Uredniška priloga „Kmetovalcu“.
VRTNAR.
List s podobami za šolsko vrtnarstvo, vrtnarstvo sploh
in za sadjarstvo.
Št. 13.	V Ljubljani 15. julija 1888.	Letnik 1.
Sadni razstavi v Ljubljani in na Dunaji.
Sadjarstvo je postalo toli važna panoga kmetijstva, da so no sme prav nič zamujati, kar bi jo utegnilo pospeševati. K pospcšnim sredstvom štejemo razstave. Letošnjo jesen bodemo imeli veliko državno sadno razstavo na Dunaji in deželno sadno razstavo v Ljubljani. Niti poklicani krogi niti posamezni sadjarji ne smejo teh prilik zamuditi, ampak naj se okoristijo razstav. Državna sadna razstava na Dunaji bode imela nalogo pokazati, kakšno je sadjarstvo po Avstriji, koliko je napredovalo, in kaj vzmoremo glede sadne kupčije nasproti inozemstvu. (Davni namen bode torej razstavi, da pokaže kupcem naše sadne pridelke ter da jih vabi k nam na sadno kupčijo. To je gotovo toli važno, da Slovenci ne smemo zamuditi te priliko, da si pridobodemo sadnih kupcev. Državna sadna razstava bode pa prirejena po posebnih načelih, vsled katerih ni tako lahko udeležiti se je posameznikom, zato je prevzela vso reč naša kmetijska družba sama Na tej razstavi, ki bode, kakor kažeta prilogi današnjemu listu, od 29. septembra do 7. oktobra t. 1., bode pa najbolj važno	zimsko	sadje, in sicer jabolka in hruške. Po
programu se pa smejo	razstaviti	le	zbirko,	ki obsezajo največ po 15 vrst jabolk
ali hrušek, ki dobro	uspevajo	na	kakem	posebnem kraji, v posebnih razmerah,
v posebni zemlji in ki	so dobre	ali	za gospodarsko ali kupčijsko porabo. Zbirka
mora biti vsa dobra za visokodebelno ali pa za pritlično drevje. Pri vsaki zbirki se more razstaviti tudi manj nego 15 vrst. Kmetijska družba torej nujno po-zivlje vse sadjarje in tiste, ki se zanimajo za sadjarstvo, da se prijavijo, Če morejo tako zbirko prirediti. Nikakor ni treba, da je dotičnik sam posestnik. Te zbirke se nekako tako le sestavljajo: Na pr. Nekdo živi v vetrnem kraji vlažne, ilovnate zemlje ter pozna sadje tega kraja ali pa so mu vsaj znani dobri sadjarji. Ta poišče in zbere 15 ali tudi manj jabolčnih ali hruševih vrst, katere so znane uže mnogo let, da dobro uspevajo na visokodebelnem drevji v vlažni zemlji in v vetrni legi. Kdo drug more narediti tako zbirko za druge razmere ali pa za pritlično drevje. Kdor ne pozna pomoloških imen, naznani naj domača imena. Izmišljevati se nihče ne smo, poštenost in resnica sta prva pogoja. Kdor hoče torej na korist naši lepi domovini prevzeti ta posel, naj se nemudoma zglasi pri kmetijski družbi v Ljubljani ustno ali pismeno. Pove naj, za kako razmere bode naredil zbirko in iz koliko vrst. Stroške bode plačala družba.
Oglasiti se je do 1. avgusta t. 1. Ime vsakega razstavnika bode pri razstavi na njegovi zbirki označeno, ter bode deležen odlikovanja. Torej na delo! Nihče naj se ne zanaša na drugega, in dežela bode gotovo častno zastopana. Posebno prosimo gg. duhovnike in učitelje, naj se ganejo in delajo.
Deželna sadna razstava v Ljubljani pa bode imela najbolj poučiti o raznih sadnih vrstah, kako so pri nas izpotiašajo, in katere bodemo v prihodnje priporočali. To razstave so bodo udeležiti vsakemu zavednemu sadjarju kranjskemu. Kmetijska družba hode pa oh onem skrbela, da hode videti na razstavi stroj** in priprave, potrebne za umno in napredno sadjarstvo. Tudi šolskim vrtom ho dana prilika pokazati uspehe svoje. Programe deželne razstave, ki hode sredi oktobra meseca, objavimo še v pravom času.
