike. Transmisije". "Uničite taylorjanske tvor-nice". "Smrt tehnično mehaničnim problemom". "Tehnika in priroda, obedve tvorita kontrast. Organična priroda in mehanična tehnika". (ZDSK, 3, 556). Prav ta zadnja Kosovelova misel iz pisma Samsovi odlično pojasnjuje in hkrati povzema osrednji problem iz manifesta Mehanikom. Čeprav je manifest napisan kot živi apel mehanikom in šoferjem, je njegova vsebina vendarle namenje- na drugim; tistim, ki so sposobni skočiti iz mehanike - za uničenje človeka stroja. Svet tehnike je namreč svet, kjer človek izgublja svojo prvobitnost, organskost, sposobnost paradoksalnega mišljenja, to je svet "trudnega evropskega človeka", ki je v "ekstazi smrti". Zato se je treba ozreti po novem človeku, in to je lahko le človek z Vzhoda, iz krajev, kjer "svita se; ali čutite to svetlikanje?" "En človek stoji sredi sveta, en sam človek... Novo človeštvo vstaja... Odprite okna, odprite duri: nov človek prihaja". Temu sledi prečrtan stavek: "Vsi mehanizmi morajo umreti!" ki ga na koncu menifesta še enkrat ponovi, le da ga tokrat ne prečrta več. Manifest je datiran z julijem 1925, se pravi, da seže v čas, ko se je v Kosovelu godil znameniti prestop "na levo", kot ga je sam poimenoval, in ki je najtesneje povezan prav z vstajenjem novega človeka kot antipodom mehaničnega človeka. In temu je posvečen drugi del manifesta Mehanikom (rimska IV, V) (glej ZDSK, 3,114). Zato nedvomno drži, da se je Kosovel v tem svojem menifestu spopadel s temeljnimi Marinettijevimi stališči, ki so zlorabljala tehniko in jim je bil stroj kot estetski objekt le predmet užitka, brez kakršnih koli negativnih lastnosti, ki bi lahko ogrozile naravo in človeka. Od tod Kosovelova odklonilna stališča do modeme tehnike in človeka-stroja, s tem pa tudi do italijanskega futurizma, ki je "ponižal človeka v brezdušni aparat". (Ocvirk, 1, revolucije, ki je zanj pojem vsebinske in ne formalne narave, zahteva resnosti, ne pa igračkanja, kakor so to počeli "gospodje zenitisti". (glej ZDSK, 3,658) Drug pomemben element, ki je Kosovela odvrnil od Černigoja, je bil Černigojev pretirani mašinizem, njegova slepa glorifikacija tehnike, brez vsakršne Vendar je to prehitra ocena. Res je, da je RAPP (Ruska zveza proletarskih pisateljev) nastopila proti LEP (Leva fronta) in LCK (Literarni center konstruiktivistov) in je posebej zadnjemu zameril njegovo preveliko navdušenje za Zahod, predvsem pa zahodno tehnologijo. Res je, da so literarni konstruktivisti precenili tehniko in podce- Oblikovanje: Novi Kolektivizem, fotografija: Jani Šporčič 26). Podobno ugotavlja tudi Zadravec: "Kosovel ni prezrl, da je futurizem poskušal duševnost pregnati iz umetnosti in ji kot glavno nalogo predpisati - gole mehanizme" (Zadravec, 1986,160) Zato v manifestu Mehanikom nikakor ne gre prezreti, da je sestavljen iz dveh delov: iz najostrejše polemike z mehaničnim človekom in njegovo odločno zavrnitvijo - in iz hvalnice Novemu človeku, ki ga Kosovel imenuje tudi konstruktivni človek, dobo, ki ji bo pripadal, pa dobo konstruktivnosti. (Glej ZDSK, 3, 591-783) S tega stališča je šele razumljiv razdor med Černigojem in Kosovelom, ki ga doslej nikakor ni bilo mogoče pojasniti: razen z družinskimi razlogi. Černigojeva prva konstruktivistična razstava v telovadnici ljubljanske tehniške šole, ki je bila sestavljena iz koles, starega motocikla, pisalnega stroja, obleke ameriškega delavca in številnih konstrukcij, vse to pa so spremljali napisi, kot: "Kapital je tatvina. Izobrazba delavca in kmeta je nujno potrebna. Napredek mehanizma pomenja razdelitev lastnine... Umetnik mora postati inženir, inženir mora postati umetnik"! (Krečič, 1990, 35) in drago, vse to na Kosovela ni moglo napraviti dovolj resnega vtisa, saj si je ni prišel ogledat v Ljubljano predvsem zaradi njenega premalo revolucionarnega značaja in parolarstva. Vse tisto namreč, kar je Kosovel dobrega pol leta kasneje, spomladi 1925, zapisal ob nastopu Zenita v Ljubljani, se je spočelo že ob sporu s Černigojem in bi lahko veljalo tudi zanj. Zenitistom je očital zgolj formalen odnos do bistvenih vprašanj distance. Zato pri interpretih Kosovela nenehne težave z njegovim konstruktivizmom, ki ga nekateri sploh zanikajo in ga skušajo usmetiti dragam, predvsem k italijanskemu futurizmu. Danes je očitno, da je Kosovel moral usmeriti svoj pogled k tistim smerem, ki so ob vsem formalno-revolu-cionamem upoštevale tudi človeka prihajajoče "konstruktivnosti", ki so torej ob revoluciji forme upoštevale tudi "revolucionarno vsebinskost"; takšen pa je bil med gibanji dvajsetih let predvsem konstruktivizem, ki je idealno povezal tehniko in novega revolucionarnega človeka - človeka prihodnje konstruktivne dobe, kar je bilo pri Kosovelovem obratu "na levo" nadvse odločilno. Doslej smo bili preveč vajeni razumeti ruski konstruktivizem v podobnem smislu kot italijanski futurizem. nili razredni boj. (glej Griibel, 169) Res j6 tudi, da je konstruktivizem izenačil pisca s tehnikom; pisec je le strokovnjak na svojem področju, njegovo delo pa mora biti vključeno v petletni plan, iz česar je logično sledila težnja k "socialnemu naročilu", vse to pa je vodilo h koncu oziroma smrti umetnosti, česar so se konstruktivisti tudi zavedali. Vendar pa je bil skrajni cilj vseh teh prizadevanj ukinitev diskrepance med napredujočo tehniko in kulturno zaostalostjo proletariata. S tem je dobil konstruktivizem razsvetljensko, pedagoško funkcijo. K nosilcem te funkcije pa je bil® poleg proletariata prišteta še leva inteliget1' ca. (glej Griibel, 146) Primerjava med idealiziranjem k1 fetišiziranjem stroja in tehnike v itali' janskem futurizmu, ki v skrajni posledic* poskuša mehanizirati tudi človeka - in to d° te mere, da ga bo mogoče kadarkoli nadomestiti ali zamenjati z drugim mehaničnim človekom ali njegovim mehaničnim delom - in simbolom ruskega konstruktivizma: Tatlinovim spomenikom "III. internacionali", pove dovolj: ta mehanični stolp je po svojem bistvu ves namenjen človeku, saj mu meri ure, dneve in leta, s svojo "informacijsko gostoto" skrbi za njegovo kar največjo obveščenost - skratka, tu je le in samo zaradi človeka, ki bo temelj novega družbenega reda. Tako pa je videl konstruktivizem tudi Ocvirk: kot "socialno-revolucionamo smer" (Int. 91); in podobno je s sovjetskim konstruktivizmom povezoval Kosovelove konse tudi Kmecl, posebej tiste, ki so predvsem konstrukcija hkratnega besednega in likovnega izraza in hkrati izrazito levo socialno angažirani, torej Kosovelov konstruktivizem kot pojem tesne povezanosti leve ideologije in oblikovnega (likovnega) eksperimenta v tekstu. (Kmecl, 1974,127) Tudi Kosovelu potemtakem po Preobratu v konstruktivizem ne gre le za spremembo literature, ampak življenja v celoti. Tudi Kosovel "išče svojo praktično Uresničitev v spremembi zatečenega Zgodovinskega sveta." (Pogačnik, 1983) Gre mu za novo kulturo, novo politiko in za a°vo umetnost (glej Int. 150), vendar v Povsem drugačnem smislu kot Marinettiju, Ggar ideologijo je Kosovel nedvomno po-Zllal, ne pa tudi sprejel. Černigojeva misel, na katero se nekateri pogosto sklicujejo, češ da je Kosovel v razgovorih z njim vztrajno pobili konstruktivizem, velja po vsem ^Pisanem za konstruktivizem Micičevega, Černigojevega, Delakovega in Čičerinove-§a tipa, ker za njim ni bilo prepotrebne resnobe, ki jo je Kosovel zahteval od 'Hodernih gibanj, nikakor pa ne velja za 'Pski angažirani literarni konstruktivizem, Za katerega mu je ravno šlo. Zdaj je šele razumljivo, kaj je v Manifestu Mehanikom mislil Kosovel s Crv° bojno napovedjo vsem mehanizmom ^državi SHS, ki se je izvršila v Sloveniji. C|tno je izhajal iz spoznanja, da bi se z nl ego vi mi konsi prav v Sloveniji dogodil ^remik, ki ga v okviru SHS niso bili P°sobni opraviti ne zenitisti, ne Delak in ne Černigoj. Izvršena bojna napoved meha-atom v Sloveniji je s Kosovelovimi nsi in s pripravami konstruktivistične *Je z istim naslovom še en močan argu- ment, kako zelo se je Kosovel zavedal razlike med seboj in Micičem, pa tudi, kako je razumel nujnost pri svojem prehodu od konstruktivizma h konstruktivnosti, ko je počasi uvideval, daje načrt za revijo KONS propadel. Misel o bojni napovedi v Sloveniji je v manifestu Mehanikom še prečrtana, ker je najbrž računal na njegovo objavo, jeseni 1925 pa bo ob "okupaciji" lista Mladine prišel z njo na dan, saj bo Černigoju in Delaku "zabranjeno" kakršnokoli sodelovanje. Zato Kosovelove zavrnitve mehaničnega človeka in njegovega zanikanja modeme tehnologije ne gre razlagati iz Kosovelovih domnevnih ekspresionističnih stališč, saj je znano, daje Kosovel z nemškim ekspresionizmom in z njegovimi slovenskimi "kračicami" (ZDSK, 3, 523) opravil že ob prvih srečanjih s konstruktivistično ideologijo pomladi 1924. Poudarili smo že, da pri Kosovelu nikjer ne naletimo na golo idolatrijo strojne tehnike in modemih civilizacijskih pridobitev, njegovo pozitivno sklicevanje na tehniko je vseskozi v okvirih razmer, kjer še vedno prevladujejo "slamnate strehe" (glej Int. 127), torej s stališča industrijsko popolnoma nerazvite dežele, kjer most prek reke (glej ZDSK, 3, 556) pomeni pozitivno pridobitev za človeka, kjer je (naj bi bila) "Delavnica - Svetišče". (ZDSK, 2,160) S to zvezo Kosovel tesno navezuje na ideje ruskega literarnega konstruktivizma, za katerega je znano, da je "zavračal dvojnost med umetnostjo kot templjem kontem-placije in tovarne kot mestom produkcije: prav tovarna mora postati nov tempelj dela, intelektualno-materialne proizvodnje". (Brazzaduro, 5). Razmerje med "delavnico-svetiščem" in Podbevškovim klavirjem, ki "v suhem ritmu igra / kakor motorno kolo / jaz pa se ne vozim rad z avtomobili / in hočem podreti to stavbo, vse stav / be te strašne in frizerske civilizacije" (Int. 42) ponovno razodeva bistveno dvojnost, značilno za Kosovelovo razmerje do moderne tehnike in civilizacije. Le kjer je mogoče delavnico pretvoriti v svetišče in s tem doseči zbližanje tehnike in življenja, združiti pridobitve sodobnega sveta v korist človeka in človeštva, tam je možen tudi pozitiven odnos do teh vprašanj - to pa je možno samo v primeru, če ves proces začenjamo pri človeku, vendar ne pri mehaničnem človeku, ampak pri njegovi duhovno-revolucionarni preobrazbi, na "belih barikadah" (Int. 258), s "človekom brez cilja" (Int. 258), torej z optimalno-pro-jektivnim nabojem, povezanim s človekovo duhovno preobrazbo. V vseh ostalih primerih gre za "frizersko civilizacijo" in njene mehanične pridobitve. Na svoj spis, ki je ohranjen v rokopisih pod naslovom Propad sodobne družbe in umetnosti (ZDSK, 3/1, 807), je Kosovel pod naslovom pristavil v oklepaju in s svinčnikom: "Bela nova družba bodočnosti", do katere bo mogoče priti samo prek "belih barikad" in bele revolucije. Kosovel je tu na sledi kar se da dosledno izpeljanih misli, ki prevladujejo v večjem delu tedanjega avantgardističnega