I. Poglavje. Phileas Fogg najame Passepartouta za slugo.
L. 1872 je v hiši št. 7. Saville-Row, Burlington Gardens, kjer je 1. 1814 umrl Sheridan, stanoval Phileas Fogg esq., člen reform-skemu klubu v Londonu, mož, ki je bil jako odličen in spoštovan, in ki se je na videz obnašal tako, kakor bi hotel ogibati se vsega, kar bi dalo o njem govoriti.
Phileas Fogg je bil zatorej naslednik najslavnejšemu onih govornikov, ki delajo čast angleški zemlji. Bil je skrivnosten človek, in druzega se ni znalo o njem, kakor da je zeló priljuden in morebiti najlepši gentleman visoke angleške družbe.
Rékali so, da je podoben Byronu — po glavi, kajti na nogah ni imel nobene naopake — a bil je Byron z brkami in zalizci, neobčutljiv Byron, ki bi lehko živel tisoč let, iu bi se ne postaral.
Bil je res Anglež, ta Phileas Fogg, ali ne prav Londonec. Nikdar ga ni bilo videti niti na borzi, niti v banki, niti v kateri si bodi trgovinski pisarni vsega mesta. Noben tolmun, in tudi noben preliv londonski ni nikdar nosil ladije, katere veslo bi bil vodil Phileas Fogg. Y nobenem administrativnem društvu tega gentlemana ni bilo. Njegovo ime se ni čulo v nikakem odvetniškem zboru, niti v Templu, niti v Lincoln's-innu, niti v Gray's-innu. Nikdar se ni pravdal niti na kancelarjevem dvoru, niti pri kraljici, niti pri zakladničarju, niti pri cerkvenem sodišči. On ni bil niti obrtnik, niti trgovec, niti poljedelec. Udeleževal se ni niti pri „kraljevem véliko-britanskem zavodu," niti pri „londonskem zavodu," niti pri „zavodu umeteljnikov," niti pri „Russellovem zavodu," niti pri „zapadnem literarnem zavodu," niti pri „pravnem zavodu," niti pri „zavodu zjedinjenih umeteljnosti in véd," ki je postavljen pod neposredno pokroviteljstvo Nje Veličestva kraljice. Končno ni bil člen nobeni onih mnogobrojnih družeb, katerih v angleški stolici vse mrgoli, od „harmoničnega društva" do „entomologične zadruge," ki je posebno zato ustanovljena, da pokončava škodljive zaželke.
Phileas Fogg je bil člen reformskemu klubu, to je vse.
Ako bi se kdo čudil, da je tako skrivnosten gentleman zašel med ude te čestitljeve zadruge, naj izve, da je bil sprejet, ker so ga priporočili gg. bratje Baring, pri katerih mu je bilo vedno vse zaupanje na razpolaganje, in sicer zato, ker je svoje menjice, na prvi pogled, pravilno plačeval.
Ali je bil ta Phileas Fogg imovit? To se umeje. Toda kedaj je obogatel, tega tudi najboljši njegovi znanci niso mogli povedati, in g. Fogg je bil zadnji, katerega bi se bilo dalo kaj takega vprašati. Bodi-si že, kakor hoče, on ni bil potraten, a tudi skop ne; kajti povsodi, kjer je bilo treba podpore za kako plemenito stvar, za kak velikodušen ali koristen namen, podpiral je molče, in še celo brez imena.
A sicer ni bolj skrite stvari, nego je bil ta gentleman. Govoril je, kolikor je bilo moči malo, in čim bolj je molčal, tem bolj skrivnosten se je vsakomu zdel. Vendar je bilo njegovo življenje vidno vsakomu, ali kar je delal, bilo je tako matematično vedno edno in isto, da je domišljavost, nezadovoljna, vedno še česa dru-zega iskala.
Ali je že kaj potoval ? Brž ko ne; kajti nikomur ni bil zemljevid tako znan, kakor njemu. Ni ga bilo tako daljnega kraja, da bi on ne bil vedel vseh podrobnosti o njem. Časi so se v klubu prepirali o izgubljenih ali zašlih potovalcih; ali on je s kratkimi besedami, a čistimi in jedrovitimi, ovrgel tisočero različnih mišljenj; razložil je, kaj je lehko možno, in njegove besede so bile sprejete, kakor bi bile od zgoraj navdihnjene — tako jih je vselej resnična izpolnitev opravičevala. To je bil človek, ki je gotovo povsodi potoval, če v resnici ne, vsaj v duhu.
Znano je bilo, da Phileas Fogg že več let ni šel iz Londona. Oni, ki so imeli čast, poznati ga malo bolj, nego drugi, so trdili, da ga ni nihče še drugje videl, nego na onem potu, ki je držal iz njegove hiše naravnost v klub in po katerem je hodeval vsak dan. Čas si je proganjal edino le s čitanjem novin ter z igranjem \vhista. Pri tem tihem igranji, ki je bilo zanj kakor nalašč, dobival je često, a dobiček ni šel nikdar v njegovo mošno, nego stal je, važna vsota, v proračunu njegove radodarnosti. A sicer — tega je treba tudi še omeniti — g. Fog ni igral, da bi dobival, nego le zato, da bi igral. Igranje je bilo zanj borba, borba proti težavnosti, a borba brez gibanja, brez sitnosti, brez vtrujenja, in to se je strinjalo z njegovim značajem.
Phileas Fogg ni imel niti žene, niti otrok — kar se sicer lehko najpoštenejšim ljudem pripeti — niti sorodnikov, niti prijateljev, kar je v istini že bolj čudno. Phileas Fogg je sam živel v svoji hiši, Saville-Row, kamor ni nikdo prihajal. Kakovo je notranje lice njegovemu domu, o tem se ni nikdo brigal. Eden sam sluga mu je bil za postrežbo dovolj. Zajutrekoval, obedoval je v klubu v kronometrično določenih urah, vedno v eni in isti dvorani, pri eni in isti mizi; svojih tovarišev ni gostil, tujcev ne vabil; domu je hodil samo spat, natanko o polunoči, ne da bi se bil kedaj po-
služeval onih pripravnih sob, katere reformski klub svojim členom odločeva na razpolaganje. Od štiri in dvajsetih ur jih je preživel deset v svojem stanovanji, bodi-si, da je spal, bodi-si, da se je napravljal. Ako se je izprehajal, je hodil vedno počasno, po ustopni dvorani, ki je bila parketovana, ali po okrogli galeriji, nad katero je bila obločasta streha iz višnjevega stekla, katero je podpiralo dvajset joničnih stebrov iz rudečega porfira. Ako je obedoval ali zajutrekoval, oskrbovale so mu mizo s tečnimi jedrni klubove kuhinje in jedilne shrambe, klubove sladičarne, mlekarne in klubov ribnik; stregli so mu klubovi sluge, resnobne osobe v črni obleki, multonovih čevljih, stregli na posebnem porcelanu in čudno lepem perilu iz saksonskega platna, podajali so mu v steklenicah klubovib -vino, pivo in druge pijače; končno je tudi vse te pijače klubov led delal dovolj mrzle — in ta led je klub dobival za drage novce iz ameriških jezer.
Če se živi tako, živi se skrajno natančno; a priznati se mora, da ima tudi skrajna natančnost mnogo dobrega na sebi!
Hiša Phileas Fogga ni bila posebno krasna, a priporočala se je s posebno priležnostjo. Sicer služba v njej ni bila Bog ve, kako težavna, ker so bili običaji posestnikovi vedno isti. Vendar je Phileas Fogg zahteval od svojega edinega sluge točnosti in največjega redu. Ravno ta dan, 2. oktobra, je Phileas Fogg zapodil Jakoba Forsterja, svojega slugo — ta dečko se je pregrešil s tem, da mu je za brado prinesel vodo s šest in osemdesetimi stopinjami po Farenheitu, namesto s štiri in osemdesetimi, — in pričakoval je njegovega naslednika, ki je imel priti med enajstimi in polu
dvanajstimi.	.	.
Phileas Fogg je sedel v svojem naslanjaču, noge vkupe, kakor vojak pri paradi, roke vprte ob kolena, telo naravnost po konci , glavo k višku in je gledal nihalo svoje ure, — čudnega aparata in ne posebno priprostega; kajti kazala je ta ura sekunde, minute, ure, dneve, mesece in kvatre. O polu dvanajstih je g. Fogg, po vsakdanjem običaju, zapuščal hišo in koračil proti reformskemu
klubu.	,,
Ta trenotek potrka nekdo na vrata male sobe, v kateri je Phileas
Fogg sedel.
Jakob Forster, zapodeni sluga, se prikaže.
„Novi sluga je došel", pravi.
Dečko, kakih trideset let star, se prikaže in pozdravi.
„Vi ste Francoz in se zovete John?" ga vpraša Phileas Fogg.
— „Jean, oprostite, gospod," odgovori prišlec JeanPassepartout, priimek, katerega opravičuje urojena mi ročnost, ki mi pomaga iz vsake zadrege. Mislim, da sem pošten dečko, gospod, a ker sem odkritosrčen, povem, da sem že opravljal mnogo poslov. Bil sem potujoč pevec, hlapec pri cirku, kretal sem se, kakor Leotard, in po vrvi plesal, kakor Blondin; potem sem bil profesor telovadbe, da sem svoje talente bolj upotrebil; a naposled sem bil podčastnik pariški požarni straži. Toda pred petimi leti sem že zapustil
Francosko in ker sem hotel okusiti tudi družinsko življenje, sem prišel služit na Angleško. Ko sem bil brez službe, izvedel sem, da je g. Phileas Fogg najnatančnejši in najstanovitnejši človek v Zjedinjenem kraljestvu. Zato sem se poklonil gospodu, nadejaje se, da bodem živel pri njem v miru ter zabil vse, samo tega ne, da se zovem Passepartout."
—	„Passepartout mi je po volji," odgovori gentleman. „Priporočali so mi vas. Cul sem marsikaj dobrega o vas. Moji pogoji so vam znani?"
—	„So, gospod."
—	„Prav. Koliko je ura?"
—	„Enajst in dve in dvajset minut," rêCe Passepartout, ter izvleče iz globine svojega žepa velikansko srebrno uro.
—	„Prepočasi," reče g. Fogg.
—	„Oprostite, to ni moči."
—	„Za štiri minute prepočasi. Nič ne dé. Dosta je, povedati, da gré prepočasi. Zatorej, od tega trenotka, od enajstih devet in dvajset minut zjutraj, od srede dné 2. oktobra 1872 ste moj sluga."
To izgovorivši Phileas Fogg vstane, prime klobuk z levico, ga dene kakor mašina na glavo, ter izgine, ne da bi rekel kakšno besedico.
Passepartout v prvič sliši, da so se vélike duri zaprle : odhajal je njegov novi gospodar; potem se zapro v drugič: odhajal je njegov prednik Jakob Forster.
Passepartout ostane sam v hiši, Saville-Row.
II. Poglavje. Passepartout se prepriča, da je končno našel svoj ideal.
„Pri moji veri", govori Passepartout sam seboj, iz početka nekoliko osupnen, „videl sem pri gospé Tussaud ravno take ljudi, kakor je moj novi gospodar."
Povedati je tú, da so „ljudjé" gospé Tussaud iz voska; v Londonu jih zeló radi hodijo gledat, kajti res pogrešajo samo govorjenja še, in bi človek mislil, da živš.
V téh minutah, ko se je Passepartout razgovarjal s svojim bodočim gospodarjem Phileas Foggom, pregledal ga je brzo, a natanko. Phileas Fogg je bil morebiti kakih štirideset let star, plemenite in lepe postave, visoke rasti, bil je tudi nekoliko tre-bušat, lasé in brado je imel rumene barve, čelo visoko brez gub, obraz bolj bled, nego rudeč, zobé krasne. Videlo se mu je, da ima prav mnogo onega v sebi, kar fizijonomisti zovejo „pokoj v dejanji," svojstvo vsem onim, ki bolj delajo, nego govoré. Miren, flegmatičen je bil; okó mu je bilo čisto, obrvi nepremične — bil je prav podoba onih hladnokrvnih Angležev, katerih se dosta nahaja v Zjedinjenem kraljestvu, in katerim je čopič Angelike Kauffmannove dal nekako akademično postavo, kdorkoli je tega človeka pogledal v
različnih kretanjih svojega življenja, je dobil lehko pojem o bitju, katero je v vseh svojih oddelkih v ravnotežji, ako se ravno tehta, o bitju, ki je tako dovršeno, kakor kak Leroyev ali Earnshawov časomer. A je bil tudi res ta Phileas Fogg živa natančnost, kar se mu je videlo posebno na nogah ter na rokah; kajti pri človeku, kakor pri živalih, so udje sami organi strastim.
Phileas Fogg je bil eden onih matematično natančnih ljudi, katerim se nikamor ne mudi, a so vedno na vse pripravljeni, kateri pazijo, kam bi stopili, kam se genili. Nikdar ni storil stopinje preveč, kajti vedno je hodeval po najkrajšem potu. Ce je v strop pogledal, gotovo tudi to ni bilo zastonj; nikdar se ni po nepotrebnem premeknil. Nikdar ni bil niti žalosten, niti zamišljen. Bil jo najpočasnejši človek na vsem svetu, a kamor je prišel, prišel je o pravem času. Razumelo se bode lehko, da je živel sam, tako rekoč zunaj človeške družbe. Vedel je, da se mora človek v življenji drgniti, a ker se z drgnenjem zamudi, ni se hotel drgniti ob nikogar.
Kar se tiče Jeana, zvanega Passepartout, bil je pravi Parižan. Pet let je bil že na Angleškem in je služil v Londonu, a nikjer ni mogel najti gospodarja, katerega bi se bil lehko oklenil.
Passepartout ni bil iz vrste onih služabnih duhov, ki nosijo ramena po konci, nos za vetrom, ki vedo, kam se ozirajo, katerim je oko vedno suho in ki niso druzega, nego predrzni nesramneži. Ne ! Passepartout je bil pošten dečko ljubeznjivega obličja, nekoliko obilih usten, ki so bila vedno pripravljena pokušati ali poljubljati; vljuden in postrežljiv človek je bil. Imel je tako okroglo glavo, kakor jo človek rad vidi na plečih kakega prijatelja. Oči je imel višnjeve, barvo živahno, obraz debel, da je sam lehko videl jabolka svojih lic; prsa široka, čez pas pošteno mero, krepak je bil, kakor Herkul, kajti vaje v mladosti so mu razvile telesne kreposti. Ru-javi lasjč so mu nekoliko nagajali. Ako so stari kiparji poznali osemnajst načinov, kako se Minervi urede lasje, znal je Passepartout zase samo enega: trikrat je z roko sunil v lase in je bil počesan.
Najbolj površna previdnost bi ne dovoljevala trditi, da se bode raztegljivi značaj tega dobrosrčnega dečaka strinjal s Phileas Foggovim značajem. Ali bode Passepartout oni temeljito natančni sluga, ki ga njegov gospodar potrebuje? Ker je prežil, kakor znano, precej viharno mladost, si je želel pokoja. Cul je hvaliti angleško natančnost in pravilnost in hladokrvnost gentlemenov; zato je na Angleško prišel, sreče iskat. Toda do zdaj mu je usoda slabo stregla. Nikjer se mu ni bilo moči ukoreniniti. V desetih hišah je že bil. Povsodi so bili ljudje fantastični, nepravični, pustolovci in nestanovitneži — kar Passepartoutu ni moglo biti po godi. Njegov posledni gospodar, mladi lord Longsferry, člen parlamenta, je često vse noči preživel v „oysters-roomsih" (prodajalnicah oštrig) Hay-marketovih, potem so ga policaji na ramenih prinašali domu. Passepartout, ki bi bil svojega gospodarja najrajši spoštoval, si je dovolil neke po vsem dostojne opazke, a slabo so se sprejele, in spre se
z gospodarjem. Skoro izvé, da Phileas Fogg išče služabnika. Takoj poprašuje, kakov je gentleman. Osoba, katere življenje je bilo tako redno, ki je spala vselej doma, ki ni nikdar potovala, nikdar z doma bila, niti ne eden sam dan, taka osoba mu je morala biti po godi. Oglasi se zatorej, in sprejet je bil, kako, že vemo.
Passepartout je bil zatorej sam v hiši Saville-Row, ko je ura polu dvanajstih odbila. Takoj jo začne ogledovati. Preteknil jo je od kleti gori do pod strehe. Ta lična, urejena, resnobna, snažna, za službo kakor nalašč pripravljena sôba mu je bila po všeči. Naredila je nanj utis krasne polžje lupine, a to lupino je razsvitljeval in grel plin, kajti ogljeni hidrogen je zadostoval vsem potrebam glede luči in glede toplote. Passepartout je našel prav lehko v drugem nadstropji sôbo, ki je bila njemu odmenjena. Bila mu je po volji. Električni zvonci in akustične cevi so jo družile z drugimi oddelki. Na kaminu je električna ura občevala z uro v Phileas Foggovi spalnici, in te dvé uri ste tolkli v istem hipu isto sekundo.
„To bode, toi" govori Passepartout sam seboj.
V svoji sôbi, pod uro, zagleda tudi papirček. To je bil program za vsakdanjo službo. Passepartout začne čitati. Razumel je takoj — od osmih zjutraj — ura, o kateri je Phileas Fogg vstajal, do polu dvanajstih, — ko je zapuščal hišo ter hodil zajutrekovat v reformski klub — vse službene podrobnosti: čaj in pečenka ob osmih tri in dvajset minut, vôda za brado ob devetih sedem in trideset, česanje ob desetih menj dvajset i. t. d. Za tem je bilo od polu dvanajstih zjutraj, do polunoči — kedar je natančni gentleman hodeval spat — vse zaznamovano, vse preračunjeno, vse urejeno. Passepartout je vesel premišljal ta dnevni red ter si posamezne točke utiskal v spomin.
Kar se tiče garderobe gospodarjeve, bila je jako polna različnih oblek. Vsake hlače, vsaka suknja, vsak telovnik, vse je imelo številko, kdaj se dene v omaro in kdaj se vzame ven, naznanjajo, da so ta oblačila za različne letne čase. Isti red za obutalo.
Ta hiša zatorej, Saville-Ro\v — ki je bila za Sheridana gotovo svetišče nerednosti in zapravljivosti — bila je zdaj lepo uravnana in je dokazovala, da se prav prijetno živi v njej. Knjižnice ni bilo, knjige nobene, a čemu? G. Foggu je bilo to tudi čisto nepotrebno, kajti reformski klub mu je dajal na razpolaganje dve knjižnici, katerih ena je bila posvečena slovstvu, druga pravu in politiki. V spalnici je stala omara srednje velikosti, v katero ni imel niti tat niti ogenj poseči. Orožja se ni videlo v hiši, ni lovskega, ni vojnega. Vse je kazalo najmiroljubnejše običaje.
„To že, to ! zdaj sem jo zadel ! Jaz ter g. Fogg se bodeva po vsem porazumevala. Ta človek rad čepi domâ in se drži redû. Prava mašina je! Ej, dobro, prav nič se ne kesam, da služim tej mašini."
III. Poglavje. Vname se razgovor, ki bode Phileas Fogga morebiti mnogo stal.
Phileas Fogg je zapustil svojo hišo, postavil pet sto pet in šestdesetkrat desno nogo pred levo in pet sto in štiri in šestdeset-krat levo pred desno, in prišel je naravnost v reformski klub, velikansko poslopje v Pall-Mallu, katerega samo zidanje je stalo tri milijone.
Phileas Fogg gré takoj v jedilnico, skozi katere devetero oken se je videlo na lep vrt, čegar drevje je že jesen zlatila. Tukaj sede na svoje mesto, kjer ga je že vse čakalo pripravljeno. Zaju-trekoval je vsakojake postranske jedi: izvrstne ribe, roast-beef, potice, sladčice, a vse je zalival z onim izvrstnim čajem, ki je bil nalašč za klub zbran.
Ob dvanajstih sedem in štirideset minut vstane ta gentleman ter korači proti veliki dvorani, potratno olepšani s slikami, ki so bile v zlatih okvirih. Tú mu nek sluga poda „Times", ki niso bile še prerezane; a Phileas Fogg je razvijal sitne gube tako spretno, da se mu je videlo, kakó je vajen težavne té operacije. S čitanjem tega lista se je Phileas Fogg bavil do treh in pet in štirideset minut, a s „Standardom", ki je bil naslednik onemu listu, je izpolnil čas do obeda. Ta pojedina se je vršila pod enakimi pogoji, kakor zajuterk, samo da je prišla na vrsto še „kraljevsko-britanska polivka."
Ob šestih menj dvajset minut se prikaže gentleman zopet v véliko dvorano in se zatopi v čitanje lista „Morning-Chronicle."
Polu ure pozneje pridejo različni udje reformskega kluba ter se bližajo kaminu, kjer je gorel prêmog. To so bili obični pristaši g. Phileas Fogga, kakor on, besni igralci whista: zemljemerec Andrew Stuart, bankir John Sullivan in Samuel Fallentin, pivovár Thomas Flanagan, Gauthier Ralph, administrator angleški banki — bogate in čislane osobe, celó v tem klubu, ki broji med svojimi udi glavé obrtstva in financij.
„Ej, čujte, Ralphe", pravi Thomas Flanagan, „kakó je že s isto tatvino?"
—	„Ej, kakó neki", odgovarja Andrew Stuart, „banka je ob novce in konec je vsemu." —
—	„Jaz se nadejem", pravi Gauthier Ralph, „da dobodemo tatú. Dva policijska nadzornika, zeló spretna človeka, sta odposlana v Ameriko in v Evropo, v vse glavne luke, kjer se ujadruje iniz-jadruje, in težko bode onemu gospodu, da bi se njima izmuznil."
—	„A saj se ima popis tega tatú, ka-li?" vpraša Andrew Stuart.
—	„To ni tat", odgovarja resno Gauthier Ralph.
—	„Kaj, ni tat, ta osoba, ki je banki izpeljala pet in petdeset tisoč liver v bankovcih (1 milijon 375.000 frankov)?"
—	„Ne", odgovarja Gauthier Ralph.
—	„Zatorej je kak obrtnik?" Pravi John Sullivan.
—	„List „Morning-Chronicle" trdi, da je nek gentleman."
Oni, ki je to govoril, ni bil nikdo drug, kakor Phileas Fogg,
čegar glava se je prikazala iz papirnatih valov, v katere se je bila potopila. Ob enem Phileas Fogg pozdravi tudi svoje tovariše, a ti njega.
Čin, o katerem je bilo govorjenje in o katerem sovsenovine Zjedinjenega kraljestva pridno pisale, zgodil se je bil tri dni prej, dné 29. septembra. Zvezek bankovcev, ogromna vsota petdeset tisoč liver, izginil je z mize glavnega blagajnika angleški banki.
Ako bi se bil kdo čudil, kakó se je takó lehko izvršila ta velikanska tatvina, odgovoril bi mu bil Gauthier Ralph: „V onem hipu, ko je blagajnik uknjiževal dohodek treh šilingov in šest pe-nezov — kdo bi neki imel povsodi oči!"
A treba je tukaj omeniti nečesa, kar bode ta čin bolj pojasnilo — da se je namreč ta „angleška banka" neskončno zanašala na poštenost občinstva. Nobene straže, nobenih ograj, nobenih ključanic ni bilo! Zlato, srebro in vrednostni papirji ležč tam, rekel bi, na ponudbo onemu, ki prvi pride. Naj gré kdor hoče mimo, nikdo ne bode sumil o njegovem poštenji. Eden najboljših opazovalcev angleških običajev celó to-le pripoveduje : V eni ban-kini dvorani, kjer je nekoč bil, je videl prav od blizu kepo zlata, ki je tehtala kakih sedem ali osem kilogramov ter bila na bla-gajnikovi mizi; on vzame to kepo, jo ogleduje, jo poda potlej svojemu sosedu, ta zopet svojemu, iz rôke v róko, dokler ni prišla do konca temnega koridora, odkoder se je vrnila jedva v polu ure nazaj; a blagajnik še glave ni dvignil.
Toda dné 29. septembra se ni po vsem takó godilo. Zvezek bankovcev ni prišel nazaj, in ko je krasna ura, ki je stala na velikanski omari, o petih bila, da se imajo pisarne zapreti, zapisala je lehko angleška banka pet in petdeset tisoč liver na račun izgub.
Ako se je dobro in za trdno spoznalo, da se je zgodila tatvina, odposlali so se skrivni policaji, najspretnejši, v poglavitne luke, v Liverpool, Glasgow, Havre, Suez, Brindisi, New-York i. t. d., in obljubilo se jim je, da dobóde oni, ki tatú izvoha, najprvo dva tisoč liver (50.000 fr.), a potem še pet odstotkov tega, kar bode pri tatu še dobil. Ti policijski nadzorniki so zatorej morali vestno in natanko opazovati vse dohajajoče in odpotujoče potnike, priča-kovaje, kak vspeh bode imelo to neposredno iskanje.
Mislil je ves svet — in takó so govorile tudi novine „Morning-Chronicle" — da tat ni bil nikakor iz kake družbe angleških uzmaničev. V ta dan, 29. septembra, prihajal in odhajal je v pla-čilnici, na pozorišči tatvine, dobro napravljen gentleman, z iz-bornim vedenjem in licem, ki je kazalo večjo oliko. Preiskavanje je obétalo, da se bode naredil lehko prav natančen popis tega gentlemana, popis, ki se je potem takoj objavil vsem skrivnim policajem vsega Zjedinjenega kraljestva in Ysem policajem na kontinentu. Nekateri možaki, ki so policiji vse zaupali — in tak je
bil tudi Gauthier Ralph — obetali so si zatorej, da se tat ne bode izmuznil.
Kakor se lehko misli, je bila ta tatvina na dnevnem redu v Londonu in po vsem Angleškem. Razgovarjali so se, prepirali so se, ali bodo policaji angleškega glavnega mesta dobili tatu, ali ne. Kdo se bode dakle čudil, če se tudi členi reformskega kluba bavijo s tem vprašanjem, saj je celó eden členov upravni svetovalec te okradeni banki.
Čestivredni Gauthier Ralph ni hotel dvomiti o vspehu iskanja, misleč, da bode nudeno darilo prav izredno še izpodbujalo gorečnost in prebrisanost policijskih agentov. A njegov tovariš, Andrew Stuart, ni bil nikakor tega mnenja. Razgovarjanje se je zatorej nadaljevalo med gentlemeni, ki so bili seli k mizi za whist, Stuart pred Flanagana, Fallentin pred Phileas Fogga. Med igranjem igralci niso govorili, toda pri odmoru je postalo pretrgano razgovarjanje še tem živahnejše.
—	„Jaz le trdim," pravi Andrew Stuart, „da se tátu ni ničesar bati; kajti jako premeten človek mora biti!"
—	„B6žite, bežite!" odgovarja Ralph, „saj ni dežele več na vsem svetu, kamor bi mogel uiti."
—	„Kaj, da ne!"
—	„Kam pač hočete, da bi šel?"
—	„Tega ne vem," odgovarja Andrew Stuart, „a le pomislite, da je zemlja dokaj prostrana."
—	„Bila nekdaj, da . . .," ršče poluglasno Phileas Fogg. „Vi mešate," pravi potem, nudivši karte Thomasu Flanaganu.
Med odmorom razgovarjanje neha; a skoro začne zopet Andrew Stuart, rekoč:
—	„Kaj, nekdaj! se je li zemlja morebiti skrčila, ka-li?"
—	„Gotovo," odgovarja Gauthier Ralph. „Jaz ravno tako mislim, kakor gospod Fogg. Zemlja se je skrčila, kajti človek jo zdaj desetkrat prej prehodi, nego pred dvajsetimi leti. In ravno to bode v slučaji, katerega mi premotravamo, neizrečeno pripomoglo, da se iskanje pospeši."
—	„A pospeši tudi beg tatú!"
•— „Vi igrate, gospod Stuart!" pravi Phileas Fogg.
Toda neverni Stuart ni bil prepričan, in ko je bila partija končana, začne zopet:
—	„Mora se reči, gospod Ralph, da prav smešno govorite, ako pravite, da se je zemlja skrčila! Po tem takem se dá zdaj priti okolo svetá v tréh mesecih . . ."
—	„O, kaj še, v osemdesetih dnéh," pravi Phileas Fogg.
—	„To je res, gospoda," pristavlja John Sullivan, „v osemdesetih dnéh, odkar je pot odprta med Rothalom in Alahabadom na véliko-indijski poluotočni železnici. Čujte, kakó „Morning-Chronicle" računa:
Od Londona do Sueza čez Mont-Cenis in Brindisi,
železnica in ladija..........7 dni
Od Sueza do Bombaya, ladija........13 „
Od Bombaya do Kalkute, železnica......3 „
Od Kalkute do Hong-Konga (Kina) ladija ... 13 „ Od Hong-Konga do Yokohame (Japan), ladija . . 6 „
Od Yokohame do San-Francisca, ladija.....22 „
Od San-Francisca do New-Yorka, železnica ... 7 „ Od New-Yorka do Londona, ladija in železnica	9 „
Vsega ... 80 dni.
—	„Res, osemdeset dni," vsklikne Andrew Stuart, ki iz ne-paznosti izigra naopačno karto, „če se ne jemlje vpoštev slabega vremena, viharjev, ladijelomov in drugih nezgod."
—	„Vse to je uračunjeno," odgovarja Phileas Fogg in igra dalje, kajti to pot se razgovarjanje tudi na whist ni oziralo.
—	„Tudi če Indijani potrgajo tire!" vsklikne Andrew Stuart, „če ustavijo vozove, oplenijo tovorne vozove, potnikom kožo raz glavo potegnejo?"
—	„Vse uračunjeno," odgovarja Phileas Fogg, sklepaje igro z besedami: „atouts! atouts!"
Andrew Stuart, na katerega je prišla vrsta, pobere karte, rekoč:
—	„Teoretično imate prav, gospod Fogg, toda v praksi . . ."
—	„V praksi tudi, gospod Stuart."
—	„To bi res rad videl."
—	„Samo od vas je stvar odvisna. Idiva skupaj."
—	„O Bog me varuj!" vsklikne Stuart, „a stavil bi rad štiri tisoč liver (100.000 fr.), da je takšno potovanje, pod temi pogoji, nemogoče."
—	„O popolno mogoče," odgovarja g. Fogg.
—	„Ej, dobro, idite zatorej!"
—	„V osemdesetih dnéh okolo svetá?"
—	„Da."
—	„Že dobro."
—	„Kdaj?"
—	„Takoj. Samo, to vam že zdaj povem, da na vaše troške."
—	„To je bedasto!" vsklikne Andrew Stuart, kateremu že silnost tovariševa ni bila po volji. „Dejmo, rajši igrajmo!"
—	„Začnite zatorej," odgovarja Phileas Fogg, „kajti vi ste izgubili."
Andrew Stuart vzame karte s tresočo roko; po tem jih brzo položi na mizo in réCe:
„Nu, dobro, gospod Fogg, da, jaz stavim štiri tisoč liver!"
—	„Dragi Stuart", pravi Fallentin, „pomirite se. Saj to je le šala."
—	„Če pravim, da stavim, stavim," odgovarja Andrew Stuart.
—	„Mož beseda!" pravi g. Fogg. Potem se obrne proti tovarišem, rekoč: „Jaz imam pri bratih Baring uloženih dvajset tisoč liver (500.000 fr.). Z veseljem jih riskiram . . ."
—	„Dvajset tisoč liver !" vsklikne Joku Sullivan. „Dvajset tisoč liver, katere vam neprevidnost lehko ugrabi!"
—	„Neprevidnosti ni," odgovarja preprosto Phileas Fogg.
—	„Lepo vas prosim, gospod Fogg, osemdeset dni je raču-njenih v najkrajši čas."
—	„Najkrajši čas, dobro porabljen, zadostuje vsakateri reči."
—	„A da se ne zamudi, treba je skakati matematično z železnic na ladije, in z ladij na železnice!"
—	„Jaz bodem skakal matematično."
—	„To je šala."
—	„Dober Anglež se nikoli ne šali, kedar je govorjenje o tako resni stvari, kakor je kaka stava," odgovarja Phileas Fogg. Jaz stavim dvajset tisoč liver z vsakim, kdor hoče, da pridem okolo sveta v osemdesetih dneh, to je devetnajst sto dvajset ur, ali sto petnajst tisoč dve sto minut. Ali stavite?"
—	„Stavimo!" odgovore gg. Stuart, Fallentin, Sullivan, Fla-nagan in Ralph, porazumevši se med seboj.
—	„Dobro," pravi g. Fogg. „Železnica v Dover gre ob osmih pet in štirideset minut. Po tej se popeljem."
—	„Še nocoj?" vpraša Stuart.
—	„Še nocoj," odgovori Phileas Fogg. „Zatorej" — pravi, gledaje v žepni koledar — „ker je denes sreda, dne 2. oktobra, moram se vrniti v London ter priti v to-le dvorano reformskega kluba v soboto dne 21. dne decembra, ob osmih pet in štirideset minut zvečer; sicer vam pride v pravico in v posest onih dvajset tisoč liver, ki jih imam uložene pri bratih Baring, gospoda. Tu je menjica za to vsoto."
Naredi se zapisnik in vsi soudeleženci ga podpišejo. Phileas Fogg je ostal hladen. On gotovo ni zato stavil, da bi dobil, in ni zastavil dvajset tisoč liver za nič druzega, nego, da bi drugo polovico lehko porabil v to, da bi ta težki, če ne neizvršni načrt izvršil. Kar se tiče njegovih nasprotnikov, videli so se ginjeni, ne zaradi tega, ker so toliko stavili, nego vest jih je pekla, da so stavili pod takimi pogoji.
Ura je bila sedem. Gospodu Foggu se nudi, naj neha igrati, da se za pot laglje pripravi.
—	„Jaz sem vedno pripravljen!" odgovori neobčutljivi gent-leman, in deleč karte, pravi:
—	„Na vas je vrsta, gospod Stuart."
IV. Poglavje.
Passepartout se čudi na vso moč, kaj je njegovemu gospodarju
šinilo v glavo.
Ob sedmih pet in dvajset minut se Phileas Fogg poslovi od čestitljivih tovarišev, dobivši dvajset ginej pri whistu, in zapusti
reformski klub. Ob sedmih petdeset minut odprè vrata svoje hiše in ustopi.
Passepartout ostrmi, ko vidi g. Fogga prikazati se o tej ne obični uri; on je bil svoj program dobro proučil in je mislil, da se je njegov gospodar proti natančnosti pregrešil. Kakor je bilo zapisano, bi prebivalec iz Saville-Rowa ne imel vrniti se pred po-lunočjo.
Phileas Fogg gré najprej v svojo sôbo, potem pozove:
„Passepartout!"
Passepartout se ne oglasi. Ta poziv gotovo ni bil njemu namenjen. Saj ni bila ta ura prava.
„Passepartout," zakriči g. Fogg še edenkrat, a nič bolj na glas, kakor prej.
Passepartout se prikaže.
—	„V drugič sem vas že pozval," pravi g. Fogg.
—	„Saj ni zdaj polunoči", odgovarja Passepartout, z uro v rôci.
—	»Vem, da ne," pravi Phileas Fogg, „saj vam tudi ničesar ne očitam."
„V desetih minutah otideva proti Dovru in Calaisu."
Francozu se nekaka mrda naredi na okroglem lici.
—	„Ali se gospod preseli?" vpraša.
—	„Da," odgovarja Phileas Fogg. „Okolo sveta bodeva šla."
Passepartout oči neizmerno odprè, trepalnice in obrvi dvigne,
roke stegne, telo klone in kaže vsa znamenja osupnenja in strmenja.
—	„Okolo sveta!" mrmra.
—	„Okolo sveta v osemdesetih dnéh", odgovarja g. Fogg. Zatorej ne smeva niti ne enega trenotka izgubiti."
—	„A kaj s kovčegi?" — vpraša Passepartout, kateremu se je glava majala z desne na levo, ter zopet narobe.
—	„Brez kovčegov. Samo vrečo za na pot. Notri dve platneni srajci, tri pare nogovic. Toliko tudi za vas ; vsega potrebnega bodeva že po poti kupila. Prinesite mi makintoš in popotno odejo. Vzemite si dobro obutalo. A sicer ne bodeva dolgo peš hodila. Brzo !"
Passepartout bi bil rad odgovoril, ali ni mogel. Zapusti sôbo g. Fogga in gré v svojo, pade na stol in izgovorivši prav kmetsko besedo, pravi:
—	„Ej, ej, to je hudo, to! V miru sem hotel živeti, a . . ." In kakor mašina vzame pripravo za pot. „Okolo sveta v osemdesetih dnéh! Imam li s kakim bedakom opraviti? Ne . . . Ali je to kaka šala? če se grè v Dover, nu, naj bode; ako tudi v Calais. Saj to poštenemu dečaku ni moglo biti zoprno, kajti že pet let ni stal na domači zemlji. Morebiti bosta šla celo v Pariz, in pri moji veri, francosko stolico bi rad videl. Gotovo se gentleman vstavi tam, ker se mu korakov tako škoda zdi. Pies, gotovo, ali zdaj odhaja, se preseljuje, ta gentleman, ki je prej vedno doma tičal,"
Ob osmih je bil Passepartout pripravil oskromno vrečo, v kateri je bila njegova in njegovega gospodarja obleka, potem ves zmešan zapusti sôbo, skrbno zaklene vrata in gré k g. Foggu.
G. Fogg je bil že pripravljen. Pod pazduho je imel knjigo „Brandshaw's continental railway steam transit and general guide", ki bi mu imela kazati potrebna pota. Fogg vzame Passepartoutu vrečo iz rok, jo oddrgne in spusti vanjo debel zvezek onih lepih bankovcev, ki se vidijo po vseh deželah.
—	„Niste ničesar pozabili?" vpraša.
—	„Ničesar, gospod."
—	„Moj makintoš in odejo?"
—	„Tu-le sta."
—	„Dobro, vzemite vrečo."
G. Fogg dâ Passepartoutu vrečo nazaj.
—	„A pazite nanjo," pristavlja, „dvajset tisoč liver je notri (500.000 fr.)."
Vreča bi bila Passepartoutu pri teh besedah Foggovih skoro padla iz rok, kakor da so oni tisoči liver zlato, mnogo tehtajoče.
Gospodar in sluga gresta zatorej iz hiše, obrnivši ključ v vratih dvakrat.
Na konci Saville-Rowa je bila postaja za vozovje. Phileas Fogg in njegov sluga stopita v komfortabel, ki zadrdrâ naravnost proti kolodvoru v Charing-Cressu, do katerega je sezala panoga South-Easternske železnice.
Ob osmih dvajset minut se voz ustavi pred kolodvorsko ograjo. Passepartout skoči na tla, gospodar za njim ter plača voznika.
V tem hipu se približa g. Foggu in ga prosi milega daru prosjakinja z otrokom v naročji, bôsa, blatna, z raznešenim klobukom, raz katerega je viselo siromašno pero ; okolo vratu je imela umazano ruto.
G. Fogg izvleče iz žepa onih dvajset ginej, ki jih je bil pri whistu dobil, ter jih nudi prosjakinji, rekoč:
—	„Vzemite, vrla ženska; vesel sem da sem vas dobil."
Potem ide dalje.
Passepartoutu se zdi, kakor bi imel nekaj mokrega na spodnji trepalnici. Gospodar mu je stopil v srcé.
G. Fogg ter on stopita takoj v véliko kolodvorsko dvorano. Tukaj zaukaže Phileas Fogg Passepartoutu, naj vzame dva lista za prvi razred do Pariza. Potem se obrne in zagleda svojih pet tovarišev iz reformskega kluba.
—	„Gospoda, jaz grém, različni podpisi na mojem potnem listu vam bodo, kadar se vrnem, poroki, kod sem hodil."
—	„O! gospod Fogg," odgovori vljudno Gauthier Ralph, „tega ni treba. Zanašamo se na vaše gentlemansko poštenje."
—	„A je boljše tako," pravi g. Fogg.
—	„Ne zabite, da se imate vrniti," omenja Andrew Stuart.
—	„V osemdesetih dneh," odgovarja g. Fogg, v soboto dn6 21. decembra 1872, ob osmih pet in štirirideset minut zvečer. Da se zdravi zopet vidimo, gospoda!"
Ob osmih pet in štirideset minut sedeta Phileas Fogg ter njegov sluga v isti oddelek; ob osmih pet in štirideset minut začuje se žvižganje in vozovi se začno premikati proti Dovru.
Noč je bila črna. Zunaj je pršilo. Phileas Fogg, stisnen v svoj kotiček, ni besedice zinil. Passepartout, še vedno strmeč, je stiskal k sebi vrečo z bankovci.
Toda vlak še ni drdral mimo Sydenhama, ko Passepartout ves obupen vsklikne:
—	„Kaj vam je," vpraša g. Fogg.
—	„Oh, tako sem hitel . . . tako sem bil zmešan ... da sem pozabil . . ."
—	„Kaj?"
—	„Plin ugasniti."
—	„Ej, dečko," odgovori g. Fogg, „naj gori, saj gori na vaše troške!"
V. Poglavje.
Nov vrednostni papir na londonskem tržišču.
Phileas Fogg je sam, ko je zapuščal London, dobro vedel, da bode o njegovem odhodu po mestu vse govorilo. Novica o stavi se razširi najprvo v reformskem klubu in provzroči silno začudenje med njegovimi člani. Iz kluba je šla ta novica po reporterjih in novinah med ljudstvo po Londonu in po vsem Zjedinjenem kraljestvu.
To „vprašanje o potovanji okolo sveta" se je razmotravalo, pretresovalo, razsojalo tako strastno in goreče, kakor da je novo alabamsko pitanje. Nekateri so se potezali za Phileas Fogga, drugi, ki so imeli veliko večino — bili so proti njemu. V tem kratkem času priti okolo sveta, drugače kakor v teoriji, to je bilo zaradi nepopolnosti komunikacij ne samo nemogoče , nego tudi brezpametno.
„Times", „Standard", „Evening-Star", „Morning-Chronicle" in še dvajset drugih najbolj razširjenih listov se je izreklo proti g. Foggu. Samo „Daily-Telegraph" mu je bil nekoliko pravičen. Sploh se je rekalo, da je Phileas Fogg bedast, blazen, in členi reform-skega kluba so se grajali, da so naredili tako stavo s človekom, ki se mu je videlo, da je na možjanih oslabel.
Neizmerno strastni, a logični članki so se pisali o tej zadevi. Znano je, kako se na Angleškem zanimajo za vse, kar se tiče geografije. Tudi ga ni bilo nobenega čitatelja, naj bode iz katerega razreda hoče, ki bi ne bil tako rekoč požiral vrst, posvečenih Phileas Foggovi stvari.
Prve dni so bili nekateri drzni duhovi — posebno ženske — zanj, zlasti, kar so, „I]iustrated-London-New./' objavile njegovo sliko po fotografiji, shranjeni v reformskem klubu. Nekateri gent-lemeni so govorili: „Hej! hej! zakaj ne, Bog ve. Koliko čudnega se je že videlo!" To so bili navadni čitatelji „Daily-Telegrapha." A skoro se je začutilo, da celo ta časnik omaguje.
V listu „kraljevskega društva za zemljepisje" izide dne 7. oktobra dolg članek. Ta obravnava stvar z vseh stališč ter jasno dokaže, kako je to početje brezumno. Po tem članku je bilo vse proti potovalcu; on ni bil človek zato in priroda stavi tudi vsakojake ovire. Da bi se mu ta načrt posrečil, morale bi biti ure odhoda in prihoda v čudežnem soglasji, soglasje, katerega ne more biti. V Evropi, kjer se relativno le srednje daleč potuje, sme se nadejati, da vlaki pridejo o določeni uri; toda ako jim treba tri dni, da preteko Indijo, sedem dni, da preteko Zjedinjene države — se more li potem na njih natančnost kaj tako važnega stavljati? A potem nezgode pri stroji, pri tirih, pri srečanji, dalje slabi letni čas, nakupičenje snega - ali ni vse to bilo proti Phileas Foggu? Ali ni na ladijah po zimi izročen viharjem in meglam? Ali se to zgodi tako redkokrat, da je na transoceanskih železnicah po dva ali tri dni zamude? Treba je le ene zamude, in je veriga komunikacij tako pretrgana, da se ne da pomagati. Ako bi Phileas Fogg le nekoliko ur po odhoda ene ladije prišel, moral bi čakati druge, in to bi na njegovo potovanje imelo uničevalen upliv.
Ta človek je vzbudil mnogo hrupa. Skoraj vse novine so ga ponatisnile in akcije Phileas Foggove so neizrečeno padle.
Prve dni po njegovem odhodu so važne stvari se zgodile zaradi njegovega započetja. Znano je, da na vsem svetu Angleži najrajši stavijo, in to najbolj olikani ljudje, ki so bolje vzgojeni, nego sicer igralci. Veselje staviti ima kri angleška že od rojstva. Ne samo, da so različni členi reformskega kluba stavili visoko med seboj za Phileas Fogga, ali proti njemu, tudi občinstvo sploh se je začelo gibati. Phileas Foggovo početje je stvarilo nov vrednostui papir, ki je bil uknjižen na londonskem trgu. Zahtevali so, ponujali so „Phileas Fogge" na posodo ali za premije, delali so z njimi izvrstno trgovino. Toda pet dni po njegovem odhodu, odkar je list „društva za zemljepisje" objavil oni članek, začelo je vse pojemati. Phileas Foggov papir je padel. Ponujali so ga kar v paketih. Iz početka so ga jemali po pet, potem po deset, a zdaj že le po dvajset, petdeset, sto!
Eden sam pripadnik mu je ostal. To je bil stari od inrtvuda zadeti lord Albermale. Čestivredni gentleman, sključen na svojem naslanjalu, dal bi bil vso svojo imovino, da bi mogel potovati okolo sveta, ako bi rabil deset let, namesto osemdeset dni, in stavil je pet tisoč liver (200.000 fr.) za Phileas Fogga. In ko so mu ob enem razkladali budalost tega početja in nekorist njegovo, odgovarjal je samo: „Ako se stvar da izvršiti, dobro je, da jo kak Anglež prvi izvrši."
Potovanje okolo sveta.	9
A bodi-si že kakor hoče, Phileas Foggovih pristašev broj se je vedno rédil; ves svet je bil proti njemu, a ne brez vzroka; jemali so ga le še po sto petdeset, po dvé sto proti enemu, a sedem dni po njegovem odhodu je bil nek slučaj vzrok, da ni nihče več stavil,
Ta dan namreč je policijski vodja angleškega glavnega mesta zvečer ob devetih, dobil telegram takóve vsebine:
„Suez, v London." „Rowan, vodja policije, centralna administracija,
škotski trg."
Izvohal sem bankinega tatú, Phileas Fogga. Pošljite takoj povelje, naj se zapre v Bombay (Angleška Indija.)
„Fix, skrivni policaj."
Ta depeša je imela velikansk učinek. Čestivredni gentleman bankin tat. Njegova fotografija, shranjena v reformskem klubu z onimi drugih tovarišev vred, se dobro ogleda. Vsaka črtica na njej je kazala človeka, kakor ga je preiskavanje popisovalo. Govorilo se je, da je Phileas Foggovo življenje skrivnostno; njegov brzi odhod in vse drugo je kazalo, da si je tá človek le zato izvolil iti okolo svetá, in da je le zato toliko stavil, da bi Angleška policija sled za tatom izgubila.
VI. Poglavje.
Agent Fix kaže zeló opravičeno nepotrpežljivost.
Čujte, v katerih okoliščinah se je oddala depeša, kar se tiče gospoda Phileas Fogga.
V sredo dné 9. oktobra so pričakovali okolo enajstih zjutraj v Suezu ladije „Mongolija", last „poluotočne in iztočne družbe", železen paroplov na vitla s palubo, ki je držal dva tisoč sto tón in imel nominalno moč pet sto konj. „Mongolija" je po navadi plavala iz Brindisija v Bombay čez sueški prekop. Bila je ladija ena najhitrejših one družbe, in vselej je presézala obično hitrost, to je deset milj v eni uri med Brindisijem in Suezom, in devet milj tri in petdeset stotin med Suezom in Bombayem. Druge ladije niso nikoli toliko hitro vozile.
Pričakovaje ladije ,Mongolije' izprehajala sta se dva človeka po nabrežji v sredi množice domačinov in tujcev, katerih je vedno več v tem mestu, ki je bilo prej le trg, dokler mu véliko delo g. Lessepsa ni zagotovilo lepe bodočnosti.
Teh dvéh mož eden je bil konzularni agent Zjedinjenega kraljestva, ustanovljen v Suezu, ki je — nasprotno slabim proro-kovanjem angleške vlade in nerodnim trditvam inženerja Stephen-sona — videl vsak dan tekati angleške ladije po tem prekopu, kajti hotele so si takó za polovico prikrajšati stari pot iz Angleške v Indijo okolo predgorja Dobre nadeje.
Drugi je bil suh človek, prav razumen videti, nervozen, ki je vedno migal z obrvimi. Preko dolgih trepalnic se je lesketalo zelo živahno oko, katerega ogenj je vedno lehko ugasnil. V tem hipu je bil zelo nepotrpežljiv, hodil je sem, hodil je tija, a nikjer ni imel obstanka.
Tega človeka so nazivali Fixom. Bil je eden onih policajev ali „detektivov", katere je bila poslala londonska policija po vseh večjih lukah, da ulove tatu, ki je okradel angleško banko. Ta Fix je imel nadzorovati z največjo paznostjo vse potnike, ki so hodili čez Suez, in ako bi se mu kateri zdel sumljiv, naj bi šel za njim, dokler bi mu ne prišlo iz Angleškega povelje, da ga zapre.
Natanko pred dvema dnevoma je dobil Fix od vodje policije angleškega glavnega mesta popis človeka, ki so ga imeli za tatu; to je bil popis one osobe iz boljšega razreda, ki so jo videli v bankini plačevalnici.
Policaja je gotovo najbolj mikalo obljubljeno darilo, zato se lehko razume, da je nepotrpežljivo pričakoval, kdaj „Mongolija" priplove.
—	„Pravite, gospod konzul", vpraša že v deseto, „da ladija nema zamude?"
—	„Ne, gospod Fix," odgovori konzul. „Včeraj je bilo naznanjeno, da plava mimo Port-Saida, in onih sto šestdeset kilometrov se za takšno ladijo, ki tako hitro plove, še ne računi. Povem vam še enkrat, da je „Mongolija" vselej dobila dar pet in dvajset liver, kateri vlada priznava oni ladiji, ki za štiri in dvajset ur prej dojde, nego bi imela."
—	„Ali ta ladija prihaja naravnost od Brindisija?" vpraša Fix.
—	„Prav iz Brindisija, kjer je naložila blaga za Indijo." Iz Brindisija je šla v soboto o petih zvečer. Potrpite zatorej, saj ima vsak čas prijadrati. Toda jaz res ne vem, kako boste s popisom, ki ste ga prejeli, spoznali svojega človeka, ako niti ne veste, če je na tej ladiji."
—	„Gospod konzul", odgovarja Fix, „ti ljudje se bolj vohajo, nego spoznavajo. Sled se mora imeti, in sled je tako rekoč posebne čuvstvo, kateremu pomaga sluh, vid in okus. Zgrabil sem v svojem življenji več nego enega takih gentlemenov, in ako jo le tat na ladiji, porok sem vam, da se mi ne izmuzne iz rok."
—	„Tega vam želim, gospod Fix, kajti tatvina je silna."
—	„Krasna tatvina, odgovarja agent ves navdušen. Pet in pet deset tisoč liver. Tak zaklad se ne (lobode vsak dan! Tatovi so vedno bolj boječi. Zarod Sheppardov izumira! Zdaj se že za nekaj šilingov dade vjeti."
—	„Gospod Fix", pravi konzul, „vi govorite tako, da vam najsrčnejše želim, naj se vam delo posreči; a pravim vam še enkrat, da je to težko v razmerah, v katerih ste. Vedite, da je po popisu, ki ste ga prejeli, tat takšen, kakor najpoštenejši človek."
—	„Gospod konzul", odgovarja dogmatično policijski nadzornik, „veliki tatovi so enaki vsi poštenim ljudem. Razumeli boste lehko, da
onim, ki imajo hudobne obraze, ne ostaje druzega, nego da ostanejo pošteni ljudjé, sicer so takoj v zadrgi. Poštenim obrazom je treba sneti korélek. Težavno delo, pri moji veri, ki ni več rokodelstvo, nego umeteljnost."
Vidi se, da je bil ta Fix nekoliko v samega sebe zaljubljen.
Pobrežje je bilo vedno bolj živo. Mornarji raznih narodov, trgovci, mešetarji, tovorniki, felahi — vse se je gnetlo tam. Ladija je imela zatorej gotovo skoro prijadrati.
Vreme je bilo še zadosta lepo, zrak mrzel, ker je sever vlekel. Nekateri minareti so moleli v zrak, osvitljeni z bledimi solnčnimi žarki. Proti jugu se je preko sueške ladijestaje razprostiralo kakih dva tisoč metrov dolgo pobrežje. Po Rudečem Morji so plule nekatere ladije ribičev ali prevozilcev, večina teh ladij je bila delana po izgledu staro-veške galeje.
Vedno švigaje med občinstvom sem ter tija, je Fix vsakega mimogredočega z brzim pogledom presodil.
Ura je bila polu enajstih.
—	„Morebiti pride ta ladija!" vsklikne, ko čuje na svetilniku znamenje z zvoncem.
—	„Ne more biti že daleč", odgovarja konzul.
—	„Koliko časa ostane v Suezu?" vpraša Fix.
—	„Štiri ure; toliko časa potrebuje, da se z ogljem preskrbi. Od Sueza do Adena, konec Rudečega Morja, računi se trinajst sto deset milj in treba se je zaradi tega preskrbeti z gorivom."
—	„Ali gré iz Sueza ta ladija gladkim potem v Bombay?" vpraša Fix.
—	„Gladkim, nikjer se ne ustavi."
—	,,Ej, dobro", pravi Fix, „ako si je tat izvolil to pot in to ladijo, misli se gotovo izkrcati v Suezu, da po drugem potu pride v holandska ali francoska posestva v Aziji. Saj mora dobro vedeti, da v Indiji ni varen, ker je angleška zemlja."
—	„Ako je posebno neroden", pristavi konzul. „Saj vam je znano, da so angleški zločinci v Londonu vedno boljše skriti, nego na tujem."
Izgovorivši te besede, ki so agentu dale mnogo misliti, otide konzul v svojo pisarno, ki ni bila daleč od tam. Policijski nadzornik ostane sam ; mučila ga je nervozna nestrpljivost in nenavadna slutnja, da mora njegov tat biti na ladiji „Mongoliji" — in res, ako je ta porednež zapustil Angleško s tem namenom, da bi šel na novi svet, je gotovo izvolil si pot proti Indiji, kjer je menj straž in je ljudi težje nadzorovati, nego po Atlantskem Morji.
Fix ni mogel dolgo premišljevati. Živahen žvižgaj naznanja, da se ladija bliža. Vsa četa tovornikov in felahov se drevi proti pobrežju, in gneča nastane, katera kurjim očesom in obleki ni kaj po volji. Kakih deset čolničev odrine od obala ter gré „Mongoliji" naproti.
Skoro se prikaže orjaška lupina „Mongolija" med prekopovima obalama in ura ravno enajst začne biti, ko se ladija usidri, izpuščaje s silnim vriščem par iz cevij.
Potnikov je bilo mnogo na ladiji. Nekaj jib ostane na palubi, ogledovaje slikovito mestno panoramo; a večina jih stopi v čolniče, ki so šli „Mongoliji" naproti.
