bodočnost, se mora notranje prekvasiti z ideoftško podkovanostjo in z vsemi krepostmi, kl delajo pravega vojaka junaka, viteza in resničnega čuvarja svojega naroda. Vsa na nas meječa Evropa, vsi naši sosedje, posebej nemški narod, prav posebno pa naš slovenski narod naj vedo, da Je slovenski domobranec v borbi salamensko strumen ln neodjenljlv, da pa je tudi sicer strogo discipliniran, poslušen ln brez graje, ne samo v svoji domači vasi, ampak tudi povsod drugje, kamor ga vodstvo postavi, da brani svoj narod pred boljševizmom. Poleg tega pa je tudd pošten, značajen in dober človek, ki rad pomaga povsod, kjer more pomagati, ker vidi v vsakem poštenem Slovencu svojega brata. Spoštuje predpise in zakone ln se bori za njih spoštovanje ln veljavo. Nič ga ne more vreči lz tira, nobena neugodnost ga ne zbega, ker vč, kaj hoče. Temu vojaku je tudi prepovedano krasti, ropati, žreti, pljančevatl ln se vlačiti, kar je tolovajem dovoljeno. Slovenski domobra* nec je veren, bogaboječ kristjan ln vsem svojim rojakom zgled brezgrajnega zadržanja. Da, tak mora biti slovenski domobranec. Na takšne vojake bomo vsi ponosni ln se s ponosom skliceval) nanje, ko bomo pri ustvarjanju novega reda stavili svoje zahteve. S takimi domobranci se bomo tudi hitreje rešili tolovajev. Ves slovenski narod — tudi oni, kl Jim sedaj še gospodujejo tolovaj — bo tedaj svoje domobranstvo spoštoval, cena in ljubil ter mu bo povsod pošteno in brez prldrb kov pomagal, se k njemu zatekal ln ustvaril i njim ono potrebno enotnost, ki nam bo ustvarila pogoja naše bodoče sreče.« možak brez vsake obleke in je plašil otroke, ki so nabirali jagode ln jurčke. Čudaškega Roblnc zona so pa pred dnevi ujeli domobranci in spo» znali v njem obupanega komunista ki se mu je omračil um in je zmešan taval po gozdovih tet strašil ljudi. Zdaj je dveletni gozdni strah na ljubljanski opazovalnici. * Previdnost pred žepnimi tatovi je povsod na mestu. Zlasti tam, kjer je večja gneča (na trgih, v tramvajih, v cerkvah) je treba paziti na denar* niče in torbice. Nedavno je spreten žepar izmak* nil na tramvaju neki gospe listnico, v kateri Ja imela tudi dragoceno zlato o vratno verižico % obeskom. * Paradižnik Je Izredno občutljiva rastlina, kl Jo je treba nele oprezno saditi in gojiti, arcv« pak je tudi ne smeš prijemati s prsti, umazanimi od tobaka. Vsak kadilec naj si torej temeljito umije roke, preden prime paradižnikovo sadiko, kajti dokazano je, da spada zastrupljenje s tobakom med bolezni, ki najhujše uničujejo paradižnike. Paradižnik lahko okužiš že na ta način, da se ga dotakneš z rokami, v katerih si prej držal cigareto. Tako smo čitali v»Jutru«. • Tudi poleti se varujm? prehlajenja Človek se prehladi, kadar se zunanja toplota spremeni in vpliva na naše telo, ki pa nd zmožno^ da bi si temu primerno hitro uredilo lastno toplo« to. Poleg preosnov v drugih organih Ima pri tem važno nalogo koža, kl prva sprejme vpliv zuna« nje toplotne spremembe. Ako je namreč samo neznaten del kože Izpostavljen zračnim spremembam, se koža ne krči ln ne razteza tako hitro, to se pravi, da ne reagira Tako si lahko objas-nimo primere, kl so nam skoro neumevnl; včasih se kopljemo v jako mrzli vodi ln pri velikih top« lotnih spremembah, pa se ne prehladimo, do-čim zadostuje večkrat, da pomolimo nogo izpod odeje, pa Imamo že nahod. Tako se godi tudi nagemu clgančku. Zebe ga, da ves drhti od mrae za, ali ker Je vse telo Izpostavljeno mrazu 'n Ja koža vajena reagirati na vpliv zunanje temperature, se ne prehladi. Pa vidimo ljudi, ki hodijo' ob vsakem hladu do ušes zaviti v toplo obleko1 ln kljub temu kašljajo ln so nahodnl. Znano Je, da niso vsi ljudje enako podvrženi, prehlajenju, niti ena in ista oseba m vedno enako > varna pred njim. Veliko laže se prehladi utrujen i človek nego spočit, lstotako tudi oni, ki mnogo i nepremično stoji ali se«. Kdor se giblje, se lažei Izogne prehladu. Večkrat se ne prehladimo, če--tudi morda hodimo zjutraj razgaljeni po mrzli sobi In pri odprtem oknu; zvečer ko smo utrujeni, pa zadostuje najmanjši prepih. Zato Je večja L nevarnost za prehlajenje zvečer, ko se slačim«^, ln ne zjutraj pri oblačenju. Metalec ognja preprečuje naval kobilic Letošnje leto je skoraj v vse dežele na bližnjem vzhodu prineslo hudo nadlogo kobilic. Od Egipta preko Arabije, vse tja do Irana in Indije hi celo tudi na Cipru so se pojavili veliki roji kobilic, ki so marsikod že napravili porazno ško-db. Spričo tega opominjajo egiptovski dnevniki, da so kobilice na Bližnjem in Srednjem vzhodu pravoata svetopisemska nadloga, o kateri imamo