V vas je prišel Hrvat. Prinesel je plat00 na rami in ga ponujal. Zvečer so sedli skupaj okrog mize in gaspodar ga je povprašal: »Pa kako vi Hrvati, da tako držite na Radiča, ali ga nič ne poznate?« Hrvat se je namuznil, pa je dejal: »Znaš što, brate, pa bolje, da pitamo pilanog purana kao jednog mršavog.« In razvil se je razgovor o Radiču. Radič je bil politik že pred vojno. Seveda je tedaj bil silno vladen. Cesarsko himno je sam prestavil na hrvaško. Ob prevratu je takoj začel z republiko. Hrvatje, ki so že itak zelo temu udani, da le na besed« nekaj dajo, so mu slepo sledili. Radič je sanjaril, da bo s pomočjo zunanjih držav re« on kralj ali predsednik Jugoslavije. Potoval je po svetu, doma pa so ta čas njegovi poslanci za pečjo sedeli, centralisti v Beogradu pa so sprejeli centralistično ustavo. Radič je šel celo na Rusko k boljševikom. Ko se je vrnil, mu je njegov sedanji prijatelj pripravii ječo. Iz ječe je šel Radič v pokoro. Da si je to pokoro ohladil, je stopil celo t vlado. Bil Je že pri vseh političnih zvezah. V zvezi c radikali, z Davidovičevimi demokrati, • namj, n»daj pa je celfl » Pribičevifcem, Q komur je zaključil svojc politi&no letanje semintje.« »Kako mislite o tem, da se je Radič — zvezal s Pribičevičem?€ »Pa to svejednol On vara sve, vara Vukičeviča, pa Davidoviča i PribacaU »Pa vara tudi vas«, je dejal gospodar. »Meni se zdi, da vas še najboljše. Če on pravi, da je vaš seljački zastopnik, le povejte, kaj je naredil za vas?« »Pa nišla! Pa zato i ništa nije pokvario!« »Je, je pokvaril, pa še Teliko! Da Hrvatje gospodarsko tako trpijo, da so ravno v teh radičevskih krajih kmetje tako gospodarsko odvisni od gospode, je kriv on, ki nič ne dela, ampak se le igra s politiko in z narodom! Pa to nas Slovence še ne bi nič motilo, imejte vi Hrvatje kakor hočete, le to nam ne gre v glavo, da se vam oči ne odpro in da niti sedaj, ko je Radič popolnoma zvezan od demokratskih voditeljev, ne odstopite vi kmetje, da vas ne bo Pribac dobil v svoje roke!« »Pa nismo za Pribaca!« »Vemo da ne! Saj so rekli, da vas pride v Zagreb do 50.000, ali prišlo jih niti ni 5000 kmetov. Seveda ena ničla več ali manj, to je vsejedno!« »Vi ne volite Radiča, tmate pravo«, 6e je udal Hrvat. Gospodar pa je še pristavil: »Radič se* mi zdi kot oni možje v vremenski hišici, ki skače na lasu ven in noter, kakor je vreme vlažno. Tudi on skače tako sem in tja in tudi pri njem vpliva — vlaga, ker silno rad pije. Nihče se na njega ne zanese, nihče ne more z njim sodelovati, pa če bi tudi hotel, hrvaški narod pa, ki mu je doslej zaupal, se bo sedaj, ko ga Radič s seboj vred spravlja v roke svojih lastnih batinašev, bo izpregledal in ga — zapustil!« In Hrvat je pravil, kako je na Hrvaškem težko ljudem dopovedati resnico, ker nič ne berejo, nimajo časopisov kot pri nas, kjer oni najboljše skozi pride, ki zna najbolje lagati in ljudi za nos vleči!