'Ч - A r Г.' » ’V • JS" fi- "• ✓ v * * SLOVENSKI za navadno léto 1953, Na svitlo dal Dr. Janez Bleiweie. \ TJ ubij »ni. Natisnil Jožef Blaznik. ÌM E ic 4 K n '7-;^ /sé er ■•kr'/; lieto «Sfr!* finn 305 «Ini all 53 tednov In 1 «Imi. se «acne s saboto in se jenja s saboto, in je 7853. leto po stvarjenji sveta po Suidu. 7487* 99 99 ,, y, ч j 70 tolmačnikih sv. pisma. 7363. „ ,, ,, ,, ,, novogerškem številu. 7053. „ j, Eusehiu in rimskem martirologiju. 6566* j) 99 9) 99 99 Julianskem številu. 6032» 99 99 99 99 99 stnrožidovskem številu. 5836. 9, 99 99 99 99 kristianskem številu. 5614* 99 99 99 99 9, novožidovskem številu. 1853. „ „ rojstvu Kristusa. 1820. „ ,, smerti Kristusovi. С.'м«/огЈ<мА|« «n /«’<« /SAS. Zlata številka .... 11 Velika noč . . , 27. sušca. Epnkta XX Binkošti . . 15. vel. travna. Solnćni krop: . . . « . 14 Kvatre: 16- svečana, 18. velki Rimska številka .... 11 travna, 21. kimovca, 14. grudna. Nedeljska čcrka .... II 1. Adventna nedelja 27. listo- Pepelnica ... 9. svečana. pada. Of umi h ti Postni dnevi so fsi dnevi od pepelnice do velike sabote; drugi so s , zaznamovani. Med božičem in pepelnico je 6 tednov in 3 dni ali 45 dni. Mrattnjenja r letu 1Ш. To leto bo solnce dvakrat mraknilo , luna enkrat, kar se pa v naših krajih nobenkrat vidilo ne bo. Vveiere letne Unite Ito solenitn hnUu. Spomlad se začne 20. sušca. I Jesen se začne 23. kimovca. Leto se začne 21. rožnika. Zima se začne 21. grudna. » t, ima 31 dni. Dnn in teden Svetniki, prazniki in nedeljiki evangelij Sol izhod ob 1 C III zahod ob ! $ii bot n A Novo leto. 7 4 4 4 11» Anirelj se prikaže Jožetu v Egiptu. Wat. 2, 19-23. 2 Nedelja И Makari, pušavnik. (£ 7 II 1 1 b 3 Ponedeljk Go novela, devica. 7 1 1 4 t ti 4 Tolik Tit, škof. 7 4 S 4 1 7 5 Sreda Telesfor, papež. 7 48 4 1 7 6 Četertik «S. 3 Kralji. 7 12 4 18 7 Petik Ničet, škof. 7 12 1 t 8 8 Sobota Severin, opat. 7 1 1 4 1 9 ko je bil Jezus 12 let star. Luk. 2, 42-52. 9 Nedelja B 1 Julian, mučenec. @ 7 10 4 20 10 Ponedeljk Nikanor, diakon. 7 3II 1 21 11 Torik Hierin , papež. 7 3» 4 21 12 Sreda Ernst, opat. 7 88 4 22 13 Četertik Hilari, škof. 7 3 7 4 23 14 Petik Feliks, mučenec. 7 311 4 2 4 15 Sabota Paul, pervi pušavnik. 7 ЗГ. 4 25 Od ženiinine v kani Galilejski. Jan. 3, 1-11. 16 Nedelja B 2 Ime Jezus. Marcel, pa p. 7 8 1 4 2 ti Spremiti lune. € .Žudnji krajic v nedeljo 2. dan ob 10. uri 52 min, @ Mlaj v nedeljo 9. dan ob 4. uri 52 min. zvečer. 3 Pervi krajic v ponedeljk 17. «lan ob 6. uri 27 min. zjutraj. © 8ip v torik 25. dan ob 6. uri 40 min. zjutraj. amamsass. Prosijnec, slovensko. Séèanj, ilirsko. Leiten, češko. Stycnen, poljsko. Januar, rusko. Eimnond, nemško. 5 Gennajo, laško. ßoldoy-assaony kava, madžarsko. Janvier, francosko. January, anzleško. N n Incili Dan in teden Svetniki, prazniki in ntdeljtki evangelij izliori ob zahod ob Tit” 17 Ponedeljk Anton , pušavnik. 3 7 ji a d 2 7 18 Torik Priska, devica. 7 82 4 2 8 19 Sreda Kanut, kralj. 7 31 4 2 i' 20 Četertik Boštjan, mučenec. 7 30 4 30 21 Pet i k Neža, devica mučenica. 7 2 D 4 3 1 2 J Sabota Vincenci , mučenec. 7 28 4 32 Od delavcev ir vinogradu. Mat. 20 > 1-16. 23 Nedelja B Sepluag. Dev. Marie poroka. 7 2 7 4 33 24 Ponedeljk Timotej, škof. 7 2 li 1 34 25 Torik S. Paula spreobernjenje. © 7 2 1 1 3« 213 Sreda Polikarp, škof mučenec. 7 1 37 27 Četertik Janez Kri/,oslom. 7 22 4 38 28 Petik Paulin, patriarh. ; 21 4 39 29 Sabota Franc Salezij, škof. 7 1 ii 4 4 1 Od sejavca in semena. Luk. 8, 4-15. 30 Nedelja 0 Sexages. Martina, dev. muč. 7 1 8 4 42 31 Ponedeljk Peter Nolask. spoznovavec. 7 1 d 4 4 4 Solnce stopi v znamnje vodnarja 20. dan tega mesca. \umutljena vreme. Do 11. dan vedno merzlo — od 12. do 18. dneva oblačno in neprijetno — od 19. do 24. dneva jasno in merzlo — 20- in 27-dan veliko dežja, potem oblačno do konca. шш, ima 28 dni. Dan in teden Svetniki, pravniki in nedeljski evangelij izlio Soli 1 oh eni iah« dob 1 Torik Ignaci, škof mučenec. (C 7 ti 4 Iti 2 Sreda Svečnica. 7 13 4 17 3 Cetertik Blaž , škof mučenec. 7 12 4 18 4 Petik Andrej Korzin, škof. 7 1 1 4 Iti 5 Sabota Affata, devica, mučenica. !! 4 5 1 Od slepega poleg pota. Luk. 18, 31-43. «1 6 Nedelja II {'Juinquatj Rotija, dev. muč. 7 8 4 52 7 Ponedeljk Romuald, opat. 7 7 4 53 H Torik Pust. Janez iz Mate. Q 7 5 4 5 5 9 Sreda Pepelnica. Apolouia, dev. 7 3 4 57 10 Četertik Skolastika, devica. 7 2 4 5 8 11 Petik Dezideri, škof. 7 0 5 0 12 Sabota Eulalia , devica mučenica. 6 5!l 5 1 Jezus se je postil 40 dni. Mat. 4, 1-11. 13 Nedelja II Invocabit. Katarina Rici, dev. ti 5 7 5 3 14 Ponedeljk Valentin, mašnik mučenec. в 5 5 5 5 Spremili lune C Zadnji krajic v torik 1. dan ob 6- nri 59 min. zjutraj. © Mlaj v torik 8. dan ob 6. uri 11 min. zjutraj. Q Pervi krajic v sredo 16. dan ob 4. uri 9 min. zjutraj. fi' Šip v sredo 23. dan ob 8. uri 22 min. zvečer. ашзв^шгж. Svečan, slovensko. Veljača, ilirsko. Unor, češko. l-uty, poljsko. Februar, rusko. Thaumond, nemško. Febbrajo, laško. nöjtelö-hava, madžarsko. Février, francosko. Februartj, angleško. Dan in teden Svetniki, prazniki in nedeljski evangelii izho d ob zalio dob 15 Tori k Kuustin in .lovita, mučenca. 6 sa 5 7 16 Sreda f Kvatrv Juliana, dev. 3 ti 52 5 8 17 Čelertik Silvin, škof. fi 51 5 9 IH Petik t Prepedigna, mučenica. « 50 5 10 19 Sabota t Konrad, pušavnik. 6 18 5 lì Jezus se je spremenil na gori. Mat. 7) 1-11. 20 Mcdolja It lieminiscere. Euheri, škof. « 47 5 18 21 Ponedeljk Eleonora, kraljica. fi 14 5 16 22 Torik Sv. Petra stol. fi 42 5 18 23 Sreda Murjeta iz Kortone. fi 41 5 19 24 Cetertik Matia, apostelj. fi IO 5 20 25 Petik Viktoria , mučenica. fi 38 5 22 26 Sabota Aleksander, škof. fi 37 5 23 Jezus hudiča izganja. Luk. 11, 14-28. 27 Modeli» H Oculi- Leander , škof. fi 35 5 25 28 Ponedeljk Roman , opat. fi 33 5 27 bollico stopi v znamnje rib 18. dan tega mesca Kanmljcno nenie. 1. dan dež in veter — od 4. do 10. dneva oblačno — 14-dan sneg — 15. in 16. dan veter — 17.) 18. in 19. dan megla in dež — od 20. dneva do konca jasno in merzlo. ima 31 dni. Dan in teden Svetniki, prazniki in nedeljski evangelii Sol izhod ob ICH znlio dob 1 Torik Albin, škof. a 3 1 5 2!) 2 Sreda Sredapost SimpHci, pap. (£ e 2!» 5 31 3 Četertik Kunigunda, cesarica. e 28 5 32 4 Petik Kazimir , spoznovavec. e 2 ti 5 34 5 Subota Friderik (Miroslav"), opat. e 2 5 5 35 Jezus nasiti 5000 mož. Jan. б, 1-,15. 6 Nedelja K 1,nei ure. Koleta, devica. <> 2 1 5 36 7 Poncdeljk Tomaž Akvin. « 22 5 38 8 Torik Janez od llojra, spoznovav. « 21 5 3« 9 Sreda Ciril in Metod, škofa. © « 1 » 5 41 10 Četertik 40 mučcncov. (> 1 7 5 4 3 11 Petik Herakli, mučenec. t; 1 5 5 4 5 12 Sabota Greffor, papež. t> 14 5 4 6 Judje hočejo Jezusa kamnjati. Jan. 8, 46-59. 13 Nedelja K Judica- Modesta, devica. « 12 5 48 14 Ponedeljk Matilda, kraljica. e 10 5 50 15 Torik Seren, mučenec. e 8 5 5 2 16 Sreda Hilari , škof. e 7 5 53 Spremiti lune <Г Zadnji krajic v sredo 2. dan ob 2. uri 37 min. zvečer. © Mlaj v sredo 9. dan ob 9. uri 17 min. «večer. 3 Pervi krajie v petik 18. dan ob 0 uri 32 min. zjutraj, T1 Šip v petik 25. dan ob 7- uri 18. min. zjutraj. C Zadnji krajic v četertik 31. dan ob 10. uri 40 min. zvečer. Фишчгаазв. Sušeč, slovensko. Ožujak , ilirsko. Brezen, češko. Marzec, poljsko. Mart, rnsko Lienzmond, nemško. Marzo, laško. Böjtmüs'hava, madžarsko. Mars, francosko. March, ansleško. Dan in teden Svetniki, prazniki in nedeljski evangelij izlio uri fi fi 6 Soli d oli min fi 4 5 iòni zalit ur. 5 5 5 1 -1 s s s 17 18 19 Četertik Petik Sabula Jedert, devica. Maria 7 /.ainsi Eduard. 3 Joie/', ženin Marie device. I 1 v Jeruzalem. Mat. 21, 1-9. ‘ili Nedelja It Cvetna nedelja. Jouhim. ti 0 6 0 21 Ponedeljk Benedikt, optit. 5 5 H 6 i 22 Tnrik Oktavian , mučenec. 5 5 7 6 8 23 Sreda Viktorien, mučenec. 5 5« 6 4 24 Četertik Veliki četertik. Gabriel. 5 54 fi fi 25 Petik Veliki petik. @ 5 52 fi 8 26 Sabota Velika «abota. Emanuel. 5 51 6 (1 Jezus vstane od smerti. Mark. 16, 1-7. 27 Ncdclju П Velika nedelja. Rupert. 5 lil (i t 1 28 Ponedeljk Veliki ponedeljk. Guntrand. 5 4 8 fi 12 29 Torik Eustazi, mučenec. 5 41, fi 1 4 .40 Sreda Kvirin , mučenec. 5 44 fi 1 fi 31 Četertik Balbina , devica. S 43 fi 1 7 Solnee stopi v znaiunje ovna 20-dan tega mesca. Pomlad se začne. Namišljeno vreme. Od 1. do 5. dneva neprijetno in merzlo — od 6. do 9. dneva jasno in merzlo— 11. dan dež — 12. do 16. dneva jasno in pri-jetno — 18. zio merzlo in slana — potem do konca sullo in merzlo. ima 30. dni. Dan in teden Svetniki, prazniki in nedeljski evangelij izlio Soin dol) čni zalio dob 1 Petik Valerik , opat. 5 41 (i 1 9 2 Sabota Franc iz Paule. 5 39 e 21 Jezus pride pri zapertih durih. Jan. 20, 19-31. 3 Nedelja 11 (Juasimodogen liihard, škof. 5 38 e 22 4 Ponetleljk Marii■ oznanjenji Izidor. 5 36 6 24 5 Torik Vincenci Fereri, spoznovav. 5 85 6 25 6 Sreda Sikst, papež. 5 33 6 27 7 Cetertik Hctrenip, spoznovavec. 5 81 6 29 H Petik Dionizi, škof. 0 5 29 e 31 9 Sabota Maria KIcofa. 5 2 7 6 33 Od dobrega parstirja. Jan. 10, 11-16. 10 Modella H Misericord. Apoloni, muc. 5 2 6 6 34 11 Ponedeljk Leon, papež. 5 2 5 6 35 12 Torik .Juli, papež. 5 23 6 37 13 Sreda Herineneglld, mučenec. 5 22 e 38 14 Četertik Litlvina , devica. 5 21 6 89 15 Petik Anastazija, mučenica. 5 19 6 41 • Spremu) lun r © Mlaj v pctik 8. dan ob 0 uri 55 min, zvečer. 3 Pervi krajic v saboto 16. dan ob 5. uri 43 min. zvečer. Šip v saboto 23. dan ob 4. uri 10 min. zvečer. O Zadnji krajio v saboto 30. dan ob 7. uri 48 min. zjutraj. фдогоагж. Alali traven, slovensko. Travanj, illirsko. Hüben, češko. Kwiecien, poljsko. Aprelj, rusko. Ostermond, nemško. j Aprile, laško. Sa-Györyyliava, madžarsko. Avril, francosko. April, angleško. Dan in teden Svetniki, prazniki in nedeljski evangelii izbo uri 5 So Ir 1 ol) min 1S eni zalio uri 6 (1 ol) min 42 1б| Sabota Kalist, mučenec 3 He malo, in me no bote vidili. Jan. 16, 16-22. 17 Nedelja II Jubilai i Anicet, papež. 5 1 7 6 43 18 Ponedeljk Kolocer, škof. 5 1 5 6 45 19 Torik Ilermogen , mučenec. 5 13 6 47 2(1 Sreda Sulpici, mučenec. 5 1 1 6 49 21 Četertik Anzelm, škof. 5 9 6 51 22 Petik Šotor in Kaji, papeža , muc. 5 8 6 52 2,4 Sabota Adalbert, škof. 5 6 6 5 1 Grem k njemu, kteri me jo poslal. Jan. 16, 5-11. 24 Nedelja K Cantate. Juri mučenec. 5 5 6 5 5 25 Ponedeljk Marka , evangelist. 5 4 6 5 6 26 Torik Klet, papež. 5 3 6 57 27 Sreda Peregrin , spor.novavec. 5 1 6 59 28 Četertik Vital, mučenec. 5 0 7 0 29 Petik Peter, mučenec. 4 5 8 7 2 30 Sabota Katarina Senenska, dev. (£ 4 5 6 7 4 Suhico stopi v znamnje junca 20. dan tega mesca. Namiiljeno vreme ОЛ začetka neprijetno in merzlo, vender suho, — od 10. do 15. dneva lepo in toplo, — od 18. do 22. dneva burja in slana — potem do konca prav merzlo. ima 31 dni. Dan in leden Svetniki, prazniki in nedeljski evangelij izlio Sol d ob iòni zahod ob Kar bote v mojim imenu prosili. Jan. 16, 23-30. 1 Nedelja II lioifale. Filip in Jakob. 1 5 5 7 5 2 Ponedeljk S elAtanazi, škof. i 5 4 7 6 3 4 Tori k Sreda ^ Znajdenje s. križa. Florian, mučenec. Ne ho hi id Kristus. Pij, papež. 4 4 52 5 1 7 7 8 9 5 ('etertik 4 50 7 10 6 Petik Janez pred latinskimi vrati. 4 18 7 12 7 Sabota Stanislav, škof. 4 17 7 18 Kadar pride učenik. Jan. 15, 26-27. 16, 1-4. 8 Nedelja II Exaudr Prikazi n s. Mihela. @ 4 10 7 1 4 9 Pnnedeljk Gregor Nac., škof. 4 15 7 15 10 To ri k' Izidor, kmet. 4 14 7 1« 11 Sreda Fabi , mučenec. 4 13 7 1 7 12 Četertik Pankrac, mučenec. 4 11 7 1 9 13 Petik Servaci, škof. 4 10 7 20 14 Sabota t Bonifaci. mučenec. 4 39 7 21 Ako kdo mene ljubi. Jan. 14, 23-31. 15 Nedelja II Binkošti. Sofia, udova. 4 37 7 23 16 Pnnedeljk Rinkoètni pon. Janez N. 3 4 8 fi 7 2 4 Spremili lune. © Mlaj v nedeljo 8. dan ob 5- uri 4 min. zjutraj. 3 Pervi krajic v pnnedeljk 16. dan oh 6. uri 54 min. zjutraj. (!) »ip v nedeljo 22. dan ob 11. uri 50 min. zvečer. Zadnji krajio v nedeljo 29. dan ob 6- uri 36 min. zvečer. авнгрошв. Velki traven, slovensko. Svibanj, ilirsko. K tee ten, češko. Maj, poljsko. Maj, rusko. Wonnemond, nemško. Maggio, laško. Pünkösdhava, madžarsko. Mai, francosko. Mag, angleško. Dan in leden Svetniki, prazniki in nedeljski evnngelii izlio 5>o! 1 ob nem zalio tl ob 17 Toiik Jošt, opat. 4 35 7 25 18 Sreda •j- /t entre Feliks Kantalic. 4 3 1 7 26 19 Čoterlik Peter Celestin. 4 32 7 28 ‘20 Pelik -j- Bernardin, mašnik. 4 31 7 2!) 21 Sabota f Sinezi, mučenec. 4 30 7 30 Bodite usmiljeni. Luk. 6, 36-42. 22 Nedelja lil S. Trojica. Veuust, muč. 4 23 7 31 23 Ponedeljk Desideri, škof. 4 28 7 32 24 Torik .Juana Kuca. 4 2 7 7 33 25 Sreda Urban , papež. 4 26 7 34 26 Cetertik S. Trlo Filip Neri, mašnik. 4 26 7 34 27 Petik Maddalena Paci, devica. 4 2 6 7 34 28 Sabota Vilhelm, vojvoda. 4 2 1 7 36 Od velike večerje. Luk. 14.i 16-24. 29 Nedelja 112 Maksim, škof, mučenec. 4 23 7 37 30 Ponedeljk Ferdinand, kralj. 4 22 7 38 31 Torik Kancian , mučenec. 4 22 7 38 Solnce stopi v zmumije dvojčkov 21. dan tega mesca. S amia tj e no vreme Od 2. do 10. dneva lepi jasni dnevi in hladne noči ■— od 12. do 18. dneva suho in merzlo vreme, včasih slana — od 20. dneva do konca velika suša. ima 30 dni. Dan in teden Svetniki, prazniki in nedeljski evangelij izlio Soir ob ćni zahod ob 1 Sreda Gratinian, mučenec. 4 2) 7 3!> 2 Četertik Erazem, škof. 1 2 1 7 3» 3 Petik Serce Jezusov«, Klotilda. 4 2(1 7 10 4 Sabota Kvirin, škof mučenec. 4 20 7 10 Od zgubljene ovce. Luk. 15., 1-10. 5 Nedelja II Bertrand, škof. 4 1 H 7 11 6 Ponedeljk Norbert, škof. @ 4 lb 7 4 2 7 Torik Hubert, opat. 4 lb 7 12 8 Sreda Medard , škof. 4 17 7 13 9 Četertik Primož in Felicijan, mučen. 4 1 7 7 13 10 Petik Marjeta, kraljica. 4 I (i 7 14 tl Sabota Barnabas , apont. 4 1 6 7 44 Od velikega ribjega vlaka. Luk. 5, 1-11. 12 Nedelja H 4 Junes Fakti mio, epoznovav. 4 15 7 4 5 13 Ponedeljk Anton Paduan, spoznovav. 4 15 7 15 14 Torik Basili, škof. 3 4 15 7 15 15 Sreda Vid in tovarši, mučeniki. 4 14 4 4 li Spremiti lune. © Mlaj v ponedeljk б. dan ob 9- uri 0 min. zvečer. O Pervi krajio v torik 14. dan ob 4. uri 23 min. zvečer. Šip v torik 21. dan ob 7. uri 8 min. zjutraj. Zadnji krajic v torik 28. dan ob 7- uri 34 min. zjutraj. шштшв* догагонв& Sommermond, nemško. Giugno, laško. Ivanhavu, madžarsko. Juin, francosko. Iloinik, slovensko. Lipanj, ilirsko. Verven, češko. Cise.rwiec, poljsko. Junij, rusko. Dan in teden Svetniki, prazniki in nedeljski evungelii iihoc uri 4 4 4 ■»oh o!) II in 11 11 1» čni zalio uri I ■> 7 7 ob min Hi 4(> 47 16 17 18 Četertik Petik Sabota Beno , škof. Rajner , нро/.novavcc. Marka in Marcelin, mučenca. Od farizejske pravičnosti. Mat. 5, 20-24. 19 N odel ja B 5 Gervazi in Prutazi, mučen. 4 13 7 47 20 Ponedeljk Silveri, papež. 4 18 7 47 21 Torik Alojzi , spoznovavec. 4 13 7 4 7 22 Sreda Ahaci, mučenec. 4 13 7 47 23 Četertik Ediltruda, kraljica. 4 13 7 17 24 Petik Janeza kerstnika rojstvo. 1 13 7 47 25 Sabota Prosper, škof. 1 14 7 46 Jezus nasiti 4000 mož. Mark. 8, 1-9. 26 \edel|a BO Janez in Paul, mučenca. 4 14 7 46 27 Ponedeljk Ladislav, kralj. 4 14 7 4 6 28 Torik j Leon, papež. 4 15 7 45 29 Sreda Heter in Paul, aposteljnn. 4 15 7 4 5 30 Četertik S. Paula spomin. 4 15 7 45 Solnoo stopi v znamnje raka 21. dan tega mesca. Poletje se začno. \ a muti j eno vreme Od začetka deževno in merzlo vreme— od 12. do 15. dneva vihar in dež, grom — od 16. do 22. dneva jasno in hladno — potem neprijetno in oblačno do konca. ____________ ima 31 dni. Dan. in leden Svetniki, prazniki in nedeljski evnngelii izlio Uri 4 4 Sol d oli litin Hi Hi fièli zollo uri 7 7 d ob in i n 44 14 1 2 1'etik Sabota Aron, veliki duhoven. Mario device obiskanje. Od lažnjivih prerokov. Mat. 7, 15-24. 3 Nedelia ß 7 Heliodor, škof. d 16 7 44 4 Ponedeljk Ulrih, škof. i i 7 7 13 5 Torik Filomena, devica. 4 17 7 43 6 Sreda Godoleva, zakonska žena. © 4 18 7 42 7 Četertik Vilibald, škof. 1 18 7 42 8 Petik F.lizabeta, kraljica. 4 ID 7 41 9 Sabota Anatolia, mučenica. 4 ID 7 41 Od krivlčniga hišnika. Luk. 16, 1-9. 10 Nedelj« B8 Amalia. 4 20 7 40 11 Ponedeljk Feliks in Fortunat, mučen. 4 20 7 40 12 Torik Hermagor in Forlunul, H1UĆ. 4 21 7 3!) 13 Sreda Anaklet, papež. 3 4 2) 7 3» 14 Četertik Bonaventura, škof. 4 22 7 38 15 Petik Henrik, cesar. 4 28 7 37 16 Sabota Maria devica iz Karmela. 4 24 7 3« S fremili lune • j ® Mlaj v sredo 6. dan ob 11. uri 51 min. zjutraj. □ Pervi krajic v sredo 13. dan ob 11. uri 13 min. zvečer. Šip v sredo 20. dan ob 2. uri 52 min. zvečer. Q Zadnji krajio v sredo 27- dan ob 10. uri 58 min. zvečer. ■—^—да одгДОазвв. it- / здгатошв. Heumond, nemško. 17 Luglio, laško Saent Jakob kava, madžarko. Juillet, francosko. Juhj , angleško. Muli serpai! , slovensko. Sàrpanj, ilirsko. C'ervenec, češko. Lipiec, poljsko. Julij, rusko. »Solnem Dan in teden Svetniki, prazniki in nedeljski evangelij izhod ob zahod ob uri Jezus joka nad Jeruzalemom. Luk. 19, 41-47. 17 Nedelja H 9 Aleš, epoznovavec. i 25 7 3 5 18 Ponedeljk Friderik (_Miroslav), škof. 4 28 7 34 19 Torik Vincenc Paulanski. 4 28 7 34 20 Sreda Hieronim Emilijan, spozn. @ 4 2 7 7 33 21 Celertik Prukseda , devica. 4 28 7 32 22 1‘etik Maria Majdulena. 4 2 tl 7 31 23 Sabota Apolinar , škof. 4 30 7 30 Od farizeja in čolnarja. Luk. 18, 9-14. 24 Ncdeli» BIO Kristina, devica mučenica. 4 31 7 29 25 Ponedeljk Jakob veliki, apoetelj. 4 32 7 28 26 Torik Ana , mati Marie device. 4 34 7 2 6 27 Sreda Pantaleon, mučenec. 4 35 7 25 28 Cetertik Inocenci, papež. 4 3 6 7 24 29 Petik Marta, devica. 4 38 7 22 30 Sabota Abdon in Senen , mučenca. 4 39 7 21 Od gluhega in mutastega. Mark. 7, 31-37. 31 Nedelja 1111 Ignaci Lojalan , spoznav. 4 40 7 20 Solnce stopi v znamnje leva22-dan tega mesca. Æftèetik pasjih dni Xamiiljeno ivrnne. Od 1. do 10. dneva deževno in neprijetno vreme — potem toplo do 20. dneva — 21. dan grom in do 25- dneva viharno — potem do konca deževno in mer/,lo. « ima 'Il dni» Dan in teilen Svetniki, prazniki in nedeljski evangelij ►Sol izhod ob iòni ziiliod ob 1 Ponedeljk S. l'etra ketirie. i 1 I 7 1 9 2 Torik Pnrcitink. 7 bratov inakab. 4 4 2 7 18 3 Sreda Znajdenje trupla h. Štefana. 4 14 7 1 fi 4 Četertik Dominik, spoznovavec. 4 15 7 1 5 5 Petik Mariu snežnica. Q 4 Iti 7 14 6 Sabota Spremenjenje Jezusovo. 4 18 7 12 Od usmiljeneg a Samariana. Luk. 10, 23-37. 7 Nedelju HI2 Donat, škof mučenec. 4 49 7 14 8 Ponedeljk Ciriak, mučenec. 4 50 7 IO 9 'l’orik Afra mučenica. 4 51 7 9 io Sreda Lovrenc, mučenec. 1 53 7 7 11 Cetertik Susana , mučenica. 4 54 7 fi 12 Petik Klara, devica. 4 5 5 7 5 13 Sabota -j- Hi polit, mučenec. 4 57 7 8 Od deseterih gobovih. Luk. 17 , 11-19. 14 Nedelja B13 Euzebi, spoznovavec. 4 5 8 7 0 15 Ponedeljk Maric Device nebovzetje. 5 0 7 0 Ili Torik Rok, spoznovavec. 5 2 fi 58 Spremili lune, @ Mlaj v petik 5. Jan ob 0. uri 3 min. zjutraj. 3 Pervi krajic v petik 12. iian ob 4. uri 37 min. zjutraj. © Šip v éetertik 18. ilan ob 11. uri 53 min. zjutraj. C badnji krajic v petik 26. dan ob 4. uri 34 min. zvečer. Veliki «erfan, slovensko. Kolono s , ilirsko. Sr pen, češko. Sierpien, poljsko. August, nisko. Erntemond, nemško. JI Agosto, laško. Kissaszonghava, madžarsko. Août, francosko. Avgust, angleško. - Dan in leden Svetniki, prazniki in nedeljski evangelij izbo Solr ub čni inlio ob 17 ■'■«reda Liberat, opât. 5 d 6 5« IS Četertik Helena, cesarica. © 5 5 ti 55 HI Petik Ljudevik , škof. 5 в « 5 1 2(1 Sabota Bernard, opat. 5 8 ti 52 Nihče ne more dvema gosp. služiti. Mat. 6* 24-33. 21 Nedelja It 14 Juana Frančiška Fremiot. 5 M ti 51 22 Ponedeljk Filibert, mučenec. 5 11 ti 1» 23 Tolik Filip lienici, нро/.nnvavec. 5 12 ti 48 24 Sreda Jernej, apostelj. 8 1.1 ti 17 25 Četertik Ljudevik, kralj. 5 1 5 ti 4 5 2l> Pelik Cefirin, papež. C S ! K ti 4 1 27 Sabota Jožef Kalasanci. S 18 ti 42 Od mertvega mladcnča v Najmu. Luk. 7, 11-16. 28 Nedelj« It 15 Augustin, škof. 5 20 fi 10 29 Ponedeljk Janeza obglavljenje. 5 21 b* 39 30 Torik Ilo/.a Limonska, devica. 5 oo » 38 31 Sreda Raimund , spoznovavec. 5 28 « 3 7 Solnce stopi v znamnje device 22. dan tega mesca, k n ih; c pasjih dni Kaintsljeno vreme Od začetka prav vroči dnevi, blisk in dneva spremenljivo vreme — od 20. do 25. čno in hladno do konca. grom — od 12- do 18. toplo — potem obla- z * ima 40 dni. Dan in leden Svetniki, prazniki in nedeljski evangelij izlio Soli dob CII i zalio d ob i Četertik Tilen, opdt. 5 2 1 « 3« 2 Petik Štefan , kralj. 5 2 H 6 34 3 Sabota Eufemia in tovaršice, dev. m. @ 5 2 S 29 (i Torik Donacian, škof. 5 .43 « 27 7 Sreda Regina, devica. S 35 6 2 5 8 Gctortik Maric Device rojstvo. S 37 » 23 0 Petik Korbinian , škof. 5 38 » 22 10 Sabota Miklavž Tolentinaki. 3 5 39 » 21 Od nar večji zapovedi. Mat. 22, 34-46. 11 Nedelja li 17 hm- Maric. 1’rot in Hiacint. S 10 « 20 12 Ponedeljk Gvidon. mežnar. 5 12 « 18 13 Torik Notburga, devica. 5 13 o 17 14 Sreda Povikšanje s. križa. S 15 « 1 5 15 Četertik Niknrned, mučenec. 5 18 a 12 ■Spremiti lune ® Mlaj v saboto 3. Jan ob 0- uri 39 min. zvečer. O Çervi krajic v saboto 10. 2 1 5 3» 7 Petik August, mašnik. e 2 3 5 37 8 Sabota Brigita, udov». « 2 5 5 3 5 Od deset tisuč talentov. Mat. 18, 23-35. 9 Nedelja 1)21 Dioni/.i, mučenec. 3* fi 27 5 33 10 Ponedeljk Frančišk Borgia. « 28 5 32 11 Torik Nika/.i , škof. e 2 » 5 31 12 Sreda Maksimiljan, škof. e 30 5 30 13 Četertik Knloman, mučenec. 6 32 5 28 14 Petik Kalist, papež. « 34 5 2 fi 15 Sabota Tere/.ia, devica. « 3fi 5 2 4 Ali se sme cesarju dacia dajati. Mat. 22, 1-14. 16 Nedelja 1)22 Zet/nanje cerkveno. Gal. fi 38 5 o o Spremi« lune, © Mlaj v nedeljo 2. dan ob 11. uri 15 min. zvečer. 3 Pervi krajic v nedeljo 9. dan ob 4. uri 23 min. zvečer. © Šip v ponedeljk 17. dan ob 1. uri 29. min. zjutraj. (£ Zadnji krajic v torik 25. dan ob 6- uri 17 min. zjutraj. ШШГУШ£5£, Кочорегнк, Mu vensku. Listopad, ilirsko. Hijen, češko. Pasdssiernik, poljsko. Oktobr, rusko Weinmond, nemško. Ottobre, laško. Mindsaent' hava, madžarsko. Octobre, francosko. October, angleško. — Dun in teden Svetniki, prazniki in nedeljski cvnngelii izlio 1 ol) 7. lllll d ob 17 1’oiietleljk Hedvika, vdova. @ ti H) 5 20 IH Tori k Luka, evanjjeljist. « 11 5 1 !) 19 Sreda EUbin, opat. e 12 5 18 20 Četcrtik Felician, škof. o 1 1 5 1 fi 21 Petik Ursula , devica mučenica. 6 15 5 15 22 Sabota Kordula , devica mučenica. K 17 5 18 Jezus obudi mertvo deklico. Mat. 9, 18-26. 23 Nedelja B23 Janez Kupi.stran, menih. 6 1!) 5 11 24 Ponedeljk Rafael, verhangelj. 6 50 5 10 2.'. Torik Križarit in Daria, mučen. (£ e 5 1 5 .4 2IÌ Sreda Evarist, papež. « 5 a 5 7 27 Četcrtik Prumenci, škof. « .5 1 5 fi 28 Petik Simon in Judež, apost. « 5 5 5 5 29 Sabota Narcis , škof. « 57 5 3 Od viharja na morji. Mat. 8, 23-27. 30 Nedelja 1124 Klaudi, mučenec. « 5 8 5 2 31 Ponedeljk f Volbenk, škof. 7 0 5 0 Soincc stopi v zna milj e škorpiona 23. dan tcgamcsca. Namišljeno vreme. Od 1. do 9. dneva vihar in dež — 10. In 11. dan jasno — od 12. do 18. dneva spremenljivo vremo — od 19. do 22. dneva deževno — potem do konca megla in slana. ima JîO dni« Dan in leden Svetniki, prazniki in nedeljski evangelij izho 1 (tl) ZiiliO d ob .1 Torik Vsi svetniki. 0 7 1 4 5» 2 Sreda Spomin vernih duš. 7 3 4 57 3 Četertik Hubert , škof. 7 5 4 55 4 Petik Karl ( Dragotin') Bor. , škof. 7 h* 4 54 5 Sabota Emerik, spo/.novavec. 7 7 4 5 3 Od lulike in dobrega semena. Mat. 13, 24-30. 6 Nedelja 1125 'Aa hvalna nedelja. Lenard. 7 !» 4 5 1 7 Ponedcljk Engelbert, škof mučenec. 7 10 4 50 8 Torik Bogomir, škof. 3 7 1 1 4 49 9 Sreda Teodor, mučenec. 7 13 4 47 10 Četertik Andrej Avelinski, spoznov. 7 14 4 46 11 Peti k Martin, škof. 7 1 6 4 44 12 Sabota Martin, papež. 7 17 4 43 Od gorušičnega zerna. Mat. 13, 31-35. 13 Nedclia 1120 Brikci, škof. 7 1 ‘I 4 41 14 Ponedeljk Homobon , tergovec. 7 20 4 40 15 Torik Leopold , vojvoda. 7 22 4 38 ■Spremiti lune. © Mlaj v torik 1. dan ob 9. uri 36 min. zjutraj. 3 Pervi krajin v torik 8. dan oh 1. uri 9 min. zjutraj. 'il) Sip v torik 15- dan ob 6 uri 58 min. zvečer. C Zadnji krajin v sredo 23. dan ob 11. uri 32 min. zvečer. © Mlaj v sredo 30. dan ob 8- uri 11 min. zveòer. ï&wa'fwaas. i Listopad, slovensko. Studeni, ilirsko lAslopad, češko. Listopad, poljsko. Novembr, rusko. Windmond, nemško. 25 Novembre, laško. Se. Andriis'hara, madžarsko. Novembre, francosko. November, angleško. Solnem Dan in teden Svetniki, prazniki in nedeljski evangelii izhod ob zahod ob uri uri 16 Sreda Otmar , opat. 2 ti 4 3 7 17 Četertik Gregor, čudodelnik, škof. 7 2 S 4 35 IH 1'etik Roman in Baru!, mučen. 7 2 h 4 3 1 19 Sabota Elizabeta, kraljičina. 7 2 8 4 32 Od gnjusobe razdjanja. Mat. 24, 15-35. 20 Nedelja 1127 Feliks Valojski, spoznonav. 7 2» 4 31 21 Ponedeljk Marie Device darovanje. 7 30 4 30 22 Tnrik Cecilia , devica mučenica. 7 31 4 2!) 23 Sreda Klemen, papež. (& 7 32 4 2 8 24 Četertik Krizogon, škof. 7 33 4 27 25 Pet i k Katarina, devica mučenica. 7 31 4 2« 26 Sabota Viktnrin , škof. 7 3 1 4 2« Od sodnega dne. Luk. 21, 25-33. 27 Nedelja li 1. Adventna. Virgili, škof. 7 35 4 2 5 2H Ponedeljk Papinian, škof. 7 3 fi 4 24 29 Tori k Saturnin , mučenec. 7 3« 1 2 4 30 Sreda f Andrej, a postelj. © 7 37 4 23 Suhico stopi v znumnje strelca 22- dan tega mesca. Namišljeno vreme. O začetku veliko dežja — od 10. do 15. dneva vetrovno, jasno in merzlo, — od 16. do 25. dneva vihar in sneg — potem do konca viharno in merzlo. ima 31 dni. Dan in teden Svetniki, prazniki in nedeljski evangelij izlio Soli oll CII i zalio 1 ob i Četertik El oj, škof. 7 38 4 22 2 Petik •j- llromac, škof. 7 3» 1 2 1 3 Sabota Frančišk Saverian, 7 3<) 4 21 Janez kerstnik v ječi. Mat. 11, 2-10- 4 Vedel)» H 2. Advent. Barbara, dev.m. 7 IO 1 20 5 Ponedeljk Peter Kri/.oloff. 7 IO 4 20 6 Torik Miklavž, škof. 7 4 1 4 1» 7 Sreda •f*v Ambrož, škof. 3 7 4 1 4 til 8 Četertik Čisto spočetje Marie l)ev. 7 4 2 1 1? 9 Petik -{• Leukadia , devica muč. 7 12 4 18 10 Sabota Melhiad, papež. 7 43 4 17 Pričevanje Janeza kerstnika. Jan. 1 , 19-28. M Vedolja I) 3. Advent. Duma», papež. 7 4 4 4 1 li 12 Ponedeljk Makocnci, mučenec. 7 44 4 1 li 13 Torik Lucia, devica mučenica. 7 15 4 15 14 Sreda \ Kvatre. Spiridion, škof. 7 4 5 4 1 5 15 Četertik Irenej , škof. @ 7 4 (i 4 1 4 Spremili lime, O Pervi krajic v sredo 7. / 200 » — 30 » 4000 » 4800 » 1 2 — » 200 » 300 » 45 » 4800 » 5600 » 1 — » 300 » 400 » i — » 5600 » 6400 » 1 — » 400 » 800 » 5 — » 6400 » 7200 » 11 i — » 800 » 1200 » 3 — » 7200 » 8000 » 2 — » 1200 » 1600 » 4 — Za zneske čez 8000 fl. se od vsacih 400 fl. plača 1 fl. več ; zneski pod 400 fi. se pa pri tem zn polne vzamejo. 1ÛI1M. —<ФЗ»~ Же/Јп A o leilart-ifift. f^agledal na Savi sim boli «lan, Obiskal bi rad gromečo Dravo, Triglava staro sneženo glavo, Ki vidil planjavo in breg morja. Oneri bi v deželo se bratovo Na Veltave obljudene bregove, Kjer Visla podi srebèrne valove, Kjer plavajo barke po Donavi. Če smem se vverstiti med bralo le, Če smem na poslednji sedež sesti In biti prijatcl roda zvesti : Na zemljo pokleknem, poljubim jo. C. -------=е®з>----- latvaaor. Po obrazu poznati za domovino zaelužeue može je Rotovo drago vsacemu domorodcu, iu želja žc mnogokrat •azodeta. Namenil sim sc ti želji vstreči, in eno ali po dvoje podob slavnih Slovencev „koledarčku“ prelevati vsako leto. Ako Bog dii in prijaznost Slovencov, da „koledarčik“ doživi innovo let, se /.na tako nabrati množica dragih spo-menkov, kterih ogled nas bo živo opominjal domoljubja vcrlih rojakov, in vnemal serca naše: biti po njih i/gledu vredni sinovi drage očetnjave svoje. Ako pa nemila osoda prerano odstriže živobitje „koledarčku“, naj bo začetek njegov poziv drugim, posledovati delo začeto. Začemši pa zberico podob sim segel v starodavne čase nazaj, in na čelo letošnjega tečaju postavil moža, ki je posvetil domovini celo svoje življenje in vse svojo premoženje, — moža, čigar delavnost so ni omejila le na Krajno, rojstno deželo njegovo, ampak jo objela vso jugoslavenske dežele Austrie, in je segla tudi v zgodovino Slovanov vsili. Mislim, da možak tako vrednosti zasluži, da ž njim začnemo zberico slavnih Slovencov. Valvasor je ! Ni pa namen moj življenja Valvazorjevega popisovali na dolgo in široko, ker iz malega že, kar bom spomnil, so ho spoznala velika vrednost njegova. — Baron Janez Bajkart Valvasor je bil rojen v Ljubljani 38. maja 1641. Njegovi stariši so bili toliko premožni, da je bilo mlademu Bajkartu mogoče se v mnogih vednostih izverstno omikati in v tem namenu potovati tudi po vunanjih deželah, sosebno po Francoskem. Zgodovina insla-roznanstvo ste že mladenču bile nar bolj pri sercu. Ko potovajo po mnogih deželah vidi, da lepa njegova domovina jo sila malo znana drugod, so mu milo stori, in vžge sc mu v sercu iskreni namen, pokazati široccmu svetu krasoto njeno. Iskrica v začetku kmalo švigne v srepi plamen; kar sc je namenil, je zvesto spolnil, tako, ila doveršeno delo je pervi namen še dalječ preseglo: spisal je bukve,okinčano z mnogimi podobami, ktcrih obscžck ni le Krajnska dežela, temuč (udi sosedine njene in celò občna zgodovina Slovanov. Imenoval jih je domovini v čast „Ehre des Herzogi Im ms K rai n“ — slavo vojvodine Krajnsko. Ker sc je namenil mesta in terge, gradove in samostane, nošo in šege, vojsko in mnogo druzega v podobah bravcu pred oči postaviti, in ker v celi Krajnski deželi še tikrat umetnikov ni bilo, ki bi znali bili v baker podobo rezati in natiskovati bakroreze, je poklical za drage denarje umetnike iz Nemškega na svoj grad Bogcnsperk in je dal ondi veliko sto in sto podobšin napraviti in natisniti. Kako sila velike stroške mu je že to prizadjalo, da je dobil le obrise mest, tergov, gradov in družili znamenitost iz celega Krajnskega, pa tudi Koroškega, lstrianskega, llor-vaekcga i. t. d., ktere je potem v bakro rezati dal, vsak lahko zapopade, ki pomisli, da vsi obrisi so so mogli čisto iz novega napravili, ker pred njim ni nihče mislil na delo tako. Ker je vsak gradič in vsako mestice in tolikanj družili reči na tanjko popisati hotel, nikodar pa ni že gotovih spisov našel, ki bi mu bili služili v njegovo početje, je bilo treba vse iz novega vstvariti in po potih zvediti,ki so bile sila drage. Лко preobilo število njegovih del vidiš s tolikimi dragimi podobami okinčanih , boš začudenja ostcrmel: da enemu človeku je bilo toliko doveršiti mogoče! Pa jasno ti bo tudi, da ni čuda, da je vse njegovo lepo premoženje bilo splavalo po bukvah, s kterimi je poveličal domovino svojo, klera mu ni bila za preveliko domoljubje njegovo hvaležna. Umeri kadaj premožni mož ni več na svojem lastnem posestvu, — zemlja domača, kteri v slavo jo podaril vse svoje premoženje, ni imela na zadnje prostora več za-nj — kot •e za grob njegov! Moral je pred smertjo svoj grad in celò svojo knjižnico prodati, ktero so jezuiti v Zagrebu za majhin 3 * se denar kupili, ker во se žalibog! tadanji Krajnski sianovi predolgo obotavljali jo kupiti. Sklenil je svoje slavno življenje v Kcrškem mesca septembra 1(»93, 53 let star, in — ubožcu. Resnično so tedaj besede, ki jih pesnik v „Obclici“ poje : „Za Krajno premožen, Za Krajno učen, Za Krajno ubožen, Za Krajno rojen!“ Opustivši obširniši pregledovanje vsih njegovih del odprimo le veličastno knjigo „Ehre des Her/.ogthums *) Valvazor je rar u n „E lire ilo s II e rr. o g tli u ms K ra i n (slave Krajnske vnjvotline) sledeče bukve spisal: 1) Passionsbüchlein, bukve od tcrpljcnja Kristusovima, r lepimi obrobci v baker vreranimi v četertini —, natisnjene v Bogenšperku 1679. 2) Topographia ducatus Carnioliae modernae, to je, obris vsili mest, tergov, gradov in samostanov tailajnega Krajnskega, z več kot 300 bakrorisi, v polovnih vezkili natisnjene v Hogenšperku leta 1079. 3) Topographia arcium Lambergiauarum, castellorum et dominorum i n Car n i o I i a ad vivum ico nizata, to je, obris vsih gradov, ki so jih grofje Lamberški naKrajn-skem irridali in posedovali ; v polomih verkih v Hogenšperku 1079. 4) IVI c l h am o rph n s i s Ovidiana, v bnkrorisih ; vsakemu obrisu je pridjnnu latinska pesmica, v polovnih verkih v Hogenšperku 1680. 5) Topographia Archi-DucatusCnrinthiac modernae, to je, obris vsili mest, tergov, gradov in samostanov na Koroškem tadanjiga časa; z več kot 200 bakrorisi v polovnih verkih v Bogenšperku 1681. 6) Topographia Carinthiao 8alisburgensis,toje, obris fari, mest gradov itd. kterc ima nadškof Solnograški na Koroškem; v polovnih verkih v Bogenšperku 1681. 7) Theatrum mortis humanae tri part i tum, to je, gledišče človeške smerti v 3 delih z obrisi; v 3. delu so obrisane rar- Krain“, natisnjeno v nemškem jeziku v Ljubljani 1689 v I debelih polovnih vezkih, in preglejmo jo, prepričati se neprecenljivega zakladu, ki nakupičen leži v njih, in le čaka domorodcev, da bi ga vzdignili tudi v domačem jeziku I Koliko znamenitih reči bi sc dalo iz Va 1 v a zor ja evetu razodeti! Ko pa naravnost rečem, da nobena dežela so ne more ponositi s takim krajo pisjem, kakoršni jo Valvazorjevi« „slava Krajnske vojvodine“, vendar no zakrivam mnogih pomanjkljivost, pomot in slabost, ki jih najdemo v hvaljenem delu; lodo ktero delo tucega obsežka in taccga časa je popolnoma? Njegovo popisovanje mest, tergov i. t. d. s priti janirni popisi zgodovinskimi,in popisjo šeg in običajev starih Jugoslavcnov je pa tako izverstno, du ga ni cnaccga. Vodenja starih Krajncev in množili njegovih sosedov ne uej- ličnc peklenske muke, kterim so priiljnni pogovori; mitis v Ljubljani 1682 v četertini; obrisi so bili v Bogenšperku vtisnjeni v knjigo. 8) V letu 1671 je v Bambergu neimenovane bukve is francoskega v nemško prestavil. 9) Char ta G e o g r ap bi ca Carn i ol ine, to je, zemljovid Krajnskega; v Bogenšperku 1685. 10) Chnrta Geographica Carinthiae, to je, zemljovid Koroškega; v Bogenšperku 1085. tl) Charta Geographica Croatiae, to je, zemljovid Horva-škega; v Bogenšperku 1085. 12) 'Г o p ogra p h i a Archi-D ucatus Carinthiae, to je, popis vsili most, tergov itd. na Koroškem, z obrisi v polovnih zvezkih, v Norimbergu 1680. 13) Kin Satyrischer Ovidius, z 170 obrisi v dvanajsterki, nemško. 14) Lumen naturae, to je,luö natorc v (i zvezkih; vi. vezku razlaga steklo iu steklarske reči, v 2. mavc. alabaster, murni e Ij itd., v 3. barve, v 4. sočutje in protistrastje, v 5. lepo-tičijc, v 6. zdravilstvo. 15) Fl o s p hy sic o-m a th e mat io us, to je, evotjo naravo - in računoslovsko v 3 vezkih. des nikjer lak« natanjko in /.veslo popisanega kakor ga jo popisa! naš Valvazor. Poglejmo v bukve njegove. Pervi vozek knjigo „Kino des llerzogthuine Krain“ v 4 bukvah obseže popis starodavnih ljudstev, ki so na Krajnskem vseljeno bile, in popis moja stare dokaj veci Krajnske dežele, ktcro loči v 5 krajev: Gorenski, Dolenski, Metliški; Noti aj ns ki in Ist ri a liski ali Pa/, e liski kraj. Sredjo tadajnega Krajnskega stavi na Obleko. Znamenito je v popisu Ljubolu (stran 170.) /.vediti, da si je /.c Valvazor prizadeval za predor skozi to goro, ktera loči Krajnsko od Koroškega; pot naravnost skozi predor (Tunel) bi po njegovih mislih /.nesla Io četert milje; pri sv. Ani bi se na Krajnskem, pri sv. Lenarta pa ua Koroškem v predor šlo. Valvazor jo hotel to delo na svoje stroške doveršiti, ako bi mu bil tadanji cesar dovolil zu vedno časne cestnino puberali od te poti. Med (cm pa sc vname strašna kuga na Dunaji, in od predora ni bilo več govorjenja. — Daljo popisuje Valvazor v 1. vezku, tode le ob kratkem, mesta, gradove, terge, fare, vasi, hribe in doline, reke in jezera,zrak in p o d n e b j c, v r c-me, rastljine, rude, živali in natorne svojnosti Krajnske dežele, kterim popisom priklada mnogotere podučno in kratkočasno povostice, pravlico, pa tildi debele vraže. V popisu sadežev omeni Valvazor, da starim Krajncem sta bila bob in ci/.ага nar ljubši hrana, zato jih pa tudi hvali, da so močni korenjaki. Od Krasa že on pravi, da so na njem nič no vidi kot golo skalovje, in da se na pustem delu Krasa „več ljudi kot sadu rodi.“ Drugi vezek v 8 bukvah pa obseže popis mnogo-v cestni h narodov (kterih 11 našteje), ki so porodoma se vedovali na Krajnskem. Slaveni so bili po njegovem številu deveti narod, ki se jo po mnenji Valvasorja okoli leta 548 po Krist, rojstvu na Krajnskem vselil. Tit govori Val- vazor veliko od S lo v e nov in V o udov (se ve da (udi dokaj napčncga), ud slovanskega jezika, njegovega razširjenja po svetu, — «nielli cirilice iu gla golitice in natisne liju p is menke. Gospodnju molitev („Oče nas“) je natisnil razu n latinskega v I ti slovanskih narečjih: v Ci r i Isk e m, li u Iga iškem, Dalmatinskem, li ur vaške m, H I a v o lisk eni, Co s k e m, 1* ol j s k e m , Va n dal i š k e m, I. u žiške m, II uske m, Krajnskem, No v oz e inske m in Vlaške m jeziku. Ni pa tuda, ako po Valvasorji zapisane gospoduje molitve niso od besede lake, kakor jih različni narodi dan današnji molijo, ker v skoraj Z sto letih se je že marsikaj spremenilo, pa tudi mu že takrat ui lahko bito vsih zvediti natanjko. Dalje popisuje Valvazor v tem vozku nošo, Wege, navade razvade in običaje Krujncov, (strianov, Horvatov, Vlahov i. t. d. Nepopisljivo mično ju vse kar v tem razdelku pripoveduje. Na priliko: kako sc pokloni Krajnski kmet, kadar pride h kakošnemu gospodu? „Obe koleni — pravi — nekoliko vklone, potem se priklone s celim životom, iu ob poklonu sc poterka na persi z desno.“— Od Gorencev pripoveduje, da so tako živi na ples, „da so jim pete celo leto ne spočijejo“. V dostavku tega razdelka našteje Valvazor od sv. Cirila začemši noter do njegovega času vse imenitniki pisatelje na Krajnskem. V 7. bukvah razlaga véro na Krajnskem; začno od Pa g a no v (ajdov-) in njih bogov; razloga potem spreober-fijenjo slarili Krajncov h katoliški veri po sv. Marku in Hcrmagoru; popisuje zatem razširjenje lut erško-evan-ff oljske vére na Krajnskem, nje pregnanjo in zntéro; raziona prizadevanje sv. Met u d a za vpeljaiije domačega slavonskega jezika pri sv. maši namesto latinskega na Krajnskem in Koroškem, popiše na dalje dovoljenje tega, limalo pa natolcevanje pri papežu, da aveti Mefud krivo véro uči (že takrat tako kakor dandanašnji, le v drugačnih zadevali!) in poslednjič popiše prepoved slovenskega jezika pri sv. maši. V tem vezku omeni Valvazor še svetnikov na Krajnskem, patriarhov, škofov, samostanov in far. Tretji vezek v S bukvah popisuje vlado in vladarje na Krajnskem; tudi so g er bi plemcnitnih rodovin obrisani. Za tein sledijo ncpopisljivo mični popisi in obrisi mest, tergo v, starih in novih gradov, samostanov, z zgodbami in z n a me n i t n o s t m i njenimi; povsod so slovenske imena pridjane. Vse to da temu vezku posebno ceno. C e te rti vezek obseže popise in obrise ravno po teh vodilih tudi mnogih llorvaških mest in gradov, popise turških stražnic, turških vojsk in poslednjič vsih vojsk na Krajnskem in v sosednih deželah od starodavnih časov noter do časa Valvazorjevega; imenitniši vojske so v podobah izrisane. To, dragi bravec, je obsežek imenitne knjige, ktero smemo po vsi pravici slavo Valvazorja imenovati. In zares mu je, ko je prišla omenjena knjiga na dan, od vsih strani donela čast in hvala, ktero so mu prepevali pesniki v latinskih, nemških, slovenskih, horva-ških in dalmatinskih pesmih, ki so vcrlega moža tako razveselile, da jih je postavil na celo pervega vezka pozneje izdanih iztisov. Pridjana jo omenjeni knjigi (udi Va I v a z or j a podoba v viteški opravi, po kterim smo (udi mi posneli obraz, dodani letošnjemu „koledarčku.“ Naj nam bo ogledalo iskrenega domoljubja, ktero po besedah njegovih „posveti dom ovini blago inkrisvojo, pa zastavi tudi però, ako gaje v s I a,v o in blagor njen i zastaviti treba.