540
M. P. Nataša: Sonji.
Sonji.
V opatijskem parku.
v
etaš po parku . . . Vitka je palma glavo sklonila ponižno do tal,
in o kraljici
rož in lepote
vrh njen skrivnostno
je šepetal . . .
In sramovale tvojih pogledov v nedrih se plave vijolice so.
Nagelj v ljubezni ves zadrhtel je, ko si poljubila ti ga sladko.
Deklica zala! Kje se napilo sladke milobe je tvoje oko?
Ali je vanje ves kras razlilo to sinje morje, to jasno nebo?
Ali poznate himno slovesno, ki jo prepeva lovorov gaj?
Ali poznate rož hrepenenje, kadar se bliža čarobni maj?
Došla si ti, kraljica lepote, himno zapel je lovorov gaj ;
rože so tebe molile in pile tvojih oči in usten smehljaj!
Kadar na zemljo polega se tema, kadar se morje v mrak potopi,
nič več ne iščem zvezd na azurju lepše mi sijejo tvoje oči!
Tvoje oči, vijolice plave, angeli se jih radujejo,
misli pobožne svete ljubezni večnemu Bogu darujejo!
M. P. Nataša.