!,i|t!ll|l!IHIIlillll|l|l,||iH'iii l:i l l!l:Mll;l;lii:lll liilli|l|l!'l!l 111 r\S 1 iHniitit;niitiiM!idi?:i.;;i, 'iiiiiiiiiiiiiiiiiiiriiiiiiiiiiiiTg Vsebina I. zvezka. Stran Silvestrov večer. (Dr. M. Prelesnik.J............................................... i Protireformacija na Kranjskem (Dr. M. Prelesnik.)................................... 3 Paberki o Prešernu. (Viktor Steskn.J................................................17 Človek središče vidnega stvarstva. (M. P.).................................35 Mističen cvet s češkega Parnasa. (F. Ks. G.)..............................43 Unijatstvo. (Dr. K.)................................................................68 f Jakob Voljč. (Dr. M. O.)..........................................................71 Slovstvo............................................................................74 Drobtinice. Svobodna volja. — Dve pesmi stoletnici. (Dr. M. Prelesnik.) — Izkopavanja na rimskem foni. — Najstarejša Marijina cerkev krščanstva. (J. D.).........................................................76 Naznanilo upravništva. Dobita se še prvi in drugi letnik »Katoliškega Obzornika" po znižani ceni it 2 K. Tretji letnik je pošel. Tej številki so pridejane položnice, da z njimi p. n. naročniki dopošljejo naročnino za »Katoliški Obzornik“, oziroma udnino za »Leonovo družbo“. Ustanovnina za »Leonovo družbo“ je vsaj 100 kron, u dni na rednih članov z naročnino za »Katoliški Obzornik“ vred 10 K, u d n i n a podpornih članov z naročnino vred 6 K, naročnina sama za »Katoliški Obzornik“ pa 5 K. Če se kak p. n. naročnik preseli, naj to uljudno naznani, da mu vemo kam pošiljati list. Vpravništvo „Kato]iškega Obzornika11. »Katoliški Obzornik" izhaja štirikrat na leto. Velja 5 kron. Naročnina naj se pošilja pod naslovom: Upravništvo „Katoliškega Obzornika“ v Ljubljani. Silvestrov večer. Kakov letos je hrup na Silvestrov večer na poljani tam, kako vrvenje! Tako bučno ni nikedar vrenje valov kot na polju tem ljudstva šumenje: Na poljano to piano s šumenjem šumi ljudstva nebrojno, množ nešteta ... Kam li vreje tak naglo in strastno tako na Silvestrov dan, zadnji dan leta? Oj, na robu poljane prostrane le-te donebesna dviguje se stena, sredi nje se zatvorjena vrata bleste, iznad vrat pa glej slova ognjena: Prehod v novo stoletje — vhod v dvajseti vek. Ah, zatorej viharno to vretje in ta silni naval na poljano le-to: vse bi rado šlo v novo stoletje. Oj poljana ti plana, spomladi rodiš res nebrojno cvetk pisanih, mičnih; a nocoj tu na tebi nebroj zrem ljudij, še bolj pisanih, bolj raznoličnih: Več ko pisanih rož tukaj pestrih je mož, in ah, kaka razlika v jeziku nepreglednih teh, ki so zbrali nocoj pri tej steni, pri tem se mejniku! Kedo neki bo prvi šel skozi ta vhod? Pač le, komur to genij dovoli, ki pred vratini tam z mečem ognjenim v rokah kot stražar hodi gori in doli... Veličastno pojo že zvonovi cerkvii, že jednajsta je ura odbila, nepregledna ta množ se pa tudi je že v pojedine oddelke zvrstila. Zdaj ustavi se genij, prehoda stražar, še pogleda po množici zbrani, pa s povzdignenim glasom jo nagovori, da odmeva po celej poljani: „Prehod v novo stoletje so vrata le-ta; kcdor prvi v skrivnostni tej noči, ob mejniku dveh vekov, bo šel skozi vhod, kraljeval bo v tej dobi bodoči. Kedor hoče pa prvi v stoletje novo, naj našteje prej svoje zasluge: kaj li blagega, slavnega storil je že, in kaj bo še — ne za se, za druge!“ Vse je tiho, vse mirno, toda le za en hip: že pred genija stopa objestno prve čete načelnik z zastavo svitlo, pak oglaša se samozavestno: ,Kedo neki zaslužil prvenstvo je to, če ne jaz in pa množica moja! Pač rad poznal bi ga, ki še dvomi o tem, ki drugače si misliti usoja. Kedo neki pridobil si več je zaslug ? Kedo širil je Misel svobodno, čudotvorno to iskro, rešnico vseh spon, to vseh lepih del stvarnico plodno? Kedo črnil bolj strašno ves srednji je vek in njegove cerkvene ustanove; kedo ljudstvo odvračal od onih je dob in pokazal smeri mu je nove? Kedo bolj spodkopaval je dogmam ugled in kedo jih bolj grozno je slikal, zagovornike njih pa kedo bolj mrzil in napadal in zbadal in pikal? Luč prosvete jaz nesel že v zadnjo sem vas in pregnal ž njo načela usodna, ki rodila jih je in gojila jih je srednjeveška skolastika blodna. Za prosveto bom tako na dalje še vnet, za svobodo bom delal vseskozi: naša Misel svobodna zavlada, živi naj v umetnosti, pesmi in prozi! Liberalnih glej mojih zaslug in nakan! zato meni prvenstvo pristoja; jaz pred vsemi zaslužim, da odpreš mi vhod in zazluži to množica moja!" In vsa svobodomiselna množica za voditeljem svojim zaori: „Da, da, mi zaslužili prvenstvo smo to, da se prihod nam prvim otvori." Toda genij pred vhodom molči in molči, nepremično drži se in resno. t Molk svečan... pa za hip le... čuj novo vpitje, gromovito vpitje, donebesno: Skozi množico prvo besneč in kričeč se prerila že druga je tropa; nje govornik — z rdečo zastavo v rokah s to besedo pred genija stopa: „Mi ne prosimo, ampak zahtevamo to, kar po pravdi nam gre in pravici; a da prvi mi gremo v stoletje novo, to pravico imamo v resnici: Plamenico prižgali smo ljudstvu novo v strah in grozo vse buržoazije, po vsem svetu poznata ta baklja — to luč socijalne je demokracije. Kakor baklja žareča sred temne noči naš je nauk v strašanski tej zmedi, ki po svetu je širnem vladala doslej v gospodarskem, v družabnem pogledi. Mi ne prašamo — to nam pač malo je mar je li vera v božanstvo potrebna, je li Bog sploh, li duša li raj li pekel? to st\ar vsakega bodi zasebna! Evangelij pa ta oznanujemo mi — že po celem razširjen je sveti —: Razdeliti je treba posest in blago, red sedanji je treba podreti Gospodarskega reda poslopje prav res vse trohljivo je že in črvivo; kaj zasluži pač drugega, kakor le-to, da sežge se kot snopje snetljivo! Plamenico je treba zagnati enkrat v to poslopje črvivo, nič vredno; vrh razvula postavi pa nov dom, krasan proletarsko si ljudstvo zavedno. Udomačili bomo v tem domu se mi, kraljevali tu bomo veseli, prepustili mi bomo vrabičem nebo, raj že tukaj mi bomo imeli." „Da, to hočemo mi!“ kakor en glas kriči za govornikom četa njegova; „prav nihče nam ne bode zabranil tega, nam pripadala doba bo nova!" In kar s silo predreti hče vhod, a zaman: genij z mečem lam pot jim zastopa; kakor besni vsled tega bučč in šumč, da odmeva do nebnega stropa ... Komu neki otvoril bo genij prehod ? ... Glej, oddelek zdaj tretji se bliža; dotlej zadi je stal, zdaj pa resen, miran se približa — za znamenjem križa. Kako vzvišen, miran, veličasten je mož, ki pred angela vodi to četo! — .Sivolas je to starček, ves svet mu obraz — On pa mirno mu to de, a vneto: „Svete vere luč milo prižigal sem jaz, svete vere luč, ki se razlila iz nebeških je dvorov v pozemsko temo, se razlila, ves svet prenovila. Kamor luč še je ta prisvetila kedaj, tam življenje je novo priklilo in cvetelo, razvilo sc hitro povsod in sprelepe sadove rodilo. Pri svetlobi te luči božanske dobi najčistejše zemljan razsvitljenje, pri tej luči spozna on svoj zadnji namen, spozna, kaj je pozemsko življenje. Pri toploti te luči dobi sred nadlog vsak Adamov sin največ utehe; pri svetlobi te luči bedeč učenjak najkrasnejše doseže uspehe. Aj, ta lučka zemljanu popotniku sveti žarno in varno ga pelje skoz pozemsko vrvenje po pravih stezah ter v nebeško veselje pripelje. Blagotvorno to lučko sem vneto, skrbno, nesebično ljudem jaz prižigal, in prižigal luč bodem to, dokler bom živ, jo prižigal, visoko jo dvigal * „Živel Leo trinajsti, naš oče, vladar!" oduševljeno spremstvo zakliče sivolasemu starčku, ko z drugih stranij množ razlj učena vanj ega siče. Kaj pa genij? Glej čudo: pred starčkom se tem sam prikloni in pravi svečano: „Ti zaslužil si, Leo, da prvi mi greš skozi vhod, ti in ljudstvo ti vdano! Tvoj in tvojega ljudstva bodoči bo vek, vek krščanskega bo zmagoslavlja; kristijan je pozvan, da kraljuje ta vek in da zemlji obličje prenavlja!" In otvoril je genij zdaj dver na stežaj — uprav dvanajst je ura odbila —; skozi vrata pa prva v stoletje novo je Leonova četa stopila. Dr. M. Prelesnik. Protireformacija na Kranjskem pod škofom Tomažem Hrenom (Chroenom). Prvi članek. TJ v o d. Vzdihnil je ves svet in se začudil, da je arijanski." Tako je vzkliknil sv. Hieronim, ko je Arijevo krivoverstvo slavilo v rimskem cesarstvu svoje zmagoslavje.1) Podobno je — če se sme majhno primerjati z velikim — 1. 1588 ljubljanski kanonik Pavel Gottscheer zroč takratno napredovanje luteranizma na Kranjskem bolestno pisal: „Naša cerkev je od dne do dne bolj prazna z ozirom na duhovščino, zlasti pa še z ozirom na poslušavce. Joj, kam smo prišli! Usmili se Bog, v kakšne čase smo vendar zabredli." l) Martina Lutra kriva vera je res skoraj že obhajala zmagoslavje v Slovencih. Če smemo verjeti pisatelju zgodovine slovenskega naroda*), se je že 1. 1564 štelo mnogo več luteranskih kot katoliških Slovencev, dasi so bile cerkve po deželi še v rokah katoliških prebivavcev. Čudno se res sliši taka stvar od prej tako vernega, katoliškega naroda slovenskega. A bilo je, žal, kolikor toliko resnično dejstvo. Med tem, ko so se naši predniki skoraj neprestano tako hrabro bojevali proti Turku za krst častni in svobodo zlato, je prihrumela od severa druga nevarnost nadnje, nevarnost preteča oskruniti pravo podobo tega križa in jim odvzeti pravo slobodo, slobodo otrok božjih. In tej nevarnosti se niso znali ali hoteli uspešno ustaviti. Kakor povodenj se je razširil upornega virtemberškega meniha Martina Lutra krivi nauk čez nemške pokrajine, se razlil tudi po avstrijskih alpskih deželah. Neskrbnost in mlačnost nekaterih duhovnikov združena z nevednostjo priprostega ljudstva je tej deroči povodnji pustila prosto pot. Pohlep lakotnih plemičev, želečih si ob tej priliki osvojiti lepa posestva „mrtve roke", pa je tej povodnji pot še delal in odpiral. V Notranjo Avstrijo, katero ime je v strogo upravnem smislu za dežele Štajersko, Koroško, Kranjsko in Gorico prišlo v rabo v drugi polovici ') Hieronymus, Dial. adv. Luciferian. n. 19. ’) Glej pismo tega kanonika škofu Janezu Tautscherju v „Die Ehre des Hcrzog-thums Krain von Johann \Veichard Freiherrn von Valvasor.” Laibach — Niirnberg 1689. 2weite unverandcrtc Auiiage. Rudolfstverth 1877. VIII. knjiga, str. 667. ») Trdina J., Zgodovina slovenskega naroda. Ljubljana 1866, str. 109. 16. stoletja, je kmalu našel pot Martina Lutra nauk. Pot so mu pokazali mladi plemiči, ki so se na vseučiliščih v Wittenbergu, Strassburgu, Heidelbergu, Lipciji in vzlasti v Tubingi na Eberhard - Karolovem vseučilišču navzeli novega duha, pa ga zanesli domov, zanesli domov pa tudi luteranske knjige in pripeljali krivoverske predikante. Kakor na Štajerskem in Koroškem je novi nauk našel rodovitna tla tudi na Kranjskem, ki je v cerkvenem pogledu takrat z večine spadalo k akvilejski materi - cerkvi. Kralj Ferdinand (poznejši cesar Ferdinand I.) je bil primoran že 14. oktobra 1525 z reskriptom na upravitelja Kranjske izdati strogo povelje, naj se ubegli menihi prisilijo, da se vrnejo v svoje samostane.1) Da se je protikatoliški nauk zgodaj širil po deželi, priča tudi to, da je kralj Ferdinand oni patent, ki ga je 20. avgusta 1527 objavil v Budi proti novotarjem (privržencem Lutra, Zwinglija in Oekolampadija), v 160 izvodih poslal kranjskemu deželnemu glavarju z naročilom, da ga razglasi po celi deželi.') Toisto priča tudi dejstvo, da so se že 1. 1528 nekateri začeli braniti dajati duhovno desetino in cerkvene darove, tako da je na prošnjo oglejskega patriarha kralj Ferdinand moral s telesnimi in denarnimi kaznimi zapretiti onim, ki bi se branili plačati desetino ali pomagali razširjati proti-katoliške nauke.3) Takih sledov je puščal luteranizem vedno več za seboj. Vendar je bilo njega razširjanje na Kranjskem za enkrat omejeno z večine na gradove plemičev, ki so se bili hitro zanj vneli in v njegovo obrambo stopili v tesno zvezo z luteranci sosednjih dežel. Da je zadobilo razširjanje herezije širok, tudi meščanstvo in kmetstvo oklepajoč obseg, je bilo treba „kranjskega Lutra“ Primoža Trubarja in njegovega mogočnega podpornika Janeza Un-gnada. Že 1. 1530, v prvi svoji službi v Loki pri Zidanem mostu, je Primož Trubar, doma iz Rašice na Dolenjskem, nagibal k luteranizmu. V svojih propovedih je nastopal proti vražam kmetskega ljudstva, govoril pa tudi že o »pravem spoznavanju" Jezusa Kristusa kot jedinega Odrešenika. Ko so ga pa luteransko misleči kanoniki ljubljanskega stolnega kapitelja: dr. Leonard Mertlic, stolni prošt, Jurij Dragolic, generalni vikarij, in Pavel Wiener, svetnik škofa Raubarja, poklicali 1. 1531 za pridigarja v ljubljanski stolnici, je v svojih propovedih že tako odkrito govoril v luteranskem duhu, da mu je ljubljanski knezoškof Krištof pl. Raubar (1493— 1536) kmalu moral prepovedati propovedi v stolnici. Trubar pa je vendar lahko nadaljeval svoje delo: pri stanovih in pri mestnem svetu ljubljanskem je dobil dovoljenje, da je smel propovedovati v cerkvi sv. Elizabete v poslopju meščanske bolnice, ki je stala pod njih patronatom. Res se je moral tudi iz te cerkve umakniti in ') Cf. I.oserth Joh. Dr., Die Reformation und Gegenreformation in dcn innerdstcr-reichischen Landern im XVI. Jahrhundert. Stuttgart 1598, str. 38. ’) Valvasor, 1. c. VII. 431. ’) Cf. Mittheilungen des historischen Vcreines fUr Krain, 1864, S. 1. zapustiti deželo. Prej omenjeni luteransko misleči ljubljanski kanoniki so skrbeli, da ni ugasnilo navdušenje za „čisti evangelij11.') Skrbeli so pa tudi, da bi čim preje zopet dobili Trubarja na Kranjsko nazaj. Raubarjev naslednik, škof Frančišek baron Kazianer (1536 —1544) je res poklical Trubarja 1. 1542 kot kanonika v Ljubljano in mu izročil slovenske propovedi v stolnici. Luteranizem je sedaj dvignil glavo. Trubar in kanoniki-somišljeniki, kakor tudi nekateri odlični lajiki, so očitno kazali svoje luteransko prepričanje *) in je svobodno razširjali. Škof Kazianer je sicer kmalu ukazal Trubarju molčati. Pa kaj je to pomagalo! Trubar je šel na deželo in odkrito učil novo vero. Škof Urban Te.vtor (1544—1558) je nastopil 1. 1547 ostrejšo pot proti vodjem evangeljskega izpovedanja. Dal je povelje, naj se zaprč. Ali Trubar je ubežal v Trst k sorodno mislečemu škofu Rizzanu. Drugo leto se je sicer na ponižno prošnjo stanov pri kralju Ferdinandu smel vrniti. A prepovedovati ni smel. Zato je zapustil z nekaterimi somišljeniki deželo in odrinil na Gornje Nemško. V Rotenburgu je dobil službo propovednika. Tam se je vprvič oženil. Tam se je pa tudi začelo ono njegovo delovanje, ki je najbolj širilo luteranizem med Slovenci. Začel je od tam svoje nauke širiti med svoje rojake po književni poti. In pri tem delu je našel mogočnega podpornika, slovečega Janeza pl. Ungnada, štajarskega deželnega glavarja in vrhovnega poveljnika nižjeavstrijskih dednih dežela, ki je bil 1. 1556 odložil svoje mesto kot deželni glavar zaradi svojega luteranskega mišljenja in takisto šel iskat v Nemčijo druge domovine. Šel je na Saško in odtod na Virtemberško, kjer ga je vojvoda Krištof kot slavnega boritelja s Turki častno sprejel in mu dal za stanovanje v Urahu nekdanji samostan sv. Amanda, ki se je takrat imenoval Monchhoff-Kappenhaus. Tu je stopil v živahno zvezo s Trubarjem, ki je bil dal že I. 1550 v Tubingi tiskati prvo knjigo (katekizem), 1. 1555 pa v Reutlingenu evangelij po sv. Matevžu v slovenskem jeziku. Ungnad se je iz Uraha hitro seznanil tudi z di-ugimi slovenskimi in hrvaškimi izseljenci-literati. Da bi osredotočil književno delovanje in pospešil prestavljanje in tisk cerkvenih knjig v slovenskem in hrvaškem jeziku, ustanovil je Ungnad 1. 1559 v Urahu tiskarno in slovečo napravo za prestavljanje in tisk cerkvenih knjig („Bibelanstalt“). Za nje ustanovljenje in vzdrževanje ter za vzdrževanje pri takem delu potrebnih oseb je prispeval z denarnimi sredstvi največ sam. Obračal se je pa, prispevkov proseč, tudi rad do kralja Maksimilijana II., ki se je sploh kazal naklonjenega protestantskemu gibanju, do virtemberškega vojvode Krištofa, do nemških volivnih knezov in nemških mest. V kratkem času je njegova „Bibelanstalt“ v Urahu dala na svitlo 31 tiskanih del v slovenskem, hrvaškem in italijanskem jeziku. Njegova ') Da so ti kanoniki še dalje, dasi bolj skrito delali v prilog luteranizma, kaže z njih sodelovanjem sestavljeni kapiteljski statut iz 1. 1533, ki določa, naj se v prepovedih oznanuje „čista“ evangelska resnica. Prim.: „Star urbar v ljubljanskem kapiteljskem arhivu" v Izvestjih muzejskega društva za Kranjsko, 1894, 143. ’) Kanonik Pavel \Viener se je oženil; ko mu je umrla prva žena, oženil se je vdrugič. tiskarna je Jugoslovanom namenjene knjige tiskala z latinskimi, cirilskimi in glagolskimi črkami. Tako je postal oni Ungnad, ki si je bil v mladosti postavil za glavno nalogo svojega življenja boj proti Turkom, na stare dni prvi pospeševalec od Trubarja ustanovljenega protestantskega slovstva slovenskega, ki je pridno cedilo strup v doslej verna srca slovenska.') Lahko je umljivo, da so Slovenci slastno in hlastno segli po teh knjigah. Le žal, da so bile pisane v krivoverskem duhu! Širile so novo vero bolj kakor vsi predikantje. Teh je bilo pa tudi dosti v deželi. Tudi Trubar je še trikrat (1561, 1562, 1567) prišel na Kranjsko. Ko je umrl (na Nemškem v Derendingenu 28. junija 1586), se je luteranizem na Kranjskem že zmagoslavno šopiril. Prikazali so se bili na Kranjskem 1. 1547. ali 1548. tudi prekršče-v a 1 c i, najradikalnejši novotarji, proti katerim je moral Ferdinand I. že v prejšnjem desetletju v Avstriji in na Štajerskem postopati z vso ostrostjo.*) Na Kranjskem so se prekrščevalci zbirali v Hrušici pri Ljubljani vabeč k sebi ljudi ne le s kmetov, temveč tudi iz Ljubljane. No na Kranjskem jih je usoda hitro zadela. L. 1548 jih je dal Ferdinand poloviti in zapreti v ječe.. Ko so jih 1. 1549 še nekaj zasledili, in se je škof Urban Te.vtor zaman trudil pridobiti jih za katoliško cerkev, obsodil jih je Ferdinand v dosmrtno ječo ob samem kruhu in vodi.3) Tudi neka druga ločinka je nastopila na Kranjskem v dobi verskih zmešnjav, ločinka takoimenovanih skakačev.*) Prikazali so se na Kranjskem prvič 1. 1583 in se s Kranjskega razširili tudi po Štajerskem ’). Ta ločinka zelo spominja na srednjeveške flagelante in na istodobne nemške kvakerje. Slepila je neuko ljudstvo, preobračala nekaj časa kozolce “). Sicer pa je bila brez posebnega pomena. Kakor o prvem pojavu, je bila tudi ob drugem nastopu 1. 1602 ugnana brez posebnih težav. ‘) Več o tem predmetu glej: Loserth, 1. c. 106-112; Glaser K. dr., Zgodovina slo- venskega slovstva, 1., 80; Prosvjeta, 1900, 350. 3) Cf. Loserth, 1. c. 39. 40, 58 3) Mestni arhiv ljubljanski, fasc 225 — 271 v Izvestjih muz. društva za Kranjsko, 1893, 117. ') Znani so tudi pod imeni: „\Verfer“, „Purzler“, „Stifter“, „Marterer“. 5) Cf. Schuster Leopold dr : FUrstbischof Martin Brenner. Ein Charakterbild aus der steirischen Reformations-Geschichte. 1898, str 615. *i Kozolce, pravimo, neumnosti bolj ko hudobije. Kar je poročal sekovski škof Brenner papeževemu nunciju o Slovencih, opiraje se na ločinko skakačev, pišoč: „Wenn es ein Land gibt, in \vclchem der Fiirst der Finsternis durch seine Gesellen, dic Gift-mischer, Hexen, Zauberer und \Vahrsager regiert und herrscht, so ist est Slavonien. Denn die tagliche Erfahrung zeigt dies, die Bewohner des Landes bekenncn es und zahllose Fallc von Zauberei, Hexerci, Giftmischerei und Bcschadigungcn von Menschen, wo die armen I.eute oltmals von greulichen Krankheitcn infolge von Vcrgiftung ergriffen tverden, bestiitigen es . . .“ (Cf. „Bericht Martins, Bischofs von Seckau an den papstlichen Nuntius in Graz, ddo. 25. Juni 1611“ v dr. Schuster, 1. c. 617) je izvestno pretrdo, pretirano, neresnično. Zmota se lahko rodi v vsakem narodu ob vsakem času. Škofu Brcnnerju je moralo biti znano, da so nekatere nemške protestantske ločinke uganjale vse drugače budalosti in hudobije, kakor slovenski skakači! Prekrščevalci in skakači se torej niso mogli ukoreniniti v deželi. Ali luteranizem je že stal v deželi močan. Dasi „kranjskega Lutra“ Primoža Trubarja v dolgih presledkih in od 1. 1576 sploh več ni bilo na Kranjsko, protestantizem nikakor ni bil udušen. Predikantje in knjige so Trubarja delo nadaljevali, stanovi pa, z večine že privrženci luterskega veroizpove-danja, so je pospeševali. Poluteranjeno plemstvo je postajalo od dne do dne mogočneje in samovJastnejše, vedno postopaje sporazumno z gospodi in vitezi Stajarske in Koroške. Ko je prišel nadvojvoda Karol 28. aprila 1564, še pred smrtjo svojega očeta cesarja Ferdinanda I. (f 25. julija 1564), v Ljubljano sprejet deželno dedno poklonstvo, so stanovi že očitno dali izraz svojemu evangelskemu veroizpovedanju. Predno so namreč prisegli, so zahtevali namesto katoličanom navadnega besedila prisege: „Tako mi Bog pomagaj in vsi svetniki!" drugo besedilo, v pasavskem shodu luterancem pridržano: „Tako mi Bog pomagaj in sveti evangeliji!" Sprememba besedila se jim je dovolila. In s tem besedilom so prisegli '). Nadvojvoda Karol, vladar Notranji Avstriji (1564 — 1590), je bil vnet katoličan. A razširjanju luteranizma po mestih in trgih ni mogel postaviti jezu. Zamotane politične razmere, vzlasti turška sila, kateri se je le s pomočjo stanov mogel postaviti v bran, so ga ovirale in prisilile, da je dal dokaj svoboščin in dovolitev protestantom. Tako je 2. marca 1572 v graškem zboru po dolgem pogajanju dovolil vsem gosposkemu in viteškemu stanu pripadajočim polno versko bogoslužno prostost, in sicer ne le samo za nje, temveč tudi za njihove družine, in kar je bilo bistveno, tudi za njihove podložnike2). To je bila takoimenovana graška pacitikacija. Pač lep uspeh za protestante! L. 1578 pa so dobili protestantje zopet lepo zagotovilo. V zboru deželnih zastopnikov v Bruku ob Muri 1. 1578 so namreč odposlanci Štajerske, Koroške in Kranjske odrekli svojo pomoč v deželno obrambo proti Turkom, voljne se pa izrekli, da vse stroške mejne obrambe prevzamejo in poravnajo dežele same, če se jim dovoli, da svobodno izpoznavajo augsburško veroizpovedanje. In nadvojvoda Karol jim je dal zagotovilo, — bilo je to ustno zagotovilo, pismenega ni dal, in ga stanovi tudi niso zahtevali —, da hoče držati graško pacifikacijo, in jim obljubil, da neče nobenemu državljanu zaradi njegove vesti niti lasu skriviti. Dovolil jim je tudi v štirih poglavitnih mestih, namreč v Gradcu in Judenburgu, v Ljubljani in v Celovcu evangelske učne stolice, s pogojem, da se nihče ne drzne zasramovati katoliške vere.3) V Ljubljani so bili stanovi že 1. 1563 ustanovili evangelski gimnazij. L. 1575 so imeli tukaj tudi že tri nemške ljudske šole. Imeli so take tudi po mestih na deželi: v Kamniku, Kranju, Idriji, Črnomlju, Metliki, Krškem, Žužemberku. Vsaj ljubljanske luteranske šole so se torej po tej „bruški pacikaciji" nekako pravno mogle vzdržati. ’) Cf. Dimite August: Geschichte Krains von der Sltesten Zeit bis auf das Jahr 1813. Dritter Theil, 3. 4. '") Cf. Loserth, 1. c. 201, 202. 8) C.f. Loserth, 1. c. 272—274; cf. ctiam: dr. Schuster, 1. c. Beilagc: Instrucktion fiir dcn Nuntius in Graz, Hieronymus Grafen von Portia im lahre 1592, str. 2. Pa sploh je protestantizem pod pokroviteljstvom mogočnih in žilavih stanov zagospodoval v deželi. V cerkvi meščanske bolnice v Ljubljani so prosto propovedovali in opravljali svojo službo božjo. Primoža Trubarja nasledniki, superintendentje: Sebastijan Krelj, Krištof Špindler, Jernej Simplicij in Felicijan Trubar, sin Primoža Trubarja.') Ti superintendentje pa so imeli po deželi dosti pomagačev predikantov. -Reformacija1* je ustanovila na Kranjskem tudi svojo tiskarno 1. 1575. Sicer je moral nje prvi tiskar Hans Mandelc že 1. 