# 2 »Pravi kristjan po zgledu svojega Odrešenika in po zgledu Apostola narodov iskreno ljubi svoj dom in svoj rod.«1 V letih 1861-1867 so na ustanovnih obènih zborih slovenskih èitalnic kar tekmovali, ka- tera bo med svoje èastne èlane prva izvolila Josipa Juraja Strossmayerja, škofa v Djako- vem na Hrvaškem.2 Povsod po Slovenskem so rodoljubi v drugi polovici 19. stoletja vzkli- kali in nazdravljali Strossmayerju, povsod so se navduševali nad njegovimi posegi in se skli- cevali na njegovo avtoriteto. Tudi prvak mla- doslovencev Fran Levstik je pozival rojake, naj podpirajo kulturne dejavnosti »po stopinjah g. Strossmayerja«.3 Geslo »Vse za vero in do- movino«, ki si ga je prevzel ob nastopu svoje škofovske slu`be, je zasenèilo celo znamenito staroslovensko triado »Vse za vero, dom, ce- sarja«. In èe je bil Strossmayer tako priljub- ljen med Slovenci, je bila njegova popular- nost še toliko bolj `iva med njegovimi rojaki na Hrvaškem. Njegov sedanji naslednik v Dja- kovu, msgr. Marin Srakiæ, je zapisal, da »celo stoletje ni naš narod nikogar tako obo`eval kot Strossmayerja«.4 Dejstvo je, da je bil Strossmayer ne le eden izmed najbolj iskrenih in velikodušnih ju`noslovanskih narodnjakov 19. stoletja, am- pak tudi evropsko znana in uveljavljena oseb- nost. Z njim so si dopisovali pape`i in kar- dinali, cesarji in ministri, teologi in filozofi, katolièani in pravoslavni. Skratka, v svetu je u`ival tak ugled, kakršnega nemara nobena druga ju`noslovanska osebnost tedanjega èasa ni u`ivala. Slovenci pa so bili Strossmayerju še posebej hvale`ni, ker je v Dr`avnem svetu veèkrat odloèno zagovarjal njihove narodne pravice, obenem pa je po razoèaranju nad ne- posluhom Dunaja za slovenske zahteve poo- sebljal tisto odloènejšo nacionalno smer, h kateri se je v èasu taborskega gibanja zaèela nagibati zlasti liberalna mladina. Josip Juraj Strossmayer se je rodil v Osi- jeku 4. februarja 1815. Filozofijo je študiral v Djakovu, teologijo pa v Budimpešti. Tu je leta 1834 promoviral za doktorja filozofije. Po duhovniškem posveèenju leta 1838 je bil ka- plan v Petrovaradinu, med leti 1840 in 1842 pa gojenec dunajskega Avguštineja. Na du- najski univerzi je zagovarjal kar dve disertaciji, v katerih je z zgodovinsko-dogmatiènega sta- lišèa obravnaval vprašanje kršèanske edinosti. Bil je profesor teologije v djakovskem seme- nišèu do leta 1847, med leti 1847 in 1849 pa eden od podravnateljev Avguštineja, dvorni kaplan in profesor cerkvenega prava na du- najskem vseuèilišèu. V marèni revoluciji je iz odpora do mad`arskega nacionalizma pod- prl kontrarevolucionarno gibanje bana Josipa Jelaèiæa. Na Jelaèiæev predlog je bil Strossmayer 29. novembra 1849 imenovan za bosansko-srem- skega škofa. Ustolièen je bil v Djakovu slabo leto kasneje. Ogromne zemljiške posesti dja- kovske škofije so mu prinašale znatna denarna sredstva, s katerimi je kot prosvetitelj in me- cen razvil bogato versko, karitativno, kultur- no in politièno dejavnost. Poleg šol, seme- nišè, cerkva in drugih verskih objektov je s svojo denarno podporo omogoèil na primer ustanovitev Jugoslovanske akademije znanosti 5 % ((    %0'8 3  3 7  F   in umetnosti, Umetnostne galerije