Naslov izvirnika:

The Father Heart of God

			Slovenska izdaja:

Očetovsko srce Boga

			THE FATHER HEART OF GOD

Copyright © 1985 by Floyd McClung Jr. Published by Harvest House Publishers Eugene, Oregon 97402

			Založnik:

Podvig d.o.o., Celovška cesta 70, p.p. 6030, 1000 Ljubljana

www.krscanskeknjige.si

			Prevod: Peter Mušič

Lektura: Polona Verovšek

Oblikovanje: David Fartek

Prelom e-knjige: Studio oko d.o.o., David Okorn

			Elektronska izdaja: ePub in Mobi

			Ljubljana, februar 2022

			Svetopisemsko besedilo v tej knjigi je vzeto iz Slovenskega standardnega prevoda Svetega pisma (SSP). Copyright © 1996, 2000 Društvo Svetopisemska družba Slovenije, z dovoljenjem. Vse pravice pridržane.

			_________________________

			Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID 96254467

ISBN 978-961-95103-5-3 (ePUB)

ISBN 978-961-95103-6-0 (MOBI)





Svež pogled na Boga


			Ko sem skupaj s svojima otrokoma, ime jima je Misha in Matthew, preučeval sliko, smo doživljali občutek velike žalosti. Razgrinjala se je na velikem platnu, naslikana v velikih, otroških potezah. Visoka in šibasta figura z ogromno kvadratasto glavo je bila prikazana v temnih barvah, ki so izražale občutek hladnosti in strogosti. Kljunast nos in dolge štrleče roke so vzbujale občutek, kot bi bila pošast.

			Slika se je imenovala Človek, čeprav je eden izmed vodičev v muzeju Stedelijk v Amsterdamu menil, da je originalno ime mojstrovine slikarja Karla Appela Moj oče.

			Dolgo časa smo razpravljali o sliki. Kakšen odnos je imel Karel Appel s svojim očetom? Še bolj pomembno, kakšen vpliv je imel ta odnos na njegovo predstavo o Bogu? Spraševali smo se, ali je veroval v Boga in ali je dojemal Boga kot ljubečega Očeta?

			To knjigo sem napisal, ker večina ljudi ne pozna Boga kot ljubečega Očeta. O njem ne razmišljajo kot o nekom, ki ga lahko ljubijo in mu zaupajo, in o nekom, ki je vreden popolne predanosti in zvestobe. Ne glede na to, če je nekdo kristjan ali ne, vsak v nekem trenutku svojega življenja razmišlja o tem, kdo je Bog in kakšen je.

			Mnogi ljudje hrepenijo po tem, da bi Boga poznali osebno, vendar si ga predstavljajo kot oddaljeno, neosebno bitje, ki ga ni mogoče spoznati. Spet drugi si želijo imeti odnosa z njim, vendar imajo napačno predstavo, da Bog sedi v nebesih, oblečen v črno obleko, se drži za sivo brado in bdi nad Zemljo, da bi sodil vse, ki se upajo smehljati v nedeljo.

			Ta knjiga je napisana z namenom, da bi nam dala svež pogled na Boga in nam pomagala v življenju na področjih, ki nam onemogočajo odnos z Bogom kot ljubečim Očetom.

			Vsak v nekem trenutku svojega življenja razmišlja o tem, kdo je Bog in kakšen je.

			Odkrivali bomo, kako bolečine iz preteklosti obarvajo našo predstavo o Bogu in kako naši zemeljski očetje nevede vplivajo na naš pogled na nebeškega Očeta. Premišljevali bomo tudi o tem, kako naj se odzovemo, če je Bog res ljubeč Oče. Eno je govoriti o Bogu – kdo je on in kakšen je. Povsem drugo pa je govoriti o naši odgovornosti do njega, če je ljubeč in pravičen.

			Verjamem, da nas je Bog ustvaril z namenom, da bi bili podobni njemu, no, seveda v manjšem razmerju! Izoblikoval nas je, da bi ljubili drug drugega, odgovorno skrbeli za njegovo stvarstvo in bili prepričani ter samozavestni v tem, kdo smo. Toda naša sebičnost in čustvene rane nas zadržujejo od tega, da bi bili takšni, kakršne si nas je Oče zamislil.

			Dejstvo, da Bog skrbi za nas in nam ponuja svobodo od naše sebičnosti in ozdravljenje naših ranjenosti, je tisto, kar je motiviralo mojo ženo in našo družino, da živimo v rdeči četrti v Amsterdamu in pričujemo o Božji ljubezni. To je tudi razlog, da smo tri leta živeli v Afganistanu. Tam smo spoznali Steva, ki ima edinstveno zgodbo …





			1





Ranjeno srce človeka


			Sebe je imenoval Steve, čeprav sem imel občutek, da to ni bilo njegovo pravo ime. Njegove kavbojke so bile stare in zbledele, ne zato ker bi take kupil v modnem evropskem butiku, ampak ker jih je nenehno nosil na »hipijevski poti«. S prijateljem sta iz Amsterdama po kopnem potovala z Magic Busom, kar je bilo sicer cenovno ugodno prevozno sredstvo, vendar tudi tvegano, in nedavno prispela v Kabul v Afganistanu.

			Skupaj z ženo Sally in zanesljivimi prijatelji smo živeli v Kabulu ter vodili brezplačno kliniko za ljudi iz Zahodne družbe, ki so v Osrednji Aziji iskali pustolovščino, drogo in beg iz načina življenja, ki so ga sovražili. Mnogi so bili potisnjeni na rob družbe zaradi zavrženosti in globokega občutka odtujenosti. V njihovi okolici ni bilo ničesar, kar bi jim dalo občutek identitete oziroma pripadnosti. Steve ni bil nobena izjema.

			V tednih, ki so sledili, nas je občasno obiskal v kliniki. Nekega dne me je presenetil z vprašanjem, če želim slišati o najsrečnejšem dnevu njegovega življenja. To je bilo prvič, da je hotel prostovoljno govoriti o sebi, zato sem si močno želel prisluhniti.

			»Povedal vam bom o najsrečnejšem dnevu svojega življenja,« je rekel z nenavadnim nasmehom. Potlačena bolečina in sovražnost sta izbruhnili v hudourniku jeze.

			»Bil je moj enajsti rojstni dan. To je bil dan, ko sta oba moja starša umrla v prometni nesreči!«

			Njegov glas je bil prepojen z grenkobo. »Vsak dan mojega življenja sta mi govorila, da me sovražita in me nočeta. Oče me ni maral, mama pa me je neprestano spominjala, da sem bil spočet po nesreči. Nista me marala in vesel sem, da sta mrtva!«

			V naslednjih tednih sem poskusil Stevu pomagati, vendar sem kmalu izgubil stik z njim. Toda njegova bolečina in jeza sta ostali globoko v mojem spominu. V zgodnjih 70-ih letih v Afganistanu s Sally nisva srečala le nekaj ranjenih zahodnjakov, ki so bežali stran od svojih problemov, ampak celo množico ranjenih ljudi. Pretekla leta sva investirala svoja življenja, da bi pomagala čustveno ranjenim ljudem in odkrila sva, da niti ena stopnja družbe ni imuna na ranjenost iz pretrganih odnosov.

			Nek mladenič iz višjega sloja, ki je bil pri nas na svetovanju, je opisal, kako ga je njegov oče prisilil, da je gledal, kako je pretepel in zabodel njegovo mamo. Neka mlada ženska nam je pripovedovala o ponižanjih in nadlegovanjih, ki jih je utrpela s strani očeta, bratov in starega očeta. Spet drug mladenič nam je zaupal, da so ga starši izročili starim staršem preprosto zato, ker ga niso marali. Njegovi stari starši so ga nato pri petih letih dali v sirotišnico. Upravnik sirotišnice ga je vsako nedeljo pretepel, če ni hotel iti v cerkev. Leta kasneje je pri nas v Afganistanu predal svoje življenje Kristusu in se vrnil domov, da bi z darilom izrazil ljubezen in odpuščanje do svojih staršev. Ko ga je mati zagledala, je začela jezno kričati in ga ni hotela spustiti v hišo. Čeden mladenič je v joku povedal, da ni nikoli slišal svojega očeta, ki je bil odvetnik, reči besed »rad te imam«.

			Naš svet je okužen z epidemijo bolečine. Ob naglem naraščanju ločitev in polnih časopisih o zlorabah otrok ni nič presenetljivega, da pri mnogih ljudeh koncept Boga kot Očeta izzove jezo, nejevoljo in zavrnitev.

			Niti ena stopnja družbe ni imuna na ranjenost iz pretrganih odnosov.

			Ker niso poznali prijaznega in skrbečega zemeljskega očeta, imajo popačen pogled na ljubezen nebeškega Očeta. Največkrat ti ranjeni posamezniki preprosto zanikajo obstoj Boga.

			John Smith, moj prijatelj iz Melbourna v Avstraliji, pripoveduje o pogovoru z zakrknjenim, na ulico vajenim najstnikom, ki mu je dal eno priložnost, da mu pove o Bogu.

			»V redu, prijatelj,« je rekel, »kakšen je torej Bog?«

			John, ki je pravkar prišel iz študija teologije, mu je odgovoril: »On je kot oče.« Oči mladeniča so se zasvetile od sovraštva. »Če je le malo podoben mojemu očetu, ga lahko kar obdržiš!«

			Kasneje je John od socialnega delavca izvedel, da je mladeničev oče večkrat posilil njegovo sestro in vedno znova pretepal njegovo mamo.

			Čustvene rane

			Negativne izkušnje iz otroštva niso edini dejavnik, ki nas ovira, da bi dojemali Boga kot Očeta. Mnogi ljudje doživijo čustveno blokado, ko poskušajo imenovati Boga »Oče«, ker ga ne poznajo osebno. Obstaja razlika med vedeti o Bogu in poznati Boga osebno. Janezov evangelij 1:12 pravi: »Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime.« Če hočemo postati Božji otrok, moramo verovati, da je Jezus Kristus prišel kot Božji Sin, umrl in vstal od mrtvih, da bi nam bili naši grehi odpuščeni. Potem ga moramo prositi, da nam odpusti in da postane Gospod našega življenja. Ko postanemo njegovi otroci, je njegova želja za nas, da posvetimo svoja življenja učenju in poslušnosti njegovi Besedi ter slavljenju le njega.

			Spet drugi ljudje težko gledajo na Boga kot na Očeta, ker so jih celo življenje učili, da morajo Boga spoštovati in ga nagovarjati z »vi«. Uporaba besede »očka« ali »oče« se jim zdi nespoštljiva. Sveto pismo pa nas uči, da kadar molimo, naj kličemo Boga »Oče« (Matej 6:9). Govori nam, da Bog hoče imeti globok, intimen odnos z nami, svojimi otroki.

			Najbolj pogoste ovire pri razumevanju Očetovega srca so čustvene rane. Te rane so kakor »brazgotine«, ki nam preprečujejo, da bi mu zaupali kot Očetu.

			Sveto pismo ponuja veliko primerov čustvene ranjenosti in jo imenuje »potrt«ali »pobit« duh. Knjiga pregovorov pravi: »Veselo srce jasní obraz, v ranjenem srcu je duša potrta« (Pregovori 15:13). »Človekov duh prenaša telesno bolečino, a kdo bo vzdignil potrtega duha?« (Pregovori 18:14).

			Zgodba o Mihali, hčerki kralja Savla, jasno ponazarja bolečino »potrtega« oziroma »pobitega« duha. Mihala je bila vzgojena v okolju, polnem prepirov in nasprotovanj.

			Njen oče, nepotrpežljiv in negotov človek, je imel velikokrat napade jeze. Brez dvoma je očetov bes imel vpliv nanjo.

			Savla je ljubosumnost do bodočega kralja Davida gnala v načrte, da bi ga ubil. Eno izmed svojih hčera je ponudil kot vabo Davidu, če ubije 100 Filistejcev, ki so bili sovražniki Izraela. »Zagotovo bodo Filistejci ubili Davida in jaz se ga bom za vedno znebil,« si je mislil Savel.

			Na Savlovo presenečenje je Davidu uspelo. Pravzaprav je David pobil 200 Filistejcev. Tako je dobil Mihalo kot nagrado, vendar je moral kmalu pobegniti pred Savlovim izbruhom jeze in jo pustiti. Nekaj let kasneje se je vrnil in odkril, da je Mihala poročena z drugim. Proti njeni volji in volji njenega moža jo je zahteval nazaj. Bila je iztrgana iz rok objokanega moža in na silo vrnjena Davidu (2 Samuel 3:13-16).

			Zdi se, kot da so Mihalo premikali med moškimi v njenem življenju kakor figurico kmeta pri šahu. Glede na njeno odraščanje je popolnoma jasno, zakaj je bila njena reakcija na Davida polna grenkobe. Njena zamera je izbruhnila na vrhuncu praznovanja zmage.

			Ko je Gospodova skrinja prišla v Davidovo mesto, je Savlova hči Mihála gledala skoz okno in videla kralja Davida, kako poskakuje in raja pred Gospodom, in ga je zaničevala v svojem srcu … Ko se je David vrnil, da bi blagoslovil svojo hišo, je prišla Savlova hči Mihála Davidu naproti in rekla: »Kako se je danes poveličal Izraelov kralj, ki se je danes razgaljal pred očmi dekel svojih hlapcev, kakor se razgalja kdo izmed prostakov!« … Savlova hči Mihála pa ni imela otroka do dneva svoje smrti. (2 Samuel 6:16, 20, 23)

			Mihalin odziv je izbruhnil iz čustvene ranjenosti, ki je prerasla v jezo. Odpuščanje je zdravilo, ki bi lahko prineslo ozdravljenje, vendar se Mihala zanj ni odločila. Duhovna in fizična neplodnost sta jo spremljali do konca njenega življenja.

			Danes je veliko sodobnih Mihal – z različnimi stopnjami bolečin – katerim ni potrebno končati, kakor je Mihala. Ker ima Bog očetovsko srce, hrepeni po tem, da nas prenovi in obnovi z ozdravljajočo močjo svoje ljubezni.

			Njegovo srce

			Definicija besede srce v slovarju je »najbolj skriti del nekoga, najbolj bistven del«. Očetovsko srce Boga opisuje temeljni element, ki označuje, kdo on je. S svojimi besedami je Jezus v Svetem pismu opisoval Boga kot usmiljenega, odpuščajočega, dobrotljivega in ljubečega Očeta. Z lastnim življenjem je prikazal naravo našega nebeškega Očeta.

			»Očka, kako izgleda Bog?«

			Spominjam se, ko sem se nekega večera trudil odgovoriti na vprašanje svoje 5-letne hčere Mishe.

			Ko sem premišljeval o tem vprašanju, sem ugotovil, da je v otroški preprostosti postavila vprašanje, katerega odgovor bi radi slišali mnogi danes. Mogoče je stanje odraslih drugačno, toda osnovno vprašanje je še vedno isto. Če Bog obstaja, kakšen je?

			Sveto pismo pravi, da Bog ni omejeno bitje, kot smo jaz in vi, ampak se nam je razodel na tako jasen in razumljiv način, da lahko vemo, kakšen je.

			Svoji hčeri sem rekel, da Bog izgleda kot Jezus.

			»Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Sin … je pripovedoval o njem« (Janez 1:18, EKU).

			Povedal sem svoji hčeri, kako Bog izgleda. Rekel sem ji, da Bog izgleda kot Jezus. Pravzaprav, Jezus je rekel: »Kdor je videl mene, je videl Očeta« (Janez 14:9). Jezus je Bog v človeški obliki. V Svetem pismu najdemo veliko primerov, kako nam Jezus razodeva Očeta. En primer je, ko so judovske matere hotele, da bi Jezus blagoslovil njihove otroke, njegovi učenci pa so mislili, da je preveč zaposlen in pomemben, da bi se ukvarjal s temi materami. Ampak Jezus je okregal svoje učence in jim rekel, naj pripeljejo otroke k njemu. Jemal je otroke v svoje naročje in se pogovarjal z njimi. Imel je čas za njih – imel je čas za poslušanje njihovih zgodbic in o njihovih igrah. Vseeno mu je bilo, če ga bodo majhni otroci umazali s sedenjem v njegovem naročju, z izcedki iz nosu in ostalim. Tako kot je imel Jezus čas za majhne otroke, spoznamo, da ima tudi Bog čas za ljudi. On skrbi tudi za majhne stvari v življenju. On je potrpežljiv. Bog Oče je takšen kot njegov Sin.

			Nekega drugega popoldneva se je Jezus ustavil, da bi govoril s Samarijanko pri studencu. V tistem času so Judje prezirali in sovražili Samarijane, ženske pa so se smatrale za drugorazredne državljanke, nezmožne doumevanja duhovnih resnic.

			Jezus je s tem, da je prelomil družbeno navado in javno govoril z njo, povzdignil to ženo na položaj enakosti in spoštovanja. S tem je razodel, kakšen je Bog. Ko je z njo razglabljal o njenih duhovnih potrebah, je pokazal svojo osebno skrb zanjo in da Bog Oče skrbi enako za moške in ženske.

			Ne samo, da je bila ta žena Samarijanka, bila je tudi nemoralna. Čeprav je Jezus to vedel, se ni sramoval, da bi ga videli z njo. On je pravzaprav želel govoriti z njo. Prav zato je potoval skozi Samarijo: da si vzame čas in pokaže pravo ljubezen osebi, ki je bila poznana po zvezah z moškimi. Ni se oziral na zunanjo trdnost, glasne šale in sarkazem glede religije: on je videl njeno srce, videl je njeno hrepenenje po nečem, kar bi zapolnilo praznino v njej; videl je njeno potrebo, da bi se počutila ljubljeno, negovano in posebno.

			Ona je sprejela njegovo ljubezen, ker ji je pomagal »videti« Boga na način, kot ga sama ni nikoli videla. Prav zato je Jezus prišel: da nam razodene Boga in da nas pripelje k Bogu.





			2





Popoln Oče


			Velikokrat sem se spraševal, zakaj se je Bog odločil, da pridemo na ta svet kot nebogljeni dojenčki. Lahko bi si izmislil reproduktivni sistem, ki bi ustvaril fizično popolne osebe, kot sta bila njegova »originala« – Adam in Eva. Namesto tega se je odločil, da nas ustvari kot osebe v procesu, ki morajo počasi fizično, čustveno in umsko rasti ter šele nato postanejo odrasle osebe.

			Verjamem, da je Bog načrtoval, da se rodimo kot dojenčki, popolnoma odvisni in ranljivi zato, ker je hotel, da bi bila družina okolje, ki bi ponazarjala njegovo ljubezen. Želel je, da bi otroci rasli in se počutili razumljene, ljubljene in sprejete. Vzgojeni v takšnem ljubečem in varnem okolju, bi ti mladeniči in mladenke razvili zdravo, Božje mnenje o sebi in se videli kot zaželene, pomembne, dragocene in dobre.

			Na žalost, veliko domov ne ustreza temu idealu. Nešteto ljudi je bilo ranjenih in zavrnjenih od družin in niso imeli pravega očetovskega lika, s katerim bi se lahko identificirali. Te izkušnje so jim preprečile, da bi spoznali Boga takšnega, kakršen v resnici je in da bi imeli intimen odnos z njim.

			V nadaljevanju si bomo pogledali sedem različnih področij z napačnimi predstavami o očetovskih lastnostih Boga, ki izvirajo iz otroštva.

			Avtoriteta

			Ko se pripelješ pred prijateljevo hišo in te pozdravi družinski pes, lahko včasih ugotoviš, kako ravnajo z njim. Tipičen pes se prestrašeno odplazi stran ali pa te zasipa z nezaželeno pozornostjo – ponazorjeno z jezikom, repom in umazanimi tacami. Z mrkim kužkom, ki ti nikakor noče zaupati, so zelo verjetno grdo ravnali. Živahen stvor, ki te preseneti in poliže z jezikom po obrazu, zelo verjetno izhaja iz ljubečega doma. Pogosto se odzovemo Bogu na podoben način. Ko se nam približa, naše pretekle izkušnje obarvajo naš odziv. Kaj povzroči nezaupanje na področju avtoritete? Vrata sobe se naglo odprejo. Majhen fant se prebudi sredi noči od udarca pijanega in jeznega moža. Prestrašen otrok kriči, ko ga temna in okorna postava moža, ki ga kliče »očka«, neusmiljeno pretepa.

			15-letna prostitutka strmi s praznimi očmi, ko prestaja še eno noč ponižanja. Ni ji mar, kaj se ji dogaja. Ne počuti se več čiste od noči, ko jo je nadlegoval lastni oče.

			Velikokrat se kakor mrki kužek odmaknemo od avtoritete našega Boga Očeta, ker si domišljamo, da bo ravnal tako kot vse druge avtoritativne osebe v naših življenjih. Ampak ne bo. On je popolna ljubezen. On sam pravi: »In vi, očetje, ne jezite svojih otrok, temveč jih vzgajajte v Gospodovi vzgoji in opominjanju« (Efežanom 6:4).

			Zaupanje

			Mogoče zaradi smrti ali ločitve kot otrok niste nikoli poznali svojega očeta. Mogoče ste »osiroteli« zaradi kariere staršev. Sedaj vam je kot Božjemu otroku težko verjeti v Očetovo zvestobo. Ne morete izbrisati spominov o prelomljenih obljubah in zanemarjanju iz otroštva.

			Ko se nam Bog približa, naše pretekle izkušnje obarvajo naš odziv.

			Mogoče zelo redko občutite njegovo prisotnost in se približujete Bogu s cinizmom in nezaupanjem.

			Kljub temu pa je vaš nebeški Oče bil ob vas, ko ste shodili kot otrok. Bil je ob vas skozi bolečine in razočaranja v najstniških letih in je prisoten tudi ta trenutek. Bili ste začasno posojeni človeškim staršem, ki bi vas naj nekaj let zasipavali z ljubeznijo, kakor je ljubezen Boga. Nega in varnost dobrega doma in družine je bil Božji namen, da bi vas pripravil na svojo ljubezen. Če je vaši družini spodletelo pri tej odgovornosti, morate to dejstvo prepoznati, ljudem odpustiti in iti naprej ter sprejeti Božjo ljubezen. On čaka prav ta trenutek z razširjenimi rokami.

			Bog je edini Oče, ki nas ne bo nikoli razočaral. V drugem pismu Timoteju 2:13 piše: »Če se mi izneverimo, on ostane zvest, zakaj sam sebi se ne more izneveriti.«

			Vrednosti

			Pred nekaj leti je prijatelj obiskal vas domorodcev v Južnem Pacifiku in opazoval otroke pri igri. Kakor mi je kasneje povedal, so ti otroci zelo redko slišali besede: »Ne dotikaj se tega! Pusti pri miru! Pazi!« Njihovi domovi so bili preprosti, sestavljeni iz golih tal, slamnate strehe in rogoznic, ki so se ponoči odvile navzdol in služile kot zid.

			Nasprotno, naši moderni domovi so natlačeni z drago in lomljivo opremo ter gospodinjskimi aparati, ki predstavljajo minsko polje potencialne zavrnitve za radovedne malčke. Koliko mater je jezno eksplodiralo, ko je otrok razbil vazo ali drugo umetnino! Otroci neprestano poslušajo o pomembnosti in vrednosti stvari. Redko pa slišijo preproste besede: »Rada te imam.«

			V podzavesti naših otrok se neprestano ponavlja pogubna pesem: »Stvari so pomembnejše od mene! Stvari so pomembnejše od mene!« Ne govorim o tem, da naj zapustimo svoje domove, ampak dojeti moramo, da se je naša predstava o velikodušnosti Boga popačila zaradi izkušenj v otroštvu. Radikalno moramo spremeniti svoje prioritete, da bomo lahko svojim otrokom sporočali Božjo ljubezen.

