ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 • 1995 • 4 (mi) • 583-593 583 
L u d w i g S t e i n d o r f f 
SAMOSTANI KOT SREDIŠČA SKRBI 
ZA POKOJNE V STARI RUSIJI 
Ta prispevek temelji na predavanju, ki ga je imel avtor 2. aprila 1992 na oddelku za zgo­
dovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Razširjena nemška inačica besedila je 
izšla pod naslovom Klöster als Zentren der Totensorge in Altrußland, v: Forschungen 
zur osteuropäischer Geschichte 5011995, 337-353. - Tema je podrobneje obdelana v 
avtorjevi knjigi Memoria in Altrußland. Untersuchungen zu den Formen christlicher 
Totensorge, Stuttgart 1994; prim, poročilo F. M. Dolinarja v Zgodovinskem časopisu 
4911995, 2, str. 317-318. 
K najpomembnejšim samostanom Moskovske Rusije 16. stoletja je sodil samostan Smrti 
matere božje pri Volokolamsku okrog 120 km zahodno od Moskve, ki ga je ustanovil Iosif 
Sanin. Iz tega samostana se je ohranila knjiga, ki je nastala približno dve desetletji po njegovi 
ustanovitvi, danes pa se nahaja v Puškinovi hiši v Peterburgu.2 Knjiga, t. i. "sinodik", vsebuje v 
prvem delu dolg seznam imen ljudi, ki naj bi bili deležni posmrtnega spomina; sledi "literarni 
del", zbirka pripovedi o nujnosti in koristi posmrtnega spomina. V zaključku beleži knjiga 
imena najpomembnejših darovalcev in njihovih dejanj od ustanovitve samostana.3 
Literarni del sinodika začenja z besedilom o smislu "odrešeniških knjig v oporo duši", "o 
sinodiku in (spisku) za vsakodnevno komemoracijo". Kakor zatrjuje pisec - zelo verjetno sam 
Iosif, ustanovitelj samostana - pomaga pisanje ali branje takih knjig pokojnim in dobesedno 
pravi: 
"Po zaslugi teh odrešeniških knjig v oporo duši se lahko osvobodimo večnega trpljenja in 
se pripravimo ha večne dobrine onega sveta. V sedanjem svetu pa obstajajo zaradi njih (knjig) 
samostanske zgradbe, gradnja božjih cerkva z notranjo opremo iz najrazličnejših božjih stvari 
... In zaradi njih (knjig) je tu vsa cerkvena posest: da bi duhovnikom, diakonom in vsem 
cerkvenim služabnikom in vsem sobratom nudila počivališče za njihovo telo ter hrano in 
pijačo, obleko in obutev, meniške celice in vse potrebne stvari, ki so v njih, k temu pa še vasi, 
vrtove, reke, jezera, travnike in živali. " 
Ker naj bi torej menihi po sinodiku in po seznamu vsakodnevnih komemoracij pridobili 
vse tostransko in onostransko bogastvo, naj bi bili obvezani, da se kar najbolj skrbno držijo 
liturgičnih predpisov za branje teh knjig. Ker pa nihče ni brez greha, je vsak potreben žrtve v 
zahvalni molitvi in komemoracije iz knjig.4 
Spis nato kot najpomembnejšo nalogo samostana opisuje opravljanje posmrtnega 
spominjanja s pomočjo knjig imenovanih "sinodik" in "seznam dnevne komemoracije". S tem 
samozavestno opravičuje zahtevo cerkve po posesti in prejemanju premoženjskih ustanov, ki 
vendar nudijo menihom le materialno varnost, da izpolnjujejo svojo nalogo.5 
V nadaljevanju želim pokazati, v kolikšni meri je bila ta lastna predstavitev ruskega 
meništva, ki jo je oblikoval Iosif Volocki, upravičena. Pri tem bom izhajal iz naslednjih 
'• Za zgodovino samostana, prim. Nektarij ieromonah: Istoričeskoe opisanie losifova Volokolamskago 
vtoroklassnago monastyrja. Moskva 1887; A. A. Zimin: Krupnaja feodal'naja votčina i social'no-političeskaja bor'ba v 
Rossii (konec XV-XVI vv.), Moskva 1977; skromneje: Lexikon des Mittelalters, zv. 5 (1991). stolpec 636. 
Institut russkoj literatury (v nadaljevanju: IRLI). Rukopisnyj otdel, op. 23, št. 52. 
'• Podroben opis pri N. S. Kazakova: Vassian Patrikeev i ego sočinenija, Moskva - Leningrad 1960 343-348- I 
Dergačeva: Stanovlenie povestvovatel'nyh načal v drevnerusskoj literature XV-XVI1 vekov (na materiale sinodika) 
Mu nchen 1990 (=Specimina Philologiae Slavicae 89), 103-104 
, „ ^Skazanie o spasitel'nyh i dusepoleznyh knigah, izd. N. A. Kazakova v: Dies., Vassian Patrikeev i ego sočinenija 
355-357, prevedeni del 355-356 (f. 41-41v). 
' Podobno misel je izrazil car Ivan IV. do stoglavske sinode 1551: Propad samostanske discipline pomeni 
zanemarjanje obvez do ustanoviteljev-darovalcev. - Stoglav. v: Zakonodatelstvo perioda obrazovanija i ukrepleniia 
russkogo centrahzovannogo gosudarstva, ured. A. D. Gorskij, Moskva 1985 (=Rossijskoe zakonodatel'stvo X-XX 
vekov 2), 271 (glava 5, vopros 15), 352 (glava 75). 
584 L. STEINDORFF: SAMOSTANI V STARI RUSIJI 
vprašanj: v okvirih kakšnih družbenih razmer so se razvijali Volokolamsk in drugi ruski veliki 
samostani v središča skrbi za pokojne? Kakšne organizacije so se posluževali? Katere skupne 
poteze in katere razlike se kažejo v primerjavi z zahodno Evropo? 
Potreba po skrbi za pokojne se je porodila že s cerkvenimi religioznimi oblikami, 
predstavami in dejanji, kot so že izdelane v svoji vzhodnocerkveni inačici prihajale v Rusijo s 
pokristjanjevanjem od konca 10. stoletja. - Veljalo je, daje treba duši najprej prvih štirideset dni 
po njeni ločitvi od telesa stati ob strani, da bo lahko prešla nebeške carinske postaje in da bo na 
štirideseti dan deležna ugodne razsodbe, kje bo počivala do poslednje sodbe. - Potem je bila 
potrebna in koristna stalna pomoč, ki naj bi pokojniku prek vseh njegovih grehov v življenju 
zagotovila še milost pri poslednji sodbi, morda pa že vnaprej izboljšala njegov položaj v 
onostranstvu.6 
Skrb za lastni dušni blagor se je izražala v raznih oblikah: v premoženjski ustanovi, v 
dobrih delih, liturgičnem imenovanju; že v pozni antiki je meništvo doseglo položaj najbolj 
pristojnega upravitelja nad posmrtnim spominom.7 Za opravljanje komemoracij je cerkev vodila 
"diptihe", ki so temeljili na predhodnih antičnih svetnih oblikah, v pravoslavnem slovanskem 
izročilu pa so bili označeni kot "pomjanniki", spominske knjige. Sestavljene so bile hierarhično 
in so jih brali ob določenih liturgičnih postajah med dnevom, tednom in letom. V zahodni 
tradiciji jim ustrezajo "libri vitae", ki so bili razširjeni še v 11. stoletju." 
Ta, iz Bizanca izposojeni vzorec, skupek predstav in ravnanj je v staroruski družbi šele po 
dolgem razvojnem procesu dosegel uresničitev. Učvrstitev predstav in uveljavitev dejavnosti sta 
sovpadali z izpodrinjanjem in zamenjavo poganskih oblik. Proces pokristjanjevanja je potekal 
od centrov proti obrobju, od mest proti od njih oddaljenim območjem, od družbeno višjih proti 
družbeno nižjim slojem. Kot je razvidno še iz običajev 19. stoletja, je vsakodnevna pobožnost 
kljub pokristjanjenju zlasti na podeželju ohranila številne sinkretizme, ki kažejo na 
predkrščanski čas." 