Fix vestno pregleduje vse, ki stopajo na suho.
Zdaj se mu nekdo približa, suje na desno in levo felahe, ki se mu ponujajo, da mu ponesô tovor. Prav vljudno vpraša Fixa, kje je urad angleškega konzularnega agenta. Ob enem mu pokaže potno knjigo, na kateri bi bil brezdvombeno rad dobil britanski podpis.
Fix instinktivno vzame potno knjigo v roke, premeri ga dva, tri pota ter prečita popis.
Nekako čudno in nehote se stresne Fix. Knjiga mu zatrpeče v rôci. Popis, naznanjen v njej, je povsem enak onemu, kateri je bil on dobil od vodje metropolitanske policije.
—	„Ali ta potna knjiga ni vaša, ka-li?" vpraša potnika.
—	„Ne, mojega gospodarja", odgovarja isti.
—	„A, kaj vaš gospodar?"
—	„Ostal je na ladiji."
—	„Treba je", povzame agent, „samemu se pokazati v pisarni konzulovi, da se potrdi njegova enakost."
—	„Kaj, tega je tudi še treba?"
—	„Vsekako."
—	„Kje je konzulova pisarna?"
—	„Tukaj-le, na koncu trga, na voglu", pravi nadzornik ter pokaže dve sto korakov oddaljeno hišo.
—	„Zatorej grem po gospoda; a povem vam, da mu to nadlegovanja ne bode po volji !"
Potem potnik pozdravi Fixa ter se vrne na ladijo.
VII. Poglavje. Nov dokaz, kako nepotrebne so potne knjige policiji.
Nadzornik gre doli po pobrežji brzo v konzulovo pisarno. Ker je služabnikov silno prosil, je bil takoj puščen do konzula.
—	„Gospod konzul", pravi brez vsega uvoda, „mnogo vzrokov imam misliti, da je naš ptiček na ladiji „Mongoliji."
In Fix pripoveduje, kaj se je govorilo med njim ter slugo zaradi potnega lista.
—	„Dobro, gospod Fix", odgovarja konzul, „jaz bi prav rad videl tega premeténca. A morebiti ne pride v mojo pisarno, ako je, česar ga vi sumite. Tat ne pušča rad za soboj sledu svojih stopinj, in sicer veste sami, da formalnost potnih knjig ni zapovedana."
—	„Gospod konzul, ako je tako drzen človek, kakor se smé misliti; pride gotovo."
—	„Da si dâ podpisati potno knjigo?"
—	„Tako je. Potne knjige niso za drugo, nego da napoto delajo poštenim ljudem, a zlobnim pospešujejo bég. Pôrok sem vam, da bode ta zakonit, a nadejam se, da ga ne podpišete . . ."
—	„Zakaj ne? Ako je potni list v redu," odgovarja konzul, „nemam pravice, da bi mu odrekel podpis."
—	„Vendar je treba, gospod konzul, da pridržim tukaj tega Človeka tako dolgo, da dobodem iz Londona povelje, ga zapreti."
—	„Oh, to, gospod Fix, to je vaša reč," pravi konzul, „a jaz, jaz ne morem . . ."
Konzul ne okonča stavka. Zdaj potrka nekdo na vrata njegove pisarne, in pisarniški sluga pripelje dva tujca; eden je bil prav oni sluga, ki je govoril s skrivnim policajem.
Bila sta v istini gospodar in sluga. Gospodar pokaže svoj potni list ter kratko prosi konzula, naj pridene svoj podpis.
Konzul vzame list in ga pazno čita. A Fix je stal v kotu ter opazoval, ali bolje, z očmi požiral tujca.
Prečitavši vpraša konzul:
—	„Vi ste Phileas Fogg?'
—	„Sem, gospod," odgovori gentleman.
—	„A ta mož je vaš sluga?"
—	„Da. Francoz; ime mu je Passepartout."
—	„Prihajate iz Londona?"
—	„Da."
—	„Ter greste?"
—	„V Bombay."
—	„Dobro, gospod. Ali vam je znano, da je podpis nepotreben in da ne zahtevamo več, naj se nam potni list pokaže?"
—	„To znam, gospod," odgovori Phileas Fogg ;" „a jaz želim z vašim podpisom dokazati, da sem bil v Suezu."
—	„Vaša volja se zgôdi, gospod."
Konzul podpiše in datira popotni list ter pritisne svoj pečat. Fogg je svojo vest v obziru podpisa potolažil. Hladno pozdravivši otide, a sluga gré za njim.
—	„Nu, kako?" vpraša nadzornik.
—	„Kako?" odgovori konzul. „Čisto poštenega človeka obraz ima!"
—	„Mogoče!" odgovori Fix, „a ta ni oni, ki ga jaz iščem. Ali se vam ne zdi, gospod konzul, da je ta tlegmatični gentleman do pičice podoben tatu, katerega popis sem jaz dobil?"
—	„Priznavam; a saj veste, da vsi popisi . . ."
—	„Jaz imam vest čisto," pravi Fix. „Sluga se mi zdi manjša zagonetka od gospodarja. A sicer je Francoz, ki gotovo vse poblebeče, kar vé. Da se skoro vidiva, gospod konzul!"
To izgovorivši agent otide iskat Passepartouta.
Gospod Fogg je šel, zapustivši konzularno hišo, proti luki. V tem dd svojemu slugi nekatere ukaze, potem sede v čolnič ter se dâ popeljati proti „Mongoliji," kjer gré v svojo kabino. Zdaj vzame svoj dnevnik, v katerem je imel naslednje opazke:
„Zapustil London v sredo dné 2. oktobra, ob 8ih 45 minut zvečer."
—	„Prišel v Pariz, v četrtek dné 3. oktobra, ob 7ih 20 minut zjutraj."
„Zapustil Pariz, v četrtek, ob Bih 40 minut zjutraj."
„Prišel čez Mont-Cenis v Turin, v petek 4. oktobra, ob 6ih 35 minut zjutraj."
„Zapustil Turin, v petek, ob 7ih 20 minut zjutraj."
„Prišel v Brindisi, v soboto dné 5. oktobra, ob 4ih zvečer."
„Ubarkal se na „Mongolijo", v soboto, ob 5ih zvečer."
„Prišel v Suez, v sredo dné 9. oktobra, ob llih zjutraj."
„Vsota porabljenih ur : 158 '/„, računjeno v dneh : 6 dni in'/2."
Gospod Fogg je zapisaval te date v knjižico, ' razdeljeno v predele, ki je kazala — od dné 2. oktobra do dné 21. decembra — mesec, datum, dan v tednu, navadni in istiniti dohod na vse glavne kraje: Pariz, Brindisi, Suez, Bombay, Kalkuta, Singapore, Hong-Kong, Yokohama, San-Francisco, New-York, Liverpool, London, in v katere se je lehko zaznamoval dobiček ali izguba časa na vsaki točki pota.
Ta metodična potna knjižica je zatorej vse računila, in g. Fogg je vedel vselej, je li kaj zamudil, ali pridobil.
Ta dan, v sredo 9. oktobra je zatorej zapisal svoj prihod v Suez; zlagal se je s pravilnim prihodom, zatorej Fogg ni ničesar dobil, a tudi izgubil ničesar.
Potem si dâ prinesti zâjutrek v kabino. Da bi si mesto ogledal, na to niti mislil ni, kajti bil je Anglež, in tem morajo sluge pregledavati dežele, koder sami potujejo.
VIII. Poglavje. Passepartout govori marsikaj, kar bi bilo morebiti bolje zamolčati.
Fix na nasipu skoro doteče Passepartouta, ki je postopal in zijal okolo sebe, češ, da ni nikjer zapisano, da bi ne smel ničesar videti.
—	„Nu, dragi prijatelj," pravi Fix ter stopi k njemu, „je li vaš potni list že podpisan?"
—	„A, ste vi, gospod," odgovori Francoz. „Prav hvaležen sem vam. Vse je popolnem v redu."
—	„A vi kraj ogledujete, ka-li ?"
—	„Da; a midva potujeva tako naglo, da se mi zdi, kakor bi v sanjah potoval. Kaj ne, zdaj smo v Suezu?"
—	„V Suezu."
—	„V Egiptu?"
—	„V Egiptu, dà."
—	„V Afriki?"
—	„V Afriki!"
—	„V Afriki!" ponavlja Passepartout. Tega kar ne morem verjeti. Mislite si, gospod, da sem se nadejal, da ne bodem dalje šel, kakor v Pariz, in gledal sem to slavno mesto od sedmih dvajset minut zjutraj, do osmih štirideset minut med severnim in lijonskiin kolodvorom, skozi stekla fijakarskega voza in v strašni plôhi! Oh, kako mi je žal! kako bi bil rad še enkrat videl Père-Lachaise ter cirk v Champs-Elysées!"
—	„Zatorej se vam zelo mudi?" vpraša policijski nadzornik.
—	„Meni ne, ampak mojemu gospodarju. Temu že temu. Ovbe, kupiti moram nogovic in srajec! Odpotovala sva brez kov-čega, samo potno vrečo sva vzela soboj."
—	„Popeljem vas v nek bazar, kjer dobodete vsega."
—	„Gospod," odgovori Passepartout, „vi ste res neizrečeno postrežljivi ! . . ."
Oba začneta iti. Passepartout ne more biti tiho. Vedno kramoljâ.
—	„Ampak paziti moram," pravi, „da ladije ne zamudim."
—	„O, je čas," dé Fix, zdaj je še le poludné!"
Passepartout izvleče svojo debelo uro iz žepa.
—	„Poludné," pravi. „ležite, béiite ! zdaj je devet in dva in petdeset minut!"
—	„Vaša ura je prekasna," odgovori Fix.
—	„Moja ura! Stara, domača ura, katero je že moj praded navijal! Vse leto se ne zakasni niti za pet minut ne. To je pravi pravcati Casomér!"
—	„Že vem, kaj je," pravi Fix. „Uravnali ste uro po londonski, ki gre dvé uri zadaj za siieško. Treba je, da uro uravnate v vsaki deželi o poludné."
—	„Jaz! se je ne dotaknem!" zakričiPassepartout, „nikoli!"
—	„Nu, potem ne bode v soglasji s solncem."
—	„Tem slabše za solnce, gospod! Bode vsaj solnce vsega krivo."
In vrli dečko ponosno utakne uro zopet v žep.
Nekaj časa potem reče Fix :
—	„Dakle sta kar v naglici zapustila London!"
—	„Jaz tudi mislim, da! Zadnjo sredo zvečer, ob osmih pride gospod Fogg, kakor bi z nebes padel, naenkrat iz svojega društva, in tri četrti ure potem sva bila že na poti."
—	„A kam gre vaš gospodar?"
—	„Ovbe, vedno naprej! Okolo, svetâ gré!"
—	„Okolo sveta!" začudi se F&§g.
—	„Kaj pak, v osemdesetih dnéh ! Pravi, da je stavil, a med nama bodi rečeno, jaz ne vérujem ničesar, prav ničesar. Saj tega ne dovoljuje pamet, če ima zdravo. Mora že kaj druzega biti."
—	„Oh! to je pravi original, ta gospod Fogg."
—	„Jaz tudi mislim."
—	„Je li bogàt?"
—	„Se znâ, a tudi lepe novce nosi soboj, bankovce čisto nove! Ali mislite, da kaj hrani po poti? Le poslušajte: obljubil je krasno plačilo „Mongolijinemu" mehaniku, ako prej dospemo v Bombay, kakor bi imeli."
—	„Ga li že dolgo poznate, svojega gospodarja?"
—	„Kaj še!" odgovori Passepartout, stopil sem k njemu v službo prav oni dan, ko sva odšla na pot okolo sveta."
Lehko si je misliti, kak učinek so imeli ti odgovori na policijskega nadzornika, ki je poslušal vsako besedo z največjo pozornostjo.
Ta brzi odhod iz Londona, skoro po tatvini, silna vsota, ki jo je Fogg soboj nosil, nujnost, s katero je hitel v daljne kraje, velikanska stava, zaradi katere je baje šel na pot — vse to je potrjevalo in je moralo potrjevati Fixove misli. Izpraševal je dalje Francoza in se je prepričal, da ta dečak svojega gospodarja prav nič ne pozna, da ta živi osamljen v Londonu, da ima neizmerno bogastvo, katerega izvor je bil neznan, da je to skrivnosten človek i. t. d. Ob enem se je Fix za gotovo prepričal, da se Phileas Fogg ne izbarka v Suezu, nego da gré res v Bombay.
—	„Ali je še daleč do Bombaya?" vpraša Passepartout.
—	„Precej daleč," pravi policijski agent. „Kakih deset dni bosta že še na morji."
—	„Kje vraga je ta Bombay?"
—	„V Indiji."
—	„V Aziji?"
—	„Se vé."
—	„Zlodej! A kaj sem hotel reči . . . nekaj me neizrečeno grabi . . . luč!"
—	„Katera luč?"
—	„Moja plinova luč, ki sem jo pozabil ugasniti in ki gori zdaj na moj račun. Zračunil sem, da ga štiri in dvajset ur zgori za dva šilinga, ravno za šest pensov več, kakor zaslužim, in čim dalje bodeva potovala . . ."
Ali je Fix razumel to plinovo zadevo? Težko. On ni več poslušal, nego je imel vse kaj druzega v glavi. Francoz ter on sta bila prišla do bazarja. Fix zapusti tam svojega tovariša, češ, naj si nakupi, česar mu je treba; priporoča mu, naj ne zamudi odhoda „Mongolije". A sam brzo oticle v urad konzularnega agenta.
Ko se je bil Fix po vsem prepričal, postal je zopet hladnokrven.
—	„Gospod," pravi konzulu, „čisto nič ne dvomim več. Ga že imam svojega človeka. Dela se, kakor da je prav ekscentričen človek, češ, da pride okolo sveta v osemdesetih dnéh."
—	„Zatorej je to prav neporeden človek," pravi konzul. „Policijo vsega sveta hoče za nos voditi, a potem se v London vrniti."
—	„Bodemo videli," pravi Fix.
—	„Ali se ne varate?" vpraša zopet konzul.
—	„Ne varam se."
—	„Cemú je tat hotel, naj se s podpisom konstatira, da je bil v Suezu ?"
—	„Čermi? tega ne vem, gospod konzul," odgovori skrivni policaj, a poslušajte me."
In v nekaterih besedah mu poroča vse važne točke iz pogovora s slugo omenjenega Fogga.
—	„Res", dé konzul, „vsa znamenja govoré proti temu človeku. Vendar, kaj mislite zdaj početi ?"
—	„Poslati depešo v London ter zahtevati, naj se mi nujno pošlje zaporni ukaz v Bombay, sesti na „Mongolijo", iti za tatom do Indije, a tam, na angleški zemlji, stopiti k njemu prav vljudno, in z zapornim ukazom v rôci ga primem."
Te besede hladno izgovorivši se poslovi policijski agent od konzula ter gré v telegrafični urad. Od tam pošlje vodji londonske policije telegram, ki je bralcu že znan.
Četrt ure pozneje se Fix, z lehkim kovčegom v rôci, dobro preskrbljen z novci, ubarka na „Mongoliji", in skoro je ladija rézala na vso moč hitro mirne valove Rudečega Morja.
IX. Poglavje. Rudeče in Indijsko Morje pospešujeta načrt Phileas Fogga.
Suez je od Adena oddaljen trinajst sto deset milj. Družba določuje svojim ladijam, da store to pot v sto osem in tridesetih urah. A „Mongolija" je dobro kurila; nadejati se je zatorej bilo, da priplove prej tija.
Večina potnikov, ki so se bili ubarkali vBrindisiju, potovala je proti Indiji. Nekateri so šli v Bombay, drugi v Kalkuto, toda via Bombay, kajti odkar teče železnica po indijskem poluotoku, ni treba potovati mimo Ceylona.
Med temi potniki na „Mongoliji" je bilo več civilnih uradnikov in častnikov vseh stopinj. Nekateri teli so pripadali pravi britanski armadi, drugi so bili poveljniki indijskih domačih vojnih čet, vsi visoko plačani, celo sedaj, ko je vlada prevzela pravice in bremena stare indijske družbe: podporočniki po 7.000 frankov, brigadirji po 60.000, generali po 100.000. ')
Živelo se je zatorej dobro na ladiji v tej druščini uradnikov, v katero so se mešali še nekateri mladi Angleži, ki so šli z milijonom v žepu utemeljevat trgovinske pisarne. „Purser", zaupni
') Civilni uradniki so še boljše plačani. Prosti uradniki, na prvi stopinji hirarhije, imajo po 12.000 frankov, sodniki po 60.000 fr, dvorni predsedniki 250.000 fr., namestniki 300.000 fr., a vrhovni namestnik še nad 600.000 fr.
mož indijske družbe, enak kapitanu na ladiji, oskrboval je vse prav dragoceno. Zjutraj pri zajutreku, ob dveh pri „lunchu", o polu petih pri kosilu, ob osmih pri večerji so se mize kar šibile pod pladnji, obloženimi s svežim mesom in drugimi jedili, katera je dajala mesnica in kuhinja na ladiji. Dame — nekaj je tudi teh bilo — menjavale so toaleto po dvakrat na dan. Svirala je godba in celó plesali so, ako je morje bilo mirno.
Toda Rudeče Morje je zeló muhasto in često hudobno, kakor so vsi ozki in dolgi zalivi. Kedar je veter pripihal, bodi-si z azijskega, bodi-si z afričanskega primorja, prijel je „Mongolijo", to dolgo vreteno s svrdli, počez, ter jo je strašansko sukal. Takrat so dame vselej zginile; klaviri so obmolknili; petje in plesanje je nehalo ob enem. In vendar je navzlic temu suvanju, navzlic plo-skajočim valovom ladija brez prenehanja plula proti bab-el-man-debski ožini, kajti gnal jo je mogočen stroj.
A kaj je Phileas Fogg delal ta čas? Človek bi mislil, da je bil v strahu in v skrbéh, da se je bavil s spremembami vetrov, ki bi ladijo lehko zadržavali, z butanjem valov, ki bi lehko stroj potrli, dalje z vsakojakiini nezgodami, ki bi mu lehko izpridile pot, za-drževaje ladijo v kaki luki.
O kaj še! Ako bi bil ta gentleman tudi na kaj takega mislil, gotovo bi tega ne bil kazal. On je bil vedno neobčutljiv človek, neomahljivi člen reformskega kluba, in noben slučaj, nobena nezgoda ga ni mogla iznenaditi. Bil je tako malo nemiren, kakor kronometri na ladiji. Na ladijin krov je malokdaj prišel. Ni mu bilo do tega, da bi ogledaval Rudeče Morje, ki rodi toliko spominov, ki je gledališče prvih prizorov v zgodovini človeštva; ni prišel, da bi videl ona čudna mesta, s katerimi je obrežje posejano in katerih krasna senčna podoba se je slikala često na obzoru. Tudi ni sanjal o nevarnostih tega arabskega zaliva, o katerem so stari zgodovinarji Strabon, Arijan, Artemidor, Edrizij vedno s strahom govorili, in na katereg;a se nekdaj mornarji niso prej drznili iti, dokler niso posvetili svojega pota s žrtvami sprave.
Kaj je zatorej počel ta originalni ujetnik na „Mongoliji"? Štirikrat na dan je jedel, pri čemer zibanje in stresanje ladije tega čudovito sestavljenega stroja ni moglo potreti. Potem je igral whist.
Da! našel je igralcev, tako strastnih, kakor je bil sam: nekega davkarja, ki je šel na svoje mesto v Goo, nekega ministra, čestitega Decima Smitha, ki se je vračal v Bombay, in nekega brigadnega generala angleške armade, ki je potoval v Benares k svojemu vojnemu oddelku. Ti trije potniki so bili v whist ravno takó zaljubljeni, kakor Phileas Fogg; igrali so cele ure, a vedno molčali, kakor on.
Kar se tičo Passepartouta, se ga morska bolezen ni prijela. Bival je v neki kabini spredaj; tudi on je rad jedel. Reči so mora, da mu to, potovanje pod takimi pogoji, ni bilo zoprno. Privadil se je bil že. Redil se je dobro, stanoval je dobro, videl je
mnogo sveta, a poleg vsega je bil zase prepričan, da bode vsem tem sanjam v Bombayu konec.
Drugo jutro po odhodu iz Sueza, dne 9. oktobra, se je sešel nekako vesel z onim postrežljivim človekom, na katerega se je bil obrnil, ko se je bil v Egiptu izbarkal.
—	„Če se ne motim," pravi bližaje se mu z ljubeznjivim smehljanjem, „ste vi isti gospod, ki mi je tako vljudno kazal pot po Suezu?"
—	„Gledite", pravi policijski nadzornik, „jaz sem vas precej izpoznal. Vi ste sluga onega čudnega Angleža, kaj ne?"
—	„Tako je; a vi gospod . . . ?"
—	„Fix."
—	„Gospod Fix," odgovori Passepartout. „Veseli me, da ste tudi vi na ladiji. Kam bode treba?"
—	„V Bombay, kakor vam."
—	„Izvrstno! Ali ste že bili kedaj tam?
—	„Često že; pravi Fix. „Jaz sem agent poluotoške družbe."
—	„Zatorej poznate Indijo?"
—	„O, se zna . . ." de Fix, ki ni hotel premnogo povedati.
—	„Ali je čudna ta Indija ?"
—	„Čudna, čudna! Mošeje, minareti, tempeljni, fakirji, pa-gode, tigri, kače, bajadere — vse to je v Indiji. Nadejem se, da boste imeli čas, ogledati si to deželo?"
—	„Tudi jaz se nadejem, gospod Fix. Saj veste, da človek, če ima le količkaj čisto pamet, ne bode vse življenje skakal z ladije na železnico, z železnice zopet na ladij o, češ, da bi v osemdesetih dneh prišel okolo sveta! Ne. Vse te telovadbe bode v Bombayu konec, nič se ne bojte."
—	„A kaj gospodar Fogg, se dobro počuti?" vpraša Fix z najnaravnejšim glasom.
—	„Prav dobro, gospod Fix. Jaz tudi takisto. Jem, kakor divji mož na tešče. Menda morski zrak to dela."
—	„Vendar, kaj počne vaš gospodar? Nikdar ga ni videti na krovu."
—	„Nikdar; veste, ni radoveden."
—	„Znate, gospod Passepartout, morebiti za tem potovanjem v osemdesetih dneh skriva kako tajno poslanstvo — diplomatično poslanstvo na priliko!"
—	„Pri moji veri, gospod Fix, jaz ne vem ničesar, _ to vam povem, da ne; a sicer bi tudi ne dal polovico krone zato, da bi izvedel."
Zdaj sta Passepartout in Fix često kramoljala. Policijskemu nadzorniku je bilo mnogo do tega, da se sprijazni s slugo gospoda Fogga. Ponudil mu je mnogokrat v pilnici „Mongolijini" kako kupico malage ali vanilije; vrli dečko je to brez vseh ceremonij jemal, a tudi vračal, češ, da bi dolžan ne ostal — ali zdelo se mu je tudi, da je Fix prav pošten gentleman.
Ladija je brzo napredovala. Dné 13ega so se potniki seznanili z Moko, ki se jim je pri Kazala obkoljena s pasom podrtega zidovja, nad katerim so se majale nekatere zelene palme. V dalji, po gorah, videla so se prostrana polja, obrastena s kavovcem. Passepartout je ves očaran ogledoval to slavno mesto, in zdelo se mu je, da je s svojimi okroglimi zidovi, in zruščeno tvrdnjavo, ki je enaka ročaju, najbolj podobna kateremu srpu.
Prihodnjo noč je „Mongolija" plula skozi ožino Bab-el-Mandeb. To je arabsko imé, ki znači „vrata solza". Drugo jutro, dné 14ega, ustavila se je v Steamer-Pointu, v severo-zapadu adenske ladije-staje. Tukaj se je imela preskrbeti z ogljem.
Važna in resna zadeva je kurjava ladij na krajih, ki so od središča produkcije tako oddaljeni. Samo poluotoška družba ima s tem osem sto tisoč liver (20 milijonov frankov) troškov na leto. Treba je bilo res v raznih lukah ustanoviti skladišča. V teh oddaljenih krajih stane tona oglja štiri in dvajset frankov.
„Mongolija" je imela pluti še šestnajst sto petdeset milj, da bi priplula v Bombay, a štiri ure je morala ostati v Steamer-Pointu, da je napolnila svoje shrambe.
Toda ta zamuda načrtu Phileas Fogga ni mogla nikakor škoditi. Bila je že računjena. Sicer je tudi „Mongolija" namesto dné 15ega zjutraj prišla v Aden že dné 14ega zvečer. Pridobila si je s tem petnajst ur.
Phileas Fogg in njegov sluga gresta na kópno. Gentleman je hotel dati podpisati svoj potni list. Fix je šel za njim, a videl ga ni nihče. Zadostivši formalnosti podpisa, vrne se Phileas Fogg zopet na ladijo ter igrá naprej začeto partijo.
Passepartout je po svoji stari navadi taval med ljudmi: bili so tam Somanliji, Banijani, Parsiji, Židi, Arabci, Evropci, ki sestavljajo onih pet in dvajset tisoč adenskega prebivalstva. Čudil se je tvrdnjavam, ki delajo to mesto Gibraltarom Indijskega Morja, a še bolj veličastnim vodnjakom, katere so še dodelavah angleški inženerji, dve tisoč let za inženerji kralja Salomona.
— „To je lepo, to!" je govoril Passepartout sam soboj, vračajoč se na ladijo. Zdaj vidim, da mora človek potovati, ako kaj novega hoče videti.
Zvečer ob šestih so že ploskala svrdla „Mongolijina" po Adenskem Morji in skoro je bila ladija v Indijskem. Sto osem in šestdeset ur ji je bilo namenjenih od Adena do Bombaya. A inače jej je bilo Indijsko Morje vgodno. Vlekel je severo-iztočni veter. Jadra so pomagala paru.
Ladija, bolje podprta, se je menj zibala. Dame so se z nova prikazale na krov, v drugih toaletah. Plesanje in petje se je zopet začelo.
Potovanje je zatorej bilo jako povoljno. Passepartout je bil ves očaran, da mu je slučaj preskrbel takó ljubeznjivega tovariša v osobi g. Fixa.
V nedeljo dne 20. oktobra, proti poludnevu, prikaže se Indijsko primorje. Dve uri pozneje pride korman na „Mongolijin" krov. Na obzoru se začno na nebesni površini slikati indijski holmi prav krasno. Skoro se prikažejo jasne vrste palm, ki zakrivajo mesto. Ladija pluje v ladijestajo, katero omejujejo otoki Salceta, Colaba, Elefanta, Butcher; o polu petih prijadra do po-brežja bombayskega mesta.
Phileas Fogg je doigral ravno tri in trideseto partijo, in njegov soigralec in on, naredivši po drznem poskusu trinajst „levees", dovršita ta pot s krasnim „chelemom".
„Mongolija" je imela dospeti v Bombay dne 22. oktobra; a prišla je že dne 20ega tija. Phileas Fogg je zatorej po svojem odhodu iz Londona pridobil si dva dni, katera je v svoj dnevnik metodično zapisal v oddelek za dobičke.
X. Poglavje. Passepartout izgubi čevlje, a hvali Boga, da še glave ni izgubil.
Nikomur ni neznano, da ima Indija — ta veliki prebrneni trikot,. katerega podnica je na severju, rt na jugu — štirinajst sto tisoč štirjaških milj površine, po kateri je nejednako razdeljeno prebivalstvo, ki broji sto in osemdeset milijonov duš. Britanska vlada ima popolno gospodarstvo nekemu delu površine te prostrane zemlje; v Kalkuti ima vrhovnega načelnika, a namestnike v Ma-drasu, v Bombayu, v Bengalu, in podnamestnika v Agri.
Toda prava angleška Indija ima samo sedem sto tisoč štirjaških milj in sto ali sto in deset milijonov duš. V61ik del tega ozemlja zatorej kraljici ni še podložen. V notranjem delu zemlje je še mnogo „raje", ki je divja in strašna, a popolnem neodvisna in še vedno sama gospoduje v svoji hiši.
Od leta 1756 — ko se je ustanovilo prvo angleško naseljenje tam, kjer stoji dandanes mesto Madras — do onega leta, ko je Vzplamtela velikanska ustaja cipajev, do takrat je bila slavna „indijska družba" vsemogočna. Pridobila si je počasi različne pro-vincije, katere je kupila od „raje" za novce; a izplačala je te novce le nekoliko, ali celo ne. Imenovala je svojega vrhovnega namestnika, civilne in vojaške uradnike; a zdaj je ni več. Angleška posestva v Indiji so naravnost od krone odvisna.
Tudi podoba, običaji, etnografična razdeljenja na poluotoku, vse to se dan za dnevom bolj spreminja. Prej se je tod potovalo po starem načinu: peš, jašeč, vozeč se na samotež vozeh, v no-silnici, na hrbtu i. t. d. Zdaj je drugače. Zdaj paroplovi naglo plovo po Indu in Gangu. Železnica, ki je razpeljana preko vse Indije, kolikor je široka, in ki se razceplja nq, mnogih krajih — Čini, da je Bombay samo tri dni oddaljen od Kalkute.
Ta železnica ne gré naravnost po Indiji. Zračna črta znaša samo tisoč ali enajst sto milj. Ako bi vlakovi le srednje hitro tekali, ne potrebovali bi tri dni za to pot; a ta oddaljenost se za tretjino pomnoži z raznimi ovinki, kateri gredo tija do Alahabada, mesta, ki je v severju tega poluotoka.
To-le je, po vrhu, tek véliko-indijsko-poluotoCne železnice. Zapustivši otok Bombay gré preko Salcete, prelazi na kopno pred Tanahom, prekorači verigo zapadnih Gatov, teče proti severo-iztoku do Burhampura, reže skoraj neodvisno ozemlje Bundelkund, gré do Alahabada, obrne se tam proti iztoku, snide se z Gangom pri Benaresu, iznebi se ga počasi in prodolževaje se proti jugo-iztoku skozi Burdivan in francosko mesto Chondernagor ter konča črto v Kalkuti.
Bilo je o polu petih zvečer, ko so se potniki izkrcali vBom-bayu; a železnični vlak v Kalkuto je odhajal natanko ob osmih.
Gospod Fogg se zatorej poslovi od soigralcev, gré iz ladije, zapové slugi, naj nekaj malega nakupi, in mu zabiči, pred osmimi priti na kolodvor; potem gré, pravilno korakajoč, da je z nogami bil sekunde, kakor nihalo astronomične ure, proti uradu potnih listov.
Da bi znamenitosti Bombaya ogledal, to mu še na misel ni prišlo : ni mu bila v misli mestna hiša, ni krasna knjižnica, ni tvrd-njave, ni „dorke," ni svilni trg, ni prodajalnice, ni mošeje, ni sinagoge, ni armenske cerkve, ni Maleber-Hillova krasna pogoda z dvema mnogostranskima stolpoma. Phileas Fogg ni ogledaval niti veličastnih stavb Elepliante, niti skrivnostnih podzemeljskih prostorov, skritih na jugo-iztoku te luke, niti kanherijske jame na otoku Salceti, teh čudovitih ostankov budistične stavbene ume-teljnosti !
Ne! nič ne. Odhajaje iz urada potnih listov, gré Phileas Fogg polagoma na kolodvor in si dâ prinesti obed. Med drugimi jedmi, mislil je gostilničar, mora mu priporočati še poljskega zajca polivko, češ, da je čudovito okusna.
Phileas Fogg si ne dâ dvakrat nuditi in vestno pokuša polivko; toda, akoravno je bila jako okusno pripravljena, zdela se mu je vendar ostudna.
Takoj pozvoni gostilničarju.
—	„Gospod", mu pravi, bistro ga gledaje, „je li to zajec, ka-li?"
—	„Da, mylord", odgovori predrzno poredni človek, „poljski zajec je."
—	„Ni li tâ zajec mijavkal, ko ste ga klali?"
—	„Mijavkal! Oh, mylord, to je zajec! Pri moji veri - . . ."
—	„Gospod gostilničar", rêèe hladno gospod, „ne prisézajte, nego pomislite to-le: nekdaj so v Indiji mačke imeli svete živali. Takrat so bili še dobri časi."
—	„Za mačke, mylord?"
—	,¡Morebiti tudi za potnike!"
To izgovorivši obeduje g. Fogg mirno dalje.
Nekaj pozneje, kot g. Fogg, stopil je tudi policijski agent Fix z ladije in je tekel naravnost k policijskemu vodji bombayskemu. Dokazavši mu, da je policijski uradnik, objavi mu svojo nalogo ter položaj v obziru tatú. Ali je prišel iz Londona ukaz zapora? . . . Nič ni prišlo. Ukaz, ki je bil odšel pozneje, nego Phileas Fogg, tudi še ni mogel priti.
V Fixu se vzbudi strašna nevolja. Hotel je dobiti od vodje oblast, da bi g Fogga zaprl. Vodja mu tega ne dovoli. On se ni liotel utikati v postave londonske policije in samo ta jelehkodala zakonit ukaz. Ta načelna strogost, to ozkovestno obziranje na zakonitost se daje z angleškimi običaji popolnem pojasnovati, in ti v zadevi osobne svobode ne dovoljujejo nikakega samosvojnega ravnanja.
Fix ni bil silen, in je razumel, da mu je potrpeti in čakati ukaza; toda sklenil je, da ne pusti iz vida tega čudnega ptička, ves čas ne, dokler bode v Bombayu. O tem ni dvomil — in zná se, da je bil tudi Passepartout tega prepričanja — da Phileas Fogg ostane tú, in ukaz bi imel čas, da pride.
Toda po zadnjih ukazih, katere mu je dal gospodar, zapuščajoč „Mongolijo", razumel je Passepartout prav dobro, da se bode z Bombayem ravno tako zgodilo, kakor s Parizom in Suezom, da potovanja tukaj ne bode konec, in da so bode nadaljevalo vsaj do Kalkute še, ali celó še dalje. Začel se je popraševati, da-li ni stava g. Fogga popolnem resna, iu da-li ga usoda ne bode silila, njega, ki je hotel živeti v miru, potovati okolo svetá v osemdesetih dnéh!
Nakupil je nekaj obutala in srajec. Ker je imel še dosta časa čakati, izprehajal se je po bombayskih ulicah. Bilo je vse polno národa in v sredi Evropcev vsakojakih narodnosti so bili namešani Parsi s pisanimi čepicam, Armeni v dolgih oblekah, Parsi s črnimi mitrami. Parsi ali Gebri so imeli namreč ravno neko slovesnost; ti so pravi potomci Zoroastrovim vernikom, ki so najpridnejši, naj-olikanejši, najrazumnejši, najtreznejši med vsemi Indijani — pleme, kateremu pripadajo najbogatejši trgovci v Bombayu. V ta dan so praznovali nekakega pusta, zizprevodi in veselicami, pri katerih so se kazale bajadere, oblečene v rudečo tančico, opisano zlatom in srebrom, ki so po godbi gosel in tam-tamov krasno, popolnem dostojno plesale.
Odveč bi bilo, grajati tukaj, da je Passepartout ogledaval te čudne ceremonije, da je oči in ušesa preširoko odpiral, da bi boljše videl in čul, da je bil njegov obraz tak, kakor prav izvedavega in zijalastega hribovca, ki se z odprtimi ustmi čudi mestnim prodajal nicam.
Žalibog, da ga je izvedavost vlekla dalje, nego je bilo treba. — Skoraj bi bil svojemu gospodarju skazil potovanje.
—	„Gospod, železnice ni več!"
—	„Kaj hočete ršči?" vpraša sir Francis Cromarty.
—	„Nu, reči hočem, da železnice ni več!"
Brigadni general stopi takoj iz voza Phileas Fogg gré počasi za njim. Oba začneta popraševati konduktêrja.
—	„Kje smo?" pravi sir Francis Cromarty.
—	„V selu Kolby," dé konduktêr.
—	„Ali se tukaj ustavimo?"
—	„Se vé; železnica ni še dovršena . . ."
—	„Kaj, dovršena še ni?"
—	„Ne! narediti je treba še kosec kakih petdeset milj od todi do Alahabada, kjer se železnica zopet začenja."
—	„Novine so pisale, da se je že na vsi progi otvoril promet !"
—	„Kaj hočete, gospod častnik, ako so se novine motile!"
—	„A vendar dajete liste od Bombaya do Kalkute!" povzema sir Francis Cromarty ves razgret.
—	To je, dà, odgovori voditelj, „potniki dobro znajo, da se morajo od Kolbyja do Alahabada dati prenesti."
Sir Francis Cromarty je bil besen. Passepartout bi bil rad zadušil konduktêrja, ako tudi ni bil ničemur kriv, a svojega gospodarja kar ni mogel pogledati.
—	„Sir Francis," pravi čisto naravno gospod Fogg, „ako vam drago, ugibaj va, kako prideva v Alahabad."
—	„Gospod Fogg, tû se zgodi lehko zamuda, ki bode za vaše potovanje usodepolna."
—	„Ne, sir Francis, to sem že vse prej vedel ..."
—	„Kaj, ste li vedeli, da je pot . . ."
—	„Tega ne, a vedel sem, da me bode prej ali pozneje nadlegovala kaka ovira. Ali do zdaj še ni nič skaženega. Pridobil sem si že dva dni, ki jih lehko žrtvujem. Iz Kalkute v Hong-Kong od-plôve ladija dné 25ega o poludné. Denes je še le 22. dan; o pravem času še pridemo v Kalkuto.
Na odgovor, ki je bil tako odločen, se ni dalo ničesar odvrniti.
Žal je bilo res, da se je železnica tukaj končavala. Novine so kakor nekatere ure, ki hoté na vsak način prehitévati, in tako so tudi dovršenje te železniške črte preskoro obznanile. Največ po-tovalcev je vedelo, da je pot pretrgan tukaj ; zato so stopili iz vlaka, osvojili si vsakojakih voz, ki jih je vas imela : štirikolesne „palkigarije," vozičke, ki sta jih vlekla dva zebuja — voli z grbami — potne vozove, podobne gibnim pagodam, palankine, ponije, vse to so si potniki ukoriščevali. Tudi g. Fogg in sir Francis Cromarty sta iskala po vsi vasi, a nista ničesar dobila.
—	„Jaz pojdem pés," pravi Phileas Fogg.
Passepartout, ki se je že vrnil k svojemu gospodarju, zategne
nevoljen usta, ko pogleda svoje krasne, gospodsko narejene
copate. Toda po sreči je našel, česar je iskal, in nekoliko obotav-ljavši se, pravi:
—	„Gospod, jaz véoi, kakô bi lehko potovali."
—	„Kako?"
—	„Na slonu, ki ga ima nek Indijan, bivajoč sto korakov od todi."
—	„Idimo gledat slona," odgovori g. Fogg.
Pet minut pozneje pridejo Phileas Fogg, sir Francis Cromarty in Passepartout h koči, tik katere je stala visoka ograja. V koči je bil Indijan, v ograji slon. Ker so prosili, popelje Indijan g. Fogga in njegova dva tovariša v ograjo.
Tukaj so stali takoj pred živalijo, skoraj čisto krotko, katere gospodar ni vzredil, da bi nosila tovore, nego za bojišče. V ta namen je prirodno pohlevni značaj živali počasi pripravljal do one besnosti, ki jo zovejo „muč" v indijskem jeziku; dajal je slonu zato že tri mesece samo sladkorja in surovega masla. Človek bi mislil, da taka poklaja ne bode vzbudila železnih lastnosti, ali slo-norejci so vendar s tem načinom že često dosegli, kar so hoteli. A v srečo g. Fogga se slon ni še preobjédel sladkorja in surovega masla, in „muč" se mu ni še vzbudil.
Kijuni — tako je bilo živali imé — je z lahka, kakor vsi njegovi soplemeniki, dolgo hitro hodil, in g. Fogg si je to žival izvolil za iéžo, ker drugače ni bilo.
Toda sloni v Indiji so dragi, ker jih je vedno menj. Edinci, kateri sami so spretni za bojišče, se dobivajo le po visoki ceni. Te živali se redko parijo, ako so udomačene, in loviti si morajo divje. Tudi se neizrečeno skrbi zânje, in ko g. Fogg Indijana po-praša, ali mu hoče posoditi slona, dobode odločen odgovor, da ne.
Fogg sili in obeta za žival silno vsoto, deset liver za vsako uro. Ne. Dvajset liver? Tudi ne. Štirideset liver? Še vedno ne. Passepartout se je zgenil pri imenovanju vsake vsote. Ali Indijan se ni dal izkušati.
A novci so bili vendar lepi. Ako se pomisli, da slon pride v petnajstih urah do Alahabada, zaslužil bi svojemu gospodarju šest sto liver.
Phileas Fogg, ne da bi bil kaj vzburjen, nudi Indijanu na prvo tisoč liver, če mu slona proda.
Indijan noče prodati! Morda je porednež vohal, da dobode lehko več.
Sir Francis Cromarty potegne g. Fogga na stran in mu naroča, naj pomisli, predno dalje ponuja. A Phileas Fogg svojemu tovarišu pravi, da vselej obično prej misli, potem še le dela, da gré za stavo dvajset tisoč liver, da mu je slona treba, in da ga tudi dvajsetkrat preplača, samô imeti ga mora.
Gospod Fogg pride k Indijanu nazaj. Njega oči so se iskrale od poželenja, in bralo se je iz njih, da samo prave cene čaka. Phileas Fogg nudi zapored dvanajst sto liver, potem petnajst sto.
potem osemnajst sto, končno dva tisoč liver. Passepartout, sicer vedno rudečih lic, obledi kakor zid.
Pri dveh tisočih liver se Indijan vdá.
— „Pri mojih copatah," vsklikne Passepartout, ta je slonovo mesó dragó prodal!"
Ko je bil kúp storjen, treba je bilo le še voditelja slonu. Mlad Parsi, razumen videti, se nudi. G. Fogg ga sprejme in mu obljubi dobro plačo, kar je Parsijevo razumnost le še pomnožilo.
Takoj pripeljejo slona ter ga pripravijo za pot. Parsi je dobro umel posel „mahuta." Z nekako odejo pokrije slonu hrbet, a na vsako stran mu priveže nekake sedeže, precej nerodne.
Phileas Fogg plača Indijana z bankovci, ki so se jemali iz gla-sovite vreče. Videti je bilo, kakor bi se bili pulili Passepartoutu iz dróbja. Potem povabi g. Fogg sir Francis Cromartyja, naj se dá nesti z njim vred do postaje Alahabad. Brigadni general vabilo hvaležno sprejme. A kaj je tudi délo orjaški živali, če je eden več sedel jej na hrbtu!
V Kolbyju si nakupijo živeža. Sir Francis Cromarty sede na eno stran, Phileas Fogg na drugo, Passepartout sede v kobálmed svojega gospodarja in Sir Francis Cromartyja. Parsi zajaše slona na vratu, in ob devetih zapusti ta vas ter se po najkrajšem potu izgubi v gosti latanovi šumi.
XII. Poglavje.
Phileas Fogg s svojimi tovariši potuje preko Indijskih gozdov in doživlja, kar do zdaj še ni doživel.
Voditelj je hotel skrajšati pot, zato je pustil na desni železnico, ki se je še ie dodelovala. Ta črta ni bila Phileas Foggu najkrajši pot, kajti vila se je med mnogimi nagajivimi razrastki vindijskega pogorja. Parsi je poznal natanko vsa pota in vse steze te pokrajine in je trdil, da pridobode dvajset milj, ako gré preko gozdov; in vsi so se zanesli nanj.
Phileas Fogg in sir Francis Cromarty sta bila do vratu udrta v svoje sedeže. Tresla sta se v eno mér, ker je f„mahut" dobro gonil slona, a ta je na trdo stopal. Položje je bilo poleg najbolj britanične flegme postalo še hujše, kajti potovalca sta govorila malo in sta drug drugega jedva videla.
Kar se tiče Passepartouta, ki je sedel slonu na hrbtu in zdaj od te strani dobil sunljej v rebra, zdaj od one, držal je jezik, kakor mu je gospodar svetoval, dobro za zobmi, sicer bi mu ga stresanje bilo s korenom odščipnilo. Pošteni dečko je zdaj padel na slonov vrat, zdaj ga je zopet nazaj vrglo, da se je vrtil, kakor skakalec v cirku; a šalil se je in smijal, gugaje se po hrbtu sem ter tija. Zdaj in zdaj je izvlekel iz žepa kosec sladkorja, katerega je razumni
Kijuni prijel s koncem svojega rilca, ne da bi mu bilo zaradi tega le za sekundo treba iti bolj počasi.
Ko so hodili dve uri, ustavi voditelj slona ter mu dovoli eno uro si počiti. Žival je hlastala za mladikami nizkih dreves in ni se več bala bližnjega močvirja. Sir Francis Cromarty ni bil prav čisto nič nevoljen, da so se ustavili. Ves pohabljen je že bil. A Fogg se je krepkega čutil, kakor da je ravno iz postelje izlezel.
—	„Trd, kakor železo," pravi brigadni general, gledaje ga osupnen.
—	„Kakor jeklo," odgovarja Passepartout, pripravljaje oskromen zajutrek.
O poludne voditelj pozvoni k odhodu. Skoro je kazala zemlja jako divji prizor. Za velikanskimi gozdi so prihajali logi, obrasteni s tamarindo in palmami, potem zopet neizmerne planjave, tam in tam kak osušel grmiček, a povsodi veliki kosi sijenita. V teh krajih gornjega Bundelkunda, kamor redko potniki prihajajo, biva fanatičen narod, ki trdovratno živi v najstrašnejih običajih indijske vere. Angleško gospodarstvo se ni moglo pravilno ustanoviti v pokrajini, ki je podložna uplivu rajev, do katerih je bilo težko priti v nedohodna zavetja vindijskih gora.
Često so se videle čete divjih Indov, ki so jezni pretili, ko so videli hitrega štirinožca. A sicer se jih je Parsi ogibal, kolikor moči, ker se mu je zdelo, da se s temi ljudmi ni dobro srečavati. Živali se je ta dan malo videlo, le časi kaka opica, ki je bežala vije in spakuje se, kar je osobito Passepartouta kratkočasilo.
Ena misel v sredi mnogih drugih je vznemirjala tega dečaka. Kaj bode neki g Fogg storil s slonom, ko pride v postajo Alaha-bada? Ali ga bode vzel soboj? Nemogoče! Zanj je že toliko dal, a zdaj bi še pot plačeval za to mrho; kam bi ga neki to spravilo ? Ali ga bode prodal? ali ga bode izpustil? Ta čestita žival bi res zaslužila, da se ozira nanjo. Ako bi tega slona g. Fogg njemu, Passepartoutu, podaril, spravil bi ga v silno zadrego. Take misli so mu vedno rojile po glavi.
Ob osmih zvečer imeli so že glavno verigo vindijskega pogorja za hrbtom in potniki se ustavijo na severni strani, v podrtem „bungalowu."
Prehodili so ta dan kakih pet in dvajset milj; še toliko, in bi bili v Alahabadu.
Noč je bila hladna. Notri v „bungalowu" nanese Parsi draČja na kup ter ga zapali; gorkota je bila vsem prav po všeči. Večerjali so, kar so bili v Kolbyju nakupili. Potniki so jedli kakor najbolj vtrujeni in izdelani ljudje. Govorjenje se je začelo z nekaterimi pretrganimi stavki, a končalo se je skoro z glasnimi smrčanjem. Voditelj je bedel poleg Kijunija, ki je stoje zaspal, naslonjen na deblo obsežnega drevesa.
Vso noč se ni ničesar posebnega pripetilo. Časi je kak pardosam ali panter zarjul v tiho noč, ali je kaka opica prav neznansko zoprno zacvilila. Toda te krvoločne živali so le rjule in niso ni-
Zato korači, ogledavši si tega parsîjskega pusta, proti kolodvoru; a ko gré mimo čudovite Malebar-Hillove pagode, rodi se mu v glavi nesrečna misel, da bi še tu noter malo stopil.
A ni vedel dveh stvari: najprej, da je ustop v nekatere indijske pogode formalno prepovedan kristijanom, potem, da imajo celo verniki sami, ako hoté noter, pustiti čevlje zunaj pred durimi. Treba je omeniti tukaj, da angleška vlada iz vzrokov zdrave politike kaznuje vsakoga, ki se pregreši proti najmanjšim podrobnostim indijske vere. Ona sama jo spoštuje, zato tudi od drugih isto zahteva.
Passepartout ustopi, ne da bi kaj hudega mislil, kakor navaden potnik v Malebar-Iiillovo pagodo, gledaje zlate bramanične olepšave; a zdajci pade po blagoslovljenem tlaku. Trije svečniki, vsi razvneti od besnosti, planejo nanj, potegnejo mu čevlje in nogovice z nog ter mu začno udarce nakladati, kamor je kateri zadel, in na vso moč kriCéfii.
Francoz je bil krepak in ugibičen, zato brzo vstaue. Enkrat dregne, enkrat bercne in dva nasprotnika ležita na tleh, kajti zavirala jo je zelo njiju dolga obleka. Naglo plane potlej iz pagode in ubegne tudi tretjemu Indijanu, ki je dirjal za njim, kričeč na pomaganje.
Pet minut pred osmemi, malo prej, predno je vlak imel se odpeljati, pride Passepartout na kolodvor, brez klobuka, bos, in vse, kar je bil nakupil, je izgubil pri onem tepežu.
Fix je že stal tamkaj na nasipu. Šel je bil za Foggom do kolodvora; umel je, da misli ta hudobnež zapustiti Bombay. Ni dolgo premišljal, kaj mu je storiti, nego je takoj sklenil, da ga spremi do Kalkute, ali še dalje, če bode treba. Passepartout Fixa ni videl, ker je stal v senci; a Fix je čul, kako je Passepartout s kratkimi besedami svojemu gospodarju pripovedoval, kaj se mu je pripétilo.
—	„Nadejem se, da se vam je to posledujič zgodilo," pravi čisto préprosto Fogg ter sede v vagon.
Ubogi sluga gré za njim, bôs in ves razmršen, a ne črhne ni bele ni črne.
Fix je ravno hotel stopiti v poseben voz, ko ga prošine neka misel, ki predrugači takoj njegov sklep zaradi odpotovanja.
—	„Ne, tukaj ostanem," si misli. „Zločin, storjen na angleški zemlji .... Ga že imam."
V tem trenotku lokomotiva zabrlizga na vso moč ter izgine v črni noči.
XI. Poglavje. Phileas Fogg si z dragimi novci kupi žival za jézo.
Vlak je bil odpihal ob navadni uri. Peljal je precej potnikov, nekatere častnike, nekatere civilne uradnike in trgovce z opijem
Potovanje okolo sveta.	3
in indigom, katere je njih trgovina pozivala v iztočni del tega po-luotoka.
Passepartout je sedel v istem oddelku, kakor njegov gospodar. Tretji potnik je bil v nasprotnem kotu.
To je bil brigadni general sir Francis Cromarty, eden soigralcev g. Fogga na potu od Sueza do Bombaya, ki je šel k svojim vojnim četam, utaborjenim pri Benaresu.
Sir Francis Cromarty je bil velik, plavolas, star okolo petdeset let. Odlikoval se je bil posebno v poslednji ustaji Cipajev in je bil v Indiji domač, kakor da je tam rojen. Od mladih nog je že prebival v Indiji in se je le redko prikazal v svojo rojstno deželo. Bil je olikan Človek, ki bi bil rad kaj povedal o običajih, o zgodovini in organizaciji indijske zemlje, ako bi bil Phileas Fogg človek, da bi ga bil vprašal; ali ta gentleman se je za vse malo brigal. On ni potoval, on je hotel le zarisati črto okolo zemlje. Bil je tehtno telo, ki je v krogu tekalo okolo zemeljske oble po zakonih raci-jonalne mehanike. Zdaj je ravno v mislih brojil ure, ki jih je porabil, odkar je iz Londona odšel, in veselja bi si bil mel roke, ako bi bil sploh kedaj kaj takega storil, kar ni bilo treba.
Sir Francis Cromarty je spoznal originalnost svojega potnega tovariša, ako tudi ga je študiral le s kartami v roci. Vzrok je imel dakle, vprašati se, da-li bije človeško srce pod to mrzlo odejo, da-li ima Phileas Fogg dušo, občutljivo za lepoto prirode, za prigovarjanje nravi? O tem se je popraševal. Od vsih originalov, s katerimi seje kedaj brigadni general sešel, se ni dal niti eden primerjati temu proizvodu eksaktnih ved.
Phileas Fogg ni sir Francis Cromartyju nikakor tajil, da namerava potovati okolo sveta, tudi ne, pod katerimi pogoji. Brigad-nemu generalu se je ta načrt zdel skrajnost brez koristnega smotra, katera je pogrešala osobito onega „transire benefaciendo," ki ima voditi vsakega razumnega človeka. Na potu, po katerem ta gentleman zdaj hodi, gotovo ne bode ničesar storil, niti zase, niti za druge.
Eno uro po odhodu iz Bombaya sopel je vlak čez vijadukte, preko otoka Salcete in je prišel na kopno. Pri postaji Caliyan je popustil na desni stransko črto, ki drži preko Kandalaha in Pu-naha proti jugo-iztoku Indije, in dospel je v postajo Pauwel. Tukaj se je zavil v zelo razcepljeno pogorje zapadnih Gatov, katerih podloga sta trap in bazalt, a najvišji vrhunci so obrasteni s košatimi gozdi.
Zdaj in zdaj sta sir Francis Cromarty in Phileas Fogg črhnila kakšno besedo. Končno začne brigadni general naslednji pogovor, ki se je često pretrgal.
—	„Pred nekaterimi leti, gospod Fogg, bili bi se na tem mestu toliko zamudili, da bi se vam bilo potovanje gotovo pokazilo."
—	„Zakaj, sir Francis ?"
—	„Zato, ker se je vlak ustavljal pod tem pogorjem, čez katero se je človek moral dati nesti v nosilnici ali jahati ponija do postaje Kandalaha, ki je na oni strani."
—	„Tu zamuda bi nikakor ne bila uplivala na moj načrt," odgovori Phileas Fogg. „Saj sem takoj iz početka mislil na nekatere zapreke."
—	„Tudi s pustolovjem tega dečaka, gospod Fogg," pravi brigadni general, „bi bili prišli lehko v silno zadrego."
Passepartout si je bil noge zavil v potno odelo, je trdo smrčal, in še sanjalo se mu ni, kaj se govori o njem.
—	„Angleška vlada je neizrečeno stroga za tak pregrešek in po pravici," povzame sir Francis Cromarty. „Ona hoče, da se spoštujejo verski običaji Indov, in ako bi bili vašega slugo prijeli..."
—	„Ej, kaj, ujet bi bil", pravi g. Fogg, „obsodili bi ga bili, on bi bil kazen prestal, a potem bi bil šel lepo počasi nazaj v Evropo. Ne umejem, zakaj bi se bil njegov gospodar zaradi tega zamudil."
Potem razgovarjauje prestane Po noči je vlak popustil Gate, prišel v Nasik, in drugo jutro, due 21. oktobra, drl je po precej ravni zemlji, ki se zove Kandejiško ozemlje. Dežela, dobro obdelana, bila je vsa obsejana z vasmi, iz katerih so se dvigali v zrak mi-nareti pagod namesto stolpov evropskih cerkva. Mnogo potokov, ki so neposredno ali posredno tekli v Godaveri, je močilo to plo-dovito pokrajino.