“ B. Ж/fOđoHna imyirjn Je »fjotlovhm »mike èMoveike. Pervi mogočni telegraf, po kterem so si jeli ljudje križem sveta svoje misli in svoje djanja razodevati, bil je papir. Urez papirja bi ne bile no vedo no umetnijo tiste visoke stopnjo dospele, na kteri sc znajdejo dan današnji, in tiskarne nikdar bi ne bile doveršile toliko v omiko in otčs človeštva , ako bi papirja no bilo. Ako je res, kar učeni Liebig pravi, da toliko višji se zamore njegova svetna omika ceniti, kolikor več m j ila (žajfe) narod na leto porabi, — ako je rés, kolikor več klera dežela železa podela, na toliko višji stopnji stoji obertnija (Industrie) njena, — jo gotovo tudi, da toliko višji je duševno izobraženje naroda, kolikor več papirja vpotrebuje. Zgodovina papirja je po takim zares zgodovina omike človeške. Prepričati se tega, sledimo zgodovino nekdanjih časov do današnjega dne! Ob pervili časih sveta je človek le govoril, in le z besedo je naznanil, kar jo povedati imel. Ustno sporočilo jo bilo edino porazumstvo. Ko se je pa človek bolj zavedel, so jo sčasoma zbudila želja v njem, da bi tudi izročil svojim*naslednikom, kar Ro mu je sporočilu vrednega zdelo. Ali kakošni so načini toh sporočil bili ? Sirovi — kaker on samIKupc zemlje ali kamnja je nanosil po različnih oblikah, drevesa je sadil, kčle je stavil i. t. d. in z vsim tem jo zaznamoval kakor jc Vedil in znal, kar je naslednikom sporočiti želel. Ali spoznal jo v teku časa, da take spominke pokonča hovihta vremena, sovražnikov roka in mnogo družili primer-lejev. Že bistrejši um je učil tedaj človeka podobe (kipe) risati s klinom ali dletom v k a milje in opeko. Ker Pt tadanji človek nobenega druzega zapopadka ni imel ka- kor o tem, kar je narava okoli njega položila, so ni čuditi, da podobšinc ljudi, ptičev in druzih žival, rastljiu in navadnega orodja so mu bile to, kar so nam dan današnji pismenke ali čerke. To starodavno pisanje se imenuje podobo pi sje ali kipopisje (Hieroglyphen), kakoršno se sostbno v starih spominkih Egipčanov še dandanašnji vidi. Za kipopisjem jo sledilo vûzlopisje (Quipu-Schrift), н kterim so zaznamovali stari Pcruani svoje misli takole: Na debelo nit so pritvezli več stranskih nitk, ktere so zavozljali na mnogo viž, vsaki vozel je pomenil kaj druzega. Včasih so tudi pobarvali niti rudečo, rumeno, belo, zeleno i. t. d. in vsaka barva je imela svoj lastni pomen : rudeča je pomenila vojaka, rumena zlato, bela srebro, zelena žito. Ker je bilo mnogokrat zlo težavno te vozle prebirali, so imeli vladurji Peruanski posebne vradniko zato opravilu, ki so bili vòzlojbravci (Quipucarnnyocuna) zvani. Čeravno zlo okorna je bilu ta pisava, sc srne vender urednica imenovati med kipopisjem nekdanjem in pismenkami sedanjega časa. Znajdba pismenk ali pisnih ččrk je bila, vsak lahko zapopade, že veliko višji stopnja omikanega uma. Klinci in dletca so bilo p črve peresa, s kterimi so liabilonci in Kitajci — perve omikane ljudstva starih časov — pisali; pervi papir pa je bila opeka (cegel) ali kamnita ploša. Pisali so tudi s spičastimi kamni, pozneje z rudnimi klinci. Mesto kamnitih piriš so nastopile pozneje rudninske ploše in nar beržejo plnše iz svinca. Ali mehki svinec, na kterem se pisanje ni moglo ohraniti dosto dolgo, so je vmaknil kmalo bakru (kotlovini), na ktercga ploše so pisali z železnimi klinci. Za tern so prišle bolj pripravno leseno platnico na versto, ktcrc so pozneje z voskom prevlekli in z roženimi klinčki na nje risali. Kmalu i>a но spoznali, do no gré s (ako okorno pripravo, ako bi kdo hotel kaj već, na priliko, colo knjigo pisati. Segli но po drevesnem Ustji, izpcrvega po palmovem. Egipčani šobili pervi, ki so perje krasnega drevesa — palme — rubili v ti namen; zutcgu voljo so Gerki egipčansko pisanje „teniško pisanje“ imenovali, ker so palmi — kakor še dan današnji daktilovi palmi — fenis (phoenix) rekli. Na palmovo listje so pu pisali le „svete bukve“ ; zato se palmovo listje tudi „sveto“ listje zove. Ker pa perhljivo listje sc ni dalo dolgo ohranili, so se poprijeli namesto listja drovesnega ličju (lupju), sosebuo lipovega, bukovega, brezovega, brestovega in javorovega, v ktero so iz pervegu vbuduli z iglicami pismenke, llitnci so rekli (accinti ličju „charta corticea“ ali „liber.“ Ime „liber“ seje v latinskem še do današnjega dne ohranilo, in pomeni to, kar po našem „knjiga“ ali „bukve“. (Morebiti tudi naša Hlovcnska beseda „bukve“ izviru ravno tako od ličju buke uli bukve'). Stari Nemci so pisali iz začetka na brezovo ličje. Od ličja do p 1 a t n a in p a v o 1 e je le ena stopnja bila ; rnu-zko (Pinsel) in barvo sta naslcdovalo svinčenik in pisno vernilo (tinta).— Ko tičica v zraku, ki prejadra v enim dnevu tišuc milj, Nmo pregledali sedaj tudi mi tišuclclno napredovanje človeškega uma, in dohiteli smo dobo Aleksandru Veliccgu (krog leta 336—333 pred Kristusom) — dobo, o kteri se jo višji omika v Egiptu pričela in v ktero je tisto bičje Prišlo v rabo, ktero so Egipčani papir (Cyperus papirus) imenovali, od k ter ega ime tistega občno z na-ttoga pisav n ega blagu izvira, ki ga še dan d a-11 a s n j i „papir“ imenujemo, akoravno sedanja baza po-Pirja jo vsa drugačna. Bičje papirno je tistega plemena, kakor je naše bičje, I(tcro poleg voda in v vodi rase in iz travnatega germiča dolgo in okroglo ali trivoglatne sterženate terstike kviško podaja, ktere imajo Koleno cvetno vernice. Tega našim ter-stikam enakega ličja rase ob potokih Kalabrie, Sicilie, Sirio in Egipta toliko, da jo gojzdu enako. Poglej podobico, ki ti kaže pokrajino poleg Ni la v Egipta; gosti gojzdjc papirnatih terstik s čopastimi versici obdajajo breg; zraven pa vidiš dalječ dalječ zadej trivoglatno piramido Egipčanov; bližji stoje nektcro daktilove drevesa; v vodi gomazi požrešni krokodil in plava sinja povodnica (Nymphaea coerulea); tudi čapljo vidiš storkljati po loki. Stari Egipčani so delali iz notranjega ličja terstik ver-šelje za jadra, vervi, človeška oblačila; egiptovski duhovni so si napravljali čevlje iz njega. Papir pa so delali iz notranjega ličja še eočnatih terstik, ktero so e tanjkimi šivankami ali ojstrimi mušcljnovimi robovi ođ (erotike ločili; več tako ločenega ličja so z Nilovo vodo skup prilepili, posušili in z zobmi likali. Dogotovljeni papir so imenovali „biblos“, od ko-dar tudi ime „b i b 1 i a“, „B i b el“ (po našim sveto pismo}. V starem zakonu sc jo imenovalo to bičjo „go m e“. Kmalo je jelo sloveti to pisno blago krog in krog po svetu tako, da so Egipčani po njem obogateli, in da sc je egiptovski knez Firm bahal, toliko papirja imeti, da jo v stanu celo armado s samim iz papirja skupljenim denarom imeti. Se ve da so je jelo sedaj veliko knjig spieovati. Začelo so so po tem tudi bukvarnicc, in kralj Ptolomcj II. soje sosebno z E um en o m, kraljem Pergama, skušal, ga prekositi v napravi veličanskega bukviša; zadnjič je iz zavidnosti, da bi Eumcn večje bukvarnice ne imel, celò prepovedal papir v Pergam prodajati, kar je Pergamee v veliko stisko pripravilo, ki so bili papirja za bukve že zlo vajeni. Sila kola lomi. Ko Pergamei niso mogli več bičje-viga papirja dobiti, so jeli živinske kože narneslo njega rabili, in tako je bil £00 let pred Krist, tisto sorte papir ».najden, ki se po deželi Pergam še današnji imenuje porga ment, na kterega so še o srednjem veku ljudstva pisale. Egiptovski bičji papir se je ohranil do 11. veka po Krist., vendar ga je pergament, čeravno dražji, zlo spod-rinul. Ko so Arabci znajdli iz bombaža (pavole) papir delati , se je kmalo razširila ta znajdba tudi po Europi — in egiptovski papir je nehal. Ti bombažasti papir je pervi, ki je našemu sedanjemu podoben in ki so sme prav za prav tudi osnova našega se-danjega imenovati. Arabci so tolkli namočeni bombaž z batini tako dolgo, da je bil kot sók, kterega so na dilati sušili in po tem likali. Pod imenom „gerškega pergamenta“ (Charta caltunea) so ga dajali na prodaj. Ali vedno višji človeštva omiki ni bil ta papir dolgo po volji, —bil je tako mehak, tako inak in perhek, da le s inazkami не je dalo na-nj pisati. V 13. veku okoli leta 1370 ho na Nemškem še le znajdli papir iz konoplja in prediva delati. K izdelovanju tega papirja pa se je zraven rók potrebovalo tudi pripravnega orodja. Ferva papirnica (Papiermühle) je bila napravljena v lotu 1390 v Norimbcrku. Kinalo Bc je razširil ti novi papir po tepanjskem, Francoskem, Poljskem, Laškem, Češkem, Angleškem, Danskem, »Švedskem, llusovskcm in po Švajci. Ko pa je bilo o napredovanji vedno višji izobraženosti človeške b u k v o t i ek a r s t vo znajdeno, jim šivo, nečisto in tordo blago iz konoplje ni bilo več vgodno; jeli ho po drugem blagu iskati, in lejte! kakor se najde biser v blatu ali zlata prah v vmazani sodergi, so našli nar boljši robo za papir — v scor zamelovanili cunjah. S cunjami, — kdo bi bil kadaj to mislil! — se je pričela nova in nar imenitniši doba papirstva in človeštva! Kdo bi se o tem no spomnil veliko pomenljivih besed našega Koseskega : ,, Zakon nator c je tak, da is malega rase veliko!“ Do 16. veka ni bilo druzega kot limanega ali pisnega papirja; pnzncješelc je bil iznajden t i s k ar n i papir. Človeški um jo s to znajdbo tako rekoč svoj cil in konec dospel, in kakor truden popotnik so je spočil sedaj tisuč in tisuč let terpečega trudljiviga iskanja. Ni tedaj čuda, da do leta ISSO se razun znajdbe mašili za izdelovanje papirja ni nič posebnega znajdlo o papirstvu. Od leta 1830 bo ho jele še le po papirnicah tiste imenitne mašine razširjevati, ktere delajo, kar ho pred roke delavcev delale, pa tako naglo in tako lično, da po stari šegi napravljeni papir so v ličnosti nikakor ne moro meriti н papirjem , ki ga izdelujejo sedaj mašine. Ako stopiš, prijatel, v tako papirnico, in vidiš iz valcja razvijati ne popolnoma izdelani in cinto suhi papir, ki je pred ‘Z minutama no voden sòk bil, boš ostcrmcl nad delom, iu občudoval bistroumnost človeško! Sedaj se suče žo tisuč in tisuč tacih mašin v Europi, ktere, če doštejemo tudi po čebrih in sitih po stari šegi napravljeno robo, vsako leto dodelajo 500 milionov funtov papirja, ki je blizo 66 milionov tolarjev vreden. Taka papirnica, osnovana po nar novejših znajdbah človeško bistroumnosti, dela v Vevčah pod Ljubljano in sc svitlomu nadvojvodu Janezu v čast imenuje „Janczia“. Čudil se boš, ako jo ogledaš, nad veličanekem delom, ki ga je vstvarila bistroumnost človeška! Ni le po tem takem resnica : da zgodovina papirja je zgodovina omike človeške? Nihče druff kakor papirnico s svojimi izdelki so vstvarilc tišuč bukvarnic, ki jih najdemo v mestih velicih, kakor v izbicah pohlevnih vsaccff» oinikaneffa človeka. Bukve in časniki grejo vsaki dan sedaj od cneffa kraja sveta do druzega, razširjajo vednosti iu znanstva po širocein svetu, in vežejo človeštvo cele zemlje v eno družino! Moč papirja je silna moč! Stari Slfirjani. Iz rokopisa obč. zgod. Matija Verlovca. Ne stari Ci reki, ne Rimci nam niso od Slavjanov, ako Ro sc ravno veliko z njimi pečali in so menda tudi z njimi vojskovali, nič ffotoveffa v svojih spisjih zapustili. Greški modrijani, ko so se hotli kaj novega naučiti, so šli v Egipt, v Babilònie ali do Indij; kaj nek bi bili zamoffli l"i severnih „barbarih“, ktere so kot divje zaničevali, in ktc-r|h jezikov niso razumeli, novega za učenosti zvediti? Grčki, naseljeni prek lleiešponta in po vsih breffih černega morja, poznali morda čez 50 slavjanskih ljudstev, s kterimi so tcrgovali; pa ker so vso njih misli le na lergovino obornjene bile, jim je bilo za druge zadeve teli ljudstev malo ali celò nič mar, in še vedili niso, da mnogo teh ljudstev jo ene kervi. Himci so se še le ob času cesarja Augusta razumeli, da Nemci so enega velicega naroda, in so si naredili prek Donave in llajna tunino taboriša v bran svojih mej pred njimi ; imenovali so to deželo Germanio — Ncmčio; pa le še 800 let kasneje je Tacit mnogo nemških ljudstev po imenih razločil, njih obnašanje, šege in navado popisal. Rimci kakor Gerki, zaničevajc vse „barbare“, so Slavja-ne menda še veliko manj od Neincov poznali, ako ravno so ž njimi nar beržo še več opraviti imeli, kakor z Nemci, llimci so bili prcošabni, da bi sc bili zmenili za jezike njim pod-verženih ljudstev. Hlavjuni so se, kakor vsak drug velik narod, bi rekel še dandanašnji — v vsakem kraji ali kotu drugnči imenovali; po teh imenih, ali čistih, ali popačenih — ker jih niso mogli pràv izreči — so jih Grcki in llimci klicali, brez da bi so bili zavedili, da mnogo teh ljudstev je enega naroda ali ene kervi. Kar so greški in rimski zgodovinarji G. stoletja o Slavju nih pisali, jim je bilo menda došlo po ustnem sporočilu, in sccr od daljnih daljnih in divjih krajev. Koliko je pa na tacih sporočilih resnice! — Narod, kteri je v sedanjosti nar veči na zemlji, je mogel tudi že pred — in ob časih Kristusa nar veci in še daljo okoli po široccm svetu vseljen biti; prazno bi utegnilo tedaj biti, ga med Nemce in Sarmate — in še te od Slavjanov ločivši — v neki kot na visoko severno, rnorzlo in nerodo-vito Dolsko-rusko spravljati, in ga od tam za vsako potrebo kakor iz Žaklja izsipati ; medtem, ko drugi, malo da ne, ravno tam svoje neštevilne Nemce, Góte, Longobardo, Vandale i.t.d. naseljujejo , ž njimi svoje preseljevanja narodov prek Donave i.t.d. speljevati, in vse to menda tudi le po ustnem izročc-nji. Nihče ne taji, da bi se ne bili Slavjani za Nemci po- > mikovali, ki so bili šli drugam si novih seliš iskat, in se tako njih zapušcnili seliš polastili; todo ti Slavjani so bili le ena veja — severna, velicela slavjanskcga naroda. Učeni si veliko glave belijo bolj starih sledov slavjan-skega naroda najti. Njih prizadevanje ni bilo prazno. Naj-dli so več spričeb od bolj starih slavjanskili seliš. Slednji jezik se scimi, rase, in razcvete iz nekih, njemu lastnih, majhnih in ne zlo številnih koreninic ; ker pa nimajo vsi jeziki enacih korenin, ampak slednji svoje, sc že po koreninicah dobro med sabo razločijo. Tudi nimajo vsi jeziki enacih čerk ali pismenk; tako niso imeli Greki našiga č in š, tudi ne mnogih druzih čerk; niso bili tedaj tudi v stanu veliko slavjanskili besed izgovarjati, kakor ne zamore pravi Lah slednje nemške besede izgovoriti. Taka se jo tudi Rimcem godila, da so kakor Greki vsako slavjansko besedo po svoje zavijali tako, da je bila malo ali nič več slavjanski podobna. Pri vsem tem so najdli učeni po celi Mali Azii, v Armenii, prek černega morja, pod Donavo v Trakii, Makcdonii do jadranskega morja, od Dunaja prek Donave do Rečje — (Rliii,-tie), in še po Talianskem veliko imen krajev, rek, gor, mest i. t. d. s slavjansko pa ne greško ali latinsko koreninico, v dokaz, kteremu se ne da soper govoriti, da po vsih teh krajih so Slavjani naseljeni bili. V silodavnih in čisto neznanih časih so je bil slavjan-ski rod razkrojil v severno, in ju zno-i z h o d no vejo; ta-lc seže od Rusie prek černega morja, na obeh straneh Donave do jadranskega morja, in v starih časih menda še veliko niže in zapopade zdaj južne Ruse, Rusine, Bulgarce, Serke, Ilirce, in Slovence. Pred Greki in Rimci so se bili imenovani Slavjani že v teh krajih naselili ; njih jeziki so veliko mehkeji od severnih Slavjanov, in se med sabo žlahtajo. To Jo naneslo veliko gorkeji sonce in dotika z bolj mehkimi jeziki, kakor sta bila greški in latinski. Brez vse dvombe se sme misliti, da v perzianskih voj-®kah zoper Greke, v Makedonskih zoper Perzijane, in v 4 Mitridaških zoper Rimcc so se Slavjani, pa brez lastnega imena, jako bojevali. Vse dežele od Černeta do jadranske-morja, prek Donave, in sicer od Grecie do Tatranskih gor, in od Dunaja do Tirola, se zamorejo v starih časih od Slavjanov obljudene misliti. Greki, preošabni, se niso z jeziki njim proti severji prebivajočih ljudstev pečali; kako, če bi seTrakidni, Makedonci, razun njih žlahnikov, Ilirci in Dalmatinci k Sla-vjanom šteli? Kako, če bi se tudi Ponónci in vse ljudstva med Dunujem, Tirdlam in Oglejem k Slavjanom pridjale? — Rimcam so bili Nemci onkraj Donave in Rajne; ta kraj Donavo so imeli Rhätijo (Tlećjej, Vindelieio, Nórikum — s sla-vjansko koreninico, Liburnjo, [strio in llirio, ki je pod njimi čedalje se širila ; pa nobenega ljudstvu vsili teh krajev no imenujejo drugači kot po deželi; tudi od njih jezikov nič ne vejo; zakaj bi sc jim ne dalo imo Slavjanov? Nemci in po njih tudi Rimci so Slavjanc Vi ude ali Vende imenovali; Dunaju so dali ime po Vi n d ih, in somu rekli „Vindobona“; in Augsburgu „Augusta Vindelicorum“, in tamošni ileželi „Vindelicia“. Tako so tudi Vindi ali Vendi, po razdjanji Ogleja, Vene tke sezidali, in leta 568 beži oglejski patrijarh pred Lombardi v „Grad“ na morskem otoku, unkraj močvirja; še dandanašnji mu prnvijo Grad-o. Leta 177 pred Krist, so se bili Rimci pervikrat v Ogleji naselili. V letu 175 pred Krist, so bili Čiči ali Istriani pod svojem kraljem Epulom rimsko armado pri reki Timavi vda-rili in razkropili ; tode konzul Manili jih jo bil malo potem zmagal in Rimcem podvergel, in za dve leti pozneje so bili novih 1500 družin v Ogleji naselili. Bele gore, ki so sc popred venetske — slavjanske — imenovale, so po Juliu Čez aru, ki je bil s tremi četami leta 59 pred Krist, v Ogleji prezimil, in „Forum Julii“— Cédât — Civi d ale sozidal, dobile novo ime, da se od tačas po njemu Julske gore imenujejo. Štrabo piše, da ob času cesarja Augusta so Ilirci vino in olje iz Ogleja tovorili, kar se jim je v Ogleju, kjer so svoje vina v perstenih posodah — anforah — hranili, prav čudno zdelo; Čiči tovorijo pa šo vina do današnjiga dne. Vse gore med Donavo, Verono in Tcrstam — llimci so mu rekli „Tergeste“ — so bile v siloetarih časih od Slavja-nov obljudene. Če so se bili Etrurci, tudi še pred Kimci, iz teh gor v sred Talianskcga naselili, lahko bi bilo verjeti, da so bili Slavjani; Slavjan se berž novega jezika nauči. Kar je Venečanov med belimi gorami, ki zdaj laško govore, imajo slavjanske obličja, oči in laso. Ko k nam pridejo, karee po-gosloma primeri, se kar berš slovensko nauče in čisto izgovarjajo , kar ni pravemu Lahu dano. Zgodovinarji pišejo, da so bili Slavjani zale postave, kostanjevih las in sivkasto - modrih oči ; da so bili krotak , zmerin in gostoljubin narod, ki je rad zemljo obdeloval in z živinorejo se pečal. Od tacega naroda, ako ni siljen, no grč dosti bojevanja ali vojskovanja pričakovati. Živeli so svobodno pod svojimi župani, ki so jih sami slavili. V večih in občnih zadevah so stopili župani cele velike okrajne vkup, in kar so sklenili, je obveljalo za vse. Koje bila velika sila, da so se mogli sovražnikom ali roparjem braniti , so si volili župani včlicega župana ali kneza, vojvoda—tujci so mu rekli kralj — da je na vojski njih poveljnik bil. Od kar se koli kaj od Slavjanov pomne, niso še nikoli v eno deržavo združeni bili; razpadli so marveč v zlo veliko ljudstev, ki so med sabo neodvisne in samostalne bile, in pozneje pod svojimi velieimi župani, knezi, vojvodi in tudi kralji živeli. Atila (šiba božjaj si je bil vse severne Slavjane, pa tudi južne prek černega morja podvergil. Da so se pod njim na francoskem in Talianskem bojevali, ni dvomiti ; zgodovinarji hišo pa še tačas od njih nič vedili. Po Atilovi smerli so se Potegnile slavjanske ljudstva, kakor mnoge druge okoli čer-hega morja, za svojo svobodno samostalnost, in so jo dosegle. Slavjani so bili prijatli mirti, — pa vender, ko so se mogli hranili in vojskovali, so eo veclcj, in do današnjega dne, moško in junaško bili. Kdo bi zamogel /.reči število Slavjanov, ki so sc pri Ilimskih armadah za cesarske namene jako bojevali ? Kakor Nemce je menda tudi mnoge Slavjane mikalo zu dobro plašilo pri liimskih armadah služiti; marsikteri Sla-vjan je pri armadi čast poveljništva dosegel in celò cesar postal; tako cesar Ju st i n i an ; tode on je svoje pravo slavjansko ime „Pravica“ iz perde prevzetnosti, na latinsko, kakor se je koli dalo, prevcrgel. Ako so bili 1’ononci Slavjani, so dali brez dvombe mnogo Slavjanov na cesarski prestol. Od kar so se bile nemške ljudstva ob času preseljevanja na Laško, Francosko in Spanjsko pomaknile, so se bili Sla-vjani dalječ okoli po Kuropi razširili ; čez Donavo so bili v sedanje Turško planili, in se po marsikterih vojskah, dalječ okoli po sedanjem Turškem naselili; tako so bili tudi čez polovico dežel, ki se zdaj nemške imenujejo, posedli; nekaj malo sc jih je bilo še ciò na Holanškem in Angleškem naselilo. Dosti jih je pa tudi bilo v njih poprejšnih deželah ostalo. Od tačas so si osnovali veci deržsvc, knezovine, vojvodine in kraljestva; tudi so počasi h keršanski véri pristopili. Slavjani Poljaki so bili že od 5. stoletja v svojih sedanjih deželah; do 10. stoletja se je prav malo od njih čulo; tačas so po nemških in čeških misionarjih kristjani postali. K njim spadajo Sležani in Pomorjani. C es ki Slavjani ali Čehi so prišli v drugi polovici 5. stoletja iz bele Horvacie , unkraj Tatranskih gor v svojo sedanjo deželo; nekaj Horvatov in družili slavjanskih ljudstev je bilo tudi i njimi prišlo. Samo, iz Kolonskega, nar berže jih je pomiril in zedinil, tudi stisk Frnnkov otel; pozneje so imeli svoje vojvode, in so se bili sred 9. stoletja pokristia-nili. Morovjani in Slovaki so ob enačim času in ž njimi v svoje dežele prišli. Polabski se imenujejo sploh vsi Slavjani, ki so se bili na današnjem severnem Nemškem, na obeh straneh Labe, бЗ do nje iztoka, zlasti na sedanjem Saksonskem, Uoruskem , v Meklenburgu i. t. d. naselili. Ti so večidel , in že pred več sto leti se ponemčili ; tode sc jih še semtertje kakošna cela srenja, obdanih od Nemcev, najde. Preveč od Nemcev stiskani, so so le počasi, od O. do 12. stoletja, li keršanski veri spreobernili. Husi, obstoječi iz mnogo ljudstev zlo raznih imen, ki so niso mogle med sabo nikakor pomirili, pokličejo Normane iz Švedskega; neki nemški rod, ki sc je Huse imenoval; njih vojvoda 11 uri k pomiri te ljudstva in postano začetnik ruskega carstva, in vse ljudstva pod njim so za naprej in do današnjega dne Husi imenujejo. Greški misionarji so jih konec 9. stoletja s koršansko véro seznanili, ki jo leta 899 pod njih knezom Vladimirom občna postala. Bulgarski Slavjani so prišli o koncu G. stoletja iz južnega Iluskega, so vdarili čez Donavo, in po mnogih vojskah z greškimi cesarji so sc naselili pod Donavo doli do černega morja, pa tudi po Albanskem in Grcškcm ; keršeni so bili leta 861 po sv. Cirilu in Metudu. Serba ki Slavjani so prišli iz Bele Serbije, unkraj Ta-tlanskih gor, leta 636, in so posedli dežele pod Donavo in Savo, in od Bulgarie do jadranskega morja. Keršeni so bili od rimskih misionarjev leta 638. Horvaški Slavjani so prišli tudi leta 634, poklicani od greškega cesarja Hera k lej a kot Serbi iz bele llorvacie, unkraj Tatranskih gor, in so posedli dežele, v kterih stanujejo; h keršanski véri so pristopili okoli leta 638. Med letom 592 in 595 so prišli tudi Slavjani iz bele llorvacie , unkraj '1'artranskih gor , in so posedli zgornjo in spodnjo Austrie, Stajarsko, Krajnsko, Istrio, Furlunio, Koroško , Soligraško, in nekaj Bavarskega in Tiroljskcga. Vse te dežele vkup so imenovali v tistih časih „Ka r a n t a n i o “, prcbivavce pa „Karantanc“,— sami so sc imenovali in se še imenujejo „Slovence“. Nemci jim pravijo še zmirej po etarem „Vindi“. Bojevali so so z bavarskim vojvodom Tasi lom v letu 595, pa tudi leta 613. Spredaj stiskani od Frankov, zadaj od Obrov, se zvežejo s Šamotom, ki je na Češkem vladal, in se z njegovo pomočjo sovražnikom vbranijo. Od leta 670 do 735 so imeli z Furlanskim vojvodom— Lombardom pogostoma boje; tudi so mu mogle ne-ktere pokrajne davek plačevati. Nar veči nevarnost je došla Karatanskim Slavjanom od franških kraljev. Kakor berž je bil bavarski vojvoda potlačen, so bile Nemcem tudi vrata do Karatanskih Slavjanov odperte. V tistih časih so imeli Slovenci pervega znanega kneza, ki jih je vladal; Borut se je klical, in popolnoma neodvisen je bil; todo sila vojske ga Iranskemu kralju podverže ; za njim je bil sin Karat, za tem Hotimir, in za Hotimirjem Vladuh slovenski knez. Tasilo II. bavarski vojvoda, so Frankom spunta, in si veliko Karantanskega podverže; todc od Karola velicega, franškega kralja, premagan, pride ob vse , da je prišlo tako tudi vse Karantansko pod oblast franškega kralja. Ta razdeli Karantansko v več dežel ali strani, večih ali manjih okrogov ; ta pošle va-nje nemško grofe jih oskerbovati, in druge na njih meje, jih braniti. Tako je bila svoboda Karantanskih Slavjanov čisto zginila. Mi-sionarji iz Ogleja so na Karantanskem do Drave, unkraj pa iz Solograda sv. véro oznanovali. Kamor so se bili koli Nemci, Goti, Svevi, Vandali, J Longobardi, Franki i. t. d. v novo dežele, kakor na Tebanskem, Gališkem, Španjskem in Afrikanskem naselili, so zgubili sčasoma svoj jezik, svoje šege in navade; pomešali so se z v deželah najdenimi ljudstvi, in so postali ž njimi nove Ijustva z novimi jeziki. Taki novi jeziki so talianski, francoski, španjski in portogaljski, ki sc govorijo numest poprejšnjega latinskega ali tudi druzih jezikov. Slavjani pa niso zapravili v svojih novih naselitvah ne svojega jezika, ne svojih šeg in navad; zakaj neki ne? — zato, ker niso v svojih novih naselitvah nobenemu družeča ljudstva najdli, kakor na Poljskem, Boruskem in Češkem, —ali pa so najdli, kakor v Sorbii, Horvacii in Karantauii , že od pred Slavjane, v deželah , s kterimi so se združili in pobratili. Ob času preseljevanja narodov so naši kraji, ravno na vratih Laškega ležeči, neizrečeno terpeli, pa vender vvse preseljevanja jih niso bile ob čvcrslega in bistroumnega Čiča pripravile ; v gorah, gojzdih in v podzemeljskih jamah so je bilo še zmirej veliko Slavjanov v tistih, scer strašnih, pa vender naglih viharjih ohranilo. Da bi bili Galci, ki so bili 500 let pred Kr. na Gerško vdarili, vse Slavjane od jadranskega morja nazaj za Tatranske gore pahnili, je menda čisto prazna. ------««a»--------- Mhujrujv off murr fi. (Povést franzoskega zdravnika iz harema.) „Iz Kahirc smo se, dragi doktor, v Aleksandrio vernili; Vi pa hočete še v Carigrad potovati in božje šibe na nje rojstnem domu gledati?“ Tako sklene Miroslav svoj govor, položivši knjigo iz rok. „Kaj le bi v Egiptu počel, ker je kuga že potihnula?“ eaverne doktor. Dolgo bomo pomnili 1835. leta v Kahiri ! Pel mescov dolg boj ! 8000 mertvih !“ „Culi smo, da ste bili tičas v haremu zdi;avnik. Oj! srečni zdravitelj 1 To Vam je vendar dostojno povračilo za nevarnosti bilo, v kterih ste živeli“ — ga podraži Miroslav. „Blizo in natanjko sim zares haremsko življenje ogledoval. Verjemite mi, nadlogo terdoserčnosti, ki kraljuje v haremu, je težji odpraviti kot kugo. Mnogo mnogo bom vedil o tem pripovedovati v Europi.“ „Dajto nam kaj mičnega za pokušnjo“ — ga prosi Miroslav. Zdravnik ee rad prošnji uda in jame pripovedovati: Nekega grozno vročega dne /.večer sedim pred svojo hišo v Kulaku, znanem kraji blizo Kuhirc. Ozirom se kmalo na Nil, kjer so jadralo bogate kupčijsko barke, kmalu proti Ka-hiri, ki je s svojimi kubeti (kupljami) in minerati (turni) lepši metno naših curopejskih mest. Samotna luna jo bleda po nebceu plavala; premišljeval sim povest Balzaka „limbar v dolu“ , ki sim jo bil ravno izbral. Kar priteče moj sluga Ibrahim, da mu jo skoraj sapo zmanjkovalo, da naj grem berž berž v Bekir-Pašatov harem; konj jo za to že osedlan. Nemudoma zajašiin vranca in dirjam po tihih Bulaških ulicah ; Ibrahim za mano korači. Porvikrat me je bil zdaj Bekir-Paša v svoj harem poklical. Bolezen mora bili huda, nevarnost velika; Muhamcdani sicer no jemljejo radi ponoči zdravil, in vsacega človeka, to-raj tudi zdravnika v pokoji puste. Ko pridom k Bckir Pašatovem gradu, ki je v sredi krasnega verta, vidim, da vse je v hiši pokonci. „Bolnik mora kaj več biti kot kak mameluk ali sužen“, rečem sam pri sebi. Komaj stopim v vežo, že zaupije gospodar, ki je sklučen na divanu čepel in mo zagledal : „Joj! moja žena umira, pomagaj!“ ter pomigne strežniku, da naj me berž v stanico bolne pelje. Notri jo ležala gospa na železnim posteljšu — ta gizdost se je v hareme bogatinov spravila, akoravno koran na divanih spati ukazuje; — nje obličje je bilo skerbno z naličjem za-gernjeno, ker tudi zdravnik ne sme ženske jutranjih dežel drugači kot pokrite viditi. Žilo sim skozi tanjko zagrinalo po navadi pošlatal ; malo le je bila in sila naglo. Sapa ji je bila grozno teška, — reva je umirala. To berž Bekir-Pašatu povejo , — milo je zdihnul. Bole-zin neznano spoznati sim hotel tudi obraz njeni viditi, ali strežnik tega ne dopusti, rekoč, da mora o tem pred z go- »podom govoriti. Paša sam pride v izbo. „Kaj hočeš ? Jeli ne veš, da le mož jo sme razgernjeno viditi“. „Zdravitelj tudi — mu zastavim merzlo — ali hočeš raji da umcrje?“ „licei jo; za Mahomeda voljo te prosim.“ „Tak dovoli, da naličje odgcrncm!“ On mi pomigne, da le , in sklenem se ji glavo odgerniti. Da si ravno je bila že v smertnih težavah, se ji je vendar poznal na bledem obrazu lepoličju značaj, po kterem mlade orientalke slovijo. Znamnja z a vda n ja sim kmalo spoznal. Spervega sim hotel to očitno izreči, tode berž mi na misel pride, da utegne til kaka kovarnost biti. Sklenul sim molče počakovati, kaj bo iz tega. Uerž ji dam zdravilo, da strup iz nje spravim; kmalo potem ji odleže. Oči polne žalosti je v me ubernila ; zdelo se mi je, da v njih hvaležnost zapisano berem, in kakor da bi mi hotla kaj skrivnega razodeti. Ali revež si nisim mogel nobenega izgovora zmisliti, du bi bil sam ž njo ostal. Ne vem kaj bi bil dal, zvediti strašno skrivnost, ker vedno mi je bolj jasno bilo , da jo neka hudobnost iz poti spravlja. Ali ni mi bilo mogoče, — zapustiti sim jo mogel revo. — Drugi večer ravno ob tisti uri me pokliče Bckir-Paša sopet v harem. Mislil sim si, da se jo bolezin povernila ; pa ko pridem, mi Paša pravi, da ji je bolje. Ali s tamnim obrazom mi to reče. Nikakor nisim mogel njega krivega soditi; saj me je bil bolni na pomoč poklical, in tak lepo me prosil, jo rešiti. Ko se pa po dvorani ozrem, zagledam vse vrata s skopljenci zastavljene, ki so bili oboroženi z meči in jatagani. Uckir-Paša me gerilo pogleda, ter se zadnjič nad mano zadôre: „Zakaj si mojo ženo smerti otel?“ — »Ker ste me za to poklicali“ — mu odgovorim. — „Danes pa ti ukažem, da jo napraviš kakor jo včeraj bila.“ — „Moja dolžnost je ljudem življenje ohraniti, ne jih moriti.“ — „Molči I moj ukaz se mora spolniti, ako ti je življenje tvoje drago“ — rcčo Rekir in gordo ec zapači. Pred no pojdeš od tod, dokler ni mertva.“ Ko bi trcnul, mi je bilo nakrat vue očitno, kol beli dan. Res je, de bi tako nel — sim djal sam pri sobi, ter sim mislil na „limbar v dolu“, — povsod možje žene more; v večernih deželah s počasnim strupom domačih težav, v jutrovih pa s hitrim otrovom zdravnikovim ; tamkaj s šivav-nicami, tukaj z meči. Misel na žalostni stan ženstva mo je prederznega storila. Ko sim nekoliko pomolčal, rečem Pasatu : „Vašo voljo hočem spolniti, ali dvoje si zgovorim: pervo, da ter do molčite, drugo, da mi mertvo ženo prepustite, jo za zdravitelski poduk raztelesiti“. „Kar pervo zadene, imava oba vzrokov dovolj, zvesto molčati, — in zato tudi, kar drugo zadene, ti rad dovolim. Nje naglo smert in njo nagli pokop bova na kugo zvernila.“ Vzdigne se , da greva k nji v stanico. Napišem nekuj iz Iekarnice in pošljem Ibrahima v Uransko predmestje. Ko prinese zmes iz Iekarnice, jo ji dam po ukazu. Ona me milo gleda, — pa naglo in seréno spijo do zadnjega kančika vse, kakor da bi me bila hotla s tem prepričati, da stavi popolnoma zaupanje na me. Bekir se je zmerzlo deržal. Jo zapustivši, čakava zunaj sinertnega oznanila. No vém kaj sva govorila ; glava se mi je mešala. Cez eno uro nama pridejo povedat, da gospa je muciJa. Paša se jo vedel, kakor da bi hotel žalosti poginiti, lase si jo z brado pulil, z glavo so je ob zid zaganjal, in vse zna-unija grozovitne žalosti je kazal. Za tem zapove vsi svoji družini spat iti, češ, da v svoji preveliki tugi ne more nikogar zraven sebe terpeti. Ko so vsi zaspali, sva s Pašatom merliča skerbno v rjuho zavila; Ibrahimu pa rečem: „No boj se, in vzemi to butaro na rame, in pred mano hodi“. Luna je svetlo sijala ; eno je bila čez polnoč, čoravno v Orientu muecin ali čuvaj nobeno uro ne glasi iz straha, da bi ponočnemu angelju nepokoja ne delal, ki spijoč z razpetimi perutami svet varuje. Ibrahim medpotama ni čerhnul ; še le doma pred vratmi vpraša: „Ali hočete merliča v svoj vert pokopati? „„Ne, sim djal, le na divan ga položi skerbno.““ Ibrahim jo položi na divan in ji podglavnico rahlo pod glavo porine. Ni si upal ji rjuhe z obraza vzeti. „Kaj bote til počeli z merličem ?“ me dvomljivo praša. „„Jutri bo od amorti vstala““, odgovorim. Dva koraka jo od meno odskočil straha plah, kakor bi že vidil, da se merlič že dviguje, ter me debelo gleda. Zadnjič so dolzega čuvanja truden vleže. Jez pa čujem pri merliču, kdaj bo omotice moč jenjala. Scinco je vže zdavnej verhe piramid zlatilo. Po Bulaku sc je razlegal navadni lagoj tesarjev, vrisk oslarjcv , vodo-noscev, branjevk in prodajavk zelenjadi. Zdaj še le se začne smertnega spanja prebujevati; moč omotice, ki ji je bila vso zavest vzela, da je bila na videz mertva, je bila jela jen-jevati. Čutnice so se jele dramiti, in živci so si opomago-vali iz mertuda ; kri je začela po žilah spet svoj jaderni tek, koža se barvati, življenja toplota po vsih udih se razlivati, persi se dvigali, — oči so odperati belemu dnevu. Čez divan sklonjen, sim so lepoti njeni, ko se jo oživljala, čudil. Pervo, kar vgleda, sim jez. Tako pomenljivo milo me je pogledala ko prešnji večer, in zdelo se mi je, kakor da bi bila rekla: Ne morem govoriti. Ko spozna, da sc znajde v kraji, ki ni celò nič podoben nje prešnji bogati sobi, jo zakričala, in po imenu sužne svoje klicala. Al vso je tiho. „Za preroka voljo — zavpije plašna — kje sim? Al se mi sanja, je li resnica? Kaj se je z mano zgodilo? Povej mi: kje sim?“ — „Bodite brez skerbi, draga gospa — jo tolažim — pri možu ste, ki Vam je že dvakrat življenje otcl, in ki vas bo tudi dalje varoval. eo Verno začno ogledovati pođobšine, ki eo visele po eteni moje sobe, med ktcrimi eo bile tudi ncktere ženskine, in reče: „So to tvoje žene?“ Od cne pođobšine soBebno, ki je bila obraz neke objokane zapušeno gospo, celò ni mogla oči o b er ni ti. „Jokaš so? — milo ogovori podobo — joka» se, ljuba sestrica, dasiravno tvoja nesreča proti moji ni nič.“ Za roko sim jo hotel ves ginjen prijeti, pa jo je odmaknila sramežljivo. „Ne boj se — ji rečeni — nisi več neusmiljenim rabeljnom v pesteh; vse mi smeš brez skerbi razodeti“. Od začetka jo boječa molčala; ko sim ji pa dopovedal, kaj se je bilo ponoči ž njo godilo, mi je obljubila vse odkri-toeerčno razodeti. „Kno leto je preteklo — povzame čez nekoliko časa besedo, — kar so me bili očo moj Rekir-Pašatu za ženo dali z obilo doto. Kmalu potem so umerli. Tri mesce sc nisim mogla o nobeni reči pritožiti ; perva žena in oblastnica sim bila v njegovem haremu. V haremu Rckir-Pašata je bila pa tudi neka mlada zamorka iz Senarskega; že ko majhno deklice kupljena, jo ravno 15 pomlad dopolnila in v lepoti se razcvitala. Ljubila sim jo kot sestro svojo — ali knialo siin bila primorana spoznati, da sim kačo v svojem nedriji gojila. Ne le, da se je jela mojim poveljem ustavljati in gospodariti mojega moža in celi harem, je vedila v sercu Rckira tudi takosno sovraštvo do mene vžgati, da je jel me pisano glodati in sila gerdo z mano ravuati. To sim materi Rckira potožila, in ona, ki me je ljubila kot svojo hčer, ga jo več- krat resnobno opominjala. Moja nasprotnica o tem priložnost najde, me Pasatu kot nevarno slcduhnjo čertiti. Al hudobnici vse to še ni bilo zadosti. Pred suočnim mi s sladkimi besedami kave prinese. Brez suma jo popijem, —ali kmalu me napadajo strašno težave. Bekir - Paša spervega ni bil o tem ž njo zastopljen ; poklicati te je ukazal, ker se je bal za življenje moje. Moja sovražnica me oteto viditi, so grozno prestraši, in na vso moč rì prizadeva mojega moža prepričati, da ho me mora, naj velja kar hoče, znebiti. 1’red oči' mu je stavila, da bi ga jez utegnila zavdanja voljo izdati in vse njegove homatije odkriti, da je torej primoran si izvoliti mojo ali svojo Rincrt. Pri taki izvolji pa mahomcdancc kmalo to svoje stori. Ga v njegovem sklepu poterditi, mu je pripovedovala, da sim v ljubezni zastopljcna z nekim mladim oficirjem, ki se je v ženski obleki v harem prikradel, in več tacih laži — da me ima torej pravico v Nilu utopiti. Ce ima pa goljufani mož tolikosno pravico — je zamorka sklenila svoje obrekovanje — zakaj bi pa tudi pravice ne imel, kakemu zdravniku zapovedati, da naj hudobnico s strupom iz poti spravi. Nje namen je bil s tem, Vas, ako to storite, zavoljo njenega pervega hudodelstva k molčanji prisiliti. 8 c ti Zen ab jo sc govorila, kar Ibrahim, moj sluga, v hišo pride. Uerž si obraz z naličjem pokrije. Ibrahim, to viditi, astenni, da se iz mesta nc gane. „Saj sim ti bil pravil , da bo spet oživela", zavpijem nad njim , ga prebuditi iz straha. Pred me hoče pasti in me moliti, kakor da bi bil prerok vsegamogočni. „Opusti te burke— mu velim — edino, kar od tebe tirjam , Ibrahim, jo za oživljeno gospo skerbeti; zraven pa o ti zgodbi zvesto molčati. En teden je minul, kar je bila Seti Zcnab zdrava in cvetela spet ko roža; nje modro oko je igralo polno mile radosti. Moje serce pa jo bilo nepopisljivo veselo, da sim tako življenje smerti otel. Ali kaj je življenje brez prostosti 1 Žalost me prepade, ko mislim na to, da bi se ji utegnilo kaj žalega primeriti. „Prosta si — ji rečem — pa dokler si v Kgiptu , ti žuga nevarnost, kteri si ravno odšla; pojdi z mano v Carigrad." Ona reče : „Naj veči znamnjo hvaležnosti, ki ga zamore ženska možu dati, je odkritoserčnost. Vedi tedaj vse. Nekega verlega oficirja Tvojega rodu ljubim, in želela sim sl ga sa moža, še predin sim sc po povelji rajnega mojega očeta, čeravno e tužnim scrcom, Pasatu vdala. Milo sodi strašno stisko mojega serca, ki pervi ljubezni vdano mi vendar počiti žuga, zapustivši Tebe! Ti si mi dal z novega življenje, •—kot Tvoj dar mi bo, dokler živim, nar dražji spominek. V zastavo te moje obljube in hvaležnosti vzemi ti perstan, ki so ga bili pri meni pozabili, ko sim bila inerleč.“ Zdravnik, to izgovorivši, pakaže družbi, ki ga verno posluša, dragoceni demant, ki mu je levi kuzavec lepšal. „In naprej? naprej?“ zavpije Miroslav, ki ves v povest zamaknjen, nemore pričakati, kaj so je dalje zgodilo. „In naprej — govori dalje zdravnik — je smerti oteta šla med ljudi, in vsak je mislil, dato jo čudež. Jez pa nisim po časti in nobenem dobičku hrepenel; nar dražji darilo mi je bilo njeno življenje. Zapustil sim teškega serca Kahiro in jutri pojdem — v Carigrad.“ Zdravnik je bil komaj nehal govoriti, kar en strežnik iz gostivnice „Aquila d’oro“ sûbo odprè, in mu s skrivnostnim obrazom reče: Nekdo bi rad z Vami govoril. „Naj pride noter“ , pravi zdravnik. Z naličjem zagernjena prekrasna gospa stopi noter in pozdravi prijazno vse po svoje: „Zalem alejkum!“ „Moj Bog, ona je!“ zakriči zdravnik in se ne more začudenja zderžati. Iles je bila Seti Z en ab. Bežala je, nevarnosti harema oteta, k oficirju ljubljenemu, ali tega je zadela že davnej nemila osoda ; našli so ga enega dné v pušavi Abu-Zabeli grozovito umorjenega. Ne vedši reva zapušena, kam bi sesedaj vernila, kje bi zavetja iskala pred trinogom, ki je gotovo tudi kriv bil smerti v pušavi umorjenega, se je usmili neka europejska družina, ter jo saboj v barčici v Aleksandrio vzame. TÙ sem pridši zve preveselo novico, da nje rešitelj je tukaj, — perva nagla pot je k njemu. Teško bi bilo razsoditi, kdo izmed nju je bil srečniši o tem snidu. вз Drugi dun, ko ee zora komaj zaznava, se je francoska barka z razpetimi jadri žo proti Dardalenom spustila. Bila je pribežališče sorčncga doktorja in ljubcznjive Žcnabe, ktero so v Egiptu mertvo menili, — ali učenost in ljubezin jo je življenju, naročju keršausko vére in srečnemu zakonu ohranila. ------------------- M tir kolj Je žila j zakrito, bo neki itan očito. Resnična prigodlia. Na Češkim je bilo pred nekoliko leti grozovito zločinstvo dopernešeno. Židovsk tergovcc namreč , vernivši se iz semnja z denarjem doniti, je bil na samotni cesti od dveh tolovajev zavratniško napaden in umorjen. Na tleh u svoji kervi leže, ko je žo pojemal, bil je zdihnul, ter z milim glasam svojima morivcama še te besedico zaklical: „Čujta, čujta ! Kar kolj je zdaj zakrito, bo neki dan očito!“ Ljuta hudobnika pa sta ga neusmiljeno usmertila, dnar-jev in dragotin oropala, ter mertvo truplo u bližnjo germovje zavlekla. Po tem jo pobegneta. — Preteklo je bilo blizo osem let po moritvi; pa hudobnežev, ki sta jo dopernesla, ni bilo mogoče ne zvediti ne zasačiti. Poslednjič je tudi spomena te žalostne prigodbe zaspala, ter pozabila se, kakor so pozabi veliko drujiga na tej zemlji. — En večer sedi u neki kmečki kerčmi mnogo vaščanov prav zidane volje. Vince jim gladko po gerlu teče, da je miza mokra. Posebno eden zmed njih, z vinom že jako napolnjen, je za mizo silno razsajal, da je bilo le njega slišati. Poslednjič začne peti: »Kar kolj je zdaj zakrito, Bo neki dan očito.