S pokristjanjenjem se je v stališču do pokojnih začela temeljita sprememba. V poganstvu 
je bilo to razmerje neposredno: mrtvi so bili blizu, imeli so fizične potrebe, sami so bili hkrati 
dobrohotni in preteči. V krščanstvu pa je bilo to razmerje posredno. Samo Bog ali Kristus lahko 
vplivata na počutje pokojnih; živim preostanejo le oblike posmrtnega spominjanja, ki naj bi 
vplivale na stališče Boga do pokojnega. Sami pokojniki so postali brezmočni.12 Uveljavitev tega 
prepričanja je bila bistveni sestavni del procesa pokristjanjevanja. 
Že za kijevski in zgodnji moskovski čas ruske zgodovine in še tudi v 15. stoletju imamo 
številna posamezna pričevanja o opravljanju krščanskih oblik skrbi za pokojne s 
premoženjskimi ustanovami, dobrotljivostjo in obrednim razmišljanjem. Poznamo velike knežje 
cerkvene premoženjske ustanove. Po enkomijih, slavnostnih govorih za umrlimi knezi v 
kronikah lahko spremljamo, kako se je opevana knežja krepost, izražena v radodarnosti do 
spremstva, postopno umaknila kreposti, ki sta jo predstavljala dobrotljivost in širokogrudno 
darovanje premoženjskih ustanov, ki naj bi zagotovila lastni dušni blagor. V staroruski 
kronistiki se meje med zgodovinopisjem in posmrtnim spominjanjem stapljajo. 
* Ta stališča so izdelali različni avtorji grške patristike; številna ustrezna besedila najdemo v literarnem delu ru­
skih "sinodikov"; prim. E. V. Petuhov: Očerki iz literaturnoj istorii sinodika, Sanktpeterburg 1895; R. Stichel: Studien 
zum Verhältnis von Text und Bild spät- und nachbyzantinischer Vergänglichkeitsdarstellungen, Wien 1971; Dergačeva, 
Stanovlenie s katalogom 135-164. 
7 Dober pregled o povezovanju oblik posmrtnega spomina nudijo dela v zborniku: Memoria. Der geschichtliche 
Zeugniswert des liturgischen Gedenkens im Mittelalter, izd. K. Schmid, J. Wollasch, München 1984 (=Münsterische 
Mittelalter-Schriften 48); Gedächtnis, das Gemeinschaft stiftet, izd. Karl Schmid, Freiburg 1985. 
Uporabljena je ruska fonološka inačica. 
9 Razvoj vrst virov za posmrtno spominjanje na Zahodu je skromno opisan pri P. J. Schuler: Das Anniversar. 
Zu Mentalität und Familienbewustsein im Spätmittelalter, v: Die Familie als sozialer und historischer Verband. Unter­
suchungen zum Spätmittelalter und zur frühen Neuzeit, izd. P. J. Schuler. Sigmaringen 1987, 67-117 
'"' Tu je razlika s pokristjanjevanjem barbarskih ljudstev zunaj antične civilizacije, kjer je proces 
pokristjanjevanja najprej potekal od spodaj navzgor. 
" Opozorimo le na D. Zelenin: Russische (Ostslavische) Volkskunde, Berlin - Leipzig 1927 (=Gnindriß der sla-
vischen Philologie und Kulturgeschichte 3); B. A. Uspenskij: Filologičeskie razyskanijav oblasti slavjanskih drevnostej 
(Relikty jazycestva v vostočnoslavjanskom kul'te Nikolaja Mirlikijskogo), Moskva 1982. 
I ! Vsako odstopanje od tega pravila je označeno kot izjemno; sem sodi zlasti možnost čudežnega v kultu 
svetnikov. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 1995 • 4 (101) 585 
Kanonski viri 12. stoletja obveščajo o praksi "sorokousta", spominskih obredov v prvih 
štiridesetih dneh po smrti.' Pri izkopavanjih v Novgorodu in Smolensku so našli brezovo lubje 
z vrezanimi seznami imen, ki so verjetno ob posebnih priložnostih služili za predlogo pri obredu 
komemoracije. 
V drugi polovici 14. stoletja so "strigol'niki", ki jih je pravovernost obsodila za heretike in 
ki so nasprotovali kupljivosti cerkvenih storitev in uradov, zavrgli tudi cerkvene oblike skrbi za 
pokojne; verjetno je šlo za nasprotovanje zlorabam spajanja z materialnimi koristmi, ne pa za 
popolno odklanjanje skrbi za pokojne. Prav dejstvo, da je prišlo do nasprotja med hierarhijo in 
"strigol'niki" glede skrbi za pokojne, je dokaz za čvrsto usidranost vsakodnevne prakse.'5 
Že od 12. stoletja je besedo "pomjannik" - starejšo, pri drugih pravoslavnih Slovanih do 
danes ohranjeno oznako za "diptih" - v Rusiji postopno izpodrinila beseda "sinodik". "Sinodik" 
se je sprva nanašal le na "Synodikon pravoslavja", ki so ga brali na pravoslavno nedeljo na 
začetku posta. Poleg sklepov sedmih ekumenskih koncilov je vseboval tudi obsodbo učiteljev 
zmot in odobravanje za žive in umrle pravoverce."1 V prenesenem izročilu so bili zdaj tudi 
"diptihi", ki so prav tako kot "synodikon" vsebovali sezname imen, označeni kot "sinodik". V 
ruskem jezikovnem prostoru je dobil "pomjannik" nov pomen; "pomjannik" je v "sinodiku" 
skupek imen ene družbene skupine, npr. vrsta ruskih vladarjev ali škofov ene škofije, ali imen 
ene družine. 
Kontinuirano posmrtno spominjanje v kijevskem in zgodnjem moskovskem času ni bilo 
omejeno na samostane, ampak so ga v veliki meri gojile same družine. - Trajna zagotovitev 
organiziranega posmrtnega spomina po samostanih je šele v 15. stoletju doživela svoj veliki 
razmah; šele konec tega stoletja je postalo izročilo "sinodikov" omembe vredno. 
Osnove za vlogo samostanov kot centrov posmrtnega spomina so nastale že zgodaj. Mreža 
samostanov v Rusiji se je že od srede 14. stoletja občutno zgostila zaradi številnih novih 
ustanovitev zlasti v severnih kolonizacijskih področjih. Skupnosti, ki so bile prvotno zamišljene 
kot zatočišča askeze in samostanske revščine, so zelo hitro spremenile svojo vlogo. Prav zaradi 
vedno večje učinkovitosti prepričanja, da meništvo nudi najbolj zanesljivo pot k dušnemu 
blagru, se samostani niso mogli odtegniti "svetu". Pridobili so privlačnost kot prejemniki 
premoženjskih ustanov, kot kraji skrbi za ostarele in za pripravo na smrt, kot kraji za 
pokopavanje in kot središča obredne skrbi za pokojne. 
Rastoče število ustanoviteljev-darovalcev, ki so si prizadevali za stalen posmrtni spomin, 
je prisilila samostane k razvoju oblik diferenciranega urejanja komemoracij. Popolno izobliko­
vanje teh oblik v 16. stoletju se sicer dopolnjuje z drugimi procesi normiranja: močnejšemu 
prehodu v pismenost v svetni oblasti in pravosodju, v izoblikovanju državnega upravnega 
aparata, v prizadevanju cerkve za nadzor nad vsakodnevnim življenjem vseh družbenih slojev. 
Kakšna je bila v svojem razcvetu organizacija skrbi za pokojne v velikih ruskih 
samostanih, je najbolj razvidno iz virov samostana Volokolamsk, kjer je izročilo posebej 
ugodno. 
Že v na začetku navedenem besedilu o nalogi menihov je omenjena pomembna novost iz 
konca 15. stoletja; Iosif namreč omenja dva različna seznama, iz katerih naj bi se brale 
13 Voprošanie Kirikovo, izd. L. K. Goetz: Kirchenrechtliche und kulturgeschichtliche Denkmäler Altrusslands 
nebst Geschichte des russischen Kirchenrechts, Stuttgart 1905 (ND Amsterdam 1963), 213 § 3. - "Sorokoust", pri južnih 
Slovanih "četrdesetnica", odgovarja zahodnim tridesetdnevnim mašam. 
" B. A. Kolčin - A. S. Horošev - V. L. Janin: Usad'ba novgorodskogo hudožnika XII v., Moskva 1981, 43, 56, 
143-166. 