Passepartout se probudi in gleda okolo sebe; kar ne more verjeti, da se pelje po Indiji v vozu „velike poluotoške železnice." To se mu ni zdelo verjetno. A vendar ni nič bolj gotovega bilo! Lokomotiva, katero je vodila roka angleškega mehanika in kuril angleški premog, razpihavala je dim po nasadih, kjer je rastel bombaž, kava, muškat, rudeči poper in druge dehteče rastline. Par se je sukal okolo palmovih vršičev, izmed katerih so se kazali krasni „bungalowi," nekateri „vihari", to je zapuščeni samostani, in čudovita svetišča, katera so se odlikovala po brezkončni krasoti indijske stavbene umeteljnosti. Brezmerne planjave so se razprostirale, da se jim ni videlo ni konca ni kraja, pokrite z grmovjem, kjer se ni pogrešalo ni tigrov, ni kač. Te zverine je bilo strah puhanja lokomotive. Po gozdih so slonč zamišljeno gledali vozove, tekoče po bliskovo.
To jutro so se, onkraj postaje Maligaum, potniki peljali po oni tožni zemlji, katero so tolikrat s krvjo pojili verniki boginje Kali. Ne daleč od todi se je dvigala Elora s svojimi pagodami; blizu je bil tudi slavni Aurungabad, stolica divjega Aureng-Zeba, zdaj prosto glavno mesto provincij, odločenih od nizamskega kraljestva. V tej okolici je gospodoval Feringhea, glavar Tugom, kralj Davilcem. Ti lopovi so bili zjedinjeni v nedotično zadrugo ter so davili na čast boginji smrti žrtve vsake starosti, ne da bi kedaj kri prelivali, in bil je čas, ko se ni moglo iti nikjer todi, da se ne bi videlo trupel zadavljenih nesrečnežev. Angleška vlada je res zmanjšala broj teh umorov, a strahovita zadruga obstaje še vedno in tudi deluje.
O polu ene se vlak ustavi v postaji Burhampur. Passepartout si kupi tukaj dvojico ličnih copat, opisanih s ponarejenimi biseri, katere obuje z vidnim občutkom gizdavosti.
Potniki so hitro zajutrkovali ter se odpeljali potem proti Asurguru, nekaj časa ob reki Tapty, ki je majhna in teče v Kam-bajski zaliv blizo Surate.
Dobro je, če se pové, s kakimi mislimi se je ta čas bavil Passepartout. Predno je prišel v Bombay, mislil je res , da bode tukaj vsemu potovanju konec. A zdaj, ko je švigal po bliskovo preko Indije, spreobrne se mu mišljenje. Kakor bi mignil, vzbudi se mu rojena nrav. Domišljave ideje iz njegove mladosti se mu povrno ; načrt gospodarjev začenja se mu dozdevati resen ; verovati začenja, da je stava istinita in dosledno tudi, da je treba priti okolo sveta v določenem času, katerega ni zamujati. Jame ga skrbeti, da bi ne bilo kake zamude, da bi se njima med potom kaj ne prepétilo. Zdelo se mu je, da je tudi on deležnik te stave, stresnil se je, ko se je domislil, kako bi mu bila včerajšnja zijalost lehko vse izpridila. Tudi je bil bolj nemiren, nego g. Fogg, ker je bil meuj ilegmatičen. Brojil je vedno porabljene dneve ; proklinjal je, kedar se je vlak ustavil; očital mu, da je počasen in skrivaj grajal g. Fogga, da mehaniku ni obljubil daru. A tega ni znal vrli dečak, da, kar je na ladiji mogoče, na železnici ni, kajti nje hitrost je uréjena.
Proti večeru pridejo v soteske Sutpurskih gora, ki ločijo kandejiško ozemlje od bundelkundskega.
Drug dan, 22. oktobra, pogleda na vprašanje sira Francis Cromartyja Passepartout na uro ter odgovori, da je tri po polunoči. In res je ta izvrstna ura, vedno uravnana po greenwichskem me-ridijanu, ki je blizu sedem in sedemdeset stopinj proti zapadu, morala zaostati in je tudi zaostala za štiri ure.
Sir Francis hoče uravnati uro, ki mu jo je Passepartout dal v rôke, ter mu pripoveduje isto, kakor prej Fix. Rad bi mu bil razjasnil, da se imâ ravnati po vsakem novem meridijanu, in da so, ker gré vedno proti iztoku, t. j. pred solncem, dnevi za toli-krat po štiri minute krajši, kolikor meridijanov prehodi. A vse je bilo brezvspešno. Naj je trmasti dečak razumel ali ne opominjanje brigadirjevo, ure ni hotel déti naprej, češ, naj se vedno po londonski ravna. Sicer nedolžna trma, ki ni mogla nikomur biti v kvar.
Ob osmih zjutraj in petnajst milj pred rotalsko postajo se ustavi vlak na neizmerni planjavi, obrobljeni z nekaterimi „bun-galowi" in delavskimi kočami. Iionduktêr stopi pred vozove ter zavpije :
„Tukaj potniki izstopijo."
Phileas Fogg pogleda sir Francis Cromartyja, kateri, menim, tudi ni razumel, čemu se je vlak ustavil v sredi tamarindovega in kajurovega gozda.
Passepartout, nič menj osupnen, skoči na pot in precej priteče nazaj, kriCé:
Dobro je znala, kaka usoda je Čaka, zato je pobégnila; a takoj so jo ujeli, in sorodnici raje, ki so želeli zaradi dedščine, da bi umrla, posvetili so jo tej muki, kateri uiti, kakor se je videlo, jej ne bode moči.
Ta pripovest je v g. Foggu in njegovih tovariših storjeni sklep le še potrdila. Sklenilo se je, naj voditelj slona kolikor mogoče blizu pilajiske pagode pelje.
Polovico ure pozneje se ustavijo pod košatim drevesom, pet sto korakov od pagode, katere ni bilo moči videti; a tuljenje fanatikov se je dobro čulo.
Začno se potem pogovarjati, kako bi prišli do žrtve. Voditelj je pagodo dobro pozual in trdil, da je mlada žeuska v njej zaprta. Ali bi se lekko prišlo v pagodo skozi vrata, kedar bi vsa druhal v pijanosti spala, ali bi se morala zdolbsti votlina v steno? To bi se lehko določilo takrat, kedar bi bili poleg nje. Ali o tem se ni dalo dvomiti, da se mora ugrabljenje zgoditi še to noč, a ne tedaj, ko bodo, ob zôri, žrtev že na smrt vlékli. Takrat bi je nobeua človeška rôka ne mogla oteti.
G. Fogg in njegovi tovariši pričakujejo noči. Takoj, ko se začne mračiti, to je ob šestih zvečer, sklenejo, da bodo ogledovali kraj okolo pagode. Zadnje kričanje fakirjev vtihne. Po svojem običaju so morali Indijani že potopiti se v globoko „hangovo" pijanost — „hang" je tekoč pijoč opij, mešan z nekim konopljevim sokom — in moči bi morda bilo, zmuzati se med njimi tija do svetišča.
Parsi kažš pot g. Foggu, sir Francisu Cromartyu in Passe-partoutu, je prišel brez šuma že daleč v gozd. Deset minut so se plazili pod vejévjem, potem so prišli do nekega majhnega potoka. Tukaj goré s smolo namazane baklje okolo kopice lesa. To je bila gramada iz dragocenega sandalovega lesa, napojena že z dišečim oljem. Na vrhu je ležalo maziljeno truplo raje, kije imelo biti sežgano z vdovo vred. Sto korakov od todi je stala pagoda, katere minareti so v senci prodirali vrhunce dreves.
— „Idite!" pravi voditelj tiho.
In z nova se pozornejše zmuza molče preko visôcega grmovja, a za njim tovariši.
Samo mrmranje vetra med vejami je motilo molk.
Skoro se voditelj ustavi na neki goličavi. Tlà so bila pokrita s telesi spijočih, katere je pijanost trla. človek bi dejal, da je to bojišče, nasejano z mrtveci. Možjš, ženske, otroci, vse je bilo na-mešano. A nekateri pijanci so se opotekali še tu ali tam.
Zdaj med gostim drevjem, dvigalo se je pilajisko svetišče. Kako ostrini voditelj, ko vidi, da se straže rajev izprehajajo z golo sabljo pred uhodom iu svetšče si z bakljami. Lehko se je mislilo, da tudi svečeniki v svetišči bedé.
Parsi ne gré dalje. Izpoznal je, da ni moči, priboriti si ustopa v svetišče; zato popelje svoje tovariše nazaj.
Tudi Phileas Fogg in sir Francis Cromarty sta, kakor on, razumela, da bi bilo vse poskušanje brezvspešno.
Ustavijo se ter se tiho med seboj pogovarjajo.
—	„Čakajmo," reče brigadni general, „ura je še le osem, in mogoče je, da tudi straže spanje posili."
—	„To je mogoče, dà," pravi Parsi.
Phileas Fogg in tovariši se zléknejo pod neko drevo ter čakajo.
Cas se jim dozdeva dolg ! Voditelj jih zdaj in zdaj zapusti ter gré ogledavat okolico. Straže so še vedno bedéle in si delale svetlobo z bakljami; pojemajoča luč je svetila skozi okna pagodiua.
Tako so čakali do polunoči. Položaj je ostal vedno isti. Straže so pozorno pazile. Očividno je bilo, da Svj ni nadejati, da bi orned-léle. Gotovo so jim prihranili „hangovo" pijanost. Delovati je bilo dakle drugače; votline bode treba v pagodino steno, da se zleze noter. Samo bilo je še treba vedeti, da-li svečniki pri svoji žrtvi tudi tako vestno čujejo, kakor vojaci pri vratih svetišča.
Še nekaj se pomenijo, potem voditelj reče, da je pripravljen oditi. G. Fogg sir Francis in Passepartout gredo za njim. Velik ovinek naredé, predno pridejo v obližje pagodino.
Okolo polu ene po polunoči pridejo pod ozidje, ne da bi bili koga srečali. Nobene straže ni bilo postavljene na tem mestu, a tudi to je res, da ni bilo niti okna, niti vrat.
Noč je bila temna. Mesec, v zadnjem krajcu, zapuščal je obzor, obdan z velikimi oblačicami. Drevje se je v temi videlo še večje.
A to ni bilo dovolj, da se je prišlo do zidu; treba je bilo zdolbsti še votlino. A za tako početje Phileas Fogg in njegovi tovariši niso imeli druzega orodja, nego majhne nožiče. V njih srečo je bila stena lesena in ometana z nekako prstjo, ni moglo dakle biti težko, podreti je. Ko bi se prvo bruno odvalilo, bi potem z drugimi ne bilo toliko težave.
Zdajci začno delati, kolikor moči tiho. Parsi z ene strani, Passepartout z druge sta majala bruno, tako, da bi se naredila dva čevlja široka votlina.
Delo je šlo dobro od rôk, a zdajci se začuje znotraj krik, kateremu je odgovorilo več glasov od zunaj.
Passepartout in voditelj postojita z delom. Ali so jih pre-varili? Ali so se začeli buditi? Najnavadnejša pozornost jim je velela, da se imajo umekniti — in to tudi storé ob enem s Phileas Foggom in sir Francis Cromartyem. Zopet se izgubé v les, čakaje, da bi z nova vse potihnilo, češ, da se potlej dela naprej.
Toda — nesreča! — straže se pokažejo okolo in okolo pagode, in se postavijo tam, da se ni bilo moči nikakor približati.
Težavno bi bilo popisati, kako nevoljni so bili ti štirje ljudjé, da so jih v delu ovirali. Zdaj, ko ni nikakor moči priti do žrtve — ali bi jo bilo še moči rešiti? Sir Francis Cromarty se grize v pesti, a Passepartout kar ne vé, kaj bi, in voditelj jih jedva po-rniruje. Brezstrastni Fogg čaka, ne da bi izdal svoje občutke.
—	„Ali hočem iti?" vpraša brigadni general tiho.
—	„Da, druzega nam ne ostaje," odgovarja voditelj.
—	„Čakajte," pravi Fogg. „Dosta je, če sem jaz jutri pred poludnem v Alahabadu "
—	„Kaj mislite?" vpraša sir Francis Cromarty.
—	„V nekolikih urah se začne daniti, in . . ."
—	„Sreča, ki se nam je izmuznila, se lehko vrne v zadnjem trenotku."
Brigadni general bi bil rad čital, kar so izraževale Phileas Foggove oči.
Na kaj se je vendar opiral ta mrzli Anglež? Ali je nameraval v trenotku smrti planiti na mlado žensko ter jo javno izpuliti krvnikom?	^ °
To bi bilo neumno, in kdo bi mislil, da bi ta človek mogel tako budalast biti. Vendar je bil sir Francis Cromarty pri volji, čakati tega strahovitega prizora. A voditelj svojih tovarišev ni bil pustil na mestu, kamor so pobegnili, nego jih je bolj nazaj odvel. Tukaj jih je košato drevo skrivalo, da so lehko opazovali spijoče.
Passepartout je čepel pod vejevjem in je preduhtaval nek načrt, ki mu je bil početkoin kakor blisek švignil po možjanih in mu končno tam ostal.
Govoril je tako-le sam v sebi: — „Kakšna neumnost!" A pozneje je zopet dejal: — „Zakaj neki ne? Lehko se posreči, morebiti edino to, in skrivališč je tudi dovolj."
Passepartout ne premišljuje dolgo, nego takoj se zmuza kakor kača pod nizkimi vejami, katerih konci so se dotikali tal.
CJre teko in skoro menj temne lise na obzoru obznanjajo, da se dan bliža.
To je bil pravi čas. Vsa omamljena druhal začne vstajati. Gruče ljudi se oživljajo. Ropot tam-tama se začne razlegati. Petje in vpitje začne z nova odmevati. Prišla je ura, ko bi se nesrečna ženska imela sežgati.
Vrata pagode se res odpro. Živahnejša luč zablisne iz nje notranjega prostora. G. Fogg in sir Francis Cromarty sta lehko videla žrtev, ki je bila vsa osvitljena in katero sta vlekla dva svečenika iz svetišča. Zdelo se njima je celo, da nesrečnica hoče izpuliti se rokam svojih krvnikov, otresaje raz se kakor nehote učinek pijanosti. Sir Francis Cromartyu se srce napenja; kakor bi ga krč zmagal, prime g. Fogga za roko, a začuti, da drži v njej odprt nož.
V tem trenotku se množica začne premikati. Mlado ženo je bil omamil konopljev dim. Šla je med fakirji, ki so jo izpremljali s svetim popevanjem.
Phileas .Fogg in njegovi tovariši se pomešajo v zadnje vrste ter gredo za izprevodom.
Dve minuti pozneje pridejo na kraj potoka ter se ustavijo kakih petdeset korakov pred gramado, na kateri je ležalo rajevo truplo. V mraku so videli, kako mirno leži žrtev poleg trupla svojega moža.
Potem se približa goreča baklja, in z oljem napojeni les se naglo vžge.
V tem trenotku primeta sir Francis Cromarty in voditelj Phileas Fogga, ki se je v napadu velikodušne zblaznelosti hotel pognati proti gramadi.
Phileas Fogg jih je bil že pehuil od sebe — a kar na mah se ves prizor promeni. Začuje se krik prestrašenja. Vsa druhal pade na tla, do dobra omamljena.
Stari raja zatorej ni umrl, ker naedenkrat vstane k višku, kakor prikazen, vzame mlado ženo v naročje, in stopi z gramade v sredo vrtincev dima, ki mu dade nadčloveško podobo.
Fakirji, straže, svečeniki — vse se mahoma prestraši, vse pade na tla, si ne upa dvigniti oči ter gledati takega čudesa.
Žrtev je šla vsa omedlena v naročji svojega krepkega nosilca preko množice, kakor bi ne imela nobene peze. G. Fogg in sir Francis Cromarty sta stala po koncu. Parsi je bil klonil glavo; a Passepartout tudi gotovo ni malo strmel.
Oživeli človek pride tako na kraj, kjer sta stala g. Fogg in sir Francis Cromarty, ter pravi tam:
— „Idimo!"
To je bil Passepiirtout sam, ki se je bil v gostem dimu splazil do gramade! Passepartout si je bil ukoristil gosto temo ter je lepo žensko ugrabil smrti. Passepartout je svojo ulogo igral z drzno srečo in koračil preko prestrašene drhali.
Nekaj trenotkov pozneje so bili vsi štirje pozgubili se v gozd in slon jih je s hitrim korakom odnesel. Toda kričanje, vpitje in celo neka kroglja, ki je bila prestrelila Phileas Foggu klobuk, vse je obznanjalo, da je zvijača prišla na dan.
Res se pokaže na goreči gramadi truplo starega raje. Svečenike je strah minul in razumeli so, da se je plenilo.
Takoj planejo v gozd. Straže za njimi. Začno streljati, toda lopovi so bežali in skoro so bili tako daleč, da jih kroglje in pušice niso dosegle.
XIV. Poglavje.
Phileas Fogg prehodi vso čudovito Gangovo dolino, a še ne misli na to, da bi si jo malo ogledal.
Smeli plen se je bil popolnem posrečil. Passepartout se je še uro pozneje smijal, da je imel tako dober vspeh. Sir Francis Cromarty je nevstrašenemu dečaku stisnil roko, a gospodar mu je rekel: „Dobro", in ta beseda iz ust tega gentlemana je bila toliko, kakor največja pohvala. Passepartout je odgovoril, da vsa čast v tej zadevi pripada gospodarju. Zanj je bilo vse le „muhasta" misel in smijal se je, da je bil on, Passepartout, star telovadec, razrpodčastnik požarne straže, nekoliko trenotkov vdovec čarobne ženske in maziljen raja!
Cesar sovražnega počele gostom v „bungalowu." Sir Francis Cromarty je trdno spal, kakor dober vojak, kedar ga muke premogo. Passepartout je imel prav nemirno spanje in je v sanjah vse povedal, kar se mu je po dnevi v možjanih medlo. A kar se tiče g. Fogga, spal je tako sladko, kakor bi bil v svoji mirni hiši v Sa-wille-Rowu.
Ob šestih zjutraj se potovanje zopet začne. Voditelj se je nadejal, da pride v Alahabad še isti večer. Na ta način je g._ Fogg izgubil le eden del onih osem in štirideset ur, ki se jih je bil prihranil od početka potovanja.
Šli so po zadnjih hribcih Vindije. Kijuni je začel zopet prav naglo stopati. Okolo poludne je šel voditelj mimo vasi Kalenger, stoječe ob Caniji, stranski reki Ganga. Ogibal se je vedno obljudenih krajev, ker je mislil, da je bolj varen v zapuščenih pokrajinah, tam, kjer se Gangova velikanska struga začenja stiskati. Postaja Alahabad je bila od todi jedva kakih dvanajst milj proti severo-iztoku. Vstavijo se pod košato banano, katere sad so si izvrstno ukoristili, kajti zdrav je, kakor kruh in „sočnat, kakor maslo," pravijo potniki.
Ob dveh stopi voditelj v goščavo košatega gozda, preko katerega je imel mnogo milj iti; rajši je namreč hodil po gozdih. Do zdaj se mu še ni ničesar žalega storilo, in kazalo se je, da se bode potovanje vršilo brez vsake nezgode. A glej! zdajci se slon ustavi, ves nemiren.
Ura je bila takrat štiri.
—	„Kaj je," pravi Sir Francis Cromarty, dvignivši glavo iz sedeža.
—	„Ne vem, častnik," odgovarja Parsi, poslušaje nerazumno mrmranje, ki je prihajalo preko gostega vejevja.
Nekaj hipov pozneje je bilo mrmranje bolj razločno. Slišalo se je kakor nekaka godba, daleč še, godba, sestavljena iz človeških glasov in iz kovinastih instrumentov.
Passepartout je gledal in slušal, kakor bi bil stvarjen iz samih oči in ušes. G. Fogg je potrpežljivo pričakoval, a zinil ni besedice.
Parsi skoči na tla, priveže slona za drevo, potem se zgubi v največjo goščavo. Nekaj minut pozneje se vrne ter pravi:
—	„Bramanska procesija, ki se pomiče proti nam. Če je moči, skrijmo se."
Voditelj odveže slona, ter ga zapelje za gost grm, priporoče-vaje potnikom, naj ne stopajo na tla. A sain je bil pripravljen takoj zakobaliti slona, ako bi bilo treba bežati; ali mislil je, da četa vernikov otide mimo, ne da bi jih zapazila, kajti gosto listje jih je popolnem skrivalo.
Zoprna godba se približuje. Enoglasno petje se je mešalo z brnenjem cimbal in ropotanjem bobnov. Skoro se prikaže načelnik izprevodu pod drevje, kakih petdeset korakov od kraja, kjer
je stal g. Fogg s svojimi tovariši. Videlo se je lehko preko Vejevja čudno osobje te verske ceremonije.
Spredaj so koračili svečeniki, z mitrami na glavah in oblečeni v dolgo, obrobljeno obleko. Okolo njih so bili možj0, ženske, otroci, ki so popevali nekake mrtvaške pesni, v katere se je enakomerno mešalo ropotanje tam-tamov in cimbal. Za njimi, na vozu s širokimi kolesi, katerih špice in pesta so bila zapletena, kakor bi se jih ovijale kače, je sedela grda postava, a voz sta vlekla dva ze-ftuja, krasno opravljena. Ta kip je imel čvetero rok, teló pobarvano s temno rudečino, oči divje, lasé razmršene, jezik iz ust viseč, ustnice s henejom in betelom *) pomazane. Okolo vratú je imelo to truplo ovratnik iz lebánj in okolo pasa so mu visele odsekane glavé; stal je ta kip na prebrnenem orjaku, kateri ni imel glave.
Sir Francis Cromarty takoj izpozná kip.
—	„Boginja Kali," mrmrá, „boginja ljubezni in smrti."
—	„Smrti, da, a ljubezni nikdar ne!" dé Passepartout, „ta ženska že ne!"
Parsi migne, naj molči.
Okolo kipa so skakali, zvijali in kretali se nekateri starih fa-kirjev, olepšani z rumenimi trakovi; život jim je bil ves poln ran, iz katerih je curéla kri — bili so blazni obsedenci, ki pri velikih indijskih ceremonijah padajo pod kolesa Jaggernautovega vozá.
Za njimi so vlekli nekateri bramani, v svojem popolnem ori-jentalnem lišpu, žensko, ki se je jedva držala k višku.
Ta ženska je bila mlada, bela kakor Evropejka. Glava, vrat, pleča, ušesa, ramena, roke prsti — vse jej je bilo obloženo z biseri, naúhvicami, prstani in drugimi dragocenostimi. Zlatom pretkana tunika, pokrita s tančico, risala je črte njenega života.
Za to mlado žensko — strašno protivje za oči — nesli so vojaci, z golimi sabljami okolo pasu in z dolgimi damascenskimi samokresi, mrtveca na nošalih.
Bilo je truplo starca, oblečenega v krasno rajevo obleko, turban mu je bil, kakor v življenji, pretkan z biseri, obleka s svilo in zlatom, pas iz kašmira, obsut z dijamanti; tudi krasno orožje indijskega kneza je imel poleg sebe.
Končali so izprevod godci in fanatična straža, katere kričanje je često pregluševalo glasove instrumentov.
Sir Francis Cromarty je gledal vso to slovesnost z jako žalostnim obrazom. Obrne se k voditelju ter mu ršče:
—	„To je sutij! —"	.
Parsi prikima in dene prst na ustnice. Dolgi izprevod se izgubi
polagoma pod drevjem in skoro izginejo zadnje vrste v temnem gozdu.
*) Indijska zelišča.
Počasi vtihne tudi petje. Tam v dalji se je začul še zdaj in zdaj kak krik, a za tem hrumom nastane smrten molk.
Phileas Fogg je slišal besedo, ki jo je sir Francis Cromarty izgovoril, in takoj, ko procesija izgine, ga vpraša:
—	„Kaj je to: sutij ?"
—	„Sutij, gospod Fogg," odgovori brigadni general, „to je človeška žrtev, a radovoljna žrtev. To žensko, ki ste jo ravno videli, bodo jutri, takoj ko se bode dan zaznaval, sežgali."
—	„Oj! ostudni lopovi!" vsklikne Passepartout, ki se zaradi same nevolje ni mogel premagovati.
—	„A kaj to truplo?" vpraša g. Fogg.
—	„To je truplo kneza, nje soproga," pové voditelj, „neodvisnega raje iz Bundelkunda."
—	„Kaj," pravi Phileas Fogg, ne da bi mu glas izdajal najmanjše ginjenje. „Kaj, taki divji običaji obstajajo še v Indiji, in Angleži jih niso še zatrli?"
—	„V velikem delu Indije," odgovarja sir Francis Cromarty, „se to žrtovanje več ne godi; toda do teh divjih krajev mi nemarno nikakega upliva, osobito do Bundelkunda ne. Vsa severna brežina Vindije je pozorišče neprestanega morjenja in plenjenja."
—	„Ubožica!" mrmrá Passepartout, „živa sežgana!"
—	„Da," govori zopet brigadni general, „in ako bi se ne dala sežgati, si ne morete misliti, kakó bi ljudjé počeli ž njo. Obrili bi jej lasé, za živež bi jej dajali le kako perišče riža, pehali bi jo izmed sebe, imeli bi jo nečisto stvar in umrla bi v kakem kotu, kakor garjev pes. Strah pred takim peklenskim življenjem te nesrečne ženske sili v smrt, bolj nego ljubezen ali verski fanatizem. Vendar časi je žrtvovanje res radovoljno, in vlada mora ostro posredovati, da je zapreči. Takó je pred nekaterimi leti, ko sem bil nameščen v Bombayu, prišla mlada vdova prosit namestnika, da bi se smela sežgati s truplom svojega soproga. Kakor si lehko mislite, je namestnik prošnjo odbil. Vdova zapusti mesto, beži k neodvisnemu raji ter se tam sežge.
Ko je brigadni general to pripovedoval, stresal je slonov voditelj glavo; a ko je povest bila okončana, réée:
—	„Žrtev, ki bode žgala jutri ob zori, ni radovoljna."
—	„Kako to veste?"
—	„To je stvar, ki je znana po vsem Bundelkundu," odgovori voditelj.
—	„Ali vendar se je videlo, kakor da se ta nesrečna ženska nič ne ustavlja," omenja sir Francis Cromarty.
—	„Se vé, da ne, kajti vpijanili so jo z opijem in s konoplje-vim dimom."
—	„Kam jo zdaj peljejo?"
—	„V pagodo v Pilaji, dvé milji od todi. Tukaj prenoči, pri-čakovaje, da jo sežgo."
—	„A kdaj se opravi ta žrtev?"
—	„Jutri, ob zóri."
To odgovorivši izvleče voditelj slona iz gošče ter se mu dvigne na vrat. A tedaj, ko ga hoče pognati z nekim posebnim sikanjem, ustavi ga g. Fogg, obrne se k sir Francisu Cro-martyu ter pravi:
—	„A ko bi mi rešili to žensko?"
—	„Rešili to žensko, gospod Fogg! . . ." vsklikne brigadni general.
—	„Še dvanajst ur imam na razpolaganje. Lehko jih posvetim tej stvari."
—	„Nu, vi ste srčan človek!" pravi sir Francis Cromarty.
—	„Časi," de preprosto Pliileas Fogg, „kedar imam ravno priliko,"
XIII. Poglavje. Passepartout dokaže, da je drznemu sreča mila.
Načrt je bil smel, poln težav, morebiti neizvršen. G. Fogg je mislil staviti življenje, ali vsaj svobodo, in dosledno bi izgubil stavo, ali to ga ni prav nič oviralo. A sicer je tudi v sir Francis Cro-martyu našel odločnega pomočnika.
Kar se tiče Passepartouta, je bil pripravljen; z njim se je lehko razpolagalo. Gospodarjeva misel ga je navduševala. Začutil je, da je sreč, da je duša pod to ledeno skorjo. Pripravljal se je že, da bi začel ljubiti Phileas Fogga.
Ostane še voditelj. Kako se bode neki on vedel v tej zadevi? Ali se ne bode za svoje rojake potezal? Ako bi že pomagati ne hotel, da bi vsaj pri miru bil, tega se je treba zagotoviti.
Sir Francis Cromarty ga odkritosrčno vpraša.
—	„Častnik," odgovarja voditelj, „jaz sem Parsi, ta žena je Parsija. Razpolagajte z menoj."
—	„Dobro, voditelj," pravi g. Fogg.
—	„Vendar, vedite dobro, ne samo naše življenje je v nevarnosti," nadaljuje Parsi, „nego strašne muke nas čakajo, ako nas ujemo. Zatorej, le skrbite."
—	„Je že skrbljeno," odgovarja g. Fogg. „Mislim, da je najboljše, če za svoje delovanje noči čakamo."
—	„Jaz tudi tako mislim," pravi voditelj.
Pošteni Indu pove potem nekaj bolj natančnega o žrtvi. Ta je bila Indijanka znane lepote, parsijskega rodu, hči bogatega trgovca iz Bombaya. V tem mestu je bila prav angleški vzgojena; po nje vedenji, po nje omiki sodeč bi človek mislil, da je Evro-pejka. Ime jej je bilo A uda.
Bila je sirota, in akoravno se je branila, omožili so jo z onim starim rajem iz Bundelkunda. Tri mesece pozneje je bila vdova.
Kar se tiče mlade ženske, ni vedela ničesar, kaj se je bilo godilo ž njo. Zavita v potno odejo je počivala na enem sedežev.
Slon, katerega je izborno umno vodil Parsi, tekel je brzo po gozdu, po katerem je bilo še tema. Eno uro potem, ko je bil odšel od pilajiske pagode, je šel preko neizmerne planjave. Ob sedmih se ustavijo. Mlada ženska je bila vedno v polni zavednosti. Voditelj jej je dal nekoliko požirkov vode in žganja, toda ta omamljajoči upliv je imel še nekoliko časa ohraniti svojo moč.
Sir Francis Cromarty je poznal učinke, katere dela konopljev dim, zato mu ni nikak nemir težil srca. Brigadni general ni se zatorej bal, da bi ne okrevala mlada Indijanka, a skrbela ga je tem bolj nje bodočnost. Takoj zatorej pove Phileas Foggu, da bode gospa Avida, ako v Indiji ostane, gotovo prišla v pest svojim krvnikom. Ti besni ljudje žive po vsem poluotoku, in bodo navzlic angleški policiji jo zopet ujeli, bodi-si v Madrasu, ali v Bombayu, ali v Kalkuti. In sir Francis Cromarty pripoveduje, da bi svoje trdenje dokazal, blezo tak dogodek, ki se je nedavno vršil. Po njegovi misli mlada ženska ne bode prej vama, dokler ne zapusti Indije.
Phileas Fogg odgovarja, da se bode ravnal po njegovih nasvetih.
Proti desetem opozoruje voditelj, da so pri postaji Alahabad. Tukaj se je železnica * zopet začenjala, katere vozovi najmenj v enem dnevu in v eni noči prepihajo pot med Alahabadom in Ivalkuto.
Phileas Fogg bode dospel zatorej o pravem času v Kalkuto, da sede na ladijo, ki še le drug dan, 25. oktobra, odjadra proti Hong-Kongu.
Mlado žensko so bili položili v neko sobo na kolodvoru. Passepartout je dobil ukaz, da ima iti nakupit zanjo vsakojakih toaletnih stvari, obleke, ogrinjal i. t. d., kar dobode. Gospod mu je otvoril neomejen kredit.
Passepartout otide takoj in teka po mestnih ulicah. Alahabad, to je: božje mesto, je najbolj češčeno v Indiji, ker je zidano pri sotoku dveh svetih rek, Ganga in Jumne, katerih voda privablja romanje od vseh krajev na poluotoku. Znano je sicer iz Ra-mayanovih legend, da Gang izvira v nebesih, odkoder po Bramini milosti stopa na zemljo.
Ker je Passepartout imel mnogo nakupiti, videl je skoro vse mesto, katero je nekdaj branila krasna trdnjava, ki je zdaj pro-menjena v državni zapor. Nijednega obrtstva, nijedne trgovine ui v tem mestu, ki je nekdaj bilo vse živo obrtnikov in trgovcev. Passepartout je brez vspeha iskal „skladišča novosti" — kakor bi bil v Regent-streetu, nekoliko korakov od Farmer et Co. — a še le pri nekem starinarju, sivem, skopem Židu je dobil, česar je iskal: obleko iz skotske snovi, velikansk plašč in krasno ogrinjalo iz vidrovine , za katero je brez vsega ugovarjanja dal pet in šestdeset funtov. Potem se ves zadovoljen vrne na kolodvor.
Potovanje okolo sveta.	4
Gospâ Aiida se je začela zavedati. Pijanost, v katero so jo bili pilajiski popovi zazibali, razkadila se je polagoma in iz lepili oči je iskrala zopet vsa indijska milôba.
Ussaf Uddaul, kralj pesnikov, opevajo čarobnost kraljice iz Aliméhnagare, izraža se takô-le:
„Nje svitli kodri, pravilno razdeljeni na dva dela, stvarjajo harmoničen okvir okolo nje milih in belih lic, ki se svetijo od gladkosti in svežesti. Nje ebenove obrvi imajo obliko in silo loka Kamovega, boga ljubezni, in pod dolgimi svilenimi trepalnicami, v črni punčici nje svitlih oči, plavajo, kakor po svetih jezerih na Himalaji, najčistejši odsevi nebeške luči. Nje krasni, enaki in beli zobje se lesketo med smehljajočimi se ustnami, kakor rosne kapljice v pol-odprtem cvetu granadove cvetice. Nje zalo uho s simetričnimi črtami, nje rudeče roke, nje majhne, krasno izrezane noge, ki so nežne, kakor lotusovo popje — vse se leskeče lepše, nego najkrasnejši cejlanski biseri, nego najlepši golkondski dijamanti. Nje ozko in vitko opasje obsežo leliko ena roka, a v bogastva nje prsi kaže cvetoča mladost najpopolnejši zaklad; zdi se, kakor bi bila pod gubami svoje tunike izrezana iz čistega srebra od božje roké Vikvakannove, ki je večni kipar."
Toda brez tega poetičnega opevanja zadostuje reči, da je bila gospa Auda, rajeva vdova, čarobna ženska v pravem evropskem pomenu te besede. Govorila je angleški izredno čisto; voditelj ni pretiraval, ko je trdil, da je vzgoja predrugačila to mlado Parsi-jauko.
Vlak je imel zapustiti alahabadsko postajo. Parsi je čakal. G. Fogg mu izplača pogojeni zaslužek, a niti enega faithinga več mu ne da. To je Passepartouta nekoliko osupnilo, kajti vedel je, kako vdan jo bil voditelj njegovemu gospodarju. In res je bil Parsi stavil svoje življenje v pilajiski zadevi, in ako bi ga pozneje Indijani zgrabili, ubežal bi s težo njih osveti.
A kaj bode s Kijunijem? Kaj se bode storilo s slonom, ki se je tako drago kupil?
Phileas Fogg je že vedel, kaj mu je storiti.
—	„Parsi", pravi voditelju, „ti si mi dobro služil in vdano. Plačal sem ti službo, a vdanosti ne. Ali hočeš slona? Tvoj je."
Voditelju se zaiskré oči.
—	„Vaša milost me stvarja srečnega", vsklikne.
—	„Le vzemi ga," odgovarja g. Fogg, „in še ostanem jaz tvoj dolžnik."
—	„Že velja!" zakričiPassepartout. „Vzemi, prijatelj! Kijuni je poštena in srčna žival!"
In gré k živali ter jej nudi nekatere kosce sladkorja, češ:
—	„Na, Kijuni, nâ, nâ!"
Slon dvakrat zadovoljno zarenči. Potem prime Passepartouta čez pas, ovije okolo njega rilec ter ga gori do svoje glave dvigne. Passepartout se nikakor ne vstraši, nego poboža žival, katera ga
na leliko postavi zopet na tla; potem udari vrli Kijuni Passepar-touta z rilcem, a pošteni Passepartout njega s pestjo.
Nekaj minut pozneje so sedeli Phileas Fogg, sir Francis Cromarty in Passepartout v vagonu, katerega najpriležnejše mesto se je odločilo gospe Audi, in tako so brzo drdrali proti Benaresu.
Najdalje osemdeset milj je od Alahabada do tija, in te so prevozili v dveh urah.
Na potu pride mlada žena zopet do vse zavednosti; omamljajoči hangovi soparji so se razkadili.
Kako jo je to osupnilo, da je bila na železnici, v tem oddelku, oblečena v evropsko obleko, v sredi potnikov, ki so jej bili po vsem neznani.
Iz početka so jo tovariši obsipali s postrežbo ter jo krepili z nekaterimi kapljami likerja; potem jej brigadni general pripoveduje, kako se je godilo ž njo. Popisoval je vdanost Phileas Fogga proti njej, povedal jej, kako se je dovršilo to pustolovje, katero je izduhtala bistra Passepartoutova glava.
G. Fogg je slušal, a govoril ni niti besedice ne. A Passepartout je ves sramežljiv ponavljal, da „to ni nič takega."
Gospa Aiida se zahvaljuje ginjena svojim spasiteljem, bolj s solzami, nego z besedami. Lepe oči so boljše izraževale nje hvaležnost, nego nje ustna. Potem se domisli na sutijeve prizore, in ko se jej oči ozro po tej indijski zemlji, kjer je čaka še toliko nevarnosti, strese se od bojazni.
Phileas Fogg je umel, kaj se godi v duhu gospe Aiule. Da bi jo pomiril, nudi jej, sicer jako hladno, da jo popelje v Hong-Kong, kjer ostane tako dolgo, da vsa ta stvar zaspi.
Gospa Aiida ponudbo hvaležno sprejme. Ravno v Hong-Kongu je bil naseljen eden nje sorodnikov, Parsi, kakor ona, in eden prvih trgovcev tega mesta, ki je po vsem angleško, akoravno je na kitajskem obalu.
O polu ene se vlak ustavi v benareski postaji. Bramanične legende trdijo, da to mesto stoji na kraju, kjer je stal nekdaj Časi, ki je visel v zraku med zenitom in nadirom, kakor Mohamedov grob. Toda ob tem bolj realističnem času je Benares, indijske Atene, kakor mu orijentalisti pravijo, čisto prozajično počival na tleh, in Passepartout je lehko nekaj časa ogledaval hiše iz opeke ter opletene koče, ki mestu dade popolno žalosten prizor, brez lokalne barve.
Tukaj se je imel ustaviti sir Francis Cromarty. Vojska, v kateri je služil, imela je tabor nekoliko milj od mesta proti severju. Brigadni general se zatorej poslovi od Phileas Fogga, želi mu največjega vspeha, a obetaje, da bi bil on to potovanje začel menj originalno, a bolj varno. G. Fogg na lahko stisne prste svojemu tovarišu. Slovo gospe Aiide je bilo bolj ljubeznjivo. Rekla je, da ne bode nikdar zabila, kaj je dolžna sir Francis Cromartyu.
Kar se tiče Passepartouta, je prejel od brigadnega generala mnogokater sunljej z roko. Ves ginjen je ta premišljeval, kje in kedaj bi zanj lehko kaj storil. Potem se ločijo.
Odhajaje iz Benaresa šla je železnica nekaj časa po Gangovi dolini. Skozi okno vagona se je videla, ker je bilo jasno, krasna pokrajina beharska, zelene gore, pšenična polja, a tam zopet koruza in rž, potoci in mlake, po katerih je biio vse živo zelenkastih aligatorjev, in lepih gozdov, ki so bili še zeleni. Nekateri sloni in zebuji z debelo grbo so se prišli kopat v vodo posvečene reke, a tudi navzlic poznemu letnemu času in hladu čete Indov obojega spola, izvrševaje pobožno svoje versko kopanje. Ti verniki so zagrizeni sovražniki budizma in goreči pripadniki bramauske vere, ki se predočuje v teh-le treh osobah: Višnu, solnčno božanstvo, Živa, božje poosebljenje prirodinih moči, in Brama, najvišji gospod svečenikom in postavodajcem. A kako li gledajo Brama, Živa in Višnu to „poangleženo" Indijo, kadar kaka ladija ploska in brodi po Gangovih posvečenih vodah ter plaši morske lastavice, ki frfotajo po njih površji, želve, ki lazijo po bregovih in pobož-nike, ki so zleknjeni ob vodi!
Ves ta prizor se je naglo kakor blisek prominjal, in često je siv dim skrival posebnosti te okolice. Jedva so potniki videli trdnjavo Hunar, kakih dvajset milj v jugo-iztoku od Benaresa, nekdaj stara trdnjava beharskega raje; hitro jim je izginil izpred oči Gazepur s svojimi velikanskimi tovarnami za rožno vodo; gomila cormvalliskih lordov, ki se dviga k višku na levem bregu Gangovem; utrjeno mesto Buhar, Patno, ki je veliko obrtnijsko in trgovsko mesto z glavnimi sejmi za indijski opij; Mongir, evropsko mesto, angleško kakor Manchester ali Birmingliam, znano zaradi železnih livaren, tovaren za orožje; njih visoki dimniki so proti Bramovemu nebu puhali črn dim — prava pravcata zaušnica indijskemu božanstvu v tej deželi sanj.
Potem pride noč; tuljenje tigrov, medvedov, volkov, ki so bežali pred vlakom, se je razlegalo po pokrajini, a vlak je drdral na vso moč hitro, da ni bilo moči videti čudes v Bengalu, Golkondu, podrtem Guru, Muršedabadu, ki je bilo nekoč glavno mesto; tudi se ni videlo Burdvana, ni Huglija ni Čandernagora, te francoske zaplate na indijski zemlji, kjer bi bil Passepartout ponosen, ako bi vgledal tamkaj vihrati zastavo svoje domovine!
Končno, ob sedmih zjutraj, so bili v Kalkuti. Ladija, namenjena jadrati proti Hong-Kongu, imela je odpluti še le o poludne. Phileas Fogg je imel zatorej pet ur na razpoloženje.
Kakor je bil zračunil, imel bi priti v glavno mesto Indije še le dne 25. oktobra, tri in dvajset dni po svojem odhodu iz Londona; in res je prišel na zaželeni dan. Zatorej ni nobenega dne pridobil, ni izgubil. Po nesreči je ona dva dni, ki si jih je bil pridobil med Londonom in Bombayem, zapravil, saj se ve, kako, na onem potu preko Indije — a misliti smemo, da mu ni bilo |al zanja.
XV. Poglavje. Vreča z bankovci se zlajša še za nekaj tisoč liver.
Vlak se vstavi na kolodvoru. Passepartout stopi prvi iz voza, za njim Phileas Fogg, ki pomaga potem mladi tovarišici stopiti na nasip. Phileas Fogg je nameraval iti naravnost na ladijo, da bi tam vse najboljše pripravil za gospo Audo, katere ni hotel zapustiti, dokler je v tej zanjo nevarni deželi.
Ko se odpravlja Phileas Fogg s kolodvora, približa se mu policaj, ter mu reče:
—	„Gospod Phileas Fogg?"
—	„To sem jaz."
—	„Je li ta človek vaš sluga?" vpraša policaj ter pokaže Passepartouta.
—	„Da."
—	„Izvolita iti oba z menoj."
Gospod Fogg ni storil ničesar, kar bi le količkaj kazalo, da je ostrmel. Policaj je bil namestnik postavi, a postava je vsakemu Angležu sveta. Passepartout je po svoji stari francoski navadi hotel se prepirati, ali policaj se ga dotakne s palico, in Phileas Fogg mu migne, naj molči.
—	„Ali nas ta mlada gospa sme spremljati," vpraša g. Fogg.
—	„Sme," pravi policaj.
Policaj pelje g. Fogga, gospo Audo in Passepartouta na voz s štirimi kolesi in štirimi sedeži, v katerega sta vprežena dva konja. Indijani rekajo takemu vozu palki-gari. Vsi se odpeljejo. Nihče ni govoril med potom, ki je trajal deset minut.
Voz je tekel najprej po „črnem mestu," ki ima ozke ulice s kočami, v katerih mrgoli kozmopolitično ljudstvo, umazano in razcapano ; pozneje je dričal po evropskem mestu, kjer stojč hiše iz opeke, obsenčene s kokosovimi orehi, obloženimi z zrelim sadjem. Če tudi je bilo še tako zgodaj, bile so ulice vendar že vse žive elegantnih jezdecev in krasnih voz.
Palki-gari se ustavi pred prosto hišo; a videti je bilo, da se to poslopje ne rabi za navadne posle. Policaj pozove svoje ujetnike, naj stopijo z voza — lehko se reče, da so bili ujetniki — ter jih popelje v sobo z mrežastimi okni, rekoč:
—	„O polu devetih pridete pred sodnika Obadija."
Potem otide ter zaklene za soboj.
—	„Na, zdaj smo ujeti!" zakriči Passepartout ter pade na stol, ki je stal tamkaj.
Gospa Auda se obrne takoj k g. Foggu ter mu reče z glasom, ki je bil tako ginjen, da ni mogla skrivati tega:
—	„Gospod, morate me zapustiti! Zaradi mene vas preganjajo. Zaradi mene, ker ste me spasili."-^- ■■"■:< ■
Phileas Fogg odgovori samo, da to ni mogoče. Da bi ga zaradi tega proganjali! To ni moči! Kako bi se taki tožniki drznili
prikazati pred sodnika? Kaj bi se jim zgodilo! G. Fogg še pristavi, da je nikakor ne bode zapustil in dajo popelje v Hong-Kong.
—	„A ladija že opoludne odjadra!" omenja Passepartout.
Pred poludnem smo na ladiji," odgovarja preprosto neobčutljivi gentleman.
Ta govor je bil tako jasen, da je Passepartout nehote rekel samemu sebi:
—	„Saj res! predpoludnčm smo na ladiji!"
A do dobra o tem vendar ni bil prepričan.
O polu devetih se vrata odpro. Policaj se prikaže ter pelje ujetnike v bližnjo dvorano. V tej dvorani je bilo sodnijsko zasli-šavanje. Mnogo slušalcev je bilo že notri, Angležev in Indov.
G. Fogg, gospa Auda in Passepartout sedejo na klop, nasproti onim sedežem, ki so bili odmenjeni uradnikom in sodniku.
Uradniki s sodnikom Obadijem takoj pridejo, za njimi gre mestni pisar. Bil je trebušat človek, ves okrogel. Najprvo vzame s kljuke lasuljo ter si jo dene počasi na glavo.
—	„Prva pravda," pravi . . .
A prime se za glavo:
—	„Saj to ni moja lasulja!"
—	„Saj res ne, dospod Obadija, to je moja," pravi pisar.
—	„Dragi gospod Oysterpuf, kako hočete, da bi sodnik dobro sodil, če ima pisarjevo lasuljo na glavi!" Lasulji se zamenjate. Ko se je vse to godilo, je v Passepartoutu kar vse vrelo od gole nepoterpežljivosti, kajti zdelo se mu je, da kazalo na velikanski uri neznansko hitro leze naprej.
—	„Prva pravda," povzame potem sodnik Obadija.
—	„Phileas Fogg?" pravi pisar Oysterpuf.
—	„Tukaj sem," odgovori gosp. Fogg.
—	„Passepartout?"
—	„Tukaj!" odreže se Passepartout.
—	„Dobro," reče sodnik Obadija. „Gledita, zatoženca, že dva dni vaju iščemo po vseh potih, ki drže iz Bombaya."
—	„A česa naju tožijo?" zakriči Passepartout nepotrpežljiv.
—	„Takoj boste čuli," pravi sodnik.
—	„Gospod," odgovori potem gosp. Fogg, ,jaz sem anglešk državljan in imam pravico . . ."
—	„Ali vam jo kdo krati?" vpraša gosp. Obadija.
—	„Nikakor ne."
—	„Dobro! Naj ustopijo tožniki."
Na sodnikovo povelje se odpro vrata in birič privede noter tri indijske pope.
—	„Aha, bode že to !;< mrmra Passepartout, „ti capini so hoteli sežgati našo mlado gospo."
Popi postoje pred sodnikom in pisar čita zatožbo na bogo-kletstvo, obrneno proti g. Phileas Foggu in njegovemu slugi, češ, da sta onečestila neki kraj, katerega bramanska vera ima posvečenega.
—	„Ste razumeli?" vpraša sodnik Phileas Fogga.
—	„Sem, gospod," odgovori g. Fogg ter pogleda na uro — „in tudi priznavam . . ."
—	„Ah! kaj priznavate?"
—	„Priznavam in pričakujem, da bodo tudi ti trije popi priznali, kaj so hoteli storiti v pilajiski pagodi."
Popi se spogledajo. Menda niso umevali teh zatoženčevih besedi.
—	„Kaj pak!" vsklikne Passepartout nemiren, „v pilajiski pagodi, kjer so hoteli sežgati svojo žrtev."
Popi z nova ostrine; sodnik Obadija je ves osupnen.
—	„Katero žrtev?" vpraša. „Kdo sežgati! V sredi Bombaya?"
—	„Bombaya ?" vsklikne Passepartout.
—	„Da. Stvar se ne tiče pilajiske, nego malebar-hilske pa-gode v Bombayu.
—	„In v dokaz so tukaj čevlji bogoskrunca," dostavlja pisar ter položi dvojico čevljev na pisno mizo.
—	„Moji čevlji!" zakriči Passepartout, ki je bil že tako osupnen, da se ni mogel premagovati.
Lehko je umeti, kako se je gospodarju in slugi mešalo po glavi. Zabila sta že na on dogodek v bombayski pagodi, in ravno ta dogodek ja je pripravil pred kalkutsko sodišče.
Skrivni policaj Fix je po vsem razumel, kako bi si ukoristil to sitno zadevo. Ostal je še dvanajst ur tam in se posvetoval s popi malebar-hilske pagode; obetal jim je najboljšega vspeha, ker je dobro vedel, da je angleška vlada pri takih zločinih zelo stroga. Potem je šel po železnici za zločincema; a ker sta ta dva imela opraviti z osvobojenjem mlade vdove, prišel je Fix s popi poprej v Kalkuto, nego Phileas Fogg in njegov sluga. Fix je poprej mestnemu uradu brzojavil, naj prime Phileas Fogga in njegovega slugo, kedar stopita raz voz na železnici. Lehko se misli, da se je Fixu prav pusto zdelo, ko je čul, da Fogg še ni prišel v glavno mesto Indije. Najbrž je mislil, da se mu je tat ustavil kje na kaki postaji poluotoške železnice ter bežal kam v severne dežele. A v štiri in dvajsetih urah ga je videl stopiti na kolodvor. Se ve, da je v tem času bil ves obupan. Kako je bil zatorej vesel, ko ga je to jutro videl stopiti z voza, ter v družbi mlade tovarišice, česar si ni mogel razlagati. Takoj zaščuje policija nanj. Tako so g. Fogg, Passepartout in mlada vdova starega raje iz Bundelkunda prišli pred sodnika Obadijo.
Ako bi Passepartout ne bil imel toliko opraviti s svojo pravdo, zapazil bi bil v kotu med poslušalci onega skrivnega policaja, ki je z lehko razumljivo paznostjo slušal razgovarjanje — kajti tudi v Kalkuti še ni imel, kakor v Suezu in Bombayu ne, zapornega pooblastila.
V tem je sodnik Obadija zapisal, kar je Passepartout povedal, bolj nehote. Se ve, da bi bil Passepartout rad dal vse, kar je imel, ako bi mogel besede vzeti nazaj.
—	„Zatorej je vse priznano?" vpraša sodnik.
—	„Vse," odgovarja hladno g. Fogg.
—	„Ker angleška vlada", govori sodnik, „postavno varuje vere vseh indijskih prebivalcev enako in strogo ; ker gospod Passepartout priznava, da je bogoskrunsko stopil na tlà malebar-hilske pagode, v Bombayu, dué 22. oktobra, obsojamo omenjenega Passe-partouta na petnajst dni uječe in tri sto liver glôbe."
—	„Tri sto liver" vsklikne Passepartout, katerega je sama globa pekla.
—	„Tiho!" pravi pisâr s cvilečim glasom.
—	„Ali, ker materijalno ni dokazano," nadaljuje sodnik, „da gospodar in sluga tega nista nalašč storila, in ker je gospod vedno odgovoren za vse dejanje in nehanje svojega sluge, obsojamo imenovanega Phileas Fogga na osem dni zapora in sto in petdeset liver glôbe."
Fix je čepel v svojem kotu in bil neizrečeno vesel. Phileas Fogg ostane osem dni v Kalkuti; ta čas je dovolj, da njemu dojde zaporno pooblastilo.
Passepartout je bil popolnem potrt. Ta obsodba mu pogubi gospodarja. Stava za dvajset tisoč liver je izgubljena, samo, ker je on, pravo zijalo, stopil v isto prokleto pagodo.
A Phileas Fogg se je držal, kakor bi ga bili nedolžnim spoznali. Niti z obrvijo ni trenil. Vendar, ko pisâr pozove drugega zatoženca, vstane g. Fogg ter pravi:
—	„Jaz položim kavcijo."
—	„Do tega imate pravico," odgovori sodnik.
Fixu šine mraz po hrbtu, a potolaži se nekoliko, ko čuje, da ima „Phileas Fogg zâse in za svojega slugo, ker sta tujca," plačati po tisoč liver, ogromna svota!
Dva tisoč liver zatorej stane g. Fogga, ako se hoče odtegniti
uječi.
—	„Plačam," pravi gentleman.
In potegne iz vreče, katero je nosil Passepartout, zavitek bankovcev, ter jih položi na pisârjevo mizo.
—	„To svoto prejmete zopet, kedar pridete iz uječe. Za zdaj ste svobodni, pod kavcijo."
—	„Idite," pravi Phileas Fogg svojemu slugi.
—	,jA vsaj čevlje naj mi dadé nazaj !" vsklikne Passepartout ves besen.
Dadé mu čevlje.
—	„Boga-mi, dragi so ti čevlji J" mrmra. „Dražji nego tisoč liver vsak, a sitnosti niti ne jemljem v poštev."
Passepartout gré ves potrt za g. Foggom, ki je bil podal rôko mladi ženski. Fix se je še vedno nadejal, da tat dva tisoč liver ne bode kar tija brez vsega pustil, nego da bode šel rajši osem dni v uječo. Zatorej gré za njim vohat.
G. Fogg vzame voz, na katerega gospa Auda, Passepartout in on takoj sédejo. Fix teče za vozom, ki se skoro ustavi na mestnem pobrežju.
Ladija „Rangoon" je že izvésila znamenje, da se odpravlja na odhod. Ura je bila enajst. G. Fogg je imel še eno uro časa. Fix ga je videl stopati z voza ter sesti v čolnič z gospo Audo in slugom. Skrivni policaj zaceptâ.
— „Potepuh!" zakriči, „zopet gré. Dva tisoč liver je žrtvoval! Zapravlja, kakor vsak tat. Oh, šel bodem za njim, če tudi do konca sveta, ako treba; a če bode takô počel, zapravi vse novce !"
Policijski nadzornik je imel vzrok tako prevdarjati. A res, kar je zapustil London, je Phileas Fogg porabil za potne troške, za obdarovanja, za slona, za kavcijo in glôbo že nad pet tisoč liver; takô so se morali odstotki, ki so bili obljubljeni skrivnim policajem, vedno manjšati in krčiti.
XVI. Poglavje. Fix noče razumeti vsega, kar se mu pripoveduje.
„Rangoon" je ladija, katero „poluotoško društvo" rabi za morsko službo med Kino in Japanom, nosi sedemnajst sto sedemdeset ton in močna je za štiri sto kônj. „Mongoliji" je podobna po hitrosti, a pripravna ni takô. Gospa Aikla tudi ni dobila takô dobrega prostora, kakor si je želel Phileas Fogg. Toda pot je imela trajati le kakih enajst ali dvanajst dni, ker je dalja znašala samo tri tisoč pet sto milj; a mlada ženska tudi ni bila izbirčna.
