ODKRITA BESEDA O NELJUBEM POJAVU. V zadnjem času me večkrat ustavijo na ulici resni in pošteni znanci ter pripovedujejo o incidentih, kakršnih bi ne pričakoval nihče v Ljubljani, najmanj pa tisti, ki veruje v zgodovinsko vlogo in realni pomen jugoslovanske skupnosti. Tako so pred nekaj dnevi v dveh trgovinah na Titovi cesti ljudje, ki so verjetno doma iz SR Srbije, nastopili zelo arogantno nasproti prodajalkam, ker so jim odgovarjale v slovenščini. Pri
i
1322
tem so z žaljivimi besedami kazali zaničevanje do našega jezika in izrekali šovinistično mnenje, da je srbohrvaščina edini uradni jezik v Jugoslaviji. O podobnih nastopih nekaterih izzivalcev, ki skušajo posnemati vlogo nekdanjih agitatorjev »herrenvolka«, pripovedujejo tudi uslužbenci gostinskih lokalov.
Edini argument, ki ga slišimo ob takih pritožbah, je to, da gre za nekulturne posameznike, za primitivce, ki niso doumeli resnične narave jugoslo-vanstva. Dejansko pa so ti zares nekulturni izbruhi zaničevanja do slovenskega jezika in naše kulturne avtonomnosti samo najbolj groba oblika nečesa, kar se kot ostanek nekdanjih hegemonističnih prizadevanj beograjske buržoazije pojavlja v raznih, ponekod s čosičevsko dialektiko prikritih oblikah, ki zatem-njujejo jasen in sleherni narodnostni diskriminaciji oddaljen pojem jugoslo-vanstva, kakor je uveljavljen tudi v ustavi socialistične Jugoslavije. Tako pojmovanje jugoslovanstva, kot je v ustavi, je ne samo realistično, temveč tudi edino pravilno, ker združuje na federativni podlagi več sorodnih narodov in ne pozna diskriminacije med majhnimi in večjimi, slabotnejšimi in močnejšimi — saj je v poudarku (številčne) moči in njene prednosti pred pravico prvi zarodek fašistične miselnosti. V očeh pravega Jugoslovana nismo Slovenci, da uporabimo Cvijičevo formulacijo, ^flotantna etnična masa-, ki ji je šele treba dati narodnostni karakter, marveč že izoblikovana narodna individualnost, ki mora imeti enakovredno in enakopravno mesto v bratski skupnosti jugoslovanskih narodov. To mesto nam je z ustavo jugoslovanske federacije zagotovljeno. Zato tudi naš jezik ni — kakor menijo ignoranti ali sideologk nekdanjega hegemonističnega centralizma — nekak arhaizem, narečje, ki naj bi prej ali slej izginilo v srbsko-hrvatski večini, temveč je samostojen jezik v južnoslovanski jezikovni skupini in ima vso pravico in vse dolžnosti do polnega izživljanja in uveljavljanja.
To spoznanje, čeprav je bilo že mnogokrat povedano, še vedno ni povsod prešlo v obče jugoslovansko zavest, zato v praktičnem življenju še dandanašnji srečujemo pojave pačenja prave jugoslovanske miselnosti. Sem sodijo tudi nekatere manj očitne oblike predsodkov o Slovencih in o našem jeziku. Ne moremo si misliti — in nihče ni nikdar zapisal takega primera — da bi Slovenec, ki ga eksistenčne ali druge okoliščine zakoreninijo na področje srbskohrvatskega jezika, ne čutil potrebe, da se čim prej nauči srbohrvaščine. V Sloveniji so našli eksistenco mnogi, tudi izobraženi ljudje s področja srbskohrvatskega jezika, vendar celo po večletnem bivanju med nami ne čutijo potrebe, da bi se naučili slovenščine. Spričo tega, da gre za soroden jezik, si te >nenadarjenosti« za našo govorico psihološko ne morem razložiti drugače, kot da v takem človeku še vedno tli predsodek o ^dialektu«, ki ni vreden, da se ga naučiš. To pomeni, da nekateri — in teh ni malo — vidijo v nas Slovencih nekaj manjvrednega, neko »likvidaciji« namenjeno množico; to pa je tisto, čemur se ne upira samo naša državljanska zavest, temveč tudi naš človeški čut, in to niti malo ne gre v okvir časa, ko vstopajo v zgodovino kot enakopravni partnerji doslej malo znana in nerazvita azijska in afriška ljudstva. In zdaj se najdejo sodržavljani, ki v nasprotju z duhom ustave, s čustvom bratstva in tovarištva očitajo celo najbolj logični in upravičeni defenzivi slovenstva — šovinizem. Ta naj bi bil tudi v tem, da na tleh slovenske republike vztrajamo pri uporabi slovenskega jezika! Seveda pa to ne pomeni, da bi v tej samoobrambi kakorkoli zaničevali jezik srbskih in hrvatskih sodržavljanov.
Ta glosa ne odkriva nič novega; že večkrat je bilo v raznih oblikah povedano, da smo Slovenci tu in da hočemo tu ostati, ker je to naša moralna
1323
pravica in dolžnost in ker priznanje našega deleža v jugoslovanstvu izključuje sleherno diskriminacijo. Toda življenjska praksa kaže. da je potrebno to naravno dejstvo še vedno ponavljati. Pisec teh vrstic je spričo nekaterih znakov popačevanja jugoslovanstva občutil potrebo, da se oglasi k besedi v vprašanja, pred katerim ne smemo kakor (menda) noj vtikati glavo v pesek. Kot ligitimacijo za odkritosrčno in do kraja pozitivno besedo o tem bodi dejstvo, da imam za sabo več kot petdeset let publicističnega dela za medsebojno spoznavanje in zbližanje jugoslovanskih narodov, da je srbohrvaščina moj drugi jezik in da sem spisal v njem dolgo vrsto esejev in člankov v zagrebških in beograjskih revijah. Rad imam ta jezik, ne morem pa dopustiti, da naj bi bil znak manjvrednosti, če govorim in pišem v materinem slovenskem jeziku. Zame in za slehernega zavednega Slovenca je le-ta enakovreden z drugimi jugoslovanskimi
jeziki.
Božidar   Borko
1324