1 N. A. Kazakova - Ja. S. Lur'e: Antifeodal'nye eretičeskie dviženija na Rusi XIV-načala XVI veka, Moskva -
Leningrad 1955, 48 si.; odprto pismo Stefana iz.Perma iz 1483 proti "strigol'nikom" 241 si. 
16 Za "Sinodik pravoslavja" prim. V. Mošin: Serbskaja redakcija Sinodika v nedelju pravoslavlja, v: Vizantijskij 
vremennik 16 (1959), 317-394 (komentar); 17 (1960), 278-353 (besedila); J. Gouillard: Le Synodikon de l'Orthodoxie. 
Édition et commentaire, v: Travaus et memories du Centre de recherche d'historié et civilisation bysantines 2 (1967), 
1-316; V. V. Dergačev: K istorii russkih perevodov Vselenskogo Sinodika, kot priloga v: Dergačeva, Stanovlenie 165-
188. 
" Najzgodnejša omemba v ponaredku listine iz okrog 1135: Ustav Vsevoloda Mstislaviča o cerkovnyh sudah, v: 
Drevnerusskie knjažeskie ustavy X1-XV vv., izd. Ja. N. Ščapov, Moskva 1976, 155. št. 8. 
'* Kot sintetična predstavitev je še nepreseženo delo I. Smolitsch: Russisches Mönchtum. Entstehung, Entwick­
lung und Wesen 988-1917, Würzburg 1953 (=Das östliche Christentum n. v. 10/11). - Tu sicer ni obravnavana vloga 
samostanov kot središč skrbi za pokojne. 
586 L. STEINDORFF: SAMOSTANI V STARI RUSIJI 
komemoracije: "sinodik" in "dnevni (posmrtni) spomin". Tudi v listinah premoženjskih ustanov 
iz 16. stoletja iz Volokolamska14 in v knjigi premoženjskih ustanov, ki so jo vodili od približno 
1560 se praviloma razlikuje med dvema seznamoma, v katera so želeli biti vpisani 
ustanovitelji-darovalci. Najpogostejše oznake so "vecnyj sinodik" in "povsjadnevnyj spisok", 
pri čemer se razlika praviloma nanaša na pridevnika "večni" in "dnevni", medtem ko 
samostalniki bolj variirajo. 
Ce zanemarimo redke pripombe starih mojstrov ruskega cerkvenega zgodovinopisja E. E. 
Golubinskega in N. K. Nikolskega, doslej ni bilo raziskano, v čem je razlika med obema 
seznamoma. Izkazalo pa se je, da se iz poznavanja organizacijskih oblik obrednega posmrtnega 
spomina hkrati kaže tudi obris ruske družbene in miselne zgodovine na pragu novega veka.23 
Razliko med obema tipoma seznamov je možno razložiti s pomočjo vira, ki gaje sicer že v 
začetku 20. stoletja delno objavil Golubinski, a je takorekoč pozabljen: gre za "obihodnik" iz 
Volokolamska, ki približno ustreza zahodni vrsti samostanske "consuetudo" in opisuje posebne 
običaje samostana.24 Besedilo je nastalo okrog 1575; vendar pa obstaja dovolj namigov, tako 
tudi zgoraj citirano besedilo, da je bila praksa že v času samostanskega ustanovitelja Iosifa 
komaj kaj drugačna. Obratno pa je takorekoč gotovo, da gre pri vpeljavi drugega seznama za 
posebno rusko razvojno novost, verjetno prav iz Volokolamska, ki ni imela zgleda na 
bizantinskem ali južnoslovanskem območju. Enaka praksa je dokazljiva po 16. stoletju tudi za 
oba najpomembnejša velika ruska samostana, Trojice-Sergijev in Kirillo-Belozerski, kakor tudi 
za mnoge druge manj slavne samostane.26 
Po "obihodniku" je ustanovitelj oz. tisti, za kogar je bila podarjena premoženjska 
ustanova, skupaj z družino dobil "pomjannik" v večnem sinodiku, tako daje seznam zelo hitro 
rasel. Vpis naj bi veljal časovno neomejeno, "za večno". Marsikdo je dosegel vpis tudi brez 
premoženjske ustanove. Tako so bili v večnem "sinodiku" Volokolamska vpisani vsi poimensko 
poznani pokojniki, ki so bili pokopani v grobu revežev malega Spirovskega samostana, ki je bil 
odvisen od Iosifovega samostana. 
Zaradi velikega obsega je bilo izključeno, da bi se večni "sinodik" v celoti prebiral na 
obrednih postajah, ki so bile predvidene za komemoracije v dnevnem, tedenskem in letnem 
ciklu. Branje je sledilo neodvisno od obrednih postaj, kar je seveda zmanjšalo simbolični pomen 
komemoracije. Več ur na dan je stal menih v niši kora pri pultu s svečo in počasi bral iz večnega 
"sinodika". Po svoji oznaki in zgradbi z razdelitvijo na družinske "pomjannike" je "sinodik" 
ustrezal izročilu "diptihov"; pač pa seje v obredni vlogi od njih močno oddaljil. 
Nasprotno temu pa se je v obrednem izročilu "diptihov" uveljavil dnevni seznam, ki so ga 
dnevno brali ob ustreznih postajah in ciklih v božjih obredih, pri "pannychidah" in pri "litiji", 
kot je bilo zapisano v imenu seznama; število vpisov je moralo zato ostati majhno; vsak vpis 
dodatnega družinskega člana je bilo treba dodatno plačati. 
Akty feodal'nogo zemlevladenija i hozjajstva. Čast' 2, izd. A. A. Zimin, Moskva 1956. V fondu listin v 
Volokolamsku do začetka 17. stoletja predstavljajo listine o premoženjskih ustanovah približno tretjino. 
Vkladnaja kniga Iosifova Volokolamskago monastyrja, izd. A. A. Titov. Rukopisi slavjanskija i russkija, 
prinadležaščija I. A. Vahromeevu, zv. V, Moskva 1906. Priloženija 1-79. 
"' E. E. Golubinskij: Istorija russkoj cerkvi, zv. I, 1-2. 2. izd. Moskva 1901-1904, zv. 11.2, Moskva 1910 (ND The 
Hague - Paris 1969), 573-577. 
N. K. Nikol'skij: Kirillo-Belozerskij monastyr' i ego ustrojstvo do vtoroj četverti XVII v. (1397-1625), zv. 1,2, 
Sanktpeterburg 1910, 146-147, 151-153. 
Knjižni naslov, ki je postal geslo: A. A. Zimin: Rossija na poroge novogo vremeni (Očerki političeskoj istorii 
pervoj treti XVI v.), Moskva 1972. 
Obihod Iosifo-Volokolamskogo monastyrja, izd. partim Golubinskij, Istorija russkoj cerkvi 11,2, 577-582. 
Praksa je dobro razpoznavna že v pismu Iosifa kneginji Golenini (1504-1513), ki se je pritoževala nad 
visokimi cenami: Poslanie knjagine Goleninoj, v: Poslanija Iosifa Volockogo. izd. A. A. Zimin, Ja. S. Lur'e, Moskva-
Leningrad 1959, 179-183. - Prim. ? л nadaljevanju. 
Zadosten dokaz so že listine o premoženjskih ustanovah za različne samostane, ki kot protiuslugo za 
premoženjsko ustanovo predpisujejo vpis v dva seznama. Prim, gradivo pri Golubinskij: Istorija russkoj cerkvi 547-
577. 
A. Gorskij - K. Nevostruev: Opisanie slavjanskih rukopisej moskovskoj sinodalnoj biblioteki, zv. III. 1. 
Moskva 1869 (ND Wiesbaden 1964), št. 403. str. 401 (izvleček iz "obihodnika" iz Volokolamska). 
"' Obihod (izd. Golubinskij), 579. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 • 1995 • 4 (lui) 587 
Vpis v dnevni seznam je bil lahko časovno omejen; tedaj je stal letno po 1 rubelj na osebo. 
Šele po vplačilu 50 rabljev ali ustrezne protivrednosti je bil vpis v dnevno listo časovno neome­
jen. Če primerjamo, daje bil pri premoženjskih ustanovah npr. konj ocenjen na 4 do izjemoma 
120 rabljev ali daje lahko samostan za denarno ustanovo 120 rabljev kupil celo vas, vidimo, 
daje bil vpis na dnevno listo omogočen le premožnim. 
