Učni jezik v Ljubljanskih mestnih šolah. V seji dne 31. avgusta t. 1. mestnega zbora Ljubljanskega poročal je načelnik šolskega odseka, mestni odbornik dr. D r č, o predlogu mestnega odbornika dr. V. Z a r n i k a glede učnega jezika v mestnih ljudskih šolab in stavil sledece nasvete, katere je šolski odsek v seji v dan 24. avgusta vzprejel z vsemi proti enemu glasu. a) V vseh razredih v deških in dekliških mestnih šolah naj bo odslej ueni jezik za vse predmete slovenski jezik. b) Nemški jezik naj bi se na podlogi slovenskega materinskega jezika zečenjal poučevati v tretjem razredu s slovenskim učnim jezikom. c) Poučevanje v nemškem jeziku (zraven slovenskega) naj bi se od tretjega razreda naprej po vseh razredih nadaljevalo in izvrševalo tako, da bi na pr. dečki iz 4. razreda mogli prestopiti v 1. razred kake srednje šole, ali v mešeansko ali v obrtnijško šolo s slovenskim učnim jezikom. d) Magistratu se naroča, da sporočt ta sklep resp. prošnjo deželnemu šolskemu svetu kranjskemu. Prošnja, katero pošlje magistrat deželnemu šolskemu svetu, se ima glasiti tako-le: ,,Slavni c. kr. deželni šolski svet! Reševaje dopis c. kr. okrajnega šolskega sveta dne 3. oktobra 1. 1878. glede vpeljave nemškega poleg slovenskega kot učnega jezika v mestnih Ijudskih šolah, ukazal je slavni c. kr. deželni šolski svet dne 29. oktobra 1878. 1. na podlogi sklepa mestnega zbora dne 14. junija 1878.1., da se ima nemški jezik uže v 2. razredu rabiti kot učni jezik pri računanji s številkami, v 3. razredu ima pri računanji in pri pouku nemščine prevladovati nemški jezik, v višjih razredih pa je za vse predmete, izjemši veronauk in slovenščino, nemški jezik učni jezik. Vpeljale so se vsled tega čisto nemške knjige (kakor ,,Lese- und Spraclibuch" von Heinricb) v ljudske šole, po katerih se zdaj poučuje v mestnih Ijudskih šolah. Posledica tega je, da učenci, ki izstopijo iz ljudskih šol, ne znajo ne slovenski, ne nemški govoriti in pravilno pisati, in godi se nekako tako, kakor se je godilo pred 1. 1848., ko je med prostimi meščani redko kdo znal slovenski pisati in brati, pa tudi nemški ne toliko, da bi se ne bil osmeševal. Ker pa smatra zastop mesta Ljubljanskega za svojo sveto dolžnost gledati na to, da se slovenska mladež v prvi vrsti nauči svojega materinega slovenskega jezika in najpotrebnejega za svoje praktično življenje, v drugi vrsti še le tujih jezikov, je tedaj tega mnenja, da zdanje poučevanje v ljudskih šolah Ljubljanskih po ukazu c. kr. deželnega šolskega sveta dne 29. oktobra 1878. 1. ne vstreza niti določilu okrožnice c. kr. deželnega šolskega sveta od 8. oktobra 1870.1., št. 316, ki se glasi: nZastran nauka v jeziku se z ozirom na zadnji stavek §. 51. izreče, da je učni jezik v Ijudski šoli razen v šolah na Kočevskem in v občini "VVeissenfels na Gorenjskem, slovenski jezik. Ako bi se pa v kateri šoli razen tega jezika učil tudi nemški jezik kot drugi deželni jezik, naj se ravna po pravilu, da naj se z nemščino začenja le potem, kadar učenci uže dobro znajo brati in pisati v materinem slovenskera jeziku". Opiraje se na §. 