C. kr. kmetijska družba kranjska.
Vipavci, trtna uš pa vrtnarstvo.
Trtna uš sama oh sebi je vsem vinščakom veliko zlo, še veliko večo jo pa vipavskemu vinščaku. Vipavec je ros, navezan skoraj izključno le na vinski pridelek. Dolenjcu pa ni tako hudo; on ima dokaj dobre zemljo, treba mu ni drugega, nego le nekoliko več dobre volje, ljubezni do poljedelstva in precej več gnoja za njive. Res je, da nima vsak Dolenjec njiv, no, takim ni pomagati, ti si bodo morali drugače kruha iskati, oni bodo gospodarski ros poginili vsled trtno uši. Pridnih ne hode dosti ali pa nič poginilo, dobili bodo zaslužka pri tem ali onem delu, lenih pa škoda ni, saj ti hodijo uže s polnimi sodi na kant. V Vipavi pa je drugače. Ljudnata dolina nima skoraj nič polja, in še to, kar ima, daje malo pridelka, ker suša dela vsako leto škodo. Ker je pa Vipavec neizmerno priden, zato se pa ne bojimo za njegov obstanek. Saj so bile njegove letine brez trtne uši uže od leta 187 D. take, da pridelek ni bil niti imena vreden, ali Vipavec vendcr ni obupal ter ni v Ameriko potegnil. , Prepričani smo, da pojde z znano čilostjo na novo dejo, od katerega mu bode prihodka pričakovati. Katero delo pa je to V Vipavske doline prihod n jost je vrtnarstvo, in sicer sadjarstvo in zelenjadarstvo. Poleg tega pa seveda ne sme zabiti in zanemarjati drugih panog kmetijstva, kolikor mu je mogoče; največo pozornost bode pa vsegdar moral obračati na pridobivanje gnoja. Sadjarstvo je uže sedaj v vipavski dolini najbolj razvito na Kranjskem, žalibog jo pa z razpečavanjem slabo. V Vipavi so bile letos črešnje po 4 kr. kilogram, v Ljubljani ravno tačas po 12 do 20 kr. To je držaj, katerega naj se poprime vzajemno z vsemi kmetovalci svoje doline vipavska podružnica! Tu je blagonosno polje za domoljubno delovanje vipavskih razumnikov. Kakor je z črešnjami, tako bode še letos z obilo obrodivšimi marelicami ter z namiznim grozdjem. Pa ne samo prodajo sadja je treba urediti, tudi pretvarjanje njegovo v take izdelke, ki se dlje drže. Menimo pa najbolj sušenje sadja po ameriškem načinu, napravljanje pruuel, breskovih krhljev i. t. d.
Ravno tako ugodna je vipavska dolina za zelenjadarstvo. Koliko bi lahko dobivali Vipavci za zgodnjo zelenjad, ako bi se je znali prav poprijeti. Vemo, da bodo zelo ugovatjali tej trditvi, a vender si upamo vse ugovore izpodbijati. Vode je v dolini vedno dovolj, da bi je le vedno pravilno zajemali in rabili. Neki imeniten nemški močvirski obdelovalec je rekel: Kedor vodo odpoljuje, pa je ne od-peljuje tako, da jo more, kadar hoče, tudi nazaj napeljevati, tist ne osuša le po nepotrebnem svojega posestva, ampak je celo slabša. To bi tudi mi Vipavcem po-kladali na srce. Potegujte se za uravnavo Močilnika, Vipave i. t. d., a zahtevajte, da se uravnajo vode tako, da jih bodete mogli rabiti za namakanje. Kolikokrat je videti po Vipavskem, kako mori suša travo, turščico, krompir i. t. d., zraven pa teče bistra vodica.