« Vnovič ei vina natoči, kozare za kozarcem izpije, pa še giasneji kriči in razeaja, ter v drugi č zažene evoje petje : »Kar kolj je zdaj zakrito , Bo neki dan očito! — Haliaha ! pa vendar ni očito!« Drugi gostje, okoli mize ga poslušajo in poslušajo. Pogledujejo se, ter potihoma poprašojejo eden druziga: „Kaj nek ima s to pesmijo, da jo v eno mero trobi?“ Debelo gledajo razujzdanca. Bil je poznan lenuh in malopridnež , pred nekoliko let siromačen, nekaj časa sem pa premožen, dasiravno sc je več po kerčmah potikal, kakor z delam se pečal. Pijanec jo pa v tretjič zatrobi: »Kar kolj je zdaj zakrito, Bo neki dan očito! Pa vendar ni očito! Pa vendar ni očito!« Hipoma vstane velik hrup u kerčini. Pridši briči sumljivima pijanca zagrabijo, ter ga sodnii izročijo. Drugo jutro se je preizkava začela. Od začetka je ter-dovratno tajil, poslednjič pa je obstal vse. Tudi svojega torarša, deležnika moritve, ni zamolčal. Pravica je nastopila svojo pot, in morivca na vislice peljala. Spolnile so se besede : »Kar kolj je zdaj zakrito, Bo neki dan očito !» j. è. i-azodela bistroumnoet njegova tako, da kmalu je obveljevala njegova beseda v sovetu učenih mož. Se ni bil 25 let star (v letu 1772), in že ga je kmetijska družba poslavila e posebnim pismom, v kterem ga je prosila: naj ji je podpornik z umnim svojim svetom in djanjem. V letu 1815 ga je izvolila za predsednika svojega. Fužinarstvo domače in tergovina s želesom in jeklom je cvetela, v prid njegov in blagor domovine, da je bilo veselje. Al — nenadoma sc nevihta dvigne v letih 1775 in 177C in žuga spodkopati dosedanja srečo. Prijadrale so rusovske in švedske barke, železa polne, na sredozemsko in jadransko morje in osule so s cenejšim blagom vse ondašnje somnjišča. Ne le skerb za lastno hišo, temuč še večja žalost, da ptujc blago bi spodrinilo domače, in da bi tri dežele veliko zgubo ter— pele vse prihodnje čase, presune domoljubno serce njegovo tako, da misli in misli, kako v okom priti vesoljni nesreči. Mnogočislani mož najde kmalu pot, da se mu pošilja vsa tista ptuja železnina v Ljubljano. Tu pa skliče izvedeno može in pametne kovače in ključarje v posvit, da preiskujejo in pretresajo ptujo robo in jo primerjajo z domačo. Poda se sedaj tudi na pot v daljne dežele fna Nemško, Holandsko, Anglcžko, Francozko, Laško in Svajco), da bi zvedil, kako ondi železo in jeklino izdelujejo; sklepa novo kupčijske zaveze, in se posvetuje z učenimi ni— doslovci in kemikarji, kako na višjo stopnjo povzdigniti fužinarstvo domače, in rešiti ga pogube, ki mu je žugala takrat. Nasledek tega potovanja je bil, da se je v rudninstvu toliko vednost prisvojil, da je zamogel vpeljati na fužinah svojih nove poprave , in da so ga cenili tudi učeni možje inostranskih dežel kot izvedenega rudoslovca. Od množili strani so mu dohajale sedaj častne pisma učenih družb, in slavni mineralogco Werner je njemu na čast neki epidot, ki ga je na Svinečki planini na Koroškem Zois pervi najdcl, Zoisit *) imenoval. Živa priča še dan *) Po bratu njegovem Dragotinu, učenem botanikarji, ki je umeri 1800, se imenujete dve cvetlici „Campanula“ in „Viola“ Zoisii, ki na Krajnskem rastete, ena trava pa iz Indije, ki sc tudi njemu na čast „Zoisia“ imenuje. današnji, koliko jc ncvtrutiljivi rudoslovcc doveršil v mineralogii, je krasna zbirka rudnin, ktcra kinci ljubljanski muzeum. Al nc rudoslovje samo je bilo našemu Žigatu pri sercu: iskreno je objemal vse okrajne natoroznanstva, in živo je hrepenel, poznati •vse, kar v tem blagodarjena krajnska zemlja, posebno gorenska stran, v svojih nedrijah skriva, kjer so bile njegove fužine. Veličanski Triglav je bil poseben ljubljenec njegov. Prehodil je vse hribe in doline po Gorenskcm, kjer mu nobena stezica neznana ni bila. „Gore, natvora in serčen prijatel so veliko-mogočne stvari“, je večkrat rekel. Al potovajc po svoji domovini, ni potoval le, da bi čas si kratil, — skerb mu je bila, kodar koli je hodil, množiti svoje vednosti in po tih biti domovini koristen. „Večkrat premišljujem — je pisal enkrat Vodniku — kak težko mora biti mravlji, preden slaba stvarica priti ra le eno suho sincrckovo šiljiče domu, da sčasoma nakupiči stanišče za veliko družinico svojo. Tudi človeka ne srne strašiti trud za domovino, čeravno v enem hipu le malo opravi: kamen do kamna palača, zerno do zerna pogača!“ Naš Žiga jo sedaj že tako slovel po svetu, da noben učen ptujec ni prišel v naš kraj, ki bi njega ne bil obiskal. Če je kak inostranec, posebno Anglež, pripotoval v Ljubljano in je popraševal po znamenitostih krajnske dežele, napotili so ga — pravi Kopitar — vselej naravnost k Zoisu, rekoč: „da on mu bo vedil vse naj bolje povedati“. Kako sereno ga je veselilo, da tudi iskreni prijatel natvore, nadvojvoda J o an je prišel našo Savico ogledavat, nam pričuje spominek, ki mu ga je postavil na tem mestu leta 1807. Izdelati ga je dal po domačem mojstru Lenartu Kelbcl-u i/. bohinske Bele. Potovajc po okolicah domačih pa je rad stopal v vsako revno bajtico in obiskaval delavnice bornega rokodelca; tam so menil s kmetičem o kmetijskih zadevah, tù se zgovarjal z rokodelcem : kako to in uno orodje popraviti, to in uno z večjim pridom izdelati. Kamor pa je prišel ljudomili mož, so ga sprejemali kakor očeta, ki si je z ljubez-njivo domačo besedo odpiral vsili serca. Kakor jc pa sam rad zahajal v hiše prostega ljudstva, tako je tudi k njemu smel priti kdor koli je hotel in kadar koli, ako je sveta, ali pomoči potreboval. Tako je imel Zois priložnot marsiktero bistro glavico spoznati, kteri je potem pomagal, kar je naj već mogel. Še zdaj imamo marsiktero živo pričo, kako verlo je podpiral domače obert-nike in rokodelce. Obdarovan z velikim premoženjem je pa bil Zois tudi mili oče ubozim. Kdor je bil zares v nadlogi, dobil je pri njem pomoči. „Siromake, bolnike Odeva po sto, Kup’ ranjenim like, Blazino mehko.“ Njcgqva blagodarnost je segla deleč po domovini pa tudi do so— sodnih dežel. — Še spričuje milo njegovo serce neka ajda, ki jo tudi p» Štajarskem in Koroškem poznajo pod imenom „Zoisle“ in ktera, kakor nam prijatel naš, gosp. fajmošter J. Hašnik v Trcbovljah zagotovijo, je pred ko ne spominek preblazega serca Zoisovega. „Neki miloserčen gospod na Krajnskem — je povedal star mož gosp. fajmo— štru , ko ga je za izvirek te ajde vprašal — so jo dobili ob hudih letih, iz Češkega, in jo tudi nam podarili; čeravno ta divja ajda ni velika prida, smo je bili takrat vendar veseli, še Bog da smo jo imeli, ker povsod rada raste in je tudi uima nerodovitnega leta ne zatare.“ Od tegia časa se je zaplodila ta ajda po Gornjem Gradu, Ljubnem, Lučah. Mo— zirji, okoli Šoštnna, Slovcnjcga Gradca do Drave, in tudi po Junski dolini na Koroškem. „Lahho si zrajtujem — nam je pisal naš prijatel — kako Ja je „Zoisla“ tudi v Slovenograško dolino prišla: bil je namreč žlahni mislinski fužinar Bonaca (naj mu je zemljica lahka!} z baron Zoisom si prav dober prijatel. Milostna moža sta berž ko ne se posvetovala: kaka lačnim ljudem v veliki nadlogi leta 1816 pomagati, in sta v ti ajdi našl& pomoček, ktera je v dobrih letih ljulika, takrat pa, ko jc bila zcmlj» silo nerodovitna, je bila revnim preljuba hrana.“ Kakor pa pravi rodoljub ondi, kjer je nemila esoda dolgo zatira— vala narodni jezik, da je zavolj tega omika ljudstva zlo zlo znostala. vse svoje žile napenja, da koristi tudi v tem prevažnom poklicu domovini svoji, tako tudi Žiga Zois. Vedel je Magi domoljub le predobro, kako zapušen je bil narod slovenski v pripomočkih omike, kak silo zanemarjen jezik njegov; prizadeval si je tedaj z besedo in djanjem buditi oterpnost tadanjo, o kteri pesnik resnico pôje: „Kdaj krajnsko kramljati Zois dramil je sam.“ — Kar se v sto in sto letih ne primeri, primerilo seje takrat. Previdnost mila mu je pripeljala v hišo njegovo dva moža, s kterima se bo pač na veke sponašala mati Slava, kterih pa — pred ko ne — bi ne bilo brez Zoisa bilo: Vodnika in Kopitarja. Že gosp. pisatelj življenja Vodnikovega v lanskem „Koledarčku“ nam je povedal, kako goreče je Zois užigal Vodnika za domače pesništvo in za opisovanje bukev, ki zahtevajo omiko naroda, — kako natanko in na drobno je vze njegove spise pretresal in popravljal, —kako ga spodbadal, da je spisal „veliko pratiko“ z mnozimi poduki za prosto ljustvo. „Živa potreba je —je pisal Zois leta 1794 Vodniku v Koprivnik, kjer je te tačas fajmošter bil — da za izobraženje našega naroda, za požlahnjenje njegove nravc, se napravijo pripravne knjige v nara-voslovji, zemljopisji, zgodovini itd. Da pa se ustanovi književni jezik, v kterem bomo vsi pisali, potrebujemo pred vsem dobre slovnice in slovnika“. Že ko je Kumerdej spisaval slovnico, ktero je Zois z Linhartom vred popravljal, in ko se je lotil tudi slovnika, je prigovarjal Zois Vodniku, naj tudi on se vdeleži tega dela, da tako z druženo pomočjo dosežemo, kar nam je pred vsem potrebno. Kumerdej ni doveršil slovnika, Vodnik pa je nemško - slovenski del pozneje izdelal, in temu vzrok bil je — Zois. Brez Zoisa, ki je z dušo in dnarjem podpiral Vodnika, in dostikrat, ko je že omagoval in mu tožil, da se mu „suši pevska žilica“, ga budil in oserčeval — javaljne nam bi bil Vodnik zapustil toliko mičnih pesmic, ki so še dan današnji dragoceni biseri našega slovstva, in množili družili spisov. Ko mn je Vodnik enkrat tožil, da njegova nemška pisava je slabar ga v pismu od 4. okt. 1795 prijazno tolaži, naj se zavoljo tega nikakor ne da strašiti nemški pisati, in pravi: „Razun Linharta se nas no— leden, tudi Kumerdej ne, ne more ponašati, da bi znal čisto nemščino pisati; dosti je, da se eden druzega le razumemo; saj smo mi I» Slovenci, in pred vsimi jeziki nam mora mar biti za materni jezik“. Al tudi Kopitarja bi menda ne čislali slavista, ko bi ne bil prišel v Zoisovo hišo. Čujmo, kaj Kopitar— ki je v letu 1799 kot domači učenik nekega baronovega sinovca k Zoisu prišel, in pozneje, ko je učenec njegov na Dunaj odšel, skozi 8 let do leta 1806 kot tajnikT knjižničar in nadzornik rudninske zbirke še pri Zoisu ostal, in, kakor sam pravi, ondi naj prijetniše leta svojega življenja vžival — v svojem, življenjepisu sam o tem piše: „Da sem slavista postal, ni toliko moja zasluga kakor naklučba tadanjih okoljšin. Baron Zois je imel takrat Valentina Vodnika za. hišnega slavista. Znano pa je, da Zoisova hiša je bila zbirališče vseh, ki so po učenosti ali po stanu imenitni bili. Tako je tudi grof Bell e garde, tadanji vojaški poveljnik, s svojo hčerko in njeno izrejitclco večkrat ob-iskaval Zoisa. Ko pa je bil Bellcgardc leta 1806 začasno v Kotar poklican, ste ostale mlada grofinja in njena izrcjitclca same v Ljubljani. Enega dne, ko pridite po navadi k baronu v gostje, mu potožite, da ravno naj bolje ljubljanske kuharice ne razumejo nobenega druzega jezika, kakor edinega krajnskega, in ker je vendar silo sitno, če se gospodinja s poslom ne razume, prosi izrejitelca barona: naj ji oskerbï za mlado grofinjo učitelja, ki jo bo nekoliko naučil krajnskega jezika. — Baron izvoli mene. Al oj! težava čez težavo, — za učenko mojo, ki razun francozkega ni razumela nobenega druzega jezika, ni bilo nobene pripravne slovnice krajnske, in jez sam se pred nisem pečal z njo. Kaj je bilo tedaj storiti? Vscdem se in spisujem v francozkem jeziku pervo pòlo krajnske slovnice, iz ktere se je moja učenka drugi dan ž» učila, in tako je šlo od dnd do dnč naprej; za vsaki nauk sem opisoval ulomek slovnice. V dveh mescih se je grofinja s svojimi posli že dosti dobro razumela. Kmalu polem pa se preseli z očetom svojim v Gradec in mojega nauka je bilo konec. S tim , da sem svojo reč nenadoma lako dobro pri Krancoznji opravil, sem nagajal neki dan Vodniku: če se bo se dalje obotavljal z izdajo svoje slovnice, ga bom jez prihitel o nji. Vodnik je zahmehoval trohico peterih ali šeterih pòi mojega slovniškega rokopisa, in me potem večkrat dražil: je li imam že svoje ^veliko“ delo v natisu! Na pervo zasmehovanje Vodniku le odgovorim: „Prijatel! ne norčujte se!“ — na drugo in tretjo zabavljanje pa sem tnu že odgovoril, da je bukvar Korn rokopis moj vzel že v natis. Vodnik bi bil vse drugo pred verjel kakor to, da jez. ki nikdar nisem na spisovonje krajnske slovnice mislil, sem jo že res izdelal. Ko pa se Je prepričal, da sem mož beseda, gaje to tako grozno razkačilo, da grč k založniku in hudo zabavlja zoper moje delo, in sicer tako, da nazadnje je baron Zois. ki je nama obema prijatel in podpornik bil, mogel pri bukvarju porok biti, da moja slovnica res ni slaba. Leta 1808 je prišla pri W. H. Komu na svetlo.“ Ta primerlej je naredil Kopitarja slavista. „Će bi bili — pravi Kopitar dalje sam — moji starisi konec leta 1800 ([takrat sem osmo šolo dovcršil) še živeli, sosebno pa, če bi ne bilo Zoisa bilo, bi bil šel jez vso drugo pot. V Zoisovi hiši sem zraven tega, da sem se izuril v natoro-znanstvu in nenadoma spisal slovensko slovnico, imel lepo priložnost iz-«bražiti se v laškem, francozkem, nngležkem in gerškem jeziku, in prihraniti si nektere tisučakc, kterim bi bil, ako bi ne bil na Dunaji izhajal s svojo gotovino, blagoserčni Zois še privergel, kolikor bi bil potreboval, — al ni mi bilo potreba.“ Linhartu je Zois pomagal prestavljati v slovenski jezik živino-zdravilske Wolsteinove „bukve od kug in bolezen“, natisnjene v Ljubljani 1792, kakor mu je bil na pomoč pri izdelovanju „Žup-nove IHicike“ in „Matiček se ženi“, ktere igre je posebno Zois spravil na gledišče, da so igrali v njih slavni gospodje in gospč, kakor grof Krane Hohenwart, Linhart in več družili. Zois sam je, kakor nam Kopitar pripoveduje, marsiktero slovensko pesmico takrat zložil, ko so talijanski pevci v gledišču ljubljanskem pevoigre (opere) igrali: „Ko se včasih nihče ni nadjal, da sc bo pela slovenska pesmica med laškimi, je začel pevec ali pevka v sredi pevoigre domačo pesmico, od Zojsa složeno, popevati, in v parteru in ložah je donel vesel hrup in plosk, da ni popisati“. Tako, vidimo, je domača beseda že od nekdaj bila naj prijetniši glas v ljubljanskem gledišču. Žiga Zois pa je bil iskren in djansk podpornik tudi vsacega druzega literarnega početja. Tako Abr. Jak. Pencel, bistroumen prevoditelj Dio Kassi-a, sam pravi, da Zois jc bil mecen vsim učenim pa nepremožnim, in da tudi njemu je bil velik podpornik. On mu je pervi del njegovega rokopisa, ki ga jc po nadlogah bil prisiljen v Krakovi zastaviti, iz zastave z 300 tl. rešil, in mu ga potem blagoserčno podaril, naj začeto delo dokonča. Žal nam jc, da nam prostor ne pripušča naštevati vsega, kar je Zois za olepšanjc ljubljanskega mesta, za podiranje starega mestnega zidovja, za nasipanje grabnov itd. storil; le tega še omenimo, da Zois je bil pervi, ki je Krakovčanom, kterim je posebno veliko dobrega storil, naravnost pot iz mesta v njih predmestje odperl, v ktero so pred le po ovinkih priti zamegli. Kdo bi ne bil želel takemu možu čverstega zdravja, in, če bi mogla biti, večnega življenja na tem svetu! Al previdnost božja je drugači sklenila — ni ga sicer poklicala zgodaj iz tega sveta, al poslala je nad-nj dolgo bolezen, da izverstni ljudoljub se skaže tudi izverst-nega kristjana, ki ves udan v voljo božjo je terpel dan za dnevom skozi 23 let velike bolečine, pa nikdar ni mermral zoper žalostno osodo. svojo. Že leta 1779, ko je bil v Rimu, je čverstega in krepkega moža, še le 32 let starega, pervikrat hudo po kosteh lomiti začelo, kakor njegovega očeta. Pa korenjak na duši in telesu se ni dal omamiti po protinu. Al ponavljala sc je huda bolezen tolikrat, da mu je na zadnje polomila noge popolnoma. V jeseni 1793 je bil zadnjikrat na svojih fužinah v Dohinji in na Javorniku; od leta 1797 pa — tedaj skoz 22 let — ni mogel već iz hiše. Napraviti si je dal po svoji lastni znajdbi «teliček na treh kolescih in spredej z mizico za bukve, papir in tinto, in v tem etoličku je veselega serca, kadar mu je odleglo, opravljal vso svoje kupčijske in znanstvine opravila. Ta stoliček je bil skoz 22 let vès svet njegov! Vcrh telesnih nadlog pa so v teku časa tudi druge britke prigodbo zadevale serce njogovo: vidil je domovino svojo v oblasti ptujega gopodstva, — doživel je hudo preganjanje austrijanske armade, od ktere je enkrat 300 bolnikov skoz 5 tednov na svoje lastne stroške z mesom in vinom oskerboval,— vidil je, kako so nevihte vojska in zatertega kupčijštva in na kant djana deržava tudi njegovi hiši premoženje spodkopovale — ■al, kakor smo že rekli, vse to je prenašal kot pravi kristjan s poter-pežljivostjo nepopisljivo. Čeravno pohlevna duša njegova ni nikdar hrepenela po posvetni slavi, ga je, ker je bil svojemu cesarju vseskozi verno udan in si »vest, daje zaslužil poslavljcnjc, ki mu gaje cesar njegov podelil, vendar z velikim veseljem navdal komnndcrski križ Leopoldovega reda, ki mu ga je poslal Franc I. Al od dneva do dneva je huja prihajala bolezen njegova, in čutil je, da bliža sc mu zadnja ura. Ko je svoji žlahti, ki ga je priserčno ljubila in spoštovala, izročil vse svoje zadeve (Zois ni bil oženjen), se je ločil zadnje dni svojega življenja od vsili posvetnih opravil, in 10. novembra 1819 zjutraj ob devetih je v Gospodu zaspal. 12. novembra popoldne je bil pogreb njegov. Vse mesto skor je bilo na nogah, — zares se je bela Ljubljana ta dan oblekla v černo odelo. Škof Augustin Gruber sami so ga pokopali. Mi pa sklenemo čertice življenjepisa z besedami pesnika na veke veljavnimi: Pred Sava nehala ’Z Jiohinja teč’ bo, Ko zabiti znala Zois! slavo Tvojo! -------------------- B. Stanko Vraz. * ^jugoslovanski pisatelj in pesnik, Stanko Vraz, je bil rojen 30.juni» leta 1810 v občini „Cerovec“ imenovani, v fari svetinski, dve male uri od Lotmerga in poldrugo uro od Ormoža na Štajerskem. Bil je tedaj list sladkili lotmerških goric. Ker so njegovi starisi bili kmečkega stami (oče je bil nagornjak) , so dali ga izperva v početno šolo svetinsko, pozneje v Lotmcrg, kjer je njegov ujak, učeni dekan in slovenski pi-satel, kteremu je svoje „Gusle i Tamburo“ posvetil, Mikal Jaklin za župnika bil. Kakor se v tadajnih perjolinh bere, je Jakob Fras bil priden šolarček. Stanka Vraza ime je bilo po pravem Jakob Fras,, al ker se je čisti slovenski duši ime Fras nemško zdelo, gaje spremenil v Vraz. Ime Stanko pa je rabil zatega voljo, ker je pri birmi dobil ime Konstantin, ktero Jugoslovenci so obernili v Stanko. Ime Fras je sicer nemško, ali rodovine s tim imenom se nahajajo od slovenskih goric dol do ogerske meje. Nemške kancelije so domače Žcrovnik pir tavilo v nemško Fras. Se zdaj se nahajajo rodovine, ktere po domače se velijo /erovnik, v javnih bukvah pa so zapisane z imenom Fras. Tako se občina, ktere oddelek je Cerovec, veli Žerovincc, — zato je Stanko pod imenom „Zerovinski glasi“, poseben zvezek krasnih pesem na svetlo dal. Pred ko ne je Vrazov praded bil župan tega okraja, in po njegovem imenu je dobila vsa okolica ime „Žcrovince“, kakor sosedne vesi Ivankovec, Mihalovci. Frankovci, od županov Ivana, Mihala, Franka, kteri se v listinah nahnjnjo zapisani ob vladanji Matija Korvina čez Stajarsko. V latinske šole je Vraz naš prišel v Maribor, in tam sem jaz se naj pervič z njim soznanil. Bil sem v 3. razredu začetnih šol, ko je bi] Stanko v 6. gimnazialni soli. Bilo je lepega, jakega mladenča veselo gledati. Gimnazij ni imel zalšega dijaka. Visok, kakor mlada jelva, rodečega lica, černomanjastih las, in nekako orlovega nosa, je stopal naš Stanko po ulicah mesta, kakor mlad jelen, /e v gimnnzii se je izobraževal marljivo s prebiranjem lopoznanstvenili knjig. Slavno- znani gosp. dr. Miklošič in prezgodaj umcrli Jakob Košar *) sta bila mu součcnca tukaj. Leta 1836 na jesen je prišel v modroslovnc šole v Gradec. TÙ je pričel delati naj pcrvlje za slovensko slovstvo. Oni čas je bilo več mlndenčev, kteri so se združili v povzdigo slovenskega slovstva. Imenujemo med drugimi dr. Antona Murka, slavnoznanega pisatelja slovenske slovnice in slovnika. Ti mladenci so se vsaki teden shajali in pogovarjali in podučevali, in tako pervi temelj položili slovenskemu pi-satelstvu na iStajarskcm. Leta 1833 pošlje mnriborski gimnazij druzega sokola v Gradec, kteri je skoro bil duša malemu družtvu slovenskih pisateljev, — Oroslava Cafa, zdaj slavnoznanega slovanskega jezikoslovca. Murkov slovnik in slovnica, nekoliko zvezkov Smidovili povest za mladost v slovcnšino prestavljenih, zbirke narodnih slovenskih in mnogo družili krasnih pesem bile so plod tega hvalevrednega tersenja. Leta 1837 pridem tudi jaz v Gradec. Stanka najdem v pravoslovnih šolah, Košara v bogoslovnih, tako tudi Murka in Cafa. Miklošič se je pripravljal na ostro modroslovno preskušajo in je bil skoz •celo leto moj profesor v modroslovji po izstopu Likavccvcm. V kolo tih izobraženih mož sprejet sem se seznanil в slovensko *) Košar, Škofji kaplan in konsistorialni tajnik, ki ga je škof Roman ljubil, kakor oče sina ljubi, je umeri 1845. Med njegovimi spisi je dosta slovenskih pesem, po njem složenih, več tudi Killerjevih poslovenjenih. Prosimo tukaj očitno brata njegovega Jurja: naj ta rokopis izroči vredništvu „Novic“, ali pa kteremu koli slovenskemu domorodcu, da pride na svetlo. Pis. slovnico. Vraz je bil moj nevtrudljivi učitelj. Kraj njega sem se učil tudi vse druge slovanske narečja — in on mi je odpiral in razlagal duh narodne slovanske poezije. Dnevi, ki sem jih z njim preživel, bili so naj veselejši mojega življenja. Živo se spominjam, kako mi je igral na pišalki vsaki večer narodne glase in mojo dušo napajal s skrivno močjo. Tudi v francozkcm in angleškem jeziku bil mi je on učitelj in ostro mi je brusil vsako nalogo. — Živel je oni čas tudi v Gradcu prezgodaj umerli Sloveneo iz Gorcnskega Jakob Soklič, pozneje profesor na vseučelišču lvovskem. Ta bistra glava, za prilastenje ptujih jezikov prečudo sposobna, je bila Vrazu in meni pri učenju france-žčinc in angleščine voditelca. Ž njim sva čitala v originalu uzvišene drame Shakespearove in krasne poezie Bironove, ž njim melanholične poezije I.amartinovc. llog mu plati za blagi trud! Spomin na one ure dušne zabave mo še zdaj okrepčava. Od dčbe 1837 do 1840 je Stanko marljivo nabiral slovenske narodne pesmi. V ta namen je potoval po Kranjskem, Koroškem, Štajarskcm in Ogerskcm. Povsod je zapisoval sam napeve, kakor jih je čul iz ust pevcev in pevkinj, ker tudi v muziki je bil vest. Razun tega je izdal povesti iz nemškega prestavljene od prezgodaj umerlega Dragotina Samperla. in je pisal lep članek kot predgovor tim bukvam, v kterem podbuja Slovence skorbeti za narodno slovstvo. Podpisal se je v tih bukvah z imenom „Jakob Cerovčan“, po rojstnem kraju Cerovcu. Samperl, rojen leta 1813 pri svetem Urbanu blizo Ptuja, je študiral v Mariboru, kjer je že kot dijak prestavil Tilla 15ulcnspiegl-a in ga nam dijačecom v pozimskih večerih za kratek čas prebiral. Poznej je stopil v samostan Minoritov v Gradcu in je leta 1838 umeri. Nadušene svoje pesmi je zročil prijatelju Stanku, v kte-rega zapuščini se nahajajo. Leta 1838 na jesen je odšel Vraz v Zagreb, da bi tam izdal narodne pesine slovenske. *) Tudi drugi prijatelji in podporniki slovcn- *) V zapuščini pisem Prešernovih, ki jih ima izdajatelj „Koledar- skcga slostva, kakor Murko, Miklošič, Košar, Caf, Klajžar, Muršeo, so zapustili Gradec in šli na svoje mesta. Meni se je sporočila potem skerb slovenskega napredka. Elevilo domorodnih inladcnčcv je zmiraj bolje narašalo in slaba vejica je izrasla v dosta òversto drevo. Na jesen 1838 pridem tudi jaz v Zagreb in tam spet sem živel celo leto z Vrazom. Pozimi leta 1840 je Stanko zlo zbolel in bali smo se za njegovo življenje. Previdnost božja nam ga je otela. Al dolgo se ni mogel okrevati, ker legar (typhus) je hudo polcmil junaško truplo. Bil sem mu tačas zvest strežnik. V silni vročini bolezni svoje je pogosto blodil (fantaziral), — znamenito je, kar je enkrat v vročinskih sanjah kričal: „Hajd nad Turka, liajd ! hajd! Turk hoče Italijo prevladati; tega ne smé; čakaj, čakaj Turčin! za dvadeset let te ne bode več v Europi“. Drugi dan ga obiše slavnoznani ilirski pesnik gosp. Pavel Stoos, kteri je tadaj bil škofovski tajnik. „Pavle! mu reče Stanko, prinesi mi Bogeca.“ In tako je bil ono jutro previden s svetimi zakramenti umirajočih. Živa njegova vera mi je globoko v serce zarezala, in ljubljenega prijatelja še ožje z menoj zvezala. Stanko je bil verna, čista duša, brez vsake strasti ; strastno je le ljubil narod svoj. Zato pa so tudi njegove pesmi čiste in neoskrunjene. Ko se je sopet ozdravel, si je HorvaškO izbral za svojo drugo domovino. Živel je deloma v Zagrebu , deloma pri svojih prijateljih na deželi, včs jugoslavcnskemu slovstvu udan. Leta 1840 mesca augusta zapustivši Zagreb se ločim od Vraza na več let. Nisem ga vidil potem 8 let. Slučajno se snideva leta 184S čka“, se nahajajo tudi nekterc pismica Vrazove. V pismu (iz Gradca lfl.nov. 1837) je Vraz Prešernu, kteri, kakor je znano, nikakor ni hotel odstopiti od čiste slovenščine, med družim pisal sledeče: „Ichaber habe mich seit dem verflossenen Frühjahre vom undankbaren Felde, das ich fünf Jahre mit aller Liebe bebaute, zu- 1 rückgezogen, um nicht wieder zurückzukehren. Mit dem Slovenisinus hab’ ich es abgethan, zumal ich auf meiner letzten lieise alle meine Schriften, die ich vom Jahre 1833— 1836 im Slovenischcn besass, verlor. Seit vorigem Jahre schreibe ich nur illyrisch“. B. mesca augusta na pervi maši nekega mladega slovenskega duhovnika. On je prišel iz Dunaja. Al mili Bog! kako je bil spremenjen! Rudeée in polno lice je bilo vpadlo, in tistega živega duha ni bilo već v oni meri zaslediti, kakor sem gabil navajen poprej pri njem. Stanko je radi vsako družbico razveseljeval, in njegova šala je bila zmiraj polna dostojnosti; Vidil sc je iz vsake besede človek blagega serca in žlahnega izobra-ženja; — al sedaj je bil ves drug; lepe berke, ponosna brada in cernì lasi so bili tu in tam že sivi, in svetlo, ljubeznivo njegovo oko je zlo otemnelo; čisti krepki glas (Stanko je bil umeten pevec) je bil že zlo votel, — nadlegoval gaje hud kašel. Takošncga viditi, me obide silna žalost; žalibog! le preočitno je bilo, da nemila parka že prede na zadnji nitki živjenja njegovega! — — Nadjal se je še revež, da grozdje ga bode ozdravilo. Leta 1850 mesca sušca je obiskal svojo ljubljeno setro Anko in svoja brata. Pri tej priiložnosti pride tudi k meni v mesto Ptuj, kjer sem takrat živel. „Zdravi, Davorine!“ me pozdravi z muklim glasom človek stopivši v sobo, in ko se ozrem, vidim še bolj spremenjenega prijatelja Stanka, kakor je bil pred dvema letoma. „Za božjo voljo! — mu rečem — tak z Vašim zdravjem ne gré na bolje?“— „Jest, brate, — mi milo odgovori — moji dnevi so šteti; ne bodete mi mogli več streči, kakor leta 1810. Kadar so me zakopali, molite in mešujte za mojo dušo!“ Goreče solze so noji obadva oblile; dolgo sva si ležala brez glasa na prijaznih persili. — Spremil sem ga do grada Dornovskega, kjer je imel opravilo zavoljo svoje dedšine, in odondot se je pelai v Varaždin. Za dva mesca mi je pisal zadnokrat v Maribor, kamor sem bil iz Ptuja prestavljen, da njegovo zdravje je zmiraj slabejše; pljučna bolezen je bila od dne do dne huja, ki si jo je leta 1848 po prehla-jenju navlekel v neki veselici, ki so jo obhajali novo rojeni slobodi na čast. — Mesca maja mi prinesejo „Zagrebške Novine“ žalostni glas, da Stanka — ni več! Sklenil je 24. maja v Zagrebu. Mesca augusta preteklega leta obiskal sem Zagreb, kterega nisem že 14 let vidil. Pripeljani sc po pošti zjutra ob petih. Pervi hod je bil na pokopališče sv. Jurja k grobu rajnega prijatelja. Komaj ga najdem po izpraševanju pokopačn mertvili. Vsliši Bog! vročo molitev, ktero sem na grobu za pokoj njegove duše zmolil. Juterno solnco me je opomirijalo, da tudi on bode sopet vstal in da se bodeva enkrat vidila v lepši domovini. Natergal sem si raz grobn nekoliko cvetlic za blagi spomin. Gosp. Ivan Kukuljevič mi je povedal, da pred kratkim je naročil na Dunaj! grobni spominek za rajnega Stanka. Čeravno ne bo veličanskega načina, bode vendar očitaval potomkom mesto, kjer leži ■eden naj vredniših sinov jugoslavenskoga naroda. Bolj pa, kakor spominek iz železa, bodo ga slavile njegove pismene dela, ktere — na-«Ijamo se — vse bodo skoro vidile beli svet. — Naj te verstice služijo za tolmačenje slike, ki je „Koledarčku41 priložena in ktera, po Karasovi obrisana, nam Stanko Vraza — bodi Bogu milo! očituje že hudo hudo bolnega —1 grobu zapadenega. Davorin Terstenjak. DOROTA. Narodna igra u Hanc na Marskcin. Жо кет potovaje po Hani prenočil v Kromcrižu — pripoveduje slav-noznani pisatelj dr. L. A. Franki v svojem potopisu „Aus dem Ha-nackcnlande“ , natisnjenem v časniku „Unterh. a. li. H.“ — začujem nenadoma ropot pred durmi svoje spavnice, in v sobo stopi množica prečudno napravljenih otrok, ki nje prosijo: naj bi smeli igrati sv. Doroto. Eden izmed njih, debeloličen deček, imel je srajco (košuljo) čez hlače; okoli čela sc mu je svetil pozlačen lesen obroček, na herbtu pa je imel pripete gosje peruti, — očitovni je angeljca. Drug fant, ves v kosmati opravi, je bil černega, s sajami namazanega obraza; iz ust mu je visela kerpa škerlata v podobi jezika; grozno je ropotal z verigami, — očitoval je hudega (vraga). Med tema pa je stala zala deklica, belo oblečena, z dolgimi razpletenimi lasmi. Tretji fant je bil kralj z ličnim plajščem in s krono na glavi iz zlatega papirja. Dvema drugima se je na opravi in obrazu vidilo, da sta očitovala rabelj na; v rudeča plajšča zavita sta imela v rokah lesen s srebernim papirjem ovit * meč. Še en fant s papirnato čelado in papirnatim oklepom čez persi, pa brez meča, je bil vojščaku podoben,— Dovolim jim: naj igrajo komedijo. Al kak se začudim slišati legendo v preprosto pa izvirno in poetično igro zloženo! Tak mi je dopala, da dvakrat so mi jo mogli igrati. 3 Legenda od sv. Doroteje (Rotijc) je silo stara, menda že iz 4. stoletja; pa tudi v igro zloženo jo pomni narod marski že od nekdaj“. — Tako piše gosp. dr. Franki v navodu k ti igri, ki jo je vredno spoznal iz slovanskega jezika prestaviti in jo objaviti nemškemu svetu. Gosp. doktor nam je prijazno podal izvirni spis, po kterem smo se zvesto ravnali v prevodu slovenskem za „Koledarčka“, kteremu bi se utegnila toliko bolj priteči, ker spada v verste koled, navadnih tudi pri nas. Pribijali smo na koncu „Koledarčka“ tudi izvirni narodni napev. 1). Otidie: Kralj, Bogomil, Boiata, rabelj na. nagelj, vrag. (Vsi skup pridejo na igraliiče.) * * * Kralj. Bogu je znano in včs svet vd, kaj se nam spodobi, kaj je ljubo Bogu in ljudem. Bogomil! Bogomil! pridi, pridi! Kličem te loto uro! Bogomil (pride). Kaj poročaš, mili kralj? Kar od kralja nam je poročeno, vsigdar bode nuj spolnjeno! Kralj. Doroti nesi povelje ; nesi ji perstan zlat. Je li če moja kraljovnica biti, mora Krista zapustiti. Bogomil (k Doroti:) Dnrota ! Porota! divica krasna, kakor na morji solnce jasna; tù ti pošilja kralj povelje, tii ti pošilja perstan zlat; češ li njegova kraljovnica biti, moraš Krista zapustiti. Dorotn. Jez darov od kralja ne prejemam, jez le Krista Gospoda imam. Preden bi jez kraljovnica bila, pa Krista opustila, raji bi pod meč glavo djala. Kralj. Bogomil! Bogomil! kličem te toto uro! Bogomil. Kaj poročaš, mili kralj? Kar od kralja nam je poročeno, vsigdar bode naj spolnjeno! Kralj. Kaj je Dorota, divica krasna, kakor na morji solnce jasna, na dar moj odgovorila? ат Bogomil. Dorota, (livica krasna, darov od kralja ne prejema; ■ona le Krista gospoda ima; preden bi tvoja kraljovnica bila, pa Krista opustila , raji bi pod meč glavo djala. Kralj (sam pri sebi): Serce! kaj si mi tak nemirno? Kakšna sila te nahaja! Urno, urno, rabcljna pristopita in kralju moč varujta! Italicijna. Kralju moč varujva, čeravno za to ničesa nimava. Kar od kralja nam je poročeno, vsigdar bode naj spolnjeno! Kralj. Doroto , krasno divico, vzemita, v težko ječo jo verzita, tam jo mučita, terpinčita, nje lepote nikar ne glejta. Itubcljna (k /fornii): Dorota! Dorota! divica krasna, zgrabiti te imava, v težko ječo te vreči, tam te mučiti in terpinčiti, na tvojo lepoto nikakor ne gledati. — (Protu kralju obernjena) : Milostivi gospod kralj! čim huje mučiva in terpinčiva Doroto, tim krasneja je v ječi. Kralj. Doroto zgrabita, za mesto jo peljita, tam ji z mečen» glavo odsečita! Mlajši rabelj (le slarjemu) : Ti starejši Bortaš, liajd ! zame službo opravi ! Starejši rabelj (k mlajšemu) : Bom opravil za te službo, čeravno za to ničesa nimam. Ko bi pač bokal medice imel, da bi očver— stil serce si! — Al ognite se na vse strani, da nikogar ne ranim z mečem, zakaj tako bom hlastnil po Doroti, da v hipu se ji zvaliti mora glavu po zemlji. (Oba rabcljna derìsila meč nad glavo Borute. V tem pride angelj, prime o« meča in popeva :) 0 rabelj stoj in ne spclidj, Zaverni meč le svoj ! Ti pa, deklica, ne zdihuj, In glas zasliši moj : Že nngeljci te čakajo, Že venec zmage spletajo, Ti tron postavljajo! Za njim Bogomil poje: Jez bore! — žalo, žalo mi! v Kaj pač mi je počet’, Če krasna ljubeznjiva Dorota mora umret’? Gorjë, gorje, gorje! Kralj. Ilogomil! Bogomil! Kličem te toto uro! Bogomil. Kaj poročaš, mili kralj? Kar od kralja je poročeno, Tsigdar bode naj spolnjeno. Kralj. Čul sem od tebe hudo novico, da žalosten zdihuješ po Doroti, klepetulji, zavolj ktere se je tisuč in tisuč kvant že raznesla po okolici. Bogomil. Milostivi kralj! Jez zdihujem po Doroti, divici pošteni. Kralj (sam pri sebiJ: Serce, kaj si mi tak nemirno? Kakšna sila te nahaja! Urno, urno, rabeljna pristopita in kralju moč varujta! Rabeljna. Kralju moč varujva, čeravno za to ničesa nimava! Kar od kralja je poročeno, vsigdar bodo naj spolnjeno! Kralj. Bogomila vzemita, za mesto ga peljita, tam mu z mečem glavo odsečita. Mlajši rabelj k starejemu: Hajd! ti starejši Bortaš! za me opravi službo. Staroji rabelj k mlajšemu: Bom opravil za te službo, čeravno za to ničesa nimam. Ko bi pač bokal medice imel, da bi očverstil serce si! — Al ognite se na vse strani, da nikogar ne ranim, zakaj tako. lom hlastnil po Bogomilu, da v hipu se mu mora zvaliti glava po zemlji. (Oba «asticela meč nad glavo Bogomila; v tem pride angclj, prime »a meča in popeva :) O rabelj, stoj in ne spehuj ! Zavorni meč le svoj ! Ti pa, Bogomil, ne zdihuj, In glas zasliši moj: Že angeljci te čakajo, Že venec zmage delajo , Tvoj tron postavljajo. Vrag (ki celi čas igre e verigami ropota in s kostkami se igni, zakliče konec pesmi:) Kostka padla je — petnajst! (Po tem zagrabi kralja, plese i njim okoli in kriči:) Kralj je moj! kralj je moj! Vsi skup (pojo:) Hla je sveta Dorota, lila je sveta Dorota; Vila venec iz zlata, Vila venec iz zlata. Vila venec lilije Od device Marije. Prišel k nji rodu je kralj, Dòrico je snubil kmal : „Ako moja ti ne boš, Dora! v smert peljana boš!“ „„Tebi se ne zaročim, Zaročena Bogu sim ! ““ M. D. P. Trikratno srečanje. Povedka. 1. Leta 1832, enmalo pred vsimi Sveti, je peljala neka mati svojega sina v Gorico v šolo. Ko se vasi Satkano zvani približujeta, reče fantič: „Tukaj je bister studenček, mati! Jaz sem truden in žejin, počiva enmalo na tem kamnu“. „Le! — mu odgovori mati — tudi jaz sem trudna, in tukaj se ie zavoljo tega rada vsedam, ker se počiva v senci sv. Gore, in ker ta studenec je pripravljen za popotnike, ki nimajo božjaka za kerčmo. Olepšal je ta studenec en mašnik; sem ga že poznala, ko je bil še kaplan v It očimi ob času velike lakote leta 1817 ; zdaj pa je korar in nadzornik ljudskih šol v Gorici; ime mu je Valentin Stanič. Te bom peljala k njemu, date bo poznal predobri gospod, ki pridne šolarje ljubi, kot da bi njegovi otroci bili. Oh koliko lepih pesmic so nam ta lju— beznjivi gospod že zložili!“ „Kaj , to so tisti gospod — seže sinek vesel materi v besedo — ki so cele bukvice pesem zložili, kterih več iz pameti znam. Tista od „veselili učencev“ mi je stokrat v glavi: „Igrajmo se in veselimo Hopsasa zdaj tam zdaj tle! Zraven pa pridno se učimo : ’7j dinj Iv bodo kdaj možje!“ „Pač lepo je, da takih pesmic ne pozabiš! Povej mi, sinek moj, greš li rad v Gorico?“ „Zakaj ne, — odgovori sin — rad grem rad, pa še raji bi bil «el v Ljubljano; tam bi bil bolj med svojimi. Med Lahi mi bo dolgčas.“ „Tega sc nikar ne boj — zavemo mati — v hiši, kjer bo tvoje stanovanje, so ljudi naše žlahte. Sicer pa tudi vedi, da v Gorici je dokaj slovenskega ljudstva; že njeno imd ti to kaže. Tvoj rajnki oče «o velikokrat pripovedovali, kako so sc sčasoma v ta kraj Lahi naselili. Zlasti Benečani so bili, ki so hotli vse po svojem kopitu napraviti, kar so bili vpregli v svoj jarm, in kar bilo jim je bližjnega. Na gradu goriškem, kjer so je mesto začelo, so naredili pred velikimi vratami dva kamnata oroslana (leva), ktera sta očitovala benečansko vlado; pa naš mili cesar ju je ukazal, ko so mogli Benečani Gorico spet zapustiti, v kot za grad djati, in šc zdaj boš eno tih kamnatih zver za gradom vidil. Druge znamenja, ktere kažejo slovensko korenino Gorice, so: veliki terg, ki se imenuje „Travnik“; drug kraj mesta, ki se zove „Grapa“, spet drug „Studenec“, šc drug „Pristava“ — pa kaj ti bom vse to na pèrstc štela, sàj sčasoma koš sam vse boljše vedel, in slišal boš, da veci «lei Goričanov slovenski govori; samo nekaj malo tkavcov in nekoliko gospòde se vede furlanski* Sicer se znaš tukaj tudi nekoliko laškega jezika naučiti, in če več jezikov kdo zna, za več človekov oi> velja. V tem prikorači od Salkana po cesti neka žena z zibelko na glavi. Ko sc ona tudi pri studencu ustavi in si zibel z glave dene, sc zasliši jok malega deteta. „Od kod nesete to dete, Marjeta ?“ jo popraša mati mladega učenca. „Kaj me poznate?“ odgovori ona. „Moj Bog, kako da ne! Saj sve skupej v raboti travo grabile na dobravah tominskega grofa. Ali niste Marjeta Branikova?“ „Da, da! zdaj se spomnim. Vas poznam. Katra, kaj ne? — peljeto li sina v šolo? Moj Bog! kako je rajncemu podoben. — Tudi to dete se bo učilo, kadar nekoliko odrase. Mi je skorej žal, da je čečica. Iz Tersta jo nesem, poglejte jo! je čedno dete; imčji je Minca; (jo poboža) i sirotica, ti! — Nadzornik otročnice mi jo je skorej vsilil; je rekel, da jo bodo starisi nazaj imeti liotli; za znamnje mi je dal zlatega križića polovico, ki je bila čečici na srajčico prišita. Kadar bo bolj velika, ji ga bom okoli vrata privezala; (jo spet poboža:) ti božica, ti!“ „Koliko se vam pač plača za rejo ? “ „Malo —30 П. na leto; vendar nam tudi ta mervica nekaj zaleže. Tako je na svetu! Pred nekoliko dni sem peljala svojo mlajšo sestro v Tcrst v službo, zdaj nesem pa drugo in ptuje dete donni. — Z Bogom! Se moram podvizati, da nocoj saj do Plav prišetam.“ „Srečno! Tudi jez moram s svojim sinom naprej.“ Ko sc mati s sinom Gorici bliža, ju sreča tropa otrok, si so se našemu novincu že od deleč smejali in ga mémo grede zmerjaliV puntar, puntar! Sinek upraša mater : „kaj ima to pomeniti ! “ „Ne slušaj gerdih vlačugarjev! Po oblačilu se dostikrat pozna : iz kterega kraja da je človek. Tominec pa dražijo Goričani, da so puntarji.“ „Zakaj ? “ „Za terdno ne vem. Tvoj rajnki oče pa so mi pravili, da pred sto in še već leti so se naši gorjanci zoper Gorico nekaj spuntali, in od tistega časa jim je ostala zabavljica, da so „puntarji“, čeravno je ta beseda dan današnji čisto prazna, ker Tominci smo mirno in pridno Jjustvo, verno udani Bogu in svojemu cesarju.“ — Drugo jutro pelje mati sina v šolo. „Kako sc kliče ') sin vaš?“ jo popraša učitelj, mož velike postave, z očali na nosu in s šibo v roci. „Ime mu je Ivan Skal d“, odgovori mati, in ga prosi, naj bi imel s fantom poterpljenje, ker sirota nima očeta. „Že prav! — odgovori učitelj — že ne bo badiral *) , kar mu bom komandiral 3), bo pa tale pela.“ — V tem zaropoče s šibo po mizi, da se je pobeč ves stresel. — „Nič sc ne boj! — mu reče gospod, — to je le moja uzanca ’); le bejži danes še na špas 5); juter zjutrej ob osmili se bo šola začela.“ V tem pride neki drug oče s sinom, mati pa s svojim odide. 2. Ranega jutra mesca augusta 1815 je bila viditi nekaj strelajev nad Šiško na cesti gorenski tropa mladenčcv, ki so ali na ccstnili kamnih ali pa na trati pri cesti sedeli in se pogovarjali. Učenci so bili, ki so ravno doveršili šolsko leto, in ki so zdaj šli donni, spremljani do tega kraja od svojih tovarišev. Ivan Skale povzame besedo: „Tukaj smo zdaj zbrani, — morda zadnjikrat v svojem življenji. Ljubljana, kjer smk preživeli marsiktero veselo uro in nas je učil naš mili oče Kersnik, Ljubljana naj nam bode na veke ljubljena!