Siromak Joza.              ^H
^ŠjS^Eakrat ie prišel mimo Joza. Sele blizu ie zagledal svojega sofl (?R1P vražnika, ki ie čepel za plotom in iskal po travi. Takrat ie tJS^ tudi vzdihnil Cene glasno in je tožil samemusebi:
»O, desetica, o. desetica — prikaži se!«
Postal je Joza radoveden in ie gledal iskajočega Ceneta. »Denar je izRubil.« in poniislil. »in hudo mu ie.«
Naslonil se ie nedaleč na plot in ie čakat, kdai bo našel Cene izgub-ljeni denar. Tedaj pa se je dvignil Cene in je zagledal Bovčana.
»Privcšči mi in tni je škodoželjen." je dejal Cene samprisebi. Da bi le dobil desetico! Pa bi skočil nad Bovčana in bi ga zlasal . . . A desetice ni in naj jo išče. kakor hoče!  Tepen bo doma, in šiba bo pela.
»Če bi iskal neumni Bovčan. pa bi morda našel denar.« rau ie prišlo na misel. Poklical bi ga, in Joza bi iskal z njiin in bi našel desetico . . . Toda ne — neumen ie Bovčan; prevrnil ga je v grapo. Pa mu ic zato obliubil maščevanje. in zdaj naj bi ga prosil pomoči? . . . A kai bo doma? Hudo bo in težko. Ce pokliče Bovčana, mii morda najde desetico, in lahko se še potem maščuje nad njim. Neumen je Bovčan, dela se z njim, kar se hoče . . . Tako je vstal Cene in je zaklical svojemu sovražniku:
»Jozek. oi. Jozek!   Pridi sem!«
Ni se obotavljal Joza, ampak ie prihitel k njemu. Cudil se je sicer, — mu ni šlo v glavo. da ga kliče Cene, njegov smrtni sovražnik. A šel je vendar in je preskočil plot.
»Izgubil sem desetico . . . Pomagaj mi io iskati,« ie rekel Cene. In iskala sta in molčala. A nista našla desetice. Ze cela ura je bila pretekla. Obupan se je vsedel Cene na trato, in oči so mu postale solzne. Pred niim je stal Joza in ni vedel. kaj bi storil. Smilil se mu je Cene. Dobro ie vedel, kaj ga čaka doma. Stiskal je desetici v žepu in se ie boril sam s seboi . . . Dve desetici ima, pa bi iahko poinagal Cenetu. A obljubil je eno materi, eno pa sestrici . . . Cene je njegov sovražnik in še ničesar dobreea mu ni storil. Pa bi mu podaril desetico zato, ker ga sovraži?
Mislil je Joza to in je gledal na obupanega Cenefa, ki si je od skrbi zakrival obraz ... Da bi on sam zdaj sedel tako, v skrbeli in obupu. kdo bi niu ponudil izgubljeni denar? ln če bi ga kdo, kako bi mu bilo dobro in
<gs 162 8a________
kako bi bil vesel. Na vse bi pozabil in nikdar bi ne mogel sovražiti oneea, ki bi mu storil toliko dobroto . . .
Zganil se je Joza in je izvlekel roko iz žepa. Na dlani se mu ie zasve-tila bela desetica. in Joza ie izpregovoril:
»Dve desetici mi je dal tui gospod, Cene. Če hočeš, pa ti dam eno, da ne boš imel skrbi . . .«
Cene ie dvignil glavo in se je razveselil. Toda že v naslednjem hipu ie zmigal z glavo in ie odgovoril:
»Nočem. Obljubil sem ti maščevanje in sem ti delal neprilike, kjer-koli sem mogel. Pa bi mi ti zato podaril desetico?«
»A kaj zato,« je odgovarjal Joza. »To se lahko pozabi. Ni treba misliti na vse to . . . Na, vzemi desetico.«
Cenetu je bilo hudo v srcu. Olej, sovražil ga je in mu je škodoval. kjer je mogel. A za plačilo mu ponuja desetico, da ga reši skrbi in žalosti doma . . . Sram je bilo Ceneta: ni se upal pogledati Jozi v oči.
»Vzemi, Cene!  No, vzemi . . .«
Joza je prigovarjal in mu ie silil denar. Dolgo. dolgo se je brani! Cene; a naposled je vendarle stisnil desetico v pest. Potem pa se je naglo obrnil. Besedice ni rekel in je pohitel po potu proti prodajalni. Par solz mu ie lesketalo v očeh .. .
*    *    •
Tisti večer se \e plazil Ccne okrog Gričarjevega dvorišča. Pogledal je tuintam preko ograje in ie čakal Jozo. In naposled je prišel Bovčan in Sfe je napotil na vrt. Tam ie sedel pod visok iesen in se ie zatopil v Iepe misli . . . Oj, jutri zjutraj prideta ttiati in sestrica in prineseta radost iz Trente. Veselo se bodo pogovarjali in ves dan bo gledal srečen v Iiuba in draga lica . . . Da le pride že kmalu noč in da pride iutro . . .
Tedai ie stopil naenkrat k njemu Cetie. Vsedel se je poleg niega in ni izpregovoril besedice. Začudil se je Joza. Potem je pripovedoval o veselju, ki ga čaka jutri. Poslušal ga je Cene in nazadnje se mu ie raz-vezal iezik.
»MislU sem, da si ncumen. Joza.« ie govoril. »A pameten si bolj kot drugi vsi . . . Pa pozabi tisto, Joza, in tudi na modrasa pozabi.«
¦Ej, kdaj sem že,« se ie zasmejal Joza. »Pa si rae pošteno prestrašil takrat! Pa sem te tudi dobro prekotalil v grapo.«
In smejala sta se potem oha in sta postala tisti večer velika priiatelja. Veselo sta se pogovarjala in sta sc ločila žele ob temi . . .
Tako ni bil Joza nič več sirornak. Nihče se mu ni upal reči žal be-sede; kajti branil ga je hlapec Boštjan. A še bolj ga je branil Cene, ki je zlasai vsakega poredneža, če je rekel kaj slabega o Jozi. Cudili so se temu vsi, a nihče ni vedel prav, zakai se je izpreobrnil Cene . . . Joza je živel srečne dni v tujini in je bil zadovoljen in vesel . . . Skalne Trente pa le ni pczabil. Ne pozabi je kmalu kdo, četudi jo je videl samo enkrat.
Jožef Vandot
GSS   163   KD