in Uni- verze v Zagrebu. Izdatno je podprl delovanje Zavoda sv. Hieronima v Rimu ter bil mecen številnim hrvaškim pesnikom in pisateljem. Radodarno pa je priskoèil na pomoè tudi drugim avstrijskim Slovanom. Leta 1863 je na primer Slovenski Matici v Ljubljani poslal znatno vsoto v višini 1000 goldinarjev,5 ka- sneje pa se je zavzel tudi za pesnika Simona Gregorèièa, katerega je branil pred sumnièe- nji in napadi sobratov. Strossmayerjev narodno-politièni nazor se je rodil v znamenju ilirizma in romantièno obarvanega vseslovanstva, katerega se je navzel pod vplivom slovaškega pesnika Jana Kollarja in slovenskega narodopisca Matije Majarja.6 Ta nazor ga ni oviral, da bi se v revoluciji 1848/49 podobno kot èeški voditelj František Palacky ne opredelil za avstroslavizem, to je za pogled, ki je prihodnost slovanskih naro- dov videl v okviru federalistièno preurejene in vsem narodom enako praviène habsburške monarhije. Razlika med njegovim in Kopi- tarjevim avstroslavizmom je bila v odnosu do Rusije in pravoslavja. Medtem ko je Kopitar misel na kakršno koli zbli`anje z pravoslavno Rusijo odklanjal, je Strossmayer upal, da se bo slovanstvo v okviru habsburške monarhije utrdilo prav z odloèilno pomoèjo Rusije, o kateri je bil preprièan, da je »poklicana k viš- jim in bo`anskim ciljem.«7 Toda `e leta 1849 se je jasno zavedal, da se kaj takega brez ze- dinjenja vzhodnega in rimskega kršèanstva ne more zgoditi. Zedinjenje pravoslavja in ka- tolištva je tako postala bistvena sestavina nje- gove slovanske in jugoslovanske koncepcije. Sogovornika in iskrenega zaveznika je pri tem našel v velikem ruskem filozofu in teologu Vladimiru Solovjovu. Le-ta je Strossmayerja priznal kot posrednika med Sv. sede`em in slovanstvom.8 Toda simpatije Solovjova za ka- tolištvo so bile v ruskem pravoslavju `al dokaj osamljene. In niti v Srbiji, za katero je petin- štirideset let (1851-1896) opravljal slu`bo apo- 2 Josip Juraj Strossmayer # stolskega vikarja, Strossmayer ni našel pravih sogovornikov za svoje naèrte. Višek svoje slave je Strossmayer nemara do`ivel na I. vatikanskem koncilu. Tu je iz- stopal kot eden izmed najbolj briljantnih go- vornikov in najbolj odkritih nasprotnikov de- finicije dogme o pape`evi nezmotljivosti. Bil je enfant terrible koncila, kot ga je oznaèil Da- niel Rops.9 V osupljivo tekoèi ciceronski la- tinšèini je v svojih posegih, ki so pritegnili pozornost vse evropske javnosti, osporaval vsebino predlo`enih koncilskih dokumentov, se zavzemal za kolegialno vodenje Cerkve, za ekumenski pristop do obravnavanih vprašanj in za univerzalni znaèaj katoliške Cerkve, iz- podbijal tezo o protestantskem izvoru moder- nega relativizma, predvsem pa je izrazil svoje nasprotovanje, da bi koncil pape`u priznal osebno nezmotljivost. Temu vprašanju je bil posveèen njegov zadnji in najodmevnejši kon- cilski poseg z dne 2. junija 1870. Strossma- yerjeve govore je Ivan Hribar oznaèil kot »èu- do retorike«,10 tedanji angleški poslanec John Acton kot »biser govorništva«, pred baziliko sv. Petra v Rimu pa je bilo zabele`eno tudi mnenje dveh neimenovanih avstrijskih ško- fov, da »od Atanazija dalje ni bilo veèjega krš- èanskega govornika