Sirota Milica.
Spisal Ivo Blažič
fako lepo, krasno je bilo onega jutra v gozdu!   In Miličine sto-pinje so bile lahne, prožne,  a  srce je bilo polno boli,   žalosti. Kako bi ne bilo to drobno srčece? Milica je sirota.  Zgodaj sta jo ostavila  oče in mati.   Kruh si mora služiti   pri  tujih ljudeh.   In  tak kruh je  časih grenak ko pelin. Milici je že bil. Dvanajsto leto je dopolnila in  delati  mora,  pridno  delati. A ljudem ni nikoli dovolj.    Pehaj  se in  trudi, vendar te bodo gledali postrani. — Tujka! Ta ni naša! — Glej jo!   Solze ji  silijo v oči. Ne more jih zadržati, cel potok ji Hje po nežnih licih.
Lahno spe dalje po ozki stezici. Prvi sneg ji škriplje pod nogami. V desnici nese culico, z levico si briše oči.
,,Zapodili so me iz službe. Dovolj jim nisem delala in vendar sem se trudila, kolikor so mi dopuščale mlade moči. Lenobo sem jim pasla in vendar sem prva vstajala, poslednja legala k počitku ... O, moji starši, zakaj ste me ostavili tako rano?"
Njene vzdihe je čulo gozdno drevje, s katerega se je sipal beli sneg. Prvi solnčni žarki mladega jutra so se obešali po vitkih vejah smrek, jelk in bukev. Snežni kosmiči so se blesteli ko kristali ob solnčnih trakovih. Lahno so odbijali od sebe jutranje solnce. In tedaj je bilo v gozdu tako svečano, tako praznično . . . Niso sicer prepevali krilati pevci, in ni zelenelo drevje.   Ali ta bela, snežena odeja tako ugaja očem!   In ti tisočeri kristali!
-**    269    Hg-
Začivkala je v Ieskovem grmu sinica, na široki bukvi je zavpila sraka. In bilo je tako prijetno, ugodno. — Ali v Miličino srce niso segali ti glasovi, ni  segala ta  svečanost,  ni segalo to veselje. Njeno srce je bilo tožno.
Stopala je dalje . . . Puška je počila nekje blizu nje.
Po stezi je pridirjala okrvavljena srna. Kri ji je kapala iz strani na beli sneg. Za njo je letela njena mlada hčerka. Še en strel!
Bil je namenjen na mlado srnico, ali ta je v urnem teku odhitela., Krogla je obtičala v smrekovem deblu.
Sem po snegu je prihajal gozdar Peter. Nameril je še enkrat na srnico, ki je bila že v precejšnji razdalji od njega.
,,Pustite jo, pustite! Kaj vatn je storila?" je vzkliknila Milica. Stopila je predenj. Puška mu je omahnila.
nKaj hočeš, dekle, kam greš tako zgodaj?"
,,Iz službe so me zapodili. Nimam ne očeta ne matere, tako sama sem na svetu. Da, ravnotako se mi godi ko oni srnici."
Zopet je začela ihteti. Petru se je usmilila.
,,K menrpojdi!   Žena mi je umrla, otroci so še majhni.   Kar pojdi!"
,,Kako ste dobri, Peter!"
Zadel je srno na ramo ter korakal proti svoji hiši kraj gozda. Za njim je stopala Milica, zdaj vesela, radostna. Srnica se je počasi in boječe pla-zila za mrtvo materjo. — V gozdu je bilo tako krasno!