prvo pismeno potrdilo že iz leta 2400 pred Kri-stom. ftdtlej je mnogo napisanih dokazov, da skozi stoletja pogostokrat nastopajo roji kobilic, ki povzročajo lakoto. Pri tem pa prizadeto prebivalstvo ne ve, kako bi si pomagalo, da bi uspešno nastopilo zoper to strašno nadloge, že od nekdaj Imajo ljudje kobilice za kazen božjo, proti kateri se skoraj nl mogoče boriti. Novo poglavje v zgodovini pobijanja kobilic pa se je pričelo z letom 1929, ko so se na pobudo lz Egipta začele prve znanstvene raziskave o tem, odkod prav za prav prihajajo velikanski roji kobilic v dežele Srednjega in Bližnjega vzhoda. Prizadevanja Egipta so žela splošno pohvalo prizadetih dežel in tako je bil že leta 1930 sklican prvi mednarodni kongres proti kobilicam. Na tem kongresu v Rimu je bila ustanovljena mednarodna združba za pobijanje kobiličje nadloge. Prizadete države so dale potrebno podporo. Toda iz-prva se je ta združba mogla pečati le z znanstveno raziskavo. Kmalu je bilo dognano presenetljivo dejstvo, da sicer prihajajo kobilice najrazličnejših vrst v številne dežele, vendar ima večina teh rojev svoje pokolenje le v nekaterih redkih krajih in pokrajinah, ki jih je bilo mogoče v teku let natančno označiti na zemljevidu. V letih od 1930 do 1936 so odpotovale posebne študijske komisije v te različne »domovne občine« kobilic, I I III linami I ■!■ ■■IM—!■■!!IM^ Ad-!bert Stlfter: 4 t# ors&S ^rlsfal Veselje obeh otrok je bilo veliko. Stopala sta na mehko belo preprogo, namenoma sta Iskala z noži rama taka mesta, kjer je ležal bolj na gosto, da bi se jima zdelo, kakor da že bredeta po njem. Snega kar nista otresla z obleke. Nastopila je velika tišina. Ptičev, ki jih je dokaj videti tudi pozimi v gozdu in od katerih sta prej mimogrede nekatere čula čvrčatl, ni bilo več čuti, nobenega nista videla več na vejici ali na spreletu, gozd je bil kakor Izumrl. Ker so za njima ostali zgolj sledovi stopinj in ker je bil sneg pred njima č'st in nedotaknjen, je bilo očitno, da sta edina ta dan popotovala čez preval. Sla sta dalje v svoji smeri. Večkrat sta se približala drevesom, potem sta se spet dddaljila, in kjer je bilo drevje do tal zaraslo, sta videla, ka/-ko na njem počiva sneg. Njuno veselje je naraščalo; kajti snežinke so padale vedno bolj na gosto ln kmalu jima ni b!lo treba več iskati snega, da bi bredla po njem; ležal je že tako na debelo, da sta ga povsod čutila mehkega pod podplati in da se je že oprijemal čevljev. In v tej blaženi tišini se jima je zdelo, da čujeta šumenje snega, padajočega med igllčje. »Ali bova danes tudi v'dela znamenje?« je vprašalo dekletce. »Saj se je vendar prevrglo in ker bo nanj snežilo, bo rdeča barva prebeljena.« »Pa ga vendar lahko vidiva,« je rekel deček, »četudi pada sneg nanj; saj je to debel drog s črnim železnim križem na koncu, ki bo vedno štrlel ven.« Velika nadloga Blizniega vzhoda pri čemer so bile posebno upoštevane pokrajine v Afriki, Arabiji in Indiji. V teh krajih so znanstveniki natančno raziskali življenje ln razplodv. najbolj nevarnih vrst kobilic. Podrobna poročila so nato bila za podlago razpravam na V. mednarodnem kongresu za pobijanje kobilic, ki je zboroval leta 1938 v Bruslju. Na tem kongresu so bila ustanovljena tri nova društva, katerih naloga je bila ta, da pripravijo zaščitne ukrepe zoper naval nekaterih posebno nevarnih vrst kobilic iz Afrike ln Arabije. Naročeno jim Je bilo, naj prve take ukrepe takoj izvedejo. Tri vrste kobilic, med njimi puščavska kobilica, ki obiskuje Bližnji vzhod, so bile spoznane za posebno hude sovražnike ln so jih Imenovana društva začela vztrajno pobijati. Komisija, ki je nastopila zoper puščavske kobilice, je započela tik pred pričetkom sedanje vojne leta 1939 svoje delo v deželah na obeh obalah Rdečega morja. Pričetek vojne je kom'siji onemogočil nadaljnje delo ln je člane komisije raztresel križem sveta. Od tistega časa mednarodna organizacija za pobijanje kobilic praktično ne obstoji več. Posledice so se kmalu pokazale. 2e leta 1942 so se v deželah Bližnjega vzhoda spet pojavili velikanski roji kobilic. Zaradi tega je kazalo namesto mednarodne organizacije ustanoviti vsaj krajevna združenja za pobijanje puščavskih kobilic na Bližnjem vzhodu. Zveza teh krajinskih organizacij je letos, ko spet prihajajo veliki roji kobilic, prav posebno odločno šla na delo. Njen glavni stan je v Kairu v Egiptu. Razpolaga z modernimi sredstvi za pobijanje kobilic, Ima lastna letala, na stotine posebnih avtomobilov in drugačnih vozil, na tisoče sodelavcev, prenosne radijske postaje in natančne zemljevide, na katerih so zaznamovana bivališča kobilic na Bližnjem »Da, Konrad.