gibanja, ki mu je Kosovel, po vsem napisanem, najbolj bistveno pripadal. Odlomek je del obsežne razprave, ki je objavljena v Ljubljani pod naslovom Konstruktivizem, futurizem in branje Kosovelovih konsov. Delo - Književni listi, Ljubljana, 1988, XXX, 121,4-5 in na Dunaju pod naslovom Die Kons -Gedichte von Srečko Kosovel, Sprachkunst, VVien, 1989, XX, 1, Halbbland 101-117. VIRI Zbrano delo Srečka Kosovela Gino Brazzaduro: Kosovel, naš sodobnik (konstruktivistično branje Integralov), tipkopis Rainer Griibel: Russischer Konstruktivismus, Wiesbaden, 1981 Matjaž Kmecl: Torej še enkrat o Srečku Kosovelu, Jezik in slovstvo, 1971, št. 4 Lado Kralj: Kosovelov konstruktivizem -kritika pojma, Primerjalna književnost, 1986, št. 2 Peter Krečič: Avgust Černigoj, Trst, 198o Jože Pogačnik: Slovenski konstruktivizem, Naši razgledi, 1983, št. 23 Franc Zadravec: Srečko Kosovel 1904-1926, Koper-Trst, 1986 Kosovel ODKRIVA TUDI NNAVADNO LEPOTO KRAŠKE KRAJINE Sergio Pipan Trst Vojaška zasedba Primorske, ki jo je Italija izvedla po "veliki vojni", je sledila spopadu velikih imperialistov: Italija je vstopila v to vojno z osvajalnimi nameni, in sicer ne le s starimi zahtevami po Tridentu in Trstu, temveč tudi po širšem ozemlju z neitalijanskim prebivalstvom, kot je bilo nemško na Južnem Tirolskem ter slovensko in hrvaško na Primorskem in v Istri. Za vse to prebivalstvo se z italijansko zasedbo začenja obdobje, ki ga označuje zatiranje, še posebej za okrog 350.000 Slovencev (četrtina vsega naroda) in 200.000 Hrvatov, ki so prišli v okvir italijanskega kraljestva. Trinajstega julija 1920 so fašisti v Trstu zažgali Narodni dom, v katerem so imeli svoje sedeže osrednja slovenska društva, gledališče, hranilnica in hotel Balkan. V naslednjih dneh so se fašistične bande spravile nad slovenska društva po vaseh na Krasu in nad hrvaška društva po Istri. Italijanski režim je začel z nasilnim potujčevanjem Slovencev in Hrvatov, s prepovedjo njihovega jezika v javnosti in njih kulturnega dela. Slovenska narodnost naj bi bila izbrisana. Kosovel je bil, četudi je bil še zelo mlad, pogumen nasprotnik zatiralskega nacionalizma... Izvirnost in presenetljiva aktualnost Kosovela - še sedemdeset let po njegovi smrti - sta jasno prepoznavni v kulturnem in moralnem vzdušju današnjega časa, ko so tradicionalne ideološke strukture nezmožne oblikovati nov sistem družbenih in etičnih vrednot in ko se tudi na obzoiju ne vidi ničesar enako trdnega in pomiijeval-nega. Na zapuščeni, na nikogaršnji zemlji, med preteklostjo, ki ne velja več, in bodočnostjo, ki je še ni - v tistih časih, kot tudi danes - se je končala poetična in tragična pustolovščina eksistencializma v življenju Srečka Kosovela. V svojih stihih nam odkriva nenavadno lepoto in čar kraške krajine. Njegova izredna občutljivost ga spodbuja k temu, da se poistoveti s pred njim mrtvo kraško planjavo, ki jo potem poživlja s pesniško govorico, opevajoč samoto, sivino, trpljenje, pokoj, mrak, slutivši smrt. Toda iskanje estetske izvirnosti olajša tragičnost same vsebine, kot je razvidno še zlasti iz pesmi Slutnja: Polja. Podrtija ob cesti. Tema. Tišina bolezni. V dalji okno svetlo. Kdo? Senca na njem. Nekdo gleda za menoj, Z menoj nepokoj in slutnja smrti. Slutnja bolezni, ki napoveduje njegovo smrt, ga vklepa brez rešitve: Vsi bodo dosegli svoj cilj, le jaz ga ne bom dosegel... Ognja prepoln, poln sil, neizrabljen k pokoju bom legel. Ogenj me v prsih bo žgal in me ne bo mogel izžgati, neutrujen jaz bi rad spal takrat in ne bom mogel spati. Kosovel iskreno razkriva svoj boječ, vendar uporen in ponosen značaj, povsem v skladu z njegovo rodno zemljo. Brez kakršnega koli pretvarjanja se nam razkrije v pesmi Spomnim se: Tam pod tistim temnim zidom sem poslavljal se od tebe in sem te težko poljubljal na oči otožnovdane in na tvoje temne lase in tajil besede rahle, da bi Krasu bil podoben. Prvo obdobje kosovelovske lirike je čustveno, impresionistično. V njej se pojavljajo jesenske barve, bori, kraška vas-samotna brinjevka in privid njegove bojazni pred bivanjem v tej pokrajini. Vse to lahko zaznamo v pesmi Balada: V jesenski tihi čas prileti brinjevka na Kras. Na polju že nikogar več ni le ona preko gmajne leti. In samo lovec ji sledi... Strel v tišino; droben curek krvi; brinjevka obleži, obleži. Četudi je sreča nedosegljiva, jo vendarle išče prav v tem neponovljivem mikrokozmosu. Pesnika muči po njem neizrekljivo domotožje, kot nam odkriva motiv v Pesmi s Krasa: Zakaj v tej pokrajini kamniti je vse lepo in prav, biti, živeti, boriti se in biti mlad in zdrav. Kosovelova poezija je pozneje dobila močan ekspresionističen poudarek, prikazovaje tragedijo, ne samo osebno, temveč vsega človeštva: usodo osamljenega Pesnika, ki izgoreva v nepotešenem iskanju; odločno odklanjanje družbenih krivic, ki so Jim izpostavljene množice brezpravnih; °bup nad breznom, v katerega se pogreza Evropa. Nasproti temu pa zavest, da prav Pesniki s svojo ustvarjalnostjo lahko odločilno prispevajo k rojstvu novega sveta, v katerem si bodo ljudje bratje. Leta 1925 je Kosovel sklenil, da konča z dotedanjim pesništvom, z žametno Poezijo, kot jo je imenoval. V nekaj mese-cih življenja, ki so mu še ostali, je presegel tlJdi najbolj zrelo ekspresionistično raven in Se podal na svojo zadnjo pot: v avatgardo konstruktivizma, da bi predstavljal čas, v katerem je nek svet šel v propad... Zelja po oblikovanju nove go-v°rice, ki bo ustrezala revolucionarni vsebini ki zanika meščansko etiko, je skupna tako glasbeni kot likovni avantgardi. Rodilna slovenska predstavnika na tem Področju sta bila Marij Kogoj in Avgust Černigoj. Slednji, kot osamljen spodbuje-valec konstruktivizma v Trstu, po izkušnjah ž ^auhausom v Weimaru. Kosovel je svoje raznolike konstruktivistične pesmi naslovil s preprosto °žnako Kons (kratico za konstrukcija). Šlo Je za izbiro, kije posledica nove politične in družbene, z nekaterih vidikov tudi aPokaliptične vizije. Pred popolnim polo-m°m ni bilo druge pomoči za kaos, ki je pretresal Evropo. Stihi, skovani na ubranost in popolnost besede, niso imeli nikakega smisla več. Lepe besede niso bile primerne za prikaz katastrofe, ki je bila nad vsemi in nad vsem. V tem pogledu je pomenljiva njegova lirika Rime: Rime so izgubile svojo vrednost. Rime ne prepričujejo. Ali si čul trenje koles? Pesem bodi trenje bolesti. Kam bi s frazami, dragi govornik! Spravite fraze v muzeje. Vaše besede morajo imeti trenje, da zagrabijo srca človeška. Vse je izgubilo svojo vrednost. Belo morje pomladne noči se razliva po poljih, vrtovih. Slutnja bodočnosti gre mimo nas. Zatem nam Kosovel čedalje bolj jasno prikaže značilnost novega izraznega sredstva, ki ga ustvarja: Moja pesem je eksplozija, divja raztrganost, Disharmonij. Nedoumljiva usoda ge je ugrabila po kratki bolezni 27. velikega travna 1926. Umrl je mnogo prezgodaj, ko je imel komaj dvaindvajset let. Največji slovenski poet 20. stoletja je bil rojen 18. sušca 1904 v Sežani. V Tomaju, v hiši Kosovelovih, se končuje njegova življenjska pot: Pred polnočjo zazvoni rdeči zvon in jaz umiram Zvečer, proti deveti, odmanjka: Ves svet pred mano je zaprt zdaj bi šel s tabo, tiha Smrt Pesnikov poslednji dom, kot ga prikazujejo streznjeni stihi njegove Pesmi, mu je ljubljena kraška planjava: Slavček med trnjem se je zganil in zapel; bel cvet divje rože je zakrvavel... Trnje zori sredi belih puščav, kot kaplje krvi dozoreva mu plod, na belih grobljah kraških planjav. Tam bo moj kot... Vj Razmišljanje o Kosovelu UMETNIŠKE URODOBITV Pavel Škrinjar v.d. direktoija Ljudske univerze Sežana, 6210 Sežana, Bazoviška 9 Na svečnico je bilo, ko sem bil povabljen na praznovanje rojstnega dne prijateljice v znani kraški gostilni. Že pri vhodu nas je pozdravila tudi njena prijateljica in gostja Jerca Mrzel, ki je tu in tam med prijaznim klepetom zapela kako pesem in šansono pospremila s kitaro. "Ker smo na Krasu", je dejala med svojim nastopom, "je prav, da vam predstavim tudi nekaj pesmi Srečka Kosovela!" In je recitirala... Med vsemi se mi je najbolj vtisnila v spomin pesem Kons 5, ki sem jo bil slišal že iz mnogih ust. Recitirali in brali so jo bili mnogi gledališki umetniki, profesoiji in tudi dijaki, ki so obiskali Kosovelovo spominsko sobo v Sežani, in jo, nekateri, tudi razčlenjevali. To, kar sem slišal iz ust Jerce Mrzel, pa je bilo nekaj povsem drugega. Presenetila me je s svojo interpretacijo, ki je bila tako samosvoja, tako drugačna od vseh tistih, ki sem jih bil kdaj prej slišal, da sem obstal in ostal brez besed. Menda ji še zaploskal nisem. Poslušal sem nekaj novega. "Nič" je bilo "ničesar", "ničesar" "nič" in sploh je bila celotna konstmkcija tisto, kar je nekoč Avgust Černigoj, umetniški sopotnik Srečka Kosovela, dejal, "kar mora človek v sebi doživeti. Šele tedaj lahko privre na dan kot poustvarjanje nečesa velikega in vseob-sežnega..." Približno tako je rekel in še objavil, da bo na steno Kosovelove spominske sobe, prav nad mestom, kjer je nekoč stala postelja, na kateri so se rodili vsi Kosovelovi otroci, narisal portret Srečka Kosovela, ki da bo nekoliko drugačen, kot je tisti, ki ga poznamo in ki je simbol tudi naši Kosovelovi knjižnici v Sežani... Pa sem vprašal Jerco Mrzel, kako da je izbrala tako interpretacijo. "Tako sem jaz to Grafika Avgusta Černigoja Olje Alfonza Graberja občutila!" je bil njen preprost odgovor. Danes spet gledam in berem Kons 5 in se spominjam interpretacije ter obljube igralke Mrzelove, da jo bomo posneli in tako shranili drugačen pogled in pristop... S'u-'l9 ' = 0 o-oo 0—0 A X ? š ^ 'iLlZL črtv-f /''Vuc-v Č/Uuu, q 7 A. Kakor je pri eni sami pesmi možnih nešteto interpretacij, tako se nam podoba Srečka Kosovela lahko zrcali v številnih upodobitvah umetnikov, ki so ga vsak po svoje videvali in podoživljali. Černigoj je videl Kosovela tako. kakor nam ga je prikazal v že omenjenem portretu. Zal mu ni uspelo na zid v Kosovelovi spominski sobi narisati njego-vega lika v tistem njegovem tedanjem občutenju in "videnju". Prehiteli sta ga namreč bolezen in smrt. Jakčev portret nam kaže spet drugačno Srečkovo podobo: mogoče tako, ki nam je vsem najbolj blizu-Srečkov lik, ki je ohranjen pri Kosovelovih v Tomaju, je v oljni tehniki ovekovečil Alfonz Graber, svak in mož zadnje umrle Srečkove sestre Karmele, pianistke in pes' nikove umetniške sopotnice ter sopotnic6 slikaija Avgusta Černigoja. Spet je Srečk0 popolnoma drugačen na oljni sliki pokojne' ga slikaija Janeza Varla, ki jo je naslikal za osnovno šolo v Sežani. Miniatura RudoUa Škrinjarja, ki je bila izdelana zadnja, pa Srečka kaže kot zelo "mladostnega" in tak0 "nežnega"... Srečka Kosovela smo pač sp°' znali vsak po svoje! Srečka Kosovela Risba Božidarja Jakca Ko sem govoril z njegovo sestro Anico, je vedno rada potegnila vzporednico Nied Srečkom in Otonom Župančičem. Oba Je imela srčno rada. Brat Stano svoj