			Božje vrednote se zelo razlikujejo od naših. Stvarstvo prikazuje ekstravaganco barv, zapletenosti in vzorcev, ki so daleč nad preprosto funkcionalno vrednostjo. Majhna bela roža v italijanskih Alpah obsijana s sončnimi žarki je pomembna Bogu, četudi je človeško oko nikoli ne vidi. Morda nima uporabne vrednosti, ampak Bog jo je ustvaril v upanju, da jo bo nekega dne opazil nekdo izmed njegovih otrok in bo blagoslovljen z njeno lepoto.

			Očetovsko srce Boga je najbolj vidno pri pozornosti, ki jo izkazuje majhnim podrobnostim v naših življenjih. Rad nas preseneča s »posebnostmi«, majhnimi radostmi in dragocenostmi, za katere le oče ve, da si jih želimo. Bog ni stiskaški, posesiven ali materialističen. Sami pogosto uporabljamo ljudi, kot bi bili stvari – on uporablja stvari, da blagoslavlja ljudi. In svojo velikodušnost dokazuje s pomembnejšimi darovi, kot so materialne dobrine. Zastonj nam daje neprecenljive darove odpuščanja, milosti in ljubezni.

			Naklonjenost

			Ko moj sin pride popolnoma blaten z igrišča, ga dvignem in umijem s cevjo za zalivanje vrta. Jaz zavračam blato, ne pa tudi sina. Da, mi smo grešili. Da, mi smo zlomili srce Bogu. Ampak še vedno smo središče njegove naklonjenosti – punčica njegovega očesa. On je tisti, ki nas zasleduje z odpuščanjem in ljubeznijo. Mi rečemo: »Našel sem Gospoda,« ampak resnica je, da je on našel nas.

			Veliko otrok, predvsem fantov, prejme izredno malo fizične nežnosti od svojih očetov in nobenega pravega sočutja, ko trpijo. Zaradi lažnega koncepta naše družbe o moškosti, jim očetje rečejo: »Ne jokaj, sin – fantje ne jokajo.« Božja ljubezen pa ozdravlja tako bolečine moških kot žensk. Kot naš Oče on čuti našo bolečino močneje kakor mi, ker je njegova občutljivost na trpljenje veliko večja.

			Mnogi izmed nas smo verjetno poskušali pozabiti boleče trenutke v svojih življenjih, ampak Bog jih ni. On se jih dobro spomni. Bil je zraven, ko ste izkusili kruto posmehovanje na šolskem igrišču in odšli domov sami, izogibajoč se drugim. Bil je zraven, ko ste v šoli pri matematiki sedeli zmedeni in potrti. Ko ste bili stari štiri leta in ste prestrašeno tavali med množico, je bil on tisti, ki je ganil srce tiste prijazne gospe, da vam je pomagala najti mamo. »Z vrvicami dobrote sem jih vlekel, z vezmi ljubezni.« (Ozej 11:4, EKU).

			Včasih ne razumemo, kakšen je ljubeči Bog Oče. Morda so vaši starši ponosno vstavljali vaše slike v album, ampak kako se lahko to primerja z Božjo neskončno zmožnostjo navdušenja nad vsakim vašim uspehom? Bog vas je slišal, ko ste izgovorili prvo besedo. Z veseljem vas je opazoval, ko ste ure in ure s svojimi otroškimi rokami raziskovali stvari. V spominu hrani vaš otroški smeh. Nikoli ni bilo takšnega otroka, kot ste bili vi in nikoli ga tudi ne bo.

			Mojzes je blagoslovil vsakega izmed Izraelovih plemen. Enemu je rekel: »Ljubljenec Gospodov … med njegovimi rameni počiva.« (5 Mojzes 33:12). To je tudi mesto vašega prebivanja. Karkoli postanete v očeh ljudi – četudi oseba z veliko avtoriteto, slovesom ali nazivom – ne boste nikoli postali več ali manj kot otrok v rokah Boga.

			Prisotnost

			Obstaja ena lastnost Boga, ki je ne morejo posnemati niti najboljši starši – njegova zmožnost, da je vsak trenutek ob vas. Človeški starši preprosto ne morejo dati svojim otrokom pozornosti 24 ur na dan. Bog pa je drugačen. Ne samo, da je vedno ob vas, daje vam tudi svojo popolno pozornost: »Vso svojo skrb vrzite nanj, saj on skrbi za vas.« (1 Peter 5:7).

			Vaši starši so bili velikokrat prezaposleni s svojimi aktivnostmi in nezainteresirani za manj pomembne dogodke v vašem življenju. Bog pa ni takšen. On je Bog podrobnosti. Sveto pismo pravi, da ima preštete celo lase na vaši glavi. Zakaj? Ne zato, ker bi ga tako zelo zanimala abstraktna matematika – ta svetopisemska ilustracija preprosto prikazuje sliko, kako dobro nas pozna in kako zelo skrbi za naša življenja.

			Majhen fantek je celo popoldne zabijal žeblje v koščke lesa. Končno je stekel iz garaže in pokazal mami vojno ladjo. Komaj je čakal, da se oče vrne domov. Ob 18.30 je preobremenjen in utrujen oče končno prišel. Doma ga je pričakala mrzla večerja ter popravila v hiši. Navdušen fant je ponosno pokazal očetu svojo mojstrovino, vendar se je oče komaj zmenil zanj. Očetu ni bilo mar, ampak Bogu je bilo. Vedno se je oziral in se veselil nad delom fantovih rok.

			Bog je naš pravi Oče … in bo vedno ostal.

			Bog nas rad preseneča s »posebnostmi«, majhnimi radostmi in dragocenostmi, za katere le oče ve, da si jih želimo.

			Ne zamerite neuspehom svojih zemeljskih staršev, kajti tudi oni so bili otroci, ki so odrasli in imeli otroke. Raje se razveseljujte v čudoviti ljubezni svojega nebeškega Očeta.

			Sprejetost

			Živimo v družbi, ki je osredotočena na nastop. Mnogi starši sporočajo, da če prideš v nogometno društvo, če prinašaš domov dobre ocene, če si čeden, potem si sprejet in »ljubljen«. Bog pa je Bog brezpogojne ljubezni. Naš nebeški Oče nas ljubi zato, ker On je ljubezen. Čeprav nam ni treba storiti ničesar, da bi ga prepričali v to, naj nas ljubi, moramo vseeno sprejeti njegovo ljubezen. To ne pomeni, da moramo najprej postati svetniki. Vse, kar pričakuje, je to, da pridemo k njemu v ponižnosti in iskrenosti – potem nam bo odpustil in nas naredil za svoje otroke.

			Mnogo ljudi ima težave s sprejemanjem Božje ljubezni in odobritve. Vseeno pa pravi ljubezenski odnos zahteva dajanje in sprejemanje ljubezni. Predstavljajte si, kako bi se jaz počutil, če bi se odločil, da presenetim svojo ženo z rožami in bi jih ji izročil ter rekel: »Ljubim te, Sally,« ona pa bi pohitela po denarnico, da bi mi plačala zanje. Bil bi užaljen in razočaran. Vse, kar želim vedeti, je to, da tudi ona čuti enako do mene.

			Kakšen je vaš odziv, ko vam Bog reče, da vas ljubi ne glede na vse? Ali lahko sprejmete njegovo ljubezen, ne da bi hiteli v divje aktivnosti in si skušali zaslužiti njegovo odobravanje?

			Ena najboljših slik zadovoljitve je speči dojenček v rokah svoje matere po tem, ko ga je nahranila na svojih prsih. Otrok ni več nemiren ali v potrebi, ampak počiva v ljubečem naročju. Globok občutek miru se izlije iz uspavank, ki jih poje mama v takih trenutkih. V Svetem pismu je prerok Sofonija opisal podobno čustvo do nas v srcu našega Boga: »Gospod, tvoj Bog, je v tvoji sredi, tvoj močni rešitelj. Veselí se nad teboj v radosti, nemí v svoji ljubezni, vriska nad teboj v prepevanju.« (Sofonija 3:17).

			Vaš Oče vas ljubi prav takšne kot ste. Vse svoje življenje ste se morali izkazovati in tekmovati. Že kot majhnega dojenčka so vas primerjali z drugimi dojenčki. Ljudje so govorili, da ste »predebeli« ali »presuhi« ali da imate »njegove noge« ali »njen nos«. Bog pa se je veselil v vaši edinstvenosti in se še vedno veseli.

			Komunikacija

			Odprta in ljubeča komunikacija je težavna za mnoge starše, predvsem za očete. Bog pa jasno sporoča svojo ljubezen do nas. On nas tako zelo ljubi, »da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« (Janez 3:16).

			Neka punca mi je rekla, da se ne more pogovarjati z Bogom. Počutila se je, kot bi se njene besede zaletavale v steno. Ni se spomnila, da bi Bog kadarkoli odgovoril na njene molitve. Ko sva skupaj molila, je dojela, da si je predstavljala Boga, kot da bi bil njen lastni oče, dober in pošten, ampak tih in plašen. Ta možakar je bil oče, ki je redko govoril s svojimi otroki in jim ni nikoli rekel, da jih ljubi. Ko je priznala, da je bil njen oče slaboten in jo je razočaral, mu je lahko odpustila in ga sprejela takšnega, kot je bil. To spoznanje je odprlo popolnoma novo dimenzijo v njenem odnosu z Bogom. Imela je več vere za molitev, ker se je zavedala, da jo sliši. Kmalu je v svojem življenju začutila vodstvo in prisotnost Boga.

			Če verjamete, da je vaš odnos z Bogom oviran zaradi nepopolne starševske ljubezni, potem povejte Gospodu, kako se počutite in ga prosite za njegovo pomoč. Odločiti se morate, da odpustite vsakemu, ki vas je prizadel. Če ne boste, vas bo grenkoba použila in ne boste našli miru z Bogom.

			Prav tako se zavedajte, da niste sami. Nisem še srečal popolne osebe … ali staršev, ki bi bili brez napak. Vsak je doživel kakšno bolečino v svojem življenju. Pomembno je, da spoznamo Boga takšnega, kot v resnici je – kajti naša predstava o njem je velikokrat popolnoma drugačna od resnice.

			Bog je popoln starš. On vedno vzgaja z ljubeznijo. On je zvest, radodaren, ljubezniv in pravičen ter hrepeni po tem, da bi preživljal čas z vami. Vaš Oče želi, da sprejmete njegovo ljubezen in spoznate, da ste posebni in edinstveni v njegovih očeh.





			3





Ko je vaše srce ranjeno


			Bila je sramežljiva in malenkost višja od večine najstnikov. Bil sem utrujen. Zadnja stvar, ki sem si jo želel, je bil pogovor s samozavestno najstnico. Pravkar sem končal s poučevanjem skupine Južnoafričanov o očetovskem srcu Boga in zelo sem si želel počitka. Vseeno pa sem čutil, da bi moral pazljivo prisluhniti, kaj bo povedala.

			Njeno vprašanje se mi je na začetku zdelo brez smisla, nato pa sem se začel spraševati, če mi je v resnici hotela povedati nekaj več. Počakal sem. Ko je končala, sem jo vprašal, če mi je hotela povedati nekaj drugega. Začutila je olajšanje. Usedla se je poleg mene v majhni in polni predavalnici in zašepetala na moje uho: »Lahko jokam na vaših ramenih?« »Seveda,« sem rekel, »ampak ali mi zaupaš, zakaj?«

			S solzami v očeh je pripovedovala zgodbo. Njen oče je umrl, ko je bila še zelo majhna. Od takrat ni imela nikogar, na čigar ramo bi lahko jokala, nobenega očija, s katerim bi lahko govorila o svojih vprašanjih, razočaranjih, dosežkih in načrtih. Topa bolečina je utripala v njenem srcu, ko je obupno pogrešala tiste velike in ljubeče roke, ki so jo nekoč držale in tolažile.

			Brez sramu je jokala na mojih ramenih, nato pa sva govorila z našim Očetom v nebesih. Skupaj sva ga prosila, da ozdravi bolečino in napolni praznino v njenem življenju.

			In on je to storil. Isto dekle sem videl nekaj let kasneje, ko sem se vrnil v Južno Afriko. Najprej je nisem prepoznal, ampak ko me je spomnila na poseben čas molitve, so se mi spomini vrnili. Zahvalila se mi je za tiste trenutke in mi povedala, da so prinesli popolno spremembo. V kratkem skupnem času je izkusila očetovsko srce Boga.

			To mlado dekle je trpelo zaradi globoke čustvene rane, ki ji je onemogočala, da bi v polnosti uživala v odnosu z nebeškim Očetom. Naš svet je poln ljudi s takšnimi nevidnimi ranami, ki izvirajo iz otroštva, ali pa so nastale zaradi pritiska in problemov sodobnega življenja. Naš Bog Oče želi ozdraviti te rane, da bi lahko imel prijeten in pristen odnos s svojimi otroki.

			Sveto pismo govori še posebno o potrebi ozdravljenja ranjenih čustev in to opisuje kot del procesa posvečenja. V starozavezni knjigi preroka Izaije pisec poudarja o prihodnjem času, ko bo Bog poslal Rešitelja, da reši ljudi njihovih grehov in sebičnosti. Rešitelja opisuje kot »moža bolečin in znanca bolezni« (Izaija 53:3). Nadaljuje z »v resnici je nosil naše bolezni, naložil si je naše bolečine« in »po njegovih ranah smo bili ozdravljeni«.

			To ozdravljenje je namenjeno tako za krivdo naše sebičnosti, kakor tudi za posledice sebičnosti – brazgotine in rane, ki jih imamo v svoji osebnosti in čustvih. V Izaiji 61 pisec pravi, da bo ta Rešitelj »oznanil blagovest ubogim, povezal strte v srcu, oklical jetnikom prostost, zapornikom osvoboditev« (v. 1). Tisti, ki žalujejo, bodo dobili »olje veselja« (v. 3). V Psalmu 34:19 David pravi, da je Gospod blizu »tistim, ki so skrušenega srca, in tiste, ki so potrtega duha, rešuje.« V Psalmu 147:3 pravi, da Gospod »zdravi potrte v srcu in obvezuje njihove rane.« To je dobra novica za potrt svet.

			Čeprav nam Bog vse to ponuja, si ga mnogi predstavljajo kot nekoga, ki sedi zgoraj v nebesih, odmaknjen od bolečin in krute realnosti tega padlega sveta.

			Bog Oče želi ozdraviti naše čustvene rane.

			»Zakaj nas je ustvaril in nas prepustil same sebi?« se grenko sprašujejo.

			Ampak Bog ni vzrok naših problemov, prav tako pa nas ni pustil samih v našem trpljenju. Prišel je in živel med nami. Postal je človek. Pretrpel je vse, kar smo sami pretrpeli, in še mnogo več.

			Ustvaril je človeka, vendar ga je človek zavrnil. Poslal je glasnike in preroke, da bi spomnili njegove ljudi, da je on njihov Stvarnik, ampak ljudje so kamenjali preroke in ubili glasnike. Potem je Bog poslal Jezusa, da bi se razodel. Stvarnik je vstopil v svoje stvarstvo, ampak stvarstvo ga ni hotelo spoznati. Pravzaprav so Kristusa križali na križu. Kaj je Stvarnik storil potem? To največjo človeško krutost je spremenil v vir človekovega odpuščanja! Mi smo ga ubili, on pa je dejanje naše največje sebičnosti uporabil kot vir naše oprostitve.

			Jezus Kristus je ranjen zdravnik. Ve, kako so naša čustva lahko ranjena. Skušan je bil na vse možne načine, kot smo tudi mi.

			Celo njegovo rojstvo so postavili pod vprašaj in ugled njegove matere je bil onečaščen. Rojen je bil v revščini. Njegov rod je bil preganjan in njegov domači kraj zasmehovan. Njegov oče je po vsej verjetnosti umrl, ko je bil Jezus še mlad in svoja poslednja leta je Jezus potoval po ulicah in mestih kot človek brez doma. Bil je napačno razumljen pri svojem služenju drugim in ob smrti zapuščen od vseh. Vse to je storil zate in zame, zato da bi se poistovetil z nama v slabotnosti:

			Nimamo namreč vélikega duhovnika, ki ne bi mogel sočustvovati z našimi slabostmi, marveč takega, ki je kakor mi preizkušan v vsem, vendar brez greha. Bližajmo se torej z zaupnostjo prestolu milosti, da bomo dosegli usmiljenje in našli milost, ki nam bo v pravem trenutku pomagala. (Hebrejcem 4:15-16)

			Bog Oče je poslal Jezusa Kristusa na svet, da bi premostil našo ločenost od njega. Ločenost, ki izvira iz naše sebičnosti, je jedro mnogih čustvenih ran. Če ni ozdravljena, se mnogokrat razvije v »Savlov sindrom«, kakor to sam imenujem, in vodi v odtujitev od Boga in drugih ljudi. Jezus je prišel, da prinese spravo namesto odtujitve, ozdravljenje namesto ranjenosti, celovitost namesto potrtosti.

			Savlov sindrom

			Bil je visok mož in zbujal je pozornost. Rdečkasta barva njegovih las in lepo urejena brada sta povečala njegov stas in dostojanstvo. Hodil je naokoli s kraljevsko držo; vse oči so mu sledile, ko je šel mimo množic.

			Imel je sposobnost pritegniti ljudi k sebi, jih navdušiti za nek ideal in jih navdihniti za velike stvari. Ljudje so mu brez strahu zaupali svoje skrite sanje in upe. Bil je voditelj voditeljev.

			Oziroma tako so mislili.

			Pod širokimi rameni tega visokega in veličastnega voditelja je bilo srce, v katerem je vrelo ljubosumje in strah. Njegove negotovosti so bile tako globoke, temelji njegove osebnosti tako nezanesljivi, da je razumel vsak znak veličine v drugih okoli sebe kot resno nevarnost svojemu položaju v narodu. Večino njegovih privržencev je bilo tako očaranih nad njegovimi sposobnostmi komuniciranja in vodenja, da niso opazili njegove fanatične želje po popolni kontroli. Le nekaj dojemljivih mož je imelo pomisleke.

			Njegova odličnost v bojnih strategijah in nenaravna sposobnost, da je storil pravi korak ob pravem času, je prepričala oddaljene privržence o njegovi veličini, vendar zmedla tiste, ki so mu bili blizu. »Zagotovo je Gospodov maziljenec,« so mislili. »Videti je, kot bi imel vedno prav.« Niso hoteli priznati tega, kar je bilo očitno: njegovo prelamljanje načel, pomanjkanje služenja, odpor proti povišanju drugih, njegova jeza in nepotrpežljivost – vse te stvari so kazale na to, da ni sposoben za kralja. Pravzaprav so bili v globoki zadregi in osramočeni zaradi njegovega skrivnega besnenja in izbruhov potrtosti in depresije.

			Le en mož ni bil zmeden zaradi kraljevega značaja: prerok Samuel, ki ga je mazilil za to dolžnost.

			V popolni poslušnosti je prerok izlil olje na kraljevo glavo, molil nad njim in ga s tem naredil za voditelja naroda. V nasprotju z mnogimi drugimi Samuel ni bil očaran nad kraljevo »močjo«. Že kot majhen otrok se je naučil, da je sprejemljiv le en odziv na glas Boga – preprosta, otroška poslušnost.

			Tudi Samuelovo srce je besnelo, vendar ne zaradi nekontrolirane jeze, ampak zaradi pravične ogorčenosti. Dovolj je bilo. Potrpežljivo je čakal in spremljal notranji propad kraljestva zaradi kraljevega pomanjkanja integritete in poslušnosti. Videl je globoke negotovosti kralja in njegova naporna prizadevanja, da bi ga njegovi tovariši hvalili in bi se tako počutil vrednega in varnega. Neštete noči je zaradi kralja prebedel v molitvi in žalovanju. Velikokrat se je postil in prosil Boga, da bi spremenil kraljevo vedenje in mu pomagal najti sigurnost v Gospodovem odobravanju. Ampak bilo je zaman.

			Gospodova beseda je prišla preroku: »Žal mi je, da sem postavil Savla za kralja, kajti odvrnil se je od mene in ni izpolnil mojih besed.« (1 Samuel 15:11). V nekaj trenutkih strašnega soočenja je bilo urejeno: Kralju je bila odvzeta oblast. Ostal je v tej službi, ampak ni imel avtoritete. Moč lahko pride iz položaja, avtoriteta pa pride iz značaja, poslušnosti in Božjega maziljenja.

			Podrobnejše preučevanje Savlovega življenja razkrije vzorec – strašen, očiten cikel manjvrednosti in čustvenih ran … Savlov sindrom.

			Prva Samuelova knjiga 15:17 pravi, da je bil Savel »majhen v svojih očeh«. Tega ne smemo zamešati s pravilno ponižnostjo, kajti če bi bil to pravi pomen, potem Savel ne bi bil odstranjen s prestola. Samuel je rekel, da čeprav se je Savel počutil manjvrednega in je zviška gledal nase, je vseeno odgovoren za svoja dejanja pred Bogom. Občutki manjvrednosti ne opravičujejo neposlušnosti.

			Prva Samuelova knjiga 15. poglavje našteva karakteristike Savlove osebnosti: samovolja in neodvisnost (»Zakaj upor je kakor greh vraževanja, samovolja kakor zlo malikovanja.«), ponos (»Savel je prišel v Karmel in glej, postavil si je spomenik.«), strah pred ljudmi (»Grešil sem, kajti bal sem se ljudstva in poslušal njegov glas.«) in neposlušnost (»Zakaj torej nisi poslušal Gospodovega glasu? Poslušnost je boljša od klavne daritve.«). Preprosto ilustrirano, Savlov sindrom zgleda nekako takole:



			En problem vodi v drugega. Če ne opravimo s svojimi čustvenimi ranami na Božji način, nas bodo vodile v neodvisnost od Boga, kar sčasoma obrodi ponos.

			Avtoriteta pride iz značaja poslušnosti in Božjega maziljenja.

			Ponosu je bolj pomembno to, kar si ljudje mislijo o nas, kot pa to, kar si Bog misli o nas, sad tega pa je strah pred ljudmi. Strah pred ljudmi neizbežno vodi v neposlušnost. Še vedno lahko veliko naredimo za Boga, vendar opravljamo religijo mrtvih del.

			Najbolj ranjeni ljudje, kar jih poznam, so tudi najbolj ponosni in neodvisni. Čustvene rane nas naredijo izjemno dovzetne za ta pokvarjen sindrom in nihče ni odporen proti njemu.

			Da bi lažje prepoznali Savlov sindrom, sem opisal nekaj značilnosti, ki se pogostokrat pojavijo v našem vsakdanjem življenju.

			 				Umikanje ali izolacija. Savlov sindrom nas vodi v oddaljitev od drugih ljudi. Umikanje je lahko način prikritja oziroma opravičevanja naše odklonitve, da bi odpustili tem, ki so nas prizadeli ali pa naredimo kompromis z ljudmi, ki so nam neprijetni.

				Posesivnost. Miselnost »moja služba za Boga«, »moja skupina«, »moje mnenje«, »moje delo« ali »moje mesto v cerkvi« je sebična in izvira iz neodvisnosti. Sveto pismo nas uči, da je uporništvo kakor greh vedeževanja; prihaja iz pekla (1 Samuel 15:23). Takšno »obnašanje jaz-prvi« je greh.

