RDEČI OBLAKI
IVO BRNčIč
Pravijo: najprej so govori, cvetje, zastave,
napisi: do Rige, v Pariz, nad Šangaj,
množice divje kričeče, hripave,
pesmi, koračnice, godbe, baklade
(— ker človek ni zver, ki mori na skrivaj,
moritve in praznike že od nekdaj
naznanjajo glasne parade).
Potem se ljudje ko podgane žari je jo v zemljo in blato, zaživa že gnijejo, v krčih ko črvi krvavi se vijejo, molijo, kolnejo, jočejo, vpijejo, v grozi brezumni pred smrtjo bežijo, iz groze pred smrtjo morijo, morijo ..
A potem? — Nič.
Potem
si samo še mrzel, nem
mrlič.
TJ    Čutim krvi utrip.
Hodim, strmim, govorim. Moj dih in glas in gib pričajo mi, da živim.
Še mnogo bi rade prijemale te roke, v naporu gorele; še, še bi rade objemale, na prsih dekliških drhtele.
In preden bodo omagale te noge mlade in čile še dosti gora bi premagale, veliko dežel prehodile.
Te oči še niso zagledale poslednjega dna stvari; še niso mi vsega povedale zvezde in duše ljudi.
Vse me še čaka, čaka,
ves svet je pred mano odpri
— Čaka že name, čaka
na prvem križpotju smrt.
Ne vem, kako ti je ime, a vidim tvoje krvave roke in vem, da boš nekoč moril.
Nemara tudi ti si mlad
in si ko jaz zdaj na spomlad
ves vroč od trpkega gladu
po mukah in slasteh sveta,
da le jemal bi brez miru
in dal se in razdal do dna —
morda ko jaz strmiš prevzet
nad vonjem trav, šumenjem smrek,
nad sončnim bleskom v strugah rek*
nad toplimi očmi deklet —
in čudiš se in radostiš,
da dihaš, ljubiš, da živiš.
Ne vem, kako ti je ime, a vendar vem, da si nekje in da me boš nekoč ubil.
Slišim fanfare, gledam zastave, v vetru vijo se, vijo. Čujte, tovariši, kaj nam krvave zastave pojo.
Podi nas vihar kakor peno na valu k prihodnosti ostrim čerem. — Odidemo kmalu, tovariši, kmalu, marš bo naš requiem.
Tako že od kraja bilo nam je sojeno: da pojdemo skozi propast, da pognojimo ko listje pohojeno svet za novo rast,
da po vsej zemlji slovenski raztrosimo svoje razbite kosti in ji morda od usode izprosimo žetev srečnejših dni.
Upajmo, verujmo — v upanju laže storiti bo zadnjo dolžnost, laže nam smrti bo dati najdražje kar še imamo: mladost.