odnos do Srečka ni dosti komentiral; bolj je Golčal. Edino sestri Karmela in Tončka sta Srečka "razumeli" ter ga prikazovali kot človeka z izjemno široko dušo, z veliko Ntero humorja in duhovitosti ter pesniške Nadarjenosti. Vseeno pa smo Srečka Kosovela bolj poznali kot pesnika smrti; Povsod smo videli ta zadnji del človekove-§a bivanja. V pesmih smo skoraj povsod celo lskali potrditve o tej domnevi; posebej še, smo se srečah s pesmijo Predsmrtnica. Vsi bodo dosegli svoj cilj, le jaz ga ne bom dosegel... Ognja prepol, poln sil, neizrabljen k pokoju bom legel. Sprašujem se, koliko je to res. Kako so se uresničile besede človeka, ki je 1 Poln sile, ognja prepoln, legel k pokoju Pfav v času, ko je na Krasu divjal fašizem s Miniatura Rudolfa Škrinjarja polno močjo in si postavil za cilj uničiti in iztrebiti slovenski jezik in Slovence? Že sama smrt mladega pesnika 27. maja 1926. leta je bila zlasti za Kraševce in Primorce priložnost, da se nekako združimo, da vsemu svetu pokažemo, kako ne mislimo kar tako kloniti pod pritiski italijanskega fašističnega raznarodovanja. Iz "matične" Slovenije so študentje 29. maja 1926, ko je bil Kosovelov pogreb v Tomaju, prinesli slovensko zastavo in jo položili v grob pesniku, ki je takrat predstavljal vso okupirano Primorsko. V vsakem verzu, v vsaki njegovi besedi je bilo čutiti vsaj rešilno bilko, če že ne ladje, ki bi nas rešila in popeljala s temačnega oceana obupa. V skromnih nekaj vrsticah je pesnik izpovedal veliko misel: Kdo obupuje? Kdo vzdihuje, da ga prekolnem v srcu tem bolnem? Kdo? Resnično ni prostora za obup; zlasti ne za človeka, ki nenehno vztraja, ki nenehno dela, ki sanja, ki se bori. Borba ne pozna obupa..! Slovenci smo svoj boj zmagovito končali. Tudi s pomočjo svoje kulture... Srečujemo se s poezijo Srečka Kosovela. Vsebine so tako raznolike, da lahko govorimo o človeku, ki je veliko vedel in vse poskušal zapisati. To je človek stoterih obrazov, a vendar ene same, velike duše, ki zna doumeti slehernega občutje... Je zato čudno, če so našle njegove pesmi pot do naših skladateljev? Nastale so cele simfonije, da o zborovskih pesmih niti ne pišem! Te pesmi še dodatno predstavljajo pesnika in naš Krasa, naš narod svetu. So grm - ne vprašajte, kje rase. In njegove besede so brinjeva jagoda in so šumenja borovcev in divjanje burje in krik ranjenega srca. S Kosovelovimi besedami, s temi mislimi, s to poezijo smo že zdavnaj združeni v Evropi; tvorili smo in tvorimo evropsko kulturo, ki bi bila brez našega deleža v njej zagotovo osiromašena! Obisk v Kosovelovi Pavel Škrinjar Poslopje stare osnovne šole v Sežani je polno otroškega prešernega smeha, vriskov in razposajenosti. Kaj bi tudi ne bilo, saj je to še vedno šola, v kateri domujejo učenci osnovne šole in srednje šole, ki nosita ime po pesniku Srečku Kosovelu! Kakšna je Kosovelova spominska soba? V drugem nadstropju te, skoraj stodvajset let stare zgradbe, je že od leta 1976 urejena Kosovelova spominska soba, v katero prihajajo posamezniki in zlasti skupine šolarjev, da bi si jo ogledali. Marsikdo obstane pri vratih, ko se mu, namesto sobe z zibko in drugim pohištvom, pred očmi pokaže skoraj prazna soba, po stenah popisana in poslikana s pesmimi Srečka Kosovela, v kateri temno pobarvane hrastove letvice okvirjajo stene in kjer s stropa visi iz enakih letvic sestavljena kocka, na kateri je pritrjen kos na pol obdelanega kraškega marmorja, značilnega sestavnega dela kraške pokrajine. Trije beli vrtljivi fotelji in pet stolov (edina imitacija stolov, ki so jih imeli tudi Kosovelovi) ter tri blazine, oblečene v belo platno, tvorijo avditorij za publiko. Ob steni še dve vitrini. V eni trije Srečkovi rokopisi in fotokopija hstine babice Marije Trebeč (Celanove), da seje 18. marca 1904 ob 10. uri rodil takrat štiridesetletni Katarini Kosovel, ženi nadučitelja, peti otrok moškega spola na hišni številki 210 v Sežani (poslopje osnovne šole). V drugi dve zbirki, ki sta Kosovela predstavili svetu: "Zlati čoln" (iz leta 1954, izdana ob petdeseti obletnici pesnikovega rojstva) in "Integrali" (iz leta 1967), ki so Srečkovo poezijo postavili na evropsko raven. Pa še skrinja iz začetka 18. stoletja je tu. V njej so aparature, ki omogočajo predstavitev programa z zvočnim zapisom Kosovelovih pesmi in glasbe. Tega lahko izbiramo. Slišno podobo spremljajo še diaposnetki, ki jih iz enega ali drugega projektorja projiciramo na belo steno. Kosovelova spominska soba sestoji iz dveh prostorov. Iz večje sobe, opisane v prejšnjem odstavku, in iz manjše sobe, v kateri so na eni steni obešene predvsem slike Srečka Kosovela, na drugi strani pa pohce, na katerih so razstavljena ali postavljena knjižna dela. To so različne izdaje Kosovelovih pesmi (na žalost nimamo vseh), kakor tudi njihovi prevodi v tuje jezike, od francoskega in italijanskega do nemškega, pa tudi ameriška izdaja je tu. So še knjige, v katerih različni pisci obravnavajo Kosovela, njegovo delo, njegovo misel in njegova sporočila. Na policah je tudi nekaj knjig avtorjev, ki so se rodili na območju nekdanje sežanske občine, oziroma so na njem delovali ali še delujejo. Od Mare Husu, Jožeta Pahorja, Branke Jurca in Cirila Zlobca do Jolke Milič in drugih piscev. Edini, ki je ves svoj dosedanji opus, od originalov do prevodov, prispeval v Kosovelovo spominsko sobo, je pisatelj, pesnik in borec proti mafiji Danilo Dolci, po očetu Italijan, po materi Slovenec, rojen v Sežani. Kosovelovi starši Predno si obiskovalci ogledajo projekcijo diapozitivov in prisluhnejo programu, jim navadno povemo, da je bila ta soba nekoč stanovanje Kosovelovih. Nadučitelj Anton Kosovel je kot učitelj seveda stanoval v šoli in poučeval v Oče Anton Kosovel času, ko je bila Sežana v svojem drugem razcvetu. Proti koncu 19. stoletja so v Sežani nastajale lepe in pomembne zgradbe in ji dajale videz trga ter celo obcestnega mesteca, saj je skoznjo peljala zelo pomembna pot od Dunaja do Trsta. Tako so ob tej poti rastle gostilne in stanovanjska poslopja, nekoliko bolj odmaknjeni pa sta bili zgradbi sodišča in šole. Dmžabno in društveno življenje je dosegalo zavidljivo raven. Zgodaj so bili sežanski gostilničarji že naročeni na slovenske časnike. Sežanci so imeh čitalnico in cel kup društev, v katerih so bih člani-Tudi ženska društva so imeli - od Rdečega križa do različnih pevskih, dramskih in kulturnih. V kulturnih društvih so imeh tamburaše, pravi salonski orkester, godbo na pihala. In, seveda, imeli so tudi gasilsko društvo, katerega člani so bili najuglednejši ljudje v Sežani. Anton Kosovel je bil rojen učitelj-Rodil se je v Črničah leta 1860. Šolo n1 učence je ljubil. Kot se za pravega učite!? spodobi, je "v eni roki vihtel palico, v drugi SPOMINSKI SOBI Srečko Kosovel star tri leta Pa ponujal sladkor", največ pa je uporabljal Prijazno besedo. In z njo je veliko dosegel. Učenci so ga imeli radi, ljudje pa tudi. Bilje Povsod - v cerkvi orglar, vodja cerkvenega Pevskega zbora, na proslavah in prireditvah Je včasih nastopal v več vlogah hkrati. Igral Je več instrumentov in bil vodja orkestra, pa ^e skladatelj za nameček, tudi tajnik gasilskega dmštva in menda član prav vseh ^gih društev, razen ženskih. S svojo osebnostjo je Anton Kosovel izstopal, zato ni naključje, da se je nJegov pogled ustavil na mladi dami Katarini Stres, ki je tudi izstopala, sicer 'Kužabnici in spremljevalki gospe ^earamanga, žene trgovca in barona Žrikega porekla. Njihova družina si je ob Posestvu, na katerem je danes sežanski botanični vrt, postavila razkošno vilo sedanje poslopje občine Sežana), v kateri Je občasno prebivala, saj so gospoda sicer stanovali v Trstu. Katarina Stres, rojena 1862 v Sužidu pri Kobaridu, ni ostala ravnodušna °b dvorjenju in se je z Antonom Mati Katarina Stres, poročena Kosovel Kosovelom poročila 3. novembra 1894 v Sežani. Leta 1895 se je zakoncema Kosovel rodil prvi sin - Stano. Po očetu je podedoval ostrino in pronicljivost, mogoče tudi malo trme, ki jo imamo vsi Kraševci nekaj. Le dve leti pozneje se je rodila Tončka, čez dobro leto Karmela in po treh letih Anica. Potem so minila še tri leta. ko se jima je rodil peti in zadnji otrok - Srečko. Vzponi in padci To je bila srečna dmžina. Vendar so v življenju vzponi in tudi padci. Žal seje moral tudi Anton Kosovel soočati z njimi. Prevelika vnema nadučitelja za vse, kar je bilo slovensko in slovansko, in veliki uspehi, ki jih je pri tem dosegal, so mu v bistvu uničili kariero. Že leta 1906 so Antona premestili v Pliskovico, kjer je poslej poučeval in živel s številno družino. Otroci pa so bili takrat že toliko stari, da so morali obiskovati šolo, kar je Antonu povzročalo dodatne preglavice. No, po dveh letih je našel v Tomaju prostor tudi zase, ko je službeno mesto v Pliskovici zamenjal z učiteljem Rojcem, in se z dmžino preselil v tamkajšnjo šolo. Zaradi narodne zavesti so Italijani Kosovela predčasno upokojili in ga s tem prisilili, da si je moral poiskati najemniško stanovanje. Načrtoval je postavitev lastne hiše, kar mu je uspelo ob pomoči sina Stanota in hčerke Tončke. Za Srečka pa je postal novi dom le poslednja postaja na njegovi poti v neskončnost. Srečkovi brat in sestre Sanje staršev, da bi otroci "nekaj" postali, so se uresničile skoraj v celoti. S trdim delom in z velikim odrekanjem so Kosovelovi otroci dosegli vidne uspehe. Stano je doštudiral. Tudi on je pisal pesmi, vendar se je posvetil publicistiki. Živel je v Ljubljani. Karmela je postala pianistka. Poučevala je v Ljubljani in v Avstriji, kjer je spoznala slikaija Alfonza Graberja, se z njim poročila in ostala v Avstriji. Tam je umrla kot zadnja izmed Kosovelovih otrok in je edina, ki ni pokopana v Sloveniji. Anica je postala profesorica slovenskega jezika, ker se je zaradi bolezni morala odpovedati farmaciji. Poučevala je v Ljubljani. Edino Tončka ni šla študirat, saj je bilo treba skrbeti za brata in sestri, očetova plača pa je bila premajhna. Vendar je tudi ona obiskovala šolo v Mariboru in v Ljubljani dokončala trgovsko šolo. Ostala pa je na domu v Tomaju in poslej je bila tista, ki je vseskozi najbolj živo in srčno predstavljala najmlajšega brata - pesnika. ~^*«8S8jagggg Srečko se je sicer vpisal na romanistiko, vendar študija ni dokončal. Prehitela ga je smrt. Bil je človek, ki so ga bogovi ljubili, saj so mu dali velik talent in kratko življenje. Umrl je mlad, komaj 22 let star. Živo se spominjam zobozdravnika in slikarja dr. Hlavatyja z Opčin, ki je v Kosovelovi sobi pripovedoval, da je nekaj časa v Akademskem kolegiju v Ljubljani delil sobo s Srečkom, ki da je cele noči ali vsaj dolgo, dolgo v noč bedel ob svetilki in pisal, pisal. Ker ga je motila luč, se je hudoval nanj in mu rekel nekoč nekako takole: "Nehaj, no! Saj se takole noč za nočjo uničuješ!" Hlavaty pa ni bil edini, ki ga je Srečkova smrt silno prizadela. Prizadela je tudi slikarja Avgusta Černigoja, s