				Miselnost »mi proti njim«. Ko smo ujeti v Savlov sindrom, začnemo razmišljati na način »mi« in »oni« – tisti, s katerimi se strinjamo, proti tistim, s katerimi se ne. Takšen vzorec mišljenja daje znak, da nismo le v nestrinjanju z drugimi, ampak jih celo obsojamo in ustvarjamo razkol oziroma strankarstvo v cerkvi.

				Manipulacija. Ponosni in neodvisni ljudje so lahko manipulativni tako, da zavračajo sodelovanje, zahtevajo svoj lasten način, kritizirajo ali neprestano obsojajo vse, kar počnejo drugi. Svoje razloge napravijo duhovne in zato je lahko manipulacija zelo nevarna.

				Nepoučljivost. Savlov sindrom povzroči, da smo zaprti do drugih ljudi. Zavračamo vsak popravek in napotek. Postanemo zelo zakrknjeni.

				Kritična in obsojajoča drža (vedenje). Na mnoge načine to opravičujemo, ampak vse to vodi v obrekovanje in obsojanje motivov drugih ljudi.

				Nepotrpežljivost. Mislimo, da je naš način boljši in nočemo čakati na druge, ki se ne strinjajo ali ne razumejo.

				Nezaupanje. Savlov sindrom vodi v nezaupanje. Druge obsojamo, da nam ne zaupajo, vendar je to pogostokrat le odsev našega lastnega nezaupanja. Odraža našo neodvisnost in se bolj osredotoča na naše potrebe, kakor na potrebe drugih.

				Nezvestoba. Vključuje poigravanje z dvomi, ranami in potrebami drugih ljudi, da bi jih osvojili za naša lastna stališča, namesto da bi iskali in gradili enotnost, ljubezen, odpuščanje in spravo.

				Nehvaležnost. Osredotočimo se na to, kar mislimo, da bi drugi morali storiti za nas, namesto na to koliko je že bilo storjeno za nas.

				Nezdrav idealizem. Obožujemo metodo, pravilo ali program in ga postavimo višje od ljudi – še posebej teh, s katerimi se ne strinjamo. Ideal postane bolj pomemben kot enotnost ali pravi odnosi.



			Čeprav je Savlov sindrom pogostokrat simptom ranjenosti in nerazrešenih občutkov zavrženosti, je še vedno sebičen in napačen in z njim je potrebno neusmiljeno opraviti. Ni takšnega problema neodvisnosti ali manjvrednosti, ki ga ne bi mogli rešiti z večjo ponižnostjo in zlomljenostjo v svojih življenjih.

			Sveto pismo nam obljublja, da ko se ponižamo, nam bo Bog dal milost (Jakob 4:6-7). Bojimo se »ponižanja«, vendar to ni tisto, kar Sveto pismo imenuje ponižati se. Prava ponižnost vsebuje pripravljenost, da bi spoznali, kdo smo v resnici in da bi se postavili na Božjo stran glede svojega lastnega greha. Večina ljudi nas bolj spoštuje, če se ponižamo in priznamo svoje potrebe. Verjamem, da nas Bog vedno.

			Če ste ujeti v Savlov sindrom, se zavedajte, da se ga ne boste nikoli osvobodili, dokler ne boste sprejeli svoje odgovornosti, da se pokesate teh napačnih vedenj. Ne bo koristilo obtoževanje drugih za vaše lastne probleme in iskanje izgovorov za lastne grehe. Ponižajte se pred Bogom in drugimi. Vpijte k Bogu z iskreno molitvijo.

			Mnogo let nazaj sem videl ta vzorec v svojem lastnem življenju. Imel sem probleme z globoko negotovostjo, obenem pa sem bil zelo ponosen in neodvisen. Hrepenel sem po sprejetosti in potrditvi, nikakor pa nisem hotel priznati svoje obupne potrebe po pomoči. Bil sem obseden s tem, kar si drugi mislijo o meni, še posebej voditelji. Šele ko sem se ponižal pred drugimi in se pokesal pred Bogom, me je on osvobodil Savlovega sindroma.

			Nekoč sem sam preživljal čas z Bogom v gozdu na Nizozemskem ter vpil k njemu. Zatrjeval sem mu, da si bolj želim, da bi on opravil s temi problemi v mojem življenju, kot pa vodenja, pozornosti ali sprejetosti od drugih. Rekel sem Očetu, da si za vsako ceno želim, da izkorenini vsako neodvisnost, ponos in strah pred ljudmi iz mojega življenja. Rekel sem mu, da bom čakal, kolikor bo potrebno, da se to zgodi – četudi 12 let kakor Jožef v Egiptu – in da nočem ubrati bližnjic pri popolni predaji svojega življenja njemu. (To imenujem kot svojo »Jožef zavezo«.) Ta molitev me je veliko stala, vendar je nisem nikoli obžaloval. Bog me je takrat uslišal in naredil pomembne spremembe v mojem življenju.

			Svoboda od strahu pred ljudmi

			Nikoli ne bomo mogli iskreno ljubiti našega Boga Očeta, če bo v nas prevladoval strah pred ljudmi. Sveto pismo pravi, da je strah pred ljudmi zanka, past. Postanemo ujetniki strahu – vedno zaskrbljeni glede tega, kaj si drugi mislijo, nad nami vladajo dejanja drugih, namesto Božja beseda. Se vam zdi, da se vedno ozirate preko rame in tuhtate, zakaj vas izključujejo ali pa ste zaskrbljeni, kaj drugi ljudje govorijo o vas? Ali svoje odločitve sprejemate tako, da bolj ugajate ljudem, kakor pa razveseljujete Boga? Če je tako, potem ste zvezani s strahom pred ljudmi.

			Zdravilo za strah pred človekom je strah pred Bogom! Gospodov strah ni čustveni strah ali strah pred Božjo jezo. Sveto pismo zelo jasno definira Gospodov strah:

			 				Gospodov strah je sovraštvo do greha. V Pregovorih 8:13 pravi: »Strah Gospodov sovraži hudobijo.«

				Prijateljstvo in skupnost z Bogom sta enaka Gospodovemu strahu. Psalm 97:10 (EKU) pravi: »Gospod ljubi nje, ki sovražijo zlo,« in Psalm 25:14 (EKU): »Gospod je zaupen s tistimi, ki se ga bojé.«

				Gospodov strah je globoko spoštovanje Boga. Psalm 33:8 pravi: »Vsa zemlja naj se boji Gospoda, vsi prebivalci sveta naj pred njim trepetajo.«

				Gospodov strah je začetek modrosti in znanja. V Pregovorih 1:7 pravi: »Strah Gospodov je začetek znanja.«



			Gospodov strah ni razviden kot nekakšen svet izgled vašega obraza, niti se ne sliši v nekem drhtečem tonu vašega glasu, ko molite. Ni viden niti v načinu, kako se oblačite, niti v velikem številu vseh pravil, ki jih ubogate.

			Imeti Gospodov strah pomeni ljubiti Boga tako močno, da sovražite vse, kar sovraži on.

			Zdravilo za strah pred človekom je strah pred Bogom.

			Ta vrsta sovraštva se ne rodi iz religiozne nevroze, niti ni odsev naše kulture. Pride, ko smo tako blizu Bogu, tako uglašeni z njegovim značajem, da ljubimo to, kar on ljubi, in preziramo vse, kar on prezira. Gospodov strah je jeza nad pogubnostjo greha. Vidi krutost, varljivost, pritisk in uničujočo moč greha in ga sovraži.

			Gospodov strah ne pride v naša življenja po naključju. Naseli se v nas, ko se odločimo, da ga bomo iskali (Pregovori 1:28-29; 2:1-5), in ko postane najvišja prioriteta v našem življenju. Pride, ker se naveličamo, da z nami manipulira in nas kontrolira strah pred ljudmi ter nas obvladujejo strahovi in negotovosti. Pride, ker vpijemo k Bogu in si ga res obupno želimo in ga iščemo.

			Savlov sindrom je lahko zlomljen. Lahko ste svobodni, vendar je cena, ki jo boste morali plačati. Če hočete izkusiti notranje ozdravljenje in poznati Očetovo ljubezen, potem morate izbrati Gospodov strah. V Pregovorih 14:26 pravi: »V strahu Gospodovem je trdno zaupanje.« Ponižnost in Gospodov strah nas približata očetovskemu srcu Boga in nas vodita v popolnost in vrednotenje samega sebe.

			Kako Bog ozdravi ranjena srca

			V naslednjem poglavju bom naštel korake do ozdravljenja čustvenih in psiholoških ran. Moj namen teh korakov ni, da bi jih jemali kot neke vrste čudežno formulo ali talisman, s katerim bi pomahali pred Božjim obrazom. Resnice, ki jih vsak korak predstavlja, morajo biti prenesene v naša življenja, ko smo po vodstvu Svetega Duha pripravljeni nanje. (Če ne veste, kako biti vodeni po Svetem Duhu, ga prosite, naj vam pomaga. Obljubil je, da bo pomagal vsem, ki ga prosijo.) Vsak korak prenesite v svojo situacijo.

			Če so vaši problemi bolj zapleteni, boste verjetno potrebovali pomoč profesionalnega svetovalca ali psihologa. Na koncu te knjige je dodatek z nasveti, kako ga izbrati. Imate pravico, da tej osebi postavite vprašanja, preden jih le-ta postavi vam. Nikoli se ne podrejajte pomoči in nasvetom nekoga, ob katerem se ne počutite varno in niste prepričani, ali je izkušen in primeren.

			Ni nam potrebno živeti v stalnih čustvenih bolečinah. Zaradi ljubezni našega nebeškega Očeta do nas in zaradi tega, kar je Jezus pretrpel za nas, nam ni potrebno nositi naših ran celo svoje življenje. Lahko smo ozdravljeni in osvobojeni, da živimo v veselju njegove ljubezni. Vseeno pa moramo biti pripravljeni plačati ceno.





			4





Ozdravljenje, ki ga daje ljubeči Oče


			Nekoč sem v Madrasu v Indiji srečal moža, ki je trdil, da ni nikoli grešil. Ker sva se oba zanimala za religijo, je najin običajni pogovor hitro prešel v resne zadeve. Ko sem mu povedal, da Bog odpusti vsem, ki priznajo svoj greh, je trdil, da ni nikoli storil nič narobe.

			»Se nisi nikoli zlagal?« sem ga vprašal.

			»Ne, nikoli,« je odgovoril.

			»Nisi nikoli ničesar ukradel ali koga sovražil?«

			»Ne, niti enkrat.«

			»Si bil kdaj nezvest svoji ženi?«

			»Ne.«

			»Neposlušen do svojih staršev?«

			»Ne.«

			»Si kdaj goljufal pri testu v šoli?«

			»Ne, tudi to ne.«

			Bil sem zmeden. Potem sem se spomnil še enega vprašanja. »Ali si ponosen na dejstvo, da nisi nikoli grešil?« sem vprašal. »O, da, » je odvrnil. »Zelo ponosen, zelo ponosen!«

			»Pa te imam,« sem rekel, »tvoj prvi greh. Ti si ponosen človek!« Na glas se je zasmejal in mi čestital, da sem ga ujel v njegovem edinem grehu!

			Čeprav nismo vsi tako ponosni kakor ta možakar, smo vsi sledili Adamovemu prvemu grehu. Adam je odrekel pravico Bogu, da bi vladal v njegovem življenju in se odločil, da bo šel po svoji poti. Vsi smo storili isto. Težko je priznati, da smo se tudi mi uprli Bogu in zanikali njegovo pravico, da bi bil Gospod naših življenj.

			Brez priznanja najbolj osnovnega človeškega problema – naše sebičnosti – vsako ukvarjanje z ranami in neizpolnjenimi potrebami v naših življenjih le odloži neizbežno. Anestetiki ne morejo rešiti življenja pacientu z rakom v zadnjem stadiju. Olajšajo bolečino, kar je sicer pomembno, ampak zakaj ostati le pri začasni rešitvi, če obstaja trajno zdravilo za raka?

			Ljubeči Bog Oče hrepeni po tem, da bi nam odpustil, če le priznamo svoj ponos in sebičnost ter ga prosimo odpuščanja. Želi, da bi imeli globok odnos z njim in želi odstraniti vsako oviro pri naši komunikaciji z njim.

			Ker nas njegova Beseda imenuje grešnike, nekateri mislijo, da nas Bog zavrača. Ampak to ni res. On nam le pomaga razumeti naš najbolj osnoven problem in kako se ga znebiti.

			Vendar pa mi nismo le grešniki. Smo tudi ljudje, zoper katere so drugi grešili. Bodisi namerno iz sebičnosti ali pa nas nenamerno drugi ljudje prizadenejo s svojimi dejanji, ker ni nihče od nas popoln. Dejstvo, da nekdo greši zoper nas, ne opravičuje naših napačnih odzivov, ko pa se poskušamo odzvati na pravi način, razumemo sami sebe in druge.

			Da bi prejeli maksimalno ozdravljenje in blagoslov, vam predlagam, da greste skozi naslednje korake počasi in v molitvi. Po vsakem koraku si vzemite čas za molitev in to prenesite v svoje življenje. Če postane preveč boleče, prosite prijatelja ali duhovnega voditelja, da gre skupaj z vami čez korake. Pripravljeni morate biti na bolečino, če so še neozdravljene rane.

			Bog nam le pomaga razumeti naš najbolj osnoven problem in kako se ga znebiti.

			Da bi se pravilno ozdravile, je včasih potrebno, da se odprejo in očistijo vsake »infekcije« in grenkobe. Čeprav je to v nekem trenutku boleče, bo prineslo veliko radost in ozdravljenje na dolgi rok. Osvobodilo vas bo, da se boste lahko približali očetovskemu srcu Boga.

			Kako Bog ozdravi čustvene rane

			1. korak

			Priznajte svojo potrebo po ozdravljenju

			Za večino ljudi to ni problem. Če pa smo ranjeni in tega ne priznamo, potem je malo priložnosti za ozdravljenje ali pomoč v naših življenjih. Biti sposoben priznati potrebo je znamenje dobrega duševnega zdravja, kakor tudi dokaz iskrenosti do samega sebe.

			Vsi potrebujemo ozdravljenje in razvoj v svojih čustvih in osebnosti. Ne mislite si, da ste izjema. Poučljivost in ponižnost bosta omogočila, da se ozdravljenje začne v vašem življenju. Nekateri težko razkrijemo svoje potrebe zaradi strahu pred zavrnitvijo. Ampak nasprotno drži: ko priznamo svoje potrebe, nas drugi ljudje spoštujejo zaradi naše iskrenosti. Vsi se verjetno spominjamo, ko smo postali precej odprti in osebni, vendar nas je potem nekdo, ki se ni odzval v ljubezni in modrosti, prizadel. Toda tem izkušnjam ne smemo dovoliti, da nas zadržujejo pri sprejetju ozdravljenja, ki nam ga Bog hoče dati. Ne smemo dovoliti preteklim zavrnitvam, da bi določale naša dejanja in držo v prihodnosti.

			Začnite s tem, da ste iskreni z Bogom. On vas najbolj pozna in vas ne bo zavrnil. Pravzaprav hrepeni in čaka, da ste iskreni in sprejmete njegovo ljubezen in pomoč. Izrazite mu svoje bolečine, strahove, razočaranja – vse.

			Nato se odprite nekomu, ki vam lahko pomaga skozi te korake ozdravljenja. Izberite si zaupnega krščanskega prijatelja, da bo molil z vami in vas spodbujal.

			Če ste koga prizadeli, boste morali iti do njega in to urediti. To je del priznavanja svojih potreb. Tega ne storimo zato, da bi Bog odpustil tudi nam, ampak zato ker nam je bilo odpuščeno. Sad pravega odnosa z Bogom je želja, da bi se tudi pretrgani odnosi z drugimi uredili.

			John Stott, znan anglikanski teolog, podaja zelo koristna opozorila v svoji knjigi Confess Your Sins (Priznaj svoje grehe). Govori o obsegu javnega priznanja skritih grehov, privatnih grehov in javnih grehov. Pravi, da bi morali priznati grehe do tiste mere, kot so bili storjeni. Če je vaš greh skriven – greh v srcu ali mislih, ki ni bil izgovorjen ali storjen drugim – potem mora biti izpovedan le Bogu. Sicer smo svobodni, da podelimo te stvari tudi z dobrimi prijatelji ali kristjani, vendar pa ni obvezno. To je naša izbira. Pravzaprav, to lahko naredimo le s tistimi, ki jim zaupamo, in kadar čutimo, da nas Bog vodi v to – nikoli pa, ker bi se čutili pod pritiskom. Tudi takrat moramo biti modri in pazljivi, kako bomo to povedali drugim.

			Lahko je zelo nespametno priznati grehe srca drugim. Če oseba, zoper katero ste grešili v mislih, tega ne ve, jo ne obremenjujte s tem, razen če je res jasen razlog, zakaj bi bilo to dobro. Če ste v dvomih, ne storite tega, dokler se ne posvetujete z zrelimi ljudmi.

			Nekateri skriti grehi v našem življenju so lahko zelo sramotni. Verjamem, da potrebujemo ozdravljenje občutka sramu, predvsem pri grehih spolne nečistosti. Če morate nekoga prositi za odpuščanje, nam potem ni potrebno iti v podrobnosti ali biti nespametni z besedami. Povejte le to, kar je potrebno. Priznajte, da ste grešili zoper to osebo, in jo prosite odpuščanja. To je dovolj.

			Dober vodič pri tem je, da če je to skrit greh, ga priznajte Bogu, če je privaten greh, prosite odpuščanja tiste, zoper katere ste grešili, če pa je javen greh, prosite celo skupino za odpuščanje.

			Kot povzetek, koraki k ozdravljenju in celovitosti, ki so povezani z iskrenostjo naših potreb, so:

				1.	Priznajte svoje potrebe in grehe. Iskrenost sprosti Božjo milost v naša življenja.

				2.	Sprejmite Božjo milost. Milost je Božji dar ljubezni, sprejetosti in odpuščanja do nas, ki nas naredi varne v njem. Ta varnost izgrajuje vero.

				3.	Zaupajte Gospodu in drugim. Sad vere je zaupanje, ki omogoča, da imamo dober odnos z Bogom in ljudmi.

				4.	Izgrajujte srčne odnose z Bogom in drugimi. Ti odnosi so možni, ko se ponižamo. Bog lahko potem izlije svojo ljubezen in odpuščanje v nas in v naše odnose z drugimi.

			Nasprotje tega procesa vodi v večjo bolečino in čustveno ranjenost:

				1.	Porušeni odnosi. Ko so odnosi porušeni, potem zelo težko zaupamo drugim ljudem.

				2.	Legalizem. Ko so naši odnosi z drugimi ljudmi napačni, postanemo obsojajoči in kritični. Živimo po »postavi«, ne po Božji milosti. Zaradi tega drugim ne zaupamo več.

				3.	Nezaupanje. Kadar ne zaupamo drugim, pogosto to pokažemo in tako tudi drugi ne zaupajo nam. Ustvari se atmosfera zavrženosti in med nami in drugimi zrastejo pregrade.

				4.	Pregrade. Pregrade povzročijo ločitev, popolno nasprotje srčnim odnosom.

			Če hočemo biti iskreni glede svojih potreb, potem je pomembno, da razlikujemo med grehom, rano in zvezanostjo. Greh potrebuje odpuščanje, rana potrebuje ozdravljenje, duhovna zvezanost pa potrebuje osvoboditev. Včasih potrebujemo pomoč na vseh treh področjih.

			Ne morete priznati ranjenosti, kot če bi bil greh, ker rana ni greh. Če pa ste se odzvali na grešen način, ko ste bili prizadeti, ste za svoj odziv odgovorni pred Bogom. Bog ne gleda na tak način, da je nekdo kriv 80 odstotkov in vi 20 odstotkov; vi in oseba, ki vas je prizadela, sta kriva 100 odstotkov za svoja lastna dejanja.

			Ko priznamo svoje potrebe, nas drugi ljudje spoštujejo zaradi naše iskrenosti.

			Dokler ne prevzamete popolne odgovornosti za svoje obnašanje in dejanja, je ozdravljenje ovirano. Zakaj je tako? Če je v vas zamera, grenkoba ali neodpuščanje, potem je Božje ozdravljenje in odpuščanje blokirano. »Če namreč odpustite ljudem njihove prestopke, bo tudi vaš nebeški Oče vam odpustil. Če pa ljudem ne odpustite, tudi vaš Oče ne bo odpustil vaših prestopkov.« (Matej 6:14-15).

			Rad bi poudaril, kako zelo pomembno je priznanje potrebe po ozdravljenju v naših življenjih. Videl sem mnogo ljudi, ki so služili Bogu, vendar so bile njihove aktivnosti prežete s potrebami po tem, da bi se dokazali, pridobili sprejetost pri drugih ali premagali negotovost

			glede svojih dejanj. Naše služenje Bogu in drugim mora izvirati iz naše gotovosti in občutka blagostanja, ne pa iz naporov, da bi se dokazali ali potrebe, da bi »bili nekdo«. Če si vzamemo čas, da sprejmemo celovitost in notranje ozdravljenje, bomo na dolgi rok bližje našemu ljubečemu Očetu, počutili se bomo boljše glede samih sebe, bolj bomo uživali v delu in drugim bomo v večji blagoslov.

			2. korak

			Priznajte svoja negativna čustva

			Nekateri izmed nas v življenju nabiramo negativna čustva. Mnogi se nismo naučili, kako prepoznati in posredovati svoja čustva, zato smo nabirali jezo, razočaranje, strah, grenkobo, krivdo in druga negativna čustva že od ranega otroštva. Potlačitev čustev je kot tlačenje smeti v plastično vrečko. Vrečka se lahko strga. Proces nabiranja neznanih in neizpovedanih čustev privede do tragičnih posledic, od čira do samomora. Mnogi se nismo naučili, kako se kosati s težavami. Fizično smo odrasli, čustveno pa pohabljeni. Čustvene pregrade nas ovirajo pri dajanju in sprejemanju v odnosih z drugimi in našim Očetom.

			Dr. Phil Blakely pravi, da moramo pri soočenju s tem problemom izpovedati vsa čustva, ki so se nabrala v nas. Pri tem je zelo pomembno, da imamo nekoga, ki nam lahko pomaga spraviti čustva ven. Za kristjane bi se to moralo začeti z molitvijo. Če ni Jezus tisti, h kateremu se najprej obrnemo, potem ne bomo nikoli ozdraveli. On je naš stvarnik; hrepeni po tem, da bi delili svoja čustva z njim, ker mu je mar za nas.

			Potem moramo govoriti tudi z drugimi. Pomembno je, da razvijemo prijateljstva z ljudmi, ki nam dopuščajo, da smo to, kar smo, vendar pa nas tako ljubijo, da nas opomnijo, kadar se motimo.

			Razkritje svojih čustev še ni popolno ozdravljenje. Komunikacija čustev preprosto sprosti naše miselne kanale, kar omogoči, da se lahko soočimo s koreninami svojih problemov. Če izpovemo potlačena čustva krivde, to še ne pomeni, da smo opravili tudi z razlogi krivde. Tukaj se relativistična psihologija podre. Če ljudje govorijo o svojih občutkih krivde, se lahko počutijo bolje, vendar če ne sprejmejo odgovornosti za kršenje Božjih moralnih zakonov, se občutki krivde lahko vrnejo (razen, če oseba popolnoma otopi svojo vest in izgubi zmožnost kakršnegakoli čutenja).

