r.^T
rmte/Prešeren
JAGODNI IZBOR
KNJiGAl
Zbirka e-KLASIKI
FRANCE PREŠEREN Jagodni izbor
Za elektronsko izdajo uredil mag. Frane Mazovec
Oblikovna zasnova in prelom MM grafika d.o.o., 1235 Radomlje
Založnik Seguro d.o.o., Ljubljana, 2012 Za založnika mag. Frane Mazovec E-pošta info@e-knjiga.org
izdaja je dostopna na http://www.e-knjiga.org
imetnik stvarnih avtorskih pravic na tem delu je izdajatelj. To delo je na razpolago pod pogoji licence Creative Commons 2.5. (priznanje avtorstva, nekomercialno, brez predelav). V skladu s to licenco sme vsak uporabnik ob priznanju avtorstva delo razmnoževati, distribuirati, javno priobčevati in dajati v najem, vendar samo v nekomercialne namene. Dela ni dovoljeno predelovati.
CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
821.163.6-1(0.034.2)
PREŠEREN, France
Jagodni izbor [Elektronski vir] / France Prešeren. - El. knjiga. - Ljubljana : Seguro, 2012. - (zbirka E-klasiki)
Način dostopa (URL): http://www.e-knjiga.org
ISBN 978-961-93305-6-2 (pdf) ISBN 978-961-93305-7-9 (ePub)
261688320
(3KNJiGA
©Seguro d.o.o., Ljubljana, 2012
KAZALO
DRAGA! VEM, KAKO PRI TEBI ME OPRAVLJAJO ŽENICE ............ 4
KDOR JIH BERE, VSAK DRUGAČI PESMI MOJE SODI ................ 5
AL BO KAL POGNALO SEME, KDOR GA SEJE, SAM NE VE ........... 6
NE BOD'MO šALOBARDE! MOSKVIČANOV ............................. 7
OČETOV NAŠIH IMENITNE DELA ........................................ 8
OČI BILE PRI NJI V DEKLET SO SREDI ................................ 9
VRH SONCA SIJE SONCOV CELA ČEDA ...............................10
POVODNI MOŽ ............................................................11
JUDOVSKO DEKLE ........................................................15
RIBIČ .......................................................................18
GAZELE
Draga! vem, kako pri tebi me opravljajo ženice
Draga! vem, kako pri tebi me opravljajo ženice, pravjo, de v ljubezni moji ni bilo nikdar resnice, kak si brusijo jezike, in ti štejejo na prste pri kofeti, kar jih nisem, kar sem ljubil jih, device; al poslušaj mojo spoved, rekla boš, de sem nedolžen, de le sama ti si kriva, ak je v temu kaj krivice: dokler ne cvete še roža, so v časti pri nas vijolce, zvončike, marjetce, druge tudi čislamo cvetlice. Kdor ni slišal nikdar peti sladkih pesem Filomele, rad poslušal bo strnade, šinkovce in druge tice. Al je moč na prvi prostor jo v zbiralših posaditi, moč ji prvo čast skazati, ako v njih je ni kraljice? Pred dekleta so imele, al kar ti cveteš med njimi, vseh lepot nobena nima nam dopasti več pravice. To pomisli, ne zameri, de kar sonce sem zagledal, od oči so tudi meni se uzdfgnile temnice.
Kdor jih bere, vsak drugači pesmi moje sodi
Kdor jih bere, vsak drugači pesmi moje sodi; eden hvali in spet drugi vpije: »fej te bodi!« Ta veli mi: poj sonete; uni: poj balade; tretji bi bil bolj prijatelj Pindarovi odi. Bo prijeten morebiti temu glas gazelic; uni bo pa rekel: kaj za Vodnikom ne hodi? Razujzdanim bodo moje pesmi prenedolžne; al tercjalke poreko, de jih je vdihnil zlodi. Jaz pa tebi sami, draga! želel sem dopasti, drugih nisem prašal, kaj se jim po glavi blodi.
Al bo kal pognalo seme, kdor ga seje, sam ne ve
Al bo kal pognalo seme, kdor ga seje, sam ne ve; kdor sadi drevo, al bode zred'lo veje, sam ne ve. Se pod stropam neba trudi let' in dan nomad; al pa konec leta bode kaj prireje, sam ne ve. In kupec po sveti hodi, al pa kaj dobička bo, za blago kadar gotove dnarje šteje, sam ne ve. In vojšak, ki ga trobenta vabi med kanonov grom, kaj plačilo bo vročine, ran in žeje, sam ne ve. Lej! tak pevec teh gazelic, al jih bereš ti, al ne, al pri njih srce ledeno se ogreje, sam ne ve. In al veš, de ti ga vnemaš, ti mu pevski ogenj daš, al se smel bo razodeti saj pozneje, sam ne ve.