« Ko sta stopala dalje, Je snežilo že tako gosto, da sta videla le še najbližja drevesa. Nista še čutila utrujenosti, pot je bial zaradi snega povsod enako mehka in se je dala razpoznati kot enakomeren bel trak, potegnjen skozi gozd. Vse vejice so že imele lepo belo odejico. Otroka sta zdaj stopala po sredi poti, brazdala sta sneg z nogami in stopala počasneje, ker je hoja postala težja. Dečko je pritegnil jopič na vratu skupaj, da mu m snežilo za tilnik, klobuk pa si je posadil niže na glavo, da je bil bolj zavarovan. Sestrici je čvrsteje privezal ruto, katero ji je bila mati ogrnila čez ramena, ln ji jo pritegnil čez čelo, da je tvorila strešico. Veter, ki ga je bila napovedala babica, še nl nastopil. Zato pa je bolj in bolj na gosto snežilo, da tudi najbližjih dreves ni bilo mogoče več razpoznati in so se videla kakor nekakšne meglene vreče. Otroka sta stopala dalje. Stisnila sta glavici še bolj v obleko. Sana je poprijela za pas, s katerim je imel Konrad torbo obešeno čez ramo, in tako sta šla svojo pot. še vedno nista prispela do znamenja. Deček ni mogel presoditi, koliko je ura, ker nl bilo sonca na nebu in je bilo ozračje enakomerno sivo. »AH bova kmalu pri znamenju?« je vprašala Sana. »Ne vem,« je odvrnil bratec. »Ne morem videti dreves in poti ne morem spoznati, ker je tako bela. Znamenja pač ne bova videla, ker ga pokriva že toliko snega. Toda nič za to. Sla bova vedno dalje po poti, ki drži med drevesi, ln ko prideva do kraja, kjer leži znamenje, zavije pot navzdol, tam bova šla dalje in ko prideva izven drevja, bova že na domačih travnikih, potem čez brv ln od tam nl več daleč do doma.« »Da, Konrad,« je reklo dekletce. Pot se Je vila vzhodu. Operacijski načrti zoper puščavske kobilice so pravkar v delu, V kratkem se bo započela borba zoper to nadlogo m bodo sodelovali tudi oddelki egiptovske vojske. Z egiptovske uradne strani pa v zvezi s temi načrti za pobijanje ko-bilične nadloge opozarjajo, da bo treba takoj po zaključku sedanje vojne izgraditi širikopotezno mednarodno organizacijo, da bodo prizadeti narodi končno ukrotili na novo nastopajočo kobi-lično nadlogo. Egipt pa trpi še neko drugo hudo nadlogo. Nedavno so egiptovski dnevniki objavili, da se je policiji v Kairu posrečilo razkrinkati veliko organizacijo beračev. Ta beraška organizacija Je razpolagala z lastnim »glavnim stanom«, ki je bil nastanjen v neki vili sredi prav gosposke četrti v Kairu. V organizaciji »delujoči« berači so hodili po določenih načrtih na razne kraje mesta in sicer v menjajo-čih se »šihtih«. Vse mesto je posebni geiier&l-štabni šef beraške organizacije razdelil v »načrtne kvadrate«, tako da pri beračenju m bil zapostavljen noben mestni del. Berači so prejemali od nabrane miloščine poseben delež, ki se je meril po določenih odstotkih, razen tega so pa prejemali delež od skupne vsote, ki se je zbirala v blagajni organizacije. Tako so imeli zagotovljene kar redne mesečne plače. Ta dična in vzorna beraška organizacija Je slednjič razpolagala tudi z lastnim terorističnim odsekom, ki je skrbel, da nečlani niso mogli zasesti najbolj donosnih mest križem egiptovske prestolnice. Odkritje egiptovske policije je dalo povod za obširno ofenzivo proti izkoriščevalcem človeške dobrotljivosti. Podobna razkritja že prejšnja leta niso bila nič nenavadnega, vendar se je tokrat oblast odločila, da nastopi z neizprosno roko. Egiptovski minister za socialno politiko Fuad Sirag je odredil obširne preiskave v Kairu in Aleksandrijl, da spravi nevarno golazen za zapahe. V parlamentu pa je predložil poseben zakon, po katerem lahko vlada nastopa mnogo ostreje kakor doslej zoper berače in potepuhe, ki so postali v Egiptu prav taka nadloga kakor kobilice. V obeh imenovanih mestih je policija polovlla več ko 10.000 možakov, žensk in otrok, ki so se preživljal! z beračenjem, z razpečavo različnih srečk ln z vsakovrstnimi umazanimi posli. Tokrat se ni zgodilo, da bi Jih po prestani policijski kazni spet izpustili, nakar bi ta sodrga lahko vnovič planila nad svoje žrtve, marveč so jih oddali v delovna taborišča, kjer se morajo v znoju vsakdanjega truda naučiti, kako se zasluži pošten kruh. Pred prevozom v taborišča so vse preiskali. Ker je bilo med njimi mnogo kužno bolnih, so jih oddali v bolnišnice. Mladostnike do 18. leta so oddali v ločena taborišča. Egiptovska država je kupila posebna posestva, da se bodo mladostniki tam naučili poštenega dela. Po-tepinske ženščine so bile večinoma oddane v tekstilno Industrijo. Egiptovska vlada bo