			Čeprav čustva po naravi niso grešna, se lahko končajo kot grešne reakcije, kadar so negativno naravnane proti Bogu, samemu sebi ali drugim. V tem primeru potrebujemo svetopisemske standarde, da bi lahko ugotovili, če je naša drža postala grešna. Takrat jo moramo obravnavati kot nezdravo in napačno.

			Bog ne želi, da živimo glede na svoja ali za svoja čustva. Nekateri ljudje živijo po načelu, da je dobro to, kar čutijo, da je dobro, in da je slabo to, kar čutijo, da je slabo. To je dober eksistencializem, ni pa svetopisemsko krščanstvo. Živeli naj bi glede na resnico, ki je razodeta v Svetem pismu, in ne po lastni muhavosti, kakor narekujejo naša čustva. Bog nam je dal čustva kot sposobnost, da bi nam bila v spodbudo za pravilno odločanje. Kadar ne živimo po Božjih zakonih, potem smo nagnjeni k temu, da ne upoštevamo Božjega namena za svoja čustva in jih uporabimo za ojačanje svojih užitkov in sebičnosti. Nekateri ljudje so popolnoma pod vplivom svojih čustev, medtem ko drugi niti ne vedo, da imajo skrita čustva. Svoja čustva so globoko potlačili do te mere, da mislijo, da je zelo »krščansko«, če svojih čustev ne pokažeš. To ne pomeni biti zrel ali »duhoven«. Bog nas je ustvaril, da živimo uravnoteženo življenje, izražamo in uživamo v svojih čustvih in se svobodno in iskreno z njimi soočamo.

			Možje, očetje in duhovni voditelji so lahko odlična pomoč pri spodbujanju svojih družin in cerkva, da svoja čustva svobodno delijo. Naša želja po vodenju drugih je lahko neučinkovita ali celo škodljiva, če ne dovolimo tega privilegija drugim. Kadar omogočimo drugim, da so lahko iskreni, jim omogočimo globlji odnos z Bogom. Bolj nam bodo zaupali in začutili našo predanost, kar nam bo omogočilo, da iskreno govorimo v njihova življenja.

			Kjer ni zaupanja, nimamo avtoritete. Ko omogočamo ljudem, da so iskreni, jim »dajemo milost«. To jim daje sigurnost, da niso iskreni le o svojih čustvih, ampak tudi o potrebah. Če imajo tisti, ki jih vodimo, resna nezaupanja do drugih, še posebej ljudi z avtoriteto, je lahko vzrok to, da se niso nikoli naučili izražanja svojih čustev v ozračju ljubezni in sprejetosti.

			Neko popoldne je moja žena Sally podelila svoje frustracije o nekih osebnih problemih. Takoj sem ji začel dajati nasvete. Nikoli ne bom pozabil njenega odziva: »Nisem prišla k tebi, da bi mi pridigal. Vem, kaj moram storiti. Ko mi pridigaš, dobim občutek, da me sploh ne poslušaš oziroma te ne zanima. Potrebujem nekoga, da bi mi prisluhnil. Če ne morem govoriti s tabo, h komu naj potem grem?«

			Bog nam je dal čustva kot sposobnost, da bi nam bila v spodbudo za pravilno odločanje.

			Tisti dan sem se odločil, da bom mož, ki da svoji ženi (in tudi drugim) svobodo in gotovost, da podeli svoja čustva z mano brez strahu pred obsojanjem, pridiganjem ali napadom.

			Da bi zlomili krog potlačenih čustev in nezaupanja, prosite Boga, naj vam da priložnost za pogovor z osebo z avtoriteto, ki vas spodbuja, da ste iskreni glede svojih čustev. Prav tako odpustite vsem, ki vam v preteklosti niso dali te svobode. Vaš motiv za pogovor o tem, kako se počutite, naj ne bo prepričevanje te osebe o svojih stališčih, ampak da ste iskreni. Iskrenost ni sama po sebi cilj. Vaša iskrenost mora izhajati iz želje, da izpoveste svoja negativna čustva in postanete takšna oseba, kot želi Bog.

			Če nas je neka oseba z avtoriteto prizadela, ali pa se z njo nismo strinjali, potem je naša odgovornost, da najprej molimo, preden se pogovorimo z njo. Če po molitvi še vedno ne razumemo odločitev, ki jih je storila, potem jo moramo prositi, da nam pojasni svoja stališča. Lahko smo v nestrinjanju z voditeljem, vendar moramo paziti, da naše nestrinjanje ne vpliva na naše vedenje do njega ali nje. Lahko smo v nestrinjanju, ne da bi bili obsojajoči ali pa da bi prekinili prijateljstvo. Neenotnost nikoli ne nastane zaradi nestrinjanja. Konstruktivno nestrinjanje je zdravo. Razkol nastane, ko nestrinjanje odpre pot kritikam ali obsojanju. Vsak problem enotnosti se lahko reši z večjo ponižnostjo ali odpuščanjem. Boga skrbi naša drža srca, kakor tudi to, da bi rasli v odprtosti in iskrenosti glede svojih čustev.

			3. korak

			Odpustite vsem, ki so vas prizadeli

			Odpuščanje ni le to, da pozabimo vse napačno, kar je nekdo storil zoper nas, ali pa nekakšno mistično duhovno počutje. To je preprosto odpustitev nekomu za napako, ki jo je storil. Je dajanje naše ljubezni in sprejemanja ne glede na to, da smo prizadeti.

			Odpuščanje je velikokrat proces, le redkokdaj pa enkratno dejanje. Odpuščamo vse dokler ne izgine bolečina. Globlja kot je bolečina, večje je odpuščanje. Kot mora zdravnik paziti na naše fizične rane, da se ne okužijo, ampak se pravilno ozdravijo, tako moramo sami poskrbeti, da naše čustvene rane ne postanejo grenke, ampak lahko ozdravijo. Odpuščanje je razkužilo za naše čustvene rane. Vsakič, ko pomislite na neko osebo in se počutite prizadeto, ji odpustite. Povejte Gospodu, da odpuščate tej osebi in ste se odločili, da jo želite ljubiti z njegovo ljubeznijo. Sprejmite Božjo ljubezen do te osebe po veri. To storite vsakič, ko se spomnite na to osebo, vse dokler ne čutite, da ste ji zares odpustili.

			Božje odpuščanje nam mora biti motivacija, da sami odpuščamo. Če težko odpustite drugemu, pomislite na to, koliko je vam Bog odpustil. Če se vam ne zdi veliko, potem ga prosite, da vam pokaže vaše življenje tako, kot ga vidi on. Odgovoril bo na vašo molitev, če ga boste iskreno prosili.

			4. korak

			Sprejmite odpuščanje

			Če so vas drugi prizadeli in ste grešno reagirali, potem ni dovolj, da odpustite tem, ki so vas prizadeli, ampak prosite Boga za odpuščanje vaših napačnih dejanj. Pri tem lahko celo odkrijete potrebo, da odpustite samemu sebi. Včasih je naš največji sovražnik naš lastni občutek neuspeha. Velikokrat znamo biti veliko strožji do sebe, kakor pa do drugih. Če vam je spodletelo, predajte v molitvi ta občutek neuspeha Gospodu, priznajte svoj greh in mu povejte, da sprejemate njegovo odpuščanje in da odpuščate sebi. Vsakič, ko se občutek neuspeha vrne, se zahvalite Gospodu za njegovo odpuščanje.

			Obstaja razlika med prepričevanjem glede greha in obsodbo. Obsodba prihaja iz občutka neuspeha. Prepričevanje izvira iz greha. Prepričevanje o grehu je specifično, razumljivo in prihaja od Boga; obsodba je nejasna, splošna in prihaja od nas ali satana. Če se vam zdi, da ste grešili, pa niste prepričani, prosite Gospoda za prepričevanje. Vzgajal vas bo kot ljubeč Oče. Če prepričevanje o grehu ne pride, ko čakate pred Gospodom v molitvi, se mu zahvalite za njegovo ljubezen in odpuščanje in nadaljujte s svojim delom. Ostanite odprti za Boga, da vam pokaže napačno vedenje, vendar ne postanite paralizirani z notranjim preiskovanjem. Ne valjajte se v svinjaku samopomilovanja. Preveč je škodljivo.

			Če imate napačno držo zoper tiste, ki so vas prizadeli, potem je nujno, da to priznate Bogu. (Bodite pazljivi, kajti samopomilovanje je lahko ponaredek pravega kesanja.) Ko opravimo s svojo vlogo v tej zadevi, potem šele lahko Sveti Duh začne delati v srcih drugih ljudi. Če pa se to ne zgodi, je še vedno naša odgovornost, da ohranjamo naša življenja pravična pred Bogom. Če postanete kritični, trdosrčni, ljubosumni, neodvisni, ponosni, obsojajoči ali zagrenjeni, potem morate urediti s svojimi reakcijami. Ko se ponižate pred Bogom, vam bo odpustil in ozdravil vaše rane. Skozi odpuščanje pride ozdravljenje!

			5. korak

			Sprejmite Očetovo ljubezen

			V naših življenjih je praznina, ki jo lahko zapolni le Bog. Ko grešite in prosite odpuščanja ali pa ko se borite z negotovostjo oziroma manjvrednostjo, potem obstaja možnost, da ta praznina ni zapolnjena. V takih trenutkih prosite Boga, da vas napolni do prekipevanja s svojim Duhom. Zoperstavite se sebičnosti tako, da se osredotočite nanj. To je izredno pomembno v procesu ozdravljenja. Samopomilovanje in sebičnost žalostita Svetega Duha.

			Osredotočite svoje misli in molitve na Božji značaj in na različne vidike njegovega očetovskega srca. Poveličujte ga: pogovarjajte se z njim, prepevajte mu in mislite nanj. Razmišljajte o njegovi zvestobi, njegovi svetosti, njegovi čistosti, njegovem sočutju, njegovem usmiljenju in njegovem odpuščanju.

			Razvijanje slavljenja oziroma oboževanja je vitalen del sprejemanja Očetove ljubezni. Negujte to lastnost pred vsemi drugimi. Zapomnite si citate iz Svetega pisma ali pesmi, ki jih lahko uporabite kot orožje v borbi zoper osamljenost in malodušje. Poveličevanje predstavlja vrata, ki vodijo v Očetovo prisotnost in stran od depresije ter samopomilovanja. Nekateri ljudje pravijo, da ne morejo slaviti Boga, kadar se ne počutijo tako, ker mislijo, da bi bili hinavski. Moj odgovor je, da ne slavimo Boga zato, ker bi se mi tako počutili, ampak zaradi tega, kdo on je. Velikokrat slavim Boga ne glede na svoje občutke. Nočem biti ujetnik svojih občutkov, zato vseeno slavim Boga. Če sem malodušen, potem skušam iskreno izraziti te občutke, nato pa se osredotočim na to, kdo je on, ne pa na to, kako se jaz počutim.

			Ali želite sprejeti Očetovo ljubezen? Potem preživljajte čas v njegovi prisotnosti. Ko preživljamo čas z njim in mu dajemo ta čas, se kopamo v njegovi ljubezni. Kaj mu lahko damo? S svojimi besedami in mislimi mu lahko dajemo čast, pozornost, čaščenje, slavo in oboževanje. Če vam je to težko, poiščite v Svetem pismu odlomek, ki specifično govori o Božjem značaju, in ga podčrtajte. Knjiga Psalmov je primerna za začetek. Potem molite in prepevajte te vrstice Očetu v času, ko molite. Ko boste to počeli dnevno, boste opazili, da ste iz dneva v dan bolj zaljubljeni vanj. Občutili boste njegovo prisotnost blizu sebe kot odgovor na svoje besede slavljenja. Ne bodite presenečeni, ko bo govoril besede pohvale, odobravanja in ljubezni. On zelo rad ljubi svoje otroke!

			6. korak

			Razmišljajte na Božji način

			Kot odziv na slabe stvari, ki smo jih pretrpeli, še posebej kot otroci, zgradimo škodljive navade razmišljanja o samem sebi. Na primer, če so bili vaši starši zahtevni in perfekcionisti, vam je verjetno velikokrat spodletelo, da bi živeli po njihovih pričakovanjih. Ljudje s takšno vzgojo velikokrat »programirajo sami sebe« na neuspehe. Z vnaprejšnjim odločanjem za neuspeh se poskušajo zaščititi pred razočaranjem. Žal so takšna pričakovanja velikokrat samoizpolnljiva. Takšni negativni miselni vzorci so le redkokdaj točni ali prijazni, temeljijo pa na strahu oziroma zavrnitvi. Če mislimo, da smo grdi, potem se ne bomo tako le počutili, ampak tudi obnašali.

			Sveto pismo pravi, naj ljubimo Boga z vsem srcem, dušo, mišljenjem in telesom ter da naj ljubimo svojega bližnjega kakor samega sebe (3 Mojzes 19:18; Matej 19:19). Bog želi, da ljubimo sami sebe, vendar ne sebično, ampak z njegovo ljubeznijo. Želi, da razmišljamo o sebi tako, kot on razmišlja o nas – misli prijaznosti, spoštovanja in zaupanja.

			Če razmišljate negativno o sebi, vam predlagam, da se ta trenutek ustavite in si zapišete dva ali tri načine negativnega razmišljanja, ki sta najbolj pogosta pri vas.

			Ali želite sprejeti Očetovo ljubezen? Potem preživljajte čas v njegovi prisotnosti.

			Ko končate, zapišite še Božje misli o vas, ki temeljijo na njegovem značaju in so nasprotje negativnim mislim. Na primer, če ste zapisali, da vedno mislite, da ne boste uspeli, potem napišite: »Dober sem pri .................................,« kjer naštejete vsaj eno stvar, v kateri ste dobri. Prav tako zapišite, kaj pravi Sveto pismo o tem področju v vašem življenju. Na primer: »Vse zmorem v njem, ki mi daje moč.« (Filipljanom 4:13). Vsakič, ko začnete razmišljati negativno, se zaustavite in izpovejte pozitivno misel skupaj s citatom Svetega pisma. Trije tedni so potrebni, da prekinete s slabo navado in jo nadomestite z dobro. Vedno znova si ponavljajte resnico, dokler ne bodo negativni vzorci razmišljanja prekinjeni.

			Ne vdajajte se lažem in obsojajočim mislim. Vztrajajte – z Božjo pomočjo vam lahko uspe! Vpijte k Bogu vsakič, ko vam spodleti; nato začnite znova. Ste opazili v Svetem pismu, kolikokrat je Bog ponovil resnico, ko je hotel nekoga spodbuditi? V prvem poglavju Jozuetove knjige je rekel Jozuetu štirikrat, naj se ne boji. Zakaj? Ker je Jozue potreboval opomin, da razmišlja na Božji način glede sebe. Pripravljal se je za bitko in je potreboval spodbudo. Prepričan sem, da si je te besede ponavljal vedno znova in znova.

			Najbolj pogost vzrok depresije je razmišljanje na prezirljiv in obsojajoč način o sebi. Da bi zlomili ta krog depresije, moramo slediti korakom, ki sem jih opisal in se nato utruditi od utrujenosti. Zlomiti moramo navado negativnega razmišljanja z razmišljanjem na Božji način.

			Isto velja za reakcije, ki iz misli preidejo v dejanja. Ko se zavedate določenih »vzorcev reakcije« v svojem življenju, ki so negativni, obrambni ali sebični, si jih zapišite. Zapišite si tudi, kako želi Bog, da se odzovete v situacijah, ki povzročijo takšne reakcije.

			Prosite Boga, da vam pomaga spraviti te misli in odločitve v dejanja. Ko vam spodleti, ga prosite za odpuščanje in pojdite naprej. Če vam satan reče, da vam je »znova spodletelo«, mu pritrdite, vendar mu povejte, da zavračate samopomilovanje. Sprejmite odgovornost za svoj neuspeh, prosite Boga za odpuščanje ali pomoč in pojdite naprej! Delajte na tem, vse dokler ne utrdite novih navad. Leta so bila potrebna, da ste razvili negativne navade, zato ne obupujte, če traja nekaj tednov ali mesecev, da jih zamenjate z Božjimi. Začnite z eno ali dvema navadama naenkrat, nato preidite na ostale. Ko mi storimo to, kar je mogoče, bo Bog storil to, kar je nemogoče.

			7. korak

			Vztrajajte

			Devetdeset odstotkov uspeha je dokončanje! Sveto pismo pravi: »Če z njim vztrajamo, bomo z njim tudi zakraljevali.« (2 Timotej 2:12). Vztrajanje ima dva vidika: po eni strani pomeni našo obvezo, da se ne predamo, odločnost po dosegu cilja. Po drugi strani pa se nanaša na usposabljanje od Boga. Bog nam daje milost, da dosežemo to, k čemur nas kliče. Njegove zapovedi so tudi njegove obljube zmage.

			Včasih se nam morda zdi, da je nemogoče vztrajati do konca. To je morda res! Vendar, ko pridemo na cilj tega, kar je nam mogoče, potem lahko vidimo, kako Bog naredi nemogoče. Ne potrebujemo vere, da bi naredili to, kar je v naši moči. Če se torej soočate z nemogočimi situacijami v svojem življenju, slavite Boga – sedaj lahko vadite svojo vero.

			Zakaj je vztrajnost korak v Božjem procesu ozdravljenja našega življenja? Prenehanje nas naredi ranljive za občutke zamere, jeze, ranjenosti, zavrženosti, poželenja, nezaupanja ali za karkoli drugega, kar nas zastruplja. Včasih želimo, da Bog naredi čudež in nam odvzame vse naše probleme v istem trenutku. Naš Oče pa nas vodi skozi proces, v katerem se pripravljamo na kraljevanje z njim v nebesih. Ker nas želi izoblikovati in prečistiti, nam dovoli, da izkusimo skušnjave, ki nas prisilijo v odločitve.

			Moj prijatelj Joy Dawson pravi: »Pomembno je, kako zaključiš!« Apostol Pavel pravi v prvem pismu korintski cerkvi:

			Mar ne veste, da tisti, ki tečejo na tekališču, res vsi tečejo, da pa le eden dobi nagrado? Tako tecite, da jo boste dosegli. Vsak tekmovalec pa se vsemu odreče, ôni, da prejmejo venec, ki ovene, mi pa nevenljivega. Zato jaz ne tečem kar na slepo, ne bojujem se, kakor bi mahal po zraku. Nasprotno, trdo ravnam s svojim telesom in ga usužnjujem, da ne bi bil sam zavržen, ko oznanjam drugim. (1 Korinčanom 9:24-27)

			Lahko nam spodleti, vendar ko priznamo svoje grehe, se obrnemo proč od njih in se po veri odločimo, da jih sovražimo, bomo izkusili Božje odpuščanje in nov začetek. On je Bog novih začetkov. Naša naloga je, da se ponižamo in se obrnemo proč od greha in neuspeha; njegova pa, da nam odpusti in nam dá nov začetek. On to zelo rad naredi, ker je naš Oče in Bog ljubezni.

			On deluje v vas. Borbe so del zmagoslavnega procesa ozdravljenja. Spoznavate neprecenljive lekcije: ponižnost, odpuščanje, usmiljenje in vztrajnost. Vztrajajte naprej. Smo v bitki, vendar smo na zmagovalni strani. Jezus je zmagovalec! »Prepričan sem, da bo on, ki je začel v vas dobro delo, to delo dokončal do dneva Kristusa Jezusa« (Filipljanom 1:6).

			Bog išče ljudi, ki bodo izpolnili njegove prvotne načrte, ko je ustvaril človeštvo. On si želi prijateljstva z nami. Tega pa noče z zbirko sebičnih posameznikov – njegov namen je združiti v družino vse ljudi, ki ga ljubijo. Torej kadar ljudje ljubijo Boga, jih Bog združi skupaj, da bi uživali globoko prijateljstvo, medsebojno skrb in podporo ter proslavljali ljubezen, odpuščanje in celovitost, ki jim jo daje. Te »družinske skupnosti« so to, kar bi naj bila cerkev.

			Očetova družina

			Poleg korakov, ki jih kot posamezniki storimo, je »Očetova družina« kanal njegove ljubezni in ozdravljenja za ranjene ljudi. Ko ljubimo, sprejemamo in odpuščamo drug drugemu kot bratje in sestre v Kristusu, takrat Božja ljubezen teče preko nas in nas ozdravlja. Preko naših bratov in sester v Božji družini, Bog daje takšno ljubezen in sprejetost, ki nas osvobaja od vseh strahov in nam omogoča, da izkusimo večjo celovitost. Lahko smo predani drug drugemu brez strahu pred zavrnitvijo. Sprejemamo lahko druge, ne glede na njihove slabosti. Drugim lahko odpustimo, ko nas prizadenejo. Lahko smo takšni, kot smo, ne da bi se bali zavrnitve. Vse to je resnično zaradi Božje milosti. Njegova milost, njegova nezaslužena ljubezen tako deluje v nas. Sami nismo sposobni tako ljubiti, vendar nas Bog naredi takšne. Nimamo te sposobnosti, da bi ozdravljali drug drugega, ampak po nas Bog ozdravlja druge. Vsak kristjan ima to službo. Vsak izmed nas je lahko »dajalec milosti«.

			Na tem mestu je prav, da vas nežno opozorim. Če smo ranjeni, moramo paziti, da se ne osredotočamo na ljudi kot izvir ozdravljenja. Ljudje ne morejo dati to, kar lahko dá le Bog. Če želite, da vas ljudje ozdravijo, boste hitro razočarani. Osredotočite se na nebeškega Očeta – on je edini zmožen, da vas popolnoma ozdravi. Velikokrat bo to storil preko ljudi, vendar je le on izvir, ljudje pa so kanal.

			Čustveno ozdravljenje je skoraj vedno proces. Potrebuje čas. Zelo pomemben razlog za to je, da nas naš nebeški Oče noče le osvoboditi bolečin teh ran. Hoče nas narediti zrele, tako duhovno kot čustveno. Za to je potreben čas in prave odločitve. On nas tako zelo ljubi, da deluje mesece in leta, da bi ozdravil naše rane in izgradil naš značaj.

			Brez razvijanja značaja bomo ponovno ranjeni. Storili bomo nespametna in sebična dejanja, ki nas bodo ranila ali izzvala druge, da nas ranijo. Ker nas Bog ljubi, nas čaka, da zahrepenimo po tem razvoju značaja; čaka nas, da smo pripravljeni na ozdravljenje. In velikokrat naše prave reakcije do drugih ljudi sprostijo ozdravljenje v naša življenja.





			5





Razočarano srce


			Navdušenje je tistega dne preplavilo Jeruzalem. Po mnogih letih državljanske vojne je bil narod ponovno združen in sovražnik na jugu poražen. Kar pa je najbolj pomembno, po 20 letih duhovne puščave je bilo čaščenje znova vzpostavljeno v novi prestolnici združenega kraljestva. Savlovo kraljevanje se je končalo z njegovo smrtjo na bojnem polju, mladi David pa je postal voditelj. Bila je dolga noč in končno se je svitalo jutro.

			David je naznanil narodu, da bo prenesel skrinjo zaveze v Jeruzalem. Na desetine tisočev ljudi se je zbralo v mestu, da bi proslavljali. Člani iz vsake družine in plemena so bili prisotni, množice ljudi so bile polne pričakovanj.

			Zagotovo je Bog zadovoljen, so bile Davidove misli. Sedaj je njegovo ljudstvo združeno in lahko zopet skupaj slavimo Gospoda. Vendar kako žalostno, je razmišljal, da Savel ni počastil Gospoda in prinesel skrinje zaveze nazaj. Vendar sedaj ni čas za žalost. Tudi jaz se bom veselil pred Gospodom.

