gotovini Številka 2 Din Naročnina: 1 mesec 8 Din, */4 leta 20 Din, >/* leta 40 Din, vse leto 80 Din. — Račan poStne hranilnice v Ljubljani fitev. 15.393. — Dopisi: "Roman**, Ljubljana, Breg 10-12 Tednik za vse / Izhaja ob sobotah / Ljubljana, 12. VII. 1930 Leto II. - Štev. 28 SIROTA Z MILIJONI Roman v 4 knjigah Francoski napisal Jules Mary. Poslovenil H. R. I) r u g a k n ,j i fi' n SOVRAŠTVO Bila je Zoraida, ki je prisluškovala pogovoru. Emil ji je nemo stisnil roko in se odtrgal od nje .. Andrej je umolknil. Lidija ga ves čas ni niti enkrat prekinila. Roquin je skrit za vrati prestregel vsako besedo. »Kako prav sem storil, da sem ostal!“ si je zadovoljno rekel sam pri sebi. »Zdaj vem, kaj mi je storiti. Njegov brat je izgubljen. Nihče ga ne reši več.“ Tiho, brez glasu je odklenil kuhinjo, pohitel na hodnik in izginil. Peto poglavje ALIČE IN VALENTIN To odkritje je prišlo tako nepričakovano, da je Roquin od prvega presenečenja kar obstal. Toda bil je mož, ki sc je znal hitro odločiti, in po kratkem premišljam ju je skoval nov načrt. Še tisto popoldne je bolel obvestiti marki-ja, kako so se stvari obrnile. »Govoriti moram z vami,“ mu je pisal. »Pridite k meni, čakam vas. Našel sem nove dediče. Ivana Bertarova je mrtva, žive pa njen mož in dva sinova. Ne odidem od doma, dokler vas ne vidim.“ Poslal je Louffard a v Norbertovo palačo. Markija ni bilo doma, zato je Louffard oddal pismo vratarju. Aliče je bila sama v salonu. Videla je moža, o katerem je vedela, da je Norbertov pajdaš. Spomnila se je, da je bil eden izmed listih, ki so jo bili odvedli. » Ko je Louffard odšel, je Aliče poklicala vratarja. »Kaj je neznanec prinesel?" ga je vprašala. »Pismo za gospoda." ,,I)ajte ga meni," mu je velela. Stekla je v svojo sobo in pismo odprla. Strašen strah jo je objel, ko ga je prečitala. Zakaj vedela je, kaj grozi ljudem, ki jili Ro-cjuin v pismu omenja. »Preprečiti moram nove zločine,“ si je rekla. „Boriti se hočem z njimi, če treba tudi sama." Preoblekla se je in odšla iz palače. Poklicala je avlo. »Odpeljite me v ulico d’Allemagne," je velela šoferju. »Počakajte na oglu Hautpoulskega prehoda.11 Sredi samih sovražnikov je začeila Aliče spet misliti na Valentina, na Trompeleta in Trutata, ki so jo nekoč branili, in ki ji bodo brez dvoma radi pomagali. Mislila je tudi na Murada, toda bala se ga je. Kaj naj mu poreče, če ga sreča? Roquinovo pismo ni omenjalo niti imen, niti stanovanja. Aliče se je kar na islepo srečo odpeljala v ulico d’ Allemagne, kjer je nekdaj stanovala. Hotela je poiskati Valentina in ga obvestiti o Roquinovih nakanah. Kolikrat je sanjala o njem! Jokala je, ko si je rekla: »Gotovo misli, da sem mu nezvesta in da ljubim markija. Gotovo misli, da sem ga izdala in prevarala. Kaj poreče, ko me zagleda?" Srce ji je burno bilo., ko se je bližala hiši, kjer je Valentin stanoval. Bila je bleda ko zid in ustnice so ji drhtele. Voz je obstal. Aliče je stopila v branjarijo v veži, kjer je časih kupovala, in vprašala po Valentinu. Nihče je ni spoznal. »Da, še zimeraj stamuje tu,“ ji je rekel gospodar. »V drugem nadstropju na koncu hodnika." Stemnilo sc ji je pred očmi. V drugem nadstropju na koncu hodnika — tam jc bilo staro stanovanjc njenega očeta, tam jc bila njena mladostna sreča, lam jc ljubila Valentina, od tam je odšla tisti dan, ko so jo ugrabili. In zdaj se vrača tja, v globoki žalosti ža očetom, kol markiza d’ Argental... „Gospod Valentin je doma," ji je rekel brainjevec. „Ni še pot minul, kar sem ga videl.“ Kako je trepetala, ko je šla po stopnicah kako brezkončne so sc ji zdele. Kako je clr-hlela, ko je šla po dolgem hodniku, kjer se je morala opirali ob vlažni zid, da ni padla. Kako ji jc utripalo srce, ko je potrkala na vrata! ,.Naprej," je nekdo zaklical. To je bil njegov glas — predobro ga jc poznala. Valentin je bil res doma. Hotela je dvignili reko, da bi pritisnila na kljuko, da bi odprla vrata, toda zmanjkalo ji je moči. V lem Irenutku je bila slabotna kakor otrok. »Naprej," jc ponovil glas in potem jc za-čula korake. Vrata so sc odprla in medel soj luči jo je oblil. Ko jo jc Valentin zagledal, je obstal kakor od strele zadet. „.\licc,“ je vzkriknil. Mlada žena ni odgovorila. Omotica se jc jc polastila, da je zaprla oči. „Mice! Nesrečnica! Zakaj si sc prišla rogat moji nesreči?" „Ne zasramuj me," je zaječala. „Ne odženi me. Vse ti povem!.“ »Zakaj uganjaš komedijo?" je porogljivo vzkliknil Valentin. ,,Ali si bolela še enkrat videli listi kotiček Pariza, kjer si toliko let živela v revščini? Ali si hotela primerjali svoje novo življenje z nekdanjim? Le stori to! Ostani tu, dokler se li ljubi, jaz odidem, da ti ne bom v napotje." »Motiš se, Valentin," je trpko odgovorila Aliče. „Zaradi tebe sem prišla. Ne zasmehuj me, dovolj sem nesrečna!" »Nesrečna ti?" se je zasmejal. „Ali nimaš vsega dovolj, ali ti je ime tvojega moža premalo?" lice je ž alostno sklonila glavo in tiho odgovorila: »Preveč krut si z menoj, Valentin. Tvojega zasmehovanja nisem zaslužila." Valentin pa se ni zmenil za njene besede. »Mi te mož ne ljubi več?" je rekel z istim glasom. »Saj je komaj leto kar sta se vzela." »Pusti zdaj to," ga je resno zavrnila. »Govorili moram s teboj o drugih rečeh. Neko tajnost li moram odkriti." »Kako da. si nenadoma postala tako zaupljiva?" »Poslušaj me, poleni me sodi! Ali ne vidiš, da sem v žalnem?" je mrzlično odgovorila. »Pred nekaj dnevi sem izgubila očeta. Mrtev je in zdaj li lahko povem, zakaj sem tako dolgo trpela, zakaj sem prenesla tvoj prezir! Ali nisi slutil, da mi je nastavil marki past? Ko me je ugrabil in zaslražil, se mi je posrečilo pobegnili. Ali misliš, da sem mu zato ušla, ker sem ljubila njega? Ko sem bila drugič v njegovi oblasti, mi ni bilo več moči uiti. Uklonil je mojo1 voljo, ukazoval mojim očem, vodil moje besede, moje kretnje, moje poglede, vse!" »In kako je, če dovoliš, dobil tako moč nad teboj?" »Nič čudnega. Pridobil si je zaupanje mojega očeta in ubogi starec ni vedel, kako strašno vlogo igra v njegovih rokah. Če bi bila pobegnila, bi bil moral moj oče umreti, če bi bila obvestila Murada ali tebe, ali kogarkoli, kaj dela z menoj, bi to bilo očetova smrl. Neprestano sta ga stražila dva moža in pazila na Vsak njegov korak." »Aliče, ali resnico govoriš? Ali jc to mogoče?" jc vzkliknil Valentin. »Da., Valentin," je tiho pritrdila. »Zdaj menda veš, zakaj nisem smela govoriti tisto noč, ko si prišel, da me rešiš. Zdaj boš menda razumel, zakaj sem morala reči, da ljubim markija, zakaj sem morala rešiti njegovo življenje, zakaj sem ga morala braniti proti vam, zakaj je končno prišlo do poroke. Ali misliš, da ga po vsem tem še ljubim?" »Moj Bog, kaj