Že v preteklosti so pisci planinskih vodnikov usmerjali pozornost k planinski opremi. Med njimi so predvsem nemško pišoči avtorji, večinoma iz so- sednje Koroške. Bili so različnih poklicev, načeloma precej izobraženi in seveda goreči navdušenci nad planinami oziroma gorskim svetom. Med njimi so denimo tudi osebe, po katerih se še danes imenuje- jo naše planinske koče. 1 Naj omenim le matemati- ka, astronoma in alpinista Johannesa Frischaufa, 2 ki se je v svojh delih posvečal predvsem Kamniško-Sa- vinjskim Alpam. 3 Prav listanje gorniških vodnikov iz preteklega sto- letja me je pripeljalo na sled zgodovinarju in časni- karju Petru Radicsu, 4 o katerem so na voljo številna dela sodobnih raziskovalcev. Študija zgodovine in zemljepisa zaradi bolezni sicer ni mogel dokončati, se je pa ves čas zanimal za planinsko tematiko in ob- javljal številne prispevke. Da je v planinski opremi videl precejšen pomen, priča tudi dvakratna objava besedila s to vsebino. Že leta 1883 je članek z raz- ličnimi nasveti, povezanimi z obiskom gora, izšel v tretji številki Avstrijskega turističnega časopisa 5 pod naslovom Katechismus für Bergsteiger aus den T agen Kaiser Josef II (Katekizem za planince iz dni cesarja Jožefa II ), ki ga je povzel po Baltazarju (Belsazarju) 1 https://plangis.pzs.si/?koce (dostop 23. 7. 2019). 2 Frischauf Johannes, Dunaj, 17. 9. 183, † Gradec, 7. 1. 1924. http://www.biographien.ac.at (dostop 23. 7. 2019). 3 Naj navedem nekaj njegovih del: Die Sannthaler Alpen, 837−1924. Založništvo in izdelava Dunaj: Verlag des Verfassers (1877); Die Kreuzer-Alpe bei Stein (1837-1924). Založništvo in izdelava [S. l.]: Verlag des Verfassers, [med 1877 in 1900]; Die Sannthaler Alpen: mit einer Karte und einem Panorama. Založništvo in izdelava Dunaj: Brockhausen & Bräuer, 1877. 4 Radics Peter (Pavel), Postojna, 26. 9. 1836, † Ljubljana, 24. 9. 1912. http://www.slovenska-biografija.si (dostop 26. 7. 2019). 5 P. v. Radics, Österr. Touristenztg. 3, 1883, str. 61−66. Hacquetu 6 z naslovom Wie man am zweckmäßig- sten Gebürge bereist? 7 Hacqueta cenjeni Wurzbachov biografski le- ksikon 19. stoletja označuje kot vsestranskega 6 Belsazar de la Motte Hacquet, tudi Balthasar ali Baltha- zar Hacquet, Le Conquet, Bretanja, 1739/1740?, †Dunaj 10. 1. 1815. Biographisches Lexikon des Kaiserthums Oesterreich. 7. Theil. Kaiserlich-königliche Hof- und Staatsdruckerei, Dunaj 1861, str. 163–165; in http://www. slovenska-biografija.si. 7 Belsazar Hacquet, Leben und Werke (bearbeitet von Dr. Georg Jakob), Bergverlag Rudolf Rother, München, 1930, str. 209−220. ZGODOVINA Mojca M. Peternel Pomen dobre planinske opreme Kako so nanjo opozarjali v preteklosti Razlogov za pisanje teh vrstic je sicer več, a naj za uvod navedem le dva. Prvi so vedno pogostejša opozorila Planinske zveze Slovenije in Gorske reševalne zveze Slovenije o pomenu dobre planinske opreme. Pogostost tovrstnih opozoril je posledica vse številnejših nesreč in intervencij v gorah, v katerih se kot poglavitni razlog prevečkrat navaja slaba oziroma neprimerna planinska oprema. Drugi razlog je izključno osebne narave. V planinah, sploh pa v visokogorju, namreč vedno večkrat srečam pomanjkljivo oblečene pohodnike v popolnoma neprimerni obutvi za hojo po skalah. Peter Radics, plemeniti (vir: wikipedia) 27 oktober 2019 PLANINSKI VESTNIK naravoslovca, našim krajem pa je poznan tudi iz drugih razlogov. Naj na kratko navedem le nekaj osnovnih informacij. V  Franciji rojeni doktor