uredila posebno državno tkalnico za tiste ženščine, ki jih bodo pobrali po cestah, da Jih naučijo koristnejšega dela. Pri prijetih moških kakor ženskah dalje navkreber. Stopinje za njima niso bile dolgo vidne. Kajti obilje padajočega snega jih je brž docela zagrnilo. Padajoči sneg tudi ni več pošu-meval med lgličjem, marveč se je naglo in tiho polagal na belo odejo. Otroka sta še bolj pritegnila obleko, da Jima ne bi venomer teklo po životu. Stopala sta prav hitro in pot je držala še vedno navzgor. Po dolgem času še vedno nista dosegla prevala, kjer naj bi ležalo znamenje in odkoder drži potem pot na vaško stran. Naposled sta pršla v pokrajino, kjer m bilo nobenih dreves. ( »Nobenih dreves ne vidim več,« je rekla Sana. »Morda je samo pot tako široka, da jih zaradi sneženja ne vidiva,« Je odgovoril deček, »Da, Konrad,« je pritrdilo dekle. čez čas se Je dečko ustavil in rekel: »Tudi Jaz ne vidim nobenih dreves več, prišla sva pač lz gozda in pot drži še vedno navkreber. Postojva nekoliko, da se razgledava, mogoče kaj opaziva.« Toda ničesar nista opazila" Gledala sta skozi sivino proti nebu. Nemi nalet Je trajal venomer. Na zemlji sta videla le okrogel bel prostor, nič drugega. »Veš. Sana,« je rekel deček, »tu sva na tisti suhi travi, kamor sem te poleti večkrat pripeljal. Tu sva sedela in sva ogledovala trato, ki se tod vzpenja in kjer rasto lepe planinske cvetice. Zdaj takoj zavijeva na desno.« »Da, Konrad.« »Dan je kratek, kakor je rekla babica ln kakor sama veš, zato morava pohiteti.« »Da, Konrad,« je pritrdila Sana. »Počakaj, da te bolje uredim,« Je rekel deček. Snel je klobuk, ga posadil Sani na glavico in jI ga pod brado privezal z obema trakcema. Rutica Jo je namreč premalo ščitila, dečko pa Je Imel tako goste kodre, da Je lahko pač še dolgo strogo ločijo zločince od tistih, ki so nekrivi za-Sli v siromaštvo. Medtem ko kriminalne tipe vpre-zajo v težje delo, dodelijo vse druge kmetijstvu Jn industriji, kjer imajo lepo delo. Ako pa to delo zapuste brez policijskega dovoljenja, preden jim poteče predpisani rok, pridejo prav tako kakor kriminalni tipi v prisilno delovno taborišče. Razen tega hoče egiptovski minister za socialno politiko s sodelovanjem policije ustanoviti poseben policijski oddelek, ki bo nadzoroval razno- vrstne poulične prodajalce, da se ne bodo več mogli nezaželeni tipi mešati med poštene prodajalce in raznašalce časopisja, srečk in razne drob-njave. Treba je počakati, da se bo videlo, ali bodo novi protiukrepi napravili konec beraški nadlogi v Egiptu, kamor leto za letom prihaja mnogo tujcev z vsega sveta. Vsekakor pa tudi nemški tisk priznava, da doslej še niso bili nikoli storjeni tako strogi ukrepi, kakor pod sedanjim odločnim ministrom Fuadom Siragom. Ljubosumnost in ljubezen Neki pariški dnevnik je obširneje razpravljal o nepravilnosti občeveljavnih nazorov o ljubosumnosti. V uvodu je pisec opozoril na zanimivo dejstvo, da francoske porote po večini opraščajo obtožence zaradi umora iz ljubosumnosti. Dobri porotniki baje navadno ugovarjajo: »Kaj naj storimo z njim (z njo) ? Saj veste — ljubezen!« Ljubosumni ljudje so smešni, vzbujajo dojem, da se na vse pretege trudijo, da bi pozabili na svojo strastno vnemo ža ljubljeno osebo. Toda nikoli se pri njih ne moremo otresti dojma, da so čisto zaslepljeni po svojih strasteh. V resnici ti ljudje ne ljubijo. In tisti, katere mučijo s svojo ljubosumnostjo, vedo to najbolje. Ce ljubosumni ljudje mučijo in nadlegujejo svojo okolico si navadno v globini svoje duše mislijo: »Sovraži me, samo da si moja (ali moj)!« Ljubosumnost ni ljubezen, ljubezen je tu samo pretveza. Slaba pretveza. Ljubosumnost je varljiv občutek lastništva. Ce izjavi obtoženec pred sodiščem: »Nisem mogel živeti brez nje, zato sem jo ubil«, navadno ta nespametna logika poroto preseneti in gane. Nihče se ne zaveda, da ta človek laže. Ako bi bil odkritosrčen, bi rekel: »Ni hotela več živeti z menoj. Niti trenutek nisem mislil nanjo ali na njeno srečo. Mislil sem si: ko ni več več moja, bom vsaj preprečil, da ne bo nekoga drugega.« Mnogo ljudi ve, da ljubosumnost ni ljubezen, in si misli, da je to le nekak izraz ljubezni do samega sebe: človek namreč noče biti niti poražen, niti smešen. To je zelo slab izgovor. Kaj trdijo moški, ko začenjajo ljubiti žensko? Da jim je samo ena edina stvar na svetu draga: sreča ženske, ki jo ljubijo. Za njeno srečo so pripravljeni živeti, umirati in ubijati. Zato bi jI morali, če jo res ljubijo in če ona ljubi drugega, privoščiti tega, čigar Ijubepzni je dala prednost. Nekdo je dolga časa dvoril neki ženski. Ko je Je domneval, da je blizu cilja in da mu ona ljubezen vrača, mu je rekla: »Ničesar vam nočem prikrivati: ljubim drugega in bi rada z njim odpotovala. Rada bi vas pa še nekaj prosila: niti on, niti jaz nimava denarja za vožnjo. Ali bi nama hoteli pomagati?