1580 ustaviti svoje delo na povelje nadvojvode Karola. Toda v tujini so se brez zaprek lahko tiskale slovenske luteranske knjige in razširjale med Slovence. Protestantizem je žel že tudi med priprostim ljudstvom. Res da je to ljudstvo zvečine še ostalo zvesto katoliški cerkvi in ni še naravnost prestopalo v protestantizem, ali zavladala je pri mnogih velika mlačnost in brezbrižnost v verskih stvareh. In širil se je tudi v nekaterih kmečkih krajih bolj in bolj duh nezaupnosti in upornosti do katoliške cerkve, do nje obredov in do nje organov. -^-Čuvaji sijonske gore, nadpastirji niso spali. Kakor Urban Textor, ta goreči prvoboritelj pravovernosti in prijatelj Tovarištva Jezusovega,1) so se tudi njega nasledniki na ljubljanski škofijski stolici Peter pl. Seebach (1558—1568), Konrad Glusitsch (1571 — 1578) in vzlasti Baltazar Radliz (1579—1579), proslavljeni govornik ter Janez Tautscher (1580—1597) ustavljali z vsemi močmi vedno dalje prodirajočemu protestantizmu. Ali dosegli niso trajnih uspehov. Če so že dosegli katerikrat uspehe, so bili ti le hipnL Tudi oglejski patriarhi so po svojih vizitatorjih, ki so jih pošiljali v naše kraje, v njim podložne samostane in župnije, pridno zatirali luteranstvo in so brez ugovora odvrnili dosti zla od dežele. Škofje frizinški kot posestniki Loke in škofje briksenški kot posestniki Bleda so takisto storili svojo dolžnost in uvajali protireformacije v sebi podložnem ozemlju. Našli so se tudi drugi pobožni in goreči domači duhovniki, ki so budili ljudstvo iz verske nebrižnosti in mlačnosti. Odlikovali so se v tem oziru vzlasti cistercijani v Zatičini. Vsi ti so ovirali razširjanje krivoverstva. Ali zavreti ga niso mogli. Tudi nadvojvoda Ernest in Maks, ki sta po smrti nadvojvode Karola (1590) za mladoletnega njega sina Ferdinanda poleg njegove matere Marije prevzela vladarstvo Notranje Avstrije, sta se trudila vzdigniti katolicizem iz oslabelosti. Začel se je tudi na Kranjskem boj proti protestantskemu meščanstvu, ki se je bfl na Štajerskem že 1. 1582.3) Evangelski mestni sodniki-župani so se začeli odstavljati.4) Začel se je prebrat na boljše. Začel se je. Ali s strahom se je lahko vsak katoličan vpraševal, kdaj bo ta prebrat z vršen. Kako žalosten je bil pogled na deželo v verskem oziru v zadnjem desetletju XVI. stoletja! Verski vihar, ki je divjal zadnja desetletja po deželi, jo je hudo opustošil. Monsignore Franeesco ') Cf. Lize Theodor, Die Superintendenten der evangelischen Kirche in Krain iviihrend des sechzehnten Jahrhunderts. M ien, 1863. ’) Zaupno je pismeno občeval /. Ignacijem Lojolanskim (cf. Valvasor, VIII., 664). 3) Cf. Loserth, 1. c. 369. -1) Cf. Dimitz A., 1. c. III. 257. Barbaro, poznejši oglejski patriarh, ki je bil od papeža Klementa VIII. 1. 1593 poslan pregledat one avstrijske provincije, ki so spadale k oglejski škofiji, je moral po vizitaciji poročati papežu žalostne stvari. Iz dolgega poročila je razvidno, kako žalostno je bilo stanje Kranjske v verskem in nravnem oziru. Na Kranjskem, pravi poročilo, je vse plemstvo krivoversko, od meščanov jih je le malo katoliških, samo kmetje so trdni v sveti veri.1) Nekateri katoliški duhovniki in redovniki, ki bi imeli biti luč sveta, so bili že zgubili vso zavest dostojanstva in dolžnosti. Vizitator Barbaro je našel zel6 slabe razmere v nekaterih samostanih, tako v minoritskem v Novem Mestu, v kartuzijanskem v Pletarjih in v cistercijanskem samostanu „Fontis Mariae“ pri Kostanjevici. Pa tudi nekatere posvetne duhovnike je našel vdane pijančevanju, nevedne v najnavadnejših stvareh svojega poklica.2) Da vednost nekaterih duhovnikov res ni bila velika, se da sklepati iz ohranjenih zapiskov v furlanskih arhivih. Dobil se je duhovnik, ki ni znal niti najpotrebnejših stvarij, ne maševati, ne krstiti, ne spovedovati, še celo brati ne dobro.3) Krivda v tem oziru ne zadene škofov, kakor da bi ti nastavljali take nevedneže, ampak luteranske plemenitaše, ki so kot patroni v nekaterih krajih nastavljali duhovnike po svoji volji, po svojem vkusu. Nekateri teh plemičev sploh niso hoteli postaviti duhovnika, ampak so dohodke sami rabili.3) Ce so pa že postavili taki patroni beneficijate, so ravnali svojevoljno, se niso ozirali na njih vrednost. Nevedni in nevredni duhovniki so seveda cerkev zanemarjali,5) ali se dali zapeljati k še tako nepostavnim in pohujšljivim činom,“) ali pa so se sami poluteranili; če so bili pa odstavljeni, so pa pohujšljivo živeli.7) Seveda v takih krajih: qualis rex, tališ grex! Sicer so pa nekatoliški plemiči in deželani že zadosti pohujšali in zapeljali podložno ljudstvo.3) Skratka: pogled na Kranjsko v verskem in nravnem oziru je bil v zadnjem desetletju XVI. stoletja sila žalosten. V tistem času pa je nebo poslalo moža, ki je imel evangelski cerkvi na Kranjskem zadati smrtni udarec in luteranizem iztrebiti iz dežele, ki je imel luteransko povodenj ne samo zavreti, ampak jo tudi prisiliti, da se umakne nazaj. Ta mož je bil Tomaž Hren. Njega je 1. 1597 božja previdnost postavila za škofa ljubljanske škofije, „da ruje in podira, razdeva in razmetuje, zida in sadi“,9) da namreč podere protestantizem v deželi in sezida lep dom katoličanstva. Kako je ‘) Cf. Dimitz, 1. c. III. 323, 329 ’) Cif. Dimitz, 1. c. 111. 329. s) Tak slučaj glej v Izvestjih m. dr. za Kr. (Drobtinice iz furlanskih arhivov) 1892, 85. 4) Tak slučaj glej v Izvestjih, 1892, 72. ‘) Cf. Izvestja, 1892, 55. ‘) Cf. Izvestja, 1892, 41. 7) Cf. Izvestja, 1892, 49. •) Cf. Peter v. Radics: Ueber ein „Protocoll Religionis Reformationis' in Krain, Vodnik-Album, 1859, 205. ») Jeremfja. 1, 10. podiral, kako zidal, to hočemo pokazati v naslednjih odstavkih. Spodobi se, da se spomnimo letos protireformatoričnega delovanja tega vladike. Uprav v decembru minolega leta smo namreč obhajali tristoleten spomin, kar se je ustanovila protireformacijska komisija na Kranjskem, kateri je bil načelnik Tomaž Hren in katera je z letom 1600 začela uspešno svoje delovanje. Hrenov nastop. Prve borbe in zmage. Čudovita so pota božje previdnosti: iztrebo protestantizma iz kranjske dežele je odkazala uprav sinu ljubljanskega protestanta. Oče Tomaža Hrena,, rojenega v Ljubljani 13. novembra 1. 1560, Lenart Hren, imovit ljubljanski meščan, pozneje župan in deželni poslanec, je bil namreč pristaš in zagovornik evangelske vere. Kot tak je 1. 1565 tudi on šel z odposlanstvom evangelskih stanov na graški dvor, da bi izposloval Primožu Trubarju dovoljenje, da bi smel bivati v deželi. Tomaža Hrena mati Uršula, rojena Žitnik, je imela brata Gašparja, ki je bil profesor na dunajskem vseučilišču, pozneje vladni svetnik na graškem dvoru, nazadnje mejni grof in apostolski proto-notarij in je mnogo vplival na mladega Tomaža. Deček Tomaž se je najprej šolal v admontskem samostanu na Štajerskem. Gimnazijske študije je dovršil v Ljubljani v evangelski deželni šoli. Potem je odrinil na dunajsko vseučilišče in se vpisal v modroslovni oddelek. Kot kandidat prostih umetnostij se je pečal, in sicer prav uspešno, s pesništvom. Ker je pa sklenil posvetiti se državni službi, je zapustil Dunaj in se napotil proti Italiji, da bi se tam na kakem vseučilišču učil pravoznanstva. A v Ljubljani je zbolel nevarno. V tej nevarnosti je obljubil, da postane katoliški duhovnik, če mu Bog podeli zdravje. Bog mu je podelil zdravje. Ozdraveli Hren pa je spolnil obljubo: 1. 1586 je šel v Gradec študirat bogoslovje; 1. 1588 je bil že posvečen v mašnika. Postal je župnik v Sekovi. Od ondot je pa prišel še isto leto v Ljubljano za kanonika in stolnega propovednika — na mesto Primoža Trubarja. L. 1596 je bil imenovan za stolnega dekana, 18. oktobra I. 1597 pa ga je imenoval nadvojvoda Ferdinand, vladar v Notranji Avstriji, knezoškofa ljubljanskega. Ko je dobil meseca julija 1. 1599 potrdilno pismo pape.ža Klementa VIII., je bil 12. septembra 1. 1599 v dvorni župni cerkvi sv. Egidija v Gradcu svečano posvečen od apostolskega nuncija na graškem dvoru, Hieronima grofa pl. Portia, ob navzočnosti sekovskega škofa Martina Bren-nerja in lavantinskega škofa Jurija Stobeja. L. 1614 je bil škof Tomaž Hren imenovan za cesarskega namestnika Notranje Avstrije s sedežem v Gradcu in je opravljal to službo do 1 1621. L. 1628 pa je dobil naslov tajnega cesarskega svetnika. Umrl je 10. februarja 1. 1630. To so kratke življenjepisne poteze moža, ki ga je božja previdnost 1. 1597 postavila na ljubljansko škofijsko stolico, da vlada in da kranjski deželi novo lice. Novi vladika je lepo začel od Boga mu poverjeno proti-reformatorično delovanje. Začel je z molitvijo: „Gospod Jezus, naš Zveličar in škof naših duš, brez čigar pomoči je naše delo brezvspešno, naj mi podeli milost svojega svetega Duha, da bi z njegovo pomočjo jaz slabi opravljal to visoko službo ter s svojim dejanjem in s svojimi nauki koristil časti njegovega veličastva pri dušah mnogih kristijanov, in da bi končno prejel nebeško krono, katera je obljubljena tistim, ki vstrajajo zvesto do konca. Amen.“ Tako je molil in to molitev lastnoročno napisal Tomaž Hren 18. oktobra 1597, ko ga je nadvojvoda Ferdinand izbral za ljubljanskega škofa.') Pomoči je najprej iskal zgoraj, ker je vedel, kakošne težkoče ga čakajo v novi službi. Novi „evangelski“ nauk je spoznal za največo nesrečo za slovenske dežele. Zato ga je kot eksotično rastlino, s silo presajeno iz nemških tal na naša, sklenil iztrebiti popolnoma. — Kakd mnenje je imel o možu, ki je bil vzgojil to rastlino, o odpadniku Martinu Lutru, kaže znana njegova pesem-sramotnica na Martina Lutra.2) Ali vedel je že naprej, koliko se mu bo stavilo zaprek pri iztrebi te škodljive rastline. Ni se jih ustrašil. Za geslo si je izbral: „Terret labor,. aspice praemium." *) Zaostati ni hotel za sosednimi škofi, močnimi zatiralci protestantizma. Kakor sta delovala Martin Brenner, škof sekovski, ki ga je zaradi zmagovalne zgovornosti proti protestantom že njegov čas imenoval „kladivo krivovercev", in lavantinski škof Jurij Stobej, sklenil je delovati tudi on. Zaupal je v božjo pomoč, zanašal se pa tudi na sotrudstvo ravnokar v deželi se naselivših jezuitov in na zaslombo pri novem nadvojvodu Ferdinandu (poznejšem cesarju Ferdinandu II.), ki je od leta 1596 vladal Notranji Avstriji. Na zaslombo poslednjega se je celo lahko zanašal. Poznal ga je že dobro. Saj ga je spremljal že od njegovega rojstva s pazljivimi očmi. Da, že od njegovega rojstva! Kakor že zgoraj omenjeno, se je Tomaž Hren, slušatelj modroslovja na Dunaju, uspešno bavil tudi s pesništvom. Zlagal je pesmi v latinskem jeziku. Ohranjene njegove pesmi nam kažejo veliko njegovo pesniško nadarjenost.*) Pesmi je posvečeval mogotcem tiste dobe, ‘) Cf. Valvasor, VIII. 668. ’) Lavdes ac Tituli Martino Luthero Haeresiarchae congruentes. Lubricus hic erro est, nebulo sentina maloruM Vipera, foex hominum, basiliscus, apostata: JudA Ter pejor: mendax, Antichristique ministcR Haeresibus pia conspurcat male dogmata spargiT Et scelerum incendit facibus, eontemptor honestl Regna, urbes, populos: Christi et uenerabile numeN Votifragus temnit, uestitus Doemonis astV Sed quae periuro sunt praemia? Pocula LetheS. — Pesemca je zapisana na notranji strani zadnje platnice Dalmatinovega sv. pisma, ki sc nahaja sedqj v ljubljanski licealni knjižnici. Cf. Tomaž Chron, pesnik, mecen ume-teljnosti in podpornik vednosti. Kulturno-zgodovinska študija; spisal P. pl. Radics. Letopis Matice Slovenske, 1878, 12. ’) Cf. Valvasor, VIII., 671. *) Rokopis njegovih pesmij — pisan od Tomaža Hrena lastnoročno — hrani licc-alna knjižnica v Ljubljani pod št 84 Msc. Napis jim je: „Libellus pocmatum sive car-minum variorum generum Thomae Chriinn I.abaccnsis Carniolani LL Candidati." Cf. Zgodovinski zbornik, 1897, št. 39, str. 609. prijateljem, znancem in dobrotnikom. V lepi safiški odi je pa slavil tudi krst nadvojvode Ferdinanda, sina nadvojvode Karola in Marije Bavarske. To odo je doletelo izredno odlikovanje. Ko se je vršil krstni obred, je bila obešena v cerkvi na očitem kraju — pač izvestno po posredovanju pesnikovega ujca, vladnega svetnika Gašparja Žitnika.1) Oda ima naslov: „Ode sapphica, in honorem serenissimi Arehidueis Austriae Caroli lilii Ferdinandi, cum anno 1578 salutari fonte ablueretur in templo affixa.“ Končava se ta oda z besedami: „Novorojenec ta, mar on ne bode Gradec raduj se, glej sinti rodila, Velik vladar in‘domovine oče, Žlahtna po rodu je Marija knežna, Našega Gradca, mar on to ne bode, Našega Karla plemenita žena, Muze, povejte? Sta j ar, raduj se. Kristovo ljudstvo bodeš vodil, kneže, Evo, imaš ga, ki te branil bode, Svetlega kneza sin, kadar dorasteš Ako začel bo proti domu vojno V moževo starost, in ko podelijo Divji bog vojske, sovrag krvoločni, Moč tebi časi. Kranjska dežela. Tega ohrani naj sveta vladar ti, Novega kneza, saj to knez ti bode Čist zmer v življenju in pristaš on veren Naše bo vere.11 a) Kako preroško je pel Hren o Ferdinandu II. že takrat, ob njega rojstvu! Veselilo je izvestno kasneje Hrena, ko je videl, da se ni motil pred leti to pevajoč, ko je videl mladega nadvojvoda Ferdinanda tako odločno se kažo-čega vernega katoličana. Nadvojvoda Ferdinand je že v mladosti obračal pogled vseh katoličanov nase. Kazal je že v mladih letih globoko versko prepričanje in neomahljivo, trdno voljo. Vilhelmu vojvodi bavarskemu je še kot dijak dejal v Ingolstadtu: „Rajši bi zapustil deželo in ljudi in odrinil proč v sami srajci, kakor da bi se dal pregovoriti k dovolitvam, ki bi bile škodljive veri.“*) Dovršivši na vseučilišču v Ingolstadtu modroslovni in pravoznanski tečaj, je po leti 1596 sam nastopil vlado Notranje Avstrije, kateri sta bila ‘) Cf. Letopis Matice Slovenske, 1878, 8. r) „Hunc novum natum fore non putatis Graezium gaude, peperit Maria Principem magnum patriaeque patrem: Indolis celsae soboles Maria Graezii nostri fore non putatis Caroli nostri generosa conjux, Dicitc Musae ? Styria gaude. Tu reges Christi populum sereni Ecce habes qui te poterit tueri Principis proles, iuvenilis aetas, Bella si vellet patriac movere Si in virum cresces, validasque reddent Martius, saevus, truculentus hostis Tcmpora vires. Carnia tellus. Hune tibi servet moderator orbis Integrum vitae scelerisque purum Principem natum, fideique nostrae Religiosum." Cf. Zgodovinski zbornik, ib97, št. 40, str. 628. *) Weiss J. B. dr., Lehrbuch der Weltgeschichte, IV. B., 2. Abth., S. 691. po smrti njegovega očeta Karola (f 10. jul. 1590) vladala nadvojvoda Ernest (1590—1593) in nadvojvoda Maksimilijan (1593—1596) kot »gubernatorja". Nastopivši vlado je pa tudi koj očito pokazal svoje versko prepričanje in svojo možatost. Ko se je imela 24. decembra 1. 1596 v Gradcu izvršiti deželna dedna poklonitev, so stanofi zahtevali, naj jim novi nadvojvoda prej potrdi verske prostosti. A Ferdinand jim je odgovoril trdo in mrzlo, da verska svoboda nima nič opraviti s poklonitvijo. In poklonitev se je zvršila, ne da bi bil potrdil bruško „spravo“. Mladega nadvojvodo je imel Hren priliko spoznavati tudi osebno v Ljubljani kot stolni dekan. 8. svečana 1. 1597 je namreč prišel nadvojvoda Ferdinand s svojo materjo Marijo, z nadvojvodom Maksimilijanom, Ernestom in Leopoldom ter z nadvojvodinjami Gregorijo, Margarito in Maksimilijano v Ljubljano sprejet deželno poklonitev.1) 10. svečana je bil otvorjen kranjski deželni zbor, v katerem so cesarski poverjeniki zahtevali, naj se brezpogojno, najprej zvrši poklonitev novemu vladarju. Protestantski stanovi pa, pod vplivom Ahacija grofa in barona pl. Thurna, so se bili domenili ne priseči udanosti nadvojvodi, dokler jim ne dd dovoljenje popolne verske svobode. Takrat se je stolni dekan Tomaž Hren, ki je imel že tačas z večine vse vodstvo škofije v svojih rokah, — škof Tavčar je namreč kot cesarski namestnik Notranje Avstrije bival v Gradcu, — odločno ustavil protestantskim stanovom. Ahacij pl Thurn je sicer zel6 strastno napadel dekana Hrena,2) a Hren je zmagal. Deželni zbor je sklenil verske zahteve, oziroma pritožbe spraviti na dan še le po poklonitvi, ki se je res brezpogojno zvršila 13. svečana svečano v škofijski palači. Nadvojvoda je ostal 12 dni v Ljubljani. Njemu in njegovemu spremstvu na čast so se prirejale v teh dneh sijajne svečanosti. Ljubljančanje so se lahko prepričali, da je Ferdinand ljudomil vladar, a hkrati odkrit katoličan, saj so ga videli, da je šel z vsem svojim spremstvom k službi božji k sv. Krištofu, k sv. Petru, v kapelo deželnega patrona sv. Jurija na ljubljanskem gradu, da se je na pepelnično sredo dal s spremstvom v stolnici pepeliti od dekana Hrena, da se je on in spremstvo vpisalo v bratovščino presv. Rešnega Telesa.3) Hren je imel pač dosti priložnosti takrat natančno spoznavati novega vladarja in se je lahko prepričal, da je Ferdinanda uprav božja previdnost poslala za vladarja Notranje Avstrije v teh hudih časih. In če se je že kot kanonik-propovednik in dekan na vso moč trudil, da se katoliška vera zopet vpelje v deželi kot prelepa cvetica prinešena po Kristusu iz nebes, in trudil se uspešno — omenimo le, da je s svojimi govori dosegel, da so se oživile nekatere stare krščanske navade, ki jih je bil pa protestantizem odpravil, kakor darovanje sveč na svečnico, kar Hren sam omenja v svojem koledarju 1. 1597: »letos na svečnico so zopet prinesli kmetje v dar po dve sveči, jedno za sv. Nikolaja, drugo za sv. Krištofa, več let se je bila ta navada opustila", in da je bila Hrenova zasluga, da se je po 37 letih zopet slovesno ') Cf. Valvasor, X., 353. a) Cf. Valvasor, X., 353. s) Cf. Valvasor, X., 353, 354. praznoval 1. 1597 praznik deželnega patrona sv. Jurija v kapeli ljubljanskega grada — če se je torej že prej tako trudil za zopetno pokatoličenje dežele, trudil se je s tem večo vnemo, odkar ga je 1. 1597 Ferdinand izbral za škofa. Zanašajoč se na zaslombo pri nadvojvodu Ferdinandu je 1. 1598 nastopil škof Tomaž Hren svoje poslovanje „s heroičnim pogumom“, kakor pravi Valvasor.1) Možato je nastopil proti luterancem koj v deželnem zboru. V odsekovi seji 21. februarja 1598 je sam prevzel mesto deželnega maršala. In v sejah deželnega zbora je luteranskim stanovom, ki so zahtevali, da se mora pred vsemi drugimi obravnavami najprej ugoditi njih pritožnici gledč vere, ugovarjal tako odločno in tako dolgo, da so morali za enkrat odnehati od te svoje zahteve. Pa ne samo v deželnem zboru, tudi z druge strani je Hren prijel luteranske plemiče. Nastopil je odločno tudi proti zlorabi patronatnega prava in se uprl plemičem-patronom, ki so nastavljali nevredne, celo luteranske župnike. Tako je bila župnija Skocijan pri Turjaku že od 1. 1564 v protestantskih rokah. Oddajali so župnijo Turjaški. Že nadvojvoda Karol je pozval Turjačane, naj dokažejo patronatno pravico. Ti so se pa sklicevali na stare rodovinske pravice. Preporno vprašanje je hotel 1. 1597 nadvojvoda Ferdinand rešiti kar na kratko: ukazal je, naj se v Skocijanu umesti katoliški župnik. Toda njegovi ukazi so bili brezuspešni. L. 1598 je pa vmes posegel Hren. Priporočil je oglejskemu patriarhu v pismu z dne 30. sušca 1598 za župnika Andreja Ribiča (Piscator), kapelana v St. Vidu nad Ljubljano: „36 let — pravi v pismu — so Turjaški postavljali luterane. Proti nasilstvu Turjaških hočem z vicedomom Rabato in stiškim opatom umestiti Ribiča. Kmetov v se je v Skocijanu poluteranilo le 20 do 30. Božja dobrota jih je čudovito ohranila in upam, da se bodo ti luterani kmalu spreobrnili “*) Ko se je še stiški opat Lovrenc potegnil pri patriarhu za Ribiča, ga je patriarh potrdil za župnika 4. aprila 1598.3) Nadvojvoda je sedaj ukazal vicedomu in stiškemu opatu, naj umestita Ribiča na škocijansko župnijo. Ko sta pa prišla s tem namenom v Skocijan, jima Vajkard Turjaški ni hotel izročiti cerkvenih ključev, podložnikom svojim pa je prepovedal poslušati novega župnika. Hren je svetoval nadvojvodi, naj rabi silo. In res je bil še le s pomočjo oborožencev 6. septembra 1. 1598 pregnan predikant Janez Znojilšek in umeščen Ribič.4) Nadvojvoda je pa še tisto leto (1598) izdal odlok na fevdnike duhovnij da morajo v dveh mesecih za nje predlagati katoliške duhovnike, če ne jih bo sam nastavil •'*) Škof Hren se je zavzel tudi za pokatoličenje ljubljanskega mestnega sveta. Nadvojvodinjo Marijo, mater Ferdinandovo, je prosil, naj ') Valvasor, VIII., 668. ’) »Drobtinice iz furlanskih arhivov" v Izvcstjih, 1893, 200. 3) Ravnotam. 4) Cf. »Dvoje listin iz reformacijske dobe (iz farnega arhiva v Škocijanu pri Turjaku)" v Izvestjih, 1894, 242. 5) Cf. tVciss, 1. c. IV. B., 2. Abth., 692. izposluje, da bo Ljubljančanom prepovedano voliti akatolike v svet, potem bi se v verskih stvareh v tem mestu dalo hitro doseči lepih uspehov. Sicer ni bilo tačas še mogoče sestaviti čisto katoliškega odbora. Hren je pa s tem svojim korakom vendar nekaj dosegel. Ljubljančanom je namreč ukazal nadvojvoda, da ne smejo nikomur več podeliti meščanske pravice, kdor ne priseže, da je in ostane katoličan. Med tem je pa na Štajerskem nasilno počenjanje luterancev nadvojvoda že prisililo k sklepu: poslužiti se najresnejših pripomočkov, da ukroti protestante v svojih deželah. Pod imenom »celjski grof“ je bil namreč nadvojvoda v prvi polovici 1. 1598 odpotoval v Italijo v spremstvu 40 oseb. V Ferrari se je sešel s papežem Klementom VIII., ki je tačas tam bival. Na nadaljnem potovanju proti Rimu je obiskal tudi Loreto. V svetišču Bogorodice je s spremstvom prejel sv. obhajilo. Zatekel se je pač izvestno v tem svetišču v pobožni molitvi k njej, „ki je vsa krivoverstva sama razdrla po celem svetu", in se utrdil v svojih protireformatoričnih sklepih. Ko se je povrnil iz Italije domov in s 1. julijem sam prevzel vlado, je začel ostrejše gledati na prste protestantom. Saj je tudi moral. Že ko se je vračal v Gradec, sta se dva predikanta skrajno razžaljivo vedla proti njemu. In skoraj ni minil dan, da ne bi tudi od drugodi slišal pritožb o izgredih predikantov, o njih zasramovanju katoličanov. Odposlancem je lahko odgovoril: mir je razrušen, on se torej smatra tem menj vezanega na zagotovilo svojega očeta, ki je je bil dal v Bruku 1. 1578 protestantom le s tem pogojem, da se vzdržč sramotenja katoliške vere.1) Pa moral je delati hitro. Že so stopili odposlanci stanov s Štajerskega, Koroškega in Kranjskega v dogovor in naredili načrt za sestanek „velikega odseka stanov treh dežela", ki je bil izvoljen spomladi 1. 1598 o priliki štajerskega deželnega zbora in imel obširna pooblastila proti deželnemu knezu. Nadvojvoda jih je moral prehiteti. Izdal je ukaz za ukazom — padel je udarec za udarcem na protestante najprej štajerske, precej potem pa tudi koroške in kranjske. V razglasu razglašenem 15. septembra 1598 (datovanem dne 13. septembra) je ukazal, da morajo predikantje v 14 dneh vse njegove dežele zapustiti in ne smejo več stopiti vanje. Tudi deželni glavar in zastopniki jih ne smejo v bodoče več klicati in nastavljati v njemu lastnih mestih, trgih in krajih. Dne 23. septembra je izšlo novo povelje, da se morajo predikantje v osmih dneh umakniti iz vseh Njega Nadvojvodske visokosti kneževin in dežel in se ne smejo v njih več prikazati pod kaznijo življenja. Zaman vsa pritoževanja, zaman ves trud zastopnikov dobiti od nadvojvoda vsaj odlog. Ferdinand je dal 28. septembra dopoldne očitno nabiti povelje na predikante, rektorje in učitelje augsburškega veroizpovedanja, da morajo še isti dan pri sijajočem solncu zapustiti Gradec in v osmih dneh deželo. V Gradcu je bilo to ostro povelje hitro izpeljano: še isti dan je zapustilo mesto 19 predikantov in učiteljev.1) *) Gf. Weiss, 1. c IV. B., 2. Abth , 692, 693; Schuster Leopold dr., 1. c. 366. 5) Cf. Schuster Leopold dr., 1. c. 372-375. Prav tako povelje kakor za Štajersko 28. septembra je izdal Ferdinand 22. oktobra za Kranjsko. Odlok je prišel v Ljubljano 29. oktobra z ukazom, naj bo drugi dan razglašen. Dobili so ga deželni glavar, vicedom, zastopniki in evangelski pridigarji in učitelji. Tem poslednjim je bilo ukazano zapustiti na dan razglasitve pred solnčnim zahodom Ljubljano, v treh dneh pa dežele nadvojvodove. Ferdinand je o tem razglasu poslal obvestilo 26. oktobra Hrenu in mu naročil, naj skrbi, da se izvrši, ter pazi, da se zopet ne vtihotapijo predikantje in učitelji v deželo. To obvestilo je Hren prejel 5. novembra. Tedaj je pa nanje že lahko zapisal: „Osmi dan po izvršeni stvari." Zakaj povelje je bilo v Ljubljani razglašeno 30. oktobra. 1. novembra je Hren že vzel v last sv. Elizabete cerkev v meščanski bolnici, kjer so opravljali ljubljanski protestantje svojo službo že 40 let. Pri vhodu v cerkev je razbil krstni kamen, raztrgal knjige, poškropil cerkev z blagoslovljeno vodo, da bi jo s tem očistil, imel v njej slovesno, naslednji dan pa mašo zadušnico ob veliki vdeležbi katoliškega ljudstva. Ljubljanski predikantje sicer niso kakor graški koj prvi dan razglasitve nadvojvodinjega odloka zapustili mesta, temveč se zatekli k stanovom upajoč po njih posredovanju zadobiti milost pri nadvojvodu. A ker je bil Hren neodjenljiv, so hočeš nočeš še v prvi polovici meseca novembra 1. 1598 zapustili Ljubljano.1) Stanovi štajerski, koroški in kranjski so se sicer tolažili, da bodo naposled vendar le zmogli proti nadvojvodi. Že 5. novembra 1. 1598 so na shodu luteranskih odposlancev treh dežela v Gradcu sestavili dolg ugovor in ga poslali cesarju v Prago. A njih ugovor ni dosegel uspeha. 