pripoveduješ, Aliče?" je zajecljal Valentin, »če je tako," je vzkliknil ogorčen, »ga je treba izročiti sodišču, zaslužil jr smrt." »Ne, Valentin, prezgodaj je še. Za to bi bilo treba dokazov. Kje naj jih dobim? Nor-bent je močan. Kaj morem proti njemu? Smejali se mi bodo in me še zaprli v blaznico. Ne, na sodišče še mislili ne smemo, to bi bilo neumnost. Drugače moramo začeti." »Govori, Aliče," je nestrpno rekel Valentin, »življenje bi dal zate." „Tvoja smrt hi bila tudi moja," jo šepnila Aliče. »Še zmeraj te ljubim, kakor nekoč!" ,, Aliče!" je vzkliknil pijan od veselja in jo objel in poljubil na ustnice, na čelo, na oči. „Da, ljubim le, samo tebe, samo tebe!" je drhtela. »Samo zalo sem prišla, da ti to povem. Še zmeraj sem tista Aliče, ki si jo nekdaj poznal. Norbert me jo vzel s silo. Hotel se je polastili mojega premoženja. Naj ga ima, moje ljubezni ne bo nikdar imel! Moja ljubezen bo tvoja, samo tvoja!" Nežno ga je odrinila od sebe. »Dovolj, čas biti," je mirneje povzela. ,,Po-vedati ti moram še nekaj, česar še ne veš. Norbert in Roquin dobita šele tedaj moje milijone, ko izginejo še ostali dediči. Rocjuin jih je že odkril in jim streže po življenju. Da jih rešim, sem pohitela k tebi. Poišči jih in jih opozori. Ko bodo na varnem, tedaj naj pride kazein." »Pomagal ti bom, Aliče," je vzkliknil navdušen. »Vedela sem in računala nate. Poslušaj me! Sestra mojega očeta, ki ima tudi pravico do dela dedščine, je umrla. Zapustila je moža in dva sinova. Drugega ne vem — še lega ne, kako se imenujejo in kje stanujejo. Da to do-ženemo, moramo paziti na markija in Ro-quina. Ali sta Trompelet in Trntat še zmeraj tvoja prijatelja?" »Da, in tudi tvoja, Aliče! Kako bosta zadovoljna, ko zvesta, da si še zmeraj to, kar si nam zmerom bila! Dogovoriti se hočem z njima. Trutata najdem v njegovem cirkusu, in Trompelet bo tudi tani. Oba ti bosta rada pomagala!" Aliče je odšla. Ko je sedela v avtu, ji je bilo nenadoma žal, da je vpletla Valentina v to pustolovščino. Vedela je, da je postavila na kocko njegovo cvetoče življenje, ki sc mu je smehljala leipa, velika bodočnost. Valentin je prosil svojega dobrotnika Le-houssa za nekaj dni dopusta. Potem je poiskal Trompcleta in Trutata. Uro kasneje so bili vsi trije zbrani pred Roquinovo hišo v ulici l,afayette. Videli so tani Norberta, ki je bil pravkar šel od Roquina. Louffard je bil namreč srečal markija in mu povedal vsebino pisma. Norbert je samo namršil obrvi in čuden strah ga je obšel, ko je zvedel, da je Roquin dedičem na sledu. Videl ir v dulm novo prelito 'kri. Zavedal se je, da se čedalje bolj pogreza v blato, sramoto in ivove zločine. Pred njim se je odpiral globok prepad in bal se je trenutka, ko zdrkne vanj. Vendar je ostal ravnodušen, ko ga je Louf-fard privedel k Roquinu. Še celo veselega se je kazal. Ko pa je odhajal, je bil smrtno bled in se je opotekal po stopnicah, kakor bi bil pijan. Šesto p o glav j e ROQUINOVA OSVUTA Na ulici je Norbert poklical izvoščka in mu naročil, naj ga kolikor moči hitro odpelje v ulico Tournelle. Avto je brzel z divjo naglico. Toda kakor hitro je vozil, vendar ni mogel uiti drugemu avtu, v katerem je sedel Valentin, med tem ko sta Trompelet in Trntat ostala pred Roqui-novo hišo. Ni minilo deset minut, ko sla se oba voza ustavila v ulici Tournelle. Norbert je vrgel šoferju slo frankov in skočil v hišo, kjer smo pred nekaj dnevi srečali Roquina, Andreja in 1 .idijo. Brez dvoma je bil marki dobro poučen o Sčnčchalovi rodbini. Roquin mu je bil vse povedal, kar je vedel, zlasti mu je popisal stanovanje, kjer se shajala Andrej in Lidija. Ko je Norbert prišel v drugo nadstropje, je pozvonil. Nekaj časa je bilo vse tiho, potem pa je začul korake v predsobju. »Hitro odprite!" je nestrpno zaklical. »Za vaše življenje gre!" Ključ se je obrnil in na pragu se je prikazal Andrej. »Kaj hočete, za Roga?" je vprašal. »Zmotili ste se ...“ »Nisem sc zmotil," mu je odvrnil marki. »Gospod Sončchal, ne?" »To sem jaz," je presenečeno rekel An-drej. »Stopiva noter. Preveč resna je stvar, da bi na hodniku govorila." »Ali ne veste, da to ni moje stanovanje?" »Vseeno. Vem, da čakate neko gospo, svojo ljubico," se je nasmehnil marki, „a to naj vas ne moti. Kar vam imam povedati, je mnogo važnejše. Nevarnost, ki ste v njo zašli, je prevelika, da bi smeli odlašati." »Nevarnost? Ne razumem vas!" .»Razumeli boste. Glavno je, da vas tukaj ne dobe!" Marki je bil tako razburjen, da ni vedel, kaj govori. Andrej pa je ostal miiren. »Gospod,“ je rekel visokomerno, »vidim, da poznate mojo tajnost. Toda vedeti morate tudi, da ne pojdem, dokler ne zvem, kaj je z daimo, ki jo čakam. Nisem strahopetne/.." »Rad verjamem," se je naklonil Norbert. »Poznam zaljubljence. Vendar vas še enkrat opozorim, da bi bilo blazno obotavljati se." »Ne razumem vas, gospod ...“ »Razumeli boste, ko bo prepozno. Bežite, dokler je čas!" „Ne!“ »Nočete? To je samomor!" »Ne moreni!! Dovolj mi je, da ste me opozorili. Pazil bom." Marki je obupaval. »Ali me zato nočete poslušati, ker me ne poznate? Ali naj vam povem svoje ime? Malo je ljudi v Parizu, ki me ne bi j>oznali. Prise-zite, da ne izdaste nikomur, kar vam povem. Nihče ne sme vedeti, da sem vas hotel rešiti." »Velja. Evo roke!" je odgovoril Andrej. »Jaz sem marki d’ Argental." »Vi m... marki d’ Argental?" je ves presenečen zajecljal Andrej. »Da, jaiz," je potrdil Norbert. »Ali mi zdaj verjamete? Idile čimprej! Ne ubijajte si glave z uganko, ki vam je pretežka. Jutri, morda še prej, zveste vse. Takrat mi boste hvaležni, da sem vas posvaril." »Toda Lidija, ki jo čakam — kaj bo z njo?" »Ona ni v nevarnosti. Posvarim jo kakor sem posvaril vas." Andrej se je še zmeraj pomišljal. Morda bi ga bil Norbert pregovoril, da ni takrat potrkalo na vrata. »Prepozno!" je zamrmral. »To je Lidija! Zdaj se ne smem več umakniti. »Idile, proisim vas! Lidija ne sme vedeti, cla pozna še nekdo drugi kraj, kjer sc sesta-java." »Dovolite vsaj, da se skrijem," je poprosil marki. »Morda vam bom še potreben." »Ne, idile, idite!“ je nestrpno silil Andrej. »Razumem vas in ubogati vas hočem. Vzemite vsaj moj revolver. Utegne vam prav priti. Mož, ki bo vsak trenutek tu, je navaden pusto- lovec, ki sc ničesar ne boji. Če vas napade, se branite, ker ne bo nastopil kot prevarani mož, ampak kot zahrbten morilec, ki vam streže po življenju, da se polasti vašega premoženja." »Mojega premoženja? Zdaj vidim, da ste v zmoti." »Prepozno! Ne morem vam vsega povedati.