Prve dni na ladiji se je gospa Auda bolj natanko seznanila s Phileas Foggom. Vedno se mu je kazala neizmerno hvaležno. Flegmatični gentleman jo je, vsaj navidezno, neizrečeno malomarno poslušal; noben zlog, nobeno gibanje ni kazalo niti najmanjšega ginjenja. Skrbel je, da mlada ženska ni ničesar pogrešala. Imel je že ure odmenjene, ko jo je prišel vsaj poslušat, če že govoril ni ž njo. Izpolnoval je proti njej dolžnosti najbolj stroge vljudnosti, a vêdel se je, kakor bi bil iz lipovega lesâ, takô malo občutka je kazala vsa njegova zunanjost. Gospâ Aûda, sevé, tega ni umela, a Passepartout jej je nekoliko razložil, da je njegov gospod nekako bolj čuden človek. Povedal jej je, kaka stava ga žene okolo sveta. Gospa Auda se je zasmijala; ali on jo je rešil smrti, in če mu je kazala veliko hvaležnost, mu to morebiti vendar ni bilo ravno brez vse cene.
Gospa Auda je potrdila, kar je indijski voditelj o njej pripovedoval. Bila je res onega rodu, ki je prvi med vsemi indijskimi. Mnogo parsijskih trgovcev je obogatélo v Indiji, kjer so tržili s platnom. Enega izmed njih, sir Jamesa Jejeebhoya, je angleška
vlada povzdignila v plemeniti stan; gospa Auda je bila sorodnica temu bogatemu možu, ki je bival v Boinbayu. Oni trgovec, h kateremu je nameravala iti v Hong-Kong, je bil bratranec sir Jejeeb-lioya, čestivredni Jejeeh. Ali bode našla pri njem pomoči in zavetja? Tega si ni bila v svesti. A gospod Fogg jej je odgovoril, da jej ni treba imeti skrbi, da se bode vse matematično uredilo! Tako jej je povedal.
Vendar, ali je mlada ženska razumela to čudno besedo ? Tega ne znamo; a uprla je svoje oči v Foggove, svoje velike oči, „svitle, kakor posvečena jezera na Himalayi." Fogg je bil neobčuten in ves zapet od glave do nog, in menda ni bil tak človek, da bi se mu ljubilo, skočiti v to jezero.
Takoj prve dni je „Rangoon" dobro jadral; vreme jo bilo lepo. Ves velikanski bengalski zaliv je bil vožnji ugoden. Ladija se je skoro seznanila z velikim Andamanom, glavnim otokom one gruče, katera krasno pogorje Saddle-Peak že od daleč kaže mornarjem.
Ladija je plula blizo obala. Divji Papavi se niso pokazali. To je narod, ki stoji naj nižji na lestvi človeštva; a da bi ljudi jedli, to tudi ni res.
Razgled po teh otokih je bil čaroben. Neizmerni gozdi lata-novi, bambovi, muskatovi, lovorjevi in drugih dreves so pokrivali deželo spredaj, a zadaj se je risala krasna senca visocih gora. Ob obaluje vse mrgolelo onih dragih guščarjev, katerih jedljiva gnezda so jako priljubljena jed v kitajski „nebeški državi." A ta raznoliki prizor, ki ga je podajala gruča Andamanov, je izginil skoro, in ladija se je brzo pomikala proti obalu Malake, ki bi jej imela pokazati pot proti Kini.
A kaj je Fix delal med potom, na katerega se je moral po vsi sili podati? Odhajaje iz Kalkute je tam naročil, naj se mu zaporni ukaz, ako pride, pošlje v Hong-Kong. Potem je šel na ladijo „Rangoon," in se je tam ukrcal, ne da bi ga bil Passepartout videl. Nadejal se je, da bode skrival svojo navzočnost tako dolgo, dokler se ladija ne ustavi. A bi mu bilo tudi res težko, razložiti, čemu je na ladiji. Passepartout bi bil gotovo takoj kaj sumil, kajti moral je misliti, da je Fix ostal v Bombayu. Toda slučajno je skrivni policaj svoje znanje s poštenim dečakom ponovil. Kako? To se bode videlo.
Vse upanje, vse hrepenenje policijskega nadzornika je imelo le eno točko na tem svetu, kjer se je zjedinjalo, to je Hong-Kong, kajti v Singaporu je ladija premalo časa stala, da bi bil v tem mestu mogel nadaljevati svoje delovanje. V Hong-Kongu bode zatorej zgrabil tatu, ali mu bode ta tako ušel, da ga ne bode nikdar dobil.
In res, Hong-Kong je še na angleški zemlji, a potem je na vsem potu ni. Kina, Japan, Amerika, vse te dežele bi dajale gosp. Foggu dosta varno zavetje. V Hong-Kongu bi Fix, ako bi zaporni ukaz, ki je očividno hodil za njim, do takrat tija prišel, zgrabil
Fogga ter ga izročil krajni policiji. To bi ne bilo nič takó težkega. A za Hong-Kongom bi ne zadostoval zaporni ukaz sam. Treba bi bilo še izročilnega pisma. Razven tega bi bile potlej še vsakojake zamude, počasnosti in ovire in tat bi si gotovo vse to ukoristil ter bi odnesel peté. Ce se v Hong-Kongu ne bode moglo delovati, bode pozneje vsak vspeh, če ne nemogoč, vsaj strašno težak.
— „Zatorej," takó je duhtal Fix v svoji kabini ves dolgi čas, „zatorej, ali bode zaporni ukaz v Hong-Kongu, ali ne bode, eno je gotovo ; če ne bode, treba je, da ga zadržim v mestu ! Zadržal sem ga v Bombayu, zadržal sem ga v Kalkuti! Ako v Hong-Kongu ne storim tudi kaj takega, pride moj tenki nos ob vse zaupanje. Naj velja, kar hoče, posrečiti se mi mora. Ali kaj bi si izmislil, da bi mogel zadržati, če bi bilo treba, tega prokletega Fogga?"
Ako bi že drugače ne bilo, razodel bi Fix Passepartoutu vse, da bi mu pokazal v pravi podobi njegovega gospodarja, pri čegar zločinu, se vé, on nema nikacega deleža. Passepartout bi se gotovo bal, da bi še on ne prišel ob dobro imé, ako bi to zvedel, in gotovo bi se oklenil Fixa. A to bi Fix še le potem poskusil, kedar bi se mu že vse drugo spésnilo, kajti ta pripomoček bi bil res jako drzen,
Ako bi Passepartout svojemu gospodarju le besedico črhnil, bi bila vsa zadeva na migljej za vselej skažena.
Skrivni policaj je bil dakle v strašanski zadregi. A naglo se čudovito reši iz nje.
Na ladiji je bila namreč pri Phileas Foggu gospá Aúda. To mu je dajalo novo upanje.
Kdo bi bila ta ženska? Kakó se je zgodilo, da je postala to-varišica Phileas Foggu? Gotovo sta se sešla med Bombayem in Kalkuto. A na katerem mestu poluotoka? Ali je slučaj zjedinil Phileas Fogga in mlado potovalko? Ali ni gentleman morebiti šel v Indijo, da bi se sešel s to čarobno osobo? Kajti čarobna je bila! Fix jo je videl v slušalnici kalkutskega sodišča.
Lehko si je misliti, da je v glavi skrivnega policaja misel podila drugo. Vpraševal je samega sebe, ali se ni tú zgodil zločin ugrabljenja? Dà, gotovo mora biti takó! Ta misel se vgnezdi v Fixove možjane, in takoj je spoznal, kak dobiček mu lehko dojde iz tega. Naj bode ta ženska omožena ali ne, ugrabljena je, in mogoče bode, da v Hong-Kongu ugrabilcem napravi take zapreke, da ne bodo z novci potegnili glave iz zadrge.
Samo čakati ne sme tako dolgo, da bi ladija „Rangoon" priplula v Hong-Kong. Ta Fogg je imel sitni običaj, da je z ladije skakal na drugo, in predno bi on svoje delovanje začel, bi bil že Fogg, Bog vé kje!
Glavna stvar je bila, da se angleškim uradom pošlje poročilo, in da se prihod ladije prej naznani, predno se potniki izbarkajo. To je bilo kaj lehko, kajti ladija se je ustavila mimogredé v Singapore, in od tega mesta drži ob kitajskem obrežju telegrafska črta.
Vendar je Fix sklenil pomeniti se s Passepartoutom, da bi bolj varno in vspešno deloval. Vedel je, da ni pretežko govoriti s tem dečakom; sklene zatorej, da ne bode dalje tako skrivaj potoval, kakor do zdaj. Samo časa ne sme izgubljati. Bil je že dan 31. oktobra; drug dan je ladija imela priti v Singapor.
In še istega dné gré Fix iz svoje kabine gori na pokrov la-dije, s tem namenom, da bode on prvi šel k Passepartoutu, ter se delal, kakor bi bi bil Bog vé kako iznenadejan, ker ga vidi. Passepartout se je ravno zvedavo izprehajal po krovu, a zdajci plane skrivni policaj k njemu ter se začudi :
—	„Kaj, vi na „Rangoonu" !"
—	„Gospod Fix na ladiji!" odgovori Passepartout, neznansko strmeč, izpoznavši svojega tovariša z ladije „Mongolije". „Kaj! v Bombayu sem vas pustil, a tukaj na potu v Hong-Kong vas spet nahajem! Greste li tudi vi okolo sveta?"
—	„Ne, ne," rêCe Fix, „mislim se ustaviti v Hong-Kongu vsaj nekaj dni."
—	„A, takô!" dé Passepartout, ki je bil nekaj časa ves osupnen. Vendar, kako da vas nisem še videl na vsem potu ne?"
—	„Pri moji veri, smola . . . nekoliko morske bolezni . . . Ležal sem v kabini. Bengalski zaliv mi ni tako dobro dèl, kakor Indijsko Morjé. Kaj počne vaš gospodar, gospod Phileas Fogg?"
—	„Popolnem zdrav je in natančen, kakor dnevnik njegov! Niti dneva ni zamudil! Oh, gospod Fix, saj vi še ne veste vsega! Ali veste, da imamo tudi mlado gospo soboj?"
—	„Mlado gospo?" odgovori policaj, ki se je tako delal, kakor da ne razume, kaj se mu pravi.
Toda Passepartout ga je skoro seznanil z vso stvarjo. Pripoveduje mu, kaj se mu je zgodilo v pagodi v Bombayu; da so kupili slona za dva tisoč liver; potem o sutiju, o ugrabljenji Aude, o sodbi kalkutskega sodišča, o svobodi pod kavcijo. Fix je, se vé, vse to natanko vedel, a delal se je neumnega, in Passepartout je bil ves srečen, da je dobil slušalca, katerega je njegovo pripovedovanje tako zanimalo.
—	„Dovolite," pravi Fix, „ali misli vaš gospodar to mlado gospô vêsti v Evropo?"
—	„Kaj še, gospod Fix, kaj še ! Nekemu nje sorodniku jo bodeva izročila, ki je bogat trgovec v Hong-Kongu, to je vse."
—	„Nič ne bode," misli si skrivni policaj ter skuša skrivati svojo nevoljo. — „Kozarček brinjevca, gospod Passepartout?"
—	„O, prav rad, gospod Fix. Pil ga bodem na račun, da sva se zopet sešla."
XVII. Poglavje.
Doživljaji od Singapora do Hong-Konga.
Zdaj sta se Passepartout in skrivni policaj često videvala, toda policaj je bil proti svojemu tovarišu neizrečeno skrivnosten,
še govoriti ga ni rad čul. Samo enkrat ali dvakrat je videl g. Fogga, ki je rad ostajal v največji dvorani ladije, kjer je bil v tovarištvu z gospô Aùdo ali je po svojem starem običaju igral whist.
A Passepartout je prav resno začel duhtati, zakaj li Fix vedno istim potem hodi, kakor njegov gospodar. In bilo je to tudi res čudno. Bil je Fix prav vljuden, prav postrežljiv človek, katerega je srečal najprej v Suezu, potem je šel na ladijo „Mongolijo", češ, da se pelje v Bombay, kjer ostane, a zdaj je zopet na „Ran-goonu", češ, da se pelje v Hong-Kong, s kratka : ravna se natanko po potnem načrtu g. Fogga. To je treba dobro premisliti. Nekaj more pri tej stvari posebnega biti. Kaj vendar namerava ta Fix? Passepartout bi bil stavil svoje copate — varoval jih je, kolikor se je dalo — da bode Fix zapustil Hong-Kong ravno takrat, kakor ona dva, in ravno na isti ladiji.
Da bi bil Passepartout duhtal tudi vse stoletje, bi še ne bil ugenil, kako nalogo imâ ta skrivni policaj. Nikdar bi mu ne bilo prišlo na misel, da je Phileas Fogg „zapréden", kakor da je tat. A človeška narava ima že to posebnost, da si razlaga vsako stvar; tako je tudi Passepartoutu kar na naglo zasvetilo se nekaj, in razlagal si je Fixovo vedno navzočnost tako, da je bilo njegovo razlaganje precej verjetno. Po njegovi misli Fix ni mogel biti druzega, nego agent, ki so ga za g. Foggom poslali tovariši re-formskega kluba, da bi potrdil, ali se je potovanje vršilo po dogovorjenem načrtu, ali ne.
— „Gotovo je tako, gotovo je tako!" to si je ponavljal pošteni Passepartout, ves ponosen na svojo razumnost. „To je ogleduh, ki so ga oni gospodje za nami poslali. A ko je gospod Fogg takô pošten, tako česti vreden! Ali da ogleduha pošiljajo za njim! Oh ! vi gospodje v reformskem klubu, to vam bode kaj presedalo !"
Passepartout je bil ves očaran, da je to izumel, a vendar je sklenil, da svojemu gospodarju ne pové ničesar; bal se je, da bi tega po pravici ne žalilo nezaupanje njegovih protivnikov. Obétal si je, da bode tega Fixa že speljal s skrivnostnimi besedami in ne da bi se izdal.
Dné 30. oktobra, popoludné, plula je ladija v sotesko pri Malaki, ki loči ta poluotok od Sumatre. Majhni otoki, obstavljeni z visôcimi gorami, ki so jako krasne, so branili, da bi potniki gledali velikanski otok.
Drugo jutro, ob štirih, se ustavi ladija, ki je pridobila polovico dné na svojem rednem potu, v Singaporu, da bi se oskrbela z ogljem.
Phileas Fogg zapiše to prehitenje v vrsto dobičkov; potem stopi z gospo Aiido na suho, kajti mlada gospâ mu je rekla, da se želi izprehajati nekaj ur.
Fix, kateremu se je vsako dejanje Foggovo zdelo sumljivo, gré povsodi skrivaj za njim. Passepartout, ki je Fixovo zvitost opazoval, šel je, da bi, kakor po navadi, nakupil potrebnih reči.
Singaporski otok ni niti velik, niti posebno lep. Gora, to je, obrisov pogreša. A vendar je zaradi svoje tenkosti čaroben. To je vrt, preprežen s prijetnimi cestami. Lepa kočija, v katero sta bila uprežena dva elegantna, iz nove Holandije pripeljana konja, vozila je gospo Audo in Phileas Fogga preko košatih palm s svit-limi peresi, in levkoj, katerih cvetje je bilo na polovico odprto. Poprovo grmovje je namestovalo trnjeve plotove evropskih dežel. Tam so bila zopet muskatova drevesa, ki so s svojim gladkim, svitlim perjem napolnjevala zrak; drugod zopet drugačno iztočno drevje, ki je s svojim ponosnim vejevjem krasotilo otok. Tudi opic, ki so skakale in se pačile po vejah, se ni pogrešalo po gozdih, a tudi tigrov bi se bilo morda našlo v grmeh. — Ako bi se kdo začudil, da se na tem majhnem otoku še ni iztrebilo teh krvolokov, naj ve, da prihajajo z Malake. Preplavajo namreč morsko sotesko.
Dve uri sta se vozila po okolici gospa Aiida in nje tovariš — ki je sicer nekoliko okolo gledal, a ni ničesar videl. Potem se vrneta v mesto: to je kopica grdih, razpraskanih hiš, okolo katerih so čarobni vrti, kjer rasto anani, mangusti in sploh najboljše sadje vsega sveta.
Ob desetih se vrneta na ladijo; se ve, da je šel skrivni policaj vedno za njima, a tudi vozil se je, kedar sta se ona dva vozila.
Passepartout jih je čakal na brodu Lidijinem. Pošteni dečko je nakupil nekoliko dvauajsteric mangustov, debelih, kakor srednja jabolka. To sadje je zunaj temno-rujavo, znotraj živo rudeče; sladkosnedencem nepopisno dobro diši. Passepartout je bil ves srečen, da je manguste mogel dati gospe Audi, ki se mu je prav vljudno zahvalila.
Po enajstih je ladija bila že preskrbljena z ogljem; potegnila je sidra k višku in nekoliko ur pozneje so se potovalcem že izgubljale izpred oči visoke malaške gore, katerih hoste skrivajo najlepše prižaste tigre.
Kakih trinajst sto milj je od singaporskega otoka do Hong-Konga, ki stoji na majhnem angleškem ozemlji, na kitajskem obalu. Phileas Fogg bi bil rad v vsaj šestih dneh dovršil to pot, da bi dne 6. novembra v Hong-Ivongu sedel na ladijo, ki ga je imela odpeljati v Yokohamo; to mesto je skoraj največja luka na Japonskem.
Ladija je bila dobro naložena. Ogromen broj potovalcev se je ubarkal v Singaporu: Indi, Cejlonci, Kitajci, Malaji, Portugizi, ki so največ zasedli drugi razred.
Vreme je bilo do takrat še dosta lepo, a zadnji krajec lune ga je promenil. Morje je bilo nemirno. Vihar je često precej razsajal, toda od jugo-iztoka, kar je ladijo še bolj hitro gnalo, kajti moč para in moč vetra se je upirala vanjo. Tako so jo pihali ob anamskem in kočinčinskem bregu; a vožnja je bila neprijetna, ker ladija ni plula enakomerno.
Toda temu vzrok je bila ladija sama, bolj, nego morjé. Potniki so že godrnjali, in večina njih je zbolela. Istina je, da so poluotoške ladije, ki plovó po Kitajskem Morji, jako slabo delane, mnogo slabše, nego ladije francoskega društva.
Treba je bilo zatorej dobro paziti, kadar je bilo vreme grdo. Cesto se je moral pár zmanjšati. To je zakrivilo, da se je precej zamudilo, a ta okolnost menda Phileas Fogga ni prav nič vznemirjala. Vendar Passepartout je bil zaradi teh zamud neizrečeno razburjen. Jezil se je nad kapitanom, nad mašinistom, nad polu-otoškim društvom, proklinjal je vse one, ki potnike prevažajo. Časi se je tudi domislil še na plin, ki je na njegov račun gorel v Savilleskih ulicah, in to ga je delalo še bolj sitnega.
—	„Vam se menda zeló mudi v Hong-Kong?1' vpraša ga nekoč skrivni policaj.
—	„Zeló, zeló!" odreže se Passepartout.
—	„Kaj menite, ali bode g. Fogg precej stopil na Yoko-hamsko ladijo?"
—	„O, précej, précej."
—	„Zatorej res vérujete na ono čudno potovanje okolo svetá ?"
—	„Res! Vi ne, g. Fix?"
—	„Jaz? jaz ne!"
—	„Šaljivec!" pravi Passepartout ter zamežika.
Ta beseda je policaja neprijetno dirnula. Oni pridevek ga je vznemirjal, a sam ni vedel, zakaj. Ga je li ta Francoz poduhtal? Takó je premišljeval. A kakó bi ga bil Passepartout izpoznal, da je skrivni policaj? Saj tega ni nihče na sveti znal, kakor on sam. Vendar je Passepartout le moral imeti še kako postransko misel, da mu je dal 0110 ime.
Pripetilo se je celó, da je pošteni dečko nekega dné še več povedal in Fixa še v večjo zadrego spravil. Bilo je že takó, da ni mogel jezika držati za zobmi.
—	„Cajte, gospod Fix," vpraša svojega tovariša hudomušno, „ali bodemo, kedar pridemo v Hong-Kong, takó nesrečni, da nam boste dali slovó?"
—	„Tega — tega ne vém," odgovori Fix ves v zadregi. „Morebiti . . ."
—	„Oh!" pravi Passepartout, „pač bi bila to srečaz.áme, ako bi nas hoteli izpremljati ! Glejte ! agent poluotoškega društva bi se pota vendar ne smel bati! Šli ste samó do Bombaya, a boste skoro v Kini! Amerika ni daleč, in iz Amerike v Evropo je samó eden korak!"
Fix pazno gleda Passepartouta, ki se je takó ljubeznjivo držal, da se ni mogel bolj. Začne se smijati z njim vred. A dečko je bil ravno dobre volje, zato tudi še Fixa vpraša, če mu „to rokodelstvo donaša koristi, ali ne?"
—	„Donaša, a tudi ne," odgovori Fix, ne da bi trenil z očesom. „Časi je dobro, časi slabše. Ali to veste, da ne potujem na svoje'troške?"
— „Oh, se ve, da ne, to že znam!" vsklikne Passepartout, in se še bolj smeje.
Ko je bil razgovor okončan, gre Fix zopet v svojo kabino in začne duhtati. Gotovo so ugenili, kdo je. Francoz je izpoznal, da je skriven policaj, naj bode že tako ali tako. Toda, je li povedal to svojemu gospodarju? Kakšno ulogo ima on pri vsem tem? Ali je tudi on kriv, ali ne? Ali se je stvar le kot govorica raznesla, in je bila zatorej neresnična? Mnogo grenkih ur je imel -Fegg; časi je mislil, da je popolnem izgubljen, a časi se je nadejal, da Fogg položaja ne pozna; ali končno vendar ni vedel, kaj bi počel.
Nap6sled se mu možjani ohlade in sklene, da bode odkritosrčno govoril s Passepartoutom. Ce mu v Hong-Kongu ne bode šlo vse po volji, in se bode Fogg pripravljal zapustiti angleško ozemlje, povedal bode on, Fix, vse Passepartoutu. Ali je bil sluga sporazumljen s svojim gospodarjem — potem je moral vedeti vse, in stvar je bila za vselej izgubljena - ali, ako o tatvini ničesar ni vedel, v tej okolnosti bi on, ako bi pameten bil, svojemu gospodarju dal slovo.
Takošno je bilo zatorej položje teh dveh mož, od katerih se je Phileas Fogg odlikoval z veličastno malo važnostjo. Sukal se je matematično okolo zemlje, ne da bi se brigal za aste-rojide, ki so se sukali okolo njega.
A vendar je bila v obližji — kakor bi zvezdoslovci rekli — moteča zvezda, ki bi gentlemanovo srce lehko spravila s pravilnega teka. Vendar ne! Gospa Auda ni storila nobeuega učinka s svojo lepoto in temu se je Passepartout jako čudil. Ako bi bile nastale kake zmotnjave, bilo bi jih težje računiti, nego Uranove, ki so odkrile Neptuna.	. .
Res, vsak dan je Passepartout strmel zaradi tega, kajti v očeh je čital mladi dami, kako je njegovemu gospodarju hvaležna. Gotovo je imel Phileas Fogg dosta poguma, kedar je bilo treba izvršiti junaško delo; toda, za ljubezen — ne ! Kar se tiče vspeha potovanja, ni dvomil nikdar o njem. A Passepartoutu je srce vedno utripalo.
Nekega dne je gledal skozi okno svojega oddelka, velikanska mašina se je dvignila in zopet klonila, da je bilo mnogo dimnika pod vodo in je dim puhal pri različnih špranjah ven, kar je poštenega dečka na vso moč jezilo.
„Te špranje niso dosta obložene!" zakriči. „Kaka vožnja je je to ! Nu, vidi se, da so Angleži! Oj, ako bi bila ta ladija ame-rikanska! Skakali bi morda tudi, a vozili bi se hitrejše!"
XVIII. Poglavje. Phileas Fogg, Passepartout in Fix gredo vsak po svojem opravku.
Zadnje dni je bilo vreme precej slabo. Veter je postal prav močan. Uprl se je v severno-zatočno stran in je nagajal ladiji. Ta,
malo stanovitna, se je neznansko majala in potniki so se morali dobro varovati onih sitnih curkov, ki so jim pluskali v obraz.
Dné 3. in 4. novembra je tudi nastal vihar, ki je z vso silo razgrajal po morji. Vsa jadra so se morala zadrhniti ; a vendar ladija ni še imela pravilnega teka.
Umeje se, da se je hitrost ladijina zelo zmanjšala ; proračunilo se je lehko, da bode v Hong-Kong priplula dvajset ur pozneje, nego bi imela. A ko bi vihar ne nehal, zakasnila bi se lehko še bolj.
Phileas Fogg je s svojo obično neobčutnostjo gledal to bes-nost morja, ki se je najbrž borila naravnost proti njemu. Čelo se mu niti za minuto ni grbančilo, in vendar bi mu zamuda dvajsetih ur lehko pokazila vse potovanje, ker bi vtegnil prepozno priti za yokohamsko ladijo. A ta človek brez živcev ni poznal ni nepotrpežljivosti, ni dolzega časa. Videlo se je res, kakor bi bila ta morska nezgoda že v njegovem potnem načrtu, kakor bi bil že prej vedel zanjo. Gospa Auda se je pogovarjala s svojim tovarišem o viharji, ali zdel se jej je miren, kakor poprej.
Vendar Fix stvari ni takô smatral. Čisto nasprotno. Ta vihar mu je bil še po všeči. Vsaka zamuda mu je bila prav, kajti na ta način bode moral gospod Fogg ostati nekaj dni v Hong-Kongu. Sam Bog je pomagal skrivnemu policaju, da je poslal vihar in valove. Bil je Fix nekoliko bolan, a kaj to dé ! Kolikrat mu je bilo slabo, tega niti štel, in ako se je zvijal zaradi morske bolezni, veselil se je duh v neizmerni zadovoljnosti.
Kar se tiče Passepjartouta, uganiti je lehko, kako ga je trla jeza ; ali on še jeze skrival ni ob tem času poskušinje ! Do zdaj se je vse tako dobro iztekalo ! Zemlja in morje sta se klanjala njegovemu gospodarju. Železnice in ladije so mu bile pokorne. Veter in par sta se zjedinila, da bi mu pospeševala pot. Se imajo li zdaj nezgode začeti? Passepartout je bil že ves mrtev, kakor da bi se njemu bilo iz mošne ukradlo onih dvajset tisoč liver, za katere se je bilo stavilo. Ta vihar ga je spravljal v obup, valovi so bili vzrok, da je bil ves besen; z največjim veseljem bi bil morju dajal zaušnice! Ubogi dečko! Fix mu je skrbno skrival svojo osobno zadovoljnost ; a je tudi prav ravnal, kajti, da je Fix samo četrt ure nepazen bil, bi bil Passepartout pogodil njegovo skrivno zadovoljnost.
Passepartout je bil ves čas, ko je vihar razsajal, na ladijinem krovu. Zdolej bi ne bil mogel ostati ; splezal je na jambor ; vsi mornarji so se mu čudili, kajti umetalen je bil, kakor opica. Stokrat je vprašal kapitana, častnikov, mornarjev, ki so se morali smi-jati, ko so videli, da je dečko ves zmešan. Passepartout je na vsak način hotel vedeti, kako dolgo bode vihar trajal. Rekli so mu potem, naj gré k barometru, ki se kar ni hotel dvigniti. Passepartout ga je stresal, a nič ni pomagalo ; ni tresenje, ni pridu-šanje ni genilo nedolžnega instrumenta.
Potovanje okolo sveta.	-j
Končno vsa muka prestane. Morje se poleže dne 4. novembra. Vetra se dve četrtinki razleti proti jugu, in kar ga je ostalo, bil je vgoden.
Passepartout polagoma zopet postaja dobre volje. Nizka jadra so se leliko napela in ladija je zopet plavala čudovito naglo.
Toda ves izgubljeni čas se ni dal dobiti nazaj. Treba je bilo dobro voziti, a vendar se je še le dne 6. novembra obznanilo, da se zemlja vidi, in sicer, zjutraj o petih. V potnem načrtu Pkileas Foggovem je bil zaznamovan prihod ladije za 5. dan. A prišla je še le 6. dan. Zamudilo se je zatorej štiri in dvajset ur, in gotovo je ladija proti Yokohami že odjadrala.
Ob šestih pride krmilec na krov, da bi obrnil ladijo proti hong-kongski luki.
Passepartout je hrepenel vprašati tega človeka, da-li je yoko-hamska ladija že zapustila Hong-Kong. A ni si upal, prihranil si je rajši do zadnjega trenotka nekoliko upanja. Povedal je Fixu, kakšen nemir ga tare, ali Fix, zviti lisjak, ga je skušal tolažiti, češ, da se bode g. Fogg z jutrišnjo ladijo odpeljal. To je Passe-partouta tako vjezilo, da je bil kar zelen.
Toda, če si Passepartout ni upal vprašati krmilca, vprašal ga je g. Fogg z mirnim obrazom, ako ve, kdaj odplove ladija iz Hong-Iionga v Yokohamo ?
—	„Jutri, ob jutranji plimi," odgovarja krmilec.
—	„Oh!" pravi g. Fogg, a ne kaže nobene osupnenosti.
Passepartout, ki je bil tudi navzočen, bil bi z veseljem objel
krmilca, a Fix bi mu bil najrajši golt zavil.
—	„Kako se zove ladija?" vpraša g. Fogg.
—	„Carnatic," pravi krmilec.
—	„Ali nema danes odpluti?"
—	„Da, gospod, a treba je bilo popravljati kotel, zato se je odhod odložil na jutri."
—	„Zahvaljujem se vam," odgovori g. Fogg, ki kakor mašina otide v veliko dvorano.
Passepartout poseže krmilcu v roke in mu jo krepko stisue, rekoč:
—	„Vi, krmilec, vi ste res pošten človek."
Krmilcu, se vč, se niti sanjalo ni, zakaj se njegovi odgovori tako visoko cenijo. Začuvši žvižganje, začne obračati ladijo' med onimi mnogimi čolni, ladijicami in vsakojakimi ribškimi ladijicami, katerih hong-kongska luka vsa mrgoli.
V	eni uri je bila ladija pri nasipu in potoki so stopali na suho.
V	teh okoliščinah je bil slučaj Phileas Foggu neizrečeno vgoden, to se mora reči. Ako bi ne bilo treba popravljati kotla, odplul bi bil „Carnatic" že dne 5. novembra in potniki, ki so bili namenjeni v Japan, morali bi čakati osem dni, da bi odplula prihodnja ladija. G. Fogg, to je res, je zamudil že štiri in dvajset ur, toda ta zamuda za ostalo potovanje ni mogla škodljiva biti.
Ladija, ki plove po Tihem Morji od Yokohame v San-Francisco, jo bila v neposredni zvezi s hong-kougsko ladijo. Zato ni mogla prej
odjadrati, da je ta prišla. Očividno je bilo, da bode tudi v Yokohami štiri iu dvajset ur zamude, toda te se bodo Jehko pridobile v onih dva i» dvajsetih dnevih, ki jih ladija potrebuje na Tihem Morji. Phi-leas Foggov potni načrt je bil zatorej samo za štiri in dvajset ur v neredu ; a bil je ta dan pet in trideseti po odhodu iz Londona.
„Carnatic" je imel odjadrati še. le drug dan o petih. G. Fogg je imel zatorej šestnajst ur na razpoloženje, da se je bavil s svojimi zadevami, to je, z zadevami, gospé Aude. Izstopivši iz ladije, poda roko mladi gospé ter jo vêde k neki nosilnici. Nosilcev vpraša, kje je kaka gostilna, in ti mu pokažejo „Hôtel du Club.1' Nosilnica se začne premikati; Passepartout gré za njo in posled dvajset minut je prišla do gostilne, kamor je bila namenjena.
Phileas Fogg najame sôbo za mlado žensko in skrbi, da ničesar ne pogreša. Potem reče gospé Audi, da gré iskat nje sorodnika, kateremu bi jo imel izročiti v Hong-Kongu. Ob enem zaukaže Passepartoutu, naj ostane takô dolgo pri njej, dokler se sam ne vrne, da mlada ženska ne bode sama.
Gentleman se dâ peljati na borzo. Tam bodo gotovo poznali tako osobo, kakor je spoštovani Jejeeh, ki je bil eden najbogatejših trgovcev v mestu.
Mešetar, do katerega se je g. Fogg obrnil, je poznal parsij-skega trgovca. Toda ta že dvé leti ni bival več v Kini. Ko si je bil pridobil silno premoženje, ustanovil se je v Evropi -- menda v Holandiji — kajti tam je imel mnogo trgovinskih zvez, ko je živel še v Hong-Kongu.
Phileas Fogg se vrne v „Hôtel du Club." Takoj dâ vprašati gospé Aude, da-li mu dovoli, stopiti pred njo, in potem jej brez vseh ovinkov pové, da gospoda Jejeeh ni več v Hong-Kongu, nego, da je najbrž v Holandiji.
Gospa Auda iz početka ne odgovori ničesar. Rôko si dene na Celo ter nekaj časa premišljuje. Potem pravi s sladkip glasom:
—	„Kaj hočem zdaj storiti, gospod Fogg?"
—	„To je čisto jasno," odgovori gentleman. „Idite v Evropo."
—	„A ne morem zlorabljati . . ."
—	„Vi ne zlorabljate, in vaša navzočnost mojemu načrtu prav nič ne škodi. — Passepartout!"
—	„Gospod?" pravi Passepartout.
—	„Pojdite na ladijo, in preskrbite tri sedeže."
Passepartout je bil ves očaran, da bode s takšno krasno
gospo še dalje potoval, ki je bila za njegov okus kakor nalašč.
Brzo zapusti gostilno ter gré proti ladiji.
XIX. Poglavje.
Passepartout se preveč zanima za svojega gospodarja, in kâj je
temu nasledek.
Hong-Kong je majhen otok, ki je z Nang-Kingsko pogodbo po vojski 1. 18-12 prišel Augležem v oblast. V nekoliko letih je
vélikobritanska pridnost tamkaj sezidala važno mesto in lepo luko, ki se zove Viktorija. To mesto stoji ob ustji reke Kantona ; samo šestdeset milj je od todi do portugiskega mesta Makao, ki stoji na ouem bregu. Hong-Kong je v trgovinskem boju moral premoči Makao, in zdaj se večina prehodne trgovine kitajske vrši preko tega angleškega mesta. Krasna poslopja, bolnice, skladišča za blago, gotska katedrala, načelnikova palača, makadamizovane ulice, — vse to je vzrok, da bi človek skoro mislil, kakšno trgovinsko mesto je iz kentske ali sureyske grofije prodrlo skozi zemljo ter se tukaj v Kini med svoje protinožce postavilo.
Passepartout utakne roke v žep in korači proti luki. Tu pogleda kakšno nosilnico, tam zopet kakšen dvakolesen voz, kakor-šnega doma ni videl, a ki je v „nebeški državi" še v rabi; tudi šarovite množice Kitajcev, Japoncev in Evropcev, ki seje gnetla po ulicah, misli, da ne smé v némar puščati. Pošteni dečko je na svojem potovanji zatorej že videl Bombay, Kalkuto, Singapore, in zdelo se mu je, kakor da ves svet oklepa veriga angleških mest.
Passepartout pride do luke. Tukaj, ob ustji Kantona, mrgolelo je ladij vsakojakih narodov: angleških, francoskih, amerikan-skih, holandskih, trgovinskih ladij in vojnih, japonskih in kitajskih, čolničev vsake vrste. Passepartout hodi sem ter tija, in se čudi zlasti onim starim ljudém, ki so bili rumeno oblečeni in katerih ni bilo ravno malo. Zdaj stopi v kitajsko brilnico, da bi se dal „po kitajski" obriti. Brilec je govoril precej dobro angleški in povedal je radovednemu Francozu, da so ti starci najmenj po osemdeset let stari, in da jim ta starost dovoljuje nositi cesarsko barvo. Passepartoutu se je to jako čudno zdelo, vendar sam ni vedel, zakaj.
Ko je bil obrit, gré proti nasipu, kjer se je imelo iti na la-dijo „Carnatic." Tukaj zagleda Fixa, ki je taval sem ter tija, a čemur se Passepartout ni čudil. Toda obraz policijskega nadzornika ni kazal ravno silne zadovoljnosti.
—	„Aha," pravi Passepartout, „temu gospodu iz reformskega kluba res ne gré posebno dobro!"
Zdaj gré k Fixu, se mu vesel nasmehljâ, in se dela, kakor bi ne videl, kakô kiselo se drži njegov tovariš.
A skrivni policaj je tudi imel vzrok, proklinjati svojo peklensko usodo. Še zdaj ne zapornega ukaza! Očividno je bilo, da je ukaz tekal za njim ; dočakati bi ga mogel le, ako bi nekaj časa v tem mestu ostal. In ker je bil Hong-Kong zadnja angleška zemlja na tem potu, ubegnil mu bode Fogg gotovo, ako ne dobode o pravem času zapornega ukaza.
—	„Ej, gospod Fix, ali boste šli z nami v Ameriko?" vpraša Passepartout.
—	„Pojdem," pravi Fix in stisne zobé.
—	„Nu, idimo!" vsklikne Passepartout ter se na ves glas zasmeje! Saj sem vedel, da se vam ni moči ločiti od nas. Idite si kupit sedež, idite !"
Zdajci obâ stopita v pisarno pomorske vožnje in si vzameta kabine za štiri osebe. Toda uradnik njima omeni, da je popravljanje ladije „Carnatic" že dovršeno, in da ladija odplôve še zvečer ob osmih, a ne drugo jutro, kakor je bilo obznanjeno.^f,^,,
— „Prav dobro!" pravi Passepartout, to bode mojega gospodarja razveselilo. Takoj mu grém povedat."
Zdaj stori Fix odločen sklep : nameni se, da bode vse povedal Passepartoutu. To je morebiti edini pripomoček, da Phileas Fogga pridrži še nekaj dni v Hong-Kongu.
Zapuščaje pisarno povabi Fix svojega tovariša, naj se gré z njim okrepčat v krčmo. Passepartout je imel čas, zakaj bi dakle ne šel?
Krčma, v katero sta se namenila, je stala na nasipu. Od zunaj ni bila naopačna videti. Stopita vanjo. Bila je prostorna dvorana, dobro olepšana; zadej je stala velikanska postelja z blazinami; na njej je smrčala množica trudnih ljudi.
Kakih trideset pilcev je sedelo v dvorani okolo majhnih, okroglih miz. Nekateri so pili angleško pivo, drugi vsakovrstna žganja. A sicer so vsi vlekli dim iz dolgih glinastih pip, v katerih so bile majhne krogljice opija, napojene z rožno tekočino. Zdaj in zdaj je zdrknil kak kadilec pod mizo, ker ga je strupeni dim omamil, natakarji so ga prijeli za noge in za glavo ter ga položili na velikansko posteljo poleg spijočega tovariša. Kakih dvajset je bilo tako po vrsti položenih, tam zadaj v dvorani.
Fix in Passepartout umejeta précej, da sta prišla v neko kadilnico, nagnéteno z malovrednimi, osuhlimi, topimi stvarmi, katerim angleška trgovina proda vsako leto za kakih dvé sto šestdeset milijonov frankov onega morilnega makovega strupa, ki se mu pravi opij! Žalostni milijoni so to, zaslužijo se pri najžalostnejši strasti človeške narave.
Kitajska vlada je res poskusila, da bi to zlorabljenje zapré-čila s strogimi postavami, a brez vspeha! Rabljenje opija je bilo iz početka dovoljeno samo bogatejšim stanovom, a pozneje so se opija poprijeli tudi ubožnejši ljudjé, in zdaj se tega ne more več ubraniti. Povsodi in vedno kadé opij v „državi središča." Možki in ženske se dadé premagati tej obžalovanja vredni strasti, in ako se navadijo tega dima, ne mogo ga popustiti, sicer jih mučijo strašni želodečni krči. Dober kadilec lehko pokadi po osem pip na dan, a tudi umrè zato v petih letih.
V takošno kadilnico zatorej, katerih je vse natlačeno celo v Hong-Kongu, sta prišla Fix in Passepartout z namenom, da bi se okrepčala. Passepartout novcev, se vé, ni imel, zategadelj je rad sprejel tovariševo „vljudnost," češ, da bode drugo pot v povračilo on plačal.
Pozôveta zatorej dvé steklenici pôrterja. Francoz mu je delal vso čast, a Fix je bolj zmerno ravnal, ter je svojega tovariša zato neizrečeno natanko opazoval. Govorila sta o tem in onem, po-
sebno, da je imel Fix to izvrstno misel, da se tudi on odpelje z ladijo „Carnatic."
Ko Passepartout steklenici izprazni, vstane, da bi poročil svojemu gospodarju, da ladija odjadra nekaj ur prej.
Fix ga ne pusti.
—	„Še malo," pravi.
—	„Kaj hočete, gospod Fix?"
—	„Govoriti imam z vami o resnih stvaréh."
—	„O resnih stvaréh!" vsklikne Passepartout ter nagne z nova obé steklenici, da bi mu še zadnja kapljica, če je še katera notri ostala, zdrknila v usta. — „Ej, bodeva že jutri govorila, danes nemam časa."
—	„Ostanite," reče Fix. „Stvar se tiče vašega gospodarja!"
Passepartout pri teh besedah bistro pogleda svojega tovariša.
Fixov obraz se mu vidi čuden. Sede nazaj.
—	„Kaj mi imate povedati, á?" vpraša.
Fix položi róko tovarišu na rame.
—	„Ali ste že ugenili, kdo sem?" vpraša ga bolj tiho.
—	„Kako neki!" pravi Passepartout, smehljaje se.
—	„Zatorej vam povem vse . . ."
—	„O zdaj že vse vem, kume moj dragi! Oh! saj sem vedel! A le idite. Ali že zdaj vam povem, da si oni gospodje delajo nepotrebne troške!"
—	„Nepotrebne!" pravi Fix. „Vi govorite po svoje! Vidi se, da vam je vsota neznana!"
—	„Morebiti mi ni," odgovori Passepartout. „Dvajset tisoč liver!"
—	„Pet in petdeset tisoč!" povzema Fix ter stisne Francozu
rokó.
—	„Kaj!" vsklikne Passepartout, „gospod Fogg seje drznil..! Pet in petdeset tisoč liver . . . Ej, dobro! še več vzroka, da ne zamudimo niti minute," pristavlja ter z nova vstane.
—	„Pet in petdeset tisoč liver!" povzema Fix, ki sili Passe-partouta, naj sede, ter dá postaviti predenj polno steklenico — „in ako se mi posreči, dobodem dva tisoč liver plače. Ali hočete pet sto od teh, s pogojem, da mi pomagate?"
—	„Vam pomagati?" vsklikne Passepartout in neznansko debelo pogleda.
—	„Da, pomagati, da zadrživa gospoda Fogga nekaj dni v Hong-Kongu."
—	„Ej, ej, kaj pravite?" govori Passepartout. „Kaj, vohati se drznejo za mojim gospodarjem, dvomiti o njegovi poštenosti, a potem mu hoté še zapreke staviti ti gospodje. Sram jih bodi!"
—	„Oh, takó! kaj hočete rééi?" dé Fix.
—	„Hočem réCi, da to ni prav nič lepega, ker gospoda Fogga takó skubejo in mu novce iz žepa kradejo."
—	„Ej! saj ravno to hočemo."
—	„Oh, to je pač grdo!" zakriči Passepartout — katerega je pijača vgrela, ki mu jo je bil Fix nudil, in katero je pil, ne da bi mislil nato — „res, prav grdo je ! Takšni gospodje ! tovariši !"
Fix se drži, kakor bi ničesar ne razumel.
—	„Tovariši !" zakriči Passepartout, „členi reformskemu klubu ! Vedite, gospod Fix, da je moj gospodar pošten človek, in da stavo hoče dobiti, kedar stavi."
—	„A kaj vendar mislite, kdo sem?" vpraša Fix ter bistro pogleda Passepartouta.
—	„Kdo! agent društvenikov reformskega kluba, ki ima nalogo, nadzorovati potovanje mojega gospodarja, kar je prav malo-vredno! Akoravno je že dolgo, kar sem poznal, kdo ste, varoval sem se vendar, povedati to gospodu Foggu !"
—	„Zatorej ne vé ničesar? . . vpraša živahno Fix.
—	„Ničesar," odgovori Passepartout, ter zopet izprazni kozarec.
Policaj si dene rôko na Cêlo ter premišljuje, kakó bi govoril. Kaj mu je bilo storiti? Zdelo se mu je, da je Passepartout odkritosrčen; a njegova namera zaradi tega ni bila nič olajšana. Jasno je bilo, da ta dečko govori s popolnim prepričanjem, in da ni sokriv zločina svojega gospodarja — česar bi se bil Fix lehko bal.
—	„Ej, dobro," pravi sam v sebi, „ker ni sokriv, mi pomaga."
Fix stori nov, odločen sklep. A sicer mu ni bilo dalje čakati,
Vsekako se mora Fogg še v Hong-Kongu zapreti.
—	„uijte," pravi Fix kratko, „čujte dobro. Jaz nisem, kar vi mislite, to je, agent členom reformskega kluba."
—	„Ba !" odvrne Passepartout ter ga začudeno pogleda.
—	„Jaz sem policijski nadzornik, ki ima nálog od policije glavnega mesta . . ."
—	„Vi . . . policijski nadzornik! . . ."
—	„Dà, dokažem vam," pravi Fix. „Tukaj je pismo."
In nadzornik potegne kos papirja iz svoje listnice ter pokaže svojemu tovarišu poverjenico, podpisano od vodje centralne policije. Passepartout strmi, gleda Fixa, a niti same besedice ne more spraviti preko zob.
—	„Stava gospoda Fixa ni druzega, nego izgovor," nadaljuje Fix, „s katerim vas in členove reformskega kluba za nos vodi, kajti hotel je, da bi bili vi sokrivi njegovega zločina, ne da bi vedeli."
—	„Zakaj neki?" zakriči Passepartout.
—	„Poslušajte. Dné 28. septembra je ukradel nekdo, katerega popis se je dobil, v angleški banki pet in petdeset tisoč liver. Gledite, tú je popis, ki je natanko oni gospoda Fogga."
—	„Bčžite, bežite !" vsklikne Passepartout ter vdari s svojo debelo pestjo ob mizo. „Kakor je moj gospodar, takó poštenega človeka ga ni na vsem sveti ne !"
—	„Kaj neki vi veste?' odgovori Fix. „Saj ga še ne poznate ! Vi ste prišli k Djemu v službo ón dan, ko je šel na potovanje,
a odšel je nenadejano z neumnim izgovorom, brez kovčegov, z veliko vsoto bankovcev! Si li še upate trditi, da je pošten človek ?"
—	„Da, da ¡"ponavlja ubogi dečko kakor mašina.
—	„Ali zatorej hočete, da vas zapremo sovdeleženca njegovega zločina?"
Passepartout si je bil podprl glavo z obema rokama, čisto predrugačil se je. Policijskega nadzornika si niti pogledati ni upal. Phileas Fogg tat, on, spasitelj Aude, plemeniti in vrli možak! Da se kaj takega more misliti o njem! Passepartout se trudi, da bi prognal vsak sum, ki se mu je usiljeval. Kar verjeti ni mogel, da bi bil njegov gospodar zločinec.
—	„I kaj vendar hočete od mene?" pravi skrivnemu policaju ter se na vso moč premaguje.
—	„Čujte," pravi Fix. „Jaz hodim za gospodom Foggom že od početka potovanja, a zapornega ukaza še do zdaj nisem dobil, ako tudi sem ga že davno zahteval iz Londona. Vi mi morate zatorej pomoči, da ga pridržim v Hong-Kongu . . ."
—	„Jaz! jaz da bi . . ."
—	„In delila se bodeva z darom dveh tisoč liver, ki jih je obljubila angleška banka!"
—	„Nikoli!" zavpije Passepartout, ki je hotel vstati, a je zopet nazaj padel; čutil je, da ga zapuščate pamet in moč ob enem.
—	„Gospod Fix," pravi jecljaje, „ako bi tudi to bilo res, kar mi pravite . . . ako bi bil moj gospodar tat, ki ga iščete . . . kar ni res . . . jaz ga služim ... on je velikodušen in dober . . . Izdati ga . . . nikdar ... ne, za ves svet ne . . . Jaz sem doma iz vasi . . . kjer takega kruha ne jedo!" . . .
—	„Zatorej se branite?"
„Branim."
—	„Dakle naj bode, kakor bi ne bila ničesar govorila; a zdaj pijva," pravi Fix.
—	„Da, da, pijva!"
Passepartout je čutil, da ga pijanost čim dalje, tem bolj premaguje. Fix je umel, da ga mora na vsak način ločiti od njegovega gospodarja, zato mu je dajal še vedno piti. Na mizi je bilo nekaj pip, natlačenih z opijem. Fix utakne eno Passepartoutu v roke, a ta jo vzame, porine med zobe, zažge, potegne nekatere krati, potem se mu povesi glava po uplivu mamečega strupa.
Ko Fix vidi, da je Passepartout vničen, pravi sam v sebi ves zadovoljen:
—	„Gospod Fogg ne bode zvedel, kdaj odpluje ladija, in ako tudi odpotuje ž njo, odšel bode brez tega prokletega Francoza."
XX. Poglavje. Fix začne naravnost s Foggom obravnavati.
Gospod Fogg se je z gospo Audo izprehajal po ulicah angleškega mesta, ko se je godil ta prizor v kadilnici, ki bi njegovi bo-
dočnosti lehko toliko škodil. Odkar je gospa Aiida sprejela njegovo ponudbo, da jo popelje v Evropo, bila mu je dolžnost, misliti na vse podrobnosti za tako dolgo potovanje. Da je šel tak Anglež, kakor on, z vrečo v rôci okolo svetâ, se dâ umeti; toda ženska ne more tako potovati. A Fogg je prevzel nalogo z ono mirnostjo, ki ga je vedno odlikovala. Ako se je mlada vdova izgovarjala in oproščavala, odgovarjal je Fogg vselej vljudno:
—	„To je na prid mojemu potovanju, to je že v mojem potnem načrtu."
Ko se je z vsem preskrbel, ustopita g. Fogg in njegova mlada tovarišica v gostilno k obedu, ki je bil prav okusno pripravljen. Potem gré gospa Aiida, ker je bila nekoliko vtrujena, gori v svojo sôbo, ter prav po angleški stisne rôko svojemu neoinahljivemu spasitelju.
A čestivredni mož sede nazaj, ter čita vsakojake angleške novine.
Ako ga je kedaj v njegovem življenji kaka stvar osupnila, ga je to, da se mu sluga ni vrnil, ko je bilo čas iti spat. Ali, ker je vedel, da ladija v Yokohamo odjadra še le jutri zjutraj, se ni dalje brigal o tem. Drugo jutro g. Fogg pozvoni, vendar Passe-partouta ni od nikodar.
Kaj je vse čestivredni gentleman mislil, ko je čul, d;i se sluga ni še vrnil v gostilno, tega bi si nikdo ne mogel misliti. Gospod Fogg vzame vrečo, dâ opozoriti gospo Aiido in pošlje po nosilnico.
Ura je bila takrat osem; morjé se je naraščalo, kar siladije vselej ukoristijo. Odhod ladije „Carnatic" je bil naznanjen na polu desetih.
Ko nosilnica pride pred gostilničine vrata, stopita g. Fogg in gospa Auda vânjo, a kovčege so peljali na samotež vozičku za njima.
Polu ure pozneje sta potnika bila na pobrežji, kjer bi imela stopiti v ladijo; ali zdaj čuje g. Fogg, da je ladija odplula že sinoči.
Gospod Fogg je mislil, da bode ob enem našel ladijo in slugo, a zdaj ni zapazil ničesar. Toda na obrazu se mu ni videlo prav nič, da bi bil osupnen. Ko ga gospa Aiida vsa nemirna pogleda, odgovori jej samo :
—	„To je le slučaj, gospa, prav nič druzega."
Zdaj stopi k njemu neka osoba, ki ga je že dolgo časa ostro opazovala. Bil je policijski nadzornik Fix; pozdravi ga in pravi:
—	„Gospod, ali niste tudi vi, kakor jaz, potovali z ladijo „Rangoon" in včeraj prišli?"
—	„Sem, gospod," odgovori Fogg hladno, „a nemam časti..."
—	„Oprostite, ali mislil sem, da najdem tukaj vašega slugo."
—	„Morebiti veste, kje je, gospod?" vpraša živahno mlada ženska.
—	„Kaj?" čudi se Fix ter se hlini, kakor bi bil prav izne-nadejan — „ga li ni pri vas?"
—	„Ne," rêCe gospâ Aûda. „Že od včeraj ga ni nazaj. Morda je brez nas šel na ladijo."
—	„Brez vas, gospa?" . . . povzame policaj. „Dovolite mi vprašanje: ali ste nameravali odpeljati se s to ladijo?"
—	„Sem, gospod."
—	„Jaz tudi, gospâ, in lehko vidite, da sem jako slabe volje. Ko je bila ladija popravljena, zapustila je Hong-Kong dvanajst ur prej, ne da bi se bilo kam o tem kaj povedalo. A zdaj bode treba čakati osem dni, da odplôve druga ladija."
Ko je Fix besede: „osem dni" izgovoril, čutil je, da se mu srcé napenja od veselja. Osem dni! Fogg mora osem dni ostati v Hong-Kongu. Dosta bode časa, da pride zaporni ukaz. Končno se je vendar le zopet upanje povrnilo zastopniku postave.
A naj se pomisli, kako je ostnnel skrivni policaj, ko je čul Pliileas Fogga mirno reči :
—	„Saj menda ni sam „Carnatic," saj so še druge ladije v hong-kongski ladijestaji."
In gospod Fogg podâ gospé Audi rôko ter gré o pobrežji iskat ladije, ki bi odplula.
Fix ostrmi, a gré za njim. Človeku bi se zdelo, da je z nitjo, privezan nanj, na Phileas Fogga.
Vendar je vse kazalo, kakor bi sreča mislila se posloviti od onega, kateremu je bila do zdaj vedno tako mila. Phileas Fogg je tri ure tekal v pravem pomenu besede sem ter tija ; sklenil je, ako bi treba bilo, najeti ladijo, ter se peljati v Yokohamo ; a videl je samo ladije, ki so blago nakladali nanje, ali iz njih izkladali. Té, se vé, niso bile zânj. Fix začenja zopet upati.
Vendar g. Fogg poguma ne izgubi in išče dalje, ako bi tudi do Makae moral iti; kar stopi nek mornar k njemu.
—	„Vaša milost išče kake ladije?" vpraša ga mornâr ter se odkrije.
—	„Ali imate katero za odhod pripravljeno?" vpraša g. Fogg.
—	„Imam, vaša milost, ona-le ladijica je moja, št. 43, najboljša vsega brodovja."
—	„Ali dobro plôve ?"
—	„Med osmimi in devetimi miljami skoraj. Ali jo hočete videti?"
—	„Rad."
—	„Vaša milost bode zadovoljna. Ali bi se radi za veselje nekoliko po morji peljali?"
—	„Ne, potoval bi rad."
—	„Potovali?"
—	„Ali me peljete v Yokohamo?"
Mornar sklene roke in začuden gleda.
—	„Ali se vaša milost hoče šaliti?" vpraša.
—	„Ne! zamudil sem ladijo „Carnatic," a dné 14. moram biti gotovo v Yokohami, da se odpeljem v San-Francisco.