katerim sta prijateljevala in skupaj načrtovala umetniško sodelovanje, v katerega naj bi pritegnila pesnikovo sestro Karmelo. Igrala naj bi klavir na likovnih razstavah Avgusta Černigoja, Srečko pa naj bi recitiral svoje pesmi. Toda Srečkova smrt je dokončno pretrgala in pokopala vse te vezi, ki so se tkale. Pesnik Kosovel je počasi, korak za korakom prihajal med Slovence Pesnik Kosovel je počasi, korak za korakom, kakor bi resignirano hodil po kraški gmajni, prihajal med Slovence. V času njegovega življenja so razni časopisi in revije objavili nekaj njegovih pesmi, od otroških in dmgih, vendar te v današnjem poznavanju pesnikovega dela ne predstavljajo njegovih najboljših stvaritev. Tu moramo izvzeti Ekstazo smrti, s katero je tako zelo opozoril nase, da so mu prerokovali še lepo prihodnost. Po njegovi smrti so tisti, ki so spremljali Kosovelovo literarno pot, pač ugotovili, da je umrl poet, ki je veliko obetal, saj niso poznali njegove ogromne, še neobjavljene literarne zapuščine. To so imeli Kosovelovi domači pa tudi prijatelji. Posebno to velja za pisma, iz katerih lahko marsikaj razberemo in izluščimo. Tončka Kosovel-Ravbar s soprogom Bojanom v Tomaju leta 1979 Slika na levi: Kosovelova družina leta 1903, pred Srečkovim rojstvom. Z leve proti desni: ob mami Katarini hči Karmela, pozneje pianistka, pod njo hči Anica, pozneje profesorica slovenskega jezika, pred mamo sin Stano, pozneje publicist in tudi pesnik, oče Anton ter hči Tončka, po šolanju gospodinja v Kosovelovi domačiji v Tomaju. Nadučitelj Anton Kosovel je igral bas v Tamburaškem društvu Tomaj leta 1913 Prva pesniška zbirka z naslovom Pesmi", ki jo je izdal Srečkov prijatelj Alfonz Gspan leta 1027, torej leto po pesnikovi smrti, predstavlja Kosovela kot kraškega poeta. Ob koncu zbirke in na koncu kratke življenjepisne opombe je Gspan zapisal: "S pričujočo zbirko njegova zapuščina ni izčrpana. Usoda ostalega gradiva zavisi od slovenskih kulturnih razmer". Leta 1931 je izšla zbirka pesmi z naslovom "Izbrane pesmi", ki jih je zbral in Uredil Anton Ocvirk. Zanjo je napisal tudi °bširen uvod. Po tej izdaji pa se je sistematično lotil Kosovelove velike literarne zapuščine in nam jo predstavljal v Obranih delih slovenskih pesnikov in Pisateljev. Že po izdaji prve pesniške zbirke G 927) in zlasti po izdaji druge (1931) je rned Slovenci Kosovel vzbudil veliko zanikanja. Izdaja "Zlatega čolna" leta 1954 je 'Prejšnjo vrzel zapolnila in nekako ures-11 'čila Kosovelovo namero, da bo izdal Pesniško zbirko s tem naslovom, v kateri naj bi se poslovil od "baržunaste lirike", in ria bo poslej pisal drugače. Tej nameri pa je ?elo nasprotoval pesnikov brat Stano. Ni namreč verjel v umetniško moč Srečkove poezije; še najmanj je verjel v tisto, ki je pretrgala s klasično predstavo o pesniški obliki, in začela nove izrazne poti. Z izdajo "Integralov" v letu 1967 pa smo vsi, ki smo mislili, da Kosovelove pesmi vsaj približno poznamo, obnemeli in hlastno segli po novi knjigi pesmi. Ponudila nam je veliko več, kot smo lahko slutili! Srečko Kosovel je pokazal nov svet, poln novih spoznanj in drugačnosti. In ob tem sta se nam porodili dve vprašanji: kako je lahko tako mlad človek toliko ustvaril in zakaj nismo tega izbora del dobili že takrat, ko so bile izdane "Izbrane pesmi" (1931)? Svetovna vojna jer bila za mladega Srečka huda preizkušnja; v njegov mladostni nemir in v njegovo prešemost sta se prikradla obup in slutnja smrti. Sicer veder in hudomušen mladenič je Kosovel v pesmih postal znanilec smrti. Njegova občutljiva narava se je najbolj ujela v ostro, vendar tako lepo kraško naravo. Besede kraških kmetov so bile zdrave kot brinjeve jagode med bodečimi trni; bori so postali bratje, ki jih je srečeval na poti po gmajni. Čeprav bori drug za drugim padajo, ostaja na tej gmajni grm - ne vprašajte, kje rase in ostaja skala; prav tista, ki ima svojo povest, povest o življenju, in kaj zato, če je bilo to življenje bridko in samotno. Velikokrat nas je presenetil in se nam postavil kot trudno zrcalo, da bi videli v njem svoj obraz, obraz Kraševca, obraz Slovenca, zlasti pa obraz Človeka. Kajti vedno stojita Človek in Svet drug proti drugemu. Včasih sta si vsak s svojo samoto grozeča, včasih presenetljivo blizu in dobra si. In vse je Kozmos. In vse je Resnica. Ko odpoljubi Smrt nam vso bolest in v srcu se ustavi čas, se umaknemo v veliki Prostor. Svetal postane naš obraz. (Sestavek je povzet iz daljšega prispevka z istim nadnaslovom, ki je bil objavljen v 2. številki revije Kras leta 1994!) Srečko Kosovel Kraška vas Sam čez vas. V temah tulijo latniki -burja prepleza zidovje, v okno udari: "Kdo?" Nokturno Razbijam svoj beli Kras, z muko razbijam ga in mislim na Beethovnov obraz. Pianist sem z železnimi rokami. Kras se lomi, zemlja krvavi., a dan se ne zdrami. Kraška cesta Topla, tiha in pokojna, kot z zvezdami posejana, če so zvezde tople misli, kadar misli name mati. Okno razsveti temo. In na koncu vasi bor završi -vztrepeta, ko me spozna-■ Pesem s Krasa Bori dehtijo, bori dehtijo, njih vonj je zdrav in močan, in kdor se vrne iz njih samote, ta ni več bolan. Zakaj v tej pokrajini kamniti je vse lepo in prav, biti, živeti, boriti se in biti mlad in zdrav. Bori, drugovi, dehteči, močni, tihi drugovi kraške samote, bodite pozdravljeni v moji samoti, polni težke, otožne lepote! Pokaj bele ledje iz pristana? Za žolto jadro je skril svoj obraz mornar. (Sonce gori.) Kaj sanja? Razumem. Tiho vstaja prevrat. S tipalkami žgočimi duše osvaja. -Si sredi poti? Začni od kraja! Očisti se v ognju, postani nam brat! Slavčki Slavčki pojo v senci grmovja sredi doline; sam grem po polju ob uri tišine. V rosi bleste gora, polje, srebrni kristali... Ko se iz tujine vračam in s stopinjo vsako bliže sem pretihi, sivi hiši, se mi zdijo ti mejniki kakor težke, neme misli, ko sem svojo vas zapuščal. Naj pozabim te, življenje, ti opojna, svetla godba, ki sem ob odprtem oknu pil te v samotno dušo! Jaz sem romar - tiha cesta, moja tiha kraška sestra, o, kako bi rad govoril s tabo, da se izpovem ti! Ali srce mi je bolno, duša noče govoriti, da se ne bi v snu zbudila od bolesti - moja mati. In v moje mimo srce se mesec zrcali. Vse te besede Vse te besede bi morale biti dehteče kot borova morja, jutranje zvezde, ki ugašajo ob zarji iznad pogorja. Pa je polnoč še, pa je polnoč še in jih moram prižgati, da v tej sivi kraški hiši nam je še ostati. V temen plašč zavit jih v burjo govorim, ko se zaganja v okna; pa se mati vzdrami in pomisli in zasanja... Jaz pa divji sem kot burja -Proč, o, proč je moje spanje. Tiho stopam preko poti kraških. Noč mi sije nanje. Pesem iz kaosa Ker živimo v kaosu, si želimo samote. Demonstracije na ulicah so kakor divje besede gluhonemcev. Sami ne čujemo svoje besede in to je naš obup. On pa vidi našo praznoto in nas bo rešil. Predmeti brez duše Omara z rdečimi šipami. Dolgčas spi v kotu. Avtomobil je senzacija. Kozmični dih: potres. Na razžarjeni zarji rdeči ATOM. Nenapisana moja beseda 1ZATOM Smeh kralja Dade na lesenem konjičku. Hi, hi. Pum. In če sem samo vetru brat In če sem samo vetru brat, kaj zato! In če me nima nikdo rad, kaj zato! In če sredi mrzle noči moje malo srce drhti samo, kaj zato! Saj so mi ceste sestre najvemejše, ceste, ki se bele bleščijo skozi to temno noč; saj so mi sestre zvezde, ki bede nad menoj. In če pomislim, kako je s teboj, ki tiha spiš v koči sredi gora, saj nisem več sam sredi sveta. Ker živimo v kaosu, si želimo samote. Večerne misli Večer me nosi na svojih perotih po srečnih, a čudnih potih do nje... Troje oken strmi v večer: eno okno je sobice njene odprto, skozi katero prisanja zejrr in ji sanje nosi; drugo okno odprto nebo nad njo, ko sedi v vrtu in govori (Rad bi bil roža na vrtu in jo poslušal, ko govori) -a tretje okno moja duša odprta, ki zre v večer, nasejan z zvezdami; mimo nje grem z odprtimi rokami in jo prosim: Besedo! Besedo! Svetilka ob cesti Kaj bi bil človek, če ti je težko biti človek? Postani obcestna svetilka, ki tiha razseva svoj sij na človeka. Naj bo, kakor je, ker, kakor je, vedno je on s človeškim obrazom. Bodi mu dober, temu človeku, in nepristranski kakor svetilka, ki tiho obseva pijančev obraz in vagabundov in študentov na cesti samotni. Bodi svetilka, če ni ti mogoče biti človek; ker težko je biti človek. Človek ima samo dve roki, pomagati pa bi moral tisočerim. Bodi zato obcestna svetilka, ki sveti tisoč veselim v obraz, ki sveti samotnemu, blodečemu. Bodi svetilka z eno lučjo, človek v magičnem kvadratu, z zeleno roko znamenja dajoč. Bodi svetilka, svetilka, svetilka. m fJ&M. iTkrzčsšj KOTIČEK gospodo:-: •5223511x5322222: pismo sedemletnega Srečka v "Zvonček" Uredniku kotička v listu s podobami za slovensko mladino "Zvonček" gospodu Doropoljskemu je sedemletni Srečko Kosovel naslovil pismo in ta ga je objavil junija 1911 skupaj s svojim odgo-vorom. Velespoštovani g. Doropoljski! Oprostite, da Vas nadlegujem s tem pisemcem. Vaš kotiček pa mi je tako priraste! k srcu, da mi ni možno drugače storiti. Preden pa Vam nadalje pišem, dovolite, da se vam drznem predstaviti: Sem učenec IV. razreda in pohajam v šolo k svojemu očetu; star sem sedem let. - Bil sem tudi že večkrat v Trstu, gledal sinjo Adrijo in videl, kako plovejo po njeni gladini morski velikani. Prihodnjič pa Vam sporočim kaj več, za danes naj bo dosti; vem, da imate mnogo pisem drugih pri-jate-ljev, a malo prostora. Prejmite odlične pozdrave od vdanega Srečka Kosovela iz Tomaja pri Sežani. Odgovor: Ljubi Srečko! Sinja Adrija! Ta krasota naše prelepe slovenske zemlje! Kako zakipi človeku srce od navdušenja in občudovanja, ko mu zastrme oči tam ob obelisku na Opčinah v neizmerno sinjo daljo, ki se giblje in valovi pred njim! Blagor Ti, Srečko, da si že večkrat lahko ogledal to krasoto! Koliko je Tvojih vrstnikov širom slovenske domovine, ki hrepene tja do kipečega Jadranskega morja! Kadar zopet stopiš na njegovo obrežje, spomni se vseh tistih, ki bi radi stali na tvojem mestu - saj so Tvoji bra-tje, Tvoje sestre - vsi otroci ene matere; slovenske domovine, ki ji je kras in ponos sinja Adrija! - Tej svoji skupni materi priseziK ljubezen in zvestobo, da se po vaših mladih, čvrstih silah dvigne njena moč in njena čast! Biti slovenske krvi - bodi Slovencu ponos! Urednik Dobropoljski Kosovelovo x pismo Černigoju Dragi Avgust! To dolgo, dolgo molčanje je naraslo na neprebrodljivo morje, človek bi moral napisati sedaj ne pisma, ampak roman. Veruj mi, da jaz nisem kriv temu. Tudi sem večkrat že začel pisati pismo, pa sem ga v sredi končal, ali pa sem ga - končanega - raztrgal. Tudi za te vrste Ti nisem porok, če so one prave, resnične misli, ki mi vstanejo včasih same, pa zatonejo tako hitro, da jih ni mogoče povedati. Preveč sem skeptik, da bi mogel vse verjeti, kar rečem, mislim, napišem, zato tudi svoje - včasih dobre stvari -Pregledujem, premišljujem