*^ Spel ;je potrkalo na vrata, to pol nestrpneje. »Andrej, Andrej, odpri! Jaz sem, Lidija." Marki se je umaknil skozi kuhinjska vrata. Andrej je Lidiji odprl. »S korp si govoril?" ga je prestrašeno vprašala. »Cula sem neki glas." Andrej je hitro spravil markijev revolver v žep in pokazal presenečen obraz. »Nihče ni bil, Lidija," je rekel, »motiš se. Zakaj si tako bleda, zakaj drhtiš? Kaj se je zgodilo?" »Andrej, beži! Moj mož vse ve. Za petami mi je. Rogve, kje je zvedel. Vsak trenutek utegne biti tu, videla sem, da se pelje za menoj. Hotela sem ga zvoditi na krivo sled, a mi ni uspelo. Ubije le, če le dobi." Andrej jo je objel in nato poljubil. »Naj bo, če že hočeš. Pa pojdiva!" A komaj sla stopila na hodnik, sta začula na stopnicah težke korake. »To je moj mož!" Andrej «e je hotel zasmejati. »Ne boj se, saj ni on!" je zašepetal. Lidija pa se ni mogla pomiriti. »Ne, ne, Andrej, on je. Izgubljena sva!" Koraki so prihajali vse bliže. Ključ je zaškripal in vrata v predsobje so ise odprla. »On je," je vzkliknila Lidija in potegnila Andreja v sobo. »Celo s ključem se je oskrbel. Moj Bog, kaj bo!" Za njima iso se odprla vrata. Nekdo je stopil na prag in prezirljivo pogledal po sobi. Bil je Roquin. Mrzlo se je nasmehnil, ko je opazil Andreja in svojo ženo, nato pa je stopil k Andrejo in mu položil roko na ramo. »Mislim, da me poznate," je posmehljivo rekel. „Da,“ je odgovoril Andrej, »poznam vas. Lidijin mož ste. Na razpolago sem vam." »Dvoboj? Hvala! Na to ne mislim. Saj veste, da vaju lahko ubijem, ne da bi se mi bilo treiba bati kazni," „Mene ubijte," je vzkliknil Andrej, „toda njej prizanesite! Prisežem vam, da je nedolžna! Moje življenje ni dosti vredno, vzemite ga!“ „Ali ne vidite, da nimam orožja pri sebi?" je odvrnil Roquin. „Vizemite lole!“ Andrej je vrgel Norbertov revolver na mizo. Roquin je samo skomignil z ramo. »Boljše sredstvo imam — sredstvo, ki ni tako nevarno.“ Vrnil se je v predsobje in zaklenil vrata. Lidija je bila tako prestrašena, da ni mogla govoriti. Groza jo je obhajala, ko je videla moževo ravnodušnost. Kakšno peklensko osve- 10 si je R'Oquin izmislil? Podzavestno je pograbila revolver, ki je ležal na mizi, in ga skrila v dlan. Roquin, ki se je bil med tem vrnil v salon, tega ni opazil. „Gospod," se je obrnil k Andreju, „ne bom vam delal očitkov. Tega, kar se je zgodilo, ni moči več popraviti. Bili ste ljubimec moje žene, ne da bi vedeli, koga ljubite. Da ne boste še nadalje v zmoti, vam izdam nekatere zanimivosti iz njenega življenja.“ Ko je Lidija čula te besede, je prebledela. Zdaj šele je razumela, kaj lvoče njen mož. Morala se je prijeti za mizo, da se ni zgrudila. S široko odprtimi očmi je strmela vanj. „Gotovo vas bo zanimalo,“ je rekel Roquin s prezirljivim nasmeškom, „če vam povem kaj več o ženi, ki jo ljubite. Prepričan sem, da vam ona ni o lem govorila.“ Andrej je slonel ob mizi in gledaj zdaj Ro-quina, zdaj Lidijo, ki je bila bleda ko smrt. „Moj Bog, ne," je jecljala. „MoJči!“ Roquin pa je ni hotel poslušati. Tedaj se je vrgla nanj in ga stresla za ramo: „Ubij me, muči me, samo temu otroku nikar ne povej!..." Roquin jo je sunil od sebe, da se je opotekla. „Vi ste njen tretji ljubimec," je začel počasi pripovedovati. „Najprej je ljubila svojega moža, potem se je seznanila z menoj. Njen pr- vi mož je bil ljubosumen, zalo ji je bil odveč. Postala je moja." Lidija je poslušala, kakor da ga ne razume. Zdajci pa se je osvestila. Pograbila je revolver in planila proti možu: „Še besedico, pa si mrtev,“ je vzkliknila in mu nastavila revolver na čelo. IMSMalSlI To je prišlo tako nepričakovano, da je Ro-quiu obstal kakor ukopan. Trenutek je mislil, da je izgubljen. 2e je Lidija pritisnila na petelin, tedaj pa je priskočil Andrej in ji izbil revolver iz rok. Andrej je slutil, kaj hoče Roquin povedati. Že dolgo je sumil, da Lidija nekaj prikriva, nekaj strašnega, tako strašnega, da bi ju za zmeraj ločilo. Stala je sredi sobe in nemo strmela v svojega moža. Roquin pa je tehtno vzel revolver in ga počasi spravil v žep. „Ali ne vidiš, da ga tvoje besede še ubijejo?" je divje zakričala Lidija. A Roquin ni odgovoril. Posmehljivo je zategnil ustnice. Lidija je razumela, kaj hoče reči. Videla je, da je izgubljena, da se bo ljubezen lega otroka izpremenila v sovraštvo, da bo njena sreča uničena. Obup jo je obšel. Zaprla je oči in zatisnila ušesa, da ne bi ničesar več slišala, ne videla. Le s težavo se je premagala, da ni na glas zajokala. Andrej pa je bil miren. „Povejte mi vse," je hripavo rekel Roqui-nu. „Vse hočem vedeti...“ „Niti trenutek nisem dvomil, gospod, da vas bo to zanimalo," je hladno odvrnil Roquin. „Ko je prvi mož postal Lidiji nadležen; jo je obšla misel, da se ga reši. Kaij bi storili vi, če bi našli zapreko na svoji poiti? Odstranili bi jo, kajne, in tako je sto- rila tudi ona. Ženska, ki je osvojila vaše srce, ki je izpolnila vaše sanje z mladostno ljubeznijo, zenska, ki jo ljubile, ki se zdaj ne upa odpreti oči.. . Ali slutite, kaj je storila?" „Ne, ne, nočem, samo .slutiti! Vedeli hočem, naj bo še tako strašno!" „Zvedeli boste! la ženska je navadna zločinka, ki jo čaka smrt, če se zve, kaj je storila." „Moj Bog, moj Bog," je zajecljal Andrej, „kaj je storila?" »Zastrupila je moža!" Te besede so zadele Andreja kakor udarec s pestjo. Opotekel se je in se zgrudil pred Lidijo. Objel je njene noge in z vročičnim glasom zajecljal: „Saj ni res!. .. Povej, da laže!...“ A Lidija ni odgovorila. Čuden usmev se je razlil po Andrejevem obrazu. Z naporom se je pobral in hotel stopiti k Roqui;nu. Toda njegove moči so bile pri Kraju. Zamajal se je, zakrilil z rokami in padel na tla. Na ustnicah se mu je prikazala kri in se razlila po njegovem belem vratu. Roqum je dosegel svoj namen. Mladenič je ležal na tleli brez življenja. Z a'L o ga ni bil hotel ubili z orožjem — poznal je njegove slabosti, njegovo neizmerno ljubezen do Lidije, vedel je, da bo ena beseda dovolj, da zlomi to veneče življenje. ' Mirno, kakor je bil prišel, je tudi odšel. S e d m o poglavje PO KOOUINOVEM OOHOOII Kaj je bilo med lem z Norberlom? Ko je bil pri Roquinu, je zvedel, da je bančnik sklenil spraviti mladega Senechala s sveta. Marki je bil trdno prepričan, da misli njegov pajdaš umoriti ženinega ljubimca, ko ga zaloti, zato je bil prišel Andreja svarit. Ko se je od Andreja poslovil, je bil nekoliko pomirjen. Odšel je pri stranskih vratih in skozi okno najbližje kavarne gledal na ulico. Videl je Roquinov avto, ki se je ustavil pred sosednjo hišo. Ivo je Roquin stopil v vežo, je marki stopil iz skrivališča in šel za njim. Ustavil se je pred vralti stanovanja in prisluhnil. Minute so potekale — nikakega glasu, ne krika, ne strela! Kaj to pomeni ? Marki se je zamislil. V kako čudnem položaju je! Bil je Roquinu tovariš in sovražnik hkrati. Ljubezen do Aliče je omehčala njegovo srce. i)a si pridobi njeno ljubezen, je bil sklenil