Medtem koje cenovni sistem prvič vpisan v "obihodniku" iz Volokolamska, pa so različni 
postopki pri branju seznamov navedeni že v drugem najstarejšem sinodiku iz Volokolamska iz 
1526.5" 
Tudi posredne priče za obstoj dvojnosti - omembe v spisih Iosifa iz Volokolamska, 
razlikovanje v listinah in v knjigi premoženjskih ustanov, navedbe "sinodika" iz 1525 in 
"obihodnika" - bi že zadostovale kot dokaz za nekdanji obstoj opisanega postopka. Ali pa je 
mogoče to dokazati tudi s pomočjo ohranjenih seznamov? Končno je bilo treba računati na 
izgubo primerkov dnevnega seznama, ki so - drugače kot obsežni "sinodiki" v knjižni obliki -
po trditvi "sinodika" iz 1525 obstajali le iz posameznega lista; "obihodnik" iz 1575 govori o 
"pergamentnih zvezkih". 
Proti pričakovanju sem v osrednjem državnem arhivu za stare dokumente v Moskvi, v 
enem od štirih arhivov oz. bibliotek s predmeti iz Volokolamska naletel na imenski seznam iz 
okrog 1590 na 16 listih, ki se da opredeliti kot dnevni seznam za neomejen posmrtni spomin. 
Že po razporedu je razpoznaven poseben položaj seznama glede na "sinodike": namesto 
"pomjannikov" za vso družino tekoče označuje pripadnike različnih družin, krstno oz. meniško 
ime črno, priimek zgoraj pa manjše, rdeče. Laiki in menihi, moški in ženske, so zapisani drug 
poleg drugega.11 
Iz primerjave z določitvami listin premoženjskih ustanov se je dalo potrditi, da gre za 
mlajši primerek dnevnega seznama; razvrstitev približno sledi časovnemu razporedu 
premoženjskih ustanov. Drugače kot "sinodiki" seznam ni bil napisan na liste iz papirja, ampak 
- kot je rečeno v "obihodniku" - na pergament. 
Glede na "obihodnik" se je za menihe vodila ločena knjiga, tako da je ustanovitelj-
darovalec, ki je kasneje v Volokolamsku postal menih, dobil posmrtni spomin v treh knjigah: v 
večnem "sinodiku", dnevnem seznamu in seznamu sobratov. 
Nad neomejenim vpisom v dnevni seznam za premoženjsko ustanovo v vrednosti 50 
rabljev je v cenovnem sistemu Volokolamska obstajala še višja stopnja: za premoženjsko 
ustanovo najmanj 100 rabljev je bil poleg vpisa v sezname enkrat letno "korm", pogostitev 
menihov v spomin na ustanovitelja-darovalca ali na tistega, za kogar je bila podarjena 
premoženjska ustanova. Osnova za to je bilo pojmovanje, daje komemorirani menihe takorekoč 
naknadno pogostil: v zahvalo za pogostitev naj bi zanj opravili priprošnjo; obenem so sprejeli 
obrok v smislu svoje pripadnosti k "najmanjšim bratom Kristusa" namesto Kristusa samega. 
Pogostitve so bile običajno na dan godu ali na dan smrti komemoriranca, včasih - ob ustrezno 
višji daritvi - pa na oba dneva. 
Za oskrbovanje pogostitev so sobratje v Volokolamsku vodili knjigo o pogostitvah, ki se 
je ohranila v treh primerkih iz okrog 1580. Urejena je koledarsko, z začetkom 1. septembra, 
kar je bil bizantinski začetek leta; poleg imena komemoriranca lahko tudi navaja premoženjske 
ustanove in omenja jedi in pijačo, s katerimi naj bi postregli: vrste rib, zelenjavo, pecivo, kvas. 
и Vkladnaja kniga št. 190.208, 14. 
Gosudarstvennyj istoričeskij muzej (v nadaljevanju GIM) (Moskva), Eparhial'noe sobranie. št. 411, f. 3-6. 
Besedilo je iz Volokolamska in je ohranjeno tudi v: Gosudarstvennaja biblioteka im. Lenina (v nadaljevanju GBL) 
(Moskva), fond 113. št. 517 (zbir rokopisov, sreda 16. stoletja), f. 31v-34; Central'nyj gosudarstvennyj arhiv drevnih 
aktov (Moskva) (v nadaljevanju CGADA), fond 1192, opis' 2, št. 559 ("sinodik" iz 1597), f. 30-32v; konec (f. 33-34) 
manjka; v že prej omenjenem najstarejšem "sinodiku" (IRLI. op. 23. št. 52) je na f. 73v "incipit" besedila; ostanek seje 
izgubil pri (pre)vezavah rokopisa; na f. 74 začenja nov snopič z drugim rokopisom. - Besedilo je kasneje prišlo v 
Kirillo-Belozerski samostan, prim. Nikol'skij: Kirillo-Belozerskij monastyr' 1,2, 146-147 citate iz enega od 
samostanskih rokopisov. 
" CGADA, fond 1192, opis' 2. št. 561, f. 2-11, 13-18. Za sestavo zvezka, prim, spodaj. 
"~ Razvojno je krščanska spominska pogostitev nadomestila pogostitvene obrede, ki so temeljili na predstavi, da 
je pokojni sam navzoč pri obedu; v pravoslavni sinkretistični ljudski navadi so se take pogostitve "s pokojnim" obdržale 
do najnovejšega časa. 
" CGADA, fond 1192. opis' 2, št. 556; GIM. Eparhialnoe sobranie št. 415 (675); GBL. f. 113. št. 681. 
588 L. STEINDORFF: SAMOSTANI V STARI RUSIJI 
Kadar so bili komemoriranci pokopani v samostanu, je knjiga o pogostitvah dodatno označila 
prostor njihovega groba; kajti k letnemu spominu je spadala "pannychis" na grobu. 
Ruske knjige o pogostitvah, ki so ohranjene tudi iz številnih drugih samostanov, moremo 
nekako primerjati s poznosrednjeveškimi zahodnimi "aniversariji", ki pa se niso vodili v 
samostanih ampak v mestnih farnih cerkvah. 
V "obihodniku" opisan način vpisov v različnih knjigah za opravljanje posmrtnega 
spomina se da za številne ustanovitelje-darovalce in komemorirance še izpopolniti. Veriga se 
začne z listino o premoženjski ustanovi, ki je bila praviloma izstavljena samo pri premoženjskih 
ustanovah v obliki zemljišč, ne pa pri tistih v obliki denarja ali premičnih dobrin. Nadaljuje se s 
knjigo premoženjskih ustanov, ki beleži vse večje premoženjske ustanove in obredne 
protiusluge; posamezen vpis predstavlja tako rekoč izvleček listine o premoženjski ustanovi. 
Imena komemoriranih je moč znova najti v knjigi o pogostitvah in v dnevnem seznamu; v 
primerkih večnega "sinodika" so vpisane družine. 
Tudi je mogoče ugotoviti, da ne gre le za mehanične prepise. Ker so bili vpisi v dnevnem 
seznamu po podatkih o premoženjskih ustanovah od konca 15. stoletja časovno omejeni na 
nekaj let, jih v ohranjenem primerku dnevnega seznama iz konca 16. stoletja ne najdemo več. -
Ustanovitelji-darovaici, ki so, še preden so nadeli meniška oblačila, podarili samostanu denar ali 
dobrine, so z laičnim imenom zapisani v knjigi premoženjskih ustanov; v dnevnem seznamu pa 
se pojavljajo pod svojim kasnejšim meniškim imenom. - Sicer pa srečamo tudi 
pomanjkljivosti: Nikita Vasiljevič Seremetov bi moral biti po knjigi premoženjskih ustanov 
deležen komemoracije živih na svoj god, 15. septembra; misel na pokojnega naj bi premaknili 
na dan njegove smrti. V knjigi o pogostitvah, ki se nanaša na komemoracije, pa je njegov 
posmrtni spomin še naprej označen s 15. septembrom. 
V večnih "sinodikih" je razmerje med moškimi in ženskami še približno uravnovešeno; v 
dnevnem seznamu so ženske s približno 30% že v manjšini; podatki o pogostitvah se v 80% 
nanašajo na moške. Prav tako so le okrog 20% premoženjskih ustanov darovale ženske. Ne 
glede na posamezne primere udejstvovanja žensk v staroruski družbi so te številke pač 
zanesljiv dokaz zagotovljene nadvlade moških. 