in jih dostikrat raztržem. Sem v strašno mučnem položaju, katerega ne more marsikdo razumeti in včasih ne verjamem niti v to, kar se pravi: umetnost, lepota. Zato tudi pišem silno, silno nerad - mogoče sem pisal tekom pol leta 6 Pisem. - Kadar popolnoma obupam, verjamem samo v materijo in vanjo vklenjeno misel, ki ne more nikamor, pa samo malo in spet je v meni vse mogoče, vse, vse, duša dobi premoč in vidim, daje °bup samo prevara nad resničnostjo, ki ne more biti laž. Tako živim, rad bi določil, kaj in kje živim, čemu in kako, kaj sem, toda ne morem. Premalo miru imam in skoraj ne vemjem niti v to, kar seru. Vendarle sem skoro uverjen, da ni nobene stvari tako resnične kakor umetnost, nobene stvari tako visoke, kot je lepota. Ce materije ni, enoje: duša. Če Resnice ni, enoje: Lepota. In v Hej je skrita resnica, kije Nadresnica. Jaz ne verujem nikomur. Ali vemjem temu, kar čutim v sebi - v duši. To je moje. Vsak naj upodobi svoje življenje, ali naj §a vsaj skuša upodobiti, pregleda ga naj in bo videl, akoje umet-n'k- Kajti umetnik se rodi šele iz človeka. To verjemi - mogoče si občutil sam. Danes smo dobili pismo, kjer piše Karmela za kitografični aparat. Jaz Ti ga posodim radevolje, če ti bo služil. Uobiš ga v eni prvih pošiljatev. Je sicer format 4,5x6, pa bo Mogoče dober. Imam tudi nekaj plošč - mogoče so še dobre -Pošljem Ti jih, ker bi se dmgače gotovo skvarile. - Pošljem Ti tudi ~ Kopierrahmena in kar je nujno. Saj veš, da Ti prav rad ustreženi. * Nadaljujem Ti zvečer. Prečital sem, kar sem napisal, pa Sern strašno žalosten; nisem Ti mogel povedati, kar sem hotel, hašno težko je povedati, kar človek misli, a še težje, kar čuti v ^uši. Jaz sem večkrat mislil in večkrat mislim, kakšna j e razlika ^d slikarstvom in pesništvom. Oboje je primerjanje notranjosti v duše zunanjosti. Toda slikarstvo je (po mojem) danes šlo silno v stran od svojega cilja. Prišlo je do tega, daje pravzaprav vsa shka le izraz ene misli. Po mojem je to krivo. Ker je vendar vsako čustvo, vsak doživljaj le kos duševne pokrajine, kije odlomek potnega življenja, kije pa doživljanje človekove sproščenosti in sevne svobode. Vsaka pesem obstoji iz celega kaosa primer, slik, misli, ravno tako mora vsaka slika obstojati iz linij in tonov, ki se vsi sicer izlivajo v eno idejo, a tvori zase vsak en plastičen predmet, ki da ti sliki pravo življenje. Danes so slike povečini skice, sicer inteligentni zarodki, toda umetnost je baš v tem, kako na nek nov način ustvariti delo. Seveda je zato treba, da dosežeš elemente izrazil in potem na ta način sezidaš sliko. Danes je vsa umetnost v stadiju gibanja, dinamike, muzike. Njena edina misel je trajanje, pokazanje večnosti v človeku, pokazanje duše v njeni sproščenosti, kazati mora svet, kjer šele človek postane popolnoma svoboden, do tam mora priti človek, da bo vsak njegov gib odsev duševnosti. Prišli smo na tak način do naj višjega pojma umetnosti, do grške umetnosti (Platon), katere oblika ni za današnji čas, ki pa vsebuje toliko elementov duše, daje edino zmožna rešiti današnji propad sveta. Ustvarjati naj se pravi kazati duševnost v materiji (namreč v obliki - simbolu - materije), ustvarjati naj se pravi poduhoviti materijo. Vsaka umetnost živi in rase iz življanja, toda njena obli-; ka in simbol dobe, v kateri živimo. Mora biti večna. Mora biti svobodna. Mora biti sproščujoča. To naj bo današnji program umetnosti. To ni program, slutnja je. Vse, kar čuti človek, je vredno življenja. Kar čuti najvišje, je vredno najvišjega življenja. V Ljubljani živim bolj sam. Klonil ne bi rad, in če le morem, ne klonem. Bojujem se zelo, stare pustim - ni se vredno z njimi bojevati - bojujem se z mladimi. Delam, ko bom imel čas, da prepišem, Ti kaj pošljem. Za sedaj pa zate v Ljubljani ni nič, jaz bi sicer rad, da prideš, toda tam je silna gniloba. Jaz bi Ti priporočal, da prideš raje sprvega v Primorje, tu boš lažje kaj zaslužil nego tam, ko mrgoli tam Bucikov, Šantlov et cetera. V Primorju bi po mojem živel eno leto, delal in se še izpopolnjeval in potem bruhnil s celo vojsko slik v Ljubljano. Tam bi potem stopil lažje v življenje in začel. Če boš kaj fotografiral, pošlji mi kak odtis. Z Ribičičem si se sprl? Miklavž je zelo lep. Tudi uvodna slika "pošasti" je bila lepa. Kaj delaš? Ko imaš kaj časa, piši! Ne zameri, da Ti nisem že dolgo pisal, sedaj se bom skušal pridno oglašati. Če nimaš denarja, deni kak listek v Karmelino pismo. Pozdrav! Saj sem tako vsaj v mislih s Teboj, Tvoj Tomaj, 7. jan. 1924 Srečko Kozmično življenje Srečko Kosovel Nekdo meje vprašal: Ali imaš dušo? Rekel sem mu, dajo imam. Rekel sem mu, da vemjem v njeno večnost in v njeno lepoto. Toda vprašal meje nadalje: Ali ima žival dušo? In odvrnil sem mu, dajo ima. A on dalje: Ali ima drevo dušo? In zopet sem mu odvrnil, da jo ima. Ujezil seje in me v jezi vprašal: Tudi kamen? In ko sem mu odvrnil, dajo ima, seje obrnil od mene. Kako so čudni včasih ljudje! Ko jim pravim, da sta vesolje in vesoljna duša kakor nebo in moije, ki se zrcalita dmg v drugem, verujejo. Ko jim pa pravim, da ima vsak pojav svoj sijaj v vesoljnem lesketanju duše, ne verjamejo, in včasih je vendar res, da ima kamen lepšo dušo kakor ljudje. Honorar Srečko Kosovel Stvar je taka: honorar imenujejo plačilo za napisane povesti, novele, romane, pesmi, drame itd. Honorar, beseda z zlatimi črkami zapisana, s spoštovanjem izrečena, s sladkostjo mišljena, ki kažeš bednim kraljem pot v Betlehem. Honorarji so različni: veliki ali majhni ali pa jih sploh ni. Taki so, da z njimi ne moreš živeti, umreti pa ravno tako ne, kajti škoda bi bilo pustiti to, kar pričakuješ. Resje to: honorarje cilj pisanja. Naj govorjo vsi umetniki, kar hočejo, o popolno-sti svojih umetnin, o popolnosti in poti k popolnosti, honorar je vendar sladka beseda. Pot k popolnosti pospešuje edino honorar. Recimo: ko bi dobil toliko hono-raija, da si kupim par dobrih čevljev, bi se lahko pokoril po sivem ljubljanskem blatu: ker ga ne dobim, sem, kadar dežuje, vedno doma. Lahko bi se tudi obvaroval kletvin, če bi imel honorar, da si kupim kruha. A tako ga nimam in zaničujem ljudi. Edina uteha mi je, da nisem debel in neroden. Nekateri pisatelji so tudi polni časti. Ne pišejo zaradi honorarja, ampak zaradi "umetnosti". Kadar prodajajo, pa pravijo: "Veste, to ni na prodaj, toda če dobro plačate, no, potem..." In zopet je popolnost v tej sladki besedi. Kajti umetni-na je popolna šele, kadar dobiš zanjo honorar. Dotlej ji manjka poglavitna življenjska niansa, kajti jaz grem s honorarjem v kavarno ali po kruh ah si popravim čevlje itd. To je življenjska plat. Draga plat je pa eterični fluid. Za tega naj se brigajo drugi-Meni ga res ni mar. Aluminij Oprema, Komen D amen, d.o.o., Sežana Elektro Primorske, Nova Gorica HTG - hoteli, turizem, gostinstvo, Sežana Komunalno stanovanjsko podjetje, Sežana SGP Kraški zidar, Sežana Izdajatelj revije Kras Mediacarso, d.o.o., Ljubljana Poslovni sistem Mercator, d.d., Ljubljana Ministrstvo za kulturo Tovarna lepil Mitol, d.d., Sežana Telekomunikacijske storitve Mobitel, d.d., Ljubljana Občina Sežana Odbor za turizem občine Sežana Pošta Slovenije Trgovsko podjetje Preskrba, p.o., Sežana Quick, mednarodna špedicija in transport, Sežana BTC Terminal, d.o.o., Sežana Kmetijska zdruga VINAKRAS, Sežana Zadružna kraška banka, Opčine/Trst Notarski zapis DOGOVOR MED AINO KOSOVEL IN OBČINO SEŽANA Notar Milan Mesar Ul. 1. maja 1, Sežana Opr. št.: SV 86/96 /šestinosemdeset skozi šestindevetdeset) NOTARSKI ZAPIS V moji notarski pisarni se zglasijo: a) OBČINA SEŽANA, ki jo zastopa župan Benjamin Jogan, osebno znan, kot preživljalka, in b) AINO KOSOVEL, roj. 18.05.1931 (osemnajstega maja tisočdevetstoenaintrideset) stan. Ljubljana, Gorazdova 2 (dva), ki jo je 06. 07. 1983 (šestega julija tisočdevetstotri-inosemdeset) izdalo Mesto Ljubljana, skupaj s pooblaščeno odvetnico Majdo Škrlj iz Sežane, osebno znana, kot preživl-janka. Navzoči sta tudi dve zapisni priči in sicer: c) Miro Kranjec, roj. 11.08.1916 (enajstega avgusta tisočdevetstošestnajst), stan. Sežana, Levstikova 02 (dva), in d) Jolka Milič, roj. 05.02.1926 (petega februarja tisočdevet-stošestindvajset), stan. Sežana, Partizanska c. 14 (štirinajst), obe osebno znani in brez razmerja s pogodbenima strankama. Identiteta pogodbenih strank in prič je bila ugotovljena na način, kot je navedeno zgoraj. Pogodbeni stranki soglasno ugotavljata, da sta v zapuščinskem postopku pri okrajnem sodišču v Sežani po pokojni Mariji Carmeli Graber skupaj z Edvardom Racetom dne 22.12.1995 (dvaindvajsetega decembra tisočdevetstopetindevet-deset) sklenili dedni dogovor, ki vsebuje elemente pogodbe o dosmrtnem preživljanju in zajema tudi premoženje druge pogodbene stranke, torej premoženje, ki ni bilo predmet zapuščine, kot to izhaja iz pravnomočnega sklepa o dedovanju naslovnega ■ itiiliiiFKf/, xi lllllll •L i s - ' Po podpisu notarskega zapisa o prenosu lastnine Aine Kosovel na Občino Sežana 22. marca 1996 -z leve na desno: notar Milan Mesar, odvetnik Občine Sežana Marko Kosmač, zapisna priča slikar Miro Kranjec, župan Občine Sežana dr. Benjamin Jogan, zapisna priča prevajalka in publicistka Jolka Mitič, oporočni dedič Edi Race, dedinja Aino Kosovel in dedinjina , . • odvetnica Majda Škrlj. sodišča, Opr. št. D 136/93 z dne 22.12.1995 (dvaindvajsetega decembra tisočdevetstopetindevetdeset). Upoštevajoč navedeno Z namenom utrditve obveznosti, ki izhaja iz zgoraj citiranega sklepa o dedovanju, ki po vsebini predstavlja dedni dogovor in ob upoštevanju določb 3. točke 1, odst. 47. člena Zakona o notaristu stranki skleneta naslednjo POGODBO O DOSMRTNEM PREŽIVLJANJU Prvič Aino Kosovel kot lastnica stanovanjske hiše, stoječe na pare. št. 140 in pare. št. 1144/2, obe vpisani v vi. št. 379 k.o-Tomaj, katerih lastnica je postala na podlagi dednega dogovora Z Edvardom Racetom in Občino Sežana, kot izhaja iz pravnomočnega sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Sežani-Opr. št. D 136/95 z dne 22.12.1995 (dvaindvajsetega decembra tisočdevetstopetindevetdeset) in ki v naravi predstavljata spomin' sko hišo z vrtom strica Aine Kosovel, slovenskega pesnika Srečka Kosovela in njegove družine, za primer svoje smrti zapušča zgoraj navedeni nepremičnini vključno s premičninami, ki se nahajajo v stanovanjski hiši in ki bodo po popisu in katalogizaciji oprede' ljene kot spominska vrednost, kot dediščino Občini Sežana proti obveznosti dosmrtnega preživljanja. Poleg nepremičnin iz prvega odstavka te točke in 5 pogojem dosmrtnega preživljanja Aino Kosovel po svoji smrti zapušča kot dediščino Občini Sežana tudi knjižno zbirko svojega Pokojnega očeta Stanislava Kosovela, ki se nahaja v stanovanjski hiši Gorazdova 2 (dva) v Ljubljani, ki obsega približno 4000 ištiritisoč) knjižnih izdaj, to je celotno knjižnico, skupaj s knjižnimi policami - stalažami in pisalno