“ ') KI iče, to je, kako mu je ime (come se chiama)? 3)Badiral, to je, pazil (ubbidire). ') Komandiral, to je, ukazal. ') Uzanca, to je. navada (uso). s)Bcjži na špas (spasseggiare), to je, idi sc sprehajat. Pie. Semrajcov Davorin pa, ki jc do dosihmal tiho na kamnu sedel, zdaj vstane, prijazno vse pogleda in reče: „Pač zadnjikrat smo tukaj zbrani, ker osoda bo vsacega na drug kraj peljala. Al ne pozabite : „Da vikše dolžnoti in slavniše ni, Ko v domovine čast, Blagor in srečno rast Delati, dokler naš Triglav stoji!“ Tega nikdar ne pozabimo, akoravno nas bo razkropila osoda. — Srečni, bratci vsi!“ — Učenci si sežejo v roko, in ko;se razidejo, se razlega na desni in levi sladka pesem: „Kje dom jc moj?“ itd. Skale jo maha z nekimi drugimi Gorenci vesel proti l,oki ; tam se verne na levo, grč na Tominške v Ccrkne, kjer prenoči. Druzcgs jutra grč naprej, doli po grapi in na Šcnbiško goro, kamor je okoli poldne došcl. Da bi se nekoliko odpočil, stopi v gostivnico, si dit napraviti južino , ter pripovedava od Černe šole. — Ta hip stopi kmet k njemu in ga prosi, naj bi mu prebral pismo, ktero je prejel iz Pariza. „Moja sestra mi piše Irancozki, mu reče; ali tukaj ni nobenega, da bi znal ta jezik. Vi pa, mladi gospod, morda razumete francozki?“ „Dajte mi pismo; bom poskusil, ali bom kaj izmotal. „Ga nimam pri sebi, pa berž čem skočiti po-nj in ga hitro sčm prinesti.“ Kmalu prinese gorjanec pismice ; ž njim pride njegova žena in majhna punčica, okolj 13 let stara. „Tukajle je pismo , reče kmet. Nas bo prav veselilo, če ga nam preberete; že nekaj tednov ga imamo doma. Moja žena in naša punčica bi tudi rade slišale: kaj nam sestra piše.“ „Piše — pravi Skale, ki je pismice prečital — od potovanja po morji iz Tersta do Marsilja, in od tam do Pariza. Pisala je tudi, kako dobro sc ji godi v Parizu itd. — Zadnjič še pristavlja: Al je še pri vas mala Milica? ali se je zvcdlo kaj od njenih starišev, ali ima še pri sebi tisto polovico križića? Ce starišev nc izveste, obderžitc punčico; ona je pridna in marljiva; ko je bila pri meni v Teistu, seje naučila tudi prav lepo šivati; moj mož jo je kaj rad imel.“ — „Kaj se jočeš, ljuba moja?“ — upraša Skale mlado deklico, kteri so se v tem vtrinjale po licah debele solze. „Vam bom pa jez povedala — odgovori žena gorjana — saj jez Vas poznam.“ „Kako to?“ „Niste bili Vi tisti mali fantič, ki Vas je Vaša mati pred več leti v Gorico v šolo peljala?“ „Znabiti! Ali ste me vidili?“ „Moj Bog! se li ne spomnite, ko smo počivali blizo Salkana pri Staničevem studencu?“ „Je že pač dolgo. Vendar pomnim še pervo hojo v šolo. Vi ste nesla zibelko na glavi.“ — „Da, tako je bilo. Dete. ki je bilo v zibeli, je— ta punčica.“ „Zdaj vse zapopadem, pravi Skale. Ali kdaj je bilo to deklice spet v Teretu?“ „O, to je dolga storija. Tudi od naše Katre, ki je zdaj na Francoskem, bi Vam mogla veliko povedati; pa to Vam bom povedala, kadar se bomo spet vidili. — Tiho bodi, Minca, saj ta gospod te poznajo.“ „Ne bodi žalostna, Minca, saj si pri dobrih ljudeh.“ „Kaj mi vse to pomaga, odgovori ona, ker vendarle nisem pri stariših. Vem, da no bom imela poprej mirti, dokler ne bom“ — — „Zaupaj v Boga in mir ti bodi! Zaupaj v previdnost Njegovo, v kterega rokah smo vsi. Veseli me, da te vidim tako lepo odrašeno, in še bolj, da slišim, da si pridna. Morda se bova kmalu spet vidila, in kaj velja? da tistikrat bodeš srečna. Zdaj pa grem tudi jez svojo pot. Z Bogom!“ „Z Bogom! Bog pa Vas usliši!“ — pravi Minca in gre jokaje v hišo svojih rednikov. 3. Pomladi se ne spreminja le pomlajena narava, temuc tudi človek, ki se o nji raduje. Takemu je takrat mala stvarica zadosti, da veselja poskakuje. Al vsem ljudem ni dano veselim biti pod milim nebom proste narave, zlasti takim ne, ki živijo v velikih mestih, kamor ne seže krasota poljskih cvetlic in glas onih krilatih pevcov ne, ki od veje do veje, od drevesa do drevesa skakljajo in prepevajo milejše pesmi do tistih, ki se razlegajo po mestnih glediščih. Tako se je godilo tudi neki gospej v Terstu, ki je pomladensk dan. leta 1849, svojega moža prosila, naj bi jo peljal na sprehod ali v Skedenj ali pa na Občino. Ko ji mož na to odgovori, da nima časa ne to ne drugo nedeljo, in da pa s svojimi tovarnicami lahko gre, kamor se ji poljubi, ker konji in kočija so vselej pripravljeni, se je gospa jokati začela, in se je tako britko jokala, da jo mož uprnša: „ali ji jc res toliko ležeče na sprehodu ob nedeljah?“ „Da! — mu odgovori gospa — ne ravno zavolj sprehajanja, al dozdeva se mi vedno, da bi jo mogli enkrat na sprehodu najti. 0, moja ljuba Minka! o moj llog! Kdo vi. kod je reva in kako se ji godi — morda mora služiti in za košček kruha veliko terpeti. Oj ! da bi še živel nadzornik otročnice, bi me ne skerbelo tako, al — — Solze se gospej spet po obrazu ščurkoma ulijejo, — vzdigne se in gre v drugo sobo, da bi se tam prav izjokala. Malo potem pride hišna k nji z nekim opravilom. Ko jo zagleda, se še bolj jokati začne. „Kaj vamje, milostljiva gospa, jo upraša dekla, da se spet jokate. Že večkrat sem Vas vidila objokano; povejte mi kaj Vam je? Iz serca se mi smilite, in kadar Vas vidim žalostno, tudi mene jok posili.“ „Sem žalostna, ker--------pa kaj me izprašuješ? kaj je tebi mar za to? —Vidila sem pa tudi jez tebe večkrat jokati; kaj je pa tebi? Kaj se ti ne godi dobro pri nas, povej mi? ali ti je, ker si komaj en teden pri nas, morebiti dolgčas, (lovori!“ „Milostljiva gospa, ne bodite huda! Pri Vas mi je dobro, kakor da bila bi pri lastnih stariših; pa jokam se večkrat zato, ker sem sirota, ker ne poznam ne očeta ne matere, in ne vem: kje sem doma.“ „Kako? saj si mi rekla, da si iz tominskih gori doma, in da tvoji starisi še živijo.“ „Moji redniki še živijo, al starišev nimam.“ „Uboga sirota! zares si milovanja vredna. Tak nimaš starišev? Al vedi, da tudi jez sem imela — hčerko, pa je že 16 let tega. kar od nje ničesa ne vem; Bog ve, kje da je, in če še živi! Zdaj vem, kaj je pregreha, da — —“. In pri teh besedah se ji uderd spet solze po bledem licu. „Za božjo voljo ne jokajte sc toliko, draga gospa“, odgovori mlado dekle. Bog Vam bo že pomagal — pa kaj bom govorila! — prosim Vas lepo lepo, draga gospa, pomagajte mi, da svoje stariše najdem. Vi pridete v veliko hiš, povejte tam, da imate siroto pri vas, ki išče «tarišov, in da ima znamenje pri sebi. Moji redniki so mi dali polovico zlatega križića, in so djali, da je bil na srajčico zašit, in da križčck. je znamenje, s ki crini bom stariše dobila; glejte ga!“ — „Pokaži, da bolje vidim !“ — Gospa obledi in se zgrudi na tla. Ko se sopet zave, zakriči na ves glas: „Minca, ti si moja, ti si naša hči! O veselje nebeško! da te spet imam“. — In pri teh besedah se sklone čez njo in jo objema, da bi jo bila skor zadušila. V tem pride tudi gospod — oče zgubljene hčerke, in iznova se začne iveselja jok, objemanje in poljubovanje. Zdaj jame Minca jima pripovedovati, kje da je bila in kako se ji je godilo, in zadnjič še reče: „V hiši mojih rednikov se res čudeži godé. Tisti dan ko je kmetica po me prišla, je pripeljala svojo sestro sem v Terst v službo, in ona je zdaj omožena na Krancozkem v Parizu“. — „Katarina?“ upraša gospod. „Da, Katarina ji je ime“, odgovori Minca. „Večni Bog! ona je služila v hiši mojega rajnega očeta, in zdaj so spomnim, tla je bila prišla v službo en tlan poprej, ko so tebe odnesli. Zdaj mi ni treba nobene spričbe več, da si naša! Bog, tvoje irne naj bode ceščeno ! Tvojim rednikom pa bom še danes pisal, ker jih hočem poznati, ki so tako milo za te skerbeli.“ Na to poterka nekdo na vrata, in ne čakajo odgovora stopi v sobo znanec gospodov — Ivan Skale. Gospod ga prijazno pozdravi in perva beseda je: „Tukej je naša hčerka. od ktere sem ti bil že tolikrat pripovedoval“. Minca stopi k Skalčtu, ga prime za roko in mu prijazno reče : „Me li še poznate, mili gospod? Vi ste bil uslišan; zdaj me vidite tretjikrat — in vidite me presrečno. Zdaj imam , po čimur sem hrepenela, zdaj sem pri svojih ljubih, ljubih stariših! llog daj tudi Vam srečo!“ Radosti vseh zdaj popisovati ne morem , ker radost je iskrica duše, dušo pa popisovati, kdo more? Govorili in pravili so eden drugemu veliko in dolgo časa, da se je že mračilo, ko seje Skale poslovil.— Za nekolikot let je bilo slišati, da Minca se je omožila z nekim verlim uradnikom. Ivan pa je — jadral čez morje. Ivan Kuk. - «ф« Potovanje po okrajnah slovenskega naroda. Ulomek iz oltširnišegii rokopisa. Ako potujemo po zemlji, na kteri biva slovenski narod , vidimo, da se v severo-zapadu talijanskega in nemškega naroda dolikuje, in da tako tri naj večje in naj iincnitniše curopejske rodove, slovanskega, romanskega in nemškega meji. Kot mejni steber stoji veličanski Triglav ne daleč od tistih gor, poleg kterili se deželne meje Primorja, Koroškega in benečanskegakraljestva združujejo. Od tudi se začenja meja slovenskega jezika in pelje po gorah, ki so med roklansko in rezijansko dolino. v videmsko delegacijo na Talijansko, obsega rezijansko dolino (s slovenskimi seli: Dela. Rezija, Njiva. Osojan, Lipovec, Korito in Stolbica), potem gre čez hribe do izvira Tera in do terga Tercet, na dalje proti izhodu poleg gričev nad kraji Nicmc, Ahtcn, Fojda, Cevdat (Staro Mesto) in čez Sv. Goro, ter se združi z ilirsko deželno mejo v okraju korminskem. Od tod naprej gre meja v sredi med ravnino in griči pod slovenskimi občinami: Mirnik, Medana in Cerovo proti Podgori, prestopi Sočo, objema slovenske sela Standrež, Rubija pri Gorici, Zdravšino in Doberdob nad Teržičem in sc pri Stivani (S. Giovanni) blizo Divina z morskim obrežjem sprime. Zdaj je kraj morja naravna meja do Pcrana, izuzcinši samo mesta: Tcrst, Mile, Kopar, Izla (Otok), in Pcran. Na ti poti, kakor je tu popisana, sta si slovenski in talijanski jezik soseda. Pri Pcranu se začenja meja slovenskega in hervaškega narečja, in sc vleče skozi dolino Dragonja ali Rukava proti gričem in selom Topolovec in Sočerg, potem med Rakitovičem in Zažidoin, Jelovicami in Podgorsjem, Golacom inObrovom, Polonami in Novim gradom čez Pasjak in Jclšane, dokler se s krajnsko deželno mejo združi, in gre s to vred čez Prezid do Osivniške fare. Zdaj se za mejo pravega slovenskega narečja, razun kočevske okolije, sme čislati poteza med nemškimi farami: Morovice, Kočevska Reka, Skril. Log, Nemška Loka, Planina in Cermošnice, in med slovenskimi farami: Osivnica, Fara. Uanjaluka, Tergili Semič do Gorjanskih verhov. V poslednjih slov. farah, in po metliški okolici bivajo „beli Krajnci“, kteri govore slovensko-hervaško narečje, in ravno zaznamovana čerta sme veljati za mejo belih in čer-nih Krajncev, dasiravno je gotovo, da ljudje v Gcrovu pri Osivnici, v Plešici, Delnici, Ravnigori, Škradu, i. t.d., ki so že nahervaški zemlji, bolj slovensko-krajnsko govore, kakor pa beli Krajnci, tako da bi skorej treba bilo od morja in Bakra vleči potezo, ki bi šla blizo vojaške krajine proti Karlovcu in štajerski meji. Od Gorjancev in Žumberčanov na Hervaškcm, ki govore serijsko, kakor Bojanci pri Vinici, v Marijinem dolu, pri Pretoki in v Hrastu pri Metliki na Krajnskem, pelje meja slo- venska proli Kostanjevici, in tu prebivajo v hribih po vaseh: Augii-stinco, Brezovice, Brezje, Čcrnečavas, Crešnovcc, Gradac in Osterc tako imenovani Čakavci, kteri bolj hervaško govore, in se tako zo-vejo, ker namesti „kaj“ pravijo „ca“. Cesta, ki derži iz Konstanje-vice v Kerško mesto, loči leskovske Poljanec od „černili Krajncov“, in vasi : Pristava, Jelša, Gorica, Dernova in druge spadajo k „belim Krajncem. Od te ceste do Save in Gorjaneov blizo Saniabora stanujejo beli Krajnci, ki se „Mokricam“ zovejo (okoli 10,0003, pa so se že večidel počernili. V hervaškem primorji in poleg štajarske meje v zagrebški in varaždinski županii blizo do Zagreba se govori narečje, ki je slovenskemu bolj podobno kot hervaškemu. Ker se pa jezik tù po malem spreme-nuje, in je toliko krajnih narečij , da se hervaški in sorodni slovenski svet ne moreta prav natanko s potezo ločiti; — potegnemo torej mejo tih narodov po primeri od Save naprej poleg Sotle in štajarske deželne meje do Drave in Mure. Od Mure naprej proti severju meji slovenski jezik z madžarskim, namreč od doljne Lendave čez Hodož proti Sv. Gothardu na Rabi, in od tod gre narodska meja proti meji štajarske dežele in proti mejnemu potoku Kučenica. V ogerskih farah: Bogojnjina, Cernčovci, Turnišc, Belatine!' . Marlijanci, Sobota. Tišina, Cainkova, Sv. Sebastian v Pečerov-cih, Sv. Helena (dolnja Pcr-toča), Sv. Nedelja (gornja Pertoča), Sv. Juri, gornja Lendava, Sv. Benedik v Andrejcu, dolnji Sinik, gornji Sinik; Dolinci in Stefanovo!, ki se ena druge derže, prebivajo zgol Slovenci, v izhodnem in bolj severnem delu so pod faro doljna Lendava le v selih Hotiča, Kapca in Kot, v vasi Kobilje dubrovniške fare in deloma tudi v fari Hodož. Vse te fare so v zaladski in zabarski županii (komitatu). Razun te okrajne žive Slovenci tudi še v šimežki županii z Madžari pomešani v selih Büközd, Mihaljd, Lizco, Pat, Sv. Pavel, sv. Peter, Sand in družili majnših vaseh. Od ogerske meje in od Kučenice preč se jame slovenska meja dotikati Neracov, in gre skozi Radgonsko faro na Štajerskem (v kteri Hi*o 1300 Slovencev v selili Gorca, Zajnkovci, Dedinci, Zeline! in Potema živi), potem preskoči Muro in pelje po ravnini skozi nemško faro Apače pod gričanii proti nemškemu Cnuirckii poleg Mure, in od tod skoz deloma slovensko faro Gomilica in lučansko faro, ki je razun nemškega sela Berda (Eichberg) čisto slovenska, na dalje čez Radei in Sv. Pongrae, Sv. Anton, Sv. Križ, Sv. Arni na Razvini in Soboto rio štajarsko-koroške deželne meje. — Na Koroškem prehodi slovenska meja fare: Farska ves, Labud, Grebenj, Diekše, južno stran Sv. Janezke , Tcmanjc. Sv. Mihel (v Meri so proti jugu še 3 slovenske selar Pošev, llolišče in Delječah), potem fare: Gospa sveta, kernski Grad, Blatograd, Qojzdanje, Domacele, na Žili, Berdnica, Čače, Sv. Juri, Sv. Stefan in Berda v ziljski dolini; tukej se čez goro podi v Kanalsko dolino prek Potabla in zdaj teče z beneško in koroško deželno inejo, dokler sc z mejo Primorja ne združi, kjer smo jo začeli. Ker v mnogih krajih poleg popisane meje in v njih okolšini ljudje večidel tudi jezik sosedov razumejo ali govorci, kar je zavolj občenja in navadnega prijaznega ravnanja s sosedi potrebno, ni povsod lahko meje narodovnosti natanko razkazati, in posebno tamne, kjer so se narodi že bolj združili, in kjer po poznmeznih selih ljudje raznega jezika skupej živč. Razmere tacili pokrajin in vasi sc po gostem spremenu-jejo, in od njih bi se le v krajnih narodopisih kaj več govoriti moglo. Tit popisana meja obsega tedaj pokrajine jezika slovenskega. Zu-nej tega sveta se le v posameznih staniščih na Ogerskem in Hcrva-škem, kakor smo že opomnili, slovenski jezik, ali njemu podobna beseda govori. V deželah po narodu slovenskih pa se tudi nemški in talijanski (laški) jezik govori: nemški večidel na Koroškem, Stajarskem, Krajnskem in v Primorju, talijanski posebno v Primorju po mestih. Ta dva jezika sta bila dozdaj v šolah sredstvo za izomiko, in ker tudi v uredili ali pisarnicah in večjem občenju vladujeta, seju sicer bolj izobraženi posebno deržč, prostemu ljudstvu sta pa celò malo znana. Izubrnženi ljudje so še pred malo leti slovenščino večidel zanemarjali, prosti narod se je pa tudi v maternem jeziku sem ter tjc vse premalo izobraževal, ker še v več krajih šol manjka, in ljudstvo dostikrat razun cerkvenega poduka nima nobenega druzega. Poslednje leta se je pa šolstvo na bolje obernilo. V Ljubljani (z 20.074 stanovavci) vsi domači slovenski govore; božja služba je sploh, izuzemši nektere nemške opravila, slovenska, in le tujci ne znajo slovenskega jezika. Dasiravno se tajiti ne dd, kar učeni Safarik pravi, da so: Celovec, Ljubljana, Velkovco i. t. d. nekako ponemčene mesta, se vendar to od Ljubljane naj manj reči more. V mestih po deželi na Krajnskem je nemški jezik tù ali tam tudi znan, slovenskega korena so pa vendar vse, razun kočevskega mesta in okraja. V Celovcu (z 12533prebivavci) in v Velkovcu se več nemškega sliši ko slovenskega, vendar je v obeh mestih mnogo slovenskih roko-delcov in poslov; torej so v Celovcu pri Sv. Duhu slovenske pridige in naj manj en duhoven mestne Гагпс cerkve mora slovenski jezik znati. Okolica tih mest je čisto slovenska. Na slovenskem delu Koroškega se tedaj za nemške mesta le čislati smejo: Tarbiž, Naborjet in deloma kraji: Kokava, Kabel in Potablo; ker so pa okoli njih slovenske občine, morajo tudi v tih mestih taki duhovni postavljene biti, ki slovenski znajo. Dasiravno v družili koroških krajih na slovenski strani n. pr. v dolnjem Dravbergu, Labudu, na Verbi i. t. d., tudi nemški govore in razumije, se vendar v dotičnih farah božja služba po slovenski opravlja, in ravno to je nar gotovejše znamenje narodovnosti ljudstva, ker se javno bogočastje in cerkveni poduk le v maternem jeziku prav opravljati zamoreta. Enaka je razmera narodovnosti v mestih, tergih in selih slovenskega Štajarj a, kjer celo v Mariboru in na Ptujem nemšina ni čez slovenščino. V Terstu (z 60.860 prebivavei) se posebno laški govori in število Talijanov prevaguje ; ker pa v obmestju (z 33.414 dušami) sami Slovenci prebivajo, in v mestu dosti slovenskih poslov, delavcev, kupce-vavcov in urednikov živi, se sme reči, da je obilna tretjina prebivavcov teržaškega mesta in okolice slovenskega ročiti. Nasproti so mesta Kopar, Mile, Izola, Peran, čeravno obdane e slovenskimi občinami, izu-zemši malo oseb, bistveno talijanske. To se pa od Gorice (z 11.250 prebivavci) ne more terditi, ker tam že v mestu dosti Slovencev živi, v predmestjih Prestav, Cengrof in v selih okoli mesta je pa večina ljudi slovenska. Cele, neraztresene tuje naselitve torej v slovenski deželi ni, razun kočevske okolijc na južnem Krajnskem, v kteri stanujejo Nemci (47.826 duš), in sicer v farah: Kočevje, stara Cerkev, kočevska Reka, stari Log, Mozel, Koprivnik, Cermošnicc, Polom, Polanca, Planina, Mu-rovioe, Gerčarice, Gotenice, nemška Loka, Topla, Reber in delomav pol nemških farah : na Suhem, v Skrilu in Logu. — /m nemško naselitev se je kadaj tudi štela občina Sorica na gornjem Krajnskem; vendar je tam služba božja le slovenska, in malo je Sorčanov, da bi jezik očakov svojih še razumeli. — V okraju Tominskem so naseljeni nemški Tiroljci v fari nemški Rut, kteri med seboj nemško s slovenskimi besedami pomešano govorico imajo, ki je sosedi ne razumejo ; zunej svoje občine pa z druzimi slovenski gavoni ; pridiguje se jim v cerkvi samo po slovenski. Sklenivši potovanje moramo tudi od Istrijc in kvarnarskilt otokov, kot obstojnih delov ilirskega kraljestva, kaj omeniti. Na istri-janskem pol-otoku stanujejo na južni strani unstran slovenske meje Slovani hervaškega rodu, okoli 104.000 duš, kterih jezik, noša in šege se od bližnjih slovenskih le malo ločijo. Kar jih je v okrajih Poreč, Rovinj in Vodnjan, govore bolj kakor Dalmatinci, prebivavci okrajev Pazin, Labin, Matavun in Volovsko pa enako Hervatom okoli Reke. V mestih na kraju morja, namreč v Rovinju, Poreču, Novem gradu, v Puli, Umagu, kakor tudi v Vodnjanu, Matavunu in v Buljali žive Talijani. Tudi v ostalih mestih je nekoliko Lahov, in gosposke osebe in nektere rodovine talijanski razumejo in govorč: lili pa tukaj ko laških prebivaveov šteti ne moremo, ker je narodski jezik slovanski; — her-vaški se pridiguje, in le malokterikrat se laška pridiga v Labinu, Paznu ili in Buzetu sliši. — V selili pod Učko ležečih: Sušnjevica, Posert, Nova Vas, Gradinjc, Berilo in Letaj stanujejo tako imenovani „Ciribiri“, kteri sami sebi pravijo „Rimljani“ in soseben romansk jezik govoré, v ktcreni so tudi hervaške besede. Jih je 1555 duš; vsi pa znajo tudi hervaški, in po hervaški se jim pridiguje. Otoci Kerk, Cres in Lošinj (s 33.367 stanovavci) imajo samo Slovanke prebivavce, in čeravno se po mestih dosti po laški govori, st» vendar mestjani po rojstvu llervati, ker njih materni jezik in poduk v cerkvi in šoli je hervaški. P. Kozler. -----«*«>-------- Kocevari. Pod tim imenom se razumeva tista zanimiva nemška otočića v slovenskem morji, ki se razprostira iznad Poljan, Čcrnomlja in Semiča do suhega Krajnskega, Ribnice in Cubra. Po besedah starega Valvazora, ki nam to razodeva iz pismu, ki ga je našel škof Tomaž Krön v pismohranu! Škulje Loke, se je naselbina ta takole začela: „Ko je nemški cesar Karol IV. puntarske Frankone in Tiiringare bil premagal, je dal na prošnjo grofu Miroslavu ortenburškemu 300 mož s ženami in otroci iz imenovanih dežel v suž— nost, kteri bi bili sicer zavolj punta kazni zapadli. Grof nrtenburški jih je razposlal po gori, kjer sedaj Kočevsko biva. Ko so sčasoma gojzde posekali in iztrebili, so sezidali 7 farnih cerkev“. Tako bi bili Kočcvari po Valvazoru izn Karola IV., ki je otl leta 1346 do 1378 vladal, prišli med Slovence. (Mnenju, da bi se Ko— čevari še le leta 1509 v te kraje naselili bili, ste kočevska in staro-logarka fara nasproti, ki ste starejc od rečene dobe). Slovenci, viditi jih v gori les sekati, laze delati, v kočah (kolibah) bivati, živin» pasti in v tore zapirati, so jih imenovali Kočevare (nomade), njih stanišče Kočevje (Nomadcnlager) od „koče“, „koče v ati“, ruski „Nomadenleben führen“. Slovcncom ni kaj dišalo nastaniti se v ti merzli, kamnitni in vode stradni pušavi, kteri se je narava ozir podnebja in lege zkazala le kot pisana mati. Solncc le medlo ogreva te kraje; zato nerajajo tu nobene plemenite drevesa; njih jabelka bivajo le malo bolje od lesnik. Terda zima terpi večidel po 0' mcscov. I.c trije so gorki: juni, juli in august. Mesca septembra prihaja skoro vsako leto gosta megla, da človeka ne vidiš dva sežnja deleč od sebe. Zemlja in zrak sta prav ugodna pa za bob, zelje in krompir, čigar pogin je blagostanju ljudstva hudo rano zadal, in ako se ne puvernc, bo njegovo število zelo umalil. Svet, ko se od Ribnice gredé preko berda prevagneš , je lepa, toda o moči potopljena ravnina, v kteri stažno mestice Kočevje na polotočici potoka Rinžc stoji. Nad Kočevjem se vidijo na hribu razvaline grada, ki ga je sezidal celski Miroslav, kteri je po svoji drugi ženi, nesrečni Veroniki Desenički, zadosta znan. Po tej ravnini sadijo tudi koruzo, ki se včasi dobro obnese. Žetva je povsod le ena. Pod tako neprijaznim podnebjem in na zemlji neplodni se v teku od 20 let veliko čez 2000 pomnožili niso. V Semiški fari se jih je poslovenilo in slovenskega značaja poprijelo okoli 500 duš; tudi na Travi prevaguje, kakor sem cul, slovenski jezik. Dan današnji jih kočevski govori okoli 18.000. Doma se jim tedaj živiti ni mogoče, ker tudi za živinorejo ni kraj posebno ugoden. Ker pa tudi za rokodelo in službo dosta veselja nimajo, se latajo kramarijc, po kteri je obogatelo več hiš tako, da so mnogi Kočevari ne le po Austrijanskcm , temuč tudi po družili nemških deželah se med perve spoštovane tergovce zedinim svojim trudom popeli; pa je tudi veliko hiš, ki so po sami krnmarii prepale. Kramica množim predraga mamica jih soznanuje z načinom življenja vsili stanov, mno-zega odvaja dela, ter inarsiktercga nadihujc s pohlepu leteti previsoko. Kočevari sc v tujih deželah imenujejo Krajnce, doma se pa vendar ločijo po svojem imenu od černih Krajncev, kterim pravijo „Kroner“ , in od belili, ktere nazivajo „Windische“. Njih domovina je jirav za prav vès široki svet; zato marsikteri, ki so vajeni leto za letom lc potovati po svetu, ne čislajo družbinskega življenja. I’o svetu se skitnje so vajeni skakati čez zakonske vojnice, tedaj se tudi doma mnogokrat obnašajo na žalo svojega druga, ki se zavolj te nezvestobe tudi rad mašuje. Od tod pride znani odgovor, ki gaje neki mož, ko je čez nekoliko let domu pridši, svojo družino za eno glavo pomnoženo opazil, dobil na vprašanje: „čigavo je to?“ — „moje“, — „ko bi bil pa ti doma bil, bi bilo tudi tvoje“. Kočevar je telesno gingaveji od Slovenca, svojega soseda, pri kteremu se tudi rad ženi in mu svoje otroke rad udaje, kajti med njima nobene merznje ni. Te gingavosti nemara je kriva slabeja hrana. Odkar je kordn slovo vzel, se živi od boba, korenja, zelja in repe; pičel pridelek ovsa in pire mu služi za žgance in močnik, kruha pa vidi malokdaj. Možki spol je popustil staro nošnjo in se nosi po mestniško, do-čim se ženski pervotne, pri svojem dohodu na Krajnskem najdene iu prejete zvesto derži. Bela nabrana srajca (Poit), prepasana z rudečim pasom, od kterega do tal zad visi tako imenovan rep. Verh srajce oblačijo bel ali svitlo moder zabunec (suknjo brez rokavov). Njih obuča so rudeče nogovice in ccpeliši poleti, pozimi pa škornje. Glave si vežejo v robce. Čudno se ptujcu zdi, dokler se ne navadi viditi tako priprosto oblečeno ženo na strani po grofovsko oblečenega moža. kteri raj strada, da se le ljupi, da ima le škrice (frak ali kaputrok) in pa lulo v ustih. Ravno taka bahatost se nahaja v marsikterih hišah: zvu-nej so lepe znotraj pa slepe. Kakor opravo, tako so tudi mnoge druge šege vzeli od Slovencev, na priliko: kres, svatbene običaje, koledo itd. Njih jezik je čudna soderga : frankonska starjevina kerpana s slovenskimi županci. Kteri Slavenec bi na pervi pogled svojih, akoravno popačenih, besed ne poznal, na priliko: gruzen, kravken, drožen, »noten itd.? Nasproti pa bo Nemec se kratcl sledeče besede za svoje priznavati, na priliko: „nakatzen“, to je, klečati g stolom, — „na-pfatzen“, dremati, — „plakatzen“, bliskati sc, — „nižatzcn“, kiliati itd. Cesar pri Nemcih nc nahajaš: ž in poljski tcrdi 1-, rabijo KoT čevari; mejaši černih Krajncev izgovarjajo zadnjega kot v, postavim: bavde, bald. Nemške glasnice spreminjajo takole: n v n, na priliko: „Nabel“ (popek) Nube); — e v a, n. pril.: „Recht“, Rächt — „Weg“, Wag; — II v ü, „unser“, iinžer, „Tugend“, Tilgend itd. Družili prehodov pa ni mogoče popisati s peresom, zato dostavljam tukej pesmico od kočevskega peresa spisano, ki se poje Marii v čast : Maria imuurganš früh ati filial, Zie legeit ite gtir iianei um. Žie delit inaus in Roaieingurt, Buas holt ite Ihan in Roaieingurt ? Di Röailein geliachtei holt àie prachen. Ru boit iie hin mil dan Röailein geliacht ? A Krancla geliachtei boit iie flachten. Ru boit iie hin mit dan Krancla geliacht? Auf» heiliga Kreuce boit iie ’s häng. Bu boit iie hin mit dan heiligen Kreuc? Ins Himmelreich ins Puaradeii. Gott hilf Uni ollen ins Himmelreich! Ins Himmelreich ins Puaradeii! (Se ponavlja vsaka verstica in pristavlja: Maria, Maria, o Maria Königin.) IstiniÒ- Venec dobrovoljnih pesmic. Proklete grabijo. Po narodni krajniki pripovedki. Anže, Kraljiča rajnc’ga sin iz Rot, Je zdelal osmo šolo al maturo, Prestal je mnogoletni trud in pot, Prebral marsktero knigo in knižuro, Potem se je napotil na vakance, Pokusit spet doma s tropinam žgance. Kako ga je vesela v Rotali mat’ ! Vse hlapce in sosede skupej skliče, Vse tete, strice v vas povabi hkrat, Cio dekle v hišo sili in mlatiče. „Poglejte! al ni prav’la rajnka Mica, Anže za kmeta ni — on je za škrica!“ Učenja lepi sad je scer modrost, Pa mlad’ Kraljič sc je v Ljubljan’ popačil, On misli, da bi bila to slabost, Ko bi se z Rotarji prav podomačil! Slovenš’ne toraj kar ni hotel rabit’, Zares! prav naglo jo je znal pozabit’. In če prijazno mati ga svari : „Anže, kako si muhast — hod’ priljuden!“ Mermraje on kot medved zarenči. Pa ker je glas domači mu ostuden, Je le v jezicili ptujili prav razsajal, In Rotarje neumne „paure“ grajal. Napravljal materi je sto nadlog, Mu jed ni všeč, prečemu mu pogača, Se čednik bi ne smel trobiti v rog , Ker zbuja s tem zaspanega bahilča. — Ko je doma cel tedenj tak polenil, Se je o košnji v snožet it’ naménil. Med kosci tam Anže postopa sam, In zabavljivo se po nemško usti. Kar stop’ na grablje, skrite pod senim , Pa ker mole navzgor zobe čelusti, Ga lop’ čez usta grabeljše; — zakričal „Proklete grablje!“ je, — se Krajnca spričal. Od vsili strani nasprot doni mu smeli. Zobe ošlata si — ta ni bla sladka! — Spozna, da je zaslužil za svoj greh, Da se mu z grabljam’ vcčp’ slovcnš'na gladka; In znal je prav domače spet kramljati, ïn nehal je, le s ptujšno sc bahati. Naj bodi tistim v prid leti povest, Ki gèrdit’ le domači jezik znajo, In druz’ga nič, kot kruli domači jest’, Će glas slovensk le sliš’jo — godernjajo. Gotovo ni za tak nesramne žnablje Mazila boljšega na svet’ kot — grablje'! Dragotin Dežman. Yosnja slovenščine. Kdaj so počasi jo Vlekli volički, Zdaj pa jo peljejo Gili konjički. Mnogo voznikov je. Kdo jih če šteti ! Išejo križem se Vsi prehiteti. Stranski tam hot! kriči, B i s taho r ! prednji ; Stranski til žene h i ! Stoj! ha! poslednji. Gudno! da dalje gre, Da se ne zverne, In da se skoraj že Vse ne razterne! Znojemski. Prtxanesil шкГа! Ti nezvestega me imenuješ, Ker ljubezen v sercu sem zadušil, Hudo, hudo oj! me oberujcš, Da tak hitro sem prisego zrušil. Vem: ljubezen večno sem prisegal, Še rudeče je postalo lice, — Vendar, ko sem z desno v desno segal, Sem imel na rokah — rokovice! Rokovice stergane že davno, Kdo ve, v kterem kotu da so zgnjile! /j njimi tudi moč so zavezavno Vse prisege moje, lej ! zgubile. J. Stefan. HAtmeau (It kraljodvorskegii rokopiia. ) Hrast stoji v široccm polju, In na hrastu kukavica: Zakukujc, zaplakujc, Ker ni vedno vedno pomlad. Kak zorilo v polju žito, Ko pomlad bi vedna bila? Kak bi zoril v vertu sad se, Ko bi vedno leto bilo? л» Zmcrzeval bi klas na lehi, Ko bi vedna jesen bila! Deklici bi težko bilo, Ko b’ samica vedno vstala! Cegnar. (Subita narodna.) Jaše Marko svojega sarina Prek te lepe gore Ilomanije; Tu ga sreča petdeset Turčinov, In pred njimi Tošič Stojan vodja. Tošič Stojan Turkom je govoril: „Dri^ga četa, petdeset Turčinov! Če bi kje na Marka naleteli, Var’te se mu žal-besede reči, Zakaj Marko ima korenjaštva, In pri našej veri se vam kolnem, Ak se Marko kak med nas umeša, Bi nas znal do čistega obrati.“ — V to dobo , glej, pred njimi Marko. Kakor pride, pa izleče lulo, Majhno lulo od devet poličev: „Pasji Turci lulo nabašite!“ Berž mehurjev petdeset izlekli, Petdeset mehurjev izpraznili, Da bi Marku lulo napolnili. Še ni hotlo brezdno polno biti, Tošič sam po mošnjo noče seči, eo Noče seči, žalostim mu majka! Ampak jame Marku govoriti: „Ajde Marko! ti pa mito plačaj; Zakaj ti po carskcj zemlji hodiš, In teptaš in gaziš carsko cesto, Toraj , Marko daj in plačaj mito!“ Tak kraljevič Marko odliesedi: „Če že ravno tako hiti mora. Bom pa plačal — naj se pes obesi! Stopi bliže, da prejemaš mito“. Pride bliže budalasti Tošič, Pride predenj, žalostna mu majka ! Sej od Marka nikdar več ne pojde — Da mu mito , lulo in duhana! V hudo mesto ga je bil pogodil, V liudo mesto, u junaško čelo, Kjer nobeno rane ne napravi — , Čelo poči, glava mu razkoči, Deset kosov je iz lule bilo. Trinajst kosov je iz glave bilo. Žal je Turkom Tošiča Stojana, Žal je Marku lule in duhana. Tako v smehu Marko beseduje : „Bog pomozi, Ture, tvoji glavi! Hotel sem se malo pošaliti, Al ti nočeš nič za šalo vzeti, Junak turški, ti si slabe glave! Jez bi s tabo ne bi se našalil. Oj junaka, da se Bog usmili! Če že gine od lončene lule , Kak od moj'ga buzdovana ne bi!“ Svetee. YUe»*fca pesem. (Scrbska narodna.) Višja je gora od gore, Najvišja Lovčen planina; Na nje je tcrnje in hosta, Na nji so snegi in mrazi II vsako letensko dobo; Vilenski na nji so stani, Vilensko tu je plesišče. Junak na konji prijahal, Predrage sreče je iskal ; Vidile njega so Vile, Jele junaka prizivat: Semkaj navrati, junače! Tvoja se sreča rodila, S solnčenim žarkom povila, Z mesecem sjajnim gojila, 7i zvezdami svetlim rosila ! Sveteta tom »tarnt«. (Serbska narodno.) Biserna brada, Sreberna čaša! Biser zderči mi, U čašo pada. Vsako je zerno Cekina vredno ; Al siva brada Dva bela grada. C c g n a r. S2 Mrav. ? sere?«. (Serbila narodna.) Debel sneg o svetem Jurju pade , Ne more ga tiča preleteti, Deklica ga bòsa pregazila. Za njo bratec gorke čevlje nosi: „Sestra moja! te li v noge zebe?“ Sestrica je bratu govorila: „Nič me v noge, bratec moj , ne zebe, Al me, bratec, v moje serce zebe; Pa ne dela sneg mi mraza tega, Storili so mi ga mati moja, Ki nevoljno so me poročili!“ Cegnar. Pred Begom feemo vsi еааШ (Serbila narodna.) Kralji se ne bodo znali, Ne poznali so cesarji , Ne ubogi zaničvali, Ne stimali se bogati, Ko pred sodbo bomo stali, Kjer Gospod Bog sodil bode Vse pravične in grešne. Cegnar. <•»$«>---------- «a Torbica narodnih prigovorov. Nabral po Istrii Jakob Volčič. Ni oltariča brez križića. (Jeder Stand hal seine hast.) Tiho zbada, do serca ubada. Naj bolje, ki se svojim vratami zapira. Da ni vrag pod zibclom, dete ne bi plakalo. Brez šibe nije popa nije fratra. Ki hoče služit, valja da ima: berze pète, kratke perste, tanke uši i jezik za zubimi. Bol ne gladi, nego (ampak) grabi. (Der Schmera thul nie gut.) Gospodar je ljcpo ime. ma je težko brime. Prisai je Bog z vozom, zel je sunce z Bogom. (Den Untergang der Sonne bezeichnend.) Delo ruk ne obliti. (Es ist keine Schande an arbeiten.) Teknuti će ti ta beseda! (Merk Dir’s wohl!) Ne budi Vam gerdo čuti! (Mit Respekt zu sagen.) Se zabodeš ko dlaka va (u) pogaču. Лко je gora pusta, nije gluha. (Es findet sich wer, der's hört.) To je po sreći, a ne po umeci. (Mehr Glück als Verstand.) Bog ima svakega dara i za svakega. Tuja paša, prazen dvor. Goni tovora na most, on neče nego pod most. (Dem Dummen ist nicht au helfen.) Ga ljudi daju, tičice peju ; al je bilo al će biti! Ki je ulasat, će biti bogat al roglat- Valja pasu kost hititi, da ne laje. (Wer schmiert, der fährt.) Vrata su ti odperta: hodi kamo te oči peljaju! Pij po manje, će biti do dalje! Ni ča morje solit, zač je dosta slano, (\iitat kein Reden mehr!) Na svojem salu se ceri. (Aergere dich über dich selbst.) Da padem spreda, izada bim se udril. (Ein wahrer Uugliicksvogel!f Več valja ura dneva, nego tri noći. Ali zlatu bradu, ali u torbi glavu. (Etwas oder nichts.) Skoči jedan za druzega, ko noga za nogom. (Hilf dem Nächsten wie dir selbst.) Komu sreča, tomu Bog. Več valja ura nego (kakor) dan. (Die rechte Zeit soll man benützen.) Žlicu je na policu stavil. (Er ist gestorben.) Kakov človek takova beseda. Bolje svoj oltar pokriti nego tudji. Kakov si, s takovim se peljaš. Ki ne umi pošteno, mu je prostjeno. Kamik bi se proplakal. (Ein Stein würde sich erbarmen.) Nisam ir. persta zmazal. Ki več trosi nego dobiva, ali krade ali Kadiva (dolg dela). Kadi je ogànj, je dim; kadi je papa, je Kini. Ki r. mečem namira, r. mečem umira. Svako lani bolje. (Man lobt immer die, vergangene Zeit.) Bog pomore i razmere. Kakov čuh, takov duh. ( Wie gehört so gesagt.) Telom sam. ((Jan« allein.) Komu si se rugala, tomu si dopala. Sreëan ko rak na ugljevju (oglju). Vuk svako meso je, svojega ne more. Ni mi, da me, nego ča me (laja). (Es ist mir nicht darum, dass ich gescholten werde, sondern w esshalb.) Slabega meseca usekan. Taščice loviti, zimu patiti (terpeti). Kada se ide na pir (ženitnimi), se smokve lupe; kada se pride iz pira, su kore (olupi) dobre. Ki ima čast, ima oblast. Ako su mi persiani pali, su mi persti ostali. Neće jezik, nego za skerbinu. Daru sc zubi ne gledajo. Vuke je po meso poslal. Kakovo runo, takova ovca. (An der That erkennt man. . .) Ki se pusti za nehat, prime za lakat. Niti duša blago. Jok mu do smerli, ki se z zločestim uperti ! S tujom rukom kačke loviti. Ca slep ne vidi, gluh ne čuje. Dober glas dugo pride, slabi još dalje. Ako sam (sem) ti va kuci, ti nisam (nisem) na glavi. Nisam Bog ni prorok, — ma će to tako biti 1 I ćarnika (copernika) kačka uje. Kamo verćić, ne more lilepčič. Ako je mali dar, ma je vela ljubav. Narodni napev k „Dorati "na 36.strani. « =p i w~i*\ r S*j J J O rahel j sto/ in, ne uspehu/ ,Za ore m' mre le [2;>:? ..» v > 'ЛФ » ir. *]'*:r* 0'r **]/*» ~rï] ‘ ■ F^:J- / • «S» sfM/ZYp« , H otfomil, n f ali ha/, ht plat nuli ti dГг_тд:јД |||Ш= ; mzMTjfEZK. •:ИЦМ= mo/: Z e anz/r/ei te ra An/o, Zr orare zma/e j_ li... - У---к~£Т-г рГ ff- T»-^:-f--^-—Y~T> ff- de-la-fo ! Jbo/ tron[tostaof/a-fu Hia jr noria Do ro~ la, Bla je • —- sorla Ш Т j ; I» • *1 Do- ro ta, Ula orare iz zla/a /ï/а umre it zla/- ta// Š9* % lilium za prestopno leto Na svetlo <1 ul Dr. Janez Bleiweis. --------------------------- f LjïïMja®*. Natisnil Jo/H’ Itlaziiik. .truvmîf » tii -Vi it« 1 »4 * Prestopno leto Ш ima 360 dni ali 52 tednov in 2 dneva, zučne se s torkom in konča se s sredo. ----eoeteo- Godovinsko stevilstvo za leto 1856. Zlata številka . Kpakta . . . Solnčni krog . itimska številka Nedeljska čerka Pepelnica . . . U XXIII . 17 XIV F E febrnarija Velika noč . . . 23. marca. Binkošti . . . . II. maja. Kvalri: 13. februarija, 14. maja, 17. septembra in 17. decembra. 1. adventna nedelja 30. novemb. Opomba. Postni dnevi, razim tistih od pcpčlnice do velike sabote, so zaznamovani s -j-. Med božičem in pepelnico je 6 tednov ali 42 dni; tedaj bo letos naj krajši predpust in naj zgodnejša velika noč še v tem stoletji. Mraknjenja v letu 1856. To leto bode dvakrat solnee in dvakrat Inna mraknila; pri nas se bo le en lunin mrak vidil, namreč 13. dan oktobra, od 10. ure 12 min. zvečer, do 1 ure 18 min. po polnoči; med tem časom bo luna popolnoma mraknila. Čvetere letne dòbe po zvezdoznanstvenem računu Spomlad se začne 20. marca. Leto se začne 21. junija. Jesen se začne 22. septembra. Zima se zučne 21. decembra. 4 ■*•<3 Januari. &>«► 2 3 4 5 Torek Sreda Čctertek Petek Sabota Vino leto. Makari, pušavnik. Ocnovefa, devica. Tit, škof. Tclesfor, papež. Preniembe na nrbcsii. Kadar je bil Hcrodcž umeri. Mat. 2, 19-23. © Mlaj v torek 8. dan ob 0 uri 7 min. zjutraj. 3 Pervi krajec v ponedeljk 14. dan ob 4. uri 33 min. zvečer. 0 7 8 9 10 11 12 Nedelja F Poncdeljk Torek Sreda Četcrtek Petek Sabota S. 3 Kralji Ničet, škof. Severin, opat. © Julian, mučenec. Nika nor, diakon. Higin, papež. Ernest, opat. Od ženitnine v Kani galilejski. Jan. 2, 1-11. 13 14 15 Ki 17 18 19 Nedelja F1 Poncdeljk Torek Sreda Četcrtek Petek Snbota Hilari, škof Feliks, mučenec. 3 Paul, pervi pušavnik. Marcel, papež. Anton , pušavnik. Priska, devica. Kanut, kralj. © Šip v torek 22. dan ob 4. uri 19 min. zjutraj. C Zadnji krajec v sredo 30. Od delavoov v vinogradu. Mat. 20, 1-16. dan ob 9. uri 25 min. zjutraj. 20 21 22 23 24 25 2(i Nedelja F Ponedcljk Torek Sreda Četcrtek Petek Sabota Septuagesima Inte Jer,tis. Neža, devica mučenica. Vincenci, mučenec. »j) Device Maric poroka. Timotej, škof. S. Paula sprcobernjcnje. Polikarp, škof mučence. Sobice stopi v znamnje vodnarja 20. dan tega mesca ob 8. uri 48 min. Od sejavca in semena. Luk. 8, 4-15. zvečer. 27 28 29 30 31 Nedelja F Ponedeljk Torek Sreda Četcrtek Sexagesima Janez Krizostom. Paulin , pa t rij orli. Franc Sulezi, škof. Murtina, devica mučenica. ([_ Peter Nolask, spoznovavcc. Dan raste v tem mescu od 8 ur 32 min. do 0 ur 28 min. = догатот&« - ■*»<§ Februari.^)* 5 i Petek Ignaci, škof mučenec. •i Sabula Svečnica. Premembe Od slepega poleg pota. Luk. 18, 31-43. na nébesu. з Nedelja K Quinquagesima Blaž, škof muc. i Ponedcljk Andrej Korzin, škof. © Mlaj v sredo C. dan ob 11. uri 26 min. zju- 5 Torek Pust. Agata, devica mučenica. G 7 Sreda Cctertek Pepelnica. Helija, devica muč. © Romuald, opat. 8 Petek Janez iz Mate. traj. 0 Sabota Apolonija, devica mučenica. 3 Pervi kra- jec v sredo 13. Jezus se je postil 40 dni. Mat. 4, 1-11. dan ob 3. uri 2 min. zjutraj. IO Nedelja K Invocabit. Skolastika, devica. 1 1 Ponedcljk Desideri, škof. © Sip v sredo 12 Torek Eulalia, devica. 13 Sreda i K vatro. Katarina Rici, dev. O uri 31 min. zve- II Cetcrtek Valentin, mašnik mučenec. Faustin in Jovita, mučenca. i:> Petek 16 Sabota -j- Juliana, devica. C Zadnjikra-jec v petek 29. Jezus se je spremenil na gori. Mat. 17, 1-11. dan ob 2. uri 32 min. zjutraj. 17 Nedelja K Reminiscere Silvin, škof. 18 Ponedeljk Prepedigna, mučenica. 1!» Torek Konrad , pušavnik. 20 Sreda Euheri, škof. Solnce stopi 21 Čctcrtek Eleonora, kraljica. 22 Petek Sv. Petra stol. v znamnjc rib 23 Sabota Marjeta iz Kortone. 19. dan t. m. ob 1. uri 48 min. zvečer. Jezus hudiča izganja. Luk. 11, 14-28. 