			David in vsa Izraelova hiša sta rajala pred GOSPODOM ob vseh glasbilih iz cipresovine, ob citrah, harfah, bobnih, kraguljčkih in ob cimbalah. (2 Samuel 6:5)

			Nenadoma se je pripetila tragedija. Vola sta se nagnila in mladi Uzá je iztegnil roko, da bi podržal skrinjo. V trenutku se je zgrudil mrtev na tla! David je bil zaprepaden. Kaj to pomeni? Ko se je razvedelo, kaj se je zgodilo, je med množico zavladala tišina.

			Jeza, zadrega in strah so sočasno navdali Davida. »Zakaj, Gospod?« je moledoval. »Zakaj sedaj? Počnem, kar si zapovedal. Zakaj Uzá? Samo skrinje se je dotaknil.«

			Čeprav je bil David zmeden, je vedel, da ne sme nadaljevati s skrinjo zaveze, vse dokler ne bo poznal razloga, zakaj je Bog sodil njegova dejanja. Preplavilo ga je razočaranje. Če bi le vedel zakaj … Kaj je storil, da je ujezil Gospoda?

			Ali si predstavljate žalost, ki jo je David izkusil na poti domov tisti dan? Na začetku je kazalo, da bo čudovit dogodek. Brez dvoma se je boril z občutki osebnega neuspeha in obsodbe, hkrati pa tudi jeze na Boga.

			David se je vznemiril, ker je GOSPOD udaril Uzája. Tisti kraj pa se od tega dne imenuje Perec Uzá. Tisti dan se je David ustrašil GOSPODA in je rekel: »Kako naj pride GOSPODOVA skrinja k meni?« (2 Samuel 6:8-9)

			Večina izmed nas se lahko poistoveti z Davidovimi občutki. Tudi mi smo kdaj naredili korak vere in doživeli razočaranje in težke trenutke. »Zakaj?« je vprašanje, ki ga vedno znova postavljamo.

			Razočaranje je lahko posledica odziva drugih ljudi do nas. Lahko nas razočarajo takrat, ko jih najbolj potrebujemo, pogosto pa tudi ne izpolnijo naših pričakovanj.

			Ne glede na vzrok lahko razočaranje prinese bolečino, malodušje, grenkobo, jezo, nevero in strah. Posledice pretiranega razočaranja nas lahko spremljajo mesece ali leta in ovirajo naš odnos z Bogom Očetom. Zato je zelo pomembno, da z razočaranjem opravimo konstruktivno in dojamemo njegov namen dopuščanja, da smo to izkusili.

			Paul Billheimer nam v svoji knjigi Don't Waste Your Sorrows (Ne zapravite svojih bridkosti) razlaga, da so naša razočaranja lahko vir velikega blagoslova, če se odzovemo na pravi način. Nič nas ne more čustveno raniti, razen če povzroči, da se napačno odzovemo. Okoliščine razočaranja bodo minile, vendar je reakcija nanje moralna in duhovna odločitev, ki lahko za vedno vpliva na naše življenje.

			Vse dokler obstajajo ljudje, bodo obstajala tudi razočaranja. Nekoč je moj prijatelj rekel: »Tukaj bomo imeli enotnost, pa čeprav ostanem edini!«

			»Zakaj?« je vprašanje, ki ga vedno znova postavljamo.

			Da bi razumeli razočaranje, se moramo naučiti opraviti s človeškimi slabostmi. Naučiti se moramo razviti potrpežljivost, fleksibilnost in globlje razumevanje Božjih poti oziroma načinov. Naučiti se moramo odzvati se v vsaki situaciji tako, kot to želi Bog. To ne pomeni, da postanemo »slabiči«, ampak da se odzovemo tako, kot bi se Kristus, ne glede na to, kako ravnajo z nami.

			Naučiti se jesti v miru

			Kristjani, ki se učijo ljubiti in sprejemati drug drugega, so zelo podobni bratom in sestram, ki se učijo skupaj jesti večerjo v miru. Spomnim se, kako sem bil besen na brata in sestro pri večerjah, prav tako pa se spomnim, da oče ni toleriral pričkanja za mizo. Vztrajal je, da se naučimo jesti v miru.

			Nekatera razočaranja izvirajo iz naših nerealističnih pričakovanj do drugih. Ko postanemo kristjani, še nismo v trenutku popolni. Naučiti se moramo ljubiti brate in sestre, prav tako kot se moramo naučiti »jesti v miru«.

			Kadar ste razočarani zaradi dejanja brata ali sestre, ga ne »izklopite« oziroma izključite iz nadaljnjega druženja. Bog ga je lahko privedel v vaše življenje, da bi vas naučil dragocenih lekcij. David je zapisal: »... si me v zvestobi ponižal.« (Psalm 119:75).

			Ljudje, katere težko prenašamo, so lahko ljubeče »trpljenje« od Gospoda. Če bi bili tako ljubeči, kot velikokrat mislimo, da smo, potem ne bi imeli težav z reagiranjem do takšnih ljudi. Verjamem, da Bog dopusti, včasih tudi pripravi preizkušnje v naših življenjih, da osvetli naše značajske slabosti in napačno vedenje, da bi nato opravil z njimi.

			Premagati ponos

			Kralj David se je bil prisiljen soočiti z razočaranjem ob Uzajevi smrti, kar je zahtevalo veliko dejanje ponižnosti. David bi lahko zakrknil svoje srce v ponosu in obtožil Boga za to, kar se je zgodilo. Namesto tega je iskal Boga, da bi ugotovil, kaj je storil narobe in kakšno lekcijo ima Bog zanj. David se je naučil ponižati samega sebe, da bi odkril Božji namen v teh tragičnih okoliščinah.

			Ponižnost ne pomeni samo to, da smo iskreni, ampak da osvojimo Božjo perspektivo. Mnogi ljudje so neusmiljeno iskreni, vendar ne zavzamejo Božjega stališča zoper greh in ne sprejmejo njegove drže do grešnika. Oboje je potrebno, če se hočemo učiti iz razočaranj v življenju.

			Za ljudi, ki se naučijo vprašati Boga, zakaj je dopustil neko situacijo ali pa kaj jih hoče naučiti skozi njo, razočaranja obrodijo izredno rast in povečanje duhovnega razumevanja. Po drugi strani pa je ponos največja ovira, da bi se učili iz težav in razočaranj. Čeprav si včasih mislimo, da je sočustvovanje naša največja potreba v trenutkih razočaranj, sam verjamem, da je naša nujna potreba to, da prepoznamo svoj ponos. Premagati ponos je ključ do zmage in razumevanja, ko smo razočarani. Premislite o naslednjih simptomih in o tem, kako nas lahko ovirajo, da bi se odzvali na pravi način:

			 				Ponos vidi napake drugih, vendar se nikoli ne poistoveti z njihovimi slabostmi. Ko nekomu spodleti, se lahko odzovemo: »Da, tudi meni se je to zgodilo,« ali »Razumem – če ne bi bilo Božje milosti, bi se tudi meni to zgodilo.«

				Ponos največkrat ne prizna lastnih grehov in odgovornosti. Ko pa jih, jih opravičuje oziroma se izgovarja in nima nobenega obžalovanja za storjeno.

				Ponos obtožuje druge, jih kritizira in dokazuje, zakaj so krivi.

				Ponos obrodi brezčutnost, aroganco, samozadostnost in nezdravo neodvisnost.

				Ponosu je pomembnejše, da je sprejet v očeh drugih ljudi, kot pa da ima prav glede na Božje standarde.

				Ponos rajši zmaguje v prepirih kot pa ohranja prijatelje.

				Ponos nikoli ne reče: »Nimam prav. Moja napaka je. Ali mi odpustiš?«

				Ponos obrodi zahtevajoče vedenje. Bolj se osredotoča na to, kar še ni bilo storjeno za nas, kot pa na to, kar je bilo storjeno. Hrepeni po preteklosti ali prihodnosti, nikoli pa ni zadovoljen s sedanjostjo.

				Ponos je ločevalen. Ponos pravi, da ima »moja« skupina, cerkev ali denominacija več resnice kot drugi.

				Ponos povzroči presojanje situacije glede na to, kaj pomeni človeku in ne Bogu. Ponos ne išče Božje perspektive.

				Ponos ogovarja, ruši, uničuje ugled in uživa v širjenju novic o neuspehih in grehu.

				Ponos krivi Boga in ostale ljudi, ko gre kaj narobe.

				Ponos opravičuje grenkobo in zamere.

				Ponos vodi v pomilovanje in pomilovanje v še večje pomilovanje.

				Ponos pravi, da lahko dosežemo stopnjo ali globino duhovnosti, kjer smo lahko osvobojeni ponosa. Sigurnost postavlja v čudno obliko samopravičnosti – in ne v križ Jezusa Kristusa.



			Bila je najbolj boleča izkušnja in razočaranje v mojem življenju, iz katere sem se naučil o ponosu – svojem lastnem ponosu in ponosu drugih.

			Slišal sem o razprtijah v cerkvi in o uničujočih konfliktih med ljudmi, vendar nisem nikoli pomislil, da se lahko to zgodi tudi meni. V naši skupnosti vernih smo poudarjali odnos in enotnost, biti »družina«, ljubiti drug drugega in bil sem ponosen na dejstvo, da smo bili »izredna« cerkev. Ko sem opazoval druge skupine, se mi je velikokrat gnusila njihova plitkost in pomanjkanje osebne topline, čeprav tega takrat ne bi priznal. Nisem si mogel predstavljati javnega poistovetenja z nekaterimi skupinami Kristusovega telesa zaradi njihovega otopelega pristopa k evangelizaciji ali njihovega neuspeha, da bi bili radikalni učenci.

			Učil sem o prioritetah v Kristusovem telesu in izpostavljal življenjski stil, ki je vreden nebeškega kraljestva. Čutil sem, da mora biti cerkev res skupnost vernikov in da so močni ter kvalitetni odnosi nadvse pomembni. Še vedno to učim, ampak takrat sem to učil do tega ekstrema, da Jezus ni bil več središče mojega življenja – ampak so bili drugi verniki.

			Bili smo skupnost ljudi, ki so bili zaljubljeni sami vase. Sebe smo videli kot edinstvene – in zaradi tega smo bili v velikih težavah.

			Postavili smo si tako visoke standarde, da je bilo nemogoče ne le za druge vernike, da bi jih dosegli – niti sami jih nismo mogli doseči.

			Sčasoma smo se obrnili drug proti drugemu. Božični dan leta 1975 je bil najbolj žalosten dan mojega življenja. Tisto jutro sem sedel na svoji postelji in premišljeval o svojih uničenih sanjah. Sanjal sem o ljubeči skupnosti ljudi, ki živijo evangelij tako radikalno, da pretresajo svet, vendar sem v svoji enačbi za uspeh pozabil upoštevati neuspešnost človeka. Naš neuspeh je bil tako grozen in tako močno sem bil prizadet zaradi svojega greha in greha drugih, da sem obupal nad življenjem.

			Ne morem opisati bolečine. Počutil sem se poteptano, zavrženo, izdano, včasih pa sem čutil tudi jezo do ljudi, ki sem jih zelo ljubil. Naš majhen raj ljubezni in ozdravljenja se je spremenil v pekel skrhanih odnosov. Soočil sem se z brutalno realnostjo tega, kakšni smo postali, ko Božja milost ni kontrolirala naših življenj.

			Danes se na te grozne in temačne mesece oziram z veliko hvaležnostjo Bogu. Bili so najbolj boleče obdobje mojega življenja – in najboljše.

			Bog mi je pokazal več svoje milosti, ljubezni in zvestobe, kot sem si kadarkoli predstavljal.

			Bog je v teh dneh bolj pokazal, kakšen sem jaz, vse moje globoke negotovosti in ponos, kot pa sem videl v celem življenju skupaj. Obenem pa mi je pokazal več svoje milosti, ljubezni in zvestobe, kot sem si kadarkoli predstavljal.

			Zaradi bolečine, ki sem jo takrat izkusil in ozdravljenja ter odrešitve, ki sta prišla, ko sem se ponižal pred Bogom in drugimi, sem se naučil mnogo stvari. Ko je končno prišel preboj v moje življenje, mi je Bog pokazal korenino moje napačne drže do drugih. Jokal sem, ko sem slišal Boga, ki mi je nežno šepetal v um: Odpuščam ti in obnavljam vse, kar je bilo izgubljeno.

			Ta izkušnja mi je dala še večje zavedanje, kako nevaren je ponos, in večje sočutje do vseh, ki so izkusili bolečino in razočaranje v odnosih z drugimi.

			Ponižna srca

			David se je vedno znova ponižal. Sveto pismo pravi, da je bil »mož po Božjem srcu«. David je zapisal v Psalmu 51: »Moja daritev Bogu je potrt duh, potrtega in pobitega srca, o Bog, ne preziraš.« (v. 19).

			Davidu potrtost ni pomenila obupa, brezupnosti ali biti prizadet. Bila je ponižnost, nasprotje ponosa. Zaradi nje se je David učil iz vsakega razočaranja v življenju, ki ga je doživel. Njegovi psalmi slavljenja so prihajali iz težkih preizkušenj v času razočaranj.

			Če se hočemo naučiti zaupati Bogu in ga poznati kot svojega Očeta, tako kot David, potem se moramo ponižati pred njim. Ko gredo stvari narobe, lahko poiščemo Božje razloge ali pa postanemo trdi in ponosni. Ni vmesne poti. Mešanica ponižnosti in ponosa ne bo prinesla rezultatov, ki si jih Bog želi. Četudi nismo naredili ničesar narobe, se moramo vseeno naučiti odpustiti in blagosloviti naše sovražnike. To se lahko zgodi le takrat, ko imamo ponižna srca.

			Spodaj so preprosta vprašanja, ki jih postavljam sam sebi. Izkazala so se kot dragocena pri soočanju z razočaranostjo.

				1.	Gospod, kaj me želiš naučiti v tej situaciji? Kakšno naj bo moje vedenje? Kakšen naj bo moj odziv? Katera svetopisemska načela sem morda prekršil v tej situaciji?

				2.	Ali sem bil neposlušen v zvezi z dejanjem, časom, soudeleženimi ljudmi ali načinom?

				3.	Gospod, ali moram komu odpustiti pri tem razočaranju?

				4.	Ali moram poiskati nasvet pri verni osebi v tej situaciji? Prosim te, če lahko daš tej osebi takšen vpogled v moje življenje, moje potrebe in moje odzive, da mi bo pomagala pri učenju tega, kar me ti želiš naučiti?

				5.	Gospod, ali to situacijo delam preveč duhovno in zamujam praktične lekcije, ki naj bi se jih naučil?

				6.	Gospod, kakšne prilagoditve ali spremembe moram narediti? Pomagaj mi narediti nadaljnje korake, da bom lahko šel naprej v življenju.

				7.	Komu naj sedaj služim, namesto da bi bil zaskrbljen glede sebe?

			Včasih se je težko »naučiti« iz lekcij v življenju. Če nas niso vzgajali pobožni starši ali nismo bili deležni modre in ljubeče discipline, potem je lekcije iz razočaranj in težav težko prenesti v življenje. V tem primeru se lahko počutite zavrnjeno, zmanipulirano s strani avtoritete s »trdo roko« ali pa vas je strah, kadar je neko situacijo Bog namenil za to, da bi vam pomagala zrasti. Morda boste potrebovali pomoč, da bi razumeli, kako zrasti in se učiti iz razočaranja (knjigi Healing for Damaged Emotions (Ozdravljenje za ranjena čustva) in Putting Away Childish Things (Znebiti se otročjih reči), ki ju je napisal David Seamands, sta odličen pripomoček na tem področju in ju zelo priporočam).

			Ko je Jezus usodnega večera v vrtu Getsemani pokleknil na samem, da bi govoril z Očetom, je to naredil s težkim srcem. Soočil se je z zadnjo preizkušnjo – smrtjo. Njegov Oče ga je prosil za težko stvar, vendar Jezus ni bil prisiljen, da bi storil v nasprotju s svojo voljo. Sprejel je načrt svojega Očeta, ker ga je poznal in mu je zaupal.

			Kristus je rekel: »Ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi.« Ker je poznal srce Boga, ga je brezpogojno ubogal. To ni bil izsiljen odziv na gospodovalnega Očeta, ampak odziv zaupanja na poznano ljubezen.

			Način, kako opravimo z razočaranjem in se odzovemo na to, kar želi Bog storiti v naših življenjih, razkriva bolj kot vse drugo, kako varno se počutimo v njegovi ljubezni in kako blizu smo njegovemu očetovskemu srcu.





			6





Potrto srce Boga


			Po dolgem tednu poučevanj in svetovanj na Norveškem sem bil »utrujen od ljudi«. Rad imam svoje delo, ampak ob koncu šestih 18-urnih dni sem si želel biti malo sam.

			Ko sem izstopil iz taksija pred mednarodnim letališčem v Oslu, sem tiho molil. Moja prošnja je bila preprosta: Vse, kar sem si želel, je bil sedež na letalu, kjer bi bil sam in bi imel dovolj prostora za noge, da bi se lahko raztegnil in počival na 3-urnem letu nazaj v Amsterdam.

			Sklonjeno sem hodil po letalu, da ne bi z glavo zadel ob strop. Našel sem prazno vrsto sedežev, kar je pomenilo dodatni prostor za noge in tih let nazaj do letališča. Nasmehnil sem se sam pri sebi, se namestil na sedež pri prehodu in razmišljal, kako dober je Bog, da je odgovoril na mojo prošnjo za malo počitka in miru. Bog razume, kako zelo utrujen sem, sem razmišljal.

			Ko sem položil kovček pod sedež pred mano, je prišel nasmejan, neurejen možakar in me glasno pozdravil: »Zdravo! Ste vi Američan?«

			»Da … da, sem,« sem slabotno odvrnil. Na sedež ob prehodu sem se usedel zato, ker sem mislil, da se bo težje drugim usesti poleg mene, ker bi sicer morali preko mojih dolgih nog! Možakar se je usedel v vrsto za mano, vendar se nisem zmenil zanj in sem začel brati.

			Po nekaj minutah je njegova glava prišla izza roba sedeža.

			»Kaj berete?« je vprašal, ko je pogledal čez moja ramena.

			»Sveto pismo,« sem odvrnil malenkost nepotrpežljivo. Ali ne vidi, da si želim malo samote? Namestil sem se v sedežu, vendar sem čez nekaj trenutkov začutil, kako iste oči gledajo za mano. »Kakšno delo opravljate?« me je vprašal.

			Ker se nisem hotel zapletati v dolg pogovor, sem na kratko odvrnil: Neke vrste socialno delo, in upal, da ga ne bo zanimalo. Malo me je motilo, ker moj odgovor ni bil povsem točen, vendar si mu nisem upal povedati, da pomagam ljudem potrebnim pomoči v centru Amsterdama. To bi zagotovo izzvalo še več vprašanj.

			»Se lahko usedem poleg vas?« je vprašal in prekoračil moje noge. Ni se menil za moj trud, da bi se mu izognil. Zaudarjal je po alkoholu in pljuval med govorom, da sem imel poškropljen obraz.

			Jeza do tega moža me je vedno bolj prevzemala. Njegova brezčutnost je uničila vse moje načrte za mirno in tiho jutro. Oh, Bog, sem v sebi zastokal, prosim, pomagaj mi.

			Pogovor se je na začetku počasi premikal. Odgovoril sem na nekaj vprašanj glede našega dela v Amsterdamu. Spraševal sem se, zakaj si ta možakar tako obupno želi pogovarjati z mano. Ko se je pogovor nadaljeval, sem ugotovil, da sem jaz tisti, ki je brezčuten.

			»Moja žena je bila prav taka kot ste vi,« je sčasoma rekel. »Molila je z najinimi otroki, jim prepevala in jih peljala v cerkev. Pravzaprav,« je tiho nadaljeval in taval z očmi, »je bila ona edini pravi prijatelj, ki sem ga imel.«

			»Ga imel?« sem vprašal. »Zakaj jo na tak način omenjate?«

			»Odšla je.« V tistem trenutku so mu po licih začele teči solze. »Umrla je pred tremi meseci pri porodu najinega petega otroka. Zakaj,« je sopihal, »zakaj je tvoj Bog vzel mojo ženo? Ona je bila tako zelo dobra. Zakaj ne jaz? Zakaj ona? In sedaj vlada pravi, da nisem primeren, da bi skrbel za svoje lastne otroke. Tudi oni so odšli!«

			Prijel sem ga za roko in skupaj sva jokala. Kako sebičen sem bil! Razmišljal sem le o svoji potrebi po kratkem počitku, medtem ko je ta mož obupno potreboval pomoč.

			V nadaljevanju je povedal, da je socialni delavec priporočil, da bi bili otroci oskrbovani s strani države. Bil je tako poln žalosti, da ni mogel več delati in je zato izgubil tudi službo. V samo nekaj tednih je izgubil ženo, otroke in službo. Le nekaj tednov pred božičem si ni mogel zamišljati, da bo praznike preživel sam. Sedaj je dobesedno poskušal utopiti svojo žalost.

			Bil je skoraj preveč zagrenjen, da bi se ga dalo potolažiti. Odraščal je ob štirih različnih očimih in nikoli ni poznal svojega pravega očeta. Vsi štirje so bili strogi. Ko sem omenil Boga, je pobesnel: »Bog? Jaz mislim, da če Bog zares obstaja, potem je kruta pošast. Kako bi lahko ljubeč Bog storil to meni?«

			Ko sem nadaljeval svoj pogovor s tem ranjenim možakarjem, sem znova dojel, da veliko ljudi na tem svetu ne pozna Boga kot ljubečega Očeta. Vsaka beseda o ljubečem Bogu Očetu izzove le bolečino in jezo v ljudeh. Govoriti tem ljudem o očetovskem srcu Boga, brez da bi se vživeli v njihova čustva, je lahko kruto.

			Edini način, kako lahko pomagam temu možu na tej poti iz Osla v Amsterdam, je, da sem Božja ljubezen do njega. Nisem se trudil, da bi mu dal prave odgovore. Pustil sem mu, da je jezen in mu nato ponudil olje usmiljenja za njegove rane. Želel je verovati v Boga, vendar je bil globoko v njem občutek pravičnosti zlomljen. Potreboval je nekoga, ki bi mu rekel, da ni nič narobe, da je jezen in da je tudi Bog jezen na vsako krivico. Ko sem mu prisluhnil in jokal z njim, je bil tudi on pripravljen poslušati o tem, da je bil Bog bolj ranjen kot on zaradi tega, kar se je zgodilo njegovi ženi in družini.

			Nikoli mu nihče ni rekel, da tudi Bog pozna bolečino potrtega srca.

			V tišini je poslušal, ko sem mu razlagal, da je Božje stvarstvo sedaj tako pokvarjeno zaradi greha in sebičnosti in popolnoma drugačno kot tedaj, ko ga je Bog ustvaril. Potem je vprašal isto, kot vprašamo vsi mi: Zakaj? Zakaj je Bog ustvaril nekaj, kar lahko postane tako uničeno in pokvarjeno? Če je on ljubeči Oče, zakaj potem dopušča vse to trpljenje?

			Povedal sem mu nekaj odgovorov, ki so pomagali meni.

			Trpljenje – in naš odziv nanj

			Mnogo ljudi ne more dojeti, da lahko obstaja dober Bog in dovoli trpljenje. Vendar če ni osebnega – neskončnega Boga, potem trpljenje izgubi ves pomen. Če ni Boga, potem je človek le kompleksni produkt časa in naključja – le rezultat evolucijskega procesa. Če je to res, potem je trpljenje le fizično-kemijski problem.