mizo, dmžinske slike, dela profesorja Alfonza Grabetja, in koncertni klavir - pianino znamke Stingel. Drugič Občina Sežana sprejme in za primer smrti Aine Kosovel kot dediščino prevzame v prvi točki te pogodbe navedeno nepremičnino in premično premoženje proti obveznosti dosmrtnega Preživljanja, pri čemer sta stranki soglasni, da obveznost preživlja po tej pogodbi obsega obveznost Občine Sežana, da Aini osovcl plačuje mesečno preživnino v tolarski protivrednosti 60,00 (tristošestdeset 00/100) DEM po srednjem tečaju Banke Slovi dne- entje, za to valuto veljavnem na dan plačila, in sicer vse od :Va sklenitve te pogodbe dalje, do vsakega 5 (pet), dne v mese-Cu na tekoči račun Aine Kosovel. Pogodbeni stranki ob tem ugo-tavljata in soglašata, da se dogovorjena preživnina že plačuje. Tretjič Aino Kosovel zapušča Občini Sežana nepremičnine iz P^e točke te pogodbe v njeno last kot dediščino po svoji smrti, v Posest in upravljanje pa jih prepusti Občini Sežana takoj, ko bo cina Sežana hišo v Tomaju št. 39 (devetintrideset), stoječo na k;irc- št. 140. k.o. Tomaj, usposobila do take mere, da bo lahko kot kulturni spomenik služila svojemu namenu. Aino Kosovel in Občina Sežana sta sporazumni, da bo hiša v Tomaju št. 39 (devetintrideset) usposobljena za namene kulturnega spomenika, ko bo občina Sežana popravila vodovodno napeljavo v hiši, usposobila obstoječe sanitarije in opravila oplesk vseh zunanjih lesenih delov, zato tu navedena dela izrečno dovoljuje, ter ko bo Občina Sežana na svoje stroške ob sodelovanju z Edvardom Racetom opravila popis in katalogizacijo vsega inventaija v hiši. Četrtič Občina Sežana je dolžna po prevzemu nepremičnin, navedenih v prvi točki te pogodbe, v svojo posest in upravljanje hiše v Tomaju št. 39 (devetintrideset) uporabljati in vzdrževati kot dober gospodar, in v okvim tega je dolžna še zlasti: - plačevati vse stroške obratovanja (voda, elektrika, telefon, odvoz smeti, ogrevanje in podobno); - hišo redno vzdrževati (prostore v hiši pleskati, skrbeti za čiščenje hiše in vzdrževanje vrta, popravljati streho in skrbeti, da je najmanj enkrat tedensko, sicer pa tudi ob vsakem večjem deževju, pregledano stanje cele hiše. Za morebitne večje investicijske posege v hiši se bodo stranke tega dogovora pisno dogovorili posebej. Občina Sežana je dolžna v okviru upravljanja spominske hiše Srečka Kosovela skrbeti tudi za redno vzdrževanje in primemo oskrbo groba Srečka Kosovela na pokopališču v Tomaju. & ? a '4; Aino Kosovel, dedinja Kosovelove hiše v Tomaju, in oporočni dedič Edi Race po podpisu notarskega zapisa o prenosu lastnine na Občino Sežana 22. marca 1996 Petič Pogodbeni stranki sta sporazumni, da Občina Sežana zaradi upravljanja s hišo v Tomaju št. 39 (devetintrideset) imenuje oziroma postavi skrbnika hiše v soglasju s Krajevno skupnostjo Tomaj in z Edvardom Racetom. Aino Kosovel pa se za prevzeto dediščino iz prve točke te pogodbe obvezuje plačati vse pristoječe davke in drage javne dajatve, vključno z vsemi stroški sestave tega zapisa, plačati stroške davka na dediščino po zgoraj navedenem sklepu o dedovanju in vse stroške v zvezi s prepisom lastninske pravice na Občino Sežana. Desetič Zaradi odmere taksnih obveznosti stranki dogovora ocenita vrednost nepremičnin, ki so predmet te pogodbe, na 8.000.000 (osemmilijonov 00/100) SIT. Stranki določata, da se jima lahko izda ponovni odpravek te listine, in sicer enkrat. Ko notarski zapis strankama preberem in ju opozorim na pravne posledice sklenitve te pogodbe, posebej na določbe 117* do 122. člena Zakona o dedovanju, ga stranki odobrita in podpišeta. V Sežani, 22.03.1996 (dvaindvajsetega marca tisočdevetstošestin-devetdeset) Po preteku enega leta po usposobitvi hiše, skladno s sprejeto obvezo iz tretje točke te pogodbe, sme Občina Sežana v hiši v Tomaju št. 39 (devetintrideset) nastaniti kot skrbnika hiše primemo osebo ah zakonski par, ki bi v hiši stanoval brez otrok, prav tako v soglasju s Krajevno skupnostjo Tomaj in z Edvardom Racetom. Šestič Aino Kosovel si pridrži v hiši v Tomaju št. 39 (devetintrideset) dosmrtno pravico uporabe sobe v nadstropju nad kuhinjo in pravico souporabe skupnih prostorov (kuhinje v pritličju, sanitarij in hodnikov ter vrta pred hišo) za občasne obiske. Prostore lahko koristi kadarkoli in za neomejeno dolge obiske ob pogoju, da svoj prihod in odhod najavi najmanj en dan prej skrbniku hiše. Sobo v nadstropju in skupne prostore, katerih uporabo oziroma souporabo si je pridržala Aino Kosovel, lahko uporablja ob njenem obisku hiše skupaj z njo tudi njena prijateljica prof. Marija Povše iz Ljubljane, Reboljeva št. 12 (dvanajst) ali druga spremljevalka oziroma prijateljica Aino Kosovel. Sedmič Občina Sežana lahko določi primerno vstopnino za obiske spominske hiše, ki pa jo lahko pobira le v svojem imenu in se izrecno odpoveduje pravici, da bi se v njenem imenu kot upravljalec Kosovelove hiše v Tomaju št. 39 (devetintrideset) pojavljala ah predstavljala draga fizična ah pravna oseba. Osmič Aino Kosovel dovoljuje, da se po njeni smrti pri nepremičninah iz prve točke te pogodbe v zemljiški knjigi vknjiži lastninska pravica za pravno osebo z imenom Občina Sežana, Partizanska 4 (štiri), Sežana, kar sme v zemljiški knjigi predlagati Občina Sežana sama. Lastnpročna podpisa strank: Občina Sežana Aino Kosovel Lastnoročna podpisa zapisnih prič: Miro Kranjec Jolka Milič Lastnoročni podpis notaija in žig: Devetič Milan Mesar Občina Sežana se od dneva nastopa posesti nepremičnin iz prve točke te pogodbe obvezuje plačevati vse za te nepremičnine pripadajoče davke in druge javne dajatve, po smrti Pismo Nove revije in Društva slovenskih pisateljev KOSOVELOVA FONDACIJA Nova revija in Društvo slovenskih pisateljev sta 23. februarja 1996 naslovila na župana občine Sežana dr. Benjamina Jogana pismo o nameri, v katerem predlagata skupno ustanovitev Kosovelove fondacije: Dr. Benjamin Jogan Občina Sežana PISMO O NAMERI (Predlog) Društvo slovenskih pisateljev in Založba Nova revija Predlagata občini Sežana, da skupaj ustanovimo Kosovelovo fon-ducijo (delovni naslov). 2. Postopek formiranja Fondacije: Občina Sežana, Dmštvo slovenskih pisateljev in Nova revija sestavijo Upravni odbor, ki je najvišji organ Fondacije in vanj delegirajo po dva člana. Upravni odbor določi Izvršni odbor, ki je zadolžen za uresničitev programa Kosovelove fondacije. V Upravnem odboru je sedem članov, po dva iz občine Sežana, Društva slovenskih pisateljev. Nove revije in kot sedmi član predsednik Izvršnega odbora (po funkciji). Izvršni odbor ima poleg predsednika in tajnika še člane glede na potrebe realizacije posameznih aktivnosti. 3. Predlog za izvedbo navedenega je naslednji: - priprava elaborata Kosovelove fondacije (programska, organizacijska in finančna zasnova): - predstavitev Fondacije državnim institucijam; - priprava medijskega in promocijskega nastopa tako v finančnem kot tudi v vsebinskem smislu; - organizacija tiskovne konference; - pridobitev finančnih sredstev od donatorjev in sponzorjev; - organizacija mednarodnega pesniškega srečanja in podelitev prve Kosovelove nagrade za pesniški prvenec. V primeru, da je naš predlog sprejemljiv za občino Sežana, predlagamo, da se čim prej sestanemo in pričnemo z delom. Nova revija Društvo slovenskih pisateljev Niko Grafenauer Evald Flisar Ljubljana, 23. februar 1996 1. Namen Fondacije je: ' ureditev Kosovelove domačije (spominja soba, zbiranje rokopisov in ostalega §radiva, ki je vezano na Kosovela, adaptacija prostorov za bivanje, ureditev °kolice s parkiriščem); ' izdaja Edicije Kosovel s prevodom v več SVetovnih jezikov, ki jo založi Nove Revija *n je predhodnica Kosovelove nagrade; ' Kosovelova nagrada (domačim in evrop-skim avtorjem) za pesniški prvenec, ki jo Podeljujeta Dmštvo slovenskih pisateljev in 0Va Revija, ki tudi založi nagrajeno 2kirko v slovenskem jeziku oziroma v euem svetovnih jezikov; organizacija vsakoletnega mednarodnega Pesniškega srečanja; Podeljevanje pesniških štipendij z Možnostjo bivanja; Postavitev statue Srečka Kosovela na vrtu Pri hiši. Hišica očetova v Tomaju, (kakor je sliko podpisala Aino Kosovel) nekdaj Via Roma 95, sedaj Tomaj 39, vsa obdana z negovanim vrtom... Teta Anica v mladih in očarljivih letih... m Aino Kosovel pripoveduje... c poštovana gospa Jolka, 1 ■ bilo je tako pravljično pri nas v Tomaju, v Stlinachu in v Ljubljani, da ne vem, kaj še dodati k tej pravljici življenja: naši ljubljeni Graberjevi so prišli oprtani vsako leto z največjo mero življenjske radosti - se utaborili ob slikarskem stojalu v klavirski sobi, v Srečkovi so spali - v babičini jedilnici in v naši kmečki sobici sprejemali številne goste - obiskovalce poezije in Kosovelove domače prijatelje - in Dotka - teta Tončka je imela ves vrt v cvetju malih in velikocvetnih vrtnic med rožmarinom, glicinijami, peoni-jami in hortenzijami. (Magnolije je treba zdaj najprej posaditi ob cestni ograji, da se hišica očetova zdistan-cira od prometa, ki noč in dan drvi mimo mojih spominov). Mimo vseh mojih sončnih juter in zvezdnatih noči, ko je ljubezniva luna sijala na Kras in se ustavila pri nas v vsakem vrtnem popku, zjutraj je potem vse to zacvetelo... in to veste, da so že v zgodnji pomladi cveteli anemone in tulipani za pušpanjem, ki ga najbolj pogrešam. Kam je odšla ta živa mejica med gredicami in stezicami na našem vrtu? Vse mora znova posaditi vrtnar - strokovnjak (mora zasaditi nove sadike in spet vse obrobiti ^ pušpanjem). Pušpanj! Vse je zelenelo leto in dan in vse je cvetelo leto in dan pri naši ljubi Dotki! Tako so rožice ljubile svet dedkove vrtnarske vneme! Menda je naš dedek zasadil vso to ljubezen. Ostala je do smrti! Ker ne morem doumeti, da ni več nikogar, ne zmorem poti v Tomaj in v Stlinach. To so moje domače skrbi: vrt in cvetje. Živeli smo kot v pravljici Od vseh Kosovelovih iz Tomaja živi le še Aino Kosovel, hči Stanota Kosovela, Srečkovega brata. Ona je tudi dedinja hiše Kosovelovih v Tomaju št. 39, ki jo je sklenila po svoji smrti zapustiti Občini Sežana. In v vseh pogovorih, dogovorih ter v sklepnem dejanju, to je podpisu pogodbe Aino Kosovel z občino Sežana o dosmrtnem preživljanju, je sodelovala ter pogodbo podpisala kot zapisna priča prevajalka in publicistka Jolka Milič iz Sežane. V nadaljevanju objavljamo pismi Aino Kosovel Jolki Milič, napisani 3. in 25. marca 1996, ter odgovore na vprašanja, ki jih je Jolka Milič v pisni obliki zastavila gospej Aini... Srečko je ostal z Didiko - teto Anico vedno poživljen, vedno osvežen pri nas. Teta Anica je bila Srečku najbližja; onadva sta poznala radosti. In - imela sta največje srce. Seveda Vam bom odgovorila na vsa vaša ljubezniva vprašanja, ki se Vam zanje najlepše zahvaljujem! Pošljem Vam odgovore v najkrajšem času in Vas prav prisrčno pozdravljam in se Vam zahvaljujem za pozornost Aino Kosovel V Ljubljani, 3. marca 1996 Ljuba in