24 Nedelja E Oculi. Prestopni dan. Dan raste v 25 Ponedcljk Matija, apostelj. tem mescu od 9 20 Torek Viktoria, mučenica. ur 34 min. do 10 27 Sreda Srcdposi Aleksander, škof. ur 56 min. 28 Četcrtek Leander, škof. 2!) Petek Roman, opat. 6 Harcl.g>«*- 1 j Sabota j Albin, škof. Jezus nasiti 5000 mož. Jan. 6, 1-15. 1’remcnibe na nébesu. © Mlaj v četertek 6. dan ob 9. uri 29 min. zvečer. O Pervi krajec v četertek 13. dan ob 3. uri 27 min. zvečer. ® Šip v petek 21. dan ob 4. uri 55 min. zvečer. Zadnji krajec v saboto 29. dan ob 3. uri 22 min. zvečer. Solnce stopi v znamnje ovna 20. dan t. m. ob 2. uri 18 min. zvečer. Pomlnd «o ručne. Dan raste v tem mescu od 10 ur 58 min. do 12 ur 34 min. 2 3 4 5 6 7 8 Nedelja C Ponedeljk Torek Sreda četertek Petek Sabota baetere. Simplici, papež. Kunigunda, cesarica. Kazimir, spoznovaveo. Gerazim, spoznovaveo. Koleta, devica. Q Tomaž Akvin, mašnik. Janez od Boga, spoznovaveo. Judje hočejo Jezusa kamnjati. Jan. 8, Iti-5!). 9 10 11 12 13 14 15 Nedelja K Ponedeljk Torek Sreda Četertek Petek Sabota Judica. Ciril in Metod, škofa. 40 mučencev. Herakli, mučenec. Gregor, papež. Modesta, devica. Q Maria 7 žalost. Matilda, kraljica. Seren, mučenec. Jezus jezdi v Jeruzalem. Mat. 21, 1-9. Iti 17 18 19 20 21 22 Nedelja E Ponedeljk Torek Sreda Četertek Petek Sabota Cvetna nedelja. Hilari, škof. Jedert, devica. Eduard, kralj. Jožef, ženin Marie device. VcJikanoč, četertek. Joahirn. Vclikanoč. petek. Benedikt. © Velikanoó. sabota. Oktavian. Jezus vstane od smerti. Mark. 16, 1-7. 23 24 25 26 27 28 29 Nedejja E Ponedeljk Torek Sreda Četertek Petek Sabota Velikonočna nedelja. Viktor. Velikonočni ponedeljk. Marie oznanjenje. Emanuel, škof. Rupert, škof. Guntrand, kralj. Eustazi, mučeneo. C Jezus pride pri zapertih durih. Jan. 20, 19-31. 30 31 Nedelja E Ponedeljk Uuasimodogon. Kvirin, mučenec. Balbina, devica. H»<§ April. g>«№ 7 1 2 3 4 5 Torek Sreda Čctertek Petek Sabota Valerik, opit. Frane iz Paule. Rihard škof. Izidor, škof. Vincenci Fereri, spoznovavec. © Premembc na nćbesii. © Mlaj v saboto 5. dan ob 6. uri 43 min. zjutraj. 3 Pervi krajec v saboto 12. dan ob 5. uri 43 min. zjutraj. Šip v nedeljo 20. dan ob 10. uri 4 min. zjutraj. Zadnji krajec v ponedeljk 28. dan ob 0 uri 17 min. zjutraj. Solnce stopi vznamnjejunca 20. dan t. m. ob 8 uri 23 min. zjutraj. Dan raste v tem mescu od 12 ur 38 min. do 14 ur 8 min. Od dobrega pastirja. Jan. 10. 11-16. 6 7 8 9 10 11 12 Nedelja Ponedeljk Torek Sreda Četertek Petek Sabota K Misericord Sikst, papež. Hegesip, spoznovavec. Dionizi, škof. Maria Kleofa. Apoloni, mučenec. Leon, papež. Juli, papež. Q Še malo, in me ne bote vidili. Jan. 16, 16-22. 13 U 15 10 17 18 19 Nedelja Ponedeljk Torek Sreda Četertek Petek Sabota E Jubilate Justin, mučenec. Lidvina, mučenica. Anastazia. Kalist, menih. Anicet, papež mučenec. Kolocer, škof. Hermogen, mučenec. Grem k njemu kjer! meje poslal. Jan. 16, 5-14. 20 21 22 23 24 25 26 Nedelja Ponedeljk Torek Sreda Četertek Petek Sabota E Cantate. Sulpici, mučenec. © Anzelin, škof. Soter in Kaji, pap. mučenca. Adalbert, škof. Juri, mučenec. Marka, evangelist. Klčt, papež. Ku • bote v mojem imenu prosili. Jan. 16, 23-30. 27 28 29 30 Nedelje Ponedeljk Torek Sreda E Rogal'- Pcregrin, spoznovavec. J p j Vital, mučenec. C •S -S' > Peter, mučenec, ta 8 ; Katarina Senenska. 8 1 2 3 Četerlek Petek Sabota Vt-bohod Kri»! tfiHp in Jakob-Atanazi, škof. Najdenje sv. križa. Premeiiibc na nćbeeii. © Mlaj v nedeljo 4. dan ob 3. uri 33 min. zvečer. Q Pervi krajec v nedeljo 11. dan ob 9. uri 36 min. zvečer. Šip v to- Kadar pride učenik. Jan. 15, 26-27. 16, 1-4. 4 5 6 7 8 9 10 Nedelja K Ponedeljk Torek Sreda četertek Petek Sabota Exaudi. Florian, mučenec. © Pij, papež. Janez pred latinskimi vratami. Stanislav, škof. Prikazen sv. Mihela. Gregor Nac., škof. 4- Izidor, kmet. Ako kdo mene ljubi. Jan. 14, 23-31. 11 12 Nedelja E Poncdclik Iliiikošlna netlrljn. Fabi. O Biiikoštuipoiu-di-lik Pnnkraci. 13 14 15 16 17 Torek Sreda Četurtek Petek Sabota Servaci, škof. f K vatri. Bonifaci, mučeneo. Soda, udova. ; Janez Nepomučan. -j- Jošt, spoznovavec. rek 20. dan ob 0 uri 47 min. zjutraj. C Zadnji krajec v torek 27. dan ob 6. uri 24 min. zjutraj. Solnce stopi v znamnje dvojčkov 21. dan t. m. ub 11. uri 40 min. zvečer. Dan raste v tem mescu od 14 ur 10 min. do 15 ur 18 min. Bodite usmiljeni. Luk. 6, 36-42. 18 19 20 21 22 23 24 Nedelja E 1 Ponedeljk Torek Sreda Četertek Petek Sabota Sv. Trojica. Feliks Kantalicia. Peter Celestin. Bernardin, masnik. @ Sinezi, mučenec. S. Telo. Venust, mučenec. Desideri, škof. Joana Kuca. Od velike večerje Luk. 14, 16-24. 25 26 27 28 29 30 31 Nedelja F. 2 Ponedeljk Torek Sreda Četertek Petek Sabota Urban, papež mučeneo Filip Neri, mašnik. Magdalena od Paci. (£ Vilhclm. Maksim, škof. Serec Jezusovo Ferdinand. Kancian, mučenec. ашатегана Od zgubljene ovce. Luk. 16, 1-10. Premembe na iiébeeu. © Mlaj v torek 3. dan ob 0 uri 30 min. zjutraj. 3 Pervi krajec v torek 10. dan ob 2. uri 40 min. zvečer. ‘f>) Sip v sredo 18. dan ob 0 uri 42 min. zvečer. 0 Zadnji krajec v sredo 25. dan ob 11. uri 8 min. zjutraj. Solnce stopi vznamnje raka 21. dan t. m. ob 6. uri 44 min. zvečer. Poletje se začne. Dan raste v tem mescu od 15 ur 18 min. do 15 ur 34 min. 1 2 3 4 6 6 7 Nedelja E3 Ponedeljk Torek Sreda Četertek Petek Sabota Gracinian, mučenec. Erazem, škof. Klotilda, kraljica. @ Kvirin, škof. Bonifaci, mučenec. Norbert, škof. Robert, opit. Od velikega ribjega vlaka. Luk. 5, 1, 11. 8 9 10 11 12 13 14 Nedelja E 4 Ponedeljk Torek Sreda Četertek Petek Sabota Medard, škof. Primož in Kelician, mučenca. Marjeta, kraljica. Q Barnabas, apostelj. Janez Fakundo, spoznovaveo. Anton Paduan, spoznovavec. Basili, škof. Od farizejske pravičnosti. Mat. 5, 20-24. 16 Iti 17 18 19 20 21 Nedelja K 6 Ponedeljk Torek Sreda Četertek Petek Sabota Vid in tovarši, mučenci. Beno, škof. Rajner, spoznovavec. Murka in Marcelin , mučenca. ‘Vj Gervazi in Protazi, mučenca. Sil veri, papež. Alojzi, zpoznovavec. Jezus nasiti 4000 mož. Mark. 8, 1-9. 22 23 24 25 2(i 27 28 Nedelja K t> Ponedeljk Torek Sreda Četertek Petek Sabota Ahaci, mučenec. Ediltruda, kraljica. Janeza kerstnika rojstvo. Prošper, škof, (Г Janez in Paul, mučenca. Ladislav, kralj. -j Leon, papež. Od lažnjivih prerokov. Mat. 7, 16-24. 29 30 Nedelja K 7 Ponedeljk Prier in Puni aposteljna. Sv. Paula spomin. 10 Juli.g>«e- 1 2 3 4 5 Torek Sreda Četertek Petek Sabota Aron, veliki duhoven. Marie device obiskanje. © Heliodor, škof. Ulrih, škof. Filomena, devica. Premeinbc na nćbcsii. © Mlaj v sredo 2. dan ob 10. Od krivičnega hišnika. Luk. 16, 1-9. 6 7 8 9 10 11 12 Nedelja R8 Ponedeljk Torek Sreda Četertek Petek Sabota Godolcva, zakonska žena. Vilibald, škof. Elizabeta, kraljica. Anatolia, mučenica. Amalia, devica. 3 Feliks in Fortunat, mučenca. Mohor in Forinnnt . mučenca. uri 20 min. zjutraj. 3 Pervi kra-jco v četertek 10. dan ob 8. uri 13 min. zjutraj. © Sip v če- Jezus joka nad Jeruzalemom. Luk. 19, 41-47. tertek 17. dan ob 10. uri 2) 13 14 15 16 17 18 19 Nedelja F, 9, Ponedeljk Torek Sreda Četertek Petek Sabota Anaklet, papež. Bonaventura, škof. Henrik, cesar. Maria devica iz Karmela. Aleš, spoznovavec. Friderik, škof. Vincenci Paulanski. min. zvečer. C Zadnji krajec v četertek 24. dan ol>3. uri 52 min. zvečer. © Mlaj v četertek 31. dan ob 9. uri 58 min. zvečer. Solnce stopi v znamje leva 22. dan t. m. ob 5. uri 52m. zjutraj. Začetek pii h j 11< dni. Od farizeja in čolnarja. Luk. 18, 9-14. 20 21 22 23 24 25 26 Nedelja RIO Ponedeljk Torek Sreda četertek Petek Sabota Jeronim Einilian , spoznovavec. Prakseda, devica. Maria Majdalena. Apolinar, škof. Kristina, devica mučenica. (£ Jakob veliki, apostelj. Ana, mati Marie device. Od gluhega in mutastega. Mark. 7, 31-37. 27 28 29 30 31 Nedelja Kil Ponedeljk Torek Sreda četertek Pantaleon, mučenec. Inocenci, papež. Marta, dovica. Abdon in Senen, mučenca. Ignaci Lojolan, spoznovavec. © Dan se krajša v tem mescu od 15 ur 28 min. do 14 ur 16 min. Auguat. 11 1 2 Petek Sabota S. Petra ketine. Porciunk. 7 bratov makabejskih. Premenibe Od usmiljenega Samaritana. Luk. 10, 23-37. na a 4 5 (ì 7 8 it Nedelja R 12 Ponedeljk Torek Sreda Čctcrtck Petek Sabota /najdenje trupla sv. Štefana. Dominik, spoznovavec. Maria snežniea. Spremcnenje Jezusovo. Donat, škof mučence. Ciriak, mučenec. Afra, mučenica. 3 nébetsii. 3 Pervi krajec v saboto 9. dan ob 1. uri 13 min. zjutraj. © Šip v saboto 16. dan ob Od deseterih gobovih. Luk. 17, 11-19. 10 11 12 ia u ir> Hi Nedelja E 13 Ponedeljk Torek Sreda Cetertek Petek Sabota Lovrenc, mučenec. Suzana, mučenica. Klnra, devica. Hipolit, mučenec, j Euzebi, spoznovavec. Maric Device iiebovzclje. Rok, spoznovavec. © 6. uri 45 min. zjutraj. C /adnji krajec v petek 22. dan ob 9. uri 56 min. zvečer. © Mlaj v saboto 30. dan ob Nihče nemore dvema gospodoma služiti. Mat. fa', 24-33. 17 18 1!) 20 21 22 23 Nedelja F, 14 Ponedeljk Torek Sreda Čctertek Petek Sabota Liberat, opat. Helena, cesarica. Ljudevik, škof. Ilernurd, oput. Joana Frančiška Fremiot. Filibcrt, mučenec. (D Filip Renici, spoznovavec. 0 uri 4 min. zvečer. Solncc stopi v znamnje device 23. dan t. m. ob 4. uri 22 Od mcrtvega mladenča v Najmu. Luk. 7, 11-16. 24 25 26 27 28 29 30 Nedelja E15 Ponedeljk Torek Sreda Četertck Petek Sabota Jernej , apostelj. Ljudevik, kralj. Ceflrin, papež. Jožef Kalasanec, spoznovavec. Auguštin, škof. Janeza obglavljenje. Roza Limanska, devica. © min. zjutraj. Konec pasjih dni. Dan se krajša v tem mescu od 14 ur 38 min. do 13 ur 14 min. Od vodeničnega. Luk. 14, 1-11. 3l|Nedelja E161 Vogelj vnrh. |ir. Raimund. 12 September.^» 1 2 3 4 5 « Ponedeljk Torek Sreda Četertek Petek Sabota Tilen, opit. Štefan , kralj. Eufemia, devica. Rozalia, devica. Lovrenc Justinian, škof. Donacian, škof. 1’rcnienibe na nrbesu. Od nar večje zapovedi. Mat. 22, 34 -46. 3 Pervi krajec v nedeljo 7. dan ob 4. uri 47 min. zvečer. Sip v nedeljo 14. dan ob 2. uri 57 min. zvečer. C Zadnji krajec v nedeljo 21 dan ob 6. uri 38 min. zjutraj. © Mlaj v po-nedeljk 29. dan oh 4. uri 38 min. zjutraj. 7 8 0 10 11 12 13 Nedelja E17 Ponedeljk Torek Sreda Četertek Petek Sabota Regina, devica. 3 Molle Device rojstvo. Korbinian, škof. Miklavž Tolcntin. Prot in Hiacint, mučenca. Gvidon, mežnar. Notburga, devica. Od mertudnega. Mat. 9, 1-8. 14 15 i<; 17 18 19 20 Nedelja K 18 Ponedeljk Torek Sreda četertek Petek Sabota Illie Marie Povik. sv. križa 0 Nikomed, mučenec. Ljudmila, vojvodnja. i Kvam Hildegarda, devica. Jožef Kupertin. ■j Januari, škof. f Eustalii, mučenec. Od kraljeve ženitnine. Mat. 22, 1-14. Solnce stopi v znamnje tehtnice 22. dan t. m. ob 11. uri 5 min. zvečer. Jesen se začenja. 21 22 23 24 25 2ß 27 Nedelja E19 Ponedeljk Torek Sreda Četertek Petek Sabota Matevž, apostelj. Maurici, mučenec. Tekla, devica mučenica. Gerhard , škof. Rupert, škof. Ciprino in Justina, mučenca. Kozma in Damian , mučenca. Od kraljičcvega sina. Jan. 4, 46-58. Dan se krajšo v tem mescu od 28 29 30 Nedelja E 20 Ponedeljk Torek Venceslav, kralj. Mihael, verhangelj. © Jeronim, cerkveni učenik. 13 ur 12 miu. do 11 ur 58 min. -*»<§ Oktober.^««- i Sreda ltemigi, škof. 2 četertek Leodegar, škof. 3 Petek Kandid, mučenec. 4 Sabota Frančišk Scrafinski. Od deset tisuč talentov. Mat. 18, 23-35. 5 Nedelja E 21 Itor.eiikrnnskn nedelja 6 Ponedeljk Urtino, apoznovaveo. 7 Torek August, mašnik. 3 8 Sreda Brigita, udova. 9 Četertek Dionizi, mučenec. 10 Petek Frančišk Borgia, mašnik. 11 Sabota Niknzi, škof. Ali se smo cesarju dacija dajati? Mat. 22, 15-21. 12 Nedelja E Maksimiljan, škof. 13 Ponedeljk Koloman, mučenec. ‘j) 14 Torek Kulisi, papež. 15 Sreda Terezin, devica. 16 Četertek Gol, opat. 17 Petek Hedviga, udova. 18 Sabota. Luka, evangeljist. Jezus obudi mertvo deklico. Mat. 9, 18-26. 19 Nedelja K 23 Ulago slin ljenje eerkveiio. 20 Ponedeljk Felician, škof. C 21 Torek Uršula, devica mučenica. 22 Sreda Kordula, devica, mučenica. 23 Četertek Janez Kapistran, menih. 21 Petek Rafael, verhangelj. 25 Sabota kriza nt in Daria, mučenca. Od (robovega in stotnika. Mat. 8, 1-13. 26 Nedelja K. 24 Evarist, papež. 27 Ponedeljk Frumenci, škof. 28 Torek Simon in Judež, nposteljna. © 29 Sreda Narcis, škof. 30 Četertek K1 it u d i, mučenec. 31 Petek Volbenk, škof. Preiticiiibc na nébesii. 3 Pervi kra-jeo v torek 7. dan ob 6. uri 28 min. zjutraj. îï) Sip v po-nedeljk 13. dan ob 11. uri 49 m. zvečer. Zadnji krajec v ponedeljk 20. dan ob ti. uri 56. m. zvečer. © Mlaj v torek 28. dan ob 10. uri 45 m. zvečer. Solnce stopi v znamnje škorpiona 23. dan t. in. ob 2. uri 37 min. zvečer. Dan se krajša v tem mescu od 11 ur 56 min. do 10 ur 0 min. Luna ho mrak ■lila 13. dan ob 10. uri 12 m zvečer popul- IIOIIIU. November. $£>«*■ 1 Sabota 1V si svetniki. Od viharja na morji. Mat. 8, 23-27. 2 3 4 5 6 7 8 Nedelja K 25 Ponedeljk Torek Sreda Četertek Petek Sabota Znlivalna nedelja. Just» 'nuč. Spomin vernih duš. Hubert, škof. Karl lloromej, škof. Caharija, višji duhoven. Q Lenart, škof. Engelbert, škof mučenec. Bogomir, škof. Od dobrega semena in ljulike. Mat. 13, 24-30. 9 Nedelja li 36 1 Teodor , mučenec. 10 Ponedeljk Andrej Avcljinski, spoznovavec. 11 Torek Martin, škof. 12 Sreda Martin, papež. @ 13 Četertek llrikci, škof. It Petek Homobon, tergoveo. 15 Sabota Leopold, vojvoda. Od gorčičnega zerna. Mat. 13, 31-35. 16 Nedelja K27 Otmar, opat. 17 Ponedeljk Gregor, čudodelnik in škof. 18 Torek Montali in Barul, mučenca. 19 Sreda Elizabeta, kraljičina. (Q 20 Četertek Feliks Valojski , spoznovavec. 21 Petek Marie Device darovanje. 22 Sabota Cecilia, devica mučenica. Od gnjusobc razdjanja. Mat. 24, 15-35. 23 Nedelja K 28 Klemen, papež. 21 Ponedeljk Krizogon , škof. 25 Torek Katarina, devica mučenica. 26 Sreda Viktoria, škof. 27 Četertek Virgili, škof. © 28 Petek Pupinian, škof. 29 Sabota Saturnin, mučenec. Od sodnega dne. Luk. 21, 25-33. 30 Nedelja Г, 11 trivrirl Andrej, apostclj. Prementi)« nu nebesit. 3 Pervi krajec v sredo 5. dan ob в. uri 13 min. zvečer. © Sip v sredo 13. dan ob 3. uri 46 min. zjutraj. C Zadnji krajec v sredo 1!). dan ob 11. uri 24 min. zvečer. © Mlaj v če-tertek 27. dan ob 4. uri 51 min. zvečer. Solnce stopi v znninnje strelca 21. dan t. m. ob 5. uri 22min. zvečer. Dan se krajša v tem mescu od .9 ur 57 min. do 8 ur 46 min. аша^шзв« «<§ December. !>«**• 15 2 3 4 5 ti Ponedeljk Torek Sreda Četertek Petek Sabota liloj, n kol', llromac, škof. Frančišek Saveriati. Barbara, devica mučenica. Peter Krizolog. Q Miklavž, škof. Preniembc na nt-besu. 3 Pervi krajec v petek 5. dan ob 4. uri 17 min. zjutraj. @ Šip v četertek 11. dan ob 9. uri3 min. zvečer. ' (£ Sadnji krajec v petek 19. dan ob 7. uri 34 min. zjutraj. © Mlaj v saboto 27. dan ob 9. uri 35 min. zjutraj. Janez Kcrstnik v ječi. Mat. 11, 2-10. 7 8 » 10 11 12 13 Nedelja F, Ponedeljk Torek Sreda Četertek Petek Sabota 2 Advent Ambrož, škof. Citilo Nporeljr llnrie Ilot. Lcokadia, devica, j Melliiad, papež. Damaz, papež. 0 Maksenci, mučenec, j Lucia, devica mučenica. Pričevanje Janeza Kerstnika. Jan. t, 19-28. 14 15 t<> 17 18 19 20 Nedelja K Ponedeljk Torek Sreda Četertek Petek Sabota 3 Advent Spiridion, škof. Irencj, škof. Euzebi, škof. + Kval n Lacar, škof. Auksenci, škof. -j Paulil, mučenec. Y Amon, mučenec. V 15. letu cesarenja Tiberija. Luk. 3, 1-6. Solnee stopi v znamnje divje-gakozla21. dan t. m. ob 3. uri 22 min. zjutraj. Hima «e začenja. Dan se krajša v tem mescu od 8 ur 44 min. do 8 ur 32 min. 21 22 23 24 25 20 27 Nedelja K Ponedeljk Torek Sreda Četertek Petek Sabota 4. Advent Tomaž, apostelj. Demetri, mučenec. Servul, berač. -j Adam in Eva. Božec a>i rojstvo Jezusovo Šlefail. pervi mučenec. Janez, evangelist. © Simon in Ana v tcmpcljnu. Luk. 2, 33-40. 28 29 30 31 Nedelja F Ponedeljk Torek Sreda Nedolžni otroci. David, kralj. Nicefor, mučenec. Silvester, papež. Nekaj «d naj daljšega dneva v raznih krajih naše zemlje. Čitateljem „Koledarčka“ je zna.no. da dolgost dneva je različna v raznih krajih naše zemlje; vendar sc bode marsikteremu smešno zdelo slišati, da vnekterih krajih naj d al j ši d an ti mcscov, nasproti pa tudi tam naj d al j ša noč 3 mesce terpi. A ko ravno se to na las spri-čatineda, ker od 67. stopnje (grada) proti tečaj ama naprej, se nič gotovega ne ve, se vendar to po natanjčnem računu dokazati zamore. Ako pogledamo na zemljovid ali zcmljokroglo, bomo vidili, da so učeni našo zemljo od severnega do južnega tečaja v 180 stopin razdelili in od ravnika (ekvatorja), to je, srede krogle, do vsacega tečaja 90 stopili (stopnja ali grad po 15 geograflških milj ali 60 minut) štejejo, in ti so zaznamovani s krogi, soravniki (Paralellkreise). ki okoli zemlje gredo ; bližji ko so tečajama, manjši so krogi. Krog, ki je proti severnem tečaju 23 gradov od ravnika oddaljen, se imenuje povratnik raka, in drugi proti južnem tečaju ravno toliko od ravnika oddaljen, povratnik divjega kozla. Ker se pa naša zemlja med vsakdanjim vertenjem okoli svoje osi tudi še v nekem podolgaslem kolobaril (ekliptiki) vedno naprej in okoli solnca premikujc, tedaj mislimo , da se solnce tudi za 46 gradov tjc in sem premikujc, kar pa za gotovo šo dognano ni. — Zato pravijo učeni, kadar solnce 21. marca v ravniku stoji, sta si noč in dan enako dolga, in pri nas se spomlad začne. Kader 21. junija njižje do povratnika raka pride, se leto pri nas začne inje naj daljši dan; zdaj sc pa solnce zopet proti ravniku poverne in ko do njega pride, sta zopet dan in noč enaka, to je 21. septembra, in pri nas se j c s e n začne ; zdaj se pa solnce proti jugu oberne, in ko višje do povratnika divjegakozlu pride (21. decembra), je pri nas začetek zime, in n a j k raj ši dan. Potem se solnce zopet k ravniku poverne, in tako se godi leto za letom. Kraji blizo ravnika imajo malo razločka med dolgostjo dneva in noči, komaj eno uro. Al bolj ko so kraji proti tečajema, daljši so poleti dnevi, nasprot pa tudi pozimi daljše noči. Sledeča tablica to bolj razjasnuje, ki naj daljši dan pod raznimi soravniki kaže. Od ravnika Dan Oil ravnika Dan Od ravnika Dan Od ravniku Naj daljši oddaljen ur. m. oddaljen ur. m. oddaljen ur. m. oddaljen dan 0 gr. — m. 12 - 49 gr. 2 ra. 16 — 63 gr. 23 m. 20 — 66 gr. 32 ra. 24 ur 8 „ 34 „ 12 30 52 „ - „ 16 30 64 „ H „ 20 30 67 „ 23 „ 1 mesec 16 „ 44 „ 13 — 54 „ 31 „ 17 — 64 „ 50 „ 21 — 69 „ 51 „ 2 mesca 24 „ 12 „ 13 30 56 „ 38 „ 17 30 65 „ 22 „ 21 30 73» 40 „ 3 mence 30 „ 48 „ 14 - 58 „ 27 „ 18 — 65 „ 48 „ 22 — 78 „ 11 „ 4 „ 36 „ 31 „ 14 30 60 „ - „ 18 30 66 „ 8 „ 22 3(1 84 „ 5 „ 5 » 41 „ 24 „ 15 — 61 „ 19 „ 19 — 66 „ 21 „ 23 — 51 51 6 „ 45 „ 31 „ 15 30 62 „ 26 „ 19 30 «6 „ 29 „ 23 30 Valentin Stanig. *) W pervi versti domorodcev naših se odlikuje ime Valentina St ani ga. Spodobi se tedaj, da „Koledarček“ zahvalen opomin prinese rajnemu v podobi, ki jo je izrisal slavni monakovški slikar Gail leta 1846 v Gorici, in pa v kratkem popisu blagega življenja njegovega. Posneli smo po većem čertice tega popisa iz mičnega življenjepisa, ki .so ga zložili svitli knez in škof lavantinski Slomšek v „Drobtinicah“ leta 1848, in dostavili le kako malenkost tam pa tam, pridjali pa tudi poslednjo pesmico Stanigovo, še nikjer natisnjeno. Valentin Stanig seje rodil 12. svečana 1774 v Bo droži na Goriškem. Ubozcga kmetiča sin je v Gorici začel perve šole, vajen od mladega terdo živeti, pa tudi lahko poterpeti vse težave siro-maškegn šolarčka. Bil je fantič željen naukov, kakor jelen hladnega studenca. Se nemške besede bolj prijeti naš Stanig v Celovec gré tretjo nemško šolo opravit; in ravno v tej šoli sta si rajni Allacci in Stanig tovarša bila. Prigodilo seje, da so se šolci zunaj Celovca kopali. Naš Valentin ni plavati znal; pregloboko si upa; voda ga izpod-nese in revež potone. Hitro skoči borzen tovarš, Blaže Potočnik, za njim in ga srečno iz globočine smerti reši; — še v svoji visoki starosti čez več kot 46 let je rajni Stanig hvaležno pomnil svojega dobrotnika, ki *) Po nekdaj navadni pisavi se je Stanič pisal Stanig. Ker ne pre-niinjamo radi pisave lastnih imen, pišemo tedaj Stanig mesto Stanič. mu jc lil življenje ohranil ter si več let prizadeval, ali njega ali pa kterega njegovih naslednikov krog Celovca pozvediti; pa ni bilo najti pravega sledd. Kar je unemu v zahvalen dar odločil, je potem ubogim dal in dopolnil hvaležnosti svoje sveto dolžnost. Višje šole je naš Stanig v Solnem Gradcu (Salcburgu) dogotovi!, in vorlo mesto med veličastnimi gorami mu je bilo vse žive dni v lepem spominu. Zdrava sapa in bistra voda ste pol kruha, in taka se le v gorah vživa. Rad je loraj mladi Stanig po hribih hodil in plezal na nar višje goličave, na kterih sc Bog v svojem stvarjenji toliko veličastno razodeva. Na meji tiroljski, koroški in saleburški nar višji Snežnik v nebo moli, Veliki Zvonik (Grossglockncr) po imenu. Večni led in srež ga pokrivata, in redek je, ki bi mu na glavo stopil. Eden pervili je bil Stanig, ki jc prilezel na tega velikana vsih hribov. In ko najde suho smreko verli hriba zasajeno, jc vcrli njeni doplezal, da jc reči za-mogcl: „Jez sem bil naj višje med predniki na Snežniku“. Kakor v mladih letih jc tudi ostarljiv mož vse nar višje hribe po Belči, Bevci, Furlani!, po Koroškem in Krajnskem prehodil. Obiskal je starega Triglava sivo glavo, ki sc po vseh krajnskih gorah ponosno ozira; ni mu bil predeleč, ne previsok Klcpsafon, ki v Karnii med Tolmcco in Piavo vnebo sterilii; obiskal je v večnem snegu belega Prc-strclnika, ki ima pod verhorn veliko luknjo, kakor bi ga bil kdo prestrelil , da jo podnevi od deleč lahko vidiš. Na veličastnem hribu, ki se mu Bnbji zob (Mangart) pravi in blizo sv. Višarjev na Koroškem stoji, jc večkrat počival. Ni jc krog in krog imenitne gore, ktcrc višavo bi ne bil Stanig s svojim zrakomerom premeril. Po pravici so ga imeli za pervaka vseli tadanjih gorjanskih pešcev. Leta 1802 na sv. treh kraljev dan jc bil Stanig mašnik posvečen in postavljen v vinograd Gospodov. Služil je pervio v Bajnžici šest let in pol, prebivnje pod slamnato streho; pa v ponižnosti svojega ubožtva je bil blagi gospod bogat dobrih del. Prestavili so ga v Ročinj c farnega namestnika, kjer je celili 10 let in pol 2000 duš v svoji skerbi imel, in bil svoji čedi ne toliko gospod kakor oče. Ljuba mladina jc bila jedro njegovega serca; jo podučiti potrebnih stvari — jo varovati zapeljivosti, bila je mu naj večja skerb. Ker v Hočinji šole ni bilo, sc jc sam loti in otroke brati uči. In ker so bili tistikrat slovenske bukve še celo redke , in po dve in po trifore ne katekizma ne evangclja ne molitevskih bukev poznale niso, in tudi razun Ljubljane v družili mestili slovenskih knjig za gotov dnar ni bilo kupiti, piše Stanig rajnemu gospodu J ož e fu H al a n tu, ki jc tistikrat učitelj bogoslovja v Ljubljani bil, naj mu, kolikor premore, bukvić za šolarje pošlje, kar jc Balant tudi rad storil. In tako sta se blaga moža seznanila in sprijaznila ter prijatla toliko dobrega storila. Čedne bukve so mladih ljudi nar zvestejše znanke, lepe pesmi pa nar veselejše dobrovoljke, za ktere naj vsak dober pastir svojim mladim ovčicam skerbi, kakor je Stanig svojim skerbel. Poslovenil je veliko čednih pesem za cerkev, šolo in dom, ter jih na svetlo dal pod naslovom „Pesmi za kmete in mlade Ij u d i.“ V G o rioi 1822. Leta 1826 je prišel „P ristavik ne k te rili cerk ven ih i n drugih pese m«,leta 1838 pa „Drugi pristavik starih in novih cerkven ih in družili pesem“ na svetlo. Čeravno se te pesmi ne odlikujejo ne po visokem pevskem duhu ne po zlikani besedi, vendar povsod mila blagoscrčnost diha iz njih. Hude vojske so bile veliko let, in tudi ročinsko faro so zlo terle; naš Stanig jc bil svojim faranom dober svetovavcc, pomočnik in vodnik, ne le v duhovskih, temuč tudi v posvetnih potrebah. Huda bolezen koz ali oscpnic je veliko otrok pomorila, jih veliko oslepila, kruljevih naredila in jim obličje raztergala- Ravno se jc tiste leta razvedilo, kako sc otrokom koze stavijo in oni hude bolezni obvarujejo. Hitro je rajni Stanig te dobrote se poprijel inje sam pervi otrokom v svojem kraji koze staviti jel in sicer s ternom, ker druzega pripravnega nožička imel ni. Vsako žlahno sadunosno drevo je domač zaklad, in kdor drevje Badi, za svojo hišo dnarje na obresti polaga. To jc rajni Stanig dobro spoznal, in svoje farane drevje s a diti in žl ahn i ti učil, pa o * fudi eam je rad segel za matiko, vinjck in žago , ako je le utegnil. — Lepo in dobro je res, ljudi koristnega dela učiti, pa sc boljše seje dela z lastnimi rokami lotiti in v djanji pokazati, kar sc z besedo pove. Besede le mičejo, izgledi pa vlečejo z vso močjo. Učitelji v besedi in v djanji so nar veči dobrotniki svoje dežele, kakor naš pokojni tftanig, ki sc je vsake stvari sam prijel, naj je še tako težka bila. O francoski vojski so most čez veliko Sočo poderi!, in ljudje so sc s težavo in nevarnostjo prek velike vode vozili. Ni ga bilo, ki bi se bil lotil most zopet postaviti. Seréni kaplan Stanig se tega dela loti, sosede k temu pripravi, ter jim svetuje in pomaga most postaviti. Veliko let je vojska terpela, ter jezero in jezero ljudi pobrala. Minula je vojska pa nastopila je lakota od leta 1814 do 1817. Žitno polje je moča jemala, vinske gorice pa zima in mraz (slana} , da niso rodile. Strašno so ljudje gladovali in gladii umirali. Tudi Stanig je živo očutil, kako boli glad, ki je po njegovi fari gospodaril. V ti sili se do rajnega svitlega cesarja Fra no a I. oberne, popiše lakote neizrečeno silo in svojo ponižno prošnjo do njih Veličastva posije. V pismu je bilo po nemško pisano: Franc so dali kruha in preskerbeli življenja ljudem; pa tudi skerbnega pastirja niso pozabili , in ga dve leti potem v višjo službo povzdignili. Ko so prečastiti škof Jožef Balant goriško škofijo nastopili, so tudi svojega starega znanca, pridnega Valentina Staniga, iz Ročinja v Gorico poklicali in cesar v letu 18111 ga korarja stolne cerkve postavili. Moder mož tudi na višjem stolu ves ponižen ostane ; čast in imenitnost slami ga ne pohujšate, temuč le zmodritc, da sc padca toliko bolj varuje, za kolikor višje stoji. Tudi našega Staniga zlata „Uns drückt Noth, Franc! gib Brot: Sonst o Gott! — Schneller Tod“. ali po slovensko : „Huda nas sila tré, Kruha nam daj, France! Sicer o večni Bog! Umcrjemo v ti nadlog’“. vcrvica in pa zlati kri* na persili nista napihnila; ostal je mož po domače, priden in prijazen vsem, pripravljen vsakemu sluga liiti, kar je le mogel. Gorica ni ne bukvišča ne pravega bukvoproda imela ; duhovnikom ni bilo ne potrebnih bukev ne bogoslovnih letnikov kupovati nikjer. Naš Sta-nig ao tega posla loti, in večidel duhovnikom potrebnih knjig oskerbu-je, kolikor je kdo želel. Ni bilo bukvoproda v bližnjih in daljnih mestih, da bi mu ne bil vsako leto tudi po IOO goldinarjev skupiti dal. Leta 1828 so St a n i ga povzdignili ljudskih goriških šol višjega ogleda, in od te dčbe je bil pravi duhovni oče šol in oskerbnik šolarjev. Dal je natisniti šolarjem pesmi, katekizem, molitvice; in karkoli je kdo šolarjev potreboval, dobil je pri Stanigu, ki je iz ljubeznive skerbi šolskih bukvić prodajo prevzel, som pisal pa tudi sam vezal šolske knjige. Pa tudi svojih starih ovčic na kmetih ni blagi domoljub pozabil in mladini lepih bukvić pošiljal, ki so ji dopadle. Tako je dekletam pošiljal bukvice keršanskega devištva jim pisaje: „Le berite jih, in ko jih bote z branjem pomazale in raztergalc, hočem vam drugih poslati“. Imel je Stanig rad po več šolcov prisvoji mizi. Priganjal jih je celo leto naj se pridno učijo in pošteno se vedejo, ter jim obetal ob šolskih praznikih narediti dobre volje na cente. Kar jo obljubil, je tudi zvesto spolnoval, in taka obljuba pri mladcnčih pomaga. Spisal je lepo pesem za šolce, vesele na vakancah, zaprege! ličen voz s plahto pokrit in se s svojimi mladimi tovarši po Laškem in po drugih krajih za kratek čas z njimi popevaje peljal. Stanig, dobrega usmiljenega serca, jez ubogimi mu ta s tim i gl lili oi veliko usmiljenje imel. Rad bi jifti bil potrebnega nauka poskerbcl, ker je vidil, da je veliko tacili gluhih muteov prebrisane glave, pa ni vedil kako? Bere, da so se v imenitnih mestih in tudi v Gradcu šole za mutce začele, in sklene, nnj velja kar rado, tudi v G or ici začeti tako šolo. Prijatli so mu lepo pomagali in premili goriški višji škof in knez Franc Ksaver Lušin so Stanigu k dobremu delu dobrot- Ijivo roko podali in steber šole za gluhe mutec postali, ki se je leta '1842 začela. Primorci gorički, mesijam in deželani, so dobro napravo z milodari podpirali in vsako leto se je po 12 in še več ubogih otrok učilo brati in pisati po samih znamnjih , ki se jim kažejo. Svitli cesar so dovolili, naj se ta naprava za terdno ustanovi, in ji v pripomoć 2150 tl. srebra na leto dali. Tako izraste iz male peškice veliko žlahno drevo! Blagor možu, ki je rodovito peškico vsadil in skerbno zalival, kakor naš Stanig šolo za mutce ! „Pravičnemu so usmili tudi življenje njegove živine — serce hudobnega pa je neusmiljeno“. Tudi rajnemu Stanigu se je uboga živina smilila, ker je vidil, kako hudobno sc mnogokrat ž njo ravna. In ko se je rnvno lepa družba miloserčnosti do žival po Nemškem začela, se je hitro (udi Stanigu sveta želja uncla, ubogi živini pomagati in tudi v naših krajih enako družtvo osnovati. Priporočal se je vsem stranskim škofijam, prosil gospode daljne in bližnje, in prošnja njegova ni bila zastonj. Tudi v naših krajih je našel prijatlov, ki so mu v dnar-jih pomagali, da so se otrokom čedne bukvice dajale, v kterih sc bere. kako sc živinodcrcom prej ali slej huda godi. Naprosil je gosposke, da naj po cesarskih postavah strahujejo neusmileže, ki živino brez potrebe terpinčijo; postavil je varile, ki naj gcrdunc sami v strah jemljejo, in če to ne pomaga, naj jih gosposki zatožijo. Karkoli je bilo lepega in hasnovitega za božjo čast ali za pod-učcnjc ljudstva — za vse sije Stanig z vnetim scrcom prizadeva/. Podpiral je bratovšino sv. Leopolda, ki je na pomoč misijonom v Ameriki; iskreno je priporočal „Novice“ rojakom svojim, ter pridno za nje pisal, kolikor je mogel. Ni bilo vrednih bukvić na svetlo, da bi jih ne bil verli rodoljub po sto in sto med svoje rojake razširil. Tudi „Drobtinicam“ je bil dober prijate!. Je prišel kak naravoslovec v Gorico, radovoljcn prijatcl in umen tovarš mu je bil naš Stanig, ki je vcdil vsak hrib po imenu in posebni lastnosti razločiti, ter povsod povedati, kar jo bilo zanimivega. Vajen hoje pozimi kakor poleti , je šel skorej vsako leto na Va- lentinovo čez Sočo na sterno kamnito goro h podcrti cerkvi sv. Valentina svoj god obhajat in z višave po svetu pogledat, premišljevat lepo stvarjenje, pa tudi minljivost vseh posvetnih reči. Po višavah je čisteja sapa in svetejše so misli človeka; zdi se nam, da smo bližej nebes! V letu 1844 je svoje ljubljence mutaste šolarje na sveto Goro dve dobre uri nad Gorico peljal na božjo pot. „Željno sem gledal z goriške sv. Gore proti scvcrju po visokih snežnikili — tako piše ljubeznjivi starček sam — na kterih sem pred več leti bil ; nisem sc mogel nagledali veličastnega Jelovnika in Hladnika. Tudi na prijaznem Kalu sem večkrat bil. Posebno me je pa oveselil hribov siv očak, naš Triglav, kterega sem na svetega Matevža dan leta 1808 obhodil in pervi z zrakonterom premeril“. — Ta ogled je bil pa tudi za slovo od vsili bližnjih in daljnih hribov, ki jih je Stanigsvojc dni obiskoval. Teža let ga jo hotln uklanjati, pa še težje so mu hodile opravila, ki jih je imel pridni stnrčck, kleri je pogostoma od jutra do večecn pisaril ali pa šole in druge naprave obiskoval. Rnjni Stanig je imel od mladih dni kervave oči — očitno zuam-njo preserčne ljubezni do svojega bližnjega. Gorela je namreč njega dni kmečka hiša, in ker so ni nikdar nobene nevarnosti ustrašil, kadar jo bilo komu pomagati, je pri tem ognji revo dobil, ktero je vse svoje žive dni voljno nosil. Ljudje so ga potem nar lože imenovali rekoč: „Kanonik z rodečimi očmi“. — Ravno je mislil blagi gospod višjo službo ljudskih šol oddati, ker mu je v 73. letu starosti že pretežka hodila, in si je namenil svoje posljednje dni med svojimi nar ljubšimi šolarji — mutastimi gluhaki — preživeti terza njih pravo podučenje skerbeti, — kar je previdnost božja drugače sklenila. Prevzdignil se je starček pri nekem delu in jel je kerv pljuvati. Le malo dni j e bolan ležal, pri zdravi pameti do posljedncga diha. Na zadnjo uro je še vstal in šel sam molitvinih kukvio iskat, iz kterih je si dal molitve za umerjoče brati. Molil je, in med molitvijo se za žilo na roki prime, šteje vdurke ter čuti, da ura življenja doteka. „Ravno zdaj umer-i cm“ ! — je djal, globoko izdihnil — in po njem je bilo. Umerl je 29. aprila 1847. Na sv. Filipa so ga pokopali. Vajen ubožno živeti, in bolj za druge, kakor sani za se skerbeti, tudi po smerli ubogili ni pozabil. Osnoval je za vedne čase štipendijo za uboge dijake, ki vsako leto 50 (I. znaša. Tudi šoli za mutce jc lepo sporočilo podaril iz svojega premoženja. — Domovina naša jo zapisala Staniga v versto tistih mož, kterib spomin bode živel od veka do veka! Dostavljamo h koncu tega popisa šo pesmico, ki nam jo jo rajnki 27. julija 1843 za „Novice“ poslal, ko je pervi sostavek Vertovcov v Novicah „Uvalo vinske terte“ bral. Ko nam je starček pesmico poslal to , ktera jo bila njegova poslednja, je živo veselje nad tem razodel, da so „Novice“ takrat pesmi njegove v misel vzele, rekoč: „Vaš preprijazni spomin meje mojstra-skaza v pesništvu tako nadušil, da sem sc še enkrat spravil na Pegaza; sprejmite to drobtinico blagovoljno, pa ne sodite jo prcojstro, zakaj pojem le, kakor mi serce veli; ušesa so mi edino merilo, in slovnica mi ni zmiraj v glavi, kakor bi mi mogla biti“. Naj sprejmejo tedaj častiti bravci to pesmico v blagomil spominek domoljubnega starčka; ona je tudi iz slovstveno-zgodovinskega obzira zato zanimiva, ker jc poslednja njegova bila, rojena iz pervega spisa, ki je v natisu od nepozabljivega Vertovca prišel na beli dan. Hval» vinske torte. Slišal sini, tcrtica, undan hvaliti Tvojo dobrotljivo /.lahno lastnost; Pesem tud jest ti želim pokloniti, Močno pa vstavlja me siva starost. Dvajsetkrat tri ino zraven deset Štejem življenja preteklega let. Stvarnik jc tebi šibkost sccr odmcnil. Dal ti pnk čednost, ki vredna več jc, Jest tud šibak—sim pa vender le sklenil, Kakor premorem povzdigniti te. Hom scer le vstarane strune glasil, Mordo pa močniga pevca zbudil. Nimaš ko Kvino drevo lepote. Utero že pervi je človek častil ! Pojem pa tvojima grojzdja dobrote, Sladko je Noe že vinčice pil. In že Mclllizedch zidal oltar, Kruha in vina prinesel jo v dar. Kakor nnr žlahniši sad so kazali Mozesu daleč poslani možje: „Grozdje, lej! tako je tam, somu djali, Kjer nam dežela obljubljena je!“ Tak se clo zemlja v pušavi časti, Ki te, precenjena terta! rodi. Vino — prav’ pismo— serce st’ri veselo, Šibki in trudni sc z vinnm krepčd, Kak bi brez vina veselo se pelo? Tudi bolniku sc kapljica da. Pavel že zdavnaj je Tita učil, Sladko brez skerbi naj vince bi pil. Tebe lepo so že nekdaj hvalili, Ilcvno če tudi le drevice si, Vino so sveti možaki že pili, Vino vsakteriga serce zbudi. Nimaš lepote, ponižno živiš, S sadom pa svojim dost dobriga st’riš. Pozno začenjaš bersti poganjati, S perjem pokrivaš svoj ljubljeni sad j Nočeš se v cvetni lepoti kazati, Nočeš ko drugi v nji hvale iskati ! Ti si, kot v pismu besede reko: „Vsakdo po sadji spoznaval sc bo“. S pcrstenci zvesto se germa oklanjaš, Ki v podporo je tebi bil zbran, Težka se grozdja na njega oslanjaš, Dok ne približa se terganja dan. Tačas se grozdje na sonci zori, In kar je le živiga, se veseli. Terta s sladkostjo si svet veselila, Vdaj se pokoju, ker jesen je tle, Šibkim in starim in trudnim si bila Moč in tolažba in pa veselje. Kdor je tek spolnil dobrotljiv ko ti, Kirne pokoja naj se veseli ! Mirno počivaj , dobrotljiva mati, V zimi, ki stvarnik u pokoj je dal, De boš zamogla tud li letu nam dati Dobriga vinca obilni bokal, Ako jest starček v tem času zaspim , Tebe še v smerti hvaležen častim. Juri Japel. *) ■■ДД» Krajnskem je pod visečimi gorami majhno pa prijazno mesto Kamnik, okolj pet ur hoda. od Ljubljane, slavna zibel mnogo imenitnih mož, med kterimi se je tudi Juri Japel 11. aprila leta 1744 rodil. V Kamniku je samostan Frančiškanov, kteri so se od nekdaj pridno s šolnmi pečali in ubogim mladenčkom poveril nauka še živež zastonj dajali. Verjetno je, da tudi rajni Japel je početni nauk v svojem rojstnem mestu dobil. V višje šole se je pa nadcpolni Japel v Ljubljano podal , kjer so tisti čas očetje Jezuiti učili. V šolah njih se je Japel učil modroslovja in bogoslovja, izučil se je mnogoterih jezikov starodavnih in sedanjih europejskih narodov; znal je jezik nemški, laški in frnneozki, pa tudi slovenskega svojega maternega jezika zaboravit ni. Izuril sc je pod vodstvom Jezuitov v njih semenišču za duhovski stan, in dosegel je čast dohtarja sv. pisma. Kakor mila vijolica, ki na skrivnem cvctč, je Japel od svojih mladih dni duhovsko službo zvesto opravljal, in bil žlahtnemu kamnu podoben, ki se na skrivnem sveti. Služil je iz perva v Terstu 12 let zn kaplana; izvolili so ga potem ljubljanski škof zavolj učenosti in žlahno-sti serca dvornega kaplana in svojega tajnika. Združena moč veliko premore, in majhne stvari v braterni slogi velike izrastejo. Tako je tudi v Ljubljani sloviti pisatelj našega slovstva, *) Svetli knez in škof lavantinski Slomšek so nam prijazno podarili podobo Japelnovo. Naj tudi iz življenjepisa, ki so ga spisali, dovolijo posneti čcrtice v „Koledurček“. oče Marka Pohlin, malo družtvo učenih mož osnoval, da bi zapuščeno slovenščino obdelovala. Mnogo bistrili glav se je bilo združilo v to lepo delo, in vesela spomlad je po njih slovenščini zasijala. Poslovenili so mnogotere koristne bukve, ktere še sedaj, če ravno po redkem, sc po Slovenskem nahajamo: na priliko „Opravk človeka“ v Ljubljani 1781. Janeza Ncp. t'upika „Pridige“ na Dunaju 1785; „Kmctam za potrebo in pomoč,“ na Dunaj! in več drugih. Tudi pesme slovenske so takrat kovati skušali, in med njimi jo je rajni llaland Vodnik vpervič po slovensko zagodil. Teli delavnih družbanov mlade slovenščine bil je naj prid— nejih soudov jeden naš rajni Juri Japcl. Bilo je pa v tistih časih Slovencom sv. pisma poslovenjenega močno potreba, posebno duhovnim pastirjem, kteri so še celò slabo slovenili in kruh besede božje vernim sploh slabo lomili. Imeli so tam pa tam sveto pismo znanega Jurja Dalmatina; al v njem je bila med pšenico luljka luterske vero vsejnna, in tako skrivno čitanje božje besede preprostim Slovencom za toliko nevarneje, za kolikor vikše so bile želje sveto pismo brati. Jap cin a bistra glava to potrebo jasno vidi, in njega serce sklene sc berhkega, pa tudi težavnega dela lotiti: posloveniti namreč sveto pismo stare in nove zaveze, da bi Slovencom ne bilo potreba po prepovedanem sadu segati. Da bi pa ne opešal v težavnem delu, si je modri Japel dobrega tovarša poiskal — slavnega Blaža Kumardaja, tudi iskrenega Slovenca iz Bleda na Oorcnskem dormi. Ta dva moža sta si v roke segla in sklenila sveto pismo Slovencom v domačem jeziku podati. Kar sta sklenila, sta tudi srečno dopolnila. Naj bi se pa beseda božja prav poslovenila, po razumu svete ka-tolško vere vbrana, in vsake pomote ovarovala, je bilo šest presodi-telov odbranih in naprošenih, kteri so se po štiripot v tednu snidovnli v presojo poslovenjenega svetega pisma. Po velikem trudu teh mož je prišel leta 1784 v Ljubljani I. del sv. pisma novega zakona na svetlo. V ravno tistem letu je bil II. del nove zaveze natisnjen. Japel ni bil le priden pisatelj, temile tudi učenik in skerben dušni pastir. Pri sv. Petru v ljubljanskem predmestji je bil duhovske zaloge Silingovo oskerbnik in vodja duhovstva. V tem času so ga škof med svoje svetovavce vverstili. Od leta 1793 do jeseni 1795 je bil fajmoštor in tehant pri sv. Kancijanu na Ješči blizo černuškega mosta. Iz Ješče se je preselil za tehanta v Naklo, eno uro nad Krajnom. Povsodi je skerbno pastirii ter bil dober dušni oče svojim duhovskim otrokom. Njegove pridige so bile prav po domače zložene. Ako ravno je bil Japel visoko učen mož, se je vender znal v svojih podukih tako ponižati, da ga je vsako dete lahko razumelo. Vekša pa ko je pravičnega moža vrednost, vekša je tudi njegova ponižuost, ako je mož po volji božji. Tak je bil rajni Japel. Koristne njegove bukve, osebne zasluge in izverstne dušne lastnosti so bile tudi svitleinu cesarju znane, in zlata svetinja mu je bila poslana. Poklican v Ljubljano častito znamenje prejet, se je pešec podal na pot — kakor sem slišal pripovedati. Po cesti se za njim pripclja gospod, kteri se je ravno na to slovenost v mesto nameril. Vgledaje ponižnega Japclna pešca ga prijazno povabi, naj sc ž njim pelja na častito obhajo, ktera je njemu veljala. Blažen mož, kteri več velja pred Bogom in pri pravičnih Ij ud ih, kakor sc sam obrajta! Le on lahko zadovoljno in veselo živi, kajti več prejme kakor po svojih mislili zasluži in želi. Kukor skerbno je Japel v cerkvi učil, tako neprenehoma si je doma glavo lomil, in obljubim, da mnogo noč je prebudil, daje toliko učenih, obširnih bukev spisal. V tem času je sveto pismo starega zakona dogotovil, in v Ljubljani od leta 1701 do 1802 na svetlo dal. Pri poslovcnovanji stare zaveze je imel nekoliko pomočnikov, zakaj toliko delo moč enega moža preseže. Njegovi sodelavci in naše hvale vredni možje so bili vcrli Kumcrdnjn Blaža iz Bleda, vodja ljubljanskih šol in potlejnega c. kr. ogleda ljudskih šol v cclskcm krogu na Štajerskem, tudi Jožef Rihar, fajmošter pri sv. Petru v Komendi, Jožef Škrinar Ljubljančan, fajmošter pri materi božji pred mostom v Ljubljani, Modest Sraj, fajmošter pri sv. Jakobu na Savi, Anton Travìi iz Doba, dohtar sv. pisma in fajmošter na Ješci, in Matevž Wolf na Bohinski Beli. Pa vsem ovim marljivim sodel&vcom je bil Japel oko in pero, kteri se je naj več trudil, in verh svetega pisma še več potrebnih in koristnih bukev Slovencem podal, kterih naj imcnitncjc so : „Veliki katekizem v pra-šanjili in odgovorih“. V Ljubljani natisnjen 1779, v drugič 1787, v tretjič 1793, v četertič 1809. Kako močno je ljudem s tem katekizmom vstregel, pričajo njega mnogi natisi. Na daloj je spisal : „Zbrane molitve“, v Ljubljani natisnjene 1786, ki se blezo redko med ljudmi nuhajnjo. „Listi in evangelji“, v Ljubljani 1787; v drugič 1892; v tretjič 1806 natisnjeni. „Cerkvene pesmi, litanije in molitve“, natisnjene v Ljubljani 1788. „Pridige za vse nedelje“ I. in II. del v Ljubljani 1791. Vse te pridige je iz tujih jezikov prestavil, posebno iz laškega, ki ga je popolnoma umel. — poslednje njegovo znano delo bilo je iz latinskega (Piscatores hominum) poslovenjena pesem: „Bibiči ljudi“, ktero je v duhovšnici zgoto-vil in pri Janezu Leonu 1803 v Celovcu natisniti dal. Nahaja se v knjigah rajnega Japelna in njegovih tovaršev marsikaj v besedi, kar bi lahko boljše bilo. Saj se med čistim zcrnjem vselej kaka smet najde, in pisatela ni. kteri bi svojih posebnost ne imel. *) ♦J Karun Japclnovih spisov, ki so v natisu beli dan zagledali, jih je še nekoliko v rokopisu ostalo. Tukajšna liccalna kni/.nica sliranuje: obširno nemško slovensko slovnico v celih 388 polah pod naslovom: „Slavischc Sprachlehre, das ist, vollständiger Grammatikalunterricht von der krainerischen und windischen Sprache, wie sie in Krain, in den» österreichischen Litorale, in der Grafschaft Görz, in Steiermark und Kärnthen gesprochen wird, oder vielmehr gesprochen werden sollte, dann wie sie von den Kroaten, Dalmaticrn, Slavoniern, Böhmen. Pohlen und Bussen leicht verstanden werden kann. Verfasst von Georg Japcl, Dommherrn und Schulobcraufsehcr des Gurker Bisetunis. Klagcnfurt den 2. Jänner 1807 ;“ — potem „A retioao II or ul ae Adami Bohorizh A. 1584 Vitebcrgac vulgatae nunc Redivivae seu Tractatus comprehendens Elementa linguarum principalium slavicae originis, videlicet Carniolicac seu Vindicae, Croaticae, Slavonicac, Dalmaticae, Boliemicae, Polonicae et Moscoviticac“; — in „Odgovor na vprašanje, kt eroga slovanskega narečja je treba otroke narpred učiti za ložji razumevo Rusovskiga, J*ol- Človek si na svetu mnogokrat želi, kar bi mu škodovalo, ako bi se mu po volji zgodilo. Tudi rajni Japcl je iz Ješč zn imenitno faro leskovškn zunaj Kerškega na spodnjem Krajnskem prosil, pa je ni dobil j al iz Naklega je bil v višo službo v Celovec na Koroško poklican, in v jeseni leta 1799 za korarja stolne cerkve povzdignjen, zakaj zasluge njegove so tudi po stranskih deželah slovele. Tudi v Celovcu je bil visoko spoštovan in ljubljen na strani svojega rojaka, prijatla in podpornika slavnega žigata Holienvvnrla, potlejncga škofa v Linču na gor-nem Austrijanskcm. Izvolili so ga vodja mladim duhovnom v celovškem seminišču, kteriinje že gori imenovano latinsko pesem „Piscatores hominum“ poslovenil. Poznej je bil Japcl viši ogleda ljudskih šol kerške škofije. skiga, Pemskiga, Dalmatinskiga, Hrovaškiga in vsili družili slovanskih narečij ?