ZABAVLJIVI SONETJE
Ne bod'mo šalobarde! Moskvičanov
Ne bodmo šalobarde! Moskvičanov, Gorenjci moji! knjige mi berimo, in kar nam všeč bo, uzmat se učimo od bogmejov na meji Otomanov!
Iz kotov vseh od Skjaptrov do Šamanov tak, kakor srake gnezda vkup nosimo besede tuje, z njim' obogatimo slovenskih novi jezik Ilirjanov.
Prekosili res bomo vse narode, narstarši med jeziki jezik bode, ki se iz te čobodre bo naredil,
ker bomo tak govorili v Emoni, ko žlobodrali so tam v Babiloni, ko bil jim Bog je govorico zmedil.
SONETJE
Očetov naših imenitne dela
Očetov naših imenitne dela, kar jih nekdanjih časov zgodba hrani: kako Metulum se Avgustu brani, kaj je do zdej Ljubljana doživela;
kak vere bramba je bila dežela, kako pri Sisku Kolpe so pijani omagali pred Kranjci Otomani, vam bo Homerov naših pesem pela.
Preslabe peti boje vam sloveče, pojo Kranjic lepoto moje strune, in tvojo čast, neusmiljena devica!
Pojo ljubezni moje vam nesreče, kakovi revež je, ki ga presune
1	V ■	I	Vi >1	v	v/
z oči nebeških vržena pusica.
Oči bile pri nji v deklet so sredi
Oči bile pri nji v deklet so sredi, govor'le usta le od nje so hvale, roke posili nje ime pisale, hodile so noge le po nje sledi.
Prepovd sem dal jim: vbogali pogledi, molčale usta od podobe zale, mir dale so roke, noge ravnale po rok, ust in oči so se izgledi.
Brez upanja ljubezni v svoji zmoti, ki se mi pogasiti v srci noče, tako sem dolgo stavil se nasproti.
Ne bogajo me misli, želje vroče, drevesam, hišam, rekam, hribam, poti do nje ni njim zastaviti mogoče.
Vrh sonca sije soncov cela čeda
Vrh sonca sije soncov cela čeda po neba svitlih potih razkropljena; od sonca, ljubga svojga, zapušena jih zemlja celo noč z veseljam gleda:
ko se zlati oblakov truma bleda, nazaj pripelje zarja ga rumena, tak zemlja je v ljubezni vsa zgubljena, de vanje ne obrne več pogleda.
Kar zvezd nebo deklet ima Ljubljana; rad ogledujem vas cvetečolfčne, ljubljanske, ljubeznive gospodične!
Al dragi taka moč je čezme dana, de pričo nje sem slep za vse device, zamaknjen v mil' obraz srca kraljice.
ROMANCE
Povodni mož
Od nekdej lepe so Ljubljanke slovele, al lepši od Urške bilo ni nobene, nobene očem bilo bolj zaželene ob času nje cvetja dekleta ne žene. -Ko narbolj iz zvezd je danica svetla, narlepši iz deklic je Urška bila.
Mnogtere device, mnogtere ženice oko je na skrivnem solze prelivalo, ker Urški srce se je ljubega vdalo; al ljubih bilo je nji vedno premalo. Kar slišala moških okrog je slovet, skušala jih v mreže razpete je ujet.
Je znala obljubit, je znala odreči, in biti priljudna, in biti prevzetna, mladenče unemat, bit staršim prijetna; modrij in zvijač je bila vseh umetna; možake je dolgo vodila za nos, ga stakne nazadnje, ki bil ji je kos.
Na Starem so trgu pod lipo zeleno trobente in gosli, in cimbale pele, plesale lepote 'z Ljubljane so cele v nedeljo popoldan z mladenči vesele; bila je kraljica njih Urška brhka, plesati ni dolgo nje volja bila.
Jih dokaj jo prosi, al vsakmu odreče, prešerna se brani in ples odlašuje, si vedno izgovore nove zmišljuje, že sonce zahaja, se mrak približuje; že sedem odbila je ura in čez, ko jela ravnat se je Urška na ples.
Al, ker se ozira, plesavca si zbira, zagleda pri mizi rumeni junaka; enacga pod soncam mu ni korenjaka, želi si plesati z njim deklica vsaka -omrežit ga Uršika lepa želi, zaljubljeno v njega obrača oči.
To videt, mladenič se Urški približa: "Al hotla bi z mano plesati?" ji pravi, "kjer Donava bistri pridruži se Savi, od tvoje lepote zaslišal sem davi, že, Uršika zala! pred tabo sem zdaj, že, Uršika zala! pripravljen na raj!"