Dalo bi se v tem oziru še mnogo reči, in to hočemo še večkrat ob priliki storiti. Z današnjim kratkim člankom hočemo Vipavce le osrčiti, da se ne ustra-
51
si jo preteče trtne uši, ampak da uže sedaj prično misliti, kako da bodo nadomestili vinske dohodke.
Karvijol ali cvetoče zelje.
Tudi te rastline poznamo več plemen; nekatera so bolj zgodnja, druga pozna. Naj zgod nj ej si in prav izvrsten je „ erfurtski “ karvijol. (Glej pod. 4!).) Prav veliko rožo napravlja orjaški „frankobrodski“ karvijol. Srednje velik pa izvrsten je „dijkski karvijol1*, ki rodi tudi v manj dobri zemlji. Za južne vroče kraje bi bii najboljši rani nizki „erfurtski“ karvijol, ki napravlja izredno lepo in belo rožo, ki more tudi najliujšo vročino prebiti.
Karvijol hoče prav bogato pognojene zemlje, ki mora biti tudi dovolj vlažna. Morda nobena rastlina ne zahteva tako dobre zemlje, kakor karvijol; v suhi izmolzeni zemlji ne obrodeva.
Tudi ljubi gorko podnebje, ker je zelo občutljiv, in mu najmanjši mraz škoduje. Po no-vinah prav dobro rodi, če je imel tudi dovolj vlage.
Naj ljubši mu je že nekoliko razkrojen kravjak, kakor tudi popolnoma razkrojen človeški gnoj. Zemlja, v kateri raste, mora imeti prosto, dovolj z lačno in solnčno lego, ker je zelo podvržen medeni rosi.
Seme se poseje že januvarja meseca na gnojne gredice, in konec marci j a lahko presajamo sajenice na vrt; konec junija dorastejo in se dado porabiti. Seme moremo tudi posejati junija meseca na proste gredice in julija meseca o sv. Jakobu presajamo potem sajenice, ki dajo potem lepe karvijole v pozni jeseni, če niso do pozno jeseni rastline dovolj dorasle, moramo jih posaditi v klet v pesek; tukaj se dela roža karvijolova. 'Pako si moremo priskrbeti dovolj karvijolov za zimski čas.
Sajenice moramo presajati vsaj 50 % narazen, če vreme ni dovolj vlažno, moramo jim prilivati, posebno ko delajo rožo, ker potrebujejo dokaj vlage. Da dobimo prav velike karvijole, napravimo okrog rastline jamico ter naspimo vanjo nekoliko razkrojenih zmletih kosti, prilivati pa ne smemo nikdar pozabiti, posebno če smo rastlinam s takim gnojem postregli. Prav tako moremo zemljo pridno okopavati in pleti; tudi je dobro, če natrgamo perja ter pokrijemo ž njim rožo, da ji ne pripeka solnco. Najhujši sovražnik karvijolu so zemeljske bolhe.
Po južnih deželah, koder nimajo prehude zime, morejo že konec zime ali vsaj spomladi vzrejati lepe karvijole. Septembra meseca se poseje seme zgodnjega kar-vijola na gredice, s katerih so potem presade mlade sajenice konec oktobra meseca nekoliko bolj narazen na druge gredice (10 cjm druga od druge) ter se tukaj branijo kolikor mogoče mrazu s slamnato odejo. Januvarija meseca se presajajo potem te sajenice na gorko gnojno gredico, kjer se prav hitro razvijajo in kmalu prav lepe rože napravijo. Čeravno ne moremo prav veliko karvijola v eni gnojni gredici vzrejati, vender se tako delo prav dobro izplačuje z veliko ceno, za katero se prodaja. Zgodnji karvijol velja tudi 30 novcev. Da dobimo prav velik,
Podoba 49.