“ Tukajšni muzej hranuje tudi nekoliko Japelnovih rokopisov, kteri spričujejo, da resni gospod je zraven pobožnih pesmic včasih tudi knkošno šaljivo iu okroglo zapel} prestavil je namreč pevsko igro ali opero, „Artaxerxes“ od P. A. Mctnstnsia iz talijanskega, in nektcrc pesmi Mos. Mendclsohnn, Gellcrta, Klcista in Hagedorn»; zložil je pesmico „kako se na Krajnskem proso mane“, „otročjo posteljo na kmetih“ i.t. d. Da je Japcl znal tudi humorističen biti, sc vidi v poslednjič imenovani pesmici, v kteri nadloge očetovske šaljivo takole popisuje: Pervie morem jest kupili Kurjih jajc pehare tri, Drugič morem tuik dobiti Polhen kurnjek kokoši. Tretjič morem speč’ pustiti Nar manj pet ali šest pogač, Tolkajn vina tud kupiti, De bom kmalo res berač. Kej so cule in plenice, Kej je zibel in povoj ? Kej so kape in tančice, Kej je mir in pokoj moj? Kar bo meni še ostalu, Bo v hot ri nj i gori šlu, Kaj sc bo kaplanu dalu, Kaj še tudi mežnarju? Nekaj bodo botre spile, Kadar k ženi pridejo, Nekaj bodo dekle zlile, Kadar piskre vbijejo. Kej je to, kar bo potreba Noter v kopel baboi dat? Kej še to, kar ni potreba, Pa sc vendar more dat ! Zdaj se til, prijate], zgledaj, Kako ubog’mu možu gre! itd. Bilo je svoje dni korarstvo kerške stolne cerkve toliko imenitno, da sole mašnikc /lahnega rodu korarji bili. Pervi prostanec, ki je med žlahne rojake kerških korarjev stopil, bil je rajni Jakob Pavlič, poznej knezo-škof kerški, imeniten in slaven mož, kterega je mati vboga na poti pod nekim poljskim križem porodila; drugi prostancov je bil rajni Juri Japel, kteremu ni število plemenitih dedov, marveč plemenitost učenosti in čednosti, in pa število zaslug stezo na više verstilo. Da so ga mnogi v zavidu pisano gledali in zn tujca imeli, ni nič novega; saj vsak kosec kruha svoje zavidovce ima; celò deželsko poglavarstvo sc je tedanjemu knezo-škofu pošvarnlo, zakaj da niso domačina v korarja izvolili. Pa tedanji knezo-škof Frančišek Salin niso poslušali protivnikov, ampak so se ozirali, kakor poterdivni list 0. oktobra 1790 pravi, le na zasluge, ter so ga v korarja povzdignili in poterdili, zaupaje , da bode Japel lepo dopolnil, česar so si viši pastir od njega nadjali. In to je zvest služavnik božji tudi storil, kterega ni viša čast napihnila , ne ime-nitneja služba v lenobo zazibala; ostal je priden in ponižen delavec v Gospodovem vinogradu. Bila je pa ponižnemu Japclnu še imenitnejša služba namenjena, v Torstu škofov sedež posesti in pastirsko palico zapuščene cerkve sv. Justa prejeti. Al previdnost božja je drugač sklenila. Veseli glas, da je Japel za teržaškegn škofa izvoljen , mu na mertvaškem odrudoide. Umeri je 11. oktobra 1807. in pri sv. Rupertu za Celovcem počiva od svojih blažili del; hvala pa mu v lepem spominu Slovencev živi. Лко pomislimo čas , v kterem je Japel živel, in preštejemo njegove spise in obširne in težavne dela, sc lahko prepričamo dobrega duha, kteri gaje za njegovo ljudstvo oživljal, in po vsej pravici moramo spoznati, da rajni Japel je bil iglu naj iskrenijih rodoljubov naših, kar jih je kdaj slovenska zemlja nosila. »e»— Sorica in pa Soričanje. Sorica. Na severo-zahodu kranjske vojvodine, koneo selške doline, kakih pet ur hoda od škofje Loke na Gorenskem, se pride ob rečici Sori pod hrib Počivalo ali Rošt. Vprek tega hriba se vije cesta z mnogimi krivinami semtertje, tako, da če/, pol ure se dospe verh Počivala. Še nekoliko korakov tjo na desno po verini — in pred teboj sc razprostira eden naj lepših planinskih krajev na Kranjskem. Dolinice in doline, hribčiki in gore, planine in gojzdi, senožeti in njive — samo ravnega nič — vse se lepo med seboj versti. Zadej vidiš visoko planino, z lesovjem pokrito Jelovico, ktera se raztegva od Krope proti zahodu celò do nemškega Rovta na Tominskem, in ti, nevošljivka, zakriva romantični Bohinj in velikanski Triglav. Na desno kipi proti nebu goli Rakitovec , na levo rastlinarjcm znana Cerna Persi in pa visoki do verha s travo poraščeni Pdrezen , s kterega se ti dalječ po Talijanskom razgled odpira. Ravno pred teboj pa so soriške vasi: Zgornja in Spodnja Vas (Ober-und Nieder-Dörfle) , s cerkvijo in farovžem, Zgornje in Spodnjo Danje (Obcr-und Nieder-llueben), Znberdo (llinter’m Kek) Ravne (Ebelein)*), in pa Torka, kterc po hribih nastavljene med gojzdi, njivami, pašniki in senožeti so ti uzor pravega planinskega kraja. Tukaj prebivajo po 81 hišah Horlòanjc. Vseh skupaj jih je okoli 900 duš. Močni in čversti korenjaki, bolj velikanom podobni pričajo s svojo terdno rastjo, kako zdrav je ta Samo po imenn, ne pa v resnici. kraj. Oni so nemškega rodii, tiroljski naselniki, kakor pravijo, in ininškc okolice. Kdaj, kako in pa /.akaj da so prišli v te kraje, ne vem prav za gotovo, ker nimam izvirnih spričeval pred seboj, in ker tudi Valvazor od njih menda nič ne piše. Toliko je gola resnica, da so Sorica n j e z N e m š k o-R o v t a r j i na Tominške m enega rodu in pa iz cnacega kraja domi, kar priča enakost j czika in pa enakost priimkov, ki se nahajajo v Sorici in pav nemškem Rovtu. Nemško-Rovtarji pa so bili že v 13. stoletji tam, kjer so dan današnji. To nam terdi izvirno pismo oglejskega patrijarha sv. Ucrtranda, ki je vladal oglejsko cerkev v Vidmu od leta 1334 do 1330. To pismo hranujo neki kmet v vasi Grand. Podpisano je bilo 1. aprila 134(i. V tem pismu je bil imenovani patrijarh prcbivavcom K o r i tuie e, Tcrtnika, Stcržišča, Granda in družili Rovt poterdil vse tiste pravice, ktere jim je bil dodelil že njegov prednik, patrijarh Bertold, ki je oglejsko cerkev od leta 1218 do 1231 vladal, (čigar pismo jim je pa bilo pogorelo v nekem požaru}, proti temu, da so mu mogli ob vojski varovati tominski grad. Sicer niso plačevali nobenega druzega davka; zato so se tudi menda njih elovcnski sosedje Davča rji inPoreznanje (ker so davek ali pa porez plačevali) imenovali in se še zmeraj tako imenujejo, dasiravno dan današnji vsi enaki davek (porez) plačujejo. Vse to nam terdi tudi Soričanov ustno izročilo. Sami pravijo, da so že čez šest sto let v teh krajih, ter pripovedujejo, da so se njih prededje v neki vojski junaški bili za rimsko-nemškega cesarja, ki jim je po tem, poplačati njih hrabrost, te kraje v last dal. Dan današnji so vsi Soričanjc podložni loški gosposki. Kar duhovske stvari zadeva, bili so šteti nekdaj v selsko faro in od tam oskcrbljevani. Pa tudi tam šobile farne bukve večkrat pogorele, zato je zastonj vse sledenje. Odleta 1655 pa so sami svoji, neodvisni od Selc, in zdaj imajo dva duhovna: fajmo-štra in pa kaplana. Njih jezik. Njih jezik je nemški tiroljskega narečja, ki se pa, ker so jim Slovenci od vseh strani sosedje, čedalje bolj liabi in zgublja, tako, da sc je že od nek daj znvolj Bavčarjev, ki so tcrdi Slovenci in šteti nekoliko v soriško faro, v cerkvi slovenščini popolnoma umaknil. Seboj govore, zlasti odraščeni, še zmiraj nemščino, kije pa zelò zelò namešana in kerpana s slovenskimi besedami. Zanimivo je to, da starši z otroci, dokler niso bili pri pervem sv. obhajilu, le slovenski govord, zato da otroci ložej pri nauku izhajajo. Kadar so pa pri sv. obhajilu bili, vprežejo nemščino, in jo še zmeraj tako terdijo, da se tudi pričo duhovnov ali ptujcov seboj le nemški pogovarjajo, in po vsej fari ga ni odraščenega Soričana, ki bi jezika svojih očakov ne znal govoriti. (Tako naj se popravijo tudi tiste besede lanskega „Koledarčka“ na strani 50., ki pravijo, „daje malo S o ri č an o v, ki bi jezik očakov svojih še razumeli“.) Kolikor sem jez priložnost imel seznaniti sc ž njih nemščino, sem spoznal, daje mnogo bolj podobna pravi nemščini, kot pa kočevščina. Samostalne imena in glagole sklanjajo in vpregajo precej pravilno; imajo pa tudi mnogo čistih besed še, ktere so pravi Nemci iz književnega jezika že zdavno izbrisali, na priliko, namest „Comunion“ pravijo prav po starinski: „Brotbruch“ itd. Glasnike spreminjajo nekoliko, pa vendar ne vselej, na priliko: a v OU , H v tl, ti v i, c v a; soglasnike tudi, na priliko: It v |i, s v š, z v i, e v č, v v f, w v h. Naj bolje pa bodo častiti bravci spoznali jezik soriški in njegove spreminjanja iz „Očenaša“, ki sem ga spisal, kakor mije bil narekovan. Glasi sc pa takole : „Fouler tineer, pist me himel, liajlig iaj dajn понте, ki in c’ «re daju kiningrajh, daju bile gettili, bi me himel. avion auf der berli. Gib üni bajt tineer oltougige prot, fergib tini liniere ttulden, aiov bir ferlouiten iiniern ttelmanen, fir uni net in di feriuheng, ioti-dern laie uni foni ourgen. OumenLl. Kakor pa ni Soričana, ki bi nemški govoriti ne znal, tako govori tudi vsakdo po slovenski, vendar pa nekteri silno okorno in neokretno. Oni v slovenskem nimajo dvobroja, ne gl ago 1 o v t e ip cž n i h 36 . . ali p o n a v Ij a v ni h; Soričanje nc nosijo, no vozijo, tcniuč zmirnj lo p eljcj o,-n cs e j o itd. Včasi povedó tudi ktcro prav narobe in smešno,-kakor tisti Soričan, kije slišal, da pravimo piru po slovenski vói (oQ in je prišel v kerčmo, ter vsedši so za mizo ukaže prinesti polič — bika. N.j ili dela in pa opravila. Žive se Soričanje od kmetijstva, še bolj pa od živinorejo. Njih zemljišča niso ravno velike in prostorne, in ker je samo enkratna setev, tudi ne pridelajo toliko, da bi celo leto s tem pridelkom izhajali. Kolikor jim pa pri kmetijstvu premalo hodi, si pa pridobivajo s skerbno živinorejo. Ker imajo lepe senožeti doma in po planinah v Jelovici, in pa neprecenljive pašnike doma, in po Pórcznu, zato lahko gleštajo veliko živine, s ktcro zares lepo ravnajo, rekel bi, lepše, kakor marsikjo drugod z ljudmi. Konje, kar je skoraj čudo v teh goratih krajih, imajo težke, rejene in pa lepega veliccga plemena. Vozijo ž njimi po tako gerdili in stermih potih, du, viditi to, človeka groza obhaja, in vendar tako varno in lahko, da se nikoli nc sliši od kake nesreče. Govejo živino imajo srednjega plemena, in posebno voli so luko rejeni, da so okrogli kot sodčiki. Imajo jih pa le do tretjega ali četertega leta. potem pa jih prodajo, ker so si v tein spet mlade pridredili. Da se kupca za lepo živino ne manjka, in da sc tudi dobro plačuje, to sc tako vd. Le škoda, da vole še zmeraj le za roge vpregajo. Vse prigovarjanje, naj bi to opustili in se jarmov posluževali, je bob v steno! Iz kravjega in nekoliko tudi iz kozjega mleka delajo maslo za dom in pa za kupčijo, kterega vsako leto na cente in cente v Gorico in Tcrst spe-čajoj iz skute pa si napravljajo še nekaki sir, kterega tudi vsako leto veliko prodajo. Ovce si špogajo samo zavolj volne, iz ktcrc delajo sukno za domačo vsakdanjo obleko. 1’ražna obleka možkili in žensk kaj pa da mora biti iz kupljenega blaga inostranih dežel. To pa je tudi krivo, da veliko dnarja vsako leto iz Sorice gre, in da njih blagostanje od dne do dne bolj hira in peša. Vendar pa je zmiraj še vkljub potratnih oblačil in slabih letin več prav terdnih kmetov med njimi. Nektere posebnosti. Posebnih navad in šeg nimajo, in če so jih kdaj imeli, opustili so jili večidel in osvojili si slovenske, na priliko: koledo, kres, šege o svatbah, botrinjah, p ogrc bšč in ali, tudi obleko itd. Može in ženijo se naj raje med seboj, ker sosedne Slovence bleso od nekdaj, ne vem, sakaj ? po strani gledajo, in češe tudi kdo med njimi nastani, niso ž njim tako vljudni in pa prijazni, kakor s svojci. Častni so posebno, in kar hitro sc jim zameriš, nko jih, če tudi po pravici, grajaš , očilovajc jim kakošno napako. Njih lepe lastnosti so še posebne zvestoba tudi v malih rečeh, uda n ost in pokorščina gosposki, n a t a n j č n os t v odrajtvilili in pa zasluže n ost invarčnost, kolikor je potrata z obleko ne podkupuje. Pijanca in posebnega zapravljivca med njimi ni. Lepo je tudi to od njih, dn imajo čedne in snažne hiše zunuj in znotraj; ravno to velja tudi od cerkve. Mladina je od nekdaj pošteno in sramežljivo živela, karterdijo še stari ljudje in pričajo farne bukve. Л1 novejšo dobo so posebno mladenci pri dervarjenji v Jelovici nalezli in domu zasejali mnogotere napake, ktere jim madežvajo njih pervotno poštenost in nravnost. Sklepajo ta popis, moram, akornvno iskreno spoštujem svoj materni jezik, vendar le svoje mnenje izreči : naj bi se til v šoli po previdnosti zraven slovenskega jezika nekoliko prostora tudi nemščini privoščilo, ker so učenci že tako otroci nemških staršev, in ker jim ona povsod, pri vojaščini in drugod, mnogo koristi, zakaj gotova resnica je in bo: kolikor jezikov znaš, toliko ljudi veljaš. V Sorici v jeseni leta 1855. Andrej Likar. Kerst ob smerti. Pred nekimi dvajset leti sta živela v Rimu mož in žena sive starosti. Rila sta uboga, pa serena ljubezen jima je olajševala zakonski stan in sladila življenje. Ves Rim skor ju je poznal. Vsako jutro sta obiskovala skupaj cerkev sv. Petra, ter sta molila pobožno. Napravljena «ta bila sicer po navadni šegi, al po začernelem licu je bilo laliko soditi, da nista Europejca. V hiši nedavno umcrlcga gostoljubnega konzula Küstner-a pride neki zimski večer, ko se je bila ravno zopet obilna množica sosia, med drugim tudi pogovor na omenjena začerncla zakonca, in ker gosti zapazijo iz konzulovih besed, da mu je znuna vsa nju osoda, ker jo je sam iz nju lastnih ust slišal, mu ne dajo pred mirti, dokler jim ne povd kar ve. Konzul začne potem takole pripovedovati : Konce preteklega stoletja pride v Paraguaj v južni Ameriki neki prileten misijonar; dobro naučivši se jezik ondotnih prebivavcov jih mnogo pripelje v krilo katoliško cerkve. Glavarji ondotnega naroda, kteri še niso bili pozabili, kako silno so jih mnogo let Spanijolci terli in dcrli, pa so se bali, da bi po rasprostiranji ptuje vere svoje svobode in lastnine zopetne zgubili;—sklenejo tedaj, duhovnika umoriti. V to ker-vavo delo odberejo med saboj nekega Indijanca, po imenu Melutic-a, ki je bil pogumen mladeneč in poln živega sovraštva do kristjanov. Večkrat seje priplazil k bajtici duhovnika in razbil mu britko martro, ktera ga je opominjala nesreče in razpada njegovega poprej srečnega naroda. Melutic je žezdavnej ljubil mlado Velido, hčer nekega mogočnega poglavarja. Ker pa je bil mladeneč reven, mu oče hčere 'svojo ni hotel dati; al zdaj mu obljubi ljubico, ako mu prinese glavo duhovnika. Ko sc je bil Melutic po šegah svojega naroda na to kervavo delo pripravil, se napoti k bajtici duhovnika, ktera je stala na prijaznem homcu, poleg nekega gojzda. Večerni mrak je že pokrival s svojimi t am n i in i perutami trudno zemljo. Medpoloma pa sc Indijanec obcrnc in se poda po nasprotni stezi. Gnalo ga je namreč seréno hrepenenje, da obišče poprej še svojo drago Velido, ktero je necoj s svojim ker-vavim delom zaslužiti upal. Vesela ga sprejme, —al kmali ga vsa preplašena vpraša: „Čemu ti je zdaj o pozni noči orožje? Kaj namerjaš“? Melutic posmehljaje se odgovori, da si želi necoj ljubico zaslužiti. Al plaha Vclida ga zaverne: „Nesrečnež, hočeš li biti ubijavcc“? Prime ga za roko in žarne z milim glasom: „Verzi.proč orožje, ako rac ljubiš; verni se nazaj na svoj dom in ostani ondi, ddklcr v jutro zlato solnce no izide. Gotovo ti juter groza ne bo pripustila speljati, kar necoj misliš ; vedi, da vsakemu napčnemu delu sledi kesanje, in nikdar sc ne dii kri oprati z roke, ktera jo je prelivala. Melutio odmaje z glavo ter reče: „Poglavarji naši to tirjajo od mene; oni so stari in modri, in ne velevajo nič napčnega; saj ne bom ubil nobenega svojih, ampak belega, sina onih prokletih, ki naš narod tarejo“. Velida obledi. — „Nikar ne ubijaj belega“, ga prosi z jokajočim glasom. „Bog ga je poslal; iz njegovih ust se izteka modrost, in jaz ga resnično spoštujem“. In oklene mladenča z svojima rokama, kakor da bi ga hotla s tem od kervavega dela zaderžnti, — al Melutio seji izvije iz rok in gre. Urno stopa zdaj proti bajtici duhovnika, — al vedno glasnejši je bil jek, ki se je odmeval od prošnje Velide v njegovem sereu. Nekako iz-nemirjen in negotov v svojem sklepu dospč do bajtice duhovnika. Ko o mesečnem svitu zapazi klečečega opravljati v globoki pobožnosti večerno molitev, — ko zagleda sive lase pobožnega starčka, kako se mu častitljivo čez rame razlivajo, kakor da bi hotli varovati zastarelo truplo njegovo,—ko vidi čelo, na kterem je neka tužnost s spokornostjo kraljevala, — ko na vsahnjenem licu zapazi sled britkih težav, zapusti Indijanca serčnost, da bi duhovnika umoril. Vcržc meč od sebe, stopi k molečemu duhovniku in reče: „Stareo! naši poglavarji so razsodili, da pogineš. Smert te čaka. Beži in zapusti našo zemljo. Ne dalječ od tod , na bližnji reki je čoln; v njem se odpeljnj k svojim ljudem. Ako til «staneš, ti je smert gotova“! „Sin! — odgovori starček—naj jim Bog odpusti; ako so mi smert odločili, se je ne bojim“. „Beži beži! — reče Indijance — lepo te prosim. Tisti, ki te ima umoriti, že je odbran. On ljubi hčer enega naših poglavarjev, in Velida, zala kot juterna zarja, mu bo v plačilo, ako doverši nalogo svojo; če ne, zapade sam grozoviti smorti. In vedi! listi odbranec som jez. Zatoraj beži, beži, da ne pogineš ti in jez!“ „Seréno te milujem , dragi moj, in ti tudi odpuščam hudodelstvo“ — odgovori mirno duhovnik. „Starček — zareka Indijanec ! — čudim sc nad tvojo serčnostjo ; smili se ini tvoja starost in strašijo me tvoji beli lasje. Usmili sc mene in zapusti urno našo zemljo ; vedi, Vclida je narlepšažena našega naroda, in jez jo ljubim bolj, kakor ti ljubiš svojega Boga“! — Melutic te besede izustivši sc začne kot šiba tresti, ker sliši človeško šeptanjc v daljavi. Ves bled skoči na prag bajtice, in še bolj tanko posluša. „Starec! — reče zdaj duhovniku, dvigajoč svoj meč, ki gaje bil pred na tla spustil — moji tovnrši se bližajo . , . slišim njih hojo . . . zadnji čas je . . . beži“ ! — Strašno se je mladi divjak sam seboj bojeval. Kolikor ga je dražilo domoljubje, da merzi na duhovnika, toliko mu je starčkova hladc-nokervnost oslabovala serčnost. Dvigne meč nad klečečega duhovnika, pa ga zopet spusti, in nagovarja misijonarja k begu. Starček pa je v tem mirno molil. Vedno bliže in bliže se pomikujejo divjaki. Melutic ima zgubiti ljubico in življenje, ako ga zapazijo plašljivca, toraj sc ohrabri, popade scialilo molečega starčka in z odbernjenim obličjem — mu porine meč v persi. Starček sc zgrudi in zavali ubijavcu k nogam; mladeneč pa stoji preplašen, samo žnablja se mu gibljejo in mertvaški pot mu čelo zaliva.— „Bog naj ti odpusti, kakor ti jez odpuščam — pravi z umerjo-čim glasom duhovnik — in naj ti razsvetli s svojo sveto resnico dušo tvojo !“ „Starec!—reče začudenja presunjen mladeneč — tvoj Bog mora biti velik in mogočen, ker ti podeluje toliko krepost, da odpuščaš svojemu ubijavcu. Čuj ! da če odslej tvoj Bog tudi moj Bog biti“. Zdaj duhovnik nnpnč svojo zadnjo moč in sc dvigne na kolena. „Poklekni“! — pravis slabim glasom, pomoči roko v blagoslovljeno vodo, dvigne jo nad glavo skesanega Indijanca in ga kersli. Potem se /gnidi in izdihne dušo. Indijanci, ki so prišli gledat, je li Melutic doveršil svojo nalogo, zagledajo o mesečnem svitu starčka ležečega v svoji kervi, toraj zaženejo veseli vriš in sc vernejo urno nazaj. Melutica niso zapazili v tami s pripognjcno glavo klečečega poleg žertve njegove. — Čez dolgo še le sc liho vzdigne, skoplje jamo poleg bajtice, in pokoplje ubitega duhovnika. Zora se je bila že zarudila na obzorji, ko Melutic pojišče svojo Velido. „Ti si ga umoril — zajoče groze plaha devica — beži ubijavec, da se me ne dotakneš z svojimi kervavimi rokami.................vedi, da iudi jez sem — kristijana“. „Ne preklinjaj me, Vclida! — odgovori mirno Melutic — starček mi je odpustil in blagoslovil me. Bog njegov je velik, in je zdaj tudi moj Bog, ker umirajoč že me je starček kerstil“. — Kakor blisk obsijejo z veseljem te besede objokane lica V’elide, in potem, ko ji je Melutic celo dogodbo pretekle noči razložil, inu reče: „Med svojim narodom ne moreva ostati, ker bi sicer poglavarji tudi tiaji pokončali. Beživa toraj na zemljo belih, kjer očitno smeva častiti Boga, kterega si spoznal tudi ti poslcd kervavega dela!“ — Prikrivata toraj svojo vero, dokler se ne ogneta serdu svojega naroda, in preteklo je še mnogo časa, preden se jima prilika ponudi, zapustiti domovino svojo. Talijanski misijonarji, vernivši sc v Europo, vzamejo ju saboj, in tako prideta v R i m . kjer sta bila po obredih katoliške cerkve zedinjena v zakonski stan. — Melutio in Valida statisti začerneli mož inžena, ktera sta sc vsako jutro nahajala v cerkvi sv. Petra. Dvajset let sta živela zadovoljna od zaslužka svojih rok v Rimu. Po ilirskem J. Levičnik. eeooo Pravlice iz življenja smešnega kraljevega svetovavca Jana Klenuvskega navadno „Palček“ imenovanega. V spominu češkega naroda še živi vitez Jan Klenovški, veseli svctovBveo kralja Jurija. Zavolj majhne postave bilje pod priimkom „Pale-ček“ (Palček) povsod znan. Ljudstvo ga je ljubilo in kralj mu je zaupal tudi naj večje skrivnosti. Hodil je s kraljem v zbore njegovih svctovavcov in pridno je zapisoval, kar je ta ali uni govoril; po zboru pa je kralju odkritoserčno razodeval svoje misli, kar je pametnega ali neumnega slišal. Male Palčkovc je berž ko ne nekdo že konec 15. stoletja zapisal, ker v Iti. veku bile so že v množili prepisih med ljudstvom. Eden teh prepisov sc hranujc v nrkivu pražkega stolnega kon-sistorija. Jan Jičinski je pervi dal eno Palčkovih burk v češkem titu-larnem koledarji za leto 1507 na svetlo, Sikst Palma pa, marljivi iz-dajatel čeških knjig, je dui leta 1610 v češkem jeziku celo zbirko „Palčkovih“ na dan, iz ktere je zbral F. B. Mikovcc kopico šaljivih pravlic, iz kterih tudi mi svojim bravccm podamo nektere v zabavo. Brate Palček ni nikoli bil brez dnarja. Kralj mu je vsako saboto dal 14 svitlih grošičev , ktere je Palček daroval siromakom, ki niso imeli beliča, pa kùp otrok. Neko saboto gré pozno od kralja domu in pride v gostivnico. Vesela družba ga zaderžuje, da ostane v gostivnici čez noč. Vsi gosti pred polnočjo zapusté kerčino, le en človek ostane s Palčkom, ki je imel po navadi svoje grošiče v opasku shranjene. Palčku je bil ta človek dobro znan, da rad steguje svojo persto po ptu-jem blagu. Ker pa za zbirati ni imel kerčmar postelj, gresta oba v eno sobo spat. Polnoči je že dolgo odbilo, pa še nobeden iz med nju ni oči zatisnil; prežala sta namreč eden na druzega. Sedaj vstane Palček, poruka tovarša, ki se je bil polajil, in mu pravi; „Majdi krate! vstani in prižgi luč, da ti dam za bokal piva (ola)“. Tat naredi luč, Palček pa razsuje po mizi ves svoj dnnr /n ga razdeli na dva kupčka, vsak kup- ček po 7 grošev, in potem pravi: „Prijatel! vem, da ne moreš spati, ker ti moja mošnjica po glavi blodi; jez pa tudi nisem še oči zatisnil, ker sem se bal okraden biti; lej! tako se martrava eden druzega. Vzemi teh 7 grošev, in pojva potem oba mirno spat. Rečem ti pa: opusti to gerdo navado, ker ne boš vsakikrat naletel na tacega norca, da bi polo vieil s teboj svoje premoženje“. 2. Brate Pal č e k je imel navado poleti po kmetih hoditi in je ubogim ljudem pomagal strehe kriti, pode popravljati in marsikaj druzega. Na kosilo se je pa vselej vabil v kakošen grad, ali h kakemu druzemu bogatinu. Ti pa so ga večkrat očitovali : „Kako to, Palček, da hodiš k nam jest, ker nisi delal pri nas? „Palček pa je na tako oponašanje vso-lcj odgovarjal: „Veš, dragi brate, kadar ti tako ubožaš kakor uni, bom pa tudi tebi prišel pomagat; in kadar uni tako obogati kakor ti, sc bom pa k nj e m u vabil na kosilo“. In tako je vsakdo rad imel Palčka, 3. Palček je ravno bil pri nekem ubogem kmetu in mu pomagal streho kriti, kar pride kraljica mémo, potovaje na božjo pot k sv. Prokopu. Eden kraljičinih strežnikov zapazi Palčka na strehi in reče kraljici : „Tamle je pa Palček!“ Kraljica vesela Palčka til viditi, veleva strežaju, naj grò in ga pripelje k nji. Palček priteče berž h kraljici. „Ljubi brate Palček— ga nagovori kraljica— povej mi: ali si bom pač nebesa s tem zaslužila , du grem peš na božjo pot, voz sc pa z mano pelje“? Palček z glavo po-■naja in odgovori. „Ljuba sestrica, če bi ti doniš v cerkev šla, tisti čas pa, ki ga sedaj tratiš s potovanjem, bi pridno predla in iz preje platnu delala ubogim, bi te gospod obdaroval na tem in uncni svetu“. Kraljica si k sercu vzame te besede ter se verne domu v Prago. Palček pa je tekel spet na streho k delu. 4. Na včliki petek je bil brate Palček vesel, in je popeval kakor ob veliki noči; na pustni dan pa se je jokal, je več molil ko druge dni in obžaloval nezmernost in razujdunost ljudi. 5. Neki petek je kosil brate Palček pri kralju; veede) sc pa k mizi pri vratih, kjer so jedli mladi plemiči, ki jih je imel kralj za strežbo pri slovesnih opravilih. Ko pridejo celò majhne ribice na njih mizo, vzame Palček eno pečenko s krožnika, pa jo nese k ušesatn, in jo izprašuje: „ribica! mi ne veš nič povedati od bratca mojega“? Tako jo izprašuje drugič pa tretjič. (Jez to se začno plemiči smejati tnko na glas, da kralj vpraša, kaj imajo? Kraljev maršal mu pove, da Palček sedi doli pri mizi plemičev iu se z ribo pogovarja. Na to sc oglasi kralj in pravi : „Brate Palček, knkošne burke pa spet uganjnš doli, in zakaj sc nisi vse-del sem gori“? Palček pa odgovori kralju: „Ne zameri, brate kralj! Jez sem imel svojo dni bratca, ki je bil ribeč pa je utonil. Zalo izprašujem zdaj ribice, če pač kaj vejo od njega“. In kralj ga na to vpraša: „No, in kuj so ti nek povedale?“ Palček mu odgovori: „Pravijo mi, da so še premlade in da zalega voljo ničesa ne vejo od njega; naj bi rnjc vprašal une velike velike ribe, kijih imaš ti na svoji mizi“. Kralj razume, kar Palček s tem reči hoče, in ukaže, nektere naj večjih rib iz svoje sklede doli na uno mizo dati. In tako je Palček z žlahnimi ribami gostil svojo družbico pri spodnji mizi. 6. Brate Palček je vsako leto potreboval več sukinj, zakaj kolikor-krat je Srečal ubozega človeka, ki je bil brez suknje, je slekel svojo in jo podaril revežu. Potem je šel berž k kralji pa mu je rekel: „Brate kralj! daj mi novo suknjo; mojo staro sem dal gospod Bogu“. (!o gaje kralj na to vprašal : „Kje pa si srečal gospod Boga, da si mu oblekel svojo suknjo?“ je Palček odgovoril : „Kaj ne znaš sv. pisma, ktero pravi: Kar daruješ naj nižjemu izmed mojih, daruješ meni“. — Brate Palček je bil dobrotljiv brez konca in krnja. Do zadnjega je živel pri kralju, ki sc je britko jokal ob smorti njegovi, pa tudi kmali za njim umeri (22. marca 1471). Mlada Breda.*) Narodna balada iz idrijskih hribov. JE^reda vstane, ko se dan zazori, Se sprehaja semtertje po dvori; Si odpirat grede gornje line, Gledat grede dòli na ravnine. *) Pervikrat pride ta krasna pesmica, ena naj lepših narodskih slovenskih, tč bolj doveršena na dan kakor je dosilunal tiskana bila. Slavnoznani Rodoljub Ledinski nam jo je izročil, kakor jo je iz ust svoje rajncc matere slišal. Kar tekst zadeva — nam piše marljivi nnbirnveo naših narodnih pesem — ni ne dodjal ne izpustil kar nič, čeravno se očitno vidi, da tam pa tam še marsikaj manjka: tako, na priliko, v povedki, ko ženin svojemu mlademu hlapni glavo odseka, besede „Ti in mali“ silijo človeka več pričakovati, kakor v pesmi bere. Pa misli on. da to, kar manjka, je zgubljeno za vselej j stari pevci in pevke poštenih narodnih pesem so poniceli ; mladi svet pa, bodi llogu milo! rad kvante poje. „Kar pa se tiče jezika“ — nam dalje sporočuje Rodoljub Ledinski — „sem ga enmalo spilil in til in tam kakošuo besedo dodal, da sem stroke (vêrze) izpolnil. Ako bravci to pesem dalje z že natisnjeno primerjajo, bojo zapazili, da tii in tam stoji sedaj namesto „s katere“, “s kateriga“ — „ki ž-njc“, „k ž-njim“ itd. Tako so mati skozi in skozi peli; ali jaz duha našega priimena takrat še ne dobro spoznaje sem jo po nemško mislil olcpotičitl, ter sem zabredel v neslovenski duh ; sedaj sem opustil vse tiste napačno prcstrójc. Besed, menim, mi ni treba pojasnovati ; vse so domače in slednjemu laliku razumljive, razun morebiti teh—le : šene. po dolensko ščene — mlad psiček ; — „j aro on zavpije“, pomeni sentito, zlobno, wild, tobend, kakor v ilirskem, ruskem in stnročeskcni; na Slovenskem te besede razun v tej pesmi še nikdar nisem slišal; naj se tedaj ohrani; — šlarasto, morebiti iz nemškega „Schleier“, akoravno pri nas pomeni šlar neko versto bolj žlahnega platna; — „molči, molči“ podvojeno ne pomeni „tiho bodi“, schweige, ampak „čakaj“ warte — na priliko: „molči, jo boš že skupil“, warte, du kriegst es schon“. Izd Ko po ravnim polji se ozira, Vidi. kak se tam meglica zbira. Urno k svoji materi mi têëe , Jo pokliče berliko, in ji reče : „Skerbna mati, urno mi vstanite, Oj vstanite, in mi razložite : Al meglica ta je od vodice? Al meglica ta je od gorice? Al oblak je toče hudourne Izpod neba zgnan od sile burne ?“ Skerbna mati urno s postlje vstala, In je mladi Bredi razlagvala: „Oj poslušaj mila hčerka moja, Kaj ti pravim skerbna mati tvoja : Ta meglica ni ne od vodice, Ta meglica ni ne od gorice, Tud oblak ni toče hudourne Izpod neba zgnan od sile burne ; To jc sapa turških konj meglena. Ki jih polna je steza zelena. Turki po-te jezdijo, oj Breda ! Ne prihajaj mi tak silno bleda“. Od strahl! je Breda obledela, Od britkosti skoraj omedlela. „Kaj vas prosim, moja mila mati, Oj, nikarte mene Turku dati! Kaj počela bom v deželi ptuji? Turk je hud, njegova mat’ še huji. Kar po zemlji leze ino grede. Od hudobe nje kaj pravit’ vede ) Osem žen je sinu že umorila, Tuili mene bi umorit’ vtegnila: Strupa mi bo v vinu napivala, Ga v pogači mi bo ponujala.“ „Dobro me poslušaj hčerka moja , Kaj ti pravim, skerbna mati tvoja: če ti huda taša bo napila, Boš pa vince ti na trato zlila; Al ga zlila boš na skalo sivo, Ki ž nje kuha apnar apno živo; Če pogače ti bo ponujala, Jo ščnetu mladimu boš dala.“ Mlada Breda se zajoka huje, Materi še to-le beseduje: „Kdar mi boste balo nakladala, Nakladala, v skrinjo jo spravljala, Pečo šlarasto mi dobro zvite, Jo vcrli vsiga blaga položite; Nar popred bom peče potrebvala, X njo si serene rane zavezvala“. Mlada Breda dalje govorila : „Kaj še pravim vam, vi mati mila ! Oj, kdar bojo Turki pordirjali. In raz konje na tla poskakali; Jih za mizo gori posadite, Jih gostite, dobro napojite. Kdar si bodo jeli napivati, In po mladi Bredi poprašvati, Takrat po me mati, vi pošljite, Takrat hudim Turkam me peljite“. Ko je mati balo nakladala, Nakladala, v skrinjo jo spravljala} Ji je pečo šlarasto povila , Jo verh vsiga blaga položila. Zdaj so Turki-svatje perdirjali, In raz konje na tla poskakali. Mati jih za mizo posadila, Jih gostila, dobro napojila; Jeli so si svatje napivati, Jeli se po Bredi vpraševati. Skerbna mati po njo je poslala, lludim Turkam jo je perpcljala. Goi'’ za mizo so jo posadili; Ž njo rebulo, sladko vince, pili. Mladi ženin izzad mize skoči, Se pcrkloni Bredi, ob dlan poči: „Kaj ti pravi turška mati moja, Mati moja, skerbna taša tvoja; Peš no bo ne Breda mi hodila, * Bi po daljnim potu se vtrudila. Jaz ji pošljem belca, mlad’ga konja, Ki je urn, ko verh gora postenja; S žametovim sedlam osedlala, Z zlato berzdo sim ga oberzdala; Bajte zobati pšenice zrele , Dajte piti mu rebule bele ; Na nj mi mlado Bredo posadite, V diru mi jo v grad moj perpeljite“. Hlap’c perpelje belca, mlad’ga konja, Ki je uni, ko verli gora postonja. Dajo zobati pšenice zrele , Dajo piti mu rebule bele ; S žamctovim sedlani osedljajo Z zlato berzdo ga ini .oberzdajo ; Spenja se, ob tla z nogami bije, Spod podkva, mu jasna iskra sije. Na-nj mi mlado Bredo posadijo, Ž njo po ravnim polji v dir derčijo, Dc se dela gosta mi meglica, Oj meglica, turških konj sapica! V diru sc pa Bredi konj spodtakne, Se spodtakne , so mu sedlo zmakne; V sedlu je bodalce skrito bilo, Se je Bredi v persi zasadilo. Konja vstavi, svojim svatam pravi: „To mi huda mati je storila, Osem žen mi je že pomorila, Se deveto mi umoriti hoče, Ki živet’ brez nje mi ni mogoče“. Turek-žcnin dalje besedujo Hlapcu mal’mu on tak ukazuje: „Kaj ti pravim, urni hlapec mali, Oj popravi sedlo Bredi zali“. Jame hlapce se izgovarjati, Ženinu se jame ustavljati : „Kdor kuševal bo Bredo drev’ in davi, Naj ji pa še sedlice popravi“. Mladi ženin pa za stegno segne, Britko sabljo iz nožnic potegne. „Ti, in mati!“ jaro on zavpije, In rekoč mu glavo proč odbije. Mlada Breda kliče Turka k sebi: „Turek-žcnin, kaj jaz pravim tebi: Ko je mati balo nakladala, Nakladala, v skrinjo jo spravljala , Mi je pečo šlarasto povila. Jo verh vsiga blaga položila; Iteci skrinjo pisano odpreti, Reci pcčo šlarasto ž nje vzeti ; /j njo bom seréno rano zavezala“. Beseduje dalje Breda zala: „Povej meni, ženin serca inoj'ga, Je H dalječ še do grada tvoj’ga?“ Ženin Bredi rano zavezuje Jo tolaži, tak ji beseduje : „Molči, molči, moja mlada Breda, Sej že nama turn nasproti gleda“. So po ravnim polji v dir derčijo , Kakor v zraku tičicc letijo, De se dela gosta mi meglica, Oj meglica, turških konj sapica. V diru praša Breda žen’na svoj’ga: „Je li dalječ še do grada tvoj’ga?“ „Molči, molči, moja Breda mlada, /c se vidi zlata strehu z grada“. Se po ravnim polji v dir derčijo, Kakor v zraku tičice letijo, He se dela gosta mi meglice, Oj meglica, turških kónj sapica. V diru praša Breda žcn'na svoj’ga: „Je li dalječ še do grada tvoj’ga?“ „Molči, molči Breda, roža rajska, Svetijo sc tam že okna grajska.“ Še po ravnim polji v dir derčijo, Kakor v /.raku tičicc letijo, De sc dela gosta mi meglica, Oj meglica, turških konj sapica. V diru praša Breda žen’na svoj’ga: „Je Ii dalječ še do grada tvoj’ga?“ „Molči, molči moja Breda /lata, Vidijo se /e sreberne vrata“. Ko so v beli grad mi perdirjali, In ruz konje na tla poskakali ; Jih je v dvoru taša perčakvala. Mlado Bredo tak ogovorjnln: „Kar po svetu lc/c ino grdde , Od lepote tvoje pravit’ včde; Vendar nisi tak cvctcč’ga lica, Kakor gre od tebe govorica!“ Taša jela Bredi napivati , Ji pogače jela ponujati: „Če boš pila vinčicc rudeče, Boš imela lice bolj cveteče; Če pogačo bodeš pokušvala, Boš pa polti bele bolj postala“. Mlada Breda vinčica ni pila, Na zeleno trato ga je zlila, Zlila ga je še na skalo sivo, Ki ž nje kuha apnar apno živo: Trata se je hipoma vsušila, Hipoma se skala razvalila, In pogaëo da šenetu jesti, Pa razpoči ščne se na mesti. Mlada Breda taši govorila: „Kaj vam pravim, taša vi nemila, Kar po zemlji leze ino grede , Od hudobe vaše pravit’ vede ; Vendar toliko še ne, oj taša, Kolikoršna je hudoba vaša. Osem žen ste sinu že umorila, Tudi meni strupa ste napila, Ste v pogači mi ga ponujala“. Še je llreda svoj’mu možu djala: „Kaj ti pravim zdaj, moj ženin mladi Kje je moja hramba v tvojim gradi? Kje je meni spavnica odbrana? Kje je meni postelja postlana?“ Huda taša pravi ino reče : „To pa meni v glavo iti neče, De imeli per nas bi navado, Kdar nevesto pcrpcljajo mlado, De po hrambi bi popraševala, De bi postijo ona ogledvala; Ampak taka je navada naša, De nevesta po ognjišu praša“». V spavnico jo mladi ženin pelje, Reče, de se posflja ji postelje. V posteljo se mlada Breda vleže, Urno seréne rane si odveže, Še tako spregovori in pravi : „Teci, teci serca vir kervavi! Materi te mili lom poslala, Skerbni materi v spomin te dala, >T Л idila mo več ne bo na sveti. l)eb’ saj slišala od mene peti!