22. prosinca 1. 1599 so izročili štajerski poslanci nadvojvodi samemu veliko pritožnico, ki so jo izdelali sporazumno z odposlanci kranjske in koroške kot sklep stanov treh dežela. Pritoževali so se v njej o „grdem“ preganjanju pristašev evangelske vere. A nadvojvoda je pritožnico ostro zavrnil s svojo „glavno resolucijo" dne 21. julija 1. 1599, datovano z dne 30. aprila 1. 1599.*) Ferdinand je stopal pogumno naprej. Ustanovil je za Štajersko reformacijske komisije, nekake nekrvave vojne, ki naj bi prehodile deželo, izganjale predikante, rušile njih molilnice, ljudstvo pa vodile nazaj v naročje katoliške cerkve. Komisiji za spodnji Štajer je na čelo postavil sekovskega škofa Martina Brennerja, ki si je uprav o tej priliki pridobil naslov apostola štajerskega". Te komisije so neverjetno hitro uničile protcstantstvo na Štajerskem, očistile deželo krivoverskih propovednikov ter njihovih knjig in ljudstvo z večine pridobile za katoliško cerkev. Lepi uspehi štajerskih reformacijskih komisij so osrčili nadvojvodo, da je sklenil tudi na Koroškem in Kranjskem ustanoviti take komisije. Kranjski luteranski stanovi so sicer primorani že 1. 1598 zaprli svoje šole, 18. avgusta 1. 1598 odstranili zadnjega rektorja Engelberta Iingela. A nekatere propovednike, kakor pastorja Felicijana Trubarja in predikanta Janeza Znojilška, so še dolgo po razglašenju nadvojvodovega povelja (z dne 22. oktobra 1. 1598) skrivali v svojih gradovih. Še v ') Cf. Valvasor, VIII. 668; Elze Theodor, 1. c. 55, 56; Dimit/, A., 1. c. III. 285-288. J) Cf. Schuster Leop. dr., 1. c. 385. k prosincu 1. 1600 so prosili kneza, naj dovoli propovednikom ostati v deželi ali jim d čl vsaj daljši odlog. Ker so pa slutili, da nadvojvoda tega ne bo dovolil, tem bolj ker so vedeli, da je Hren že 27. julija 1. 1599 v pismu silil nadvojvodo, naj odločno postopa proti predikantom, so 13. prosinca 1. 1600 sami svetovali Felicijanu Trubarju in predikantom, naj gredd iz dežele. >) Predikantje so odšli. Deželo zopet pokatoličiti pa je imela od nadvojvode proti koncu 1. 1600 ustanovljena »reformacijska komisija", na čelu jej škof Tomaž Hren. Dr. Matija Prelesnik. Paberki o Prešernu.) i. Prešernovo naziranje. V burni dobi je preživel Prešeren mladostna leta. Dan njegovega rojstva je bil za Avstrijo nesrečen; ravno dne 3. decembra 1800 je namreč francoski general Moreau premagal nadvojvodo Ivana pri Hohenlinden. Kot sin dobrih, krščanskih starišev je odšel Prešeren od doma in prebival pri svojem starem stricu na Kopanju, dokler ni vstopil v ljudsko šolo v Ribnici. Tu ni bil srečen. Se v poznejših letih je tožil, da bi bilo bolje, ko bi ne bil nikdar v Ribnici.'1) Najbrže mu ni ugajal njegov stric - dekan. Bolj ga je veselila Ljubljana, kar ni čudno. Tedanja Ljubljana je bila glavno mesto francoske Ilirije. Francoski guverner je tu stanoval v škofovski palači. Napoleon je bil naš cesar. Naši vojaki so morali oditi z Napoleonom na Rusko. Tam so izkrvaveli ali pomrznili pri Borodinu (7. septembra 1. 1812) in pri Krasnoju (6. novembra) pod maršalom Neyem. Napoleon je zbežal iz Ruske dne 4. decembra. Napočili so boji na Nemškem. Napoleon se je moral umakniti čez Reno po slavni bitki pri Lipsiji (16, 18 in 19. oktobra 1. 1813) in se odpovedati prestolu, ko se je Pariz vdal. S pariškim mirom se je združila zopet naša domovina z Avstrijo. Baron Latterman je postal naš guverner. Prišlo je zanimivo leto 1821, ko je bil Prešeren v zadnjem letu modroslovja (v osmi šoli). Od januarja do srede maja je trajal kongres, ki *so se ga udeležili tudi naš cesar Franc s cesarico, ruski car Aleksander I., mnogo zastopnikov raznih vlad in veliko število generalov. Burna je bila pač ta doba, pa za mladega, živahnega mladeniča ne brez koristi. Francosko in laško se je tedaj vsak Ljubljančan igraje naučil. Vojaki so bili Francozi ali Lahi; v uradih in šolah si slišal francoski jezik. Ni se ‘) Cf. Elze, 1. c. 56. a) Začrtal sem nekoliko črtic o Prešernu, ki se tičejo njegovega življenja in delovanja. Nekaj jih je morda manj znanih ali še ne preiskanih, druge utegnejo biti že znane, pa sem jih prezrl v javnih glasilih, ker se je zadnje leto nenavadno mnogo pisalo o Prešernu. Morda se kdo z mojo razpravico ne strinja popolnoma, pa to me ne moti, ker drugega ne iščem kakor le resnico. Amicus Plato, sed magis arnica veritas. •) T. Zupan v Lj. Zvonu 1881, str. torej čuditi, če se je nadarjeni Prešeren naučil že kot otrok francoski in laški govoriti. Prav tedaj so naši prvaki jeli skrbeti tudi za slovenščino. Pridobili so ji vsaj malo pravic v šolah. Metelko je pričel pouk v slovenščini za bogoslovce in druge prostovoljce dne 16. aprila 1. 1817. Vodnik je bil tedaj znana oseba in njegove pesmi so navduševale mladino. Francozi so se bili umaknili iz Ljubljane dne 5. oktobra 1. 1813, prav tisto leto, ko je Prešeren vstopil v gimnazijo. Ta je pod avstrijsko vlado dobila šest razredov; licej ali modroslovni oddelek je štel še dva letnika. S krščanskim naukom in z versko odgojo sploh je bilo žalostno v tedanji dobi. Francozi so silili le bolj svoj katekizem, ki pa je razpravljal bolj državljanske dolžnosti, kakor pa krščansko naziranje in življenje. Pod avstrijsko vlado se je še vedno poznal duh prejšnjih desetletij, ko je gospodoval jožefinizem. Dijaki v nemškem duhu vzgojeni so pridno brali nemške klasike. Tudi Prešeren se je mnogo z njimi pečal, kar nam pričajo vse njegove pesmi. Poleg tega je rad prebiral stare klasike in domačo zgodovino. Na Dunaju se je navzel svobodnjaškega duha, in sodobno modroslovje mu je utisnilo znake v dušo. Vse tedanje nemško slovstvo je bilo prepojeno z izrodki raznih nemških modroslovcev: Kanta, Fichteja, Hegela, Herbarta, Schellinga in pozneje Straussa. To skeptiško vrvenje mu je omajalo trdno versko prepričanje. Radi tega ni imel odločne in trdne podlage, stalnih načel, ki bi ga utrjevala, bodrila, krepila in tolažila v razburkanih valovih viharnih dnij življenja. Kot rudeča nit se ta pojav čuti v njegovih pesmih. Mislim, da je to moment, ki se premalo vpošteva. Ne strinjamo se z onimi, ki iztrgajo kako vrstico iz pesnikovih del in jo podajajo kot dokaz kaki svoji trditvi. Ne tako! Zgodovinski je treba pesnika soditi! Kako je napredoval, koliko je spreminjal svoje nazore, pove le zgodovinski red njegovih pesmi. In Prešeren je res pesnik, ki je zlival svoja čustva v milotožne pesmice. Tu ni nič ponarejenega, vse je naravno in resnično, kakor se je isti trenotek snovalo v njegovem srcu. Če je vse tudi pravo in dobro, je seveda drugo vprašanje. V vrtincu življenja torej pesnik Prešeren ni stal na skalnih, trdnih tleh. Viharji so ga zanašali sem in tja. Njegovo mišljenje je bilo indiferentno, kakor večinoma njegovih vrstnikov. Ta indiferentizem odseva skoro iz vsake pesmi. Oglejmo si nekoliko vrstic: „Ko brez miru okrog divjam8, ali: „Hodil poti bom temotne, Kamor sreče bo togotne Gnal nemili bo ukaz.“ „Nosil bom življenja pezo, Dokler zmaga sreče jezo Zadnja ljub’ca — bela smrt." Zraven si take zdravice pojemo, Da ni nesrečen, kdor v grobu leži. Viktor Steska: Paberki o Prešernu. 19 V isti pesmi proti koncu poje: Težka človeku ni zemlje odeja, Vzamejo v sebe ga njene moči. Isti pomen ima sonet: „Življenje ječa“, kjer kliče: Prijazna smrt, predolgo se ne mudi: Ti ključ, ti vrata, ti si srečna cesta, Ki pelje nas iz bolečine mesta, Tje, kjer trohljivost vse verige zgrudi; in ob koncu: Tje v posteljo postlano v črni jami, V kateri spi, kdor vanjo spat se vleže, Da glasni hrup nadlog ga ne predrami. Njegova srčna izpoved je pretresljivi sonet: O Vrba! srečna draga vas domača, Kjer hiša mojega stoji očeta; Da b’ uka žeja me iz tvoj’ga sveta Speljala ne bila, goljfiva kača! Ne vedel bi, kako se v strup prebrača, Vse, kar srce si sladkega obeta; Mi ne bila bi vera v sebe vzeta, Ne bil viharjev notranjih b’ igrača! Našo trditev spričuje tudi vsa lepa pesem tridesetletnega pesnika: „Slovo od mladosti11 in vsa vrsta nedosežnih sonetov. V Prešernovi zbirki ni skoro pesmi, ki bi imela odkritosrčno vesel, brezskrben značaj. Ali ne poje sam: Nadnaravnega momenta ni v Prešernovih pesmih. Pogostoma se za dokaz njegovega prepričanja navaja oni klasični stavek: Tu izraža res svoje mnenje, ali da bi se sam ravnal po tem načelu, tega nikjer ne priznava. V istem sonetu mu je tolažba le, da V sonetu: ..Memento mori" izraža prav isto misel. Kaj pa „Krst pri Savici11? Krasna umetnina, ki ima lepo krščansko podlago, a v dokaz ne more biti, klr epični dogodek ni Prešernovo prepričanje, ampak pesnik je snov namenoma tako zasukal, da je potolažil nekoliko duhovnike, glavne stebre tedanje slovenščine, očitajoče mu, zakaj izdaja le erotične pesmi. V tem smislu ga je že zagovarjal Matija Čop v svoji oceni 1. 1833 v „IU. Blatt". Dokaz njegovih verskih nazorov mora biti tudi pismo Jerneja Arkota, župnika v Vodicah, ki mu (1. 1838) vrača Straussovo: „Leben Jcsu" z željo, naj mu drugega dela te knjige več ne pošlje, ker bo gotovo podoben prvemu.'). ') Letopis M. Slov. 1.875, str. lo8. Iz krajev niso, ki v njih solnce sije, Cel čas so blagih sapic pogrešale, — Izdihljaji, solze so jih rodile, Jim moč so dale rasti neveselo, Ur temnih so zatirale jih sile. Da srečen je le ta, kdor z Bogomilo Up sreče on’stran groba v prsih hrani. Srce veselo in bolno, trpeče Vpokoj’le bodo groba bolečine. Kljub tem svojim nazorom pa Prešeren sam ni nikomur usiljeval svojih misli. Ali ni predobro čutil, da je prav radi njih nesrečen, brezmožen v boju proti svojemu nagnjenju in bridkostim življenja? Žal, da je do poslednje svoje bolezni premalo premišljeval o odgovornosti po smrti. Sele zadnja bolezen ga je nagnila, da je začel resno prevdarjati življenjsko nalogo, da je sklenil račun in spoznal svoj dolg pred Bogom, zato ga je jel vračati, se spravil z Bogom in se potolažen ločil s tega sveta. Njegovo indiferentno naziranje je bilo povod njegovemu nestalnemu življenju, njegovim nesrečam. Dokler so ga prijatelji okrožali in mu lajšali ure življenja, je še nekoliko laže prenašal „življenja pezo“, a ko so se umikali, oddaljevali, pomrli, se je čutil vedno bolj zapuščenega, in tudi njegovi slovstveni delavnosti se je približeval konec. Od 1. 1830 do 1836 je njegova najplodovitejša doba. V tej dobi je izšla večina njegovih najlepših pesmi v „Čbelici“, v „Illyr. Blati" in posebej „Sonetni venec" in „Krst pri Savici". Pozneje je le malo storil. Dr. Česnik ga je dramil in šaljivo imenoval „Dr. Siebenschlafer". Prešeren sam piše Vrazu po 1. 1836, da mu ne more poslati nikakega slovstvenega prispevka: „weil ich nichts neues gedichtet habe, meine Balladen und Sonette aus der Liebesperiode aber die meisten im ,111. Blatte1 erschienen sind."1) Bridko je ranila pesnika Čopova in Smoletova smrt. Po smrti zadnjega prijatelja je bil trst, ki se giblje nestalno. Zato je pel: Te leta, ki so meni še ostale, Cel dan iz pravd koval bom rumenjake, Zvečer s prijatli praznil bom bokale, Preganjal z vinom bom skrbi oblake. Res, da je ipiel zadnje desetletje mnogo skrbi in težko vest, ki ga je dušila. Energičnega koraka, ki bi ga bil moral storiti, ni storil, marveč ga odlašal v svojo in drugih bitij nesrečo. Tako ga je pokosila prerana smrt 8. februarja 1. 1849 v Kranju, kjer je bival zadnje dve leti kot advokat. Ti dve leti nista bili srečni zanj, če je le količkaj resnice na tem, kar nam pripoveduje Avgust Senoa v svoji povesti „Karamfil sa pjesnikova groba".*) „Dr. Prešeren zadnja leta v Ljubljani in dve leti svojega bivanja v Kranju ni skoro nič več delal na pesniškem polju", trdi dr. Jan. Bleiweis.3) Radi tega se torej ni „nič iz njegove zapuščine pogubilo", najmanj seveda njegova tragedija in drugo, kar bi si morda še želeli. In dr. Blei\veis je Prešerna dobro poznal! Z blagim baronom Antonom Zoisom sla mnogokrat obiskala bolnega pesnika in „ko je treba bilo, vsakovrstno tolažbo prinesla zapuščenemu prijatelju, kateremu zadnji čas ni samo ,kregulj kluval srca4, ki ,pevca nadleguje od zore do mraka1, temveč so ga trle tudi nadloge potrebščin vsakdanjega življenja “*) ‘) Letopis M. Slov. 1877., str. 160. 1 3) Sabrane pripovicsti. V., str. 21. I ’) Letopis M. Slov. 1875., str 154. I 4) Letopis M. Slov. 1875., str. 154. Prešeren je imel kot pesnik in duhovit mož mnogo prijateljev, a kot človek malo. „Velika slabost Prešernova je bila, da je rad strastno kritikoval in ščipal druge pisatelje, pa tudi svojim prijateljem ni prizanesel, če je imel, kakor Nemec pravi, ,einen Witz anzubringen4. Dokaz temu so njegovi ,za-bavljivi spisi', v katerih se je sicer skril pod ,pregovor in zagovor4, kar pa mu je le verjel ta, kdor malo ,krotkega očeta4 ni poznal.441) Cenili so pesnika bolj oni, ki niso prišli mnogokrat z njim v dotiko, kakor osebni znanci. Pri vseh svojih lepih zmožnostih je premalo pazil nase, na svojo j zunanjost, zlasti poslednja leta. Nosil je navadno črno obleko in sicer tako dolgo, da ni bila več dostojna za takega moža. Dr. Chrobat mu je ob taki priliki dejal: Prijatelj, pojdi h krojaču in naroči si novo oblačilo, tak ne moreš že nikamor. Prešeren je šel, naročil obleko in jo takoj oblekel, ko jo je dobil. In stara pesem se je ponavljala.*) Da so mu to ljudje očitali, je sam dobro vedel in se nekoliko o tem izrazil tudi v nemškem sonetu v „Carniolia“ 1. 1840, str. 233. „Nichts triigt an ihm des Dichtergeisfs Gcpnige, Wie kommt44, fragt mancher „dieser Mensch zum Singen, Dem gar nichts in der Welt sonst will gelingen, Der auch zu Allem, wie es scheint, zu trage; Der Ruhm nieht sucht, der durch des Schicksals Schliige Schon abgestumpft, \vie konnt' er sich ersch\vingen Zu Liebesreimen, die ertraglich klingen?" Wer sich darein nieht findet, der enviige: Wie nieht dem Schwan Gesang wird zugemuthet, Wie er ein muthlos, stilles, stummes IVesen; Doeh singt er, wenn die Todcs\vunde blutet. Wenn Dichten auch nieht mein Reruf gevvesen, Doeh sang ich, als der Pfeil mich unvermuthet Getroffen, von dem ich nieht kann genesen. V družbi je rad bival, saj v svojo veliko škodo ni imel lastnega doma. In kje naj bi družbo našel? Svoj prosti čas je večinoma prebil v gostilni, kar mu ni bilo v srečo. Ko je bival učeni Rus J. Sreznevskij o veliki noči 1 1841 v Ljubljani, je pisal svoji materi domov: — „večer pa — vi mi ne bodete verjeli, mila mamica — vsak večer prebijem v tej ali drugi gostilni, kjer se zbirajo naši znanci pri vinu (sicer pijem jaz le po pol maseljca, t. j. polno kupico in še to mešam z vodo). Naši znanci so: dr. Prešeren (on je izmed najboljših živečih pesnikov kranjskih), dr. Horvat — advokat, knjižničar in nekoliko profesorjev. Vsi ti pijejo vino kakor vodo."'1) Prešernovi prijatelji so kmalu izprevideli, da mu utegne tako življenje škodovati, zato so mu na lep način svetovali modrejšo pot. Spomina vreden je Kasteličev opomin za vezilo 3. decembra 1. 1845: ‘) Letopis M. Slov. 1875, str. 179. ’) Povedal Pr. prijatelj Fr. Sertič f 1890 *) Dom in Svet 1899, str. 166. Po meri popivaj slaščico sveta, De t’ Peter prezgodaj ne odpre neba! Pogosto pa snuje naj pesmi sreč, De v krili ga mirnim preveč ne — težč. V takih družbah Prešeren ni mnogo govoril, pač pa rad poslušal. Njegovi znanci1) so pripovedovali, da je imel v govoru malo hibo, da se mu je jezik nekoliko zatikal, kakor bi jecljal; če je bil pa že bolje volje, se mu je vez razrešila in šlo mu je gladko. Kot odvetnik je slovel za izvrstnega zagovornika a manj z besedo kakor s peresom. Njegove vloge so bile dovršene. Verjetno je torej, da ni izgubil nobene pravde, ker se je rajši lotil ni, če ni imel upanja, da doseže svoj namen. Stritar v svoji znani oceni Prešernovih pesmi trdi, da je Prešeren „pevec disharmonije med življenjem in idealom v podobi nesrečne ljubezni". Dozdeva se mi ta stavek presplošen in da bi se moral glasiti: „pevec disharmonije med svojim življenjem in idealom." Prešeren je bil velik duh, a njegovo srce premehko, nestalno. Upirati se težavam in jih premagati ni znal; zato se je vzbudil v njegovem rahločutnem srcu boj med zavestjo in njegovim realnim življenjem. Spoznal je svojo slabost, ki je tolikrat podlegla, in to spoznanje mu je grenilo življenje: Zvedrila se je noč, zija nasproti Življenja gnjus, nadlog in stisk nemalo, Globoko brezno brez vse rcšne poti. In na čelo svoji zbirki je postavil značilne besede: Sem dolgo upal in se bal, Slovo sem upu, strahu dal; Srce je prazno, srečno ni, Nazaj si up in strah želi. 2. Prešeren in slovenščina. Za slovenščino se je Prešeren mnogo trudil. Kot dijak je na Dunaju že pesmi skladal, pa jih sežgal, ker mu je strogi presojevavec Kopitar svetoval, naj jih še nadalje lika. In Prešeren ni bil le drugim natančen kritik, ampak tudi sebi. Vendar je izšla vsaj ena pesem v njegovih dijaških letih v „Illyr. Blatt" 1. 1827, namreč: „Dekletom“. Njegovo navdušenost za čisto slovenščino spričuje pismo iz 1. 1837. Tu piše: Die Tendenz unserer Carmina und sonstiger literarischer Thiitig-keit ist keine andere, als unsere Muttersprache zu cultiviren.®) — Nadalje sodi pišoč Vrazu: Die Vereinigung aller Slatven zu einer Schriftsprache \vird tvahrscheinlich ein frommer Wunsch bleiben. Es diirfte euch nicht so leicht gelingen den steirisch-kroatischen Dialekt auf den philologischen Authokraten-Thron zu erheben. Unterdessen auch verkehrtes Streben ist besser als Apathie l) Fr. Sertič. a) Letopis 1877., str. 158. gegen alles Vaterliindische.1) — Lasset euer Licht leuchten! opominja prav tam, in v drugem pismu: Vergrabet Eure Talente nicht und verschiebet das, was Ihr heute thun konnt, nicht auf morgen.2) Znanstvenega dela se pa ni hotel lotiti, čeprav so ga prijatelji večkrat za kako stvar naprosili. Izgovarjal se je, da ne utegne (aus Mangel an Musse). Bil je edino le pesnik. Prešeren se je trudil, da bi pisal čisto slovenščino brez vsake nepotrebne primesi; celč slovanskih besed se je izogibal, kjer je imel na razpolago domače. Kljub temu so mu nekateri očitali, da piše neumljivo. Sam se pritožuje Vrazu: Man halt sich iiber meine Carmina, wenn sie im besagten Blatte (111. Blatt) erscheinen, aus dem Grunde auf, weil man sie unverstand-lich finden will; nun sind sie fiir uns Krainer weit verstiindlicher, als die im steirischen Dialekte gediehteten, die selbst ich und Kasteliz zuiveilen nur zur Halfte verstehen.’) Razen slovenščine, nemščine in klasičnih jezikov je znal Prešeren tudi laški, francoski in angleški jezik. Nekoliko je pa razumel tudi druge slo- _ vanske jezike, čeprav se je jel šele v poznejših letih z njimi baviti. Poljski se je učil, ko se je seznanil s poljskima pregnancema, ki sta bivala v Ljubljani,4) z Emilom Korytkom in grofom Horodinjskim. Ob tej priliki (1. 1837) je prevel v nemščino sonet Miekieiviczev, ki je izšel v „111. Blatt“. Nekoliko je znal tudi hrvatski in češki. Kollarjeve sonete je najbrže bral najprej v angleškem Botvringovem prevodu kakor Čop o sebi pripoveduje v svoji oceni „Čbelic“ v 111. Blatt 1. 1833, str. 27. Preintenzivno učenje slovanskih jezikov se Prešernu ni zdelo niti posebno potrebno, niti koristno. Slovstvo drugih slovanskih narodov je bilo še v zibeli, le poljsko je bilo razvito, zato se je tudi Prešeren še najbolj oprijel poljščine. Kolikor moremo sedaj soditi, je morda bila Prešernova sreča, da se ni bolj navdušil za slovanske jezike, ker bi se brezdvomno poznali sledovi v njegovih spisih in bi zašel morda v drugo skrajnost, da bi bili njegovi spisi mešanica iz raznih slovanskih besed, če ne celo oblik. Ali niso njegovi nasledniki na to pot krenili? Marsikako bridko uro so provzročili Prešernu strogi cenzorji. Zato se je toliko jezil nad vladnimi ocenjevavci in spuščal nanje svoj srd, zlasti v nemških sonetih. Zanimivo je, kako so ga zasledovali radi pesmi „Nebeška procesija". Zložil jo je, kakor spričuje začetek, 1. 1835. Toda še deset let pozneje niso vedeli, čegava je. Prešernovi znanci, dijaki in tudi drugi ljudje so jo prepisavali in hranili. L. 1847 beremo v „111. Blatt" str. 164., da je daroval kustos Freyer muzeju „das angeblieh von Herrn Prešeren verfasste Gedicht, 1846, in Abschrift.“ Radi te pesmi je pričela policija takoj preiskavo. Ker so sumili, da je pesem zložil kak duhovnik, so se lotili pesnika frančiškana o. Benvenuta Chrobata. Ta jih je odločno zavrnil. Prišli so tudi ') Letopis 1877, str. 161. ’) Letopis 1877, str. igo. 5) Letopis 18/7, str. 162. “) Letopis 1877, str. 160. nad Prešerna. Ta jih vpraša, kaj da hočejo; prosi za dotični list in prične z resnim obrazom prebirati. Obraz se mu vedno bolj jasni in smehljaje jim naposled vrne pesem: Dobro jo je pogodil, pa jaz bi jo mogel še bolje napraviti. — S tem lakoničnim odgovorom so se morali zadovoljiti.1) 3. Sonetni venec. Med najprisrčnejše Prešernove pesmi spada gotovo njegov „sonetni venec“. Kedaj je nastal? To vprašanje ni novo, pa tudi še ne rešeno. Marn je vedel, da je izšel pred 1. 1839., L Pintar1) dokazuje, da je bil dovršen že 27. januarja 1. 1834., ker ga omenja Čopov brat v svojem pismu, češ: Io cognosco benissimo i „sonetti a corona“ dei quali il nostro ch. poeta a darci un saggio nella nostra patria lingua ha intrapresso. — Tudi dr. Gregor Krek piše o tem vencu.'1) , V rokah imam prvo izdajo Prešernovega sonetnega venca. Ta izvod je poslal pesnik sam svojemu sošolcu in prijatelju Jožefu Burgarju. Pesnik je sam zapisal besedi: Gosp. Burgarju. Venec je natisnjen na jako finem papirju in ima utisnjeno z vodo tvrdko J. Whatman 1830. Na štirih straneh je vseh petnajst sonetov s podpisom Dr. Preshčrn. Stran obsega 28’/2 X 23 cm. Izšel je venec popolnoma samostojno in ne kot priloga III. Blatt. Kedaj pa? Bržkone 1. 1834. Kedaj ga je Prešeren zložil, pa sam pove v sonetu, ki je v zbirki 1. 1847 natisnjen pred sonetnim vencem: Je od vesePga časa teklo leto, — Dvakrat devetsto tri in tridcsčto. Bil vel’ki teden je; v saboto sveto, Ko vabi molit božji grob Kristjana, Po cerkvah tvojih hodil sem Ljubljana V Trnovo, tj e sim uro šel deseto. Tu torej povč čas Prešeren sam in tudi vse druge okolnosti. Ker je bil sonetni venec že znan januarja 1. 1834, moral je biti zložen po veliki noči 1. 1833. / Isto leto je Prešeren zložil še drug venec, pa ne sonetov, ampak gazel. I Izšle so v „111. Blatt" kot izredna priloga štev. 28. 1. 1833 z rekom: Ljubezen je bila, Ljubezen še bo, Ko tebe in mene Na svetu ne bo. Narodna. Ta rek je izpuščen v izdaji 1. 1847. ‘) Povedal g. J. S. ’) Prešernov album p. 767 sq. ’) Prešernov album p. 750. V prvi gazeli namiguje Prešeren na sonetni venec, oziroma na njegov akrostih: „ . . , Pesem moja je posoda tvojega imena, — Na posodi v zlatih čerkah slava se bo brala Od naroda do naroda tvojiga imena. In res se bere v sonetnem vencu ime one, ki ji je posvetil sonetni venec „Primicovi Julii“. V svoji izdaji 1. 1847 je Prešeren v magistralu črke nalašč spremenil, da se ime ni moglo več prav brati. Mesto s „Poet“ je pričel prvi verz s „Slovencam“. Prav tako je spremenil 7. in 10. in 11. verz. To bržkone, ker so se razmere v tej dobi do cela izpremenile, in ni kazalo objavljati imena one, ki je bila zanj že izgubljena. Prva izdaja sonetnega venca se pa jako loči od druge izdaje. Da se vsakdo lahko prepriča, naj tu navedemo različice v gajici: 1. Pev’c nove ti cvetlice v ven’c povije: Petnajst sonetov taciga vezila, De vsi začetki drugiga števila Verste se ’z zadniga, vsih domačije, Ko v vencu roža rož’ce se ovije, Tako kjer jenja prednja pesem mila, Prihodnja se bo tamkej spet zbudila. — Podoba pevca ven’c je poezije: 2. Ran mojih.......... V njim bodo zdajne bolečine spale. In trdiga serca device zale, Ko poslušale bodo pesmi glase, Spokorile se bodo in šle va-se, Zvesto ljubezen bodo bolj spoštvale. Vremena bodo Kranjčani se zjasnile, ! Slovenskim pevcam rnilši zvezde s’jale, In pesmi bolj sloveče sc glasile; Vunder te bodo morebit ostale Med njimi, ker njih poezije mile Imele vse so v serci svoje kale. 3. Imele vse so v serci svoje kale, — Ji usta so se razodeti bale Ljubezen, ah! brez upanja opore; Zložene pesmi pred svitle Avrore Prihodam so skrivej jo oznanvale. Ljubezni ogenj se mi ne poleže, —. 4. 2. Na dan nesejo, kar se v prsih skriva. 