Kdo pa so bili ustanovitelji-darovalci v Volokolamsku? "Obihodnik" sam pove, komu so 
namenjene nuđene liturgične dejavnosti: samostan je prejel "darove vladarja, velikih knezov in 
' Koliko so navedbe mest grobov popolne, bo treba še raziskati. Precej gotovo so popolne omembe v knjigi o 
pogostitvah Kirillo-Belozerskega samostana, ki so ohranjene šele v mlajši redakciji iz 17. stoletja: Kormovaja kniga 
Kirillo-Belozerskogo monastyrja, izd. I. P. Saharov. v: Zapiski otdelenija russkoj i slavjanskoj arheologu 
Imperatorskago arheologičeskago obščestva I (1851), III, 46-105. 
Schuler, Das Anniversar, 86-88. 
Kazakova, N. A.: K izučeniju vkladnyh knig, v: Rukopisnoe nasledie drevnej Rusi. Po materialam 
Puškinskogo doma, Leningrad 1972. 260-266. vsebuje konkordanco ohranjenih listin o premoženjskih ustanovah in 
opomb o teh premoženjskih ustanovah v "sinodiku" IRLI. op. 23, št. 52. Te premoženjske ustanove so vse vpisane tudi 
v knjigo o premoženjskih ustanovah. 
Samo dva primera: Knez Peter Nikitič Obolenskij: IRLI, op. 23. št. 52, f. 72 (omemba premoženjske ustanove 
v "sinodiku") - Vkladnaja kniga št. 17 (ena listina manjka) - CGADA, fond 1192, op. 2. št. 556, f. 115 (knjiga o 
pogostitvah) - CGADA, fond 1192, op. 2, št. 561, f. 6 ("povsjadnevnyj spisok") - CGADA, fond 1192. op. 2, št. 559, f. 
44v-45 (večni "sinodik" iz konca 16. stoletja). // Semen Ivanovič Bel'skij: IRLI, op. 23, št. 52. f. 8-8v. 68v - Vkladnaja 
kniga št. 12, pogostitev 4. septembra, verjetno je izdajatelj napačno prebral namesto 1. septembra) - CGADA, fond 
1192, op. 2, št. 561, f. 6 - CGADA, fond 1192, op. 2. št. 559. f. 43v-44 ("pomjannik" družine) - CGADA, fond 1192. 
op. 2, št. 556, f. 44v (pogostitev 1. septembra) // Zal mi dva starejša velika "sinodika": GIM, Eparhial'noe sobranie, št. 
411 (668) in št. 414 (673) nista bila dostopna. 
Tako v IRLI, op. 23, št. 52 časovne omejitve za Vassiana Mohnja (f. 73: za 20 let od 1502); za Vasilija 
Zvenigorodskega (f. 72v: za 15 let od 1503). 
" Premoženjske ustanove Anne Ščenjateve: Vkladnaja kniga št. 225 (listina manjka). - Na dnevnem seznamu: 
"Anastasiju", zgoraj: "Ščenjateva" (CGADA, fond 1192, op. 2, št. 561, f. 13). - V knjigi o pogostitvah je pod tem 
imenom soimenovana 6. septembra, na dan pogostitve za njenega sina Petra kot meniha Pimina: CGADA, fond 1192, 
op. 2, št. 556, f. 45v. - "Pomjannik" za njeno družino v večnem "sinodiku" je prepisan: "Rod knjagini Anny 
Sčenjatevoj"; pač pa je v samem "pomjanniku" imenovana kot "Anastasija". (CGADA, fond 1192, op. 2, št. 559. f. 41). 
- Identifikacije ne utemeljuje le to, da vpis v dnevni seznam imenuje tudi priimek, ampak tudi, da je oseba praviloma 
kot meniško ime izbrala ime z enako začetnico. 
, 0 Vkladnaja kniga št. 235 (1560) - CGADA, fond 1192, op. 2, št. 556, f. 52. - Pri Nikitovem bratu Ivanu s 
komemoracijo 12. novembra (dan Janeza Usmiljenega) je prišlo do prestavitve; vsekakor pod 12. novembrom ni vpisa. 
"' C. Goehrke: "Moj gospod in srčni prijatelj!", v: Primi sobranie pestryh glav. Festschrift Peter Brang 65, Bern 
etc. 1989, 655-670; N. L. Puškareva: Ženščiny Drevnej Rusi, Moskva 1989. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 1995 4 (im) 589 
velikih kneginj, vladarjevih bojarjev in knezov in velikih ljudi, metropolita, škofov, arhi-
mandritov, igumanov, duhovnikov in "d'jakov" vladarja in vsakokratne oblasti in ljudi iz 
"prikazov", uradov. " 
Pri pretresu različnih vzporednih virov iz Volokolamska lahko te skupine dejansko znova 
najdemo: vladarjeva družina, knezi, bojarsko in službujoče plemstvo, duhovna hierarhija, ki je 
izšla iz plemstva. Večji del vsaj moških imen je znan iz sočasnega upravnega popisa svetnega 
imetja. 
Prav osupljivo je, da pri pregledu virov za vodenje komemoracij iz drugih velikih ruskih 
samostanov, zlasti iz Trojice-Sergijevskega in iz Kirillo-Belozerskega, naletimo vedno znova na 
ista imena kot v Volokolamsku. Darovati premoženjske ustanove tem samostanom je bilo 
vprašanje družbenega prestiža. Sistem nuđenih protiuslug je tam večinoma ustrezal tistemu v 
Volokolamsku. V manj znanih samostanih je število znanih imen manjše; ustrezno manjšemu 
ugledu so ti samostani gojili predvsem komemoracijo za plasti prebivalstva z nižjim družbenim 
položajem." Vpis v sezname samostana je kazal povezanost posameznega komemoriranca in 
njegove družine s samostanom in s krogom njegovih ustanoviteljev-darovalcev. 
Soglasje k pravici do posmrtnega spominjanja neodvisno od nasprotij v času življenja je 
bilo tako zakoreninjeno,47 da je car Ivan IV. dal naknadno sistematično zbrati imena žrtev svojih 
pregonov in zanje 1583 ustanovil posmrtno spominjanje v številnih samostanih. Seznam žrtev, 
ki se je ohranil v šestnajstih "sinodikih" iz trinajstih samostanov, je postal v raziskavah znan 
pod imenom "sinodik opal'nyh", seznam izobčenih; vsebuje 1040 imen, med njimi 400 s 
priimki; nadaljnjih 2060 žrtev je glede na okoliščine njihove smrti omenjenih sumarično.4" Tudi 
v Volokolamsku so bili "opal'nye" deležni posmrtnega spomina. 
Funkcija komemoracije v samostanih je daleč presegla izpolnitev verskih potreb glede na 
krščansko eshatološke predstave. - Posmrtni spomin je družinam in družbenim skupinam 
zagotavljal samoprepričanje, da tudi po smrti posameznega pripadnika skupine stabilnost 
njihove skupine ne bo ogrožena. 
V sposobnosti za darovanje se je izražala družbena moč posameznika. Iosif Volokolamsk 
je to misel takole izrazil: 
"Na revne Bog ne naslavlja svojih zahtev; od vsakega bogatega pa terja po njegovih 
zmožnostih. Tudi če se bogati pomeniši, a pri tem ne ustanavlja-daruje po svojih močeh, se v 
samostanu ne sme spominjati po smrti."' 
" Obihod Volokolamskogo monastyrja. 579. 
" S. B. Veselovskij: Issledovanija po istorii klassa sluzilyh zemlevladel'cev, Moskva 1968, 26. imenuje 
"sinodike" kot korektiv za rodovniške sezname v "rodoslovnyh knigah" od časa Ivana IV., ki so skupaj z "razrjadnymi 
knigami" o nosilcih služb (vodili so jih od konca 15. stoletja) določale "rang" posameznika. Prim. M. E. Byckova: 
Rodoslovnye knigi XVI-XVII vv. kak istoričeskij istočnik. Moskva 1975. - Upravni popis svetnega imetja so intenzivno 
ovrednotile nove ameriške raziskave. Navedimo le N. Shields Kollmann: Kinship and Politics. The Making of the 
Muscovite Political System, 1345-1547, Stanford, Cal. 1987. 