			Edini način, kako lahko pomagam temu možu, je, da sem Božja ljubezen do njega.

			Če ni Boga, potem ni moralne absolutnosti in nobene osnove za določa-nje nemoralnih oblik trpljenja. Z zanikanjem njegovega obstoja možje in žene zanikajo osnovni pomen samega življenja … in zato zanikajo tudi trditev, da ni prav, da ljudje trpijo. Brez Boga se ne bi mogli niti vprašati: »Zakaj trpijo nedolžni?« ker v tem primeru nedolžnost ne obstaja. Nedolžnost vključuje krivdo, krivda pa pomeni, da so nekatere stvari nemoralne.

			Verjamem, da je trpljenje napačno in dejstvo, da Bog obstaja, mi omogoča, da to poudarim. Ta trditev pa vodi v naslednji pomemben premislek – kako se Bog počuti glede trpljenja in hudobije v njegovem stvarstvu. Sveto pismo pravi, da le-to povzroča veliko žalost v njegovem srcu.

			GOSPOD pa je videl, da na zemlji narašča človekova hudobija in da je vse mišljenje in hotenje njegovega srca ves dan le hudobno. GOSPODU je bilo žal, da je naredil človeka na zemlji, in bil je žalosten v svojem srcu. (1 Mojzes 6:5-6)

			Preprosto je postavljati vprašanja glede pravičnosti Boga, vendar če hočemo živeti kot njegovi otroci in poznati njegovo očetovsko srce, potem moramo preiskati svoj odziv na hudobijo in trpljenje. Ali reagiramo na hudobijo v svojih življenjih tako globoko, kot Bog reagira na hudobijo v svetu? Ali imamo isto žalost Božjega srca zaradi greha in uničenja, ki ga greh prinese povsod?

			Verjamem, da ne moremo nikoli izkusiti popolnega ozdravljenja za svoje čustvene rane ali v polnosti sprejeti Očetove ljubezni, vse dokler ne delimo Božje žalosti nad grehom in sebičnostjo. Sveto pismo uči, da obstaja razlika med pravo Božjo žalostjo in posvetno žalostjo zaradi greha. Pavel je pisal kristjanom v Korintu:

			Sem zdaj vesel, pa ne zato, ker sem vas spravil v žalost, ampak zato, ker je žalost v vas sprožila spreobrnitev. Užalostili ste se namreč v skladu z Bogom, tako da od nas niste utrpeli nobene škode. Kajti žalost, ki je v skladu z Bogom, povzroči spreobrnitev, ki je ne bomo obžalovali in ki pelje v rešitev, svetna žalost pa povzroči smrt. (2 Korinčanom 7:9-10)

			Kesanje ne vključuje le tega, da nam je žal, ampak da nam je tako zelo žal, da prenehamo. Pobožna žalost zahteva več kot le priznanje naših grehov. Če priznamo svoje grehe in jih še naprej počenjamo, potem nismo zares izkusili Božje žalosti. Prav tako kesanje ne vzbuja le slabega občutka zaradi greha. Včasih se počutimo slabo, če so nas zalotili ali če moramo prenehati grešiti, vendar Božja žalost ni odvisna od občutkov ali sebičnih motivov. Božja žalost temelji na razumevanju tega, kako greh prizadene Boga in druge ljudi. Božja žalost povzroči spremembo v našem vedenju do samega greha. Začnemo sovražiti greh in ljubiti dobroto.

			Božja žalost povzroči tudi večje spoštovanje Boga in njegovih zakonov. Njegovi zakoni so zelo logični, če pomislimo nanje: Ne ubijaj, ne kradi, ne laži, ne jemlji moža ali žene svojega bližnjega in tako naprej. Poslušnost tem zakonom pomeni živeti tako, kot smo bili ustvarjeni. Avtomobili so bili »narejeni«, da se vozijo po cestah, ne po kanalih, skalnatih predelih ali po gorah. Poganja jih bencin in ne voda ali kokakola.

			Isto je z nami. Bog nas je ustvaril, da ljubimo drug drugega, da smo prijazni, nesebični, odpuščajoči, iskreni in zvesti svojim možem in ženam ter da živimo v prijateljskem odnosu z Bogom. Temeljni smisel našega obstoja je ljubiti in poslušati Boga. Ko ga ljubimo, bo želja po poslušnosti njegovim zakonom prišla spontano. Ne smemo se naprezati, da bi bili poslušni njegovim zakonom samo zato, da bi prišli v nebesa, se izognili peklu, bili ugledni ali dobili nekaj od njega. Njegove zakone moramo ubogati zato, ker nas on ljubi in ker se hočemo odzvati na njegovo ljubezen tako, da mu ugodimo s svojimi besedami in dejanji. Poslušnost bi morala biti ljubeč odziv Bogu.

			V Amsterdamu imajo zakone, ki prepovedujejo moškim pretepati žene. Jaz ne pretepam svoje žene, prav tako ne potrebujem niti policista, ki bi mi vedno sledil z namerjeno pištolo in govoril: »Za tabo stojim, zato ne pretepaj svoje žene!« Zakaj ne pretepam svoje žene? Zaradi strahu pred zakonom? Ne! Zaradi ljubezni.

			Sovražiti to, kar sovraži Bog

			Imeti potrto srce kot Bog nam omogoča, da sovražimo vse, kar sovraži tudi on, brez občutka izgube lastne integritete. Mnogo ljudi sovraži Boga zaradi religije. Povezujejo ga z vso navlako in hinavščino, ki so jo videli v cerkvi in so zato zavrnili tudi njega. Devetdeset odstotkov vseh agnostikov je obupalo nad Bogom zaradi napačne slike Boga ali Kristusa, ki so jo dobili zaradi razočaranja nad cerkvijo ali iz drugih osebnih izkušenj. Mislim, da so Avstralci tipičen primer tega. Nekateri ljudje, celo Avstralci sami, vam bodo povedali, da se ne zanimajo za Boga. Vendar jaz ne verjamem tega. Avstralci ne zavračajo Boga – zavračajo napačne predstave o njem. Tega »boga« zavračam tudi jaz.

			Moj avstralski prijatelj John Smith je rekel, da so na univerzitetnih predavanjih tri napačne slike oziroma predstave o Bogu, ki jih Avstralci zavračajo in hkrati mislijo, da s tem zavračajo Boga iz Svetega pisma:

			 				Bog brezbrižnosti

				Bog privilegijev in prosperitete

				Bog samovoljnega obsojanja



			Medtem ko so prvi naseljenci šli v Ameriko iz lastnih prepričanj, so bili Avstralci poslani iz Anglije v Avstralijo zaradi obsodb, četudi so ukradli le hlebec kruha. Avstralija je veljala kot velikanska naselbina kaznjencev in mnogi izmed ječarjev so bili duhovniki oziroma misijonarji. Pomislite, kaj so mnogi ljudje čutili glede Boga, če so bili nepravično poslani v avstralski zapor, kjer je njihovo obsodbo izvrševal duhovnik ali misijonar. Kot pravi John Smith: »Avstralija ima zgodovino, zaradi katere mnogi ne verjamejo v Boga, čeprav v resnici ne bi smeli verjeti v človeka!«

			Če ste bili prizadeti zaradi hinavščine v cerkvi oziroma ste zavrnili samovoljnega Boga, ki daje ljudem nemogoče zakone in jih nato pošilja v pekel, ker se jih ne držijo, ali če ste jezni zaradi nepravičnosti in revščine in so vam predstavili Boga kot nekoga, ki mu ni mar, potem lahko začnete znova, brez da bi izgubili svojo integriteto. Niste zavrnili Boga iz Svetega pisma. Niste zavrnili Jezusa Kristusa!

			Bog, ki se je razodel v Jezusu Kristusu, sovraži hinavščino in krivičnost. Razlika med nami in Bogom ni jeza nad krivičnostjo, ampak dejstvo, da je on popolnoma pravičen, mi pa ne.

			Ljudje, kot je bil možakar na letalu, so jezni na Boga, ker so prizadeti, bodisi zaradi osebnega razočaranja ali zaradi krivičnosti v svetu okoli njih. Vendar ponižen in iskren človek ne more biti trajno jezen na Boga, kajti sčasoma mora priznati lastni greh.

			Vsi smo do neke mere storili grehe največjih kriminalcev v zgodovini. Ne vidimo se radi na ta način, vendar v besedah ali mislih (včasih tudi v dejanjih) izražamo iste odzive, kot jih v drugih obsojamo.

			Hitlerja neusmiljeno obsojamo, ampak ali smo neusmiljeni do sovraštva v naših srcih? Morda pravimo: »Ne sovražim Judov.« Ampak ali preziramo nekoga drugega – soseda, sodelavca ali sorodnika? Če smo kadarkoli sovražili nekoga, smo prevzeli isto držo, ki je motivirala Hitlerja.

			Ponosen človek kar naprej obtožuje Boga, ker noče priznati svoje lastne krivde. Da bi rešili problem hudobije v svetu, moramo začeti pri sebi. Če ne sprejmemo svoje lastne odgovornosti, bomo sčasoma zavrnili Božjo razlago o dobrem in zlu ter si izmislili filozofijo, ki nas bo opravičila nepriznavanja njegove pravice po vodenju naših življenj. Če verjamemo v Boga in ga vseeno obtožujemo, da je nepravičen, potem nismo nikoli dojeli, kakšno žalost je v njegovem srcu povzročila naša sebičnost.

			Naš greh je potrl Božje srce. Bog ni le žaloval zaradi greha; nekaj je storil glede tega. Dal je svojega lastnega Sina kot daritev, da bi plačal ceno za grehe sveta. Zaslužili smo si, da bi bili kaznovani, ker smo prelomili Božje zakone, vendar je Bog poslal Jezusa, da je našo kazen prevzel nase.

			Večina izmed nas trpi do neke mere zaradi nizke samopodobe ali čustvenih ran in obstaja velika skušnjava, da postanemo sebični oziroma egocentrični. Ni težko preživeti veliko časa v samopomilovanju in razmišljanju o lastnih potrebah. Zaradi tega je pomembno, da se odkrito soočimo z nevarnostmi te vrste sebičnosti in se odločimo postaviti Boga v središče svojih življenj. Odločiti se moramo, da nas bo bolj skrbela bolečina, ki jo čuti Bog v srcu zaradi človeške sebičnosti kot pa naša bolečina. Ko se odločimo postaviti Boga v svojih življenjih na prvo mesto, lahko prekinemo z vzorci manipulacije, samopomilovanja ali strahu, ki nas zastruplja.

			Ko se odločimo postaviti Boga na prvo mesto v svojem življenju, lahko prekinemo z vzorci manipulacije, samopomilovanja ali strahu, ki nas zastruplja.

			Bog Oče hrepeni po tem, da bi nas ljubil kot svoje otroke in nas ozdravil vseh bolečin, vendar se to ne more zgoditi, dokler mu ne damo popolne kontrole nad svojim življenjem.

			Kesanje in sprejemanje

			Če hočejo moji otroci izkusiti mojo ljubezen po tem, ko so storili nekaj narobe, ne morejo kar ignorirati svojih napačnih dejanj ali jemati mojega odpuščanja kot samoumevno. Ker jih imam rad, se hočem prepričati, da je njihov »oprosti« res iskren. Zelo rad jih objamem, vendar jih zaradi ljubezni vodim k pravemu kesanju. Če so bili neposlušni ali sebični, si vzamem čas, da jim razložim, kaj so storili in zakaj je to narobe, nato pa jim pomagam, da se primerno odzovejo. Ko priznajo svoje napake in se iskreno opravičijo, potem lahko sprejmejo mojo ljubezen. Čeprav jih vseeno ljubim, sem ugotovil, da težko sprejmejo in uživajo v moji ljubezni in sprejetju, kadar se zavedajo, da so storili napako.

			Mnogokrat grešimo zato, ker smo ranjeni, vendar nas to še ne opravičuje. Soočanje z našimi reakcijami skozi razumsko psihološko ogrodje ne bo obrodilo značajskega napredka v naših življenjih. Četudi so drugi grešili zoper nas, moramo opraviti z lastnim vedenjem in dejanji. Da bi sprejeli Očetovo ljubezen, moramo sprejeti odgovornost za to, kar smo storili, povedali ali mislili in prositi Boga za odpuščanje. Ko vemo, da nimamo prav, moramo dovoliti Bogu, da dela v naših srcih. Greha ne moremo prikriti, ne glede na to, kako majhen mislimo, da je.

			Izpolnitev svoje naloge na ta način nam omogoča, da sprejmemo Očetovo ljubezen v polni meri. Sami se ne moremo ozdraviti, lahko pa priznamo svoje napake in nehamo kriviti druge oziroma opravičevati in pomilovati same sebe. Ko storimo to, našo pozornost usmerimo na Boga. Potem je tudi vse ostalo v redu.

			Majhen deček je raztrgal sliko sveta iz krščanske revije, jo razrezal na majhne koščke in jo nato poskusil sestaviti. Nazadnje je jokajoč pritekel k očetu, ker ni mogel sestaviti sveta skupaj. Oče je ljubeče gledal svojega sina in vedel, da je bila na drugi strani slike sveta slika Jezusa. Pomagal je dečku obrniti vsak košček okrog tako, da je pustil vsak delček na istem mestu in mu razložil, da ko je Jezus na pravem mestu, je tudi svet »znova sestavljen skupaj«.





			7





Čakajoči Oče


			Sawat je onečastil svojo družino in očetovo ime. Iz navadnega vaškega življenja je pobegnil v Bangkok. Našel je zadovoljstvo in medtem ko je napredoval v svojem umazanem življenju, je postal tudi popularen.

			Ko je prišel, je takoj obiskal hotel, kakršnega ni videl še nikoli prej. Vsaka soba je imela okno na hodnik in v vsaki sobi je sedela punca. Starejše so se smejale, mlajše, stare le 12 ali 13 let, pa so bile videti nervozne in prestrašene.

			S tem obiskom se je začela Sawatova avantura v Bangkokov svet prostitucije. Začelo se je dokaj nedolžno, vendar ga je hitro potegnilo kot majhen košček lesa v deroči reki, katere tok je bil premočan. Kmalu je začel prodajati opij strankam in ponujati usluge turistom v hotelih. Padel je celo tako nizko, da je pomagal pri nakupovanju in prodaji mladih deklet, med katerimi so bile nekatere stare le devet ali deset let. Bil je umazan posel in Sawat je bil eden izmed pomembnejših mladih »poslovnežev«.

			Potem pa se mu je podrl svet. Oropali so ga in medtem ko se je hotel ponovno povzpeti v svojem poslu, je bil aretiran. V podzemlju se je razširila govorica, da je policijski vohun. Na koncu je pristal na mestnem smetišču, kjer je živel v majhni leseni baraki.

			Ko je sedel v tej majhni kolibi, je razmišljal o svoji družini – še posebej o očetu, preprostem kristjanu iz majhne vasice blizu malezijske meje.

			»Dragi Oče« je napisal, »želim priti domov.«

			Spomnil se je očetovih besed slovesa: »Čakam nate.« Spraševal se je, ali njegov oče še vedno čaka nanj po vsem tem, kar je storil in onečastil svojo družino. Ali je še vedno dobrodošel doma? Beseda o Sawatovem življenjskem stilu je prispela v vasico že dolgo nazaj.

			Končno se je domislil načrta. »Dragi oče,« je napisal, »želim priti domov, ampak ne vem, če me boš sprejel po vsem tem, kar sem storil. Zelo sem grešil, oče. Prosim te, odpusti mi. V soboto zvečer bom na vlaku, ki pelje skozi našo vas. Če še vedno čakaš name, priveži prosim, kos cunje na figovo drevo pred našo hišo. Sawat.«

			Med vožnjo na vlaku je razmišljal o svojih preteklih mesecih in vedel, da ima oče vso pravico, da ga zavrne. Ko se je vlak približal vasi, je postal zelo zaskrbljen. Kaj bo storil, če na drevesu ne bo nobene cunje?

			Nasproti njega je sedel prijazen tujec, ki je opazil Sawata, kako zelo je zaskrbljen. Na koncu Sawat ni več zdržal pritiska. Hitro je izblebetal svojo zgodbo. Ko so prihajali v vas, je Sawat rekel sopotniku: »Ne morem pogledati. Lahko prosim, vi pogledate zame? Kaj, če me moj oče ne bo sprejel nazaj?«

			Sawat je sklonil svojo glavo h kolenom. »Ali kaj vidite? Edina hiša s figovim drevesom je.«

			»Mladi mož, tvoj oče ni obesil le enega kosa cunje. Poglej! Celo drevo je prekril s cunjami!« Sawat je komaj verjel svojim očem. Veje so bile polne majhnih belih kosov blaga. Na dvorišču je njegov oče skakal in veselo mahal s kosom belega blaga in nato stekel za vlakom. Ko se je vlak ustavil na majhni postaji, je objel svojega sina in jokal od veselja. »Čakal sem nate!« je vzkliknil.

			Sawatova zgodba je skoraj identična Jezusovi priliki o izgubljenem sinu v Lukovem evangeliju 15:11-24. Kristus je govoril o sinu, ki je zapravil svoje življenje in denar v viharju napačnih odločitev in se poln strahu vrnil domov z upanjem, da ga bo oče sprejel nazaj. Tudi njega je oče brezpogojno sprejel z odprtimi rokami in ljubeznijo. V obeh zgodbah se pojavljajo trije vidiki očetovskega srca Boga.

			Svoboda izbire

			Oče je ljubil svojega sina dovolj močno, da mu je dovolil iti od doma.

			Oba očeta sta ustvarila možnost po globokem odnosu s svojima sinovoma s tem, ko sta fantoma pustila svobodo. Čeprav sta znotraj žalovala, nista poskusila izsiliti odnosa. Preprosto sta se odločila služiti, kot sta to vedno počela. Ta svoboda ni bila zaradi tega, ker bi bila sinova poslušna, ampak zaradi ljubezni. Očeta sta bila dovolj modra, da sta čakala, vse dokler si mladeniča sama nista želela odnosa. Oba sta leta in leta učila svoje otroke pravih poti, vendar sta otrokom prepustila zadnjo izbiro.

			Odziv teh očetov do njunih uporniških otrok ponazarja srce Boga. Verjamem, da se je suvereno odločil, da podari človeku svobodno voljo in s tem tvega, da ga bo človek zavrnil. Bog ni hotel vzpostaviti neosebne in neprostovoljne poslušnosti skupku pravil. On je želel srčni odnos s temi, ki jih je ustvaril. Vedno obstaja tveganje pri dopustitvi svobodne izbire ljudem, vendar brez tveganja ni pristne ljubezni.

			Ta vrsta svobode je lahko oskrunjena, če ne damo ljudem iste svobode, kot nam jo daje Bog. Če poskušamo prisiliti podrejenost, prepričanje oziroma poslušnost s pritiski, grožnjami ali pravili, potem uničimo bistvo krščanstva. Ko se oddaljimo od svobode, vstopimo v religiozni legalizem in zanikamo Božjo milost.

			Potrpežljivo čakanje

			Oče je tako močno ljubil sina, da je vsak dan čakal na njegovo vrnitev domov.

			Neki moški je prihajal večer za večerom v veliko dvorano poslušat pridige znanega evangelista. Vsak večer je prišel, vendar je bil trdno prepričan, da ni razloga, da bi se javno odzval na poziv in sprejel Jezusa Kristusa v svoje srce. »Lahko molim prav tu, kjer sedim,« je razmišljal. Vseeno pa je vsak dan prihajal poslušat in se je vedno usedel na isto mesto.

			Večer za večerom se je vljuden mladenič približal temu človeku in ga vprašal, če želi iti naprej, da javno sprejme Jezusa Kristusa. Vedno znova je možakar odvrnil mladeniču: »Lahko molim prav tukaj, kjer sedim. Ni mi treba iti naprej, da bi molil ali postal kristjan!« Mladenič mu je vsakič vljudno odgovoril: »Oprostite, gospod, ampak nimate prav. Ne morete moliti tukaj. Morate iti naprej, če hočete sprejeti Jezusa Kristusa kot svojega Gospoda in Rešitelja.« Ta pogovor se je skoraj dobesedno ponavljal vsak večer, vendar je bil poslovnež odločen, da se ne bo odzval s predstavo »javnih čustev«, kot je to poimenoval.

			Nato je prišel zadnji večer. Možakar se je usedel na isto mesto kot vsak večer. Evangelist je pridigal in še zadnjič povabil ljudi v dvorani, da pridejo naprej in posvetijo svoja življenja Jezusu Kristusu. Mladenič je znova povabil moža, da stopi naprej. »Če hočete iti naprej in predati svoje življenje Kristusu, bom šel celo z vami, gospod,« se je ponudil.

			Tokrat ga je možakar pogledal z solzami v očeh. Bil je globoko ganjen zaradi pridige. Odgovoril je: »Oh, bi šli z mano, prosim? Moram predati svoje življenje Kristusu. Pripravljen sem iti naprej in moliti.« Mladenič mu je odgovoril: »Gospod, ni vam treba iti naprej, da bi sprejeli Gospoda. Lahko molite tukaj, kjer sedite!«

			Ko se je bil možakar pripravljen ponižati, se ga je Gospod lahko dotaknil, kjer je bil. Izgubljena sinova v zgodbah sta prišla na isto mesto. Ko sta bila končno pripravljena priznati svojo krivdo, se je zgodila sprememba v njunih življenjih. Očeta sta hrepenela, da bi sinova imela obžalovanje za svoje grehe, vendar sta vedela, da se morata sinova odločiti za to. Vsak dan sta pričakovala svoja sinova in hrepenela po njuni vrnitvi. Kako veliko usmiljenje in potrpežljivost sta imela!

			Sinova nista mogla za probleme kriviti svojih očetov. V revščini sta pristala zaradi lastne neumnosti. Ko sta spoznala svoje napake, sta se skesala in odločila, da se vrneta domov. V teh zgodbah se milost in kesanje srečata. Ker sta sinova poznala ljubezen svojih očetov, sta bila pripravljena priznati svojo napako in iti domov. Poznavanje te ljubezni ju je končno pripeljalo do kesanja.

			Naš nebeški Oče hrepeni po tem, da se vrnemo »domov« … ne glede na naše probleme in potrebe. Izaija 30:18 pravi: »Zato Gospod čaka, da se vas usmili.« Rimljanom 2:4 pravi: »Ali mar preziraš bogastvo njegove dobrote, potrpežljivosti in prizanesljivosti, ne da bi vedel, da te Bog s svojo dobroto navaja k spreobrnjenju?« On je čakajoči Oče.

			Brezpogojno sprejemanje

			Oče je tako zelo ljubil svojega sina, da ga ob njegovi vrnitvi domov ni obsojal zaradi slabih dejanj, ampak mu je oprostil in proslavil njegovo vrnitev z veliko zabavo.

			V priliki o izgubljenem sinu je oče storil več, kot pa le čakal. Stekel je! Ko je zagledal svojega umazanega, utrujenega sina, kako neodločno prihaja po cesti, je pohitel k njemu in ga objel. Nobenega zadržka ni bilo v njegovem srcu pred tem, ki je grešil. Njegovo veselje je razkrilo njegovo popolno odpuščanje in sprejemanje.

			Bog ne opravičuje našega uporništva in sebičnosti. Zelo ga žalosti, ko vidi, da prizadenemo sebe in druge. Vseeno pa neprestano čaka, da se odzovemo na njegovo ljubezen in sprejmemo njegovo odpuščanje. In ko to storimo, nas brez zadržkov sprejme.