4. Kjer Amor s) Ps 8. sveta in ga spaja s svetom duhov, tvori že sam za-se nov svet, — svet v malem ali mikrokozem. Ta veličastna stavba smotrenosti, ki jo vedno bolj občudujemo v prirodi, se javlja tudi v mikrokozmu človeške narave, le s tem razločkom, da je tam (v prirodi) neposredni cilj delovanja človek, tu pa — Bog. Na najnižjem mestu stoji organično delovanje, določeno po svoji naravi zato,, da gradi organe, ki naj služijo spoznavalnim silam životnega počela kot orodje in pripomoček SpoznaValne sile so zaradi spoznavanja. V spoznavanju so zopet čutne spoznavalne sile zaradi višjih umskih zmožnosti. Čuti so orodje duha; njih naloga je, da pripravljajo seme vede, ki začne v umu kaliti in se polagoma razrašča v veličastno drevo. Vse to delovanje pa je v naravni zvezi z umskim teženjem, ki je skrajni izraz teženja človeške narave in nujno izvira iz bistva razuma in volje. A predmet umskega teženja je absolutna resnica in absolutno dobro, — nekaj, kar se more uresničiti edino le v Bogu. Tako ima tudi človek, če tudi je sam smoter prirode, vendar svoj zadnji cilj v Bogu. Kakor je Bog prvi vzrok vseh stvari, tako je tudi njih končni smoter in najvišji Gospod. „Vse je Gospod naredil zaradi samega sebe.“') Bog je vse naredil zaradi sebe; vendar nagib stvarjenju ni bila niti lastna potreba božja, niti kaka nujnost; sicer bi bil svet z Bogom sovečen, nujen in bi dopolnoval Boga v panteističnem smislu. Nobena končna stvar ne more bodi si na katerikoli način izpopolnovati neskončnega bitja. Ne more mu dati niti slave, ki bi je ne imel brez njega, niti estetičnega užitka, niti utehe srca. Neskončno bi v tem slučaju ne bilo neskončno, Bog bi ne bil Bog. Povod stvarjenju mora biti torej nekaj, kar ni združeno z nujnostjo in ne izvira iz lastne pomanjkljivosti delujočega bitja. „Iz katerega vzroka“, vprašuje Platon v Timoteju, „je Stvarnik ustvaril ta celi svet?“ „Bil je dober“ — /jv — se glasi odgovor. Dobrota torej je in more biti edin povod stvarjenju. Le čisti božji dobroti se mora človek zahvaliti za svoje bivanje. „Dela, ki prihajajo iz dobrote“, piše Moravski, „imajo svoj povod v popolnosti osebe, a pri tem so nesebična in svobodna. To je v redu človeštva najvišji vzor božjega delovanja.“l) A dobrota ne pozna zavisti. V tem smislu govori pisatelj knjige Modrosti: „Ljubiš vse, kar je, in nič tega ne sovražiš, kar si ustvaril, ker nisi ustvaril nobene stvari, ki bi je ne bil ljubil/13) Ta čista dobrota in nesebična ljubezen Stvarnikova, ki ima svoj vir v neskončni ljubezni božji do lastnega bistva, se pa more neposredno nanašati le na umno bitje, ki je zmožno, da pojmuje to dobroto, spoznava in ljubi svojega dobrotnika in mu tako izkazuje svojo hvaležnost. Bog, absolutna dobrota, ne potrebuje te hvaležnosti, ne išče v njej svoje sreče; saj mu stvar ne more dati, česar bi ne imel v polni meri. To zahteva absolutni red ‘) Preg. 16, 4. ‘) x- Maryan Moravski T. J : Celovoše v naturze p. 178. ') ,Modr. n, 25. stvari, — to zahteva ona vrsta ljubezni, ki jo imenujemo ljubezen prijateljstva — amor ami.citiae, v kateri je bogoslovje vedno iskalo nagib in povod stvarjenju. Ona se namreč po svoji naravi odsvita le v bitju, ki spoznava in ljubi. Tako bitje pa je le umno bitje. Spoznavanje in ljubezen do Stvarnika v stvareh je zunanja božja slava, ki se smatra v bogoslovju za smoter ustvarjenih bitij. Trditi torej, da je Bog ustvaril iz čiste dobrote in ljubezni, je isto, kar trditi, da ga je ustvaril zaradi svoje slave. Iz tega sledi, da med vsemi prirodnimi bitji le človek, — duh v obleki materije, — po svojih naravnih močeh zadošča tej zahtevi, da namreč spoznava in ljubi svojega Stvarnika. Toda kaj bi bil človek brez sveta? „Kaj bi bil človek brez solnčne svetlobe, ki mu sveti in ga greje, brez zraka, ki ga diha, brez zemlje, ki ga nosi, brez rastlin in živali, ki mu podajajo potrebno hrano in obleko, brez ognja, ki ga greje in mu pomaga pri izdelovanju raznovrstnega orodja ?“') Brez sveta bi človek ne mogel zadostiti niti fizičnim, niti umskim potrebam, med katerimi je spoznavanje Boga na prvem mestu. Brez spoznavanja pa ni ljubezni. Brez teh dveh činiteljev bi pa ne bilo mogoče človeku častiti in slaviti svojega Stvarnika in tako izvrševati svoje najvišje naloge, k čemur ga sili njegova lastna narava. Vidno stvarstvo torej služi človeku tudi kot pozorišče njegovega nravnega življenja. Po svojih popolnostih mu oznanja velikost in modrost Stvarnikovo; a poleg tega se mu javlja v tvorbah narave tudi neskončna ljubezen, s katero je Bog objel človeka, ko je postavljal temelje svetu. Saj vidi človek v pšeničnem zrnu, ki ga hrani, v žarku solnca, ki mu sveti, v cvetki, ki se mu smehlja, v ptičku, ki mu prepeva, ne le modrost Stvarnikovo, ampak tudi njegovo ljubezen, ki se je v teh in podobnih stvareh tako globoko nagnila k njemu. Tako vodi nerazumna narava človeka do spoznavanja in ljubezni božje, ki mu jo ta izkazuje v moralnem redu. Vse nerazumne stvari bivajo zaradi človeka in mu služijo; zato je pa dolžan izkazovati Bogu dolžno slavo ne samo v svojem, ampak tudi v njih imenu — slavo, ki je tudi zanje sicer posredni, a vendar najvišji smoter. Človek je torej posrednik med Bogom in naravo. Kakor imenujemo posrednika med človeštvom in Bogom velikega duhovnika, tako tudi človeka lahko imenujemo velikega duhovnika narave. Cela narava prepeva slavospev svojemu Stvarniku. Toda ta slavospev je le suženjski odmev božjega glasu. Narava se ne zaveda svoje lepote, ne pojmi dobrot, ki jih je prejela od Stvarnika. Ona ne razume, kar govori, ne čuti, kar slavi in hvali. Le v človeku se nahaja misel, ki občuduje to dobroto, in srce, ki jo zna zadostno ceniti. Narava spremlja kakor veličastne ') Moralphilosophie von Victor Cathrein I. Itand pag. 77. orgije glas svojega velikega duhovnika; on je edini, ki kot umni tolmač vtisne harmoniji vesoljstva pečat pravega slavospeva. „Vse, kar v naravi biva, se giblje in živi, od harmoničnega gibanja valov v morju in žarkov v oblakih tja do umetno urejenega delovanja v organičnih ustrojih — od privlačnosti planetov k solncu tja do radosti življenja teh milijard živih bitij, ki napolnujejo zemljo, vode in zrak — vse to prepeva skupno eno pesem veličastne harmonije v čast najvišji modrosti in dobroti — vse prepeva to pesem, a sredi teh neštetih glasov je vsaj eno razumno srce, ki vse te glasove pojmuje in dviga k Bogu njih slavo. Brez tega srca, brez človeka, bi se narava ne obračala docela k Stvarniku, ne bi prepevala prave pesmi, ampak bi oddajala le zvoke brez smisla, kakor bučanje vetrov v opustošeni cerkvi.“') Bog je alfa in omega sveta. On je početek in vir vseh stvari, a ob- jednem tudi skrajni cilj njih teženja. A človek je os, okoli katere se vrti vesoljni x-ed; zaradi njega je izšel svet od Boga, in po njem se vrača k Bogu. Ljubezen božja do človeka je poklicala svet v bit, a ljubezen človekova do Boga ga vodi nazaj k svojemu početniku. Tako je združen zadnji člen smo-trenosti s prvim, in sklenjena je veriga božjih del. M. p. Mističen cvet s češkega Parnasa. Slovstvena študija.’) Prvi člunek. V drugi polovici devetnajstega stoletja je materializem slavil zmagoslavje. V vsej kulturi in javnem življenju je prevladovala materialistična smer. Utilitarizem, dobičkaželjnost in praktičnost je izpodrinila idealne težnje. V znanosti je gospodoval eksperiment in analiza. Zmisel za pravo notranjo vsebino je bolj in bolj zamiral. Duh je utonil v materiji. Materialistično naziranje se je polastilo tudi leposlovja, ki si je tehniko prikrojilo po načelih materialistične vede. Tvorna sila domišljije, idealni vzlet in pesniška toplota se je umaknila opazovanju, podrobnim opisom in hladni objektivnosti. Človeštvo se je vedno zavedalo še višjih teženj; zato je bridko čutilo težki >n sramotni jarem, ki mu ga je naložila materialistična veda in literatura. Materializem ni mogel zadovoljiti človeštva.; provzročil je le propad in nezadovoljnost. Vsi samostojni in resni duhovi so se ga naveličali, ker so se preživo zavedali neutešenih višjih teženj. Materialistični naturalizem jim je začel presedati. ') x. Maryan Moravski: Celovošč v naturze pag. 181. ’) Otokar Brežina: Tajemnd ddlky a Svitam' na zdpadč. II. vyddnt. Knihovna „Modernf Revne'1 29. Praha 1900. _ Otokar Brežina: Vetry od p6lu. BModern( Revuc." Praha 1897. — Otokar Brežina: Stavitelč chramu. Knihovna „Moderni Revue“ 26. Praha 1899 Človeštvo je zopet začelo težiti po onem, kar sta tajila materializem in naturalizem. Nastala je splošna nezadovoljnost in reakcija. Dekadentizem, ki ima sicer malo pozitivnega in je v svojem jedru le propad naturalizma, je drzno nastopil kot reakcija proti naturalizmu. V njem se je začela oglašati nemirno hrepeneča duša, ki se zastonj vzpenja proti čutnosti in strastem. Nebrzdana domišljija in burno čuvstvovanje je izpodrinilo opazovanje in objektivnost. Dekadentizmu se je pridružil simbolizem, ki ne mara več realističnih podrobnih in natančnih opisov. Zunanjih predmetov se dotika le toliko, v kolikor vplivajo na naše čuvstvo in misli. S svojimi simboli hoče delovati naravnost na domišljijo in duši sugerirati misli in čuvstva. Najodločnejše pa je nastopil proti naturalizmu misticizem. V misticizmu se oglaša silna žeja po metafiziki, hrepenenje po nadčutnem in skrivnostnem. Mistika materialni svet ne more utešiti. Njegova duša hrepeni po neskončnosti. Neenotna in razkosana moderna kultura mistike teži in muči. Zato se umikajo v samoto, se vglabljajo v svojo dušo in tam iščejo enote, ki je zunaj tako pogrešajo. Vse te težnje more utešiti le krščanstvo; brez krščanstva je prava mistika nemogoča. Zato se pri vseh pravih mistikih ob enem s spiritualističnimi težnjami oglaša tudi teženje po veri. Kakor romantiki, tako se tudi mistiki radi ozirajo nazaj v srednji vek, ko je globoka vera prevevala vse življenje in vse kulturne težnje strinjala v lepo enoto. Ideal njihove umetnosti je srednjeveška mistična umetnost katoliške cerkve. Huysmans piše o krščanski mistiki: »Krščanska mistika vč kaj hoče in kam hoče; ona želi objeti Boga, ki ga pozna in ki se vanjo izliva.“ ,,Kdor hoče biti mistik, mora biti veren in po veri živeti čisto življenje,“ V moderni mistični in takozvani „mistiČni“ literaturi igrajo važno ulogo spisi Ernesta Hello (-j- 1885), ki je bil advokat in goreče veren katolik. Rad je prebiral sv. pismo, prevajal je srednjeveške mistike in se vglabljal v življenje svetnikov. V njegovih spisih se kaže globok duh, nenavadna duševna energija in čudovita versko-mistična ognjevitost. — Med prave mistike smemo prištevati Huvsmansa in Jorgensena. Težko bi pa v naši dobi našli umetnika, ki bi mu mistika tako naravnost potekala iz umetniškega talenta kakor češkemu pesniku Otokarju BFezinu. I. V Novi Riši (Nova Riše), samotnem mestecu južno-zahodne Moravske, živi ljudski učitelj V&clav Jebavy. V preprostem stanovanju, podobnem samostanski celici, živi samotarsko življenje; njegova zabava so knjige in meditacija. Domačo knjižnico mu dopolnjuje bogata knjižnica premonstratskega samostana. Dasi je le navaden učitelj, vendar izborno pozna klasično literaturo, Študiral je moderno filozofijo, pa tudi krščansko srednjeveško filozofijo. Najljubše berilo so mu knjige prerokov in evangelistov. Izmed pesnikov je njegov ljubljenec Dante, „mojster umetnikov" — kakor ga imenuje sam. V taki okolici Vdclav Jebavy živi in gori za umetnost. Prvo njegovo (neobjavljeno) umetniško delo je bil globoko zamišljen roman. Pisateljevi prijatelji pripovedujejo, da se mu je nekoč prikazal junak romana, se ž njim pogovarjal in mu prijazno stiskal roko. Že to kaže, da je V&clav Jebavy umetnik, ki mu umetnost ni igrača aii pa rokodelstvo. V romanu se ni proslavil pred svetom, pač pa je znan kot pesnik pod psevdonimom Otokar Brežina. Cehi ga slavč za svojega najboljšega modernega pesnika. Brežina je dozdaj izdal štiri pesniške zbirke, ki že v svojih naslovih kažejo nekaj nenavadnega. Videli bodemo, da imajo vsi ti naslovi globok pomen. Prva Bfezinova pesniška zbirka so „S k r i v n o s t n e daljave4*.. Naslov je značilen za literaturo moderne dobe, ko toliko pisateljskih pogledov s temnim vprašanjem strmi v neznano, nedogledno daljavo. V »Skrivnostnih daljavah" je Bfezina najbolj subjektiven. Pesnik se vglablja v svojo dušo in pripoveduje njene zgodbe; umika se bolj v samoto. S pomočjo pesniške asceze izkuša čutom zapreti pot v raztresenost ter jih ograditi s steno samote in odpovedi, od katere naj bi se odbijali pesniški žarki njegove duše in se s podvojeno silo povračali nazaj v dušo. Podaljšani refleksi duševnih žarkov, ki se odbijajo ob zunanjem svetu, naj bi razsvetljevali meje duhovnega sveta, pošiljali posamezne predstraže preko teh mej in izpreminjali njega temo v mistično poltemo. Zanima ga le duševno življenje; zunanji svet ima zanj le v toliko svoj pomen, v kolikor se v njem javlja duh. V zunanjem svetu vidi le simbole in podobe, ki mu pomagajo umevati notranji svet; oblike zunanjega sveta so mu simbolične ilustracije raznih duševnih stanj. V „Skrivnostnih daljavah" se nam Bfezina predstavlja kot pesnik, hrepeneč po mističnem gledanju. Že po naravi je nagnjen k samotnemu razmišljanju. Življenjskih radosti je malo okusil, pač pa je prestal mnogo pomanjkanja, uboštva *n razočaranja. Zunanje življenje ga dela otožnega; življenski hrup ga tira v samoto. Celo njegova mladost je imela malo veselih dni: »Moja pomlad je bila tožna, elegična pesem, ki jo je v tihem tremolu življenje mi igralo na flavto, in dnevi mojih radosti kakor travnata bilka, ki se tesni ob zidovih, v cestnem tlaku, ko kapljice rosne odpadejo. Spomini moji so brez barv in brez vlage ko planinka v herbariju, ki belo plesen diha; kislasti parfum siromaštva sem dihal zgodaj in ponižanih žetev sem žel na svoji njivi." Čutnost ga ni zapeljevala, strast ga ni gnala v življenjske vrtince, žen žgoča usta“ mu niso vzburkala strastne krvi in razkošje ni omamilo njegovih živcev. Življenjskih sladkosti ni okušal in tudi „vonja prijateljstva je v življenju vdihal malo“. Vse to pomanjkanje, vsa ta življenska zapuščenost in osamelost je zapustila sicer grenke sledove v pesnikovi duši, vendar ga to ni tiralo v obup, ampak nagnilo ga je k samozatajevanju in pomaknilo težišče njegovega življenja iz zunanjega v notranji svet. »Sam v klavzuri tihi sem račun življenja rešil in le nad svojih sanj gredico sem se sklanjal, več ko v življenju samo v mislih sem grešil in prevaro ljubil in teženj svojih hlap poljubljal." \ tako iskreni in nepokvarjeni duši se mora vzbuditi teženje po višjem svetu m po Bogu. Seveda so prve pesnikove stopinje po mistični poti v notranji 48 Katoliški Obzornik. svet še boječe, korak mu zastaja in boječe se ozira nazaj. Pesniku se zdi, da njegova misel plapola kvišku, kakor „voščenica svetlobe medle, ki v telesa svečniku nečistem se tresoč leskeče, na oltar večni postavljena Neznanega11. Materin spomin „Moja mati“ pesnika še bolj nagiblje k zamišljenosti v duhovni svet; saj je po nji podedoval otožnost in zoprnost do življenjskih slasti; mati mu je vcepila „žar mistične vere“. Njeno borno življenje je bilo podobno njegovemu: „In kakor tvoja nekdaj, je tudi moja pot otožna; brez vonja dan je moj, brez barv, cvetov in bleska; le suh življenja sad, ki ima pepelnati okus, s tvojo senco ovit, z drevesa časa trgam." Vendar življenje njegove matere ni bilo brez nad in brez tolažbe. V božjih hramih je poklekavala na vlažni marmor in nebeško tolažbo „v svoje duše kelih stregla kakor rosno zarjo“. In ko je pod težo „temnih let" sklonila glavo in „poljubljala smrt11, takrat so njene smehljajoče se ustne šepetale le besede udanosti in hvale. Ta spomin pesnika tolaži in mu budi misel na boljše življenje; to oživlja notranji svet njegove duše. Za tem spominom se še vrstč ugasli spomini, ki pa le za trenutek razburjajo pesnikovo dušo. Vsi ti spomini so pretkani z idejo zemske minljivosti in z mislijo na smrt in boljše življenje. Že se bojimo, da bo pesnik izgubil ravnotežje in se s strastjo vrgel v življenjske valove, pa v tem iz daljave zadonč udarci smrtne ure . . ., in strastne zemske želje, ki so hotele prevpiti glas njegove duše,. — utihnejo . . . V pesnikovi duši so vstali mladostni spomini, in zložil je krasno pesem „Mrtva mladost11, polno toplega čuvstva in nežnosti. V spečih strunah starega klavirja je zadonela pesem v „solzni rosi tonov medlih in žalujočih11. Vstala je težka misel, in pesem mladih let „v obraz mi je dihnila, me za roko prijela in me v utihle peljalo vrtove zašlih let4. V duši so mu vzplamteli mladostni spomini in topleje mu je zaplala kri; zbudili so se uveli cvetovi, jasni dnevi ... A vse to je v „godbi mrtvih želja odmevalo v smrtnem ihtenju11. „N'ad mladosti truplom sem obstal zamišljen kakor ljubimec nad mrtvo devo zapeljano." V naslednjih pesnih se zunanji spomini vedno bolj zlivajo v harmonijo z mističnimi toni. Krasna je „Obletniea“ (Deu vvročnf), kjer nam je Bfezina razgrnil tako veličastno sliko, da kar strmimo ob nji. Plastične poteze, žive, veličastne pesniške podobe! „Mašo zadušnico pojejo misli moje" — — Narava se giblje, diha, živi, moli.............. „Črna bratstva gozdov ... so poklekala k zemlji kakor h koru molitev za mrtve — — —* V tej pesmi zamolklo odmevajo sramežljivi glasovi erotike, ki se pa harmonično zlivajo z melodijami mističnih tonov. To je tiha erotika brez čutnosti, tesno združena z molitvijo in idejo smrti. „Mrzli dih smrti je dihnil zastor senc v okna moje duše, molitev razmišljujoče samote je sočutno mi stisnila roko . . „T i h a bolesta je predhodnica mističnih vizij. Zatajevanje Čutov je združeno s telesno bolestjo. Ge hoče mistik, da utihnejo nižje sile, da more duša slišati tajne glasove z višine, se ne sme strašiti telesne bolesti. Ko telo odmira svetu, ga prešinja tiha bolest. Telo Čuti čuvstvo umiranja, duša se pa zbudi s poživljeno zavestjo, povzdiguje se nad čas in posluša zvoke tajnih strun. V „Tihi bolesti" se vriva še subjektivnost med hrepenenje po mističnem gledanju. Težko si ustvarimo enotno sliko pesniške vizije, ker subjektivni barveni toni raztezajo njene poteze v meglenost. „Tiha bolest“ je pesniku pokazala pot v skrivnostni notranji svet. Spominja ga grenkosti zatajevanja, ki je vsakemu mistiku potrebno. V „Večerni molitvi" )e pa še bolj zahrepenel po zamaknjenju v višji svet; zato moli, da bi mu čuti popolnoma odmrli in mu ne ovirali duševnega gledanja, ampak vse dušne žarke odbijali v notranji svet. „0 smrt živih teles, ki noč izpreminjaš v dan, svoj skrivnostni sok vlivaj v mojo toplo kri, s svojo medlobo smrtno me zveži v postelji moji . . . Ti vonj čudoviti, ki iz njega diši drugi svet, moje zemsko življenje stajaj in nadzemsko vzburkaj . . .“ »Smrt živih teles" je smrt čutnosti, ki zagrne čutno življenje v temo, da more duh vso svojo silo porabiti za višje gledanje. »Večerna molitev" je drzna pesem hrepenenja po neskončnosti. Pesnik čuti svojo omejenost. V večerni uri, ko se noč sklanja nad zemljo in v temo zagrinja ono, kar omejuje naše obzorje, ko nam noč donaša tajni šepet in pred oči čara čudne podobe; takrat se v pesniku zbudi hrepenenje po neskončnem ■ n nedostopnem, ter se mu zdi, da se po noči človeški duh najlažje otrese telesnih spon in zaplava proti neskončnosti. Želi si smrti svoji čutnosti, ki ovira 'n temni duha. Sveta noč naj razsvetli „temačno svetilko njegovih (duševnih) oči ‘'), da bi s svojim pogledom premagal naravne ovire in pogledal v bistvo stvari, kako se družijo kristali v skalah, kako se tvorijo čudovite barve v cvetkah, kako se v naročju materije zbudi življenje itd. Rad bi slišal tajno godbo zvezdnih potov in gledal v dušnih globinah „misli tajni vznik". Zato prosi, naj noč njegovi misli odveže zemsko težo, da bi mogel obseči in zapopasti vse, kar vidi živeti in mreti, rasti, cvesti in zoreti. Želi si, da bi mu čutnost in poželjivost zgorela v pepel, „da se v dušku edinem žejen napijem na večnosti bregih vina Skrivnosti.” Stvarstvo ga pelje k Bogu; vse svetove želi obseči, nazadnje se pa utešiti v Skrivnosti, ki vlada svetove. A dobro vč, da se mu bo ta želja popolnoma izpolnila še-le, ko mu bo v Čelo dihnila smrt in ga zazibala „v sen večni, poslednji « ‘) Če dobro ločimo noč čutov in svetlobo duha, potem tukaj ne vidimo nikakega protislovja. 4 Brezinovo hrepenenje po spoznanju naravnih skrivnosti in notranjih lastnosti stvari daje njegovim slikani iz narave čudovito skrivnosten značaj in deloma meglen kolorit. V „Jesenskem večeru1, že iz dikcije odmeva trudna otožnost jesenske narave. Slika je sestavljena iz onih naravnih pojavov, ob katerih podrhtavajo skrivnostne strune naše duše in ob katerih boječe vzfrfotavajo krila naše domišljije. Meglene sence padajo na pokopališča. V cerkvenih svetilkah vzhaja zarja večne luči. Gozdovi se potapljajo v morje sivih valov. Spanec se bliža posteljam bolnikov. Nazadnje pa dobi cela slika mističen okvir. „In iz velikanskih dimenzij v temo pogreznjenih kakor tisočerih kril čujetn šum in piš; v njem slišim vrisk duš po smrti odrešenih in novorojenih žalostno ječanje." V drugih slikah pa pesnika sploh malo zanimajo zunanji pojavi; bolj ga zanima notranje življenje, ki se budi („Marec“) in zamira („ A p ostro f a“) v naravi. Ne zanima ga sedanjost, ki se kaže v naravi, ampak prošlost in pri-hodnjost, ki počiva v njenem naročju. Zgodaj spomladi v vlažni zemlji dremljejo prišli dnevi, barve in bleski, ki čakajo probujenja. V vsi naravi bije žgoče pože-Ijenje, ki bo vzburkalo valove življenja. Jeseni pa v pesnikovi duši odmeva odle-telih ptičev petje, sen uvelih cvetov, ugasle barve ... Iz jesenskega zraka pije ,, ž i v 1 j e n j a veliko agonijo". — Sicer pa v teh pesnih ni toliko poezije in toplote kakor v onih („Jesenski večer", „Siesta“), v katerih prevladuje občutje. Se bolj kakor po spoznanju bistva stvari in naravnih skrivnosti hrepeni Brežina po nadzemskem svetu: »Moje koprnenje v žeji po nadzemskih cvetih in formah danes umira - — — “ (Agonija koprneiljaj. Pesnikovi duši se je v kratkotrajni iluziji ali ekstazi res izpolnilo silno hrepenenje po svetu ,,nadzemskih cvetov in form“. V pesmi „Vrnitev“ opeva, kako se je duša vrnila iz sladke iluzije in iz cvetočih vrtov. Ta pesem spada med najlepše; v nji zvenč najnežnejše strune mistične poezije. Dušni pojavi so slikani v Čutnih podobah; svojo dušo gleda v telesnih oblikah. Tako more peti le pravi mistik. Vendar se menda mistična vizija še ni dovolj vtisnila v pesnikovo dušo, ali pa ne more najti oblike, ki bi vanjo izlil nadčutne forme svoje vizije. Zato opisuje vrnitev iz pesniške vizije, ne pa vizijo samo. „Moja duša se je vrnila iz cvetočih vrtov in imela noči bleščeči dih na krasnih udih. Z rožnatim zlatom je zor vlažni pahljač ji ovil lase in s telesa njenega kakor lilije boječi pozdrav se vonj je lil ji v obleko, tkano iz sanj Somrakov.........“ Bela svetloba ji je sijala iz oči in v nasmehih obraza ji je cvela rožnata radost, Čista in sveža kakor probuditev srebrnih strun. Duša moja, luč in zarja mojega bitja, odsvit večne luči! Zakaj si se vrnila iz razkošja cvetočih vrtov, kjer se bledost tvojega obraza izpreminja v rože? O, zakaj si se vrnila v pokrajine, kjer v strupeni megli zamirajo cvetovi . . . „V večni mrak, k]er nasmeh tvoj lepi ti ugasne v obrazu, obledi na ustnih in utrudljiva daljava teh vrtov, od koder si prišla, ti s solzami v oči se vrine, samota, predica nema, v hladni dvorani sede k tebi in v obraz tvoj bledeči potopi svoj pogled otrpli, stekleni, ki v njem dremlje tajnost poslednjih sanj....... Noč tožnega koprnenja ti bo tesnila prsa.............. bodočih dni žarjenje prvo........ pila boš le brutalno razkošnost iz nečiste čaše moje krvi." V tej pesmi odmeva elegija onega Čuvstva, ki včasih v zrelejših letih vstane v duši ob spominu čistega veselja in visokih iluzoričnih idealov mladostnih dni. Zraven pa odmeva tudi čuvstvo hipnega probujenja iz sladkih iluzij in svetlih podob, katere nam včasih duša, neprestano hrepeneča po sreči in blaženstvu, pričara v domišljijo. V „Vrnitvi“ vidimo vso poezijo onega trenutka, ko se Človeku zazdi, da je njegovo srce liki zvezdni utrinek palo z nebesnih višin. Bfezina se vedno jasnejše zaveda svoje nesmrtne duše in se vglablja v njeno življenje; včasih se mu zazdi, da jo gleda objektivno pred seboj, se ž njo pogovarja in iz nje srka mistično tolažbo. Ko beremo pesem „Obisk“, se nehotč spomnimo onega junaka Brezinovega romana, ki je obiskal svojega pisatelja. V vonjavi atmosferi duševnih vrtov je nastala krasna pesem „Vonji vrtov moje duše . . .