fi- lozofije in medicine je po končani vojni leta 1763 potoval po Evropi in se strokovno izpopolnjeval na Dunaju. Leta 1766 je sprejel službo rudniškega kirurga in porodničarja v Idriji, kjer se je posvetil zdravljenju zastrupitev z živim srebrom in preven- tivi, ter ostal tam do leta 1773. Nato je v Ljubljani deloval kot predavatelj. Med letoma 1774 in 1787 je bil tajnik Kranjske kmetijske družbe, v kateri je od 1785 do 1787 predaval kmetijsko in rokodelsko ke- mijo. Leta 1773 je postal učitelj anatomije, kirurgi- je in porodništva na ljubljanskem liceju ter babiški šoli. Hacquet je poleg medicinskega in predavatelj- skega dela raziskoval slovenske naravne posebno- sti, hkrati pa ga štejejo med utemeljitelje alpinizma. Njegovi obiski gora so znani, tako tudi dejstvo, da se je na Triglav povzpel dvakrat, leta 1779 in 1782. Med številnimi deli je gotovo najbolj slavna njegova knjiga s slikami in podrobnostmi slovanskega sveta Slavus-Venedus-Illyricus; Abbildung und Beschre- ibung der südwest- und östlichen Wenden, Illyrer und Slaven iz leta 1782, 8 do katere lahko bralci do- stopijo tudi prek spletnih brskalnikov. V nadaljevanju bom več pozornosti namenila Ha- cquetovim nasvetom, ki jih je Radics ponovno ob- javil v vodiču z naslovom Bergfahrten in Österre- ich. Einst und Jetzt 1363−1887 založbe Augsburg und Leipzig Amthorsche Verlagsbuchhandlung, in sicer v šestem poglavju z enakim naslovom kot pr- vič, torej Katechismus für Bergsteiger aus den Tagen Kaiser Josef II. Gre za nekaj več kot sto strani obse- žno knjižico majhnega formata s trinajstimi poglav- ji, med katerimi se na primer četrto poglavje v celoti in precej natančno posveča različnim pristopom (in sestopom) na Triglav. Šesto poglavje te knjižice, ki je z več kot dvajsetimi stranmi namenjeno obisko- valcem gora, nosi že omenjeni precej udarni naslov. Katekizem je sicer beseda, ki jo Slovar slovenske- ga knjižnega jezika opredeli kot "knjiga z osnova- mi krščanskega nauka, navadno v obliki vprašanj in odgovorov". 9 Ker pa beseda v grščini (katekheo) po- meni učiti, jo lahko uporabimo tudi v nereligioznem 8 http://www.slovenska-biografija.si (dostop 24. 7. 2019). 9 https://fran.si (dostop 22. 7. 2019). sobesedilu, in sicer kot temeljno vodilo – knjigo – za določeno temo. Radics uvodno poglavje začne z ugotovitvijo, da doslej s področja hribolazništva še nihče ni objavil tako vrednega, predvsem pa uporabnega dela kot Hacquet, ki ga imenuje "najpomembnejši turist 18. stoletja". Tega je v nadaljevanju na kratko predsta- vil in med drugim omenil njegov vzpon na Triglav. Naslednjih šest poglavij, ki so namenjena nasvetom planincem, je še danes aktualnih, saj zadevajo vse bistvene elemente planinske opreme. Radics je pr- votnemu besedilu z manjšimi odstopanji ostal zvest skoraj v celoti. T ako denimo besedilo v celoti ni bilo več namenjeno vsem raziskovalcem narave, ampak je nagovarjalo le obiskovalce planin in gora. Hacquet, ki se je nasvetov lotil precej natančno in celovito, se je v uvodu posvetil fizičnim in osebno- stnim lastnostim planinca. T a naj bo telesno močan in dobro grajen, ne premajhen, a tudi ne prevelik, saj preveliki ljudje hitreje izgubijo ravnotežje. Ime- ti mora zdrava pljuča ter močne in vzdržljive noge. Med osebnostnimi lastnostmi je na prvem mestu omenil srčnost in neustrašnost, torej pogum. Pri tem je mislil na strah pred padci, ki naj bi bil glavni krivec za vrtoglavico in posledično padce, ter zato svetoval dobro pripravo