—	„Žal mi je," pravi mornar, „a tega ne morem."
—	„Dam vam po sto liver na dan, in še dve sto liver po vrhu, ako dojdemo o pravem času."
—	,,Ali je to resno?" vpraša mornar.
—	„Zelo resno," odgovori g. Fogg.
Mornar se nekoliko odstrani. Ogleduje morje, in premišlja krasni zaslužek in silni strah, da bi se li ne podal na prenevaren pot, A Fixa vznemirja smrtno trpljenje.
G. Fogg se je bil vrnil v tem času k gospé Audi.
—	„Se li ne bojite, gospâ?" je vpraša.
—	„Z vami, ne, gospod Fogg," poreče mlada ženska. Mornar se vrne z nova k g. Foggu ter se mu odkrije.
—	„Nu, kaj je, mornar?" vpraša Fogg.
—	„Vaša milost," pravi mornar, „jaz ne morem v nevarnost spravljati niti svojih ljudi, niti sebe, niti vas samega, na tako dolgem potovanji na ladiji, ki nese komaj dvajset ton, a še o tem letnem času. In sicer bi tudi ne prišli o pravem času, kajti od Hong-Konga do Yokolmme je šestnajst sto milj."
—	„Šestnajst sto samo," dé g. Fogg.
—	„To je vse eno."
Fix si pošteno oddahne.
—	„Toda," pristavlja mornar, „morebiti bi se ta stvar lehko kako drugače uredila."
Fix si ne oddihuje več.
—	„Kako?" vpraša Phileas Fogg.
—	„Če greste v Nagasaki, na skrajni jug japonski, enajst sto milj, ali v Šangaj, osem sto milj od Hong-Konga. Če izvolite zadnjo pot, ne bilo bi se treba oddaljiti od kitajskega obala, kar bi bil velik dobiček, tem večji, ker od tam morski tok ž0ne proti severu."
—	„Mornar," pravi Phileas Fogg, „peljati se moram iz Yo-kohame v Ameriko, a ne iz Šangaja ali Nagasakija."
—	„Zakaj?" vprfša mornar. „Ladija v San-Francisco ne vozi iz Yokohame. Ustavlja se v Yokohami in v Nagasakiju, toda odvaža se le iz Šangaja."
—	„Ali za gotovo veste, kar govorite?"
—	„Za gotovo."
—	„Kdaj ladija zapusti Sangaj?"
—	„Dné llega, ob sedmih zvečer. Zatorej ima štiri dni na razpolaganje. Štiri dni, to je šest in devetdeset ur, in ako povprečno osem milj prejadramo vsako uro, ako smo dobro preskrbljeni, ako veter vleče proti jugo-iztoku, ako je morjé mirno, prevozimo lehko onih osem sto milj, ki nas ločijo od Šangaja."
—	„Kdaj se lehko odpravite?"
—	„Poslednje ure. Do takrat si nakupimo živeža in pripravimo ladijo za odhod."
—	„Že velja ... Ali ste vi gospodar ladiji?"
—	„Da, John Bunsby, gospodar „Tankaderi."
—	„Hočete li kaj novcev v zagotovilo?"
—	„Ako vaši milosti to ne dela nepriležnosti."
—	Nate dve sto liver na račun . . . Gospod," pristavi Fogg, obrnivši se k Fixu „se li liočete peljati z nami . . ."
—	„Gospod," de Fix odločno, „mislil sem vas ravno prositi."
—	„Dobro, čez pol ure bodemo na ladiji."
—	„A kaj počne naš ubogi sluga . . ." pravi gospa Auda, katera se je neizrečeno bavila z izgubo Passepartouta.
—	„Storil bodem vse zanj, kar mi je mogoče."
In ko je Fix stopal nervozno, mrzlično, besno proti ladiji, šla sta g. Fogg in gospa Auda proti pisarni hong-kongske policije. Tukaj odda Phileas Fogg popis Passepartouta ter pusti dovoljno vsoto, da bi ga spravili nazaj v domovino. Isto formalnost je izpolnil pri francoskem konzularnem agentuin potnika se odpravita, oglasivši se v gostilni, kjer sta bila pustila kovčege, proti ladiji.
Ura bije tri. Ladija št. 43 je imela že svoje ljudi na brodu, živež naložen, in bila je pripravljena, da bi odplula.
„Tankadera" je bila majhna ladija z dvajset tonami, lična, krasna in z vsega se je videlo, da je nje gospodarju mnogo skrbi na tem, da se mu ohrani v dobrem stanu. Imela je dva jambora, ki sta bila nekoliko naprej nagnena. A plavala je tudi izvrstno in često je že dobila stavo, ako so se ladije skušale.
Na ladiji je bil John Bunsby s štirimi možmi. To so bili oni predrzni mornarji, ki v vsakojakem vremenu tavajo za izgubljenimi ladijami in ki tako dobro poznajo ta morja. John Bunsby, mož kakih pet in štiridesetih let, bil je krepak, ogorel, bistrega pogleda, energičnega obraza, ki se je znal vesti, je razumel svoj posel in najbolj bojazljivemu človeku dajal zaupanje in srčnost.
Phileas Fogg in gospa Auda gresta na ladijo. Fix je bil že tam. Na zadnjem delu ladije se je stopilo v štirivoglato sobo z okroglimi okni, pod katerimi je stal okrogel divan. V sredi je stala miza, nad njo je visela svetilnica. Bilo je vse majhno, a prav priležno.
—	„Žal mi je, da vam ne morem kaj boljšega nuditi," pravi g. Fogg Fixu, ki se mu kloni, ne da bi kaj odgovoril.
Policijski nadzornik seje čutil nekako ponižanim, da je moral sprejemati dobrote od g. Fogga.
—	„Naj reče kdo, kar hoče," mislil si je, „vljuden je ta lisjak, a lisjak je vendar."
Ob treh in deset minut so bila jadra nategnena; angleška zastava je vihrala na ladiji. Potniki so sedeli na ladijinem krovu. G. Fogg in gospa Auda se ozreta zadnjikrat po pobrežji, da bi videla, ne bode li Passepartout prišel od kodi.
Fix ni bil čisto brez strahu, kajti slučaj bi bil lehko privedel na ta kraj onega nesrečnega človeka, s katerim je tako malo-vredno ravnal; Francoz bi bil potem gotovo vse povedal, in to bi za skrivnega policaja ne bilo posebno koristno. Toda, Francoz se ni pokazal in gotovo ga je še narkotično omamljenje imelo v popolni oblasti.
Končno zasuče John Bunsby ladijo na široko morje in veter in par jo ženeta brzo preko valov.
XXI. Poglavje.
Gospodar „Tankaderi" bi skoro izgubil nagrado dve sto liver.
To je bila prav pustolovna brodnja, ta pot, dolga osem sto milj, na ladiji z dvajset tonami, in posebno še v tem letnem času. Kitajska morja so tudi še največ hudobna; veter suje strašno, posebno ob času ekvinokcij, a zdaj so bili še prvi dnevi novembra.
Gotovo bi bil velik dobiček gospodarju „Tankadere," ako bi bil peljal potnike do Yokohame; kajti lepe novce je dobil vsak dan. Toda jako nepozoren bi moral biti, ako bi se bil pod takimi razmerami podal na tako daljno pot; že to je bilo pogumno, če ne predrzno, da se je spuščal do Šangaja. A John Bunsby je svoji „Tankaderi" mnogo zaupal, ki je plula nad valovi, kakor orehova lupina, in morda se ni motil. Zadnje ure tega dne je ladija plula po muhastih hong-kongskih vodotočih prav hitro in izvrstno.
—	„Ni mi treba, krmilec," pravi Phileas Fogg takrat, ko se ladija spusti na širo morje, „ni mi treba, da bi vam priporočal največjo pridnost."
—	„Naj se vaša milost zanaša name," odgovori John Bunsby. „Kar se tiče jader, imamo jih toliko, kolikor nam jih more pri vetru rabiti. Vesla bi nam ne koristila nič, nego bi le škodila br-zemu plavanju, ker bi ladijo težila."
—	„To je vaš posel, ne moj, krmilec, in zanašam se na vas."
Phileas Fogg stoji po koncu, razkoračen; drži se, kakor da
je na morji rojen, in gleda šumeče valove, ne da bi se genil. Mlada ženska je sedela zadaj in je bila vsa ginjena, ko je ogledovala morje, na katero se je ravno polegal mrak. In na to morje se je podala na zdrobljivi ladiji! Nad glavo so se jej razvijale bele zavese, ki so vihrale po zraku, kakor velike peroti. Veter je ladijo zibal po valovih, in videlo se je, kakor da plava po zraku.
Noč nastane. Luna je ravno stopala v prvi krajec in nje mrklo luč so skoro ugasnile megle na obzoru. Od iztoka so se pri-podili oblači in so skoro zagrnili velik del nebesa.
Krmilec je razpostavil svetilnice po ladiji — previdnost, ki je potrebna po tem mnogo obiskovanem morji zaradi ladijelomov. Tukaj so se često ladije srečavale, in ker je „Tankadere" plula s silno hitrostjo, zdrobila bi se bila, ako bi se le količkaj zadela ob nasprotno ladijo.
Fix je bil ves zamišljen, že odkar so bili sedli na ladijo. Sedel je mirno, znajoč, da Fogg ne kramolja rad. A sicer se mu je tudi ustavljalo govoriti s tem možem, ki se mu je bil usilil dobrotnika. Duhtal je dalje o bodočnosti. To se mu je zdelo gotovo, da Fogg ne ostane v Yokohami in da takoj sede na ladijo, ki ga popelje proti Ameriki, katere neznanska razprostranost mu bode nu-
(lila popolno zavetje. Načrt Phileas Foggov se mu je zdel neizrečeno préprost.
Namesto, da bi se bil kar z Angleškega odpeljal proti Zje-dinjenim državam, kakor delajo navadni lopovi, naredil je ta Fogg velik ovinek in prehodil tri dele sveta, da bi le toliko goto-vejše prišel v ameriško zemljo, ter tam v miru užival bankine milijone, kedar bi se naveličal za nos voditi policijo. A kaj če storiti Fix, kako bode v Zjedinjenih državah? Ali hoče zapustiti tega človeka? Ne, stokrat ne! dokler ne dobode zapornega ukaza, tako dolgo se ne gane niti za korak od njega. To mu je dolžnost, in to dolžnost bode izpolnoval do konca. A vsekako se je zgodilo nekaj važnega: Passepartout ni bil več pri svojem gospodarju, in posebno zdaj, ko mu je Fix vse povedal, je bilo še posebno važno, da se gospodar in sluga več ne vidita.
Ali Phileas Fogg je vendar tudi nekoliko mislil na svojega služabnika, ki mu je na tako čuden način izginil. Končno se mu ni zdelo nemogoče, da je zaradi nesporazumljenja ubogi dečko, zadnji trenotek sedel na ladijo „Carnatic." Takô je mislila tudi gospa Auda. Njej je bilo jako žal za tem služabnikom, kateremu jo bila toliko hvaležna. Lehko se zatorej zgodi, da ga najdeta v Yokohami zopet, in prav rada bi videla, da bi ga „Carnatic" pripeljal tija.
Proti desetem postaje sapa hladnejša. Morebiti bi bilo dobro, ladijo nekoliko pognati; toda, krinilec skrbno opazuje nebo ter pusti jadra tako, kakor so bila. Sicer je tudi „Tankadera" izvrstno plula, kajti tok morja jej je bil vgoden in vse je kazalo, da se bode pot pospešil.
O polunoči gresta Phileas Fogg in gospa Auda doli v kabino. Fix je šel že prej tija ter se je stegnil po ležišču. A krmilec in njegovi možjš so ostali vso noč na krovu.
Drugo jutro, dné 8. novembra, ko je solnce vzhajalo, je ladija preplula že nad sto milj. Kazalo se je, da je nje povprečna hitrost med osmimi in devetimi miljami. „Tankadera" je imela dobra jadra, ki so vožnjo pospeševala na vso moč. Ako ostane veter tako vgodén, bode svojo nalogo dobro izvršila.
„Tankadera" se ta dan ni dosta oddaljila od obala, kajti tok jej je bil ugoden. Veter je prihajal od suhe zemlje, zato je bilo morjé bolj mirno. To je bilo za malo ladijo jako vgodno; kajti slabo otvorjenim ladijam valovi zelô škodijo, jemljoči jim hitrost, ker jih „moré," kakor mornarji pravijo.
Proti poludnévu se veter razperši na jugo-iztok. Krmilec zdrhne jadra; a posled dvéh ur jih zopet vzpotegne, kajti z nova je začel veter vlšči.
Gospod Fogg in mlada ženska sta bila za pomorsko bolezen neobčutljiva, zato sta prav slastno jedla, kar sta si bila za na ladijo nakupila. Fixa sta povabila, naj se vdeleži njiju obeda; on je ponudbo sprejel, kajti dobro je znal, da je ravno tako treba želodec otovoriti, kakor ladijo, a vendar ga je pêklo ! Potovati na troške
tega človeka, živiti se ob njegovih jedeh — to se mu je zdelo vendar nekoliko preveč umazano. A navzlic temu je jedel — s koncem prstov, to je res — a jedel je.
Ko je bil obéd končan, potegne gospoda Fogga na stran, ter mu pravi:
— „Gospod . . ."
Ta „gospod" ga je kar spekel na ustnice, in premagovati se je moral, da ni položil roke na rame tega „gospoda."
—	„Gospod, bili ste jako vljudni, da ste mi nudili sedež na svoji ladiji. Toda, ker mi moje imetje ne dovoljuje, da bi tako do-brostno ravnal, kakor vi, treba, da plačam svoj tlel . . ."
—	„Ne govoriva o tem, gospod," pravi na to g. Fogg.
—	„A če bi jaz . . ."
—	„Ne, gospod," ponavlja Fogg z glasom, na katerega ni bilo ugovarjati. To so moji glavni troški!"
Fix se kloni, obmolkne, gré v sprednji del ladije in ves dan ne govori besede.
Ladija je plula hitro. John Bunsby je imel mnogo upanja. Često je rekel g. Foggu, da pridejo o pravem času v Šangaj. G. Fogg préprosto odgovori, da računi na to. A sicer so tudi vsi brodniki z gorečnostjo delali. Obljubljeni dar jih je izpodbujal. Zato je tudi ni bilo vrvice, ki bi ne bila vestno napeta, niti jadra, da bi se videla guba na njem. Bolj resno ne vozijo niti mornarji kraljevske ladijske družbe.
Zvečer zapazi krmilec, da so prišli že dve sto dvajset milj daleč od Hong-Konga. Phileas Fogg se je nadejal, da mu ne bode treba v svojo potno knjižnico upisati izgube časa, kadar dojde v Yokohamo. Tako bi mu ta prva nezgoda, ki se mu je pripetila, odkar je odšel iz Londona, gotovo ne prizadela nikake škode.
Po noči, proti prvim jutranjim uram, plula je „Tankadera" v sotesko Fo-Kien, ki loči velik otok Formozo od kitajskega obala; vozila je preko obratnega kroga rakovega. Morje je bilo v tej soteski jako trdo, polno vrtežev, katere so delali nasprotni si toki. Ladija je začela dosta bolj počasi pluti. Kratki pihljaji so jo ovirali v teku. Bilo je prav težko, na brodu stati po koncu.
Ko se je danilo, začel je veter še ostrejše pihati. Na obzoru se je kazalo, kakor da misli priti vihar. Sicer je tudi barometer kazal, da se ima zrak v kratkem promeniti ; po dnevi je bil nestanoviten, in živo srebro se je treslo v enomer. Proti jugo-iztoku se je tudi videlo, da se morjé dviguje v dolge valove, ki so „dišali po viharji." Préd ta dan je solnce zašlo za rudečo meglo, a po morji so se kazale fosforujoče iskre.
Krmilec je dolgo časa ogledâval ta slabi prizor na nébesu ter si je med zobe mrmral nerazumne besede. Kar pride k svojemu potniku, ter ga vpraša po tihem:
—	„Ali se sme Vaši milosti povedati vse?
—	„Vse", pravi Phileas Fogg.
—	„Imeli bodemo vihar."
—	„Ali pride od severja ali od juga?" vpraša naravno g.
Fogg.
—	„Od juga tifon pride."
—	„Tifon od juga naj le pride, nas bode gnal na pravo stran," pravi g. Fogg.
—	„Ako se vam tako zdi," govori krmilec, „bodem jaz molčal."
John Bunsby se ni motil, ako se je kaj slabega nadejal. Da
bi ne bilo že tako pozno, javil bi se bil tifon, kakor pravi slaven meteorolog, kot dež električnih plamenov, toda o zimskem ekvi-nokciji se je bilo bati, da bode divjal na vso moč.
Krmilec se že naprej zavaruje. Takoj zadrhne vsa jadra svoje ladije ter položi preklje po krovu. Vse se je storilo, kar je bilo za varnost potrebno. Niti ena kapljica vode ni mogla podreti v ladijino lupino. Eno samo jadro iz močnega platna je ostalo razprostrto, da bi držalo ladijo v ravnotežji. Tako so čakali.
John Bunsby pozove svoje potnike, naj gredo v kabino. Toda v tako tesnem prostoru, v katerem je bilo malo zraka, ni bilo posebno prijetno, zlasti zato ne, ker se je ladija tako tresla. Zato niti g. Fogg, niti gospa Auda in celo Fix — nihče ni hotel iti s krova.
Proti osmem pade vihrovita ploha in huda burja čez ladijo. Kakor kosec papirja, dvignil je vihar „Tankadero," takšen vihar, o katerem nema pojma nikdo, ako ga sam ni skusil. Ako primerimo hitrost, s katero je ladija švigala po morskih valovih, s čve-tero hitrostjo brzovlaka, kedar ga žene ves par, ne govorimo še resnice.
Ves dan je ladija tekla proti severju; gnali so jo neznansko visoki valovi, ki v srečo niso bili hitrejši, nego ona. Dvajsetkrat bi jo bila lehko zagreznila gora valov, ki se je kupičila za njo; toda krmilec je loputnil s prekljo po vodi, ter je tako pogubljenje odvrnil. Potnike je često dež obsul, katerega so sprejemali prav mirno. Fix je proklinjal, toda Auda je upirala oči v svojega tovariša, občudovala je njegovo hladnokrvnost, ter se kazala vredno njega in pogumno, na njegovi strani prenašati vse neprijetnosti. Kar se tiče Phileas Fogga, držal se je, kakor da je imel ta vihar že zapisan poprej v svojem potnem načrtu.
Do zdaj je plula ladija vedno proti severju; toda proti večeru se veter zasuče ter jo rine proti severo-iztoku. Tega se je bilo že prej bati. Tako so valovi bili ladijo v stran ter jo stresali na vso moč. Morje jo je metalo s takšno močjo, da bi jo bilo zdrobilo, ako bi vsi deli ladije ne bili tako krepko zvezani med soboj.
Ko pride noč, postane vihar še ljutejši. John Bunsby je bil zelo v strahu, ko je videl, da s temino vred raste tudi nevarnost. Premišlja, ali bi ne bilo dobro, ako se o pravem času ladija spravi k obalu, ter vpraša svojih ljudi za svet.
To storivši se približa g. Foggu ter mu pravi:
—	„Jaz mislim, vaša milost, da bi bilo dobro, ako bi skušali priti v kako luko na obalu."
—	„Jaz tudi tako mislim," pravi Phileas Fogg.
—	„Ok!" de krmilec, „a v katero.
—	„Jaz poznam samo eno," odgovori mirno g. Fogg.
—	„A ta je! . . ."
—	„Šangaj."
Krmilec iz početka ni znal, kaj pomenja ta odgovor, ki je videti bil nekako trmast in krepak. Potem zakriči:
—	„Prav, dobro! Vaša milost ima prav. Šangaj!"
In „Tankadera" se naravnost proti severju ravna.
Res, strašna noč! Čudo bode, ako se mala ladija ne razruši. Gospa Auda je bila vsa potrta, a nobena tožba jej ni prišla iz ust. Več nego edenkrat je g. Fogg moral skočiti k njej ter jo varovati pred krutostjo valov.
Zdani se. Vihar še edenkrat na vso moč zdivja, a potem se vendar obrne proti jugo-iztoku. To je bila vgodna promena in „Tankadera" je iz nova plula po tem nakupičenem morji, katerega valovi so trkali ob one, ki jih je rodil novi vihar. Ta boj valov med soboj razbil bi bil gotovo ladijico, da ni bila tako krepko sestavljena.
Zdaj in zdaj se je preko raztrgane megle pokazalo obalo, a ladije ni bilo videti nobene. „Tankadera" sama se je borila z morjem.
Proti poludnevu se morje začne polagati, in čim dalje je bilo solnce proti zapadu, tem mirnejše je bilo. Potniki, vsi vtrujeni, so lehko jedli in se nekoliko izpočili.
Noč je bila še precej mirna. Krmilec jadra zopet nategne. Ladija je plula jako brzo. Drugo jutro dne llega, ob zori, je John I3unsby seznanil se z morskim bregom ter je obznanil, da so dobrih sto milj od Šangaja še.
Sto milj! saj jih je dosti za eden sam dan! Kajti še ta večer je g. Fogg imel priti v Šangaj, ako ni hotel zamuditi ladije v Yo-kohamo. Ako bi ne bilo tega viharja, ki mu je ugrabil mnogo ur, bil bi zdaj le še kakih trideset milj od šangajske luke oddaljen.
Veter je še pihal jako nevgoden, a morje je bilo mirno. Jadra, par, vse je gnalo ladijo tako brzo, da je morje kar pluskalo pod njo.
O poludne je bila „Tankadera" še pet in štirideset milj od Sangaja. Ostajalo jej je samo šest ur še, ako je hotela priti v to luko, predno bi ladija iz Yokohame odjadrala.
Vsi na ladiji so bili v strahu. Hoteli so priti na vsak način o pravem času. Vsem — Phileas Foggu gotovo ne — tolklo je srce od nepotrpežljivosti. Trebalo bi, da ladija prejadra vsaj devet milj vsako uro — a veter je še vedno nagajal! To je bil sila nepravilen veter; zdaj in zdaj je sunilo od obala sem, potem zopet se je morje začelo grbančiti.
Vendar je ladija, posebno, ker jej je bil morski tok vgodeu, tako srečno plula preko valov, da je bil John Bunsby ob šesti uri
Potovanje okolo sveta.	£
le deset milj še od šangajske reke, kajti mesto samo je zidano najmenj kakih dvanajst milj od ustja te reke navzgor.
Ob sedmih so bili še tri milje daleč od Šangaja. Strašanske kletvine se iznebi zdaj krmilec . . . Darilo dve sto liver se mu gotovo izmuzne. Pogleda gospoda Fogga, a g. Fogg je bil neobčutljiv, ako tudi je bilo vse njegovo imetje v nevarnosti . . .
Zdaj se v dalji prikaže dolg dimnik, venčan z gostim dimom. To je bila ameriška ladija, ki je bila odjadrala o pravem času.
—	„Prokleta stvar!" vsklikne John Bunsby, ki je veselo sunil z obupano roko.
—	„Znamenje!" pravi jednostavno Phileas Fogg.
Na „Tankaderi" so namreč imeli majhen top, da so dajali z njim znamenje, kadar je bilo megleno vreme.
Zdaj nabijejo top gori do vrha. In ko se krmilec bliža z gobo, da bi topiček zapalil, pravi g. Fogg:
—	„Zastavo višje!"
Zastavo potegnejo zdaj do srede jambora. Ako bode ameriška ladija zapazila to znamenje nesreče, plula bode bolj počasi in bode sprejela malo ladijo.
—	„Ogenj!" ukaže g. Fogg.
In pok malega topa se razleže po zraku.
XXII. Poglavje.
Passepartout uvidi, da je celo pri antipodih dobro, ako ima človek
penez v žepu.
„Carnatic" je Hong-Kong zapustil dne 7. novembra o polu sedmih zvečer in je na vso moč hitro pihal proti japonski zemlji. Bil je dobro obložen z blagom in s potniki. Samo dve^ kabini, tam v zadnjem delu, ste ostali prazni. To sti bili oni dve, kateri sti se kupili za račun g. Phileas Fogga.
Drugo jutro so ljudje, ki so bili spredaj umeščeni, začudeni videli nekega potnika, ki je plašno gledal, se opotekal, ves raz-mršen bil, ter prišel, majaje se iz svoje kabine, in sedel na neko desko na krovu.
Ta potnik ni bil nikdo drug, nego Passepartout. Čujte, kako se je to godilo.
Ko je bil Fix kadilnico zapustil, prijela sta dva človeka Pas-separtouta, ki je spal, kakor da je ubit, ter sta ga položila na posteljo, ki je bila pripravljena kadilcem. Toda tri ure pozneje se Passepartout probudi, kajti tudi v največjo omotico gajeizprem-ljala neka misel; probudi se ter se z vso močjo bori proti omam-ljujočemu uplivu narkotične pipe. Misel, da svoje dolžnosti ni spolnil, ga je v pijanosti vedno stresala. Zato zapusti to pijansko posteljo, opotekaje se, opiraje se ob stene, padaje in vstajaje, a
vedno gnan proti svoji volji, gré iz kadilnice ter brez prestanlca vpije, kakor bi se mu sanjalo: „Carnatic! Carnatic!"
Iz ladije se je že kadilo. Pripravljena je bila odpluti. Passepartout je imel samo nekatere krati še stopiti. Dvigne se na viseči most, skoči na ladijo ter pade skoraj mrtev na obraz, ravno on trenotek, ko se je ladija pripravljala, da bi odplavala.
Nekateri mornarji, vajeni takih reči, pritekô, poberô dečaka ter ga nesô v kabino druzega reda. Tukaj se je Passepartout vzbudil drugo jutro, že sto in petdeset milj oddaljen od kitajskega obala.
Zato je to jutro Passepartout prišel na krov ladije „Carnatic", ter je na vso moč vlekel vase morsko hladno sapo, z usti na stežaj odprtimi. Ta čisti zrak se mu je dobro prilegal. Začel je zopet zbirati svoje misli, a ni se mu popolnem posrečilo. Končno se spomni, kaj se je sinoči godilo, kaj mu je Fix povedal, kaj je počel v kadilnici i. t. d.
—	„Jasno je," pravi satn v sebi, „da sem bil neznansko pijan! Kaj poreče g. Fogg? Nu, da le ladije nisem zamudil, to je glavna stvar!"
Potem se domisli Fixa.
—	„Kar se tega tiče," pravi sam v sebi, „mislim, da sem se ga za vselej iznebil; menda se vendar ni predrznil iti na to ladijo, ker mi je toliko zanimivega povedal. Policijsk nadzornik, ki mojega gospodarja proganja, ki ga toži, da je angleško banko okradel! Pojdite, pojdite! Če je g. Fogg tat, sem jaz najhujši razbojnik!"
—	„Ali bi povedal te reči svojemu gospodarju? Ali bi mu prav bilo, ako bi zvedel, kakšno ulogo Fix v tej zadevi igra? Ali bi ne bilo bolje, da bi počakal, naj prideta v London, da bi mu še le tamkaj povedal, da je po vsem svetu lazil nek skriven policaj za njim in da bi se potem skupaj smijala? Res, tako bode storil! A sploh bode vse še dobro premislil. Najbolj nujno je, da poišče g. Fogga, in da ga prosi, naj mu odpusti, da se je tako čudno obnašal, da nema primerne besede, ki bi to vedenje prav izražala."
Passepartout zatorej vstane. Morjé je bilo valovito, ladija se je zelo zibala. Pošteni dečak, kateremu so se noge od bojazni šibile, gré, kolikor se da po koncu, proti zadnjemu oddelku ladije.
Na krovu ni videl nikogar, ki bi bil podoben njegovemu gospodarju ali gospé Audi.
—	„Kaj pak," misli si, „gospa Aiida še spi; a gospod Fogg je najbrž na kake igralce naletel, in kakor je že navajen . . ."
Tako duhtajoč gré Passepartout doli v dvorano. G. Fogga ni tam. Passepartout je moral to-le storiti : vprašati uradnika, ki daje karte, kje je g. Fogg? Uradnik mu odgovori, da ne pozna potnika, ki bi se tako zval.
—	„Oprostite," pravi Passepartout nemireu. „Jaz iščem gospoda, ki je velik, pust, ki malo govori, izpremlja ga mlada gospá . .
—	„Mladih gospij nemarno na ladiji," reče uradnik. „A sicer, tukaj je zapisnik potnikov. Poglejte, ako hočete."
Passepartout pregleda zapisnik . . . Imena njegovega gospodarja ni notri.
Zdi se mu, kakor da je preslepljen. Potem mu šine neka misel po možjanih.
—	„A, takó, sem li na ladiji „Carnatic"?" vsklikne.
—	„Ste," odgovori uradnik.
—	„Na potu v Yokohamo?"
—	„Se vé."
Passepartout se je nekoliko časa bal, da je prišel na nao-pačno ladijo! Ali ker je na ladiji „Carnatic", je gotovo, da njegovega gospodarja ni tam.
Passepartout pade na stol, kakor da je treščilo vánj! Kar naglo se mu vse razsvitli. Spomni se, da je ladija prej odplula, nego je bilo napovedano; da je imel to objaviti svojemu gospodarju, a da ni. On je bil zatorej vzrok, če sta g. Fogg in gospá Aúda zamudila odhod.
On je bil vzrok, da, a še več ón izdajalec, ki ga je opijanil, samó, da bi ga ločil od njegovega gospodarja in da bi tega pri-držal v Hong-Kongu! Kajti končno je izpoznal prekanjenega policaja. A zdaj je gospod Fogg gotovo uničen, stava izgubljena, on morebiti celó zaprt! Passepartout si puli lasé, ko misli na to. Oh! ko bi mu le kedaj ta Fix prišel pod roke, kakó neusmiljeno bi ga zmél.
Ko se je Passepartout nekoliko strezoval, postal je zopet hladnokrvnejši ter je premišljeval, kaj bode. Njegov položaj ni bil ravno posebno prijeten. Francoz je šel proti Japanu. Tija bode gotovo prišel, ali tudi nazaj ? Žep je bil prazen! Niti enega solda, še vinarja ne! To je dobro, da sta pot in hrana plačana. Ima, zatorej še pet ali šest dni na razpoloženje, da sklene kaj, kar bi bilo koristno zánj. Če je na potu jedel ali pil, to ni bilo nič takega. Jedel je za svojega gospodarja, za gospó Aúdo, in záse. Jedel je, kakor da je Japan, kamor se pelje, zapuščena dežela, kjer se ne dobode ni jedi ni pijače.
Dné 13. zjutraj, ko se je ravno danilo, plula je ladija „Carnatic" v yokohamsko luko.
Yokohama je važna ladijestaja Tihega Morja, kjer se ustavljajo vse ladije, ki prevažajo pošto in potnike med Ameriko in Severjem, med Kino, Japanom in malézijskimi otoci. Yokohama leži v jedovskem zalivu, ne daleč od neizmernega mesta Jedo, ki je drugo glavno mesto japonske države, nekdaj stolno mesto „taj-kunovo", dokler je še obstajal ta civilni vladar, in tekmica Meaka, velikega mesta, kjer stoluje mikado, cerkven vladar, potomec bogovom.
„Carnatic" se ustavi pred yokohamskim pobrežjem, blizu čolnih skladišč, v sredi mnogobrojnih ladij vseh narodov.
Passepartout stopi brez vsega navdušenja na to čudno zemljo, ki je last „sinom solnca". Druzega ni imel, da bi mu kazal pot, kakor slučaj, zato je hodil kar meni nič tebi nič po mestnih ulicah.
Passepartout je bil iz početka v popolnem evropskem mestu z niskimi hišami, olepšanimi z vežami, po katerih so bili krasni stebri. Ta oddelek mesta je zavzemal ves prostor od „izdajalskega predgorja" do reke in je bil napolnen s prodajalnicami, skladišči, kavarnami, gostilnicami. Tudi tukaj, kakor v Hong-Kongu in v Kalkuti, je mrgolela zmes vseh narodov: Američani, Angleži, Kitajci, Holandci, trgovci, ki so bili pripravljeni, vse prodati in vse kupiti; Francozu se je zdelo, kakor bi ga bil kdo prijel ter ga postavil v ono deželo, kjer ljudi jedo.
Eno nadejo je Passepartout še imel: da se bode priporočil angleškemu ali francoskemu konzulu v Yokohami; a sram ga je bilo pripovedovati, kaj se mu je zgodilo, ker bilo je vse tako tesno združeno z zgodovino njegovega gospodarja in predno stori to, poskusi prej rajši vse.
Prehodivši zatorej evropski del mesta, kjer mu slučaj ni prav nič postregel, stopi v japonski del, pripravljen, ako bi drugače ne bilo, iti do Jeda.
Ta oddel yokohamskega mesta se zove B e n t e n, po neki morski boginji, katero časte po sosednih otokih. Tukaj so bili krasni drevoredi ceder in smrek; sveta vrata, čudno zidana; ozki mostovi med bambomin bičjem; svetišča, skrita v vejevje stoletnih ceder; popovske hiše, kjer so bivali popi Budove in Konfucijev e vere; ulice brez konca, kjer je mrgolelo otrok z rudečimi lici, debeli človečki, ki so se igrali v sredi kratkonogih kuncev in maček brez repa, lenih, a jako laskavih.
Vse je mrgolelo po ulicah, vse je hodilo sem ter tija; popi so koračili v procesijah ter tolkli ob svoje enoglasne bobne; policijski in čolni častniki s špicastimi klobuki in sabljo na strani; vojaci oblečeni v višnjeve suknje z belim robom in oboroženi s puškami; možje vladarjeve telesne straže, vsi zaviti v svilo, vsi v oklopih, in drugi vojaci — kajti na Japonskem ravno tako čislajo vojaški stan, kakor ga v Kini zaničujejo. Dalje prosjači, romarji v dolgih haljah, drugi ljudje s svitlimi, kakor oglje črnimi lasmi, z debelo glavo, dolgim vratom, tenkimi nogami, ozkim pasom, obraz pobarvan tu kakor črno usnje, tam zopet temno belkasto, a nikdar ne tako, kakor Kitajci, od katerih se Japoni popolnem razločujejo. Med vozovi, nosilnicami, konji, postreščeki skakljale so sem ter tija po majhnih svojih nogah, obutih v platnene čevljičke, slamnate ali umeteljno iz lesa izrezane sandale, ženske, ne posebno lepe, z udrtimi očmi, potlačenimi prsi, po svojem okusu počrnjenimi zobmi, ženske, ki so bile elegantno oblečene v narodni „ki-rimon", ki je neka domača obleka, prekrižana s svilnatim robcem,
ki je zadaj zvezan v čuden vozal. Ta vozâl so si menda tudi naše dame pri Japonkah izposodile.
Passepartout se izprehaja nekaj časa v sredi te raznobarvene množice; tu pogleda kako čudno in dobro obloženo prodajalnico, tam pozijâ zopet malo pred oknom, kjer je izpostavljena vsa umetelnost japonskega zlatarstva ; zdaj ga zopet zanima kaka gostilnica, olepšana s trakovi in zastavami, kamor mu je bilo prepovedano ustopiti, ker je bil žep prazen; iz istega vzroka tudi v ono hišo ni mogel iti, kjer se pije v obilici dišeč krop s „sakijem", to je nekakim pivom iz rajža; tudi v one krasne kadilnice ni mogel, kjer se kadi izvrsten tabak, ne opij, kajti tega na Japonskem malo poznajo.
Potem Passepartout pride na polje, kjer je rastel rajž. Tukaj so pojemale krasne kamelije, razširjaje svojo zadnjo vonjavo, po-našaje se z zadnjim cvetjem, kamelije, ki ne krasote več grmovja, nego drevesa; a tam je zopet stala vrsta bambov, češenj, sliv, jablan, katere Japonci skoraj bolj Castéinsadé zaradi cvetja, nego li zaradi sadja, in katere ograje in strašila, ki ropotajo, branijo kljunom vrabcev, golobov, srak in drugih požrešnih krilatcev. Ni je veličastne cedre, kjer bi se ne skrival orel, ni strmogleda, v čegar listih bi ne bilo čaplje, ki žalostna stoji na eni sami nogi; a sicer je povsodi vse živo vrân, râc, divjih gosi, jastrebov in ogromen broj onih žrjavov, kateri Japoncem pomenjajo dolgo življenje in srečo.
Tako tava Passepartout okolo, kar zagleda nekaj vijolic v travi.
—	„Dobro!" pravi, „to-le bodem povečerjal."
Povonja jih, a nikake vonjave ne vžije.
—	„Ne bode nič !" si misli.
Pošteni dečko se je, predno je ladijo zapustil, tako najedel) kar se je le dalo, iz previdnosti. Toda zdaj se je že ves dan iz-prehajal, in čutil je, da se mu je želodec popolnem skrčil. Zapazil je bil, da po japonskih mesnicah ni nič ovčjega, ni kozjega ali svinjskega mesa, in ker je vedel, da je v Japonu bogokletstvo, ako se zakolje govedo, ki je samo za poljedelstvo prihranjeno, sklepal je, da se tukaj ne dobode lehko mesâ. In ni se motil; a ker po mesnicah ni bilo videti govejega mesa, bi se bil njegov želodec zadovoljil tudi s kako kračo divjega mrjasca ali srne, s kako pe-roto jerebice ali prepelice, ali kokoši; tudi riba bi mu bila po volji, saj tudi Japonci le te reči jedô in rajž. A tudi tega mu ni bilo moči dobiti, in odložil je skrb za živež na drug dan.
Noč pokrije svet. Passepartout se vrne v japonski oddelek mesta in tava po ulicah med mnogobarvenimi svetilnicami, ogledo-vaje kardela plesalcev, ki so se čudno sukali, in zvezdoslovce, ki so okolo svojega daljnovida zbirali radovedneže z vso silo. Potem gré zopet proti luki, po kateri je vse migljalo od luči ribičev, ki so vlekli ribe iz vode ter si svetili s trskami.
Končno se narod razprši iz ulic. Za njimi pridejo obhodne straže. Častniki v svojih krasnih oblekah, v sredi svojega izprem-stva, so bili podobni poslancem. Passepartout si zato ves vesel misli, kedar zagleda kako obhodno stražo:
— „Aha, zopet japonsko poslanstvo, ki odhaja proti Evropi."
XXIII. Poglavje. Passepartoutov nos neznansko zraste.
Drugo jutro je bil Passepartout ves zdelan in neizrečeno gladen, ter pridušil se je, da mora kaj za v želodec dobiti, in če bi prej bilo, bolje bi bilo. Uro bi bil lehko prodal, a rajši bi bil zopet umrl. Zdaj si vendar nekaj pametnega izduhta: pel bode. Priroda mu je dala jako močan glas, če tudi ne lep.
Znal je nekaj francoskih in angleških pesmi, sklene jih poskusiti. Japonci gotovo godbo ljubijo, ker vse delajo po glasovih cimbal, tam-tamov in bobnov, in gotovo bodo tudi njegov muzika-lični talent vedeli ceniti.
Samo najbrž je nekoliko zgodaj za koncert in ljubilci godbe morda bi ne hoteli pevca plačati z vladarjevo podobo, ako bi jih na vse zgodaj budil iz sladkega spanja.
Passepartout zatorej sklene, da bode še nekaj ur počakal; hodi sem ter tija, a začne premišljevati, da je najbrž za potujočega pevca predobro oblečen; zato bi bilo najboljše, da zamenja svojo obleko s tako, ki bi z njegovim bodočim stanom bila v lepšem soglasju. Če se tako promeni, bodo novci kar leteli nanj in potlej bode svojemu želodcu lehko postregel.
Storjeni sklep je bilo treba še izvršiti. Dolgo dolgo išče Passepartout japanskega prodajalca starih oblek, kateremu razloži, česa želi. Starinarju je evropska obleka po volji, in skoro je šel Passepartout od njega, zavit v staro japansko obleko in na glavi olepšan s potlačenim turbanom, kateremu je čas dal že vsakovrstne barve. Ko se je vračal, mu je celo nekaj novcev žvenke-talo v žepu.
—	„Dobro", pravi sam v sebi, „mislil si bodem da je zdaj pustni čas."
Prva skrb Passepartouta, ki je bil zdaj že pojapanežen, je bila, da je stopil v krčmo in tam zajutrkoval kosec pečene kure in nekaj žlic rajža; a kaj bode o poludne kosil, o tem je moral še duhtati.
—	„Zdaj," tako si misli, ko se je dobro najedel, „zdaj je do tega, da ne obupam. Zdaj ne morem teh japonskih cunj še za bolj japonske zamenjati. Treba je zatorej misliti, kako bi najprej zapustil to „deželo solnca", katere spomin me ne bode nikoli posebno veselil.
Passepartout gré potem ogledavat ladije, ki so imele odjadrati proti Ameriki. Mislil se je nuditi za kuharja ali služabnika, ako tudi bi mu druzega ne dali, nego prosto vožnjo in živež. Da bi le že v San - Franciscu bil, tam bi si že pomogel. Glavna stvar je, da se prepelje čez ta neizmerni prostor po Tihem Morji, ki meri štiri tisoč sedem sto milj med Japanom in Novim svetom.
Passepartout ni bil tak človek, da bi kaka misel ostala kaj časa neizvršena, ako se mu je dobra zdela. Zato brzo gré proti yokohamski luki. Toda čim bližje je bil, tem bolj neizvršna mu je bila misel, katera se mu je rodila v glavi. Čemii bi potrebovali kuharja in služabnika na kaki američanski ladiji, kdo mu bode kaj upal, ako bode prišel v tej obleki? Kdo ga bode priporočal, pohvalil?
Ko tako premišljuje, zagleda neznansko velik papir na hrbtu nekega človeka; na papirji je bilo v angleškem jeziku tiskano to-le:
,Japanska telovadna družba
čestivrednega
Zadnje igre
pred, odhodom, v amer ikonske Zjedinjene države.
Dolgih nosov--Dolgih nosov.
Klical se bode neposredno bog Tingu.
Jako zanimivo!"
—	„Kaj, ameriške Zjedinjene države!" vskliknePassepartout, „glej, to-le je zate kakor nalašč."
Takoj postopi za človekom s papirjem ter pride tako v ja-pansko mesto, četrt ure pozneje se ustavi prtd velikanskim šato-rom, po katerem je vse vihralo vsakojako barvanih trakov, a med stenami je vse mrgolelo glumačev, ki so bili od prvega do zadnjega neznansko grdo pobarvani.
To je bil šator čestivrednega Batulcarja, ki je bil vodja vsa-kojakim glumačem in telovadcem, ki so, kakor je papir na onem hrbtu pravil, poslednjič igrali pred odhodom iz „solnčnega kraljestva" v Zjedinjene države.
Passepartout stopi v nekako vežo, ki je bila pred šatorom, in vpraša po g. Batulcarju. Batulcar pride sam.
—	„Kaj hočete?" vpraša Passepartouta, misleč iz početka, da je kak Japonec.
—	„Ali bi vam bilo treba morda kakega služabnika?" vpraša Passepartout.
—	„Služabnika," zakriči Batulcar ter si gladi sive kocine pod brado, „imam dva, pokorna, zvesta, ki me nista nikdar zapustila, ki mi služita zastonj, samo, da njima jesti dajem ... Le poglej ta dva služabnika," nadaljuje, ter pokaže svoje velikanske roke, na katerih so se videle žile, debele kakor strune na basu.
—	„Zatorej me ne morete porabiti za nič?"
—	„Za nič."
—	„Vraga! vedno sem mislil, da bi se dalo z vami oditi v Ameriko."
—	„A, tako," pravi čestitljivi Batulcar, „vi ste toliko Japonec, kolikor jaz opica! Zakaj ste se neki tako oblekli?"
—	„človek se obleče, kakor se more."
—	„Res je tako. Vi ste Francoz, ka-li?"
—	„Sem, Parižan."
—	„Tako. Potem se umejete gotovo dobro pačiti?"
—	„Pri moji veri," odreže se Passepartout, ki ga je jezilo, da se na ta način njegov narod draži — mi Francozi, mi se res uinemo pačiti, ali Američani se znate še bolje."
—	„Res je. Nu, dobro, ako vas ne vzamem za služabnika, vzamem vas lehko za telovadca. Na Francoskem potrebujejo tujcev, da jim burke vganjajo, na tujem Francozov."
—	„Oh!"
—	„Ali ste sicer močni, ka-li?"
—	„Posebno, kedar grem od mize."
—	„Tudi umejete peti?"
—	„Umejem," pravi Passepartout, ki se je bil malo prej po ulici kazal izvrsten pevec.
—	„Ali pojete tako, da stojite na glavi in na podplatu leve noge držite vrtečo se metljo, a na podplatu desne noge sabljo v ravnotežji ?"
—	„Pojem!" pravi Passepartout, ki se je bil spomnil na prve vaje v svoji mladosti.
—	„Nu, da le to umejete!" reče čestitljivi Batulcar.
In pogodba je bila sklenena na obeh straneh.
Končno je Passepartout dobil službo. Sprejet je bil v slavno japonsko družbo, da bi delal, kar bi se drugim ne ljubilo. To ni bilo posebno laskavo, toda predno preteče osem dni, bode na potu v San-Francisco.
Igra, katero je Batulcar naznanil s takim hrupom, imela se je začeti ob treh. Skoro so se čuli strašni glasovi japanske godbe pred uhodom. Razume se samo ob sebi, da Passepartout ni imel časa, naučiti se kake uloge; a ker je bil močan v plečih, imel je biti podpora velikemu človeškemu stolpu, ki bi se vršil z dolgimi nosovi boga Tinguja. Ta „zanimivost" bi imela sklepati igro.
Pred tremi je bil velikanski šator že ves nagneten z gledalci. Evropci, Japanci in Kitajci, možki, ženske, otroci, vse se je rinilo na ozke klopi; godci so stopili noter ter nadaljevali svojo strahovito godbo.
Ta igra je bila, kar so vse vaje telovadcev. Toda priznati se mora, da so Japonci prvi ekvilibristi na sveti. Eden je imel v eni roki pahalo, v drugi majhne kosce papirja; te je sejal po zraku in s pahalom tako mahal, da so se delale iz njih cvetice in ptiči. Nek drug je z dehtečim dimom svoje pipe brzo delal v zraku višnjeve bosede, ki so pozdravljale gledalce. Ta je igral s prižganimi svečami, katere je zapored ugaševal, ko so mu šle mimo ust, in katere je zopet brzo prižigal, ne da bi se dal motiti. Nek drug je zopet s papirnatimi oblami delal najčudovitejše reči. V njegovih rokah so, tako bi človek mislil, dobivale življenje. Tekale so po ostrini sablje, po žici, po laseh, ki so bili napeti iz enega konca šatora do drugega; plesale so okolo velikih kristalovih posod, obalile se gori in doli po les.vicah iz bička; tekale so po vseh kotih, igralci so se jih dotikali in so bile zopet v zraku; probadali so jih z lesenimi pušicami, in vedno so se še sukale; tlačili so si jih v žepe, in ko so jih vzeli ven, sukale so se še vedno — dokler se ni sprožilo neko pero, in vse oble so skočile na kup ter ostale mirne.
Preobširno bi bilo, ako bi hotel tukaj popisovati različne umeteljnosti posameznih igralcev. Najzanimivejša je bila vaja „dolgih nosov," umeteljnost ravnotežja, katera v Evropi ni še znana.
Ta družba „dolgih nosov" je bila pod posebnim varstvom boga Tinguja. Udje tej družbi so bili oblečeni, kakor junaci srednjega veka; na plečih so imeli dve svitli peroti. A kar jih je še posebno odlikovalo, so bili neznansko dolgi nosovi in, kako so jih rabili. Ti nosovi niso bili druzega, nego cevi, po pet, šest, deset čevljev dolge, nekatere ravne, druge krive, nekatere svitle, druge hrapave. Zatorej na teh pritikljejih, ki so bili na trdni podlagi, so kazali ti ljudje svoje umeteljnosti. Kakih dvanajst teh častilcev boga Tinguja je leglo na hrbet, a njih tovariši so skakali z enega nosu na drugi, prekopicevali se in delali vsakojake umeteljnosti, katerih človek ne verjame, če jih sam ne vidi.
Za sklep se je občinstvu še posebno obznanilo, da se bode naredil človeški stolp, na katerem bode petdeset nosov delalo „voz Jagernavte." Toda ta stolp bi za podlogo ne smel imeti pleča umeteljnikov, nego njih nosove. A ker je eden izmed njih bil pred ta dan pobegnil, in ker je njegov namestnik moral biti močan in spreten, izvolili so Passepartouta za ta posel.
Pošteni dečko se je gotovo sam sebi smilil, ko je bil — žalosten spomin na mladost! — utaknen v obleko iz srednjega veka, olepšan z mnogobarvenimi perotimi, in ko mu je iz obraza štrlel šest čevljev dolg nos! A kaj se hoče, s tem nosom si je imel zaslužiti kruha, zato se vda v neizogibno potrebo.
Passepartout stopi na oder ter se uversti med svoje tovariše, kateri bi imeli narediti „ Jagernavtin voz." Vsi se zleknejo po tleh ter mole nosove k višku. Drug oddelek umeteljnikov se nastavi na te dolge pritikljeje, nanje zopet tretji, potem četrti, in na teh
nosovih, ki so se dotikali samo s konci, dvigal se je skoro „člo-vešk stolp" gori do stropa šatorovega.
Vse je ploskalo in godci so igrali, kakor bi grmelo — a stolp se stresne, ravnotežje se premakne, eden nosov, ki je podpiral, se premakne, in stolp se sesuje kakor hiša iz kart sestavljena.
Tega je bil kriv Passepartont, ki je svoje mesto popustil ter tekel proti galeriji na desno stran, tam padel na kolena pred nekega gledalca ter kričal:
—	„Oh! moj gospodar! moj gospodar!"
—	„Vi?"
—	„Jaz!"
—	„Nu, če je tako, potem na ladijo, dečko! . . ."
F. Fogg, gospa Auda Passepartont planejo zdaj ven iz šatora. A tukaj stoji Batulcar, ki zahteva odškodovanja za svojo blagajnico. Phileas Fogg pomiri njegovo besnost s tem, da mu vrže polno pest bankovcev.
In o polu sedmih gresta g. Fogg in gospa Auda, ker je bila to ura odhoda, na ladijo, za njimi Passepartout s perotimi in s šest čevljev dolgim nosom na obrazu, kajti nosu si ni mogel doli strgati!
XXIV. Poglavje. Brodnja po Tihem Morji.
Kaj se je godilo pred Šangajem, to je znano. Znamenja, katera je dala „Tankadera," zapazila je yokohamska ladija. Kapitan, videvši vzpotegneno zastavo, zasuče ladijo proti oni mali, ki je bila v toliki nevarnosti. Nekoliko trenotkov potem nabroji Phileas Fogg v žep John Bunsbya pet sto in petdeset liver in stopi z gospo Aiido in s Fixom na yokohamsko ladijo, ki je brzo plula proti Nagasakiju in Yokohami.
Ko še isto jutro, dné 14. novembra, pridejo tija ob določeni uri, gré Fix po svojih opravkih, a Phileas Fogg gré na ladijo „Carnatic" in tam poizvé na veliko veselje gospé Aude — in morda tudi na svoje, če tudi tega ni pokazal — da je Francoz Passepartout prišel sinoči v Yokohamo.
Phileas Fogg, ki je še isti večer imel oditi v San-Francisco, gré svojega služabnika takoj iskat. Obrne se na konzularnega agenta francoskega in angleškega, toda zastonj korači nepotrebno po yokohamskih ulicah sem ter tija in je že obupal, da bode Pas-separtouta našel. Slučajno in kakor nehoté stopi v Batulcarjev šator. Tam bi gotovo ne bil spoznal svojega sluge, ker je bil tako neizrečeno spačen; toda ta, ležeč vznak, zapazi svojega gospodarja na galeriji. Kar nehoté se mu nos premakne, ravnotežje se izgubi in kaj se je potem zgodilo, je že znano.
Gospá Aúda zdaj Passepartoutu pripoveduje, kakó so se vozili od Hong-Ivonga v Yokohamo, v družbi nekega gospoda Fixa, na ladijici „Tankaderi".
Ko zasliši Passepartout Fixovo ime, še z očesom ne trene, misleč si, da ni še čas, naj bi povedal svojemu gospodarju, kaj se je zgodilo med njim in policijskim nadzornikom. Pri vsi povesti se je Passepartout tožil in izgovarjal samo s tem, da ga je v neki kadilnici v Hong-Kongu iznenadila opijeva pijanost.
G. Fogg mirno sluša to prizadevanje, a ne črline niti besedice ne, potem dá svojemu slugi dovolj novcev, da si je mogel nakupiti bolj spodobne obleke. In res, še ena ura ni minula in si je bil vrli dečko že odrezal svoj velikanski nos ter si oglodal svoje prste; nobene reči ni bilo na njem, kar bi dokazovalo, da je nekaj časa častil boga Tinguja.
Ladija, ki je plula iz Yokohame proti San-Franciscu, je bila last družbi „brodovja Tihega Morja" in se je zvala „General Grant". Bil je to velikansk parobrod na kolesa, ki je nesel dva tisoč pet sto ton, in je tekal izvrstno. „General Grant" je imel tri jambore in mnogo jader, ki so večala moč paru. V eni uri se je prevozilo z njim dvanajst milj, zatorej bi tej ladiji bilo zadosta eno in dvajset dni, da se prepelje preko Tihega Morja. Phileas Fogg je zatorej lehko mislil, da bode dné 2. decembra v San-Franciscu, dné llega v New-Yorku, a dné 20ega v Londonu, in da bode takó še za nekaj ur prej prišel, nego na usodepolni dan 24. decembra.
Potovalcev je bilo na ladiji mnogo : Angleži, mnogo Ameri-kancev, mnogo izseljencev za v Ameriko in ne malo častnikov indijske vojske, ki so si na odpustu hoteli tudi še drug del svetá ogledati.
Na morji se ni zgodilo ničesar posebnega. Ladija se ni močno zibala, kajti vzdrževala so jo velikanska kolesa in krepka jadra. Tiho Morje je opravičevalo svoje imé. G. Fogg je bil tako miren, tako tih, kakor po navadi. Mlada žena je čutila čim dalje, tem bolj, da jo še druge vezi začenjajo zjedinjati s tem človekom, ne samo vezi hvaležnosti. Ta molčeča narava, sicer tako velikodušna, uplivala je nánjo bolj, nego je mislila in skoraj, ne da bi kaj védela lotili so se je občutki, o katerih uplivu skrivnostni Fogg menda ni vedel ničesar.
A sicer se je gospá Aúda čudovito zanimala za načrte tega plemenitega n^á. Bila je v nemiru zaradi nezgod, ki bi mu lehko zavirale dobri vspeh potovanja. Često je govorila s Passe-partoutom, ki nikakor ni bil takó nerazumen, da bi si ne umel pojasnovati gub, ki so se delale v Aúdinem srci. A ta pošteni dečko je imel v svojega gospodarja popolno zaupanje; kar mogel ni prehvaliti, kakó je pošten, plemenit, kakó je njej vdan ta Phileas Fogg; potem je obétal gospé Aúdi, da bode vspeh potovanja vgoden, češ, da so največje težave že prebili, da so le zapustili one čarovne kraje v Kini in Japanu, kar se zdaj vračajo
v naobražene dežele, in da bode vlak iz San-Francisca v New-York in parobrod od todi v London pomagal dovršiti to nemogoče potovanje okolo sveta tako, kakor so se bili pogodili.
Devet dni po odhodu iz Yokohame je Phileas Fogg natanko polovico pota okolo zemlje dovršil.