« »Ali vas ima res rad? Mislite, da boste srečni z njim?« »Svoje življenje hočem združiti z njegovim, to zato, ker mi je dal prepričevalen dokaz ljubezni.« »Bodite torej srečni z njim in vzemite, prosim, vse, kar Imam. Zal ml je samo, da nisem tako bogat, da bi vama mogel obema zagotoviti kar najbolj zadovoljno življenje.« Drugi dan zjutraj je sedel zapuščeni ljubimec doma. Tiščal je obraz v dlani in tiho premišljal: »Zdajle že najbrže odhajata. Kako srečen je tisti mož... Morda bi jo mogel tudi jaz osrečiti; najbrže pa sem ji premalo ustrezal. Vsekako pa sem ji storil vse, kar sem mogel, da bi ji zagotovil srečo.« Zdajci je nekdo pozvonil. Vrata so se odprla. Bila je ona: »Dragi prijatelj, nikoli nisem mislila na drugega ko na vas. Odpustite mi, da sem bila tako kruta; toda vedno sem dvomila o tem, da bi znal kak moški ženo res ljubiti. Zdaj sem se šele prepričala.* Zato se pripravite na pot, odpotujeva skupaj ...« , Mož bi rad zaspal • • • Gospod Nervoznik je spet malo nervozen; zato sklene zvečer, da pojde spat, ker mora zjutraj ob sedmih vstati. Brž si da še eno partijo šaha, potem pa se vljudno poslovi: »Oprostite, zdaj pa moram res domov.« Po poti se še spomni: »Kako je prav, da zjutraj tako zgodaj vstajam: lahko se bom skopal — človek je takoj bolj svež. Hudo se motiš! Saj jutri ne morem v kopel, ker moram po opravkih. Nič ne de, mi vsaj vstati ni treba.« Previdno odpira vrata, da bi ga nihče ne slišal, in ko je že v stanovanju, se spomni, da ni nikogar. Prižge luč in navije uro. Udobno leže v posteljo: »In zdaj bom zaspal.« To reče sam pri sebi zelo trdno in odločno. Torej hitro zaspati! »Kaj je to,« se vpraša po dveh minutah, »še ne spim? Kak red je to? Jutri se ne bom zbudil.« »Aha,« pravi spet čez dve minuti, »zdaj bom pa menda zaspal.« Nato se ustraši. »Lejmo,« si misli, »kako neprijeten občutek je to: v tem trenutku sem še pri zavesti, toda v prihodnjem hipu že ležim brez zavesti, kakor mrlič. Brr!« Takoj se je prevrnil na drugo stran in začel razumovati: »Kajpak, če si bom neprestano prigovarjal: no, zdaj bom zaspal, potem seveda ne bom, ker me ta misel zmeraj prebudi. Kdor bi res zaspal, ta ne misli na to, da hoče spati, ker je zaspan, ampak kratko in malo zaspi.« To je bilo zanj peklensko težko vprašanje. Ves se je spotil. Človek se mora na kak način prevarati in na nekaj drugega misliti, da more priti medtem spanec neopazno. Zato misli na dogodke minulega dne, pa ne more ničesar posebnega najti, kvečjemu tisto partijo šaha; ta je bila res zanimiva. Dal je nepričakovano šah; konjiček je stal v stran, ni bilo mogoče vreči niti kraljice, ker je krila kralja, nato je z lovcem pobral dva kmeta. Hitro potegne koleno k bradi. S tem pa se je stola stojita nasproti mize, eden je nekoliko na stran obrnjen. To je malo neprijeten položaj. Seveda, stol stoji na konjski skok proti omari, z besedo omara se vrže lahko stol ven, in tako dobi peč šah. Ampak pred njo je pljuvalnik, ta varuje stol, ni ga mogoče vzeti. Na vsak način pa bo treba stol odstraniti, drugače ne bo s spanjem nič. Skoči s postelje in odstavi stol. Spet leže. Zdaj šele je spoznal, zakaj nI mogel zaspati: seveda, ležal je na srcu. Hitro se prevali na hrbet in gleda. Tako bo prav. Srce lahko pravilno deluje. Posluša, ali res deluje. Dobro je. Aha, kajpak, blazina mu je nagajala. Prime vogal blazine, ga zmečka ln porine pod glavo. Cez d\«e minuti se zave, da bo samo tako zaspal, če potegne vogal za dva centimetra ven, drugače se bo zadušil. Tako! In zdaj je že vse v redu. Samo odejo je treba podvlhati pod koleno, pa bo. Kmalu se oglasi druga misel: če bo odeja tako napeta, ne bo mogel gibati z nogo; sicer je res — čemu bi pa gibal z nogo, ko hoče spati, ampak je vendar tak občutek, kakor da je zvezan. Hitro potegne poleno k bradi. S tem pa se je privzdignila odeja in od leve strani vhaja hlad. Nato potegne desno nogo poševno čez posteljo, levo pa pusti viseti s postelje, roko si ovije okrog vratu. Cez pol ure zarije slavo ped eno blazino, drug« pa vrže na vrh. Po nadaljnjih petnajst minutah zaluča obe olazin: na drugi konec postelje, odejo pa si ovije okrog trupa. Cez d vaj set minut leže na posteljo počez. In po pet in tridesetih minutah je našel rešilno misel: glavo okreno na sredo postelje, obe nog! nategne v nasprotno