popravili zlo, ki ga je povzročil. Nenadoma pa je začul bližajoče se korake. Zbežal je po stopnicah in se skril v veži. Zagledal je Roquina, ki je počasi prihajal iz stanovanja, miren in hladnokrven kakor zmeraj. Čaual je še nekaj minul. Upal je, da bo kmalu videl Lidijo ali Andreja stopiti iz hiše, toda nikogar ni bilo. Tesno mu je postalo pri srcu. Kaj ko bi še enkrat stopil v stanovanje in pogledal, kaj se je zgodilo? Že se je obrnil, tedaj pa je opazil v bližini drugi avto in v njem nekoga, ki ga je neprestano opazoval. Marki se je prestrašil. V neznancu je spoznal Valentina. To odkritje mu je takoj vrnilo razsodnost. Če bi se vrnil gor v drugo nastrop-je — kako bi mogel dokazati svojo nedolžnost? Ali ni bolje, da odide — saj je storil vse, da Andreja reši. lNaj se je že zgodilo karkoli, njegova prisojnost je odveč. Tako premišljujoč je sedel v avlo in se odpeljal. Vrinimo se k Andreju in Lidiji. Nesrečnik je ležal na tleh kakor mrtev, poleg njega pa je klečala Lidija in mu močila glavo. Bog ve kaj se je godilo v njeni duši? Na licu ji ni bilo moči brati. Pobrala je Andreja s tal in ga položila na divan. „ And rej!" je rekla proseče, „dragi moj Andrej, odpusti mi.. . Zbudi se . .. poglej me . . Toda Andrej ni odgovoril. Lidijo je objel obup. „Moj Bog, ali je mrtev? Ne, ne, to ni mogoče!... Ni mogoče, ne sme bili... Andrej, odgovori!... Ali ne slišiš?" Toda lepa, bleda usta, ki so znala tako lepo govorili, tako lepo šepetati, se niso zganila. Vrgla se je nanj in zajokala. Prehudo je bilo njeno trpljenje. Minila jo je zavest. Ko se je čez dolgo, dolgo zbudila, je bilo že temno v isobi. Medla luč je svetila z ulice in lila na Andrejev obraz. Krčevito ga je prijela za ramo in se zastrmela v njegovo negibno lice. Nenadoma pa se je zdrznila. Zazdelo se ji je, da se je iz njegovega grla izvil rahel, komaj slišen vzdihljaj. „Živi, živi!“ je vzkliknila. „11 vala li, Bog, da si se me usmilil.. Zbežala je iz sobe in planila na stopnice ter se skoraj zadela v nekoga, ki je stal pri vratih. Neznanec ji je zaprl pot „S kakšno pravico...?" »Samo dve besedi," ji je presekal Valentin besedo. »Pravkar sta bila tu gor dva moža — eden izmed njiju je bil marki d’ Argenlal." „Ne... ne. .. vem. Ne poznam ga," je hlastno odvrnila Lidija. „l.)rugi je bil Boquin in vi sle njegova žena," je nadaljeval Valentin. „Da, to je res," je potrdila. »Kadar se la dva moža združita, pomeni, da sta izvršila nov zločin. Vedeti hočem, kaj se je zgodilo v tej hiši!" je mrzlo rekel Valentin. Tedaj je opazil, da hoče Lidija oditi. „Kam hočete?" „Po zdravnika moram. Mudi se. Morda la čas umre..." Toda Valentin se ni dal preprositi. „Prej uri izvolite povedali, kaj se je zgodilo." »Pojdite z menoj!" se je vdala Lidija in ga odvedla v drugo nadstropje. Ko je Valentin zagledal Andreja, se je prest rašil. »Zločin!“ „Da,“ je odvrnila. Lidija in oči so ji zagorele od sovraštva, »zločin sc je zgodil, in najstrašnejše je to, da ni bilo treba zanj ne orožja ne strupa!" „Kdo je morilec?" je ostro vprašal Valentin. »Bodite kdorkoli, povedali vam hočem, izdani vam ga. Moj mož! Dovolj sem vam rekla, zdaj me pustite, da greni po zdravnika!" »Dobro, jaz pa bom med tem pazil na ranjenca in ga poskusil obuditi v življenje." Nekaj minul kasneje se je vrnila z zdravnikom, ki je Andreja preiskal. Nato se je obrnil k Lidiji: »Ali sle njegova sestra?" »Ne, njegova prijateljica," je odgovorila z drhtečim glasom. »Obvestile njegove starše, da pridejo ponj. Sodim, da ne preživi noči." Naročniki in čilalelji, ki jim manjka ta ali ona številka ..Homana", dobe v svrlio komplelaeije še vse 'lo zdaj izišle. številke lanskega in letošnjega letnika po 2 Din, lahko tudi v znamkah. 0 s m o p o glav j e ALIČINA ODLOČITEV »Kje stanujejo njegovi starši?" je povzel zdravnik čez nekaj časa. »V ulici Bleue, št. 11." »Pokličite avto! Bolje, da umre doma. Pazili bo treba le, da bo avlo počasi vozil. Vsak sunek ga lahko usmrti." »Gospod," se je Lidija obrnila k Valentinu, »ne poznam vas, vendar vas zaklinjam, imejte usmiljenje z bolnikom! Ne zapustite ga, pomagajte mu! Rešite ga, če je mogoče." »Zanesite se name," je sočutno rekel mladi mož. »Kolikor je v moji moči, bom storil." Poklical je šoferja, ki je čakal pred hišo. Z njegovo pomočjo sta odnesla Andreja v avto. Valentin je naročil šoferju, naj počasi vozi, in tako so potrebovali pol ure, da so prišli do Andrejevega doma. Tam se je Lidija hotela posloviti. Kako naj hi stopila Andrejevemu očetu pred oči? »Gospa," se je obrnil k njej Valentin, »trdno sem merjen, da lo ni samo osveta vašega moža. Ne — to je več kakor osveta, lo je hladno pr eračunan u i nor!" »Umor! O, da, on, ki je iz mene naredil zločinko, bi bil tega zmožen!" Valentin je Lidiji že hotel odkriti, da je njen ljubimec eden izmed dedičev ogromnega premoženja, ki bi ga Roquin in marki d'Argemtal rada dobila v svoje roke. Toda poslednji trenutek sc je še premisli — ni ji smel izdati tajnosti, ki ni bila samo njegova. Tudi se je bal, da ne bi bilo morda vse skupaj samo past; kdo mu jamči, da ni ženska samo igrača v Roqui-novih rokah? »Dovolile vprašanje: Ali se hočete vrniti k svojemu možu?" »Ne, nikoli!" je vzkliknila z glasom, ki je razodeval smrtno sovraštvo. Stisnil ji je-roko. »Prav je tako. Vzemite si soho v hotelu! Jutri zjutraj vas obvestim, kako bo z njim." »O, kako vam bom hvaležna, gospod!" je vzkliknila vsa v solzah. »Tega vam nikoli ne pozabim." Ko so pozvonili na vratih Senechalovega stanovanja, ni bilo razen stare kuharice niko- gar doma. Stari Sčnechal se še ni bil vrnil iz banke, kjer je bil v službi. Kuharica Marjeta je služila pri njem že dvajset let. Vzgojila je vse otroke, kakor bi bili njeni. Ko je zagledala Andreja, toliko da se ni onesvestila od strahu. Valentin je nesel Andreja v spalnico in ga položil na posteljo. Marjeti je naročil, naj pazi nanj kakor na svoje oko. Nato je stekel dol. Tam je še zmerom čakala Lidija. Ko je zagledala Valentina, je planila k njemu. „Kaj je?“ „Nikogar ni doma. Kaj naj storim?“ „Za Boga ostanite pri njem, prosim vas, vsaj dotlej, dokler kdo ne pride.“ Valentin ji je lo obljubil. Nato se je Lidija odpeljala. Mladi mož se je vrnil v drugo nadstropje in sedel k Andrejevi postelji. Mladenič je bil še vedno brez zavesti. Vsi zdravnikovi napori so bili zaman. Vendar je še živel: srce mu je utripalo. Toda zdravnik je resno zmajeval z glavo. Valentin je prosil Marjeto, naj mu prinese papirja in črnila, in je napisal pismo za Aliče. V njem ji je sporočil vse, kar se je zgodilo. Ko je bil s pismom gotov, je poklical postreščka in 11111 naročil, naj da pismo markizi v roke. Starega Senechala še zmerom ni bilo domov, čeprav sta minili že dve uri, kar so poslali ponj. „Cudno, čudno!