In istinito je plul „General Grant" dné 23. novembra čez štiri in dvajseti meridijan, oni, na katerem se na južni poluti nahajajo londonski antipodi. To je res, g. Fogg je od osemdesetih dni, katere je imel na razpoloženje, porabil jih že dva in šestdeset, in ostajalo mu je na porabo samo še osem in dvajset dni. Toda opomniti je treba, da, če je bil mož še le na sredi pota po „različnosti meridijanov", je v resnici dovršil že dve tretjini vsega potovanja. Ali kakšni ovinki so bili to: iz Londona v Aden, iz Adna v Bombay, iz Kalkute v Singapore, iz Singapora v Yokohamo ! Ako se računi po petdesetem vzporedniku, to je po londonskem, znašala je oddaljenost le kakih dvanajst tisoč milj; a Phileas Fogg je bil primoran, zaradi hudomušnih potov povišati to številko na šest in dvajset tisoč, od katerih jih je sedemnajst tisoč pet sto imel za soboj, zdaj, dné 23. novembra. Vendar zdaj gré pot naravnost, in tudi Fixa ni več, da bi mu delal sitnosti.
Dné 23. novembra je bil tudi Passepartout neizrečeno vesel. Spominjati se je še lehko, kako trmoglavo je na svoji rodbinski uri hotel ohraniti londonsko uro, češ, da ne gredo ure v nobeni deželi prav, koder je hodil. A ta dan je bila njegova ura, če tudi je ni dél niti naprej, niti nazaj, v popolnem soglasju z urami na ladiji.
Da je Passepartout praznoval zmago, to se umeje samo ob sebi. Vendar bi rad bil vedel, kaj bi rekel Fix, ako bi bil navzočen.
— „Ta capin, ki mi je pravil kopico povesti o meridijauih, o solncu, o mesecu!" ponavlja Passepartout. „Hej! to so ljudje ! ako bi človek njih slušal, potem bi ura res lepo šla ! Saj sem vedel, da se bode solnce danes ali jutri spreobrnilo in se začelo ravnati po moji uri! ..."
Ali Passepartout tega ni vedel : ako bi bilo lice njegove ure, kakor po italijanskih, razdeljeno v štiri in dvajset ur, ne bil bi imel vzroka veseliti se, kajti kazalci njegove ure bili bi, kedar je bila na ladiji zjutraj ura devet, kazali večerno deveto uro, to je, eno in dvajseto uro po polunoči — razloček natančno enak onemu, ki obstaje med Londonom in štiri in dvajsetim meridijanom.
Ako je Fix lehko razložil ta čisto naravni vzrok, bil je Passepartout nezmožen, da bi mu priznal, ako bi ga tudi razumel. A bodi si kakor hoče, ako bi se bil, kar je menda nemogoče, policijski nadzornik v tem trenotku prikazal na ladiji, govoril bi bil Passepartout, po vsi pravici prepira željen, z njim o vse drugi stvari in vse drugače.
Kje je bil Fix zdaj?
Fix ni bil nikjer drugje, nego na ladiji „General Grant".
Prišedši v Yokohamo je šel skrivni policaj, zapustivši g. Fogga, k angleškemu konzulu, misleč, da bode svojega tatu že še našel med dnevom. Tukaj je končno našel zaporni ukaz, ki je tekal že od Bombaya za njim in je bil štirideset dni star, — ukaz, katerega je iz Hong-Konga peljala ladija „Carnatic", kjer so mislili, da je policijski nadzornik. Zdaj naj se sodi, kako je skrivnega policaja to kačilo! Ukaz je postal neveljaven! Tat Fogg je že zapustil angleška tlà! Če ga hoče zdaj prijeti, treba mu je izročilnega pisma.
—	„Naj bode!" misli si Fix, ko ga mine prva jeza, „moj ukaz za tukaj ni za nič, a bode veljal na Angleškem. Ta zločinec hoče na vsak način vrniti se v svojo domovino, misleč, da je policijo zvodil za nos. Dobro. Šel bodem za njim do tija. Kar se tiče novcev, daj Bog, da bi kaj ostalo! Toda za pot, za obdarovanja, za pravde, za globe, za slone, za vsakojake troške je moj tat raz-metal že nad pet tisoč liver na potovanji. A kaj, saj je banka bogata !
Ko si je bil napravil načrt za prihodnje delovanje, sede takoj na ladijo „General Grant". Bil je že gori, ko sta g. Fogg in gospa Auda tija prišla. Kako se začudi, ko zagleda Passepartouta ! Takoj se skrije v kabino, da bi se ognil govorjenju, ki bi vse izdalo — in, ker je bilo toliko potnikov, smel se je nadejati, da ga sovražnik ne bode zapazil; toda še ta dan se sreča z njim v sprednjem oddelku ladijinem.
Passepartout plane takoj na Fixa, zgrabi ga za goltanec in v veliko veselje Američanov, ki so bili vsi z njim, začne ubozega policijskega nadzornika takô neusmiljeno mikastiti, da so vsi gledalci morali priznati, da se Francozi mnogo bolje tepo, nego Angleži.
Ko je bil Passepartout svoje delo dovršil, zdelo se mu je, da je bolj miren in da se mu je velik kamen odvalil od srca. Fix vstane, Yes zdelan, pogleda svojega nasprotnika, ter mu pravi hladno :
—	„Ali je že konec?"
—	„Je, za zdaj."
—	„Zatorej idite, da govorim z vami."
—	„Da bi vas tri sto . . .".
—	„Na dobro vašemu gospodarju."
Passepartout gré za policijskim nadzornikom, premagan od njegove hladnokrvnosti. Oba sedeta na sprednjem delu ladije.
—	„Vi ste me pretrli," pravi Fix. „Tega sem i pričakoval. A zdaj me slušajte. Do zdaj sem bil nasprotnik gospodu Foggu, ali zdaj mu želim vse dobro."
—	„Vendar!" zakriči Passepartout. Dakle ste izpoznali, da je pošten človek?"
—	„Ne," odgovori mrzlo Fix, „prepričan sem, da je zločinec. Pst ! ne genite se in počakajte, da izgovorim. Dokler je bil g. Fogg na angleških tleh, zadržaval sem ga, ker sem pričakoval za-
pornega ukaza. Vse sem poskušal, da bi dosegel svoj namen. Naščuval sem nanj bombayske pope, vpijanil sem vas v Hong-Kongu, da bi vas ločil od vašega gospodarja, storil sem, da je zamudil yokohamsko ladijo ..."
Passepartout sluša in stiska pesti.
—	„Zdaj," nadaljuje Fix, „zdaj se g. Fogg menda vrača na Angleško? Dobro, šel bodem do tija za njim. A zdaj si bodem prizadeval, da z ono skrbnostjo in gorečnostjo odpravim vse zapreke na potu, s katero sem jih zdaj kupičil. Vidite, da je moja igra promenjena, in promenjena je, ker moj dobiček tako zahteva. Dostavljam še le, da je moj dobiček vaš dobiček, kajti v Angliji boste še le spoznali, ali služite zločincu, ali poštenjaku!
Passepartout je zelo pazno slušal Fixa, in zdelo se mu je, da govori z vsem prepričanjem.
—	„Ali sva prijatelja?" vpraša Fix.
—	„Prijatelja, ne," pravi Passepartout, „a zaveznika, vendar le s pogojem popolne zamolčljivosti ; kajti, ako zapazim najmanjše izdajstvo, zavijem vam takoj goltanec."
—	„Že velja," pravi mirno policijski nadzornik.
Enajst dni pozneje, dné 3. decembra, priplula je ladija v zaliv Zlate luke in je prišla v San-Francisco.
G. Fogg do zdaj ni niti dobil niti izgubil nobenega dné.
XXV. Poglavje.
Nekoliko o San - Franciscu ; tabor.
Bila je ura sedem zjutraj, ko so Phileas Fogg, gospâ Aûda in Passepartout stopili na ameriško zemljo — ako se sploh to imé sme dati plavajočemu nasipu, kjer so se izkrcali. Ti nasipi, ki se dvigujejo in padajo z morjem, lajšajo izkrcavanje in nakladanje ladij. Tukaj se zbirajo ladije vsake velikosti in vseh narodnosti, ladije v mnogo nadstropij, ki prepeljavajo ljudi in blago po reki Sakramentu in nje pritokih. Tukaj je nakupičeno blagô, s katerim se trži v Mehiko, Peru, Čili, v Brazilijo, Evropo, v Azijo in po vseh otokih Tihega Morja.
Passepartout od veselja ni vedel, kaj bi storil, da bode stopil na ameriška tla. Zato skoči tako, da bi mu bil ta skok celo v Batulcarjevem šatoru delal vso čast; a ko prileti na črvivi most, ki je držal iz ladije, udere se z eno nogo Ustraši se, da se mu že prva stopinja na novi zemlji udira, zato strašno zakriči ; a s svojim krikom prepodi nebrojno množico pelikanov in drugih ptičev, katerih je vedno vse polno po takih krajih.
G. Fogg stopi takoj z ladije ter popraša, kdaj se odpelje prvi vlak v New-York. Zvé, da zvečer ob šestih. G. Fogg je imel zatorej ves dan na razpolaganje v kalifornskem glavnem mestu. Zato pošlje po voz zase in za gospo Audo. Passepartout se skobaca na kozla in voz zdrči za tri dolarje proti „mednarodni gostilnici".
Ta hiša je stala na vzvišenem prostoru ; Passepartout je zvedavo gledal po velikem ameriškem mestu: široke ulice, nizke hiše, a vse v eni vrsti, cerkve in svetišča, zidane v gotskem slogu, velikanska skladišča, visoke palače, eue lesene, druge zidane; po ulicah vse polno voz in konjskih železnic, a po tlaku nakupičeni, ne samo Američani in Evropci, nego tudi Kitajci in Indijani — kje bi se tudi sicer vzelo nad dvé sto tisoč prebivalcev!
Passepartout je kar strmel, ko je vse videl. Kako bi bil še gledal, ako bi bil prišel v to ^mesto 1. 1849, ko je bilo vse polno lopov, požigalcev in morilcev, ki so si hoteli tukaj pridobiti bogastva, v eni rôci samokres, v drugi nož. Toda ta „lepi čas" je minul. A zdaj je San-Francisco trgovinsko mesto. Visoki stolp mestne hiše, kjer bedé ogleduhi, da je videti po vseh ulicah in cestah, ki se režejo v ravnokotih, koder se razširjajo zelene trate, po katerih zopet stoje kitajske hiše; te se vidijo, kakor da so pri-neSêne iz „nebeške države". Več se ne vidi onih čudnih klobukov, onih rudečih srajec, nič več ne Indijanov s peresi, nego svilnate klobuke in rudečo obleko, katero nosi večina trgovcev, ki so neizrečeno delavni. Nekatere ulice so bile še posebno polne skladišč za blago, ki je prihajalo od vseh krajev sveta.
Odkar je bil Passepartout prišel v „mednarodno gostilnico", zdelo se mu je, kakor da bi ne bil nikdar Angleškega zapustil.
V gostilnični veži je bila velikanska miza, ki je bila zastonj pogrnena za vsakoga: suho meso, juha iz oštrig in mnogo vrst kruha, vse to je bilo tukaj vsakomu na razpolaganje, ne da bi moral oddrhniti mošnjo. Plačalo se je samo pijačo in ta, kar je domišljija tega ali onega še posebej hotela imeti. To vse zdelo se je Passepartoutu jako „američansko".
Gostilnična jedilnica je bila krasna. G. Fogg in gospâ Aûda sedeta za mizo, in muri najtemnejše barve so njima stregli na li-liputskih krožnikih.
Po obedu gré Phileas Fogg, izpremljan od gospé Aude, iz gostilnice proti uradu angleškega konzula, ki naj bi mu podpisal potni list. Na ulici sreča Passepartouta ; ta vpraša svojega gospodarja, ali bi ne bilo dobro, ako bi se, predno se podajo na paci-fično železnico, nakupilo kakih dvajset karabinov in revolverjev. Passepartout je bil namreč čul o nekaterih indijskih rodovih, da ustavijo često železnične vozove, kakor navadni ogrski lopovi. Gosp. Fogg pravi, da je tolika previdnost nepotrebna, a naj le stori, kakor se njemu najbolje zdi. Potem gré proti uradu konzularnega agenta.
Phileas Fogg ne stopi dvakrat, kar naleti, „Bog si ga vedi, kako je to," na — Fixa. Policijski nadzornik se drži, kakor bi bil neizrečeno iznenadejan. Kaj! gosp. Fogg in on sta se peljala skupaj čez Tiho Morje, in se nista sešla na ladiji ! Fix si je, to se vé, mislil veliko čast, da se je sešel s tem poštenjakom, kateremu je bil tako hvaležen in ker tudi njega posel zove v Evropo
nazaj, bode mu neizmerno ljubo, da bode potoval zopet v tako prijetni družbi.
G. Fogg je odgovoril, da je čast na njegovi strani. Fix — kateremu je bilo do tega, da ga ne izgubi — ga prosi, naj mu dovoli, da si z njim vred ogleda to zanimivo mesto. To se mu dovoli.
Tako so hodili zatorej gospa Aiula, Phileas Fogg in Fix po ulicah. Bili so skoro v oni najznamenitejši in najlepši, ki se zove Montgommerystreet, in je za San-Francisco, kar za London „Re-genstreet", za Paris „boulevard des Italiens", za New-York „Brood-way". Naroda je bilo tu vse črno: po tlaku, v sredi ulice, po tirih konjske železnice — ako tudi so vozovi vedno švigali sem ter tija, po pragih prodajalnic, po oknih vseh hiš, celo po strehah je bilo vse nagneteno sveta. Ljudje z listi na hrbtu, ki so ozna-njevali, kaj se godi, so tekali sem ter tija. Zastav in trakov je vse vihralo po vetru. Od vseh strani so se razlegali klici.
—	„Hura Kamerfieldu!"
—	„Hura Mandiboyu!'-
Tabor je bil. Vsaj Fix je mislil tako in je priobčil svojo misel g. Foggu, pristavljaje:
—	„Storili bi mi morebiti dobro, gospod, ako bi se ne mešali v to drhal. Morebiti bi nas kdo sunil."
—	„Res," odgovori Phileas Fogg, „in suvanje, ako je politično, ni več suvanje!"
Fix je menil, da se mora zasmehljati pri tej opazki. Potem gospa Auda, Phileas Fogg in on stopijo na uajvišji prag neke stopnjice, ki je bila ravno nasproti oni važni ulici. Pred njimi, na drugi strani ulice, med skladiščem nekega trgovca z ogljem in enega s petrolejem, se je razprostirala velika uradna pisarna, proti kateri se je množica, kakor je bilo videti, zibala.
A čemu ta tabor zdaj? O čem je govorjenje? Phileas Fogg si tega kratko in malo ni mogel razlagati. Ali se voli kak visok vojašk ali civilen dostojanstvenik, državni načelnik, ali člen narodni zbornici? Lehko se je sodilo, da mora biti kaj takega, ko se je videlo, kakšna strast navdušuje vse mesto.
V tem trenotku se vsa množica močno gane. Vse roke so bile v zraku; nekatere, trdo sklenene, videle so se, kako so se dvigovale in padale v sredi kričanja — gotovo se na ta način delajo glasovi za kandidate. Zastave so vihrale, izginile za nekaj časa, ter se zopet vse raztrgane prikazale v zraku. Zibanje množice se je razširjalo tija do stopnjice in glave so se klanjale in dvigale, kakor morje, kadar hud vihar sune po njem. Število visokih črnih klobukov se je zmanjšalo in videti je bilo, kakor da nekateri niso bili več tako visoki in gladki, kakor prej.
—	„To je gotovo tabor," pravi Fix, „in vprašanje, o katerem se govori, je najbrž važno. Nikakor bi se ne čudil, ako bi zborovali zaradi Alabame, akoravno je to vprašanje že davno odločeno."
—	„Morebiti," odgovarja jednostavno g. Fogg.
Potovanje okolo sveta,	7
—	„Bodi-si že kakor hoče, dva možaka se bijeta, Kamerfield in Mandiboy."
Gospa Auda, naslonjena na Phileas Fogga, se je čudila, videti ta razburjeni prizor; Fix je hotel enega svojih sosedov vprašati, kaj je vzrok temu razporu narodovemu; a zdaj se počne bolj nevarno gibanje. Hura-klici, namešani s pridušanjem, se podvoje. Držalo zastav se promeni v napadalno orožje. Nikjer več roke, same pesti. Vozovi so se preobračali in kar je komu prišlo v roke, bilo je dobro za zagnati. V brzem teku so švigali celo čevlji po zraku, in prav tako je bilo slišati, kakor da bi bili tudi nekateri revolverji pokali vmes med vpitjem razdraženega naroda.
Drhal se približa stopnjicam in stopi na prve prage. Oči-vidno je zatorej bilo, da je ena stranka premagana, ne da bi preprosti gledalci mogli bili izpoznati, kdo je dobil, Mandiboy ali Kamerfield.
—	„Jaz bi dejal, da je najboljše, ako se bdpravimo," reče Fix, ki ni hotel, da bi se njegovemu „človeku" kaj pripetilo. „Ako se govori o Angleški in nas izpoznajo, Bog nam bodi potem milosten !"
—	„Anglešk državljan . . ." odgovori Phileas Fogg.
Toda gentleman ne more okončati stavka. Za njim, na planjavi za stopnjicami začuje se strašno kričanje: „Hura! hip! hip! Mandiboyu!" To je bila četa volilcev, ki je prihajala od zadaj, da bi nenadejano napala Kamerfieldove pristaše.
Gosp. Fogg, gospa Auda in Fix so stali med dvema ognjema. Prepozno je bilo, da bi ušli. Tej drhali, ki je bila oborožena z okovanimi palicami, se ni dalo braniti. Phileas Fogg in Fix, ki sta čuvala mlade ženske, sta čutila marsikaterikrat, da je nekaj padlo po hrbtu, ali tudi še kodi drugod. Gosp. Fogg, nič menj tiegmatičen, nego sicer, hotel se je braniti z onim orožjem, katero je priroda Angležem dala na koncu rok; a zastonj. Velikansk hrust z rudečo brado, zagorelimi lici in širokimi pleči, menda načelnik tej četi, dvigne svojo strahovito pest nad gosp. Foggom, in gotovo bi ga bil zelo poškodoval, ako bi Fix, iz hvaležnosti, ne bil prestregel bunke. Velikanska bula izteče takoj pod svilnatim klobukom skrivnega policaja, a klobuk je postal navadna cunja.
—	„Yankee!" pravi g. Fogg ter z globokim zaničevanjem pogleda svojega nasprotnika.
—	„English!" odreže se drugi.
—	„Dobodeva se že še!"
—	„Kedar vam drago."
—	„Vaše ime?"
—	„Phileas Fogg. Vaše?"
—	„Polkovnik Stamp Proctor."
Ko so bile te besede izgovorjene, se drhal odvali. Fix je padel na tla ter je zopet vstal, a brez posebne rane. Njegova potna suknja je bila razdeljena v dva nejednaka dela, a hlače so bile razprasnjene na takšen način, kakor jih divji Iudijaui nosijo.
Toda gospé Audi se ni prigodilo nič žalega, in to je bila glavna stvar. Kaj, če so Fixa nekoliko obrcali!
—	„Hvala," pravi g. Fogg skrivnemu policaju, ko so bili že zunaj drhali.
—	„Nemate za kaj hvaliti," odgovarja Fix, „pojdite . . ."
—	„Kam?"
—	„K trgovcu z menoj."
In trgovca obiskati je bilo zdaj res najbolj treba. Phileas Foggova in Fixova obleka je bila vsa v cunjah, kakor da bi se bila ta dva moža tepla na račun kandidatov Kamerfielda in Man-diboya.
Eno uro pozneje sta bila spodobno oblečena in pokrita. Potem sta šla nazaj proti „mednarodni gostilnici".
Tukaj je Passepartout čakal svojega gospodarja, oborožen s šestimi šestcevnimi revolverji. Ko zagleda Fixa v družbi g. Fogga, stemi se mu čelo. A gospa Aiida v nekoliko besedah pové, kaj se je zgodilo in Passepartout je zopet brez skrbi. A saj Fix ni bil zdaj sovražnik, nego zaveznik njegov. Bil je mož beseda.
Ko so bili poobedovali, pridrdrâ pred gostilnico voz, ki pelje potnike in njih reči na kolodvor. Stopaje v voz, pravi gosp. Fogg Fixu:
—	„Ali niste več videli onega polkovnika Proctora?"
—	„Ne," odgovori Fix.
—	„Bodem se vrnil v Ameriko, da ga dobodem," dé hladno Phileas Fogg. „Ne bilo bi spodobno, da bi anglešk državljan dal tako ravnati soboj."
Nadzornik se zasmehlja in ne odgovori ničesar. A vidi se, da je bil g. Fogg iz one vrste Angležev, ki, ako tudi doma dvoboja ne trpé, se vendar bijejo na tujem, kadar gré za njih čast.
Ob tri četrti na šest dospô potniki na kolodvor; vlak je bil že pripravljen na odhod.
V trenotku, ko je g. Fogg mislil stopiti na voz, pozove nekega uradnika in mu pravi:
—	„Prijatelj, ali ni bilo danes v San-Franciscu nekoliko zmešnjav."
—	„To je bil tabor, gospod," pové mu uradnik.
—	„A zdelo se mi je vendar, da je po ulicah vse živo."
—	„Bil je le tabor zaradi volitev."
—	„Volitev glavnega generala, gotovo?" vpraša g. Fogg.
—	„Ne, gospod, volitev sodnika za mir."
Ko to izvé Phileas Fogg, stopi v voz in vlak odpiha z vsem parom.
XXVI. Poglavje.
Najame se poseben vlak pacifične železnice.
„Ocean to Ocen" — tako govoré Amerikanci, in te tri besede pomenjajo splošno „veliki zaboj," ki hodi preko Zjedinjenih ame-
riških držav tam, kjer so najširjše. A železnica, angleški zvana „Pacific rail-road," razdeljuje se v dva različna dela : „Central-Pa-cific" med San-Franciscom in Ogdenom in „Union-Pacific" med Ogdenom in Omaho. Tukaj se zopet zjedinja pet različnih črt, ki vežejo Omaho z New-Yorkom. Promet je tukaj jako živahen.
New-York in San-Francisco veže zatorej sedaj železen prstan, ki ni nikjer pretrgan in ki ne meri nič menj, nego tri tisoč sedem sto šest in osemdeset milj. Med Omaho in Tihim Morjem gré železnica še preko pokrajine, v kateri bivajo še Indijani in rumeni ljudje — neizmerna pokrajina, v katero so se Mormoni začeli naseljevati okolo 1. 1845, ko so jih bili pognali iz Illinoisa.
Nekdaj se je, v najbolj vgodnih odnošajih, rabila polovica leta, da se je prišlo iz New-Yorka v San-Francisco. Zdaj zadostuje sedem dni.
Bilo je 1. 1862, da se je odločilo, zidati to železnico med eno in dva in štiridesetim vzporednikom, ako tudi so se temu protivili poslanci iz južnih krajev, ki so hoteli bolj na jugu imeti železnico. Predsednik Lincoln, v takô žalostnem spominu, določil je sam, v državi Nabraska, v mostu Omaha, kje s.e ima železniška črta začeti. Dela so se takoj začela in se vršila z ono američansko delavnostjo, ki nema drugod take, da bi se jej primerjala. Ako tudi se je delo sila brzo vršilo, vendar zato ni bil vspeh nič slabši. Po ravnem so zgotovili na dan gotovo poldrugo miljo v dolžini. Vlak, ki se je pripeljal po tirih, napravljenih préd ta dan, dovažal je tire za danes, in drug dan je že z največjo varnostjo tékal po njih.
Ta železnica se razkraja na mnogo vetrov in seza v državo Jo va, Kausas, Kolorado in Oregon. Zapuščajo Omaho, teka ob levem bregu reke Plate do ustja severnega ramena, gré potem ob južnem, piha preko laromijskih pokrajin in gora vazačkih, okroži šaleško jezero, prihaja v Lake-Salt-City, glavno mesto Mormonov; izgublja se potem v tujilsko dolino, gré preko amerikanske puščave cedarskih in Humboldtskih gorâ, Humboldtske reke, sneženega pogorja in zavije zopet preko Sacramenta do Tihega Morja, a nikjer ne visi nad sto in dvanajst čevljev pri milji celo v „skalnatih gorah" ne.
Taka je zatorej ta dolga žila, po kateri so železniški vlaki rabili samo sedem dni in ki je imela čestivredniga Phileas Fogga — vsaj nadejal se je takô — pripeljati dné 11. decembra v New-York, kjer je hotel sesti na ladijo in se odpeljati v Liverpool.
Voz, v katerem je sedel Phileas Fogg, bil je podoben po-dolgastemu omnibusu z osmimi kolesi ; bil je zatorej tako ugibičen, da mu noben ovinek ni mogel škoditi. V notranjem se ne vidi nič posebnega ; dve vrsti sedežev, na vsaki strani ena, navpično stoječa na os, a med njima je bil prehod, ki je peljal v kabinete za toaleto in druge take reči, česar ne pogreša noben železniški voz. Po mostovih so potniki leliko hodili iz enega voza v drugi, v salone, v gostilne, v kavarne — vse to je namreč po ameriških železniških
vlakih. Samo železniških gledališč še ni, a morebiti jih počasi tudi * še napravijo.
Po mostovih so švigali sem ter tija vedno prodajalci knjig in novin, ki so precenjevali svoje blagó; dalje prodajalci vsakovrstnega žganja, jedil, smodek in drugih potrebnih in nepotrebnih reči; a tudi takih se ni pogrešalo, ki so kupávali.
Potniki so se odpeljali iz postaje Oakland ob šestih zvečer. Bilo je že tema, hladna noč; nebó je bilo prepéto z oblaki, ki so se imeli zdaj pa in zdaj raztrgati v snežinke. Vlak ni tekel posebno naglo. Ako uračunamo postaje, ni storil v eni uri več, nego dvajset milj; a vendar je bilo to takó hitro, da se ni bilo treba bati, da bi preko Zjedinjenih držav ne prepeljal potnikov o pravem času.
V	vozu se je malo govorilo. A sicer je tudi spanje dobilo skoro potnike v oblast. Passepartout je sedel poleg skrivnega policaja, ter ni govoril ni besedice z njim. Po zadnjih dogodkih se je razmera med njima znatno ohladila. Nič prijaznosti, nič zaupnosti več. Fix se ni čisto nič promenil, in Passepartout je bil neizrečeno nezaupljiv in pripravljen, pri najmanjšem sumu, takoj zadaviti svojega nekdajnega prijatelja.
Eno uro po odhodu vlaka je začel nalétovati droben sneg, ki v srečo vlaka ni mogel ovirati. Videlo se je skozi okna, kakor neizmerno vélik bel prt, po katerem se je vil dim, ki je puhal iz strojevega kotla.
Ob osmih stopi nekak uradnik v voz, ter obznani potnikom, da je prišel čas, naj gredó spat. Skoro se ves vagon promeni v spalnico. Blazine po klopeh se razprostrt), posteljice, skrbno zavite, se razvijó po jako umeteljnem mehanizmu; v nekaterih trenotkih so stale narejene majhne sobice in vsak potnik je imel na razpolaganje pripravno posteljo, katero so gosta pregrinjala varovala proti vsakemu nedovoljenemu pogledu. Odeje so bile bele, pod-glavnice mehke. Treba je bilo samo Išči in zaspati — kar je tudi vsakdo storil, kakor bi bil v prikladni kabini kake ladije — a vlak je pihal z vso naglostjo preko kalifornske države.
V	oni pokrajini, ki se razteza med San-Franciscom in Sacra-mentom, je zemlja precej neravna. Ta del železnice, ki se zove po angleški „Central-Pacific-road," začenja se pri Sacramentu ter se obrača proti iztoku, kjer se stiče z ono, ki prihaja iz Omahe. Od San-Francisca proti glavnemu mestu Kalifornije gre črta naravnost proti severo-iztoku preko reke Amerikana, ki se izteče v zaliv San-Pabla. Pot med tema dvema glavnima mestoma je vlak prepihal v šestih urah, akoravno je sto in dvajset milj dolg; proti polunoči so se peljali potniki preko Sacramenta, ravno ko so najboljše spali. Nič niso videli tega važnega mesta, sedeža postavo-dajstvu kalifornske države; tudi njegovih lepih ulic, širokih cest, krasnih nasipov, veličastnih svetišč in gostilnic niso mogli videti.
Odhajaje od Sacramenta, popustivši postaje Junction, Roclin, Aubura in Óolfax, se je skril vlak v gozde „sneženega pogorja."
* Ura je bila sedem zjutraj, ko je drdral mimo postaje Cisco. Eno uro pozneje postala je spalnica navaden železnišk voz, in potniki so preko oken lehko gledali to krasno gorato zemljo. Železnični tir se je zvijal, kakor so gore zahtevale: tukaj se je pritiskal ob gorske stene, tam je zopet šel tik neizmerno globokih propadov, delal predrzne ovinke ter se izgubljal v soteske, da bi človek mislil, nikdar ne pride vén. Iz kotla lokomotivnega je puhal siv dim, obšvigan z iskrami, in žvižganje in bučanje drdrajočega stroja se je mešalo s šumenjem virov in vodopadov in dim je objemal košate veje bližnjih dreves ter se sukal med njimi.
Prodorov in mostov na tem kraji ni. Železnica se je vila okolo gorá, ne da bi iskala najkrajšega pota od onega kraja do druzega, in ne da bi naravi delala silo.
Proti devetém je vlak preko Karzonove doline dospel v ne-vadsko državo, vedno proti severju se ravnaje. O poludné je zapustil postajo Reno, kjer so imeli potniki dvajset minut postanka, da so se okrepčali.
Od tukaj dalje se je tir vil preko Humboldtove reke nekoliko milj naravnost proti severju. Potem se obrne proti iztoku in se vije vedno ob vodi, dokler ne pride do Humboldtovih gorá, kjer voda izvira, skoraj na najskrajnejšem iztoku nevadske države.
Ko so bili poobedovali, sedejo g. Fogg, gospá Aúda in njiju tovariši v voz. Vsi so gledali krasno pokrajino, ki jim je tekala mimo oči — neizmerni travniki, visoke gore, potoki, ki so pehali svoje šumeče valove. Časi se je v dalji pokazala čeda divjih volov, ki je bila videti, kakor premikajoč se holmec. Ta nebrojna vojska divjih goved često ovira vlak, da ne more dalje. Često je šlo že na tisoče teh živali v stisnenih vrstah preko železniških tirov. A vlak se je moral ustaviti in Čakati, da je bila pot zopet odprta.
Tudi sedaj se je bilo zgodilo to. Proti tretji uri po noči na-tlači se na železnico čeda, imejoča kakih deset ali dvanajst tisoč glav. Lokomotiva je morala iti bolj počasi, hotela je potlej pretrgati velikansko živo žrt, a morala se je ustaviti pred nepro-dorno vrsto.
Ta goveda — Američani jim rékajo bufali — šla so polagoma ter so strašansko zarjula zdaj in zdaj. Rasti so večje, nego evropski biki, nogé in rep imajo kratek, in na hrbtu veliko grbo ; rogé imajo kratke, a debele, glava, vrat in pleča so jim pokrita z dolgo grivo. Kedar se bivoli kam obrnejo, ne zadrži jih nobena stvar na potovanji. To je reka živega mesa, katere ne more ustaviti noben nasip.
Potovalci so stali po mostičih vlakovih, ter gledali ta čudni prizor. Ali on, ki mu je bil najbolj v mislih, Phileas Fogg, je ostal, kjer je bil, ter je filozofično čakal, kdaj se bode bivolom zljubilo, da naredé pot prost. Passepartout je klél, da se te griváte zverine tlačijo ravno zdaj na pot, ko je vsaka minuta takó draga. Ako bi
bil on polno tovarno revolverjev in pušek imel, bi jih bil izstrelil na to živinsko drhal; a še onih revolverjev ni smel rabiti, ki jih je imel.
— „Kakšna dežela je to!" zakriči. „Kar nekaj tistih oslovskih bikov pride in ustavijo vlak; potem gredo, kakor procesija, lepo počasi čez cesto, ne da bi pomislili, kako mi tudi težko čakamo i Pri moji veri, rad bi znal, ali je g. Fogg to zapisal v svoj načrt! A ta mašinski vodja je tudi tak strahopetec, da si ne upa, mašine na vso moč zapoditi v te proklete bike!"
Toda mašinski vodja tega ni poskusil, in je prav ravnal. Prva goveda bi bil gotovo podrl z mašino; vendar ako tudi je bila ta tako močna, ustavila bi se bila potem, skočila s tirov, in vlak bi bil ostal, kjer je bil.
Najboljše je zatorej bilo, potrpežljivo čakati, saj se je potlej lehko vozilo toliko hitreje. Bivoli so hodili tri dolge ure čez cesto in pot je bil še le prazen, ko je bila že temna noč. Zdaj so šle zadnje vrste te brezkončne čede čez pot in potniki so videli prve bivole zginjati daleč na južnem obzoru.
Tako je dospela železnica še le okolo osme ure v klance Humboldtovih brd in o polu desetih je pihala čez Utaho, to je okolico velikega slavnega jezera, čez lepo mormonsko zemljo.
XXVII. Poglavje.
Passepartout se pelje vsako uro dvajset milj daleč in sluša med potom mormonsko zgodovino.
Po noči od dné 5. decembra do 6. je krenila železnica petdeset milj proti jugo-iztoku, in potlej še le se je obrnila severo-iztočno, približevaje se vélikemu Slanemu jezeru.
Passepartout stopi okolo devete ure na stopnice, da bi se nadihal svežega zraka. Bilo je hladno in oblačno, ali sneg ni šel. Solnčna obla se pokaže skozi meglo in videla se je kakor veli-kansk zlatnik. Passepartout zdaj začne računati, koliko liver ster-lingov bi ta zlatnik vreden bil, kar ga naedenkrat v tem koristnem delu zmoti prihod čudne osobe.
Ta človek je stopil na ta vlak v postaji Elko. Bil je visoke postave, svitlo-rujav; brke je imel po ogljevo črne, klobuk svilen, telovnik in hlače črne, ovratnik bel, rokovice iz pasje kože. Rekel bi na prvi mah, da je duhovnik. Hodeval je iz voza v voz in na vrata vsakega voza je prilepljal nekakšen pisan oglas.
Passepartout, ne bodi len, gré takoj čitat. Izvé, da čestiti „elder" William Hitch, mormonski misijonar, hoče okolo enajste ure pred poludné v vozu št. 117 propovedovati nekoliko o'mormo-nizmu — vsi gentlemeni, ki hočejo kaj zvedeti o skrivnostih mormonske vere, naj pridejo, in bodo slišali, kaj so „svetniki zadnjega dné."
—	„Dobro, jaz grém," reče sam v sebi Passepartout, ki ni vedel druzega o mormonizinu, kakor da imajo udje tega verskega društva po več žen.
Skoro zvedo vsi potniki na železnici to novico; bilo jih je kakih sto. Vendar, ako tudi jih je bilo toliko, pride jih navzlic temu kakih trideset v voz št. 117. V prvi vrsti slušalcev je bil Passepartout. Ni njegov gospodar ni Fix nista hotela priti.
Ura odbije enajst, kar vstane elder William Hitch in začne srdit govoriti, kakor bi se že naprej bal, da mu bode kdo ugovarjal. Tako-le je govoril:
—	„Jaz vam povém, da je Joe Smyth mučenik, vam povém, da je tudi njegov brat Hyram mučenik, in da bode preganjanje v Zjedinjenih državah tudi Brighaina Younga storilo mučenika! Kdo se drzne trditi, da to ni res?"
Nikdo se mu ne upre. Vsi so se čudili, kakô misijonar tako mirnega obraza more tako Ijuto govoriti. A domislijo se, da je najbrž zato tako jezen, ker so mormonizem zadele hude nezgode. In res je vlada Zjedinjenih držav zelo s težo ugnala te neodvisne fanatike. Osvojila si je Utah ter mu posilila svoje postave, in Brighama Younga je zaprla, ker je bil tožen, da je upornik in da ima mnogo žen. Od tega časa so se učenci prorokovi še bolj razjarili in se povsod upirali naredbam vladinim, kjer se je dalo. Ali tega se je vlada Zjedinjenih držav tudi nadejala.
Kakor vidimo, si je elder William Hitch celo v železnici prizadeval, da spreobrne koga k svoji veri.
Potem začne propovedovati, to je, z rokami mahati in kričati, kakô je nastal mormonizem, počenši z bibeljskimi časi: kakô je nekdaj v Izraelu mormonsk prorok iz Jožefovega rodu vstal in razglasil novo vero; potem jo je prepustil svojemu sinu Moromu; kakô je pozneje prevel'-to dragoceno knjigo, pisano z egiptovskimi črkami, v angleški jezik Josip Smyth mlajši, iz Vennota, kateri se je razglasil preroka 1. 1825; kakô se je naposled njemu prikazal poslanec iz nebes v nekem svitlem gozdu ter mu izročil knjigo Gospodovo.
Nekateri potniki so misijonarja nekaj časa poslušali, a potem so šli iz voza, ker jim je že presédal; ali William Hitch pripoveduje še dalje: „kako je Smyth mlajši spreobrnil k novi veri svojega očeta, oba brata in nekoliko učencev ter naposled začel javno oznanjevati svojo vero „svetnikov zadnjega dné" — to vero so sprejeli ne samo Američani, nego tudi Angleži, Skandinavci in Nemci in ona ima med svojimi verniki umeteljnike ter mnogo ljudi, ki se bavijo s svobodoljubnimi rokodelstvi; kakô so se nekateri verniki naselili v Ohiji; kakô so sezidali svetišče, vredno dve sto tisoč dolarjev in mesto v Kirklandu; kakô je Smyth postal pogumen bankir, in kakô je dobil od nekega preprostega človeka, ki je mumije kazal, knjigo iz papirove kože, v katero so pisali Abraham in drugi taki Egipčani svoje pripovesti."
Ker je to pripovedovanje precej dolgo trajalo, začele so se vrste slušalcev še bolj manjšati, in ostalo jih je v vozu jedva kakih dvajset še.
Ali elderja to nič ne briga, da mu vse uhaja, nego on nadaljuje: „kako se je Joe Smyth pogreznil s svojo trgovino 1. 1837; kako so ga njegovi delničarji, ki so izgubili pri njem novce, črnili in mazali, ker so ubožali pri njem; kakô se je nekoliko let pozneje zopet prikazal v Independenci, v Misuriji, bolj čestivreden in bolj češčen, nego prej; bil je zdaj glavar bogati občini, ki ni imela menj, nego tri tisoč učencev; a udarili so nanj neverniki ter ga prognali daleč, daleč na zapad prostrane Amerike."
Ostane samo deset slušateljev še; deseti je Passepartout, kateri je natézal na vso moč ušesa, da bi se mu ne bila izmuznila kaka beseda, prihajajoča iz ust mormonskega propovednika, ki je dalje razlagal, kakô je po dolgem proganjanji Smyth prikazal se v Illinoisu ter osnoval 1. 1839 na obalu Missisipa mesto Nauvoo-la-Belle, kjer se je narastel broj prebivalcev skoro na pet in dvajset tisoč ; kako je Smyth postal skoro mestni načelnik, vrhovni sodnik in vrhovni general ; kako se je 1. 1843 oglasil za kandidata predsedništvu Zaveznih držav; kako so ga v Kartagi izvlekli iz zavetja in vrgli v uječo, v kateri so ga umorili nekaki vojaci s korélkom na obrazi.
Zdaj zapusti elderja še devet slušateljev ; Passepartout ostane čisto sam pri njem. Elder ga gleda v oči in ga hoče očarati s svojimi besedami; pripoveduje mu, kakô „je Brigham Young, raz-svitljeni prorok, postal naslednik ubitemu Sinythu, kako je ta Brigham Young odšel iz Nauvoa ter se naselil na obalah slanega jezera. Ta kraj je krasen, vsa okolica zelo plodna, in prav todi je bilo treba iti vsakemu, kdor se je selil iz Utaha v Kalifornijo. Nikjer ni boljšega mesta za novo naselstvo, katero je brzo rastlo; kako bi tudi ne, ker ima vsak pobožni Mormon po mnogo žen.
—	„Zdaj znate," reče William Hitch, „zakaj se je kongresova jeza obrnila proti vam! zakaj so se vojaci Zaveznih držav razprostrli po zemlji Utaha; zakaj so našega proroka in glavarja Brig-hama Younga ulovili proti vsaki pravici! Ali se bodemo umeknili nasilstvu? Nikdar! Naj nas proženo iz Vermonta, iz Ulinoisa, iz Ohija, iz Missoura, iz Utaha, mi si bodemo že našli tako žemljico, kjer si bodemo razpeli svoje šatore .... Vprašam vas, verni človek," dodaja elder, gledajoč ljuto Passepartouta, ko so mu vsi drugi slušatelji pobegnili, „vprašam vas, ali hočete vi z nami, naj idemo, kamor hočemo?"
—	„Nočem ne," odvrne Passepartout in beži, zapustivši elderja samega, naj propoveduje železniškemu vozu.
Med pridigo elderjevo je vlak brzo drdral dalje in o polu ene po poludné pride do severo-iztočne strani Slanega jezera. Od todi je moglo oko pregledati to okroglo morje, katero zovejo „mrtvo", kajti vânje se izliva ameriški Jordan. To jezero je res
krasno; okolo in okolo so divje, a lepe skale, po katerih se drži debela skorja bele soli; krasno to jezero je bilo nekdaj širje, nego je zdaj; toda pozneje so se mu obala zožila, a zaradi tega je globina postala večja.
Slano jezero je dolgo okolo 70 milj, široko 35 milj in je 3800 čevljev visoko nad morsko površino. To jezero je različno od Asfaltskega jezera, katero je za 1200 čevljev nižje; soli je polno; v njem se raztaplja četrtina težine krute tvari. Specifična težina znaša 1170, težina destilovane vode pak 1000. Tudi ribe v njem ne mogo živeti; one, katere vrže noter Jordan, Veber ali kaka druga rečica, poginejo hitro. A vendar zaradi tega onim ni treba verjeti, ki pišejo, da je voda tako debela, da se človek ne more utopiti.
Okolo jezera je bila zemlja čudno lepo obdelana, kajti mor-moni so umni poljedelci, to se mora reči: lepe staje vidiš za domače živali, po polji strn, koruzo in druga žita, ki pri nas niti ne rasto. Tam se zopet razprostirajo krasni travniki; povsodi seči divjih rož, akacij in evforb — tak je bil pogled po tej pokrajini, šest mesecev pozneje; kajti zdaj je zemljo pokrivala tenka snežena odeja, katera jo je bila na lehno posula.
Okolo druge ure železnica dospe do ogdenske postaje. Ker je vlak imel oditi še le ob šestih, imeli so g. Fogg, gospa Auda in njiju dva tovariša dovolj časa, iti v „mesto Svetnikov", po mali progi, ki se odceplja od ogdenske štacije. V dveh urah more človek ogledati si to zgolj ameriško mesto, katero je zidano, kakor vsa mesta Zjedinjenih držav, v obliki šahove deske, s tožnostjo pravokotov, kakor se izrazuje Viktor Hugo. Utemeljitelji tega mesta se niso mogli ogniti simetriji, ki odlikuje Anglo-Saksone. V tej čudni zemlji, v kateri ljudje gotovo niso na vrhuncu posta-vodajstva, je vse na štiri vogle: mesta, hiše, in tudi — neumnosti.
Ob treh so se potniki zatorej izprehajali po mestnih ulicah, med bregom Jordana in prvimi holmci wahsačkih gora. Videli so tam malo ali nič cerkev, a namesto tega je krasna hiša prorokova, mestna zbornica in orožarna; hiše so zidane iz belkaste opeke, vsaka ima verando in galerijo; okolo njih so vrtovi, obrobljeni z akacijevimi sečimi, palmami in rožičevci. Okolo mesta je postavljen zid iz gline in kremena, napravljen 1. 1853. V sredi mesta, kjer je sejem, so nekatere gostilnice, olepšane z zastavami.
G. Foggu in njegovim tovarišem se mesto ni zdelo posebno obljudeno. Ulice so bile skoraj zapuščene, razven one, kjer je svetišče; a do tega so še le prišli, ko so prehodili že mnogo predmestij, obkoljenih s plotom. Žensk je bilo mnogo. Temu se ne smemo čuditi, ako pomislimo, kako posebno je urejeno hišno življenje mormonov. Vendar, naj se nikar ne misli, da ima vsak mormon po več žen. Svobodno je vsakomu, da se oženi, ali tudi ne. Vredno je vedeti, da mestjanke v Utahu posebno silijo na to, da se omože, ker jih uči vera, da v nebesa one ženske ne pridejo, ki moža niso imele. Te uboge šogice so zaradi tega vedno otožne
in nesrečne. Nekatere njih, najprej najbogatejše, imele so jopice iz črne svile, odprte na prsih, a na glavi čepice in jako priprost šal. Večina njih je bila oblečena po indijski.
Passepartout, odločen samec, je gledal nekoliko osupnen te mormonke, ki so obsojene, da s svojimi tovarišicami osrečujejo enega samega mormona. Ali obžaloval je še bolj može. Njemu se je zdelo jako težavno in nevarno, toliko žen čuvati vseh nezgod tega grešnega svetá in jih vse skup pripeljati v mormonski raj, in jih tam v mormonskih nebesih zopet najti v družbi slavnega Smytha, kateri je baje kras nebeškemu kraljestvu.
Passepartout opazi — morebiti se ni motil — da ga mestjanke nekako nepokojno gledajo. Ali to je bila sreča, da je imel skoro iti za vselej iz tega mesta. Kakih pet minut pred štirimi so bili že vsi potniki na kolodvoru ter so se jeli posedati po vagonih.
Začuje se žvižganje in vlak se začne pomikati; a zdaj se čuje zadaj kričanje: „Stojte, stojte!"
Toda vlak, ako je začel že iti, se ne ustavi več. Zakasneli gentleman je bil, kakor je bilo videti, mormon. Tekel je, da mu je kar sapa že vhajala. Sreča njegova, da na kolodvoru ni bilo vrat in ograje. Brž skoči na stopalko zadnjega vagona in se popolnem onemogel zavali na klop.
Passepartout se tej telovadbi ne more načuditi. Debelo začne gledati pribéglega Človeka in se še bolj začne zanimati zánj, ko čuje, da je utaški mestjan in da je pobegnil iz hiše zaradi domačega prepira.
Ko mormon dobóde zopet nekoliko sape, drzne se Passepartout spoštljivo ga vprašati, koliko ž0n ima. Passepartout je mislil, ko tako beži iz hiše, jih mora gotovo imeti kakih dvajset.
— „Eno imam gospod," pravi mormon in dvigne roke proti nebu, „eno, ali te edine sem že do grla sit!"
XXVIII. Poglavje. Razum Passepartoutov govori eno, a Ijudjé slušajo drugo.
Železniški vlak krene od velikega Slanega jezera in ogdenske postaje ter drdrá eno uro proti severju do Veberjeve reke. Od San-Francisca se je bil oddaljil že za devet sto milj. Od todi se je zasuknil proti iztoku preko poševnih gozdov \vahsačkih gorá. Ameriški zemljemerci so bili v tem kraji v sto in sto zadregah, ko so merili to zemljišče med wahsačkimi in Skalnatimi gorami. Vlada Zjedinjenih držav je plačala tukaj za vsako miljo osem in štirideset tisoč dolarjev podpore, a v ravnini jej ni bilo treba plačati več, nego šestnajst tisoč dolarjev. Mi smo že povedali, da Američani prirodi nečejo delati sile, rajši jej nagajajo, ogibaje se vsem težavam, ki jih ona provzročuje. ' In res, na vsej poti do velikanske mlake, ki se jej pravi morjé, dobocle se samó eden prokop, dolg štirinajst tisoč čevljev.
Ko je železnica došla do Slanega jezera, bila je na najvišjem višku vsega pota. Ko krene od todi, začne se viti sem, viti tija in spuščati v dolino Bitter-Creekovo, da se od tam zopet vzpne, dokler ne pride do tija, kjer se ločijo vode Atlantskega in Tihega Morja. V teh bregovitih krajih je mnogo manjših rek. čez Muddy, Green in druge so narejeni mostovi.
Čim bližje je bil Passepartout svojemu smotru, tem bolj je bil nepotrpežljiv. A Fix je zopet želei, da bi bil že rešen tega gorovja. Bal se je, da ne bi česa zamudil, bal se je zaprek. On je bolj želel, nego Phileas Fogg sam, da bi stal brž na angleški zemlji.
Ob devetih zvečer postoji železnica za nekaj trenotkov v postaji Fort-Bridger, katero zapusti malo ne precej. Dvajset milj dalje stopi v državo Wyoming, nekdanjo Dakoto, ves čas skozi dolino Bitter-Creekovo, iz katere se izliva nekoliko manjših rek, ki sestavljajo hidrografski sistem Colorado.
Drugo jutro, dne 7. decembra, obstoji vlak četrt ure v Green-riverski postaji. Sneg je po noči precej na debelo padal, a ker je vedno dež vmes šel, ni mogel zavirati železnice. Vendar je to grdo vreme vznemirjalo Passepartouta; kajti, ako bi sneg tako na debelo zapadel, da bi se vlak ne mogel premikati, potem bi bila vsa pot izpridena.
— „A kako je moglo tudi mojemu gospodu kaj takega priti na um, da se po zimi spravi na pot! Ni li mogel počakati spomladi, in bi se mu ne bilo treba ničesar bati."
Tako se je pošteni Passepartout bavil samo s tem, kakšno vreme je in kakšno naj bi bilo. Toda gospo Audo je tri ves drugačen strah.
Dokler je vlak stal v Green-riverski postaji, izprehajali so se potniki pred kolodvorom, pričakovaje vlakovega odhoda. Gospa Auda ni šla iz vagona, nego je gledala skozi oknice. A koga zapazi? Onega polkovnika Stampa W. Proctora, ki se je tako surovo vedel proti Phileas Foggu takrat, ko je bil tabor v San-Franciscu. Gospa Auda ni hotela, da bi jo kdo videl, zato se pomakne nazaj.
Mlado ženo začno obhajati silne skrbi. Ona se je bila vdala popolnem človeku, kateri se je vedno trudil, postreči jej v vsakem obziru, ako tudi se je sicer kazal jako hladnega človeka. Gotovo ni razumela vse globokosti občutka, katerega jej je udihal nje spasitelj; ona je mislila vedno, da je ta občutek samo občutek hvaležnosti, a bil je več, da-si tudi ona tega ni vedela. Zato se jej je tudi srce začelo krčiti, ko je izpoznala ono surovo osobo, od katere je gospod Fogg prej ali sle hotel zahtevati računa za nedostojno vedenje. Vsekako je bil to samo slučaj, da je polkovnik Proctor prišel na ravno isti vlak, a bil je tam, in treba je bilo zaprečiti na vsak način, da bi Phileas Fogg ne zapazil svojega nasprotnika.
Ko se vlak začne premikati, ukoristi si gospá Aúda trenotek, ko je Phileas Fogg zadremal, in pové Fixu in Passepartoutu, kakó in kaj.
—	„Kaj, oni Proctor je tukaj!" zakriči Fix. „Ej, ne bojte se, gospá, predno se bode gospod Fogg z njim ogledal, se bodem jaz! Meni se zdi, da sem pri vsej oni stvari jaz še največizkupil!"
—	„A tudi jaz se hočem spoprijeti z njim," pravi Passepartout, „ako tudi je stokrat polkovnik ali nobedenkrat."
—	„Gospod Fix," povzame gospá Aúda, „ali mislite, da privoli gospod Fogg komu, da se maščuje zanj? Ali niste čuli, ko je rekel, da se vrne v Ameriko, samó, da kazni svojega sovražnika? Ako zatorej zagleda polkovnika Proctorja, potem ne moremo zabraniti boja, in kdo zná, kake žalostne nasledke bi to lekko imelo. Treba zatorej, da ga ne zapazi."
—	„Pravo govorite, gospá," dé Fix. „Ako se ta dva snideta, potem je lehko izgubljeno več. Naj g. Fogg zmaga ali ne, zamudil bi se vsekako. Potem . . ."
—	„Potem dobodo člani reformskega kluba stavo," pravi Passepartout. Y štirih dnéh smo v New-Yorku! Dobro, ako moj gospodar štiri dni ne gré iz vagona, potem se smemo nadejati, da ga slučaj ne spravi pred obličje temu prokletemu Američanu, katerega naj na mestu bes lôpi! Sicer bodemo že mi varovali, da . ."
Razgovor se pretrga, kajti g. Fogg se je bil probudil. Ozre se po pokrajini skozi okno, na katero je naletaval snég. Pozneje reče Passepartout policijskemu nadzorniku, a takó, da ga ne čaje ni g. Fogg, ni gospá Aúda:
—	„Ali bi se res vi têpli namesto njega?"
—	„Jaz bi storil vse, da ga pripeljem živega v Evropo," pravi Fix preprosto, z glasom, ki je kazal, kakó odločna je njegova volja.
Passepartouta spreleti mraz; a skoro ga strah mine, ker vedel je dobro, da je njegov gospodar nedolžen.
Ali zdaj je bilo treba na kakšen način g. Fogga pridržati v vagonu, da bi se ne seSèl s svojim sovražnikom. To ni bilo težko, ker mož ni rad okolo hodil, in tudi radoveden ni bil. Toda, policijski nadzornik je izumel še drug pripomoček, kajti posled nekoliko časa rêCe Phileas Foggu:
—	„Boga-mi, dolge in počasne so te ure na železnici, gospod."
—	„Dolge," odgovori gentleman, „a vendar minejo."
—	„Ko ste bili na ladiji, ste navadno igrali whist", rêêe zopet Fix.
—	„Navadno," odgovori Phileas Fogg, „ali tukaj ne morem; tú ni niti kart, niti igralcev."
—	„Ne bojte se, karte bodemo kupili. V američanskih vagonih je vsaka stvar na pródaj. A kar se tiče igralcev, ako morda gospá . . ."
—	„Se vé, da, gospod," odvrne živahno mlada žena, „znam igrati whist! Tudi to spada k angleški vzgoji."
—	„Ravno tako se jaz morem pohvaliti, da dobro igram," pravi Fix. „Zatorej vas je troje . . ."
—	„Kakor nas je volja, gospod," odgovori Fogg, ves vesel, da bode Iehko igral, celo na železnici.
Passepartout otide po karte; skoro jih prinese in poleg tega še marke in mizico, prevlečeno s suknom. Ničesar zatorej ne pogrešajo. Igra se prične. Gospâ Aûcla je igrala jako dobro in celo resnobni Phileas Fogg jo je nekatere krati pohvalil.
Kar se tiče policijskega agenta, igral je tako dobro, da ni treba bolje.
—	„Zdaj ga imamo, zdaj!" ršče Passepartout sam pri sebi.
Okolo enajste ure dopoludné pride vlak do kraja, kjer se ločijo vodé obéh morij. Bilo je to v Passe-Bridgerju, ki je .7524 čevljev visoko nad površjem morja, ena najvišjih toček, ki se jih dotiče železnica v Skalnatem gorovji. Ko so se potniki peljali okolo dve sto milj daleč, pridejo končno na eno onih prostranih planjav, ki sezajo tija do Atlantskega Morja. Te planjave so za železnico kakor nalašč stvarjene.