smer, z levo roko se dotika tal, s desno pa zagrabi mizo za nogo. Zjutraj ob šestih se šele domisli, da je pozabil zapreti oči, zato ni mogel zaspati. snežilo nanj, preden bi prodrla vlaga ln hlad. Potem je slekel svoj krzneni jopič in oblekel sestrico. Cez lastna ramena in roke, ki so zdaj kazale samo srajco, si je privezal rutico, kl jo je imela Sana čez prsi, in večjo ruto, ki jo je imela čez ramena. To je dovolj zame, si je rekel, samo če bom čvrsto stopal, pa me ne bo zeblo. Prijel je sestrico za roko in tako sta šla dalje. Dekletce je z voljnimi očmi gledalo v naokoli vladajočo sivino in mu je rado sledilo, samo da s svojimi majhnimi, hitečimi nožicami ni moglo tako dohajati, kakr je on hitel, podoben tistemu, ki heče doseči odločitev. Stopala sta s tisto nepopustljivostjo in močjo, ki jo imajo otroci ln živali, ker ne vedo, koliko jim je usojeno in kdaj je njih zaloga izčrpana. Pri taki hoji nista mogla opaziti, ali sta že prišla čez preval ali ne. Zavila sta takoj na desno nizdol, toda prišla sta nekam, kjer sta morala epet navzgor. Večkrat sta se morala Izogniti strminam. Grapa, po kateri sta nadaljevala pot, ju je dovedla na ovinek. Zavila sta v višavje, ki se je pod njunimi nogami bolj vzpelo, kakor sta izprva mislila. In tam, kjer sta menila, da pojde pot navzdol, je bila ravnina ali pa kotanja. ?Kje sva zdaj, Konrad?« je vprašalo dekletce. »Ne vem,« je odgovoril deček. »Ce bi le s temi svojimi očmi mogel kaj videti,« je nadaljeval, »kaj takega, po čemer bi se lahko ravnal.« Toda vsenaokoli ni bilo nič drugega kakor sama bleščeča belina, sama belina, ki pa je tvorila okrog njiju vedno manjši kolobar in je potem prehajala v svetlo meglo, kl je vse drugo zagri-njala in zakrivala in to ni bilo nič drugega kakor nenasitno padajoči sneg. ali kak klic. Nekaj morava čuti, potem bova vedela, kam morava kreniti.« Postala sta, toda nič nista čula. Se sta postala, toda nič se ni oglasilo, ne enega glasu ni bilo čuti, niti najtišjega, samo njuno dihanje. Da, v tišini, ki je vladala tod, je bilo, kakor da čujeta sneg, ki jima pada na obrvi. Babičina napoved se še vedno ni izpolnila, vetra še ni bilo, da, kar je v teh krajih redko, ozračje se ni niti malo zganilo. Po daljšem postanku sta koračila dalje. »Saj ni nič, Sanav« je rekel bratec, »nikar ne zdvajaj, stopaj za mano, te že pripeljem tja. — Ko bi le že nehalo snežiti!« Sana nikakor ni bila obupana, marveč je dvigala nožice, kolikor je le mogla, in mu je sledila. Peljal jo je dalje po belem, svetlem, nepreglednem prostoru. Cez čas sta zagledala skale Mračno ln nejasno so se dvigale iz bele, nedogledne svetlobe. Ko sta se jima otroka približala, sta skoraj trčila vanje. Skalovje se je dvigalo kakor zid, ravno uavpik, da se sneg kar ni mogel prilepiti. »Sana, Sana,« je rekel dečko, »tu so skale, poj-diva kar dalje,, pojdiva dalje!« Nadaljevala sta pot, morala sta zaviti med skalovje. Skale jima niso dovolile, da bi se izognila na levo ali na desno, marveč so ju napotile po ozki poti dalje. Čez čas so bile za njima in jih nista mogla več opaziti. Prav tako, kakor sta neopazno prišla med nje, tako sta jih tudi neopazno -minila. In spet ni bilo okoli njiju nič drugega kakor belina in vse naokoli ni bilo videti nobene temne pike. Ozračje se je zdelo prepolno bleščave in vendar nista videla niti tri korake pred seboj. Vse je bilo, če smemo tako reči, zavito v nekakšno belo temoto in ker ni bilo nobene sence, ni bilo mogoče presojati veličino stvari in otroka nista mogla vedeti, ali pojdeta navzgor ali nizdol, dokler se nožioe niso spet vzpele i v strmino, ki ju je prisilila, da sta spet stopala navkreber. »Oči me bolč,« je rekla Sana. »Ne glej v sneg, marveč v oblake,« je rekel bratec. »Mene že dolgo bole. Toda to ni nič hudega. Jaz pač moram gledati v sneg, ker moram paziti na pot. Kar nič se ne boj, jaz te že privedeni tja dol, domov.« »Da, Komad.