“ Iz „mističnih vencev molitev" in v onemoglem hrepenenju po sreči mu dihajo vonji duševnih vrtov. V teh vonjih pesniku oživč spomini in zgodbe njegove duše; iz njih mu diha »življenje teh čudnih cvetov, ki zaprti solncu, se odpirajo slovesnemu molčanju zvezd." V duši pesnika-mistika je vedno valovanje in omahovanje med notranjo tolažbo in žalovanjem. Posebno občutno je to valovanje v duši začetnega mistika. I esem „Žalovan je1' izraža žalost onega ki mu niso dovoljene sladkosti in radosti življenja. Pesnik stoji na meji mističnega sveta in čuti žalost samotarja, ki vidi cvetje, a ne more do njega, samotarja, ki zastonj izteza trudne roke za sanjami. Okoli njega se vse veseli, on pa žaluje. Kakor v tujini živi na svetu. Minule ure so brez cvetja, prišli so dnevi brez rož in žarkov — nastala je doba somraka, veter Neznanega vstaja, niti ena vesela pesem ne doni. — V raznih niansah izkuša pesnik izraziti svojo otožnost. Podoba se vrsti za podobo, metafora za metaforo, kakor da ne bi mogel zadeti pravega tona. Zato se nam zdi, da je v pesmi nekoliko pesniškega bombasta. — V zadnjih verzih je pa lepo in prozorno izraženo žalobno čuvstvovanje. Otožni toni donč v prisrčnih prelivih. Ko pa pesnik popolnoma odmrje življenjskim radostim, takrat v njegovi duši zadoni tolažbe polna pesem („Pozabljenje“); v njej čutimo tako nežno tolažbo, da se nam zdi kakor odmev boljšega življenja. V vetru ki ie zavel z bregov Molčanja", je pesnik začuti, tresljaje nevidnih kril, in a^gelj e "Igo^ misli „n^lil čašo skrivnostne tolažbe". II. Brezinov umetniški značaj najlažje spoznamo, dokler gleda svoj mistični pesniški svet še v „Skrivnostnih daljavah*1, ko se zemski toni še najglasneje 40 oglašajo v njegovi poeziji. Kolikor bolj se pa bliža mističnemu svetu, toliko težje razločimo poteze njegovega pesniškega temperamenta. V „ Skrivnostnih daljavah" najbolj neposredno spoznavamo Bfezina in najbliže Čutimo utripanje njegove pesniške žile. Pri njegovih poznejših pesnih, kjer se je nam že bolj oddaljil in se približal mističnemu svetu, mora pa že posredovati ekstaza; pesniku se moremo približati le potem, Če je njegova ekstaza vsaj približno prešla v našo ekstazo. Iz ^Skrivnostnih daljav" si lahko ustvarimo dovolj jasen pojem o Brezi n u človeku in umetniku. Vendar imajo tudi „Skrivnostne daljave" kakor sploh vse Bfezinove poezije nekak skrivnosten in deloma meglen značaj. Seveda to ni ona dekadentska nejasnost, ki izvira iz zmedenosti domišljije in iz nejasnih pojmov; nejasnost Brezinove poezije poteka iz njene globokosti, drznosti in originalnosti. Dasi so ^Skrivnostne daljave" v resnici manj mistične kakor druge Bfezinove poezije, so vendar prav tako težko umevne, ker so primeroma manj določne in obrušene v pesniškem izrazu; vrhu tega pa tudi subjektivni toni pogosto megleno vplivajo na celotno sliko. To je pa čisto naravno. Saj Bfezina zajema svojo poezijo večinoma iz notranjega sveta duševnega gledanja. Ta notranji svet je pa sploh težko izraziti, ker so vsi človeški pojmi povzeti po čutnih obrazcih; še težje ga je pa preliti v čutne oblike pesniškega jezika. Bfezina si je moral sam ustvariti obliko za svoje pesmi; razven srednjeveške mistike in svetopisemske poezije je našel v tem oziru kaj malo vzorcev v svetovni literaturi. — Bfezina je torej res pravi «5!Y)T7fc — pesnik-ustvaritelj, izviren po vsebini in obliki. Umevno je torej, da je bilo pesniku posebno izprva težko najti primernih pesniških podob. Skrivnostne tone, ki jih je čul v notranjem svetu, mu je bilo težko prenesti v melodije dostopne zemskemu sluhu; skrivnostne vizije je bilo težko naslikati tako, da bi si jih mogli jasno predstavljati. Bfezina ni pesnik za navadno občinstvo, ker je pretežek. Češki pesnik Sigismund Bouška O. S. B. piše o njem: „Bfezina je pesnik pesnikov . . . Pesnik, ki ga vzljubite tem bolj, Čim več ga berete, ker vedno najdete kaj novega, Česar dozdaj niste videli; vedno zaslišite v svoji duši novo harmonizacijo napeva, vam že znanega od prvega čitanja. Pesnik izbranih duš. Ne pesnik za množico, kateri ostanejo „Skrivnostne daljave" in „Svitanje na zapadu" apokaliptične knjige, zapečatene s sedmerimi pečati; pa tudi ne pesnik, ki bi egoistično oznanjal, da zadostuje sam sebi, da mu bravec ni nič. Želi postati duševni prijatelj nekoliko pobratenih duš*') Bfezina je treba mnogo študirati in premišljevati. Težko se je privaditi njegovi skrivnostni in težki dikciji. Težko je umeti njegove pesmi, ki se nam zdč kakor melodije iz drugega sveta. Prvi vtisk večine njegovih pesni je skoraj kaotičen, a vendar mogočen. Naša duša čuti v teh slovesnih verzih nekaj visokega in globokega, kar jo mika in nagiblje k zbranosti in zamišljenosti; začudena zre veličastne pesniške podobe, celotne slike si pa še ne more ustvariti. Zdi se nam, kakor da bi nt^; obdajala slovesna tišina mogočne katedrale, ali kakor bi se zagledali v globoko modrino veličastnega zvezdnatega neba. ') Nov^ Život 1896. II. str. 3. Ko sem prvikrat prebral dobro polovico ^Skrivnostnih daljav", sem si zapisal to-le: V teh pesmih je težko najti logične zveze med raznimi podobami, med čuvstvi, simboli in mislimi. Težko je po pragozdu bujnih čuvstev tekati za mislijo in se orientirati v kaosu pesniške slikovitosti. Zato je treba mnogo ugibati, in marsikateri lepi, krasno pesniško izraženi misli, sredi pragozda osamljeni, ne moremo najti zveze z okolico. — BFezina menda piše v ekstazi, ko naenkrat delujejo vse duševne sile in se prepletajo čuvstva in misli. —* Pri tej ali oni pesmi zmajujemo z glavo in se vprašujemo, kje je kaka misel; izkušnja nas obhaja, da bi vse zavrgli. Vendar zaradi ene nerazumljive pesmi še ne moremo zavreči pesnika, ki ima tako vzvišene misli o umetnosti. Res škoda je, da je tako malo jasen; ali kjer je jasen, tam nam bleščč biseri. — Ko berem Brezi-nove pesmi, se mi zdi, da grem skozi bujen pragozd, ves preraščen s srobotjem, divjo trto in drugimi rastlinami, ki ovirajo pot po njem. Bujen bršljan ovija drevje in zapira pogled proti nebu V vrhovih se razlega tajno šepetanje, ki se nazadnje strne v skrivnostno-mogočno vršanje. Tako je včasih tudi vpliv BFezinove pesmi le neko skrivnostno vršanje. Vendar, če se potrudimo po tem pragozdu, vidimo marsikako čudo iz pesniškega sveta, zasledimo marsikako vzvišeno misel zavito v zeleni bršljan bujnega Čuvstvovanja; nazadnje pa vidimo, kako se bršljan vije od drevesa do drevesa in druži misli v pesem. Zdaj pa zdaj se razmakne zavesa bujnega zelenja in na nas se odzgoraj ozre sinje nebo! Skrivnost, slovesnost, veličastnost...! Seveda nas pragozd ne sme zapeljati, da pri Bfezinu nahajamo le pragozdno-naravna čuvstva in misli; ne, vse to je pomešano z uvelimi cvetkami in z rumenkastim listjem dekadentske hiperkulture. Tak je bil prvi vtisk. Ta slovesnost ni le trenuten vtisk v začudeno dušo. Vsa BFezinova poezija *ma res nekaj visoko slovesnega. O tem nam najlepše pričajo one pesmi, v katerih se nam jasno kažejo njegovi visoko-resni nazori o umetnosti. „Skrivnostne daljave" se končavajo s pesnijo „Umetnost“. — Umetnost je Brezinu veličastno mesto miru, pokopališče, kjer duše velikih sanjajo; vzdih mrtvih trum vstaja k nebu. Nad tem mirnim mestom se dviga božji hram umetnosti. Pesnik moli: „0 Večni, povej, ali smem, kjer hram Tvoj kovinski štrli nad mestom mramornatim, po svoje krvi težnji nečist, pri malem oltarju, pod stranskim obokom Ti mašo svojo tiho prebrati? V vino ekstaze življenja pomakati kruh na mizi daritveni, ki posvečene krije pod sanj mojih rožami in lučmi molitev Tvojih mrtvih relikvije?" Da umetnik pomaka kruh življenja v vino ekstaze, v tem je krasno izraženo bistvo umetnosti. V prologu „Skrivnostnih daljav" pa imenuje BFezina ekstazo »moč zmagoslavno, ki v inspiraciji plamti'", in jo primerja ognju z neba, ki je P<>vžil Elijevo daritev. Dasi ima BFezina tako visok pojem o umetnosti, vendar odločno povdarja, — lahko bi rekli: prav zato povdarja — da umetnost ni neodvisna in ne sama sebi namen. Umetnik je odvisen od višjih zakonov in je za svoje delo odgovoren višji Volji in človeštvu. Sam piše: „Meni bi bilo malo, kar se navadno trdi o umetniku: da poje sam sebi Ustvarjajoči umetnik brez umetnika vzprejemajočega in spet ustvarjajočega mi ni nič. Je latentna, potencialna energija; se ne giblje. Po moji poetiki umetniško delo, kakor pride izpod rok umetnika, še ni dovršeno. Ni gotovo. Cela generacija ga tvori, sto možgan ga dela. Ni zaprto v knjigi, ki obsega le nekoliko osnovnih potez, njega vidni začetek; zakaj nadaljevanje, celo življenje umetniškega dela, njega peripetija, kriza in katastrofa so že nevidne, se vršč v dušah. Umetniško delo je gotovo, ko je že zamrlo. Njega poslednji vzklik je smrtni vzklik. Toda njegova smrt je brezbolestna, ker je dala življenje novi umetnosti, jasnejši in globlji. Zakaj o tem govorim ? Zato, da bi pripravil zaključek: Umetniško poslanstvo smatram za naredbo višje Volje in za odgovorno." To so globoke besede genialnega umetnika, ki se globoko zaveda svojega poslanstva in svojih dolžnosti. V teh besedah je globokoumno rešeno najbolj metafizično vprašanje umetnosti, vprašanje, ki ga moderni umetniki navadno tako malo razumejo. Tukaj je Brežina pokazal, da ni le velik krščanski umetnik, ampak tudi velik krščanski mislec. Kakor sploh nobeno veliko človeško dejanje, tako tudi prava umetnost ni mogoča brez bolesti in samozatajevanja. Kot pravi krščanski mistik moli Bfezina v „Umetnosti“: „Na mejah svojih dni Ti kličem: muči in žgi, v ječah bolesti mi oblčdi lice v sneg: v zahvalo v vdnjavo kadilo žalost zažgem Ti z ognjem ritmov v pesmih." „Svojo dušo kakor ognjeni steber pošiljam v nebo “ Umetnik torej ni nikako božanstveno bitje, ampak navaden človek, podvržen človeškim slabostim. Umetnik se ne dd ločiti od Človeka. Kdor hoče biti velik umetnik, mora biti velik človek (v moralnem oziru). Prizadevati si mora, da se otrese sebičnosti in vseh nizkih strasti; zakaj le iz čiste duše privre Čista umetnost. Kdor se bliža umetnosti z umazano dušo, naj nikar ne upa, da ga bo umetnost oprala ; kdor je omadeževan v svojem srcu, naj nikar ne misli, da ga bo umetnost očistila. Kakršen umetnik — taka umetnost. Osnovne poteze te misli so začrtane v „Jetniku“, kjer slika pesnik svoje razmerje do poezije, navdihnjenja, ekstaze. Zastonj je „kopal svojo dušo“ v poeziji; iz nje se vedno dvigajo njegove lastne misli, njegovi vzdihi. V vseh tonih poezije odmeva pesnikova duša. Ali si morete misliti to misel lepše izraženo, kakor jo je izrazil Bfezina v verzih: „Moje srce se je treslo, ko sem k tvojemu se sklanjal, mrak lastnih iluzij sem v barvah izsesal iz tebe, in lastne duše glas je iz molitev tvojih mi ječal, ko si na oltarju svojem mi odprla misAl." V Čudovito-krasnih, skrivnostnih metaforah slika, kako je vse bogastvo njegove poezije prirastlo iz njegove krvi. Njegova duša je dala poeziji roso, ki se blešči na „nedrih cvetov", dala ji je žarjenje zapada in zavila njeno plamtenje v megleno obleko, v glnho žalost in otožnost odcvetanja. Sam je dal svoji poeziji vsebino in obliko: „Nad ognjem svoje duše v stekleno snov vročo sem močil piščal in vdihnil ti obraz.“ Ko se pa pesnik zbudi iz ekstaze, gre zopet na delo in pije vino svojih vinogradov (t. j. njegova poezija je izvirna, mu privre iz srca) ter zajema iz svojega srca, kar bo v bodoči ekstazi 'izlil v pesem. Doslej smo poskušali poseči v bistvo Brezinove umetnosti. Zdaj moramo pa še pojasniti in razložiti (kolikor se sploh da razložiti) skrivnost Brezinove poezije, ki semtertje preide celo v nejasnost (posebno v „Skrivnostnih daljavah"). Res, da je vzrok skrivnostnosti že mistika sama po sebi, vendar ima temnost Brezinove poezije še druge razloge. Brežina ni zadovoljen z mislijo kakor se mu pojavi v prvem trenutku, ampak se bolj in bolj zaglablja v njo, dokler ne pride do meje nedoumnega, kjer se mora ustaviti drzni um. „To je umetnik, ki je z razumom proniknil najvišje špekulacije in analize in se dotika temne zavese, ki deli znano od neznanega." ') Najrajši se dotika vprašanj o našem razmerju do neskončnosti. Vedno bolj se vglablja v ta vprašanja in njegovo naziranje se vedno doslednejše in tesnejše oklepa misli, ki nam kažejo pot v neskončnost. Njegova poezija se kakor solnčnica vedno obrača za večnim Solncem. V „Skrivnostnih daljavah" še omahuje, a kolikor bolj se razcveta, toliko bolj naravnost se obrača k Solncu. Te visoke misli, do katerih je dospel po dolgem premišljevanju in mnogih naporih, pa izraža kolikor mogoče na najkrajši način in nam jih poda takorekoč kristalizirane. Umevno je, da nam je taka visoka kondenzirana in kristalizirana misel težko dostopna. Brežina torej nikakor ni teman zato, ker nima jasnih misli in čuvstev, zakaj temnost je le v nas: nam je temno, kar je njemu jasno. Glavni vzrok temnosti je njegova molčečnost, to je njegova kratkost, jedernatost in malobesednost. Bfezina si prizadeva, da bi bil kolikor mogoče jasen in umeven, zraven se pa trdno drži svojega principa, da umetnik ne sme preveč govoriti. Sam pravi: »Skrivnost umetnosti je varčevanje." Bfezina začrta le osnovne poteze, čitatelj se pa mora vanje vglobiti in v sebi nadaljevati pesnikovo delo. Zanimivo je, kakšnemu občinstvu poje Bfezina. Sam piše: „Kaki Čitatelji so bili moj sen (to je kakšne čitatelje sem si predstavljal).' Čitatelji z dušo bogato lastnega bogastva, ki jim moja pesem kaže to bogastvo, v njih lastne zakladnice jih popelje, osvetljuje njihova pota. Čitatelji z godbeno tvorno dušo, ki od mene vjamejo (povzamejo) osnovni ton in sami zapojejo, s svojo lastno silo, v igranju svojih invencij, v improvizaciji svoje godbene ekstaze. Čitatelji, ki razumejo, da so z umetniškimi slikami zagrnjena okna odprta v daljave, kamor vidi najdalje tisti, ki ima najbistrejši pogled. Čitatelji, ki se ne naveličajo gledati v moje megle in čakati, da se žarki inspiracije vsujejo nanje *) F. V. Krejči v dunajskem tedniku Zeit“ 1. 1896. v ognjenem dežju in jim pokažejo krasoto pokrajin, skritih pod to meglo, njihovih pokrajin, pod mojo meglo.“') Ko to beremo, se nam tuintam zdi, kakor da bi poslušali nazore nekaterih modernih simbolistov, vendar bi tako visokih misli težko iskali pri kateremkoli modernih pesnikov. To so besede umetnika, ki se po pravici imenuje pesnik pesnikov. — Brežina se najrajši vzpenja na najvišje vrhunce umetnosti, ali pa zamišljen posluša tajne glasove v žuborenju prvih virov umetnosti. „Umetnost je koprnenje (une ascension). Njen zakon je, da se vzpenja kvišku. Po svoji naravi nagibana k večnemu vzorcu (type) stvari, teži za idealom. Njen pogled pronica v stvari, da bi poiskal, kar je v njih bistvenega. ... Umetnost je spomin božje vsepričujočnosti." 2) —Tako govori Hello o idealni, metafizični strani umetnosti. Pri Brezinu, ki je po svojem duhu jako soroden s Hellom, prevladuje to metafizično teženje umetnosti; njegovo umetniško oko se najrajše ozira v oni višji svet, kamor teži vsa idealna umetnost. Najbolj ga zanima to, kar je v umetnosti metafizičnega, duhovnega, skrivnostnega. Posebno povdarja, da je bistveni del in vir umetnosti duševno teženje po višjem idealnem svetu. Umetnost je odvisna od bistrosti duševnega očesa, ki zre v idealni svet. „V vsako umetnost sveti iz skupnih globin magični sijaj, ki požira obrise nekaterih oblik, da bi se druge okrepile in vzkliknile v fluorescenčnem žarjenju, ki v njem plešejo nevidni žarki, transformirani v barvene tone manjše lomljivosti, da bi mogli biti zemskim očem sen o neznanem................ .... Vsaka umetnost poteka iz virov, kamor se odtekajo zvezde drugega neba .... V nji se en sam globok pogled potopi v sto pogledov in v dolgem, razkošnem iskrenju se vsi napajajo s slutenjem ene VsepriČujoČnosti . . .a) Bistvo umetnosti je ljubezen, ki uči govoriti nema usta in daje pogum preveč boječim. Kakor ljubezen, tudi umetnost ljubi zemljo. Tudi najbolj spiritualna umetnost hvaležno priznava, da je na njeno svetlobo opirala svoja krila, predno je mogla zleteti v višino, kjer plove s hitrostjo ekstatičnih pogledov. Zemlja vedno ostane breg, kamor se vrača s svojega poslanstva." Vendar dobiva umetnost svojo moč od zgoraj. „Ali ne omamlja najbolj pesem, ki je bila dosti drzna, da je pogledala v obraz svoji najbolj zagonetni osodi in ki je šla še korak dalje, ko se je z vseh oken in vrat, odprtih v noč, nanjo vrgel mrzli veter in vpihnil okoli nje vse luči . . .?“*) Vso to veličastno skrivnostnost in slovesnost zna Brežina izliti v najmodernejšo obliko. Bfezina ni samo najboljši češki moderni pesnik, ampak tudi najbolj modern pesnik. Modernost moramo namreč ločiti od gigerlske modnosti, ki mnogim velja za pravo modernost tudi v umetnosti. Moderno je nam to, kar je novo, času primerno in boljše kakor dosedanje ali vsaj dobro; kar nima samo zunanje, ampak tudi notranjo stalno vrednost. V tem pomenu je Bfezina res najbolj modern pesnik, ki zna pesniško porabiti vse pridobitve moderne umetniške tehnike in ') Novy Život 1. 1896. II., str. 4. *) Ernest Hello: [,’Homme, 7. čilit. Pariš 1901. Perrin, p. 367. *) Cf. odzgoraj navedene Hellove besede. *) O. Bfezina: „Tajcmnd v umžnb‘ (RozhIedy 1897, str. 339). spretnosti v umetniškem izražanju. Porabljati zna celo pridobitve moderne znanosti in moderne kulture sploh ter jih presnavljati v pesniške elemente. — Moderna kultura je izpodrinila marsikaj, kar je bilo ugodno za poezijo. Mnogi viri poezije so usahnili. Zato zdaj mnogi poskušajo, kako bi se dali uspehi moderne kulture destilirati v pesniških retortah. Bfezina cel6 v svojem notranjem svetu z veliko spretnostjo sublimira proizvode moderne kulture v lepe in nove pesniške metafore. Pesniške podobe povzema celč iz fizike, optike in kemije. Tako poje o dihu svoje bolesti, ki se naj sesede v kristale lekov, o ozonu bodočih bliskov, o zračnih valovih Človeškega glasu itd. Mnoge njegovih mnogo-brojnih pesniških podob imajo čisto modern značaj. Seveda v svoji drznosti včasih zaide v baroknost in bizarnost. V vsem se vidi, da je Bfezina otrok naše dobe, pa tudi velik pesnik. V „Skrivnostnih daljavah" se tu in tam kaže moderna oblika, ki še ni dovolj prekvašena z idejo in je zato še neenotna, razkosana ali celo bombastična. V njegovi mistiki in simbolizmu je še nekoliko sličnosti z modernim, nejasnim simbolizmom. Zato so nekateri trdili, da se je Bfezina učil pri Maeterlincku. Vendar je ta odvisnost od Maeterlincka neosnovana, ker ga Bfezina sploh ni mnogo bral, pozna ga le iz češkega prevoda. Pa tudi sicer Bfezina Maeterlincka daleč presega (vsaj v pesništvu) in se mu torej od njega ni bilo treba mnogo učiti. Maeterlinckove pesmi imajo malo stalne (oziroma notranje) vrednosti in delujejo le bolj po svoji zunanji modernosti in zunanji sceneriji. Maeterlinckova mistika in simbolizem je v primeri z Bfezinom le plitvost in frazavost, dasi nas tudi Maeterlinck včasih očara z nekim posebnim čuvstvovanjem, ki proseva skozi njegovo dikcijo. Moderni pesniki v svojem teženju po novem ne porabljajo samo podob, ki so dostopne vidu; prav radi rabijo podobe, pri katerih delujejo drugi čuti. V poeziji naj se oglašajo vsi čuti, vonj, okus, tip in sluh, ki naj posluša tajno duševno godbo. Pri Bfezinu ima to še globlji pomen, ker on gleda (kakor mistiki sploh) v svojem notranjem svetu dušo in njene pojave v telesnih podobah in čutnih oblikah. V mističnem gledanju čuti odmro svetu in vse človekove zmožnosti se takorekoč obrnejo na znotraj; zato se mističnemu pesniku zdi, da ima duša v notranjem gledanju virtualno vse zmožnosti čutov. Bfezina pri opisovanju duševnih pojavov rad rabi metafore vonja, okusa, tipa in sluha. V svojem življenju je vdihal malo „vonja prijateljstva". „Dež v6njave tolažbe" oživlja dušo. „Puhtenje krvi sem dihal iz zgodovine." „V moji duši je misel kakor težki vonj vstala." Njegov dan je brez vonja, barv >n cvetov. Življenja suhi sad ima pepelnati okus. V svojih žilah čuti materino toploto. „V svojem dihu znani ritem tvojega (materinega) diha slišim in v valu tnojega glasu oživljena ječiš." Kakor moderni pesniki sploh, tako ima tudi Bfezina nenavadno, skoraj bolestno razvito ■ čuvstvovanje in nekako nervozno občutljivost za najnežnejše tresljaje človeške duše in najbolj fine nianse čuvstvovanja.') Njegove pesmi so polne iskrenega čuvstvovanja, dasi imajo tu in tam dekadentsko rafinirano obliko. ') Brežina sam pripoveduje, da je v mladosti s sv( jim risarskim talentom vzbujal splošno občudovanje; pozneje pa ni imel prilike izobraziti se v slikarstvu, ki ga še zdaj tako mika, veseli ln ranima. V svojih pesnih zna fino zadeti in niansirati barvene tone. Pesniki, ki imajo tako razvito čuvstvovanje kakor Bfezina radi opevajo, kar se d& iz čuvstva najtežje preliti v pesniško misel; s svojimi pesmimi se izkušajo približati melodiji. Brežina rad rabi glasbene metafore; v dveh pesmih („Motiv iz Beethovena££ in „Iz večnih daljav...................“) je celo poskusil melodijo preliti v pesem. V „Motivu iz Beethovena££ se kaže čudovita plastika čuvstva. Iz cele melodiozne pesmi zveni čudovita prisrčnost, ljubeznivost in iskrenost čuvstvovanja, ki izraža vso sladko vabljivost melodije. „Tvojih tonov glas je bil to pod okni duše moje, ki mi je klical: Pojdi in v luči bledih svitov in v dežju zlatem zvezd se kopala bodeva. Pojdi, slišiš zvenenje moje? — — — — in zdelo se ti bo kakor ko bi imel v spalnici okno odprto in jutranjih pesni mir bi te objel z vrtov." Sploh najdemo v Brezinovih pesnih mnogo čudovite plastike duševnih pojavov in čuvstev. Kaka plastika, kaka Čudovita iskrenost, neposrednost in preprostost čuvstva zveni iz onih že znanih verzov, kjer nam opisuje vzbujajoče se vabljive mladostne spomine! Mladostna pesem „v obraz mi je dihnila, me za roko prijela in me v utihle peljala vrtove zašlih let." S svojo dušo se pesnik pogovarja kakor z znanko in jo apostrofira z vzkliki: o Slaba, Tesnobna. Sestra i. dr. Misel se mu smeje, plaka, se topi v joku, ga ogovarja, objema, poljublja, mu stiska roko . . . Brežina ima čuvstvo in domišljijo bolestno razvito nad druge duševne zmožnosti. Zato ima toliko krasnih in drznih pesniških podob, da bi ž njimi lahko založil deset najboljših pesnikov. V svoji drznosti rad jemlje podobe iz vsemirnih (kozmičnih) prostorov: „V časa utihle vode kaplja zvezdni čar,££ Duševne pojave v najrazličnejših metaforah izliva v čutne oblike. Žalostni toni liki „solzna rosa“ trepetajo na strunah; otožno zvonenje drhti v „kovinskih solzah££. Truplo svoje mladosti je balzamiral z „v6njavim zakladom svojih čistih spominov££. „Pod vlažnimi oboki dnevi gredo zamišljeni kakor po hodnikih zapuščenega samostana". Posebno slovesne so pesniške podobe, povzete iz verskega življenja in iz katoliške liturgije. Ko poje, da mu duša odpira svoj misal in da želi na oltarju umetnosti tiho mašo prebrati, se spomnimo besed mladega nemškega pesnika Eschelbacha1): „Ein Gottesdienst war mir die Kunst," Veličastna „Obletnica££ je cela zamišljena na podlagi katoliške liturgije. Pesnikove misli pojejo „mašo zadušnico, voščenice toplo plakajo, molitev mu sočutno stiska roko." Povzemimo na kratko najbolj značilne prednosti Bfezinove poezije. Brežina je tako drzen v umetniškem zamišljanju, da nas kar začara v veličastne prizore nadzemskih dimenzij. Občudovati moramo njegove globoke misli, notranji čar njegove poezije, bogastvo pesniških podob, živo pesniško slikovitost, fino niansiranje čuvstev in skrbno obrušeno, prožno dikcijo. ') Cf. podlistek nVaterlandov“ 1900, št. 357. III. Doslej je gledal Brežina svoj mistični svet še v „Skrivnostnih daljavah“. Oblike mističnega sveta so imele večinoma še nedoločne obrise; perspektive iz drugega sveta so se še neredno in naglo kakor nejasno bežeče sence drvile mimo pesnikovega očesa. Njegov pogled je bil še boječ in negotov; ni še imel določene razdalje, ki bi iz nje najlažje gledal duhovni svet. Zdaj ga je gledal iz prevelike daljave, da so svetlobni žarki duhovnega sveta komaj dosegali njegovo oko; zdaj se je zopet preveč približal, da ga je kar slepila nenavadna svetloba. Poleg tega ga je pa še zunanji svet oviral (to je bila glavna ovira), izvabljal mu je duševne žarke in mu trgal zastore, ki je duša ž njimi zagrinjala okna, obrnjena v čutni svet. Od vseh strani so ga nagovarjali zemski glasovi in zagluševali tihotne zvoke mističnih strun. Dokler sije Čutno solnce in duši odpira okna Čutov, ki skozi nje duhovne sile vhajajo v materialni svet, tako dolgo je duša nesposobna za jasno, mistično gledanje. Se-le, ko začne mrak zagrinjati čute in Čutno solnce tone za obzorjem, vzhaja v duši zarja mističnega solnca Kadar imajo čuti poldne, takrat je v mističnem svetu polnoči. Cim bolj pa se nagiblje čutni dan, tem bolj raste mistični dan. Tako si lahko razlagamo, da Bfezinu v večerni zarji proseva jutranja zarja mističnega