od Strossmayerja«.11 Strossmayerove govore je seveda antikle- rikalni tisk dolgo zlorabljal v proticerkvene namene. Izdelani so bili celo grobi ponaredki njegovega govora o pape`evi nezmotljivosti. Tak ponaredek je na primer tudi besedilo, ki je pod Strossmayerjevim imenom izšlo leta 1952 v Ljubljani pri Slovenskem poroèevalcu12 in ki nima nièesar skupnega s tem, kar je dja- kovski vladika dejansko govoril.13 Po zakljuèku koncila so odpadniški »starokatolièani«, pri- jatelji nemškega teologa in zgodovinarja Ig- naza Döllingerja, prièakovali, da se jim bo Strossmayer pridru`il, toda djakovski vladika jih je razoèaral. Vsi koncilski oèetje, torej tudi nasprotniki definicije dogme o nezmotljivo- sti, so se s Strossmayerjem vred podredili volji veèine in ostali zvesti katoliški Cerkvi in nje- nemu rimskemu poglavarju. V potrditev svoje neomajne zvestobe rimskemu škofu je dogra- ditev novoromanske stolnice v Djakovu Stros- smayer posvetil »Kristusovemu vikarju in edi- nosti Cerkve«, glavni oltar stolnice pa sv. Pe- tru, prvaku apostolov. Še veè, po koncilu se je Strossmayerjevo sodelovanje s sv. stolico še utrdilo, saj je pod Leonom XIII. postal najv- plivnejši pape`ev svetovalec za slovanski vzhod in Rusijo. Navdihnil mu je okro`nico Grande munus iz leta 1880 o svetih bratih Ci- rilu in Metodu. Ni nakljuèje, da je njegov portret odtisnjen na pape`evi spominski me- dalji ob velikem slovanskem romanju v Rim 5. julija 1881 v zahvalo za omenjeno okro`nico. Strossmayer je pape`a preprièal tudi o pri- mernosti razširitve glagolskega bogoslu`ja na vse katoliške Slovane. Tega priznanja torej ni prepreèil Rim, ampak cesarski dvor na Du- naju. In isti dvor je z vetom prepreèil, da bi Strossmayer dobil kardinalski klobuk, ki mu je bil namenjen. V letih, ko je kot gojenec slovitega Avgu- štineja Strossmayer študiral na Dunaju, so o njem govorili: »Ta duhovnik bo ali velik kri- voverec ali mogoèen steber Kristusove Cerk- ve«.14 Èe se je kdo najbr` bal, da bo prevla- dala prva mo`nost, so dejstva s èasom doka- zala, da se je uresnièila druga. Toda Stros- smayer ni postal le »mogoèen steber Kristu- sove Cerkve«, ampak tudi steber ju`noslovan- skih narodov in njihovih narodnih stremljenj. V drugi polovici 19. stoletja je bil poleg An- teja Starèeviæa nedvomno najmoènejša hrvaš- ka politièna osebnost. Èe je Starèeviæ nekako utelešal »samohrvatsko« opredelitev, je bil Strossmayer glasnik jugoslovanske smeri. Ne- koè je zapisal: »Slovenci se lahko rešijo samo tako, da se zdru`ijo z nami.«15 V tem smislu je imel poleg hrvaških interesov vedno pred oèmi tudi interese drugih slovanskih narodov monarhije. Od tod njegova priljubljenost tudi med Slovenci. Njegovo jugoslovanstvo 2  se je sicer nevarno bli`alo jezikovnemu uni- tarizmu, toda resnici na ljubo so se s to idejo spogledovali tudi najuglednejši slovenski kul- turniki in politiki. Strossmayer pa ni bil le zavzet narodnjak, ampak ravno tako velik svobodoljub. Soglašal je s politiènimi naèeli liberalizma, medtem ko se je v odnosih med dr`avo in Cerkvijo zav- zemal za svobodo in neodvisnost Cerkve. Nje- gov liberalizem pa ni bil dosleden. Èe je po eni strani ostro nasprotoval