			Poznati srce Boga

			Ko razmišljamo o Bogu kot o čakajočem Očetu, moramo biti pazljivi, da si ga ne bi predstavljali kot slabotnega ali naivnega zaradi njegove ljubeče in odpuščajoče drže. On je mogočen in velik nad vsem.

			Oče nenehno čaka na nas, da se odzovemo na njegovo ljubezen in sprejmemo odpuščanje.

			V njegovi ljubezni je velika moč. Njegovo neusmiljeno sovraštvo do zla ne tolerira nobene dvoličnosti, vendar je njegovo usmiljenje brezmejno do teh, ki ga iščejo. On vidi naša srca. On pozna naše najbolj skrite misli. On ponuja zaščito vsem, ki si iskreno želijo biti v njegovi družini.

			Sveto pismo opisuje značaj našega čakajočega Očeta na mnogo načinov. Razmišljajte o nekaterih lastnostih Boga, kot nas uči Sveto pismo.

			 				Stvarnik: Tisti, ki nas je ustvaril po svoji podobi in nam dal svobodno voljo, da se lahko svobodno odzovemo na njegovo ljubezen.



			»Zakaj v njem živimo, se gibljemo in smo … saj smo po rodu iz njega.« (Apostolska dela 17:28). »In zdaj, Gospod, si ti naš Oče! Mi smo glina, ti si naš upodabljavec, vsi smo delo tvojih rok.« (Izaija 64:7).

			 				Oskrbovalec: Tisti, ki rad oskrbuje naše fizične, čustvene, mentalne in duhovne potrebe.



			»Če torej vi, ki ste hudobni, znate svojim otrokom dajati dobre darove, koliko bolj bo vaš Oče, ki je v nebesih, dajal dobro tem, ki ga prosijo.« (Matej 7:11).

			 				Prijatelj in Svetovalec: Tisti, ki hrepeni po globokem prijateljstvu z nami in nam daje modre nasvete in napotke.



			»Ti si prijatelj moje mladosti.« (Jeremija 3:4). »… imenuje se: Čudoviti svetovalec, Močni Bog, Večni Oče, Knez miru.« (Izaija 9:5). »S svojim nasvetom me boš vodil.« (Psalm 73:24).

			 				Grajavec: Tisti, ki ljubeče graja in vzgaja. »Moj sin, ne zaničuj Gospodove vzgoje … Kogar namreč Gospod ljubi, tega vzgaja, in tepe vsakega sina, ki ga sprejema … Če vi ne bi bili deležni vzgoje … bi bili nezakonski otroci, ne pa pravi sinovi … Nobeno vzgajanje pa v tistem trenutku ni prijetno, ampak bridko. Pozneje pa daje tistim, ki jih je izurilo, miren sad pravičnosti.« (Hebrejcem 12:5-6, 8, 11).

				Odkupitelj: Tisti, ki odpušča napake svojih otrok in njihove neuspehe ter slabosti obrača v dobro; tisti, ki rešuje.



			»Usmiljen in milostljiv je GOSPOD, počasen v jezi in bogat v dobroti … Kakor je vzhod oddaljen od zahoda, oddaljuje od nas naša hudodelstva. Kakor oče izkazuje usmiljenje nad otroki, GOSPOD izkazuje usmiljenje nad tistimi, ki se ga bojijo.« (Psalm 103:8, 12-13).

			 				Tolažnik: Tisti, ki skrbi za nas in nas tolaži v času potrebe.



			»Slavljen Bog, Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče usmiljenja in Bog vse tolažbe. On nas tolaži v vsaki naši stiski.« (2 Korin anom 1:3-4).

			 				Branitelj in Osvoboditelj: Tisti, ki rad ščiti, brani in rešuje svoje otroke.



			»Tisti, ki stanuje v zavetju Najvišjega, ki prenočuje v senci Mogočnega, pravi GOSPODU: 'Moje zatočišče in moja trdnjava, moj Bog, ki vanj zaupam.' Zares, on te bo rešil.« (Psalm 91:1-3).

			 				Oče: Tisti, ki nas hoče osvoboditi vseh napačnih bogov, da bi nam lahko bil oče.



			»In vam bom Oče in vi boste moji sinovi in hčere, govori Gospod, vladar vsega.« (2 Korin anom 6:18).

			 				Oče sirotam: Tisti, ki skrbi za brezdomce in vdove.



			»Oče sirotam in pokrovitelj vdovam je Bog v svojem svetem bivališču. Bog nastanja osamljene v hišo.« (Psalm 68:6-7).

			 				Oče ljubezni: Tisti, ki se nam razodeva in se pobota z nami po Jezusu Kristusu.



			»Oče sam vas ima rad, ker imate tudi vi mene tako radi in trdno verujete, da sem prišel od Boga.« (Janez 16:27).

			Ne glede na to, kar Sveto pismo uči o ljubečem in pravičnem Bogu, je bil čas v mojem življenju, ko sem ga spoštoval, nisem ga pa ljubil. Celo bal sem se ga zaradi njegove strašne moči, vendar ga kljub njegovi dobroti nisem ljubil.

			Ko sem, ne glede na svoje ideje o Bogu in želje po razpravi, prosil Boga, da mi razodene, kako on vidi mojo sebičnost, sem začel izkušati globlji odnos z njim.

			Bog je čakajoči, ljubeči Oče in še mnogo več! Ko preživljamo čas z njim, bomo dobili nova spoznanja o njegovem značaju in bomo poglabljali svoj odnos z njim.





			8





Očetje v Gospodu


			Svet je poln čustvenih in duhovnih sirot.

			Ali Agca je bil rojen v oddaljeni gorski vasici Yesiltepe v Turčiji. Pri desetih letih mu je umrl oče in med celotnim pogrebom se je Ali smehljal. Močno je sovražil svojega očeta. Nasilne scene očetove brutalnosti so bile globoko zapečatene v njegovi zavesti.

			Kmalu po očetovi smrti je sestavil seznam osovraženih oseb in stvari, ki so postali središče njegove sovražnosti. Ali samo zaradi spoštovanja do mame ni dodal na seznam tudi očetovega imena. Med odraščanjem je Ali Agca izkusil izbruhe depresije, osamljenost in simptome anoreksije. Trpel je zaradi občutka krivde, ker je sovražil svojega očeta in začel je verjeti, da je sovraštvo edini način, preko katerega se lahko osvobodi teh občutkov. Bil je sirota brez spoznanja ljubezni.

			Že kot najstnik je hodil po poteh tragedije in kriminala, vključno z drogami in nasiljem. Bil je v šoli za teroriste v Libanonu, kjer so se ljudje učili najnovejših »tehnik osvobajanja«.

			31. maja 1981 se je zločinska pot Mehmeta Alija Agce nenadoma končala, svetovni mediji pa so se spotikali nad imenom tega nepoznanega Turka. Le nekaj ur prej je namreč ustrelil papeža Janeza Pavla II.

			Dve in pol leti kasneje, leta 1983, je Ali Agca sedel v majhni celici zapora Rebibbia v Rimu. Znamenito božično romanje papeža Janeza Pavla je bilo ravno v to celico, da bi odpustil Aliju. Čeprav je bilo to osebno srečanje med tema možema, je bil tudi dramatičen zgled krščanskega usmiljenja. Janez Pavel je sedel 21 minut in držal roko, ki je nekoč držala pištolo. Ne glede na to, ali ste protestant ali katolik, je nemogoče zanikati pomen dejanja Janeza Pavla. Kar je storil, je bilo popolnoma krščansko. Poiskal je svojega sovražnika in mu odpustil.

			S svojim dejanjem je Aliju Agci dal novo razumevanje Boga in mu omogočil pot ven iz teme in grenkobe duše. V teh kratkih 21 minutah je Janez Pavel, ki je rekel, da sta se z Alijem pogovarjala kot brata, pokazal Aliju pot k Očetu.

			Potreba po očetih in materah v Gospodu

			Zelo veliko ljudi je osirotelih, ne le od fizičnih staršev, ampak od različnih vrst duhovne in čustvene dediščine. V prejšnjih poglavjih sem opisal potrebo mnogih ljudi po ozdravljenju. Potisnjeni so na rob družbe zaradi prizadetosti in zavrženosti in počutijo se sami na svetu.

			Tudi cerkev je polna duhovnih sirot. Bodisi da so sprejeli Jezusa Kristusa, pa niso bili vzgajani v veri, bodisi pa zaradi lastnih napak ali napak drugih še niso postali del duhovne družine. Potrebujejo cerkev kot dom, kraj, kjer čutijo pripadnost.

			Ti ljudje obupno potrebujejo pastoralno skrb. Morajo biti poučeni o Božji besedi, potrebujejo svetovanje na temeljih svetopisemskih načel in potrebujejo spodbudo in tolažbo zrelih vernikov. Potrebujejo duhovnega očeta ali mater, ki bi jim pomagala rasti v Gospodu.

			Spet drugi morajo biti »ponovno vzgojeni« – potrebujejo zgled modre, stanovitne matere ali očeta. Če ni bilo ustrezne vzgoje v letih osebnega razvoja, bodisi fizičnega ali duhovnega ali celo obojega, potem taka oseba potrebuje nekoga kot zgled. Tak odnos se ne bi smel odvijati v sitnarjenju nekomu, ampak bi moral biti vzor, ki spodbuja rast.

			Svetopisemski primeri

			Peter je spodbujal starešine, naj »pasejo Božjo čredo, ki jim je zaupana« (1 Peter 5:2). Pavel je rekel kristjanom v Korintu, »čeprav bi namreč imeli deset tisoč vzgojiteljev v Kristusu, vendar nimate mnogo očetov … Tudi Timóteja, mojega dragega zvestega otroka v Gospodu, sem k vam poslal prav zato. On vam bo priklical v spomin moja pota v Kristusu Jezusu, kot jih učim povsod po vseh Cerkvah« (1 Korinčanom 4:15-17). Pavel je opominjal Tesaloničane z besedami: »… smo nastopali med vami z vso ljubeznivostjo. S prav takšno toplino, s kakršno mati neguje svoje otroke … Tudi veste, kako smo vsakogar izmed vas kakor oče svoje otroke opominjali, spodbujali in rotili, da živite tako, kakor se spodobi pred Bogom.« (1 Tesaloničanom 2:7, 11-12).

			Biti oče ali mati v Gospodu ni omejeno le na pastorje in duhovne voditelje. Zelo velika potreba je tudi po drugih duhovno zrelih in skrbečih ljudeh, ki bi bili kot očetje in matere drugim vernikom. Janez govori o teh, ki so očetje v Gospodu: »Vam, očetje, sem pisal, ker ste spoznali tistega, ki je od začetka.« (1 Janez 2:14). Mladi ljudje se radi »borijo« s satanom, očetje pa poznajo Očeta. S svojo prisotnostjo služijo ljudem okoli sebe, ker so zreli in globoko utrjeni v Bogu. Dopustiti moramo tem »mamam in očetom« v cerkvi, da so to, kar so. S tem, ko so drugim na razpolago, imajo čas za ljudi in odprejo svoj dom, so lahko njihova življenja orodje ozdravljenja in ljubezni.

			Potreba po ravnovesju

			Kot na vsakem področju, je lahko tudi poudarek na »duhovnem očetovstvu« pripeljan do skrajnosti. Zadnja stvar, ki jo ljudje danes potrebujejo, je avtoriteta, ki zlorablja. Sveto pismo govori o enakosti, avtoriteti ter služenju in pomembno je, da razumemo razliko med temi tremi koncepti. V Kristusovem telesu je nastalo veliko zmede zaradi napačnega razumevanja.

			Bogaboječi očetje želijo služiti drugim in na vse ljudi gledajo enako. Njihova dejanja izhajajo iz drže enakosti, ne pa avtoritete, ker jih bolj skrbi služenje kot pa vladanje. Ko izhajamo iz drže avtoritete, se to konča s superiornostjo ali neko vrsto starševstva, ki lahko postane gospodovalno in zadušljivo.

			Spodnja tabela pomaga poudariti razliko teh dveh pristopov.





			Svetopisemske avtoritete nikoli ne vzamemo – ampak je ponujena. Ne pripada nekomu zaradi položaja ali pravice. To je zaradi tega, kdo smo, ne pa zaradi naše službe ali naziva, ki bi ga imeli. Pride od maziljenja Svetega Duha in je seštevek našega značaja, modrosti, duhovnih darov in pripravljenosti za služenje.

			Očetje v Gospodu razumejo ta načela o avtoriteti. Poznajo značaj Očeta, zato so sproščeni v služenju drugim ljudem. To ne pomeni, da so neodločni in nesposobni, da bi se soočili z ljudmi, kadar je to potrebno, ampak da so se naučili delovati tako, kot Bog usmerja, ne pa zato, ker so »voditelji«.

			Sprejemanje od očetov v Gospodu

			Potrebna je ponižnost, da bi lahko sprejemali od nekoga. Ko Bog pripelje osebo v naša življenja, da bi nas učila, moramo imeti pravo vedenje, da bi prejeli vse, kar hoče Bog narediti v nas preko te osebe.

			Bog si nas želi potolažiti in spodbuditi po drugih, vendar je njegova ljubezen ovirana, če nimamo učljivega vedenja in srca, ki je odprto vsemu, kar nam on želi dati. Mišljenje, da ne potrebujemo sprejemanja od drugih, ne dokazuje ponižnosti ali zrelosti – razodeva ponos. Mi sami pa imamo odgovornost pred Bogom, da razločujemo, če je to, kar nam pravijo drugi, pravilno. Ne moremo se strinjati z ljudmi, če nimamo prepričanja, da imajo prav. Sveto pismo je naša merilna palica, ko ovrednotimo nasvet drugih.

			Obstaja razlika med duhom podrejenosti in popolno poslušnostjo. Popolna poslušnost je namenjena le Bogu – podrejenost je namenjena ljudem. Podrejenost vključuje odprtost do sprejemanja od drugih. Vendar je Bog edini, ki je vreden popolne vdanosti.

			Ko je nekaj Davidovih pogumnih vojakov slišalo, da si David želi piti vodo iz betlehemskih vodnjakov, so se odločili, da jo gredo iskat. Vodnjaki pa so bili v sredi tabora Filistejcev, ki so bili Davidovi sovražniki. Ti možje so se v hitrem napadu borili, da bi prišli do vodnjakov in tvegali svoja življenja, da bi Davidu prinesli to dragoceno vodo iz vodnjaka.

			Zamislite si izraz na njihovih obrazih, ko so se vrnili nazaj, ranjeni in krvaveči, polni ponosa nad svojim dosežkom. Na njihovo veliko presenečenje je David vzel to vodo in jo izlil na tla! »Takšna predanost,« je rekel, »pripada le Gospodu.«

			David je prepoznal možnost, da bi mu njegovi možje izkazali takšno vdanost, kot pripada le Bogu in je modro preusmeril njihovo lojalnost. Čeprav so bili morda prizadeti, so leta kasneje ti isti možje druge učili Davidovo lekcijo, da mora biti Bog na prvem mestu v življenju. Dolgoročno si je David pridobil njihovo spoštovanje.

			Imeti očeta ali mater v Gospodu ne pomeni, da moramo vstopiti v formalen, določen odnos z zrelim kristjanom. Včasih pomeni le opazovanje njihovega življenja. Spet drugič pomeni postavljanje vprašanj in iskanje nasvetov.

			Jezus je »bil oče« svojim učencem na štirih stopnjah:

				1.	On je opravil delo in oni so gledali.

				2.	On je opravil delo in oni so pomagali.

				3.	Oni so opravili delo in on je pomagal.

				4.	Oni so opravili delo in on je odšel!

			Biti oče drugim ljudem

			Biti dober oče, bodisi v cerkvi ali doma, ima več opraviti z atmosfero, ki jo ustvarjamo, kot pa z besedami, ki jih govorimo. Ljudje si bodo zapomnili naše vedenje in dejanja – kako povemo stvari – mnogo bolj kot naše pogovore.

			Ljudje si bodo zapomnili naše vedenje in dejanja, kako povemo stvari mnogo bolj kot naše pogovore.

			Te drže in osnovne filozofije življenja in služenja vzpostavljajo razpoloženje povsod, kamor gremo. Takšno razpoloženje nosimo s sabo.

			Na primer, nekateri ljudje svobodno izražajo svojo ljubezen in skrb do nas. To izražajo na mnoge majhne, vendar očitne načine in ne traja dolgo, da se počutimo svobodne za iskrenost in odprtost z njimi. Nekaterim pa ne bi zaupali ničesar osebnega, četudi bi obljubljali molčečnost in zanesljivost.

			Očitno je pomembno, da smo bolj specifični, kot pa da rečemo le, naj ustvarimo prijetno atmosfero. Drugače bi morali le zatemniti luči, prižgati nekaj sveč, igrati pravo glasbo in presto – duhovna »atmosfera«. Duhovna atmosfera vključuje življenjska načela, ki so vidna skozi naše besede in dejanja. Ni ustvarjena po naključju – ampak je sad celosti našega življenja.

			Nekateri nasprotniki velikega evangelista 19. stoletja Charlesa Finneya so ga ob neki priložnosti poskušali osramotiti tako, da so ga brez predhodnega opozorila prosili, da bi govoril na konferenci številnim pastorjem. Finney je hvaležno sprejel to povabilo v zadnjem trenutku in mogočno govoril uro in pol! Na koncu ga je mlad študent vprašal, koliko časa je potreboval za pripravo pridige. »Mladi mož,« je odvrnil Finney, »to pridigo sem pripravljal zadnjih 20 let!«

			Sledi nekaj sestavin, ki prispevajo k atmosferi ljubezni in zaupanja.

			 				Atmosfero za duhovno rast ustvarimo z ljubeznijo in zaupanjem do drugih ljudi.

				Atmosfero pripadnosti ustvarimo z vključevanjem drugih v pomembne odločitve.

				Atmosfero odgovornosti ustvarimo z zaupanjem drugim.

				Atmosfero sočutja ustvarimo z vljudnostjo in prijaznostjo.

				Atmosfero pobožnosti in duhovne realnosti ustvarimo z rednim premišljevanjem Božje besede in osebnim slavljenjem Boga.

				Atmosfero vere in vizije ustvarimo s tem, ko vidimo potrebe in spoznavamo Božji odziv na te potrebe.

				Atmosfero radodarnosti ustvarimo z dajanjem drugim ljudem.

				Atmosfero pravičnosti ustvarimo s priznavanjem Božje moči za vsako situacijo.

				Atmosfero človeške vrednosti ustvarimo tako, da si vzamemo čas za poslušanje.

				Atmosfero dobrega mnenja o samem sebi ustvarimo s sprejemanjem in spodbujanjem drugih.

				Atmosfero tolažbe ustvarimo s skrbjo za tiste, ki trpijo.

				Atmosfero timske enotnosti ustvarimo z iskreno željo po vključevanju drugih v služenje in molitev, da bi bila njihova dela večja kot so naša.

				Atmosfero veselja in miru ustvarimo z izražanjem naše hvaležnosti Bogu v vsaki situaciji.

				Atmosfero varnosti ustvarjamo z prepoznavanjem dobrega in potenciala v drugih.

				Atmosfero poslušnosti Bogu ustvarjamo z večjim cenjenjem Njegovih standardov, kot pa človeških.

				Atmosfero lojalnosti ustvarjamo s tem, da nikoli ne kritiziramo drugih.

				Atmosfero vere ustvarjamo s pripovedovanjem o veličini Boga.

				Atmosfero iskrenosti ustvarjamo s priznavanjem svojih slabosti in s tem, da prosimo druge odpuščanja za svoje napake.



			Če smo mi kot starši ali duhovni voditelji prizadeli svoje otroke oziroma te, ki jih vodimo, moramo resno moliti o tem, da popravimo stvari. Morajo nas slišati, da nam je žal in mi moramo slišati, da nam je odpuščeno. Ni dovolj, da le pozabimo, kar je bilo. Ko se na tak način ponižamo, to velikokrat odpre vrata za ozdravljenje in spravo ter vodi v globlji odnos in razumevanje.

			Ali lahko ponudimo večjo dediščino, kot je ta, drugim? Ko razdajamo darove usmiljenja in ponižnosti, postanejo naša življenja demonstracija resnice Božje besede. Ustvarimo atmosfero milosti – zgradimo avtocesto ljubezni med našim srcem in srci drugih ljudi. Naša pripravljenost, da nas Bog uporabi, lahko naredi nežno Očetovo srce realnost našemu trpečemu svetu.





Sporočilo avtorja


			Ne krivite mene, če zamudite najboljši del!

			Ko sem bil star 21 let, sem v viziji videl skupine mladih ljudi, ki gredo na vsak kontinent sveta, oznanjajo evangelij in vzgajajo učence. Videl sem moč popolnoma predanih mladih ljudi, ki so razdajali sami sebe brez zadržkov, da bi dosegli svojo generacijo za Kristusa.

			Še vedno v meni gori ta vizija. Skozi svoje izkušnje v Kabulu in Amsterdamu sem spoznal, da Oče uporabi vsakega, ki je pripravljen živeti za nekaj večjega od sebe.

			Mnogo let sva z ženo Sally ustanavljala hiše na poteh med mesti za zavržene zahodnjake. V teh zgodnjih letih pionirstva smo se naučili pomembnosti, da pripadamo predani skupnosti. Odkrili smo, da naša pripadnost ljubeči skupnosti omogoča, da pričujemo tem, ki niso izkusili Očetove ljubezni. Ljudje so izkusili Božjo ljubezen, ko so se družili z nami in videli, kako skrbimo drug za drugega. Naučili smo se, da ne moremo ločiti sporočila, ki ga oznanjamo, od tega, da vzgajamo učence in investiramo v življenja ljudi. Odkrili smo očetovsko srce Boga z doseganjem izgubljenih in potrtih ljudi v našemu svetu. Nikoli ne bi poznali Boga na tak način, kot ga poznamo danes, če bi le sedeli doma in živeli udobno in lahkotno življenje.

			Na stotine milijonov ljudi je danes na tem svetu osamljenih in potrtih. Večina njih ni nikoli slišala o Očetovi ljubezni. So brez upanja. So zapostavljeni, osamljeni, odrezani od evangelija in od ljudi, ki poznajo evangelij. Nikoli ne bodo izkusili očetovskega srca Boga, če jim nihče ne bo povedal dobre novice.

			Skozi preizkušnje in napake sva se s Sally naučila, da če investirava svoja življenja v eno osebo naenkrat, potem ne traja dolgo, ko se te osebe začnejo dotikati življenja drugih in tako naprej. V naših letih v Amsterdamu je Bog začel rojevati pravo gibanje. Četudi smo naredili veliko napak, se je rodilo nekaj večjega, kot smo mi, in se nato razširilo po vsem svetu. Naučili smo se lekcij o vzgoji učencev, duhovnem starševstvu in skupnosti, v kakršni živimo še danes, in jih posredujemo naprej.

			Ena najbolj pomembnih lekcij, ki smo se jih naučili v Amsterdamu, je, da moramo prevzeti odgovornost za skrb svojih duhovnih otrok. Naredili smo napake, da smo svoje spreobrnjence »dali v posvojitev« cerkvam in voditeljem, ki niso bili njihovi duhovni očetje ali matere. Preprosto ni delovalo. Niso se mogli prilagoditi tradicionalni cerkveni kulturi in voditelji niso imeli istega srca za mlade ljudi kot mi. Spoznali smo, da nam Bog daje duhovne otroke, da bi jih vzgajali, in ni prav, da bi prosili druge, naj skrbijo za njih. Ti ljudje so se počutili zapuščene, ko smo jih želeli prepustiti drugim, da bi jih vzgajali. Jezus je rekel: »Besede, ki si mi jih dal, sem dal ljudem, katere si mi dal.« (Janez 17:6-8, avtorjeva parafraza). Spoznali smo, da nam Jezus daje ljudi, da bi jim bili oče oziroma mati, prav tako kot je Oče dal Jezusu može in žene v vzgojo.