dneva. Na zahodu mu vzhaja jutranja zarja; na zahodu se dani, se svita . . . Seveda imajo vsi ti izrazi poleg navadnega mističnega zmisla še višji, mistično-simbolični pomen in se nanašajo na razmerje med zemskim in posmrtnim življenjem. V »Svitanju na zapadu" vstaja pesniku nova zarja, ki tako očara pogled njegove duše, da ga popolnoma obrne v notranji svet. Ta zarja je smrt, večerna zarja zemskega življenja, ob enem pa tudi jutranja zarja boljšega življenja. Saj smrt odpre duši vrata v boljše življenje; ona je oni usodni prag, ki ga mora duša prestopiti, Če hoče vniti v večni dan pravega življenja. Ob smrti se sicer zgraža naša čutnost, duši pa je smrt poslanka miru in predhodnica večnega dneva. Mistiku, ki se vglablja v dušno življenje, je smrt tesno združena z idejo večnega življenja v nadčutnem svetu. Mistik vč, da se začne pravo duševno življenje šele po smrti. Zato mu je ideja smrti in večnega življenja nekaka mistična leča, ki zbira vse raztresene duševne žarke in jim daje smer k večnemu Gorišču. Ideja smrti daje „Svitanju na zapadu" enotnost, določnost in preglednost, kakršne v prvi zbirki še nismo mogli najti, ker je pesnikova duša še nekoliko omahovala. Sicer je že v „Skrivnostnih daljavah" Brezinova poezija težila po mističnem gledanju; toda pesnik je le s tresočo in negotovo roko krmaril svojo ladjo, in viharji so vanj pljuskali zemske valove. Zdaj je pa smrt sedla h krmilu; pod njenim dihom so se umirili zemski viharji in ladja bolj varno kakor dozdaj pluje proti pristanu mističnega sveta. Vse Brezinovo naziranje je postalo jasnejše, doslednejše in določnejše; njegove misli so se poglobile in postale se bolj vznesene. Ob enem z vsebino je napredovala in se izpopolnila tudi pesniška oblika. Vse poteze so postale ostrejše lr> določnejše; nič več ne vidimo nedoločnih, megleno raztegnjenih obrisov. Verzi s° kakor izklesani, nobena beseda ni odveč, vsaka besedica je kakor pribita na svojem mestu. Vsa oblika je obrušena in uglajena; ritem in pesniško izražanje se krasno prilega mislim. Najvišje ideje in najbolj metafizične misli zna Brežina izražati tako preprosto, neprisiljeno in lepodoneče, da nas kar očara. Neka čudovita godba zveni v njegovih verzih, ki so polni aliteracij in asonanc. Pesmi v zbirki „Svitanje na zapadu“ imajo toliko globokih idej, da jih sploh ni mogoče izčrpati; napisati bi bilo treba cele knjige pesniških parafraz. Misli so tukaj še bolj kondenzirane in kristalizirane kakor v prejšnji zbirki; skoraj v vseh mislih se zrcali višji mistični zmisel. Ideje ,,Skrivnostnih daljav“ so se v „Svitanju na zapadu" razcvele; marsikateri cvet je pognal še novo cvetje. Ker se je pa pesnik že popolnoma umaknil v mistični svet, je tudi svoje ideje presadil v skrbno ograjene vrtove mističnega sveta in jih zagrnil s skrivnostnimi zastori. Ce se jim hočemo približati, moramo v svojo duhovno svetilko priliti mističnega olja. Posebno dobro moramo ločiti čutni svet od duhovnega in se vedno zavedati, da Brezinova pesem na zemsko svetlobo opira krila, predno vzleti v mistične višine. Potem nam bodo umevni mnogi na videz protislovni izrazi. — Temna noč je mistiku svetla in svetloba mu temni' solnce; v tišini se najglasneje slišijo zvoki in vzkliki duševnega sveta, tišina mu odmeva v duši („tišine večni glas je v moji misli s težkim odmevom zamiral"); nema usta mu govorč slovesne besede in v molčečnosti je duša najbolj zgovorna. V prologu „Svitanja na zapadu" Brežina pozdravlja novo zarjo, ki mu je izšla na zapadu njegovega obzorja; „Ples večnih svitanj je v moje somrake pel v škrlat rož zapadnih se je tresel v rosi jutranji. Dan časa novega je moje solnce rdeče temnil, a po mraku moje duše je lil tajno luč notranjo." V mraku zemskega življenja se mu budi koprnenje po novem življenju. Pesem mu je „most bledih žarkov"; po njem spč pesnikovo teženje v „rodne višine". Kamor se ozre, vse ga spominja, da to ni njegova prava domovina, vse mu poje o „drugem bregu", o srečnih bregovih nebeške domovine. Predno gre na delo, opravi svojo „Jutranjo molitev" s slovesnostjo, dostojno velikega pesnika: „Sotor črni smrti, ki ga duša razpenja na poti svoji, da bi odpočila sem spel na povelje Tvoje in obrnjen k vzhodu svetlobe, rekel sem mislim, klečečim na rožnatih preprogah jutra: Molite: O Najvjšji....... Kaka slovesnost je v teh verzih, ki v njih s pesnikom vred čutimo bližino božjo. In misel prihaja za mislijo v slovesnem izprevodu; in vse poklekajo na rožnate preproge jutra in molijo goreče, molijo koprneče....................... Pred Gospodom svetov, ki vse oživlja in ohranja, se pesnik zaveda svoje nevrednosti: „'1 udi jaz, eden najrevnejših, prihajam poslušen glasu I ojega zvona, na podedovano njivo mojih mrtvih “ Rad bi gledal mistični svet v zarji smrti; zato prosi Boga, da bi dal »trdnost pogledu, kadar uzre mistični znak smrti na cvetih vrtov in duš“, in da bi mogel zbrano poslušati glas božji v svoji duši: „r)aj duši moji pogum molka, kadar si izpregovoril v znakih, in vrtovom mojim dosti rož, ko nastane d6ba viti vence !K V zavesti svoje velike umetniške odgovornosti moli tako veličastno in vendar tako nedolžno-preprosto: „St6ri, da bi bila resnica tnoja podobna knjigi molitveni, da bi vsak v nji našel molitev svojo, i zavrženi i umirajoči! In če se odbije večno solnce v moji besedi, naj v radostno ekstazo zardeva1) brate in cvete njih koprnenja naj obrača k večnemu ognjišču zoritve! Daj, da v žarkih nasmeha mojega prah s polij mojih pada na sosedne njive, in dih bolesti moje naj strdi se v kristale lekov tem, ki so v gledanju omagali! Tihoto moje samote napolni s šumenjem kril pobratenih duš, in trenutki radosti moje naj v včnjavem dežju se nad postelje brez spanja tresejo, kakor harfno petje k utehi užaljenega. Daj, da bi moje misli bile kakor vetri pomladni, ki prinašajo ritem bodočim pesmim, in kakor vihar, ki k vrnitvi priganja potnika pred potmi smrti!“ Brežina vedno teži po nadzemskem svetu in po duševnem življenju. Njegova pesem se drzneje in drzneje dviga v „rodne višine". Vendar ne more naravnost poleteti v toliko višino, ker je razdalja prevelika; na tej daljni poti potrebuje opore, kjer bi se odpočila od dolgega letanja, da bi mogla zopet s čilimi silami poleteti še višje. To oporo je Bfezina našel v ideji smrti. V pesmi „Mythus duše“ nam opeva povest svojega duševnega gledanja in pojasnuje, kako se je naposled sprijaznil z idejo smrti. Skozi pokrajine duševnega življenja je šla njegova duša kvišku; a vedno ji je bila za petami povodenj noči, ki je sproti temnila solnce, zmivala barve in poplavljala dušno bogastvo. Nazadnje mu je vzplamtelo jutro ... Z apokaliptično-veličastnimi potezami opisuje, kako je odprl slikano knjigo „mrtvih sanj", knjigo človeškega rodu, ki nosi znak smrti in minljivosti; skozi minljivost pa proseva spomin neminljivosti in boljšega življenja. V tej knjigi ni mogel mirno Čitati, ker je bila njegova duša nemirna in razdvojena. Rad bi bil poletel kvišku v boljši svet. Na jambore njegovih ladij mu je sedala pesem, kakor ptič ki potrebuje počitka, da bi lažje poletel iz dežele „odpadujočega listja pod obnebje večne zoritve". Toda zemlja ga je težila in mu ovirala polet, za seboj pa je slišal noč. Hotel je kvišku, pa ni mogel. Umiril se je šele, ko mu je jasneje vzplamtela ideja smrti in mu premostila prepad med minljivim Čutnim in neminljivim duševnim življenjem: »Utrujen sem se končno privadil petju noči in ljubim zapad . . .“ Vzljubil je zahod Čutnega življenja, — smrt, ki se dviga kakor svarilni signali na gorah in naznanja vhod Neznanega; smrt, ki sočutno objemlje tesnobno-hrepeneČe in bolnikom šteje utripe žil. ■) transitiv. V ^Skrivnostnih daljavah14 je njegov pogled še „ugašal pred zmagoslavnim pogledom smrti44. („Pogled smrti.“) Zdaj pa v smrti pozdravlja prijateljico, ki mu navdihuje pesmi in jim daje osnovne tone. Smrt kaže njegovi duši pot v višave in v neskončnost; ona mu je znanilka življenja in večne blaženosti in vratarica nebeška. Mistikom, ki že v življenju odmirajo svetu, je smrt sladka: „Trudni sveta, roko podamo Prijateljici, da bi nas odvedla odtod in smrt naša bode kakor smrt očiščenih ljudi. Podobna poti iz sob prenasičenih vonjev v cerkev na cvetno nedeljo. Podobna vstopu na ladjo med plapolanjem zastav in orkestri godeb. Podobna odhodu vojske v osvojene dežele, ki ji mečejo kitice z oken. Podobna veselemu odgovoru kora po besedah duhovnika, zavitih v skrivnost. Podobna poljubu, ki bo trajal dlje kakor sistemi svetov, podobna vzkliku vseh pesni, skritih v vseh minulih in bodočih dušah in svetih, in združitev vseh minulih in bodočih dni in noči v en sam dan, ki v njem ne bo noči," („ Vino silniliuJ Brežina si predstavlja smrt kot prijazno postavo z nasmehom na ustnih in z zlatim ključem v roki. Poje ji navdušene himne in jo pozdravlja zaupno kakor so jo pozdravljali nekateri svetniki, n. pr. sv. Terezija, ki je pela: „Umiram, ker ne umrjem.44 Pravo življenje se bo začelo še-le po smrti. V primeri s posmrtnim živ ljenjem je zemsko življenje le bežni sen. BFezina, ki vse gleda „sub specie aeter-nitatis", imenuje zemsko življenje sen in skoraj v vsaki pesmi poje o sanjah minljivega življenja. Kakor zemsko življenje, tako je tudi naše sedanje spoznanje le nepopolno; vse gledamo kakor v somraku in najvišje resnice, ki jih bomo popolnoma spoznali po smrti, zdaj takorekoč samo slutimo. Zato Brežina vzdihuje po popolnejšem življenju in poje „Mojo dedščino si položil v deželo sanj in slutenj,*) moje rože si potrgal in presadil v njene čudovite vrtove; njih vonj me omamlja v ekstazah molitve in umetnosti, in krasota njih barev gori' mi z Zapada “ (Mojo dedščino si polomil . . . . ) Naša duša pa ni ustvarjena le za sanje in slutnje; po smrti jo čaka še popolnejše življenje: „Nad podrtim zemskim krovom se nam odpira nebo." „Dan’) s svetlobo temni daljave — noč *) s temo prižiga višave-." Na tem svetu živi duša kakor v tujini in pregnanstvu ; njena prava domovina je na onem svetu Tja v domovino teži vse pesnikovo koprnenje; njegova duša in njegova pesem hrepeni po „rodnih višinah44 in po „rodnem mestu44. Svojemu prijatelju Boušku je rekel: „Če le pomislim, da je duša nesmrtna, sem kar v ekstazi. To je nekaj neizmernega!" Tako ga prešinja misel na posmrtno življenje duše! V svoji duši večkrat zasliši veselo pesem o domovini, ki mu prinaša „pozdrave z drugih bregov44. Čudi se svoji duši, ki se včasih tako nerada spominja domovine. Začuden jo vprašuje: *) t. j. v deželo, ki o nji sanjamo in slutimo. ‘‘) čutni dan, zemsko življenje. — *) čutna noč, smrt. »Zakaj se odvračaš o Slaba, ko se bližaš k rodnemu pragu? Cuj, bučanje večnih morij pod obnebij ognjeno širino! K odhodu tvojemu pesem! Od bregov večnosti plove in iz njenega refrena vabilo Najvišjega ti poje.“ („Zakaj se odvračaš, o Slaba?*) Prosi jo, naj jo nikar ne bega to, da bomo šele zvečer prišli v njeno rodno mesto in da bomo šele v mraku zagledali njega (rodnega mesta) vrtove; vhod bo vendar slovesen in vesel, saj nam bodo »naši lastni ugasli dnevi z žarki nastlali pot in z vriskanjem po leta poslanih nad bomo pozdravljeni." f»Svitanje na \apadu.*) Pa tudi nepopolno in bedno zemsko življenje ima za dušo velik pomen, ker je tukaj za-njo doba zoritve: »Zakaj nam, ki verujemo, je dan Tvoj d6ba zoritve," »Ob poti nezrelo sadje naše v refleksu zapada zoru" 6,Svitanje na \apadu.u) V ekonomiji zemske zoritve za boljše življenje igra bolest in trpljenje važno ulogo. Bolest je najbolj tvorna sila. Bolest je najkrajša in najuspešnejša pot duše. Zato »duša vedno hrepeni po tem, kar je najtežavnejše, ker se je iz svojih skrivnostnih izkušenosti prepričala, da je najtežavnejša pot najkrajša pot v višine in da je tam, kjer se bliščč zlati stolpi njenega rodnega mesta, treba iti vedno proti vetru." ') To je naziranje mistikov sploh. Srednjeveški mistiki pojejo slavospeve bolesti in trpljenju. Blaženi Henrik Suso piše: »Trpljenje je najvarnejša pot, najbližja in najkrajša . . . Trpljenje je zdrava pijača in zdravilno zelišče nad vsa rajska zelišča. Mrtviči telo, ki mora že tako segniti, hrani pa plemenito dušo, ki naj večno ostane. Plemenita duša se nasičuje trpljenja kakor lepa roža majeve rose............................... Trpi j enje oblači dušo v rožnato obleko, v škriat; trpeča duša nosi venec rdečih rož, žezlo zelenih palm; ono je bliščeči rubin v deviškem nakitu.................£<1) Tudi lomaž KempČan, ki na več mestih govori o važnosti trpljenja, poje slavospev trpljenju: „De regia via sanctae Crucis“ (»Imitatio Christi“ II c. 12.) Brez zatajevanja, bolesti in trpljenja ni mogoče okusiti sladkosti in lepote duševnega sveta. Brezinu je bolest najsvežejši in najkrepčiInejši vir umetnosti in poezije. Bolest mu kaže pot in smer. Pod njenim vplivom mu v duši vstajajo hliski in se budi spev bodočega življenja. V njenem žarjenju mu vstaja svet raz- košja na bregovih blaženosti. In na črno platno bolesti riše svoje sanje . . . . Bolest ga skozi ogenj smrti pelje v kraljestvo mistične poezije: »Skozi ogenj zapada, kakor oglje žareče, ki v očeh odbija žar svetih besnosti, temačnih misli mojih četo zmedeno s tvojim (bolesti) bičem žene Gospod na pašo skrivnosti." f»Skrivnost bolesti.*) ') O. Brežina: Perspektivy (»Lumir" 1898, št. 2.) a) M. Diepenbrock: Heinrich Susos l.eben und Schriften. 4. Aufl. Regensburg, .1. Manz. ^tr-359- 3^0. 361. Radost njegovi poeziji vrata zapira, „bolest jih daljavam odpira“. »Kadar je solnce (= radost) pelo, ti na svoje strune nisi udaril . . . moje (poezije) barve si razstavil le v prizmi solz svojih." Včasih se v njegovo samoto priplazi davna bolest „Podobna noči", bolest, ki se je ne bomo na zemlji nikdar odkrižali — bolest človeške narave po grehu. Njegovo koprnenje je trepetalo, ko se mu je bližala bolest, in se ni upalo dotakniti „misli žarečih tipk". Mrak ga je obdajal in dan je odhajal; in bolest, ki Vstajenje poje (križev pot življenja in vstajenja !), podobna noči, ki naenkrat pogleda v vsa okna in vsem pogledom odpira edino okno v večni dan, le ta bolest je vanj dihala. V dušo mu je dihala bolest, ki se začne s prvim dnem in na človeka preži prav do solznega praga smrti — bolest, katere posmrtni odmev bodo radosti nebeške (seveda, če jo prenašamo krščansko). Bolest je v ozki vzročni zvezi z otožnostjo; Brežina ta dva izraza (bolest in otožnost) večkrat rabi v obojnem pomenu, ali ju pa tudi zamenjava. Bolest z otožnostjo vpliva na dušo. Otožnost je pa tudi posledica silnega dušnega koprnenja po boljšem in popolnejšem življenju v svetu „nadzeniskih cvetov in form". Mistike, ki tako hrepenč kvišku, čutno življenje napolnjuje z otožnostjo. In tudi najbolj zmagoslavna pesem je „tesnobna“, če zveni „v tonih zemskih oktav" (»Zmagoslavna pesem"). Ta otožnost je otožnost duše, ki vidi in se zaveda, da živi v tujini, da jo vklepajo spone materije (»otožnost materije"). To je otožnost duše, hrepeneče po domovini; domotožje „ujetih knezov . . ., ko se mest svojih spomnijo, nad jezeri razcvelih, zvezd neba rodnega . . ." („Bolest človeka" ’) — Najbolj otožni in skoraj breztolažni so pa trenutki, ko se duša utrujena vrne iz višjih pokrajin, se še jasnejše zaveda človeške nepopolnosti; ko jo zapusti navdihnjenje in ko pesniška beseda v duši izgubi „vso voljo in svežost in pesniku teče kalno in leno po verzih kakor v trhlih žlebovih".*) Sence se zgrinjajo nad dušo, mistično obnebje temni' in v dušo gleda »tesnobno in dvoumno molčanje večnosti". („Mojo dedščino si položil . . .“) Bfezinova otožnost torej ni nikako »svetožalje", temveč ima globoko metafizično in versko podlago; imenovali bi jo lahko ,,mistično otožnost". O podobni otožnosti govori »Imitatio Christi": „Quamdiu mortale corpus geris, taedium senties et gravamen cordis. — Oportet ergo saepe in čarne, de carnis onere gemere : eo quod non vales spirilualibus studiis et divinae contemplationi inde-sinenter inhaerere." (III. c. 51.) Brežina se zaveda, da je vsa ta bolest in otožnost posledica po grehu popačene človeške narave — „ob originalen) corruptelam", kakor pravi „Imitatio Christi".3) Te resnice se spominja v že omenjenih pesmih: »Podobna noči . . .“ in „Bolest človeka". Nenavadno globokoumno in nežnočutno pa poje o tem v „Legendi skrivnostne krivde". „Sijaj bodočih ur“ mu je razsvetlil en trenutek življenja, da mu je ta trenutek razcvet v slavnostno razsvetljene dvo- *) Novf Život 1. 1901, Str. 16. ’) Te Brezi nove besede navaja Bouška v »Novem Životu" 1896. II., str. 53, 5) Kolikor se da soditi po njegovih pesnih, je Brežina mnogo čital to zlato knjigo srednjeveške mistike. rane njegovih dni In pesnik je korakal po teh dvoranah. Toda zavest krivde ga je spremljala povsod. „Senca Nekoga“ je šla za njim in plavala pred njim. Kamor je stopila ta skrivnostna senca, ki je v tem trenutku spremljevala pesnika, povsod so temnela zrcala, luči ugašale in godba je padala na najnižje oktave. »O duša moja, odkod je on prišel? In koliko stoletij morda je skozi mojih prednikov duše prehajal, predno je prišel k meni . . . ? V koliko rožnatih nasmehov je dihnil svoj podzemski hlad?" Bolest in otožnost je senčna in temna (seveda ne v moralnem pomenu) stran Bfezinove poezije in tvori nekako temno ozadje, da se tem bolj razločijo svetle barve mističnih tonov. Med nizkimi toni zemske bede se pa vedno oglašajo tudi visoki, slovesni, jasni duševni toni. Saj se mistika vedno vzpenja kvišku v nebo, dasi se mora pri tem opirati na zemljo. Bfezina ne poje le pesmi človeške nepopolnosti, slabotnosti in bede zem-skega življenja. V mnogih pesmih se je povzpel do nenavadnega, plemenitega duševnega ponosa in mistične samozavesti, ki pa nikoli ne nasprotuje njegovi ponižnosti. Ogenj svojega navdušenja je izlil v slovesne psalme in himne Posebno slovesne so pesmi: „Jutranja molitev“, „Vladarji sanj“, „Zmagoslavna pesem“, „Vino silnih“ in „Psalm v čast najvišjemu Imenu". ,,Vladarji sanj“ so one izvoljene duše, katerim Bfezina poje svoje mistične pesni. Po njegovih nazorih namreč ustvarjajoči umetnik brez vzpreje-majočega ni nič. Zato je v „Jutranji molitvi“ prosil Boga, naj bi „tihoto njegove samote napolnil s šumenjem kril pobratenih duš“. Te izvoljene pobratene duše nagovarja kot »Vladarje sanj“. Bratje, katerih duše poklekajo poleg duše moje v svetiščih Neznanega; katerih roke se dotikajo mojih, ko sipijemo zrnje na oglje skupnih kadilnic, zbližani z opojnostjo skupne molitve, ki smo jo prejeli kot dedščino vekov . . . Vi, ki ste bežali pred svetom, utrujeni zemskih barv, vi, ki se vglabljate V samoto in hitite proti večni domovini . . . »himno ste zapeli čistemu Poljubu." ,,Z m a go sl a v n a pese m“ je navdušena pesem duše, ki slavi zmagoslavje nad materijo. Kdor hoče zapeti to pesem, se mora z zatajevanjem čutnosti pripraviti za duševno gledanje. Zato ta pesem žadom' še-le takrat, ko je zatajevanje, združeno s telesno bolestjo, prikipelo do vrhunca. Zmagoslavje doni iz te pesmi, kadar zvem' v najvišjih oktavah, nedostopnih navadnemu zemskemu sluhu; tesnobna pa je ta pesem, Če jo prenesemo v zemske tone. Kdor zna zatajevati čute in krotiti strasti, ta sliši zmagoslavno duševno pesem povsod, v naravi, v umetnosti in v življenju. „V i n o silni h“ je prekrasna in za mistiko jako značilna pesem, ki v veličastnih in markantnih, a vendar tako preprostih podobah opeva pojme sladkosti mističnega sveta. „Vino silnih“ je oni veličastni duh. ki preveva mistične duše in njih krila razpenja in se v njih jadra upira, jim kaže pot kvišku in jih povzdiguje nad zemsko bedo, nad tesne meje Časa in prostora. »Bratje, iz roke v roko podajajmo vino silnih v svoji čaši; veki so ga v vinogradih mraza branili, kakor dimi ognjev ponoči. Vinarja sta mu bila Otožnost in Samota. Umrli bomo pred smrtjo svojo in po smrti bomo živeli. Poslušni bomo brali v knjigi Tvoji, o Večni, in k nje slikam določili besedo............. Vrtovi bodo nam grobi in smrt svojo bodemo s spevom zibali................ Ne pojdemo skozi megle solz iz zemlje sanj v deželo življenja, zakaj oboje se strne, in solze, kakor rosa na setvi vekov, od solnca vpita, se dvignejo nad nami v škrlatih jutranjih."') V „Psalmu v čast na j višjemu Imenu" slavi božjo vsemogočnost in veličastvo, kateremu vse stvari ne morejo najti primernega imena. Pesnik čuti svojo ničevnost pred Bogom: »Moja duša se trese v hlapu Tvojega diha, moj glas je preglušen s Tvojim molčanjem, moj nasmeh je v Tvojem pogledu sežgan......... Brežina se skoraj v vsaki pesni spominja razmerja svoje duše do Boga. Duša vedno teži po Bogu, ki jo edini more utešiti; zaveda se, da je vse, kar je lepega, le odsvit večnega Solnca, odsev njegove lepote in dobrote. Boga nagovarja različno : Skrivnost, najvišja Volja, Večni, Najvišji, Neznani*) itd. Na nižjih stopnjah mistike se duša še nekako instinktivno obrača za Bogom kakor rastlina za solncem. Mistični pesnik Brežina čuti seme božje v svojem srcu in večkrat govori o slutenju Boga in boljšega življenja. Na takih mestih govori srce in čuvstvo. Kadar se mu pa oglasi um, takrat razločno in s trdnim prepričanjem govori o tem, kar srce in Čuvstvo zaznava le nepopolno — sluti. Tako n. pr. poje: „Nam, ki verujemo, je dan Tvoj doba zoritve.44 Brežina v razmerju do Boga čuti svojo nevrednost, slabotnost; obtožuje se svojih slabih nagnjenj in »nečistih teženj svoje krvi44. Vendar se tudi zaveda, da je Bog cilj njegove duše, in včasih se njegovo srce s ponosnim zaupanjem povzdigne proti nebu. V „Jutranji molitvi41 prosi, da bi se mogla njegova pesem povzdigniti na gigantskih orlovih krilih („kakor gigantski fantom orla44), na dve strani razgrniti oblake noči, nazadnje leči k božjim nogam in svoj ponosni pogled podvreči božjemu pogledu. Med veličastnimi himnami opojnega mističnega navdušenja in nizkimi toni globoke bolesti in otožnosti je še vse polno nians izpolnjenih s Čarobnimi liričnimi toni Brezinove duše. Med epsko veličastnostjo in slovesnostjo vedno dom' prisrčna in topla lirika. Med najlepše čistolirične pesmi spada „T i nisi š 1 a“ (namreč duša) in „Občutje“ (,,Ndlada“). Notranjo lirično toploto spremlja zunanja m e 1 o d i o z n o st pesniške oblike, ki se krasno vjema z vsebino. Bouška pravi, da v češki literaturi ne pozna kras-nejših verzov, kakor so Brezinovi. Čim bolj prebiramo te verze, tem več notranjega in zunanjega bogastva najdemo v njih. V prevodu se ta krasota izgubi. ') Cf. tudi str. 50. *) »Neznani" in podobni izrazi nikakor niso sorodni z »nedoumnim" agnostikov; Bfezina je veren katolik in hoče s takimi izrazi izraziti le slabotnost našega uma pri spoznavanju najvišjih resnic. — Umljivosti Brezinovih pesmi mnogo škoduje to, ker piše zaimke, ki se nanašajo na Boga, z malo začetnico; zato je večkrat težko uganiti zmisel pesmi, ker ne vemo, na koga se nanašajo apostrole. V navedenih in prevedenih zgledih sem take zaimke pisal z veliko začetnico. Navesti hočem le nekoliko verzov v izvirniku; seveda ne morem trditi, da sem izbral ravno najlepše, ker je pri toliki množici težko izbirati. »Čas vadi1), rfiže me chradly ’), vina mA horkla 3), rudia4) mA svčtla . . »Je pozdž již5). ZAclony4) zdviham, okna svA bez bAznž7) otviram vyšim.“ („ Tys nešla.“) „Je kvčten’) stinfi. Poledni parna’) dAvno už za sebou mame. Sen opity krvi10) umdlel a čistšimi tony hraje. Hotiči trAmovi vezeni11) našeho s praskotem ohnS se lAme, a u cestv nezralč ovoce naše reflexem zApadu zraje.