“ je zmiga vala z glavo stara Marjeta. „Pa ne da bi se mu bilo kaj primerilo?" Vladarske in državniške anekdote Viljem II. angleški je z vojno v Normandiji zelo izpraznil svoje blagajne. Da si jih spel napolni, je pogodil kaj nenavaden, a kar je plovno, uspešen izhod iz zadrege. Dal je svojemu podkralju ukaz, naj ukaže 20.000 mož pred njim defilirati. Ko so se potem imeli vkrcali, je razglasil, da se vsakdo lahko vrne domov, kdor plača desel šilingov. Tako je dobil 10.000 funtov šterlingov in za silo zamašil zevajočo blagajno. Kralju Jakobu I. francoski poslanik ni kaj ugajal. Zdel se mu je preživ in prepovršen ter premalo razsoden in inteligenten. Vprašal je svojega kancelarja Bacona, kaj o njem misli. „Velik in izobražen človek!" je odgovoril le-ta. „Ne to,“ je odkimal kralj; „rad bi samo vedel, kaj sodite o njegovi glavi?" — „Veli-čanstvo," je odgovoril Bacon, „dolgi ljudje so časih podobiu petnadstropnim hišam, kjer so vrhnje sobe najslabše opremljene." Tole pripovedujejo z neke ministrske seje Viljemove Nemčije. V vojnem ministrstvu je bila tajna seja. „ln če pride do vojne?" je vprašal major N. „Iiaj naj storimo, da ne bo sovražnik mogel voziti po naših železnicah?" Pa je umno odgovoril gospod- O.: „Nič lažjega, gospod major. Ko izbruhne vojna, je treba na vseh obmejnih postajah takoj uničili vse vozne listke." Lord Douglas je bil povabljen v Windsor na partijo ivhista. Igral je s kraljico Viktorijo. Ko ga je kraljica nekoliko polomila, se je razsrdil in zagodrnjal čez mizo: „Stara krava, kaj si spet naredila?" Med tem se je zavedel, s kom govori, in se je brž opravičil: „Oprostite, Veličanstvo; mislil sem, da igram s svojo ženo." George Washington, prvi predsednik ameriških držav, je bil državnik velikega formata, ki ni nikoli podpisal smrtne obsodbe, ne da bi je bil prebral. Nekega dne so obsodili vojaka ria smrt zaradi nepokorščine. Preden je Washington podpisal obsodbo, je zahteval poročilo o vojaku in zvedel, da iz svoje borne mezde že leta vzdržuje svoja stara in siromašna roditelja. Washington je takoj velel vojaka izpustiti in ga pomilostil. „če bi bil drugače ravnal," je rekel, „bi bil podpisal trojno smrtno obsodbo." Sef britske vojaške komisije v Parizu, brigadni general Spears pripoveduje z .versajske mirovne konference tole zabavno anekdoto: Svet pelorice je imel jutranjo sejo in točno ob 12. je prišel Clemenceau na sejo z vprašanjem, kdaj naj bi popoldne sejo nadaljevali. „Ne takoj po kosilu" Je menil Italijan Orlando, „rad bi se prej malo odpočil." „Prosim, ne prekasno," je rekel Lansing, ameriški zastopnik, „pred večerjo moram malo leči." „Nu, gospodje," je nato odgovoril Clemenceau in se udobno zleknil na stolu, „pa napravimo sejo ob treh. Tako bo mogel signor Orlando pred konferenco, mister Orlando po konferenci, mister Balfour in jaz pa na konferenci — spati." Spominska kolajna za Oberammergau, kjer so vsako leto pasijonske igre. TIČEK „Razbijal je po Larryju, kamor je padlo, in potlej je mahoma popolnoma pobesnel. Nekaj mu je šinilo v oči, da nas je kar zazeblo, in Larry jo je ucvrl. V sobi pa je bila še cela kopica Larryjevih iprijateljev, in ti so se vsi skupaj zagnali nanj, in takrat se je Tiger vrgel na vso drbail. Nekaj ljudi je podrl s stolom, in ko ga je raztreščil, so spet občutili njegove pesti. Joj, to je bil vik! V dveh minutah je bila pivnica prazna." „To sem si mislil,“ je zamrmral gospod Lodge. »Verjamem. Lepo delo je to bilo, in od ta-krait ga ne morejo več videti. Najmanj dvajset sovražnikov si je napravil. In zdaj 11111 hočejo za vrat. Če bi bil iz njihovih vrst, se ne bi niti ozrli za njim, tako pa ga hočejo poslati k vragu." Umolknila je, toda Lodge je samo sesal svojo smotko. „In zato vam rečem, pošljite ponj! Spravite ga iz te jame razbojnikov!" Gospod Lodge je pokojno vlekel iz smotke. »Poslušajte!“ je rekla Mary Doverjeva. „Kaže, da me ne razumete. Povem vam, da ne gre samo za pretep. Ubijejo vam ga!“ Ko je tako pomenljivo pridušila glas, je vzel smotko iz ust in jo odložil in se zamišljeno zagledal za dimom, ki se je vil proti stropu. »Ko sem bil še mlad,“ je naposled izprego-voril, „so mi rekli, naj se nihče ne loti posla, ki 11111 ni kos. Sodim, da je to prav. Edino, kar mi zadaja skrbi, je tole: ali moj sin ve, v kakšni nevarnosti je?“ »Če to ve? Človek bi rekel, da ne, a vendar prav dobro ve! Gonzales in Hagen sta mu že pred dvema dnevoma poskusila upihniti luč življenja s pištolami." „Pa se jima ni posrečilo?" »Osramotil je oba do kosti. Fino je to bilo. Toda nista samo ona, še dvajset drugih je, in visalkteri izmed njim je hujši od njih obeli siku-paj. Gospod Lodge, zanesite se, da poznam ljudi. Vaš sin je eden izmed tistih, ki so kaj prida, toda preveč jili je zanj. Jaz to najbolje vem!“ Na njeno začudenje ji ni odgovoril. „Enkrat sem vam že rekla," je povzela, „in še enkrat ponovim — ker vem. To pomeni umor! O tem si mora biti na čistem!" »Gospodična Doverjeva," je odgovoril, »mojemu sinu je trideset let. Teh trideset let je tratil s tem, da je preganjal zveri. Vesel sem, da se je vendar že spravil tudi na ljudi. Drugače ipa se vam iskreno zahvalim za vašo pozornost, toda sam je kriv, da je prišel v tako stisko, in zdaj naj gleda, kako se reši. Koliko, pravite, jih je bilo prvi dan, ko se je z njimi boril?" »Kakih dvajset." »Mislim," je rekel Lodge, »da mi ne bo tre-ba beliti si las zastran Jacka. Polnoleten je. In" — je nadaljeval polglasno — »rogove si je tudi že obrusil. Hvala Bogu, zdi se, da so 11111 vendar že oprasnili kožo." Še malo je počakala; en adut ji je še ostal, a le nerada ga je izigrala. »Še en razlog je, zakaj ga morale spraviti od tam." »Res?" »Vam se vidi nevarnost v tanglu šala. Njemu ne. On ve, da 111.11 življenje visi na niti, pa vendar ostane — zaradi nekega dekleta." Sunkoma se je okrenil k njej. »Dekle iz tangla?" »Dekle iz tangla," je počasi ponovila Mary. »Ali se je zaljubil?" »On vsaj tako 'misli. Sam ne ve. Zaradi nje je ostavil vse svoje ljudi in je šel v kraj, ki o njem ni imel niti pojma. Nekaj novega je to zanj, in zato ga veseli. Tani sreča dekle, ki — drugače — govori. Ugaja 11111. I11 zdaj bi se rad z njo poročil in jo pripeljal domov —“ Kratko se je zasmejala. »Pomislite! Pomislite, kako se 11111 bodo smejali, pomislite samo, kako jo bodo postrani gledali!" Tudi drugače zna govoriti, kakor govore tam doli, si je rekel gospod Lodge. In na glas je menil: »To, sodim, bi.pač prenesel." »Ali naj vam povem, kakšno je to dekle?" »Nu?