Jedva pridejo potniki do te atlantske nižine, že zagledajo prve pritoke North-Platte-riverja. Vse severno in iztočno obzorje je bilo pokrito v polukrogu od onega orjaškega gorovja, ki se zove Rocky-Mountains ; najvišji hrib v tem gorovji se zove Laramija. Med tem ovinkom in med železnico so se razprostirale neizmerne planjave, po katerih se prelivajo mnoge večje in manjše reke. Na desni strani železniške proge so se dvigali prvi bregovi velikanskih gora, kateri se krožijo tija do izvorov reke Arkanzasa, ki se izliva v Missouri.
O polu ene videli so potniki za nekaj časa trdnjavo Halleck, katera vlada nad to okolico. Še nekaj ur, in bodo potniki vèn iz teh gora. Nadejali so se zatorej, da ne bode nobena neprilika tukaj ustavljala železničnega vlaka. Sneg se je ustavil. Vrême je postalo hladno, a suho. Velike ptice so bežale pred vlakom, ker so se ga bale. Na vsi ravnini ni bilo videti nobene divje zveri, ni medveda, ni volka. To je bila zatorej prava pustinja.
Po dobrem in tečnem obedu sedejo naši igralci zopet za mizo ter igrajo dalje. Zdajci zavrišči žvižganje. Vlak se ustavi.
Passepartout pomoli glavo skozi oknice, ali ne vidi ničesar, zakaj bi se vlak ustavljal. Nobene postaje ni bilo videti.
Gospâ Aûda in Fix sta se bala nekaj časa, da bi Phileas Fogg ne šel iz vagona. Ali gentleman preprosto reče svojemu služabniku :
—	„Poglejte, kaj je."
Passepartout skoči iz vagona. Kakih štirideset potnikov je bilo že na tleh, in med njimi tudi polkovnik Stamp Proctor. Vlak se je bil ustavil pred neko rudečo zagrajo. Mašinist in konduktêr sta se živo razgovarjala z železniškim čuvajem, katerega je ravnatelj bližnje postaje Medicine-Bow bil sem poslal. Približali so se bili tej tropici tudi potniki in so se razgovarjali ž njo, a naj-
bolj med vsemi se je čul glas omenjenega polkovnika Proctorja, kateri je kričal na vso moč in otepal z rokami.
Ko Passepartout pride do te kopice ljudi, čuje, ko je čuvaj dejal:
—	„Ne, naprej ni nikakor mogoče. Most v Medicine-Bowu se je omajal in bi težine tega vlaka nikakor ne mogel vzdržati."
Most, o katerem se je govorilo, bil je viseč most čez deročo vodo, eno miljo od kraja, kjer se je bil vlak ustavil. Čuvaj pove dalje, da je popokalo nekoliko verig in da nobeden pameten človek ne bode hodil na ta most; mož zatorej ni nikakor pretiraval, ko je trdil, da nihče ne more čezenj. Sicer so tudi Američani jako brezskrbni ljudje; a kedar začno umno misliti, mora se reči, da bi bili blazni, ako ne bi bili pametni.
Passepartout se ni upal tega povedat iti svojemu gospodarju; sluša, stisne zobe, zaškriplje nekoliko z njimi, a obstane, kakor kamenit kip.
—	„A, tako!" vsklikne polkovnik Proctor, „zatorej ne gremo; nu, zdaj bodemo zmrznili tukaj-le v snegu!"
—	„Polkovnik," odvrne kondukter, „telegrafovali so v postajo Omaho ter zahtevali vlaka; a težko, da bi poprej prišel v Medicine-Bow, nego ob šestih."
—	„Za božjo sveto voljo, ob šestih!" zajavka Passepartout.
—	„Da, ob šestih," pravi kondukter. „Sicer nam je tudi treba toliko časa, da pridemo peš do postaje."
—	„Saj ni dalje, nego eno miljo od todi," reče eden potnikov.
—	„Eno miljo, da, a onkraj vode."
—	„Ali se ne more prepeljati z ladijo čez to reko?"
—	„Nemogoče. Zaradi dežja je jako narastla. Jako deroča je, in mi bi morali narediti deset milj dolg ovinek proti severju, da pridemo do kraja, kjer bi se dalo iti čeznjo.
Polkovnik začne zdaj pridušati se, kakor bi imel note pred soboj, in psuje železniško družbo in kandukterja. Passepartout se razbesni in bi skoro začel polkovniku pomagati. Ta zapreka je bila materijalna in vsi bankovci njegovega gospodarja bi je ne mogli odvrniti.
Vsi potniki se začno srditi, ko pogledajo po ravnini, posuti s snegom. Ako bi tudi ničesar ne zamudili, ni posebno prijetno, po snegu capljati kakih petnajst milj daleč; zdaj so začeli kleti, kričati in večati, in bil je tak hrušč, da bi bil gotovo še. Phileas Foog obrnil svojo pozornost nanj, ako bi ne bil tako zapiljen v igranje.
Passepartoutu ni ostajalo druzega, nego javiti to svojemu gospodarju. Povesi glavo in cinca proti vagonu — kar naedenkrat se oglasi železniški mehanik, pravi pravcati Yankee, z imenom For-ster, in zakriči:
—	„Gospoda, morda bi se vendar dalo priti čez reko?"
—	„Po mostu?" vpraša eden potnikov.
—	„Da, po mostu."
—	„Z našim vlakom?" vpraša polkovnik.
—	„Z našim vlakom."
Passepartout postoji in besede kar požira.
—	„Ali kaj, ako se most zruši?" vpraša kondukter.
—	„Ne bojim se, da se zruši," odvrne Forster. „Ako poženemo vlak z največjo hitrostjo, pridemo lehko čezenj."
—	„Vraga!" vzdihne Passepartout.
Nekaj potnikov je takoj onega mnenja, kakor mehanik; njegov predlog jih zapelje. Posebno polkovniku Proctorju je po volji. Ta bedasta glava je mislila, da bi se to dalo prav lehko izvesti. On celo začne praviti, da je mnogo zemljemercev že mislilo, naj bi se čez reke ne zidali mostovi, češ, ako se vlak z največjo hitrostjo požene, mora tudi brez mostu pripihati čez. Končno vendar so vsi mehanikovih misli, kajti njim je bilo le do tega, da bi bili skoro na oni strani.
—	„Jaz stavim petdeset na sto, da pridemo," oglasi se eden.
—	„Jaz šestdeset," pravi drugi.
—	„Osemdeset, devetdeset," zavpijeta tretji in četrti.
Passepartout zazije, ako tudi je bil vse pripravljen poskusiti,
da bi prišel na ono stran; ali ta način se mu je zdel vendar nekoliko preveč „američansk".
„A je še nekaj bolj jednostavnega," si misli Passepartout, „vendar ti ljudje se ne domislijo. Ali jaz tudi nisem votla glava!"
—	„Gospod," pravi potem nekemu potniku, „to, kar nam mehanik pravi, se mi vendar nekoliko preveč predrzno zdi, toda . ."
—	„Stavim osemdeset!" odgovori potnik, ter mu obrne hrbet.
—	„Verjamem," de Passepartout, ter se obrne proti drugemu gentlemanu — „a pomisliti je treba . . ."
—	„Ničesar pomisliti, tega ni treba!" odgovori Američan in migne s pleči — „ako mehanik pravi, da bode, mora biti!"
—	„Se ve, da bode, saj tega ne dvomim; a vendar bi bilo morda bolj previdno . . ."
—	„Kaj! previdno!" zakriči polkovnik Proctor, katerega je bila ta beseda, ko jo je slučajno čul, vsega v ogenj spravila. — „Če se požene, kakor pravi. Umejete? Z največjo hitrostjo!"
—	„Umejem . . znam . . ." odgovori Passepartout, katerega ni hotel nihče do kraja slušati — „ali bi ne bilo, ako ne previdnejše, če se vam ta beseda studi, vendar naravnejše . . ."
—	• „Kaj ? kako ? kdo ? Kaj hoče ta s svojim naravnejšim ?" začno vpiti potniki kakor iz enega grla.
Ubogi dečko že sam ni vedel, s kom govori.
—	„Vi se morda bojite?" vpraša ga polkovnik Proctor.
—	„Jaz, bojim!" vsklikne Passepartout. „Dobro, bodi-si! Pokazal bodem tem ljudem, da zna Francoz biti tako američansk, kakor Američani sami!
—	„V vagon! v vagon!" vpije kondukter.
—	„Da! v vagon," ponavlja Passepartout, „v vagon! A le precej! Ali tega mi ne more nikdo braniti, da bi ne mislil, da bi
bilo bolj previdno, ako bi šli mi najprej peš čez most, a potlej vlak! . . ."
Vendar nihče ni slišal tega modrega premišljevanja in nihče ni hotel priznati, da je dobro.
Potniki so bili že vsi po svojih prostorih. Passepartout sede na svoje mesto, a ne črhne ni besedice. Tudi igralci so bili popolnem zamišljeni v svoj whist.
Vlak zažvižga, kar se dá. Mehanik okrene svoj vlak gotovo za dobro miljo nazaj — kakor dela oni, ki se pomiče nazaj, da se potem bolj požêne.
Vlak zažvižga v drugo: voženje se začne proti mostu; vedno hitrejše gré; skoro je hitrost strašanska; druzega se ne čuje, nego sopotanje iz lokomotive; pistoni so udarjali do dvajsetkrat v sekundi; osi koles so se kadile. Potniki so mislili, da se vlak, kateri je šel z naglostjo sto milj na eno uro, ne dotiče mnogo železniških tirov. Hitrost je požirala vlakovo težo.
In prišli so Cézenj ! Zgodilo se je to hitro po bliskovo. Mostú se niti videlo ni. Vlak je skočil, bi se lehko reklo, z enega kraja na drugi. Mehanik je vlak mogel ustaviti še le, ko je bil že pet milj proč od postaje.
Jedva je bil vlak preko reke, ko se most popolnem zdrobi in popada v globoko brezno, kjer je tékla deroča voda.
XXIX. Poglavje. Kaj popotniki po železnicah v Zjedinjenih državah vsega ne dozivé.
Isti dan po poludné je pihal vlak brez zaprek dalje, drdral mimo trdnjave Sanders, prešel cheyenski klanec in prišel do Evansa. Tukaj je železnica na najvišjem višku vsega pota; to mesto je namreč 8091 čevljev visoko nad morjem. Potniki so se imeli peljati zdaj tija do Atlantskega Morja vedno po planjavi.
Tukaj se cépi glavna proga; ena črta gre proti mestu Deu-veru, ki je glavno mesto v Coloradu. V tem kraji je mnogo zlatih in srebrnih rudnikov in nad petdeset tisoč ljudi že stanuje tukaj.
Železnični vlak je ravno 1382 milj prepihal od San-Francisca do sem, in to v tréh dneh in tréh noCéh. Potniki so se nadejali, da v štirih dneh in štirih nočeh pridejo v New-York. Phileas Foggov račun je bil zatorej najlepši, ki se more misliti.
Po noči je drdral vlak mimo pokrajine Walbah, katera je na levi strani proge.
Reka Lodge-pole je tekla vštric pota, ob meji držav Wyoming in Colorado. Okolo enajste ure pridejo potniki v Nebrasko, pusté za soboj Sedgwick in gredó mimo Julesburgha, na južnem odcep-ljenji réke Platte.
Na tem mestu so bili posvetili dné 23. oktobra 1867 železnico Zjedinjenih držav. Glavni nje zemljemerec je bil J. M. Dodge.
Potovanje okolo svetá.	G
Tukaj ste se ustavili dvé velikanski lokomotivi z devetemi vagoni samih vabljencev, med katerimi je bil tudi predsednikov namestnik T. C. Durant; tukaj je odmevalo nazdravljanje; tukaj so Siouxi in Pawni pokazali prizor majhnega indijskega boja; umeteljni ognji so blesteli; tukaj se je s prenosno tiskarno tiskal prvi broj novin „Railway-Pioneer". Takó se je slavila posvetba te velike železnice, tega orodja napredku in civilizaciji, kateremu je bilo namenjeno preko puščav zjedinjati države in mesta, katerih takrat še ni bilo. Žvižganje lokomotive jih je imelo skoro izvabiti z ameriških tâl, kajti močnejše je, nego glasovi Amfijonove lire.
Ob osmih zjutraj je drdral vlak mimo trdnjave Mac-Pherson. Tri sto sedem in petdeset milj je od Omahe do sem. Reka Platte se zavija pri svojem južnem toku zdaj sem, zdaj tija; takó se zavija tudi železnica, katera gré ob nje obalu. Okolo devete ure pridejo potniki do ponosnega mesta North-Platte, katero je sezidano med dvema trakoma te velike reke, katera se zopet zjedi-njata, obtekavši to mesto, v silno reko, ki se zliva v Missouri.
Železnica gré čez sto in prvi meridijan.
Gospod Fogg in njegovi soigralci so zopet začeli igrati. Nikdo izmed njih se ni mogel pritožiti, da mu je dolg čas na tem potu. Fix je dobil iz prva nekoliko gvinej, a posled nekoliko časa jih je skoro zopet izgubil. Vendar zaradi tega ni bil skoraj nič menj strasten igralec, kakor gospod Fogg. Vse to jutro je bila sreča temu gentlemanu posebno vgodna. Atouti in honneurji so mu kar sami hodili v róke. Ravno hoče smelo izigrati, kar se za-čuje glas za klopjo, ki je rékel :
„Jaz hočem carreau!"
Gosp. Fogg, gospá Aúda in Fix dvignejo glave. Za njimi je stal polkovnik Proctor.
Stamp W. Proctor in Phileas Fogg se precej izpoznata.
„A! vi ste tú, gospod Anglež," vsklikne polkovnik, „vi hočete izigrati pique!"
—	„A ga bodem tudi izigral," odgovori hladno Phileas Fogg in vrže desetico te barve.
—	„Jaz hočem, da se izigrá carreau," odgovori Proctor razdražen.
Zdaj poseže z rôko po karte ter dodaja:
—	„Vi ne umejete te igré."
—	„Morebiti, da bodem v kaki drugi igri bolj spreten," reče Phileas Fogg in vstane.
—	„Poskusite, sin Johna Bulla!" odgovori oni surovež.
Gospá Aúda obledí. Vsa kri se jej zlije proti srcu. Phileas
Fogga prime za róko, a ta jo nežno stisne. Passepartout že hoče planiti na Američana, kateri je čim dlje, tem bolj zasmehljivo gledal svojega nasprotnika. Ali Fix vstane, stopi k polkovniku ter mu rêCe:
—	„Vi ste pozabili, gospod, da še z menoj niste na čistem, z menoj, ki ste me ne samo psovali, nego tudi udarili."
—	„Oprostite, gospod Fix," reče Phileas Fogg, „da jaz prej pridem z njim na čisto. Polkovnik je rekel, da ne razumem igranja. To je novo psovanje, za katero se mi mora on opravičiti."
—	„Kedar vas je volja in kjer vas je volja," pravi Američan, „in s kakoršnim orožjem vas je volja."
Gospâ Aûda skuša brezvspešno ustavljati Phileas Fogga. Tudi policijski agent se brez vspeha sili, da se bode on bil s polkovnikom. Passepartout si zaviše rokave, da bi pehnil polkovnika vèn; toda, gospodar ga pogleda, in to je dosta. Phileas Fogg stopi iz vagona, Američan takoj za njim.
—	„Gospod," pravi g. Fogg svojemu protivniku, „meni se jako mudi v Evropo, in vsako zakasnjenje bi mi lehko mnogo škodovalo."
—	„Kaj neki to mene briga," zareži polkovnik Proctor.
—	„Gospod," pravi jako vljudno gosp. Fogg, „ko sva se bila sešla v San-Franciscu, rekel sem vam, da vas pridem takoj poiskat
v	Ameriko, kedar le uredim zadeve, ki me čakajo na starem kontinentu."
—	„Res je."
—	„Ali mi dovolite, da vas poiščem v šestih mesecih?"
—	„Zakaj ne rajši posled šest let?"
—	„Jaz pravim: v šestih mesecih," odgovori Phileas Fogg, „in bodem tudi točno prišel."	" , -:. ¿ „.
—	„To so zgolj izgovori, nič drugega", vsklikue Phiteas-Fogg. „Zdaj, ali nikdar!"
—	„Kakor vas je volja," odgovori gosp. Fogg. „Ali greste
vi	do Ncw-Yorka?"
—	„Ne grém."
—	„Do Chicage?"
—	„Ne grém."
—	„Do Omahe?"
—	„Kaj vas to briga? Ali veste, kje je Plum-Creek?"
—	„Ne vem!" odgovori Phileas Fogg.
—	„Plum-Creek je prva postaja. Železnica pride tija v eni uri in ostane deset minut tam. In v desetih minutah se že tudi mi dvâ lehko dva- ali trikrat počiva."
—	„Kakor vas je volja," pravi Phileas Fogg. „Zatorej ostanem v Plum-Creeku !"
—	„Saj se tudi nadejam, da ostanete!" doda Američan zelo zasmekljivo.
—	„Kdo znâ, gospod!" odvrne Phileas Fogg in gré v svoj vagon, ravno tako hladnokrven, kakor je bil prej.
Gentleman začne trditi gospé Audi, da oni psi najmenj grizejo, ki najbolj lajajo. Potem poprosi Fixa, da bi mu bil priča pri dvoboju. Fix mu obljubi in Fogg zopet sede, ter igra dalje, popolnem miren in pokojen, kakor poprej.
Okolo enajste ure zažvižga vlak, oznanjevaje, da je pred postajo Plum-Creek. Gospod Fogg vstane in za njim Fix, in gré na
stopnico. Passepartout ja izpremlja in nese soboj dva revolverja. Gospa Auda je ostala v vagonu, bleda kakor bela smrt.
Zdajci se odpro vrata drugega vagona. Polkovnik Proctor tudi stopi na stopnico. Za njim gré drug Američan, čisto takega obnašanja, kakor on. A ko hočeta nasprotnika stopiti na tla, priteče konduktêr in njima reče:
—	„Ne hodite doli, gospoda."
—	„Zakaj ne?" vpraša polkovnik.
—	„Zamudili smo dvajset minut in vlak ne postoji tukaj."
—	„A jaz se moram dvobojiti s tem gospodom."
—	„Žal mi je," odgovori uradnik, „a mi se odpeljemo takoj. Že zvoni."
Res se čuje kolodvorski zvonec in vlak se takoj začenja premikati.
—	„Zelo mi je žal, gospodje," pravi dalje konduktêr. „Ako bi bil mogel, bi vam rad pomagal. Ali če se niste mogli biti na postaji, bijete se lehko v vagonu, ne?"
—	„To bi morda gospodu ne bilo po volji!" reče polkovnik Proctor in porogljivo pogleda gospoda Fogga.
—	„Meni je popolnem jednako," odgovori Phileas Fogg.
—	„To velja! Zdaj vem, da smo v Ameriki!" reče Passepartout. „Konduktêr je gentleman, da se ga mora iskati."
To izgovorivši gré za gospodarjem.
Protivnika in njiju priči gredo za konduktêrjem od enega vagona do druzega, dokler ne pridejo do zadnjega. Tam je bilo kakih dvanajst potnikov. Konduktêr jih vpraša, ali bi se ne hoteli za nekoliko minut umekniti iz vagona ter prepustiti prostor tema dvema gospodoma, ki imata poravnati neko častno zadevo.
Potniki so bili vsi srečni, da morejo vagon prepustiti dvema gentlemenoma. Takoj gredo ven na stopnico.
Vagon je bil dolg kakih petdeset črevljev. Zatorej je bil jako vgoden kraj dvoboju. Protivnika sta mogla stopati med klopmi in pokati drug na drugega, kolikor njima je bilo ljubo. Vrlo lehko je bilo urediti dvoboj. Gospod Fogg in polkovnih Proctor, vsak po dva revolverja s šestimi streli v rôci, gresta v vagon. Priči ostanete zunaj in ja zaklenete. Ako bi vlak v prvič zažvižgal, imela bi začeti pokati . . . Dvé minuti pozneje naj bi priči izvlekli iz vagona onega, ki bi bil v dvoboji ubit.
Vse v istini jako jednostavno, tako jednostavno, da sta Fix in Passepartout čutila, kako njima srcé tolče.
Protivnika in priči — vse čaka, kdaj bode vlak zabrlizgal — kar se naedenkrat začuje divje kričanje in pokanje, katero ne prihaja iz vagona, odločenega za dvobojnika, ampak s polja, ob vsi železuični progi. A iz vagona se začuje strašno pozivanje na pomoč.
Polkovnik Proctor in Phileas Fogg gresta potem s svojimi revolverji ven in se drevita tija, kjer se je čulo najhujše vpitje in streljanje.
Videla sta, da so Siouxi navalili na železnico.
Ti pogumni Indijani so že često napadli železnišk vagon in ga ustavili. Niso čakali, da bi se vlak ustavil, ampak kakih sto jih je splezalo kakor opice, na vagone.
Vsi ti divjaci so bili oboroženi s puškami. Potniki so jim odgovarjali s samokresi, katere so skoraj vsi imeli. Bilo je strašno pokanje. Najprvo planejo Indijani na stroj ter razbijejo glavo mehaniku in kurjaču. Vodja roparjem hoče ustaviti vlak, a ker ni znal spretno okreniti regulatorjevega držala, spusti vlak, namesto da bi ga ustavil, in ta začne teči z divjo hitrostjo.
Zdaj se divjaci razidejo po vagonih in plezajo po njih kakor opice, zapirajo vrata in streljajo na potnike. Kar se da, vržejo iz vagona in streljanje kar nič ne pomine.
Ali tudi potniki so se branili izvrstno. Po nekaterih vagonih so se tepli, da je bilo videti, kakor da so to gibljive trdnjavice, ki preteko sto milj v eni uri.
Gospa Auda se je že od početka borbe vrlo obnašala. S samokresom v roci se je pogumno branila, streljaje skozi potrto okno, kedar se je prikazal kak divjak prednje. Kakih dvajset usmrtenih divjakov je padlo na pot in vlakova kolesa so strla vsakega kakor črva, če je padel z vagona na tir.
Po klopeh so ležali nekateri potniki, katere je zadela kroglja; a nekaterim so bile glave razbite.
Boj se mora končati, kajti trajal je že deset minut. Ako se vlak ne ustavi, morajo zmoči divjaci. Postaja Kearney je bila še kaki dve milji daleč; tam je bila četa ameriških vojakov. Vendar, ako se vlak ne ustavi v tej postaji, žalostna jim majka! Potem so Siouxi zmagalci.
Kondukter se je bojeval poleg gospoda Fogga; zdajci ga pre-brne zrno iz puške. Padajoč zakriči ta mož:
—	„Izgubljeni smo, ako se vlak ne ustavi v petih minutah."
—	„Ustavi se!" pravi Phileas Fogg, ki hoče planiti iz vagona.
—	„Ostanite, gospod," zakriči mu Passepartout. „Jaz ustavim vlak!"
Phileas Fogg ni imel časa, da bi vzdržal hrabrega dečaka. V diru hiti ta proti durim ter jih otvori, ne da bi ga Indijani videli; tako se izmuzne iz vagona. Borba je trajala dalje in kroglje so žvižgale Passepartoutu okolo glave. A ta je šel spretno kakor veverica, plezajoč pod vagonom, hvataje se za verige, in človek bi ne verjel, kako brzo je priplezal do sprednjega dela vlaka. Nikdo ga ni opazil, nikdo ga ni mogel opaziti.
Doplezavši do tija prime se z eno roko med tovornim vagonom in strojem, a z drugo odpenja sklepajoče verige. Ali nikakor bi ne bil mogel odpeti vozov, da se ni slučajno stroj stresnil in nazaj sunil. Odpeti vlak malo po malo začne ustavljati se, a stroj še z večjo hitrostjo piha dalje.
Vlak se pelje še nekoliko časa, vendar zavori ga ustavijo sto korakov pred postajo Kearney.
Vojaci so iz trdnjave čuli streljanje v vagonih in priteko namah gledat, kaj je. A divjaci jih niso hoteli počakati, nego so se izgubili v daljo še prej, predno se je vlak popolnem ustavil.
Ko se potniki začno pred kolodvorom brojiti, se marsikateri ne oglasi. Tudi pogumni Francoz se ne oglasi, kateri je s svojo požrtvovalnostjo druge otel.
XXX. Poglavje. Phileas Fogg stori samo svojo dolžnost.
Trije potnikov, s Passepartoutom vred, so izginili. Ali so jih divjaci ubili? Ali so jih odgnali soboj v sužnost? Tega ni vedela živa duša.
Mnogo je bilo ranjencev, ali na vso srečo nobeden ni bil smrtno ranjen. Najhujšo rano je dobil polkovnik Proctor, ki se je hrabro boril, dokler ga ni kroglja zrušila. Njega in ostale ranjence takoj odnesô na kolodvor ter jim začno ob ez a vati rane.
Gospa Auda ni bila ranjena. Phileas Fogg se ni prav nič varoval, a se ga vendar ni doteknil ni eden divjakov. Fixa je kroglja prasnila nekoliko po desnem ramenu. Samo, da bi še Pas-separtouta ne pogrešali, in bi bilo vse dobro. Mladi gospé se začno solzé utrinjati za njim.
Počasi pridejo vsi potniki iz vagonov. Po kolesih je curéla kri. Po kolesnih pestih in špicah so viseli kosovi človeškega mesa. Kakor daleč je sezalo okô, videli so se curki krvi po tleh. Zadnji Indijani so se skrili na južno stran Republican-riverja.
Gospod Fogg dene roke navskriž in se ne gane. Kaj mu je početi, te misli mu blodijo po glavi. Poleg njega je gospa Auda, gleda ga, a ne rêCe besedice . . . Phileas Fogg razume nje poglede. Ako mu je sluga prišel v rôke Indijanom, ali ni treba napeti vseh sil, da ga otme?
—	„Najti ga moram živega ali mrtvega," pravi čisto preprosto gospé Audi.
—	„Oh, gospod . . . gospod Fogg!" vsklikne mlada žena in stiska roké svojemu sopotniku ter mu jih porosi s svojimi solzami.
—	„Dobiti ga hočem živega!" dodagosp.Fogg, „ali zamuditi ne smem niti ene minute ne!"
Phileas Fogg se takoj odloči storiti vse. Znal je, da se more i sam upropastiti, ako zamudi le en sam dan, in odplove ladija iz New-Yorka brez njega. Tako stavo lehko izgubi. Toda misel: „to mi je dolžnost!" mu ne dâ, da bi se obotavljal.
Na kolodvoru je bil tudi stotnik in poveljnik kearneyske trdnjave. Njegovi vojaci — kakih sto mož — bili so vedno pripravljeni, počakati divjih Indijanov, ako bi se domislili napasti kolodvor.
—	„Gospod," pravi gosp. Fogg stotniku, trije potniki so nam izginili."
—	„So li mrtvi?" vpraša stotnik.
—	„Ne znam, ali so mrtvi ali ujeti," odgovori Phileas Fogg. A izvedeti moramo, ali je eno ali drugo. Ali ste pri volji, iti s svojimi vojaci za Indijani?"
—	„To je težko, gospod," odgovori stotnik. „Indijani lehko beže tija do Arkanzasa. A jaz ne smem popustiti trdnjave, ki mi je izročena."
—	„Gospod, ali moremo dopustiti, da nam Siouxi ubijeje tri potnike?"
—	„Ne moremo, to vem . . . toda, ali morem spravljati v smrtno nevarnost petdeset mož, da se rešijo trije?"
—	„Jaz ne vem, če morete, gospod, a to pač vem, da m o r a t e."
—	„Gospod," odgovori stotnik, „nihče tukaj nema pravice, učiti me, kaj moram."
—	„Tudi prav," reče hladno Phileas Fogg. „Jaz grem sam!"
—	„Vi, gospod!" vpraša Fix približavši se, „vi hočete sami iti Indijanov proganjat?"
—	„Ali hočete, da jim prepustim te nesrečnike, katerim se imamo vsi drugi zahvaliti, da smo živi? Jaz grem."
—	„Ej, ne pojdete ne sami!" zakriči ginjeni stotnik. „Ne, vi ste plemenit človek! Trideset vojakov naj poide z vami drago-voljao!" pristavi ter se obrne proti svojim vojakom.
Vsa četa se sili iti. Stotniku ni treba druzega, nego izbrati trideset mož izmed te srčne množice. Trideset jih odloči ter jim poveljnika da starega narednika.
—	„Hvala, stotnik!" pravi g. Fogg.
—	„Dovolite mi, da vas izpremljam," pravi Fix gentlemanu.
—	„Storite, kakor vam drago, gospod," odgovori mu Phileas Fogg. „Toda, ako mi hočete vstreči, ostanite pri gospe Audi. Ako bi se pripetilo, da se mi zgodi kaka nesreča . . ."
Policijski nadzornik brzo obledi. Da bi se ločil od človeka, katerega je tako dolgo proganjal! Da bi ga spustil med divjake, kjer bode lehko ubit! Fix pazno pogleda gentlemana in videvši, koliko je miren v očigled boju, ki ga čaka, povesi oči pred njegovim odkritosrčnim pogledom.
—	„Ostanem," pravi.
Dva trenotka pozneje stisne Fogg roko mladi gospe, izroči jej svojo dragoceno potno vrečo ter otide z narednikom in svojo oskromno četo.
Predno otide, reče vojakom:
—	„Prijatelji, ako osvobodimo sužnje, doboste tisoč liver sterlingov."
Ura je bila takrat poludan in nekaj minut čez.
Gospá Aúda gré v sôbo na kolodvoru. Ko je bila tam sama, začne misliti na Pbileas Fogga, kakó je srčen iu nevstrašljiv, a poleg vsega tega tako miren. Gospod Fogg je žrtvoval novce, a zdaj gre še v smrtno nevarnost, brez lepili besed, češ, da dela Samo to, kar mu je dolžnost. Phileas Fogg je bil v nje očeh prav junak.
A policijski agent Fix je mislil nekoliko drugače. Svojega razburjenja ni mogel skrivati. Izprehaja se, kakor bi ga mraz tresel, poleg kolodvora. Vendar skoro se zopet zavé. Se le, ko je Fogg odšel, uvidel je Fix, kakó ni prav, da ga je izpustil. Kaj ! temu človeku je dovolil iti, za katerim gre že skoraj okolo in okolo svetá! Začne se sam grditi in psovati, kakor bi bil ravnatelj londonski policiji, ki svojega služabnika psuje zaradi brez-pameti.
— „Ali sem bil res bedak!" misli sam v sebi. „Morda je zvedel, kdo sem, in je šel, da ga ne bode nazaj. Kako ga hočem zdaj zopet ujeti! Ali kakó sem mogel biti tak butelj, jaz, Fix, jaz, ki imam v žepu ukaz, zapreti ga ! To je res, brezumen sem, kakor têle !" —
Takó je premišljeval policijski agent; ure mu kar niso hotele naprej. Kar ne vé, kaj bi. Zdajci mu pride misel, da bi vse izpovedal gospé Aúdi. Toda, kdo vé, kakó bi ga mlada ženska sprejela. Kam hoče kreniti? Že si hoče nabrusiti peté ter udreti za Foggom. Morda bi ga še dobil! Gotovo se bode njegov sled še poznal v snegu! ... A če nekoliko počaka, naleti se zopet novega snega in sled je žameten.
Fix se začne bati. A navzlic temu ga kar neče minuti želja, iti za tem Foggom. Kar iz nenada nudi se mu lepa prilika, da zadovolji vroči želji.
Okolo dveh popoludné začne sneg padati, debel, kakor vrab-čeve glave; od daleč se začuje žvižganje od iztoka sem. Velikanska senca se bliža ter beži pred belim dimom. Vsi na kolodvoru se začudijo, ker so znali, da od iztoka nema priti železnica. Res se je telegrafovalo v Omaho in San-Francisco po vlak, a ta bi imel priti še le drugi dan.
Ta lokomotiva, ki se je zdaj bližala in žvižgdla, bila je ona ista, ki se je bila odpela od vlaka in tekla dalje s strašno na-glostjo, nesoča soboj kurjača in mehanika, katera sta bila oba vsa prestrašena.
Tekla je mnogo milj daleč; ali ko jej poideta gorivo in ogenj, začne se po malem ustavljati,, dokler ne obstane popolnem, dvajset milj daleč od postaje kearneyske.
Ni mehanik, ni kurjač nista bila usmrtena, ali treba je bilo dolgo časa, da sta zopet prišla k zavesti. Zdaj sta videla, da sta v puščavi, videla, da za njima ni nobenega vagona. Mehanik ni znal, kakó se je odtrgala lokomotiva od vagonov ; a misli si precej, da se je tem morala zgoditi kaka nezgoda.
Mehanik ni dolgo premišljal; dobro je vedel, kaj mu je storiti. Modro bi bilo, iti dalje do Omahe; a okreniti nazaj do vlaka, katerega divjaci morda še plenijo, to bi bilo pogubno .... Ali kaj to! Nekoliko lopat oglja in drv zaneti zopet ogenj, dim se začne viti v zrak, mašina krene nazaj proti kearneyski postaji ter tudi pride tija okolo druge ure. To je bila zatorej ta lokomotiva, katero je bil opazil Fix.
Potniki se zelo razvesele, ko vidijo mašino. Takoj jo pripno k vlaku. Tako se bode mogel nadaljevati pot, katerega so divjaci zaprečili.
Lokomotiva se približa. Gospa Auda pride iz kolodvorske hiše ter vpraša kondukterja:
—	„Ali mislite odpeljati."
—	„Takoj, gospa."
—	„Kaj bode s sužnji . . . kaj z našimi nesrečnimi tovariši ?"
—	„Dolžnost je dolžnost," odgovori kondukter. „Zamudili smo že tako tri ure."
—	„A kdaj pride zopet vlak iz San-Francisca ?"
—	„Jutri večer, gospa."
—	„Jutri večer!" to je zelo kasno. „Počakajte . . ."
—	„Ne morem in ne morem," odgovori kondukter.
„Ako hočete z nami, gospa, sedite na voz."
—	„Jaz ostanem tukaj," reče mlada žena.
Fix je čul ves ta razgovor. Nekaj trenotkov poprej je hotel zapustiti Kearney, a zdaj, ko je bil vlak tukaj, da bi sedel vanj, zdaj se mu je zdelo, da je privezan k tlam. Kar v pete ga je žgalo, a ni se dalo iti. Nova borba se začne v njem. Polasti se ga jeza, zakaj se je dal prevariti. Ali pripravljen je bil, do konca poskušati srečo junaško.
Ko je Fix tako premišljal ali bi, ali bi ne, prineso ranjence v vagone, med njimi je bil tudi težko ranjeni polkovnik. Kotli vro m sopotajo, par puha. Mehanik zabrlizga, vlak krene in skoro izgine. Višnjel dim se meša s snežnimi vrtinci.
Agent Fix je zatorej ostal.
Nekoliko ur mine. Vreme je bilo kaj slabo, mraz hud. Fix je sedel na klopi v kolodvoru in se ni genil. Lehko bi se bilo mislilo, da spi. Gospa Auda se za mraz ni brigala, ampak je vedno hodila iz sobice do kraja kolodvora ter je gledala, ali se bode v snegu m gosti megli kaj pokazalo. Slišala bi bila najmanjše šumenje — ali ničesar ni bilo čuti. Vrne se zatorej zopet v sobo vsa nemirna; a pozneje pride ven, toda vedno brez vspeha.
Zmrači se, vendar one četice, ki je šla na divjake, še vedno m nazaj. Kje je neki bila zdaj? Je li došla Indijane? Se je libila z njimi ali morebiti vojaci tavajo po megli in ne najdejo ničesar? stotnik kearneyske trdnjave je bil jako nemiren, ako tudi tega ni nikakor kazal.
Zdaj pride noč. Sneg res ni več padal, ali zato je mraz bolj pritisnil. Ni ga junaka, ki bi brez strahu pogledal v to grozovito temo. Od nikoder z neizmerne ravni ni čuti glasu. Niti letanje ptice, niti tuljenje kake zveri ni motilo nočne tihote.
Vso noč je gospa Auda tavala ob robu planjave; srcé ji je bilo polno hudih slutenj in strahu. Domišljala si je, videti tisoč nevarnosti, ki so pomagalce lehko zadele. Nobeno pero ne more popisati, koliko je ona trpela v dolgih urah.
Fix je še vedno nepremaknjen bil na svojem mestu, a tudi on ni spal. Zdajci stopi nekdo k njemu in mu nekaj pové, toda policijski agent mu odkima, in človek se takoj obrne od njega.
Takô je minula noč. Ob zôri se pokaže na obzoru skozi meglo zlato obličje solnca, ali ne svitlo, ampak na polu temno. Vendar je dobro oko lehko seglo tudi dve milji daleč. Phileas Fogg in njegova četa so šli proti jugu. Ali z juga ni bilo zapaziti ničesar. Ura je zdaj bila že sedem.
Stotnik je bil v takih skrbeh, da ni vedel, kaj bi počel. Ali hoče še drugo četo poslati prvi na pomoč? Ali hoče žrtvovati še drugih ljudi za one, ki morda že živi niso? Toda stotnik se ni dolgo premišljal ; takoj pozove svojega poročnika in mu ukaže, naj gré z nekaterimi možmi proti jugu na ogled ; a stotnik še ni vsega izgovoril, kar se začuje streljanje. Morda signal? Vojaci skočijo iz trdnjavice in opazijo četrt ure daleč četo, ki je stopala v najlepšem redu.
Gospod Fogg je bil četici na čelu; a poleg njega je stopal Passepartout in druga dva potnika, katere so ugrabili divjakom.
Tepli so se kakih deset milj nižje od postaje. Passepartout in njegova dva tovariša so se začeli trgati z divjaci in Francoz sam je tako suval z roko, da je kar po tri naedenkrat podrl.
Ko so se spasitelji in spasenci bližali kolodvoru, bili so sprejeti z ukanjem in s klici veselja. Phileas Fogg razdeli med vojake dar, ki ga je bil obljubil, a Passepartout je v enomér govoril sam soboj.
—	„Veš kaj, Passepartout, malo preveč staneš ti svojega gospodarja."
Fix ne izpregovori besedice, ampak samo gleda Phileas Fogga. Težko bi bilo ugeniti, kakšni občutki so se borili v njegovem srci. Gospa Aiida stisne roko gentlemanu, a od veselja ne more izpre-govoriti ni besedice.
Passepartout je že kar je prišel, vedno gledal, kje je vlak. Mislil je, da ga bode kar tam dobil in da se bode takoj odpeljal z gospodarjem proti Omahi in tako ničesar ne zamudil.
—	„Kje je vlak, kje je vlak?" vpije.
—	„Odpeljal se je že," pravi Fix.
—	„Kdaj zdaj pride prvi vlak?" vpraša Phileas Fogg.
—	„Še le drevi,"
—	„Oh!" vzdihne brezčutljivi gentleman.
XXXI. Poglavje.
Agent Fix pazi na to, kar je dobro za g. Fogga, bolj, nego na oči
v svoji glavi.
Phileas Fogg je bil zamudil dvajset ur. Passepartout hoče obupati, češ, da je on vzrok vsemu temu. On je pogubil svojega gospodarja !
Zdaj stopi k gospodu Foggu, pogleda ga v oči in rêCe:
—	„Vam se silno mudi, gospod, ka-li?"
—	„Silno," odgovori Phileas Fogg.
—	„Naj vas še nečesa vprašam," pravi na novo Fix. „Vam treba biti ciné 11. tega meseca pred deseto uro zvečer v Ne\v-Yorku, da morete odpluti proti Liverpoolu."
—	„To moram."
—	„Da ni bilo onih Indijanov, bili bi vi prišli dné llega zjutraj v New-York."
—	„Vsekako; potem bi imel še dvanajst ur dobička."
—	„A zdaj imate dvajset ur zamude. Med dvajset in dvanajst je razloček osem. Potruditi se zatoraj morate, da pridobôdete teh osem ur. Ali želite poskusiti?"
—	„PéS?" vpraša Phileas Fogg.
—	„Ne peš, ampak na sanéh z jadri. To mi je nekdo nudil."
To je bil oni človek, ki je sinoči vprašal Fixa, in kateremu
je ta odkimal, da noče.
Phileas Fogg ne odgovori ni bele, ni črne. Fix mu pokaže onega človeka, kateri se je šetal pred kolodvorom. Gentleman gré k njemu. Skoro otide Phileas Fogg s tem Američanom v kolibo v kearneyski šumi, kjer je stanoval. Mož se je zval Mudge.
Tukaj si ogleda čudno prevozilo. Na dva podolgasta tramova, zavita kakor naše sani, bile so položene nekatere deské, kjer je lehko sedelo pet, šest osob. Na sprednjem delu je bil utrjen jambor in na njem silno brigantinsko jadro. Železo je krepko držalo ta jambor; a na železu je bil železen škripec, na kateri so se lehko pričvrstila velika jadra. Zadaj je bilo krmilo, s katerim so se ravnale sani.
Te sani so bile zatorej podobne kaki majhni ladiji. Kedar je zima in sneg zaustavljala železniške vlake, takrat ta prevozila prevažajo potnike od ene postaje do druge, in sicer jako hitro. Te sani imajo izvrstna jadra, boljša, nego na kaki ladiji; a naj veter potegne in se upre v ta jadra, takrat kar postoj, in glej : leté brže kakor brzovlak preko širnih planjav.
Gospodar teh sani in Phileas Fogg se takoj pogodita. Vgoden veter je pihal od zapada. Sneg je bil pomrznil. Mudge zatrjuje gospodu Foggu, da pripelje njega in njegove ljudi v nekoliko urah v Omaho. Tam je dosta vlakov, ki vozijo potnike, kamor jim je drago, v Chicago ali v New-York. Phileas Foggu je bilo zatorej
še mogoče priti o pravem času. Samo precej mora nastopiti vratolomni pot.
Gospod Fogg ni hotel, da bi se gospá Aúda mučila na tem težavnem potu, v tem ljutem mrazu, ki bode zaradi brze vožnje še hujši. Zato jej nudi, naj ostane na postaji, in da bode Passe-partout pazil nánjo. Vrli dečko obeta na vso moč, da bode izpré-mil mlado gospó v Evropo po lepšem potu in na lepših prevozilih.
Toda gospá Aúda noče nikakor zapustiti gospoda Fogga; Pas-separtoutu je bilo to jako po všeči. Ne vem, kaj na sveti bi mu bil moral človek dati, da bi bil zapustil gospodarja ter ga izročil Fixu samemu.
Kdo bi znal povedati, kaj je zdaj premišljal policijski nadzornik? Ali ni morda jenjal verovati, da je Phileas Fogg tat? Ali ni bil morda še bolj uverjen, da je prav to isti lopov, ki ga on išče in kateri hoče obiti vso zemljo in priti zopet na Angleško, da bi mu tudi tam bilo tako dobro, kakor na potu? Kdo zna, ali ni Fix drugače začel misliti o Phileas Foggu? A naj je mislil, kar je mislil, to je treba znati, da je sklenil vršiti svojo dolžnost in gledati na vsak način, da pride čim prej na Angleško.
Ob osmih nastopijo sani pot. Potniki sedejo nánje in se stisnejo drug k drugemu. Vsi se dobro zavijó. Obe jadri se razpneti, veter se upre v platno, in sani presmuče štirideset milj v eni uri.
Od Kearneya do Omahe je dve sto milj. Toliko znaša zračna črta, ali kakor Američani pravijo, čebelji let. Če bode po vsem potu isti veter, pridejo potniki v Omako v petih urah. To bi bilo ob eni popoludné. Samo če ne pride kaka zapreka.
Kaka dalja! Potniki so se tako tiščali drug drugega, da še govoriti niso mogli, ako bi bili tudi hoteli; mraz jim tega ni dopuščal, kateri jih je zaradi brze vožnje kar rezal. Sani so vriščale po ravni, kakor ladija po mirnem morji. Kedar se je veter prav ob zemljo uprl, zdelo se je potnikom, da so njih sani dobile perote ter se dvignile v zrak. Mudge je stal pri krmilu in ravnal takó, da se sani niso zibale sem ter tija. Jadra so bila popolnem napeta. Ne more se matematično točno povedati, kakó hitro so smučale sani, le to se lehko réCe, da vsako uro štirideset milj.
— „Ako se nam nič ne razdrobi," pravi Mudge, bodemo prišli.
Mudgeju je bila le mošnja v mislih, kajti Phileas Fogg mu je obljubil krasno nagrado, ako pride o pravem času v Omaho.
Planjava, po kateri so kar naravnost dričale sani, je bila ravna, kakor morsko zrcalo. Človek bi dejal, da je to jezero, a da je zmrznilo. Železnica, katera je vozila todi, krenila je od jugo-zapada proti severo-zapadu, preko Grand-Islanda, Columbusa, ponosnega mesta NŠbraske, preko Shuylera, Fremonta in Omahe.
Držala se je vedno desnega brega Platte-riverja. A sani so tekle naravnost, brez kakega' ovinka. Mudgeju se ni bilo treba bati, da ga bode zaviral Platte-river z ovinkom pri Fremontu, kajti voda je bila zmrzla. Na potu zatorej ni bilo zapreke in Phileas
Foggu se je bilo samo dvojega bati: da bi se na saneh kaj ne zlomilo in da bi se veter ne obrnil ali na drugo stran ali da bi se ne polegel.
Toda veter se ne poleže, ampak začenja še bolj pihati, da se je jambor kar upogibal, ako tudi je bil dobro učvrsten z železnimi spojkami. Te spojke so bile enake strunam kakega glasila in so brnele, kakor bi velikansk lok drgnil po teh ogromnih strunah. V sredi te tožne, a jako glasne harmonije so vriščale sani preko širne ravni.
—	„Te strune dajo kvinto in oktavo," reče Phileas Fogg. In to so bile edine besede, katere je govoril na vsem potu. Gospa Auda je bila dobro zamotana v zimske odeje, ki so jo, kolikor se je dalo, varovale mraza.
Passepartoutovo lice je bilo rudečkasto, kakor solnce, kadar se skozi meglo pokaže; a pošteni dečko je srkal hladni zrak. Njegovih nadej ni mogla nikdar uničiti nobena stvar na sveti, zato je tudi zdaj še vedno upal, da se vse dobro izteče in da pridejo v New-York sicer ne zjutraj, vendar zvečer, ali dotle še morda ne bode odplul paroplov proti Liverpoolu.
Passepartout je od samega veselja svojemu tovarišu Fixu hotel skoraj roko streti. Vedel je, da je posebno policijski agent poskrbel za te sani; ako bi njega ne bilo, ne videl bi tako skoro Omahe. Ali vendar se premisli in mu ne stisne roke. Vemo, zakaj ne.
A nečesa Passepartout ne bode nikdar zabil: kako pogumno in požrtovalno je namreč Phileas Fogg prišel mu na pomoč ter ga iztrgal divjim Siouxom, ako tudi je vedel, da pri tem lehko izgubi glavo .... Tega mu zvesti sluga ne bode nikdar zabil!
Potniki so premišljali eden to, drugi ono, a sani so smučale po neizmerni snežni odeji. Tudi tega potniki niso opazili, kdaj so šli čez kak potok ali reko. Bela odeja je pokrivala polje in vode. Planjava je bila popolnem pusta, popolnem prazna; to je bil nekak velikansk otok, brez ljudi; nobene vasi, nobene postaje, nobene trdnjave ni bilo videti. Tu in tam so zagledali potniki kako drevesce, katerega bele ogrodi so se klanjale sili vetra. Časi je kakor blisek šinila kaka divja ptica nad sanimi. Tudi četa volkov, gladnih, mršavih se zapodi tu in tam za sanimi; žene jih potreba — a skoro morajo postati, videči, da ne doidejo potnikov. Passepartout drži revolver v rokah in ustreli vsako zver, ki preblizu pride. Ako bi bil kak slučaj ustavil sani, bili bi potniki izgubljeni. Te ljute zveri bi jih bile požrle. A sani so dobro dričale in tuleča drhal je zaostala.
O poludne izpozna Mudge po nekih znamenjih, da so smučale sani preko Platte-riverja. Toda besedice ne reče, znajoč, da je še dvajset milj, in bodo v Omahi.
Res ne mine še dobra ura, kar skoči spretni vozač od krmila ter popusti jadra. Sani so dričale še polovico milje brez jadra. Končno se ustavijo. Mudge pokaže na snežene hiše in pravi:
—	„Tukaj smo!"
To je bila res postaja, iz katere se križajo vsak dan železnice proti iztočnim krajem Zaveznih držav.
Passepartout in Fix skočita na zemljo in streseta premrle ude, in potem pomagata gospodu Foggu in gospé Audi doli. Pkileas Fogg Mudgeja prav gospodski plača, a Passepartout mu stisne rôko, kakor da bi bila že od Bog vé kdaj prijatelja. Potem gredô potniki na kolodvor.
V tem ponosnem mestu Nebraske prejenjala je prava paci-fična železnica, katera veže missisipsko kotlino z oceanom. Železniška proga, ki drži od Omahe proti Chicagi, zôve se: „Chicago-Rock-island-road" ; teče neprestano proti iztoku mimo petdesetih postaj.
Eden vlak je bil ravno gotov za odhod. Phileas Foggu in njegovim sopotovalcem ni bilo treba druzega, nego da skočijo vanj. Omahe sicer niso videli, ali celô Passepartout si je priznal, da mu tega ni treba biti žal ; češ, saj nisem šel zato s svojim gospodarjem na pot, da bi si mesta ogledoval.
Drug dan 10. decembra ob četrti uri zvečer je prišel vlak do Chicage. To mesto se je ponosno dvignilo iz razvalin ter se krasno razprostiralo po obalu lepega michiganskega jezera.
Od Chicage do New-Yorka je devet sto milj. V Chicagi je vlakov, kolikor si jih kdo želi. Gospod Fogg se takoj posluži enega. Hitra lokomotiva podrdrâ takoj kolikor se dâbrzo, kakor bi vedela, da pošteni gentleman ne smé zamuditi ni ene minute. Kakor blisek naglo švigne preko Indijane, Ohija, Pensilvanije, New-Jerseya, mimo mest s starinskimi imeni, katerih nekatera so imela ulice in konjske železnice, a hiš ne še. Končno se pokaže Hudson. Dné 11. decembra ob enajstih po noči se ustavi vlak pred kolodvorom na desnem bregu reke, ravno pred nasipom parobroda linije Cu-nard, katere sicer tudi zovo; „British and North - American royal Mail Steam Packet Co."
Parobrod „China" je odplul ravno pet in štirideset minut poprej proti Liverpoolu !
XXXII. Poglavje. Phileas Fogg se ne dâ premagati nezgodam.
Ko je ladija „China" odplula, bilo je videti, kakor da je odnesla Phileas Foggu zadnje upanje.
Ako tudi je še dosta druzih ladij, ki prevažajo potnike iz Amerike v Evropo, kakor n. pr. Transatlantiques français, White-Star-line, ladije družbe Jmmanove, ladije, ki vozijo proti Hamburgu in Bog znâ koliko drugih še, vendar ni bila nobena ugodna osnovam Phileasa Fogga.
„Pereire", ladija prekomorske francoske družbe, — ki ima tako dobre in hitre ladije, da se ne boje nobenih drugih, kar jih plove po Atlantskem oceanu — imela je oditi na pot še le poju-
trišnjem, dné 14. decembra. Vendar tudi ta ladija ni vozila naravnost do Liverpoola ali Londona, nego do Havra. A ko bi tudi krenila od Havra takoj do Southamptona, ne bi mogla več pomoči Phileas Foggu.
Na ladije Immanske družbe g. Fogg tudi ni mogel misliti. Ena teh ladij, „La ville de Paris," je imela že drug dan iti na morje in proti Evropi. Te ladije so namenjene posebno izseljencem ; stroje imajo slabe, in zato tudi počasi vozijo, ako tudi se poslužujejo jader in paru. Ako bi Phileas Fogg se peljal s katero teh ladij, prišel bi gotovo prepozno na Angleško in bi izgubil stavo.
Vse to je naš gentleman natanko posnél iz svoje pomorske knjige, ki mu je pično kazala, kako hitro plove kaka ladija.
Passepartoutu je bilo umreti od žalosti, da so zakasnili pet in štirideset minut in da je ladija „China" odplula brez njih. On je dolžil samega sebe, da je zaviral vedno svojega gospodarja na potu, namesto da bi mu pomagal. Ni mogel samega sebe dosta opsovati, kedar se je domislil na vse dogodke po potu, kedar mu je prišla na um silna vsota novcev, katere je potrosil gosp. Fogg, kedar ga je zbodel spomin, da mu bode gospodar popolnem osiromašil, ako izgubode stavo, ker je na potu skoraj že vse potrosil.
A Phileas Fogg mu ni bil rekel ni ene Žale besede. Gentleman, odhajaje od nasipa, pravi:
— „Jutri gremo na pot. Hajdite!"
Gospod Fogg, gospâ Aûda, Fix in Passepartout se peljo čez reko Hudson; a na oni strani sedejo na voz in se odpeljo v go-stilnico „Saint-Nicolas" v Broadwayu. Najemo si sôb, kolikor jim jih je bilo treba in se poležejo spat. Phileas Fogg zaspi trdo ter mu noč brzo mine. A gospa Auda in nje dva tovariša zaradi skrbi niso noč vso zatisnili očesa.
Drug dan je bil 12. december. Od sedme ure zjutraj dné 12. decembra, do osme ure pet in štiridesete minute zvečer dné 21. decembra, je bilo devet dni, trinajst ur in pet in štirideset minut. Ako bi bil Phileas Fogg včeraj se odpeljal z ladijo „Chino," ki je najhitrejša ladija linije Cunarda, prišel bi v Liverpool, in tudi v London ravno o želenem času.
Gospod Fogg gré iz gostilnice in zakriči slugi, naj reče gospé Audi, da bode vsak čas pripravljena za odhod.
Zdaj gré na obala hudsonska ter gleda tam okolo, je Iikaka ladija pripravljena oditi. Bilo jih je mnogo, katere so že izovésile odhodno zastavo ter se pripravljale, drug dan kreniti v sinje morjé. Treba je vedeti, da iz prostrane in krasne new-yorške luke odpluje po sto ladij vsak dan na vse štiri strani sveta. Phileas Fogg opazi, da so zdaj pripravljene na odhod samo ladije z jadri, vendar téh se ni mogel poslužiti.
Zdelo se je že Phileas Foggu, da mu ni nič več upanja, kar zagleda zdajci za dva, tri streljaje od sebe trgovinsko ladijo, katera je bila paroplov na vitla. Iz kôtla se je že kadilo, kar je bilo
znamenje, da ima skoro odriniti na morje. Pkileas Fogg skoči v čoln ter se pelje do „Henriette" — takó se je namreč reklo tej ladiji. Zdaj vidi, da so gorenji deli te ladije leseni, a korito železno.
Kapitan je bil na ladiji. Phileas Fogg stopi na mostiček in vpraša po kapitanu. Ta se precej oglasi.
Bil je človek, ki je imel na lirbtu že čez pet križev, prav morski volk. Imel je debele oči, lice takšno, kakor bakren kôrec, rudeče lasé, debel vrat — vse je bilo grozno nevljudno.
—	„Kapitan?" vpraša Phileas Fogg.
—	„Jaz sem."
—	„Jaz sem Phileas Fogg iz Londona."
—	„A jaz Andrew Speedy iz Cardifa."
—	„Odhajate?"
—	„Čez eno uro."
—	„Kam?"
—	„V Bordeaux."
—	„Kaj imate na ladiji."
—	„Kamenje. Samo balast je v njej."
—	„Sprejemate potnike?"
—	„Ne sprejemam. Potnikov nikoli. To blagó je nerodno,
sitno. "
—	„Kako gré ladija?"
—	„Enajst do dvanajst sežnjev. „Henrietta" se zôve."