“ („Svitane na Zapade.11) Večina pesni v »Svitanju na zapadu11 je pisanih v tako imenovanem »prostem ■verzu" (razven šest pesni: Prolog, »Slišim v duši11. »Skrivnost bolesti", „Občutje“, „Ba sedeš za mojo mizo11, (»O minula, ko smrti večni pasšt"). Tudi v »Skrivnostnih daljavah11 je nekoliko pesni zloženih v »prostem verzu11, vendar je bil tam ta verz še nekaka izjema. »Prosti verz11 se loči od navadnega v tem, da se v njem naglašeni in nenaglašeni zlogi ne menjavajo tako redno. Ritem »prostega verza11 se ne uklanja strogim zunanjim ritmičnim pravilom, vendar ni nepravilen ah poljuben, ampak se ravna po pravilih notranje pesniške ritmike in se popolnoma naslanja na misli in čuvstva. V takem verzu je pel angleški pesnik Walt Withman; zato ga nekateri po njem imenujejo Walt-Withmanski verz. Brežina Sl je ta verz prikrojil primerno svojemu temperamentu. Njegov »prosti verz" ni nepravilnost ali površnost v zunanji pesniški obliki. Oklenil se ga je zato, ker je videl, da se včasih mistična eruptivnost ne dd vpreči v navadne ritme. Brezinov „prosti verz11 je večinoma sestavljen iz daktilov in trohejev in se lepo ujema z mistično eruptivnostjo njegovega sloga (notranjega) Mistična eruptivnost v hitrih, strastnih, ekstatičnih daktilskih sunkih udarja na dan, v trohejih pa zamira in počiva, da more spet planiti kvišku v daktilskih skokih. V daktilu misel vzkipeva in poskakuje, v troheju se pa izliva in priostruje v določnejšo obliko. To lahko vidimo v navedenih štirih verzih iz pesni »Svitanje na zapadu11. Kako v tretjem verzu prasketa mistični ogenj, v četrtem se pa misel priostri v vsaki polovici verza! Neka čarobna sila je v teh Bfezinovih verzih, posebno še, ko jih okrasi z aliteracijami in asonancami in jih povzdigne z veličastnim svetopisemskim paralelizmom misli. V »Svitanju na zapadu11 moramo še bolj kakor prvi pesniški zbirki občudovati veličastne pesniške podobe. Bfezina se povzdiguje nad prostor in čas. Iz svetovnih prostorov jemlje drzne pesniške podobe, ki naj bi nam nevidne žarke transformirale v žarke manjše lomljivosti, dostopne zemskim očem. »Od zvezd zveni mi pesem začeta pred stoletji." »Počasni ritem večnega kora je svarilno v dušo mi segel." Knjiga človeštva mu je kakor »palimpsesti, kjer skozi vsemir današnji proseva vsemir prvega solnca11 (kako visoka misel!). Kako krasno izraža hrepenenje svoje duše! ') veneti. — ') giniti, veneti. ) bojazen. — *) majnik. — ’) vročina — >) greneti. — 4) rdeti. — s) Je pozno že. 4) zastor. — . _ 10) krvi pijan. — ■>) jeea. „Na jambore ladij mojih sanj') je sedala pesem, ptič mistični utrujen letanja, ki iz dežel odpadujočega listja hiti pod obnebje večne zoritve." Prav tako čudovito-krasne so podobe, ki na prisrČno-preprost način izražajo visoke ideje in velikanske misli. Nedosežna je podoba, kjer primerja svojo umetnost knjigi molitveni. Bolest je „podobna noči, ki naenkrat pogleda skozi vsa okna in edino okno odpira v večnost44. Ko misli na smrt, čuti dih drugega življenja in zdi se mu, kakor da bi poslušal-„večerno molitev zvonov pred velikimi prazniki44 (življenje vigilija večnosti!) Smrt mistikov bo kakor pot iz zaduhle sobe „v cerkev na cvetno nedeljo.44 Bfezina se v svoji četrti pesniški zbirki primerja „staviteljem božjega hrama44. Tudi v „Svitanju na zapadu" je zgradil veličasten božji hram. Obrnjen je proti zahodu — proti mističnemu vzhodu Proti zahodu je tudi obrnjeno veliko okno in na tem oknu je naslikana smrt z nasmehom na ustnih in z zlatim ključem v roki. Vsa svetloba prihaja skozi to okno — skozi sliko smrti v božji hram. Poteze te slike v čudnih sencah švigajo po hramu. Kadar pa v večerni zarji jasnejše vzžari mistično svitanje, takrat se Čudna svetloba razlije po poltemnem hramu, barve na stenskih freskah oživč, in visoka okna drzno kvišku kipeče kupole zablestč v nebeškem svitu F. Ks. G. U n i j a t s t v o. Par mesecev sem se pojavlja med Slovenci agitacija za unijatstvo. Pričela se je na vročih tržaških tleh. Širša javnost se je lotila te stvari, ko je butila vest na dan, da je občina Ricmanje pri Trstu prestopila k grško-katoliškemu obredu in da je že vsprejeta v križevško unijatsko škofijo. Kaj je neposredno sprožilo to vest, ne preiskujemo; nas zanimlje v prvi vrsti dispozicija za tako izpremembo. In gledč nanjo moramo povdarjati, da je žalostni vspeh slovanskega gibanja „proč od Rima". To gibanje je že precej staro; pred nekako dvajsetimi leti se je pričelo v Avstriji s posebno silo. Fraze razkolnega fanatizma o latinizaciji so takrat priromale iz Rusije k nam. Napadala se je rimska cerkev in papeži; proslavljala pa grška in njena uredba; naravnost se je slavil razkol in vabilo se je vanj. Dogmatiške razlike so skušali zakriti s povdarjanjem narodnostnega pomena svojega gibanja. Naši škofje in vsi zavedni katoličani so razkrivali to gibanje. Neminljivih zaslug si je v tem oziru pridobil vzlasti sedanji krški škof in najboljši zagovornik slovanskega bogoslužja na našem jugu dr. Mahnič. Imenovano gibanje je imelo jasen protikatoliški značaj; bila je odkrita agitacija „proč od Rima44; vodili so jo pa možje, kateri sami niso imeli nobenega krščanskega prepričanja več.— V tem gibanju je doma razpoloženje za unijatsko agitacijo. O tem nam jasno pričajo unijatski agitatorji. ‘) t. j. mojega življenja. V prvi vrsti je nastopil bivši urednik „Slovanskega sveta“ Fr. Podgornik. To ime govori več, nego dovolj. Nadarjeni mož, ki stoji sam, kot se kaže •z vseh njegovih spisov, popolnoma na religijsko indiferentnih tleh in gleda religijo jedino le s politiškega in narodno-kulturnega stališča, je bil vedno v ospredju protirimske agitacije. O unijatstvu je izpregovoril v »Slovanskem Včku44, dunajskem polmesečniku, ki je odločno protikatoliškega, razkolnega značaja. Izrcdka se berč tako strastni napadi proti katoliškemu duhovništvu in katoličanom sploh, kakor jih je prinesel že ob svojem nastopu ta list, ki pravi o nas katoličanih, da smo ali hinavci, ali pa norci. V tem listu priporoča Fr. Podgornik unijatstvo, češ da razkol še ni mogoč! Med agitatorji za unijatstvo se trudi dalje tudi „Slovenski Narod", list, ki ne priznava niti upravičenosti, da bi se sploh moglo resno razgovar- jati o religijskih vprašanjih. Molčimo! Za »Narodom14 hodi „Soča", ob strani pa kot vedno, versko indiferentna, v svojem bistvu katoliškemu preporodu slovanskega juga vedno nasprotna tržaška „Edinost44. Izmed glasil, fci trdč, da se drže katoliških načel, plove v unijatski struji samo novi tržaški list „ S v e t i 1 n i k “.') Unijatski agitatorji ne morejo vzbujati zaupanja. Z njimi se ločujemo že pri prvi točki. Nam je katoliška religija sredstvo za večno izveličanje, od Boga postavljeno, neizpremenljivo in katoliška vera j edini resnični odgovor na najvišja vprašanja o izvoru, naturi in namenu posamnikov in človeštva, njim pa le izpremenljiv kulturen pojav. Vsaksebi smo v prvih pojmih, zato bi se mogli z njimi razgovarjati o unijatstvu še-le potem, ko bi se zjedinili o bistvu religije in o objektivni veljavi katoliške cerkve. Veselilo nas pa bo, če bo unijatsko gibanje rodilo marljivejše proučevanje grške cerkve, njene zgodovine in njenih sedanjih razmer. Južni katoliški Slovani smo dolžni sodelovati po svoji moči za unijatstvo, toda ne s tem, da se vdinjamo v službo pri sovražnikih katoličanstva in pod njihovim vodstvom medemo religijske Pojme, marveč da pod vodstvom rimskega papeža in škofov z resnim delovanjem, polni vneme za katoliško vero skušamo pridobiti svoje razkolne sobrate — v unijatstvo. Mi smo že unijati — združeni z Rimom —; sedanja unijatska agitacija ima pa neunijatsko smer; ne teži +/>.,' o-U namreč po ožji zvezi z razkolno cerkvijo zato, da bi pritegnila razkolne Slovane k Rimu, marveč da bi naša zveza z Rimom postala čim ohlapnejša In se naposled razrušila. Unijatstvo bodi, tako želč njegovi agitatorji, faza v gibanju „proč od Rima44. Nekaj opazk pridcvljemo še z ozirom na navadne agitatorske trditve 0 unijatstvu: 1. Latinski obred škoduje naši narodni individualnosti; tako Pravijo. Pri tem pozabljajo, da je obred le zunanja oblika verskih idej, ki je vzrastla iz teh idej pod cerkvenim vodstvom. Kjer zaspč verske ideje, tam ne pomaga nobena obredna oblika. Narodna individualnost se bujno ~~7' ——-- ') Lastnik mu je duhovnik A. Stemberger Izhajati namerava kot »glasilo slovenskih dclavcev“ po dvakrat na mesec lahko razvija ob vsakem verskem obredu, da si le ohrani žive ideje prave vere. Latinski obred je prav tako slovanski, kakor grški. Katoliški Slovani latinskega obreda žive v njem in si oplajajo ž njim svoje duševne sile, kakor nam priča vsa njihova povestnica. Za nas so individualne evharistiške pobožnosti, blagoslovi, procesije z Na j svetejšim, ki jih ne pozna grški obred. Za nas je individualno ljudsko petje v cerkvi, ki se neprimerno svobodneje giblje v latinskem, nego v grškem obredu, za nas je individualen duhovniški celibat, jeden prvih faktorjev naše narodne samostalnosti. Teh par točk naj zadostuje, da razvidi vsak, kedor pozna narodovo življenje, mogočni kulturni vpliv latinskega obreda za razvoj naše narodne individualnosti. Upamo, da objavimo kmalu posebno razpravo v tem oziru. — Ne prezrimo tudi, kako neizmernega pomena je bil in ostane stik s klasiško latinsko kulturo, s katero nas veže latinski obred. Majhnega pomena so tu vprašanja, katera stara kultura je višja in nam primernejša, grška, ali latinska; klasicizem se pač ne dti deliti in če že hočemo kaj reči na to, moramo povdarjati, da latinska kultura obsega obojno, — grško in svojo. Spominike grške kulture nam je ohranil rimsko-katoliški zapad latinskega obreda; otela jih je in čuvala rimsko-katoliška cerkev. — Poglavitno je pri vsi ti stvari, da se je rimsko-katoliško duhovništvo moralo vedno vzgajati na temelju latinskega jezika in da je s tem vedi in umetnosti sploh prav za prav odprlo in ugladilo pot in vstvarilo splošno omiko in napredek; zraven pa tudi pospeševalo razvoj individualnosti med narodi, kjer je delovalo. V tem oziru nas tudi uči zgodovina, da smo bili Slovenci, čim ožje smo bili spojeni z latinskim svetom, tem bolj zavarovani potujčevanju. Zveza z Oglejem je bila za nas rešilna proti prodirajočemu nemštvu. Tudi o tem priobčimo posebno razpravo. 2. Neresnično je, da narodni jezik pri obredu varuje potujčevanja. Na Ogerskem in Sedmograškem imamo mnogo župnij grškega obreda, kjer se opravlja božja služba v romanskem jeziku (vzlasti v Velikovaradinski škofiji), ljudje pa govorč že samo madjarski; ravno to vidimo v Munkaški škofiji, kjer je mnogokje obred v staroslovenskem jeziku, ljudje — Rusi — pa potujčenj. Romanci so imeli do nedavna slovanski jezik pri božji službi; ta jim ni vzel narodnosti tekom stoletij, pač pa jih je mnogo potujčila krivična madjarska politika za časa dveh rodov In na Balkanu ? Peščica latinskega obreda se je obranila mnogo svežje in krepkeje, nego razkolniki, izmed katerih je ravno turško muhamedanstvo dobilo najsilnejše pomočnike. Propadanje narodov ima drugod svoje vzroke. .Širše obzorje in z njim zvezana višja omika, ki jo vzdržuje latinski obred, ne moreta biti vmes in zgodovina nam spričuje, da je ravno nasprotno resnica. 3. Opozarjati moramo še na jedno stvar. Sedanje cerkve in župnije pri nas so rimskokatoliške. Po nobeni drugi poti, razen potom sile, jih ni mogoče vzeti katoličanom latinskega obreda. Tekom stoletij so nastale in komaj zadostujejo sedanjim potrebam. Ali kaj mislijo unijatski agitatorji, kakšna bremena hočejo naložiti tistim, ki jih pridobivajo za svojo stvar? Dovolj o tem! Zaključujemo: Unijatska agitacija, ki se sedaj pojavlja mod nami, ni zdrava. Treba se ji je najodločnejše upreti! Dr. k. f Jakob Voljč. 25. vinotoka lanskega leta je izdihnil svojo dušo mlad, nadarjen pesnik, bogoslovec Jakob Voljč. Semtertam se je že izrazila želja, da bi se njegove pesmi, raztresene po raznih knjigah in listih, zbrale in podale v dar zlasti mlademu rodu, ki naj bi gledal v njih, kako Čuti, misli, hrepeni mladeniška idealna duša. Žal, da se to doslej še ni zgodilo! In vendar nam Voljča (njegovi pseudo-nimi so bili zlasti Rado Kosar — Vinko Vinič — Vitigoj — I. Kremen) ni kar tako prezreti v vrsti naših mladih literatov! — Če drugi tako na vse kriplje bobnajo, recimo s svojim Kettejem, da se — kakor je dobro-sarkastično dejal neki zelo pameten mož in ugleden slovstvenik — » P r' nas že dvoji, je-li Prešeren večji ali Kette bilo bi res napak, če bi mi kar tebi nič meni nič zagrebli v pozabo darovitega, žal, prerano nam odvzetega Voljča. Saj imajo »klerikalni® pojavi na slovstvenem polju tako dovolj preziraČev, nikarmo biti še sami med njimi! Pokojni Voljč je za svojo mladost1) res veliko storil s peresom. „Vrtec“ zadnjih let je poln njegovih pesmi; „Dom in Svetu“ je bil nadebuden sotrudnik; oglašal se je pri „Družbi sv. Mohorja“ in v „Zori“ ter spisal, oziroma prevel več lepih povesti za „ Domoljuba". Ni vse popolno, kar je napisal — saj še tisto ni vse, kar napišejo naši moderni „ženiji“! —a vsekako odsvita zlasti iz njegovih pesmi lep talent. Čuteče, rahlo srce, bujna, a nikjer bizarna domišljija, jedrnata misel, krepek slog, pristnopesniški jezik, raznovrstnost oblike — vsega tega je v Voljčevih pesmih. — Ljubke in preprostonežne so one po „Vrtcu“. Par zgledov! Dedek sivi . . . Priletela je sinica [n na glavo dene kučmo, in na okno sela’ je, zvleče palico s peči: trkala lahno na šipo »Ha, ha, ljubi moj zapeček, in veselo pela je: gorek nisi samo ti; „Dedek stari, dedek sivi, morda misliš, da na tebi pomlad je v deželi spet! tudi pomlad bom preždel? Pusti gorki svoj zapeček, Pojdi, pojdi, mar ni dosti, pridi se na solnce gret!“ da sem te po zimi grel? Dedek čuje, ne verjame, No, sevč, sicer ne pravim, še prezgodaj se mu ždi, da te nimam kar nič rad; pa gre k oknu da pogleda . . . toda ptica je zapela, „Glej no, saj že vse brsti , . da je zunaj spet pomlad . . . !“ (»Vrtec® 189(1, žt- 5-) To je pesmica, katere bi se po naši sodbi tudi veliki pesnik „Otroških pesmi“, sam Levstik, ne mogel sramovati. Motiv sicer ni nov; a tako ljubko, tako otroško-prisrčno je uglašen. — Ali pa ta-le: ') Rojen je bil 24. mal. travna I. 1878. na Vrhniki. Gimnazijo je dovršil v Ljubljani kot gojenec „ Alojzi jevišča®, kjer je že pridno pisateljeval v gojeniški list „Domače Vaje“. L. 1898. jv vstopil v bogoslovje, kjer ga je po drugem letu prsna bolezen spravila v grob. Babica in vnuka. Aj za vasjo, aj za vasjo znamenje stoji, v njem na križu Izveličar vmirajoč trpi, medli . . . vnuki z ognjem svojim srce za viharje pokrepčaj !“ „ Z m a g e venec, mir in pokoj meni skoraj daj, Stara mamka, siva mamka z mlado vnučico moli tiho, a v molitve vpleta starka prošnjo to : Vnuka mlada ne umeje starkine prošnje; pa pobesi rokci mali očki mali vpre do nje: „Mamka stara, ah povejte, kaj naj Bog me pokrepča? Kaj so to: viharji, boji . . . ?“ Starka se v solzah smehlja . . . („Vrtec , r. 1. št. 6.) Krasna misel krasno izrečena! — Sploh je Voljč drugače umeval namen poezije, nego se zdi, da ga umevajo naši „moderni“, o katerih se je zopet izvrstno izrazil zgoraj citirani mož - slovstvenik. „Dandanes — tako nam je dejal — veljajo sama čuvstva, in prav pesnik sestoji iz golih Čuvstev, in razum in volja sta mu nepotrebni oviri pesniškega vzleta, pesek v zrakoplovni ladji. Treba se zapresti v svojo notranjost in razmotrivati in analizirati in secirati in negovati in pestovati in gladiti in božati ljubka svoja čuvstva in razmišljevati, kakšna čuvstva nam rodi preiskovanje svojih čuvstev, itd. itd His nam plebecula gaudet!" Tako jel A ideje, velike ideje resnice in dobrote in prave lepote, za katere naj bi se zavzemala srce in um resničnega pesnika, te ideje žalujejo — pozabljene . . . Voljč je razumel dobro, da poezija in umetnost sploh ne smeta biti dekli Čutnosti; tudi to mu je bilo jasno, da, kakor nobena stvar, tako tudi umetnost in poezija nista samima sebi namen, najsi še tolikokrat razni Aškerci trdijo, da „nimata svoje svrhe zunaj sebe, ampak v sebi“, in podkrepljujejo svojo trditev z dokazi it la „res je! Zato je, dasi semtertam posnemovavec modernih pesnikov, v obliki naš mladi prijatelj muz vedno gledal na to, da je v svojih pesniških proizvodih oživljal lepe, vzvišene ideje, ki naj bi blažile in navduševale naša srca ter jih dvigale k oni večni ideji, v kateri je izvor vse resnice, dobrote, lepote... K Bogu, nepremernemu sredotočju Človeških vzorov, vodi Rado Kosarjeva in Vinko Viničeva poezija. Tam ima, kar je izgubljenega, svojo rešitev, tam kesanje svoje odpuščanje, tam vsaka žalost svojo vteho, tam vsaka ljubezen, vsako hrepenenje svoj cilj . . . Kako ginijiva je pesem: ’) Dragotin Kette: Poezije. Predgovor str. VII. „ Izgubljeni sin ..." Kapelica stoji vrh griča, Ah, vem... Pred davnimi je leti od daleč se ti že beli; tod mimo ta in oni šel; a mimo nje čez grič v dolino pokleknil je in molil, prosil, steza samotna pelje v dve strani... mir božji v srcu, up mu je cvetel . . . V kapeli križ! Na njem v bolesti A kot da sem na grič valovje, razbičan, Krist visi pripet; življenja mest priplalo je, in vendat — zdi se: zdaj še hoče Tega in onega z neznano v ljubezni večni ves objeti svet. močjo s tihih bregov odgnala je . . . In zunaj v steni polrazpali In zdaj samevaš tu vrh griča najvišja Mati in Gospa . . .1 o, Mati sedmih bolečin, Povej, Devica, kaj otožno v solzah oziraš se v ravnino, oziraš se v daljavo prek polja ; kdaj se povrne „Izgubljeni sin . . .!“ („Vrtec", r. 1. št. il.) Nedolžna otroška duša te pesmi pač ni razumela. Saj otroška nedolžna duša ne vč, kako se križajo in razdvajajo v življenju pota, in kako ta in oni krene daleč daleč strani od srčnega miru in cvetnih upov . . . Kdor pa je pesem do dna razumel, tisti jo beri in zopet beri — potlej jo pa primerjaj s proizvodi naših „modernih“ pesnikov, iz katerih govori baje sama čista napredna umetnost — in videl bode, kako se mu bodo ob tej pesmi one omlednosti zagabile, kako razplinile v —• nič . . . Žal, da ne moremo prepisati tu sem še več Voljčevih pesmi 1 Zlasti lepe so one iz zadnjega leta pred njegovo smrtjo, iz tistega Časa, ko je pesnik že sam predobro čutil, da njegovi dnevi so odšli, — posušil se bršlin, in cvetje v njem; le butara ostala je . . . (,l)om in Svet“, ;qoo., str. 22S) silna butara — smrtonosne bolezni . . . Kako je takrat presunljivo zapel malo pred njim umrli svoji materi! Draga mati! ah še v grobu Ah, kaj ne, kako brezumno! dramiti te moram; ti pač znaš: kar srce ljubi, Znaš li, kaj so rekli; ljubi najgorkejše, najzvestejše, Vse in vsem si pel že, to v globinah krije skritih ali mater si pozabil in o tem molči . . . in še ene pesmi nisi ji zapel! Trpka mu je zavest, da bo moral umreti tako mlad, tako poln navdušenja za vzvišeni svoj poklic, tako goreč v svojih naklepih za plodonosno delo .... Toda kaj, Če je pa taka volja božja! Tolažba njegova je nad zvezdami, pri Bogu in, pri materi: Nič ne de! Nad zvezdami duša tvoja biva; duša moja kmalu, kmalu k tebi pohiti . . . („Dom in Svet", 1000., str. 54S.) Dit, dii tudi mi želimo, naj se zbero pesmi mladega, idealnega pesnika naši mladini v poživljenje duha in srca z visokimi, lepimi ideali, prerano umrlemu pesniku pa v — monumentum aere perennius! Dr. M. O. Slovstvo. Haeckelismus und Dartvinismus. Eine Anttvort auf Hacckels „Weltrathsel“ von Dr. Anton Michelitsch, Professor der Philosophie und Apologetik an der IJniversitiit Graz. Verlags-Buchhandlung „Styria“. 1900. Haeckel je napisal svoj testament: „Die Weltrathsel.“ V to oporoko je položil svoje svetovno naziranje, svoje ideje in tendence, svoje misli in že\je. Tu govori o „veri in vedi, o izvoru religij, o bistvu teizma, o evangeljih, o papeštvu, o reformaciji, o brezmadežnem spočetju, o kulturnem boju, o monistični cerkvi; o človeku in duši, o stvarjenju in Bogu, o državi in cerkvi0; sploh o vsem.... V tem delu se mož ni mnogo menil za resnico. Bilo mu je le do darv inizma, ali pravzaprav do ateizma. Kar služi materializmu in ateizmu, to mu je »dokazano dejstvo0; kar’se ateizmu in materializmu navsomoč upira, to je mož zamolčal, utajil, preobrnil, potvaril, in če drugače ni šlo, ožigosal z znamko mračnjaštva in nazadnjaštva, klerikalizma in jezuitizma. Mož časi tako pisano gleda resnico, da so mu kritiki vzdeli priimek: »Rattenkdnig von Unsinn und Luge.0 Seveda je mož izzval mnogo kritike, a pač nehvaležne kritike, zakaj vobče so morali kritiki izpovedati, da mož tiči globoko pod stališčem resnih znanstvenikov. Da sc omejimo le na teološki del njegove knjige, omenimo, da je vse teološko znanje o krščanstvu in katoliški cerkvi zajel, kakor je sam priznal, iz nekega Saladina (Stevvarta Rooga), moža, ki ni ločil grških črk od hebrejskih in ni znal ne latinščine Pamflet tega moža, ki ga imenuje Loofs »nevednega in podlega žurnalista najnižje vrste0, je bil Haeckelu poglavitni vir. Zato ni čuda, da se druži v teološkem delu Haeckelove knjige drzna brezsramnost z neumno nevednostjo. Mož na primer kleveta zoper brezmadežno spočetje Device Marije, a niti ne vč, kaj uči katoliška cerkev o tej prednosti Matere božje. Haeckel misli, da je Marijina mati spočela po sv. Duhu! In vendar so kritiki prisiljeni baviti se s tem možem! Zakaj naša doba je tako malomiselna in lahkomiselna, da vzprejema take trditve, če se le laskajo strastem množice, brez razbora in dokazov za dognane in dokazane.1) Haeckel je popularen filozof! To je bilo povod MichelitsChevemu delu. Profesor Michelitsch sledi Haeckelu korak za korakom ter pobija napačne njegove trditve, kratko, a jedrno Pomagal mu je pri tem delu s svetom tudi naš učeni rojak, profesor Stanonik. Knjiga je razdeljena na štiri dele: antropološki o človeku, psihološki o duši, kozmološki in teološki o Bogu. Pisatelj navaja proti Haeckelu dejstva in prve moderne veščake. Zato je knjiga kot nekak compendium filozofije in teologije prav zanimiva in porabna. Da pa mora pisatelj zlasti v teološkem delu govoriti semtertam o stvareh, ki so pri nas vsem znane, to pač ni njegova krivda, ampak krivda modernih materialistov, ki govorč o stvareh, ki jih prav nič ne razumejo. Knjiga je vsega priporočila vredna. A. U. Didonov Jezus Kristus. Prvi zvezek. Iz francoskega prevcl P. Bohinjec. Izdal dr. Anton Jeglič, knez in škof ljubljanski. V Ljubljani 1900. Natisnila Katoliška tiskarna. Cena broš. 1 K 50 h, eleg. v platno vez. 2 K 50 h. Izobražencem je ta knjiga izredno lepo slovstveno darilo. Priporočamo jo. Prejeli smo še naslednje knjige: 1. S tj e p a n Koreni č: Prvi hrvatski katolički sastanak obdržavan u Zagrebu dne 3., 4. i 5. rujna 1900. *) Tudi „Jug° navaja Haeckela za avktoriteto! Značilno! Vsi dobri Slovenci so z zanimanjem in navdušenjem v duhu spremljali dogodke prvega hrvatskega katoliškega shoda. Nekateri so tudi osebno pohiteli v Zagreb izražat bratskemu narodu o priliki sijajne katoliške manifestacije prisrčne simpatije katoliških Slovencev. Izvestno so si mnogi zaželeli natančnejšega poročila o tem znamenitem shodu. Evo takega poročila! Neumorni urednik „Katoličkega lista" in tajnik osrednjega odbora za hrvatski katoliški shod, Stjepan Korenič, je sestavil z izredno skrbljivostjo in marljivostjo poročilo o celokupnem delu katoliškega shoda. Opisane so priprave, delovanje odborov in odsekov, slavnostne seje... Točno so ponatisnjeni govori po stenografskih beležkah... Lepo knjigo krasč slike navzočega episkopata (Strossmayerja, Stadlerja, Dro-hobeezkega, Marčeliča, Maurpviča, Jegliča, Mahniča, Voršaka, Guglerja in Krapca), slike predsedstva (med njimi slika vodja Povšeta) in referentov katoliškega shoda. Ako si kdo želi omisliti zanimivo knjigo, naj se obrne na „Zbor duhovne mladeži" u Zagrebu, Kaptol 29- Knjiga (430 str.) stane 1 krono, po pošti 20 h več. 2. Stdger — dr. Ivan Šarič: Rajski vijenac. Naj viši vršak krščanske nade. Sarajevo. Naklada kaptola vrhbosanskog 1900. Ta lepa knjiga, ki je Slovencem že dobro znana, je izšla sedaj tudi v hrvatskem jeziku. Posvečena je našemu presv. knezu in škofu dr. Antonu B. jegliču, ki je veliko- dušno pripomogel, da je knjiga izšla. Jezik je — kakor smo razvideli iz hrvatskih ocen — lep in čist. Zato knjigo tudi Slovencem priporočamo. .Stane lepo v platno vezana 4 K. 3. Jožef Kržišnik: Zgodovina horjulske fare. Ponatis iz ^Zgodovinskega Zbor- nika". V Ljubljani 1898. Samozaložba. Tiskala Katoliška tiskarna. To je skrben opis horjulske fare v prirodoznanskem, statističnem, gospodarskem, verskem in intelektualnem oziru in opis zanimive nje zgodovine. Knjiga se častno pridružuje vrstnicam, zgodovinam kranjskih fara Bodi prav toplo priporočena vsem prijateljem domače zgodovine. 4. Fr. Bleiiveis: Vodilo otrokom Marijinim. Pravilnik in obrednik. — Najboljša mati. Molitvenik. Marijinim družbam, ki se tako lepo razcvetijo širom slovenske domovine, je marljivi pisatelj oskrbel vse potrebne knjige z izbrano vsebino in lepim jezikom. Treba je bilo že ponatisa, kar je pri nas pač najboljše priporočilo. A. U. Index librorum prohibitorum ssmi I). N. Leonis XIII. iussu et auetoritate recog-nitus et editus Romae. 1900. Typis Vaticanis. Že 1. 