“ To je Breda še izgovorila, /govorila, dušico spustila. — Mladi žcnin-Turek se zajoka, Se zajoka milo in zastoka; „Kaj vam pravim, huda mati moja, Bog vam daj življenje brez pokoja, /cn devet ste že izbrala meni , Ali spal še nisem per nobeni ; Tš per Bredi hočem pa zaspati, Nikdar več od Brede nočem vstati“. Huda taša gòr' in dòli hodi, Od hudobe se ji v glavi blodi : „Kaj vam pravim, vi sosedje, bratje, In vam drugim, ki ste moji svatje, /enitvanja so mi perčakvali — Juter ju pa bomo pokopali“. oo—e©------- * Ina Irska. *) Nàrodna slovenska iz idrijskih hribov. Stoji, stoji tam pod goró Lep kloštarček Velesovo, V njem lepih nunio je deset, Per njih še lepših je devet, Med njimi ena Vršiča, Nar lepši nun’ca kloštarska. Pod kloštram pobič je oral, Je drobno deteljo sejal ; Per oknu stala Uršiča, Nar lepši nuna kloštarska, Na ravno polje gledajoč, Zlat pcrstan z persta snemajoč. Jo pobič ogleda, ostermi; Tako ji pravi, govori : „Oj dòli, dòli, Uršiča, Naj lepši nun’ca kloštarska, Oj, dòli le za urico, De si vzameva slovo“. Lepo mi prosi Uršiča, Nar lepši nun’ca kloštarska: „Oj, kaj vas prosim nune ve, Ki v kloštru gospodinjete, Naj doli s kloštra pohitim, De se od ljub’ga poslovim ; Naj grem saj eno urico Na ravno polje zeleno„ Na tratico med rožice, De spletem si tri venčike„ Dva vcnčika za ljubiga. In za-se tudi eniga“. Nar višji nun» Tovori, Ji govori, jo zaroti: „Nikar, nikar oj Uršiča, Nar lepši nuna kloštarska „ Ne hod’ na polje zeleno, Med rožice na tratico j Čemii slovó jemat hi šla? Čemu bi vence spletala? Lej v kloštru venca lcpiga. Iz zalih rož spleteniga : Te rože so devičice. Device, čiste nunice“. Se lepši prosi Uršiča, Nnr lepši nun’ca kloštarska: „Oj kaj vas prosim, nune vé, Ki v kloštru gospodinjite 1 Naj grem, naj grem saj ure pol, Saj majhen časek — ure poli Moj ljubi bo slovó jemal, Zlat perstan mi v slovó dajal. Opombai V tej pesmi ni nič popravljenega, razun tu pa tam rima, kjer je bila zgubljena. Pušena je celò „nuna“ in „nun’ca“ kakor in kjer je stara mati popevala nuna ali nun’ca, čeravno bi bilo dosledniši pervo ali drugo skozi in skozi pisati. It. L. Nar višji nuna govori , Ji govori, jo zaroti: „Nikar, nikar oj Uršiča, Nar lepši nuna kloštarska, Ne hod’ slovesa mi jemat , In v nemar deni perstan zlat. Tvoj ženin je zdaj Kristus svet, Kervavili ranic ima pet; Iz njih je svojo kri prelil, De V te nebesam perdobil; Oj, v nemar pusti ljubiga, Mar ljubi svoj’ga Jezusa!“ Sc lepše prosi Uršiča, Nar lepši nun’ca kloštarska: „Oj, kaj vas prosim nune vd, Ki v kloštru gospodinjite: Naj grem, naj grem jaz dol od vas, Saj firkelc ure — majhen čas! Naj grem, naj grem dol napolje, De se ne vterga mi sercd; De ljubimu podam slovo , Sej nič več vid il me ne bo“. Nar višji nuna govori, Ji govori, jo zaroti: „Nikar, nikar oj Uršiča, Nar lepši nuna kloštarska, Kaj boš hodila na polje? Bogu zročilo si sered; Slovo pregrešnim željam daj, Tn misli le na sveti raj; Tam čaka na-te ženin svet , Kervavih ranic ima pet, Iž njih je svojo kri prelil. De b’ te nebesam perdobil. Oj v nemar pusti ljubiga, Mar ljubi z nami Jezusa!“ Kaj mi stori zdaj Uršiča, Nar lepši nun’ca kloštarska ? Ne prosi in ne toži več, Popade srcbern nož bodeč, Zarine si ga v pernice, Oj, v pernice in vserčice. Se tako pravi, govori: „Oj tčci, teci gorka kri ! Sej me iz kloštra ne spustd , Slovesa vzeti ne dadd. Vsim staršem to v nauk naj bo, Ki hčere v kloštre silijo. I,e bi bli dali v kloštar me, Ko sini še majhno bla dekle. Ko sim bla stara dvanajst let, Ko nisim vcd’la nič za svet. Al dali mene v kloštar so, Oj v kloštar lep, v Velcsovo, Ko sim bla stara petnajst let, Ko sim bla že sposnala svet; —■ Oj tčci, tčci gorka kri, S kervjd pa zbeži duša ti!“ eeesee------ Katfineioa. Po narodni povesti. Nu ravnem, na planem, na sredi vasi Pa lipa širokokošata stoji, Pod lipo je senca in v senci je kraj, Pripravljen za ples je , pripravljen za raj. Piščalcc pojejo in gosli in bas , Da sliši in zlega se daleč čez vas, Odglaša, kar žvcnk doleti na okrog. Odmeva dolina, plan, gora in log. Pod lipo se sučejo urne verste, Vse s parom fantini in dečle mlade , Vsem radost, veselje vsem gleda ’z oči, Dn žalosten bil bi skor enega ni. Naj zališa punca je slava plesu, Ivatrinčica zala, sloveč’ga glasu, Ni vidilo solnce, ne luna, ne dan Se takega krasa, ko tej je odbran. Ki vidi jo, koj se mu vname oko, Ne more drugače, da gleda le v njč, Al se ne nagleda nikoli nikdar, Vžiga le veči si z gledanjem žar. Mladenci se skušajo, kdo bo več dal, Da bi mu odbor za plcsavko jo 'zbral, Kupujejo raje, prekupljajo se, Kar eden zastavi, berž drugi podre. Naj gorši mladeneć od daleč stoji, Ker reven je, blizo se priti boji, Tud ona b’ ga rada, ker zal je junak, Al možka ga noče, ker on je s’romak. Tud družili se brani, noben jej ni všeč, Domači in bližnji vsakdanja so reč; Žival’ od neznanega pazno beže, Slovenke pa moje po tujem lilcpé. Prišel je neznanec ne lep in ne gerd , Jo vpraša za ples, njo odgovor je — stcrd; Tri zlate na mizo za raj potoči, V njegovih rokah se Katrinca verti. In plešeta, sučeta se na okrog, Da „vižga !“ in „vižjo 1“ glas čuje se mnog, Obljilm, da tak čudnega rajavca ni; Katrinčica! ali te nič ne skerbi ? Odplešcjo raj in počivajo ’n čas, Katrinčica praša: zakaj t’ je tak mraz? Zakaj rokovice o kresu imaš? Povej mi moj rajavec, plesni pajdaš! Al ples ponovi se, in liolal v okrog, Da „lejga !“ in „Icjo !“ glas čuje se mnog; Obijam, da ga čudniši rajavca ni; Katrinčica! ali te nič ne skerbi? Kaj drugi končajo in koren razdre, Katrinčica praša: kako je pa to, Da taka vročina od tebe zdaj gre, Da pari in peče me v moje serce? In znova zasučejo se, zavcrtć, Da „lejga!“ in „vižjo!“ glasovi leté, Obljum, tla bolj čudnega rajavca ni; Katrinčica ! ali te nič ne skerbi? Objame jo, stisne jo k sebi terdó, „Saj s’ čakala mene, pa pojdi z menò, Le pojd z meno, te popeljem na dom, Kjer mraz in vročino razjasnil ti bom;“ „Pozimi bo vroče, poleti pa mraz, In druščine dosti, no bo ti dolg čas, Na zbirnnje tujcov, neznancev dovelj, Vsi rajati s tabo so pollicni želj“. In rajala sta spred plesavcov oči In raja ponovil nobeden več ni; — S’romak pa obrača za njima окЛ, In misli in pravi: l’ač škoda za njo! M. Valjavec. -------eeeee------- J&A® cigan. Balada. Kar godcov bilo je na mej’ hrovaški, Vse Janko sin ciganski je prekosi). Je sicer godca stan le stan beraški, Al on je dnar kot knez po kerčmah trosil. Kjerkolj je godil, je vesel’ga šuma Pridcrla fantov in dekličev truma, Cigan pa si je Černe berke vihal In slast neznano v svoje strune dihal. Pa üzmal je in kriti, tla alavo mojstra Je gerdi madež clo tatu ognjusil; Zadela toraj ga je kazen ojstra, J)a mnogokrat je leske mast okusil. Zastonj! Tatvina lila mu prirojena, Ga spokorila kazen ni nobena, In ker ga zopet je zmotila kača, Mu sodba steče : da naj s smertjo plača. Pa preden rabelj njega bode davil, So dnevi mu trije še na voljo dani, l)a bi ga mašnik lepo z Kogom spravil In prizanesel duši zdaj skesani. Al njega tudi to u vest ni speklo, Je mastil sc, mu vince v gerle teklo, Je pel in godil, kot da b’ ljubco snubil, Ne misleč, da bo kmal življenje zgubil. Zc so peljali ga tje na sodine, Za njim je vrela množica neznanska', Marsktera deklica si solze briše Zdihaje: „škoda tebe, kri ciganska!“ Pa on spremljavcem lepo se priklanja , Navadne burke tudi vmes uganja, In ko je prišel k strašnemu prostoru, Je časa sprosil k zndnemu govoru: „Vas prosim, naj mi bode dovoljeno, Da gosli k sercu stisnem ob slovesu — Milino blago, ljubico pošteno; Glasile so se po vaseh pri plesu, Umcle BO si slavo pridobiti ; Zdaj treba bode se od njih ločiti ; IVIi toraj dovolite z ad n o godbo. Naj potlej rabelj epolnc strasno sodbo“. Na prošnjo to so dali mu odloga, Ju mila glasba ’/. goslio se pričenja, Omečil ž njo je serce clo trinoga; Zdaj vmes glasovi zarenčd veršenja, In kakor slapa val valove tira, Tako iz strunio čudna godba zvira, Zdaj britki jok budé, zdaj bi od straha Zbcžšla poslušavcov množca plaha. In hrodja, glej! začnejo takt dajati Se na visocili vislicah gibaje ; Al čuješ glas ostuden krokotati? Vranovi so, po zraku se sukaje! Oj, godec! že te čakajo pogrebci , Že zvohali so te požrešni jedci, Ki bojo ti s košic meso kljuvali, In vihrajoče lasce ti češljali. Cigan kriči: „Si v kolo roko dajte , lio glas nar slajši mojih stran vas vodil, Pred koncom mojim mi to čast skazajte, Se rad bi eno k plesu vam zagodil!“ — Zastonj plesavcov iše ; množca bleda Zdaj groze trepeta kot ovčjo čeda, On sam ceptati jame in zavriska; Al je obup, ki se v očeh mu bliska? Oj ! že začele so mu strune pokat’ Pri plesu, ki krog vislic ga speljuje, Pa goslic zvestih glas ne jenja stokat’, In on si kroge vedno razteguje, Divjajc z vriskom, z godbo tam razsaja, Da krog stoječih tanjši vene prihaja. Kar ga, kjer nar bolj redek je, predere, Jo bliskoma u bližni gojzd pobere. Osupnjeni so stali pričujoči, Al njega že zavetje gojzda krije, Po kratkem begu ga že meja loči, Dosegel je že varen kraj Turčije. Ostrunil spet je gosli javorove Je godil viže alare — viže nove ; Al nikdar več sc niso tak glasile, Ko takrat, ko so vislic ga rešile. Dragotin Dežman. ČIoveeji зШ. Prostoscrčno dòte stopijo Lahko skoz življenja mir, In stopinja mu no vkoplje Za seboj sledil nikir. In ml a d en è a noga kerpka Terji stopa že ob tlà, Mila radost in sla terpkn Mu je v dušo že zašla. Naj že v prah veselja skaka, Al naj lazi v pešk strasti ; Urno mine želja vsaka, Nič sledil ne naredi. V slepi tmini omamljenja Nosi mnogo sere sebo; Že teži ga znoj življenja, In že daja sled z nogo. m In bolj leze v prah veselja, In bolj grezne v pešk strasti; Vterdi se inu vsaka želja, Sama sebi v sled stoji. Tisučskerben se upira Teži djanja mož močan, In stopinja se mu vdira Illobokeje noč in dan. Skcrb prežene vso omamo, Ptuje serca veržc tje; Bremenom le lastnim ramo On še vklanja — drugim ne. Dan na dan ga globokeji Rine moč strasti in zlčb, Dokler na življenja meji Dost globok ni sled — za grob.. Rodoljub Ledinski. Gveten véJfci ali dòì)c sveta. Po Ovidiju poslovenil M. Valjavec. Pervi rodil sc zlati je vek, brez varila ki sanisi; Urez postav spoštoval iz nagiba pravico in vero; Kazni, slralid ni bilo; na obešeni plošči iz rude Bralo se ni žugajočih besed, in bala sodnika Ni se proseča drulial; brez sodbe bili so varni; Ni še do sili dob s svojih goril sc v čisto valovje /nižala tujih dežel ogledovat posekana smreka; Niso poznali ijudjd zun svojega drugih pobrežij , Niso dozdaj še okrožni! mest globoki zakopi, Bilo ni tromb iz ravne in rčg iz krive ne rude, Ni še čelad in ne mečev biló; narodi so varni Brez vojaških potreb priležni zavživali pokoj, Zemlja je ravno tako vse sama od sebe dajala Cela z motiko nikjer ne kopana, ne orana s plugom, ln zadovoljni ljudje s plodovi, ki rasli so sami, Brali divjačini sad so, nabirali jagode gorske, Brali so dren in matinee, ki visé na ostrem robidju , In ki s košatega pal je drevesa Jovjega želod. Bila je vcdna pomlad, in cvetke brez semena zrasle Božal pohlevni cefir je pihljdje sA sapico toplo; Kmali rodila je tud plod žitni ncArana zemlja. Njiva od polnili klasAv rinfuria je brez obnavljanja, Mlečni potoki takrat so, in tekle so nèktarne reke. Ino rmenkljata sterd je z zelenega kapala dóba. Ali ko pal je Saturcn zagnan dol v tartara tmine, Vladal je Jupiter svet, in nastal je zdrod sreberni, Manj ko zlato, pa vreden le več od narodnega bakra; Jupiter skerčil dolgost je vigredi starega časa, l,cto na zimski mraz, na poletja, jeseni inakc, Ino na kratko pomlad, na štir razdelil je kampe. V pervo tačas se žgan in pečen od suhega žara Belil je zrak, in visel je led soseden od vetrov, Ino ljudje sli v pervo tedaj so v hiše; pa hiše Bile so jame, al gost germ, vejevje zvezano z ličjem. Semena žitne takrat so na pervo zasipali v brazde , Voli so v pervo tačas pod teškim stokali jarmom. Tretji na to pa za njima nastdl je zarod bakreni, Bolj sirov’ga serca, bolj k strašnemu nagnjen orožja, Vendar hudoben ni bil; ul zadnji je ’s terd’ga železa. Zdajci prihrula durimi vse verste zločinstva je v dobo. Žile slabcjc; ušla je resnica in vera in sramnost, Vzela njih mesto v posest je golfija, zaseda, kovarstvo, Sila, hudoben pohlep po imetju nikoli zadostnem. Vetrom, ki prav jih poznal še mornar ni, so zrAčali jadrn, Ino neznanih vodil je valovje zibalo barke, Ki verh gorskih višiv ko drevesa rasle so dolgo ; Zemljo, ki prej je ko solncc in zrak vseh občina bila, Merjevcc skerbni tedaj zaznamil v dolgo je meje, Tinjali niso za sad le in živež zemlje bogate , Ki ga jc dolžna, temuč šli tudi v oserčje so njeno, In ki ga skrila zaklad jc zmeknivši ga k stigovim sencam, So izkopavali, mik in navod do sleherne zlobe; Kvarno železo, zlato od železa še kvarniše prišlo Že jc na dan, in vojska na svit, ki bori se z obojim, In je s kervavo rokó zažvenknila skupaj orožje. Z ropanjem zdaj so žive, in gostu se bati jo gosta, Varen pred zetom ni tast, še med brati ljubezen je redka, Mož s pogubo perti soprogi, soproga pa možu, Bledo trobéliko v strup napravljajo mačehe hude; Preden še čas jc, pozvčduje sin za očetove leta; Ni je pobožnosti več; zapustila nebeščanov zadnja Tud Astrêa devica s kervjó je napolnjeno zemljo ; In da od zemlje ne bil bi varniši eter visoki, Činili nek so gigantje naskok na nebeško kraljestvo, Stavili gore verh gor, nakopičili jih do ozvezdja. Strelo poslavši razbil jc pa oče vsega mogočni Zdajci Olimp in podležno zagnal znad Peljona oso. In ko ležale tedaj pod lastno so težo zasute Trupla le grozne, s kervjó se je sinovo obilno polita Zemlja povhižila nek, in kri oživila gorko, In da bi čisto spomin ne končal sc njenega roda, Jo premeni na človeški obraz; al tudi ta zarod Bil zasinchiin je bogov in pohlepen po divjem umoru; Silen jc bil; da rodil iz kervi se jc, berž sc jc znalo. aoje----- KOĐ№? Narodna iz Liburnije. Zrasal mi jo zelen bor, Gospodinu pred dvorom; Na njem rastu jabuke Trojo sorto kolura; Guva jib divojčica Tanka, bela, visoka. K njoj mi pride mali njena: „Daj mi, kćerko, jabuku!“ „„Neću, neću, malko moja I Nis je za vas gojila, Ni od sunca biadila, Ni od vetra gradila.““ K njoj mi priđe otac nje: „Daj mi, kćerko, jabuku !“ „„Ne dam, ne dam, otac moj ! Nis je za vas gojila, Ni od sunca kladila, Ni od vetra gradila.““ K njoj mi priđe sestra nje: „Daj mi, sestro, jabuku!“ „„Ne dam, ne dam, sestrice ! Nis je za to gojila, Ni od sunca hladila, Ni od vetra gradila.““ K njoj mi pride bralno nje: „Daj mi, sestro, jabuku!“ „„Ne dam, ne dam, bratac moj I Nis jo za te gojila, Ni od sunca kladila, Ni od vetra gradila.““ K njoj je prisai ljubi nje: „Daj mi, ljubo, jabuku!“ „„Dat ću ti jaz jabuku, Za te san ju gojila, I od sunca kladila, 1 od vetra gradila.““ ----eeeee— Zapisal J. V. 6Ö Primula veris.*) Po Lenau-u Ljuba cvetlica, Oj ! že tak zgodaj Spet nas obiščeš? Sprinil te Bože Primula veri»! Tiliše kot druge Polja cvetlice Spančkala bila Ljuba si cvetka Primula veris 1 Pervo šcptanje Nove pomladi Sama le bila Ti si ga čula Primula veris! Meni tud v sercu Kdaj jo cvetela Lepši od drugih Cvetlic ljubavi Primula veris! Ljuba cvetlica Primula veris ! Drago te zovem Cvetko jez vere. Veruješ pervirn Migom nebeškim, Tečeš nasproti, Odpreš jim persi. Pomlad je prešla, Naj jo le mrazi, Kalne in megle Krijejo zopet! Cvetka ti verješ, Da zaželjena Rajska je pomlad Vendar le prišla. Persi odpreš ji; Ah ! pa presilni Mrazi ti serce Nježno morijo ! Če že prav zvene! Ko bi se cvetko Verna le duša V vek ne zgubila! * Ferva pomladanska cvetlica trobentica ali gospodič njo. lova стеШса. Naj lepšo rožoo so zvenelo In zginilo iz vertcca, Veselo so mi zmir cvetele, Vedrile serce in duini. Minljivost ta me v вегсе gane, Mi seže v dušo, skli britko, In solza gorka ’z oka kane Na volih rožic gredico. In glej ! ta solza je kalila, Scveti se nova rožica; Oj tako ljuba, tako mila Nobena ni nikelj bila. Alj dolgo — kratko bo cvetela? Ne vem še jaz, le Bog to vd: Da zime moč bi je ne vzela, To moje le želi sered! ' A. Praprotnik. ------etate------ ¥ spomin Presemi! Hel mladencč je v samoto Skrivnega nemira gnan, Da si tamkaj med tihoto Zvoli svoj prihodnji stan. Polne so moči mu žile, Čutov polno je serce, Duh navdan je čudne sile: Ali kake — sam ne vd. Tam v samoti premišljava V čudne sanje utopljen; Kar prikaže se mu Slava, Lavor dala mu zelen; /j njim ovije vroče čelo, Diko pesem mu deli, Pa življenje neveselo, Rane seréne, tužne dni. _____________ fi* • Pevec lavor si ovije Radostni okoli las, Kar ga Sreče svit obsije, Govori mu mični glas : „Stopi, drag’ inladcneč, k meni, Da ti blagoslov podim; Kaj ti liasne ven’o zeleni, Bolji blagor jaz imam“. „Zlato v dar ti dam forilo Polno blagorov serci, Kar želiš, bo podelilo, Kar ti ljubo je, imi; Bom vodila te v ljubavi, Serca ti naklanjala, Ali odpovej se Slavi, Verzi venec nje na tla!“ — Mirno jo mladeneč gleda, Čudi se ji — ostermi, Žali njena ga beseda, Naglo ji odgovori : „Beži Sreča mi lažnjiva! Slava blažja je kot ti, Ona mi nebó odkriva, Ki za tvoj c sine ni!“ „Sreča pevcom nikdar mila Bila ni, pa tud’ ne bo ; Kadar ljubljence volila, Bilo družili je že sto.“ „Pevec je pod višjim krilom, Sreče varstva željen ni, On ustavlja se nje silam, V pesmih ima kar želi !“ „Pesmi mu donijo slavo, Ko že v hladnem grobu spi, Sc razlegajo v daljavo , Kodar Slave plam gori; So spomina piramide Njega duha, njega ran, Ga slove, dokler ne pride Zemlje sonca zadnji dan!“ — In razžalil bil je Srečo Za vse svoje žive dni; Vergla ga v ljubav je žgečo, Ba miril dosegel ni; Mu povsod je moč lomila, Kar je delal, kjer je bil; Al nar huja njena sila Ni vsahnila pevskih žil. Sc prijazniše mu Vila Pesmi je narčkvala, Milo zmir ga tolužila, Mu hladila bol serca. Zdaj ga krije pa gomila, Njega Vila že molči — Al spomin mu je vsadila: V pesmih vekoma živi. Pesmi mu donijo slavo, Ki v prezgodnjem grobu spi Se razlegajo v daljavo, Rodar Slave plam gori; „So spomina piramide Njega duha, njega ran, Ga slovd, dokler ne pride Zemlje sonca zadnji dan! J a n k o m i r. —--------- ОГГЗОО Med m Neklerim pesnikom! Mislil bi, ptičice, Ktcrc med nami Koli glasijo sc. Slavčki so sami. Smeja sc kakor med Sebi mnogtcra; Da ji nihče ni spred, Njena je vera. Graja pa naj na to Ileo se ji mala, Precej serdito bo V sprot začverčala. pëün. Ptičice! s tem gubi Slava se vaša; Slavček, se meni zdi, Tak se ne zglaša ! Slovničarjem ! To se mi čudno zdi: Oerkice so derži Vsak iz vse moči; Kakor da čcrkica Bila modrost bi vsa, Bila bi sreča vsa! Z n o j e m s k i. Sunimo Jovi. Jupiter, stori, kar svetujem jaz, Ino spremenil boš zemlje obraz: Starcem pomladi njih stare kosti, V žilah zateče naj naša jim kri; Ali pa daj nam mladcnčcm en dar: Sivcov ohromljenih daj nam denar! -----—eeeee-- J. Jenko. Torbica nârodnih prislovic. V Istri nabral Jakob Volčič. Svoja kučića svoja vnljica. Zrela hrušva sama pade. Ka rano cvete a kasno zori. Bolje je s starim h upati (jesti) nego is mladim plakati. (Tolažba mladega dekleta, ki se moži s starim bogatašem.) Da bi koza beci (dnar) imela, gospu bi ju zvali. Ki je na jedno oko slep, više (več) vidi. Ki ima dela , ima i jela. Kume gori kume doli, ti le hodi z moje smokve doli! Ki nima straha, nima ni srama. Ki prestaro /sèrpa, konce gubi. Gleda kao pàs-na sellini. Ti je na volju kao stari babi ples. I ja imam popela na ognjišču. (Nisem ravno siromak.) Nemo g u biti koze cele i vulsi siti. Oženi se koliko naj dalje, a pokami se koliko naj bližje moreš. Ki poji tuja kokošini, neka veže svoju za nožicu. Vsaka večera spat pelja. Ne prebiva mis, kadi nije miš. Zena sami sebi ruži, koda moža svoja tuži. Kolje čem kolač nego prazen torbaš. Vrana se je vijiila vijtila, pa je va (u) gnoj pala. (Se pravi od prevzetnih deklet.) Oči više (več) vidu nego oko. Opareno dete va merz lu kašu puše. U kakovu deželu prideš, takovu šegu da primeš. Кј u jamo teti, se maha lovi. Cini, ča je pravo, i ne boj se ne Boga ne vraga. Bog visoko sedi, dugo vidi i široko more. Kako kdo nikne, tako obilsne. Ca ni bilo, ne reci: da ne more biti. Ki te gladi, če te ogrebsti. Vuku si dal ovce pasti. Kla je sekira, neka gré i loporišče ! Ki se časti, se omasti. (Eigenlob stinkt.) Jz sure (ponve) v oganj. Iz lonca v kotal (Aus dem Regen in die Traufe.) Človek s človekom se spravi (snide) , ma goro nikdar. (Tolažba ob slovesih.) Kako pravo tako zdravo. Vas u cirlsvu, pas iz cirkve. (Der ist unverbesserlich!) / olita (čreva) se u človeku zagrizu, kako nebi se ljudi! Voli suhoga i sirovo gori. Ca koristi plavali gori, aš pada doli. (Ki od sebe ali svojih slabo govori, sam sebe osramoti) Joh onemu, ki ga ljudi mil ujej o ! Ti me meriš na svoj lakat. Nece te ta voda oprati. (Nič ti ne pomaga izgovor.) Ki muci (molči), glava ga ne boli. Illoram dati milo a a drugo. (Ako človek v potrebi kakošno stvar nerad poda.) Ki more i konj mu pomore. (Bogatemu vse pomaga.) Joh ti muki (moki) po tujoj ruki ! Čistemu obrazu mulo vode treba. Za grašico zvoniti. (Prepozno kaj storiti.) Vela (velika) riba malo je. (Bogatin tare siromaka.) Nije prijatelja do otca i majke. Bi ti dala ptičjega mleka. Ni svaki petak božič. (Se pravi, če je kaj izjemno dovoljeno.) Ce tovar trubi, Bog ne ljubi. Vbožtvo krati mužtvo. Više (več) ih ubije jezik nego sablja. Starost modrost, mladost ludost Naglost kvari mudrost. Ki gre v malin, se omttči. Itjlude ne sudi (prenaglo) , inerire budi (spoštuj.) Ca gre po selu, dobi po čelu. (Izposojeno se rado pokvari.) Kadi laž obedva, ne večera. Kakovo jelo takovo delo. Vuk dlaku menja, ma šege ne. Ki je dužan je sttžan. Znamo s kom nogom šepamo. (Wir wissen, wo das Uebel sleckt.) Vostenje življenje. Ca je ’tr.ja grintaveja, to jače skače, f Neboj se vode hrupeče nego mučeče. Uli nima žlica repa. (Nimam vzroka.) očeseo-------- Obsežek. Sl ran. l’crvi in^praiikavski del..........................................3 Drugi del. Z i vi j e lij o p i s j e : Valentin Stanig (s podobo)...................................17 Juri Japcl O podobo).........................................37 Tretji del. Lcpoznanskc droblinčicc prozajične: Sorica in pa Soričanje.......................................33 Kerst ob »inerti.............................................37 Pravlicc iz življenja smešnega kraljevega svctovavca Jana lilcnov- skega . . 43 ( «■triti del. Lcpoznanskc drobtinčicc poetične: Mlada Breda..................................................45 Nuna Vršiča .................................................54 Katrinčica..................................................5(i Janko cigan..................................................58 Človeški sled..............................................(H Čvcteri veki ali dòbe svela.................................t>3 Komu ?.....................................................tl5. Primula veris..............................................(ili Nova cvetlica...............................................Ii7 V spomin Prešernu............................................07 Med in pelin...............................................ti!) Torbica nitrodnili prislovie iz Istre ............................70 Sporočilo (z napevom). - eeesee--- Z ¥ É Z D I C E ! I j ! o d Radoslavu Razlay-a. «SÜ-Ш Serdca nikak ncdajmo tudjini, Dužni smo sve davat domovini, Ova mati nas je odgojila, Njezin je naš život bvatjo mila! O. Janko D v a š k o v i Ć. II №RA»Cl'. Tiskom Tancerovim. 1851. a з î (i s à v X 1, n niivs i .'hrtfl ■ ■ ; filii ii ' ’pvi* ten чј, i- ' i - • i « a Ii 'јфЏШ*.Ш1Џ I MLADEŽI JUGOSLAVENSKOJ posvetjuj e spisatelj. ■ 9 iu i ;■ \ >| {j Kdé Adria ec pèni, Kdé jek Daitu stona, Kdé Ural osnézcny, Kdé put Neva kona: /naš li ty tento kraj, Svétosahly ten kraj ? Kraj tento jest Slavia Ta prcdvéka Slavia. Ljudevit Š t u ZVEZDICA I. Slnvoriwi montes, Sl* v otu ni numina flete; Klete meos natos, magnosquc dolores. Sic \<>lo, sic cupio Slavorum saucia niatct'. JacoBUS Jäcohafus, Užeži Vilo ! serdce moje ognjeni živim ćutjenja domorodnoga, da se sagri ju grudi bratje moje vse na široko, kuda majka Nlava svoje sinke broji. Uvedi me u tužna stoletja minulosti nesrečne, sramotne, da nam oko od žalosti solze roni, kako bi nam mili žari sobica blagoga zastcrti ; kako povsuda po prostranoj zemlji slavske delce nezgoda ljuto besni ; kako nečlovečna majka sv oje vlastite sinke mori. Kratko trajaše zlata doba slavjanskoga plemena ; nježne senjarie srečnih preddedo-vah naših razkropiše strahovite burje, koje kako molhja iz vedra neba udariše u domo- < vanja mira, bogočastja i gostoljubja. — Gdć visoke Tatre dižu svoju glavu nebu pod oblake ; tam bi kolćvka našega ogromnoga naroda. Kano listje gore umnoži se dobra detca dobre niatke i poplavi vse poljane od morja sinjega, gdć Rimljane uči ladje tesati, vse do zlatorujnoga Urala, gdé po večnom ledu severnaja bratja gazi. Cerno morje mu ne ograniči iztoka, već se širi vse do zibike prestare. Jantar spravlja na penečem Baltu, bogu se moli u Retri i Arkoni, gdé se Svan-tevitu klanju na zahvalu tolike sreće. Ber-zo mine zlata doba vesele mladosti. Dušmani ljuti prodroše u tvoje zlatoklasno polje od uzhodne i zapadne strani vse nemilo gazeč, nòti sedi vlasi, néti mlado lice ne ukroti smelosti divje. Padahu slavjanska plemena kano trava zelena, cveteća pod kosom smertonosnom, neusmiljnom. Tatarske ćete poplaviše vlastninu tvoju, a ti jedva stenja pod udarci, koje ti bič božji deli darežljivo. Zvčzdogorski Jaroslav i pusto po- lje na Grobniku vide pervi tvoju zvćzdu pred-hodnicu rana jutra u onoj dobi, koja protira bčgajuće ćete u ravnine aziatske. Sviataja llus poene sabirali u svoje krilo, u svoje naručaje razdrobljenu déteu, ona odvažno korači na susret budućnosti slavnoj. Hrabra Poljska vidi kod Maciejovicah svoju skrajnju slavu, s Kosćiuškom bi slava njena pokopana, dok poljska brat ja neće traziti slave nove u bratskoj slogi, do koje da se tim laglje uzvisi, jest razcepljena u tri sveta strane, neka se sama osvćdoči, kako tlači — nesloga. Češka zvezda zajde za b ć 1 u goru; tamo se pokopa stara doba, da joj na gomili ustane nova slava, nova dika u smislu sia- . . ('(/УУг\1у vj ansi va. A tužna dćtca od Balkana, Velebita!? Na Kosovom polju projde tvoje solnee, mer-kla noć zastere cćlu zemlju tvoju, cvile samo ljute zmije, graku samo ptice ponoćnice i gavrani ,ćerni. Ti si robkinjica okmtnika ostudnega, ti si hlebca prosis od nemila do bed raga i Tužna zemljo, lažne dólce, tužni dom ! Nemoj zaboraviti svoje nćkdajne veličine , spomni se čestokrat svojih Kraljevinah, Obilicah a tvoji jošćtP'vsejednako hrabri sinovi budu otresti iz svojih plećah jarem nevredni : i tebi će svanuti blago solnee svobode slavjanske — dodi ee Vidov den i za te. Od zapadne strani užasni do nas dopiru glasi, jer nam vragovi naši pogaziše mlado i staro. Vse od tud j i nam se u zemljici slavskoj, gore, reke i livade. Ona hrani strane ljudi blagodarmi svojimi, dočiin sinovi njeni pravi spavaju u krilu goleme jedne gomile studene. Slavskirođe! nova doba novu traži snagu. Hudi vsogda na oprezu, no krepka ruka, bistra pamet i blaga volja će nadvladati ves-koliki svet. Znanstva blago ob će ilo-1) r o b u d i (i o pre m i I o j n a š o j ti o ш o- viiii, koja jest široka od severa tja do juga, a od iztoka do zapada dolga. Kada Donava, Volga, Visla i Veltava svoje sinke vode do mudricah slavjanskili, koje sada su prognane u livade zelene i pustinje neplodne; onda je i pred tvoja vrata posijal topli žar majčinoga oka. Čuvaj svoje dobro i rukom železnom, oštri meće svoje, da ti zloba ne uzkrati one dobe blagomile, da ti opet oholost na vratu ne jaše. — Kada ueverstiš obću svobodu po prostranoj zemlji onda stoperv možeš mirno polje obdelavah', da si gladno nasitiš čedo, da si žednu napojiš détcu živom vodom, koja romoneća péva svobodu, jednakost i brati mstvo naredah; onda možeš veselim serdcem rećti : „Vtrini solze mati naša mila. Vtrini solze dosta si jih lila.“ io ZVEZDICA II. Ai zdó leži zém ta pred okcm mym sclzy ronioim, Nékdy kolckkn, nyni naroda inolio rakev. Jan Kolar. Jedna gomila zakriva tužnomu pogledu kosti tisućerih bratovah. Zeleni sag zastira skeleče rane, koje jim kruti dusmani zada-doše. — Radostno putovaše pobožna detca k bogovom svojim, da dopolni svetu službu, da velikomu dubu svoju hvalu javi za podeljene mu blagdane, da ga prosi za budućnost srećnu. Veselim serdcem donese plodove najlćpše njivah i stallali svojih, zlate rude temnih jamah, robu dragocénu, koju morjem dopelje od obalah bogatih. Péva Slavjan, serdee mu u persali poskakuje prevelika veselja , jerbo samo svoje brani, tudjega ne traži. Ori glas se slavski u Pomorjanah, Laba, Odra stada poji slavska, od Oonave bistre do Balta valovali penećih uljulja jeden mili glas jedne matkc dćtou u senjarie sladke : veselim iizklikom pozdravi ranom zorom solnce blago, kada bèli den otvara, no ne misli na merklu noć, koja će joj uvćk dragu domovinu pokrivati. Dodje tudjin, kojega pervo poduči plodorodno polje obdćlavati, kojemu bez sumnje odkrije zlata žile, kojega ući veslati i kormiliti po čndapolnom morja zerdcalu. Na zahvalu tolike usluge metne te iz vlastnoga domovanja, on ti staro otme ognjišče, odbaci bogove tvoje, da ti svoje narine, uzme tebi tvoje običaje, jezik majke mile, obraz tvoj prijazni, da si tudjin u materinoj zemlji, koja grob jedva imade za te. — Tužni duh moj stoji tam pred grobljem tvojim, zahman tražim Slavjanah u slavjan-skoj zemlji, vse je pusto, vse je tiho, pro-sastnosti morje mi se čini kako jezero, koje utopi srodnu bratju, da je hrana hladnokerv-noj zverini, .la koračim korakom lagahnim po pustinji golemoj ; iniris svetili lipah, koje posadiše preddédovi naši, dirne mi do naduha, vidim polje zlatoklasno, perivoj cvétc-ći, gledam harke liitroplovkc •—alj vse (udje, vse nemilo šuti. Pod lipe se ne shira družba naša, polja ne žanje Slavjanka kras-' nolična, barke tudjince bogate. Slavjan skrije se pod zémlju cernii, da ne vidi sramotnih vćkovah, da si odpoćine u majčinom krilu, dok ga novi duh ne probudi na poslovanje novo u blagor človečanstva. Kto će život donesti u ovu ogromnu gomilu? — Matka Slava razposla vestnike svoje s veselim glasom u vse deliri strane domovine naše, došli budu i u zapadne strane, koje zapletke krivoga mudrovanja težko vežu. Kako na gomili svoje ljube drage plačemo na ovom tužnom polju, koje se tolikokrat! porumeni kervcom nevinom. Dok ti, mili rode ! polje obdćlavaš i pšenicu seješ bćlieu, dok ti u svojoj staroj véri kano pravi kerstja- nin živiš nehajeć za zulume i bojeve kervave, gazi susčd ilivji svelo pravilu nogami, nejaku mori dčtcu tvoju, sramoti mlade deve tvoje, miroljubivim mužem tvojim metne težki jarem na vrat, da nepravda strahovita k pravednomu nebu vapi za osvetu. No bogovi tvoji padoše oborjeni iz prestoljah svojih, svetjeniki Kristovi dovcdoše za sobom silne vojske, koje na slavu Bogu nakvasiše vsu zemlju tvoju kervcom tvojom, da ustupiš ogiadjeno mósto gladnim lupežem. Zemlja tvoja stenja pod težkini oružjem sakovanim iz železa, s kojim ti postilja sitnomu sememi, da ti klasjem porodi stostručnim. Uma tvojega proizvode smelo ti uništi, da tim prie zaboraviš minulost nekdaj nu, zlatu dobu sreće mlade, pervobitne slave tihe. Svela pravda i človečanska ljubav te ne spasi nepravde, ako se muževno ne latiš posla, da si kukolja očistiš zemlju, da činom pokažeš, kako si shvatal obću zadaću celoga èlovécanstva, blago budućnosti naše, koje valja od gadnih zlobnika!) hrabro hraniti, ako uztrćba i bridkoin cordoni, oštrini mećem. Nećeš se obraniti samosilja, ako se navadno ti razcepiš u šake malene, no ako se složiš u bezbrojnu ćelu jednu. Sveta pravda će tekom časovah pohodili vsaku nepravdu, ako i mi dćjstvujemo vitežko budi umom , budi rukom. — Koliko nesložni h pleme nah nam umori nemili udes u zapadnih stranah ! Jošće možemo viditi ostanke kervavoga mesarenja, nekrisljanskoga postupanja nazivokristjanah protiv onih nevćrnikah kristjansko živećih. Kode mili ! pusti svet zapadni svojom šarenom odććom, nek se hrusti slavom svojom taštom, koju človećjom podléva kervcom; motri neprestano bistrim okom iztok mladi, koj se preporadja u življenje novo. Tmina već zastira zapadne krajine , na iztočnoj strani žarko solnce sije. Toplo će posinuti u naše gomile i premda ne probudi télesah naših nesložnih praotecah, to će probuditi njihov prerodjeni u slozi duh, da dirne u serdca njihovih potomeah, da jim procvete domovina u vsem, čto je dobro, krasno, istinito ; da se sve odstrani, čto ne vodi k cilju naše matke, matke premilene do sada pozabljene, ZVÉftDICA lil. Srćtan, komu nebo poda, Ko ovima na (Drobniku Z a slobodu svoga roda Izprazniti cašu prikuj Kto da mekšu postelj ište Neg za narod svoj ratište?! Demet er. Cto tamo vervi po livadah zelenih i vse živo pogazi bilje? Divji čopor strašnih zveri? Risi i biene, koje hoću kerv tla šišaju jošće vruću? Ili su volkovi u človećkoj slici? Begaj déte nialašno, plašna devo prodji se lepote svoje, «édi starce skrij se pod zemljicu ćernu, jer ti otčevine tverde mužke ruke braniti ne mogu. Jaoh zemlji, kroz koju prolazi ona divja ćeta, koju proleti zmija krilatica. Dodje Tartar divji, kosi rod slavjanski kano travu oštra kosa, no po vćkovih pretež-koga robovanja jedva skine iz plečah svojih jarem sramotni, kada se maleni rodovi sliju u carstvo jedno i nje nadušuje uzhitjenje za svobodu narodnu i domovanje umerlih pred-dédovah svojih. Slavjani oslobodiše zapadne strane konjalt mongolskih, kada jim na véèitu uspomenu postaviše velikansku gomilu na grobničkoj pustinji grobosličnoj. Rado ide Slavjan u vojnike i péva da-vorie, pésme junačke, kada u ćelo gleda béloj smerli, kano da vodi sestricu milenu na pir svatbeni. Veselo i hrabro opravlja tužni posel ratovanja, kada se bori za sveta prava vére, doma, narodnosti svoje ; jer podobro znade, da su sveti domovine aldovi najmanjši. Cestokrati se sétja Serbin svojih Kraljevićah, Obilicah i ćernoga Jurja ; Ceh sorodni Libuše predavne, Otokara, Zižke, Poljak smeli Jana Sobieskoga, Kosćiuska, Rus mogućni stolet-noga jarma tatarskoga i požara Moskve grada. Turobna je služba užasnoga bojevanja, kada se sinovi jedne majke obće, prirode 2 božanske, kano ljute zmije, divje nènie zveri bace u kervavu propast, kada se po širokoj zemlji ravnoj, polodovitoj ne vidi drugo, no samo trule kosti, hromi udi, nesretnici osa-katjeni. Žalostnim pogledom motri milo oko solnca žarkoga peklenski prizor, kada človek za človekom ljuto bésni, da propadne ili ga pohédi, da mu sledi kervava slava ili prokletstvo potomeah. — Kada će doći blag-đen nžudjeni mira vseobćega? Kada će prestati uzajcmno mesarenje nečlovečno na zemlji, koju ima um u raj a ne u pekel pretvorili ? Onda stoperv, kada prestane nepravda narode razdvojivati ; kada se obistini božanstveni zakon sina božjega : Nemoj nikomu učiniti, čto voliš da se i tebi ne čini. Daleko, gotovo daleko jest ona doba blažena, no nemojmo sdvojiti na človćčjem rodu i tersimo se vsoin snagom duševnom, da budu redki oni prizori kervavi, koji su do sada žalibože! jedina slava nekojih naredah, s kom se uvčk diče nalik oroslanah, risah i hienah divjih, nalik zagazećim plemenom ljudskim u liostah amerikanskih, koji se samo glavah posekane svoje bratje ravnorodne diče. Tužna slava udesa nemiloga ! — Slavjan krotki nikada ne hlepi za takvom slavom, mirno orje plodonosno polje ; on ne mori ulovljenih nepria-teljah, jih ne zaderžuje u robovanju težkom, jer povsuda ceni svobodu : no kt o vreden nije svobode, taj ne štuje ine svobode. Slavjan s plugom menja ćordu brid-ku, konji voze zlatoklasno snopje u domovanja mira; barke njegove, berzi labudovi na solnčanom zcrdcalu nose blagoslov na obale strane, a ne prokletstvo, jad i čemer. — No kamo te dovede, rode moj mileni! nagon dčvičanski? Da zloba i nepravda šire svoja krila nedositna u vse četiri strane domovine tvoje, da dćtea tvoja prognana iz hrama vlastnoga cvili i jauče po širokom svetu, da oholost mirno spava, dok ti čuvaš 2* medje strane i si cesto spasitelja moriš. Krat protiv brata stoji na ratišću, da za tudje blago a sebi na ušterb kervcu lije slavsku, da mu domovinu, krasni predel zemlje svoje, vragovi nemili laglje gaze: a mati Slava solze roni gorke, jerbo detca njena tudje brani, svoje zabacuje. Upoznaš već, mladino slavska! kamo za-gazismo? Nećemo moći izlaziti, ako se ne vratimo natrag, ako se svojski ne latimo posla, ne da nevinost potlačimo, no da zloba plaho bégne iz slavjanskih Stranah ; da se zemlja nam očisti zmijali, pijavicah i ćernih gavranah; da si sebi žanjemo, meljemo; da si s e b i bêle brame stavimo ; da je pravedni tudjin gost nam mili a ne kruti zulumćar u našem domu. — Pobiti na polje ravno mladežu mila, krasno dobro majke stare ! kada zaslišiš tutnju bubnjevah, grom sto-stručni topovab i zvek mećevab bratje svoje, koja se bori za narodnosti svete blago. Sin ostavlja majku staru, otca sčdoga, brat cé-liva sestru svoju na razstanku, dragi se izvija miloj ljuboj od serdca kucajućega, da prelije slavno kervcu svoju za otčevinu milu, za svobodu roda; da vijuć si zelen lovorike vénec pogine na bojišču ili da se vrati svoj u svoju domovina, kada pobćdi svobodnom rukom robske ćete nepravdi služeče. Pripa-sajte bridke sablje, naostrite svoje meće, osedlajte berze konje, rušite, končajte ker-voloke , ražajte, tolcite, gušite nepriatelje Slavjanah. — Radi sreće ne poreče mladež naša slavjanska, da se vreme tim pospeši, kada ćemo opet konje svoje predprezivati, da nam rjuju plugom zakovanim iz cordali naših zemlju ravnu, da se ne ore davorie strahovite po mirnih gorah i planjavah, no samo nježne pesine ljubavi i sreće ljudske ; da se štuju dévice mudrice, koje plaho beže izpod ratne zemlje. Za sada pak si glu- boko u sercice utisnimo slova Mijata Stojanoviča : A kto žali danas poginuti Za pravicu i svog roda sreću, Nije vrédan, da ga zemlja nosi, Nije vrédan, da se Slavjan zove, Oern mu obraz pred Bogom i svetom ! ZVEZDICA IV. Svemu svetu svitjc zora, Kod llalkana neima dana ! Usred goroieh suzali mora Oori, gori ljuta rana, Koju robstvo zadado. O g n j. U t i c š e n o v i ć. Serbska zemljo, gnjezdA sokolovah ! Den 15. lipnja meseca godine 1889 pogubi slavu tvoju na Kosovom ravnom. N a ovaj létni tien se smerzne drevo sreće tvoje stoletne; tuga zastore čitavu domovinu tvoju od sinje .ladre do morja ćernoga, od bistre llotiavte do Carigrada zlatoga. Solnca žarkoga ti nedopušća gledali megla gusta, koja si legne na obédvé strani stermećega Balkana — jer se^BÉrjak slavski na Kosovom obori. Na ofvonH^olju bi pogubljene tisućine hrabnib junakab sa knezi svojimi i vojvodi cestitimi: scrbski knez car Lazar, stari Jug Bogdan i devet sinovah njegovih, devet mladih Jugovi- cali i Milos Obilic, poeto bi pogubil turskoga cara Murata. Silu božju Turčinah posćkošc hrabre mišice serbske ; но prokleti izdaica Brankovič Vuk izda bratju svoju, tasta svojega, a izdajstvom svojim baci celi narod u stoletno robovanje. On izvadi grešnom rukom serdee matere zvojc kano ljuti zmaj, kada majci vlastnoj grob otvori kervavi. Proklet bil vsaki izdaica ! — Ova rana naroda našega nam vsegda gorku zadade bol, kada se ovaj tužni izgled ponavlja. Gadna kukavica vlači oči svoje po zemljici ćernoj, jer ne može poštenomu človeku da pogleda u obraz pošten. Pozdni potomci proklinjaju ime Efialla, koj izdade junačku četu Leonida kod Ter-mopttfch, dočini slavna uspomena ovih za domogne blagor padših uvék živi. Neima serd-ca, neima; snage takva gerda potajnica, jer za malu korist sreću i slavu roda svojega izruči nepriateljem. Čujte, slavski bratri po prostranoj Slavii, jauk i lelek tužne bratje svoje, koja već od trista godinica!) stenja pod jarmom težkim poluinéseca! Ti pak Bože mili, otče blagi! smiluj se u sdvojenju strašnom k tebi upa-juće detcc , jer človćčje moći ne mogu više prenesti križa težkega. Probudi srodnu brat-ju, da jednom spo/.na nevolju i bćdu roda svojega, da bude svobodi traga u domovini zarobljenoj. — Majka rodi čedo mlado, plače, gorke roni solze, kada mu poviri u oči nevine, kada pomisli, da možda nikada neće progledati iz mcrtvila guste tmine, koja obkoliva robove. Déva rujnolična péva svoje žalostinke, jer podobro znade, da cvet najkrasniji dćvičau-stva seguren nije pred majmunskom slastju nevérnjkah krutih. Mladiće vežu verige železne u temnici temnoj ; sedi starci ječu na kolju nemilo i zaliman nariču imena sinovah svojih; dete drobno majci se otimlje, da se nezna sćtjat domovine, majka sama baca konjem se pod noge. Turčin ruši, pali kuće bédne détce, kristjan orje, žanje s znojem vrućim , da se lakomnost nasiti bezposelna. Vse prodade za izkupit golu dušu bar za kratko vreme, no kada se Osinanlija vrati i zapita blaga ostaloga .... tada smert studena prognane od ognjišča svojega uljulja u ko-lévci od glada i leda. Neima veće tuge od tuge tvoje; neima veće muke od muke tvoje, ljude žalostni ! no ipak će prie kamenje solzah proplakati, negobi se tebe smilovali zapadni narodi, koji se uvék prosvćtom diče. Zah-man čekaš pomoći od zapada, tužna majko, kada solze roniš gorke niz suhotno lice bedno. — Utćšite se mučenici vére Kristove i prosvete slavjanske ! Doći će lćtui Vidov den i za vas, koj će pognati spasiteljne pupoljce sreće nove, nove slave, koju zori u zaje m n o s t s 1 a v s k a. Stresti ćeš jarem bratjo zatravljena ! ako Slava mati barjak tebi blagoslovi, jer narodi ini traže samo svoju korist, kada nude tebi samostalnost, jer na videz samo gerle. Slava mati će ti utéhu Honesti, Slava mati budi nada tvoja, ona će ti biti pokrovitelj svete pravde, ona bude otec sirotinje ostavljene i pogleda okom orla krilatoga po širokom polju stolćtnoga robovanja. — Eto ti nenadano svanutje novoga dneva ! Pravedni Bog nam stvori svetio solnce, da se vidi muka nezinoga, da se kaznuje zloba potlaciteljah, da beli den donese radost i veselje serdcu žalostnemu. 