"' Primer Anna Ščenjateva: v Volokolamsku. prim. op. 39 - Vkladnaja kniga Troice Sergieva monastyrja, izd. E. 
N. Kutina. T. N. Manušina, T. V. Nikolaeva, ured. B. A. Rybakov. Moskva 1987. 97 (f. 344) - A. A. Titov: Sinodiki 
XVII Pereslavskago Nikitskago monastyrja, Moskva 1903, 5, 67. - Anin sin Peter-Pimin, v: Kormovaja kniga Kirillo-
Belozerskogo monastyrja 87 (pogostitev 24. avgusta na spominski dan njegovega očeta Mihaela). // Primer Semen 
Ivanovič Beïskij: v Volokolamsku prim. op. 37 - Kormovaja kniga Kirillo-Belozerskogo monastyrja 52 (pogostitev 1. 
septembra, kot je zapisano v knjigi o pogostitvah v Volokolamsku). 
" Primere za take skromnejše "sinodike" nudijo faksimilirane izdaje: Sinodik Dedovskoj pustyni Totemskago 
uezda, izd. A. N. Pypin, Spb. 1877 (=Izdanija imperatorskago obščestva ljubitelej drevnej pis'mennosti 13): Sinodik 
Ljubeckago Antonievskago monastyrja, izd. Cernigovskaja gubernskaja učenaja arhivnaja kommissija. Cernigov 1902. 
" Prim, analogijo z B. H. Rosenwein: To be the neighbour of Saint-Peter. The social meaning of Cluny's 
property, 909-1049, Ithaca - London 1989. 
" Sled tega danes večkrat preklicanega soglasja najdemo v sodobnih mirovnih pogodbah, ki vsebujejo določila o 
obojestranski zaščiti grobov padlih. 
" S. B. Veselovskij: Issledovanija po istorii opricniny, Moskva 1963; R. G. Skrynnikov: Opricnyj terror, 
Leningrad 1969 s primerjavo različnih inačic izročila 266-288. 
"' Sam seznam, kolikor je znano, v Volokolamsku ni ohranjen; vendar pa mlajša knjiga o premoženjskih 
ustanovah omenja premoženjske ustanove in komemoracije "po gosudar'skoj imjannoj raspisi": CGADA, fond 1192, 
opis'2, št. 395, f. 16-I8V. 
,0 Oexle v svojih delih vedno znova poudarja cilj samopotrjevanja, npr. B. O. G. Oexle: Sedanjost pokojnih, v: 
Death in the Middle ages, izd. H. Braet, W. Verbeke, Leuven 1983 (=Medievalia Lovaniensia I, 9), 19-77, tu 34. 
"' Iosif Volockij: Poslanie knjagine Goleninoj, 181. 
590 L.STEINDORFF: SAMOSTANI V STARI RUSIJI 
Ustanavljanje-darovanje je bilo sredstvo lastne prezentacije v družbi; zato je bilo nujno, da 
je vladar prispeval največje darove. V njegovi sposobnosti za ustanavljanje-darovanje se je 
izražala - kot nekoč v darežljivosti do spremstva - vladarska sposobnost. 
Tako imenovani sodobni pogled na svet v prizadevanju samostanov za darovnicami 
enostransko ali celo izkrivljeno vidi le pohlep po bogastvu. Postopek sprejemanja darov in 
nuđenja obrednih protiuslug zanje je ustrezal religiozno in družbeno utemeljeni splošno 
družbeni potrebi. 
Konec 15. in v začetku 16. stoletja so bile v ruskem meništvu v krogu okrog Nila Sorskega 
dejavne struje, ki so se zavezale zgledu "hesychasma" in so v gospodarskem udejstvovanju 
samostanov videle nevarnost.52 Njihov pogled na samostansko življenje pa ni bil v skladu z 
interesi družbe, ki jih je obdajala. Tako so bogati veliki samostani, ki so bili tesno povezani z 
vladarjem, preželi podobo ruske samostanske panorame. Tu je materialni in družbeni status 
samostanov ustrezal onemu ustanoviteljev-darovalcev in tistih, ki so hoteli tam postati menihi. 
Nasproti Nilu Sorskemu je Iosif Volokolamsk zastopal načelo: 
"Ce pa samostani nimajo vasi, kako naj se potem pomeniši plemenit človek visokega 
rodu? In če ni "starcev?" plemenitega izvora, kje tedaj dobiti ljudi za urad metropolita, za 
nadškofe ali škofe ali za odlične urade?"53 
Prizadevanje carjev in velikih knezov, da bi izenačili pravni položaj knezov, bojarjev in 
službujočega plemstva, se je do neke mere kazalo tako, da je bil obseg posmrtnega spomina v 
prvi vrsti odvisen od višine premoženjske ustanove, torej od gospodarske sposobnosti, ne pa od 
pravno opredeljenega stanu. Skupna udeležba pri praksi komemoracije je bila ob skupni vezi, ki 
jo je predstavljala služba carju, pomembna okoliščina integracije različnih skupin plemstva. 
Z razmišljanjem o verski in družbeni vlogi samostanskega posmrtnega spomina smo prišli 
do vprašanja o vzporednicah na Zahodu. Kar sem pravkar dejal o integraciji plemstva očitno 
spominja na komemorativno prakso, ki je cvetela v zahodni Evropi v visokem srednjem veku in 
je našla najbolj značilen izraz v Clunyju in v z njim povezanih samostanih.55 
Tu kot tam, v Rusiji kot v zahodni Evropi, obstaja očitno ozka zveza med razcvetom 
samostanov kot središč skrbi za pokojne in stabilizacijo fevdalne družbe.56 Podobni predpogoji 
so bili: oblast, oprta na plemstvo; gospodarska osnova v zemljiški posesti; odvisno kmetstvo; 
prepletanje svetne in duhovne oblasti. Pri tem je opazen časovni zamik obeh pojavov v Rusiji. 
Kot lahko tam šele od 15. stoletja govorimo o močnejši koncentraciji fevdalnih značilnosti, seje 
tudi z velikimi samostani povezana plemiška skrb za pokojne razvila šele kaka štiri stoletja 
kasneje kot na Zahodu; s tem povezan pojav premoženjskih ustanov je glede na časovni zamik 
v primerjavi z zahodno Evropo vsekakor mnogo močneje prežet z denarnim gospodarstvom. 
Medtem ko v moskovski Rusiji ni prišlo do izraza izoblikovanje lestvice teritorialno 
opredeljenih privilegijev, pa so prav veliki samostani dosegli položaj, ki je v veliki meri ustrezal 
zahodni imuniteti.58 
5 2 F. v. Lilienfeld: Nil Sorskij und seine Schriften. Die Krise der Tradition im Rußland Ivans III., Berlin 1963. 
Pis'mo o neljubkah inokov Kirillova i losifova monastyrja: v prilogah k: Poslanija losifa Volockogo, 366-369. 
tu 367. 
Knezi: torej tudi oddaljeni pripadniki dinastije Rjurikovičev; preprosto službujoče plemstvo za razliko od 
knezov in bojarjev nima "votčine". aloda, ampak le "pomest'e. ki - kot fevd - zavezuje k služnosti. 
Omenimo le: J. Wollasch: Totengedenken im Reformmönchtum, v: Monastische Reformen des 9. und 10. 
Jahrhunderts, izd. R. Kottje, H. Maurer, Sigmaringen 1989 (=Vorträge und Forschungen 38), 147-166. - Synopse der 
Cluniacensischen Necrologien, izd. J. Wollasch, zv. 1-2, München 1982 (=Münsterische Mittelalter-Schriften 39); delo 
s pregledno objavo ohranjenih "nekrologov" ponazarja prakso sklepanja pobratimstev Clunyja z drugimi samostani; 
obenem dovoljuje rekonstrukcijo izgubljenega clunyjskega "nekrologa". - K. Schreiner: Mönchsein der Adelsgesell­
schaft des hohen und späten Mittelalters zwischen spiritueller Selbstbehauptung und sozialer Anpassung, v: Historische 
Zeitschrift 248 (1989), 557-620. - Posebej za lestvico storitev na komemorativni dan: D. Poeck: Officium fiat. Zum Recht 
feierliches Gedächtnis im cluniazensischen Priorat S. Martin-des-Champs, v: Sprache und Recht. Beiträge zur Kultur­
geschichte des Mittelaters. Festschrift Ruth Schmidt-Wiegand 60, Berlin - New York 1986, 648-658. 