1897. je izdal Leon XIII. konstitucijo „Officiorum ac munerum" s splošnimi določbami o prepovedanih knjigah.1) Sedaj je izšel še indeks sam, t. j. zaznamek prepovedanih knjig. Stari indeks je ukazal Leon pregledati in prenoviti, ker je bil v marsičem že zastarel in popravila potreben. Mnogokaj se je črtalo, to in ono popravilo in izpopolnilo. Nov zaznamek obsega 280 strani. Pridejana mu je tudi Leonova konstitucija s splošnimi pravili pa konstitucija Benedikta XIV. »Sollicita ac provida" z navodom, kako je presojati knjige. Tako je torej zakonodavstvo o prepovedanih knjigah iznova urejeno in modernim razmeram primerno usovršeno. Ko omenjamo nove izdaje indeksa, bi le radi opomnili reke zmotne misli, ki se tuintam še dobi. Mnogi mislijo, da so le tiste knjige prepovedane, ki so zaznamenovane v indeksu. To je docela napačna misel. V indeksu niso zaznamenovane ne vse slabe knjige in med slabimi ne vedno naj slabše. Zaznamenovane so pač le tiste knjige, ki jih je kdo naznanil rimskim kongregacijam in ki so jih kongregacije presodile ter obsodile. Takih knjig pa je razmeroma malo Tudi je potem jasno, daje več latinskih, laških in francoskih, manj nemških, še manj slovanskih. Izmed slovanskih so sploh le dve tri poljske. Bil bi torej napačen laksizem. ko bi kdo menil, da sme brati vsako knjigo, kije ne najde v indeksu. Ne glede na to, da slabe knjige prepoveduje že prirodni zakon, mora biti katoličanu poleg indeksa poglavitno vodilo konstitucija Leona XIII. „Officiorum ac munerum" s splošnimi določbami in pravili. I*o teh pravilih so dolžni ravnati se vsi katoličani, kakor Leon XIII. izrečno poudarja. ‘) Glej „Katol. Obzornik" II. 230—256 Z druge strani pa zopet nekateri pretiravajo. Če je kdo bral kako knjigo, ki je v indeksu, takoj mislijo, da je izobčen. To zopet ni resnica. Indeks veže navadno le pod smrtnim grehom. Le tiste knjige, za katere je to posebej povedano, je prepovedano brati pod kaznijo izobčenja. Take so po splošnih pravilih knjige odpadnikov in krivovercev, ki branijo krivo vero, in pa v indeksu tiste knjige, ki so jih papeži sami z apostolskim pismom imenoma prepovedali V novem indeksu so take knjige zaznamenovane s križci. Končno navedimo še bolj znane pisatelje, katerih dela so zaznamenovana v indeksu: Balzac (vsi romani), Champfleury (vsi romani), oba 1) u m a s (vsi romani), Sand Georges (vsi romani), Sue Eugčne (vsi romani', Zola (vsa dela); Hugo Victor (Notre-Dame de Pariš, Les miserables), Voltaire (nekaj del), Michelet J ules (6 del), Renan (19 del, med njimi Vie de Jčsus), Strauss iLeben Jesu), Mantegazza (10 del), Heine (Reisebilder, Neue Gedichte), Lenau (Albigenser), A da Ncgri (Fatalitč). Mnogi izmed teh pisateljev se širijo tudi po Slovenskem. Nedolžni liberalci utegnejo klevetati, češ da pohujšujemo mladino, ker opozarjamo na take knjige, kakor so klevetali tedaj, ko smo svarili pred hišo sramote, dasi so se že paglavci po šolah menili o takih rečeh. Mi pa pravimo s Hieronimom: „0 impudentiam singularem! Accusant medicum, quod venena prodiderit!" Dobrim ljudem pravimo: „Božji ljudje, čuvajte se! tam tiči strup! čuvajte sebe in druge!" Oni pa klevetajo, da smo mi krivi, če si je samomorilec tja šel iskat strupa, dasi se je že pred njim prav tam zastrupilo mnogo boljših in zato mnogo nesrečnejših mladeničev, ker niso vedeli, da tam brezvestneži za žlahtno pijačo prodajajo strupe! Kdor vedč, nalašč pojde brat take knjige, njegova krivda in škoda! Mi pišemo za ljudi, ki niso podleži! A. U. Revue de Philosophie. S tem naslovom je pričel meseca grudna izdajati M. Peil-laube v Parizu nov, vsaka dva meseca na osmih polah izhajajoči obzornik. Zalagata ga G. Carre in C. Naud 3 Rue Racine. Na leto stane 15 frankov. Gojil bo zvezo vseh raznih ved z ntodroslovjem. Namen mu je sinteza ali zjedinjevanje ved v modroslovju. V ta namen prinaša članke modroslovske vsebine, sestavke iz zgodovine, modroslovja in iz raznih drugih ved. Na koncu pa poroča o slovstvu, tičočem se svojih predmetov Vrlo dobro je urejevan. Njegova metoda nam povse ugaja. Francoščine veščim prijateljem modroslovskega čtiva ga toplo priporočamo. Časopis katolickeho duchovenstva. Organ vedeckčho odboru Akademie kfest’ansko v Praze. Leta 1876. se je ustanovila v Pragi krščanska akademija z namenom gojiti vse stroke krščanske vede in umetelnosti. Z izdatno gmotno podporo, katero so ji naklonili cesar, praški nadškofje in denarna zavoda „Sv. Vaclavska zdložna" in „Českd spofitelna", je dobro izvrševala svojo nalogo v svojih treh odsekih. Umetniški odsek izdaja glasilo „Method“ in „Christliche Akademie" in ima svoj zavod za izdelovanje cerkvene obleke. Pevski odsek izdaja „Cyrill“-a. Oba imenovana odseka sta vrlo mnogo pripomogla za povzdigo prave cerkvene umetelnosti. Mnoge znamenite strokovnjake štejeta med svojimi sotrudniki, n. pr. stavbenike: Mockera, Barvitinsa, Bauma, Šterba; slikarje: Hellicha in Sequensa, kiparja Šimka; glasbenike: Lehnerja, Forsterja, Bauera in dr. Glasilo znanstvenega odseka se zovc Časopis katolickeho duchovenstva, ki izhaja vsak mesec in stanc na leto 7 K. Urejajo ga zelf) skrbno sedanji predsednik akademije kanonik dr. Krasi, kanonik dr. Kryštufek in vseučiliščni profesor dr. Tumpach. Obravnava znanstveno vzlasti tista vprašanja, ki segajo v duhovniško življenje in delovanje. Svobodna volja. Ljubljanski Zvon je v 7. št. vlanskega letnika prinesel dr. Clemens Severus-a razpravo o smrtni kazni. Ker se dotika tudi vprašanja o svobodni volji, se nam zdi vredno, da dotični odstavek podajemo svojim bravcent. Tako-le slove: »Gospodje, ki so vajeni operirati s težkim orožjem svoje učenosti, nam bodo očitali, da smo se izognili glavni, takorekoč principialni točki vse razpravice: vprašanju o bistvu kazni. Tem gospodom bodi postreženo z naslednjimi vrsticami: Nam je človeška volja terminirana, prav tako kakor je določena pot kamnu, katerega vržeš v brezdno. Terminirana po vplivu rojstva, vzgoje, razmer, v katerih si vzrastel, v katerih živiš. — Pod pezo te zavesti sicer pade termometer našega samoljubja za par stopinj, tudi je navedena confessio plod raziskavanj, ki so danes, kakor izrecno poudarjamo, samo še teorije in vrhutega nasprotujoče si v marsikateri, in ne ravno nebistveni točki. Ali nauk njihov, nauk namreč, da je človeška odgovornost le objektivna, utemeljena le v dejanj u samem, ne pa v kaki posebni lastnosti naši — to nam potrdi danes ta, jutri ona pridobitev medicincev in naravoslovcev, teh srečnih pionirjev človeške prosvete, zanj govori vsa kriminalna statistika, opazovanje samega sebe in ne navsezadnje tudi dejstvo, da nova šola pridobiva en kateder za drugim. Naravno je, da bom med Slovenci takoj slišal težki ugovor: ,Ti torej tajiš, kar nas uči sv. cerkev, da volja ni svobodna?1 Potolažite se, visoko častiti! Vem prav dobro, da me je zmerom in me še danes vedno prevzame globoka modrost Gospodova, kadar se spomnim besed: Brez moje volje ne pade vrabec raz streho. In čudovite, nadzemske milobe poln je obraz Spasiteljev na podobi Tizianovi, ko govori k prešestnici: ,Qui primus sine peccato est vestrum, primus lapidem mittat in illam!‘ Vse to vem, vem tudi, da je rekel Krist: ne sodite, da ne boste sojeni! Kavno tako znano mi pa je, da se vsi ti reki, ki spadajo k najlepšemu in najbolj človeškemu, kar je prišlo kdaj črez božja usta, z očali strokovnjaka dajo brati drugače, nego jih bere navadni človek s preprosto svojo pametjo in pod blagim, mehkim vtiskom, katerega razprostira podoba Boga sina. — S tem nočem reči, da bi se jih dalo skruniti in rabiti morebiti v nasprotnem zmislu. Ali med onim časom, ko so bile izgovorjene, in danes leži skoro dva tisoč let, časa torej dovolj, da se je v njih iznašel tudi drugačen pomen. — —“ Navajeni smo že zbadljive oholosti s te strani. O tonu ne rečemo nobene besede! Pač pa pristavljamo, da ne uči svobodne volje samo sv. cerkev, marveč zdravi razum in da dokaze za njo navaja tisto modroslovje, na katerega podlagi se je razvila vsa sedanja kultura. Dve pesmi stoletnici. Leta 17 pr. Kr. je na poziv cesarja Avgusta pesnik Horacij zložil slovečo pesem stoletnico (carmcn seculare) k stoletnim (sekularnim) igram. Ponosno gleda pesnik na Rim in njega ves svet obsegajočo moč; zadovoljno gleda na mir, ki ga je svetu prinesel Avgust, »pacificator orbis terrarum", in na državljanske čednosti ter prosi Apolona in Dijano nadaljne rimske sreče. Tako se glasi njegova pesem stoletnica: »Febus ti, in boginja šum, Dijana, Svetli kras neba, vse proslave vredna, Zmer češčena, dajta nam, kar želimo V času tem svetem. V kojem po Sibilincm opominu Vzorne deklice in nedolžni dečki Vam bogovom, varihom sedmih gričev, Pojemo pesem. Solnčni bog-rednik, ki na svetlem vozu Dan pripelješ in ga spet skriješ, isti Vedno, o da ne bi kdaj večjega zrl Mesta kot Rim je. B6ginja, potomstvo nam daj, očetov Sklepe o ženitvi in o možitvi Blagoslovi ti nam, saj preskrbijo Plodni nam zarod. Da po letih stoindesetih vaju Zopet svet proslavljal bo z igro, s petjem Dneve lepe tri tri noči takisto, Lčpo, slovesno. In pa ve, prerokinje pristne, Parke, Kar ste enkrat rekle in ohranjuje Stalni red, sklenite s preteklo dobo Srečno bodočnost. Ti, ki pravočasno skrbiš za porod, Krotka Hitija, ti ščiti majke, Če se že Lucina hčeš zvati, ali Pa Genitalis: Sadežev in črede bogata Telus Cerero obdari naj z vencem klasja; A živino Jupitrov zrak in vode Zdrave redč naj. Skrij puščice, mili Apolon, krotki, In usliši prošnje nedolžnih dečkov; Zvezd kraljica ti dvorogata, Luna, Čuj nas, mladenke. Ako Rim v resnici je vaše delo, Če na vaš ukaz so trojanske trume Zapustivši dom na etruško zemljo Srečno prispele, Potlej, ko jim skozi gorečo Trojo Čisti je Enej, dlje živeč ko mesto, Pot otvoril prosto, da več bi dal jim, Kakor je pustil: O bogovi, nravi lepč mladini Podelite, starčkom pa miren pokoj, Rodu Bomula pa imetje, zarod Dajte in slavo In, ki z belimi vas časti govedi, Sin sloveči Venere in Anhiza, Vladaj, porazivši sovraga v vojski, Zmagancu milo. Že na kopnem in na vodah rok njega In albanskih kijev boji se Medeč, Scitje so poslušni na mah in Indi, Drzni pred kratkim. Vrača že se Vera k nam, Sramežljivost, Mir, Krepost, Poštenje iz prejšnje dobe In boginja blažena izobilja S pušico polno. Fcbus, prerok jasni z bleščečim lokom, Ta ljubimec dragi Kamen devetih, Ki z močjo zdravilno krepča betežne Ude telesne, Milostivo zroč palatinski holmec Rimu slavo, Laciju dal bo srečo, Ta vek do stoletnice bližnje, boljše Bode podaljšal. In ki ščiti nam Avcntin in Algid, Bdginja Dijana, posluša prošnje Mož petnajstih, želje nedolžnih dečkov Vdano posluša. Z nami da so Jupiter in bogovi, Z nado dobro to mi domov zdaj gremo. Zdaj ko zna Dijani in Febu zbor naš Hvalnice pcti.“ Zadnji dan 1. 1900. pa je papež Leon XIII. zložil tudi nekako pesem stoletnico, odo, katero je naslovil: Jezus Kristus, zaščitnik novega veka. Kolika razlika med tema dvema pesniškima proizvodoma! Sevč, kakšne izpremembe so se pa tudi zvršile od Horacijevega časa do časa Leona XIII., izpremembe v ljudskem mišljenju in naziranju, v razvoju Rima in sveta! Paganskega Rima moč se je zrušila, zrušila pod vplivom orijentalske in helenske mehkosti, še predno so jo v kose razbili barbari s severa. Krščanstvo je zopet povzdignilo Rim, to mesto zopet naredilo za „prvaka mest“ .... Kakšno je pa danes to mesto, kakšen je danes pogled po svetu? Kaj pravi papež-pesnik v pesmi stoletnici? „Zapada vek, koristnih umetnosti Gojitelj dični: javne ugodnosti, Moči prirodne spet odkrite V pesmi omenja naj pesnik drugi. A mene zgode veka minulega Pretresajo bolj; te obžalujem jaz. Ah! če nazaj pogledam v duhu, Kaj jaz sramu spomenikov vidim. O bojih, žezlih zrušenih tožim naj, O spakah neomejene svobode? O boju proti Vatikanu S tisoč zvijačami započetem? Ah, kje je krona Mesta, prvaka mest, Še v sužnosti mu nikedar vzkračena, Ki prej so je častili veki, Narodi stari kot Petrov sedež? Gorje postavam, ločenim od Boga! Poštenja zakon, vernost li še je kje? Majo se, rušijo se prava, Enkrat odločena od oltarja. Li čujete, kaj? kake brezbožnosti Zavedno trdi blodne modrosti zbor; Z brezumno hče cele') naravo Bitje najvišje, Boga spojiti. Početek višji našega zaroda Zameta topo: druži, kar družno ni, Loveč le sence nične, prazne Rod naš človeški z živalskim meša. V vrtincu joj kak grdem se tam vali Že oslabele drznosti slepa moč. Oj, smrtniki, ves Čas spolnujte Zakone božje. Boga se bojte. On sam življenje, on je resnica zgolj Oživi seme svetega ti miru; In k nebeščanom prava, edina pot. Naj jeza, vrenje, žalostne naj vojske On sam po željah uravnati Preminejo enkrat: zapodi Leta tekoča zemljanom more. Zlobnih zvijače v temč kraljestvo. Ni dolgo še, ko na Petrov je sveti grob Duh jeden kralje vodi naj pod teboj, Pobožne trume s prošnjami svetimi Da vsi se tvojim zakonom pokorč: Pripeljal: pač predznak ne slabi Naj en bo hlev in en pastir le, Vernost ta spet se porajajoča. Vera naj jedna zavlada svetu. O Jezus, sodec časa bodočega, Končal sem tek svoj, dvakrat devet sem jaz Ti teku nove dobe daj blagoslov: Petletij živel. Ti še peščico daj; Prisili ti z močjo božansko Ne daj, da bile brezuspešne Ljudstva uporna h krasnejšim težnjam. Želje prosečega bi Leona.“ Papež-pesnik ima bister pogled. Dobro pozna časovne razmere. Dobro pa tudi ve, kdo jedini more te žalostne razmere izpremeniti v boljše. Bog, najboljši „pacificator orbis terrarum.“ Zato njega prosi pomoči in rešitve Mi pa prosimo Boga: „Nc daj, da bile brezuspešne — želje prosečega bi Leona." I>r. M. Prelesnik. Izkopavanja na rimskem foru. — Najstarejša Marijina cerkev krščanstva. — Rimski forum je kaj majhen košček zemlje, pa obsega velik del občne zgodovine. Arheologiška izkopavanja na foru pa osvitljujejo dan na dan bolj topografijo in zgodovino njegovo iz časa paganstva in iz dob krščanskih. — Nedavno so porušili cerkev S. Maria Liberatrice na severnem pobočju Palatina, da so odkrili pod njo starokrščansko baziliko. Pri tem izkopavanju so našli doslej jako važne davnine. Umljivo je, da še ni vse objavljeno in da o vsem še ni izrečena končna sodba. Naj priobčimo izmed objavljenih nekatere posebne znamenitosti. Odkrita bazilika leži med silnimi zidovi cesarskih palač, v atriju Kaligulove palače, ter kaže v tlorisu vse sestavne dele starokrščanskih bazilik. Ima tri ladije in povprečno ladijo; stranski ladiji sta završeni ravnočrtno s kapelama ob glavni apsidi. Srednjo ladijo so ločili od stranskih dveh stebri, katerih enega so zopet postavili. L. 1702. in zopet 1. 1885. so odkrili pod zdaj porušeno S Maria Liberatrice cerkvene zidave, okrašene s freskami iz osmega stoletja, ali bile so nepristopne, ker se raziskavanje ni moglo nadaljevati, zdaj pa je cela bazilika odkrita. Doslej glede slik najzanimivejša je kapela ob glavni apsidi na južni strani. Freske na stenah te kapele pripovedujejo zgodovino svetih mučencev Kvirika in Julite.‘) Najlepša pa je freska v dolbini nad oltarjem, ki je deloma še ohranjen. Naslikano je na temnomodrem ozadju križanje Jezusovo. Natančneji opis te slike priobčimo morebiti prihodnjič. Za zdaj naj le povemo, da je Jezus oblečen v dolgo tuniko brez rokavov in da je ta slika podobna minijaturi v sirskem Rabulovem rokopisu in odlomku slike križanja v cemeteriju sv. Valentina ob Via Flaminia 3) Pod to sliko, ki je popolnoma ohranjena, je nad oltarjem naslikana M. B z detetom, ob desni in levi dva svetnika, najbrže Peter in Pavel, ob teh dveh Julita in Kvirik in ob teh papež in ustanovitelj svetišča; oba imata štiriogelni nimbus, torej sta označena kot živeča. Tudi imena obeh sta ohranjeni. Ustanovitelj se je imenoval Neodotus. Naslikan je, kako poklanja z zagrnjenima rokama Mariji model kapele. V ohranjenem napisu poleg njega pa se imenuje cerkev „Maria antiqua“. Ob podobi papeževi je brati ob levi ZAC.HARIAS in ob desni PAPA. Tako imamo zaznamovan čas, kedaj so slike nastale. Papež Caharija, o čegar blagoslovljenem delovanju v Rimu poroča obširno Liber Pontificalis, je edini tega imena ter je vladal od 1. 741. do 752. Pred kratkim so našli ob apsidi bazilike napis, ki se težko bere, pa sta ga Grisar in Marucchi razvozlala kot napis iz 8. stoletja o podaritvi „sveti Božji Porodnici in večni Devici Mariji." Ta napis dokazuje, da je bila bazilika posvečena Materi Božji. Dne 16. ja- ') Prim. Ruinart, Acta Martyrum. 3) Glej ilustracije v knjigi: F. X. Kraus, Geschichte der christl. Kunst, str. 175 in 177. nuarja letos se je v isti baziliki našel nov napis velikega pomena, ko so odkrivali mozaični tlak v apsidi in prečni ladiji. Napis je dvojezičen in se glasi: t IOHANNES SERVVS SCAE M ARI AE t niANNor AorAor thc hehtokoi'. Ta napis je vklesan ob robu osmokotne mramorne plošče ter je dobro ohranjen. Kdo je ta Janez? V grotte vecchie (spodnja cerkev) v Vatikanu je popolnoma sličen napis, črke so istih potez, ki sc nanaša na kapelo M. B. pri sv. Petru, katero je sezidal papež Janez VII. in olepšal s prekrasnimi mozaiki. Liber Pontiticalis, ki pove, da je Janez VII. (705 — 707) napravil oratorij AL B. pri sv. Petru, povč tudi, kaj je storil za druge cerkve v Rimu ter pravi: „Basilicam itaque sanctae dei genitrieis, quae antiqua vocatur, pictura decoravit; illicque amborem noviter fecit et super eandem ecclesiam episcopium quantum a se construere maluit, illicque pontilicatus sui tempus vitam finivit “ (Ed Mommsen I., p. 219; Duchesne I., p 385.) Osmerokotna mramorna plošča je skoro gotovo odlomek istega ambona, ki ga je dal napraviti papež Janez VII. Iz tega se vidi, kako zanimiva so arheologiška izkopavanja. Ta bazilika je tedaj Marijina cerkev in imenovati jo je Maria antiqua. De Rossije v svoji Roma sott. objavil katalog rimskih cerkva iz 7. stoletja, in tu so naštete prve Marijine cerkve v tem redu: sancta Maria maior, sancta Maria antiqua, sancta Maria rotunda, sancta Maria transtiberis. Kje je bila sancta Maria antiqua ? I)e Rossi meni, da je stala ondi, kjer je bila pozneje S. Maria nova, danes S. Franccsca Romana. Tudi Kraus je v zgoraj omenjeni knjigi istega mnenja. Str. 316 beremo: S. Maria Antiqua (unter Leo IV. durch die von Nikolaus I, 858 — 867, vollendete S. Maria Nuova ersetzt, unter Honorius III, 1216—1227, restaurirt, 1615 modernisirt als S. Francesca Romana. To hipotezo je prav odločno zagovarjal 1. 1897. sloveči izdajatelj knjige „Liber Pon-titicalis*, abbe Duchesne v Melanges d’ Archeologie et d’ Histoire zoper Lancianija in jezuita P. Hartmana Grisarja, ki sta trdila, da mora biti S. Maria antiqua pod zdaj podrto S. Alaria Liberatrice. Tudi ko so v kapeli sv. Kvirika in Julite našli napis, ki imenuje ustanovnika kapele „dispen.sator Sanctae Dei Genitrieis sempcrque Virginis Mariae, quae appellatur Antiqua“, Duchesne ni odstopil. — Grisar se je opiral pri svojem dokazovanju na Itinerarium Einsiedlense (iz druge polovice 8 stol.), ki imenuje na rimskem foru samo eno Marijino cerkev in sicer z značilnim imenom „antiqua“. To Marijino svetišče je stalo ob Nova Via, neposredno za templom Veste, blizu vznožja palatinskega griča. Srednjeveško verodostojno sporočilo pripoveduje, da je že papež Silvester na tem kraju sezidal oratorij posvečen M. B. Krščanska legenda je to sporočilo pozneje zavila v pravljico o zmaju, katerega je pokončal papež Silvester. Tik Marijine cerkve je stalo Vestino svetišče. Na tem kraju se je tedaj bil boj med krščanskim bogoslužjem in najimenitnejšimi tradicijami rimskega verstva. Iz tega je spoznati velik pomen te cerkvice, poznejše bazilike. Stoji na znamenitem prostoru Rima, če ne na najvažnejšem kraju celega rimskega cesarstva. Saj Vesta je bila Rimljanom mati in boginja moči in obstanka cesarstva, mitologija jo označuje kot deviško boginjo, kateri so morale služiti device vestalke. Marija, deviška mati Zveličarja, naj bi na tem kraju premagala Vesto. Ali ni to lepa misel? S. Maria antiqua je najstarejša Marijina cerkev v Rimu, da, vsega krščanstva, ker se sme njen začetek postaviti v čas papeža Silvestra. Sijajna bazilika M. B. na Eskvilinu je bila še le pozneje zidana, kajti I.iberij je bil papež od 1. 352. 366, Silvester pa je umrl 17 let pred nastopom papeža Liberija. Ko je Liberijeva basilika radi veličine in pomena dobila ime „maior“, so jeli imenovati cerkev Marijino na foru „antiqua“. Pozneje je postala ta cerkev dijakonija, to je, poverjena ji je bila olicijelna skrb za reveže in miloščino. Za zgodovino cerkve je tudi to pomenljivo, da je v najstarejšem zaznamku rimskih dijakonij iz časa papeža Leona III. imenovana na prvem mestu. Za vlade Leona IV. (847—855) so dijakonijsko čast prenesli na drugo Marijino cerkev na toru, katero je sezidal ta papež ob Sacra Via. Ta cerkev se je potem imenovala Maria Nova. (Prim. Grisar, Geschichtc Roms und der Papste im Mittelalter, str. 194 in dalje.) J. I). Paberki. Družba sv. Mohorja. Naša družba šteje letos 76.110 udov, to je 2486 udov manj, lani. Udje se razdelč po posameznih škofijah tako-le: Goriška nadškofija 8.599, 11 manj kakor lani. Krška škofija 6.208, 160 rt n Lavantinska škofija 23.771, 2.025 Ljubljanska škofija 519 rt v Tržaško-koperska škofija 25 več n n Sekovska škofija 598, 34 V v rt Somboteljska škofija 351, 7 D n rt Zagrebška nadškofija 476, 66 manj rt p Senjska škofija 206, 7 rt n n Poreška škofija 136, 6 več Djakovška škofija 65, 3 n n Bosniška škofija 246, 11 manj rt t) Videmska nadškofija 185, 9 rt n n Razni kraji 541, 15 več Amerikanci 908, 104 Afrika in Azija . . . . 209, 128 v Z razpošiljanjem letošnjih družbenih knjig smo začeli dne 18. sep- tcmbra in prizadevali se bodemo, da častiti udje dobijo knjige najprej ko mogoče. Odpravili bodemo zaboje s knjigami po tej le vrsti: Amerika in Afrika, lavantinska, krška, ljubljanska, tržaška in goriška škofija ter razni kraji. Členjene gospode poverjenike, katerim se knjige pošiljajo, nujno prosimo, naj takoj, ko dobijo „aviso“, pošljejo po nje na pošto ali železniško postajo, da ne bode sitnih reklamacij, ki povzročujejo samo zamudo in nepotrebne stroške. Poštne stroške morajo častitim poverjenikom povrniti posamezni udje. One gg. poverjenike, ki dobivajo svoje knjige neposredno v družbeni tiskarni, prosimo, naj čim preje pošljejo po nje. da nam zavoji ne zastavljajo prostora, katerega nam itak primanjkuje na vse strani. Razposlalo se bode udom vsega vkup 456.660 knjig. Romajte torej knjige v toli častnem številu po vsem Slovenskem. Mudite rojake, poučujte jih, zabavajte in razveseljujte jih ter vnemajte v srcih njihovo ljubezen do Bogo in domovine! V Celovcu, dnč 18. septembra 1901. Odbor. Protestantska agitacija v Rimu. Če po vsem svetu sovražniki naskakujejo katoliško cerkev, bi bilo čudno, da ne bi naskočili tudi Rima. In zares je začel protestantizem z vso silo v Rimu agitirati zoper katoliško cerkev. Le metodistiška cerkev je prejela iz Amerike vet kakor milijon dolarjev. Tla v Rimu so tudi zelo ugodna za tako početje. Zvabili so v Rim nebrojne množice ljudstva, a zdaj je brez dela, zanemarjeno, bedno in siromašno. Seveda tako ljudstvo ne zapira rok, če mu ponujajo protestantovski pastorji in biblijske žene premamnih darov. Takega heroizma ni zmožno. Protestantje odpirajo v Rimu »krščanske dvorane", zavetišča, ljudske šole, zavode za meščanska dekleta, evangeljske hramove, in vabijo vanje mladino Kardinal Par o cehi je imel zadnjič o tem znamenit govor, kakor poroča Vrhbosna (1901.br. 14). Govoril je o »delu vere". Nasproti pro-testanski agitaciji so namreč katoličani v Rimu započeli delo vere. Leon XIII mu je darežljiv pokrovitelj. Kardinal je izpodbujal vse katoličane, da bi sc z vsem ognjem zavzeli za to delo. Saj je vera, je dejal, temelj vsem krepostim. Kakor kača čuva svojo glavo, tako mora po besedah Zlatousta kristjan nad vse braniti vero. Potem pa je opozarjal na tisto večno resnico, da se bodo izjalovili vsi napori protestantizma. S-vcda veliko zlh in gorja lehko provzročc, mnogo katoličanov lehko odtrgajo od Rima, ampak papeštvo bo preživelo vse te boje. D4, ko bi protestantje razbili katoliški Rim, ko bi papež ne bil več drugega kakor »episcopus Romae in partibus", škof med neverniki, bi bil Rim vendar nesmrtno mesto papeževo, Petrova škofovska stolica. »Denimo, je dejal Parocchi, da bi potop zagrnil Rim, da bi odpadništvo pogoltnilo stari in novi svet, bi papež, naslednik Petrov, gnan od kraja do kraja sveta na poti pregnanstva vendarle našel zavetje na kakem novent otoku, vzniklem iz valovja okrog Polinezije. In s tega novega sveta, kakor iz globočine morja, kakor z neba, bi odmeval vedno isti glas: Ti si Peter — skala in na to skalo bom zidal svojo cerkev! Naslednik Petrov bi bil vedno rimski škof! Noben potop, ne fizični, ne socialni, ne more razdružiti tega, kar je Bog zedinil: Rima in p a-peštva!" Papeštvo bo živelo, ko že davno protestantizma ne bo več Katoliška cerkev bo slavila svoje slavje, ko bodo učenjaki preučavali protestantizem, kakor preučujejo sedaj sisteme Macedonija ali Arija! V katoliški cerkvi živi Kristus in — »Christus vincit, Christus regnat, Christus imperat!" A. U. '