Ars Slovenica-Luka Einfalt: Slovenska glasba za evfonij, 2015 Franc Križnar franc.kriznar@siol.net 88 Pa smo jo doživeli: prvo slovensko ploščo z glasbo za evfonij. Doslej poznamo kar nekaj le-teh za obe najvišji trobili (troben- ta in rog), samo eno za pozavno (Domen Jeraša, Slovenska fil- harmonija), za (tubo) evfonij pa je zdaj poskrbel eden vodilnih ali kar edini slovenski solist Luka Einfalt (1975). Poznamo ga kot »glavnega promotorja evfonija na Slovenskem, kar vse je na svoja pleča prevzel že pred leti: kot član ali/in solist s števil- nimi domačimi in tujimi ansambli in orkestri, kot zmagovalec tekmovanj in ne nazadnje kot neumorni pedagog. Za prvo ploš- čo sploh pri nas je poskrbel skupaj z založbo Edicije Društva slovenskih skladateljev. Kako tudi ne, saj je na prvem tovrstnem ploščku izključno izvirna slovenska glasba, ki so jo za različne zasedbe podpisali T omaž Habe, David Beovič, Nenad Firšt, Črt Sojar Voglar, Jaka Pucihar in Pavel Mihelčič, skladatelji različ- nih generacij, šol in slogovnih usmeritev. Vsem skupaj pa je bila enotna teza, da »izvrstni glasbeniki redno predstavljajo evfonij kot virtuozno glasbilo in spodbujajo skladatelje k pisa- nju novih del za ta inštrument«. Je pa seveda glede evfonija več zadržkov, zato ni čudno, da je na vse skušal odgovoriti kar sam avtor (obsežnega) besedila, Mihael Kozjek. Najbolj splošna oznaka evfonija je, da gre za glasbilo iz družine trobil v baritonskem registru, ki se največ uporablja v pihal- nih orkestrih, godbah na pihala. Sama beseda izhaja iz grškega jezika, pri čemer e ȗ pomeni dober, pravilen + phoné pa glas. Seveda ga najdemo marsikje drugod: vse od izjemnih vlog v simfoničnih orkestrih (od 19. stol. dalje, npr. v delih Richarda Straussa, orkestraciji Ravelovih Slik z razstave M. P. Musorg- fonično) delo. J. Pucihar (1976) je naslovil 2-delni So/T ako Ein- falt za evfonij za simfonični orkester (2011): vse od predstavitve (solističnega) evfonija, izjemno spevnega in mehko zvenečega trobila do njegove maksimalne virtuoznosti. Zadnje delo na tej plošči pa je spet za solistični evfonij z dovolj pomenljivim na- slovom, 3-delni Sam v sobi (2002) skladatelja P . Mihelčiča (roj. 1937). Skladateljev prepoznavni modernistični glasbeni izraz tudi tokrat ne manjka. To odlično ploščo so tako kot celotno serijo, ki zdaj šteje v okviru niza Ars Slovenice že na desetine podobnih izvajalskih (solističnih) in skladateljskih plošč, izdali v koprodukciji Radio Slovenija, Tretji program-program Ars RA SLO, njegovega ure- dništva za resno glasbo in ZKP RTV Slovenija. Einfaltovi po- snetki so nastali v radijskem Studiu 26, glasbeni producent je bil Matjaž Ptah, tonski mojster pa Januš Luznar. Digitalno obdela- vo zvoka za ploščo sta opravila Miro Prljača in Klemen Veber, (digitalno) montažo in zvokovno obdelavo pa prispevala Miro Prljača in Janja Velkavrh. Ker je glavni promotor omenjenega CD-ja Društvo slovenskih skladateljev, se je kot urednik (te) iz- daje pod njo podpisal Marko Mihevc Muni, urednik te izdaje Ars Slovenica oz. Slovenske glasbe za evfonij pa je Tomaž Habe. Tehnična urednica plošče je bila Sabina Dečman. Avtor foto- grafij je Klemen Kunaver, ki je prispeval tudi grafično obliko- vanje. Tisk knjižice je opravila tiskarna Cicero Begunje, d. o. o., plošča pa je izšla v nakladi kar 500 izvodov, kar je tako za naše razmere kot tudi za njeno vsebino oz. ciljno občinstvo nenavad- no veliko! skega, D. Šostakoviča idr.). Njegov obseg je od F 1 do c 2 , torej od kontra F pa vse do dvočrtnega c, ali tri oktave in še ena (čista) kvinta, vse od basovske pa do tenorske lege; zato marsikdaj tudi tenorska tuba, baritonski evfonij ali kar samo bariton. V sim- foničnem orkestru je samo po obsegu (ne pa po barvi) enak violončelu in malo manj znani ofikleidi. Skratka, gre za inštru- ment, ki mu tako kot v praksi tudi danes posvečajo veliko po- zornost tudi v (slovenskem) glasbenem šolstvu: in to v celotni vertikali: od osnovne prek srednje do visoke stopnje. In pri tem ima prav solist Einfalt, ki se tokrat predstavlja tudi kot pedagog, poglavitno vlogo, saj je svoje znanje, ki ga je pridobil na Sloven- skem, nazadnje še nadgradil v tujini in med drugim leta 2010 dokončal še podiplomski študij evfonija v Luzernu pri slovitem Thomasu Rüediju. Medtem pa je seveda ves čas igral in igral ter (nazadnje) tudi snemal: Jesenske serenade, Koncertni atelje Društva slovenskih skladateljev, Svetovni glasbeni dnevi – Slove- nija 2015. Ploščo so Einfaltu pomagali posneti še pianist Zoltan Peter in Simfoniki RTV Slovenija z dirigentom Simonom Kre- čičem. Uvod plošče predstavlja sploh prva slovenska skladba oz. diptih (Preludij, Caprice) T. Habeta (1947) iz leta 1999 za evfonij in klavir v tipičnem postmodernističnem duhu. Habe je z vsemi izkušnjami in opusom, ki ga ima tudi na področju dela s pihalnimi orkestri, eden prvih poklicanih za tole »uverturo«. Tudi Beovičevi (1977) postmodernistični Trije preludiji za te- norsko tubo in klavir (2008) so nastali na pobudo solista. Part solističnega evfonija pa spominja na jazzovske improvizacije, saj tudi klavirska spremljava (v ozadju) močno poudarja sinko- pirane ritme. Enako Einfaltovo povabilo je sprejel tudi N. Firšt (1964) za Euphorio za evfonij solo (2010). Že v samem naslovu gre za neke vrste značilnost za omenjeno zasedbo – enostavčno delo, razdeljeno na pet kontrastnih delov: Intensivo, Catando, Ritmico, Catando in Virtuoso. Č. Sojar Voglar (1976) je prispe- val 3-stavčni kontrastni Koncert za evfonij in godalni orkester (2010). Gre za prvo slovensko tovrstno (koncertantno in sim- 89 Ocene