ROBNI ZAPISI
Jože Udovič ZAPISI V TIŠINO Cankarjeva založba, 1992 Ali lahko pesnik piše zasebni dnevnik bistveno dnigače kot poezijo, je eno izmed vprašanj, ki si jih bralec lahko zastavi ob branju Udovičevih dnevniških zapiskov. Odlomki, ki jih je izbral Tone Pavček, nam pokažejo, kakšne naplavine Časa so pesnika vznemirjale, kako jih je strukturirala njegova percepcija in kaj je čutil v odnosu do njihove fizično-zgodo-vinske stvarnosti. Pri marsikaterih odlomkih je ta smernica že tako stopnjeva-
na, zlasti pri opisih narave, da so že prave pesmi v prozi. Iz njih že veje znana poetičnost njegovega pesništva, a se hkrati kaže tudi avtorjev visoki nivo kriterijev o tem, kje teče meja med poezijo in prozo. Udovič nam uvodoma pove, da je poezija nekaj, kar sega v kaos podob in jih razmešča v novo skladnost, ki naj se naseli v človeku. Zapisi v tišino so torej tudi ekspozicija predpostavk, ki stoje na začetku nekega pesnjenja. Na eni strani torej predpostavke, na drugi poezija, vmes pa nekaj, kar se ozira na obe strani. Zapisi v tišino. (Matija Ogrin)