pohodnika pred odhodom v gore. Za privajanje na višino je predlagal vzpenja- nje na visoke zvonike ter plezanje po visokih strehah in delovnih odrih. V nadaljevanju je avtor odločno odsvetoval sku- šnjave, kot so tobak, vino, topli napitki, mehka po- stelja, ki jim planinec nikakor ne bi smel podleči. Pomembno je tudi, da planinec ni oženjen, ker to zastruplja pogum. Kar zadeva hrano, po Hacquetu zadostuje kruh z mlekom ali nekaj sira, v sili pa tudi samo kruh in voda, kar je že sam izkusil. Nekoč je namreč jedel samo riž, ki mu je postal celo najljubša jed. Na poti planincu sicer ne sme zmanjkati soli, a se je kljub temu treba izogibati slanega mesa, ker povzro- ča hudo žejo. Ta je v hribih vse prepogosta, sploh v apnenčastem svetu, kjer se voda skriva le v redkih globelih. Da bi se tej peklenski nadlogi izognili, pri- poroča plehnato steklenico ali kaj podobnega, na- polnjeno z vodo. Kot zdravnik je priporočal, da je treba zlasti v vročih dneh v steklenico z vodo kani- ti nekaj rastlinske kisline, ki zna biti v primeru pitja stoječe vode še kako koristna. Pri oblačilih je Hacquet na prvo mesto postavil po- krivalo, to je usnjeno kapo, ki se mora na glavo usesti kot nekakšen dežnik. Ker je izdelana iz (svetlečega, to je gladkega) usnja, je lahka, upogljiva in kot taka primerna tudi za nošenje v torbi. V nadaljevanju še doda, da so te haube sicer ruskega porekla, a od vseh doslej znanih pokrival najboljše. Lasje planinca morajo biti postriženi na okroglo ali speti v kratek čop. Ker se v hribe odhaja v vročih dneh, je znojenje večje, zato si je najprimerneje oko- li glave zavezati bel trak, ruto, katere vogal naj visi (1) Balthasar Hacquet (2) Balthasar Hacquet: Abbildung und Beschreibung der südwest- und östlichen Wenden, Illyrer und Slaven (3) Peter Radics: Bergfahrten in Österreich Einst und Jetzt 1363−1887 2 1 3 28 Nekaj naslovnic knjig Petra Radicsa: (4) 1881 Peter Radics - Maria Theresia und das Land Krain (notranja) (5) 1882 Peter Radics - In's Kärnten (6) 1885 Peter Radics - Führer durch Krain 5 4 6 čez vrat. Ob lahnem vetru bo planinec na ta način imel tudi hlajenje. K najprimernejšim oblačilom po njegovem sodi- jo brezrokavnik in dolge hlače, narejene iz gamsje kože, ki morajo biti pri kolenih dovolj široke. Sraj- ca naj bo kratka, a široka, ne nagubana, in s štirimi žepi − dva na zunanji in dva na notranji strani v vi- šini prsi. V enem od notranjih žepov naj bodo pa- pir, pribor za pisanje in denarnica, v drugem dvo- cevna pištola. (Upoštevati je treba čas, v katerem je pisec živel.) V zunanjih žepih se nosi kratek angle- ški daljnogled, tak kot so ga imeli oficirji na bojiščih, ter majhen kompas. Poleg povečevalnega stekla je v manjšem žepu (zato, da ne pade ven) na brezrokav- niku obvezna žepna ura. Na nogah planinec ne rabi nič drugega kot iz usnja izdelane (kratke) škornje s čim debelejšim podpla- tom. Zgornji del škornja naj bo iz mehkega, debe- lega angleškega usnja. T o je namreč dobra obramba pred kačjimi ugrizi, ki so v vročih dneh lahko prav pogosti. Kot zdravnik je v primeru kačjega pika sve- toval podvezovanje s trakom ter rezanje rane z iglo, trnjem ali noževo konico, da rana zakrvavi. Usnjene rokavice, ki se jih uporablja pri plezanju, so, tako kot kratek plašč, nujne. Kratek plašč pohodni- ka brani ne le pred vetrom, snegom ali dežjem, am- pak tudi pred hudim mrazom, ki je z višino lahko še posebno oster. Pisec se je posvetil tudi dodatni zunanji opremi pla- ninca, predvsem za