—	„Ali bi prepeljali vi mene in še tri osobe do Liverpoola?"
—	„Do Liverpoola? Zakaj ne rajši do Kine?"
—	„Pravim do Liverpoola."
—	„Nečem."
—	„Zakaj ne?"
—	„Nečem, ker grém v Bordeaux, nikamor drugam."
—	„A če dobro plačam?"
—	„Vse zastonj."
Kapitan je te besede tako izgovoril, da bi se bil malokdo usodil, še kaj vprašati ga.
—	„A kdo je gospodar „Henrietti" . . . .?"
—	„Kdo drugi, nego jaz," zareži kapitan — „ladija je moja."
—	„Posodite mi jo."
—	„Nečem."
Pileas Foggu se zaradi tega čelo prav nič ne nagrbanči. Vendar je bil v hudi zadregi. Tukaj ni Hong-Kong, ampak New-York, in gospodar ni gospodar „Tankaderi," ampak „Henrietti." Do zdaj so vselej gentlemanovi novci odklanjali zapreke. A to pot tudi novci niso imeli nobene moči.
Ali Phileas Fogg je moral dobiti ladijo, naj velja, kolikor hoče. Še v balonu bi lehko preletel Atlantki ocean, ako ladije ne dobode; a to bi bilo jako nevarno in skoraj neizvršno.
Zopet pride Phileas Foggu nekaj na um, in reče kapitanu:
—	„Ali me hočete peljati do Bordeauxa?"
—	„Nečem, ako tudi mi plačate dve sto dolarjev."
—	„Tu imate dva tisoč."
—	„Za vsako osobo?"
—	,,Dà."
—	„Štirje ste?"
—	„Dà."
Kapitan Speedy se popraska po čelu in premišljuje. Ali osem tisoč dolarjev so tudi tako lepi novci, da je moral premoči kapita-novo sovraštvo do potnikov. Potniki, ki plačajo osem tisoč dolarjev in gredo tija, kamor kapitan hoče, t. j. v Bordeaux, taki potniki niso več potniki, nego dragoceno blago.
—	„Ladija odplove ob devetih," reče čisto z navadnim glasom kapitan Speedy — „ste li vsi tukaj?"
—	„Ob devetih smo vsi tukaj!" odgovori ravno tako hladno Phileas Fogg.
Bilo je polu devetih. Phileas Fogg z ladije skoči v voz, pelje se v gostilnico „Saint-Niclas," da odvede soboj gospo Audo, Pas-separtouta in Fixa, katerega je tudi povabil na ladijo.
Ko so bili vsi štirje na ladiji, začne se premikati in odplove.
Passepartout, ko zvé, kako draga je ta zadnja vožnja, uide mu „ah!" kateri preleti nizdolu vse intervale hromatične skale.
A Fix si misli, da angleška banka ne bode prav mnogo že dobila pri tem tatu. Ako bi Phileas Fogg tudi ničesar več ne potrosil na potu, izdâl je že zdaj iz vreče nad sedem tisoč liver ster-lingov, t. j. 175.000 frankov.
XXXIII. Poglavje. Phileas Fogg zabrede v največje sitnosti.
Uro pozneje je plula ladija „Henrietta" mimo Lightboata, ki zaznamuje hudsonski uhod, krene okolo Sandy-Hooka ter plava v morje. Ta dan je šla poleg Long-Islanda ter tekla brzo proti iztoku.
Drug dan, 13. decembra, stopi nekdo na stopaljko. Vsak bi mislil, da je kapitan, kajti njegov prostor je to. A prevaril bi se, kdor bi tako mislil. Bil je Phileas Fogg, esq.
Kapitan Speedy se je bil zaklenil v svojo kabino, od koder je kričal. Človek bi menil, da kakov besen človek koine in razsaja notri. Vzrok je bil lehko razumen. Phileas Fogg je hotel v Liverpool, a kapitan drugam ne, nego v Bordeaux. Zatorej se je tudi Phileas Fogg moral odločiti za ta pot; a še trideset ur Phileas Fogg ni bil na ladiji, že je v njegove novce prišla čudna moč. Pridobil si je vse ljudi, mornarje in kurjače. Zdaj vemo, zakaj je kapitanoval Phileas Fogg, zakaj se je Speedy zaklenil v svojo kabino in čemu je „Henrietta" krenila proti Liverpoolu! Kdor bi videl Phileas Fogga, kako spretno vse upravlja, zaklel bi se, daje na ladiji rojen ta mož.
Potovanje okolo sveta.	Q
Ni se še vedelo, ali dospè ladija o pravem času na odmenjeni kraj. Gospa Auda je bila v velikih skrbéh, ali rekla ni ničesar. Fix je bil iz početka ves zamišljen. A Passepartoutu se je vse to zdelo krasno, prekrasno.
— „Enajst do dvanajst milj vsako uro," rekel je bil kapitan Speedy, in ladija je plula res s to srednjo naglostjo.
Ako — čuden je ta „ako !" — ako se zatorej morjé ne razburi, ako drugačiji veter ne potegne, ako semašina ne poškoduje, ako ladija ostane cela, potem „Henrietta" še lehko prevozi v teh devetih dnéh od 12. decembra do 21. teh tri tisoč milj, ki ločijo New-York od Liverpoola. Fix je mislil : „zdaj imâ z ladijo toliko opraviti, potem še z banko svoj račun poravnati — to ga bode gnalo malo dalje, nego mu bode drago."
Prvi dan je plavala ladija, da si ne moreš boljše želeti. Morjé je bilo mirno, veter je pihal od severo-iztoka, „Henrietta" je letela z razpetimi jadri, kakor prava oceanska ladija.
Passepartout je bil ves, kakor očaran. Da je njegov gospodar začel kapitanovati, to ga je navdajalo z največjim ponosom. Mornarji še niso nikdar imeli med soboj bolj veselega in okretnega človeka.
Šalil se je z mornarji, kateri so se čudili njegovi ugibičnosti. Ravnali so, kakor pravi gentlemeni ; kurjači so kurili, kakor pravi junaci. Vseh se poprime Passepartoutova dobrosrčnost. Zabil je bil preteklost, ves dolgčas, vse nevarnosti. Samo to je še mislil, kako bode lepo, ako o pravem času dospo na Angleško. Časi se je začel sukati tudi okolo Fixa; pogleda val ga je pomenljivo, a besedice mu ni črhnil nobene. Kajti o nekdanjem prijateljstvu med starima prijateljema ni bilo ni duha, ni sluha.
Fix sam tudi kar nič ni vedel, kaj se godi okoli njega. On ni mogel prav razumeti, kako si more pošten človek osvojiti ladijo, podkupiti mornarje in kapitanovati. Končno se mu zdi, da bode ta človek naposled tudi še ladijo ukradel, kakor je v banki ukradel petdeset tisoč liver. In tako čisto naravno misli Fix, da Fogg „Henriette" ne vodi proti Liverpoolu, nego nekam drugam, kjer bode varna, da bode od tam po morji plenil. Policijskemu agentu se vzbudi divje kesanje, da se je napotil s tem človekom, Bog vé kam.
Kapitan Speedy je kričal neprestano iz svoje kabine. Passepartout mu je stregel z jedjo in pijačo, ali jako oprezno. Bal se ga je tudi on, da-si je bil močan in čil. A gospod Fogg kar več dvomil ni o tem, da je on kapitan.
Dne 13. decembra priplôve ladija do rta New-Foundlandske zemlje. To so jako nevgodni kraji, kajti po zimi vladajo tam debele megle in ljuti viharji. Sinoči je padel kar nenadejano barometer in mornarji se domislijo takoj, da bode okrenilo drugo vreme. In res, še noč ni minula, ko je pritisnila strašna zima in ob jednem začne pihati véter od jugo-iztoka.
To je bil protiven veter. Phileas Fogg se ni hotel- dati zriniti s pota, zato pritegne jadra in pomnoži par. A vendar ladija ni plula tako brzo, kakor do zdaj. Silni valovi so udarjali na nje sprednje dele, da se je časi strašno začela kolebati. Vse to je zaviralo in ladija je plula bolj počasno. Vihar se po malem pro-meni v olujo in mornarji uvidijo, da pride za nekoliko časa čez „Henrietto" tri sto nesreč.
Kolikor temnejše je postajalo nebo, toliko temnejši je bil tudi Passepartoutov obraz. Dva dni ga je lomil smrtni krč. Ali Phileas Fogg jednak staremu mornarju nasprotuje morju in neprestano vodi ladijo po pravem potu. Kedar ni mogla preko valov, zavila se je okolo njih. Tako je bil nje most ves moker, a ladija je vendar plula. Časi se je dvignila silna vodčna gora nad ladijo, časi se je vitlo dvignilo iz vode ter bilo zrak s svojimi vetrnicami, a ladija je vendar plavala.
Toda vihar ni bil tako silen, kakor so se mornarji bali. To ni bila ista oluja, katera preleti po devetdeset milj vsako uro. Ali vedno je pihala od jugo-iztoka in ladija ni mogla razpeti jader. A izvrstno bi bilo, ako bi bila razpeta jadra mogla pomagati pognati ladijo.
Dan 16. december je bil pet in sedemdeseti dan, odkar je Phileas Fogg zapustil London. Do zdaj se ladija ni še toliko zakasnila, da bi ne mogla o pravem času dospeti v Liverpool. Polovico pota je imela že za soboj, poleg tega vse nevarnejše kraje v oceanu. Ako bi bilo leto, ne bi se bilo treba bati potnikom, da se zakasne. Toda po zimi se ne vozi po morji tako, kakor bi mornarji radi, ampak, kakor vetrovom in burji godi. Passepartout je vedno molčal. A sicer se je nadejal, da ladija priplove o pravem času v Liverpool. Če nam veter ne bode pomagal, mislil si je, pomagal bode par.
Ta dan pride mehanik na stopaljko, dobode tam gospodarja Fogga ter se živahno razgovarja z njim.
Passepartoutovo srce je bilo nepokojno. Niti sam ni vedel, zakaj. Brez dvoma je nekaj zlega slutil. Rad bi si bil dal odrezati eno uho, samo da bi z drugim smel slušati, kaj govorita Phileas Fogg in mehanik. Končno ujame dve, tri besede.
—	„Ali je to gotovo, kar govorite?" vpraša njegov gospodar mehanika.
—	„Gotovo, gospod," odgovori oni. „Ne smete pozabiti, da kurimo, vse peči, odkar smo šli na morje, in ako smo imeli dovolj oglja za pot od New-Yorka do Bordeauxa, ako bi po malem kurili, nemarno ga dosti za pot od New-Yorka do Liverpoola, ako kurimo, kolikor se da."
—	„Bodemo videli," odgovori Phileas Fogg.
Passepartout umeje. Kurja polt ga obvzame.
Oglje bode pošlo.
—	„Oh, če moj gospodar še to zapreko premaga, potem je res takšen človek, da mu ga ni na tem svetu jednakega."
Dohode Fixa in mu odkritosrčno vse pové, kar je čul.
—	„Vi zatorej mislite, da gremo proti Liverpoolu?"
—	„Se vé, dà !"
—	„Tepec!" odgovori Fix in gré strani od Passepartouta.
Pošteni dečak hoče policijskemu ageutu vrniti, kakor se mu
je posodilo, tepca s tepcem ; a izpremisli se, češ, saj se bode ta človek sam dovolj kažnjeval, ko pojde okolo vsega sveta brez vspeha, misleč, da imâ tatu pri sebi. Zato mu odpusti.
Kaj bode neki storil Phileas Fogg zdaj? Tega ni bilo lehko ugeniti. A nekaj je moral skleniti, kajti še isti večer pozove mehanika k sebi in mu pravi:
—	„Le kurite in ne hranite, dokler vse gorivo ne poide."
Skoro se začne iz ladijinega kôtla viti gost dim k višku.
Ladija je zatorej plula z vsem parom ; toda, kakor je bil mehanik naznanil, imelo je oglje poiti dné 18. decembra.
—	„Le zalagajte in kurite," odgovori gospod Fogg.
Ta dan okolo poludné pozove Phileas Fogg Passepartouta in mu rêCe, naj gré po kapitana Speedya.
Kaj hoče Passepartout druzega, nego poslušati gospodarja? A bilo mu je okolo srca, kakor bi šel budit ljutega tigra. Gré proti kabini.
—	„Gotovo bode ves besen," govori sam v sebi.
In res, ni minulo pet minut, in se začne razlégati strašno vpitje in proklinjevanje. Zdaj se prikaže bomba na ladijo; a to ni bila bomba, ampak kapitan Speedy. Zdelo se je vsem, da se mora razleteti.
—	„Kje smo zdaj?" To so bile prve besede, s katerimi je zagrmèl ta ljuti človek, ko ga je davila neprestano jeza. Da je bil Phileas Fogg klecavih nog, gotovo bi se bil zgruzil.
—	„Kje smo zdaj?" zakriči zopet; strašan obraz je imel pri teh besedah.
—	„Sedem sto sedemdeset milj od Liverpoola," odgovori Phileas Fogg, hladnokrven, kakor vselej.
—	„Razbojnik!" zakriči Andrew Speedy.
—	„Pozval sem vas, gospod . . ."
—	„Lopov!"
—	„. . . . da vas prosim, če mi prodaste ladijo."
—	„Naj vas vzame tri sto besov, ne prodam je ne!"
—	„Jaz sem prisiljen, sežgati jo."
—	„Kaj? mojo ladijo sežgati?"
—	„Dà, vsaj gorenje dele, ker pošlo je goriva."
—	„Mojo ladijo sežgati!" zakriči v novo kapitan Speedy, katerega je vsak zlog hotel zadušiti. „Mojo ladijo, ki je vredna petdeset tisoč dolarjev?"
—	„Tu imate zanjo šestdeset tisoč dolarjev," odgovori Phileas Fogg in pomoli kapitanu debel zavitek bankovcev.
Andrew Speedy se umiri kakor jagnje. Ves prijazen postane, ko vidi šestdeset tisoč dolarjev. Kapitan zabi za nekaj časa svoj
srd, svojo uječo in svoje proklinjevanje. Ladija je bila iztesana pred dvajsetemi leti; a zdaj mu lehko prinese toliko zlata! . . . . 15omba se kar ni mogla več razleteti. Gospod Fogg je bil vzel strelivo iz nje.
—	„A meni ostane korito," reče nežno in prijazno.
—	„Korito in stroj, gospod. Ste li zadovoljni?"
—	„Zadovoljen."
Andrew Speedy vzame bankovce, jih prebroji in spravi.
Ko Passepartout to vidi, obledi. Fixa je skoraj zadela kap. Do zdaj je izdal gospodar Fogg gotovo do dvajset tisoč liver, in zdaj je poklonil kapitanu korito in stroj, t. j., skoraj vse, kar ima ladija vrednega na sebi! A v banki je vkradenih pet in petdeset tisoč liver.
Andrew Speedy spravi novce, a Phileas Fogg mu reče:
—	„Ne čudite se, gospod. Znajte, da izgubim dvajset tisoč liver, ako me ni v London dné 21. decembra ob osmih in pet in štirideseti minuti. Zamudil sem v New-Yorku ladijo, in ker ste se branili peljati me v Liverpool . . ."
—	„A sem prav storil, petdeset tisoč besov," zakriči Andrew Speedy, „saj sem si pridobil najmenj štirideset tisoč dolarjev."
Potem govori nekoliko mirnejše:
—	„Še nekaj naj vam povem, kapitan . . ."
—	„Fogg."
—	„Kapitan Fogg, vi ste prav Yankee."
Mislil je, da je zelo vstregel Phileas Foggu, ker mu je to rekel ; zdaj hoče oditi, ali Phileas Fogg ga ustavi in mu reče :
—	„Zdaj je ladija moja?"
—	„Da, vaša, od rta do jambora, vse, kar je leseno. Umejete?"
—	„Umejem.,Sekajte dečaki, sekajte in kurite." Lehko se presodi, koliko je bilo treba tega suhega lesa, da bi bilo dosta para. Ta dan so posekali dosta mostu, kabine in stopaljke — vse je šlo.
Drug dan, 19. decembra, so vrgli v ogenj jambore, rogove in nastavke. Vedno so péle sekire. Mornarji so bili vsi goreči, udrihali so, sekali, kar jim je prišlo pod roke. Passepartout je rezal, sekal, klàl, delal toliko, kot deset drugih. Človek bi mislil, da so vsi zblazneli in da hočejo zdaj vse uničiti.
Naslednji dan, 20. decembra, je bilo že največ vse sežgano, kar je hotelo goreti. „Henrietta" je bila čisto naga ladija, kakor kakšen čoln.
Ali ta dan pridejo do irskega obala in fastenetskega svetilnika.
Ob desetih zvečer je bila „Henrietta" še le pri Queenstownu. Samo štiri in dvajset ur je ostajalo še Phileas Foggu, da pride v London. Toda v tem času dospè ladija še le v Liverpool — naj jo par še tako hitro goni. A srčnemu gentlemanu je tudi par začenjal pohajati.
—	„Gospod," reče mu kapitan Speedy, komur se ni nikamor mudilo, „gospod, zelo žal mi je. Kaj hočete zdaj? Še le pred Queenstownom smo."
—	„Je li to Queenstown?" vpraša Phileas Fogg. „Ali vidimo queenstownske svetilnike tukaj?"
—	„Da."
—	„Ali moremo v luko?"
—	„Ne moremo; čakati nam je tri ure."
—	„Nu, čakajmo!" odgovori Phileas Fogg, kateremu se čelo ni čisto nič nabralo.
Nova misel mu šine v glavo, kako bode premagal vse zapréke.
Queenstown je luka na irlandskem obalu, kjer oddajajo svoje liste one ladije, ki prihajajo iz Zaveznih držav. Liste takoj odvažajo hitrovozi v Dublin, a iz Dublina jih peljô v Liverpool vrlo hitre ladije, katere vedno za dvanajst ur preteke najhitrejše ladije vseh pomorskih družeb.
Phileas Fogg se je nadejal, da ne zamudi, ako se odpelje s katero teh ladij. S „Henrietta" bi prišel v Liverpool jutri večer; a tako bi prišel tija že okolo poludneva in bil bi v Londonu lehko pred osmo uro pet in štirideseto minuto zvečer.
Okolo ene po polunoči prijadra „Henrietta" v queenstownsko luko. Phileas Fogg se loči od kapitana Speedya, kateri ga pri slovésu prijazno lopi z rôko v roko. Kapitan ostane tam s svojo olupljeno ladijo, katera je bila še vredna vsaj polovico vsote, ki jo je bil že potegnil od našega gentlemana.
Potniki gredo takoj iz ladije. Fixa prime goreča želja, da bi zaprl gospoda Fogga. A vendar tega ne stori précej. Ali se je česa druzega domislil? Ali ne sumi več o gospodu Foggu tega, kar je poprej? Ali ni končno uvidel, da se je prevaril?
Fix ne zapusti gospoda Fogga. Stopi z njim, z gospo Audo in Passepartoutom, kateri je s težo dihal, ker se mu je tako mudilo, v queenstownski vlak. Ravno polu dvéh po noči je bilo. Zjutraj zgodaj so bili v Dublinu. Takoj stopijo na ladijo, katera se ne briga za valove, nego naj bodo še toliki, vedno plava po bliskovo.
Dné 21. decembra, dvajset minut pred poludném, je bil Phileas Fogg končno na liverpoolskem pobrežji. Samo šest ur še, in je v Londonu.
Ali zdaj izlveče Fix svoj zaporni ukaz, stopi k Phileas Foggu, položi mu rôko na rame in ga vpraša:
—	„Ali ste vi gospod Phileas Fogg?"
—	„Jaz sem, gospod."
—	„V imé kraljice vas zapiram!"
XXXIV. Poglavje. Passepartout dobode priliko, da se nekoliko pošali.
Phileas Fogg je bil v uječi. Zaprli so ga v „Custom-house," kjer je liverpoolski čolni urad. Tam je imel prenočiti, a drugo jutro bi ga odpeljali v London.
Passepartout je hotel Fixa zdrobiti, ko je Phileas Fogga zapiral; a ubranili so mu drugi policaji. Gospô Aûdo je ta dogodek takô zelo prestrašil, da ubožica ni vedela, kaj bi o vsem tem mislila. Passepartout jej razloži vse položje. Gospoda Fogga, tega poštenega in srčnega gentlemana, ki jo je otel smrti, so zaprli, kakor zločinca. Mlada žena je ugovarjala proti takemu ravnanju; srcé jej vzkipi, in oči se jej porosé, ker ni mogla ničesar storiti, da bi oprostila svojega spasitelja.
Kar se tiče Fixa, storil je svojo dolžnost, ker mu je služba to ukazovala, naj je bil kriv, ali ne. O tem bode že pravica določila.
Zdaj se vzbudi Passepartoutu strašna misel, da je on kriv vse nesreče svojega gospodarja, nikdo drug.
„Čemu nisem," govori sam v sebi, „vsega povedal gospodu Foggu? Zakaj nisem izdal, kdo je Fix in kaj je? Gospod Fogg bi bil gotovo Fixa prepričal, da je nedolžen; dokazal bi mu bil, kako zelo se vara. Ako bi tudi to dosta ne bilo, bi ga vsaj ne bil soboj vozil in plačeval zânj. A za vse to je bila temu capinu prva skrb, da je zaprl njegovega gospodarja précej, ko je stopil na tla Zjedinjenih kraljestev." Ubogega Passepartouta zaboli duša, ker je vsemu temu njegova brezumnost kriva. Kar jokati se začne in najrajši bi si bil glavo razbil.
Gospâ Auda je ostala s Passepartoutom v veži hiše, kjer je bila uječa. Nobeden njiju se ni hotel geniti z mesta. Še edenkrat sta hotela videti gospoda Fogga.
Gentleman je zatorej propadel, ko je bil že skoraj dosegel svoj smoter. Ta zapor ga je popolnem uničil. V Liverpoolu je bil okolo poludneva. Lehko bi bil prišel zatorej še o pravem času v reformski klub ob osmi uri pet in štirideseti minuti, ker od Liver-poola do Londona se dandanes lehko pride v šestih urah.
Ako bi mogel kdo pogledati v sôbo, kjer sedi Phileas Fogg zaprt, videl bi ga, kako mirno sedi na leseni klopi; obraz mu ni ljut in tudi prav nič promenjen ne. Ne moremo rêCi, da je mirne duše vzel, kar mu je dala usoda, a vendar ni bilo videti, da bi se bil količkaj vzburil. Ali se ga ni poprijela morebiti notranja ljutost, katera je strahovita, ker dolgo traja, ker prsne še le zadnji čas, ali s takšno silo, daje ne more nikdo zaprečiti? To se ne vé. Znano je samo, da je naš gentleman mirno sedel in — čakal ... A česa je čakal? Morda se je česa nadejal? Morda je še mislil na vspeh, ko so bili zaklenili za njim vrata njegovega zapora?
Gospod Fogg položi skrbno svojo uro na mizo in gleda, kako se jej premiče kazalo. Nobena beseda mu ni genila usten, ali njegov pogled je bil nekako bister.
Vsekako je bil Phileas Fog v zli koži. Nikdo ni mogel čitati, kaj se godi v njegovem srci, ali vsak bi dejal:
Ako je Phileas Fogg poštenjak, je uničen.
Ako ni poštenjak, ta Phileas Fogg, stanoval bode v tamnici.
Ali je mislil na beg? Ali je gledal, da bi se kako izmuznil iz zapora? Gotovo bi vsakdo tako mislil, kajti Phileas Fogg je
vstal in hodil po sôbi. Vendar, vrata so bila trdo zaprta, in na oknih so bile debele železne mreže. Phileas Fogg zopet sede ter vzame iz suknje svojo potno knjižico. Na eni vrsti je bilo zapisano: „Dan 21. december. Sobota. Liverpool."
In potem še pripiše:
„80. dan, 11. ura, 40 minuta," ter zopet mirno čaka.
Na uri Custom-housa bije eno popoludné. Gospod Fogg si zapomni, da gré njegova ura za dvé minuti hitrejše.
Ura bije dvé. Ako bi zdaj sédel na hitrovoz, prišel bi še lehko v London in v reformski klub, predno bi bila ura osem in pet in štirideset minut. Čelo se nagrbanči gentlemanu, a na lehko ....
Ob dvéh, trideseti in tretji minuti zaškripljejo zunaj neka vrata. Gospod Fogg začuje glas Passepartouta in Fixa.
Phileas Foggu se zasvétijo oči za nekaj časa.
Vrata se odprô, in v sobo stopijo gospâ Aûda, Passepartout in Fix.
Vsi trije skočijo k njemu.
Fix je bil ves osôpel; lasjé so se mu bili nagrebénili. S silo izgovori besede:
—	„Gospod, gospod . . . oprostite . . . žal, podobnost .... Že tri dni je . . . kar je tat zaprt ... vi ste . . . svobodni !"
Phileas Fogg je bil zatorej svoboden ! On stopi k policijskemu nadzorniku. Ostro ga pogleda, in — čujte čudo — prvi pot, odkar živi, krene se naglo, obé roke zamahne nazaj, a potem, kakor pravi pravcati avtomat, lopne z obema rokama nesrečnega policaja. ,
—	„To je prav!" zakriči Passepartout, in kakor bi drug Francoz storil, doda tudi on šaljivo: „Boga-mi, zdaj vidim, kako dobro se znajo uporabiti angleške zaušnice!"
Fix se zgruzi. Ni ene besedice ne izpregovori. Kar je zaslužil, je dobil. Gospod Fogg, gospâ Aûda in Passepartout gredo takoj iz zapora. Skočijo na voz in še o pravem času pridejo na liverpoolski kolodvor.
Phileas Fogg prosi za posebni brzovoz.
Lokomotiv je bilo dosta. Ali poseben brzovlak ni mogel na pot pred trémi. Tega vožni red ni dopuščal.
Ko ura bije tri, stopi Phileas Fogg v brzovoz in šepne mehaniku dvé, tri besede o neki nagradi na ûho. Brzovoz zadrdrâ proti Londonu.
V polušesti uri bi imel Phileas Fogg vsekako biti v Londonu. Brzovoz bi ga v tem času moral pripeljati tija, če bi bil le prost na vsem potu. Toda, treba bode najbrž često postajati. In res, ko pride do londonskega kolodvora, kazale so vse londonske ure osmo uro in petdeseto minuto.
Phileas Fogg je zatorej obšel zemljo, a zakasnil se je zapet minut.
.... Z Bogom, stava!
XXXV. Poglavje.
Phileas Foggu ni treba, da bi Passepartoutu kakšno reč dvakrat
zabičava).
Drug dan bi se bili prebivalci Saville-Rowa zelo začudili, ako bi jim kdo rekel, da se je g. Fogg vrnil. Vrata in okna, vse je bilo zaprto. Nihče ni zapazil, da bi se bila hiša kaj predrugačila.
Ko je šel Phileas Fogg iz kolodvora, naroči Passepartoutu, da nakupi tega in onega ter naj pride potem domu.
Phileas Fogg je mirno pričakoval oblaka, ki je žugajoč plaval nad njim. Izgubil je vse, a samo zaradi onega nerodnega policaja!
Krepko stopaje je obšel vso zemljo; razbil je tisoč neprilik, izvlekel se iz tisoč zadrg; mnogo dobrega je storil na potovanji — a zdaj, ko je bil že na trdem, pahne ga oni nerodnež raz njega. Strahota je to! Od množice novcev, ki jo je bil vzel soboj na pot, ostalo mu je samo malo še. Odhajaje iz Londona je zapustil pri bratih Baring dvajset tisoč liver, a to ni bilo več njegovo, nego njegovih drugarjev v reformskem klubu. Ako bi tudi dobil stavo, bi ne bil obogatil. Pot okolo zemlje mu je pozobal silno imovino. A saj on ni bil stavil, da se obogati, on je bil stavil, kakor drugi pravi gentlemani, samo zaradi česti. Vendar, ker je zdaj izgubil stavo, je popolnem osiromašil.
Toda naš gentleman je bil človek, ki si je znal vedno pomoči. Tudi zdaj ni prišel v zadrego.
Ena soba njegove hiše se je odločila za gospo Audo. Mlada gospa je bila vsa obupana. Po nekaterih besedah, ki jih je ujela od Phileas Fogga, začela je slutiti, da namerava nekaj strašnega.
Znano je, kako daleč lehko Angleže tira kaka fiksna ideja. Passepartout je to tudi znal, zato je pazil na svojega gospodarja.
Najprej skoči pošteni dečko v svojo sobo in zapre pipo, iz katere je osemdeset dni gorel plin.
Na mizi najde račun plinove družbe in se domisli, da je čas ugasniti plin, kateri je gorel na njegove troške.
Mine noč. Gospod Fogg je ležal; a kdo ve, če je tudi spal? Gospa Auda ni mogla ni minute zatisniti očesa. Passepartout je bedel pri vratih svojega gospodarja, kakor bedi zvest psiček.
Zjutraj ga pozove gospodar Fogg in mu ob kratkem zapove, naj skrbi za zajutrek gospe Audi, ali on da bode imel dosta čašo čaja in kos opečenega kruha; potem naj javi gospe Audi, da mu je žal, ker ne more pri njej zajutrkovati in obedovati, kajti mora urediti svoje reči; ukaže mu, da prosi gospe Aude, naj mu dovoli zvečer priti k sebi na kratek razgovor.
Passepartout si zapomeni program tega dne. Gleda gospodarju v obraz; tudi zdaj ni bilo na njem videti nobene strasti. Gleda ga, a kar ne pusti mu nekaj, da bi šel od njega. Srce mu je bilo
polno žalosti, vest ga je grizla, da je v takšno propast rinil svojega gospodarja.
„Ej, da bi bil na potu javil gospodu Foggu, kam meri Fix, ne bil bi ga soboj vodil do Liverpoola, a tam se dal . .
Passepartout se ne more dalje premagovati.
—	„Gospodar! gospod Fogg!" zakriči dečko, prekolnite me. Jaz sem kriv, da . . ."
—	„Jaz nikogar ne dolžim," odgovori Phileas Fogg zelô mirno. „Delat."
Passepartout gré iz sôbe svojega gospodarja k mladi gospé. Pové jej, kaj je čul in videl.
—	„Gospa," doda končno, „jaz sam ne morem, ne morem . . . ako bi mene poslušal gosp. Fogg ... ki bi morda . . ."
—	„A kaj bi jaz mogla?" odgovori gospa Auda. „Katera stvar neki imâ kak upliv na gosp. Fogga? Ali je on kedaj pomislil, da sem mu hvaležna od zemlje do nebes? Ali je on kedaj čital v mojem srci? Prijatelj, ni minuto ne smeva zabiti nanj. Rekli ste mi, da želi drevi z menoj govoriti?"
—	„Da, gospâ. On vam hoče najbrž povedati, kako vas preskrbi na Angleškem."
—	„Čakajmo", odgovori mlada gospâ in se zatopi v misli.
Ta dan je bila nedelja in v Phileas Foggovi hiši je bilo tiho,
kakor da ni žive duše notri. Na parlamentskem stolpu je ura bila poludvanajstih, a Phileas Fogg ni šel v klub. To je bilo prvi pot, odkar je stanoval v tej hiši.
Čemu bi neki hodil v reformski klub? Njegovi drugârji ga gotovo tudi več ne čakajo. Ker ga sinoči v soboto, dné 21. decembra ob osmi uri pet in štirideseti minuti ni bilo v dvorani re-formskega kluba, izgubil je stavo. Tudi k bankirju mu ni trebalo več iti, da vzame vsoto dvajset tisoč liver. Oni, ki so stavili z njim, imeli so v rokah pisano pogodbo, podpisano od Phileas Fogga samega ; treba jim je bilo zatorej samo iti k bratom Baring ter potegniti novce.
Gospod Fogg dakle ni šel v reformski klub. Ostal je v svoji sôbi ter uréjal pisma. Passepartout je vedno tekal po stopnjicah gori in doli. Kar vedno mu je pohajal čas. Slušal je pri vratih svojega gospodarja in ni mislil, da to ni po vsem lepo. Gledal je skozi ključanico v sôbo in mislil, da prav čini. Vedno se je bal, da bi se kaj hudega ne zgodilo.
Časi se domisli Fixa, a več se ne jezi nanj. Druge misli so ga navdajale. Fix se je zmotil, kakor se zmoti lehko vsak človek ; Fix je vršil svojo dolžnost ter je izpremljal gospoda Fogga, in ga tudi zaprl. Vse to je bilo samo dolžnost, ali on . . . Ta misel mu kar dihati ni dala. Passepartout je mislil, da je on najposled-nejša, najslabša stvar na sveti.
Ko se končno Passepartoutu že začne tožiti, da je sam, potrka na vrata gospé Aude; gré v sôbo, sede v kot in ne reče ni bele ni črne. A začne gledati gospo, ki je bila enako zamišljena.
Okolo poluosme ute dâ gospod Fogg vprašati gospé, sme li priti k njej. Skoro sta bila gospod Fogg in gospa Auda sama v sôbi.
Phileas Fogg sede na stol kraj kamina, nasproti gospé Aûdi. Na licu njegovem ni sledu ni tiru kake razburjenosti. Fogg iz Londona, Fogg v Londonu — vedno oni isti, vedno oni stari brez-strastni človek.
Sedel je pet minut, a niti besedice ni izpregovoril. Končno pogleda gospé v lice in jej reče:
—	„Ali mi odpustite, gospa, da sem vas pripeljal na Angleško?"
—	„Jaz! gospod Fogg . . ." vsklikne gospa in hoče pomiriti utripanje svojega srca.
—	„Bodite toliko dobri, ter me slušajte," nadaljuje g. Fogg. „Ko sem vas vodil iz onih divjih krajev, ki so bili za vas tako nevarni, takrat sera bil bogat in mislil sem vam nuditi polovico svojega imetja, kedar se vrnem na Angleško. Takrat bi vi lehko živeli dostojno. Ali zdaj — sem siromak!"
—	„Znam to, gospod, znam," odgovori gospa, „samo naj vas vprašam: ali mi odpustite vi, da sem vas izpremljala in morda kaj zakrivila, ker ste se tu in tam zakasnili in se tako pogubili?"
—	„Vi, gospa, niste mogli ostati v Indiji, ker bi vas oni fanatiki takô dolgo iskali, da bi vas našli."
—	„Vam zatorej, gospod, ni bilo dosta, da ste me oteli grozne smrti, nego še to ste smatrali dolžnost, odpeljati me soboj na Angleško ter mi tukaj zagotoviti življenje?"
—	„Dà, gospâ, jaz sem hotel tako, ali usoda je hotela drugače. Vendar tudi z onim malim, kar imam, se poslužite, kakor bi bilo vaše."
—	„In vi, gospod, Kaj hočete vi? Kaj bode za vas ostalo?" vpraša gospa Auda.
—	„Meni, gospa," odgovori hladno gentleman, „meni ni treba ničesar."
—	„Ali vas usoda, ki vas je zadela, ne boli?"
—	„Naj bode, kar mora biti," odgovori gosp. Fogg.
—	„Usoda je vsekako krivična, da trpinči takega človeka," nadaljuje gospa Auda. „A bodo vaši prijatelji . . ."
—	„Némam prijateljev, gospa."
—	„Ali vaši sorodniki ..."
—	„Tudi sorodnikov némam."
—	„Potlej vas zelo obžalujem, gospod Fogg, ker je žalostno, če je Človek sam. Ali ni nobenega srca, ki bi za vas bilo? Saj vendar pravijo, da je ložje trpeti, ako trpite dvé srci."
—	„Pravijo, gospa."
—	„Gospod Fogg," reče potem gospa, vstane ter poda gent-lemanu roko — „hočete li prijateljico in sorodnico? Hočete li, da postanem vaša žena?"
Ko je vstala gospa, vstal je tudi gospod Fogg. Oči so mu Čudno odsevale, a ustnice so mu drlitale. Gospa Auda ga gleda. Gospod Fogg se najprej začudi odkritosrčnemu in neposiljenemu, krepkemu in ljubeznjivemu pogledu mlade gospe. Najprej se mu začudi, potem ga prodre ta pogled. Za trenotek zapre oči, kakor bi se hotel ogniti temu živemu pogledu . . . Odpre oči in pravi:
—	„Jaz vas ljubim! Da, prisezam vam pri vsem, kar mi je najsvetejše na svetu, jaz vas ljubim, jaz sem na veke vaš."
—	„Oh!" vzdihne gospa Auda in položi roko na srce.
Gospodar pozvoni. Passepartout je takoj v sobi. Gospod
Fogg drži roko gospe Aude v svoji roci. Passepartout si domisli, kaj je to, kfko je, in lice se mu zasveti, kakor solnce na zenitu v tropičnih krajih.
Gospod Fogg ga vpraša, ali bi ne bilo prekasno iti po česti-tega Samuela Wilsona, župnika Mary-le-Bonskega.
Passepartout se sladko nasmeje in reče:
—	„Oh, nikoli bolj o pravem času."
Bilo je pet minut čez osem.
—	„Kaj ne, da bode jutri, v ponedeljek, poroka?" vpraša Passepartout.
—	„Jutri, v ponedeljek?" vpraša gospod Fogg mlade gospe.
—	„Jutri, v ponedeljek!" odgovori ona vesela.
Passepartout odteče, kakor bi ga burja nosila.
XXXVI. Poglavje.
Ime Phileas Fogga se zopet čuje na novčnem tržišču.
Čas je, da povemo, kaj je svet začel na Angleškem misliti, ko se je našel pravi zločinec — neki James Strand — ki je oplenil banko. Dne 17. decembra so ga zaprli v Edinburgu.
Pred tremi dnevi je imel še ves svet Phileas Fogga za tatu. Policija je skoraj krvav pot potila, da bi dobila tatu v pest. Ali ko se je razglasilo, kdo je zločinec, začne svet kakor iz enega grla slavo peti gospodu Foggu, češ, da je najpoštenejši gentleman, ki je matematično točno šel okolo vse zemlje.
Kakšen utis, kakšno vpitje po novinah! Bilo je, kakor da je kak čarovnik oživil zopet vse stave, ki so se bile stavile za ali proti. Vse pogodbe so se zopet vzbudile in z novim ognjem začno na novo staviti. Ime Phileas Fogga je dobilo novo vrednost na novčnem tržišču.
Pet drugarjev našega gentlemana je živelo zadnje tri dni v nekakem nemiru. Zatorej se bode vendar vrnil Phileas Fogg, o katerem so mislili, da ni več ni sledu, ni tiru. Bog zna, kje je zdaj, kje zdaj? Dne 17. decembra so bili ujeli Jamesa Stranda. Takrat je bil ravno sedem in sedemdeseti dan, kar je Phileas Fogg
odpotoval, a nič se ne čuje o njem, prav nič. Ali je poginil? Ali mu je bilo že presitno boriti se z vsakojakimi nezgodami? Ali gre svojim potem, kakor se je bil namenil? Ali se bode v soboto, dné 21. decembra ob osmi uri pet in štirideseti minuti pokazal, bog natančnosti, na pragu dvorane reformskega kluba?" Tako so se popraševali gentlemeni v svojem nemiru.
Brez vspeha bi se perô trudilo popisati, kako so se vsi po Londonu povpraševali, kam li se je dejal gentleman, kje je ravno zdaj ali zdaj. Telegrafovali so v Ameriko, v Azijo, da bi dobili glas o Pbileas Foggu. Zjutraj in zvečer so pošiljali svoje sluge pred Phileas Foggovo hišo, da bi čuli kaj novega. Nič in zopet nič! Povprašali so policije, kje je vsaj agent Fix, kateri je tako nerodno izpremljal gentlemana okolo zemljé; a policija je vedela toliko, kakor oni, ki so jo popraševali. Toda stav zaradi tega vendar ni bilo ni kraja, ni konca. Niso ga upisavali več po sto, nego po dvajset, po deset, po pet, in stari protinasti lord Alber-male „à égalité".
Ali je bilo v soboto večer sveta v pall-mallskih ulicah in po drugih okolo! Na uhodih reformskega kluba stalo je vse črno igralcev, da ni mogel nikdo prodreti. Klicali so kurze „Phileas Fogga", kakor kurze angleških fondov. Policija nemira ni mogla potolažiti. Čim bližje je bil čas, da pride Phileas Fogg, tem večje in večje je bilo vzburjenje.
A na večer se je zbralo vseh pet drugârjev Phileas Fogga že ob sedmih v dvorani reformskega kluba. Vsi so nestrpljivo čakali odločenega časa, oba bankirja, John Sullivan in Samuel Fal-lentin, inžener Andrew Stuart, Gauthier Ralph, upravitelj angleški banki, in pivovar Thomas Flanagan.
Ko pokaže kazalo na uri osmo uro dvajseto in peto minuto, vstane Andrew Stuart in važno izpregovori:
—	„Gospoda, še dvajset minut, in mine naš obrok s Phileas Foggom."
—	„Kdaj je prišel zadnji vlak iz Liverpoola?" vpraša Thomas Flanagan.
—	„Ob sedmi uri tri in dvajseti minuti," odgovori Gauthier Ralph. „Prvi vlak, ki se bode zdaj pripeljal, bode tukaj še le okolo desete minute po polunoči."
—	„Nu, gospoda," pravi zopet Andrew Stuart, „ako se je Phileas Fogg pripeljal s tem vlakom, zakaj ga ni še semkaj? RêCi moremo zatorej brez skrbi, da je stava naša."
—	„Samo ne recite tega dvakrat," odgovori Samuel Fallentin. „Dobro vam je znano, da je naš tovariš jako natančen mož. On nikamor ne pride ni preskoro, ni prekasno. Meni se ne bode prav nič čudno zdelo, ako stopi k nam v dvorano zadnji trenotek.
—	„A jaz," reče vedno nervozni Andrew Stuart, „jaz bi ne verjel, ako tudi bi ga s svojimi očmi videl tukaj med nami.
—	„Kar je res, je res," začue Thomas Flanagan. „Početje Phileas Fogga ni prav nič pametno. Naj bi bil on še bolj na-
tančen, kakor je, vendar ne more prevladati vseh zaprek; a če se je na potu zamudil kje samo za dvá ali tri dni, potem z Bogom vse lepe osnove.
—	„Spominjajte se," reče John Sullivan, „da nismo dobili glasú o svojem tovarišu, in po vsem potu je telegraf, ki bi nam lehko vse povedal."
—	„Gospoda, on je izgubil," zakriči Andrew Stuart, in še vam rečem, on je stavo izgubil. Ali ne znate vsi, da je včeraj priplavala „China", in to je edina ladija, na kateri se je lehko ukrcal v New-Yorku proti Liverpoolu? A le poglejte imena potnikov, katera je objavila „Shipping-Gazette"; imena Phileas Fogga ni zapisanega med potniki. Ako je našemu tovarišu šlo vse po volji, je danes težko v Ameriki, čujte, težko! Jaz pravim, da se bode Phileas Fogg vrnil k nam še le v dvajsetih dnéh in takrat ga bode videl stari Albermale, kateri je potrosil pet tisoč liver."
—	„Prav govorite," réCe Gauthier Ralph; „a mi bodemo jutri pokazali Phileas Foggovo pogodbo pri bratih Baring!"
Kazalo pokaže na uri osmo uro in štirideseto minuto.
—	„Še pet minut," reče Andrew Stuart.
Tovariši se zdajci spogledajo. Čitalci si lehko mislijo, da jim je srcé nekoliko hitrejše bilo. Saj tudi ni čudno! Ali kazati tega ni nobeden hotel. Samuel Fallentin nudi, naj sedejo za mizo ter igrajo whist.
—	„Jaz svojega dela v stavi ne dam za tri tisoč devet sto devet in devetdeset liver ne, ako tudi znaša le štiri tisoč liver," pravi Andrew Stuart sedajoč.
Ko on to izgovori, pokaže kazalo osmo uro in dva in štirideseto minuto.
Gentlemeni vzemó karte, a vsak trenotek gledajo na uro. Reči se mora, da jim minute še niso nikoli tekle tako počasi, ako tudi so si bili popolnem v svesti, da dobodo stavo.
—	„Ura je osem in tri in štirideset minut čez," reče Thomas Flanagan, dvigne karte in jih dá Gauthieru Ralphu.
Zdaj omolknejo za dvé ali tri minute. V širnem salonu ni čuti glasú. Toda zunaj se čuje prav hrušč, vpitje in razsajanje množice. Nihalo ure odbija sekunde matematično natančno. Vsak igralec je lehko brojil onih šestdeset udarcev v minuti.
—	„Osma ura štiri in štirideseta minuta 1" reče John Sullivan Glas njegov je značil, da mu je srcé nekoliko vzburjeno.
Še ena minuta, in imajo stavo dobljeno v rokah. Andrew Stuart in njegovi soigralci okončajo igro. Vržejo karte. Začno brojiti sekunde.
Odbije pet in petdeseta, zdaj se čuje od zunaj krik, ploskanje, hurá, a tudi kletev.
Igralci vstanejo.
Odbije sedem in petdeseta sekunda; vrata dvorane se odpró. Nihalo ni še odbilo šestdesete sekunde, a Phileas Fogg se pokaže
na pragu dvorane, in za njim se ki je hotela iti v reformski klub. — „Tukaj sem, gospoda!"
razlega strašno vpitje množice, Phileas Fogg reče:
XXXVII. Poglavje.
Kaj je dobil Phileas Fogg na svojem potu okolo sveta druzega,
nego srečo?
Dà, pravi pravcati Phileas Fogg! Č i talci se spominjajo, da je Phileas Fogg zapovedal Passepartoutu, naj gré k Samuelu Wil-sonu zaradi jutrišnje poroke. Takrat je bila ura osem in pet minut zvečer. Pet in dvajset ur je minulo, kar so bili potniki došli v London.
Passepartout je bil zatorej odšel, ves blažen. Naglo pride v stanovanje čestitega Wilsona, kateri je nekam odšel z doma. Passepartout ga dakle čaka dobrih dvajset minut.
Ob osmi uri pet in trideseti minuti izide Passepartout iz čestne hiše. Ako bi ga bili vi videli! Klobuk mu je nekam od-letel, a sam je trčil zdaj sem, zdaj tija ; ves razkuštran je bil. Ljudjé na ulici so gledali tega brzega človeka, ki je tekel in tekel, kakor še nikoli nihče, kar svet stoji. Vsakega je podrl, kdor mu je bil na poti, da bi le prej prišel domu.
Se tri minute niso minule, in že je bil doma; ves zasôpljen pade v sôbo gospodarja Fogga.
Kar ni se mu dalo govoriti.
—	»Kaj je," vpraša ga gosp. Fogg.
—	„Gospod," sopiha zvesti sluga, „. . . ne more biti . . . poroka."
—	„Zakaj ne?"
—	„Jutri ne more . . . biti!"
—	„Zakaj ne?"
—	„Ker je . . . jutri . . . nedelja!"
—	„Morda ponedeljek," odgovori gospod Fogg.
—	„Ni . . . danes . . . sobota."
—	„Kakšna sobota?"
—	„Sobota je, sobota, sobota!" zakriči Passepartout.
Prevarili ste se za eden dan. Prišli smo v London štiri in
dvajset ur prej, nego bi morali ... a samo . . . deset minut je še časa . . ."
Passepartout zgrabi svojega gospodarja za vrat ter ga vleče s tako silo, da se ni mogel ustavljati.
Gospod Fogg ni imel časa premišljati; brzo stopi iz sôbe in hiše, skoči v nekak voz in obljubi vozniku sto liver. Kola poteko in pogazijo dva psa ter podero pet voz, potem so pri reformskem klubu.
Kazalo na uri je bilo na osmi uri pet in štirideseti minuti, ko je bil Phileas Fogg stopil v veliko dvorano . . .
Pkileas Fogg je obšel zatorej zemljo vosemdesetihdneh!..
Phileas Fogg je dobil stavo za dvajset tisoč liver.
Ali kako se je mogel tako natančen in metodičen človek zmotiti za eden dan? Kako je mogel misliti, ko je došel v London, da je sobota, dne 21. decembra, a je bil še le petek, dne 20. decembra, t. j., še le devet in sedemdeseti dan, odkar je krenil na pot?
Vzrok temu je čisto jasen. Samo slušajte!
Phileas Fogg je, ne da bi slutil, dovršil svoje potovanje eden dan prej, in to samo zato, ker je potoval proti iztoku; ako bi bil krenil proti zapadu, treba bi mu bilo enega dneva več!
Ker je Phileas Fogg potoval proti iztoku, izgubil je tolikrat štiri minute od vsakega dne, kolikor stopinj je prehodil na zemeljski obli. A ker je na zemeljski obli tri sto in šestdeset stopinj, treba jih samo pomnožiti s številom minut 4, in se dobode ravno štiri in dvajset ur, to je: eden dan, on dan, ki je minul Phileas Foggu tako, da ni vedel. Ali da drugače govorimo: ko je Phileas Fogg, potujoč proti iztoku, videl solnce osemdesetkrat nad ineridijanom, videli so ga njegovi tovariši v Londonu devet in s edem desetkrat. Zdaj vemo, da je bila sobota, a ne nedelja, kakor je mislil gospod Fogg, ko so ga čakali njegovi drugarji v dvorani reformskega kluba.
Vendar, to bi bila dokazala tudi famozna ura Passepartou-tova, katera je vedno kazala londonske ure in minute, ako bi bila mogla kazati tudi dneve.
Phileas Fogg je dobil zatorej dvajset tisoč liver. Ali ker je na potu potrosil gotovo devetnajst tisoč liver, ni bil ta dobiček tako posebno velik. Nihče dakle ne sme reči, da je čudni mož iskal novcev. On je šel na potovanje samo zato, da bi dokazal, da je zemljo moči obiti v osemdesetih dneh! Tisoč liver svojega dobička razdeli Passepartoutu in nesrečnemu Fixu, zato ker ga je tako oplazil. Ali, ako tudi je bil tako točen, plačal je vendar svojemu slugi toliko novcev, za kolikor mu je pogorelo plina v tisoč devet sto in dvajsetih urah.
Brezstrastni Fogg vpraša še ta večer gospe Aude:
—	„Gospa, ali vam je poroka še po godi?"
—	„Gospod Fogg, o tem bi jaz vas imela vprašati. Vi ste bili siromak, a zdaj ste zopet bogatin . . ."
—	„Oprostite, gospa, kar je moje, to je vaše. Ako bi vi ne bili zadovoljni s poroko, ne bi moj sluga šel k čestitemu Samuelu Wilsonu, jaz bi ne bil izpoznal svoje pomote, in . . ."
—	„Dragi gospod Fogg!" . . . reče mlada gospa.
—	„Draga Auda!" - odgovori Phileas Fogg.
Ni treba omenjati, da je poroka bila že v osem in štiridesetih urah. Passepartout, olepšan, nagizdan in ponosen, je bil priča mladi gospe. Kaj je ni on otel? Ni li njemu šla ta čast?
Drugo jutro se jedva zazna dan, ko potrka Passepartout z vso močjo na vrata svojega gospodarja.
Vrata se odpro in brezstrastni gentleman so prikaže.
—	„Kaj je, Passepartout?"
—	„Kaj je, gospod! Nekaj sem čul ravno zdaj . . ."
—	„Kaj že?"
—	„Da bi lehko prišli okolo sveta celo v osem in sedemdesetih dneh."
—	„Se ve, da," odgovori gosp. Fogg, „ako bi ne bili krenili skozi Indijo. A da nismo šli tam, koder smo šli, ne bili bi rešili gospe Aude; ona bi ne bila moja žena, in . . ."
In Phileas Fogg nalehko zapre vrata.
Gospod Fogg je zatorej dobil stavo. On je obšel zemljo v osemdesetih dneh. Vozil se je v vsem, v čemer se ljudje vozijo: po ladijah, po železnicah, po vozeh in po saneh. Tudi slon ga je nosil. Čudni mož je dovršil svoje potovanje z izredno hladnokrvnostjo in natančnostjo. A kaj mu je donesel ta pot? Kaj si je pridobil na njem?
Rekel bode kdo: prav nič. Ali naj reče kdo, kar hoče: Phileas Fogg je dobil krasno ženo, katera ga je — naj se to še tako čudno vidi — storila najsrečnejšega človeka pod božjim solncem.
In kdo bi za takšen dar ne šel okolo zemlje?
(Konec.)

Potovanje okolo sveti.
10
Kje je kaj.
Stran
I. Phileas Fogg najame Passepartouta za slugo..............3
II.	Passepartout se prepriča, da je končno našel svoj ideal ...	6
III.	Vname se razgovor, ki bode Phileas Fogga morebiti mnogo stal	9
IV.	Passepartout se čudi na vso moč, kaj je njegovemu gospodarju šinilo
v glavo ........................................13
V.	Nov vrednostni papir na londonskem tržišču .......16
VI.	Agent Fix kaže zelo opravičeno nepotrpežljivost......18
VII.	Nov dokaz, kako nepotrebno so potne knjige policiji ....	21
VIII.	Passepartout govori marsikaj, kar bi bilo morebiti boljšo zamolčati	23 IX. Rudeče in Indijsko Morje pospešujeta načrt Phileas Fogga . .	26
X. Passepartout izgubi čevlje, a hvali Boga, da še glave ni zgubil	30
XI. Phileas Fogg si z dragimi novci kupi žival za ježo.....33
XII. Phileas Fogg s svojimi tovariši potuje preko indijskih gozdov in
doživlja, kar do zdaj še ni doživel...........39
XIII.	Passepartout dokaže, da je drznemu sreča mila......44
XIV.	Phileas Fogg prehodi vso Gangovo dolino, a še ne misli na to,
da bi si jo malo ogledal ..............48
XV.	Vreča z bankovci se zlajša še za nekaj tisoč liver.....53
XVI.	Fix noče razumeti vsega, kar se mu pripoveduje......57
XVII. Doživljaji od Sing&pora do Hong-Konga.........60
XVIII. Phileas Fogg, Passepartout in Fix gredo vsak po svojem opravku	64 XIX. Passepartout se preveč zanima za svojega gospodarja, in kaj je
temu nasledek..................67
XX. Fix začne naravnost s Foggoin obravnavati........72
XXI. Gospodar „Tankaderi" bi skoro izgubil nagrado dve sto liver .	77 XXII. Passepartout uvidi, da je celo pri antipodih dobro, ako ima človek penez v žepu.................82
XXIII.	Passepartoutov nos neznansko zraste..........87
XXIV.	Brodnja po Tihem Morji..............91
XXV.	Nekoliko o San-Franoiscu ; tabor...........95
XXVI.	Najame se poseben vlak pacifične železnice .......99
XXVII. Passepartout se pelje vsako uro dvajset milj daleč in sluša med
potom mormonsko zgodovino.............103
XXVIII. Razum Passepartoutov govori eno, a ljudje slušajo drugo , ■ .	107
XXIX.	Kaj popotniki po železnicah v Zjedinjenih državah vsega no dožive	113
XXX.	Phileas Fogg stori samo svojo dolžnost.........118
XXXI.	igent Fix pazi na to, kar je dobro za g. Fogga, bolj, nego
na oči v svoji glavi................123
XXXII.	Phileas Fogg se ne da premagati nezgodam.......126
XXXIII.	Pliiieas Fogg zabrede v največje sitnosti.........129
XXXIV.	Passepartout dobode priliko, malo pošaliti se.......134
XXXV. Phileas Fogga ni treba, da bi Passepartoutu kakšno reč dva-	.
krat zabičaval . . . ,..............137
XXXVI.	Ime Phileas Fogga se zopet čuje na novčneinu tržišču ....	140
XXXVII.	Kaj jo dobil Phileas Fogg na svojem potu okolo sveta druzega, nego srečo...................143