“ »Krčmarjeva hči je, im po očetovi smrti sama vodi krčmo. Beznico! I11 tudi prenočišče spada zraven; tudi to ona vodi." Njegov obraz je ostal ko kamen. »Tam: živi sredi samih barab — žeparjev, postopačev, razbojnikov in uličnih hijen! Govori njih žargon, se pajdaši z njimi. Ali hočete, da vzame tako dekle za ženo? Gospod Lodge, morate ga rešiti." Mislila je, da se bo ogorčil, toda 011 se je samo naslonil nazaj in jo predirljivo pogledal; zazrl :se je v njen žareči obraz, ko se je sklonila k njemu, in videl ljubkost njenih hlastnih, zaklinjajočih kretenj in njene kristalno čiste oči. Za trenutek je svoje zaprl, v duhu je preskočil pet in trideset let in se spomnil lepega jasnega dne, ko se je bil odločil, da seže po svoji sreči z obema rokama. Šiloma se je odtrgal od tega spomina in odprl oči; zagledal je deklico in se vrnil v sedanjost. „In vi se niti ne čudite!" je vzkliknila. »Kakopak da ne." „Ali, gospod Lodge, take si sinahe gotovo niste predstavljali!" „Kar se tega tiče," se je nekoliko nasmehnil, „mi nikoli ni bilo na umu, da bi izbiral za Jacka, vendar si prav dobro predstavljam, kakšne vrste ženska bi ga utegnila prikleniti." »Predstavljate si?" »Nikoli se ni navduševal za velike devojke, in tudi za majhne ne. Tako neko srednjo velikost ima najrajši; in za plavke mu nikoli ni bilo Bog zna kaj. Lahko pa si mislim, da se vražje razvname za deklico, ki meri pet šest čevljev in ima modročrne lase, take lase mislim, ki se zmerom svetlo leskečejo." „Res?“ je rekla nekoliko dvomeče, in vendar je z napetim pričakovanjem visela na njegovih ustili. »In nenavadno jasne temne oči, ki neprestano menjajo izraz, ki naglo prelete soho in znajo s pogledom prebosti — tudi moške." „0!" je rekla Mary Doverjeva. »Ali je nekaj takega ono dekle?" »Mislim, da ne," je resno odvrnila. »Prav gotovo ne." »Potem se pač motim. In glede značaja mislim, da bi mogel ljubiti odkrito, energično dekle. Devojko — kako naj rečem? — ki gre kamor jo žene, in obišče kogar jo je volja. Skratka, deklico, ki ume preskočiti zapreke." Mary Doverjeva je vprašuje nabrala obrvi. »Dekle," je nadaljeval William Lodge, »ki zna podreti vse formalnosti, veste, ki pa stori to tako ljubko, da ji je človek zato še hvaležen." Nagnila je glavo na stran in zelo resno prikimala. »Deklico," je nadaljeval in ji pogledal naravnost v obraz, »ki je odkrita kakor otrok in preudarna kakor mož; ki sc bori ravno in pošteno, ki ima neko čudovito trmo. Predstavljam si jo, kako pride brez slehernega priporočila v hišo s samimi konvencijonalnostnimi zaprekami in kako jih izlahka podre — zapreke kakor so na primer bedasti vratarji — in kako zahteva, da jo spuste pred godrnjavega, okorelega starega trgovca —“ Mary Doverjeva je presedla na stolu; rdečica na njenem obrazu se je izprevrgla v bledico in spel v rdečico. »Ivi je izprva strašno začuden in naposled ves oduševljen nad njo, draga moja!" In prostodušno se je deklici nasmehnil. To ji je prišlo tako iznenada, da ji je škr-lat udaril od vratu pa do senc in ji je obraz zalila goreča rdečica; samo roko je pritisnila na prša. »In zdaj bi vas samo še nekaj vprašal — ne — ni mi treba vprašati. Mary, vi ljubite Jacka!" »Jaz —“ »Otrok moj, ali ne vidite, da ste me razveselili? Saj drugače ne more biti. In veste, zakaj? V tangiu imenujete Jacka Tiger, pravite. Ime se mu poda; in tako se mi zdi, da tudi v vas tiči košček tigra. Ne vidim ovir. Vd ga ljubite; in on je do obeh ušes zatreskan v vas —“ »Gospod Lodge!" je vzkliknila. »Kakor ste mi to zdajle rekli, čutim, kakor da bi mi bila sreča že čisto blizu." A takoj se je spet zresnila. »Toda jaz mislim na sebe prav tako kakor nanj. Morda bi bila nekaj časa zelo sreč-na, toda že tolikokrat sem doživela, da sla se dva človeka poročila v trenutni navdušenosti, in sta se potem drug drugega ubijala na smrt. Kako naj stopim pred njegove znance?" „Z menoj sle se vendar prav dobro pogovorili." „0, to je samo zalo, ker imate tudi vi nekaj tigrskega v sebi, gospod Lodge. Toda drugi ljudje se bodo smejali, in takrat bi jih najrajši ubila. Iz preveč različnih sredin sva. Prvo pa je, da ga nemudoma spravimo iz tangla!" Glas ji je postal malone vreščav. »Ali me hočete že razumeli? Proč mora! Za življenje mu gre!" »Saj vem, da imate prav!" »O, res?" Oddahnila se je. »Mislila sem, da vam je to še zmerom šala — navadna igra! Pošljite torej koga ponj, še preden se znoči!" „Pri tem je samo ena le/koča! Ne bo šel!" Široko ga je pogledala. „Ali mar niste njegov oče?" »Če me v lem primeru uboga, ga zatajim." Mary ni našla besed. »Toda tega se mi ni treba bati. Ne bo me ubogal." »Kaj hočete (edaj storili? Nekaj je treba napraviti!" »Seveda. Toda ker jaz ničesar ne morem, ostane samo še vaš vpliv." „Moj, gospod Lodge? Tako sem ga prosila, naj gre, pa se ni niti premaknil." »Veseli me, da ni bil tak norec." »Kako naj torej napravim, da se vrne domov?" »Omožite se vendar z njim," je rekel \Vil-liam Lodge. Tedaj je počasi vstala, kakor v sanjah, in l udi on je vstal in stopil k njej. „Le kako morete kaj takega reči?" je žalostno rekla. „Ali ne vidite, da spadava v dva čisto tuja si svetova?" »Ali smem tudi jaz govorili po Jackovem? On pravi, da pozna le dve vrsti žensk, take, ki imajo vzgojo srca, in one, ki so brez nje. Tudi jaz tako mislim." Začudena je čakala. „In kar se tiče Jackovega osebnega okusa," je nadaljeval, „mi je bil doslej vedno neoporečen." Zdajci je bilo, kakor bi se bilo nekaj stopilo v njegovem glasu, v njegovih očeh: „l)ele moje," je rekel, »ničesar se vam ni treba bali." »Ali je mogoče?" je šepnila. Pomislil je na svojo ženo in rekel čislo mirno: »Zmerom sem spoštoval Jackova prepričanja in edino, kar me je vedno bolelo, je bilo to, da je bilo tako malo stvari, ki se mu je o njih zdelo vredno misliti. Tigrove kože in jagu-arske glave in podobne reči: zdaj pa, ko se je v injem zbudilo zanimanje za ljudi, upam da se popne še do visokih in pomembnih dejanj, z vašo pomočjo." »Gospod Lodge!" je vzkliknila iznenada vsa boječa. »Ali veste, da ste prav taki ko Tiger?" »Bil je čas," je odgovoril s skoro mračnim naglasom, »ko je zelo mnogo ljudi enako mislilo." »In napravili ste me tako srečno, da moram ili in o tem premišljati." »Naročilih vam voz, da vas zapelje v mesto." »Ne, hvala, rajši pojdem! peš." Spremil jo je do vrat, mimo osuplega plošča, in ko je ostal sam in se počasi vračal, se je sredi sobe ustavil. »Kako, zlodja, je neki to napravila?" je zamrmral. Osemindvajseto poglavje KOCKE Ko se je vrnila, je dobila pivnico ,Pri ukročenem. merjascu* čudno prazno, in celo Sandy se je sivlanjal za pultom in zavijal vrat ler z gorečo navdušenostjo strmel v zadnjo sobo. »tlaj se je zgodilo?" je ostro vprašala, za-Kaj iz sosednje sobe je prihajal šum pridušenih glasov. „Ze spet!" je zavpil točaj in