6. postave od 14. maja I. 1869., ki pravi, da o učnem jeziku in o poučevanji v katerem drugem deželnem jeziku določuje, zaslišavši tiste, kateri 18* vzdržujejo šolo, deželna šolska oblast; glede na to, da se bode začetkom tega šolskega leta slovenski jezik kot učni jezik v gimnazijah na Kranjskem vpeljal in glede na to, da se je konferenca mestnih učiteljev dne 15. junija 1.1. sama izrekla za zopetno vpeljavo slovensko-nemških slovnic za slovenske Ijudske šole, katere so bile uže v rabi pred onim ukazom c. k. deželnega šolskega sveta: prosi mestni zbor Ljubljanski, da c. k. deželni šolski svet vstreza sklepom in prošnji, sklenjeni v mestnem zboru 31. avgusta 1882.1." Poročevalec mestni odbornik dr. Drč utemeljuje nasvete in prošnje do deželnega šolskega sveta s sledečim govorom: ,,Slavna gospoda! Na podlogi prošnje ali sklepa občinskega zbora dne 14. julija 1878. 1. izdal je c. kr. deželni šolski svet dne 29. oktobra 1878. 1. ukaz, vsled katerega se mora nemščina kot učni jezik uže v drugem razredu ljudske šole zraven slovenskega, posebno pri računanji s številkami, uvesti in rabiti, — v tretjem razredu ima pri poucevanji v računanji in v nemškem jeziku prevagovati nemščina kot učni jezik in slednjič v višjih razredih je nemšeina izključljivo učni jezik v vseh predmetih razen veronauka in slovenskega jezika. Ta ukaz se je naznanil vsem mestnim ljudskim šolam, kakor tudi ljudski šoli pri nunah. Da boste, gospoda, ta ukaz in njega namen po vrednosti ceniti mogli, prosim, da mi dovolite, da posežem nekoliko nazaj v ono dobo, ko se je v ljudskih šolah po ukazu deželnega zbora od I. 1870. poučevalo. Ukaz c. k. deželnega šolskega sveta dne 8. oktobra 1870. 1. se glasi: BV vseh ljudskih šolah na Kranjskem je učni jezik slovenski, razen šol v Kočevji in Beli peči, kjer je učni jezik nemški." Ta ukaz se ni opiral samo na zdravo pamet, ampak tudi na zdrava pedagogična načela. Kajti, kdor misli, da se mladina laglje izobrazuje na podlogi tujega, nji neumevnega jezika, nego s pomočjo materinega jezika, ta, gospoda, ne ume namena ljudske šole. Kaj je pravi namen ljudski šoli, pove natanko §. 1. postave od 14. maja 1866. 1., in to edino le je namen ljudske šole, ne pa učenje druzega tujega jezika! Da vam nekoliko dokažem, gospoda moja, da naši nasprotniki ne umejo ali nočejo umeti namena ljudske šole, ampak da je njih edini namen ponemčevanje našega slovenskega ljudstva, treba je, da znamo, kako se je porodil oni glasoviti ukaz od dne 29. oktobra 1878.1., vsled katerega, kakor sem uže prej omenil, se je nemšeina od II. razreda naprej kot učni jezik vrinila na kvar splošnemu pouku naše mladine, kateri ukaz hočemo ravno danes odpraviti in pouk naše mladine zopet uraestiti na ono podlogo, ki je edino pametna in ki vstreza pedagogičnim načelom, ker nočemo, da se mladina v ljudski šoli samo trpinči in muči z učenjem nemškega jezika, za svoje daljno življenje pa si ne priuči trohice pravega učenja. Evo vam genesis onega glasovitega ukaza! V seji mestnega zbora dne 27. avgusta 1877. leta sklenilo se je, da ima c. kr. šolski nadzornik vsako leto poročati o stanji mestnih ljudskih šol. Uže 1. oktobra istega leta došlo je obširno letno poročilo od c. kr. šolskega nadzornika, v katerem se med drugim tudi njegova opazka glede poučevanja nemškega jezika nahaja, namreč, da se nemški jezik premalo poučuje. Iz tega se jasno razvidi, da nemški gospodje ne razumejo svrhe ljudske šole, da nečejo pripoznati, da je naša Ijudska šola