52
bel karvijol, moramo tako le ravnati: Jeseni napravimo mešanico iz ruš, starih kravjakov in nekoliko pepela. Vse te tvarine se plastasto nakopičijo: na prvo plast ruševja so nameče nekoliko starega kravjaka in na to nekoliko pepela, potem zopet ruševja, kravjaka in pepela itd. Včasi se polije ta kup z gnojnico in se prav dobro premeša; po zimi, pa je nepokrit, da ga zimski mraz dobro prešine. Prav izdatno vzboljšamo tako mešanico, če ji že jeseni primešamo nekoliko razsekanega rogovja. Kadar pride spomlad in ž njo čas sajenja, napravijo so na vrtu 40 ''In dolgo in 30 ‘jm, široke jame, katere se napolnijo s tako mešanico, ter vanje posade sajenice. Orjaške rože napravlja potem karvijol.
Zelo težavno pa je vzrejati seme karvijolovo, le na gnojnih gredicah morda se posreči, da se po zimi zdravo ohranijo semenske rastline, ker mraz škoduje roži, katera tudi rada plesnuje ali celo gnije; zato ravnamo prav, če kupujemo seme iz južnih laških krajev, koder lahko odgojnjejo semenske karvijole.
Raznotere vrtnarske reci.
Listne ušice po rožah preženeš najlaže, ako jih dobro poškropiš z močno tobakovo vodo. Rožam po loncih tudi lahko pomagaš, ako jih pokadiš z vlažnim tabakom. Ako nimaš mnogo takih rož, storiš to najlaže v zaprtem zaboji.
Mlado zelenjad varuješ ptičev, ako položiš na gredo zajčjo ali kako drugo kožo Vrabci no hodijo blizu, ker mislijo da je koža maček. Ravno tako moreš tako kožo pritrditi na črešnjevo drevo. Na grahovo gredo položi kožo precej, kakor hitro se pokažejo prve kali.
Bolne rastline po loncih. Če se začno'rastline po cvetličnih loncih osipati, tedaj so bolehne. To pa zato, ker so pokvarilo se lasnate koreninice, in sicer vsled prepičle hrane, prevelike mokrote, velike vročino, hudega mraza ali vsled česa drugega. Navadno prilijejo ob takih slučajih rastlini prav obilo gnojne vode. To je pa ravno slabo. Ako je kaka rastlina medla in kaže, da je bolna, tedaj naj se prst skoraj pobolnoma posuši, potem pa vzemi rastlino s prstjo vred iz lonca, odkruši zunanjo prst od kepe in vsadi rastlino v nov lonec ali pa v starega, ka-tega pa moraš dobro izprati. V lonec pa deni sveže prsti. Nove prsti bodi okoli kepe le za kaka dva prsta na debelo, zato izberi primerno velik lonec. Kadar si uže presadil, prilij dobro, a potem ne prilivaj poprej, dokler ui rastlina pričela rasti, ali pa dokler se prst ni popolnoma posušila.
Kako storiti sadno drevje posebno rodovitno. Marsikatero drevo cvete lepo in bogato, tako da se je najobilnejšega pridelka nadejati. Pa kmalu se vse cvetje ospe, in razvidi se, da ne bo nič sadja. Kedor ima tako drevo v sadovnjaku svojem, naj pomisli, da temu je edino vzrok pomanjkanje dovoljne hrane. Naj le poskusi okrog debla ob cvctji politi kebelj gnojnice, katero je stanjšal z 2 kebljema vode in naj to vsaj 3krat ob cvetji ponovi. Prepričal se bo, koliko je pripomogel k rodovitnosti, ker poprej navadno nerodovitno drevo bo obilno rodilo redno leto za letom. Pa sadje postano potem tudi bolj okusno in veliko. Rabiti pa je vedno gnojnico ali sploh tekoč gnoj, ker taka gnojnina dospe naglo v zemljo do korenik, katere jo srkajo in deblu dovažajo. Kedor nima gnojnice, naj v čebru vode raztopi kravjega blata, sploh hlevskega gnoja in to tekočino porabi. Ako kedo drevo svoje tako leto za letom oskrbuje in tako zelo streže, videl bo, da mu bode drevo bogato povračalo trud in stroške, ker pripeti se celo časi, da v enem letu dvakrat obrodi.
Založba c. kr. kmetijske družbe kranjske.
Odgovorni urednik Gustav Pirc.	Tisk J. Blazuikovih naslednikov