0 rode tuženi Jugoslavie mile! pazi na zvézdicu, koja ti naznači rajsku dobu osvobodjenja, sétjaj se onda dneva na Kosovom, koj savije sreću tvoju ćernimi oblaci. Bog vsemili će milo-serdno tebe gledati i braniti krivnje nove, jer izdajstvo, baštinu preddédovah svojih, već operes solzami nedolžne détce, kervju sincevah svojih, ognjem ju izbrišeš kurah svojih, koje Turčin li zapali na zahvalu toli sramotnoga izdajstva. Jošće u tebi živi junačko kolčno, strali i trepet llačiteljah tvojih, koji budu begati putem uzhoilnim, od kuda su došli, kada se probude tvoji Kaslriolići i Bočari. U ponor vččitoga robovanja neće propasti zemlja, koja goji sokolove sive ; jer slavski genij nad tobom bdije, kojega moć peklenska ncnadvlada. P r i g e r 1 i d a k 1 e obadvoma rukama slogu bratsku, koja sama će te izbaviti zla vsega, jer kto neće brata za brata, će tiidjiua opet za gospodara. Slavjanski genij leti hitrimi krilami po širokom svetu majke Slave .... Okani se nesloge jadne, da budeš na skorom vredna milosti nebeske, koja će se tebi u novoj jasnoj zvezdi pokazati. Kada nastopi ona doba spasiteljna, skokom skoči na junačke noge, hvataj oštre meće svoje, razvij barjak slavski i ne miruj, dok se dušmanom tvojim ne izgubi traga. Kada očistiš zemlju svoju zmijah gadnih, zmajevali ognjevitih, onda stoperv možeš Vilah blage ćete dozvati, da pomoćjp ovih dévah čistih domovina naša prosvčtom procvéte slavskom, srećom, blagostanjem od snežeuoga Triglava, prek klisurah Velebita vse do naše zemlje zabalkanske. Bêle ptice golubice i slavulji maleni pak budu pévati tvoju sreću, tvoju slavu po prostranoj domovini bratje složne. Ш-Л-& h ZVEZDICA V. Slog», drobno, prosto sveto slovo! Zašto tebe rod moj ne razumi ; Zašto gazeč serdoc brajanovo Vazda samo vraga svoga kumi ? Kukovec. Bezbrojna détea jedne matke koraòi po neizmérnom svetu vse od morja sinjega do morja leđnoga belih valovali. Nosi u sebi silu Himljanah slavnih, čuva skerbno nježnu eut Grecie prosvétjene. Rjuje zemlju plodonosnu, kopa rude zlatorujne, vodi vojsku nestevilnu» brodi po širokom morju, uèi slova mudrovanja — no itak n e i m a n i g d é slave, n i g d é sreće, n i g d é snage. Brat pred bratom obraz svoj zakriva, kći se plaši majke svoje, vsa rodina si je tudja, strana, nikomu ni mila. Slavjan slavu sam izdaje, brat proti bratu ljuto besni, sam u svojoj drobi rova, slav- slin zemlju kvasi slavskom kcrveom. Kod vsakoga uzhoda najde i kod vsakoga zahoda ostavlja u ovoj težkoj bedi žarko solnee Slavili prelépu. — Stara borba Celia,-Lelia, Meha jošće vsejednako trajaše i porodiše kletim plodom, da nam Volgu, Vislu Tatarin poplavi, da nam Calia sc odludji, da na Tatri dćtca plače, da Donava solzah raste, da sokole starodavne gvozd jene verige vežu. Ide čedo mladoletno, traži hlebca kod tudjinca, jer ostavi matke krilo, pak se baci macubi u sovražni naručaj, koja mlekom ga otrova, da proti vlastne majke besni,, da nopozna. bratje.svoje, — da je tudjin u tudjini, da je stran u domovini. Suzni jarem mu omili, tudjin verige donese težke, on praderzno stopa na persa tvoja prosta, jaše ti na vratu, ila počneš samoga sebe zàniea-vati, za da tudjoj sebičnosti bolje služiš/ Obljubi ti protinaravna nauka, da ti povsc život umori, prigerliš tudji jezik, da zabora- vis nékdajnu slavu, primes običaje tud j e, da za merktu noć bèli den zamćniš, k tudjoj se obratiš majci — — majci ? — ah nikada ti nebi niajka, bila ti je macuba studena, koja ti neda stanovanja, jer njenoj detci jošće nijesi sozidal poslopjah velikanskih ; deli ti samo hlebca suhoga, kojega škropiš solzami; , ti smerzuješ brez haljinah, koje tudjin ti otima; neimaš mesta, gdé si odpočineš od tež-koga znoja, jer tudja mati svoju samo teši detcu. Ako komu dodije robsko žitje, mahom sila ga uhvati, verigami ga oklene, metne u ponore temne gdćno tužen jadikuje, dok mu bela smert na usta ne sodne. — No mati Slava od žalosti gorke roni solze. Vabi nesretnike milim glasom materinskim u materino krilo, u svoj topli naručaj, na svoje serdce, na svoje grudi, da mu snaga se okrepi, koja bi mu još ostala od stoletnega robovanja. Maćuhina ruka neima kruha zate, neima ognja, da si žile smerzle odtopiš, neće da te pusti pod krov, da otvori vrata, kada burja strahovita besni. Kaže kano rugajuć ti: gdč su ruke tvoje majke? gdčje fvoja domovina? — O mladina, materina diko! Skupljaj se okolo svoje matke 'grij se kod svojega ognjišča, ljubi svoju domovinu. Tudja majka nije mati, tudji ogenj ne sagrije, tudja domovina nije tvoja. Tri su slova malašna i drobna, koja budu tebe spasiti, ako je po-dobro uvažiš. Pervo slovo jest: sloga, drugo slovo: sloga, tretje slovo: opet sloga. Sloga če ti podeliti slavu dosada nevoljenu, slogom ćeš doveršiti ogromnu zadaću svoju, sloga žanje, sloga melje beliču pšenicu, sloga samo ju uživa. Sétjaj se vsegda krasne naše poslovice: sloga jači a nesloga tlači. Sila tvoja duševna rode moj ! jest mlada, krepka, nepokvarjena; nijesi je razdrobil u ništetnih malenkostih, nijesi je pogazil s mudrovanjem zapadnoga sveta. з Jošće vlada u tebi naravska sila, koju treba samo upotrebljavati za dosegnulje cilja slav-janstva mladoga. Jezik naš sličen lipine-mu cvetju mirisećemu nam ima uzroditi plodom vseobćim, da prestanemo se kako naro-dičiće smatrati vsaki sa svojim slovstvićem, kojih nikto ne poštuje, jer nesložne ne-imaju céne. S jednim slovstvom porodje-nim iz složnih silah se budemo kano jeden narod smatrali, da smo strah i groza zločinskih narodah no priateiji onih, koji štuju sveta slova: svobodu, jednakost i bra-tinstvo. Prolazimo pazljivim okom minulost našu sramotnu, projdimo vćkove nezgodne nesložne dćtce majke starodavne ; tražimo tragove nesreće naše, tražimo izvore vra-govah naših; motrimo sadajnost mutnu bistrim okom, gledajmo bratju razcviljenu, razdrobljenu po širokom svetu — a najti ćemo na dnu sakrivenu--------neslogu, no spred očiuh nam će padati koprena. tmisarnaai O bratjo čujte!... ori se... ori se... O glasi mili slutjcnja sladkega!... Ko zorom tihi povdtarci Ori se . . . ori se . . . jeka ječi... O. Uticšenović. „Topli će véter (Intintili i vsim ljudem j e d n n misel udahnuti“ kažu kod nas ljudi pripovedajuć povest od kralja Mat j asa, koj sa svojom ćernom vojskom u nekoj špilji čeka, dok ga prava doba ne pozove na pripomoć borećoj se bratji, da ju izbavi iz ne-priateljskih rukah, koje gerleć dave. — Pobratimi mili ! Kto ne uvidja, da se ona doba blagomfla sjedinjenja vsih ljudi kod nas jednom približuje ! Motrimo bistrim okom radinost bratje naše na Veltavi, koji nalik malenih pčelah povsuda traže slavski med,gdéno cvetu nam livade, gdćno lipe šire grane svoje 3* zelene u slavjaii.skih dvorih. Nije znoj jim muka, nije breme, jer jim ljubav do matke stare, nekada toliko slavne, u poslovanju ruke vodi. — Doba je već najnuždnia, da i mi Jugoslaveni ozbiljno počnemo naslćdovati bra-tre Ćese, koji nas u vsakoj struci daleko nadkrilise, da jedva okom vidimo berzo na-predujuće predboritelje slavjanstva, jerbo kod nas neima one železne marljivosti i ne-vérojetne uzterpljivosti bez odmora kako kod njih, da radi toga kano slabi starei ili nemoćna dćtca za njimi klimamo. Istinabog! da ima i kod nas vlastimilah, koji obuzimaju vse krajeve južnih predelovali naših vse od staroga Triglava preko hladnoga Balkana do ćernoga i gerčkoga morja, no ipak se oni nemogu uzporediti češkim. Vsake mile godinice nam barem izilazi po nekoliko podu-čnih knjigah u vsili podnarććjih naših, koje imaju nalogu važnu, da se narod nas opili i pripravi za krasno zvanje svoje. U vsa- кош stalisu ima pojedinih rodoljubah, koji vsom snagom svojom podupiraju gibanje slav-janskoga plemena za dostignutje mèsta dostojnoga medju inimi narodi Europe. Vile umetnice, bile krasne, bile koristne, se kod nas štuju, povsuda jim se stave bèli dvori za pošteno stanovanje. Jug nam mili véje kri-lami toplimi vratakobzorištu našemu. Vrata budućih, s r é ćn i h ćasovah eu nam široko otvorena, samo da se ne preplašimo zmajevali, koji nam ulaziti preče. Ostavimo dakle minulost mutnu, iz koje neće nikada novi duh dihati, makar ju škropili težkim znojem, kervcom vrućom. Obazirajmo se u vsem k bratji, koja vlada nad Veltavom hitrom ; zlatni Prag nam neka bude naše Atene, u koje hoćemo hoditi na vilinski sabor. Elo ti na Visli hrabru bratju poljsku, koju sladki zvuk „miloić ojeyzny“ razplam-titi može, da se brez pomislika nemoj smerti baci u studeni naručaj. Nju razdrobi nesloga po širokom svetu, jer traži staru slavu za tu novu dobu; ona kervcu lije svoju, gdé-gođ čvor se kakvi razrešiva koja sebi samoj zagonetka s vragi našimi se druži, da se laglje oholost šopiri. No zabadava je trud vaš, stari nesložnici ! koji opét hoćete borbu zametnuti med prestaroj bratji Cehom, Lehom, nijeste pojmili budućnosti, jer visite strogo na predsiidih zastarelih. — I poljskoj bratji već zasviti zora mlada sloge slavjanske. i njih čeka bolja doba u slavjanskom kolu, koju bez uspeha traži u tudjini daljnjoj Sviataja Rus mirno gleda i pazljivo radnju srodne bratje, korak za korakom joj se lagahno primiče na pomoć, ako bi zloba tisuć-létna ju pogaziti pretila. Tatarske divje ćete protira ruski narod silom svojom na široke pustare aziatske, odkuda jili neće više bit na strah svetu zapadnomu ; no sada je doba došla, da se kazni svét zapadni, ako neprestane širiti nepravde u devičanske livade mladoga iztoka. Ura, urâ bratji séveruoj ! 1 u njenom krilu ima sinovah iskrenih, koji su pripravni vse žertvovati za ogromnu ideu slavjanstva : da se ustanovi svela pravda po širokom svetu, da postane svoboda, jednakost živo télo, koje će osrečiti celo človć-ćanstvo. NTeće zloba dvoglava protiv nje u vistali, jer ju štiti Slava mati silom božanstvenom. Ima Ii koga medju nami, koj ne veruje osrećivu budućnosti naše moć ? — Projdi ćelu našu domovinu ad Balta do .ladre, od Urala do Balkana, idi kuda tebi drago po visokih, starodavnih Tatrah , plivaj po dalekoj Volgi, proleti Poljsku ravnu, Serbsku plodorodnu ; a najti ćeš kako jedna grana orje zémlju zlatoklasnu, druga brodi ladjami k obalam bogatim proizvode menjajuć, tretja ćordu hvata hridku, kada uztréba, da si hrabro brani dom, ognjišče, sveto pravo narodnosti. A eto više trćbujemo k budućnosti slavnoj ? ! Pred naravskom silom gine vsaka umetnost; om izmamljen«. Složno dakle hrabra détco ! a zaludu ti preli moć pcklena vragovah tvojih. Pogoj budućnosti slavne jesi sasez vsih četiri granah slavenskih, ako hoćemo da se stroj ustroji prosvete obće človečanske, koja ima preroditi svet zapadni; pod uvelom ovim ćemo se moći ubraniti vsim navalam od zapadne strani, koji hoću uništili svobodu pravu, obću sreću proničuću iz serdca i uma ćlovččjega. l)o sada pošiljasmo uzdisaje širom po svetu, da nam traže miloserdje, od sada pako hoćemo i ćinom pokazati, da smo jošće kadri ogromnih žertvah za pomisel ogromnu. Nemojmo se preplašiti sile tašte, ako uztrajamo, ćemo pohoditi vse nepriatelje svoje a slava nas čeka do sada nevidjena. ~3r ® -s» ZVEZDICA VII. Kolarov glas zaori : od Ćcrnoga Do kélog, sinja Jadra od mora do Hvalinskog - svuda jeka ječi. . . Slava od radosti suze roni. Vila o s t r o ž i n s k a. Noć bi strahovita, temna; burja huli, grožnja hrupi, zvézdam se ne vidi traga, samo niolnje ognjeviti žari i kola ropoteća Perunova trese zemlju na okoli. Zveri divje i ždereće beže, ptice polnočnice lete simo tamo, da je veći strah u mraku, da je groznija grožnja strahovita. Neće nikto da pogled iz slepila guste tmine noći dolgotrajne. Vsaka šuti duša živa, sedi kano uspavani u kolibi tesnoj rod slavjanski, da se laglje svobodi kovaju lanci težki. Vso zlo nas nemilo okružilo bilo. — Evo čuda od čudesah ! Usréd mutne, inerkle, burne noći svéne zvezda pred- hodnica dneva novoga, koja u noć tisudlétnu poviri okom jasnim. U kolévci našega naroda, u stermećih Tatre visoéinah se porodi Jan Kerstitelj, prorok uzajemnosti slavenske. Kolaru ! slava imena tvojega u nebesne visine uznese duh vékovéèni naroda našega ; ti si dika naše dike, ti si slava naše slave ti si solnce dneva našega. Vćčita uspomena klije i zdravo raste tebi u serdcu ljuda našega, koj hrabro po naznačenoj césti korači. Tvoja zvezda više jasnih nam dopelje zvezdah nade sladke. Slomi narod najtežije verige tud-jinstva ; prosto zrakom orel leti, odvažilo stapa u krugu svojemu oroslan, kralj zverinah, gdé bi zadojen, odgojen. Zora puca rumenimi ružami, zlato solnce svobode slavenske će na skorom stupiti nad podnebje iztočno, da pogleda milim okom novu, prerodjenu, po-mladjenu domovinu našu. Vsaka živa stvar ustane, ide k poslu, radi, déla, kopa, nosi kupe gradiva, stavi smélne zidine, da se čelo znoji znoja vruća, da se polni ruka vsaka žuljevah kervavih. Tako mravlje hode, nose hranu sebi, bilje i sémence, da si žitnice napolne. Krasen bude pogled po zemljici našoj, kada mine mraz, kada led odtali žarko solnce, noćcu merklu, kada bilje vsako nam procvete, kada pćva ptica svaka slavu pra-malćtja, kada narav pomladjena čini nam se raj zemeljski. Tako lete sitne bčele od cveta do cveta, da nanose sebi slasti, da si mladiće našite, da na radinost jednaku je uzgoje. Mladežu naša silna! Plamti ognjem živim, stalnim, da napolniš otčcvinu milu medom sladkim vsakojakih znanosti. Sledi Krokove unuke, koji nad Veltavom zlatno bdiju, koji nehajeć, za grožnje cizozćmske kupe učenosti blago s pobratimi Tatre i Morave za potomkah pozdua plemena. — Jedinstvo jest zakon večni bezbrojnih svétovah; neka bude i naše geslo, uzor naš, da se zaboravi stara omraza, da posledice nenavisti medjusobne ljubav izkoreni. Nemoj nikada slavski rode! iz očiuli pustili zadaće bgromne, kada stupiš na široko pozorište sveta. Vse krasote zemeljske lepote imaš sakupljene u sebi samomu. Sinci tvoji bode po uzbodnoj sirani Europe starodavne u najlepšem plodovitem kraju, kojega ćemo morje, sinja Jadra, Balt peneći, belo morje ledeno. Majka narav deli dare polnim krilom delci tvojoj, izmed koje sladko zvoni grana južna, dočim javi severna se u odvažnom zvuku. Jedna hvata bridko ćordu, da pogazi dušmane, druga rjuje učenosti polje slavno. Svet zapadni obnemogli čeka spasitelja iz zla občega, svet iztočni po pustinjah aziatskih željno gleda novi svit, da razjasni noć mu dosadašnju. Ti, moj rode! most si medju zapadom pospanim i iztokom dolinskim, ti si zaštitnik prosvete, svobode človečanske, ti ćeš pomiriti obadva sveta, no ne mećein korvavim, nego mirnim putem, kako uči zakon božji. Svet zapadni oboli zabaci 45 nauku Kristovu, ju pokvari i pomósa, da sebe samoga ne pozna, da nežna kuda kamo izlaziti iz stranputieah pustih. Rim preslavni zgubi gospodarstvo svétsko, jer za svetu pravdu prigerli nepravdu i zlobu, koju za kreposti svoje prihvati, on će se opet poniziti do zemljice cerne, ako ne ostavi licumćr-noga nehajstva, koje mu jošće prèti pogibel veću. Ako nećeš prigerliti bratske ruke uzhod-noga sveta, koj čuva sveti zaklad vére prave, to ćeš onda tudjinča za gospodara, koj te stermoglavi bez zakona božjega u ponor večne smerli. Mudrovanje o boginji o nebeskom i zćmeljskom pravu, zakoni druževni, deržav-ljanski, vse se hoće peroditi, pomladiti u na-ravskoj snagi mladoga iztoka. Nije zaliman boginja nas nadarila tolikimi dari duševnimi, nas uzperkos vsim nezgodam i tegobam ljutim pomnožila kano listje gore, no da upo-trébimo svoje sile duševne, za da se preobrati celo mišljenje zapadno, da se obrani sveta pravda uma človečanskega napada divjili četah. Sledimo dakle glas angjela uzajemnosti slavenske, budimo složni vsikolici, koji piju vodu hladnu Volge , Visle, Veltave, Donave. Daleko smo istinabog ! jošče od cilja občega, no mislimo, da se možemo vsaki den to bliže primicati k sverhi blagoj. Jeden narod, jeden jezik, jedno blago, jedna domovina budi milomu narodu. Kada jest slava, sreča i blagostanje naše utemeljeno i sa domovinom našom živo skopčana, onda možemo recti, da je ona ponos vsakoga dobroga sinka, da je prava slika boginje nebeske, da je naša dika, naša slava,------vse. 47 ZVEZDICA Vili. Tak slovo v dobrej liidzium poviedznne chvili, Jak traba Ardiamola stvorzy ich čem byli. Garëynski. . Mladić slavski putovaše znanstvažeden po zapadnih Europe stranali. On prouči mudre nauke dokazivajuće Nemčije počemši od pervili proizvodah do poslednjega razglabanja meteža vsebožnoga. Soznani se podobro sa spisatelji povéstnice, koje nemečki porodi narod, da se vsestrano ogleda po mutnoj minulosti prosasti!» vékovah, da pregleda sadašnjosti tužno stanje, koje preti ljudsku družbu silom nesavétnosti pogubiti. On pročita gladke pésme pésnikah nadušenih va-vćk jasne Italie, da si odtopi smerzlo od ne-mečkoga umstvovanja serdee. Gleda umotvore čudapolne dleta, kista latinskoga. Morska nekadašnja kraljica, dražestipolna Venezia -’**г - 48 — ponosita ga ne nasiti; vlagateljica predavna, sedinolièna Homa, koja celi svet železnem zagerli rukom ne pomiri gorke boli serdca slavjanskoga, koje traži svetu pravdu, zakon božji. Ide ves zamišljen u prosvétjenu Fran-cezku, da prouči u izvoru osredivo derža-voslovje u onoj zemlji, koja si sama odsek« glavu, da ju razdrobe stranke podkupljene, da ji otmu staru slavu, koju si pridobi u vsakoj struci znanja a naposled na kervavom polju ratovanja, koje probudi spede u stoletnem mertvilu narode. Tužnim licem ju ostavi, jer nenadje srede ljudske, kuju gusta koprena sakriva. Morska labud ptica ga odnese hitrim krilom preko morja u bogati Albion, da tamo gleda čudesa tergovine, rukotvorstva, umom provedena. Usred neizmćrnoga bogatstva tamo leleče gola sirotinja, koju glad mori na zlatnih pragih marmeljnih poslopjah. Lukav-šdina sama vlada, jer dudorednosti neima traga, — Ide smutjen u svoju domovinu tuž- nu, gđćno nacije robske gospodare, gddno sluge u palacah svojih gostiteljah žive a vla-stitelj svojemu slugi služi. Zudjenoga nena-]azi mira, kloni duhom po ljudskoj sredi te-žećim, samoten hodi po dubravah hladnih, opet uči i prouči celo mudrovanje — ter se baci vseobćanstvu studenomu u nemili naručaj. Svojim senjariam se prepusti, družbe ljudske se ogiblje, neima brata, neima sestre, neima majke, neima otca, neima domovine. — — Jednom mimoiđe družbu veselu mladih ljudi svoje zemlje, koji kolo vode pod lipi— nimi granami na trati zelenoj. Vse je živo, vse veselo, radost jim iz očiuh zćva. Na-mergodjen pazljivo je motri i se čudi radovanju nevinomu, jer si misli zćml u ravnu i prostranu gordi slanek tužnih ljudi. Tada počne pčvali sbor veseli o slavjanskoj domovini... Vse posuti. Sodi starci po-slušahu znane glase solze roned niz suhotno lice. Mladež péva ognjevito, da se hrum raz- 4 lega po dolinah i brežuljcih, ogenj plane živi joj iz bistrih oči, sire persa jim se okovana u težko oklopje, jcr jim zdravo serdee uzneseno terka. Vsaki glas iz domorodnih usti svoju moć najavi čudovitu, jer jim pesem svoboda, narodnost pi va. — Jedno slovo o pravoj iz u s t j e n o d o b i k a n o trublja a n g j e 1 a pr o b u d i d u h a d r e-majućega. Nedositni mudroslovec pervo-krat posle dobe detinske ćuti serdee vruće u persali svojih, on se sćtja domovine svoje, on se sétja--------da je Sl a v jan . . . Ha- zumini tebe Bože mili, boginjo sakrita! domaća zemlja jest hram tvoje slave, domaće nebo svod tvojih svetotajstvah, serdca bratje moje tvoj su prestol. Ti očekuješ žertve od mene! Svoj sadajni i budući život tebi, Slava mati, brez prikora žertvujem, samo da se domovini žalostnoj odmogne, da se breme joj olakša. To je moja otčevina, koju tražih zahman u dalekoj tudjini. Nisem sada bez brata i seke, nijesem bez o tea, majke, nije-sciii bez ljube mile: brati, sestre vsi su mi Slavjani, otee narod moj ognomni, majka mi je zemlja moja, otečestvo drago, ljuba mi je mati Slava; njoj ću samo živeti i misliti, ona samo blago mi je dragoceno. — Tako sobom samim sbori, ter se vratja u svoj perivoj cveteći, gdćno mirno zaspi u sćnčenom hladu, da mu duh si odpoćine borbe težke... Sen premili sédne mu na usta, bledo mu razvedri lice. Boginja Slava dojde u sker-letnoj zlatom nakitjenoj odori i mu marahmu donese bélu mudro obvezami u sredini serdce zdravo, dvojni venec ga obkoljiva: zelen lovor i ruže rumene, bele. — Uzmi sinko moj mileni, tako sbori slavna mati, uzmi ovu uspomenu. Čuvaj serdce majke svoje vsake pogibelji bolje nego oko svoje. Hrani domovinu svoju belo zacvetenu hrabro, postojano. Zelen lovor tvoja čeka dela junačka, krasni venec nježnih ružicah će tvoju vćnčati gla- 4 + 52 ~ vu, kada ju znanosti dice, umotvori tvoji. Sinko dragi, sinko mili ! vsaka solza tvojega oka, vsaka kaplfa kervi tvoje neka tvoju napoji zemlju žednu. Budi vojnik domovine, roda slavnoga, kojega kasno upoznaš. Trudi tvojih rukali, vsi koraci tvojih nogah neka te vode k plodu tvojega roda. Ja sein Slava, mati tvoja, hudi sinko mi ljubljeni, iskren. — — Sen izčczne, probudi se mladenec prerodjen. Ustane berzo, ostavi dom bogati, hodi po prostranoj domovini od uzlioda do zahoda, od severa vse do juga miloga. Budi bratju pozabljenu i zaspanu kano prorok božji k novomu življenju. Vabi Vile umetnice iz gorah zelenih, jer se bèli hrami stave jim u stanovanje slavno. Gréjc serdca oledjena muževah slavjanskih, nad uš uje persi slavkili kćeri, da uteka sladki vrutek mléka do-morodnoga u vse žile nježne dćtce, da joj zvoni glas domaći već od perve dobe, da uzplamti ognjom živim, kada uraste materino zlato. Vsuda jeka ječi, kuda hodi lagahnim korakom. Kano Orfej shira bratju svoju, koji novi duh proderma, jer na pir se spravlja slavski. Mlado čedo, hrabra mladež, seda starost, vse se diže po dalekoj domovini, vsaki péva k svanulju zlatorujne zore, da se siisi urnebes u vse četiri strane sveta, da pobćgnu divje zvéri, od kuda su došle. ZVEZDICA IX. Gani se ! komur je mar zahvale prihodnign vnuka Gani se! kogar je sram zasmehovanja rodu J Ako boli vas ošabnih besčd nstrupeno želo, Vam če slavenske kervi v sercu pretaka sc žar, S umom orožite se, ne bojte se znoja na čelu. K o s c sk t - V e s el. Minulost naša mutna već za nami leži, široko polje turobnoga pogleda bi već ostavila gusta megla, užasna tema, koja nam nedopusti rodjenoga viditi brata, da mu u potrebi pohitimo na pomoć. Jasna zvezda, predhodnica srććne budućnosti roda slavjanskoga poviri bliskajočim okom u merklu noć ; već i ona bloditi poćne jer se bliža zlatoustna rujna zora, koja u svojemu krilu donese silu božju sćmenah i žlahtnih cvetlicah, da je raztrosi po slavjanskoj ledini. Vestnik Slave hitrimi krilami proleti Slaviu ravnu, da ga čuje sé- ver, iztok, jug i zapad, s veselim iizklikom: uzajeiniiost! svoboda! da se ori urnebes povsuda, kojemu odgovarja jeka od Balkana, od Urala, od visokih Tatrah.-------- Któ me zove iz sna glubokoga? Kto me uznemiruje u sladkoin, dolgotrajnom spanju ? — Slava, Slava, mati tvoja, boginja zemeljskega raja vabi sinke svoje na svečanost slavnu, pelje détcu svoju na široko pozorišće zgodovine europejske, koja se s tobom doveršuje. Grecia prosvétjena, It ini gerleći celi svét, Španjolska mehkužna, Francia lehkodušna, Angelia sebična, Teutomia ohola doveršiše zadaću svójn, slava jim zahadja za gore zapadne. Večer vaše slave dojde, noć se bliža temna; povéstnica sudi vaša dela, čine blage, dobre, človečanske — čine zlobne, vragolič-ne. Vrata budućnosti su vam zatvor e n a. Gusle nam zagude, trublja nam zatrubi na mejdan junački da si pridobitno buduć- nosi veselu budi oružjem duševnim, budi oružjem železnim. Ustanite bratri mili ! po prostranoj Slavii. Na delo , k poslovanju ! Nemojte se plašiti muke i truda tcžkoga, kada vam nada sladka muževne polni grudi, kada nam zelenika vsaka krasnim procvesti obétje cvetjem. Unuci stoperv vaši budu uživati sreću , koju jim je marljivost i odvažnost vaša pripravila bila ; vas pak čeka slava do sada nevidjena i zahvale potomkah, koji budu vašemu truhlomu telesu u livadah cvč-tećih postiljati, da si u srčćnoj domovini, medju zarodom srečnim od kervave muke odpočine. Mladežu mila ! skokom skoči na noge lagahne, ter pobiti napolje široko, ako slova rugajuća sovražnih susédah tebi gorku bol zadadu. Hvataj oružje oštru iz oružnice bistroga uma, oboružaj duh svoj mladi, pokaži činom, da ti u serdcu plamti živi ogenj domoljubja sladkoga, da ti preteka kerv slav-janska, nepokvarjena, naravska žile tvoje, s kojom možeš oprati sramotu roda svojega, u kojoj bi zaerdéla tekom vékovah minulih. Kaži ozbiljnim činom, da hoćeš vsaku dobu, vsaki mig svojega življenja rodu svojemu aldovati, da se tim prie izrobrazi, da ze mu priskerbi dostojno njegove veličine mesto u versti slavnih po povéstnici narodah. Neka uma svit kod nas zasije, koj će siaset nježnih ruži-cah probuditi iz krila majke zemlje. Mladići vi, koji imate krasnu nalogu boriti se oružjem duševnim za blagor domovine, pohadjajte rado slavjanske Atene, koje smélno glavu dižu zlatom obvezano nad Veltavoj bistroj; tamo je utočišće starodavno domaćih Vilah umétnieah, kada bisu u ostaloj zemlji sirote prognane u pustinje neplodne. Tamo već nanose bčele češke kupe meda sladkoga iz domaćih perivojah , iz cvetlicah raznobojnih u vseh stranah svéla. Cto je dobro, krasno, istinito tamo se čuva, tamo se hrani uma cvetje, voćje dozorelo, zelene mladike budu- ćnosti slavne tamo kliju. Sloga séje, sloga pie je pšenicu, sloga kiti, sloga diči (Ješku (epu ; ruke svoje širi vse do Volge, do Donave, barjak nosi uzajemnost, radoljubje trubljom trubi, u bubenj udara, vojsku vodi Slava mati. Menjaj misli, ćuti svoje, Jugoslavio ! sa severom. Kada dozori zemlja tvoja plodom novim, hoće slavna Češka, bistra Poljska i tvoje sadunosnike posćijati, da se presade uzajemno raznobojni plodovi u posestrimske zemlje. Pružaj ruku svoju slavsku, bratjo mila na Donavi! bratom z one strani viso-činah tatranskih , da se vodi kolo na iztoku Europe slavno, da doveršiš zadaću ogromnu, da vse čine tvoje zlatim zabilježi povčstnica perom u knjigu vćkovite slave. Solnee sloge kada svéne, onda će prestati ljuta borba medju bratji srodnoj, koja vse uništi, eto bi rodu milo, drago, sveto, onda se neće više zém-Ija naša škropiti kervcom bratskom, onda će pšenica belica biti onoga, koj ju seje. Polja tvoje će tebi uzroditi, tvo ja budu bela slada, samo za te de rasti vince rujno, ti budeš imal dom i domovinu svoju. — Ternje i koprive kriju sada rodovito polje ; cto ti dakle, mili brajko! pozorišća radinosti tvoje, eto ti posla premda težkoga, kojega ti sladi slava ! Požuri se, mladino bistra i starost seda, da se pospeši slava Slave, da nas najde n svečanskoj odćći, kuće snažne, poljane pripravne za novu séme, kada pogleda žarkim okom pervo solnee izza obzorja iz-točnoga. Vsaki radi za vse, vsi za jednoga, da neće biti nctiajnika, kada dojde Slava mati u pohode, kada će vsaki pred njenim okom majčinim plodove uma i rtikah svojih razkriti. ZVEZDICA X. Majke Slave o narode slavni ! Jesi 1’slavan, daj sada pokaži ! Hitrom nogom umictnost Boginja Vas je svijfct okružila veće, Vas joj svijet slavohrame zidje; A sad eto ’e na krajini slavskoj ! Vila ostrožinska. Duh vremena silnom rukom kuca na vra-tali zlatih domovine naše. Tergninio se jeda-red iz sna glubokoga, latimo se vsom silom ozbiljno i junački posla, hoćemo, da nas drugi narodi štuju, koji već od davna hode po širokom zgodovine pozorišću. Od potrebe jest, da svojom cestom koračimo, ako zadaću dopolniti volimo. Do sada bismo od drugih narodah vse ono uzimali, čto bi nam na po-gibeli a ne ono, čto bi nam na pomoć da bi se tim prie izbavili bili tudjega, nesramnega jarma. Silno dolgo već prosjači delca slav- janska kod tudjih učilnah, silno dolgo sc zadovolji s drobtinjicanii, koje joj tudja ma-ćuhina ruka mèsto ćverstoga hlebca milostivo deliti blagovoli, da joj um otrova, j c r h o cvétja shavskoga u vencu ncima. Daleko stranputice nas dovede tudja brižlji-vost. Mladini slavskoj obljubiše mudrice strane, koje si s Vilami našimi nijesu posestrime; po suhih hvojah tudjih stromovah tražila bi divji mad, koj u domećoj košnici pogubi nejaku mladež da nepozna svoje domovine. Zaiunan napinja slabe žile, da k nebu uzdigne vitke veje slavskih lipah, zaliman se trudi, i da dostigne Parnas slavski, jer ga (raži u sovražnoj tudjini, no buduć da cilja ne dostigne odustane od težkega posla i se baci smertonosnom jnehajstvu u naručaje. Tako propadne slava roda, Slave slava u ponore groznih tminah, iz kojih ju tek Boginj sama izbavi, koja poleti moćnim duhom, da oslabelemu svoju pruža ruku.; Slédi rode * *% mili spasiteljicu božansku, poleti s njom u nebesne visine, da možeš široko voliti morje , po kojom brode znanstva barke hitro-plovske, gdč kormilo slavske Vile mudrice, gdč se iz daleka slavski barjak vije u la-galinoj sapici, da pobiti za inimi narodi, koji već od davna brode po otom mirnom morju. Naša najglavnija briga neka bude, da nam se jezik izuri u smislu u z a je m nos t i s 1 a v e n s k e : da se tersimo tako pisati i govoriti, kako to zahteva sloga slavjanska, da postanu umotvori naši obće dobro vsih Slavjanali. Trudimo si! vsom snagom mladom , neoborivom, da se razna narečja i razrćčja sliju u j e d e u jedini književni jezik a ne da na polovici puta odustane, mo od naloge plemenite, kada bi se sa ćveterimi narečji već zadovoljili. Nije nemoguća ona promisel najrevniih vlastimilab, jer ima u vsih stranab daleke Slavie zastupni-kah svojih, bila to Češka mudra, bila Poljska G3 hrabra, bila Ruska vsemoguča, bila iliria razdrobljena. Od sloge slovstvene odvisi snaga i nečuvena slava toli ogromnoga naroda. Ču-dapolni proizvodi naravskoga uma nam se pod u vetom u z a j e m nosti obetaj u ; prava sloga slovstvena če razcepljene grane naroda našega čudnovito jačiti. Umetnici, materina diko ! požurite se steći slavu nevidjenu ; ostavile zapadne igračke , jer svet zapadni u mertvilu čami. Napajajte dušice uvehle rosicom j u tr a j n o m mudrice domaće, u odoru oblačite domaću, slavohrame svoje svojimi kitite vénci, da mati naša u slici détce svoje vidi sliku svoju. — Pésniôtvo slavjansko naliči žubo-ru bistroga potočića, koj se po cvetećih livadah i travnikih zelenih vije; pćsničtvo naše naše naliči pohlćbnoj slavulj ptici, koja svoje nježne žalostinke serdcu toliko mile u hladnoj dubravi prepeva. Idi pobre! po širokom svetu a najti ćeš kod serbske bratje pésmi- cali bezbroja, koje slave nase Kraljeviće, Obilice ili blage glase ljubavi i rodoljubja sladkoga. Idi tražit k poljskoj češkoj, ruskoj bratji a najti ćeš ono isto teženje za nekakvim tajnim ciljem, koje se nemože izustiti no samo ćutiti, buduć da je taj govor samo rodoljubnomu, slavjanskomu serdcu razumljiv. Ves učen svet, kojega jednostranost ne veže, svoj sud izusti, da osim stare Grecie u svojem sieponi Omini citava Europa neima umotvorali sličnih pčsničkim proizvodom slavjanskim izvirajočim iz duha naroda. Mudroslovje naše ima božanstvenu nalogu, da sjedini stare predkristjanske žile s žilami pokerstjanskimi, koje zagaziše u goleme zapletke, tako da jedne traže po stran-puticah vsebožnih Boga u stvorih njegovih-druge opet niječu opet vsako bistvo pervo-hitno. Jednim izpolne celo žitje prazdne sentane, dočiiu druge genia sebičnost zamamlja. — Ti, moj rode ! imaš posrčditi medju minu- lostjti i sadašnjostju, da proiznikne iz korena obadviuh budućnost preblaga. Duha tvojega moć prirodjena jošće jest pervobitna ; nijesi je iipotrébil u bidonali niètetnih, nijesi je pogazil u oholosti glupoj. Oversto stoji kano klisura mladežu mila! u zapadnoj burji, da te neprevari tašto zlato, da ne smatraš méscerne za solnčane žare, da ne misliš večer-nieu predhodnicu bela dneva. Kadi, delaj, kovaj rude znanja, neka se ti čelo znoji; pozdni unuci tvoji budu suditi dela tvoja, po-vćstnica stroga, koja malinah neodpušća, će vse čine tvoje železnim perom zabilježiti u knjigu slave- ili sramotepolnu. ZVEZDICA XI. Čedna kćerko majci 8lavi reci : Tvoje majko ! sledila sam trage. O g n j. Uti ešenović O milina krasno zadaće kćeri slavjanskih. Kto ne uvaži, koliko tréba ceniti nas krasni spol pri našem narodnom težen ju ? Koliko uslugah možejo prave domorodkinje pružati tužnoj otčevini našoj ! Ja nećem iz puta zagaziti, ako kažem, da se uspeh njihovoga krotkoga i serdeu toliko miloga poslovauja sa vsimi mužkimi dèli uzporediti može. llla-gor dakle vam, domorodkinje mile ! koje slišite glas matke naše obće i ga poslušatej povéstnica slavenska će imena vaša zlatnim peresom zabilježiti u knjigu véòile uspomene. Vam jest izručen nadepolni sad prave ljubavi, vi imate u mlade grudi delce svoje nježnu ćul sladkoga rodoljubja usaditi, vi imate mladinu nasu, krasni cvet slavjanskc zemlje, bistriti i hrabriti za buduće delovanje na širokom kod nas skoro povse pustom polju slav-janstva, koje nove sile, mlade moći za tu novu, mladu dobu zahteva. Sreća ili nesreća domovine i vas zajedno stiže, krasoticemile ! Prosimo vas dakle u ime matke veličastne, nemojte svojih silah nam prikratjevati, jer da ne o-slabimo nanije pomoći od vséh strani od potrebe. Jedini pogled iz oćiuli domorodne deve, jedina reo iz usti žene slavjanskc može razplamtili vsako mužko serdee k junačlvu, hrabrosti, neutrudljivemu delovanju, buduć da su vse njihove misli i ćuti nekakvim tajnim vezilom s našimi živo skopčane. Deve domorodne nas vode kako angjeli iz temnoga ponora, one nas obsćvaju neizrekljivem čarom božanstvene miline i nam pružaju sladku nagradu vsih trudovah naših. Neka dakle već mladi naraštaj u krilu matke svoje upije duh i život slavski, da se joj nebude borit s tud- jinskinii predsudi, koji napredovanje naroda našega samo zaderžuju, čto jest nasledek nemile osude naše, koja nas baci u maču-hino krilo, da nijesmo u/,rasili u cvetećem miloduha polnom perivoju svoje narodnosti. Žene naše imaju krasnu nalogu, da domovini pleme verstnili i vrednih sinovah rode i uzgoje u vsem, òto se liče ljubavi do zemlje svoje, do s zemljom skopčanoga naroda; one imaju u serdca dčtčice svoje plodonosno séme usaditi k budućemu poslovanju i tako premilenoj domovini najveće službe činiti. Uznesene domorodkinje jesu kako proroci naroda svojega, koje u domaće kolo sabiraju zvéste braire i zale sestrice u slavni sbor rodoljubja, da se preporodi dčtca izrodjena; one vabe ćelu svoju domovinu, stupi u krug slavjanstva i razdihaju u narod blage misli uzvišene ; one se pišu u zgodovinu i naroda serdce, jer se terse pospešiti otečestva blagor. — Gojite dakle sestrice mile ! ćut do- iriorodnii u njedrah svojih, sadite ju neprestano u serdca vitke detce svoje, da nam živim plamom uzplamti domovina prostrana od sinje .ladre vse do morja bčloga, a ži-votvorni žar hoće prosipati neizmerne plodove po prelčpoj zemlji slavne tada dètee malko starodavne. Nemojmo misliti, da do sada neima takvih ženah u domorodnom kolu ! Nije hvala Bogu ! narodnost naša pov-suda na tako slabili nogah, da bi si poniženim vratom morali priateljicah prosjačiti. Ima-demo iskrenih domorodkinjah, koje narodnost svoju ljube više nego modu, više nego ohole senjarie glupih glavah prazdnih. Neću da je napominjam poimence u podunavskih pokrajinah ove i one strani, jer podobro znadem, da one jošće žive i vsejednako brižljive za našu reč, ne traže hvale naše ; — hoću samo da omenim jednu domorodkinju iz gomili Stranah, gdč su žalibože ! rćdkije i jer ju nam nemila smert prerano pokosila bila. Dopustite amia, da »voj maleni, pohlćbni cvet položim na gomilu mlade naše Lavoslave Kersnikove, koja u 17. godinici starosti svoje leta 1850 nas ostavi u Ljubljani, gdć s njež-nimi slavjanskinii pesmicami tolikokrati razveseli i razplamti družbu domaću. »Sada si ona odpočine u materinom krilu, gdćno neprestano gleda u majčino oko, da se nasiti božanstvene krasote. Moje, kćerko ! sledila si trage, joj kaže matka Slava i se milo smeje ružnatimi ustami ; mi pak žalostni za njom gorke ronimo solze. Tvoja uspomena mila sestrico ! jošće vsejeđnako živi i živela bude, dok preteka kerv slavjanska naše žile, dok nam kuca zdravo serdee. Neima rod naš bogatstva, neima blaga, da ti postavi velikansko nadgroblje, koje vreme razdrobiti može ; no postaviti ti liocorno spomenik u persali sestricah milih, koje nas budu, tebe naslćdovaje, naduševale k délu, slogi, hrabrosti. Slavulj ptica će nad rovom tvojim pre- pévati svoje žalostnike na granali dolgolasne verbe, ružice krasno dišeče se budu razcvetele nad tobom, da od njih bčelice u vse četiri strane sveta domorodni med raznose. Lehka ti bila zemljica domaća! Kćeri naše matke! Izaberite si same sreću ili nesreću, slavnu uspomenu ili tužnu zaboravljenost. Uzmite ogledalo sjajno, pak se ugledajte n njem, jesteli poturice, koje svoje čedo otrovate tudjini mlekom ili joj davate hranu spasonosnu u korist naše obće sreće. Dajte da se u jedno kolo uhvati vsako mužko i žensko čedo našega koléna, da nam bude dika i slava pred Dogom i celim svetom. *®-0 pokvarjeno]» serdcu, (Ja nam tim prie -svane žarko solnce prolćtja mladoga, koje nam se već javlja, jer nastavlja povsuda pupoljce bilje zeleno po poljanah domovine mile. Namera ovih zvezdicah upravo pred zorom zlatorujnom blistajući!) jest, probuditi serdca speća u nehajstvu žalostnom, upaliti serdca topla pobratimah i posestrimah rodoljubivih, razplamtiti serdca vruća za Slave slavu, za rod ljubljeni i dom predragi. Malene ove ćertice neka te vode k neutrudljivemu delovanju na polju književnosti slavske, na poljanah po-vćstnice, mudrovanja, narodoi deržavoslo-vja : no v.se u smislu u za je mn os ti s 1 a v j a n s k c. Uči jezik materinski rev-nostju pravih vlastimilah, opet ga uči i prouči u vsili zelenikah; nikada pako nezaboravi, da v s e grane iz jednoga r a s tu s t e-b 1 a ; da prestanemo cepiti i drobiti silu čigro nm u jezika bogatoga, dapače da se u svojoj cćloj snagi uzderži, kano jedno jedino slovstvinsko ve/ilo vsih Slavjanah. K tomu ti jest od potrebe, da razrečja svojega domačega narečja podobro učiš, da se upoz-naš s narečji severnimi, da proučiš svetu baštinu preddćdovah naših, jezik cirkve pravoslavne, slaroslavenšciuu čestitu. __ Ljubi blago narodnosti svoje serdcem iskrenim, plamtečim za naroda korist i diku. Kudimo pravedni protiv vsakoga pravednoga tudjinea; jer kto tudje štuje, zna svoje ceniti i ljubiti. Ovo štovanje nikada nebudi narodu tvojemu na štetu, da neprigcrliš tiidjih naopačinah mósto krasote domače, da te ne preziru tudjinci), da se ti nemiloserdno ne rugaju, kada sam ostavljaš blago svoje, da kod njih ostankah tražiš, koje blage volje dele poturici, da glada nepogine. Nemoj nikada zaboraviti, da si u tudjinskom taboru uskok kojega sovra že isti sovražnici, dočim te u narodnoj vojski slava roda sreća sobstvena čeka. Trudi se bez odmora na- lik drobnih bčelah i malenih mravljicah, koje hranu traže celi den, da si košnice i žitnice tim prie napolne. Poslovanjem neprestanim samo ćemo slavu steći i žudjenu sreću, težkim znojem ćemo doztignuti bratju srodnu , koja već od davna hrabro koraci na susret budućnosti veseloj. Nemojmo nikada sdvojiti na srććnom uspehu radinosti naše, jer nam je upravo mutna doba sadašnjosti nesavétne porudanstvo, da se bliža Slave den. Hej Slovani, božja pomoć! — to7 "2> a o 1 'f'- Ih jp ' SLOVANSKA KNJIŽNICA LJUBLJANA K RP B 86/1853 9391685