« Šla sta spet dalje, toda kakor koli sta stopala ln kamorkoli sta se obrnila, nikjer ni bilo videti začetka poti navzdol. Na obeh straneh so bile strme vzpetine, šla sta po sredi, toda vedno sta se vzpenjala. Ko sta bila izven vzpetin, podobnih streham, in sta hotela zaviti navzdol, je bilo naenkrat tako strmo, da sta se morala takoj obrniti. Nožice so pogostokrat zadevale na vzbokline in večkrat sta se morala izogniti gričkom, čutila sta tudi, da noga, kjerkoli se globlje vdre v sveži sneg, ne občuti pod seboj zemlje, marveč nekaj drugega, nekaj takega, kakor stari, zamrzli sneg. Toda šla sta venomer dalje, hitela sta vneto in vztrajno. Kadar sta se ustavila, je bilo vse tiho, neskončno tiho. Ko sta hodila, sta čutila šumčt svojih nog, nič drugega. Obilje snega je brezglasno padalo v tolikšni meri, da se je zdelo, kakor da vidita snežno odejo kar rasti. Sama sta bila že tolikanj obložena s snegom, da se nista več odražala od splošne beline, in če bi bila le za par korakov narazen, se ne bi več videla. Na vso srečo je bil sneg sam pršič, suh kakor pesek, tako da se je lahkotno krušil od njunih nožic, čevljev ln nogavic in ni povzročal vlage. Naposled sta vendar spet prispela do nekih predmetov. To so bile nekakšne velikanske, vsevprek ležeče ruševine, pokrite s snegom, ki se je vsipal vsepovsod v razpokline. Ob te ruševine sta prav tako skoraj zadela, preden sta jih videla. Pristopila sta prav blizu, da si to reč ogledata. Bil je ied — sam led. (Dalje.-) t Narodi olj Baltiškem morju ^Helsinki; LKundn: Leningrac , 1 S S T 0 N s kV kPernov..... " = Ainažifc Rjjjfi t' ČudovoaJ jdov NovgorodjgL Ta?tuX_\ /'""'fj;^ VaTm Porhov /Holm , .iOstrov Tukumf^^ga -( ^ v' . Libava Lu'dž{ f**1"] I /7>,. / Jekabpiisk. RezetniO^nca. I iVglijtjje J/ Nazelkiat J V^ ^ //TLukP—1 T --Rokiikli 0____Imtreilavka Memel Sav^-' tjlrisa Vilkomir Polock ••jNevelj v Al ____ . ^ S / v)smian^WdeinUQri}OV ^N^uvalki s/ liiga^fMins r\LpmžaN / VMJov^ode^«— "gobVimk »JG , 5lonim\ > *Sluck /V AŽlobiri S:edlc)->ll^imii;ttltitlimtl»Wlim»mul«»mtt»tan— Obnavljajte naročnino! smešnice ZDAJ RAZUME Mati je rekla svoji hčerki, ki bi se rada orno-Žila: »Oni teden sem rekla gospodu Mraku, da sem bila jaz prav takšna, kakršna si ti, ko sem bila mlada.« Hčerka: »Ah, zato ga odtlej nisem videla!« MODRI RAVNATELJ V majhnem gledališču so se gledalci pritoževali, da nič ne vidijo, ker si dame puščajo klobuke na glavi. Ravnatelj si je belil glavo, kako bi to odpravil, ne da bi izgubil naklonjenost damskega občinstva. Pa se mu je porodila srečna misel. DrugI dan je že bil v gledališču oglas: »Starejše dame, ki se boje prehlajenja, lahko imajo pri predstavah klobuke na glavi.« In odtlej so vsi gledalci dobro videli. STRINDBERG Avgust Strtndberg je sedel nekoč s svojim prijateljem v pariškem lokalu. Ko sta popila nekoliko steklenic vina, je vzel Strindberg denarnico iz žepa in si jo dolgo ogledoval. »Kaj študiraš na njej? ga je vprašal prijatelj. »Gledam, ali sem še žejen.« je odgovoril Strindberg. VZGOJA Gospa Skokova se je peljala s sinčkom v tramvaju. Ko sta izstopila, ga je vprašala: »Kam si del lupine orehov, ki si jih jedel v tramvaju?« Nadobudni sin odgovori: »Te Ima v žepu tisti gospod, ki je poleg mene sedel.« PRVA LJUBEZEN Novoporočenec: »Pi va ljubezen je vendarle najlepša, kaj ne, ljubica?« Novoporočenka: »To je res, moj ljubček, ampak jaz sem tudi s teboj čisto zadovoljna.« Križanka št. %% Besedo pomenijo: Vodoravno: 1. pokrajina na Balkanu, 9. obrok hrane, 10. svetopisemska oseba, 11. nemški spol-nik, 12. šahovski izraz, 14. podredni veznik, 15. španski spolnik, 16. enota naše nekdanje valute, 18. turški minister 22. velika riba, 23. kemična prvina, zdravilo, 24 prislov časa, 28. del gledališča, 29. dolžnost vernega kristjana, 31. umetnina, 32. nedoločna količina, 33. jo goje na vrtovih, 84. veznik, 35. mohamedanski duhovnik, 36. osebni zaimek, 37. pritok Savinje, 38. kratica za akademski naslov, 39. vse, kar nas obdaja, 40. njo, 41. del drevesa, 42. oblika pomožnega glagola, 43. večja prireditev. 44. mo?:ko Ime, 45. jed, prl-kuha, 47. nemško mesto (ton.), 49. otrok, 50. opravek, posel, 51. pripadnik azijatskega plemena, ki je bilo med preseljevanjem narodov strah Evrope, 52. zamašek, 53. budistični duhovnik, 55. mesto v francoski Senegambiji, 57 začetek vrenja, 58. japonska dolžinska enota, 60. kazalnl zaimek, 61. grška boginja krivice, 62. umetne pesmi, 64. podajanje dejanskega stanu, 65. bogataš, finančnik. Navpično: 1. umen, pameten, 2. svetopisemska oseba, 3. gora v Severni Srbiji, 4. italijanski vez-pik, 5. pristanišče v Severni Afriki, 6. italijanski epolnik, 7. Izraz bolečine, žalovanje, 8. gora v severni Grčiji, 12. glagol, ki pomeni za človeka ne-pogrešno, življenjsko nujno opravilo, 13. skriven, 16. pravljično bitje, 17. podzemski hodnik, 18. v mestih ga imajo v vsaki hiši, 19. rajski vrt, 20. hudoben, hud. 21. znak za kemično prvino, 22. del telesa, 24. neke barve, 25. posledica ognja, 26. okrajšan podredni veznik. 27. pripadnik azijskega naroda, 29. racionirano živilo, 30. del proge, 31. ničvredna stvar, odpadek, 33. brezpravni podložniki, 35. drobtlna, trščica, 37. tovarna za obutev, 38. reka v Rusiji. 