O samostanih in pojavu premoženjskih ustanov v okvirih fevdalne družbe že A. Pavlov: Sekuljarizacija 
cerkovnyh zemel' v Rossii. Cast' I, Odessa 1871, pred vsem 8, 26, 160-165 si. 
Tu lahko vidimo namig, kako je bila Rusija 16. stoletja v primerjavi z Evropo daleč od praga novega veka 
(prim. op. 23). 
5 8 W. Schulz: Die Immunität im nordöstlichen Rußland, v: Forschungen zur osteuropäischen Geschichte 8 (1962), 
26-281. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 -1995-4 (loi) 591 
Da bi preprečila vedno večjo rast samostanskih področij in izgubljanje gospodarske baze 
ustanoviteljev-darovalcev zaradi darovanja zemljišč ter s tem v zvezi njihove davčne in 
služnostne sposobnosti,59 je država od časa Ivana IV. poskušala urediti in omejiti darovanja 
zemljišč. Dokler pa je ustanavljanje-darovanje kot reprezentančna oblika in verska potreba 
ohranilo privlačnost, zakonodaja ni bila učinkovita. 
Pri nalogi, kako obvladati vse večje število komemoracij, so na Zahodu in v Rusiji izbrali 
različne poti. Na Zahodu so se oddaljili od "libri vitae", ki so izšli iz "diptihov"; namesto na te 
se je komemoracija oprla na "nekrolog". Tako kot predhodna oblika "martirolog" je bil 
"nekrolog" urejen koledarsko po datumih smrti, tako da je bila komemoracija vezana na letno 
posmrtno spominjanje. 
V Rusiji so iznašli drugačno rešitev: uvedli so še drug seznam, katerega branje ni bilo več 
vezano na liturgične postaje, redna komemoracija pa je bila odvisna od zelo visokih 
premoženjskih ustanov. Trajno praznovanje letnega spomina s pogostitvami pa je bilo pridržano 
le razmeroma redkim. 
Če končno zanemarimo skupne korenine v poznoantičnem krščanstvu, med 
izoblikovanjem memorialne organizacije kot dela fevdalnega družbenega reda na Zahodu in v 
Rusiji ni genetske povezave. Vzporednost okvirnih pogojev pa je vodila k temu, da so "Dialogi" 
Gregorja Velikega kot na Zahodu tudi v pravoslavni Rusiji postali najpomembnejša in najbolj 
priljubljena besedila za utemeljevanje koristi in nujnosti spomina na pokojne. Prek grškega 
prevoda so ta besedila latinskega cerkvenega očeta že prej prodrla v slovansko izročilo; toda 
šele v 16. stoletju so se nekatere pripovedi iz Gregorjevih "Dialogov" zaradi uporabe v 
literarnem delu mnogih "sinodikov" močno razširile." 
Posmrtni spomin, ki je bil povezan z velikimi samostani sredi agrarne okolice, je v 
zahodni Evropi od 12. stoletja vzporedno z vzponom mest izgubil na pomenu; bil je 
decentraliziran, pri čemer je prešel na enote manjšega dometa, kot so bratovščine in farne 
cerkve. Hkrati pa je postala predstava o poračunljivosti razmerja med premoženjsko ustanovo, 
odpuščanjem grehov in trajanjem vic vse bolj razširjena in se je povezala z odpustki. Podobna 
"matematičnost" skrbi za pokojne je ostala v pravoslavju tuja. 
Skladno s protestantskimi eshatološkimi koncepcijami tam ni bilo več potreb in prostora 
za stare oblike liturgičnega spomina. V katoliški cerkvi so se te oblike kot možnost ohranile, 
sekularizacija in nove oblike pobožnosti pa so jih potisnile v ozadje. 
Kakšni faktorji so v Rusiji povzročili, da so samostani postopno izgubili vlogo središč 
skrbi za pokojne? - Posebej za Volokolamsk je bilo prelomno delno uničenje samostana po 
poljskih četah 1611; šele v drugi polovici 17. stoletja je bila zaključena ponovna izgradnja. 
Zagotovitev individualnega posmrtnega spomina je v 17. stoletju postala skrb vse širših 
plasti prebivalstva. O tem priča tako veliko število sinodikov iz tega časa, kakor tudi izvor v 
njih omenjenih družin. Opravljanje komemorativnih storitev se je - podobno kot že prej v 
zahodni Evropi - okrepilo tudi v farnih cerkvah."1 Stare oblike pobožnosti so bile v 17. stoletju 
še čvrsto zasidrane, car Aleksej Mihajlovič pa jih je izrecno zahteval. 
Sicer pa je bila kontinuirana individualna komemoracija v ruskih samostanih 16. in 17. 
stoletja prav zaradi svoje izredne privlačnosti vedno znova podvržena omejevanju; vendar je 
npr. v Volokolamsku tudi na dnevnem seznamu število imen v enem stoletju od ustanovitve 
samostana naraslo na 950. "Sinodiki" so največkrat vsebovali več deset tisoč imen. Tako je bil 
" Pri pregledu knjige o premoženjskih ustanovah iz Volokolamska je očitno, da so predvsem najbolj premožni, 
knežje družine z obsežnim alodom ustanavljali-podarjali zlasti velike vsote denarja. Tisti pa, katerih gospodarska 
osnova ni zadostovala za visok denarni dohodek, so bili - če so želeli vztrajati v tekmi darovanja premoženjskih ustanov 
- prisiljeni k premoženjskim ustanovam v obliki zemljišč. 
"' D. Ostrowski: Church Polemics and Monastic Land Acquisition in Sixteenth-Century Muscovy, v: Slavonic 
and East European Review 64 (1986). 355-379. 
"' Schuler. Das Anniversar. 81-83. 
" V katalogu pri Dergačeva, Stanovlenie. 145-147: št. 52-63. - Tudi v zgoraj citiranem Iosifovem besedilu: 
Skazanie o spasitel'nyh i dusepoleznyh knigah, vsebuje kasneje na str. 356-357 dva citata iz "Dialogov" Gregorja. 
" Prim. Dergačeva: Stanovlenie, 51.- Najpogostejša ohranjenost "sinodikov" spada šele v 17. in 18. stoletje. 
"' Zato bi bila sistematična raziskava posameznih "sinodikov" zelo potratna, zlasti, ker je v prilogi delitev na 
"pomjannike" pogosto odpravljena. Še najbolj bi bilo izvedljivo ovrednotenje po družinah ali "pomjannikov" 
posamezne, tudi sicer znane družine. Vzorec za to je delo V. V. Dergačev: Rodoslovie Dionisija Ikonnika, v: Pamjatniki 
kul'tury. Novye otkrytija 1988. 210-225. 
592 L. STEINDORFF: SAMOSTANI V STARI RUSIJI 
praviloma možen le sumaričen posmrtni spomin. V uvodu k številnim "sinodikom" onega časa 
zato pogosto najdemo sumarično prošnjo:"Gospod, spomni se onih, ki so vpisani v to knjigo!" 
Nečitljivost mnogih vpisov 17. stoletja in samovoljno povezovanje "sinodikov" kažeta, da 
je praksa komemoriranja v obliki individualnega branja v samostanih tedaj že zakrnela. - Tudi 
zgoraj predstavljeni dnevni seznam iz Volokolamska ni ohranjen kot samostojna arhivska enota. 