se ves začuden in navdušen vzravnal, ko je iz druge sobe odjeknil zbor ječečih glasov. »Človek ne bi verjel. Petkrat po vrsti! In vselej za ves vložek! .ih je to igra ali ni? Ne, kaj lakega!" Naposled se je vendar zavedel, da je bila Mary, ki ga je bila vprašala, in raztegnil obraz. »Kocke?" je strogo vprašala. »Ne veni," je čemerno odgovoril Sandy. »Kako naj vem?" Prisluhnila je glasovom. »Kocke!" je dognala. »Kaj ti ne pride na um, Sandy, da jim dovoliš kockanje? Ali hi rad, da nam pride polipija na vrat?" »Slišiš," je zlovoljno odvrnil Sandy, »ali je to moja skrb ali venbaciteljeva?" »Ta je vendar še zelen, Sandy, dobro veš," je odgovorila malce potolažena. Njegov režaj je bil zelo pomemben. »Ne vem," je rekel, »kaj prida se mu ni treba več učiti." Vprašuje ga je pogledala in nato šla, da do-žene, kaj je hotel reči; in kar je videla na pragu, je bilo tole: Družba ljudi je bila zbrana v krogu okoli praznega prostora. Prednje vrste so v gneči klečale, pozorno kakor napadalna vrsta v nogometnem moštvu, oni za njimi pa so se vzpenjali na prste in iztezali vratove, da vidijo, kaj se tam dogaja. Im začula je, kako je rekel nežno proseč glas: »Pridi, deklica moja mala! Tak pridi vendar, vila moja! Semkaj, k meni, srček!" In potem oster, šklepečoč glas. Ko je vstopila, je zagledala glavnega zločinca, bil je Tiger v lastni osebi! Klečal je in tresel kocke s spretnimi prsti; srajca je imel na vratu odpeto; rakavi na njegovih mišičastih lehteh so bili zavihani do komolcev; čepica mu je sedela daleč zadaj na glavi; velik šop las mu je padal na čelo, in iz kota ust mu je visela cigareta. Iz drugega kota pa je z gorečo resnobo mrmral zaklinjanja: »Saj me poznaš, vila moja; saj me poanaš, deklica moja! Padi na pel!“ Njemu nasproti so bili drugi igralci, pred njimi so ležali kupčki denarja, in zlasti Ilagen je z vročičnimi očmi sledil mešanju kock in pri tem mrmral: »Sedem! Zavrti se na sedem! Pridi, sedmica! Pridi, srček!" Kocka se je izakotalila. »Sedem!“ so zavpili nekateri. „In on kar naprej vrti!" so vzkliknili drugi. »Tiger, živce pa imaš! Ti >si pravi!“ „Tiger!“ je zavpila Mary. Tedaj se je množica razklenila in razleglo se je mrmranje: »Prekleto, Mary!“ in že ni bilo nikjer več srebrnikov ne bankovcev. Tiger se je osramočen vzravnal v vsej svoji velikosti. »To je gotovo skrb za red, ne?“ je rezko rekla Mary. »Hoteli bi najbrž, da nam lokal izpraznijo? Zakaj niste rajši poslali polipom kar pravih vabil? Nemara bi se odzvali in tudi oni z vami zaigrali?1* „Čujte, to je bilo takole —“ je hotel pojasniti. »Kako je bilo, mi je figo mar! Narobe je bilo!“ mu je presekala besedo. »Idite z menoj, Tiger, govoriti moranu z vami!“ Pridušen smeli in splošno režanje se je oglasilo, ko so njegova široka pleča izginila skozi vrata in je stopil z njo v pisarno. »Mislil sem,“ je začel z nekam bedastim obrazom, ko so se vrata za njima zaprla, „da nas polipi ne bodo ravno preveč nadlegovali. Mislil sem, da nam takale mala igrica ne more kaj škodovati, in pogledal sem tudi, da ni bilo zraven podlasic ne dolgoprstov, ki bi dečke utegnili obrnažiti." Z začudenjem je opazila, da govori Tiger v najlepšem tangelskem žargonu. Prav tako jo je osupilo, da je pustil čepico na glavi, čeprav je bil pri njej v pisarni. Presitregel je njen bežni pogled, zardel in se odkril. »Sedite, Tiger!“ Spustil se je na stol in spet je opazila, da ni počakal, da bi saima prej sedla. Tudi se je široko naslonil na stol in vtaknil roke v žepe. Vsa osupla ga je pogledala. »Na dan z besedo!“ je rekel Tiger. »Izpraznili sle brlog in me zajeli s plenom vred.“ »Pri vašem očetu sem bila,“ je zdajci rekla. Vrglo ga je pokonci. »Pri — mojem — očetu?“ »Prosila sem ga, da vas spravi iz tangla." „In?“ »Ni hotel. Rekel je, da je to vaša reč.“ »Kar se glavice liče,“ je olajšano rekel Jack, »mojemu staremu gospodu ni izlepa kdo kos, jeli? Samo zakaj neprestano govoričite o nevarnosti, Mary, ki je vobče ni.“ Obraz mu je poslal Ird in ostro jo je pogledal. »Pavijan ima pol tangla za seboj.“ Ona ni odgovorila. »Toda v štiri in dvajsetih urah bo druga polovica na moji strani.“ Po bliskavo se je spomnila nekaterih podrobnosti, ki so zbudile njeno pozornost pri prekinjeni kockarski partiji. In vedela je, da ima prav, zakaj razlika, ki je ljudi v tanglu v početku odbijala od Jacka, je bila izginila ali je vsaj vidno kopnela. Ona sama je komaj mogla verjeti, ko ga je tako gledala, da je bil to prejšnji Jack. Navzel se je bil malomarnega vedenja — precej malomarnega celo — in njegov pogled je .neprestano visel na njenih očeh. Bilo je, kakor bi bil postal mlajši in večji, in za njegovimi očmi je ves čas tlela iskrica onega skritega ognja, ki ga je bila prvič opazila, ko se je boril z Larryjem. Zagorel je in ugasnil, narasel in spet izginil; bilo ji je, kakor da ima tujca pred seboj. »Nemara bi bilo kaj upanja, če bi enako igrali kakor drugi, toda pištole vendar ne marate rabiti." »Zakaj ne?“ Zasmejal se je in si potem pretegnil ramena, kakor da hoče preizkusiti svojo moč od ram pa do prstov na nogah. »Zakaj ne? Kakor oni meni, tako jaz njim. Dečki so vsi z menoj kakor en mož — vsi do poslednjega, kar jih je bilo danes tu. Vsem je že dovolj lega bavbava — tega Pavijana! In hočejo mi pomagati proti njemu. Kadar ga srečam —“ Tudi neumnost je dur božji — samo gospodariti je treba znati z njo! Jo Man us Rbsler: Štirje petki Erik je ljubil Emo. Ema je ljubila Erika. Bila bi se poročila in zgodbe bi bilo konec. Tako pa je Erik moral v Ameriko. Za dve leli. Ljubezen traja večno. Toda dve leli je zelo dolgo-. In zgodilo se je, da je Ema nekega dne rekla Erni: „Ali si ti moja najiboljša prijateljica, Erna?“ „Sem tvoja najboljša prijateljica, Ema.