39 brez enega izmed čutov, 40. skupine ptic. 41. vodni pojav, 42. žit-nica bivše Jugoslavije, 43. neukrotljiva žival, 44. enota japonske valute, 46. o3ebnl zaimek, 47. težek; jezen, 48. svetopisemski veljak, patrijarh, 49. predlog, 53. francoska vojna luka, 54. pijančevanje In veseljačenje, 56. nemški mislec, 57. Impresija, dojem, 59 gora na Kreti, 61. enote ZNANSTVEN RAZGOVOR »Ali mislite, gospod doktor, da se da po glavi sklepati, ali je človek normalen ali ne?« »Pri moških si nisem čisto na jasnem, ampak pri ženski se to da ugotoviti — po klobuku, ki' ga ima na glavi.« SREČANJE »Ali tudi vi rešujete križanke, gospod Zoreč?« »Ne.« »Kaj pa potem delate v pisarni?« DOBER SVET JE ZLATA VREDEN »Mamica, ali ti bo očka kupil za god tisti plašč, ki si si ga želela?« »Najbrže ne, Mllanček.« »Poslušaj, mamica, kaj ko bi naredila tako, kakor jaz? Ko bl se valjala po tleh ln cepetala z nogami?« PREVIDNOST Kurnik se mora zagovarjati zaradi žaljenja časti. »AH poznate zasebnega tožitelja S.?« ga vpraša sodnik. »Seveda ga poznam,« pritrdi Kurnik. »Saj se že deset let vsak večer dobim z njim v gostilni« »Prav. On vam torej očita, da ste mu rekli, da je osel. Ali je to ras?« »Res. Rekel mu pa nisem.« KONJSKA POJEDINA Jajteles pelje svojega prijatelja Rabinovlča, ki je prišel z dežeie, v restavrant na kosilo. Tam fi je dobro pogostil in napojil. Ko sta sedela že pri črni kavi, mu je pa iznenada rekel: »No, Rabinovič, kako ti je teknilo?« »Hvala. Prav dobro je bilo.« »No, če je bilo dobro, ti pa lahko nekaj povem. Vse, kar si pojedel, je bilo konjsko!« »Fej!« se je zgrozil Rabinovič. »špinača tudi?« AVTOMOBILSKA Dva avtomobilista sta se srečala na ozki cesti in se nista mogla drug drugemu ogniti. Eden je začel psovati: »Jaz se ne bom umikal vsakemu tepcu!« Nato se je drugI nekoliko nazaj umaknil ln mirno rekel-»Jaz pa!« ADA SARI Ada Sari je bila nekoč povabljena na gostijo. Vzela si je na krožnik pošten kos mesa. Zravei nje je sedel Caruso, ki je strmel nad veliko por« cijo. »Ada, takšen kos mesa, in vse to hočete po« jesti kar tako?« Ada je zmajala z glavot »Kar tako ne, prt-nesli mi bodo Se krompirja in solate,« VARČNOST Škot Mac Pherson vpraša ponoči soseda« »Kam pa greš s svetilko?« »K ljubici.« »Takšna zapravljivost! Jaz sem hodil na sestanka v temi.« »Sem si takoj mislil, ko sem prvič videl tvoj« ženo.« NAJDENINA Slavni slikar Cablanca je tudi strašno rad potoval. Nekoč Je bil v' Sahari m več dni ni srečal žive duše. Slednjič je srečal Škota. »Bojim se, da sem se izgubil,« je rekel Can bianca. . »Se bo za vas Izplačala najdenina?« Je vprašal Škot. . »Ne,« je dejal začuden Cablanca. »Potem pa ni važno,« je rekel Škot ln Sel svojo pot, »ZASE SE BRIGAJTE!« Bavarski pesnik Ludvig Thoma se J« nekoč vozil z vlakom. Zraven njega je sedel neki gospod ln žulil pipo. Thoma je bil znan po svoji molčečnosti in je na prijazen pozdrav odvrnil samo: »Mhm!« Cez nekaj časa se je kadilec spet oglasil: »Lepo je danes, kaj?« »Mhm,« je spet odvrnil Thoma. »Ampak drago je zdaj vse.« Thoma Iznova: »Mhm.« Kadilec pa se je hotel s slikarjem na vsak način zaplesti v pogovor ln je čez nekaj časa dajal: »Gospod, iskra lz moje pipe Je padla na vaš suknjič.« To je bilo Thoml dovolj. »Slišite,« je dejal, »pustite me vendar pri miru! Jaz gledam že četrt ure, kako vam tle hlače, pa nisem rekel niti besedice.« ploskovne mere, 63. umetna pesem, 64. stara beseda za pivo. • REŠITEV KRIŽANKE ŠT. 27 Vodoravno: 1. Ljuba, 5. drtina, 10. tragika, 17. Jaro, 18. Mudau, 19. mu, 21. slovit, 22. USA, 23. nonet, 24. zima, 26. aleja, 27. ta, 28. Mohač, 29. Ladoga, 31. Iri, 32. Doboj, 33. si, 34. Iravadl, 37. Morter, 39. Muta, 41. Italo, 42. vi, 43. Ervin, 44. rešena, 46. ali, 47. mol, 48. rjav, 50. terasa, 52. niti, 53. čar, 54. pok, 56. Caboto, 57. balet, 58. ak, 59. Solun, 61. tale, 62. kapela, 63. korobač, 65. ro, 66. poset, 67. tak, 68. balada, 70. cimet, 71. di, 72. Solon, 74. nebo, 75. Meran, 76. vez, 77. Ogulin, 79. ta, 80. dinar, 81. kope, 82. Kopitar, 83. realen, 84. polom. Navpično: 1. ljutomerčan, 2. jasa, 3. ura, i. bo, 5. Dunaj, 6. rdeč, 7. tat, 8. lu, 9. amldi, 11. rs, 12. Ala, 13. golldo, 14. Iveri, 15. kiji, 16. ata, 18. Mohor, 20. umori, 23. noben, 24. za, 25. Agata, 28. motiv, 29. literat, 30. Avala, 32. Drvar, 33. sušeč, 35. ali, 36. militarizem, 38. orjak, 39. met, 40. Anabara, 42. votel, 45. Asolo, 47. Milet, 49. golob, 51. Ate, 52. napet, 54. por, 55. Kuban, 57. basen, 59. sokoli, 60. nalet, 62. komar, 63. kalup, 64. Cabar, 66. Piran, 67. Togo, 69. do, 70. Cene, 71. depo, 72. sok, 73. nit, 75. mil, 76. vol, 78. na, 80. da, 81. ko.