tisti čas običajnim prevoznim sredstvom. Ta so zaradi zastarelosti sodobnemu bralcu danes nepomembna, a jih na kratko nava- jam samo kot zanimivost. Pohodniku je za pot iz či- sto praktičnega razloga svetoval šest do sedem let starega, belega ali belo-sivega konja. Planinec, ko se odpravi više v hribe, mora konja namreč pustiti na kakšni planini, ob vrnitvi v dolino pa ga bo za- radi barve precej laže našel. Podrobnemu opisu ko- nja sledi nekaj navodil za pravilno ježo in nasvetov v zvezi s prtljago. Ta naj bo pričvrščena na sedlu v dveh torbah, v katerih je med različnimi rečmi pred- videval tudi knjigo. Peto poglavje je namenjeno zaščitnim ukrepom, na katere mora planinec nujno pomisliti pred odho- dom v hribe. Pisec izpostavi možnost kraje denarja in iz lastnih izkušenj svetuje, naj se ga skrije v gum- be. Z usnjem prekriti kovanci se namreč še zdaleč ne prepoznajo kot možno skrivališče denarja. Pred odhodom je treba pripraviti tudi hrano, torej že prej omenjeni riž, sol, nekaj masla, občasno ka- kšno divjačino. V splošnih napotkih obiskovalcu planin se Hacque- tu zdi povsem logično, da hodijo v gore le domačini oziroma samo tisti, ki imajo planinskega (gorskega) vodnika. Izhajajoč iz lastnih izkušenj svetuje upošte- vanje vodnikovih predlogov in svari pred nepokor- ščino ter prepiranjem z njim. Ob tem zagotavlja, da se z vodnikom vsak planinec počuti varnega v več ozirih, tudi pred tem, da bo umrl od lakote. K rezervnim stvarem sodita srajca in za zdravje nu- jen flanelast lajbič, katerega vrednost je spoznal šele v zadnjih letih pohajanja po gorah. V poletnih mese- cih je znojenje močnejše, korak pa zaradi redkejšega zraka počasnejši. Zato predvideva na sto ali dvesto korakov kratek počitek. Prepričan je, da počivanje s preznojenimi oblačili na koži sčasoma pripelje do revme, ki se je ni več moč znebiti. Da bi to preprečil, se mu zdi uporaba flanelastega brezrokavnika več kot smiselna. K obvezni opremi planinca je štel tudi vrv in palico z zanko za roke. Na vrv se po njegovem mnenju lahko privežemo, da se zaščitimo med prečenjem ledeni- kov in tudi med siceršnjim plezanjem. V zaključnem poglavju je Hacquet želel odgovoriti na vprašnje, kdaj je najprimernejši čas za obisk gora. Odgovor je bilo sicer mogoče razbrati med vrstica- mi že v prejšnjih poglavjih − najprimernejši čas za obisk gora je po njegovem v jasnem vremenu in dol- gih poletnih dneh. Sklepne besede po zapisanem pravzaprav niti niso potrebne. Kot je videti, se namreč nasveti obisko- valcem planinskega in gorskega sveta iz daljnega 18. stoletja v precejšnji meri dotikajo današnjih, saj zaja- mejo vse ključne točke planinske opreme, torej pri- mernih oblačil, čevljev, fizične pripravljenosti itd. Ne nazadnje gre v prispevku bolj za apel in željo, da bi se besedilo dotaknilo čim več duš bodočih obi- skovalcev naših planin in gora. m Literatura: Belsazar Hacquet, Leben und Werke (bearbeitet von Dr . Georg Jakob), Bergverlag Rudolf Rother , Mün- chen, 930, str. 209−220. (Knjiga je v knjižnici Na- rodnega muzeja v Ljubljani.) Biographisches Lexikon des Kaiserthums Öesterrei- ch. 7. Theil. Kaiserlich-königliche Hof- und Staat - sdruckerei, Dunaj 1861. http://www.biographien.ac.at. http://www.slovenska-biografija.si. https://fran.si. Peter v. Radics: Bergfahrten in Österreich. Einst und Jetzt 1363−1887, Augsburg und Leipzig Amthor- sche Verlagsbuchhandlung. (Knjiga je v knjižnici Narodnega muzeja v Ljubljani.) 29 oktober 2019 PLANINSKI VESTNIK