To reče in se ji globoko prikloni, sladko mu nasmeja se Uršika zala: "Nobene stopinjice še nisem plesala, de čakala tebe sem, res je, ni šala -zatorej le hitro mi roko podaj, lej, sonce zahaja, jenjuje že raj!" -
Podal ji mladenič prelepi je roko, in urno ta dva sta po podu zletela, ko de bi lahke peretnice imela, bila bi brez trupla okrog se vrtela, ne vidi se, kdaj de pod noga udar', plesala sta, ko bi ju nosil vihar.
To videti, drugi so vsi ostrmeli, od čudeža godcam roke so zastale; ker niso trobente glasova več dale, mladenča noge so trdo zaceptale; "Ne maram," zavpije, "za gosli, za bas, strun drugih, ko plešem, zapoje naj glas!"
So brž pridrvili se črni oblaki, zasliši na nebu se strašno gromenje, zasliši vetrov se sovražno vršenje, zasliši potokov derečih šumenje, pričjočim po koncu so vstali lasje -oh, Uršika zala, zdaj tebi gorje!
"Ne boj se, ti Urška! le hitro mi stopi, ne boj se,"ji reče, "ne boj se gromenja, ne boj se potokov ti mojih šumenja, ne boj se vetrov mi prijaznih vršenja; le urno, le urno obrni pete, le urno, le urno, ker pozno je že!"
"Ah, majhno postojva, preljubi plesavec! de jaz se oddahnem, de noga počije." "Ni blizo, ni blizo do bele Turčije, kjer v Donavo Sava se bistra izlije; valovi šumeči te, Urška! žele, le urno, le urno obrni pete!" -
To reče, hitreje sta se zasukala, in dalje in dalje od poda spustila, na bregu Ljubljance se trikrat zavila, plesaje v valove šumeče planila. Vrtinec so vidli čolnarji dereč; al Uršike videl nobeden ni več.
Judovsko dekle
Stoji moravski trg, Lesce, več lepih deklic v njem cvete, med njimi judovsko dekle.
Kristjane v cerkev hodijo, po trgi se sprehajajo, po ljubih se ozirajo.
Rodu Abrahamovga hči pa dan na dan doma sedi, le malokdej gre med ljudi.
Prišel je spet sabotni dan, ki ne spoštuje ga kristjan, od vernih Judov praznovan.
Ker tempelj njih deleč stoji, za poldan spet doma sedi, popoldan tako govori:
»Od seje meni slabo je,
pustite, ljubi oča! me,
de v dfvnjak grem sprehajat se.
Tam lepe rožice cveto, vesele tičice pojo, se plašne srnice paso.«
Ko v grajski divnjak je prišla, judovska lepa deklica, mladenča najde kršenga.
Za bele jo roke prijel, na srce stisnil, jo objel, je govoriti tak začel:
»De ljubit moram vse ljudi, tak vera moja me uči, al ljubiš me; judovska hči?«
Odtegne bele mu roke, v oči ji stopijo solze, odreče mu besede te:
»Ak ravno mene ljubit smeš, jaz dobro vem, ti dobro veš, de v zakon vzeti me ne smeš.«
In šla je žalostna domu, tožila milemu Bogu, de ni nje vere, nje rodu.
Al večkrat je nazaj prišla; nje vera trden jez je bila; ljubezni nje ni ustavila.
Ribič
Mlad ribič cele noči vesla, visoko na nebi zvezda miglja, nevarne mu kaže pota morja.
Več let mu žarki zvezde lepe ljubezen sijejo v mlado srce, mu v prsih budijo čiste želje.
Ak kaki vihar od deleč preti, ak kaki se morski som privali, ak kako mu brezno nasproti reži,
na zvezdo gledjoč vhiti, bo otet; mlad ribič od čistega ognja po morji je varno veslal več let.
Enkrat se valovi morja razdele, prikažejo 'z njih se dekleta lepe, do pasa morske dekleta nage.
Se kopljejo, smejajo, tak pojo: "O, srečen ribič, srce zvesto! kak dolgo še misliš ti gledati v njo?
Povej nam, ribič! povej zares, al čakaš, de pade zvezda 'z nebes, al, de bi k nji zletel, čakaš peres?
Bilo bi drugemu čakat' dolgčas, bilo bi drugemu čakat mraz, bi drugi se ne ogibal nas.
Nocoj bi drugi odprl oči, bi videl, kak blizo Strelca stoji, lepota, ki zanjo srce ti gori."
O, res je, de bi tako ne bilo! vse res, kar dekleta morske pojo; obup mu zaliva srce zvesto.
Fant s celo močjo se v veslo upre, ni mar skalovja mu, viharjov ne,
. V	V	I
nic vec se na zvezdo ne ozre.
Naprej brez miru svoj čoln drvi; al tak za pevkami ribič hiti, kdo ve! al sam pred seboj beži.
Zgubljen je, vtopljen, se bojim; kdor ljubi brez upa, ga svarim, nikar naj ne vesla za njim!