odgojevališče otrok, da jej je namen, odrejati otroke, da bodo nravni in pobožni, razvijati jim duševne moči, oskrbovati jih s potrebnimi znanstvi in vednostmi, da bodo enkrat koristni ljudje in državljani; ne, gospoda, ampak oni pokladajo največo važnost edino le na priučenjc in znanje nemškega jezika. Namen ljudske šole v prvi vrsti pa ne more drug biti, nego otroka naučiti onih dovoljnih ved, katere so mu potrebne, da se more dalje samostalno šolati v življenji. Dalje je treba, da se otroku srce blaži in da se njegov duh vedri, da se njemu ljubezen do svojih staršev, do svojega naroda, do naše obširne domovine Avstrije izgoji; to, gospoda, je namen ljudske šole. Kdor drugače ravnati hoče, kdor ima druge namene, ni prijatelj našega naroda, naše domovine! In da se more ta namen le s pomoejo in na podlogi materinega jezika doseči, v katerem smo najprvo zaeeli svoje misli izraževati, s svojo ma,terjo govoriti, v katerem smo najprej začeli Boga moliti, to stojf kakor skala. Kar se tiče druge opazke v tem poročilu, to je, sredstva, kako bi se otroci najlože nemščine naučili, mislim, da so bili gospodje tačas napačnega mnenja. C. kr. nadzornik in za njim vse oblasti pravijo, da bi se otroci najhitreje naueili nemščine, ako se silijo v daljših nepretrganih stavkih v njim nerazumljivem tujem jeziku izraževati se. 0 tem se moram prav dvomljivo izjaviti, posebno ako premislim, da so gosp. okrajni šolski nadzornik in za njim vse šolske oblasti izrečno poudarjalc in učiteljem strogo zapovedovale, da se imajo pri razlaganji nemških beril posluževati nemščine, torej jezika otrokom nerazumljivega, namestu materinega, slovenskega jezika. To se vendar pravi gluhemu pridigovati ali pa slepcu govoriti o barvah. Vsak od nas se je gotovo učil kakega tujega jezika, a da bi se ga bil učil kdo na podlagi njemu nerazumljivega tujega jezika, in to z vspehom, zdi se vsaj meni neverjetno. Prav dobro opazko o takem nenaravnem pouku napravil je pred leti strokovnjak na šolskem polji, kateri je opravičeno trdil, da se po enakem načinu nauče otroci dosti manj nemščine, nego prej. V tem poročilu se tudi bere, da ne zadostuje nemščino poučevati kot obligaten predmet, ker se otroci na tak način premalo vadijo in premalo priuče nemščine, posebno iz tega vzroka ne, ker velik del šolarjev iz ljudskih šol prestopi v gimnazije, kjer je učni jezik nemški. Ta razlog pa zdaj sam ob sebi odpade, ker bomo imeli od zdaj za naprej slovenske gimnazije, vsaj spodnje. Dalje se trdi, Slovencu je potreben nemški jezik, ker si zunaj dežele na Nemškem, na Ogerskem itd. kruh služi, torej mu je znanje nemškega jezika potrebno. Temu pritrjevaje vprašal bi pa: kaj pa je z našim ljudstvom, katero doma na slovenski zemlji ostane? Ali temu ni treba nobene olike, nobenega izobraženja, nobenega napredka? Vsak omikan človek mora temu vprašanju pritrditi in reči: da! Če pa temu pritrdite, morate tudi pritrditi, da sta omika in napredek le mogoča na narodni podlogi, to je s pomocjo narodnega slovenskega jezika. Ako se ta resnica ne pripozna, se dokaže od vaše strani, da vam na omiki in na napredku našega naroda ni nič ležeee, nego da je vaš glavni namen edino le ponemčevanje slovenskega naroda. Jaz priporočam, da slavni mestni zbor vzprejme predloge šolskega odseka". ^o"