“ ,,'Potem se ti moram izpovedati. Saj veš, da sem zaročena z Erikom. Še zmerom si vsak dan piševa. Toda od včeraj ljubim drugega. Hoče ine vzeti za ženo. Zato sem Eriku pisala poslovilno pismo. Bolje je tako. Bodi tako dobra in vrzi pismo v nabiralnik, kadar pojdeš z doma." To se je zgodilo v petek, in sicer 16. februarja 1928. # Teden dni pozneje je Erna opazila pismo v svoji torbici. Preneumno, da sem ga morala pozabiti, si je rekla. Sicer pa pride ubogemu Eriku itak še prezgodaj. Siromak je čisto sam. Kaj bo storil v obupu? Ali ni dovolj zgodaj, če dobi pismo, ko bo spet doma? Erna je premišljala in premišljala. Erika je imela čislo rada. Ema mu je dala prostost. Zakaj ne bi sama pisala Eriku? V Eminem imenu in z Emino pisavo? Kadar se Erik vrne, mu še zmerom lahko pojasni. In taiko se je zgodilo. In Erna je pisala pismo Eriku: „Dragi! Veš, kako težko vselej čakam tvoja pisma. Zal jih dobim vselej šele zvečer, ko se vrnem iz pisarne. Zato sem te hotela prositi, da bi jih rajši naslovil na mojo prijateljico Erno, ki stanuje v isti hiši, kjer je naša pisarna, tako da jih dobim že zjutraj. Saj se gotovo Erne še spominjaš. Med tem je poslala zelo lepa deklica, -samo bojim se, da je nesrečno zaljubljena. Če me vse ne vara, ravno v tebe! Piši kmalu! Tisoč poljubov 1“ Poslovilno pismo je Erna raztrgala na tisoč koscev. To se je zgodilo v petek, in -sicer 23. februarja 1928, • Četrt leta nato se je Ema poročila. S svojim novim zaročencem. Še isti večer sta se odpeljala na poročno -potovanje. Erna se je vselila v prejšnje Emino stanovanje. To se je zgodilo v petek, in -sicer 20. maja 1928. , . * Nekega dne je prišlo v Berlin pišimo. „Draga! Ko dobiš te vrstice, bom že na poli k tebi. Pred dvema tednoma sem se vkrcal in upam, da te najpozneje v petek že lahko objamem. To boš pogledala! Veis nestrpen in po tebi 'koprneči Erik." Erna je vsa obupana strmela v pismo. Konec je vsega. In tako se je že vživela v misel, da je nevesta; njegova pisma je čakala s prav isto nestrpnostjo, kakor bi bila njej namenjena, in z vso nežnostjo jim je odgovarjala. In vsega lega ilaj bo zdaj konec? Takrat je potrkalo. „ Naprej!“ Na pragu je stal neki gospod. V roki je imel rdeče vrtnice. „Ema?“ se je nasmehnil. Erna je vsa trepečoča gledala v tla in se ni upala dvigniti -oči. „Erik?“ je tiho šepnila. „Da in ne,“ je tiho odgovoril mož in jo objel. „Nisem -tvoj stari Erik. Toda jaz sem tisti, ki sem ti pisal in ki si mu pošiljala svoja lepa pisemca. Tvoj stari Erik se je pred letom poročil v Ameriki in ti je hotel pisati poslovilno pismo. Toda jaz sem ga pregovoril, ker si se mi smilila, in sem izprva samo iz šale pošiljal pisma v njegovem imenu. Pozneje pa sem te čedalje bolj vzljubil. In zdaj isem tu in bi te rad vprašal, ali bi mi hotela postati ženica. Ali mi lahko oprostiš, Ema?“ „Ime mi je Erna," je šepnila in mu ponudila ustnice v poljub. „Na kriv naslov si pošiljal pisma." In postala sta mož in žena. Zvečer po poroki pa ga je še enkrat vprašala: ,,K-daj ti je prav za prav prišlo na misel, pisati mi v njegovem imenu?" „Bilo je neki petek," je tiho odgovoril mož, ,,-tega dne nikoli ne pozabim. Bilo je v petek, in sicer 23. februarja 1928." ..Pokojni Trpin je bil res najdobrodnšncjši in najbolj potrpežljivi članek, kar jih je snel poznal„I(aj si ga mar poznat?" „Ne, to ne, toda že leto dni sem poročen z njegovo vdovo." ..Gospod Cvirn, ali bi mi lahko posodili slo dinarjev, pozabil sem denarnico doma." „0, prosim! Samo ne razumem vas, da ste mogli biti tako neprevidni. Kaj, če dobi denarnico vaša žena?" „Nn, ta bo lepo pogledala — saj je bil samo en kovač v njej!" Med Tipskim in Berlinom pride izprevodnik v oddelek prvega razreda. Samo dva gospoda sta v njem. „Prosim, listek," prijazno pozdravi. Eden izmed gospodov potegne ponosno svojo izkaznico: „Državni poslanec." Tedaj pa pokaže drugi plačani listek in reče. preprosto: „Volilec.“ V ljudski šoli so dobili učenci nalogo, naj napišejo prav kratko zgodbico. Najkrajšo in najboljšo je. napisal neki dečko: „Bik — dva bikoborca. Bik — en bikoborec. Bik —“ ^ V zadnji vojni v Transvaalu so prestregli tale pogovor dveh vojakov v strelskem jarku. Prvi vojak: „Zakaj pa si prav zn prav šel v vojake, Tom?" „Kaj sem hotel," je odgovoril Tom, „žene nisem imel, vojno pa sem ljubil." „Tako,“ je odgovoril drugi, „pri meni je bilo ravno narobe; imel sem ženo in sem ljubil mir." Filmski režiser je potreboval za snemanje, avtomobil. ki je imel zavoziti s šoferjem vred v vodo. Poklical je tedaj tehničnega vodjo in mu ukazal: .Jutri potrebujem avto! Priskrbite mi ga s šoferjem vred! Za morebitno škodo plačam 2000 mark." „V redu, gospod režiser!" odgovori vodja. Slopi do svojega asistenta in mu reče: .Jutri mora biti tu avto! Evo ti tisoč mark. Pazi, da bo vse v redu!" Nekaj je moral tudi sam zraven zaslužili. Asistent je šel k vratarju ateljeja, mu dal 500 mark in zapoved, naj preskrbi avto. In drugo jutro je bit avto res pripravljen za snemanje. „V vodo!" ukaže režiser. Šofer se ne zgane, še enkrat zakriči režiser: „V vodo!" Pa odgovori šofer: „Kaj, za piškavih petdeset mark naj zapeljem avto v vodo? Kaj ste zblazneli?" „Grom in peklo," kriči filmski režiser, „ali vam niso povedali, da se vrši ta prizor v Sibiriji, da se tedaj primerno oblečete?" ..Seveda so mi povedali," odvrne statist, ,,saj zato sem tudi oblekel dva para spodnjih hlač!" Dan preden so francoskega revolucijonarja Bantana usmrtili, je bil obsojenec zelo zamišljen. Neki sojetnik ga vpraša, ali morda razmišlja o filozofiji. ,,Nc, o filologiji," odvrne Danton. ,,Kako to?" — „Pre mišljam o lem, da glagola .usmrtiti' ni moči spregati kakor druge glagole. Lahko n. pr. rečem: usmrtim, usmrčen bom, ne morem pa reči: usmrčen sem." Na Dunaju so dajali ponesrečeno opereto. Sredi drugega dejanja je neki dami postalo slabo. Nakar jo je skušal potolažili njen sosed: „Milostljiva, pretira-vale, la ko slaba pa stvar vendarle ni." Zdravnik: „Pri najboljši volji ničesar ne najdem, tila vam bije redno ko ura." Bolnik: „Ni čuda, gospod doktor, ko me držite za zapestnico." Dramatik Boberi de Elers je tožil nad svojo slabo pisavo. Ko so mu nato povedali, da ima tudi neki znameniti novinar prav tako strašno pisavo, je odgovoril: „Tudi tiskan je nečitljiv." Berač: „Ali bi mi lahko dali kaj jesti?" — „Po-čakajlc malo, vsak čas mora priti moj mož." — „Hvfita lepa, gospa, nisem I judo žre." V s o d n a v e j i c a Vejica utegne imeti časih zelo drage posledice. To resnico je mora! izkusiti bogat Američan na svoji denarnici. Njegova žena, ki je potovala skozi Pariz, se je tam oglasila pri velikem draguljarju. Med dragulji, ki jih je razkazoval zlatar, je bil tudi diadem, ki je shd 850.000 frankov. Takoj je brzojavila možu, mu natanko popisala dragotino in ga vprašala, ali jo sme kupiti. Mož ji je prav tako brzojavno odgovoril: „No, priče loo high." (Ne, cena previsoka.) Toda brzojavka je prišla v njene roke pokvarjena in se je glasila: „No priče loo high." (Nobena cena ni previsoka.) Pomola telegrafskega uradnika je slala Američana 2 milijona dinarjev. V E gip tu Ona: ..Piramide sem si prav za prav drugače predstavljala." On: „.lnz tudi; samo molči, da se ne blamirava — najbrž ne smejo biti drugačne." „Ali poznata gobe? Morda so tudi strupene vmes!" ,,(), teh mi ne jemo; damo jih našim gostom!" iUJ^^ Anafor*/ .§ j) ii n s A/ ■ veter ci z orehi Stolči sneg 1 beljakov, prideni 22dkg fino zdrobljenega sladkorja, sok ene citrone in 12dkg zmletih orehov. Napravi na pomazanem kalupu majhne kolačke in jih peci v neprevroči pečici, da sc strdijo, a obdržijo lepo belo barvo. A' o n i I i j e v i r o