			Čeprav se na začetku nismo imenovali cerkev, sem se od takrat naučil, da smo »izvajali« cerkev – bilo je le drugače, kot so to počeli drugi. Voditelji cerkva so nas kritizirali, da ne spadamo v njihov način delovanja cerkve. Vendar je Bog uporabil kritike, da je v naših srcih začel vizijo o delovanju cerkve, kot lahko beremo v Apostolskih delih. Izgrajevanje krščanskih skupnosti je naravni produkt vzgajanja učencev. V resnici ni komplicirano. Vse skupaj se vrti okoli molitve, da bi prejel Božje srce za ljudi, šel k njim, kjerkoli so, se odzival na njihove potrebe, jim pripovedoval o Jezusu in jih nato zbiral v duhovne družine, da bi lahko slavili in rasli z drugimi ljudmi istega srca in mišljenja.

			Danes sva s Sally pastorja radikalne cerkve v Kansas Cityju – v osrčju Amerike. Pomagava nadzirati skupnost za šolanje ljudi, imenovano All Nations Training Center. Sva tudi del mreže življenjskih cerkva, imenovanih All Nations Family. Vodiva skupino čudovitih očetov in mater v Gospodu, ki zelo radi investirajo svoja življenja v druge. Skupaj posredujemo lekcije, ki smo se jih skozi življenje naučili, ko smo sledili Jezusu.

			Naša strast je Jezus in njegova slava, razodeta skozi cerkev. Po Jezusovem vnebohodu so se njegovi učenci zbirali v majhnih hišnih cerkvah – duhovnih družinah, če želite – kjer se je vsak član uril v duhovnih darovih, vsaka oseba je imela službo za Boga in vsak je dosegal druge okoli sebe. Celotna cerkev je bila pritegnjena k poslušnosti Jezusu – prav tam, kjer so živeli in delali. Vsak je bil vključen. Bil je cel evangelij za celo cerkev za cel svet.

			Vizija, ki mi jo je Bog dal pri 21 letih, še vedno gori v mojem srcu. Bolj sem goreč zanjo danes, kot pa sem bil takrat. Še vedno sanjam o skupinah mladih ljudi, ki gredo med narode in oznanjajo Jezusa. V meni je goreča želja, da bi Jezusa oznanjal tam, kjer ga ne poznajo. Moja molitev in želja je, da bi bilo njegovo ime slišano v jezikih, ki jih še niso slišali v nebesih.

			Če ste goreči za Jezusa in hočete živeti za njegove namene na zemlji, vas vabimo, da se nam pridružite.

			All Nations Family (Družina vseh narodov)

			Naše sanje so, da bi videli na stotine skupin, ki gredo po celem svetu in oznanjajo Jezusa. Še posebej smo predani doseganju zapostavljenih ljudi tako, da poskrbimo za njihove praktične potrebe in jim pokažemo ljubezen Očeta. Ne čakamo na mističen klic, ki morda ne bo nikoli prišel. Bogu smo rekli, da bomo sprejeli vsako nalogo, ki nam jo bo dal, da bi dosegli najbolj zapostavljene ljudi na svetu. Če ste goreči za Jezusa in hočete živeti za njegove namene na zemlji, vas vabimo, da se nam pridružite.

			All Nations Training Center (Center za usposabljanje Vsi narodi) je skupnost, kjer dopustimo očetovskemu srcu Boga, da zajame naša srca – tako, da njegova strast postane naša strast. Šolamo in vzgajamo ljudi, ki so pripravljeni odložiti svoja življenja zato, da bi videli, kako slavijo Jezusa v jezikih, ki jih še niso slišali v nebesih.

			All Nations Family ima trenutno skupine in delavce na Kitajskem, Tajskem, Tajvanu, Nepalu, Iraku, Nemčiji, Kanadi, Južni Afriki, Gvatemali, Indiji, Severni Ameriki, Romuniji, Mjanmaru (nekdanja Burma) in Franciji. Člani All Nations ciljajo tudi na zapostavljene ljudi v severni Afriki in na Bližnjem vzhodu. Kot gibanje je All Nations Family globoko izzvana s tem, kar je napisal psalmist David:

			Pripovedujte med narodi o njegovi slavi, med vsemi ljudstvi o njegovih čudovitih delih! Zakaj Gospod je velik in zelo hvaljen, strašen je nad vsemi bogovi. Zakaj vsi bogovi ljudstev so ničevnosti, Gospod pa je naredil nebesa. Veličastvo in sijaj sta pred njim, moč in čast sta v njegovem svetišču. Priznajte Gospodu, družine ljudstev, priznajte Gospodu slavo in moč! Priznajte Gospodu slavo njegovega imena, prinesite jedilno daritev in pridite v njegove dvore! Padite na kolena pred Gospodom v svetem okrasju, trepetaj pred njim, vsa zemlja! Govorite med narodi: »Gospod kraljuje.« (Psalm 96:3-10)

			Če bi radi več informacij o tem, kar s Sally počneva danes, ali pa bi radi postali del All Nations Family, nam pišite na:

			allnations@allnations.us

			Prav tako lahko obiščete našo spletno stran na:

			www.allnationstraining.com

			Ali pa nam pišete na:

			All Nations Family

			12411 Wornall

			Kansas City, MO 64145 USA





Dodatek


			Smernice pri izbiri psihologa oziroma svetovalca

			Na žalost slabo usposobljeni ljudje, ki sami sebe imenujejo svetovalci, velikokrat prežijo na iskrene kristjane. Dobro izurjen psiholog ali svetovalec je lahko izjemno koristen, vendar je pomembno, da je dobro kvalificiran in po možnosti krščanske vere. Sledijo trije osnovne smernice pri izbiri svetovalca ali psihologa.

				1.	Najboljša možnost pri izbiri psihologa ali svetovalca je priporočitev uglednega cerkvenega voditelja, družinskega zdravnika ali prijatelja, ki je imel stik s to osebo in jo osebno pozna.

				2.	Sposobni profesionalci se ne počutijo ogrožene, če jih bodoči pacient pokliče in jih natančno izpraša o kvalificiranosti, teoretični orientaciji, njihovih izkušnjah z določenim problemom in vrsto licence, ki jo imajo.

				3.	O plačilu bi se moralo dogovoriti pred kakršnimkoli dogovorom.

			Od svetovalcev oziroma psihologov ne smemo pričakovati, da bodo postali naši duhovni voditelji, vendar so lahko ti profesionalci na področjih svoje usposobljenosti učinkovit instrument v procesu ozdravljenja.





Vodnik za preučevanje





		 			1





Boleče srce človeka


			Preberite Evangelij po Janezu, poglavji 1 in 2.

				1.	Opišite svoj osebni koncept Boga Očeta. Kakšnega si ga predstavljate? Bodite čim bolj iskreni in specifični.

				2.	Ali imate oseben/intimen odnos z njim?

				3.	Kakšna so vaša čustva do zemeljskega očeta?

				4.	Ali imate oseben/iskren odnos z njim?

				5.	Ali zaupate zemeljskemu očetu? Če ne, ali lahko ugotovite razloge in identificirate ta področja nezaupanja? Naštejte jih.

				6.	Ali zaupate Bogu Očetu? Če ne, ali lahko ugotovite razloge in identificirate ta področja nezaupanja? Naštejte jih.

				7.	Naštejte čim več odlomkov iz Svetega pisma, kjer Jezus opisuje srce Očeta.

				8.	Preberite Janez 14:8-11. Kaj občutite, da vam Gospod govori?

				9.	Neozdravljene čustvene rane = ranjen/potrt duh = grenkoba/sovraštvo. Ste se kdaj počutili zavrženo ali oddaljeno od svoje družine, prijateljev, sodelavcev ali cerkve? Če da, opišite dogodke.

				10.	Ali mislite, da danes živite z neko stopnjo ranjenosti od te zavrnitve/oddaljitve? Če da, opišite, kako to vpliva danes na vas?

				11.	Edino ozdravljenje za to okoliščino je .......... ................ Ali ste pripravljeni, da vas Očetova ljubezen vodi v odpuščanje, posledično tudi v ozdravljenje vaših čustvenih ran?





		 			2





Popoln Oče


			Preberite Evangelij po Janezu, poglavji 3 in 4.

				1.	Opišite svoje družinsko okolje v času otroštva. Ali so bili prisotni mir, veselje, stabilnost, varnost – ali spori, depresija in ostalo?

				2.	Ste se počutili ljubljeno in sprejeto? Zaželeno? Dragoceno? Posebno?

				3.	Ali se zavedate, da je Bog Oče ustvaril družine, da bi bil poveličan s sadom, ki ga obrodijo ta ljubeča in varna okolja? Je bil on poveličan v vaši družini? Razložite.

				4.	Naštejte moške avtoritete v svojem življenju in kaj ste čutili/čutite do njih?

				5.	Ali ste jim zaupali oziroma jim zaupate?

				6.	Ali ste čutili/čutite, da ste jim pomembni?

				7.	Ali ste prejeli/prejemate veliko fizične ljubezni od njih?

				8.	Naštejte nekaj najbolj bolečih trenutkov v svojem življenju. Poleg teh trenutkov napišite imena moških avtoritet, ki so pokazale ljubezen in usmiljenje, ko ste trpeli.

				9.	Kje je bil Bog v teh bolečih časih vašega življenja?

				10.	Naštejte ljudi (moške in ženske), ki so vas brezpogojno ljubili.

				11.	Ali ste sposobni sprejeti brezpogojno ljubezen od stvarnika ljubezni – Boga Očeta?

				12.	Ali čutite, da ste bili ranjeni na enem izmed sedmih področij starševske ljubezni? Če niste sigurni, vprašajte nekoga, ki vam je blizu. Bodite čim bolj natančni v identificiranju tega področja ranjenosti.

				13.	Ali ste pripravljeni odpustiti tem, ki so vas prizadeli? Bodite iskreni.





		 			3





Ko je vaše srce ranjeno


			Preberite Evangelij po Janezu, poglavji 5 in 6.

				1.	Na kakšen način nas lahko naša sebičnost loči od Boga Očeta?

				2.	Ali verjamete, da je Bog Oče poslal Jezusa Kristusa v svet, da predstavi službo sprave in za vedno konča ločenost človeka (to vključuje tudi vas) od Boga Očeta? (Preberite 2 Korinčanom 5:16-21).

				3.	Ali verjamete, da lahko po Jezusu Kristusu ozdravljenje nadomesti ranjenost in da lahko vi hodite v celovitosti, namesto s potrtim srcem? Kako se lahko to zgodi?

					Ko prebirate strani, ki obravnavajo Savlov sindrom, resno preučite svoje življenje, svojo lastno osebnost, svoja lastna čustva. Premislite, ali je kakšna povezava med vami in Savlom. Velikokrat je modro, da za pomoč prosite tudi svojega partnerja ali dobrega prijatelja, ker oni velikokrat vidijo stvari v naših življenjih, ki jih mi ne vidimo (še posebej za vprašanji 12 in 13).

				4.	Naštejte področja v svojem življenju, kjer se počutite negotovo.

				5.	Ali imate srce služabnika? Kako je to izraženo?

				6.	Ali ste se pripravljeni ponižati in iti po nižji poti? Kdaj?

				7.	Ali izkusite pogosto oziroma nekontrolirano jezo? Kdaj?

				8.	Ali imate napade melanholije ali depresije ali celo oboje? Kaj jih sproži?

				9.	Ali ste v sebi očarani nad svojo »avtoriteto«?

				10.	Ali vaš občutek vrednosti temelji na pohvalah s strani drugih ljudi? Kaj se zgodi, če vas ne hvalijo?

				11.	Ali imate večjo željo, da bi ugodili Bogu, kot pa ljudem? Na katerih področjih vašega življenja to drži?

				12.	Preučite karakteristike Savlove osebnosti: manjvrednost, neodvisnost, ponos, strah pred ljudmi, neposlušnost. Ali opazite katero izmed njih v svojem življenju?

				13.	Opišite osebnostne lastnosti Savlovega sindroma, kot jih opazite pri sebi. Prav tako je to tudi odličen trenutek, da vprašate nekoga, ki vam je blizu, kaj on vidi?

			 				Umikanje ali izolacija

				Posesivnost

				Miselnost »mi proti njim«

				Manipulacija

				Nepoučljivost

				Kritična in obsojajoča drža (vedenje)

				Nepotrpežljivost

				Nezaupanje

				Nezvestoba

				Nehvaležnost

				Nezdrav idealizem



				14.	Kakšna je razlika med »močjo« in »avtoriteto«?

				15.	Kaj vam pomeni imeti »strah pred Gospodom«?

				16.	Kako je ponižnost definirana v besedilu?

				17.	Kakšne so prednosti, kadar imamo večji strah pred Bogom, kot pa pred ljudmi?





		 			4





Ozdravljenje, ki ga daje ljubeči Oče


			Preberite Evangelij po Janezu, poglavja 7, 8 in 9.

			Pomembno je, da imate zaseben prostor in dovolj časa za naslednjo lekcijo.

			Preden začnete, preglejte prejšnje tri lekcije. Če je še kakšno vprašanje, na katerega niste odgovorili v celoti, ga dokončajte sedaj. Ko boste ponovno pregledali vprašanja, vam bo morda Gospod dal še kakšen nov vpogled.

			Pomembno je, da se vprašate: »Ali sem pripravljen prevzeti odgovornost za svoja dejanja in reakcije na področjih, ki mi jih pokaže Oče, in prositi za njegovo odpuščanje za sebičnost in uporništvo zoper njega?«

			To ne pomeni, da bi bolečine, ki ste jih morda izkusili v svojem življenju, jemali neresno. To je zato, da bi prepoznali, da naši odzivi, velikokrat namenjeni samozaščiti, niso vedno krščanski. V teh primerih moramo prepoznati svoj greh in prositi Očeta za odpuščanje.

			Dobro je, če ste specifični pri spominjanju teh dogodkov in da podrobno priznate napačne odzive vašemu ljubečemu Bogu Očetu.

			Smernice za čustveno ozdravljenje

				1.	Priznajte svojo potrebo po ozdravljenju.

Priznajte, da potrebujete pomoč.

			 				Bodite iskreni z Očetom. Šele takrat vas bo lahko tolažil in vodil.

				Priznajte svoje grehe. Te grehe bi morali priznati le na nivoju, kot so bili storjeni.



				Skriti greh – greh srca ali uma, ki ni bil nikoli storjen ali izgovorjen drugim. Mora biti priznan le Očetu.

				Privatni greh – prosite odpuščanja teh, zoper katere ste grešili.

				Javni greh – prosite odpuščanja celotno skupino.

				2.	Izpovejte svoja negativna čustva – občutke jeze, strahu, grenkobe, razočaranja, zamere in tako naprej. Tudi neobčutljivost je lahko škodljiva kot negativno čustvo. Vedno se najprej pogovorite z Jezusom, nato po potrebi še z drugimi.

				3.	Odpustite vsem, ki so vas prizadeli. Velikokrat je to proces in ne enkratno dejanje.

				4.	Sprejmite odpuščanje. Prosite in sprejmite Očetovo odpuščanje za svoja napačna dejanja in vedenje do drugih.

				5.	Sprejmite Očetovo ljubezen. Preživite čas v Njegovi prisotnosti.

				6.	Razmišljajte na Božji način – ne negativne, branilne, sebične misli. Prekinite stare načine razmišljanja o sebi. Ko začnete razmišljati negativno, se ustavite, izgovorite Božjo resnico o tej misli in poiščite ustrezen svetopisemski odlomek.

				7.	Vztrajajte. Če se predamo, postanemo ranljivi za negativna čustva.

Preberite in si zapomnite Filipljanom 1:6.

			Morda je dobra ideja, da sestavite seznam stvari, ki jih izpovedujete. Potem boste verjetno videli vzorec v svojem življenju, ki ga boste po kesanju predali svojemu Očetu. Ni pomembno, da obdržite ta seznam, da bi ga lahko nekdo drug prebral in vas s tem osramotil, vendar vam je lahko koristen.

			Zapomnite si – čustveno ozdravljenje je skoraj vedno proces. Potrebuje svoj čas.

			Najbolj pomembno pa je, da se ne osredotočate na ljudi, kot da bi oni bili izvir ozdravljenja. Vaš nebeški Oče je edini sposoben, da vas popolnoma ozdravi. Razočaranje pride iz tega, ko pričakujemo ozdravljenje od ljudi, pa ga oni niso sposobni dati.





		 			5





Razočarano srce


			Preberite Evangelij po Janezu, poglavja 10, 11 in 12.

				1.	Na lestvici od 1 do 10, kako pogosto izkusite občutek razočaranosti? (1 – nikoli; 10 – vedno)

				2.	Kako se soočite z razočaranjem? Ali vas naredi jezne, prestrašene, osramočene, prizadete, preplašene, dvomljive itd.? Naštejte vse občutke, ki jih občutite, ko ste razočarani.

				3.	Razočaranja lahko obrodijo izjemno osebnostno rast in globlje duhovno razumevanje. Ali lahko vprašate Očeta, zakaj je povzročil oziroma dopustil takšno situacijo in kaj želi, da se pri tem naučite?

				4.	Ali opazite pri sebi nerealistična pričakovanja od drugih ljudi – ter si s tem povzročate razočaranja? Naštejte ljudi, ki vas najbolj razočarajo in opišite, kako to naredijo.

				5.	Ko se naučimo soočiti se s ........................................, bomo premagali nerealistična pričakovanja, ki so nam v preteklosti prinašala razočaranje.

				6.	Kakšno držo naj imamo pri odzivanju v vsaki okoliščini? Razložite zakaj in kaj takšna drža prinese.

				7.	Tudi mi, kot David, se moramo naučiti ......................................., da bi bili dovzetni za Božje namene v trenutkih razočaranja. Kako lahko to najbolj dosežete?

				8.	Kaj je največja ovira, da bi se kaj naučili iz težav in razočaranj? Razložite zakaj.

				9.	V tem poglavju je naštetih 15 simptomov ponosa. Pogovorite se glede teh simptomov z Očetom in s svojim partnerjem oziroma dobrim prijateljem in ugotovite, ali je kateri prisoten v vašem življenju. Napišite te, ki se nanašajo na vas. Molite, da bi v tem trenutku imeli odprto srce in bi videli področja,s katerimi se morate soočiti.

				10.	Razložite, kako naša pričakovanja do drugih ljudi in s tem naše osredotočanje na nas oziroma njih, namesto na Gospoda, lahko povzroči skrhane odnose?

				11.	Večkrat preberite vprašanja v tem poglavju. Bodite tako domači z njimi, da si jih boste naslednjič, ko doživite razočaranje, postavili sebi in boste lahko rasli in se učili iz razočaranj, namesto da bi trpeli v samopomilovanju (kar je ponos).





		 			6





Potrto srce Boga


			Preberite Evangelij po Janezu, poglavja 13, 14 in 15.

				1.	Razložite, kako je Bog že ob začetku stvarjenja ustvaril človeka z namenom, da bi večno živel z Njim.

				2.	Ali vidite, kako danes greh in sebičnost naredita človeka popolnoma drugačnega od tega, kakršnega je ustvaril Bog? Razložite.

				3.	Glede na vprašanje 2, kdo je bolj potrt nad tem, kar se je zgodilo, človek ali Bog? Razložite.

				4.	Na čem temelji Božja žalost in kaj obrodi?

				5.	Kaj vključuje kesanje?

				6.	Ali nas občutki in sebični motivi vodijo v Božjo žalost? Zakaj da oziroma zakaj ne?

				7.	Bog nas je ustvaril, da bi se družili z njim in pri tem ljubezenskem odnosu bi bila poslušnost naravni produkt. Torej, naša poslušnost Bogu Očetu bi morala izvirati iz ................................ .

				8.	Če bi neverniki v vaši družini ali med vašimi prijatelji imeli pravi koncept o Bogu, ali mislite, da bi postali verniki?

				9.	Ali opazite, kako so napačni koncepti o Bogu povzročili pri mnogih, da so zavrnili Boga in njegovo ljubezen? Razložite.

				10.	Kaj lahko storite, da razodenete resnico nevernikom v svoji družini in med svojimi prijatelji?

				11.	Naštejte nekaj vrst hinavščine in nepravičnosti, ki jo vidite danes v cerkvi.

				12.	Ali opazite hinavščino v svojemu življenju? Prosite svojega partnerja ali nekoga, ki vam je blizu, da vam pove, kaj »vidi« on. Ali ste pripravljeni, da opravite s hinavščino v cerkvi tako, da najprej opravite z njo v svojem življenju? Kaj potrebujete, da opravite z njo?

				13.	Četudi so bila dejanja drugih do vas napačna in so vam povzročila bolečino in ranjenost, ali ste pripravljeni, da prevzamete odgovornost in opravite s svojimi lastnimi grešnimi reakcijami in vedenjem? Povejte, kako lahko ta pristop spremeni vaše življenje.





		 			7





Čakajoči Oče


			Preberite Evangelij po Janezu, poglavja 16, 17 in 18.

				1.	Preberite Evangelij po Luku 15:11-24. Vnesite svoje ime v to zgodbo o izgubljenem sinu. Ali se lahko identificirate s katero osebo v tej priliki? Katero?

				2.	Razložite s svojimi besedami, ali lahko obstaja iskrena in odkrita ljubezen brez svobode izbiranja.

				3.	»Bog te s svojo dobroto navaja k spreobrnjenju.« (Rimljanom 2:3). Ali lahko, brez poznavanja te resnice, opazite, da bi bilo zelo težko priznati svojo krivdo in se ponižati v kesanju? Razložite, kako se je to izkazalo kot resnično v vašem življenju.

				4.	Razložite, zakaj je pomembno dopustiti ljudem okoli sebe, celo tistim, ki jih globoko ljubimo, svobodo, da odidejo, kamor želijo, in da morda pridejo do točke, ko bodo v potrebi.

				5.	Ali ste pripravljeni ljubeče čakati tiste, ki so vas prizadeli in razočarali – in jih potem prisrčno sprejeti domov? Prosite Boga, naj vam pove ime ene osebe, za katero lahko začnete moliti sedaj.

				6.	Izmed 10 značilnosti Boga, ki so naštete v temu poglavju, naredite seznam tistih, za katere veste, da so resnične, in seznam teh, za katere še niste prepričani. Potem prosite Očeta, da te negotovosti spremeni v resnico.





		 			8





Očetje v Gospodu


			Preberite Evangelij po Janezu, poglavja 19, 20 in 21.

				1.	Opišite razliko med gospodovalnimi očeti in med »očeti v Gospodu«.

				2.	Bogaboječi očetje bi morali bolj skrbeti za ............................................................................. kot pa ........................................ .

				3.	Ali ste pripravljeni biti oče v Gospodu katerikoli osebi, ki bi vam jo poslal Gospod?

				4.	Naš Bog Oče je in bo še naprej pripeljal ljudi v naša življenja, da bi nam bili očetje. Ali ste pripravljeni sprejeti to, kar vam Gospod želi dati od »očeta v Gospodu«?

				5.	Razložite pomembnost popolne vdanosti Bogu in ne človeku.

				6.	.........................................bi vedno moralo biti merilo, s katerim ovrednotimo nasvete drugih.

				7.	Kaj je »duhovna atmosfera« in kaj vključuje?