dr`avnemu cerk- venstvu in politiènemu katolicizmu, to je ide- ji »katoliške« politiène stranke, pa je po drugi strani odloèno nastopal tudi proti naèrtu, da se šolstvo odvzame neposrednemu cerkvene- mu nadzorstvu. Tako kot Slomšek na Sloven- skem je namreè vedel, da je ravno cerkveni nadzor jamstvo, da se šolstvo razvija v narod- nem duhu. Ostro je reagiral tudi na proti- cerkvene izpade nekaterih profesorjev na za- grebški univerzi. Skratka, kljub temu da se je na koncilu sam proglasil za »liberalca«, so bili njegovi splošni teološki in `ivljenjski na- zori prej »konservativni« kot »napredni«. Strossmayerjev vpliv na slovenski kulturni prostor je bil ogromen in je trajal še daleè po njegovi smrti. Med pristaši njegove politike so sicer prevladovali naprednjaki, nekaj pa je bilo tudi konservativcev in celo cerkvenih do- stojanstvenikov. Med le-temi je bil br`kone tudi ljubljanski škof Anton Bonaventura Jegliè. Matija Škerbec, ki je bil somišljenik odrinje- nega prvaka Slovenske ljudske stranke Ivana Šušteršièa, namiguje, da je bil Jeglièev jugo- slovanski preobrat med prvo svetovno vojno sad Strossmayerjevega idejnega vpliva, kajti »njegov panslavizem in jugoslovenstvo mu je ostalo globoko v duši«.16 Po Škerbcu bi bilo treba pritrditi Hribarjevi oceni, po kateri naj 2 bi bil Strossmayer »duševni oèe jugoslavizma«17 in torej dosledno pripisati njegovemu vplivu, da so se Slovenci ob koncu prve svetovne vojne opredelili za jugoslovansko opcijo. 1. J.J. Strossmayer, Dokumenti i korespondencija, I, Zagreb, 1933, str. 163. 2. Na primer na ustanovnem obènem zboru èitalnice v Tolminu na zaèetku leta 1862. Prim.: F. Koblar, Simon Gregorèiè, Ljubljana, 1962, str. 30. 3. F. Levstik, Misli o narodnosti, v: Zbrano delo, VIII, Ljubljana, 1959, str. 74. 4. M. Srakiè, Biskup Josip Juraj Strossmayer izmedju odbijanja i prihvaæanja, v: Zbornik radova o Josipu Jurju Strossmayeru, Zagreb, 1997, str. 26. 5. I. Prijatelj, Slovenska kulturno-politièna in slovstvena zgodovina, Ljubljana 1955-1985, II, str. 273. 6. Leta 1880 je Strossmayer Majarju priznal: “Od Vas smo se vsi uèili”. Prim.: I. Èurkina, Matija Majar Ziljski, Ljubljana 1974, v: Razprave, VIII/ 2, str. 178. 7. J.J. Strossmayer, Memorandum ruskoj vladi god. 1876, v: J.J. Strossmayer – F. Raèki, Politièki spisi, Zagreb, 1971, str. 222. 8. V. Solovëv, Lettera a Monsignor Strossmayer, L’Altra Europa, 1985, št. 1, str. 48. 9. D. Rops, Storia della Chiesa del Cristo, VI-I, Torino-Rim, 1958, str. 456. 10. I. Hribar, Moji spomini, I, Ljubljana, 1928, str. 120. 11. A. Šuljak, Biskup Josip Juraj Strossmayer i Prvi vatikanski sabor, v: Zbornik radova o Josipu Jurju Strossmayeru, Zagreb, 1997, str. 78. 12. J.J. Strossmayer, O pape`evi nezmotljivosti – govor na Vatikanskem koncilu 2. junija 1870, Ljubljana, 1952. 13. Prim.: J. D. Mansi, Sacrorum Conciliorum nova et amplissima collectio, vol. 52, Graz 1961, 391-404. 14. Croazia sacra, Rim, 1943, str. 192. 15. Pismo Raèkemu z dne 15. novembra 1870, v: Korespondencija Raèki-Strossmayer, I, Zagreb, 1928, str. 117. 16. M. Škerbec, Pregled novodobnega slovenskega katoliškega gibanja, Cleveland, 1956, II, str. 94. 17. I. Hribar, n.d., str. 113.