spoštovana gospa Jolka, Kosovelovi so najbolj ljubili glasbo. Dedek, teta Karmela, očka, Dotka so tudi igrali več instrumentov in so se v glasbi sprostili po napornem dnevu - jaz pa sem obiskovala vedno koncerte, ker sem imela vedno svoj koncertni abone-ment, le zadnja leta, ob boleznih mojih domačih, nisem odhajala na večerne glasbene prireditve. Na počitnicah na otokih sem najbolj uživala Osorske glasbene večere! Pošiljam Vam nekaj svojih najljubših fotografij - družinskih seveda - brez Srečka, kajti jaz ga nisem poznala in sem ga čitala šele na gimnaziji za malo maturo; fotografije pridejo v moj družinski album, in prosim, da mi jih po ogledu vrnete. Najraje sem imela teto Anico. Vse življenje sva bili največji prijateljici!! Se več: v njej sem čutila tisto babičino dobroto in ljubezen in zaupanje v življenje, ki ga je vcepljala svojim študentom v letih zorenja: ljubili smo Prešerna, ker smo ga spoznali ob njenih predavanjih, ki jih je vsako leto znova pripravila. In bila je odlična poznavalka poezije ' slovenske in evropske! Tako je vsak pesnik ob njenih predavanjih spet zaživel med mladino - in med njimi je bil tudi Srečko. Ljuba gospa Jolka, po vojni so naš tomajski dom poživljali Graberjevi. Neverjetno živi, dobro razpoloženi v svojem slikarskem ustvarjanju so prinesli v lirični svet poezijo slikarske palete - in ta je bila moj očarljivi svet: pri Onkelu je vse je žarelo in se porajalo na Platnih - in nas očaralo brez občutka minljivosti - živeli smo kot v pravljici - in težko, da bi se jaz Znašla po smrtih v življenju, ki mi je še ostalo - tako srečni smo bili, tako polni zaupanja v življenje! Prosim, da mi oprostite te drobne podatke. Težko je misliti na Vse to, ko ni nikogar mojih ljubljenih več - na grob sploh ne Mislim: da je vsa ta sreča in polnost življenja pod rušo! Prisrčno Vam voščim vso srečo za Veliko noč. Pripis: Aino Kosovel Gospo Vido Štolfetovo sem v Soči obiskala in se mi zdi zelo, zelo ošibela. Verjetno bi morala dobivati tonikume za odrasle - starejše osebe, ker se popravi s tem kondicija- Gospa Vida tudi ni več prav mlada in mi je nadvse hudo ob misli, da se vsi naši najljubši prijatelji tako postarajo! To so strašne ugotovitve zame, ki sem jih imela vedno tako rada - najraje! ; : , v Aino Kosovel na balkonu klavirske sobe v Tomaju V Tomaju je bila gospa Albina Laharnar naša ljubljena soseda - spoštovali in ljubili smo jo vsi Kosovelovi - najbolj Dotka. Teta Tončka je bila na to sosedstvo tudi zelo ponosna. Vedno sem pričakovala, da bo hiša Fabjanjih - Černetovih nekoč odprta javnosti, ker je bilo v njej toliko lepot iz Buhovine, da bi lahko imeli - muzej. Gospa Albina je imela vse opremljeno z izrednim okusom - to bi lahko vsi občudovali. Prav tako smo imeli prekrasno Župnišče: tri sobane biblioteke s starimi biblijami, ki so tudi izginile neznano kam. Pri Kosovelovih smo v vojnem času trpeli škodo ukradenih kokoši -to je bil ves "vojni dobiček", sicer ni bilo nikdar nikakršne škode. Zdaj so odnesli Ravbarjevi edino poročno darilo - skrinjo s stopnišča, nad katero je viselo prelepo Onkelevo tihožitje krizantem - in moram seveda nadoknaditi vse to. In prelepo sv. Družino imajo Racetovi - in moram tudi to nadoknaditi z novimi umetninami po hišici očetovi, če hočemo imeti muzej! A. V Ljubljani, 25. marca 1996 Publicist in pesnik Stano Kosovel, oče Aino Kosovel (pod puščico!) na prvem jugoslovanskem novinarskem kongresu med 27. in 29. marcem 1921 v Ilidži pri Sarajevu. "Tedaj smo dobili Kosovelovi domovino in očka je bil med prvimi politiki jugoslovanskega zedinjenja... "je pripisala AinoKosovel! Aino Kosovel odgovarja na vprašanja Jolke Milič za revijo Kras vsi Kosovelovi smo nadvse ljubili Kraško liriko; Enemu izmed pisem, ki jih je Jolka Milič pisala Aini Kosovel, je priložila tudi vprašanja za revijo Kras. Gospa Kosovel je nanja odgovorila in pripisala svoje soglasje za njihovo objavo. Gospa Aino Kosovel, kdo Vam je prvi govoril o stricu Srečku, kaj Vam je povedal o njem in kako Vam gaje predstavil? Teta Anica, profesorica slavistike, je bila najbližja Srečku. V študijskih letih slavistike v Ljubljani sta živela v Akademskem kolegiju "Domovina", preživela tam mrzle zime s prehladi, od katerih si Srečko ni več opomogel. Končalo se je z meningitisom in s smrtjo, ki je domači niso nikoli zmogli preboleti. To je bila gotovo najbridkejša smrt v naši familiji. Kaj mi je povedala o njem? Da je bil najbolj navezan na dom - na mamo. Da je bil izredno živ in zainteresiran za vse literarno, v večnem ustvarjalnem zagonu; vedno v povezavi s seminarjem na Ljubljanski filozofiji - s kolegi, ki so ga imeli izredno radi. In je živel s to svojo družbo do zadnjega diha, v upanjih in brezupih, kot pač vsi obetavni mladi poeti. Da je "hrepenenje močnejše od življenja", je napisal v citatu iz Lepe Vide teti Anici v spominsko knjigo. Domnevam, da ste s člani ožje in širše družine hodili na bližnje pokopališče... Kako ste doživljali ta sveta romanja? Na tomajsko pokopališče sem hodila vsako jutro zalivat cvetje. Kostanji so ob vhodu nudili blagodejno senco grobovom. In do sončne pripeke je v rosi zjutraj vse vzcvetelo, do večera pa je bilo vse posušeno. Tako smo morali vedno zalivati grob zjutraj in zvečer, če smo želeli imeti negovanega. Slavčki so ob večerih prepevali v maju in tedaj smo doživljali vso pokrajinsko liriko Srečkove poezije. S teto Anico, s teto Karmelo, z Onkelom, z mamo smo vsak dan obiskovali pokopališče. Kot na obisk smo hodili tja... Koliko let ste bili stari, ko ste se srečali z njegovo poezijo? Že kot otrok sem bila očarana nad Srečkovo liriko', najbolj me je očarala njegova pokrajinska lirika. Vsi Kosovelovi in Gruberjevi smo nadvse ljubili kraško liriko! Predvsem pokrajinsko kraško liriko - domače motive, kjer se srečuje poezija Srečka in Stana Kosovela in kjer je dobršen del njune otroške poezije prava umetnost. In kdaj je Srečko bolj celovito stopil v Vašo zavest? V šolskih letih v srednji šoli! Precej smo ga čitali tudi doma - v mladinski literaturi. Bil je del najlepših predavanj ti modeme. Imela sem odlične profesorje slavistike na srednji šoli-Temeljito sem se "gulila za maturo”! Taka "maturantska naloga je bila tudi pospravljena in negovana hišica očetova v Tomaju, b1 pri tem je pri nas doma ostalo; vedno so gledali name kot na maturantko, ki iina red v domačem vrtu v Tomaju in prenaša vsakodnevne dolžnosti, ki pa jim zaradi težke astme nisem bila dorasla-Zato sem jih tudi neki dan temeljito preslišala od Dotke - tett Tončke. Toda cistofibrozna astma ne pozna pardona in sem zal° bila več na otokih Jadrana kot doma, da sem preživela in da danes diham. Domača imena pri Kosovelovih: Didi - Anica Kosovel Dotka - Tončka Kosovel-Ravbar Menkec - Karmela Kosovel-Graber Onkele - Karmelin soprog slikar Alfonz Graber Bojansky - Tončkin soprog Bojan Ravbar Slika na levi: Tončka Kosovel (na desni) in prevajalka Jolka Milič na otvoritvi Černigojeve razstave oktobra 1967 Slika zgoraj: Stano Kosovel, brat pesnika Srečka Kosovela Slika na desni: Aino Kosovel z mamo Franjo Kosovel, rojeno Slatnar, s teto Karmelo ter z gospo Povšetovo, pogosto spremljevalko Aino Kosovel, fotografirane leta 1991 ^ pismu (in še prej, pred leti) omenjate magnolije, ki bi jih bilo treba posaditi v Tomaju, da bi bila hiša zavarovana pred hrupom ln Prahom. So nekoč v tomajskem vrtu rasle magnolije in so trtedtem strohnele, ah morebiti mislite na, recimo, dišečo astrolist-ttrco (Olea fragrans), kije uporabna za oblikovanje živih meja? ^u> v Sežani, so vrtovi pogosto obdani z visokoraslimi grmi, ki so k°t nekakšna zelena zavesa, liste pa imajo lepe mastne kot magije, čeprav niso magnolije. Da se hišo zavaruje pred hrupom, se 2di tudi meni zelo dobra misel... V našem načrtu, ko je bila še ljuba Dotka, je bila ure-ditev, to je prenova vsaditve vsega rastlinstva na tomajskem vrtu: jačenši s pušpanjem (robniki), s posaditvijo vrtnih in gozdnih jQgod in ribezovih grmičev zapadne strani, do grmovja majnic (flidra), ki je cvetelo z anemonami, tulipani in glicinijami v maju, *° ie 9 Tomaju najlepše. Tedaj so peli slavčki in vrtnice so pogajale v popkih. To bi naj posadil in vrt znova uredil g. Črepinšek, 1 s>no mu naročili tudi grmičje magnolij, in bi s tem obsodili cest-n° °grajo. Tudi drevje cvetočih magnolij bi posadili poleg sadne-drevja, kot tudi grmiče forzicij, japonske češnje in vsega °sMega rastlinja, ki ga je posadil dedek. G. Črepinšek pa sploh n‘ Prišel, da bi se z Dotko posvetoval! Niti toliko pozornosti! '1'aših besedje razbrati veliko ljubezen do vseh članov Vaše |)2Je in širše dmžine. Če bi Vas prosila, da naredite nekakšno top-t stvico, koga bi postavili na prvo, drugo itd. mesto? In zakaj? Če ^ je tuje razvrščanje takega, malce fnvolnega tipa, bi povedali ° v$akem članu dmžine... najlepšo anekdoto? Na prvo mesto bi postavila teto Didi - Anico. Ona je bila a neše družinske idile. Edina, ki me je vedno spremljala na r°ke Jadrana, da sva skupaj letovali, se sprehajali v gozdovih, ob obali, kar me je vrnilo v življenje. Bila je več kot mamica; tako kot naša babica, ki je imela kar pet otrok. To pa pomeni ljubezen za pet otrok. In te sem bila jaz nadvse potrebna. Bila sem hud astmatičen problem! Potem pride na vrsto teta Karmela z Onkelom: rudi sama ljubezen "po babičino". Babica je bila ljubezen, tako tudi Onkelo in teta Karmela. Tudi ozdravila sem v tej pravljični ljubezni. V ničemer me niso silili za kakršnokoli delo... In tako se je z dieto, z morjem vrnilo zdravje! Nikakršnih anekdot ni bilo, čeprav sem bila jaz tisti "anekdotni otrok"! Drugače pri tej strahodni astmi ne gre! Ostali ste čisto sami. Vsi dragi in naj dražji so umrli, to je pač naša usoda, pot vsega živega. Odkod jemljete moč, da vztrajate? Ne mislim podcenjevati dobrih znancev in še boljših prijateljev, vendar vse tiste roke iz družinskega kroga, ki so Vas grele in varovale, so omahnile, onemogle. Praznina je očitna, zevajoča. Črpate veselje do življenja iz vere? Spominov? Se odkod? Prebridko je in najbolje je umreti, ko nisem izvršila tistih svojih najljubših načrtov: napisala pravljic - turških ob študiju orientalistike v Sarajevu, tistih družinskih kronik in tiste legende o .s1 v. Antonu - vseh zaljubljenih patronu! Preveč sem obupana ob misli na grozote sedanjosti. Nisem se skušala najti v besedi. Nisem "besedni mojster"! Moj življenjski načrt je bila arhitektura, ne literarna dejavnost! In še o "nevprašanih stvareh"! To so same bolečine, izvirajoče iz ljubezni. Celi jih ljubi Bog in šele kasneje se znajdemo v lastnih besedah. Šele, ko umremo, v njih spet zaživimo, če pomaga Vstajenje našega Odrešenika najti pot, resnico... Nekaj drobnih spominov Na hišo Kosovelovih mi je ostalo veliko lepih spominov. Zame je bila kot obvezna postaja. Kadar sem šla mimo, sem se vedno ustavila, poklepetala z domačimi in nadaljevala pot. Se