Phillis Levin
Ruda
V sredici življenja čaka praznina: koši, ki smo jih pletli za sadje in les, v njih je le zrak. Mnogi so o tem tožili, upravičeno so ječali. Kdo bi si bil mislil: po nebesnih kolesljih in karnevalih se je vse ustavilo; tog, zmrznjen pogreb po žetvi. Sonce zahaja opoldne, jezik slabi.
Veliki prostori med zvezdami niso osupli. Konec življenja se začenja v sredi, ko se moramo prebijati skozi viharje peska, sodre in rušečih se streh in omotani v plašč tišine blagoslavljati nevesele embleme in težko pot pred nami.
Čistina nad oblaki
Ovce pritiskajo k soncu
in iščejo gospodarja —
Kaj imamo, da bi jim lahko dali?
Nevzdržen, siv in staljen prostor visi v spraženem paviljonu, imenovanem spomin.
Za nas razgrnjeni pašniki na iluminiranem pergamentu s porapoznimi znaki
Ponujajo pokrajino, ki je druga. Dajemo, kar lahko izgubimo, ne da
bi izgubili preveč svetlobe, ker boli verjeti, da nič in nihče ne zna brati
naše glasbe. Boli verjeti, da nam jo te ovce, tako polne svetle lakote,
ki žive za to luč, njihove skrite črne oči, težke od resnice, branijo.
Hrano ali boga iščejo, daleč v lahkotnosti svojega kraljestva.
Brooklynski botanični vr(
Bil je zajčji obraz v mraku in dvojna vrsta klopi,
vase je zbirala sence,
ki so se skozi njih najine stopinje prebile.
Polna luna je padla skozi oblak.
Kar me je spomnilo, kako si pomežiknil, ko je kaplja dežja
zadela tvoje lice, in poljubila sem jo, preden je padla.
Pozneje sem se spraševala, ali bi padla ali kar zginila.
Potem sva se skušala poljubljati z odprtimi očmi,
temna ribnika,
ki se potapljata drug v drugega,
dokler nisva videla,
da se drugo od izgubljenosti zapira.
Tekla sva skozi prvi sneg mimo zaledenelega ribnika.
Kar se vrača, je,
da sva se pogovarjala, kako prihaja pomlad,
kako sva opazovala bele lokvanje, ki so
počasi veneli prejšnjo jesen.
Kako sem si te začela želeti v svojem življenju
in te begati s svojo rumeno lilijo.
Čriček
Ko sva v deželi,
kjer je lepo, hodili
navzdol po hribu poletne svetlobe,
je padel na zemljo
čriček. Pok njegovega
oklepa nama je ustavil korak.
Tvoja mati se je obrnila
in ti prav tako. »Je Phillds
stopila nanj?« V prevodu
je bilo razumeti, kot da to
visoko ameriško dekle povzroča
težave, kamor pride. Ne,
samo padel je z drevesa
v predmestju Tokia;
nihče ni bil kriv,
ni bilo vzroka, razen
če ni bil vetrič za to
odgovoren.
SODOBNA AMERIŠKA POEZIJA Nič,
v nobenem jeziku, v nobenem kriku, ni podobno temu zvoku. Bil je glas smrti, smrtni šklepet, odvratna nekrvava bitka insektov. Brenčalo je, kot bi otrok premočno navil igračo, se uničevalo s svojim lastnim gibanjem. Končni alarm, besno živalsko posnemanje stoletij v krogih. Nii in ni prenehalo. Cas je prebodlo, vsi zlogi so bili absurdni, ko sva stali skupaj na poletnem griču in poslušali krut refren nepotrebne mehanične bolečine.
Prevedel Tomaž Šalamun