V drugi polovici 17. stoletja so bili pergamentni listi zvezani skupaj s papirnatimi, ki so vse­
bovali družinske "pomjannike" tega časa.fi Povezava nakazuje, da delitev na dva tipa seznamov 
ni bila več uporabna, posebnost dnevnega seznama pa ni bila več razumljiva.** 
Najpomembnejši predpogoj, ki je omogočil diferencirano organizacijo liturgičnega 
spomina v moskovskih samostanih, je v 17. stoletju prenehal obstajati: gospodarska opora 
samostanov v pripravljenosti elite za velike premoženjske ustanove. Zaradi materialnih izgub v 
"smutnoje vremja" na začetku 17. stoletja je bila zmožnost darovanja nedvomno zmanjšana; še 
pomembnejša pa je bila sprememba v stališčih: kakor so postajale oblike samostanskega 
posmrtnega spomina dostopne tudi nižjim družbenim slojem, je darovanje izgubljalo privlačnost 
za plemiško prezentacijo in potrjevanje stanu. Zakon Uloženije iz 1649 je prepovedal 
premoženjske ustanove v obliki zemljišč.6 Številne ohranjene knjige premoženjskih ustanov iz 
17. stoletja pa kažejo, da je bila vrednost posameznih premoženjskih ustanov v denarju ali 
premičninah mnogo nižja kot v 16. stoletju M 
Cerkvena politika večine ruskih vladarjev 18. stoletja sije prizadevala samostane potisniti 
na družbeni rob in jih podvreči državnemu nadzoru. Mnogi samostani so bili zaprti; 1764 je bila 
samostanska posest sekularizirana. Samostani so izgubili svojo integracijsko vlogo za družbeno 
elito, ki si je izposodila nove reprezentančne vzore z Zahoda. Sekularizacija življenjskih oblik in 
predstavno obzorje je zahtevalo razpad skupnosti živih in mrtvih, ki je bila značilna za 
predmoderno družbo v zahodni in vzhodni Evropi. 
Kljub temu pa je iz sveta liturgične skrbi za pokojne v Rusiji kot nasploh v pravoslavnem 
svetu ostalo ohranjenega opazno več kot na Zahodu. Se danes ruski verniki v cerkvi oddajajo 
listke ali knjižice z imeni živih in pokojnih svojcev, da bi se jih duhovnik ali kdo njegovih 
pomočnikov spomnil s priprošnjo. Samostani nudijo vpis v "sinodik". V kiosku pri vsaki cerkvi 
so objavljene cene za posamezne oblike komemoracije. 
Družbena vloga samostana kot središča skrbi za pokojne, je sicer v zgodovini Rusije in 
zahodne Evrope v različnih razdobjih doživela močno razvejanost, obenem pa predstavlja tudi 
most med vzhodno in zahodno zgodovinsko dediščino. 
" CGADA.fond 1192, opis'2, št. 561, f. 18-35. - Vodni znak f. 21, 26 "grb z lilijo" 1650-1651 po A. Geraklitov: 
Filigrani XVII veka na bumage rukopisnyh i pecatnyh dokumentov russkogo proishoždenija, Moskva 1963, št. 174-
176. 
Razen tega je manjši pergamentni list f. 12 dodan; vsebuje posmrtne spomine, ki so bili očitno časovno 
omejeni; nad imeni so namreč povsod zabeleženi meseci. Seznam omejenih posmrtnih spominov je bil po Obihodniku 
Iosifova Volokolamskogo monastyrja 578 v 16. stoletju voden ločeno od dnevnega seznama. 
"' Sobornoe uloženie 1649 goda. Tekst. Kommentarii, ured. V. I. Buganov, Leningrad 1987, 84, 90 (poglavje 
XVII/2, 42-44). 
Opozorimo le na vpise v: Vkladnaja kniga Troice-Sergieva monastyrja. 
Prevedla Darja Mihelič 
Rusko izrazoslovje in transkripcijo pregledal Silvo Torkar 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 • 1995 • 4 poi) 593 
Z u s a m m e n f a s s u n g 
KLÖSTER ALS ZENTREN DER TOTENSORGE IN ALTRUSSLAND 
Ludwig Steindorff 
Der Verfasser geht aus von einem Text aus dem ältesten Sinodik (Totengedenkbuch) des 1479 
gegründeten Klosters zum Entschlafen der Gottesmutter bei Volokolamsk westlich von Moskau. 
Der Klostergründer Iosif Sanin beschreibt darin das liturgische Totengedenken als die wichtigste 
Aufgabe der Mönche und legitimiert so den Anspruch auf Klosterbesitz und Empfang von Stiftun­
gen. 
Die Notwendigkeit der Totensorge durch Stiftung, Mildtätigkeit und liturgische Nennung war 
vorgegeben durch die christlichen religiösen Formen, Vorstellungen und Handlungen, wie sie, 
schon ausgebildet in ihrer ostkirchlichen Variante, mit der Christianisierung seit dem Ende des 10. 
Jahrhunderts nach Rußland gelangten. 
Bereits für die Kiewer und frühe Moskauer Zeit der Geschichte Rußland haben wir zahlreiche 
Einzelzeugnisse über die Ausübung der christlichen Formen der Totensorge. Die dauerhafte Siche­
rung der Memoria in Organisation durch Klöster erfuhr im 15. Jahrhundert ihren großen Auf­
schwung; die wachsende Zahl von Stiftern, die nach kontinuierlichem Gedenken strebten, zwang, 
geradezu zur Entwicklung von Formen einer differenzierten Verwaltung der Totensorge. Wie diese 
in ihrer Blütezeit aussah, läßt sich am besten anhand von Quellen aus dem Kloster Volokolamsk 
rekonstruieren. 
Dem Obichodnik, der consuetudo des Klosters, zufolge bestanden zwei Listen: der »ewige 
Sinodik« und die »tägliche Liste«; der Eintrag in letztere war an große Stiftungen gebunden; sie 
war viel weniger umfangreich und garantierte viel regelmäßigere Kommemoration. Diese Unter­
scheidung nach Typen stellte eine Neuerung dar, die sich im Rußland des 16. Jahrhunderts weit 
verbreitete. 
Nur bei besonders hohen Stiftungen fanden zusätzlich »Speisungen« der Mönche zum Jahres­
gedenken statt; sie waren im kalendarisch geordneten Speisungsbuch verzeichnet. Die im Obichod­
nik vorgeschriebene Verwaltung der Memoria läßt sich anhand der überlieferten Bücher und 
Listen nachprüfen. 
Zu den Stiftern in Volokolamsk wie auch in den anderen Großklöstern gehörte die gesamte 
Elite des Moskauer Staates. Die Stiftung diente nicht nur der Erfüllung religiöser Bedürfnisse; sie 
war ein Mittel der sozialen Selbstdarstellung. 
In Rußland wie in Westeuropa besteht offensichtlich ein enger Zusammenhang zwischen der 
Blütezeit der Klöster als Zentren der Totensorge und der Stabilisierung der feudalen Gesellschaft. 
Bei der Aufgabe, eine immer größere Zahl von Kommemorationen zu bewältigen, wählte man ver­
schiedene Wege. Im Westen wurde die individuelle Kommemoration auf das Jahresgedenken im 
Nekrolog beschränkt. In Rußland führte man stattdessen die Trennung nach Listentypen ein. 
Gerade aus der Parallelität der Rahmenbedingungen in West und Ost ist zu erklären, daß die Dia­
loge Gregors des Großen auch in den russischen Šinodiki zur Legitimierung des Totengedenkens 
populär wurden. 
Die Durchführung der Kommemorationen ging im 17. Jahrhundert verstärkt an Pfarrkirchen 
über. Die Praxis der kontinuierlichen individuellen liturgischen Nennung verfiel bereits wegen der 
Überforderung durch die immer wachsende Zahl von Namen. Die Klöster verloren ihre Integra­
tionsfunktion für die gesellschaftliche Elite. 
Von der alten Welt liturgischer Totensorge ist in Rußland bis heute deutlich mehr erhalten 
geblieben als im Westen. Die gesellschaftliche Aufgabe des Klosters, als Zentrum der Totensorge 
zu dienen, ist eine der Brücken zwischen ost- und westeuropäischem historischen Erbe. 
Vorliegender Aufsatz beruht auf einem Vortrag, den der Verfasser im April 1992 an der Phi­
losophischen Fakultät der Universität Ljubljana hielt. Eine erweiterte deutsche Fassung des Textes 
ist unter dem Titel »Klöster als Zentren der Totensorge in Altrußland« erschienen in: Forschungen 
zur osteuropäischen Geschichte 50 (1995), S. 337—353. — Das Thema ist ausführlicher behandelt 
in der Monographie des Autors: Memoria in Altrußland. Untersuchungen zu den Formen christ­
licher Totensorge, Stuttgart 1994; vgl. die Besprechung durch France M. Dolinar in Zgodovinski 
časopis - ZČ 49 (1995), 2, S. 317-318.