zlasti mi je bila prijazno zatočišče v večernih urah, saj je znano, da je Tončka bedela pozno v noč in da je odhajala spat šele proti jutru... V nadaljevanju poskušam nanizati nekaj spominskih drobcev na Kosovelove! Slika na levi: Tri Kosovelke ■ z leve proti desni: Anica, Karmela in Tončka Slika spodaj: Z leve proti desni: Tončka Kosovel-Ravbar, Aino Kosovel, Karmelin soprog slikar Alfonz Graber in Karmela Kosovel-Graber na Kosovelove mmmr -pr- na jvusuvciuvc Kosovelova Hiša kotob vezna postaja • •• Lučka Čehovin ravnateljica Kosovelove knjižnice, 6210 Sežana, Mirka Pirca 1 Ni dolgo tega, ko me je sončno nedeljsko popoldne zvabilo v Tomaj. Tam me je obšla neka tesnoba, ko sem se usedla na klopco ob Kosovelovi hiši, kjer sem tolikokrat posedala v družbi Karmele, Tončke in Anice, pa tudi drugih, ki so k njim prihajali. Kar dolgo sem se zadržala v zavetju zapuščene domačije. Prepustila sem se božanju sončnih žarkov ter obujala spomine. Z žalostjo sem opazovala zapuščen vrt, kjer so bile nekoč vzorno urejene gredice, na katere je pokojni Bojan Ravbar, Tončkin mož, vsako leto zasadil nekaj novega in sproti izpulil vsak plevel. Vedno sem občudovala vzorno urejen vrt, ki se mi je zdel kot park. Pogrešala sem tisto mogočno češnjo, pod katero je bila kamnita miza in smo poleti tudi neštetokrat posedali v njeni košati senci, a jo je pred nedavnim izml vihar. Sedaj raste tam blizu velik macesen, ki mu je letošnjo pomlad močan žled polomil kar nekaj težkih vej, ki so obležale na tleh... Kako rada bi, da bi mi Tončka kot nekoč spet odprla vrata in me prijazno povabila v hišo in kot vedno ponudila jajčni liker, brez katerega me ni skoraj nikoli pustila iz hiše, tudi če sem se branila. Velikokrat sem se spraševala, zakaj Tončka tako zelo ceni prav jajčni liker, čeprav ga sama ni pila; kot tudi nobene druge alkoholne pijače ne... Pač, enkrat sem ji prinesla kremo maršalo. Rekla je, daje to nekaj tako dobrega, ter me prosila, naj ji še prinesem. Tega sem bila prav vesela, kajti zmeraj sem bila v zadregi, ko sem šla v Tomaj in nisem vedela, kaj bi ji nesla. * Ko je nekoč naša knjižnica organizirala literarni večer - mislim, da je šlo za predstavitev Kosovelovega zbranega dela -je sodeloval tudi gledališki igralec Miha Baloh. Ker so umetniki tudi ponočnjaki, ga je polnočna ura zalotila še v Sežani. Naenkrat se je spomnil, da bi šel na pokopališče v Tomaj in obiskal Srečkov grob. Kljub temu, da za to nisem bila najbolj navdušena, sva se odpravila v Tomaj. Noč je bila jasna in ob polni luni nenevadno svetla. Na pokopališču sva postala ob Srečkovem grobu in po kratkem molku je Miha ves prevzet začel razlagati, kako je to pokopališče za razliko od drugih pokopališč čisto nekaj posebnega. "To sploh ni pokopališče, to je kot vrt; tukaj ni smrti, tukaj je življenje. Le nekaj je, kar m6 moti", je še dodal in pokazal na cipreso v bližini Srečkovega groba. "Lučka, poskrbeti morava, da ta cipresa zgine!" Potem j6 odrecitiral še dve Srečkovi pesmi, nakar sva odšla k Tončki. Tončka naju je prijazno sprejela in izrazila vse svoje gostoljublje: še zlasti, ko je Miha povedal, da je lačen. Takrat je zelo razumevajoče zložila na mizo, kar je imela v hladilniku... Dolgo smo se pogovarjali-Miha je Tončki povedal, da po njegoveih tista cipresa ne sodi na tomajsk0 pokopališče, še najmanj ob Srečkov grob. in ji predlagal, naj se jo odstrani. Na mojo začudenje se je tudi Tončka s tem strinjala in takoj povedala metodo, po kateri bi cipresa v najkrajšem času usahnila... KajSL’ je potem zgodilo, ne vem, a dejstvo je. da čez slabo leto ciprese na pokopališču ni bil° več! i unviva jc uiid v?>c uu Kunca s\ Jega dolgega življenja (92 let) zelo razum ln radoživa. Zanimalo jo je vse, kar se Ugajalo, predvsem na področju kulture. 1 So °dprli v Štanjelu Spacalovo galerijo, :lplo :________1- ... va dela. Takrat je bila v Tomaju tudi sestra Karmela. In tako sem peljala v Štanjel obe. °nčka si je že pri vhodu začela natančno °gledovati slike. Njeno bistro oko je ocenje-Val° umetnikova dela do potankosti. Tu pa ^rn je kaj pokomentirala. Ko sva šli s ‘lrrnelo po širokih lesenih stopnicah v prvo Nadstropje in še naprej v naslednje nadstrop-Je’ sva opazili, da Tončke ni za nama. Takoj Sem se vrnila v nadstropje nižje, a Tončke Nisem videla. Potem sem jo poklicala. In kar °strrnela, ko se mi je oglasila z ozkih strmih nasilnih železnih stopnic, po katerih se je zPenjala. Ko sem ji povedala, da so to samo tor^ne st0Pn'ce. je korajžno rekla: "Nič za in se vzpela do vrha. Občudovala sem Njem 0 neizmerno moč in voljo. Ko je prišla v galerijski prostor, je s pogledom premotila slike in molče stopila k oknu, ki je bolj podobno grajski lini, in dolgo strmela v pokrajino. Vprašala sem jo, kako se ji zdijo slike, pa je hladno odgovorila: "Škoda tako lepega prostora za te palce. Spacal bi za tako lepo galerijo moral izbrati kaj boljšega... Razgled je pa čudovit!" je še dodala. "In prav zato se je izplačalo, da sem prišla do vrha!" * Tudi potem, ko je Tončki umrl mož Bojan, se je trudila, da bi imela urejen vrt. Ker sama ni mogla pleti, smo se s sodelavkami dogovorile, da ji gremo pomagat. S pravim veseljem smo v zgodnjem jutru odšle v Tomaj in vse dopoldne urejale gredice ter popolnoma očistile vrt. Ko smo okrog trinajste ure odhajale, je Tončka še počivala. Iz dolgoletnega prijateljevanja sem vedela, da Tončka nikoli ne sprejme družbene pomoči. Zato smo tudi me odšle tja nenapovedane, vendar je našo pozornost s hvaležnostjo sprejela in nam izrazila veliko zadovoljstvo ter se takoj zahvalila z veliko bonboniero in jajčnim likerjem. Pozneje sem zvedela, da se je marsikomu pohvalila, kako so jo knjižničarke prijetno presenetile. * Ko je bila Tončka nekaj mesecev pred smrtjo v sežanski bolnišnici, sem hodila k njej vsak dan. Imela je močno željo, da bi okrevala in zelo seje trudila, daje obilno jedla, čeprav sem opažala, da so zadnja leta njeni obroki skrajno majhni. Nekega dne je izrazila željo, naj bi ji dopoldne za malico prinesla sveže jajce. Ker imamo pri hiši v Šmarjah nekaj kokoši, sem ji vsako dopoldne prinašala popolnoma sveže jajce. Rada ga je pojedla. A nekega dne, ko sem spet prišla v bolnico, so ob Tončkini postelji stali obiskovalci. Kot običajno sem ji ponudila jajce. Tončka pa me je grdo pogledala in zavrnila z besedami: "Saj veš, da nikoli ne jem jajc!" !§i!$5Ži$8ga Spravila me je v zadrego, a sem razumela reakcijo. Molče sem se odstranila. Spotoma sem razmišljala o Tončkinem karakterju in o podobnih reakcijah, ki sem jih doživljala med najinim poznanstvom. Ko sem naslednji dan prišla, meje Tončka sprejela običajno prisrčno: kot da se ni nič zgodilo. * Zanimiv je bil Tončkin odnos do Avgusta Černigoja, ki mu sicer ni bila naklonjena. Kljub temu seje zelo trudila, da je bila z njim prijazna, kadarkoli sta se srečala. In ko je umetnik živel v Lipici, mu je tudi pogosto poslala kakšno steklenico terana. Tudi Černigoj ni gojil kakšne sim-patije do Kosovelove hiše niti ne do Tončke. In če sva se kdaj peljala mimo in bi se jaz prav rada ustavila, mi je vedno rekel, da v tisto hladno hišo on ne gre. Karmela KosoveZjeseni 1976 v Tomaju * Anica je živela vsa leta v Ljubljani. Bila je ugledna profesorica slovenskega jezika. Kadar sva s Černigojem govorila o njej, je vedno poudarjal, da je bila med Kosovelovimi sestrami najlepša. Tudi, ko je bila upokojena, je prihajala iz Ljubljane v Tomaj samo na obisk. Opazila sem, kako je bila Tončki popolnoma podrejena. Nasploh je bila Tončka v družini vodilna osebnost. In v pogovoru, kadar se Tončka z Anico ni strinjala, jo je vedno zavračala: " Saj se ti itak ne spoznaš na drugo kot na literaturo!" Ko je nekoč Anica prišla iz Ljubljane v Tomaj, je vsa obupana prihitela k meni v knjižnico povedat, da je na avtobusu pozabila torbico. Prosila me je, naj ji jo pomagam najti, hkrati pa je izrazila svoj strah, češ, kaj ji bo rekla Tončka, ko se vme z obiska pri Karmeli v Avstriji. Telefonirala sem na vse možne avtobusne postaje, a torbice ni bilo nikjer. Nesrečna Anica je vsak dan prihajala v knjižnico in skupaj sva razmišljali, kaj storiti. Anica je ves čas tožila, da se boji, kaj ji bo rekla Tončka. Prosila meje, naj pridem v Tomaj, ko se bo vrnila iz Avstrije, da ji pomagam iz zadrege. Po Tončkinem povratku me je Anica res takoj poklicala in nemudoma sem se odzvala. Najprej sem Tončko vprašala, kako je bilo v Avstriji, nakar sem prav previdno hotela povedati, kaj se je bilo Anici zgodilo. Pa mi je Tončka kar sama, čisto mimo rekla: "Pa saj je torbica v sobi!" Z Anico se nama je odvalil kamen. In potem je spet zavrnila Anico: "Saj ti resnično nisi za drugam kot za v razred!" * Na spominski svečanosti ob 50. obletnici smrti Srečka Kosovela je bilo veliko ljudi iz vse Slovenije in tudi iz zamejstva. Občina je za posebne goste organizirala kosilo v Lipici, kamor so bili povabljeni tudi Kosovelovi. Toda Tončka je kosilo zavrnila z besedami: "Kosovelovi imamo še vedno toliko denarja, da si lahko sami plačamo kosilo!" In tako so na njen predlog odšli v restavracijo Triglav, kamor so povabili tudi Černigoja in mene. Med kosilom je stekel pogovor, a spominjam se, da najbolj sproščenega vzdušja ni bilo. P° mojem občutku predvsem zaradi Čemig0' jeve prisotnosti. * Veliko zanimivih anekdot se spominjam o srečanjih s Černigojem m Karmelo, z njegovo mladostno ljubeznijo-Kdor ni poznal razmerja med njima, bi skoraj težko razumel njuno obnašanje. Karmela mi je o Černigoju velik0 govorila, enako Černigoj o Karmeli. Ko st3 se razšla, se veliko let nista videla. Ko pa je bila v Sežani velika proslava ob petdesetletnici smrti Srečka Kosovela, sem Černigoj0 povedala, da bo prišla tudi Karmela. "0> potem pa moram tudi jaz priti!" je takoj odvrnil. "Pa da se boš lepo oblekel za to srečanje!" sem mu naročila. Černigoj namreč ni dosti dal na obleko, dasiravno j6 rad imel ekstravagantna oblačila, predvsem živih barv. Tisti dan je prišel v knjižnico že ob osmih zjutraj, v pepita hlačah in rdeči srajci. Kar nekam nervozno je čakal v knjižnici, kjer je bila tudi spominska razsta- kgi Tončka in Karmela Kosovel 5. maja 1986 v družbi z Jerco Mrzel, Jolko Milič, Ivom Banom... Va- Težko bi opisala srečanje s Karmelo, ki n' mogla prikriti zadrege in začudenja, ko •je zagledala Černigoja. Ko sta se pozdravila ln spregovorila nekaj besed, je Černigoj lakoj rekel novinarju Marjanu Zlobcu, ki je na proslavi, naj ju fotografira. Karmela n.a >N O) -Q O -C 2 s -g ■M 8 O) > >tg d) 'rO j= "S g 2 +■> -Q iz) O fe ti o o. i/j 0) •ri ;E 2 'E 5 5 I g o n. id 5 5 o. £ - 2 • S ; 2 e £ ~ 5 g. S e1 o E % |t V) <0 0) ^ fl g N o »O 2 T3 ° o I o c c SLOVENSKI OPERATER NMTS. GSM Foto: Janez Grigori Svetla luč poeta iz roda v rod Kraševcem na pot! r rV-4 »iPt V jesenski tihi čas prileti brinjevka na Kras... Srečko Kosovel 73779/131 KRAS K1 ® „ S5™® o lili oS-g-a m* H i' S